251

2017

Odzivi

Dosleden sodnik in občutljiv umetnik. Ožbolt Ilaunig (1876–1945), avtobiografska knjiga

»Nič ni lepšega kakor red, upoštevanje zakona, obču-tek, da vsi ne moremo vladati.«

»Siničice in ščinkavci, ki so v vrtu prepevali spomla-danske pesmi, svoj friček friček in čin čelin, so postali mirni in siničica radovedno gleda na okno in se oglaša s svojim činžara- činžara, kakor bi hotela reči: Ali ne veš, da me zebe, pomagaj mi!«

Ožbolt – Oswald, Ilaunig – Ilavnik

Pod naslovom Moje življenje je dr. Ožbolt Ilaunig rokopisno napolnil 13 zvezkov, in to je zdaj izšlo v lepo opremljeni knjigi velikega formata na 500 stra-neh. Izdajatelja sta Pokrajinski arhiv v Mariboru in Knjižnica v štajerskem trgu oziroma mestu Lenar-tu, seveda ob znatni občinski podpori. Sam Ilaunig

je prilagal dnevniku številne dokumentarne listine. Zanimiv dokument je na primer pismo Franceta Grafenauerja iz leta 1930. »V Jugoslaviji sem našel resnično bratoljubje samo pri koroških in primorskih beguncih… Pri Štajercih je bratoljubje še v zibeli, pri Kranjcih pa še ni se rodilo.«

Uredništvo je številne večinoma nemške citate vključilo v rokopisni obliki, kar ima za knjigo okra-sni pomen, hkrati pa se je na ta način izognilo težko rešljivim transkripcijskim in prevodnim problemom. V prepisu slovenskega rokopisa žal niso izostale na-pake. Na primer: »Videl sem, da bi mučil srečo dveh ljudi, če bi izrekel svoj veto« (v izvirniku je najbrž »uničil srečo«); »Zopet gledam obraze, ki so mi tako zoprni, a brez sonca ni nikjer« (v izvirniku je najbrž »sence«); »Hudo so baje napadli tovarne za zrako-plove v Dolenjskem Novem mestu« (v izvirniku je gotovo »v Dunajskem Novem mestu«).

Pisatelj je pisal svoje krstno ime po slovensko (Ožbolt), svoj priimek pa po nemško (Ilaunig), če-prav so mu nekateri kdaj pa kdaj pisali »Ilavnik«. Doma je bil blizu Rebrce na Koroškem v južni Pod-juni. Rodil se je kot nezakonski otrok. Bil je tako re-koč kuhan in pečen na bližnji župniji ali znameniti komendi, kjer so opazili njegovo ukaželjnost, tako da so mu omogočili gimnazijsko šolanje v Celovcu. Ni prenesel internatskega režima v Marijanišču, hotel je biti prost. Med njegovimi profesorji je bil tudi dr. Ja-kob Sket, in Sketova povest Milko Vogrin je vplivala nanj in na prijatelja Rada Kušeja (kasneje znamenit pravnik v Ljubljani): »Ta povest naju je čisto pre-drugačila. Naenkrat se mi je odprl nov svet, različ-na čutila so napolnjevala moje srce… Nagnjenje do sentimentalnosti, neki poetični čut se mi je vcepil v srce, kar mi bode tudi ostalo, četudi sem do sedaj že prevelikokrat spoznal, da ni vse tako na svetu, kakor si človek misli.«

Sam se je vzdrževal

Mladi Ožbolt, ki je rad zahajal v planine in gore, je čutil, da duhovniški poklic nikakor ni zanj, če-prav je bil pobožen. »Zato vsako mlado srce, kvišku, vzdrami se, gor na planine, tam najdeš moči za svoj težavni poklic!« In še eno nasprotje: mater je prisrčno ljubil, a ona je grobo zahtevala, naj gre v bogoslovje in postane duhovnik. Res je eno leto prebil v bogoslov-ju, a trpel strašne ne le duševne, tudi telesne muke. Kasneje je vzdrževal zveze z materjo, čeprav je vedel, kako grdo mu je takrat nasprotovala.

252

2017ODZIVI, 251–262

Ožbolt svoje samostojnosti ne obeša na veliki zvon, tako da bralec komajda izlušči dejstvo, da si je, ko je zapuščal bogoslovje, priskrbel v Ljubljani štu-dijsko posojilo, ki ni bilo majhno, kar mu je omogo-čilo, da je študiral pravo v Gradcu. Pri vsem tem ni bil nagnjen k varčnosti, ampak si je hotel kaj privoščiti. Še mnogo let kasneje je odplačeval študijski dolg. Ko se je zaljubljal v dekleta, je od njih pričakoval tudi materialno pomoč in osvoboditev od gmotnih skr-bi. Namesto tega pa se mu je celo zgodilo, da ga je zaročenka tožila – in je tožbo dobila – češ da jo je oškodoval v času, ko je pričakovala poroko, pa iz po-roke ni bilo nič.

Umevno je, da tak značaj, kot je bil Ožbej, ni mo-gel biti na zunaj nacionalno dejaven, pa čeprav se je narodna zagretost pričakovala. »Mogoče so me Slo-venci včasih napačno sodili, a v srce mi niste videli. Ostal sem to, kar sem bil, zaveden Slovenec, ki iskre-no ljubi svoj narod… Uradnika kričača nihče ne mara in kaj takega nikdar nočem biti.« V narodnem pogle-du ni bil radikalen. Gojil je ljubezen do rodne Rebrce z njeno komendo, s starinsko cerkvijo, z razpadajo-čim Pustim gradom na bližnjem hribu, z mogočnim Obirjem v ozadju. In za literarno izpovedovanje je slovenščina ljubša kot nemščina, ki se ponuja. Toda kadar so se zgodovinski dogodki politično zgostili, sodnik ni ostal neprizadet, ampak se je angažiral, po-drejajoč se vsakokratnim zunanjim pritiskom.

Korošec na Štajerskem

Že v mladih letih je začel sodelovati v sloven-skem časopisju z raznovrstnimi prispevki, tudi hu-morističnimi. Oblast načelno ni zaposlovala sloven-skih uradnikov na Koroškem. Ožbej je po študiju in doktoratu nekaj časa služboval v Avstriji, nakar je bil leta 1908 premeščen v Lenart na štajerskih Sloven-skih goricah. Lenart je bil napol slovenski in napol nemški trg. Tedaj so nemški štajerski nacionalisti pod okriljem organizacije Schulverein dosegli, da je bila tukaj ustanovljena nemška šola. »Eni so pozdravlja-li Hvaljen bodi Jezus Kristus, drugi so tulili Grüss Gott.« Ožbolt se je poročil z Nemko ( Julika Spitzy), starejšo od sebe, in imel enega sina. Skoraj vsako leto je obiskal drago Rebrco in domače.

Moram povedati, da moje zanimanje za Ilauniga izhaja odtod, ker sem preučeval nekega drugega slo-venskega književnika, ki je kasneje deloval na Rebrci. To je bil dr. Metod Turnšek, po rodu s Ptuja, ki je prišel službovat kot župnik na Rebrco leta 1956, to je deset let po tem, ko je Ilaunig umrl v Lenartu. Koro-šec Ilaunig je bil odšel na Štajersko, Štajerec Turnšek je prišel na Koroško. Najbrž ni ostalo nezapaženo, da sem predlagal, da bi na Rebrci postavili skupni literar-ni spomenik Turnšku in Ilaunigu, tem bolj upraviče-no skupni, ker je Turnšek nadaljeval in na novo izdal Ilaunigovo povest Slednji vitez Reberčan, in sicer pod

naslovom Črni Hanej, da ne govorim, kako je Koroška navdihovala še drugo Turnškovo književnost.

Glede političnih zadev je Ilaunig marsikdaj pre-roško napovedal, kaj bo prinesla prihodnost, v resnici pa ni prehiteval, ampak je čakal, kaj se bo zgodilo. Ni se vključeval v zamisli o bodočem jugoslovanstvu, ki je leta 1918 naenkrat udarilo v ustaljeno življenje. Takšna zadržanost ni bila samo ljudska značilnost, ampak je bila usklajena z Ožboltovim sodniškim po-klicem. Ta je zahteval nepristranost in vsakokratno upoštevanje veljavnih zakonov. »Sodnija je faktor, ki mora biti zaradi svoje stroge objektivnosti steber dr-žave in tisti kraj, kamor se mora obračati ljudstvo z zaupanjem… Duhovna in sodnijska oblast sta fak-torja, ki se morata drug drugega podpirati.«

Dolga leta je bil glavni Ožboltov politično-po-klicni sopotnik v Lenartu odvetnik dr. Milan Gorišek, narodnjak. Bila sta si nasprotnika, pa tudi somišlje-nika. »Gorišek ni bi nikoli diplomat, ampak se je dal voditi od svojega prekipevajočega temperamenta.« Ožbolt, ki se je prilagajal, je bil spričo Goriškovega popolnoma drugačnega značaja pogosto razdražen.

Vsekakor monarhist

Vsekakor dr. Ilaunig ni podoben nekemu druge-mu slovenskemu pravniku, ki je deloval v prevratni dobi – v mislih imam dr. Bogumila Vošnjaka. Ta je bil pa rojen politik, lahko rečem, da je najsposobnej-ši slovenski politik vseh časov. Vošnjak je študiral v Pragi in drugje in služboval kot univerzitetni profe-sor v Zagrebu, predaval je ustavno pravo. Kmalu po začetku prve svetovne vojne mu je uspelo pobegniti v Italijo, nato je bival v Švici, v Franciji, v Londonu in v ZDA. Obiskoval je Srbijo. Bil je odločen nasprotnik Avstro-Ogrske. Finančno mu je pomagal oče, ki je bil bančnik. Vošnjakovo prepričanje, da je treba raz-dreti Avstro-Ogrsko in ustanoviti nacionalne države, med njimi skupno južnoslovansko državo z jedrom ali kot so govorili južnoslovanskim Piemontom – Sr-bijo, je doživelo zmago. Izguba Koroške in Primor-ske je bila poraz, ali vseeno se je Slovenija prvič v zgodovini mednarodno uveljavila. Vošnjak je deloval v najvišji diplomaciji. Primerjava z Vošnjakom torej pokaže, da je bil Ilaunig res tak, kot je označil samega sebe: »moja neodločnost in boječnost, omahljivost«.

Ilaunig je preživel huda krizna obdobja, velike preobrate. Najprej ob izbruhu prve svetovne vojne. »Neizprosen bom proti vsakomur, ki mi skuša pod-tikati nepatriotično mišljenje.« Hoče povedati, da je popolnoma vdan avstrijstvu in cesarju in vojnemu zavezništvu z Nemčijo in da nanj nič ne vplivajo slo-venstvo, srbstvo, jugoslovanstvo, slovanstvo. Posebno na Štajerskem se je na veliko izvajalo državno nasilje nad slovensko-slovanskimi narodnjaki. V provincial-nem Lenartu se je razbohotilo ovaduštvo in so se dogajale številne krivice. Kasneje je Ilaunig zapisal:

253

2017

»Kdo bi si upal leta 1914 trditi, da bo leta 1919 tako, kakor je sedaj. Bi ga obesili na prvo drevo.«

Tudi Ožbolt je bil potrjen na vojaškem naboru, vendar kot sodnik ni bil vpoklican v vojsko. Pač pa je njegov brat Mirko, ki je sicer živel v Ljubljani, pre-stal velike nevarnosti na frontah. Ilaunig je vseskozi obsojal italijansko »zahrbtnost« nasproti Avstriji in seveda Slovencem. Njegov patriotizem se je izražal predvsem v odnosu do »izdajalske« Italije. Ob koncu vojne se je njegov srd obrnil proti nemškemu cesarju Viljemu.

Leta 1918 se je zgodila nepredstavljivo ostra sprememba. Uporabljali so besedo »prevrat«. Iz zadr-žanega in previdnega opazovalca se je Ilaunig hočeš nočeš prelevil v podpornika monarhistične Jugosla-vije. Takrat je napisal: »Slovenskemu ljudstvu je mo-narhična ideja zaradi razmer v vseh dosedanjih letih tako rekoč v krvi. Če pride do republikanske vlade, si ne znam predočiti, da bi lahko bil red…« Leta 1933 piše: »Zase vem, da bi ne smelo biti dvoma, da smo vdani kralju, ker je on zaščitnik države proti sosedom, ki nam niso naklonjeni in se moremo le pod njim čutiti varne.«

Kako je umrl?

Veliko preizkušnjo je za Ožbolta pomenila koro-ška kriza, ki se je iztekla v porazni plebiscit. Doslej ni bilo znano, da je imel visoke stike in da je osebno bival večkrat na Koroškem, zato da bi pripomogel k zmagi slovenske, jugoslovanske strani. Po plebiscitu je krivil politike, da niso sprejeli ponujene rešitve, da bi bila meja na Dravi, ampak so hoteli več in preveč. A presenetljivo je, kako hitro se je Ilaunigu po ple-biscitu spet odprla pot na Koroško v domače kraje. Torej se kot agitator le ni zelo izpostavil. Nepristran-ski opazovalec bi lahko ugibal, da je kaj zakrivil tudi Ilaunig.

Fanatični, tako rekoč umetniški optimizem leta 1922: »Zasužnjena si, Koroška, a upam, da se po letu dni vrnem v zopet osvobojeno domovino.« In na dru-gi strani črnogledost leta 1924: »List za listom pada od drevesa Koroških Slovencev, še nekaj let, ostale bodo gole veje, posušile se bodo tudi te, zgrudilo se bo drevo. Koroških Slovencev ne bo več.«

Že ob marseillskem atentatu je Ilaunig zapisal o kralju Aleksandru: »O, kako se je trudil in mučil, da bi ubranil mir, da bi bil z vsemi sosedi v dobrih od-nosih. In posrečilo bi se mu vse to, saj je imel izredne zmožnosti.« Znamenito se mi zdi, da se je Ilaunig 6. septembra 1940 udeležil v Ljubljani odkritja spo-menika kralja Aleksandra: »Sijajna manifestacija za našo dinastijo, pod katero se čutimo varne.« Tedaj je Ilaunig obiskal tudi Stično, samostan, v katerem je deloval njegov pisateljski tovariš, mlajši in odločnejši Metod Turnšek.

Dvajset let Prve Jugoslavije so bila glavna leta Ož-boltovega življenja in delovanja. A že leta 1941 se je

moral spet prilagoditi novemu položaju, ko je sloven-ska Spodnja Štajerska pripadla nacistični Nemčiji, in prav tako Gorenjska. Zgodilo se je, kar so nemčurji vedno zahtevali, in zdelo se je, da imajo prav. Najprej je Ilaunig močno obžaloval, da ni obveljala priključi-tev Jugoslavije trojnemu paktu, ampak je bil izveden znani puč v Beogradu. Potem je bolj ali manj molčal.

Upokojeni Ilaunig je med drugo svetovno vojno moral opravljati razne usluge nemški oblasti. Višek je bilo na primer to, da je sebe in družino vpisal v članstvo Heimatbunda in da je, ko se je bilo treba izjaviti glede narodnosti, odgovoril, da je »Kảrntner Windischer«. Priznati je treba, da je Ilaunigov dnev-nik odkritosrčen. Ožboltu ni preostalo drugega, kot da je v teku druge svetovne vojne tožil o trpljenju in hrepenel po miru. Zadnji zapis iz dnevnika je datiran 30. januarja 1945, a kot je znano, je Ilaunig umrl 8. februarja 1945. Uredništvo nič ne pove, kako je umrl. Takrat je nemštvo ponovno propadalo, slovanstvo je triumfiralo. Kako je prenašal še eno velikansko druž-beno spremembo? Očitno je proti koncu vedno bolj mešal spomine in resničnost.

Medtem ko urednica Marija Šauperl ocenju-je Ilauniga kot »zavednega«, pa ga na koncu knjige dr. Marjan Toš nekajkrat neprizanesljivo označi kot »preračunljivega«.

Slednji vitez Reberčan

V mladih letih je Ožbolt nastopal kot družabni zabavljač ali »klobasar«. Poleg sentimentalizma je bil vir njegovega literarnega ustvarjanja humor. Ko je bil Ivan Cankar na obisku pri prijatelju Alojzu Kraig-herju pri Sveti Trojici blizu Lenarta, se je s Cankar-jem pogovarjal tudi Ožbolt. Cankar naj bi mu bil de-jal odkrito posmehljivo: »Pisateljstvo ni težka stvar, kar usedite se in pišite naprej, kar vam pride na misel, ljudje vse berejo.«

Ožboltovo literarno ustvarjanje se je razcvetelo po prvi svetovni vojni, ko so druga za drugo izhajale nje-gove povesti. Navdihoval se je pri Tavčarjevi Visoški kroniki, sploh pa pri Stritarju, Sketu. Kraj dogajanja Ilaunigovih povesti je ali Koroška ali Štajerska. Na-stale so dramatizacije, in Ilaunig se je udeleževal teh ljudskih gledaliških prireditev. Koroški rojak, doma iz Skočidola, Jakob Špicar (Ilaunig začuda piše nje-gov priimek Spitzer) je dramatiziral najlepšo Ilau-nigovo povest Slednji vitez Reberčan. Nekdo je poro-čal o predstavi: »Župnik Sekol je uvodoma ljudstvu sijajno razložil igro. Nazval jo je povsem pravilno kot nekako Podjunsko Miklovo Zalo.«

Ilaunig v dnevniku navaja več slovenskih pesmic. Izčrpno popisuje celotno literarno dogajanje. Moj komentar je tale: Ilauniga Korošci še niso odkri-li. Zdi se mi, da je med koroško Podjuno in koro-škim Rožem čutiti kulturno nevoščljivost. Temeljno uredniško delo še ni opravljeno. Treba bi bilo zbrati vse Ožboltove spise in potem izbrati najboljše in jih

254

2017ODZIVI, 251–262

kritično izdati. Zdi se mi, da mu niso uspevale večje kompozicije, a posameznosti so dobre. Žal je koroška literarna klasika zapostavljena, ker ima prednost so-dobnejša literatura. Ilaunig ocenjuje sebe na primer takole: »Je bil le poskus, nikdar nočem trditi, da bi bil ta spis literarne vrednosti. Spis je nastal iz ljubezni do milega domačega kraja.«

Bistveno za njegovo literarno dejavnost je ljube-zen do preteklosti, smisel za zgodovino in spominja-nje. S tem v zvezi je pogosto beleženje o smrti po-znanih. Kakor vemo, je obujanje preteklosti značilno za romantiko. »Videl in čital sem mnogo kronik. Iskati zgodovino kakega kraja, je moje posebno ve-selje. Razmere v tem kraju, kjer je toliko osebnosti in ima sodnik le tedaj mir, ako ne gleda ne na desno ne na levo, so me napotile, da se posvetim v prostih urah delu, ki mi pomaga skozi suhoparne dneve in me osreči. Zdi se mi, kakor bi živel v drugem svetu, vse okoli mene je nič. Ustvariti hočem trajen spomin, to je moj ideal.«

Romantična je tudi občutljivost za naravne le-pote. Ilaunig je na Štajerskem lahko izživljal svoje občudovanje vinogradniške pokrajine. Skromne za-metke vinogradništva je poznal iz domače koroške Podjune. Ilaunig je bil sploh velik popotnik. Obiskal je na primer grob Prešernovih sestra na Blejski Do-bravi. Kasneje se je udeleževal organiziranih turistič-nih avtobusnih izletov v tujino.

»Kraljujemo.«

Ilaunigov dnevnik pomeni naključno izbiro, v ka-terih dnevih kaj zapisuje in v katerih nič. Začetna življenjska leta pa so podana strnjeno, nednevniško. Zanimanje vzbujajo redki opisani primeri sodniške prakse. Kot naravno pravico si jemlje biti politično prilagodljiv. Na mnogih mestih je slog odlično izpi-san, sposoben izraziti pristno doživljanje intelektual-ca. Ta dnevnik je bralni užitek, čeprav ni roman. Naj navedem kakšno posrečeno prispodobo: »Izginili so trinogi, ki so nam hoteli zadati smrtni udarec. Mi teptani smo vstali in kraljujemo«; »Sem čutil, kakor bi se mi odvalile cele Alpe od srca«; »Navaditi se bodo morali, da so Jugoslovani in da je bilo njihovo nemštvo le sraka s pavovim perjem«; »Sem posekal še Obir«; »Upanje je tista krilata ptica, ki nas dviga in dviga v življenju«; »Nebo je čisto in gore so tako krasne, postavljene v bližino«; »Sedaj je roka postala pretrda in pero se ne premakne več.«

Ilaunigov značaj znabiti predstavlja značaj koro-ških Slovencev in sploh Slovencev. Ilaunig ni bil tako samokritičen, da ne bi predvideval, da bo kdaj kdo bral njegov dnevnik. Zdaj ga z veseljem beremo vsaj tisti, ki podobno kot on radi obujamo in raziskujemo preteklost. Ali smo to predvsem stari ljudje ali so tudi nekateri mladi?

Milan Dolgan

255

2017 ODZIVI, 251–262

O bitki pri Visu 150 let kasneje 20. julija 2016 je minilo 150 let od znamenite bit-

ke pri Visu med avstrijsko in italijansko mornarico. Ob tej priložnosti so najprej na otoku Visu, nato pa v Hrvatskem pomorskem muzeju v Splitu pripravili razstavo z izpovednim naslovom Ljudi od željeza na brodovima od drva. Pri nastajanju razstave so sodelo-vali Arheološki muzej v Splitu, Hrvatski pomorski muzej Split in mesto Vis.

A to ni bil edini dogodek, ki nas je spomnil na bitko in njene akterje. O svojem videnju in razume-vanju bitke ter o njenih posledicah sta Marija Zani-nović – Rumora in Joško Bracanović napisala knjigo 150. obljetnica Viškog boja: pogled s Hvara, predstavi-li pa so jo tudi v Hrvatskem pomorskem muzeju v Splitu. Prav tako obletnica ni minila brez spominske obeležitve v Sloveniji. 1. julija 2016 je namreč ure-dnik in soavtor knjige Primož Premzl iz Maribora v Pomorskem muzeju »Sergej Mašera« v Piranu pred-stavil bogato biografijo Igorja Grdine o znameni-tem poveljniku avstrijske mornarice Wilhelmu von Tegetthoffu in bitki pri Visu (Wilhelm von Tegetthoff in bitka pri Visu 20. julija 1866). Admiral Wilhelm Tegetthoff je po zaslugi Igorja Grdine mesto v slo-venskem zgodovinopisju našel že pred tem, in sicer

v knjigi Tvorci slovenske pomorske identitete, ki jo je leta 2010 izdala Založba ZRC, ZRC SAZU v sklopu zbirke Življenja in dela VI, Biografske in bibliograf-ske študije 4 (str. 243–278), pa tudi že v preteklo-sti prek različnih razstav, publikacij in člankov, ki so jih pripravili strokovni delavci Pomorskega muzeja »Sergej Mašera« Piran. Zadnja Grdinova monografi-ja je hkrati izšla v slovenščini in nemščini, saj je pred-vsem v Avstriji spomin na zmagovitega pomorščaka še zelo živ. Številni ljubitelji zgodovine pomorstva se še vedno zavedajo njegovega zgodovinskega pomena za takratno cesarstvo, avstro-ogrsko monarhijo, ter vpliva zmagovite bitke pri Visu na nacionalni in geo-politični položaj na Jadranu sploh.

Prireditev je v Pomorskem muzeju povezovala muzejska svetnica Bogdana Marinac, ki je tudi av-torica stalne muzejske razstave o avstro-ogrski mor-narici. V knjigi so predstavljeni življenje in kariera viceadmirala Tegetthoffa, bitka pri Visu, spomeniki, postavljeni v čast Tegetthoffu, in njihova usoda, ča-sopisni članki in drugo pomembno dokumentarno gradivo. Prvič so objavljena pisma, ki jih je Tegetthoff pisal svoji materi, eno pa mariborskemu županu. Mo-nografija je bogato ilustrirana, velik del tega gradiva pa je iz zasebne zbirke založnika monografije Primo-ža Premzla (Umetniški kabinet Primož Premzl). V njej je objavljenih več kot 120 fotografij, dokumentov in drugega slikovnega gradiva. Knjigo so predstavili kot spomenik izjemnemu pomorščaku, strogemu in po prepričanju mnogih pravičnemu mornariškemu poveljniku. Tegetthoff se je z nekaterimi pomorski-mi poveljniškimi podvigi izkazal že prej, zato je hitro napredoval po lestvici mornariških činov, po bitki pri Visu pa je postal junak in ikona. Monografija še posebej podrobno opisuje, raziskuje in analizira zna-menito bitko med avstrijskim in mnogo močnejšim italijanskim ladjevjem blizu hrvaškega otoka Vis. Je-dro knjige je opis priprav na bitko, njenega poteka in izbojevane zmage nad dvakrat močnejšim naspro-tnikom.

Da je bil Pomorski muzej v Piranu pravo mesto za predstavitev te publikacije, dokazuje tudi muzej-ska stalna razstava Slovenski pomorščaki v mornarici Avstro-Ogrske, ki je že dolga leta na ogled v Pomor-skem muzeju v Piranu ter pripoveduje zgodbe o slovenskih pomorščakih in življenju pomorščakov v avstrijski oziroma avstro-ogrski mornarici. Avstrija je začela vojno mornarico načrtno razvijati šele po porazu Napoleonove vojske leta 1814. Tedaj je bilo njeno središče še v Benetkah, po razglasitvi Neod-visne beneške republike leta 1848 pa so ga za kratek čas preselili v Trst. Po letu 1856 je najpomembnejše vojaško pristanišče in oporišče vojne mornarice po-stal Pulj. Med pomorščaki različnih narodnosti, ki so služili v vojni mornarici, so bili tudi Slovenci. Številni so bili v mornarico vpoklicani kot vojni obvezniki, veliko pa se jih je odločilo za šolanje na mornariških podčastniških šolah in vojnopomorskih akademijah.

Naslovnica knjige Igorja Grdine Wilhelm von Tegetthoff in bitka pri Visu 20. julija 1866.

256

2017ODZIVI, 251–262

Prav pomorščaki, rojeni na slovenskem nacionalnem ozemlju, so rdeča nit te in drugih piranskih muzej-skih zbirk.

V zbirki so razstavljeni številni predmeti ter pisno in fotografsko gradivo iz tega obdobja: ladijski mo-deli, navtični predmeti, uniforme, dnevniki, spomin-ki ter drugi osebni predmeti pomorščakov. Največja dragocenost pa je originalna miza s štirimi stoli iz delovne kabine admirala Tegetthoffa z vojne lad-je Ferdinand Max, s katero je poveljeval v bitki pri Visu. Pripoved o Tegetthoffu in bitki pri Visu do-polnjujeta ladijska modela avstrijskih oklopnih fregat Salamander (splovljen 1861, dolžina 52,7 m, širina 14,9 m, ugrez 5 m, 26 topov, 340 mož posadke) in Ferdinand Max (splovljen 1865, dolžina 80 m, širina 16 m, ugrez 8 m, 390 mož posadke), poleg njiju pa še slika bitke pri Visu, pomorski zemljevid Visa in okolice, skica položajev obeh vojskujočih se mornaric med bitko ter fotografija admirala z vsemi poveljniki flote. Avtorica te stalne razstave je Bogdana Marinac, že leta 1988/1989 pa je avstro-ogrsko zbirko, sicer z drugačnim konceptom, prvič postavil Igor Presl.

Bitka pri Visu leta 1866 se je trdno zapisala v av-strijsko, hrvaško, slovensko, italijansko in svetovno pomorsko zgodovino. Vplivala je na pomorsko takti-ko kot prva velika pomorska bitka, v kateri so sodelo-vale oklepne ladje, ter obenem dokazala, da v zgodo-vini pomorskih vojn in bitk vse od najstarejših časov

do danes številčna premoč pri doseganju osnovnega operativnega cilja ni bila vedno odločujoča. Veli-kokrat so odločale pomorska vojaška veščina, spre-tnost poveljujočih ter sposobnost izkoriščanja danih pogojev in trenutne situacije. Pomorska bitka med ladjevjema Kraljevine Italije in Avstrijske monarhi-je, ki je potekala 20. julija 1866 v Viškem kanalu, se je v pomorski zgodovini postavila ob bok zgodovin-skim pomorskim bitkam pri Salamini, Trafalgarju in Midwayu. Zmaga avstrijske flote je preprečila, da bi otok Vis pripadel Kraljevini Italiji. Italija si je namreč prizadevala zasesti Vis, s katerim bi potem lahko iz-siljevala na kasnejših mirovnih pogajanjih z Avstro- Ogrsko, tudi za pripojitev celotne Dalmacije.

Otok Vis je bil po propadu Beneške republike in v času kontinentalne blokade pomembno oporišče britanske mornarice. Britanci so leta 1811 v viških vodah potolkli francosko ladjevje. Od leta 1815 je Vis spadal pod Avstrijo. Potem ko je Italija v pru-sko-avstrijski vojni 1866 stopila na stran Prusov, je bilo osvajanje Avstrijskega Primorja, kamor je sodil tudi del hrvaške obale, strateškega pomena za Ita-lijo. Po porazih v bitkah z Italijani na kopnem se je Avstrija na morju lahko zanesla le na lastne sile, zato je cesar Franc Jožef ukaz o takojšnji oborožitvi 30. aprila 1866 razširil tudi na vsa za to primerna plovi-la. To je dejansko pomenilo mobilizacijo mornarice, ki je bila razglašena naslednji dan. Tudi odločitve o

Naslovnica in hrbtna stran knjige Tvorci slovenske pomorske identitete.

257

2017 ODZIVI, 251–262

zasedbi poveljniških mest so bile sprejete dokaj po-zno, kontraadmiral Tegetthoff je službeno dolžnost poveljnika jadranskega ladjevja prevzel šele 9. maja 1866. Avstrijsko cesarstvo je šele junija 1866 razpo-lagalo s sedmimi oklepnicami, šestnajstimi ladjami na vijak in sedmimi parniki s pogonom na kolesa ter tako za dvakrat zaostajalo za italijansko vojno mor-narico. Obrati, v katerih so avstrijska vojaška plovila mrzlično dograjevali, opremljali z zaščitnimi oklepi in vsestransko modernizirali, so bili samo v pristani-ščih v Trstu in na Reki.

Julija 1866 je celotno italijansko vojno ladjevje pod poveljstvom admirala grofa Carla Pelliona di Persana odplulo iz Ancone, da bi se izkrcalo in za-vzelo avstrijsko pomorsko oporišče na otoku Visu. Ukaz je poleg zavzetja strateško pomembnega oto-ka vseboval nalogo potopitve avstrijskega ladjevja ob morebitnem srečanju. Italijani so omahovali z izkrca-njem na Visu, med slabo vodeno bitko pa niso vedeli, od kod prihajajo ukazi, ker se je poveljujoči admiral Persano tik pred odločilnim spopadom preselil na drugo ladjo. Večina avstrijskega ladjevja, 27 ladij, je odplula proti Visu. Do srečanja med ladjevjema je prišlo zgodaj zjutraj 19. julija 1866. Tegetthoffova

bojna ladja Ferdinand Max je potopila fregato Re’ d’Italia in topnjačo Palestro, ki je potonila zaradi po-žara in eksplozije, več drugih italijanskih ladij pa je bilo v bitki močno poškodovanih. Naslednji dan so se Italijani, ki so izgubili 38 častnikov in 574 mor-narjev, 19 mornarjev pa je bilo zajetih, odpovedali na-daljnjemu obleganju otoka in se umaknili v Ancono. Obe potopljeni ladji, Re’ d’Italia in Palestro, še danes ležita na morskem dnu v viškem akvatoriju. Ostanke ladje Palestro so šele leta 2014 odkrili mladi pota-pljači iz Dragor Suba, ki se ukvarjajo z raziskovanjem in dokumentiranjem podvodnih ostankov v morju na Hrvaškem ter z njihovim ohranjanjem. Ostanki leži-jo na globini 122 m, ladji pa sta med seboj oddaljeni nekaj milj.

Avstrijski floti je poveljeval admiral Wilhelm von Tegetthoff (1827–1871), rojen v Mariboru. Kot velik strateg je izbojeval pomembno pomorsko zmago nad italijansko vojno mornarico. Tegetthoffa so v zgodo-vino zapisale njegove strateške poteze, zaradi katerih je prišlo do znamenite potopitve italijanske poveljni-ške ladje Re d’Italia, ko se je s premcem oklepne ladje Erzherzog Ferdinand Max z vso silo zaletel v njen bok in jo v pičlih treh minutah potopil, z njo vred pa skoraj štiristo članov posadke. Zmeda v vrstah itali-janskega ladjevja je bila popolna in od načrtovanega zavzetja otoka Vis (in nadaljnjih načrtov italijanske-ga prodiranja in osvajanja dalmatinske obale) ni bilo nič. Tegetthoff se je po zmagi nad Italijani zmago-slavno vrnil v pomorsko bazo v Pulju. Izid bitke pa ni vplival na izid vojne med državama, saj so nazadnje zmagali Italijani, je pa zaustavil italijansko teritorial-no ekspanzijo na Jadranu in sooblikoval zemljevid tega dela Evrope. Zaradi dobljene bitke je Avstrija pod oblastjo ohranila Dalmacijo in Istro, zaradi ude-ležbe pomorščakov različnih narodnosti pa je ta bit-ka vplivala na rast avstrijske pomorske identitete ter obenem na prebujanje hrvaške narodne identitete v Dalmaciji.

Tegetthoff je bil takoj povišan v viceadmirala in je prejel telegrama s čestitko nadvojvode Ferdinan-da Maksimilijana, okronanega cesarja Mehike, ter viceadmirala Hansa Bircha Dahlerupa, nekdanjega vrhovnega poveljnika avstrijske vojne mornarice. Tegetthoff je bil odlikovan s poveljniškim križem reda Marije Terezije in Leopoldovega reda ter po-stal častni meščan Dunaja, Trsta, Stona, Dunajskega Novega mesta, Zadra in Ljubljane. Skladatelj Phi-lipp H. Poelmahn je napisal Tegetthoffovo korač-nico, posvečeno zmagovalcem bitke pri Visu, katere izkupiček od prodaje je bil namenjen mornarjem in častnikom, ranjenim v bitki. Med ranjenimi so bili tudi slovenski pomorščaki, nekateri pa so v njej izgu-bili življenje. Kapitan bojne ladje Karl Kern iz Trsta, ki je bil komandant fregate II. reda Salamander, je bil v bitki lažje ranjen. Za zasluge v bitki pri Visu je bil odlikovan z viteškim križem Leopoldovega reda z bojno dekoracijo. Vjekoslav Spadotin iz Vidma ali

Miza in štirje stoli iz ladijske kabine admirala Tegetthoffa na ladji Ferdinand Max v Pomorskem

muzeju »Sergej Mašera« v Piranu (foto: Igor Presl, 2017).

258

2017ODZIVI, 251–262

okolice, Cvetko Stricl iz Kranjske, topničar v trdnjavi Schmidt na Visu, ter Dragutin Konigsbauer iz Ma-ribora, strojnik I. reda na Kaiserju, so v bitki pri Visu padli. David Pičman, orožar na ladji Ferdinand Max, je bil v bitki lažje ranjen.

Veliko mornarjev, tudi slovenskega rodu, je bilo za svoja dejanja v bitki odlikovanih. Oskar Kern je bil odlikovan z redom železne krone 3. reda z bojno dekoracijo. S križem za vojne zasluge sta bila odliko-vana F. Černač in kapetan fregate Rihard Pogačnik. Z železnim križem za vojne zasluge so bili odliko-vani kapetan fregate U. Pogačnik, kapetan fregate U. Poglajen in podporočnik F. Gorišek. I. Benko, I. boj-nik nostromo 1. reda, je bil odlikovan z zlato medaljo za hrabrost, s srebrno medaljo za zasluge II. reda pa nostromo 1. reda J. Žitko, čuvar F. Kos, čuvar J. Ko-zak, čuvar J. Jamaršek in čuvar V. Matejka. Srebrno medaljo za hrabrost III. reda so prejeli topničar J. Zajc, topničar mornar A. Vrhunc in topničar mornar J. Burjan, J. Vilfan pa je bil pohvaljen.

Večina teh podatkov, ki še zdaleč niso popolni, je povzeta iz arhivske dokumentacije v Pomorskem muzeju v Piranu. A to niso edini podatki ali pred-meti, ki so v 65-letnici delovanja Pomorskega mu-zeja v Piranu predstavljali bitko pri Visu. V Piranu je to tematiko samostojno ali v okviru druge vsebine predstavljalo več razstav. Leta 1978 je Miroslav Pa-hor pripravil razstavo in katalog z naslovom Slovenski mornarji Avstrije v obrambi Dalmacije in Istre ter v

njej med drugim predstavil bitko pri Visu in povelj-nika avstrijske flote Wilhelma Tegetthoffa. Razstava je bila na ogled v Pokrajinskem muzeju v Kopru. Raz-stavljeni in objavljeni so bili številni načrti in skice, risbe in slike, ki jih je po izvirnikih iz Vojnega arhiva na Dunaju pripravila Ilonka Hajnal. Te risbe (repro-dukcije) so shranjene v dokumentaciji Pomorskega muzeja v Piranu. Že prej omenjena ladijska modela oklopnih fregat Ferdinand Max in Salamander pa je v letih 1974 in 1976 izdelal ladijski modelar Andrej Balanč, in sicer po naročilu Miroslava Pahorja, ki je v letih 1972–1975 raziskoval v Vojnem arhivu na Du-naju ter tam odkril načrte obeh ladij in številne druge pomembne dokumente, fotografije, načrte in podat-ke. Miroslav Pahor je v Zgodovinskem časopisu leta 1979 (str. 421–434) objavil članek »Maribor – mesto pomorščakov« in se dotaknil tudi Tegetthoffa. Posa-mezni biografski članki in celo enciklopedična gesla o slovenskih oficirjih, ki so se bojevali v bitki pri Visu, pa so bili objavljeni med drugim tudi v Informatorju (glasilo Splošne plovbe Piran, na primer o Rihardu Pogačniku) in v Enciklopediji Slovenije (Karl Kern). Julija 1987 so v Pomorskem muzeju odprli razstavo o viški bitki avtorja Sergeja Vrišerja iz Maribora, leta 2012 pa so v Enoti za domoznanstvo Univerzitetne knjižnice v Mariboru pripravili razstavo in izdali brošuro z naslovom Mariborski admiral – The Ma-ribor Admiral – Der Mariborer / Marburger Admiral Wilhelm Tegetthoff. Oboje je nastalo v okviru projek-

Naslovnica razstavnega kataloga Slovenski mornarji v obrambi Dalmacije in Istre 1849–1917, Piran-Koper, 1978.

259

2017 ODZIVI, 251–262

ta Maribor 2012 – Evropska prestolnica kulture. Na razstavi so na ogled ponudili tudi nekaj predmetov iz Pomorskega muzeja Piran.

Tudi na Hrvaškem in v Italiji je bila viška bitka v preteklosti obravnavana med zgodovinopisci, njihove članke in knjige pa samostojno ali v zbornikih hrani-jo v strokovni knjižnici Pomorskega muzeja v Piranu. Prvi je o tej bitki že davnega leta 1892 pisal učitelj na Visu Peter Kuničić (Viški boj, Zagreb, 1892) in ni avtorja, ki se nanj ne bi skliceval. Oliver Fijo (Odjek pomorske bitke kod Visa iz 1866. godine u tadašnjim no-vinama, Zagreb, 1966), Petar Mardešić (Viška bitka, Zagreb, 1966), Grga Novak, Pomorska enciklopedija (Zagreb, 1964) in drugi so viško bitko obravnavali samostojno ali v sklopu različnih enciklopedičnih gesel. Tudi v italijanskih zgodovinskih in pomorskih knjigah so večkrat pisali o »La battaglia di Lissa nel 1866«, pomorsko zgodovinopisje v angleščini obrav-nava »Battle of Vis 20. 7. 1866« itd.

Ljudi od željeza na brodovima od drva ali Jekleni ljudje na lesenih ladjah je naslov razstave, povzet po reku admirala Tegetthoffa. Po bitki je namreč izjavil: »Jekleni možje na lesenih ladjah so premagali lesene može na jeklenih ladjah.« Razstava trenutno gostuje v Pomorskem muzeju Črne gore v Kotorju, pred tem je bila na ogled v Državnem arhivu na Reki, aprila in maja 2018 pa jo bodo gostili v Pomorskem mu-zeju »Sergej Mašera« v Piranu. Razstavo, ki je bila prvotno postavljena na Visu, nato pa v Hrvatskem pomorskem muzeju v Splitu, je pripravil Boris Čar-go, recenzent pa je bil Ljubomir Radić. Na Visu je bila na ogled v Gospini bateriji, avstrijski utrdbi, ki

so jo uporabili tudi v viški bitki in se je ohranila do danes. Organizatorji razstave so Hrvatski pomorski muzej v Splitu, Arheološki muzej v Splitu in mesto Vis. Z izposojo predmetov in fotografij ter s svojim delom so na razstavi sodelovali še Hrvatski povije-sni muzej u Zagrebu, Povijesni i pomorski muzej Istre, Zavod za znanstveni i umjetnički rad HAZU u Splitu, Župa sv. Jurja mučenika u Kaštel Sučurcu, Dubrovačke knjižnice, Tvrtka Gradina u Visu, Srđan Karuza, Danijel Frka, Dražen Gorički in Igor Tudor. Postavitev razstave sta podprla Ministrstvo za kultu-ro Republike Hrvatske in mesto Split.

Na razstavi so bili poleg plakatov, fotografij in reprodukcij/povečav različnih dokumentov in slik

Pogled na ladijska modela Ferdinand Max in Salamander, razstavljena v Pomorskem muzeju »Sergej Mašera« Piran (foto: Igor Presl, 2017).

Pogled na razstavo Viška bitka julija 1987 v Pomorskem muzeju »Sergej Mašera« v Piranu. Avtor

razstave je bil dr. Sergej Vrišer.

260

2017ODZIVI, 251–262

razstavljeni tudi originalni predmeti iz zgodovinske bitke: topovske krogle, sablje in puške avstrijskih ča-stnikov, ogleni briketi, ki so jih uporabljali na ladjah, stojalo za kompas, krožnik iz italijanske ladje Re d’Italia, različna odlikovanja ter dokumenti, karte, načrti, situacijske skice bojnih položajev obeh mor-naric, časopisni članki, modeli ladij in drugi pred-meti.

Vsi originalni in razstavljeni predmeti so s fo-tografijo in opisom predstavljeni še v istoimenskem katalogu, ki je izšel ob razstavi. Tudi tega je pripravil in uredil Boris Čargo. Bogato (91 strani) ilustriran (barvni tisk) trijezični katalog (hrvaško-italijansko--nemški) celovito predstavi bitko, vzroke in povod zanjo, posledice ter ohranjanje spomina nanjo. Naj-prej je avtor otok Vis umestil na geografski in zgo-

Pogled na razstavo Ljudi od željeza na brodovima od drva v Splitu (foto: Vesna Bučič, 2016).

Naslovnica razstavnega kataloga Ljudi od željeza na brodovima od drva.

261

2017 ODZIVI, 251–262

dovinski zemljevid Jadrana ter orisal politično stanje v Evropi in Dalmaciji ter njegov vpliv na viško bitko. Sledijo poglavja o ankonski operaciji, italijanskem pohodu na Vis in vojnih kapacitetah Visa ter natanč-na predstavitev in opis vojnih operacij in dogodkov v dneh 17., 18., 19. in 20. julija 1866. Avtor natančno in podrobno opiše prihod avstrijske flote, odločilni spopad 20. julija 1866 in njegov epilog. Posebej za-nimiva sta poglavje o postavljanju spomenikov v čast tako avstrijskim kot italijanskim pomorščakom in opis proslav ob različnih obletnicah. Izjemno natanč-na je predstavitev italijanske in avstrijske mornarice s fotografijami in slikami ladjevja, poveljnikov in dru-gih udeležencev bitke ter preglednici s tehničnimi in drugimi podatki. Še posebej dragocene so fotografije potopljenih ladij z dna morja. Na koncu sta bogata bibliografija o viški bitki ter zanimiv izbor knjig o njej, ki so bile objavljene konec 19. in v začetku 20. stoletja.

Bitka pri Visu je bila pomorski spopad, v katerem so namesto okornih lesenih linijskih ladij odločilno vlogo odigrale hitrejše in gibčnejše oklepnice s parni-mi stroji. To je bila zadnja pomorska bitka v zgodovi-ni, ki je potekala »kljun na kljun«. O njej se še danes učijo na pomorskih akademijah ter je tema likovnih in knjižnih del. Še vedno vzbuja zanimanje ter vnema raziskovalno in umetniško strast. Za slovenske lju-bitelje pomorske zgodovine je zato še kako zanimiv odnos domačinov, prebivalcev Visa in Dalmacije, do bitke in njenih glavnih akterjev. Zato že sedaj lepo vabljeni na ogled razstave Ljudi od željeza na brodo-vima od drva, ki bo aprila in maja 2018 v Pomorskem muzeju »Sergej Mašera« v Piranu.

Nadja Terčon