2 sobota,30.maja2015v SobotoIntervju

v Sobotosobota, 30. maja 2015 3

DARKA ZVONAR PREDAN

Za njo so mnoge vloge, ona sama bi rekla številna življenja. Maneken-ka in filmska igralka, novinarka, univerzitetna profesorica, borka za javno dobro. In tudi spremljevalka umirajočih. Zaradi te njene zadnje vloge sva se srečali ob čaju pri njej doma. Pa tudi zaradi njene nove knjige pisem Darovi minevanja, napisane zato, da bi bil naš strah pred umiranjem in smrtjo manjši.

Začniva z aktualnim: kako daleč je reševanje Hiše hospica? Morda je treba za jasnejšo sliko poseči v zgodovino, v čas njenega nastan-ka ... "Hiša hospica je ustanova, ki Slove-niji dviguje kakovost življenja - kot simbolna točka in dokaz, da znamo spoštovati dostojanstvo človeka do poslednjega izdiha. Ali bo ta hiša preživela ali ne, odgovarja modrost davnih učiteljev, ki pravijo, kakor v majhnem, tako v velikem. Torej: kakor bo s Hišo hospica, tako bo z našo državo. Tudi tu vidimo na delu neoliberalistično paradigmo, ki so ji mar storilnost, številke, denar, ne pa človek, njegovo življenje in dostojanstvo. Hiše hospica ne bi nikoli odprli, če ne bi ministrstvo za zdravje zagotavljalo, da jo bo uvrsti-lo v sistem in da bo redno financira-na. Nastala je, ko je prebivalka pod Golovcem darovala hiško in zemljo društvu Hospic, Mestna občina Lju-bljana (MOL) je hiško podrla in zgra-dila zelo lepo hišo ..."

Morda prelepo, pravijo nekateri?"Tega pa ne bi rekla. Zgrajena je po svetovnih standardih hospica, ki v svetu obstajajo že desetletja. V An-gliji, Nemčiji, Franciji in drugod je na desetine in desetine hiš hospica, na Reki so jo ustanovili po našem modelu, učili so se tu, v Ljublja-ni, postavljajo že naslednjo, mi pa ne vemo, kaj bi s to eno in edino. Na njeno odprtje leta 2010 je prišel minister Marušič, predlagano nam je bilo sodelovanje z bolnišnico Sežana, njej so nakazali za hospic v zdravstveni blagajni že zagotovljen denar. Hiša pa ni dobila ne denarja ne pomoči sežanske bolnišnice. Ne znam pojasniti, zakaj, morda bi to zmogla bivša ministra Marušič in Gantar, ki sodelujeta s to bolnišni-

co? Bolnišnica Sežana je vztraja-la, naj imamo drugačne standarde, njihove, bolnišnične, da bi bile v eni sobi po dve, tri postelje, hospic pa vztraja pri tem, da ima posla-vljajoči se svoj mir, prostor, kamor lahko pride družina in ob slovesu biva z njim. V teh petih letih se je v Hiši hospica zvrstilo veliko družin, ki so na ta način pospremile svoje ljube. Pred dvema letoma je bila razpisana koncesija, na katero se ni nihče prijavil, ker je bila napisa-na tako, da ni ustrezala poslanstvu hospica. Zdaj smo pod to potegnili črto, ker se je v hospicu veliko spre-menilo ..."

Kaj vse?"Najprej se je pokazalo, da je vzdr-ževanje hiše in ljudi v njej, ki skrbi-jo za umirajoče, finančno povsem izčrpalo Slovensko društvo hospic, ki je bilo pred 20 leti - ja, to po-membno obletnico slavimo letos, hura! - ustanovljeno za spremljanje umirajočih na domu. Bivša predse-dnica je pred dvema letoma odloči-la, da bo oskrba v hiši brezplačna, kakor je po svetu, vendar je tam hospic uvrščen v sistem in tam so tudi donatorji in meceni, ki imajo zanjo posluh. Pri nas nimamo tovr-stne mecenske tradicije …"

Donatorji pa so?"Po njihovi zaslugi smo sploh pre-živeli."

Podjetja, posamezniki? "V prvi vrsti sorodniki, najbližji, ki so nadvse hvaležni, da so svojci v miru umrli v hospicu. Potem do-nirajo preprosti ljudje, po deset evrov na položnicah namesto, recimo, pirhov ali božičnih svečk. Zdaj teče akcija, da na 1919 pošljete sms 'HOSPIC5' in tako donirate pet evrov. So tudi senzibilna podjetja, kakršen je bil denimo Telekom, ki nam je leta 2013 dal 20 tisoč evrov. Več podjetji je bilo. Tudi nekaj za-sebnikov in posameznikov je do-niralo vsote, ki so nam pomagale preživeti. Dr. Renata Salecel je na-grado ONA 365 v višini 4000 evrov poklonila Hiši hospica. Sama že tretjič vstopam v prizadevanje za rešitev ne le hiše, marveč Društva hospic, kjer se je zdaj zamenjalo vodstvo in vodstvena sestava. Zdi se mi, da si tudi na vladi s pred-

sednikoma Cerarjem in Pahor-jem prizadevajo, da se končno vse skupaj uredi."

Z ministrstvom za delo ali za zdravje?"Pohvaliti moram ministrstvo za delo pod vodstvom ministrice Ko-pačeve, ki je vedno poskrbelo za to, da je Društvo hospic za delo na domu dobilo nekaj denarja. Zdaj pripravljajo razpis za koncesijo, da bomo lahko uvrščeni v sistem - in potem nam bo tudi ministrstvo za zdravje dalo denar. Do danes nam ga ni namenilo nič in Hiša hospi-ca zato ne obratuje več. Morali smo zapreti vrata tega milo lepega po-slednjega doma za mnoge, ki doma nimajo možnosti dostojanstvene-ga umiranja. Ni mi jasna ne poli-tična ne novinarska logika, ki ne dojame, da če ne bi ti ljudje umirali v Hiši hospica, bi umirali na stroške države v bolnišnicah ali domovih za starejše in bi bilo to tako in tako treba plačati. Morda bi v hiši po-novno vpeljali plačljivost za tiste, ki zmorejo plačilo v višini domske oskrbe, za druge pa bi uvedli pomoč lokalne skupnosti, občine. Računamo tudi na odprta srca šte-vilnih ljudi, da darujejo po svojih zmožnostih. Predvsem je pa treba priti v sistem. Treba je končno pre-sekati ta gordijski vozel, ne s tehno-kratsko miselnostjo, ampak z dobro voljo. Kar mene skrbi, pa je očitanje luksuza. Kakšen luksuz neki je to, če je v sobi ena postelja? Enako, kot če rečeš, da je za tričlansko družino luksuz, če ima dvosobno stanova-nje in ima lahko otrok svojo sobo."

Treba je vlagati v ljudi, ne v zidove, pravijo."MOL nam zaračuna 33 tisoč evrov najemnine na leto in prejšnjo ne-deljo sem po televiziji prosila Jan-kovića za odlog plačila, dokler ne pridemo v sistem. Janković je imel posluh za hišo, da je ostala odprta. Hiša hospica dviguje ugled Ljublja-ne, čeprav je samo tretjina tistih, ki so šli skoznjo, Ljubljančanov. Celo češkega profesorja smo imeli, vsaka dva tedna so ga obiskovali svojci s Češke in prenočili pri nas, iz dneva v dan mu je šlo na bolje, potem je odšel v dom starostni-kov." >>

MANCA KOŠIR, publicistka, prostovoljka v Hospicu

Sebe pa daš v oklepaj

Intervju

(Maja Slavec)

daš

4 sobota,30.maja2015v SobotoTo so seveda redke izjeme?"V hišo pridejo bolniki v termi-nalni fazi, kar je grozna beseda in pomeni, da lahko medicina le še pomaga lajšati bolečine. Nekate-ri umrejo hitro, drugi v nekaj me-secih, so pa tudi izjeme. Kot hudo bolan gospod, ki sem ga obiskova-la na domu, reševala sva križan-ke, celo zaplesala, potem pa sem ga prenehala obiskovati, ker se mu je stanje izboljšalo."

Je za Slovenijo dovolj ena Hiša ho-spica?"Nikakor. Zelo bi si želela, da bi bila še ena na Štajerskem in ena na Notranjskem. Morda so sposobne narediti hospic tamkajšnje bolni-šnice, vendar s tem ne mislim pali-ative po njihovem."

V čem je bistvena razlika?"Če ležiš v bolnišnici ali v domu za ostarele, je tam protokol: zajtrk ob določeni uri, pa če bolniku prija ali ne, prav tako merjenje tempe-rature, nega, telovadba itd. Bolnik ni gospodar svojega časa, ne more živeti v lastnem ritmu. V hospi-cu sta v ospredju posameznik in njegove potrebe. Zajtrkuje, ko mu ustreza, če si zaželi, recimo, ob enajstih mehko kuhano jajce, ga dobi, imamo tudi muco, ki dela bolnikom družbo, v hospic jo je pripeljala pacientka, ker je bila nanjo zelo navezana, gospa je umrla, muca pa ostala. Ko nam je minulo soboto umrla zadnja paci-entka, novih zdaj ne moremo spre-jemati, je muca že dan prej jokala po vsej hiši. Pred časom smo imeli tudi psa, vse to je v bolnišnici ali domu nemogoče. Pri nas niso umi-rajoči nikoli sami, to vliva zaupa-nje njim in njihovim sorodnikom, zato potrebujemo toliko prosto-voljcev, podnevi in ponoči. Skrat-ka, razlika je velika. Zaupam tej vladi, da bo uredila financiranje Hiše hospica, in zaupam Mateji Lapuh, državni koordinatorki za paliativno oskrbo, da bo ugotovi-la, da paliativna oskrba, ki se je na Slovenskem šele začela, nima izku-šenj, kot jih ima Društvo hospic, ki deluje že 20 let. Tudi naše izobra-ževanje je drugačno od njihovega. Paliativna oskrba ne more nado-mestiti oskrbe hospica, lahko pa drug drugega bogatimo, dopolnju-jemo. Zato želimo z gospo Lapuh sodelovati, čeprav me je njena izjava v Jani, da zdaj ko Hiša hospi-ca stoji, je najbrž ne bodo podirali, zelo prizadela. Blizu mi je jezik so-čutja in ne birokratskega mišljenja."

Kakšni pa so bili vaši začetki v Hospicu?"Pred 20 leti je Društvo hospic ustanovila dr. Metka Klevišar, sobna zdravnica mojega duhovne-ga sopotnika Marjana Rožanca, ki je na onkološkem inštitutu umiral za pljučnim rakom. 23. aprila 1990 me je poklical, naj pridem na Golnik, ker je dobil diagno-zo. Sedla sem, šoferska začetnica, ki se je bala serpentin, nemudo-ma v avto, nekako pripeljala na Golnik in našla shujšanega, pre-strašenega Marčija z njegovo sveže izdano knjigo Manihejska kronika v roki, v kateri je bilo že posvetilo 'Manca, sprijazni me s tem vsiljiv-cem, gledal te bom še tedaj, ko me ne bo več'. Objela sva se in razjoka-la. Povezani sva bili tudi z njegovo ženo Janjo, izmenično sva bili ob njem. Prijateljevala sem z obema, bila njuna zaupnica in se trudi-la, da bi tudi onadva drug druge-mu zaupala svoje skrivnosti. Ko je Marjan umrl, mi je Janja rekla, da je bilo teh šest mesecev najlepši čas njunega življenja, saj si takšne bli-žine, kot sta jo dosegla pred smrtjo, prej, čeprav sta se imela res rada, ni predstavljala. Povedala sta si čisto vse. Dar prostovoljstva je namreč

tudi v nežni pomoči pri vzposta-vljanju odkritih odnosov, da umi-rajoči lažje izpove svoje bolečine, prosi za odpuščanje, izraža hvale-žnost svojim ljudem …"

Vam to krmarjenje med tujimi skrivnostmi in bolečinami ni v breme?

"Ne, ampak mila sreča. Od nekdaj, že od malega, sem bila povezoval-ka, tudi v družini, pri tabornikih, na fakulteti kot predstojnica od-delka, od tod tudi ta forma pisem v mojih knjigah, tudi v novi Darovi minevanja. Čeprav sem bila včasih zaradi pretiravanja v tem vzorcu sreče in veselja morda slaba mati, ker mlada, neizkušena še nisem pri hčerkah prepoznala kakšne druge potrebe …"

Morda vas je vleklo v delo z umi-rajočimi prav zato, da umirite to prekipevajočo energijo in vzpo-stavite ravnotežje? "Ste danes že druga oseba, ki mi je to rekla. Prijateljica, ki je gledala intervju na televiziji, mi je telefo-nirala: 'Manca, najraje te poslu-šam, ko govoriš o smrti, ker takrat si mirna, veliko bolj tiha, nežna, ne tako evforična.' Morda pa si vzhi-čena duša, ki hrepeni po umiritvi, uravnoteženju in harmoniji, res izbere nekaj, da jo pomiri. In pre-plašena in tiha kaj, kar jo dvigne? In tako postanejo ljudje dobri špor-tniki ali igralci in doživljajo vzne-senost ob aplavzu. Moram pa reči, da je več psiholoških testov zame pokazalo, da sem introvertirana …"

Tega pa vam, obrnjeni navzven, v javnost, res ne bi pripisala."Pa je logično! Rojena sem v zna-menju rib in te so nagnjene h glo-binam, to je najbolj sočutno in razumevajoče znamenje v zodia-ku, najbolj mistično. V ascendentu imam pa leva, od tod ta energija in živahni nastopi. Mediji pač pred-stavljajo samo to površino brez poglabljanja. Kdaj bi jaz prebrala tisoče knjig in jih 18 napisala, če ne v samoti in tišini … Moja najljubša 'pokrajina' so mistiki, mistična po-ezija in doživetja, religioznost, ki ni ortodoksna, ampak v povezavi z univerzalno zavestjo, ki je eno. Ta božanskost v vsakem človeku ali kot pravi 'moj' Rumi: Nisi kapljica v oceanu. Si celoten ocean v kapljici. Zato me tako veseli življenje, od-krivanje mnogih razsežnosti biva-nja, kamor sodi tudi smrt."

Najprej vas je torej zaznamovala Rožančeva smrt?"Po pogovoru z Metko Klevišar, ki je napovedala, da bo ustanovi-la Društvo hospic, sem rekla, če bom začutila poslanstvo, se bom po upokojitvi pridružila. Ob Mar-janovi smrti sem napisala članek Smrt, moja največja učiteljica, ki je bil zelo odmeven, in odbor velenj-skega Društva hospic me je pova-bil na predavanje. Iz Ljubljane sem prisedla k tedanji predsednici in glej, bila je sošolka iz šentviške gi-mnazije! V dar sem dobila knjiži-co Franka Ostaseskega, zenovskega mojstra, ki spremlja umirajoče v največjem samostanu zena v San Franciscu. Knjižice nisem mogla odložiti, saj gre za podoben način doživljanja, kot je moj, sem si rekla, morda pa sem res namenjena za prostovoljko? Takoj sem se vključi-la v izobraževanje, čeprav so bili že na polovici. Na prvem, 'usodnem' predavanju sem spoznala čudovi-to osebo, Marijo Cehner iz Mari-bora, ki je postala moja duhovna učiteljica. V rokah je takrat držala moj članek iz revije Albert, v ka-terem sem napisala, da verjamem v življenje, ki je čudež. Objeli sva se in vedela sem, da sem v hospi-cu doma."

Se spomnite iz tega izobraževanja kakšne lekcije?"Najbolj me je zadelo risanje daljice svojega življenja, ko se sprehodiš v mislih počasi skozi svoje najpo-membnejše postaje. Ena mojih naj-pomembnejših je bila Marjanova smrt in kar sem se takrat naučila. Ali še prej, ko sem igrala v filmu Breza, v prizoru, ko sem ležala, 17-letna, zabita v krsti, ker je režiser hotel imeti realistični posnetek. Na parah sem ležala kdove koliko časa in zares imela čas razmišljati, kako je, če si mrtev, hehe. Potem so me zabili v krsto, in to s pravimi žeblji, pa me vozili od hiše do pokopali-šča in me spustili v grob v krsti, na katero je potem po nesreči padel še pijani statist, da ne vem, ali se je re-žiserju uresničila želja, da bi posnel vse v enem kadru. Zabita v krsti sem imela čas meditirati o smrti, tega pa sem se prvič zavedla šele na seminarju pri Mariji Cehner. Potem sem se spomnila še prve seminar-ske naloge na fakulteti z naslovom Pojem smrti v džainizmu, hindu-izmu in budizmu, pa da sem matu-rirala iz razvoja religije v Indiji … Torej imam neko zgodbo s smrtjo zapisano v nezavednem in jo lahko zdaj, hvala bogu, živim."

Gotovo to ni bila edina lekcija, ki vam je dala misliti?"Ne, druga se je začela z vpraša-njem, kaj bi spremenili v svojem življenju, če bi vedeli, da imate na razpolago še največ šest mesecev. Toliko jih je imel po statistiki s pljučnim rakom Rožanc, čeprav mu zdravniki tega niso rekli - in teh napoved po mojem tudi ne bi smeli dajati, ker statistika ni človek. Z globoko hvaležnostjo sem ugoto-vila, da sama ne bi spremenila nič bistvenega, ker živim tako, kot me osrečuje. Le ene stvari si želim več, svetlobe, v mračnih jesenskih in zimskih mesecih sem nesreč-na, ker sem svetlobna odvisnica, a zdaj vem, da so točke, kamor lahko grem po svetlobo. Odločila sem se tudi, da se bom v zimskih mese-cih hodila učit italijanščino, ki je jezik svetlobe, v italijanska mesta svetlobe."

Verjamete v življenje, ki je čudež. Verjamete tudi v življenje po smrti?"Verjamem, da je življenje večno, preprosto zato, ker sem najprej di-plomirala iz matematike in fizike - in tam smo se učili drugi zakon termodinamike, ki pravi, da ener-gija ni uničljiva in da se le pretvar-ja iz ene oblike v drugo. Takšni kot zdaj, v tem telesu, s to osebnostjo ne bomo nikoli več, to je enkra-tno in umre, ostane pa tisto, kar je večno. Kaj je to, ne vem. Sufijski modreci pravijo, da je tvoje samo to, česar ne moreš izgubiti v brodo-lomu - in v brodolomu izgubiš pre-moženje in tudi življenje. Vem pa, da, kot pravi Kajetan Kovič, južni otok je. Še mnogo drugih lekcij sem se naučila, tako da bi semi-nar za izobraževanje prostovoljcev, ki ga učijo učiteljice hospica, ki so spremljale na stotine umirajočih, priporočala vsakemu odraslemu človeku."

Tudi vi že dolgo spremljate umi-rajoče. Prva lekcija tega spremlja-nja?

"Da moraš dati sebe v oklepaj." Vam je to težko? Ni ego, sodeč po vaši javnomnenjski podobi, močan? Nikakor ne v skladu s tem, kar pravite v enem svojih pisem: Manjša sem od makove-ga zrna. "Toliko slabše za medije, če ne morejo videti te druge, globlje di-menzije. Torej, v hospic skušam priti vedno peš, pri tem globoko diham in dam sebe v oklepaj, tako

da je, ko stopim v sobo umirajoče-ga, tam samo on ali ona. Mene ni. Zelo dobro je treba znati opazova-ti človeka, da veš, ali se ga lahko dotakneš, da ga začutiš in on tebe, da prepozna sporočilo: tukaj sem zate. Morda ne verjamete, a od umirajočih odhajam spočita. Se mi je pa že zgodilo, da sem imela svoje skrbi, recimo, ko je mojo mamo rahla kap, in sem uvide-la, da ta dan ne morem biti dobra spremljevalka umirajočih, zato sem raje pometla stopnice in odne-sla smeti. Smo pa v hospicu imeli mlado osebo, ki ni hotela komuni-cirati, in so mi rekli, naj poskusim še jaz. Brez strahu sem vstopila v njeno sobo in zaklela, čeprav sicer ne preklinjam, madonca, kako ste pa vi mladi! Tej spontanosti se je odprla in se zjokala, sva skupaj jokali. In je začela odprto komu-nicirati ter je bilo vse lažje tudi svojcem. Čez kak teden je pomir-jena umrla. Nekoga drugega, za katerega bi večina rekla, da trpi strašne fizične bolečine, sama pa sem prepoznala duševne, sem s spontanostjo in sočutjem pripra-vila do izpovedi o pijančevanju in nasilništvu. Pa tudi do tega, da se je odraslemu sinu, s katerim prej ni imel stikov, saj ga je kot otroka v pijanosti pretepal, opravičil in sin je opravičilo sprejel. Veličastno. Za to smo usposobljeni prostovoljci v hospicu - za lajšanje duševnih, du-hovnih bolečin."

Kakšen pa je vaš odnos do evta-nazije?"V prostovoljski pogodbi imamo napisano, da smo proti evtanazi-ji. Če bi se moški, o katerem sem govorila, tako bal svojih delirijev, da bi zaradi strahu storil samo-mor – vsakdo ima pri roki rešitev, ni treba asistence zdravnika, da se izstrada, da pač neha jesti in piti – bi otrok izgubil očeta v jezi in so-vraštvu. In ta družinska dediščina bi se najbrž nadaljevala. Ljudje se odločajo za evtanazijo, ko so še pri močeh, ko razmišljajo, kaj bi bilo, če bi jih doletelo hudo trplje-nje; vsi ti mladi filozofi in drugi intelektualci zagovarjajo evtana-zijo iz svoje zdajšnje perspektive, kako bo, ko bomo sami umirali, pa pojma nimamo. V hospicu ni bilo nikogar, ki bi hotel aktivno evtanazijo, da bi mu kdo pomagal v smrt. Kak sorodnik bi si seveda želel, da bi se končalo trpljenje, ker ga zaradi svojega trpljenja težko gleda. Zato se veliko ukvar-jamo s svojci, včasih več kot z bol-niki, ker je nekatere še bolj strah kot umirajočega. In s tem strahom se je treba spopasti. Evtanazija je posledica preplašenosti. Zato smo napisali Darove minevanja, da bi se smrti, odhajanja, vsaj malo manj bali."

Slovenci pri tem kaj izstopamo?"Tako kot vsi zahodnjaki. Na vzhodu menijo, da je rojstvo za dušo precej tragično, saj je izgubila svojo svobodo in se je morala ute-lesiti, kar je zanjo neke vrst zapor, zatorej jokajo. Ko človek umre, pa se veselijo, plešejo, se oblečejo v belo, češ, hvala bogu, duša gre v svobodo. V takšni kulturi je lažje umirati oziroma spremljati umi-rajoče, saj že z materinim mlekom piješ to vero. Na zahodu pa je reli-giozna miselnost preveč formalna in ugotavljam, da je včasih najbolj strah ljudi, ki so verni in so hodili redno k maši. Lažje je tudi meni, ker verjamem, da smrt ni konec, ampak le delček veličastne zgodbe, o kateri nimamo pojma. Lekcije ob umirajočih so čarobne! Hrepenim po svetih prostorih, ki jih nimamo več, po obredih in ritualih, ki so bi-stveni za človeka. Imamo cerkve, od koder pa je Bog kot ljubezen

”“Skrivnost, strah in sram so trije strupi, ki ubijajo telo, dušo in duha

Intervju

v Sobotosobota, 30. maja 2015 5

večkrat prej izgnan kot živet - in govorici sovraštva kar ne moremo ubežati."

Kakšne svetosti imate v mislih?"V Hiši hospica se poslovimo od umrlih s čudovitim obredom, ki ga spremljajo nežna glasba, dišeče sveče, sveže rože, nežno umivanje pokojnika z vodo, v kateri plava cvetje, iz porcelanastega umivalni-ka. Nevroznanstveniki so ugoto-vili, da človek potrebuje svetost, da ima gen za sveto, potrebujemo rituale, obrede, ki izginjajo. Kdo pa še ima čas za to?"

Pravite pa, da v hospicu niste sre-čali človeka, ki bi prosil za evta-nazijo."Ne. Neki gospod je imel v Švici že določen datum za evtanazijo, a je bil tako slaboten, da ni mogel več na pot. Prišel je v Hišo hospica, kjer sva se povezala - tudi s pomo-čjo knjig, ki odpirajo srce. In začeli so se dogajati čudeži. Najprej se je poglobilo razmerje s partnerjem, nato z otrokom, ki je bil odrinjen, zdaj se mu je opravičil. Končalo se je s spoznanjem, da je bil to najpo-membnejši čas njegovega življe-nja. Srečen je bil in hvaležen, da ni mogel v Švico."

Kaj pa pravite o razvpitem prime-ru Radan?"Eno in isto odgovarjam vsem, ki me vprašajo: gre za človeka, ki je bil in je še v hudi stiski. Gotovo je hotel na nekaj opozoriti, ne le na nevzdržne razmere, marveč tudi nase, klical je na pomoč najbrž že pred tem. Zaman. Zakonsko bo cena, ki jo bo plačal, zelo visoka, če mu bodo umore dokazali, psi-hično je cena tudi strašna. Da se je to na bolnišničnem oddelku sploh lahko zgodilo, pa pomeni, da med-človeški odnosi tam niso dobri. Komunikacija tima niti vertikal-no niti horizontalno ni v redu, zato naj se ukvarjajo s tem, ne z Rada-nom. Tudi mediji. Radana se da v črno kroniko, potem se pove, kako je to sodišče razsodilo, ne pa da je povsod prva vest, kot da v zdra-vstvu nimamo česa pametnejšega. Za bolnišnično vodstvo pa velja: če hočeš, da kolektiv dobro dela, mora biti vodstvo empatično, socialno in čustveno inteligentno."

Torej imajo prav tisti, ki to vod-stvo pozivajo k odstopu?"Na tej ravni da. Simbolično in de-jansko se mora vse očistiti, nato pa začeti na zdravih temeljih. Če so vodilni tako dobri, kot pravijo, naj bodo ponovno izvoljeni. Medčlo-veški odnosi so najpomembnejši tudi v zdravstvu, pomembnejši od denarja."

Kako po vaši oceni mediji poroča-jo o Radanu?"Senzacionalistično, po načelu slaba novica je dobra novica. Ko-mercialni model ameriškega žur-nalizma je žal prevladal tudi na Slovenskem. In škoda je tudi v tem primeru velika. Če ne boš zaupal svojemu zdravniku, ne boš ozdra-vel. Zato je treba pisati o primerih pozitivne prakse. Imamo odlične zdravnice in zdravnike, preda-ne medicinske sestre in tehnike, imamo pa, žal, tudi nekaj slabih, kakršni so povsod, tudi v maribor-ski škofiji, in ti so povzročili naci-onalno škodo. V zdravstvu je tako kot v vseh poklicih, večina zdrav-nikov je predanih in ti bi morali imeti glavno besedo, igrati glavo vlogo, ne pa ekscesni primer du-ševno prizadetega človeka."

Ob kritiki medijev ne morete ubežati očitkom o lastni odgo-vornosti, češ, leta in leta ste bili profesorica bodočim novinarjem. Se počutite sokrivi za to, kar gle-damo v novinarstvu danes?

"Ne. Moji študentje so bili že v prvem letniku poučeni o medijski konstrukciji realnosti in o tem, da je dober novinar dober človek, ki ob tem obvlada svojo obrt. Seveda pa pri dvajsetletnikih, ki pride-jo na fakulteto že izoblikovani, ni mogoče doseči velikih etičnih sprememb."

V Darovih minevanja je poglav-je, v katerem si dopisujete s svojo hčerko Tino, ki je bila zaradi otro-kove genetske okvare prisiljena splaviti. Kako sta zbrali pogum za to poglavje?"To dopisovanje mi je bilo najtež-je. Ko sem si pred tem dopisovala z drugimi, sem kakšno pismo po-slala tudi hčerki. Ko je brala o bo-lečinah, povezanih s smrtjo, se je spomnila na svojo. Prepoznala, da se o mrtvorojenih in splavljenih otrocih ne govori. Tudi sama nisem vedela, da so nekatere ženske s po dvema, tremi otroki imele pred tem nekaj abortusov. Tina noseč-nosti ne bi preživela, saj ni bilo ogroženo samo otrokovo, marveč tudi njeno življenje. Nekateri pridi-garji svetosti življenja prepovedu-jejo splav. Kako, a mama pa naj kar umre?! Veliko hinavščine je v tem.

Tina je danes hvaležna, da je imela pogum in je javno spregovori-la. Več žensk se ji je zahvalilo in reklo, da začenjajo novo življe-nje, ker so z nekom podelile svojo temno skrivnost. Kajti skrivnosti nas dušijo, skrivnost, strah in sram so trije strupi, ki ubijajo telo, dušo in duha."

Kaj bi svetovali ljudem, ki jim je umrla draga oseba, recimo par-tner, pa se od nje niso mogli po-sloviti?"Naj umrlemu napišejo pismo in mu povedo, kar mu niso mogli po-vedati prej. Naj se čim več pogovar-jajo o njem s svojimi najbližjimi, z vsakim, ki jih bo hotel posluša-ti, naj naredijo album njegovih in skupnih fotografij … To govorim iz svoje izkušnje. Deset let sem skr-bela za mamo, ki je umrla letos marca, stara sto let in šest mesecev, ob sončnem mrku. Ugasnila je, kot dogori sveča. Mislila sem, da mi bo, ko bo odšla, lažje, saj ne bom več obremenjena z vsakdanjim obiskovanjem in skrbmi zanjo. Kje pa, zelo jo pogrešam! Kadar člove-ka močno boli, postane otrok - in če nimaš mame, si sirota. Treba je vstopiti v bolečino in odžalovati. Ko je mamo trikrat rahla kap, več-krat je padla in nisem več zmogla naporne nege, sem prosila za dom in tam smo bili stalno z njo. Veste, v domu se človek ne meri po tem, koliko je bogat ali slaven, marveč koliko ima obiskov, to merilo največ velja med oskrbovanci. Mama je bila po številu obiskov svetovna rekorderka, haha ... Ker je imela tako rada svojo družino, smo ji ljubezen vračali, to je naravni krog. Kar seješ, to žanješ. In imela je najlepši pogreb, kakor je želela, samo z otroki, vnuki in pravnuki, edini pogreb v tem koncu sveta, ki je bil vesel. Zapeli smo ji Sijaj, sijaj, sončece, ker je to pesem pela z vsemi nami, nato še, partizan-ki z leta 1941, Bilečanko. Vsak od nas se ji je zahvalil, jaz sem se ji opravičila, ker sem včasih jezikala ... Na koncu smo grob zasuli, polo-žili nanj mah in ga posuli s telohi. Na pogrebščino smo odšli v našo slavno kuhinjo domov, na narezek, kot ga je vedno naredila mama, se pogovarjali o njej in listali Srečno knjigo mojega življenja, v katero je dekle, ki je obiskovalo mamo zadnji dve leti, zapisalo spomine, ki ji jih je pripovedovala. Hvaležna sem za to knjigo, ki je lepa mamina zapuščina. Podobe njenega srca za nas." •

(Maja Slavec)

Intervju