1. adventna nedelja - b · šotorom. david je začel razmišljati: "jaz sem že v hiši, ki je...

1. ADVENTNA NEDELJA - B

Božja beseda prve adventne nedelje nam želi prebuditi pričakovanje in željo po drugem Kristusovem prihodu. Beseda advent pomeni prihod. Sv. Pavel piše Korinčanom: "Ničesar ne pogrešate, kateri pričakujete razodetje našega Gospoda Jezusa Kristusa." Tudi Markov evangelij govori o pričakovanju Gospodovega prihoda: "Pazite in bedite, ker ne veste... kdaj se vrne hišni gospodar... da vas ne najde spečih, če pride nenadoma." Gospodar je vsakemu izročil lastno opravilo, da v njegovi odsotnosti ne bi stali križem rok. Vsakemu od nas je dan dar Duha, za skupno dobro. Nihče ni prejel vseh darov, ker bi se tako zaprli v samozadostnost. Vsakemu je dano nekaj, da more služiti bližnjim s tem, kar ima ter se pusti postreči v tem, kar nima. Tako moremo vzajemno služiti. Vratarju je gospodar naročil, naj bedi. Vratar ima posebno dolžnost glede bedenja. On opominja druge, naj bodo čuječi, kajti kdor ni čuječ, ničesar ne pričakuje in kdor ne pričakuje, ne sprejme tistega, ki prihaja.

V prvih treh stoletjih krščanstva je bilo pričakovanje drugega Kristusovega prihoda zelo živo. O erkómenos - Prihajajoči, tako so kristjani imenovali svojega Gospoda, Jezusa iz Nazareta, križanega in vstalega. Krščanska skupnost je pričakovala vrnitev Gospoda, njegov ponovni prihod v slavi. Že Janez Krstnik je oznanjal Prihajajočega, prva Cerkev pa je pričakovala Gospoda v slavi. Apostolska dela poročajo, kako je apostol Peter po binkoštih govoril: "Spreobrnite se torej in se pokesajte, da se vam izbrišejo vaši grehi ... Tako vam Gospod pošlje Mesija Jezusa, ki vam je namenjen." Takšno je bilo čutenje prve Cerkve. Na krščanskih shodih je odmeval klic Maranatha, kar pomeni Gospod pridi; pridi kmalu!

Toda to veliko pričakovanje Prihajajočega je skoraj izumrlo, ko je s cesarjem Konstantinom krščanstvo postalo državna vera. Le nekateri

svetniki in menihi so ga ohranjali. Danes znova odkrivamo potrebo, da poživimo ta vidik naše vere. S tem bomo dali smisel zgodovini in krščanskemu življenju. Nekega uglednega moža so vprašali, kako to, da on, ki je takšen kristjan, ne hodi v cerkev. Ta je odgovoril: "Iti v cerkev pomeni biti s kristjani, ki sicer pravijo, da čakajo Gospoda, vendar tako, kot bi čakali na avtobus. To me ne zanima." Te besede dajejo misliti. Ali kristjani sploh koga pričakujemo? Pri vsaki maši zatrjujemo, da polni blaženega upanja pričakujemo prihod našega Odrešenika Jezusa Kristusa. Je to res? Koliko je v nas "blaženega upanja", ko gremo na delo, ko študiramo, se pogovarjamo, ko nas tarejo skrbi ali smo v preizkušnjah? Koliko je v nas upanja, ko molimo? Smo kdaj podobni prvim kristjanom, ki so klicali: Gospod, pridi; pridi kmalu? Apostol Peter je po binkoštih pozival k spreobrnjenju in skesanosti. To bo pripomoglo, da bo Bog prej poslal svojega Sina. Torej moremo tudi mi s svojim spreobrnjenjem pospešiti drugi Kristusov prihod.

2. ADVENTAN NEDELJA - B

"Tolažite, tolažite moje ljudstvo, govori vaš Bog." Tako začenja prerok Izaija svojo "knjigo tolažbe". Dvakratni velelnik velja preroku in drugim vodilnim med izvoljenim ljudstvom. Dolgotrajno izgnanstvo v Babilonu je marsikomu zrahljalo vero v Božjo moč in oblast. Za Izraelce je bilo to izgnanstvo še težje kot egiptovsko suženjstvo. Vse se je zdelo izgubljeno, ni bilo več upanja. V težki preizkušnji je ljudstvo obupovalo. Zato ga Bog po preroku tolaži. Pripravi naj se na vrnitev v domovino, tlaka je končana. To je čudovito delo Boga, ki rešuje, ko človeško gledano ni več nobene rešitve.

Pot vrnitve bo vodila skozi puščavo. Puščava pomeni potovanje med suženjstvom in svobodo, med Egiptom oz. Babilonom in obljubljeno deželo. Potrebno je prehoditi določeno pot, da se ne bi vrnili v deželo suženjstva ali ostali v puščavi. Puščava je pomembna, ker v njej Bog razodeva sebe in svojo zvestobo. Tako oblikuje in vzgaja svoje ljudstvo. Človek lahko izbira med goloto puščave in suženjstvom, ki je boleče, pa vendar daje užitke. Lahko se odloča, izbira, spreobrača. Kam bo šel? V obljubljeno deželo, ki je pred njim ali v deželo suženjstva, ki je za njim? Izaija pravi: "Zravnajte v puščavi cesto našemu Bogu! Vsaka dolina naj se vzdigne in vsak hrib in grič naj se poniža."

Te besede ponavlja Janez Krstnik v današnjem evangeliju. Tudi on vabi v puščavo. Seveda ne Izaija niti Krstnik ne mislita, da se bo kaj spremenilo v puščavi. Govorita o človeškem srcu, ki naj se spreobrne in pripravi na prihod Gospoda. Gre za naše srce, ki je v času suženjstva in izgnanstva postalo trdo, neobčutljivo za duhovne razsežnosti. Morda se je navezalo na užitke Egipta in mu je težko živeti brez njih. Ali pa so bile preizkušnje tako trde, da ni več zaupanja v Božje vodstvo in previdnost. Srce je potrebno

preustvariti. Pri preroku Ozeju Bog takole govori o Izraelu, svoji nevesti: "Glej, privabim jo, popeljem jo v puščavo in ji spregovorim na srce." Kako nežen in potrpežljiv je Gospod s svojo izvoljenko!

In kje je naša puščava, kako naj mi prisluhnemo Gospodovemu prišepetavanju? Advent je vsekakor čas, ko nam Gospod želi spregovoriti na srce. Simbolično pa je vse naše življenje puščava, to je kraj upanja na obljubljeno deželo in čas umiranja staremu ter hrepenenja po novem. Apostol Peter v današnjem berilu pravi, da "po Božji obljubi pričakujemo nova nebesa in novo zemljo". Toda zakaj Gospod toliko odlaša in ne izpolni svoje obljube, so se spraševali nekateri. Peter odgovarja, da je Gospod potrpežljiv, ker noče, da bi se kdo pogubil, temveč da bi vsi dosegli spreobrnjenje. Zato naj živijo sveto in pobožno, da bodo tako pospešili prihod Božjega dne. Potrudijo naj se, da jih ta dan najde v miru brez madeža in brez graje. Petrove besede so namenjene tudi nam. Pojdimo torej v puščavo, prisluhnimo Božji besedi in pripravimo svoja srca na Gospodov prihod.


Božja beseda 3. adventne nedelje je polna veselja. Prerok Izaija poje hvalnico Bogu: "Silno se veselim v Gospodu, moja duša se raduje v mojem Bogu." Prerok se silno veseli in raduje v Gospodu. Kaj je razlog temu veselju? Odrešenje. Takole nadaljuje: "Zakaj odel me je z oblačilom odrešenja, ovil me je z ogrinjalom pravičnosti, kakor ženina, ki si nadene venec, kakor nevesto, ki se okrasi z nakitom." Odrešenjsko veselje, ki nam ga adventni čas želi prebuditi, je podobno veselju ženina in neveste pred poroko. Vse je pripravljeno za svatbo. Ženin si je nadel venec, nevesta se okrasila z nakitom. S tem želita izraziti vso radost, ki jo čutita ob skorajšnji združitvi. Dolgo sta hrepenela drug po drugem, zdaj je prišel čas praznovanja, veselja.

Tudi za nas prihaja ta čas. Začetek adventa je bil zaznamovan s pričakovanjem Kristusovega prihoda. Cerkev-nevesta, je hrepenela po svojem Ženinu. Željno ga je pričakovala, se želela pripraviti na njegov prihod. Zdaj se pričakovanje in hrepenenje spreminjata v radost. Nevesta čuti Ženinovo bližino, veseli se srečanja z Ljubljenim, njene najgloblje želje bodo potešene. Bližina ljubljene osebe vedno napolnjuje z veseljem. Četudi ni fizično navzoč, je ljubljeni vedno v srcu in prinaša veselje. Zakaj je bližina ljubljenega tako osrečujoča? Ker je dar. Človek se zaveda, da si ga ni zaslužil in si ga zaslužiti tudi ni mogel. Je dar. Danes smo vajeni vsako stvar zaslužiti, se zanjo potruditi. Težko verjamemo, da bi mogli kaj dobiti zastonj. Še materialnih stvari ne, kaj šele prijateljstva, ljubezni, zvestobe in celo odrešenja. Pa vendar je to največji dar. Nismo si zaslužili Odrešenikove bližine s svojim spreobrnjenjem. Nasprotno, spreobrnjenje je sad Kristusovega prihoda. Odrešenik tudi ne prihaja, ker bi bili mi pripravljeni nanj. Če bi čakal na našo pripravljenost, ne bi nikdar prišel. Ker si ga torej nismo zaslužili, je velik dar in moremo se ga veseliti. Z Gospodom pride veselje v srce.

Toda kaj nas ovira, da bi se zares veselili? Morda grenki spomini in zavedanje svoje nepopolnosti, ali pa skrbi za prihodnje življenje, delo, ki ga moramo opraviti, strahovi pred neuspehom in podobno. Vse to nas napolnjuje z žalostjo. Smo kot žalostna nevesta, ki jo skrbi, če je vse pripravljeno, kako bo potekala svatba, ali bodo svatje zadovoljni. Saj veste, koliko skrbi je pred poroko. Če jo vse to preplavi, se ne bo mogla veseliti ženina. Resnični duhovni napor je v tem, da odganjamo misli žalosti in ohranjamo srce v veselju. Kadar izgubimo veselje, izgubimo Gospoda. Devetindevetdeset odstotkov naših energij se potroši v žalostih, ki so nekoristne in celo škodljive.

Sveti Pavel v današnjem berilu vzklika: "Zmeraj se veselite. Neprenehoma molite. V vsem se zahvaljujte." Veselje, nenehna molitev, zahvaljevanje: tri neločljive stvari. Brez ene od treh sta drugi dve nedosegljivi. Iz veselja srca prihaja nenehna molitev, ta pa rojeva zahvaljevanje. Na nek način pa tudi iz zahvaljevanja prihajata veselje in nenehna molitev. Evagrij Pontski pravi, da je molitev sad radosti in hvaležnosti. Če se ne veselimo, ne moremo moliti. Molitev je življenje, je dihanje. Kdor ne diha, umre, kakor umirata ženin in nevesta, če si ne delita življenja, če ostajata zaprta vsak vase.

Naj se v teh dneh veselje, molitev in zahvaljevanje rojevajo iz bližine Odrešenika.


Na zadnjo nedeljo pred božičem nam Cerkev predlaga v razmislek dve osebi: kralja Davida in devico Marijo. David je postal kralj vsega naroda. Osvojil je Jeruzalem in si zgradil palačo za prebivanje. Ta njegova nastanitev je pomenila, da je izhod iz Egipta končan. Toda skrinja zaveze, ki je predstavljala Božjo navzočnost, je bila še pod šotorom. David je začel razmišljati: "Jaz sem že v hiši, ki je nekaj trdnega in sem torej že prispel do konca, Bog pa še ne. Tudi njemu je treba zgraditi hišo." Toda Gospod ne sprejme te Davidove želje. "Mi boš mar ti zidal hišo za stanovanje?" mu pravi. Od izhoda iz Egipta Bog ni nikoli zahteval ničesar zase. Če bi kaj potreboval, ne bi bil Bog. Vse, kar je storil za izvoljeni narod, je bilo dar. Če bi zdaj David njemu zgradil hišo, bi to lahko razumeli takole: Bog je bil dober z Izraelci zato, da bi na koncu dobil za plačilo hišo. "Daj dam" torej. Tega se Bog ne gre. Ničesar ne želi zase. Seveda sprejema naše darove, toda le kadar darujemo v hvaležnosti in v zavesti, da darujemo to, kar nam je On dal. Bog sprejema naše sprejemanje darov.

Ne samo do naroda, tudi do Davida je bil Gospod neizmerno darežljiv. Iz preprostega pastirja je napravil kralja. Vedno je bil z njim in ga varoval pred sovražniki. Tako bo tudi v prihodnje. Ne bo David zidal hiše Gospodu, ampak Gospod Davidu. Kakor do sedaj mu bo še naprej milostljiv. Dal mu bo potomca in z njim sklenil večno zavezo. Tako bo Davidovo kraljestvo utrjeno na veke. Vidimo, kako želi Bog obvarovati Davida pred ošabnostjo. "Hišo sem zgradil Gospodu. On me je postavil za kralja, jaz pa sem mu naredil hišo." Tako bi se lahko hvalil David. Bog pa ne želi, da bi se človek hvalil in pripisoval sebi to, kar dela Bog. Ne želi, da bi človek gradil sam od sebe, na sebi. Pomaga mu ostajati ponižen, hvaležen. Kajti zelo krhki smo. Prenekatero delo začnemo velikodušno, s čistim namenom in z Božjo pomočjo, na koncu pa vse uspehe pripišemo

sebi in smo zelo nezadovoljni, če drugi tega ne opazijo in nas ne hvalijo. Tako zakrivamo božje delo, ker stopamo na njegovo mesto.

Toda ne vsi. Ena od nas, mlada Judinja Marija je bila drugačna. Ničesar ni pripisovala sebi. Ponižno je čakala, da se Bog ozre na njeno nizkost. V sebi je gojila le eno besedo: Da, zgodi se. Ko je prišel čas, jo je izrekla. Gospodovo oznanenje Mariji je srečanje, ki ga je Bog iskal vso večnost, trenutek, zaradi katerega se je začel čas, kronanje Božjih ljubezenskih sanj, nagrada za Njegov trud. Končno se iz globin njegove stvaritve, ki se je oddaljila od njega, vzdiguje DA, ki ga more privlačiti. In on pride ter se združi za vedno.

Kakšno veselje za Boga, da je mogel reči Mariji: Veseli se! Ženin končno, po tolikih dramah, najde nevesto svojega srca. Prej je bil žalosten, zdaj je konec njegovega trpljenja: ta, ki jo ljubi, ga objame. Njegov dar je našel roki, ki ga sprejemata. Našel je hišo za prebivanje in človekova hiša ni več zapuščena. David je želel zgraditi hišo Gospodu, ta pa je našel svoj dom v Gospodovi dekli. Učlovečenje ima neko značilnost "strastnosti": razodeva Božjo strastnost. Je začetek svatbe med Bogom in človeštvom, začetek ljubezni, ki bo močnejša od smrti.

SVETA DRUŽINA - B

Na praznik Svete družine nam evangelij predstavi tri rodove: otroka Jezusa, starše Jožefa in Marijo ter starčka Siemona in prerokinjo Ano. Najprej vidimo Jožefa in Marijo, ki prineseta Jezusa v tempelj, da bi ga darovala Bogu. Gospod tako prihaja v svoje svetišče. Prerok Malahija je govoril, da bo dan Gospodovega prihoda strašen, kajti ljudje so živeli nezvesto in s kršitvijo postave zaslužili kazen. Toda Bog prihaja v slabosti otroka. Ne bo sodil človeške nepokorščine, ampak bo sam kot človek stopil v pokorščino Očetu, kateremu smo bili vsi nepokorni. S tem, da se bo daroval njemu, ki je Darovalec vsega, bo plačal naš dolg. Vendar ni Bog tisti, ki bi zahteval, naj se človek žrtvuje za Njegovo visokost: to je bila Adamova laž in je laž vseh izkrivljenih verovanj. Kadar se človek daruje Bogu, je pravzaprav vrnjen samemu sebi. Bog ni studenec, ki bi požiral vodo! Je darovalec življenja. Darovati njemu, posvetiti se mu, pomeni priznati, da od njega prihaja dar življenja. On sam je Življenje, iz katerega lahko zajemamo v obilici. Ko sta starša darovala in posvetila Jezusa v templju, sta še bolj spoznala, da pripada Bogu in da jima je podarjen. Ni njuna lastnina. To spoznajo starši, kadar posvetijo svoje otroke Gospodu. Tudi fant in dekle ali zakonca, ko darujeta drugi drugega Bogu. Ali vsakdo, ki posveti svoje življenje Gospodu: duhovnik, redovnik ali redovnica, laik. Darovano življenje je rodovitno. Umre samo to, kar hočemo zadržati zase.

V tempeljskem prizoru sodelujeta še dve osebi: starček Simeon in prerokinja Ana. Oba sta v letih, oba v pričakovanju obljubljenega Mesija, Odrešenika. Poglejmo Simeona. Sveti Duh mu je razodel, da ne bo videl smrti, dokler ne bo videl Mesija. Zdaj ga končno lahko objame. Njegove roke so suhe, dvatisočletne roke Izraela, ki sprejemajo cvet življenja. Njegov glas je klic veselja, ki ga je dušilo dolgo čakanje in je končno ekspodiralo. To je klic vsega človeštva, ki je bilo vklenjeno v smrtnem strahu in je zdaj rešeno. "Gospodar,

zdaj odpuščaš svojega služabnika v miru..." Ta spev molimo pri sklepni molitveni uri, na koncu molitvenega bogoslužja. V noči, ki se je spustila, se dviga slavospev zmage nad nočjo. Človek, suženj zaradi strahu pred smrtjo, je zdaj nasičen življenja. Videl je Odrešenika. Lahko se poslovi v miru. Neizogibno, ki je prej vzemirjalo, se zdaj lahko zgodi v radosti. Strah pred smrtjo - kar pomeni tudi strah pred Bogom, ki je življenje - se je zgubil kot megla v soncu. Starca ob koncu njegovih dni ne grabi več senca smrti, temveč on objema v svojih suhih kosteh njega, ki daje življenje. Le srečanje z njim nas more ozdraviti smrtnega strupa. Simeonove oči ne vidijo več teme pred seboj, ampak zoro življenja, Božjo rešitev. Le kdor sreča Jezusa Rešenika, more umreti v miru in torej more tudi živeti v miru.

Otrok bo "padec in vstajenje mnogih". Prinaša namreč rešenje, ki ne bo sprejemljivo za vse. Bo škandal in norost ter "znamenje, ki se mu nasprotuje". Vsi mu bodo nasprotovali, se pohujševali nad njim in padali. Učenci med prvimi. Toda on je rešitelj vseh tistih, ki padejo. Je naše vstajenje.

In prerokinja Ana. Njeno ime pomeni "Božja naklonjenost". Bog ji je naklonil milost, da je videla Jezusovo obličje in ga prepoznala. Ona je že zelo v letih. Od mladosti je vdova in kot taka predstavlja tako Izrael kot vse človeštvo, ki je zgubilo ženina in živi neko prazno življenje, daleč od obličja svojih hrepenenj. Toda ne zapušča templja, vztrajno čaka svojega ženina. Zdaj se more radovati tudi ona. Zahvaljujoč se slavi Boga in pripoveduje o Jezusu vsem, ki so ga pričakovali. Našla je svojega Ženina!

2. NEDELJA PO BOŽIČU - B

Evangelisti gledajo na božično skrivnost različno. Matej in Luka opisujeta dogodke, ki so nam vsem poznani: rojstvo v Betlehemu, veselje pastirjev, darovanje v templju, obisk modrih z Vzhoda... Evangelist Janez pa na učlovečenje in rojstvo Božjega Sina gleda z drugega vidika. V začetku svojega evangelija, v prologu, kakor tudi pravimo, nas s čudovito hvalnico vabi v zrenje globin Božje modrosti in ljubezni. Ustavimo se le ob nekaj vrsticah.

"V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog." Beseda je bila pri Bogu, naravnana k njemu, obrnjena k njemu, "biva v njegovem naročju", kakor bomo slišali pozneje. V začetku je torej odnos, sobivanje, občestvo. Nekdo je prevedel "V začetku je bil pogovor". Ta beseda daje varnost, gotovost, razveseljuje. V začetku ni bilo neko zdolgočaseno božanstvo, ki bi si zaželelo družbe. Ni bilo teme, osamljenosti, nesmisla. Ne. Bil je ljubeči odnos med Očetom in Sinom - Besedo.

"Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo." Vse je nastalo po Besedi, po Kristusu, z ljubeznijo. Vse je dobro, smiselno, lepo. Knjiga modrosti pravi, da "Gospod, ljubitelj življenja, ljubi vse, kar je. Nič od tega, kar je naredil, mu ni zoprno, saj tega, kar bi sovražil, ne bi bil ustvaril". Vsako ustvarjeno bitje ima v sebi sledove Besede, po kateri je bilo ustvarjeno. Zato nam more spregovoriti o Stvarniku, to je o Lepoti, Smislu, Ljubezni, Odnosu, Dobroti. Vsaka stvar, vsak človek je deležen ljubečega odnosa med Očetom in Sinom.

"Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet." Bog razsvetljuje vsakega človeka. Nihče ni izključen, pa naj to luč sprejme ali ne. "Bog hoče, da bi se vsi ljudje rešili in prišli do spoznanja resnice" (1Tim 2,4), piše sv. Pavel Timoteju. Nihče ni namenjen za temo, za tavanje v nesmislu. Ljudje v svoji ozkosti delamo razlike, namenjamo več naklonjenosti "našim" in težko sprejemamo drugače misleče, govoreče in delujoče. Luč pa ne dela

razlik, vse razsvetljuje, kakor sonce, ki sveti dobrim in hudobnim, pravičnim in krivičnim. "Beseda je prišla v svojo lastnino, toda njeni je niso sprejeli." Beseda ne prihaja na tuje ozemlje, ampak domov, v svojo lastnino. Tu se počuti doma. Ljudem ni nek tujek, ki bi se ga bilo dobro izogibati. Ni jim nekaj nenaravnega. Nasprotno. Prav mednje spada. Poznamo mnenja mnogih sodobnikov, da ne krščanska vera, ne katerakoli druga vera ni dobra za človeštvo. Bog je po tem prepričanju nekaj škodljivega za človeštvo. Bolje bi bilo brez vse te verske navlake. Pa vendar je tudi v teh ljudeh zaznati iskanje nečesa višjega, boljšega, skrivnostnega. Beseda, ki je smisel in luč, je prišla do vsakega človeka. Bolj blizu mu je, kot si lahko misli ali jo čuti. Res pa je tudi, da "Besede njeni niso sprejeli". Tako nežno in ponižno je prišla, da ni ogrozila nikogaršnje svobode. Nikomur se ni vsilila. Tudi se ne jezi, ker je ne sprejmejo. Ne zameri! Ne obupa nad človekom. Še več. Učloveči se, postane človek iz mesa in krvi, nam podoben v vsem, razen v grehu. Lahko ga gledamo, poslušamo, otipljemo, slavimo, ljubimo, mu sledimo in se mu zaupamo.

NEDELJA JEZUSOVEGA KRSTA - B "Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje," pravi Oče Jezusu, ki je vstopil v Jordan in se potopil v greh množice. Bog je imel za razmislek vso večnost. In vendar, da bi se nam razodel in nas rešil, ni našel drugega načina od tega nezaslišanega: postavil se je v vrsto z grešniki. Jezus se razodene kot Sin, ki se pridruži bratom v največji potrebi; in Oče ga v tem slovesno potrdi. Krst predstavlja Jezusovo temeljno odločitev: solidarnost. Ta izvira iz njegove Sinovske narave. Jezus pozna Očetovo ljubezen in jo želi pokazati ljudem s tem, da postane njihov brat. Pred Jezusovim krstom smo videli Janeza Krstnika. On predstavlja vsa človeška hrepenenja po Bogu. Takšen je človek pred Bogom, ki prihaja. Pri krstu pa vidimo Boga, ki se želi dati človeku. Takšen je Gospod pred človekom.

Krst pomeni vstop v evangelij. Kdor ne vstopi skozenj, ostane ujet v svoja verska pričakovanja ter ne spozna Boga in njegovega daru. Krstnik je pravkar govoril o njem, ki nas bo krstil v Svetem Duhu. Toda ta se na presenečenje vseh sam da krstiti Janezu. Prav na ta način nam daje Svetega Duha. Nihče ni nikoli mislil, da se bo Gospod do konca potopil v našo človeškost in nam dal svoje življenje, sam pa sprejel našo smrt. On nas ljubi in bi se rad združil za nami. Ker se mi nismo mogli povzpeti do njega. je sam prišel k nam. Prizor krsta oriše skrivnost učlovečenja: Bog je postal človek, solidaren z nami v vsem, da bi mi postali Bog, solidarni v vsem z njim. Njegova človeškost je začetek našega poboženja. Na ta način Jezus začenja svoje javno delovanje. Namesto velikih programskih govorov naredi resnično dejanje, izvrši odločitev in izbere slog, ki ga bo spremljal vse življenje. Krst ima neko značilnost "strastnosti". Razodeva tisto strastno ljubezen, ki jo ima Bog do nas, ko z nami sočuti in nas nikoli ne zapusti.

Če je res, da je Sin podoben Očetu, potem je tudi Bog povsem drugačen od tega, kar vsaka religija trdi in vsak ateizem zanika: kdo bi si kdaj predstavljal Boga v vrsti z grešniki, ponižnega in solidarnega z nami? To je najmočnejša podoba Boga, ki je še nihče ni videl in se nam zdaj razodeva. Stari Adam se je povzdignil, da bi se polastil enakosti z Bogom in je umrl. Božji Sin se poniža, postane domač človeku celo v smrti in je povišan v novo življenje. Novi Adam je napravil ravno nasprotno izbiro od starega. Njegov krst je podoba njegove smrti. V Jordanu se potopi v greh vseh. Mi izstopimo očiščeni, On obtežen z našim zlom. On, ki ni poznal greha, je za nas postal greh in prekletstvo. Jezus se je odločil, da bo s človekom prav na določenem mestu: tam, kjer je človek razdeljen, ločen od sebe in drugih - v njegovi omejenosti in grehu, v njegovem zlu in smrti. On je "z nami" prav tam, kjer smo sami in izgubljeni, potrebni sopotnika. Gledanje Jezusa v vrsti z grešniki, ki se potaplja v vodo, ima moč, da nam razkrije kačjo laž. Popravlja nam lažno podobo nekega vsemogočnega Boga, strogega sodnika in nam pokaže moč ljubezni, ki se naredi služabnika in vzame nase težo našega zla. Do srečanja z njim pride tam, kjer mislimo, da je on najbolj odsoten: v našem negativnem delu, v naši in njegovi krhkosti. Njegova moč nas je ustvarila, njegova nemoč rešila!

2. NAVADNA NEDELJA - B

V Božji besedi druge navadne nedelje bomo slišali, kako je Bog klical dečka Samuela. Bilo je ponoči, v templju, kjer je Samuel služil Gospodu. Večkrat ga je Bog poklical, on pa ni prepoznal njegovega glasu. Mislil je, da kliče duhovnik Heli. Končno je na duhovnikov nasvet odgovoril: "Govori, Gospod, tvoj hlapec posluša!" Tu smo lahko pozorni na dvoje: Bog želi in more spregovoriti človeku neposredno, kjerkoli in kadarkoli. Da pa lažje prepoznamo njegov glas, potrebujemo pomoč nekoga, ki je bolj izkušen. Danes ga imenujemo duhovni spremljevalec ali voditelj, lahko je tudi spovednik. Potrebujemo nekoga, ki je pred nami že prehodil del poti ter pozna njene ovinke, stranpoti in nevarnosti. Vendar na pot moramo iti sami. Spoznavati Božji glas se učimo podobno kot se učimo voziti kolo. Ali morem vedeti, kaj pomeni biti v ravnotežju na kolesu, če študiram in analiziram, kako kolo deluje ali če berem knjige, ki govorijo o izkušnjah kolesarjev? Moram preprosto iti na kolo in sam poskusiti. Za osvetlitev tega bom povzel zgodbo nekega hasidskega učitelja. Na vprašanje, kako je mogoče spoznati Boga, je odgovoril takole: "Da bi si rešila življenje, sta dva prijatelja morala iti po vrvi nad prepadom. Prvi pride čez nepoškodovan. Drugi zavpije z roba prepada: 'Povej mi, prijatelj, kako ti je uspelo?' Prvi odgovori: 'Morem ti reči le to, da vsakič, ko me je nagibalo na eno stran, sem se nagnil na drugo.'" Duhovnik Heli je torej dečku Samuelu pomagal prepoznati Božji klic. Naravnal ga je k Gospodu.

Takšen je tudi Janez Krstnik v današnjem evangeliju. Janez je stal ob Jordanu in z njim dva učenca. Ozrl se je na Jezusa, ki je šel mimo, in rekel: "Glej, Božje Jagnje!" Učenca sta odšla za Jezusom in na njegovo povabilo ostala pri njem tisti dan. Ne vemo, kaj so se pogovarjali, gotovo pa sta ga želela bolj spoznati. V nedeljo smo gledali Jezusov krst, njegov nezaslišan vstop v svet našega zla in greha. To je bil začetek njegovega javnega delovanja. Zdaj se

postavlja vprašanje: Kdo je ta Jezus, ta ljubljeni Očetov Sin in naš brat? Radi bi ga bolj spoznali in vzljubili. "Glej, Božje Jagnje?" V Stari zavezi je jagnje spominjalo na Veliko noč. Njegova kri je pomenila rešitev iz Egipta. O krotkem jagnjetu, ki ga peljejo v zapor, govori tudi Izaijev spev o trpečem Gospodovem služabniku.

Zdaj se razodeva v osebi Jezusa Kristusa. Janez Krstnik je pokazal nanj. To je bila njegova naloga. "Ta, ki pride za menoj, je pred menoj in jaz nisem vreden, da bi odvezal jermen njegovih sandal," je govoril Janez pred tem. Imel je sicer svoje učence, toda ni jih želel zadržati in navezati nase. "On mora rasti, jaz pa se manjšati." To je pravi duhovni voditelj. Pokaže na Jezusa in se umakne. Ni več potreben. Krstnik je učence pripravljal na srečanje z Jezusom, lahko rečemo, da jih je vzgajal zanj, zdaj pa ni več potreben. On je Ženinov prijatelj in se veseli, ko sliši Ženinov glas. Veseli se, da so učenci z Jezusom. Sprašujejo ga, poslušajo, gledajo, z njim jedo, se od njega učijo. Počasi spoznavajo Božje Jagnje. V njih se poraja ljubezen do njega.

Prosimo, da bi tudi mi bolj spoznali Gospoda, ki se je za nas učlovečil, da bi ga vzljubili in hodili za njim. Prosimo tudi, da bi bilo dovolj ljudi, ki bi po zgledu Janeza Krstnika znali pokazati na Kristusa - in se umakniti.


Ko je bil Janez Krstnik vržen v ječo, je šel Jezus v Galilejo. Oznanjal je Božji evangelij in govoril: "Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!" Jezus je začel delovati v Galileji, kjer je odraščal. Oznanjal je Božji evangelij. On sam je ta evangelij. Ko torej oznanja evangelij, oznanja samega sebe. Izgovarja Besedo in je hkrati on izgovorjena Beseda. Zato je živa in učinkovita, ima moč, da premakne tako nas kot prve učence. "Čas se je dopolnil," so prve Jezusove besede, zapisane pri Marku. S tem časom je končan čas pričakovanja. Zdaj se uresničujejo vsa hrepenenja, ki jih je Bog vsadil v naša srca in ki so nasprotna vsem našim strahovom. Zlo bo premagano in dobro bo zmagalo. Konec bo laži, nezaupanja, sebičnosti, nepravičnosti, nerazumnosti, žalosti, tesnobe in smrti; zmagala bo resnica, zaupanje, ljubezen, pravičnost, mir, veselje, bratstvo in življenje. Vse to so oznanjali preroki, z Jezusom se začenja uresničevati. On je točka zgodovine, v kateri se želje spreminjajo v resničnost. Jezus je odprl usta in najprej spomnil na pomembnost sedanjosti. Zavest o pomembnosti sedanjosti je korenina vsakega dejanja. Sedanji trenutek je točka, v katero se steka vsa preteklost in iz katere teče prihodnost. Žanjem, kar sem sejal, in sejem, kar sem požel, da bom v prihodnje lahko spet žel. Ta stik s sedanjostjo je nujen za mentalno zdravje. Sicer živim v neresničnosti, begajoč med prividi prihodnosti in razočaranji preteklosti, pol življenja v skrbeh in pol v objokovanju, v skrbeh za to, česar še ni, in v joku nad tem, česar ni več.

“Božje kraljestvo se je približalo,” nadaljuje Jezus. Prišel je trenutek zgodovine, ker se je približalo Božje kraljestvo. To je čisto nasprotje človeškemu kraljestvu, ki ga dobro poznamo. Božje kraljestvo je beseda, ki povzame vsa izraelska pričakovanja. Pomeni poljub med vsemi našimi hrepenenji in vsemi Božjimi obljubami. Zdaj je tu pred nami, v osebi Jezusa Kristusa. Nihče več

ni oddaljen ali izključen iz njega. Vsakdo more vstopiti s tem, da se obrne k Jezusu, ga vzljubi in gre za njim.

“Spreobrnite se in verujte evangeliju!” Spreobrniti se pomeni spremeniti srce in smer korakov. Tu je v igri moja svoboda. Kraljestvo je tu, vstop pa prihranjen moji svobodi. Spreobrnjenje ima začetek, ki je v tem, da se zaupam Kristusu. Potem pa traja vse življenje, ko počasi usklajujem svoje korake z njegovimi, v nenehnem izhodu iz laži v resnico, iz suženjstva v svobodo, iz teme v svetlobo, iz smrti v življenje. Nekateri menihi naredijo zaobljubo nenehnega spreobračanja. Kajti Božji dar vedno presega moje zmožnosti, da ga sprejmem, moje življenje pa tudi ni vedno skladno s tem, kar sem že prejel. Zato sem vsakič, ko berem evangelij, povabljen k spreobrnjenju. Sveto pismo vedno zahteva kritično branje - toda kritično zame, ne za druge. Varovati se moram, da bi bral “apologetično”, se pravi, da bi opravičeval sebe in napadal druge. Božja beseda ni napisana, da bi obsojala druge, ampak spreobrnila mene. “Verujte evangeliju!” Evangelij je Jezus Kristus. Verovati ne pomeni le pristati na resnico, ki jo govori, ampak pomeni zaupati se njemu, ki mi govori. Kajti tudi demoni verujejo, a trepetajo (Jak 2,19), pravi apostol Jakob. Verovati pomeni ljubiti, imeti osebni odnos z Gospodom, kakor prijatelj s prijateljem. Le to je zmaga nad veliko osamljenostjo človeka, to je izhod iz pekla.

Štirje učenci, ki jih Jezus pokliče, so prvi odgovorili na Jezusove uvodne besede in šli za njim.

SVEČNICA (4. NAVADNA NEDELJA - B)

Dragi poslušalci in poslušalke, lepo pozdravljeni! Dovolite mi, da bom danes malo bolj oseben. Prvi razlog za to je v tem, da sem o jutrišnjem evangeliju že govoril na nedeljo Svete družine, takoj po božiču. Seveda sem v zadregi, ker mi ne pride nič kaj novega na pamet. Drugi razlog pa je, da jutri, na Svečnico, v vsej Cerkvi prvič praznujemo dan POSVEČENEGA ŽIVLJENJA, to je dan redovnikov in redovnic ter vseh drugih, ki so se na kakršenkoli način posvetili Bogu. Na mizi imam papeževo Apostolsko spodbudo o posvečenem življenju, ki je izšla pred kratkim. V njej je veliko lepih misli. Saj bi vam jih nekaj prebral, pa mi je težko strniti vse bogastvo v nekaj minutah. Zato bom kar sam povedal, kaj mi kot redovniku pomeni posvečeno življenje.

Ko sem bil majhen, so mi pripovedovali o peklu in nebesih. Pekla sem se bal, še posebej parkljnov, ki so okrog Miklavža rožljali po vasi. Veselil sem se pa nebes. “Kako bo najlažje priti v nebesa?” sem se spraševal. Odgovor je bil hitro na dlani: “Če postanem ‘gospod’ (tako smo pravili duhovnikom), zagotovo pridem v nebesa. Kajti oni vedno molijo in nič ne grešijo.” Tako sem modroval v svojem otroškem hrepenenju po nebesih. Pa sem res postal gospod, celo jezuit. No, kar hitro sem ugotovil, da tisto o nenehni molitvi in brezgrešnosti ne bo čisto držalo. Toda o tem kdaj drugič. Rad bi omenil drugo presenečenje, o katerem kot otrok nisem mogel sanjati, da so namreč nebesa prišla k meni. Ni mi treba čakati nebes po smrti, že zdaj jih morem vsaj malo okušati na zemlji. Kako? V veselju, ko doživljam resničnost Jezusovih besed: “Nikogar ni, ki bi zaradi Božjega kraljestva zapustil hišo ali ženo ali brate ali starše ali otroke in bi ne prejel v tem času veliko več, v prihodnjem veku pa večno življenje” (Lk 18,29-30). Nešteto je trenutkov, ki jih doživljam kot predokus nebes: vztrajanje v molitvi, ob Božji besedi; pogovor s sobrati; apostolsko načrtovanje; spremljanje ljudi na

duhovni poti; obiski družin, prijateljev; ali preprosti izrazi hvaležnosti in ljubezni, ki sem jih deležen v svoji redovni skupnosti, na duhovnih vajah, v pogovorih, po pismih... Če bi vse našteval, bi nastala še ena apostolska spodbuda o posvečenem življenju. Kako nekaj velikega je popolnoma se posvetiti in podariti Bogu!

Naj osvetlim vse to s pričevanjem neke francoske poročene žene, ki pripoveduje: “Ob praznikih sem imela navado, da sem prosila Boga za kakšen dar. Nekoč, imeli smo duhovne vaje sredi avgusta, pa sem za spremembo rekla Bogu: ‘Gospod, vedno te kaj prosim. Danes ti bom jaz dala en dar. Posvetim se tebi.’ Nisem vedela, kaj točno pomeni ‘posvetiti se Bogu’, zdelo pa se mi je, da je to nekaj velikega. Ko sva se po duhovnih vajah z možem vračala domov, je tašča že na pragu vpila: ‘Nekaj čudnega se dogaja. Češnja na vrtu cveti in to sredi avgusta.’ Ko sem to slišala, sem se spomnila, da je cvetoča češnja zame simbol zaročništva. ‘Torej je Bog sprejel mojo posvetitev,‘ sem pomislila. Bila sem prepričana, da mi je prav on navdihnil tisto molitev, naj se podarim Bogu. V naslednjih letih, ko je bilo veliko preizkušenj v zakonu, mi je spomin na posvetitev Bogu vedno dajal moči in upanja. Zgodilo pa se je tudi, da sem nekaj mesecev po tem dogodku z avtom peljala neko sestro-redovnico. Pripovedovala mi je, da se je posvetila Bogu, ko je bila še premlada. Ni še vedela, kaj je življenje. Zdaj, ko je vse bolje premislila, ima pravico, da spremeni svojo odločitev in se poroči. Ko je končala, sem ji rekla: ‘Ali ni posvetitev Bogu nekaj večjega od nas?’ Nato sem ji povedala, kako sem se sama posvetila Bogu in tisto o cvetoči češnji. Opazila sem, da je prebledela. Nič ni rekla, nekaj mesecev pozneje pa sem zvedela, da je znova resno in z veseljem zaživela svoje posvečeno življenje.”


Današnji evangeljski odlomek nam prikaže del Jezusovega delovnega dne. Dopoldne je v shodnici iz obsedenca izgnal nečistega duha, zdaj ozdravi Petrovo taščo, zvečer ozdravi še mnogo drugih, zjutraj navsezgodaj pa v samoti moli. Ko je ozdravil Petrovo taščo, je ta vstala in jim stregla. To je prvi čudež, ki ga je storil, in od vseh najmanj pomemben. Na začetku bi namreč pričakovali kaj velikega, senzacionalnega. Toda stvar je zelo poučna. Jezusovi čudeži niso predstave njegove moči, ampak znamenja, ki razodevajo njegovo usmiljenje in hkrati kažejo na to, kar želi Jezus storiti v nas, da bi nas naredil za nove ljudi. Prva dva čudeža, ozdravljenje tašče in gobavca, razodevata novega duha in novo življenje, ki ju Jezus daruje. Naslednji čudeži predstavljajo različne ozdravitve naših udov in sposobnosti: nog, da moremo hoditi za njim, rok, da lahko prejemamo in darujemo kot on, ušes za poslušanje resnice, jezika za komunikacijo, oči, da vidimo resničnost v pravi luči. V središču je čudež vere, dotik, ki zdravi in osvobaja od smrti - to je ozdravitev krvotočne žene in obuditev Jairove hčerke. Človek potrebuje te čudeže, kajti postal je podoben malikom, ki jim služi in ki ga usužnjujejo: ima noge in ne hodi, roke in ne tipa, ušesa in ne sliši, jezik in ne govori, oči, pa ne vidi (Ps 115,4-8).

Ozdravitev Petrove tašče je majhno znamenje, ki veliko pove. V njem vidimo pomen vseh čudežev. Ti so ozdravljanja, ki jih dela Jezus, da bi vsakemu od nas povrnil sposobnost služenja. V služenju je naša podobnost Bogu. Jezus sam je Sin, v kolikor je služabnik. Pravi čudež, ki ga je prišel naredit na zemljo, je v tem, da postanemo sposobni ljubiti, oz. služiti. Petrova tašča, prvi zreli sad evangelija, je učiteljica vseh vernikov. Ženske so bile v takratni hebrejski kulturi malo vredne. Celo njihovo pričevanje ni bilo veljavno. Toda ta starka, tašča, je prva, ki pričuje za novo življenje. “Nisem prišel, da bi mi stregli, ampak da bi stregel in dal svoje

življenje...” je pozneje rekel Jezus o sebi. Ta žena je prva, ki živi Jezusovo držo služenja. Služiti pomeni, da je človek ozdravljen smrtne mrzlice, tj. egoizma, ki ga ubija. Svoboda, ki jo prinaša Jezus, je v tem, da smo po ljubezni v službi drug drugemu. Ljubimo, kadar nas skrbijo drugi v njihovih potrebah in omejenostih. “Nosite bremena drug drugemu,” pravi apostol Pavel. V sebičnost človek služi samo sebi, ljubezen pa se uresničuje v služenju, ki pelje k osvoboditvi drugega, da bo mogel tudi on služiti. Le v vzajemnem služenju smo končno vsi svobodni.

Ko pa se je stemnilo, je Jezus ozdravil veliko bolnikov z različnimi boleznimi in izgnal veliko demonov... Noč predstavlja smrt. Je čas, ko ljudje doživljamo, da smo umrljivi. Toda prav tu nas pričakuje Bog. Namesto da pademo v praznino, nas zadrži Božje naročje. Ko končamo z vsakršnim svojim delovanjem, končno dopustimo Bogu, da on deluje. Jezus sklene svoj naporen delovni dan z nočno molitvijo. Želi nas naučiti, da vsako delo, apostolat, pelje v kontemplacijo, v molitev, iz katere znova izvira naslednje delo. Delovanje je v službi gledanja Boga, Božje slave, se pravi v službi tega, da se našemu srcu razodeva Božje obličje. Če ne molimo, postajamo zgolj aktivisti, ki gledajo svoje obličje in iščejo svojo slavo. Nikomur koristni.

1. POSTNA NEDELJA - B

S pepelnico smo začeli post. Ne dolgo tega smo z radostjo obhajali božični čas, zdaj je pred nami čas spokornosti, ki je eno izmed najbolj cvetočih obdobij v duhovnem življenju in nikakor manj radostno od božičnega, seveda če spokornost živimo pristno. Pomislite na radost žene, ki je našla izgubljeno drahmo: ali na pastirja, ki se bolj veseli, da je našel izgubljeno ovco, kot nad devetindevetdesetimi, ki so ostale v staji. Bog je želel dati spokornosti dvojno čast: srečo, radost in veselje, da tako grešnik ne bi obupal ali se bal vrniti v Kristusov objem. Skesanost je največje delo, s katerim se lahko hvali človeštvo, kajti kdor se kesa, sprejme moč, ki jo ima Bog za odpuščanje in tako dobi sadove križa. Pomislite: človek, ki se spreobrne, more s svojo skesanostjo vzradovati nebesa in Božje srce!

Pogosto mislimo, da pridemo k Bogu po zaslugi svoje pravičnosti in da nam naše kreposti, izobrazba, bogoslužje ali gorečnost zagotavljajo občestvo z Bogom. Pozabljamo pa, da je “pred Božjimi očmi vse razgaljeno in odkrito. Njemu bomo dajali odgovor” (Hebr 4,13). Nič dobrega nimamo, s čimer bi se približali Bogu: “Ni pravičnega, niti enega” (Rim 3,10) in “vsa naša pravična dela so kakor umazana obleka” (Iz 64,5). Ko bi se vsaj zavedali, da je Kristus prišel “opravičit brezbožneža” (Rim 4,5) in klicat “njo, ki ni ljubljena, ljubljeno” (Rim 9,25). Če bi se vsaj tega zavedali, bi se takoj odpovedali vsakršni svoji pravičnosti, lažnim pobožnostim, bahavosti. Nič več ne bi imeli svojih grehov za tako velike, da jih ne bi mogla oprati Jezusova kri ali svojih nečistosti za breme, ki bi bilo pretežko njegovi ljubezni.

Jezus Kristus je prišel na svet rešit grešnika! Da, grešnika! Grešnika, ki ni drugo kot kup nečistosti in poželjivosti, zlobnosti, nečimrnosti in bolečega izkustva razuzdanosti. Prav grešnik, ki se gnusi sam sebi

in drugim, je vzrok za Kristusov prihod na svet. Grešnik, ki v sebi zaradi greha čuti absolutno pomanjkanja tega, kar je sveto, čisto in veliko, grešnik, ki se vidi v največji temi, ločen od upanja na rešitev, od luči življenja in občestva s svetimi, prav on je prijatelj, ki ga je šel Jezus iskat v puščavo. On je prijatelj, ki je povabljen na Kristusovo svatbo. Brez grešnika ne moremo razumeti Kristusove ljubezni, ne izmeriti njene globočine, niti se ta ljubezen ne more razodeti v polnosti. Kako veliko je uboštvo grešnika! Le kadar se grešnik v svojem največjem uboštvu zaupa Bogu, privre na dan Kristusovo bogastvo. Zaupanje je podobno otrokovemu, ki lačen sesa iz materinih prsi. Kristus nikoli ne obdari bogatega, ne nasiti sitega, ne opraviči pravičnega, ne rešuje, kogar zaupa vase, niti ne uči izobraženega. Njegovo bogastvo gre le ubogemu in potrebnemu, zavrženemu, njemu, ki se vidi zaničevanega in nesrečnega celo v lastnih očeh; Kristusova obilna hrana je za lačne, njegova pravičnost za grešnike, njegova močna roka za te, ki so padli, njegova modrost za otroke in tiste, ki se imajo za majhne. Vsi ti so Jezusovi gostje.

O, ko bi le vedeli grešniki, da so veselje njegovega srca! Ko bi le vedel grešnik, da vsi njegovi prestopki, krivde in krhkosti niso drugo kot razlog za Božje usmiljenje in odpuščanje. Najsi bodo še tako veliki, ne morejo nikoli vznejevoljiti Božjega srca, niti pogasiti usmiljenja, ali ovirati njegove ljubezni. Če bi grešnik vedel le to, se ne bi oprijemal svojega greha. Ne bi iskal tančice, s katero si skuša pokriti sram pred Kristusovim obličjem, pred obličjem, ki išče, kako bi pokazalo ljubezen, ki jo goji do grešnika!


Prvo berilo druge postne nedelje govori o Abrahamovi daritvi sina Izaka. Bog preizkuša Abrahama: “Vzemi sina, svojega edinca, ki ga ljubiš, Izaka, in ga daruj v žgalno daritev na gori, ki ti jo bom pokazal!” Marsikomu se zdi, da je tu Bog do Abrahama trd, strog, celo okruten. Kot da želi iz njega briti norca. Najprej mu da sina, potem pa mu ga hoče vzeti. Vendar temu ni tako. Abraham se Bogu popolnoma zaupa, kajti to ni kakršen koli Bog. Zaupa se njemu, ki ga je vodil in spremljal na poti v deželo obljube; milostno je poslušal Abrahamovo molitev, ko je prosil za Sodomo in Gomoro. To je Bog, ki je blagoslavljal Abrahama in z njim sklenil zavezo; njemu in ženi Sari, obema že v letih, je obljubil sina Izaka ter obljubo tudi izpolnil. Temu močnemu, usmiljenemu in zvestemu Bogu se je torej zaupal Abraham tudi v tej preizkušnji. “Zdaj resnično vem, da se bojiš Boga, ker mi nisi odrekel svojega edinega sina,” je dejal Gospodov angel Abrahamu. Koliko bogastva je v tem stavku. Vem, da se bojiš Boga, vem, da ljubiš Boga, bi rekli danes. Abraham ne sprašuje kot bi storil današnji človek: Zakaj? Komu bo to koristilo? Ali ni druge poti? Tudi ne analizira: Verjetno sem storil kaj narobe, da me Bog zdaj kaznuje. Morda sem ga razjezil. Če bom daroval sina, se ne bodo mogle izpolniti Božje obljube. Abraham tudi ne obtožuje Boga: Kako moreš kaj takega zahtevati od mene? Hudoben si, sebičen... Ne. Abraham posluša Božji glas in stori povsem tako, kakor mu je rečeno. To je dejanje vere in velike ljubezni. Trpeče ljubezni, kajti preizkušnja je bila gotovo boleča. Toda v njej se je Abrahamu tako razširilo srce, da je postalo podobno Božjemu. Lahko rečemo, da Abraham razume bolečino in ljubezen, v kateri nam je Oče podaril svojega Sina. Neki svetnik je v mistični zanesenosti zapisal, da se je Bog navdihoval pri Abrahamu, ko je daroval svojega Sina za nas.

O tem darovanju piše apostol Pavel v današnjem 2. berilu: “Bog ni prizanesel lastnemu Sinu, temveč ga je dal za nas vse. Kako nam torej ne bo z njim tudi vsega podaril?” Potem nadaljuje: “Kdo nas bo ločil od Kristusove ljubezni?” ter zaključi: “...Nobena stvar nas ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni v Jezusu Kristusu, našem Gospodu.” Laični teolog in humanist iz 14. stoletja, Nikolaj Cabasilas, je govoril, da je ta Božja ljubezen “nora”. Bog je namreč izrekel svoj DA človeku in tega ne more več vzeti nazaj. Ko nam je enkrat dal svojega ljubljenega Sina, ne more več reči: “Ne ljubim vas.” Norost te ljubezni pa je v tem, da neverjetno spoštuje človekovo svobodo. Človek lahko reče NE. Toda zaradi te možnosti je njegov DA še bolj v sozvočju z Božjim DA-jem. Zato tudi Bog sprejema, da ga ljudje zavrnejo, ne spoznajo, zavržejo, celo izključijo iz njegovega stvarstva. Nikolaj Cabasilas čudovito pravi: “Bog se razodene in izpove svojo ljubezen... zavrnjen čaka pred vrati... Za vse dobro, ki nam ga je storil, ne želi drugega kot našo ljubezen; v zamenjavo nas osvobodi vseh dolgov.” Kristjan je ubog, toda zaveda se, da je Nekdo še bolj ubog, ta Berač ljubezni pred vrati našega srca. “Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj.” Sin je prišel na zemljo, da bi sedel za “mizo z grešniki”. Ljubezen ne more biti drugo kot podaritev do smrti. Bog umre, da bi človek živel v njem.

Ko nam v evangeliju danes Oče pokaže na Jezusa in pravi: “To je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte!” nam želi reči, naj se zaupamo tej nori Božji ljubezni, kakor se je zaupal Abraham.


Cerkev nam za tokratno nedeljsko branje in premišljevanje predlaga deset Božjih zapovedi. Post je namreč čas spokornosti in prav je, da pogledamo svoje krščansko življenje tudi pod tem vidikom. Zapovedi gotovo niso najbolj privlačna stvar na svetu. Že sama beseda “zapoved” marsikomu prebudi celo vrsto nič kaj prijetnih občutkov. Pa poglejmo svetopisemski odlomek bolj od blizu. Najprej: Kaj Božje zapovedi niso? Niso neko moraliziranje, češ to smeš, tega pa ne smeš. Tudi niso pogoji, ki bi jih ljudje morali izpolniti, da bi si zaslužili Božjo naklonjenost in prijateljstvo. Izraelci so dobili deset zapovedi na gori Sinaj. Tam je Bog najprej z njimi sklenil zavezo. Ponudil jim je svoj hesed, to je svojo usmiljeno ljubezen, kar je pomenilo za ljudstvo, da so deležni Božjega življenja. Čisto zastonj jih je Bog sprejel v svojo družino, postali so njegova lastnina. Vstopili so v okolje Božje svetosti.

Seveda so Izraelci z veseljem sprejeli to Božjo naklonjenost in vstopili v zavezo. Toda kako živeti v zavezi? Bog s tem ne bo imel težav, se bo že nekako znašel, toda ljudstvo? Kako naj ljudje pokažejo svojo zvestobo in ljubezen do Boga? Kako naj ohranjajo zavezo in ostajajo v prijateljstvu z Bogom? Tudi tu jim je prišel Bog naproti. Dal jim je dekalog, to je deset zapovedi, dobesedno deset besed. Te besede razodevajo Božjo intimnost, njegove želje. Po zapovedih kliče Bog ljudi v svojo intimnost, v občestvo. S spolnjevanjem zapovedi bodo ljudje ostajali povezani z Bogom. “Bodite sveti, kajti jaz, Gospod, vaš Bog, sem svet,” (3 Mz 19,2) pravi Gospod. Zapovedi so izraz Božje svetosti. Ne moremo jih brati kot navadne verske predpise, ki jih imajo tudi drugi narodi. Ne moremo jih razumeti brez uvodnega stavka, ki pravi: “Jaz sem Gospod, tvoj Bog, ki sem te izpeljal iz egiptovske dežele, iz hiše sužnosti.” To je za Izraelce veselo oznanilo, evangelij. Božje delo je pred človeškim. Bog je izpeljal ljudstvo iz suženjstva in ga naredil

za svojega. Dal mu je sposobnost reči “moj Gospod”. Izpolnjevanje zapovedi zdaj pomeni, da ljudje želijo ostati povezani z Bogom. To je njihov hvaležni odgovor. Nikjer nobenega moraliziranja.

Deset zapovedi ponavadi razumemo kot prepovedi, nekaj negativnega. Podobno kot “prepovedano kaditi; ne hodi po travi; ne pljuj po tleh...” Toda besedilo je v izvirniku drugačno. Poenostavljeno lahko beremo takole: Ker sem vas jaz, Gospod, vaš Bog, izpeljal iz Egipta, je absolutno nemogoče, da bi imeli druge bogove poleg mene. V tej zavezi, ki jo živite z menoj, je nemogoče, da bi bili še drugi bogovi med vami, je nemogoče, da bi kradli, ubijali, nečistovali, itd. Če pa imate druge bogove, če ubijate, kradete...potem je jasno, da ste pozabili, kdo vas je izpeljal iz sužnosti, jasno, da me nimate za svojega Boga, da zavračate mojo ljubezen, da ste iztopili iz občestva zaveze, življenja, milosti. “Jaz sem Gospod, tvoj Bog, ki sem te izpeljal iz Egipta.” to je temelj vseh zapovedi. Iz tega vse izvirajo.

To besedo obrnimo tudi nase. Naše besede, dejanja, drže, odnosi: katerega boga razodevajo? S kom smo v zavezi, kdo je naš vsakdanji sogovornik? Je to naš Odrešenik Jezus Kristus ali kdo drug, kakšna druga stvar? Vsakdo naj si odgovori sam.


Rdeča nit Božje besede 4. postne nedelje je zastonjskost - zastonjskost Božje ljubezni in rešitve. Starozavezno berilo govori o Izraelcih, ki jih je Bog po poganskem kralju Ciru rešil iz babilonske sužnosti. Z ničemer si rešitve niso zaslužili, ampak je dar. Tako želi Bog. Apostol Pavel pravi v pismu Efežanom, da nas Bog rešuje celo iz smrti. “Zaradi prestopkov smo bili mrtvi, s Kristusom pa nas je oživil.” Vse to pa po milosti. Pavel kar dvakrat poudari zastonjskost rešitve: “Z milostjo ste rešeni po veri, vendar to ni iz vas, ampak je Božji dar. Niste odrešeni iz del, da se ne bi kdo hvalil.” To dela Bog, ki je “bogat v usmiljenju in nas je v svoji veliki ljubezni vzljubil,” piše Pavel. Tudi evangelij hvali zastonjsko Božjo ljubezen: “Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.” Kako bogate so te besede, vredne dolgega motrenja in okušanja!

Božja beseda nas torej vabi, da gledamo dar zastonjske Božje ljubezni. Kako težko je doumeti njeno globino in bogastvo! In kako težko je razumeti, da je zares dar! Verniki vseh časov in religij, tudi Jezusovi sodobniki, so živeli v prepričanju, da si je Božjo naklonjenost treba zaslužiti, bodisi z lepim življenjem, molitvijo, bogoslužjem, postom, spreobrnjenjem ali s čem drugim. Spomnimo se, kako so se Janezovi učenci in farizeji vneto postili, Jezusu pa očitali, da bi se tudi njegovi učenci lahko držali malo bolj nazaj pri hrani in pijači. Mislili so, da si bodo s postom prislužili Božji dar, niso pa opazili, da je bil dar že med njimi, v osebi Jezusa kot Ženina. Potrebno ga je bilo le sprejeti, se ga razveseliti. Tudi besede izgubljenega sina, ki pravi očetu “Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin”, razodevajo podobno izkrivljeno versko držo. Kakor da sin hoče reči: Nisem vreden, da bi bil tvoj sin, ker sem grešil. Počakaj, da se poboljšam, da se spreobrnem, da popravim,

kar sem zapravil, potem pa bom spet vreden biti tvoj sin. Tako je osredotočen na svoj greh in občutek nevrednosti, da ne opazi očetovega pogleda, sočutja, objema in poljuba.

Naš greh je v tem, da si na vse načine skušamo zaslužiti ljubezen, odpuščanje, naklonjenost, bodisi Božjo ali človeško. Koliko truda, naprezanja, živčnosti in strahov je v tej miselnosti! To je greh Adama, ki ni spoznal zastonjske Božje ljubezni in je mislil, da si jo mora zaslužiti. Kako? S tem, da pokaže svojo pravičnost. Če pa je že krivičen in grešen, se mora sam kaznovati. Kaj niso tudi v nas takšne in podobne misli: Nisem vreden, nisem dovolj dober, da bi me kdo imel rad. Ali pa: za to, kar sem storil, zaslužim kazen. O, kako težko je dar preprosto sprejeti!

Kaj se zgodi, ko človek sprejme dar ljubezni? Glejmo npr. Frančiška Asiškega, tega ubogega Božjega zaljubljenca, ki je vse razdal, da je lahko vse ljubil. Ali Ignacija Lojolskega, ki je zrl Kristusa, pribitega na križ ter mu govoril: “Kako to, da si ti, Stvarnik, prišel do tega, da postaneš človek in greš v smrt za moje grehe. Kaj sem pa jaz storil zate, kaj delam in kaj bom storil?” Ignacij je sprejel dar in nanj odgovoril z vsem bitjem. In koliko je naših sodobnikov, ki so storili podobno. Mati Terezija ali Jean Vanier npr., ki sta vse življenje posvetila ubogim. Ko enkrat zares sprejmemo dar Božje ljubezni, postanemo podobni Darovalcu.


Božja beseda 5. postne nedelje govori o pokorščini oz. poslušnosti. Pokorščina - človek ravno ne vriska od veselja, ko sliši to besedo, kajne? V prvem berilu prerok Jeremija ugotavlja, da je izraelski narod nesposoben živeti pokorščino Bogu in zavezi z njim. “Glej, pridejo dnevi, govori Gospod, ko bom z Izraelovo hišo in Judovo hišo sklenil novo zavezo. Ne zaveze, kakršno sem sklenil z njihovimi očeti tistega dne, ko sem jih prijel za roko, da bi jih izpeljal iz egiptovske dežele; to zavezo z menoj so prelomili, čeprav sem bil njihov gospodar “(Jer 31,31-32). Jeremija ima pred očmi ljudstvo, ki se je stalno upiralo Bogu. Zavezo je doživljalo kot jarem, ki prinaša le težave in preizkušnje. Takole je Bog označil upornost Izraela, svoje neveste: “Že zdavnaj si zlomila svoj jarem, raztrgala vezi in rekla: ‘Ne bom služila’”(Jer 2,20). Izrael se je torej upiral jarmu zaveze, Bog pa ga je znova in znova preizkušal. Vendar ni nič zaleglo. Zaradi svoje upornosti je narod doživljal Boga kot gospodarja, ki kaznuje svoje služabnike ali kot očeta, ki vzgaja s palico. Prerok je dolgo upal, da se bo ljudstvo spreobrnilo, ga vabil in klical, a vse zaman. Začel je razumeti, da pravo spreobrnjenje ni v človeških močeh. Srce je neozdravljivo. Človek je ujetnik lastne upornosti do Boga, zato je sinajska zaveza neučinkovita. Jeremija je bil prvi, ki je spoznal, da Izrael ni sposoben živeti zaveze, da mu je nepokorščina takorekoč prirojena.

Zato napoveduje novo zavezo. V čem bo njena novost? Bog želi najti način, da bo človek sposoben živeti zvestobo zavezi, zato pravi: “Svojo postavo bom dal v njihovo notranjost in v njih srce jo bom zapisal.” Bog se spusti v človekovo notranjost in zapiše postavo v srce. Na Sinaju je postava prihajala od zunaj, zdaj bo napisana v človekovo srce. Človek se bo spremenil tako, da bo imel v sebi Božjo voljo in spodobnost, da jo tudi izpolni. Božja volja bo del človeka samega. Spoznal jo bo in ne bo imel več težav s pokorščino. “Ne

bodo se več poučevali med seboj: ‘Spoznajte Gospoda,’ ker me bodo poznali vsi...” nadaljuje besedilo. Poznati pomeni biti v intimni domačnosti z značajem, miselnostjo in dušo druge osebe. Vsi bodo imeli to domačnost z Bogom, iz katere bo izvirala tudi pokorščina. Občestvo med Bogom in človekom bo občestvo src. V tem bo novost zaveze.

Nova zaveza se je uresničila, ko je Jezus pokazal pravo pokorščino Očetu. O tem govori pismo Hebrejcem: “Kristus je v dneh svojega življenja na zemlji daroval molitve in prošnje z močnim vpitjem in solzami njemu, ki bi ga mogel rešiti iz smrti, in bi je uslišan zaradi spoštovanja do Boga. Čeprav je bil Sin, se je iz tega, kar je pretrpel, naučil pokorščine...” Kot Izraelci je tudi Jezus prišel v težke preizkušnje. Kakšna bo njegova poslušnost Očetovi volji? Se bo tudi on uprl in imel Očeta za surovega gospodarja in vzgojitelja s palico? Ne. Vse, kar ga je doletelo, posebno v zadnjih urah trpljenja, je spremenil v daritev Bogu. Agonija v Getsemaniju, zaničevanje, pljunki, križanje, vse to je Jezus daroval Očetu. Stvari, ki bi nas napolnile s sovraštvom, zagrenjenostjo, obupom, so njega napolnile z intimno molitvijo k Bogu. Iz tega, kar je pretrpel, se je naučil pokorščine, da bi tudi mi bili pokorni dobremu, svetemu, človekoljubnemu Očetu.

CVETNA NEDELJA - B

Branje “pasijona”, to je evangelija o Jezusovem trpljenju, ki ga bomo opravili jutri, nas bo uvedlo v skrivnost velikega tedna. V vernikih bo skušalo prebuditi tista najplemenitejša občutja bolečine in sočutja s trpečim Gospodom, ki so nam zaradi površinskega življenja pogosto tuja in zakopana v srcih.

Ustavimo se ob nekaterih trenutkih pasijona. Vanj nas bo uvedla žena, ki v Betaniji mazili Jezusa. “Čemu ta potrata mazila?” se hudujejo nekateri nad ženo. Vendar te besede lahko izrazijo moje čutenje pred Gospodovim trpljenjem. Čemu ta potrata ljubezni? Ne bi bila dovolj le ena kapljica krvi in ves svet bi bil čist? Čemu ta norost ljubezni?

Potem Jezus pošlje dva učenca, da pripravita velikonočno večerjo. Podrobno jima opiše, kje naj pripravita. Jezus ve, kaj se bo zgodilo. Na nek način si sam pripravlja trpljenje. Njegova smrt ni sad naključja ali nesreča pri delu, temveč cena, ki jo bo plačal za naše življenje. Jezus to ve in tudi želi. V smrt gre prostovoljno, iz ljubezni do Očeta ter bratov in sester. V smrt gre iz ljubezni do mene.

Zadnja večerja. Začenja se potrata ljubezni. Pred njim, ki se razdaja v hrani in pijači, se razodeva naš greh. “Eden izmed vas, ki z menoj je, me bo izdal.” “Sem mar jaz tisti?” sprašujejo učenci in sprašujem tudi jaz. Odgovor ni težak. Če nisem na Jezusovi strani in na strani žene iz Betanije, sem na strani tistih, ki Jezusa prodajajo, kupujejo, izročajo, grabijo in ubijejo. Če ne živim logike ljubezni in življenja, živim logiko sebičnosti in smrti. Juda je eden izmed nas. Ima toliko bratov in sester, kolikor je ljudi. Njegov greh je moj greh, zaradi katerega Gospod umira. To je greh sveta, pri katerem ima

vsakdo svoj delež. Jezus občuti tragedijo zgrešene ljubezni. Umrl bo za Juda, najprej zanj, in potem za vsakega od nas.

“Trikrat me boš zatajil,” pravi Jezus Petru na koncu večerje. Kako milostne so te besede! Kako dobro, da je Peter padel. Sicer bi do konca zaupal sam vase in končno obupal. Tako pa ga je Gospod rešil lažnega prepričanja, da je dober, sposoben ljubezni in zvestobe do smrti. Jezus bo za Petra umrl ne, ker bi ga imel za dobrega, ampak ker ve, da ga bo Peter zatajil. Samo tako se bo moglo razodeti, kdo je Gospod in kdo je Peter. Gospod je zastonjska in zvesta ljubezen, Peter pa je ljubljen od Gospoda. To, kar me rešuje, ni moja ljubezen do Boga, ampak Njegova do mene.

“Čujte in molite,” pravi Jezus učencem v vrtu Getsemani. Čujmo in glejmo, kako Sin kliče Boga “Aba, Oče”. Agonija v vrtu je okno v Jezusovo največjo intimnost v njegovem odnosu z Očetom. V zapuščenosti in velikem obupu se Jezus s popolnim zaupanjem izroči Bogu. Njegova zadnja beseda je Amen - zgodi se, tako bodi! Odslej bo vse, kar ga bo doletelo, sprejemal iz ljubeče Očetove roke. V Jezusu se vsakdo od nas, četudi še tako zavržen od ljudi ali obupan zaradi svoje grešnosti in revščine, lahko izroči Očetu.

Malo pozneje iztegnejo roke po Jezusu in ga primejo. Polastijo so se ga, da si ga bodo podajali iz rok v roke kot kos lesa. On pa molči in ljubi. Hrana iz Očetove roke je grenka in trpka, on pa ljubi, Očeta, mene, ves svet. Takšen je Bog.

VELIKA NOČ - B

Nocoj je res velika noč. Cerkev poje exultet oz. hvalnico Kristusovi luči. Najprej poziva k veselju: “Veseli se zdaj, nebeška množica angelov, veselite se Božji služabniki ... veseli se vsa zemlja ... veseli se tudi mati Cerkev ... Svetišče naj odmeva od veselega vzklikanja množic ... iz vse moči srca in duše naj na ves glas pojemo slavo Bogu Očetu in njegovemu Sinu Jezusu Kristusu ...” Nebesa in zemlja, Cerkev in verniki, vsi naj se veselimo in pojemo hvalnico Bogu. Zakaj táko slovesno klicanje k veselju? Gre za to, da smo nocoj priče Kristusovega vstajenja. Ko so Izraelci vsako leto obhajali veliko noč, so to delali v prepričanju, da so tudi oni navzoči v tisti veliki noči, ko je Bog z močno roko izpeljal njihove očete iz Egipta. To zanje ni bil le spomin na pretekli dogodek, ampak udeležba pri njem. Prav nje je Bog iz sužnosti povedel v svobodo. Tako se tudi mi nocoj ne le spominjamo Jezusovega vstajenja, ampak smo ga deležni kakor Jezusovi učenci. S Kristusom gremo v grob in z njim vstajamo. Rešeni smo greha in strahu pred smrtjo ter deležni Kristusove zmage in veselja. Zato je prav, da se veselimo, in da se z nami veseli vse stvarstvo.

Hvalnica velikonočni sveči podaja razloge za naše veselje, ko našteva čudovita dela, ki jih je Bog storil iz ljubezni do grešnega človeka. V radostnem čudenju vzklika: “O kako čudovito nas v svojem usmiljenju ceniš! O kako nedoumljiva je tvoja ljubezen: da rešiš sužnja, si daroval Sina... O srečna krivda, ki je bila vredna imeti takega in tako velikega Odrešenika... O zares presrečna noč, v kateri se zemlja druži z nebesi in človek z Bogom.” V teh vzklikih je povzeta vsa zgodovina človeštva in njegovega greha ter vsa zgodovina Boga in njegove ljubezni. Še enkrat bom ponovil: O kako čudovito nas v svojem usmiljenju ceniš! O kako nedoumljiva je tvoja ljubezen: da rešiš sužnja, si daroval Sina ... O srečna krivda, ki je bila vredna imeti takega in tako velikega Odrešenika... O zares

presrečna noč, v kateri se zemlja druži z nebesi in človek z Bogom. In še in še bi rad izgovarjal te besede, pa ne ker ne bi imel kaj drugega povedati, temveč ker nocoj vsako drugo govorjenje zbledi ob hvalnici, ki jo Cerkev poje že stoletja. Pravzaprav bi jo moral peti in zraven jokati. Neki pevec, umetnik, mi je pripovedoval, da ga je župnik prosil, da bi zapel to hvalnico v Cerkvi. “Na mnogih koncertih sem že pel,” pravi, “doma in v tujini, pred vsakovrstnim občinstvom, a nikoli ni bilo v meni takšnega, rekel bi strahospoštovanja. Dolgo sem se pripravljal in molil ob hvalnici. In ko sem jo pel, se mi je zdelo, da pojem nekaj svetega, Božjega. V dno srca me je ganilo.” Res je, človek bi kar jokal od radosti, ki prešinja to noč.

Posebej se nocoj veselijo katehumeni, ki prejemajo krst. In vsak grešnik, ki je kdajkoli okusil smrt in pekel, ki je doživljal suženjstvo strasti, greha in teme. O srečna krivda! V starodavnih spisih najdemo lep pogovor med Kristusom in Adamom. Kristus, ki se spušča v predpekel, kliče: “Adam, Adam, kje si?” Ta pa mu odgovarja: “Skril sem se, ker nisem mogel prenesti tvojega pogleda.” “Kam si se skril?” “Skril sem se tja, kjer me nihče ne bo mogel najti: v kraljestvo teme in smrti.” Jezus odgovarja: “Prihajam tudi tja, da te najdem.” Kako čudovito srečanje med Kristusom, novim Adamom in starim Adamom, ki je vsakdo od nas! Ko sem nekoč neki ženi podaril ikono Vstajenja oz. Kristusovega spusta v predpekel, je radostno vzkliknila: “Mislim, da se ne bom nikoli ločila od te ikone, od Gospoda, ki je prišel v moj pekel in me potegnil iz njega.”

2. VELIKONOČNA (BELA) NEDELJA - B

V velikonočnem času beremo pri bogoslužju Apostolska dela, ki govorijo o življenju prve Cerkve. Odlomek te nedelje ga v enem stavku povzame, ko pravi: “Množica teh, ki so sprejeli vero, je imela kakor eno srce in eno dušo.” Eno srce in ena duša - ustavimo se ob tem.

Kaj pomeni imeti eno srce in eno dušo? Najprej mi pride na misel, da so bili prvi kristjani prijatelji. Ko sem bil mlad, ne dolgo tega, sem se navduševal nad romani Karla Maya. Posebej mi je bilo všeč prijateljstvo med indijanskim poglavarjem in nekim bledoličnikom (tako so indijanci imenovali belce). Poznala sta se takorekoč v dušo. Nista se kaj dosti pogovarjala, kar tudi ni bilo potrebno, saj sta poznala drug drugega misli in čutenje. Takšnega prijatelja bi imel rad tudi jaz, sem si mislil takrat.

Gotovo so prvi kristjani gojili globoka prijateljstva, ki so se rojevala iz velikonočnega veselja in zavesti odrešenosti. Temelj njihovih razmerij je bil Kristus, ki je s svojo krvjo očistil in odrešil vsakega od njih. Kakor je vsak sebe doživljal, da je ljubljen in sprejet od Boga, tako je tudi v bližnjem gledal Božjega ljubljenca. Kristusovo velikonočno delo je bilo torej temelj odnosom med prvimi kristjani. Ker je bil v središču skupnosti vstali Gospod, so mogli zaživeti evangelij. Prijateljstva so gojili na temelju skupnih kreposti. Ker so vsi pripadali Kristusu, so imeli res kakor eno srce in eno dušo.

Pa ne samo prvi kristjani, tudi pozneje so mnogi živeli zares globoka prijateljstva. Tako npr. sv. Bazilij Veliki in Gregor Nacianški. Čeprav zelo različna po značajih sta gojila prijateljstvo, ki kljub težavam in oviram ni nikoli minilo. Gregor je v svojih pismih uporablja zelo nežne izraze, nekaterim se v okviru prijateljstva zdijo celo pretirane, ki pa vendar kažejo močno ljubezen. Takole piše: “Od

tebe diham bolj kot od zraka in živim samo, kadar sem s teboj, bodisi v tvoji navzočnosti ali v tvoji odsotnosti, ko se te spominjam.” V teh besedah vidimo globočino sentimenta, ki povezuje dva prijatelja.

V krščanstvu ni mogoče govoriti o prijateljstvu med ljudmi, če ne govorimo prej o Božjem prijateljstvu do človeka, saj je vedno Bog tisti, ki daje pobudo in prvi ljubi človeka. Zato cerkveni Očetje človeško prijateljstvo vedno povezujejo z Božjim. Še več. Za kristjana postane prijateljstvo takorekoč moralna dolžnost, po zgledu tega, kar je živel Jezus, ki je želel, da so vsi njegovi prijatelji eno med seboj. Bolj ko dva prijatelja postavita Jezusa v središče njune povezanosti in ukoreninita svoje prijateljstvo v njem, bolj si lahko pomagata in tako pomagata tudi drugim, da Jezus raste v njihovih srcih.

“Ena duša v dveh telesih,” so govorili Očetje: to je globoka resničnost krščanskega prijateljstva. Lahko rečemo, da je prijateljstvo tista vzmet, ki nam pomaga, da gremo k drugim ljudem in h kateri se vračamo, da se duhovno obnovimo. To ne pomeni, da je prijateljstvo kot neka srečna in oddaljena oaza, temveč stalno mesto, ki razsvetljuje vsakdanjost našega življenja.

Zato je krščansko prijateljstvo lahko izziv v tej sekularizirani družbi, v kateri smo priče koreniti spremembi vrednot. Mladi rastejo in verjamejo le v tiste odnose, ki temeljijo na koristnosti in uspešnosti. Že omenjeni Gregor Nacianški pa pravi: “V tem je naša tekma: ne kdo bo prvi, temveč kdo bo pomagal drugemu, da bo prvi.” Prosimo, da bi po zgledu prvih kristjanov tudi mi imeli kakor eno srce in eno dušo. Pri tem naj nam pomaga velikonočno veselje, ki ga te dni okušamo.

3. VELIKONOČNA NEDELJA - B

Bratje so Jožefa prodali v Egipt. Ko so po dolgih letih prišli k njemu kupovat žito, ga najprej niso spoznali. Na koncu se jim je Jožef dal spoznati, bratje pa so se zbali, da se jim bo morda maščeval. Toda on je dejal: "Jaz sem Jožef, vaš brat, ki ste ga prodali v Egipt. Toda zdaj se nikar ne žalostite in si ne očitajte, da ste me prodali sem! Kajti Bog me je poslal pred vami, da vas ohrani pri življenju." Morda je malo čudno, da govorim o egiptovskem Jožefu v tem velikonočnem času. A zdi se mi, da nam zgodba dobro osvetli Božjo besedo, ki jo beremo to nedeljo. Jožef namreč gleda preteklost v luči Božje previdnosti. Ne ustavi se ob hudobiji bratov ali ob svojem trpljenju in preizkušnjah, temveč poskuša odgovoriti na vprašanje, kaj mu je hotel Bog povedati po dogodkih, ki so se zgodili.

Prav to je delal tudi Jezus po vstajenju. Učenci so bili prestrašeni, polni dvomov in negotovosti ter občutkov krivde. Niso razumeli dogodkov zadnjih dni. Ko se jim je Jezus po vstajenju prikazal, jim je odprl oči prav z lučjo Božje previdnosti. Odprl jim je um, da so doumeli Sveto pismo in njegove besede, ki jih je govoril pred svojo smrtjo. Božja beseda je tako mogla razsvetliti njihove dvome in negotovosti ter storiti, da so se njihovi strahovi razgubili kot jutranja megla. Jezus pravi, da se je zgodilo vse, kar so napovedovali preroki. Moralo se je zgoditi, da je Mesija trpel in tretji dan vstal od mrtvih. Kakor Jožef se tudi Jezus ne vrti okoli hudobije učencev in se ne ustavlja ob svojih ranah. Učencev ne obtoži in ne obsodi, ampak se veseli vsega, kar se je zgodilo, kajti zdaj je dar odpuščanja grehov odprt za vse. Tudi mi smo povabljeni, da na preteklost, tako osebno kot preteklost svojih družin, naroda, človeštva, gledamo v luči Božje previdnosti. To nas more osvobajati in zdraviti.

Med Jožefovo zgodbo in Jezusovim vstajenjem lahko najdemo še eno vzporednico. Jožefovi bratje so prišli do spoznanja svojih grehov in so se pokesali. Tako je prišlo do sprave med brati in z njihovim očetom. Oznanilo sprave je bilo tudi Jezusovo prvo vstajensko delo, ki ga je zaupal svojim učencem. V Apostolskih delih beremo, kako je Peter ljudstvu kar naravnost odkril njihov greh: "Vi ste Svetega in Pravičnega zavrgli in si izprosili (pri Pilatu) ubijalca, začetnika življenja pa ste ubili" (Apd 3,14-15). Toda Peter ne ostane pri razkritju greha. Hitro doda: "In zdaj, bratje - vem, da ste ravnali iz nevednosti, prav tako tudi vaši voditelji. Tako je Bog izpolnil, kar je napovedal po ustih vseh prerokov, da bo njegov Mesija trpel." Peter ne obsoja, ampak tudi on gleda v luči Previdnosti. Zato na koncu pozove: "Spreobrnite se torej in pokesajte, da se vam izbrišejo grehi..." Ljudstvo naj spozna svoj greh, se spreobrne in mu bo odpuščeno. Tako bo dar Kristusove krvi odrešilen tudi zanje. Uresničuje se sprava med Bogom in človekom. Apostol Janez piše, da "je Kristus sprava za naše grehe, pa ne samo za naše, marveč za ves svet". To potrebuje človeštvo, spravo. Koliko zagrenjenosti, samoobtoževanja ali samoopravičevanja, koliko obrambnih drž ali napadalnosti je med ljudmi, kjer ni sprave. In vendar ne samo človek, vse stvarstvo hrepeni po notranjem miru, spokojnosti, veselju, občestvu. To so sadovi sprave. Kako jih je potreben tudi naš narod.Današnja Božja beseda nam osvetljuje pot do sprave. Odprimo se ji!


Že nekaj let je 4. velikonočna nedelja tudi nedelja duhovnih poklicev. Za ta dan nam Cerkev v razmislek predlaga evangelij o Jezusu, dobrem pastirju. "Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir da svoje življenje za ovce... Poznam svoje in moje poznajo mene... Imam še druge ovce, ki niso iz tega hleva. Tudi tiste moram pripeljati in poslušale bodo moj glas in bo ena čreda, en pastir." Ko Jezus govori o sebi kot o dobrem pastirju, pogosto omenja še nekoga: svojega Očeta. Takole pravi: "Poznam svoje ovce, kakor Oče pozna mene in jaz poznam Očeta... Zato me Oče ljubi, ker dam svoje življenje, da ga spet prejmem..."

Ko gledamo dobrega pastirja in Očeta, kaj imata skupnega? Oba ustvarjata občestvo, skupnost. Pastirjeva velika želja je, da bi imel eno čredo, v kateri bodo zbrane vse ovce To je želja po zbiranju tega, kar je razkropljeno in razdeljeno. Tudi Oče ustvarja skupnost, to je skupnost svojih otrok. V berilu piše apostol Janez: "Preljubi, poglejte, kakšno ljubezen nam je podaril Oče: Božji otroci se imenujemo in to tudi smo." Očetova velika želja je, da bi bili v njegovi družini zbrani vsi ljudje. Dobri pastir in Oče torej združujeta, zbirata, ustvarjata občestvo. Kako to delata, na kakšen način, kakšna sredstva uporabljata? Odgovorimo lahko z eno besedo: intimnost, kar pomeni zaupnost, domačnost. Prav na intimnost merijo besede, ki se v ev. odlomku ponavljajo: poznati drug drugega, dati življenje, ljubiti... Občestva ne gradi toliko neka organizacija ali načrtovanje, niti skrb za red in uspešnost, itd. temveč zaupnost in domačnost, ki veje med graditeljem in člani skupnosti. Poznati drug drugega, dati življenje, ljubiti - to gradi.

Nedelja duhovnih poklicev je in Božja beseda nam želi osvetliti tudi ta vidik življenja Cerkve. Lahko rečemo, da imajo ljudje v duhovnih poklicih podobno vlogo kot dobri pastir ali Oče v evangeliju. Njihovo

delo je graditev občestva. Najprej občestva z Bogom, kajti ljudje hrepenijo po njem. To naj bi delali v krotkosti in ponižnosti, v spoštovanju in cenjenju vseh ljudi, ki jim je namenjen dar občestva z Bogom. Osebe v duhovnih poklicih naj bi bili neke vrste "spomin" skrivnosti Božje povezanosti z ljudmi. Boga naj bi spominjali na zavezo, ki jo je sklenil s svojimi otroci, ljudi pa na edino resnično veliko hrepenenje njihovih src. Iz občestva z Bogom potem rastejo še druga: župnijska, redovna, zakonska, študentska, karizmatična in še bi lahko naštevali.

In kakšna sredstva naj pri gradnji skupnosti uporabljajo ljudje v duhovnih poklicih? Najprej tista, ki jih uporabljata dobri pastir in Oče: intimnost, domačnost, zaupljivost. Psihologi pravijo, da se ljudje dandanes bojimo intimnosti. Strah nas je velike domačnosti in bližine, težko si zaupamo. Slabo je, če je ta strah navzoč tudi pri ljudeh, ki jim v Cerkvi pravimo, da so duhovni. Če duhovniki, redovniki in redovnice ter drugi, ki gradijo občestva, ne živijo intimno, najprej z Bogom in potem z ljudmi, se bodo bolj vrgli v organizacijo, pastoralna načrtovanja, aktivizem itd. Tudi te stvari so potrebne, vendar ne smejo biti na prvem mestu. Prosimo Gospoda, da bi bila srca ljudi v duhovnih poklicih podobna srcu Dobrega pastirja!


"Jaz sem trta, vi mladike" - s to prispodobo označi Jezus odnos med njim in kristjani. Podoba je preprosta in pomenljiva. Že Stara zaveza je skušala na različne načine izraziti razmerje med Bogom in človekom oz. narodom. Najpogosteje ga je primerjala odnosu med možem in ženo ali med ženinom in nevesto. Bog je kot mož ali ženin hrepenel po svoji ljubljeni, jo vabil v zavezo, ji bil zvest in usmiljen. Želel si je njene ljubezni. Kljub njeni nezvestobi je nikoli ni zavrgel, saj je bila njegova. Druga prispodoba, ki so jo uporabljali predvsem preroki, je govorila o Bogu kot vinogradniku, ki skrbi za svoj vinograd - Izrael. Gospod je z vso skrbnostjo in ljubeznijo negoval svoj vinograd in pričakoval dobre sadove. Vemo, da je bil pogosto žalosten, ker pravih sadov ni in ni bilo.

Jezus je uporabil to prispodobo o vinogradniku in jo še obogatil. "Jaz sem trta, vi mladike." Povezanost med Bogom in ljudmi je tu še globlja in močnejša. Če je bil v Stari zavezi odnos še nekaj bolj zunanjega, je zdaj ponotranjen, intimen in domač. Kristus in kristjani smo povezani od znotraj, smo eno. Jezus je resnična vinska trta, mi pa smo njen del, tisti del, ki rodi sad.

In kaj je najpomembnejše v tem odnosu, ki ga označuje Jezusova prispodoba? Ostati na trti! "Ostanite v meni in jaz v vas," pravi Jezus. "Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu, kajti brez mene ne morete storiti ničesar." Kaj pomeni "ostati v nekom"? Kako naj kristjani ostanemo na trti, v Kristusu? Podobno kot se dogaja v naših človeških odnosih. Dva prijatelja se pogovarjata, izmenjujeta si tisto, kar jima je dragoceno. Zaupata si svoje težave, strahove, skrbi. Dobrohotno se sprejemata tudi v njunih slabostih in grešnostih. Naklonjenost in ljubezen si izkazujeta tudi z dejanji, ko si izmenjujeta darove, ko odgovarjata na želje drug drugega. Prijatelj nekako vstopa v želje ljubljenega in mu želi dati vse, tudi

samega sebe. Ostati v Kristusu pomeni torej pogovarjati se z njim, moliti, biti v njegovi družbi. Potrebno se mu je zaupati, v vsem, ob tem pa sprejemati darove, ki nam jih daje. Katere darove? Ljubezen, ki se razodeva v tolikih oblikah: evharistija, odpuščanje grehov, Božja beseda...

Tudi prvo Janezovo pismo nam danes govori, kako naj ostanemo v Kristusu: "Kdor se drži njegovih zapovedi, ostaja v Bogu in on v njem." Držati se Jezusovih zapovedi pomeni vstopati v njegove želje, jih vzljubiti in narediti za svoje. Jezusove zapovedi razodevajo njegovo intimnost, to, kar mu je najbolj dragoceno. Ko jih izpolnjujemo, smo v občestvu z njim. Še več, on sam prebiva v nas in v nas deluje. On prebiva v nas in deluje, da lahko obrodimo sadove. Kako resnična je beseda, da brez njega ne moremo storiti ničesar! Sadovi so posledica naše povezanosti z Gospodom. Ni se nam treba bati zanje. Če živimo v intimni domačnosti z Gospodom, bodo gotovo prišli. "Drevo ob potokih voda daje svoj sad ob svojem času," pravi psalmist. Odveč je vsakršno primerjanje, ker vsakdo rodi svoje sadove. Odveč pa tudi nepotrpežljivost, kajti sadovi bodo prišli ob svojem času. Pri mnogih svetnikih so prišli ali so jih ljudje opazili šele po njihovi smrti. Naša edina resnična skrb naj bo torej ostati v Kristusu.


V evangeliju prejšnje nedelje je Jezus označil odnos med njim in kristjani s prispodobo o trti in mladikah. "Kdor živi v meni in jaz v njem, rodi obilo sadu," je dejal. Kakšen sad je imel v mislih? Na to odgovarja današnja Božja beseda. Sad ljubečega in zaupnega odnosa, ki ga človek živi z Gospodom, je ljubezen do bližnjega. Takole piše apostol Janez v berilu: "Preljubi, ljubimo drug drugega, ker je ljubezen od Boga... Kdor ne ljubi, Boga ne pozna, zakaj Bog je ljubezen." Tudi evangelij govori podobno: "To je moja zapoved, da ljubite drug drugega, kakor sem vas ljubil jaz. Nihče nima večje ljubezni, kakor je da kdo da′ življenje za svoje prijatelje."

Ljubezen do bližnjega. Sveti Anton Puščavnik je dejal: "Od bližnjega sta odvisna življenje in smrt. Če namreč pridobimo brata, pridobimo Boga. Če pa pohujšamo brata, grešimo proti Kristusu." Ljubezen do bližnjega je torej preizkus pristnosti našega odnosa do Boga. Sv. Ignacij Lojolski v knjižici Duhovne vaje pravi, da "je ljubezen v medsebojnem podarjanju obeh, se pravi: kdor ljubi, daje in deli tistemu, ki ga ljubi, kar ima, ali od tega, kar ima ali premore; in prav tako ljubljeni ljubitelju. Tako, če ima kdo znanje, ga daje tistemu, ki ga nima; ali čast; ali bogastvo; vedno drug drugemu." Toda, ali znamo bližnjemu ljubezen pokazati? Gospod nam neprestano govori in kaže, da nas ljubi. In mi? Morda nas bo kaj naučila tale zgodbica o zajčkih:

Zajček Rjavček se je odpravljal spat in pri tem trdno držal zajca Rjavca za njegove dolge uhlje. Rad bi se prepričal, ali ga zajec Rjavec res posluša, zato mu je rekel: "A veš, koliko te imam rad?" "Hm, tega pa ne vem," je dejal zajec Rjavec. "Toliko," je rekel zajček Rjavček in razširil tačke, kolikor je mogel. Zajec Rjavec pa je imel daljše tace. "Jaz pa tebe toooliko," je pokazal. Hu! To je pa zelo, si je mislil zajček Rjavček. "Rad te imam toliko, kolikor visoko

sežem," se ni dal zajček Rjavček. "Jaz pa tebe toliko, kolikor visoko jaz lahko dosežem," je pohitel zajec Rjavec. To je pa veliko, je pomislil zajček Rjavček. O, ko bi jaz imel tako dolge tace! Tedaj pa se je zajček Rjavček še nečesa domislil. Prekopicnil se je na glavo in se z zadnjimi tačkami prislonil ob deblo drevesa. "Toliko te imam rad, kolikor visoko po deblu s tačkami dosežem!" je vzkliknil. Zajec Rjavec je smeje zavihtel zajčka Rjavčka nad glavo: "Tudi jaz te imam rad, kolikor visoko sežejo tvoje tačke!" "Rad te imam, do koder lahko skočim," je zajček Rjavček razposajeno poskakoval. "Jaz pa te imam rad, do koder jaz lahko poskočim," se je zasmejal zajec Rjavec in skočil tako visoko, da se je z uhlji dotaknil vej na drevesu. To pa je skok in pol, je ostrmel zajček Rjavček. Ko bi le znal tudi jaz takole skakati! "Toliko te imam rad, kolikor je daleč vse tja dol do reke!" je zaklical zajček Rjavček. "Jaz pa te imam rad še čez reko in tja naprej prek hribov," je dodal zajec Rjavec. To je pa res daleč, je kar zamižal zajček Rjavček. Bil je že tako zaspan, da se je komaj še česa domislil. Zagledal se je skozi trnovo grmovje v temno noč. Nobena reč ne more biti dlje, kot je nebo. "Rad te imam, prav tja gor do lune," je rekel in zaprl oči. "Ooo, to je pa zelo daleč," je tiho dejal zajec Rjavec. "Zelo zelo daleč." Zajec Rjavec je položil zajčka Rjavčka v njegovo listnato posteljico. Sklonil se je nadenj in ga poljubil za lahko noč. Tudi sam je legel in se stisnil k zajčku Rjavčku. Nasmehnil se je in mu zašepetal: "Tudi jaz te imam rad, prav tja gor do lune - IN NAZAJ."


"Bog je ljubezen," kar dvakrat ponovi apostol Janez v svojem prvem pismu. Ljubezen. V neki anketi so ljubljanski študentje med vsemi vrednotami na prvo mesto postavili ljubezen. Seveda si pod to besedo vsakdo predstavlja nekaj svojega, pa vendar ljubezen ostaja tista vrednota, ki privlači, po kateri ljudje hrepenijo in jo iščejo. Predvsem si vsakdo želi biti ljubljen. Od rojstva do smrti je to prva človekova želja, včasih skrita globoko v srcu, pa vedno navzoča. Kako zelo si želimo biti ljubljeni! Kaj vse stori človek, da bi bil sprejet, razumljen, varen, da bi nekomu pripadal in se mu ne bi bilo treba bati osamljenosti, praznine. Na dnu vseh naših želja in iskanj, četudi grešnih, je želja po biti ljubljen. Takšne nas je ustvaril Bog. Ali ne beremo v začetku Visoke pesmi, najlepše med pesmimi: "O da bi mi dal poljub svojih ust!"?

Nič čudnega torej, če je Bog na to največjo človekovo željo odgovoril prav z ljubeznijo. Apostol Janez govori o njej takole: "Ljubezen ni v tem, da bi bili mi vzljubili Boga. On nas je vzljubil in poslal svojega Sina v spravo za naše grehe." To je razodetje prave ljubezni. Bog nas je vzljubil, ko smo bili še grešniki, ko človeško gledano ni imel nobenega pravega razloga za to, da bi mu bili pri srcu. Vzljubil nas je prav v naši grešnosti, tam, kjer mi ne moremo ljubiti ter sprejemati sebe in drugih. Postali smo mu dragi tam, kjer sami sebe zaničujemo in se sramujemo, tam, kjer smo prepričani, da ne moremo biti ljubljeni, kjer si niti ne upamo več želeti biti ljubljeni, kjer mislimo, da zaslužimo kazen in ne ljubezen.

Bog torej razodeva svojo ljubezen, ko ljubi grešnike. Janez v berilu nadaljuje: "Preljubi, če je Bog tako vzljubil nas, smo tudi mi dolžni ljubiti drug drugega." Iz prve ljubezni izvira druga, kakor voda iz studenca ali žarki od sonca. Če je tako, če ima naša ljubezen okus po Božji, ker iz nje izvira, je tudi ta najprej ljubezen do grešnikov.

O očetu Makariju Velikem so pripovedovali, da je postal, kot piše v Svetem pismu, Bog na zemlji (Ps 82,6); kajti tako kot Bog varuje in ščiti svet, tako je oče Makarij pokrival slabosti, ki jih je videl, kot da ne bi videl, in kar je slišal, kot da ne bi slišal.

Enega od načinov ljubezni do bližnjega nam razodeva Jezus v današnjem evangeliju, ko moli za svoje učence in prijatelje. Očeta prosi, da bi bili učenci eno, da bi jih varoval hudega, da bi imeli v sebi veliko veselja... Moliti za svoje bližnje, za prijatelje in za vse ljudi, to je nekaj Kristusovega. Poglejmo, kako so to znali stari menihi, puščavniki. Nekoč je Abrahama, učenca očeta Sizoja, skušal hudi duh. Ko je oče videl, da je učenec padel, je vstal, dvignil roke k nebu in rekel: "O Bog, če ti hočeš ali nočeš, ne izpustim te, dokler ga ne ozdraviš." Sveti Paizij pa je molil za svojega učenca, ki je zapustil Kristusa. Gospod ga je hotel potolažiti in mu je rekel: "Paizij, kaj ti moliš za človeka, ki me je zatajil?" Toda svetnik ni nehal moliti in točiti solza za svojega učenca. "O Paizij, ti si mi postal enak v ljubezni," mu je dejal Gospod.

BINKOŠTI - B

Na binkoštni praznik so učenci prejeli Svetega Duha in rodila se je Cerkev. Kristusov Duh, ki je napolnil srca vernih, je začel graditi največjo skupnost, ki je kdaj obstajala. Začetki so bili vse prej kot lahki: prva Cerkev je morala najti pravi odnos do judovstva, iz katerega je izhajala; hitro so se pojavila krivoverstva in napačna razumevanja Jezusovega življenja in nauka; začela so se preganjanja kristjanov; v skupnostih so se pojavljali razdori, pogosto pod vplivom karizmatičnih skrajnežev. Podobne reči so se dogajale v Korintu. Sveti Pavel, ki je ustanovil to versko skupnost, je v Korint pisal nekaj pisem in v današnjem berilu bomo slišali, kako je on razumel Cerkev.

Najprej pravi, da Duh daje kristjanom različne darove. "Različni so duhovni darovi, Duh pa je isti. Različne so službe, Gospod pa je isti. Različna so dela, isti pa je Bog, ki dela vse v vseh. Vsakemu se daje razodetje Duha v korist vsem." Različni darovi, službe in dela. Čemu ta različnost? Da bi kristjani sodelovali, računali drug z drugim in si pomagali. Nihče ni dobil vseh darov, da ne bi postal prevzeten. Vsak je dobil nekaj, da lahko s tem koristi drugim. Če darovi niso uporabljeni za rast skupnosti, je to slabo. V ozadju različnosti je isti Duh, isti Bog, pravi Pavel. Bog, ki dela vse v vseh. On je glavni delavec in graditelj skupnosti. Vsak dar, ki ga ima posamezni kristjan, naj bi razodeval Gospoda, naj bi ga naredil bolj vidnega. Darovi niso dani zato, da bi izstopal eden ali drugi član skupnosti, ampak da bi izstopal Gospod, da bi bil on bolj slavljen in ne kdo iz občestva.

To seveda velja tudi za nas, danes. Tudi mi imamo različne darove, službe in dela v Cerkvi. Ali uporabljamo vse to za rast vseh? Se razodeva Bog po naših službah in delih? V župnijah, redovnih skupnostih, drugih občestvih - komu gre slava? Bogu ali voditeljem,

ki imajo večjo odgovornost in sposobnosti? V karitativnih delih - se tu razodeva Božja darežljivost in gostoljubnost ali pa tega ni opaziti? In v naših odnosih in prijateljstvih - je v njih vedno bolj slavljen Gospod in njegova ljubezen, ali pa prihaja do posesivnih navezanosti in zapiranja pred drugimi? Cerkev raste, kadar ima Gospod v njej vedno več bivanjskega prostora, če lahko tako rečemo. Kadar se zares pozna, da Bog dela vse v vseh, kakor pravi sv. Pavel.

V nadaljevanju pisma Pavel primerja Cerkev telesu. "Kakor je namreč telo eno in ima veliko udov, vsi telesni udje pa so eno, čeprav jih je veliko, tako je tudi Kristus... Vi ste Kristusovo telo in vsak zase ud." Primerjanje Cerkve s telesom je zelo posrečeno, saj dobro pokaže, kako smo kristjani različni in hkrati eno. Pomaga nam, da se ne primerjamo drug z drugim, kajti vsakdo ima svoje mesto na telesu. Primerjanje je namreč korenina mnogih zavisti, nezadovoljstev in tekmovalnosti. Namesto primerjanja moramo kot udje istega telesa skrbeti drug za drugega, posebej še za tiste, ki so bolj slabotni in krhki. "Če en ud trpi, trpijo z njim vsi udje, če je en ud v časti, se z njim veselijo vsi udje," pravi Pavel. Nekdo je navajal to Pavlovo misel in je po pomoti dejal: Ko je en ud v časti, se vsi drugi žalostijo. Morda pa se ni tako zmotil?

SV. TROJICA - B

Včasih so nekateri pridigarji oznanjali evangelij kar po ulicah. Postavljali so se na ulične vogale in govorili mimoidočim ki so se ustavljali, eni iz radovednosti, drugi iz želje, da kaj novega zvedo, tretje je privabila pridigarjeva govorniška spretnost. Boljši je bil pridigar, več poslušalcev je imel. Če je kdo opazil, da se ljudje dolgočasijo in odhajajo, je moral zamenjati temo, da bi jih spet privabil. In veste, o čem so začeli govoriti pridigarji, da bi znova pridobili občinstvo? Ne boste verjeli. O sv. Trojici. To je delovalo. Danes pa bi komaj kakšen pridigar pritegnil ljudi s to temo. Celo v zadregi smo, kaj naj govorimo na praznik sv. Trojice. Sam se bojim, da ne bom še kakšne krive vere oznanjal.

Oče, Sin in Sveti Duh, tri osebe in en Bog: Bogastvo ljubečih odnosov, darovanja, vzajemnosti, svobode; odsotnost posesivnosti, ljubosumnosti, izključevalnosti, gospodovalnosti. Tri osebe so eno, vendar tako, da se nobena ne izgubi v drugi ali se vanjo zlije, tudi ne izgubi svoje istovetnosti. Nobena oseba ni obrnjena k sebi, ampak k drugima dvema. Vsaka se prepozna v odnosu do drugih dveh. Koliko bi še mogli reči o lepoti življenja sv. Trojice, saj si tudi sami želimo tega življenja v naših medsebojnih odnosih. Vemo, kako težko nam je živeti v enosti in hkrati ohranjati svojo drugačnost in enkratnost. Mož in žena npr. bi rada živela zares kot eno, pa tako hitro pride do gospodovalnosti, ljubosumnosti, nesprejemanja drugačnosti. Ali starši in otroci, ki hrepenijo po harmoniji in lepih odnosih, pa je toliko posesivnosti, nesvobode, upornosti. Podobno v prijateljstvih, ki si jih vsi želimo.

Prijateljstvo je eden najlepših odsevov Trojice. V njem močno doživljamo enost v različnosti. Ruski mislec Florenskij pravi, da v prijatelju človek spoznava svoj drugi “jaz”. Vendar jaz sem enkraten in prijatelj je enkraten. Kako naj dva prijatelja postaneta

eno in pri tem ne izgubita svoje enkratnosti in drugačnosti? “Takšno prijateljstvo mora iskati pomoč pri Troedinem Bogu,” pravi Florenskij. Človek se lahko vidi v očeh drugega človeka, toda le pred obličjem tretjega, Tretjega pisano z veliko.

“Jaz te krstim v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha,” nam je dejal krstitelj in nas trikrat oblil z vodo. Ime predstavlja osebo, njeno življenje. Pri krstu smo bili torej deležni življenja sv. Trojice. V nas so bile vsajene kali tistih bogatih ljubečih odnosov, ki jih živijo tri Božje osebe. Sprejeti smo bili v Božjo družino. “Smo Božji domačini,” pravi apostol Pavel. “In prejeli smo duha posinovljenja, v katerem kličemo: ‘Aba, Oče!’” beremo v današnjem berilu. Nismo prejeli duha suženjstva, da bi spet zapadli v strah. Suženj se boji. Ne dela iz ljubezni, ampak v bojazni, da bo kaznovan ali da bo zgubil službo, če bo kaj pogrešil. Gospodarjevo naklonjenost si mora zaslužiti s svojo pridnostjo. Nasprotno otroka ni strah. Ve, da si otroštva ni zaslužil, ampak mu je bilo podarjeno, z njim pa še vse drugo. “Otrok, ti si vedno pri meni in vse moje je tvoje,” pravi oče v priliki o izgubljenem sinu. Če otrok kaj pogreši ali polomi, računa z očetovim odpuščanjem. Nenehno čuti na sebi ljubeč očetov ali materin pogled, ki mu pravi: “Ljubim te. Všeč si mi.” Takšno otroštvo nam je bilo dano s krstom. Toda ali ga zares živimo? Morda še spi globoko v nas. Morda smo bolj pod vplivom duha suženjstva in njegovih strahov. O, da bi že zadihali svobodo Božjih otrok, ki nam ga daje sv. Trojica!


“Sin človekov je gospodar tudi sobote,” pravi Jezus v današnjem evangeliju. Slišali bomo dva prizora, ki se zgodita v soboto. V prvem Jezus brani učence pred farizejskimi obtožbami, češ da s smukanjem klasja skrunijo soboto. V drugem pa Jezus v soboto ozdravi človeka, ki je imel suho roko. Njegov na videz nespoštljiv odnos do sobote judovskim voditeljem ni všeč, zato ga začnejo preganjati in hočejo umoriti.

Sobota je bila za Izraelce dan hrepenenja in želje po Bogu. Bila jim je kot obljubljena dežela, v kateri je obilica življenja ali kot vrnitev v izgubljeni raj, ki si ga človek želi, a ga ne more doseči. Ves teden je bil naravnan k soboti, ko naj bi človek počival in okušal Božje delo. Z eno besedo: to, kar si najbolj želi človeško srce, je Izraelcem pomenila sobota. Niti na misel jim ni prišlo, da bi v soboto delali kaj prepovedanega. Zdaj pa pride ta Nazarečan s svojimi učenci in se meni nič, tebi nič, postavi nad soboto. Kakšno opravičilo ima za to? Jezus omeni kralja Davida, ki je v stiski in lakoti v soboto šel v svetišče in jedel kruh ter ga dal še tovarišem, čeprav to ni bilo dovoljeno. Zdaj je Jezus tisti, ki daje kruh. On sam je izpolnitev vseh tistih hrepenenj, ki jih je Izraelcem predstavljala sobota. Obljubljena dežela, izgubljeni raj, se pravi polnina Božjega življenja, je zdaj prišla k učencem kot dar. Ali naj zaradi starodavnih predpisov daru ne sprejmejo? Saj so vendar predpisi in zakoni dani v dobro človeku, ne pa v njegovo škodo. Jezus je pokazal, da je prišlo Božje kraljestvo. Težko pričakovani dar je prišel do človeka. Ali naj ga ne sprejme, se ga ne veseli, ga ne uživa?

V drugem prizoru današnjega evangelija vidimo, da tega daru ni lahko sprejeti. Pred nami je mož s suho roko. Suha roka je brez življenjske moči. Ne more se odpreti in sprejeti daru, ne more ga

ohraniti in deliti z drugimi. Odkar smo zaradi satanove laži stegnili roko po drevesu dobrega in hudega, smo zaprti v svoji lažni samozadostnosti. Suha roka je podoba našega trdega, neobčutljivega in nezaupljivega srca. “Iztegni roko!” je vzkliknil Jezus. Vse njegovo delo je naravnano k temu: želi nam ozdraviti roko, da bo lahko sprejela dar življenja. Pri tem čudežu gre za življenje ali smrt: “Ali se sme v soboto delati dobro ali zlo, življenje rešiti ali uničiti?” Če nas Jezus ozdravi, smo rešeni; če ne, je kakor bi nas usmrtil, kajti pustil bi nas v smrti. Ni dovolj, da nam daje dar, ozdraviti nam mora tudi roko, da bomo dar mogli sprejeti. Sicer bo padel na tla. Ko nam ozdravi roko, nam v resnici prebudi željo, da si dar zaželimo. Človek, ustvarjen za ljubezen, je po svoji naravi želja. Vedno mu manjka bistveno. To, kar sam proizvede, ga ne zadovolji. Ker je ustvarjen za drugega, ga ne more proizvesti, ampak ga lahko le sprejeme. Želja ničesar ne stori, toda more sprejeti vse, tudi Boga. Vzeti človeku željo je kot odrezati ptiču peruti.

Jezus je videl zakrknjenost src tistih, ki so ga opazovali, če bo ozdravil človeka v soboto. Zakrknjenost srca pomeni samoobrambo, strah in zaprtost vase ter napadalnost do drugih. Zakrknjenost naših src bo Jezusa pribila na križ. Toda glejte čudovito Božje delo, iz zla bo prišlo zdravilo: prav iz njegove smrti, ki jo je povzročila naša trdosrčnost, bo prišlo učinkovito zdravilo.


“Jezus je prišel v hišo. V njej se je zbrala množica, tako da še jesti niso utegnili. Ko so njegovi to izvedeli, so odšli, da bi ga na silo odvedli, kajti govorili so, da ni priseben.” Hiša predstavlja družino, Cerkev. Sestavljajo jo tisti, ki so z Jezusom in ga poslušajo. Med množico so tudi Jezusovi sorodniki, ki želijo Jezusa na silo odvesti, ker ga imajo za neprisebnega. Po njihovem mnenju bi moral imeti Jezus malo več zdrave pameti. Moral bi bolje uporabiti svoje sposobnosti, da bi kaj več imel, več zmogel in več veljal. Na takšen način ne bo uspel odpraviti zla in premagati hudobnežev. On pa celo simpatizira z grešniki in zanemarja svoje interese. Njegovi ne razumejo Jezusove logike. Nočejo hoditi za njim, ampak ga hočejo s silo prisiliti, da bo on hodil za njimi. Jezus želi, da bi bili mi z njim, mi pa hočemo, da bi bil on z nami. Želimo, da bi nam on služil, namesto mi njemu. Kristjani smo vedno skušani, da si Jezusa prikrojimo po svojih predstavah in potrebah. Na ta način ostajamo zunaj njegove družine. V njem ljubimo bolj sebe in svoje načrte. Pripravljeni smo hoditi za njim, če bo on hodil za nami in ga odvesti s silo, če ne bo hodil za nami. Ta skušnjava nas vodi v izdajstvo, kakor Juda Iškarjota.

V nadaljevanju evangelija gredo pismouki še dalje od sorodnikov. Jezusa obtožijo, da je obseden s poglavarjem hudih duhov. Jezus je izganjal demone. Namesto da bi pismouki ponižno sprejeli ta dar, ga raje postavijo pod vprašaj. Njihove obtožbe izhajajo iz zavisti. Jezusu pripisujejo hudega duha, prepričani, da imajo sami dobrega. S tem hočejo opravičiti sebe in svojo slepoto. Greh ni toliko v zlu, ki ga nekdo počne, temveč v nepriznanju greha, da bi se opravičil. Pravi greh je v samoopravičevanju in hkratnem obtoževanju drugega, tudi Boga. Tako je storila kača, ko je Adamu prikazala dobro kot slabo in slabo kot dobro.

Satan je tisti, ki deli in ločuje. Ločil je ljudi od Boga in med seboj ter jih drži v suženjstvu greha. Nihče ne more vdreti v njegovo hišo, ker so vsi ljudje notri, sedeči v temi in smrtni senci. Le Jezus je močnejši. On bo zvezal močnega in osvobodil sužnje. Greh pismoukov, ki se zapirajo pred Božjim Duhom, imenuje Jezus preklinjanje Svetega Duha. Človek se je zaprl pred resnico in ima rajši svoje lagodne gotovosti. Zelo nevarno si je pripisovati, da smo pravični, živeti v prepričanju, da imamo prav, v nepripravljenosti za spremembo. Preklinjati Svetega Duha pomeni zavrniti brezpogojno odpuščanje, ki ga daruje Jezus v moči Svetega Duha. Nepriznati, da je Jezus milost in odpuščnje, je neodpustljiva kletev. To pomeni, da iščemo življenje v lastni pravičnosti in opravičevanju. Človek se ima za pravičnega in noče, da bi se mu kaj odpustilo: če ne prizna, da je grešnik, ga bo greh večno bremenil.

Na koncu pridejo Jezusova mati in bratje ter ga kličejo, naj pride ven. “Kdo je moja mati in kdo so moji bratje?” In ozrl se je po tistih, ki so sedeli okrog njega in rekel: “Kdor uresničuje Božjo voljo, ta je moj brat, sestra in mati.” V začetku odlomka niti jesti niso utegnili. Zdaj vidimo, da je prava hrana beseda, ki prihaja iz Božjih ust in izraža njegovo voljo. Jezus je večna Očetova beseda. Kdor ga posluša, postane njegov brat, sestra, mati. Da, deležen je celo materinstva Marije same, ki je svetu rodila Boga.


V evangeliju bomo slišali dve priliki o Božjem kraljestvu. Poglejmo prvo: “Z Božjim kraljestvom je kakor s človekom, ki vrže seme v zemljo. Spi in vstaja, ponoči in podnevi, seme pa klije in raste, da sam ne ve kako.” Ni človekovo delovanje tisto, ki udejanja Kraljestvo, ampak Božja moč, skrita v semenu. Mnoge naše skrbi za dobro niso samo nekoristne, ampak celo škodljive. Kakor ima zlo v sebi smrt in se uničuje, tako ima dobro v sebi življenje in raste samo od sebe, nezadržno. S priliko pokaže Jezus na kontrast med našo nedejavnostjo in Božjim delovanjem. Bog deluje prav tam, kjer se mi zavedamo, da ne moremo ničesar in v zaupanju čakamo. Evangeljska učinkovitost je nasprotna svetni.

Jezusu so govorili, naj pohiti, da ne bo prepozno, da se ne bo izgubil sad njegovih naporov. Toda on je mnenja, da ni dobro vleči trave iz zemlje, ker ne bo rasla hitreje. Kvečjemu se bo potrgala. Življenje ima svoj ritem, ki ga ne moremo brez škode pospeševati. Ko je enkrat vrženo v zemljo, seme raste samo od sebe. Božje kraljestvo je Božje. Človek ga ne more narediti niti preprečiti. “Nikar se ne bojte! Vztrajajte in videli boste rešitev, ki vam jo danes nakloni Gospod,” (2 Mz 14,13) pravi Mojzes ljudstvu, ki mu je sovražnik za petami, pred njim pa je morje. Naša rešitev je v tem, da se obračamo k Bogu; naša moč je v zaupljivi izročitvi njemu (Iz 30,5). Vznemirjanje nas samo duši. Rešitelj je Bog, edini Gospod vsega in vseh. Vernik to ve in je miren. “Krivičnik pa je kakor razburkano morje, ki se ne more umiriti, in njegovi valovi burkajo glen in blato,” pravi prerok Izaija (57,20). Vsi naši nemiri glede dobrega prihajajo od sovražnika, ne od Boga: so znamenja nezaupanja.

Neki kmet je sedel ob robu polja, ki je bilo čisto, brez kakršnekoli bilke. Odgnal je otroke, ki so se želeli tam žogati. Popotniku, ki je želel čez polje narediti bližnjico, je dejal, naj gre drugod. Zavrnil je

tudi župnika, ki je želel uporabiti polje za neko župnijsko prireditev. Otrokom, popotniku in župniku se je kmetovo ravnanje zdelo nerazumljivo, on pa, ki je vsejal seme, je potrpežljivo čakal. Čeprav je bilo polje še prazno, je vedel, da ne bo razočaran. Kdor nima potrpežljive modrosti kmeta, bo z dvema rokama uničeval, kar je z eno gradil.

In druga prilika: “Božje kraljestvo je kot gorčično zrno, ki je takrat, ko se vseje v zemljo, manjše od vseh semen na zemlji. Ko pa je vsejano, raste in postane večje od vseh zelišč in naredi velike veje, tako da morejo ptice neba gnezditi v njegovi senci.” S to priliko odgovarja Jezus tistim, ki so bili razočarani nad majhnostjo skupnosti, ki jo je začel. Ali ne bi moral Mesija zbrati okrog sebe vse narode? Zakaj se je omejil le na ozek krog ljudi, ki jih potrpežljivo vzgaja? Toda Jezus ne teži po uspešnosti in po množicah. On želi pristne osebe, ki bodo imele značilnosti semena, kakršno je on. Majhna svetilka razsvetljuje več tisoč noči. Od nje morejo vsi prižgati svoje svetilke. Ljudje želijo biti vedno največji, zato se prepirajo. Jezus pa je želel biti majhen, celo najmanjši med vsemi. Kdor ljubi, se naredi majhnega, da naredi prostor ljubljenemu. Zato je majhnost znamenje Božje veličine.


Jezus pomiri vihar na morju. Ko se je tisti dan zvečerilo, je Jezus rekel učencem: “Prepeljimo se na drugo stran!” To je bil dan Jezusovih prilik o sejalcu, svetilki, gorčičnem zrnu. Učenci so poslušali besedo. Toda, ali so jo sprejeli, kar resnično je, kot Božjo besedo, ki deluje v tistem, ki veruje (1 Tes 2,13)? Učenci še nimajo vere. Gospodujejo jim njihove misli in strahovi. Ta dogodek na morju je neke vrste izpit, da se vidi, če bo Beseda dala svoj sad: zaupanje in izročitev lastnega življenja njemu, ki spi v čolnu. Učenci so padli na izpitu. Toda poskus ni bil brez koristi. Na dan so prišle težave njihovih src, počasnih za verovanje. Beseda mora vstopiti v vse njihove strahove. Toda najprej jih mora odkriti, jih spraviti na površje.

Noč je podoba smrti. Noč vseh noči bo takrat, ko se bo opoldne stemnilo po vsej zemlji in bo Gospod zaspal. Nastal je velik vihar in valovi so pljuskali v čoln. Ponoči se razdivja pekel. Tema, vihar, voda in globine morja so vse podobe smrti. Ta je problem človeka, “edine živali, ki se smrti zaveda”, je dejal nekdo. Vse, kar človek misli in dela, je zato, da bi se rešil. Toda poskus je obsojen na neuspeh že od vsega začetka in človek to ve. Še več, prav ta poskus, ki naredi iz človeka sebičneža, je vzrok za vsa njegova zla in smrt. Kakšna prevara: zdravilo, ki naj bi ozdravljalo, prinaša smrt!

Jezus pa je bil na krmi in spal na blazini. Izročil se je, kot se otrok izroči noročju svoje matere (Ps 131,2). “V miru bom hkrati legel in spal, saj ti sam, Gospod, me pustiš varno prebivati,” poje psalmist. Jezusovo spanje je mirno, ker posluša Očeta in ima zaupanje vanj. Noč je in spi ter pušča Bogu, da on deluje. Njegovo spanje je podoba njegove smrti. “Učitelj, ti ni mar, da smo izgubljeni?” vpijejo učenci. Strah pred smrtjo je naša prva in največja skrb, je kakor naš bog. Toda Gospodu ni vseeno, kaj bo z nami. Vedno je

imel na skrbi našo smrt, celo pred grehom (1 Mz 3,3). Ta njegova skrb bo še rasla, dokler ne bo on umrl, da bi mi ne umrli. “Kaj ste strahopetni? Ali še nimate vere?” Strah je nasprotje vere. Ta pa je v tem, da se ne bojimo potopiti se z Jezusom. Vera pomeni zaupati svoje življenje, smrt in strahove Gospodarju življenja, ki skrbi za nas.

Noč je. Jezus na morju v viharju mirno spi. Njegovi, ki so z njim, v istih težavah od strahu vpijejo. Ne razumejo Jezusovega spanja, ki je podoba njegove izročitve Očetu. Ko spi, uresničuje zaupanje, ki je bilo izrečeno v prilikah. Učenci pa so nasprotno vsi obupani. Jezusova beseda je padla le na površje. Spodaj je še vedno kamnito srce, ki jim onemogoča, da bi se zaupali Gospodu. Njihovo nezaupanje se bo razblinilo šele tedaj, ko bodo odgovorili na vprašanje. “Kdo neki je ta, da sta mu pokorna celo veter in jezero?” Navidezna nekoristnost njegovega spanja pomeni največje delovanje v naše dobro: Jezus spi, da bi bil z nami tudi v temni dolini. Prav tu se dviga z vso močjo Gospoda, ko umiri vsakršen vihar, tudi vihar našega srca. Učenec je tisti, ki se po poslušanju Besede kljub svojim strahovom zaupa spečemu Jezusu. Sprejme njegovo besedo in gre z njim na dno, v upanju, da bo z njim vstal v novo življenje. Čisto nekaj drugega pomeni iti na dno sam.


Prejšnjo nedeljo smo videli, kako je Jezus pomiril vihar na morju. Videli smo tudi, da učenci še niso imeli vere in zaupanja v Gospoda. Rdeča nit današnjega evangeljskega odlomka je prav vera. “Tvoja vera te je rešila,” pravi Jezus ženi, ki jo ozdravi krvotoka. In Jairu, očetu mrtve deklice: “Ne boj se, samó veruj!” Dva prizora se prepletata in govorita o tem, kaj je vera in kakšna je njena moč. Vera pomeni “dotakniti” se Jezusa, njena moč rešuje pred smrtjo. Občestvo z Jezusom nas rešuje smrtne bolezni in smrti same. Krvotočna žena in dvanajstletna deklica sta podobi nas vseh. Kot prva, ki ji že dvanajst let izteka kri, tudi mi zgubljamo življenje, daleč od Gospoda. Samo če se ga dotaknemo, bomo rešeni, saj je on naše življenje. Kakor dvanajstletna deklica, ki je prišla v čas zaroke, umiramo bolni od ljubezni (Vp 5,8), dokler ne pride Ženin in nas prime za roko. Naše življenje je namreč v tem, da ga ljubimo, kakor on ljubi nas.

Osrednja tema evangelija je torej vera, ta “dotik”, ki rešuje. Dotik predpostavlja bližino. Prva in temeljna oblika spoznavanja je stik z drugo osebo. Vsak stik pa je obojestranski: kdor se dotakne, je tudi dotaknjen. In končno obstaja zunanji in notranji dotik, ki vzame in preustvari srce. V ženi vidimo tudi razvoj vere. Le ta predpostavlja, da se žena zaveda svoje neozdravljive in nesprejemljive bolezni ter nezmožnosti, da bi se rešila sama. “Veliko je pretrpela od mnogih zdravnikov in porabila vse svoje premoženje, pa ji ni nič pomagalo, ampak je bilo z njo celo slabše.” Po pravici žena ne sprejema zla, toda to, kar naj bi ji pomagalo do zdravja, je vzrok za še večje trpljenje. Človek uporabi in porabi vse premoženje v praznem poskusu, da bi se rešil pred smrtjo. Dejansko je strast po življenju, ki naj bi nas rešila strahu pred smrtjo, izvor sebičnosti in vzrok vsega našega zla. Zdravilo še poslabša zlo! Človek, ki skuša rešiti

samega sebe, je kot tisti v vodi, ki ne zna plavati. Bolj ko maha, bolj se potaplja.

Žena je slišala za Jezusa. Vera prihaja iz poslušanja evangelija, ki pripoveduje o tem, kar je Jezus delal in govoril. Zato je nujno, da obstajajo oznanjevalci (Rim 10,14-17). Približala se je Jezusu od zadaj in se dotaknila njegove obleke. Dotik pripelje do občestva. Vera pomeni neposreden in oseben stik z Bogom v Kristusu. Rešuje nas, ker nas pripelje v občestvo z njim, ki je naše življenje. Zadnji čudež je bil prav ozdravitev suhe roke, da bi se mogla dotakniti Jezusa in sprejeti njegov dar (3,1sl.). Ženina vera je trdna. “Tudi če se dotaknem le njegove obleke, bom rešena,” si misli. V njeni veri ni nobene magije ali malikovalstva. Odrešenje človeka je v občestvu z Bogom, ki nam je zdaj omogočeno po telesu njegovega Sina. Enkrat ozdravljena bi žena lahko odšla, toda Gospod želi govoriti z njo, ki je verovala. Njena vera je dopolnjena, ko mu vse pove, ko se srečata iz obličja v obličje. “Hči, tvoja vera te je rešila.” Imenuje jo hči, kajti dal ji je življenje.

Pri Jairu pa vidimo kvaliteto vere, močnejše od vsakršnega strahu. Kaže se v popolnem zaupanju Jezusu in njegovi besedi, tudi v soočenju s smrtjo. V moči te vere prime Jezus mrtvo deklico in jo iztrga smrti. Deklica pripada njemu, svojemu Ženinu. Imela je namreč dvanajst let, kar pomeni čas zaroke. Srečanje z Ženinom ji vrne življenje.

SV. PETER IN PAVEL (13. NAVADNA NEDELJA - B)

Letos je 13. navadna nedelja hkrati tudi praznik svetih apostolov Petra in Pavla. Poglejmo, kaj nam o njiju govori današnja Božja beseda. V Apostolskih delih beremo, da je kralj Herod dal Petra zgrabiti in vreči v ječo, Cerkev pa je zanj vztrajno molila. Ponoči ga je Bog po angelu čudežno rešil, čemur se je Peter zelo čudil, a na koncu spoznal, da je bila rešitev Božje delo. Peter je bil v življenju ničkolikokrat preizkušan. Poznamo njegovo življenje, ki je v marsičem podobno življenju vsakega kristjana. V začetku je poln zagnanosti in navdušenja hodil za Jezusom, vendar še bolj po svoje, s svojimi načrti in predstavami. Hitro se je zbal zase, če je bilo treba kaj trpeti, podvomil je, kadar je bilo na preizkušnji njegovo zaupanje, pogosto je precenil svoje moči, na katere se je rad zanašal. Jezus pa ga ni nehal vzgajati k večjemu zaupanju in predanosti. Ta se je v Petru utrdila po Jezusovem vstajenju in binkoštih. Vedno bolj prepoznava Božje delovanje in se mu prepušča. Večje so preizkušnje, mirneje jih Peter prenaša. Njegova drža je vse bolj pasivna, trpna, podobna Kristusovi drži v velikem tednu. Tako se more v vsej polnosti razodevati Božja moč. Petrovo delo je le, da pokaže nanjo. “Zdaj vem, da je res! Gospod je poslal svojega angela in me rešil...” pravi Peter, ko je rešen iz ječe. Kakšna sprememba se je zgodila v prvaku apostolov! V začetku bi vse storil, da bi se videla njegova dela, da bi bil on bolj slaven, zdaj pa vse prepuša Bogu, da bi se pokazala njegova dela in bi bil Bog proslavljen. Petru ostaja le čudenje in zahvaljevanje. Postal je prava Gospodova priča, to je tisti, ki pravi: Da, res je. Tu je Gospod na delu. Na tem Petrovem zaznavanju Božjega delovanja je Kristus lahko gradil svojo Cerkev.

Drugo berilo iz Pavlovega pisma Timoteju prinaša ene zadnjih Pavlovih besed pred smrtjo. Takole piše: “Jaz se namreč že izlivam kot pitna daritev in napočil je trenutek mojega odhoda. Dober boj

sem izbojeval, tek dokončal, vero ohranil.” Pavel primerja svoje apostolsko življenje boju in teku. Ste se kdaj borili, ali ste kdaj tekli? Gotovo že. Toda ali ste se kdaj borili z levom in tekli pred njim, ko vas je že skoraj držal za noge? Pavel pravi slikovito, da ga je Bog rešil iz levjega žrela. Pri tem misli na velike preizkušnje, ki so ga doletele, a iz katerih ga je Gospod vedno rešil. “K meni je stopil Gospod in mi dal moč, da sem oznanjevanje dopolnil in da so ga slišali vsi pogani.” Bog je torej reševal Pavla v preizkušnjah, v katerih se je včasih počutil kot v levjem žrelu. V tem smislu tudi mi kdaj srečamo kakšnega leva, ki nas preganja in grabi za noge. Morda kakšen sosed, sobrat ali sosestra... Ali pa situacije, ki se zdijo brez izhoda in brezupne. H komu se obračamo v takšnih stiskah? V koga zaupamo?

V koga bodo zaupali mladi fantje, ki bodo te dni posvečeni v duhovnike? Tudi oni bodo srečali kakšnega leva, prav gotovo. Novomašnih radosti ne bo težko prestati, saj se bodo čutili nošene od Božje in človeške darežljivosti, pozneje pa bodo prišle preizkušnje. V ječo jih verjetno ne bodo metali, kot so Petra, toda delo oznanjevanja bo prinašalo tudi stiske: enkrat v obliki potrtosti, duhovne mlačnosti, drugič v nerazumevanju ljudi, v neuspehih pri delu, v nasprotovanjih in podobno. Takrat bodo potrebovali našo molitev. Ko je bil Peter v ječi, je Cerkev zanj molila. V molitvi za mlade duhovnike bodimo podobni prvim kristjanom.


“Prerok ni brez časti, razen v domačem kraju, pri svojih sorodnikih in v svoji hiši,” je rekel Jezus Nazarečanom, ki ga niso sprejeli. Svoje delovanje je začel ob jezeru, v Kafarnaumu, zdaj pa je prišel k svojim ljudem v Nazaret. V soboto je v shodnici učil. Čudili so se mu in se spotikali nad njim. “Od kod njemu vse to?... Ali ni to tisti tesar...” Vemo, da so imeli sorodniki že prej Jezusa za nespametnega in so ga hoteli zvleči domov, da jim ne bi delal sramote. Zdaj je njihovo nasprotovanje še večje. Evangelist pravi na koncu, da se je Jezus čudil njihovi neveri. Malo pred tem dogodkom se je Jezus čudil veri krvotočne žene, ki se ga je dotaknila in ozdravela, zdaj pa se čudi popolni neveri njegovih sovaščanov.

Tudi ljudje v shodnici se najprej čudijo: “Kakšna je ta modrost, ki mu je dana? In kakšna mogočna dela se godijo po njegovih rokah!” Toda čudenje jih pelje v zaprtost. Božje delovanje postavijo pod vprašaj. Kako se more Bog razodevati ravno v tem človeku? Kako, da ni izbral koga bogatejšega, imenitnejšega, bolj talentiranega? Ali ni to tisti tesar, ki ga dobro poznamo? “Tisti tesar” zveni posmehljivo, skoraj zaničljivo. Jezus se je obrti naučil od Jožefa, ki je bil zdaj verjetno že pokojen. V Izraelu so imeli vsi v lasti nekaj zemlje. Le kdor jo je izgubil, je moral za preživetje delati kaj bolj preprostega, ponižnega. Jezus je popravljal razne majhne stvari, polomljena orodja - to, kar je kmet postoril v mrtvi sezoni. Jezusova obrt torej ni bila donosna in cenjena, prav nasprotno. Delo ni prinašalo dobička ne gotovosti. Beseda “tesar” povzema vse Jezusovo tridesetletno skrito življenje, z vsemi drobnimi vsakdanjostmi, podvrženo trdemu delu za preživetje: “V potu svojega obraza boš jedel kruh.”

Kako more Božja modrost prebivati v tem tesarju, ki je ubog kot mi? In kako se morejo goditi mogočna dela po njegovih rokah, ki so v

soboto utrujene kot naše? Tu je kamen spotike krščanske vere: v človeku Jezusu, ki nam je v vsem enak, telesno prebiva vsa polnost božanstva (Kol 2,9). To je cilj dolge zgodovine ljubezni Boga, ki je želel prebivati med nami do te mere, da je z nami delil našo slabotnost in smrt. V Jezusu smo postavljeni pred “Boga, ki je postal človek, meso”. Podvrgel se je zakonom človeškega napora, dela in hrane, spanja in bedenja, življenja in smrti. Mi pa bi radi drugačnega Boga. Toda njegovo “meso” (telo) je središče naše vere. V svoji človeškosti, v tem kar govori in dela, kar prenaša in ga zadene, se Bog razodeva in dokončno podarja. V Kristusovi človeškosti se Bog dotika vsakega človeka. Iz nje izvira njegova modrost in odrešenjska moč.

Mi pravimo: “Če bi ga videli, če bi se ga dotaknili, bi verovali!” Nič bolj napačnega. Njegovi so ga zavrgli prav zato, ker so ga videli in se ga dotaknili. Ljudje smo vedno sposobni ustvariti si nekoga po meri svoje domišljije. Izziv vere, enak za vse, pa je v dejstvu, da Božja modrost in moč govori in deluje po nespameti in nemoči ljubezni, ki se je učlovečila, ki si je nadela vse naše omejenosti, vse do skrajne slabotnosti križa. Jezus je bil namreč “križan zaradi slabotnosti” (2Kor 13,4).


Jezus je poklical k sebi dvanajstere in jih začel pošiljati po dva in dva. Apostole je Jezus najprej poklical vsakega posebej, da so šli za njim. Potem jih je naredil za skupnost, da bi “bili z njim” (3,14). Zdaj jih pošilja k ljudem po dva in dva. Odlomek, v katerem Jezus daje učencem navodila, je neke vrste popotni dnevnik. Učenci ne smejo pozabiti, da morajo razodevati obličje tistega, ki jih pošilja. To je osebna izkaznica apostolske Cerkve, ki postane deležna Jezusovega poslanstva.

Oznanjevanje evangelija mora biti vedno v uboštvu, saj oznanja križ, ki je odrešil svet. Dvanajsteri in njihovi nasledniki se morajo zelo truditi, da živijo vrednote Kraljestva, ki ga oznanjajo. Jezus jih je izrazil v prilikah: neuspeh, skritost, nemoč in majhnost. Največja skušnjava je misliti, da obstajajo bolj primerna sredstva za dosego cilja. Ko daje Jezus učencem napotke, jim ne govori toliko, kaj morajo govoriti. Bolj jim želi povedati, kakšni morajo biti. To, kar si, vpije glasneje od tega, kar govoriš. Ali: besede mičejo, zgledi pa vlečejo, pravimo. Drži, da je Božja beseda učinkovita sama od sebe; naše pričevanje ji ne doda verodostojnosti. Seveda pa ji naše slabo pričevanje lahko vzame verodostojnost. Mi ne znamo ustvariti rože, lahko pa jo uničimo!

Uboštvo, ki ga naroča Jezus, prihaja iz veselja nad najdenim zakladom (Mt 13,44) in pelje k zmagi nad grehom sveta, ki je v poželenju po bogastvu, moči in slavi. Uboštvo nekako povzema vse vrednote Jezusovega življenja. Kajti Bog je v svoji ljubezni ubog. “Saj vendar poznate milost našega Gospoda Jezusa Kristusa! Bogat je bil, pa je zaradi vas postal ubog, da bi vi obogateli po njegovem uboštvu” (2 Kor 8,9). Tudi za nas je uboštvo pogoj, da lahko ljubimo. Kajti dokler imaš stvari, daješ stvari; ko pa nimaš ničesar, daješ sebe. Šele tedaj v resnici ljubiš. Nadalje to, kar imaš, te ločuje od

bližnjega; kar pa daješ, te z njim združuje. Dokler nisi ubog, pomenijo stvari, ki jih daješ, le neke vrste oblast, ki jo vršiš nad bližnjim. Uboštvo te tudi osvobaja idolov, ki vladajo v tem svetu. Je tudi konkreten izraz vere, saj tako staviš vse zaupanje v Boga, svojega Očeta in Gospodarja vsega.

Že v stari zavezi Bog izbira majhnost in nemoč, da pride do zmage. David je premagal strašnega Goljata, ko se je odpovedal čudoviti bojni opravi, ki mu jo je ponudil kralj. Tudi Gedeon je zmanjšal svojo vojsko od 30 tisoč vojakov na tristo: bilo jih je namreč preveč, da bi Bog mogel zmagati. In Pavel piše: “Bog si je izbral tisto, kar je v očeh sveta noro, da bi osramotil modre. Bog si je izbral tisto, kar je v očeh sveta slabotno, da bi osramotil tisto, kar je močno” (1 Kor 1,27s.). To lekcijo sta dobro razumela Peter in Janez, ki sta napravila prvi čudež v porajajoči se Cerkvi. Hromega sta ozdravila z besedami: “Srebra in zlata nimam, dam ti pa, kar imam: v imenu Jezusa Kristusa Nazarečana, hôdi!” (Apd 3,6). Če bi imela srebro in zlato, bi naredila kakšno dobro delo, morda ustanovila hišo za hrome. Toda vera se je mogla roditi le iz oznanila, ki je bilo podano v uboštvu in slabostnosti. Uspešnost Božjega oznanila je v nasprotnem sorazmerju z uspešnostjo človeških sredstev. Močno moramo biti prepričani, da odrešenje prihaja od križa. Gorje, kadar ga naša moč in modrost razvrednotita.


Apostoli so se zbrali pri Jezusu in mu poročali o vsem, kar so storili in učili. Jezus je v središču. On jih je poslal oznanjat in zdaj so se vrnili k njemu. Pripovedujejo mu o svojem delu. Kako lepo je to! Apostolsko poslanstvo se je rodilo iz druženja učencev z Gospodom, končuje pa se s še večjo domačnostjo z njim. In to še ni vse. Jezus povabi učence v samoten kraj, da se malo odpočijejo. Ta samoten kraj predstavlja puščavo, kjer bo Bog spregovoril na srce. Pomeni povabilo v intimnost z njim. Tam bo Gospod razodel svoje skrivnosti, po besedi in po kruhu, ki ga bo dal jesti. Za učence in za množico, ki jim bo sledila na samoten kraj, bodo to neke vrste duhovne vaje, prav takšne, ki jih v teh poletnih mesecih opravljajo mnogi.

Apostoli so se torej zbrali pri Jezusu. Poslanstvo ni nek beg; za cilj nima odhoda, ampak vrnitev, saj je Jezus srce poslanstva. Po vrnitvi mora apostol govoriti z njim o vsem, kaj je delal in učil. Svoj apostolat mora meriti in primerjati s tem, kar je delal in učil Jezus. Sicer bo hitro začel delati po svoje, neevangeljsko. “Pojdite sami zase v samoten kraj in se malo odpočijte!” Kdor se je že srečal z Božjo besedo, je vedno povabljen, da gre še globlje v skrivnost. Samoten kraj je na drugem bregu jezera. Jezus vabi, da zapustimo staro in gremo v novo. Tam nam bo spregovoril na srce in bomo spoznali, kdo je Gospod (prim. Oz 2,16-22). Tam se bomo odpočili. Počitek je obljubljena dežela, podoba tega, kar je Bog obljubil: samega sebe. Le v njem najdemo dom. Drugje smo vedno izgnanci, ubežniki ali romarji.

Zakaj je Jezus posal učence v samoto? Ker je mnogo ljudi prihajajo in odhajalo, tako da še jesti niso utegnili. Množica ovira učence, da bi bili v domačnosti z Gospodom. Pozneje se bo odločila, da gre tudi ona za njim v puščavo. Učenci zapustijo množico, toda ne iz zaničevanja ali brezbrižnosti zanjo. Šele če bodo živeli svoje

dostojanstvo, ki je v dialogu z Bogom, bodo lahko spet poslani k množici. Ko so učenci odšli na samoten kraj, so dali ljudem najboljši zgled. In res vidimo, da je tudi množica odšla za njimi. Ko se je Jezus izkrcal, je zagledal veliko množico. Zasmilili so se mu, ker so bili kakor ovce, ki nimajo pastirja, in jih je začel učiti mnogo stvari. Sočutje ali usmiljenje ni ena od lastnosti Boga. Je Bog sam, v globini njegove zastonjske ljubezni, ki se bo razodela na križu. To usmiljenje bo izvor kruha - ki pomeni življenje za nas grešnike. Mojzes je tako molil za svoje razkropljeno ljudstvo: “Naj Gospod... postavi nad skupnost moža, ki bo pred njimi odhajal in prihajal, jih vodil ven in vodil noter, da Gospodova skupnost ne bo kakor ovce, ki nimajo pastirja” (4 Mz 27,16sl.). Jezus je pastir ne zaradi želje po oblasti, ampak kot žrtvovano jagnje, ki daje življenje za ovce. Začel jih je učiti mnogo stvari. Prvi kruh, ki ga daje, je njegova beseda. Kajti “človek ne živi samo do kruha, ampak od vsega, kar prihaja iz Gospodovih ust” (5 Mz 8,3). Materialne hrane bo prej ali slej konec, kakor tudi življenja samega. Toda njegova beseda in zvestoba ostane na veke. Jezusov govor želi množici prebuditi lakoto po evharistiji. Miza besede je pred mizo kruha. Brez besede ne moremo razumeti kruha in si ga zato tudi ne moremo želeti ter ga sprejeti takšnega, kar v resnici je.


Običajno so v letu B nedeljski odlomki vzeti iz Markovega evangelija, zdaj pa bomo pet nedelj poslušali Janezovega. Cerkev nas namreč vabi, da poglobimo svoje razumevanje in ljubezen do kruha oz. evaharistije. Danes bomo slišali, kako je Jezus v samoti čudežno nasitil množico, potem pa nam bo on kar štiri nedelje razlagal pomen tega dogodka, ki ga ljudje niso razumeli. Mislili so, da je Jezus tisti, ki bo poskrbel za njihov zemeljski kruh, zato so ga hoteli postaviti za kralja. Toda Jezus se je sam umaknil na goro. Kruh, ki ga želi dati, je drugačen in njegovo kraljevanje tudi.

Ko je Jezus povzdignil oči in videl, da prihaja k njemu velika množica, je rekel Filipu: “Kje naj kupimo kruha, da bodo tile jedli?” To pa je rekel, ker ga je preizkušal; sam je namreč vedel, kaj bo storil. Vedel je, kaj bo storil. Dal bo svoje življenje, kot kruh se bo izročil ljudem v roke. Filip in učenci seveda razmišljajo tržno, ekonomsko. Kje in kako naj kupimo, prodamo...? Ne razumejo, da je “jesti” in torej živeti povezano z “dajati, razdeliti, darovati”. Samo dar daje možnost življenja. “Kupovanje” in “prodajanje” je del ekonomije, ki se konča s smrtjo. Jezusova poteza lomljenja in razdelitve kruha bo odprla učencem oči za ekonomijo življenja. V spominjanju in obhajanju tega daru bodo odkrivali studenec, ki jih bo odžejal. Zdaj še računajo, štejejo, gledajo svoje zmožnosti. Ne znajo še računati z Božjim darom.

Jezus je dejal: “Posedite ljudi.” Posedli so se. Obed bodo opravili sede, nič več stoje in v naglici kot pri izhodu iz Egipta. So že v obljubljeni deželi. Priče smo mirnemu in bratskemu uživanju kruha. Kaj vse stori človek, da bi končno v polnosti in miru užival ob mizi, skupaj z brati in sestrami. Toda pogosto je njegov trud prazen in naprezanje jalovo. Bog pravi pri preroku Izaiju: “Zakaj trošite denar za to, kar ni kruh, in svoj zaslužek za to, kar ne nasiti? Poslušajte,

poslušajte me in jejte dobro, naj uživa v sočni jedi vaša duša” (Iz 55,2). Mir in spokojnost pride, ko človek spozna in sprejme Božji dar. Izaija dodaja: “Pridite, kupite brez denarja, brez plačila vino in mleko!” (55,1). Jezus je vzel hlebe, se zahvalil in jih razdelil med sedeče. Ta poteza nas pripravlja na razumevanje zadnje večerje in Kalvarije, kjer bo on tisti kruh, ki se daje v hrano vsem. Ko se Jezus poistoveti s kruhom, s tem pokaže svojo največjo zvijačo, če temu lahko tako rečemo: da bi si ga človek zaželel, postane hrana, človekova prva potreba. Kdor ljubi namreč želi biti zaželjen. Toda noče se vsiljevati, ker to ne bi bila več prava ljubezen. Zato se naredi za ljubljenčevo prvo potrebo, potrebo po kruhu, to je življenju.

Ko so ljudje videli, da je Jezus storil to znamenje, so ga hoteli s silo odvesti, da bi ga postavili za kralja. Reakcija ljudi je neke vrste skušnjava političnega mesijanizma ali političnega klerikalizma, kar je podobno. Ljudje gledajo koristi, ki jim jih pripadnost Jezusu lahko prinese. Lahko bodo izvajali kakšen pritisk nad drugimi ali jim gospodovali. To so tudi skušnjave sodobnih kristjanov. Ali ni dobro, če nekdo iz naše stranke postane predsednik? Življenje bo potem za nas malo lažje, tu in tam bomo imeli kakšen privilegij in podobno. Toda Jezus pri tem ne želi sodelovati.


Božja beseda nas znova vabi v puščavo, tokrat v čas, ko so Izraelci po rešitvi iz Egipta začeli potovanje skozi puščavo. Komaj je odzvenela zahvalna pesem za rešitev, že se znajdejo v preizkušnji. V žeji in lakoti začnejo takoj godrnjati zoper Mojzesa in Arona: “O da bi umrli po Gospodovi roki v egiptovski deželi, ko smo sedeli pri loncih mesa, ko smo jedli kruha do sitega! Odpeljala sta nas namreč v to puščavo, da z lakoto pomorita vse to občestvo!” Kako naj razumemo to godrnjanje? Ljudje so lačni in takoj se spomnijo na užitke, ki so jih imeli v Egiptu ob polnih loncih. Strastni spomin na uživanje je še živ. Ob tem jim je malo mar suženjstvo in trpljenje, ki so ga doživljali tam. Pridobljeno svobodo so pripravljeni žrtvovati za kos kruha. Čeprav so rešeni zunanjega suženjstva, so vendarle še vedno sužnji, kajti strasti jih vlečejo nazaj v Egipt. V godrnjanju pa vidimo tudi, da Izraelci zavračajo težavno potovanje skozi puščavo in namerno pačijo pomen izhoda iz Egipta. V sedanji stiski in potrtosti gledajo na svetle trenutke preteklosti skozi temna očala. Podobno se dogaja npr. zakoncema, ko se skregata. V jezi in zamerljivosti sta sposobna gledati na lepe in dragocene trenutke skupnega življenja ironično ali celo sarkastično. To, kar jima je bilo vedno vir hvaležnosti Bogu, postane kamen spotike za medsebojno obmetavanje.

Toda Bog na godrnjanje Izraelcev ne odgovarja po človeško. V svoji potrpežljivosti jim da vodo in kruh. Vse to dela zato, da bi ljudstvo spoznalo, kdo je njihov pravi Bog. Hrana, kakor tudi vsi drugi darovi, naj bi pokazali na Darovalca in človeka naravnali k njemu. V kruhu naj bi človek spoznal Boga in se mu zaupal.

O tem govori tudi današnji evangelij. Prejšnjo nedeljo smo videli, kako je Jezus čudežno nasitil množico v puščavi. Ljudje tega dogodka niso razumeli in so Jezusa hoteli postaviti za kralja. Ker se

je od njih umaknil, so ga iskali. Ko so ga našli, jim je dejal: “Ne iščete me zato, ker ste videli znamenja, ampak ker ste jedli kruh in se nasitili.” Najedli so se kruha, okusili nekaj dobrega in bi radi to ponovili. Podobni so otrokom, ki se enkrat posladkajo s sladoledom, pa ne morejo več brez njega. Njihovo gledanje je še zgolj človeško, pozunanjeno. Ne vidijo s srcem, v globino. Zato jim Jezus začne razodevati pravi pomen kruha oz. evharistije: “Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in vam jo bo dal Sin človekov.” Po teh besedah se je razvil živahen pogovor, v katerem je Jezus skušal razložiti, kakšna je jed, ki ostane za večno življenje. Nebeški Oče je tisti, ki daje resnični kruh Tedaj so mu rekli: “Gospod, vselej nam daj tega kruha!” Jezus jim je dejal: “Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen, in kdor vame veruje, gotovo nikoli ne bo žejen.”

Prvi korak je narejen. Ljudje so si zaželeli resničnega kruha. Pozornost na zemeljski kruh je preusmerjena k pozornosti na kruh, ki prihaja iz nebes. Zdaj se Jezus lahko razodene: Jaz sem kruh življenja. Vera vanj odžeja, nasiti in da življenje. Današnja Božja beseda nam želi torej prebuditi lakoto po duhovni hrani, po Bogu. Ta lakota je najgloblja potreba in želja našega srca. Odkrivajmo jo!


Božja beseda zadnjih nedelj nam želi osvetliti pomen evharistije. Tokrat nam ponuja odlomek iz življenja preroka Elija. Ta se je iz strahu pred kraljico Jezabelo, ki mu je stregla po življenju, zatekel v puščavo. Prišel je in sédel pod samotno bodičevje; želel si je smrt in rekel: “Dovolj je; zdaj, Gospod, vzemi moje življenje, saj nisem boljši kakor moji očetje.” Elija je razočaran in obupan. Ves je gorel za Gospoda, rotil svoj narod, naj se vrne v zavezo z Bogom, toda nič ni zaleglo. Celo njegovo življenje je v nevarnosti. Prerok je v krizi, vsega mu je dovolj. Koliko naših sodobnikov doživlja podobne stiske?! Marsikdo dokončno obupa po njihovo težo. Pa tudi vsak od nas je v neki meri že okusil Elijevo stisko.

Elija se v tej težavi obrača k Bogu. To je zelo pomembno! Ne ostaja zaprt sam vase, ampak vse pove Gospodu. Čisto iskreno. To je molitev. Vse povedati Bogu, brez olepšavanja ali poslabšavanja. Bog pozna naše srce in vse razume. Toda človek je bolj nagnjen k samospraševanju in presojanju: Zakaj se mi to dagaja? Koliko sem kriv jaz, koliko so krivi drugi? To je dobro, to je zanič... Ta drža nikamor ne pripelje, ker se človek pogovarja le s samim seboj. Obrnjen je k sebi in ne k Bogu. Podoben je kači, ki se prime za rep in žre samo sebe. O rezultatu takšnega početja ni treba ugibati.

Po molitvi je Elija zaspal. A dotaknil se ga je angel in mu rekel: “Vstani in jej, sicer bo pot zate predolga!” Pri vzglavju je Elija zagledal hlebček kruha in vrč vode. Vstal je, jedel in pil in v moči tiste jedi potoval štirideset dni in štirideset noči do Božje gore Horeb. Bog je torej dal Eliju popotnico, kruh in vodo. Tako je prerok dobil moč za potovanje do Božje gore, do srečanja z Gospodom. Tam bo Bog spregovoril z Elijem in mu dal novo poslanstvo. Kruh in voda, podoba evharistije, sta preroku dala moč in upanje, prebudila sta mu željo po osebnem srečanju z Bogom. Kako dobro, da se je

Elija v smrtni stiski obrnil na Gospoda. Želel si je smrti, dobil pa je nov življenjski zagon. Obup in razočaranje sta se po kruhu in vodi, Božjem daru, spremenila v željo po življenju, hrepenenju po Bogu. Takšno moč ima evharistični kruh. Pomaga nam kot Eliju pod bodičevjem, da na svoji poti ne zaspimo, da se ne prepustimo svojim mlačnostim, razočaranjem in strahovom. Prebuja žejo po osebnem srečanju z Bogom in to srečanje tudi omogoča.

V evangeliju Jezus nadaljuje evharistični govor, katerega začetek smo slišali prejšnjo nedeljo. Judje so godrnjali nad njim, ker je rekel: “Jaz sem kruh, ki je prišel iz nebes.” Njegove starše poznajo, kako more govoriti, da je iz nebes. Toda Jezus ponavlja, da prihaja iz nebes, da je on pravi kruh. “Tisti, ki od njega jé, ne umre; če kdo jé od tega kruha, bo živel vekomaj.” Te Jezusove besede so prava hrana za premišljevanje, za meditacijo. Jezus jih večkrat ponovi prav zato, da bi se usedle v naše srce. Oče nam daje svojega Sina, ki je za nas življenje, življenje v polnem pomenu besede. Kjer si mi, podobno kot Elija, morda želimo smrt, nam more dati življenje in to v obilju.


“Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta.” Te Jezusove besede so sklenile evangelij prejšnje nedelje. Danes poslušamo nadaljevanje. Judje so se med seboj prepirali in govorili: “Kako nam more ta dati svoje meso jesti?” Jezus jim je tedaj rekel: “Resnično, resnično, povem vam: Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi. Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje...”

Ta del Jezusovega govora je izrecno posvečen evharistični skrivnosti. Meso in kri pomenta celotnega človeka, celotno osebo. Ko daje Jezus kruh, nam daje v hrano sebe vsega. Judje, Jezusovi učenci, tega ne razumejo. Mislijo, da bodo morali jesti Jezusovo meso in piti njegovo kri, da jih torej Jezus poziva v neke vrste ljudožerstvo. Ne razumejo, da jim govori zakramentalno, v starozaveznem pomenu. Že takrat je nek predmet, običajno hrana, mogel ponavzočiti določen pretekli dogodek. Ko so npr. Judje praznovali veliko noč, so jim izbrana jedila ponavzočila izhod iz Egipta. Ni jim bilo treba iti v Egipt, da bi bili rešeni suženjstva, kajti obed jim je posedanjil vse, kar se je zgodilo v času rešitve. Tudi oni so je bili deležni, zdaj in resnično. V tem pomenu govori Jezus. Kdor je kruh, ki ga daje on, v resnici uživa njegovo telo in kri. Deležen je Jezusove daritve na križu. Ko gremo k obhajilu, prejmemo Jezusovo telo in kri. Navzoči smo v Jeruzalemu, na Kalvariji, pri odprtem grobu. Vse to se dogaja za nas, zdaj in v resnici. V kruhu in vinu je Jezus, pravi Bog in pravi človek. Ko ju zaužijemo, pridemo v občestvo z njim. Jezus je na križu dal samega sebe, svoje meso in kri. Mi pa smo ga deležni po kruhu in vinu. V tem je evharistična skrivnost. Judje so jo težko razumeli, tudi danes nam ni lahka.

Morda jo bolje razumejo ljudje, ki se ljubijo, ki živijo globoke in pristne odnose. Oče npr. je naredil igračo svojemu otroku in zdaj

igrača spominja otroka na očeta, prinaša mu njegovo skrb in ljubezen. Dekle je poklonilo svojemu fantu šopek cvetja, da lažje študira v svoji sobi, vonj cvetja pa mu govori o dekletovi ljubezni in zvestobi. Novoporočenca sta si dala prstana, ki spominjata na zvestobo, trajnost in darovanje. Misijonar je poskrbel za gradnjo bolnišnice, ki zdaj bolnike spominja na Božjo naklonjenost do njih. In Jezus je dal kruh - svoje telo in kri, sebe vsega. Dal je svoje življenje. Nihče nima večje ljubezni, kakor ta, ki da svoje življenje za prijatelje. Dal pa nam ga je v kruhu. “Kdor jé ta kruh, bo živel vekomaj.” Kruh na oltarju je nekaj živega. Govori o ljubezni in odpuščanju, daje življenje, oživlja, kar je v nas mrtvega...

Prav je, da se zahvaljujemo za ta velik dar. Sv. Pavel piše v drugem berilu: “V imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa se nenehoma zahvaljujte Bogu Očetu za vse.” Zahvaljevanje je v grščini evharistija. Nenehoma torej praznujmo evharistijo. Gojimo držo zahvaljevanja za vse. Vse pridružujmo kruhu in vinu, ki ju prinašamo na oltar, vse naše delo, želje, napore, stiske in preizkušnje, veselje in radosti, svoje življenje, drug drugega in ves svet. Naj vse to postane velika hostija, prežeta z Božjo ljubeznijo in nam dana v hrano za življenje.


Jezus je končal svoj govor v Kafarnaumu, s katerim je želel razložiti dogodek pomnožitve kruha. Kruh, ki ga on daje, je njegovo telo in kri, je on sam, ki daje življenje. Veliko njegovih učencev je začelo godrnjati in se spotikati nad Jezusovimi besedami: “Trda je ta beseda. Kdo jo more poslušati?” so govorili. Ko jih je Jezus v puščavi nasitil, so bili vsi navdušeni nad njim. Kar za kralja bi ga postavili. Ko pa je govoril o razdajanju sebe, o darovanju svojega življenja, je navdušenje splahnelo. “Po tistem je mnogo njegovih učencev odšlo in niso več hodili za njim,” pravi evangelij. Lahko je slediti nekomu, ki daje kruh, odpravlja napor in znoj, ki poskrbi za čimbolj udobno življenje. Težje pa se je navdušiti na tistim, ki vabi k odpovedi, pritegovanju, žrtvi. Tako v Jezusovem času kot danes.

Jezusova drža samorazdajanja je bila torej za mnoge učence trda in nesprejemljiva. Toda od nje ni odstopil. Svoje ljubezni ni želel pokazati le z besedami ali dobrimi željami, ampak z vsem bitjem, s telesom in krvjo. Dal je svoje življenje. Na križu se je razdal vsega. Težko verjamemo nekomu in težko se mu zaupamo, če ni pripravljen dati za nas svojega življenja. Ljubezen želi dati vse, tudi življenje. Takšna ljubezen se kaže v življenju zakoncev, ki se sprejemajo v vsem, v sreči in nesreči, v zdravju in bolezni. Ali pa v starših, ki razdajajo svoje življenje za otroke. V hčeri, ki skrbi za svoje stare, bolne starše; v zdravnici, ki z ljubeznijo pristopa k vsakemu bolniku; v učitelju, ki potrpežljivo vzgaja mladino... in še in še. Ljubezen daje vse.

Ko je mnogo učencev odšlo, je Jezus rekel dvanajsterim: “Ali hočete tudi vi oditi?” Simon Peter mu je odvrnil: “Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš...” H komu naj gremo? je tudi naš odgovor. Toliko stvari in ljudi je, ob katerih se ustavljamo, od katerih pričakujemo trden odgovor na svoja vprašanja, ki nam

ponujajo življenje, veselje. Toliko idej imamo, ki se zdijo zadovoljive, toliko predstav o sebi, o ljudeh, o svetu in o Bogu. In vendar “vse meso je trava, vsa njegova dobrota kot cvetica na polju... Trava se posuši, cvetica ovene, beseda našega Boga pa obstane na veke,” vzklika prerok Izaija (40,6-8). Gospod, h komu pojdemo? Besede večnega življenja imaš. Sv. Katarina Sienska, ki je strastno ljubila Kristusa, je rekla: “Hočem biti tam, kjer je Kristus. In če je v peklu, hočem biti tudi tam z njim.” Nek moj sobrat pa je dejal: “Rajši sem nesrečen s Kristusom, kot srečen brez njega.” Naj preberem še odlomek iz romana Bratje Karamazovi. Dmitrij Karamazov je v zaporu zaradi domnevnega umora svojega očeta. Tam pride do spreobrnjenja. Ne ve se kako, niti točno kdaj, je Kristus vstopil vanj. Od tega trenutka je Dimitrij, ta vulkan strasti, začel postajati človek. Slutil je, da bo obsojen na delo v sibirskih rudnikih: “O, da, verige bomo nosili in svobode ne bo, a tedaj, v svojem velikem gorju, bomo znova vstali v radost, brez katere človek ne more živeti in brez katere ne more biti Boga, kajti Bog daje radost, to je njegova velika pravica... O, Gospod, daj človeku, da se raztaja v molitvi! Kako naj bom tam, pod zemljo, brez Boga? (...) Ako preženejo Boga z zemlje, ga bomo mi srečali pod zemljo! Kaznjenec brez Boga biti ne more, še manj od tistega, ki ni kaznjenec! In tedaj bomo mi, podzemeljski ljudje, iz neder zemlje zapeli tragično himno Bogu, pri katerem je radost! Naj živi Bog in njegova radost! Ljubim ga!”


“To ljudstvo me časti z ustnicami, a njihovo srce je daleč od mene.” S temi Izaijevimi besedami se Jezus obrne na farizeje in pismouke. Ti so se pohujševali nad Jezusovimi učenci, ki so jedli z obredno nečistimi, to je neumitimi rokami. Besede so namenjene tudi nam, kristjanom. To, kar oddaljuje ljudi od Boga, so verska izročila, kadar so ločena od ljubezni, njihovega vira. V Izraelu je v središču izročila postava, ki jo je dal Bog kot pot za življenje. Povzeta je v zapovedi ljubezni do Boga in bližnjega. Postava je dobra, kot beremo v prvem berilu: “Kateri veliki narod ima tako pravične zakone in odloke, kakor je vsa ta postava, ki jo danes dajem pred vas?” (5Mz 4,8). Toda nihče je ne more izpolnjevati, zato vsem ljudem kaže na greh, tako pa jih obrača k zdravniku, ki more ozdraviti. A ošabni se rajši brani. Zanemarja bistvo in se rajši posveča natančnemu izpolnjevanju podrobnosti, da tako opraviči sebe in obsodi druge. V resnici je prava vloga postave v tem, da nam da čutiti potrebo po odpuščanju in usmiljenju. Uporaba postave in izročil za samoopravičevanje je rezultat in hkrati vzrok za trdoto srca, ki onemogoča spoznati Boga.

V dolgem govoru Jezus najprej obsodi zunanjo vernost in legalizem človeškega izročila, nato razglasi vse stvarstvo za čisto, ustvarjeno za človekovo dobro, na koncu pa pove, kje je pravi izvor zla, namreč v človekovem srcu, kadar ne uporabllja stvari za ljubezen do bližnjih. Noben greh ne oddalji človeka bolj od Boga, kot domišljanje, da smo odlični verniki. “Tisti, ki iščete opravičenje v postavi, nimate nič skupnega s Kristusom: odpadli ste od milosti,” piše Pavel Galačanom (5,4). Samoopravičevanje nas vleče v to, da bi storili vse, da bi se celo silili ljubiti, namesto da bi dopustili biti ljubljeni zastonj in se zaupali Bogu. Ob tem naše srce lahko ostaja trdo, neobčutljivo, gluho in slepo za ljubezen in življenje. Kadar izgubi svoj pomen, vsak obred postane prazen. Zgolj zunanje

izvrševanje izvotli vse, tudi najbolj svete stvari, vključno z evharistijo.

Cerkev ima dolgo in bogato izročilo. V njeni zgodovini se je izoblikovalo nešteto navad in običajev, tudi zakonov in predpisov, ki posegajo v življenje kristjanov. Namen te bogate dediščine je, da nam pomaga živeti bolj evangeljsko in pričevalno, da je naše srce vedno bolj blizu Gospodu. Toda pozorni moramo biti, da izročilo ohrani Duha, da ostane živo. Kadar se namreč poveže z neevangeljskimi držami, nam izročilo postane ovira na poti k Bogu, postane prazno. Poleg verskih je danes še veliko drugih postav: postav imetja, moči, slave, trga, mode. Te mnoge postave so same po sebi razumljive in zavezujoče, vendar lahko onemogočajo izpoljnevati edino postavo ljubezni. Evangelij je kritičen do vseh izročil. Vedno jih presoja v luči Duha, da razločuje, če so v skladu s postavo ljubezni.

Jezus obsodi greh legalizma in zgolj zunanje vernosti ter ljudi imenuje hinavce. Hinavščina se kaže v želji po uveljavitvi, protagonizmu, ko človek postavi svoj jaz pred vse, tudi pred Boga. Lastni jaz postane majhen bog, kateremu se daruje vse, tudi sebe. Bog in drugi ljudje služijo le za podstavek, na katerem se razkazuje človek. Naj nas Gospod varuje tega greha!


“Efata!” to je “Odpri se!” pravi Jezus gluhonememu. Iz zaprto uho se odpre za poslušanje Jezusovega glasu, jezik pa se razveže za govorjenje besed, ki rešujejo. Bog je beseda, komunikacija in dar samega sebe. Človek pa je predvsem uho in potem jezik. Ko posluša Boga, ga to usposobi, da mu odgovori. Tako stopi v dialog z njim in postane njegov partner, povezan z njim in njemu podoben. Krščanstvo je vera besede in poslušanja, to je občestva s tistim, ki govori. Zato je biti gluhonem največja bolezen in Jezus jo hoče ozdraviti. Že od začetka je človek gluh za besedo Boga, ki ga dela sina in mu govori: “Poslušaj, ljubi me; kajti jaz te ljubim” (prim. 5Mz 6,45). Človek je poslušal satanovo laž, ki ga je zaprla sebi in drugim, ga odrezala od vira žive vode (Jer 2,13).

Kot vsi čudeži, tudi ta in to še bolj izrecno govori o tem, kaj želi storiti Gospod v vsakem poslušalcu. Mi vsi smo gluhi za njegovo besedo. On pa je zdravnik, ki je prišel, da nam da sposobnost poslušanja in dialoga z njim. Dogajalo se je v pokrajini Deseteromestja, v poganski deželi. Bog daje prednost tistim, ki so oddaljeni. Samo tisti lahko sprejme ljubezen, ki je ni zaslužil. Bogu se ne približujemo na vrhuncu svoje popolnosti, ampak tam, kjer smo ubogi in nezvesti. Gluhonemega so drugi pripeljali k Jezusu. Pred tem je Sirofeničanka slišala za Jezusa in sama prišla k njemu. Ta pa ne sliši, zato ne more sam storiti ničesar. Potrrebuje pomoč tistih, ki so že slišali za Jezusa. Gluhi je tudi težko govoril. Njegove besede so bile nejasne. Ne more govoriti, ker ne more poslušati.

Jezus ga je vzel k sebi, stran od množice. Kakor je Bog kot orel na krilih ponesel Izraela iz Egipta, tako rešuje vsakega iz dežele njegovega suženjstva. Človek, gluh zaradi množice svojih skrbi, ostaja kakor njegovi maliki, ki imajo ušesa, a ne slišijo, imajo usta, a ne govorijo (Ps 115,5). Izhod in tišina, pogoja za poslušanje, sta

prva koraka na poti vere. Najtežji izhod je izhod iz lastnega jaza, najtežja tišina je tišina od lastnih zaskrbljenosti. Položil mu je prste v ušesa, pljunil in se dotaknil njegovega jezika. Slina je simbol Duha. Beseda sama ne zadostuje: ubija (2 Kor 3,6). Toda Gospodova beseda, ki je postala meso, ima v sebi Duha, ki daje življenje. Jezus se je ozrl proti nebu, zavzdihnil in mu rekel: “Efeta!” to je “Odpri se!” Kot pri pomnožitivi kruha, se je Jezus ozrl kvišku, k Očetu. Zavzdihnil je. Ta dar je boleč za Gospoda. Ko je ustvarjal svet, je potreboval le besedo in ko je ustvaril človeka, le en dih. Toda dati človeku novo življenje, to ga bo stalo življenja. Ta vzdih kaže na križ, kjer je zaklical z močnim glasom in izdihnil. “Odpri se!” Potrebno je premagati veliko oviro, vrata našega kamnitega srca, ki so zaprta v strahu in nezaupanju. Toda če je velika naša upornost, je še večja Gospodova moč. Njegov vzdih - beseda križa - more premagati vsako zaprtost in nas ozdraviti gluhote. Takoj so se mu odprla ušesa, razvezala se je vez njegovega jezika in je pravilno govoril. Človek je nem, ker je gluh. Ko začne poslušati, more končno spregovoriti. Naš dialog je sad poslušanja. Ozdravljeni je govoril pravilno. Sposoben je odnosa, občestva z Bogom kot osebo, kot prijatelj s prijateljem.

Naj Gospod tudi nam odpre uho, da nas bo njegova beseda usposobila za pravo govorjenje, za prave odnose in občevanje.

POVIŠANJE SVETEGA KRIŽA (24. NAVADNA NEDELJA)

Letos je 24. navadna nedelja hkrati tudi praznik Povišanja sv. križa. Praznik ima svoj začetek v 4. st., ko so v Jeruzalemu posvetili cerkev, zgrajeno na mestu, kjer je bil Jezus križan. Ob tisti priložnosti so v cerkvi postavili in začeli častiti križ, na katerem je po izročilu umrl naš Odrešenik. Češčenje križa se je razširilo po vsej Cerkvi in je v različnih oblikah ohranjeno do danes. Tudi med Slovenci je veliko ljubezni do križa. O tem pričajo številna znamenja ob poteh, na domovih in drugod.

Čemu to češčenje dveh navzkriž pribitih kosov lesa? Od kod ljubezen do mučilnega orodja, na katerem so svoj čas ubijali razbojnike, obsojene na smrt? Gotovo vam ni težko odgovoriti na ta vprašanja, kajne? Pa vendar poglejmo, kako nam praznik osvetljuje Božja beseda. V puščavi so se Izraelci upirali Bogu. No, nič novega, le da so jih tokrat za kazen napadle in morile kače. Mojzes se je v stiski obrnil k Gospodu in ta mu je naročil, naj naredi bronasto kačo in jo obesi na drog. “Kdorkoli je pičen in jo pogleda, bo živel,” mu je dejal. Čudno. Kača, ki je morila, postane zdravilo. Česar se je človek prej bal, zdaj išče kot rešitev. Res je, da so nekateri takratni narodi imeli kačo za prinašalko zdravja, toda v tem primeru gre za nekaj drugega. Izraelci so se Bogu upirali, bili so nepokorni in zadela jih je smrt. Ozdravlja in rešuje pa jih pokorščina, poslušnost Božji besedi. Upor vodi v smrt, pokorščina v življenje. Vse Sveto pismo govori o tej poti človeka iz upornosti k pokorščini. Pogled na kačo rešuje zato, ker ljudje zaupajo Gospodu in njegovi besedi.

O zdravilni pokorščini, tokrat o Jezusovi, govori tudi pismo Filipljanom: “Jezus se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom... Izpraznil se je... in sam sebe izničil tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu. Zato ga je Bog

povzdignil nad vse...” (2,6-9). Postal je pokoren do smrti na križu. Pokorščina je druga beseda za ljubezen in zaupanje. Kristus se je ljubeče zaupal Očetu in šel na križ. Oče je povzdignil, povišal svojega Sina, kot beremo v evangeliju: “Kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti povzdignjen Sin človekov, da bi vsak, ki veruje, imel v njem večno življenje” (Jn 3,14-15). Povzdignjeni Kristus je hkrati križani in vstali. Človek, ki je zastrupljen s strupom smrti, od povzdignjenega Kristusa prejema dar življenja, če proti njemu z vero obrne pogled svojega srca.

Adam je v raju bolj zaupal kači kot Bogu. Poslušal je njeno besedo in grešil. Boga se je zbal in pred njim pobegnil. Od takrat je bil človekov pogled naravnan na drevo. Od njega je pričakoval rešitev. Les, predmet, nekaj minljivega in umrljivega je osvojilo človekovo srce, želje, energije, napor, pozornost. Bog pa je na vse načine iskal človekov pogled. Končno je šel tja, kjer ga bo človek zagotovo videl: na drevo, na križ. Dva pogleda se spet srečata. Pred človekovimi očmi je na križu tisti Bog, ki se ga je Adam zbal. Kakšen je? Nemočen, ubog, krotek, blag. Kdo se ga more bati? Razodeva nam pravo podobo Boga. Kdor želi spoznati Boga, naj gleda Križanega. Kdor ga želi vzljubiti, naj ga objame in poljubi, naj se z njim pogovarja, naj mu reče v hvaležnem čudenju: Gospod, kaj si ti storil zame? Premagal si mojo upornost, osvojil si me in pritegnil k sebi. Kako naj ne častim tvojega križa, ki se ga je vsega oklenilo tvoje telo!? “Zvesti križ, edino ti si plemenito res drevo,

lesá, ki rasel, cvetel, sad poganjal bi tako. Sladki les, na sladkih žebljih nosiš breme

presladkó“ (iz pesmi na Veliki petek).


“Sin človekov bo izročen v človeške roke in ga bodo umorili, ko pa bo umorjen, bo po treh dneh vstal,” je Jezus že drugič napovedal svojo smrt in vstajenje. Učenci niso razumeli te besede, vendar so se ga bali vprašati. Ne razumejo besede, ki pomeni središče naše vere, saj hkrati izraža ves naš greh in vso Božjo ljubezen do nas. To je skrivnost Boga, ki postane Sin človekov, da bi se izročil v človeške roke. Učenci ne razumejo Jezusovih besed, ker ne razumejo Božje ljubezni. Vendar se ga bojijo vprašati. Ko je Jezus prvič napovedal svojo smrt in vstajenje, je satan navdihnil Petra, da je Jezusu odprto nasprotoval. Zdaj je satan bolj prebrisan. Učence zapre v mutavost. Nemi in gluhi duh, ki je malo prej mučil dečka in ga je Jezus izgnal, ima neslišno v oblasti tudi učence. Upori in nasprotovanja, ki si ne upajo priti na dan, so najgloblja.

Ko je Jezus z učenci nato prišel v Kafarnaum, jih je v hiši vprašal: “O čem ste se menili med potjo?” Oni pa so molčali, kajti med potjo so razpravljali, kateri izmed njih je največji. Jezus želi razkrinkati nemega in gluhega duha, ki zapira učence pred njegovo besedo in jim v srce daje neko drugo besedo. Medtem ko je Jezusova beseda ljubezen in ponižnost, je druga sebičnost in gospodovalnost. Človek želi biti največji zato, ker se čuti nepomembnega in brez vrednosti. Ne čuti se ljubljenega, zato ne more sprejeti sebe in še manj drugih. Stalno želi biti drugačen, malo večji od sebe in drugih. Učenci so razpravljali med seboj, kdo je največji. Kadar ljudje razpravljajo in se prepirajo, tudi v Cerkvi, ni to nikoli iz ljubezni do resnice. Za resnico je potrebno iskanje, poslušanje, dialog. Prepir služi le gospodovanju. Želja po njem žene vsakega v boj z drugimi. Tako razprši skupnost na veliko posameznikov, ki so zaprti vase, vsakdo v prepričanju, da je sonce, okrog katerega se vse vrti.

Jezus je poklical k sebi dvanajstere in jim rekel: “Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik.” Jezus se zaveda, da se vsak človek želi uresničiti. Toda za to daje prave kriterije. Poželenju po gospodovanju z imetjem, močjo in videzom zoperstavi željo po služenju in sprejemanju majhnih. V tem je Božja veličina. Ker je Bog ljubezen, ne potrjuje sebe na račun drugih, ampak potrjuje druge na svoj račun; ne poslužuje se človeka, ampak mu služi. Biti ubog, ponižen in majhen je lastnost Boga, ki je postal zadnji in vsem služabnik.

Jezus je vzel otroka, ga postavil mednje, ga objel in se z njim poistovetil. Otrok je še ne uresničen človek, zadnji med vsemi. Sebi nezadosten potrebuje druge. Sprejema vse, kar je in ima. Tako živi od zastonjskega daru in sprejetosti. Čuti se ljubljenega, sicer niti ne more živeti. Takšen je vsak človek. Potreba po ljubezni in sprejetnosti pomeni njegovo resnično dostojanstvo, ki mu onemogoča, da bi jo potešil drugje, kot pri Bogu. “Kot otrok v naročju svoje matere, kakor otrok je v meni moja duša,” pravi psalmist. To, kar je za otroka mleko, je za odraslega izročitev ljubezni, ki ga objema kot materino naročje. Brez zaupanja nikoli ne postanemo odrasli in svobodni.


Na poti v Jeruzalem je k Jezusu stopil učenec Janez in mu rekel: “Učitelj, nekoga smo videli, da je v tvojem imenu izganjal demone, in smo mu branili, ker ni hodil za nami.” Jezus je odgovoril: “Ne branite mu!” Učenci zavidajo nekomu, ki izganja hude duhove v Jezusovem imenu, vendar ne pripada njihovi skupini. V prejšnjem odlomku so se učenci ločevali med seboj zaradi želje po gospodovanju. Kdo je največji? so razpravljali. Tokrat se ločujejo od drugih v imenu skupine. Ker ni z nami, učenci, ker ne hodi za nami, ne sme delati dobrega. Ne dolgo tega sami niso mogli izgnati hudega duha iz obsedenega dečka, zdaj pa zavidajo nekomu, ki mu to uspeva, čeprav ni izmed njih.

Kdor ljubi, se veseli ob dobrem bližnjega. Sebičnež pa se ne veseli ničesar, razen če sam kaj poseduje. Boli ga, ko vidi nekaj dobrega pri drugem. Je žrtev nevoščljivosti, ki je hči sebičnosti in mati ošabnosti. Ta spreminja življenje v pekel, saj ustvarja trpljenje, ki je sorazmerno dobremu. Več je dobrega, hujša je bolečina. “Po hudičevi nevoščljivosti je prišla smrt na svet,” pravi Knjiga modrosti (2,24). Sebičnost, zavist, ošabnost, se lahko kažejo pri posameznikih ali pri skupinah. Pri slednjih so še bolj škodljivi. Učenci pripadajo skupini. “To smo mi,” pravijo. In prav je tako, saj človek potrebuje skupnost, neko vidno pripadnost. Toda tukaj ima skupnost za središče samo sebe, ne Jezusa. Gre za skupinsko gospodovanje, protagonizem. To se vidi v besedah: branili smo mu, ker ni hodil za nami. Učenci postavijo v središče sebe, drugi pa naj bi hodili za njimi. Toda v Cerkvi je treba hoditi za Gospodom, ne za neko skupino. Skupnost nastaja iz naše hoje za Kristusom. Bolj ko smo združeni z njim, bolj smo povezani med seboj. V Jezusovem imenu Cerkev objema vse ljudi in nikogar ne izključuje. V imenu ljudi, posameznikov ali skupin, pa se rojevajo sekte, ločitve, izključevanja in zaprte skupine.

Jezus torej zavrne ravnanje učencev in doda: “Kdor vam da piti kozarec vode zaradi imena, ker ste Kristusovi, zagotovo ne bo izgubil svojega plačila.” Učenec v Jezusovem imenu najde izvir, cilj in sredstvo za vsako svoje dejanje. Če kdo naredi nekaj dobrega bližnjemu v lastnem imenu, ga s tem priveže nase in usužnji. Delati dobro v Jezusovem imenu pomeni ljubiti drugega v tem, kar resnično je, Božji sin ali hči. Pravi namen je nujen, če hočemo storiti kaj dobrega.

V nadaljevanju evangelija govori Jezus o pohujšanju. Pohujšanje pomeni oviro ali past. Je nasprotno od služenja: namesto da bi pomagali človeku v njegovi hoji za Jezusom, mu nastavljamo oviro, da pade. Oviramo lahko majhne in krhke v veri. Jezus pravi, da je še tako strašna smrt boljša od tega, če bratu storimo zlo, kajti s tem ubijemo v njem Božje življenje. So pa tudi stvari, ki pohujšujejo nas same. Lahko je to moja roka, kadar stiska nekaj zase in noče deliti z drugimi; ali noga, ki me vodi za Jezusom, ali pa po drugih poteh, kjer ni življenja; ali oko, ki pomeni željo. Koliko oči imamo, ki iščejo prazne reči. Vse to je treba odstraniti, če hočemo priti v življenje. Potrebujemo le oko vere, s katerim gledamo Jezusa, nogo upanja, da mu lahko sledimo in roko ljubezni, da se ga lahko dotaknemo.


Berilo iz 1. Mojzesove knjige in evangelij govorita o zakonski zvezi, o odnosu med možem in ženo. K Jezusu so pristopili farizeji, in da bi ga preizkušali, so ga vprašali: “Ali je dovoljeno možu odsloviti ženo?” Pri mnogih narodih mož dobi ženo tako, da jo kupi od njene družine. Ona postane njegova lastnina in ko mu več ne služi, jo lahko odvrže. Bogati si jih lahko kupijo več, da tako pokažejo svojo moč in še obogatijo. Očitno takšni odnosi, ki temeljijo na lastništvu, niso po Božji zamisli. Kako je bilo s tem pri Izraelcih? Ko je človek pokvaril odnos z Bogom, je bila prva posledica greha tudi pokvarjen odnos med moškim in žensko. Zakon je namesto ljubezni in služenja postal sebičnost in izkoriščanje. Različnost moža in žene ter potreba po medsebojni pomoči sta postali orožje moči, s katerim je vsakdo želel gospodovati drugemu. Dva sta ostala skupaj samo, dokler je imel močnejši kaj od tega. Ko ni bilo več korsti, je bilo konec sobivanja. Da bi obvaroval šibkejšega, v večini primerov ženo, pred še večjim zlom, je Mojzes dovolil napisati ločitveni list in ženo odsloviti. Vendar tudi to ni kaj prida pomagalo. V Jezusovem času je bil nekaterim zadostni razlog za odslovitev žene že to, če se ji je prismodila hrana v ponvi.

Kaj odgovori Jezus farizejem? “Zaradi vaše trdosrčnosti vam je Mojzes zapisal to zapoved,” pravi, nato pa navede odlomek iz 1. Mojzesove knjige, ki govori o razmerju med možem in ženo: “Tako nista več dva, ampak eno meso.” Prav kot moški in ženska sta dva drug drugemu dar in sprejetost. Skupaj oblikujeta eno samo življenje v enkratni ljubezni. Tako je zakon odsev sv. Trojice, ljubečega občestva treh oseb, ki pomeni zmago nad vsakršno osamljenostjo.

Odnos mož - žena je tudi podoba odnosa Bog - človek. Bog je ženin človeštva, svoje neveste, ki jo ljubi z večno ljubeznijo (Jer 31,3).

Sveto pismo ni nič drugega kot pripoved o nezaslišani Božji ljubezni, ki se je potrdila v smrti na križu za nas. Naše dostojanstvo je v tem, da smo Bogu podobni, da se z njim združimo v vzajemni ljubezni. Tako se pomen zakona ne izčrpa v ohranjevanju človeške vrste, ne v zadovoljitvi različnih potreb in medsebojni pomoči, niti v tem, da premagamo svojo nepopolnost in občutek samote. Zakon je skrivnost, ki najde svojo polnost v absolutni ljubezni do Boga. Tudi celibat je moč razumeti le v tej ljubezni do Boga, ki naj bi jo z nedeljenim srcem zaživel vsakdo. Zakonska zveza je minljiva podoba te resničnosti, ki ne mine. Dober zakon že zdaj prižiga tiste Gospodove plamene ljubezni, ki ne bodo nikoli ugasnili (Vp 8,6).

Trdosrčnost je po Jezusovih besedah resnični vzrok za zlo. Človekovo srce je trdo, ne zna ljubiti. To je njegov greh, njegova zgrešenost. Jezus potrjuje zamisel o zakonu, ki jo je imel Bog od vsega začetka. On nas osvobaja trdosrčnosti. Učenec tako odkrije svoje dostojanstvo, ki je v ljubezni do Boga z vsem srcem. Zakonsko zvezo živi kot podobo te velike skrivnosti. Zato je ločitev potop ljubezni, ki ni prišla v pristanišče. Nerazvezljivost zakona ni toliko predpis, ki ga je težko spoštovati, ampak je evangelij. Je veselo oznanilo, da človek more končno ljubiti tako, kakor je ljubljen.


“Božja beseda je živa in dejavna, ostrejša kakor vsak dvorezen meč...” bomo slišali v berilu iz pisma Hebrejcem (4,12). Ostrino Božje besede je začutil tudi bogati mladenič, o katerem govori današnji evangelij. Prišel je k Jezusu, z željo po večnem življenju. Bil pa je navezan na svoje veliko premoženje Ko mu je Jezus dejal, naj vse proda in da ubogim ter nato hodi za njim, je žalosten odšel. Bil je pripravljen spolnjevati vse zapovedi, razen dveh največjih, ljubezni do Boga in do bližnjega. Zaradi navezanosti na bogastvo mu je bilo nemogoče vstopiti v Božje kraljestvo. Srečanje z Jezusom bi ga moglo osvoboditi tega malika, toda ko mora izbrati med Bogom in mamonom, se odloči za slednjega. Na koncu ima namesto radosti ob najdenem zakladu žalost, ker ostane sam. Pomemben je trenutek, ko se je Jezus ozrl v tega človeka. Evangelij pravi, da ga je vzljubil. To je središče pripovedi. Ali se bo bogati mladenič prepustil tej ljubezni ali ne? Od tega je odvisno večno življenje. Jezusov ljubeči pogled je mladeniču vir žalosti in bo vir žalosti še naprej, dokler se ne bo predal temu pogledu. “Eno ti manjka: pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim” Kdor posluša to zapoved, postane podoben Jezusu, ki je dal vse, postal majhen in ubog.

V nadaljevanju evangelija Jezus govori, kako težko se je rešiti, čemur se učenci čudijo. V nebeško kraljestvo namreč pridejo samo tisti, ki so kot otroci, ubogi v vsem. Učenci se čudijo, ker mislijo, da so mladost, bogastvo, lepota, vplivnost tiste lastnosti, ki omogočajo vstop. Toda le toliko bogatih je v Kraljestvu, kolikor kamel je šlo skozi šivankino uho. Vsi smo preveliki in prebogati, da bi vstopili v Kraljestvo, ki pripada otrokom. Podobni smo kamelam, ki neumno poskušajo priti skozi šivankino uho. Ko spoznamo in priznamo, da je to nemogoče, postanemo majhni. Bolj ko smo bogati, bolj se vidimo nesposobne in uboge pred tem, kar ima vrednost.

“Kdo se potem more rešiti?” kar strmijo učenci. Rešitev je edini resen človekov problem. Jezus odgovarja, da se rešiti človeku ni ne lahko ne težko, ampak absolutno nemogoče. “Pri ljudeh je to nemogoče, ne pa pri Bogu, kajti pri Bogu je vse mogoče.” Samo Bog nas more narediti uboge in majhne ter nas rešiti skupaj z vsemi ubogimi in majhnimi. In to dela z vsemi, hočemo ali nočemo. Če ne prej, ob smrti bo vsak bogataš pustil vse in se znašel med vsemi najbolj ubog in majhen. Bogu je vse mogoče. Njegov poklic je delati to, kar je človeku nemogoče. Nam pa ostane, da vsem našim upornostim navkljub, prosimo za to nemogoče, ki nam ga samo Bog lahko daruje.

Ob tem je Peter začel Jezusu govoriti: “Glej, mi smo vse zapustili in šli za teboj.” Z začudenjem ugotavlja, da se je njemu in tovarišem že zgodilo nemogoče. Ne da bi se dobro zavedali, jim je bilo dano to, kar je Jezus prosil bogatega mladeniča. Petrov vzklik je izraz čudenja in zavedanja Božjega dela. Jezus potrdi Petrovo ugotovitev. Kraljestvo pripada tistim, ki so pustili vse iz ljubezni do Gospoda. Beseda, ki je mladeniču prinesla žalost, njim prinaša veliko radost.


“Kaj hočeta, da vama storim?” je vprašal Jezus Jakoba in Janeza, ki sta pristopila z resno prošnjo, da bi v slavi sedela na njegovi levici in desnici. Ne vesta še, kaj je treba prositi. Slepa kot sta, prosita ravno nasprotno od tistega, kar želi Jezus dati. To se je zgodilo po Jezusovi tretji napovedi smrti in vstajenja. Po prvi napovedi ga je Peter hotel odvrniti od trpljenja, po drugi ostanejo učenci tiho, pač pa razpravljajo med seboj, kdo izmed njih je največji. Tretjič bi pričakovali vsaj malo razumevanja. Toda kot da ni Jezus še ničesar rekel. Dva izbrana učenca namesto da bi ga poslušala in izpolnila njegovo voljo, želita, da on izpolni njuno voljo. “Učitelj, želiva, da nama storiš, kar te bova prosila.” Želita, da jima Jezus v nebesih zagotovi izpolnitev njunih želja po poviševanju in gospodovanju. Gospod naj bi vršil našo voljo. Ni bolj pokvarjene molitve od te. Želimo udomačiti Boga, da nam bo služil pri načrtih za našo slavo. “Za vse, kar molite in prostie, verjemite, da ste že prejeli, in se vam bo zgodilo,” bo dejal Jezus malo pozneje. Toda vedeti moramo, kaj prositi, da ne bomo prosili tega, kar nam ne želi dati. Kolike naše molitve silijo Boga, da izpolni našo voljo. K sreči nas Bog ne posluša. “Enkrat me je Gospod uslišal v tem, kar sem ga prosil in sem imel kmalu dosti,” je dejal nek puščavnik. “Od takrat sem ga začel prositi samo to, da bi vršil njegovo voljo.”

“Kaj hočeta, da vama storim?” Ves evangelij želi vzgajati naše želje, da bi se oblikovale ob Božjih in bi tako znali prositi, kar želi Bog. On uslišuje svoje obljube, ne naša pričakovanja. Učenca bi rada sedela v Jezusovi slavi. Slava v hebrejščini pomeni “teža”. Pomeni Božjo prekipevajočo ljubezen, ki je nagnila Boga, da se je spustil k nam in se ponižal. Vsako naše povzdigovanje je prazna slava, nekaj votlega, lahkega. Jezusova slava se bo razodela v izničenju križanega Sina človekovega. Na njegovi levici in desnici bosta dva razbojnika, brata nas vseh.

“Ne vesta, kaj prostia,” je Gospodov odgovor na vse naše prošnje, ki zamenjujejo našo slavo z njegovo, našo voljo z njegovo. “Ali moreta piti kelih, ki ga jaz pijem...?” Njegov kelih je to, kar tudi njemu ne ugaja. To je kelih križa. “Moreva,” odgovorita učenca. Res, nič ne razumeta. S svojo voljo in močjo ne more nihče biti Jezusov učenec in imeti deleža pri njegovem trpljenju. To je dar Svetega Duha. Jezus učencema napove, da bosta zares njegova učenca, čeprav še ne vesta, kaj to pomeni. Napove jima mučeništvo. Toda on ni prišel na svet, da bi delil privilegije in stolčke oblasti. Prišel je pokazat svojo ponižnost, dar, ki ga Oče daje tistim, ki postanejo majhni kot on. Ko je drugih deset to slišalo, so se začeli jeziti na Jakoba in Janeza. Tudi oni si želijo stolčkov. Jezijo se, ker imajo v srcih podobna pričakovanja. Ta njihova reakcija kaže na greh sveta, ki je skupen vsem. Zanj je Kristus umrl. “Kdor hoče postati velik med vami, naj bo vaš strežnik in kdor hoče biti prvi med vami, naj bo vsem služabnik. Saj tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge.” To je najlepša oznaka, ki jo je Jezus dal o sebi. Povzema pomen njegovega prihoda in bivanja med nami: on je naš služabnik.


Ko je Jezus z učenci odhajal iz Jerihe proti Jeruzalemu, je ob poti sedel slepi berač Bartimaj. Za slepega je vse noč. Slepota kaže na učence, ki ne razumejo, nimajo vere, imajo oči in ne vidijo, njihovo srce je trdo. Slepi je nekdo, ki še ni videl luči. Je kot nerojeni, zaprt v grobu. Slepi Bartimaj je tudi berač. Berač je po poklicu tisti, ki prosi, kar želi. Podoben je otroku, ki živi od tega, kar prejme. Sedél je ob poti. Namesto da bi hodil, sedi, negiben zaradi slepote. Ni na poti z Učiteljem.

Ko je zaslišal, da je to Jezus Nazarečan, je začel vpiti in govoriti: “Jezus, Davidov sin, usmili se me!” Vpitje, ki je temeljna oblika molitve, izraža trpljenje in bolečino. “Iz globočine kličem k tebi, o Gospod,” vpije psalmist. Moč tega vpitja bo podrla zid slepote. Berač vpije: Jezus - to pomeni Gospod rešuje. Jezus je ime Boga med nami. Ko ga izgovarjamo, nas to rešuje (Rm 10,13; Apd 2,21). Vendar v tem ni nobene magije. Klicati nekoga po imenu pomeni poznati ga in ljubiti. Jezus je Bog, ki nam je prišel naproti. “V nikomer drugem ni odrešenja; zakaj pod nebom ljudem ni dano nobeno drugo ime, po katerem naj bi se mi rešili” (Apd 4,12). Mi sedimo globoko v Jerihi - peklu naše samote - prodani grehu, navezani na svoj jaz, v strahu pred življenjem in smrtjo. Klicanje Jezusovega imena je zdravilo, ki nas osvobaja in dela za njegove učence. “Usmili se me,” vpije Bartimaj. Usmiljenje je Božje bistvo. To je ljubezen, ki jo Bog razliva nad vse svoje otroke, pa ne z ozirom na zasluženje, ampak na potrebo. Jezus mi kaže to ljubezen, ker me je vzljubil in daroval zame sam sebe (Gal 2,20). Usmili se mene! Jaz kot oseba sem predmet vse Očetove ljubezni. Ljubezen se namreč ne razdeli po številu otrok, ampak je vsa v celoti za vsakega.

Mnogi so ga svarili, naj umolkne, on pa je še glasneje vpil. Ta ponavljajoča se molitev je molitev siromaka, ki predre oblake (Sir 35,17). Je kot dihanje in bitje srca, ki ne moreta nikoli prenehati. Jezus je obstal in ga dal poklicati. Gospod ne more, da se ne bi ustavil ob tem vpitju. Mama je lahko brezbrižna do otrokovih prošenj, posebej če so te neumne in prazne, toda ne more ostati brezbrižna, kadar otrok vpije. Slepi je odvrgel svoj plašč, skočil pokonci in pohitel k Jezusu. Plašč mu pomeni vse: obleko, odejo, posteljo in hišo. To je njegova edina gotovost. Zdaj vrže proč vso svojo gotovost in pohiti k Jezusu; za razliko od bogatega mladeniča, ki se je žalosten oddaljil. “Kaj hočeš, da ti storim?” ga vpraša Jezus. Isto vprašanje je postavil Jakobu in Janezu. To je odločilno vprašanje v evangeliju. Samo če sem slep in se tega zavedam, bom vedel, kaj naj prosim. “Rabuní, da bi spregledal.” Končno Jezus sliši prošnjo, ki jo je vedno čakal. Videti Gospoda pomeni za človeka živeti. Za to smo rojeni. Nemirni smo, dokler ne zagledamo Gospodovega obličja. Grška beseda spregledati pomeni tudi gledati kvišku. V veri gledam gor, kjer je Jezus zame na križu. Tam vidim to, kar še nisem nikoli videl, ker mi je starodavna laž to prikrila: njegovo ljubezen do mene. “Pojdi, tvoja vera te je rešila!” mu je rekel Jezus. Takoj je spregledal in šel po poti za njim.

“Kaj hočeš, da ti storim?” sprašuje Gospod tudi nas, ki smo slepi in sedimo ob poti. Naj bo naš odgovor kot Bartimajev: Jezus, usmili se me. Daj, da spregledam!

SPOMIN VSEH VERNIH RAJNIH (31. NAVADNA NEDELJA - B)

Mineva praznik Vseh svetih, ko kristjani vsaj v neki meri okušamo občestvo svetnikov. Pravo čaščenje svetnikov, to je tistih, ki so eno s Kristusom, nas približuje Bogu in je edina pot, ki nas pelje kvišku. Ne moremo dati slave Bogu drugače, kot v “občestvu svetih”. “V pogubljenje gre vsakdo sam, v raj pa gremo lahko le skupaj z vsemi vernimi,” pravi ruski mislec Komjakov in dodaja: “Nihče ne more zaupati le v svojo osebno molitev. Kdor moli, prosi za posredovanje vso Cerkev. Z nami molijo angeli, apostoli, mučenci, očaki in tudi ona, ki je nad vsemi, Mati našega Gospoda. V tem svetem občestvu je resnično življenje Cerkve.”

Danes smo na grobovih molili tudi za naše drage pokojne. Cerkev je že od nekdaj svojim rajnim izkazovala spoštovanje in skoraj neko češčenje. Že iz srede 2. stoletja in nato iz začetka 3. stoletja najdemo izrečna pričevanja, da so se rajnih spominjali pri evharističnih daritvah. Oblika spominjanja rajnih je bila tudi prosilna molitev zanje. Takšno molitev najdemo že v Stari zavezi. Sv. Ciril Jeruzalemski je v 4. stoletju zapisal: “Molimo za pokojne in darujmo zanje žrtvovanega Kristusa in tako dosezimo spravo Boga z njimi in z nami.” Nekje v 7. stoletju je prišlo do skupnega spominskega dne vseh rajnih. Današnji spomin “vseh vernih rajnih” ima svoj izvor v odredbi sv. Odila, opata v Clunyju. Konec 10. stoletja je ukazal vsem sebi podrejenim samostanom, naj 1. novembra popoldne po vseh cerkvah zvoni mrtvim v spomin, menihi naj molijo večernice za mrtve, druga dan pa naj za mrtve opravijo slovesen oficij in darujejo zanje sv. mašo ter delijo miloščino. Lepa, ganljiva navada se je hitro razširila. Papež Benedikt XV. je sredi stisk prve svetovne vojne dovolil, da vsak duhovnik daruje na ta dan tri sv. maše, kar se je ohranilo do danes.

Molitev za rajne pomeni izpoved vere v “občestvo svetnikov”. Naše povezanost v tem življenju se kaže predvsem v molitvi. Ker pa življenja s smrtjo ni konec, se moč molitve razteza onkraj groba. Katoliška Cerkev veruje v vice, tj. v možnost bolečega očiščevanja tudi potem, ko se zaprejo telesne oči. Če smo pokojnim mogli olajšati križ, ko so bili še med nami, jim s svojimi molitvami in dobrimi deli lahko olajšamo tudi križ očiščevanja v vicah. Dandanes so mnogim vice nerazumljive. Gre za neke vrste prehod, podoben prehodu Izraelcev preko Rdečega morja ali Jezusovemu prehodu preko križa k Očetu. Za kakšen prehod gre pri pokojnih? Skupna vera potrjuje, da je bil za Marijo ta prehod poln slave. Tudi mučenci in veliki svetniki v svojih videnjih gledajo, kako jih angeli nosijo v nebo. Vendar moramo reči, da predstavlja tistim, ki so vezani na zemeljske stvari, prehod k Očetu svojo bolečo, napora polno stran. Ista skupna vera pa ne dvomi, da je ta prehod očiščujoč in da v tem obdobju duše morejo in morajo prejeti pomoč prek molitve Cerkve.

Lahko molimo za vse ljudi brez razlike in tudi za posameznike, posebej za domače in znance. Pomembno je vedeti, da tudi pokojni molijo za nas. Gre za izmenjavo ljubezni. Zato nam ni prepovedano prositi pokojnih, da posredujejo za nas pri Bogu. Pokojni nam lahko izprosijo posebne darove, posebej tiste, ki so jih imeli sami. Moj pokojni oče je imel smisel za humor. Včasih ga prosim, da bi ga bil tudi jaz deležen.


Mašna berila zahvalne nedelje govorijo o dveh vdovah. Obe sta dali od svojega uboštva vse, kar sta imeli. Prva je preroku Eliju spekla hlebček iz zadnje moke, ki jo je imela, druga pa je v tempeljsko zakladnico vrgla svoja zadnja dva novčiča. Prvi je bila darežljivost poplačana z obilico moke in olja, drugo pa je Jezus nam vsem postavil za učiteljico. “Od svojega uboštva je dala vse, kar je imela, vse, kar potrebuje za življenje.” Malo pred svojim odhodom nam Jezus v dediščino daje skromno učiteljico, ki v tišini nadaljuje svoj pouk vse do danes.

V evangeljskem odlomku je neko nasprotje. Varovati se moramo pismoukov, lažnih učiteljev, ki so običajno zelo cenjeni, ter gledati vdovo, pravo učiteljico, ki je raje ne opazimo. Prvi gojijo kult lastne podobe: iz vsega srca ljubijo sebe. Pri tem se poslužujejo vsega in vseh, tudi Gospoda in njegove besede. “Vdovam požirajo hiše in na videz opravljajo dolge molitve.” Poleg časti in oblasti pismouki ljubijo tudi imetje, ki si ga pridobivajo celo na račun vdov, najmanj zaščitenih ljudi tistega časa. Lastijo si Božjo besedo in z njo trgujejo, namesto da bi zastonj dajali, kar so zastonj prejeli. To je večna skušnjava oznanjevalcev, tudi danes. Pismouki so podoba temeljnega greha, ki je v srcu vsakega človeka, tj. protagonizma, ki postavlja sebe na mesto Boga. Vrhu tega pa še na videz opravljajo dolge molitve. S tem poskrbijo za mirno vest in pokrijejo svoje grehe. Z molitvijo človeku uspe prevarati delno tudi samega sebe.

Uboga vdova pa je sama in neopažena, uboga in ponižna. “Vrgla” je vse svoje življenje. Je kot Jezus, ki je postal zadnji med vsemi in je dal svoje življenje v služenje vsem. Vdova ima njegovega duha. Ona je živi evangelij, v katerem moremo vedno prepoznati obraz našega Učitelja. Je tudi blag vonj Kristusa, po katerem se širi njegovo spoznanje po vsem svetu (2 Kor 2,14). V začetku oznanjevanja je

Jezus ozdravil Petrovo taščo, da je mogla streči. Za neke vrste oporoko pa je poskrbel, ko je pokazal na to vdovo. Ti dve ženi, ki se zdita nepomembni, sta postavljeni na začetek in konec Jezusovega poslanstva: s služenjem in darovanjem življenja pokažeta na Gospoda, ki je služil in dal svoje življenje.

Vdova se ni zavedala, da jo je Jezus posadil na svoje učiteljsko mesto, da bo podaljšala njegovo navzočnost med nami. Vse je dala za tempelj, ki bo kmalu uničen. Tempelj je v resnici Jezus sam, ki razume vdovino gesto kot odgovor na največjo zapoved ljubezni. On je Gospod. Vera pomeni spoznati ga kot takšnega in ga ljubiti z vsem življenjem (Mr 12,30), ker me je on prvi ljubil z vsem svojim življenjem. Toda takšen odgovor lahko dozori le na drevesu križa. Ta vdova predstavlja njegov vnaprejšnji sad.

Pred nami je torej bogastvo in modrost pismoukov ter uboštvo vdove. Kristus je izbral uboštvo vdove in nima nič skupnega z modrostjo bogatih. Kaj izbiramo njegovi učenci? To, kar je cenjeno v očeh ljudi, ali kar je cenjeno v očeh Boga? Komu se bomo dali poučiti?


Bliža se konec cerkvenega leta. Bogoslužje nam postreže z Božjo besedo o eshatologiji, tj. o poslednjih časih, o sodbi in o koncu sveta. Življenje se konča in čas tudi. Toda vprašanje je, ali obstaja samo ta konec in ne tudi nek smisel in cilj. Za vse ljudi je to temeljno in neizbežno vprašanje, odgovor pa nujen in odločujoč. Samo če obstaja nek cilj, ima življenje smisel. Filozof Camus je dejal: “Presoditi, če je življenje vredno, da ga živimo, pomeni odgovoriti na temeljno vprašanje filozofije. Vse drugo je manj pomembno. To je pravilo igre: najprej moramo odgovoriti.”

Evangelij govori o vojnah, potresih, preganjanju Jezusovih učencev, razdejanju templja in Jeruzalema. Prva krščanska skupnost je v uničenju templja videla znamenje konca sveta. Zbežala je v gore in živo pričakovala Jezusov prihod. Ni manjkalo lažnih kristusov in lažnih prerokov, ki so oznanjali skorajšnji prihod. Toda varovati se je bilo treba prevare. Sin človekov bo prišel po vseh teh stiskah in po vsej zgodovini stisk. Takole pravi današnji evangelij: “V tistih dneh, po tisti stiski, bo sonce otemnelo in luna ne bo dajala svoje svetlobe. Zvezde bodo padale z neba in nebeške sile se bodo majale. Tedaj bodo videli Sina človekovega priti na oblakih z veliko močjo in slavo.” Njegov prihod bo prinesel nekaj čisto novega, nek preobrat, v katerem se bo ustavil čas in razgubil prostor. Dogodek bo očiten: vsi ga bodo videli. Zato je nekoristno špekulirati in ugibati, kdaj bo to, ter iskati posebna znamenja.

“Videli bodo Sina človekovega priti na oblakih.” To je Jezusova velika obljuba. Božja modra in potrpežljiva roka vodi vso zgodovino k temu srečanju. Stvarstvo je na poti k razodetju Sina človekovega, v katerem je vsak človek sin ali hči v občestvu z Očetom. Konec sveta ne pomeni, da vse pade v nič, ampak je izpolnitev upanja, večja od vsakršnega pričakovanja, v polnosti, ki se je nihče ne more

predstavljati. Konec sveta ni nekaj strašnega. Nasprotno, je cilj, ki si ga najbolj želimo. Sv. Pavel bi ga rad dočakal že za časa svojega življenja (2 Kor 5,1-5). Konec sveta pomeni namreč srečanje neveste, ki v Duhu kliče: “Pridi,” in ženina, ki zagotavlja: “Da, pridem kmalu” (Raz 22,17sl.).

“Videli bodo Sina človekovega priti na oblakih.” Te Jezusove besede, vzrok za njegovo obsodbo na smrt, so se izpolnile prav takrat, ko so ga usmrtili. Ob koncu sveta se bo zgodilo to, kar se je zgodilo pod križem. Sin človekov se bo pojavil v svoji slavi in ga bodo prepoznali kot Gospoda, ki prihaja sodit. Kakšna bo ta sodba? V Markovem evangeliju je Sin človekov tisti, ki odpušča grehe (2,10), ki je prišel služit in dati življenje za mnoge (10,45) in ki se izroča v roke grešnikom (14,21.41). To je tisti, ki sodi (8,28; 14,61sl.). Toda kakšna bo njegova sodba, če je on, sodnik, tisti, ki umre na križu za nas grešnike? Kakršen sodnik, takšna sodba, bi lahko rekli. To je njegova sodba: on, ki je pravičen, si po krivici naloži naše grehe in opraviči vse nepravične, ki priznajo svoj greh in sprejmejo njegovo milost. V tej sodbi končno razumem, kdo je Bog zame in kdo sem jaz zanj. Končno izgine prevara, ki me je oddaljevala od njega in začela mojo zgodovino smrti.

KRISTUS KRALJ VESOLJSTVA - B

“Iz srca mi vre vesela pesem, te besede posvečujem kralju. Rad bi porabil vse svoje sposobnosti, da bi zapel hvalno pesem tebi”(Ps 45,2). Takšen uvod je naredil starozavezni psalmist v svojo pesem ob svatbi Izraelskega kralja. Svojemu ljubljenemu kralju je želel za praznik podariti nekaj najlepšega. v pesem je prelil vso svojo srčno radost. Kako čudovito začenja: “Lep, najlepši si med človeškimi sinovi, s tvojih ustnic lije milina” (45,3).

Tudi jaz bi rad porabil vse svoje sposobnosti, da bi zapel Kristusu, mojemu Kralju. Če je že zemeljski kralj vreden tolikega pesnikovega truda, koliko bolj to zasluži Kralj vesoljstva. Tada kaj naj zapojem? Pesnik nisem. Čutim se majhnega in nesposobnega, ko bi rad našel vsaj kakšno primerno besedo ob tem prazniku. Le kako naj izrazim vso Kristusovo lepoto in bogastvo, ki se razodeva v stvarstvu, v naravi, v vseh ustvarjenih bitjih, na licih ljudi, v očeh otrok, mož in žena? Moral bi biti slikar, pesnik, glasbenik, vse to hkrati, pa še tedaj bi bilo moje opevanje silovitosti in veličine ter nežnosti in ponižnosti Kristusovega kraljevanja zgolj jecljanje. Sem pa le ubogi pridigar. Kako naj zastavim svojo besedo, da mi po petih minutah ne bo preveč nerodno? Da, samo pet minut imam na voljo. Ves svet ne bi mogel obseči knjig, ki bi bile napisane, če bi o Kristusu napisali vse, meni pa dajo le pet minut!

“Zato pa vendar že začni,” mi pravite. Ne bodite neučakani. Kaj bi pa vi povedali na mojem mestu? No, naj vas slišim. Kajne, človeške besede so preslabotne, da bi izrazile vse naše čutenje, hvaležnost in hrepenenje, vso našo ljubezen do Kristusa, naše Glave, Pastirja, Kralja, Vodnika... Pa si sposodimo besedo pri psalmistu. “Lep, najlepši si., s tvojih ustnic lije milina.” Kot da slišimo nevesto iz Visoke pesmi, ki poje: “Ti, ki ga ljubi moja duša... Kako lep si, zares očarljiv!... Jaz sem svojega ljubega in moj ljubi je moj... On

hrepeni po meni...” Nevesta želi biti svojemu ljubemu, ki ga večkrat imenuje kralj, čisto blizu, v njegovem srcu: “Deni me kot pečat na svoje srce, kot pečat na svojo roko!”

Kot nevesta želimo biti tudi mi v srcu našega ljubega Kralja, ki je “Alfa in Omega, on, ki je, ki je bil in ki pride, vladar vsega” (Raz 1,8). V njem je vsa zgodovina človeštva, tudi naša. Njegova je preteklost, sedanjost in prihodnost. Ničesar ni, kar ne bi bilo Kristusovega. Nanj se lahko naslonimo, mu zaupamo vse svoje življenje. Knjiga Razodetja pravi, da “gre njemu slava in oblast na veke vekov. Njemu, ki nas ljubi in nas je s svojo krvjo osvobodil naših grehov” (1,5). Kot nevesta mu recimo: Jaz sem svojega ljubega in moj ljubi je moj.”

1. adventna nedelja - b · šotorom. david je začel razmišljati: "jaz sem že v hiši, ki je...

Documents