UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA ŠPORT

AGRESIVNOST PRI TENISU DIPLOMSKA NALOGA

ŽIGA PAPEŽ

Ljubljana, 2016

UNIVERZA V LJUBLJANI

FAKULTETA ZA ŠPORT

Športno treniranje

Tenis in Atletika

AGRESIVNOST PRI TENISU

DIPLOMSKO DELO

MENTORICA:

izr. prof. dr. Tanja Kajtna, univ. dipl. psih.

RECENZENT: Avtor dela:

izr. prof. dr. Aleš Filipčič, prof. šp. vzg. ŽIGA PAPEŽ

Ljubljana, 2016

ZAHVALA

Moja velika zahvala, gre vsem mojim znancem, prijateljem, ljudem, ki so mi kakorkoli pomagali

in stali ob strani vsa ta leta mojega študija. Zahvalil bi se tudi profesorjema, ki sta mi pomagala

pri pisanj in urejanju moje diplomske naloge, izr. prof. dr. Tanja Kajtna in izr. prof. dr. Aleš Filipčič,

hvala. Predvsem bi se rad zahvalil moji prečudoviti družini, ki so ves čas šolanja verjeli vame in

nikoli niso podvomili v moje sposobnosti. Ta diplomska naloga je posvečena prav njim, moji

družini.

Najlepša vam hvala za vse!

"Success is walking from failure to failure with no loss of enthusiasm."

Winston Churchill

Ključne besede: agresivnost, psihologija, jeza, šport, tenis, Slovenija AGRESIVNOST PRI TENISU Žiga Papež Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, 2016 Športno treniranje, Tenis in Atletika Število strani: 48; Število slik: 2; Število preglednic: 4; Število virov: 21; Število prilog: 1 IZVLEČEK

Diplomska naloga Agresivnost pri tenisu opisuje, razlaga, pojasnjuje in posreduje podatke novo

opravljene raziskave na področju agresivnosti oziroma agresivnosti v tenisu.

Namen in cilj dela je predstaviti agresivnost na splošno in bolj specifično agresivnost, njene

oblike, razloge in posledice, ki se pojavljajo pri športu oziroma tenisu samemu.

V slednji dipomski nalogi smo raziskovali različne oblike agresivnosti in jih primerjali med

tenisači razvrščenimi v različne kategorije. Za merjenje agresivnosti ali merjenje osmih oblik

agresivnosti smo uporabili Buss–Durkee-jev vprašalnik agresivnosti (Lamovec, 1988), ki ga

sestavljajo trditve, na katere se odgovarja s TAKO JE ali NI TAKO.

Ugotovili smo, da prihaja do razlik v agresivnosti med boljšimi in slabšimi teniškimi igralci,

vendar le pri eni od osmih oblik prihaja do statistično pomembnih razlik. Ugotovili smo tudi, da

prihaja do minimalnih razlik med teniškimi igralci in teniškimi igralkami,vendar so te razlike

statistično ne pomembne. Primerjali smo tudi razlike v agresivnosti med mlajšimi in starejšimi

teniškimi igralci, tu prihaja do pomembnih statističnih razlik pri dveh oblikah. Zadnja hipoteza,

ki smo jo postavili pa je, da ni razlik med teniškimi igralci, ki so že sodelovali s športnim

psihologom vsaj štirikrat in teniškimi igralci, ki so sodelovali s športnim psihologom manj kot

štirikrat. Ugotovili smo, da prihaja do statistično pomembnih razlik samo pri dveh

spremenljivkah.

Key words: aggression, psychology, anger, sport, tennis, Slovenia AGGRESSIVENESS IN KARATE Žiga Papež

University of Ljubljana, Faculty of sport, 2016

Number of pages: 28; Number of pictures: 2; Number of tables: 4; Number of sources: 21;

Number of annex: 1

ABSTRACT

This thesis, entitled Aggression in tennis, reveals, describes and explains the findings of a newly

conducted research on aggression and, more particularly, aggression in tennis.

It aims to explain the notion of aggression in general, determine how and why aggression is

present in sports, especially in tennis, and explore its consequences.

The thesis analyses different forms of aggression; we compared the level of aggression among

different categories of tennis players. To describe the level and the form of aggression, we used

the Buss-Durkee Aggression Inventory, a two-choice measure of aggression consisting of

several questions, answered with CORRECT or INCORRECT.

Firstly, our research showed differences in aggression depending on the quality of players;

however, we only found statistically important differences in one of the eight categories.

Secondly, we found slight differences between male and female players; however, these

differences were not statistically important. Furthermore, we compared differences in

aggression based on the age of players; we found important statistical differences in two of the

eight categories. Finally, our last hypothesis predicted there were no differences between

tennis players who had had less than four sessions with a sports psychologist, and those who

had undergone four or more; we found statistically important differences in two of the eight

variables.

Kazalo

1. UVOD .............................................................................................................................................. 8

1.1. Agresivnost .............................................................................................................................. 8

1.1.1. Različna pojmovanja agresivnosti ..................................................................................... 8

1.1.2. Oblike agresivnosti ......................................................................................................... 10

1.1.3. Oblike izražanja agresivnosti in osebnost ........................................................................ 12

1.1.4. Agresivnost kot odziv na frustracijo ................................................................................ 14

1.1.5. Fiziološke osnove in telesni izrazi agresivnosti ................................................................ 15

1.1.6. Vpliv modelov na agresivnost ......................................................................................... 17

1.2. Agresivnost in šport ............................................................................................................... 18

1.2.1. Dejavniki pri razvoju agresivnosti v športu ...................................................................... 21

1.2.2. Posledice pretirane agresivnosti in nasilja ....................................................................... 22

1.2.3. Model agresivnosti v športu ........................................................................................... 22

1.2.4. Merjenje agresivnosti v športu ....................................................................................... 23

1.2.5. Etika v športni psihologiji ................................................................................................ 23

1.3. Tenis ...................................................................................................................................... 24

1.3.1. Zgodovina tenisa ............................................................................................................ 24

1.3.2. Psihologija tenisa ............................................................................................................ 26

1.3.3. Trening mentalne moči in kontroliranja agresivnosti v tenisu.......................................... 29

1.4. Cilji in hipoteze ....................................................................................................................... 37

2. METODE DELA ............................................................................................................................... 38

a) Preizkušanci ............................................................................................................................... 38

b) Pripomočki ................................................................................................................................. 38

c) Postopek .................................................................................................................................... 39

3. REZULTATI IN INTERPRETACIJA ...................................................................................................... 40

4. SKLEP ............................................................................................................................................. 46

5. VIRI ................................................................................................................................................ 48

6. PRILOGE ........................................................................................................................................ 50

AGRESIVNA

REAKCIJA

1. UVOD

1.1. Agresivnost

1.1.1. Različna pojmovanja agresivnosti

V celotni psihologiji je ravno agresivnost najbolj nejasen pojem. »Različni avtorji jo poimenuje kot

instinkt, nagon, izvor energije, čustvo, način prisile, navado, reakcijo na frustracijo itd« (Lamovec in

Rojnik, 1978, str. 11). Pod »agresijo« štejemo dogodke, kadar se le ta nanaša na trenutno reakcijo. Izraz

»agresivnost« pa pripisujemo značilnosti posameznega človeka (Lamovec in Rojnik, 1978).

Agresivnost v širšem pomenu pravzaprav pomeni nek aktiven pristop k okolju, kar predstavlja tudi pravi

pomen besede »aggredi«, približevati se, pristopiti. Agresivnost pravzaprav vsebuje in je del vsake oblike

gibanja, grizenja hrane, zajema tudi neka čustva kot so jeza, bes in sovraštvo, da o telesnem nasilju nad

ostalimi ljudmi sploh ne govorimo. Velika legenda psihologije Freud je agresivnost predstavljal kot zelo

široko in je nikoli ni zares opredelil. Na začetku je poudarjal predvsem, da je sestavni del samoohranitve,

čez čas pa je vse bolj poudarjal njene razdiralne vidike, kar je označil kot instinkt smrti. Daleč najožjo

opredelitev agresivnosti najdemo pri behavioristih, kot je bil Buss-Durkee. Slednji jo je opredelil kot

dejansko povzročitev škode nekemu drugemu živemu bitju. Dollard in Miller sta opredelila, da je cilj

agresivnosti poškodba živega organizma (Lamovec in Rojnik, 1978).

Slika 1. Frustracijski model agresivnosti po Dollardu in Millerju (1939, v Lamovec in Rojnik, 1978).

VZPODBUDE

ZAVORE

ZA

AGRESIVNI

MOTIV? KONFLIKT

POTISKANJE

PREMIK AGRESIJE

KATARZA

Lamovec in Rojnik (1978) razlagata še eno smer razlikovanja agresivnosti, ki se nanaša na njene pozitivne

ali negativne učinke. Razlikovanje pozitivne in negativne agresivnosti temelji predvsem na možnih

posledicah nekega vedenja in ne na nekih značilnostih vedenja. V tem psihološkem vidiku se smatra

pozitivna agresivnost kot agresivnost, ki uspešno razreši neko konfliktno situacijo. Zelo pomemben pa je

tudi etično-socialni vidik, ki pravzaprav določa, katere oblike vedenja oziroma agresivnosti so v neki

družbi sprejemljive in tiste ki niso. Veliko širših opredelitev agresivnosti ima po navadi vsebujejo tako

pozitivne kot negativne oblike, kar pomeni, da prihaja do nesporazumov, saj nekatere značilnosti ne

veljajo za oboje.

Kaufmann (1970) pravi, da je jeza na prvi pogled zasnovana kot čustveno stanje. Ampak čustva, ki jih

prikličejo drugi ljudje povzročijo drugačno zaznavo oziroma sodbo, kot če ta čustva zaznamo sami pri

sebi. Ko zaznamo čustva pri sebi je znano, da ima oseba kognitivno komponento oziroma etiko, ko

opisuje svoje čustveno stanje. Jeza in agresija se nujno ne pojavljata skupaj in v odvisnosti drug od

drugega. Jeza ima lahko več kognitivnih in motivacijskih pomenov.

Ko rečemo, da je oseba »jezna«, mislimo na to, da je vznemirjena ali čustveno vzburjena. To diagnozo

postavimo ljudje ne le na izjavi »jezne« osebe. Dokaj enostavno je z opazovanjem ugotoviti, da mnogi

psihološki vidiki opravijo drastične spremembe. Na primer, jezna oseba lahko postane rdeča v obraz,

njegov dih in srčni utrip se pospešita. Oseba se po navadi sprehaja sem ter tja, je zbegana, neprisotna in

zmedena. Ko je oseba v takšnem stanju so velike možnosti, da ne glede na vedenje, ki ga bo oseba

zavzela, agresivno ali kakršnokoli drugo, bo to vedenje potekalo z mnogo večjo intenzivnostjo. Vendar pa

gotovo ne moremo enačiti prisotnost jeze s kasnejšo agresijo. Nič nenavadnega ni, da ta vrsta agitacije

ne povzroči nasilje nad drugim posameznikom, temveč v se ta negativna energija preusmeri v nova

prizadevanja za razne naloge, pri katerih je bila oseba prej neuspešna (Kaufmann, 1970).

Kot smo omenili emocije prvo kot prvo vključujejo psihološke spremembe. Ljudje smo »noro srečni,«

»slabotni,« »zgroženi,« »anksiozni,« in tako naprej. Obstaja pa zares malo dvoma, da se nekatera čustva

da zlahka razlikovati s priložnostnim opazovanjem. Sami zase lahko povemo ali smo srečni, žalostni ali

jezni, tudi za druge osebe lahko po navadi dobro razločimo ali je oseba vzhičena ali popolnoma potrta

(Kaufmann, 1970).

Agresivnost mnogo ljudi v pogovornem jeziku jemlje kot nekaj negativnega, tako je beseda agresivnost

dobila nek negativen pomen, pravita Lamovec in Rojnik (1978). Dostikrat se zgodi, da nekomu rečemo,

da je agresiven in ga tako nehote moralno označimo, žal negativno. Tu imajo velik vpliv tudi posamezne

kulture. Nekatere kulture sprejemajo oziroma ne označujejo nekaterih vedenj kot agresivne, spret druge

jih. »Tako npr. pripadniki ameriškega srednjega razreda, ki izhajajo iz protestantske tradicije, ocenjujejo

glasno govorjenje kot agresivno, posebno, če ga spremljajo živahne kretnje in mimike obraza. Isti način

govora je povsem neagresiven za amerikance španskega porekla« (Lamovec in Rojnik, 1978, str. 12).

Dostikrat spoznamo, da ima pri označitvi agresivnega vedenja vlogo tudi socialni ugled. Če je socialni

ugled neke osebe visok, potem bo manj pogosto obtožena oziroma prikazana kot agresivna oseba.

1.1.2. Oblike agresivnosti

Samo agresivnost lahko razporedimo na take in drugačne vidike. Lamovec in Rojnik pravita, da

agresivnost delimo na smer in obliko, ki se večkrat pokrivata med seboj. Nadaljnja delitev agresivnosti je

v povezavi z izborom cilja agresivnega vedenja. Agresivnost je lahko usmerjena na dve stvari, na izvor

same frustracije ali pa je premeščena na drugi cilj. Zelo pomemben je tudi psihološki vidik, pri katerem

razlikujemo instrumentalno, frustracijsko, ter posnemovalno agresivnost. Lamovec (1978, str. 14)

poudarja, da: »Instrumentalna agresivnost nam pomaga doseči nek zunanji cilj, vloga frustracijske

agresivnosti, pa je predvsem sproščanje napetosti«. Prav zanimivo obliko agresivnosti pa predstavlja tudi

posnemovalna agresivnost, ki sloni na občutku pripadanja neki skupini ali pa poistovetenju z določenimi

vzorniki (Lamovec in Rojnik, 1978). Slika 2. prikazuje najpogostejšo delitev agresivnosti, na smer in

obliko.

Slika 2: Delitev agresivnosti glede na smer in obliko (1939, v Lamovec in Rojnik, 1978).

NAVZNOTER

NEPOSREDNA POSREDNA

OBČUTKI KRIVDE SAMOMORILNOST PSIHOSOMATIKA ALKOHOLIZEM

DEPRESIVNOST

NAVZVEN

NEPOSREDNA POSREDNA

SOVRAŽNOST RAZDRAŽLJIVOST

SUMNIČAVOST

AKTIVNA PASIVNA

NEGATIVIZEM TESNA BESEDNA

Mrak Černelič (2001) v svojem članku navaja, da agresivnost delimo tudi na samo ustvarjalno ali pa

razdiralno moč oziroma vlogo. Erich Fromm, ki je raziskoval agresivnost, je poudarjal pomembnost

pozitivne (benigne) in negativne (maligne) agresivnosti. Enostavno razlaganje pozitivne agresivnosti je,

da ohranja, potrjuje življenje, negativna agresivnost pa življenje ruši oziroma ga izničuje.

Erich Fromm pozitivno (benigno) agresivnost deli na psevdoagresivnost in obrambno agresivnost.

Fromm k prevdoagresivnosti prišteva nehotno, igrivo, ter samopotrditveno agresivnost. K obrambni

agresivnosti pa vključuje konformistično in instrumentalno agresivnost. Nehotna agresivnost predstavlja

neko slučajnost, ki povzroča škodo, ki je posameznik ni želel povzročiti. Igrivo agresivnost opazimo pri

različnih borilnih veščinah in pri nekaterih športih. Samopotrditvena agresivnost ne vsebuje nikakršne

sovražnosti do drugih, je pa pokazatelj odločne usmerjenosti k cilju. Slednja agresivnost posamezniku

pomaga pri aktivnem pristopu k problemom, raznim dejavnostim in boljši inovativnosti na več področjih.

Osebe, ki imajo visoko samopotrditveno agresivnost, so manj napadalne, sovražne, manjkrat se branijo,

saj imajo manjši občutek ogroženosti (Mrak Černelič, 2001).

Obrambna agresivnost je najpogostejša oblika agresivnosti. Mrak Černelič (2001) pojasnjuje, da

obrambna agresivnost pride na plano, ko se posameznik počuti napadenega, ogroženega tako na fizični

kot psihični ravni. Pomen obrambne agresivnosti je ohranitev življenja in posameznikove osebnosti.

Obrambno agresivnost ponavadi prikliče strah, ki je namišljen ali pa podzavesten, to povzroči

neprilagojeno agresivnost. Do tega dogodka pride ko je posameznik močno zagledan vase oziroma ob

narcisoidnosti. Posameznik je narcisoiden, ko doživlja in vidi samo sebe, svoje telo, svoje potrebe, čustva

in misli, vse kar pa se dogaja okoli njega pa mu ne prestavlja nič pomembnega oziroma nikakršnega

pomena.

Kot smo že omenili, Erich Fromm deli obrambno agresivnost na konformistično in instrumentalno

agresivnost. Konformistična agresivnost predstavlja ubogljivost, ki sloni na avtoriteti, torej agresivno

obnašanje ne izhaja iz posameznika, temveč neke avtoritete. Kot primer lahko ponudimo skupino

vojakov v vojni, ki ves čas sodelujejo, če vojak odkloni poslušnost potem si je neposredno nakopal

grožnjo usmrtitve. Potem je tu še instrumentalna agresivnost, ki predstavlja nekakšen instrument, s

katerim posameznik poskuša doseči uresničitev zunanjih ciljev. Taka agresivnost ne opisujejo močna

čustva in nikakor ne pomaga obrambi kot tudi neposrednemu sproščanju napetosti. Primer take

agresivnosti predstavlja umor iz koristoljubja, delo mafije ali pa aktivnost vojaških plačancev (Mrak

Černelič, 2001).

Mrak Černelič (2001) pravi, da si »Zločesto« agresivnost razlagamo kot nezadostno zadovoljevanje

človekovih potreb. Fromm loči dve vrsti, začasne in predhodne oblike, ki se pokažejo kot nekakšen

trenutni odziv na nekakšen neprimerne življenjske pogoje in tiste, ki izvirajo iz razdiralnega značaja. Med

začasne, predhodne oblike prištevamo maščevalnost in ekstatično agresivnost. Obe agresivnosti lahko

kaj hitro postanejo karakteristična posebnost. Maščevanje postane posameznikov centralni življenjski

smoter. Ekstatična agresivnost pa lahko preraste oziroma se pridruži razdiralni ideologiji, na primer

nacizem. Klasičen primer razdiralnega karakterja po Frommu je sadizem. Tak karakter oziroma značaj

opisuje trma, natančnost, skopost, togost in pretirana čistoča. Fromm misli, da imajo pomembno vlogo

pri izgradnji značaja tudi družbeni odnosi. Družba, ki izkorišča posameznika ima pomembno vlogo pri

razvoju sadizma.

Najmočnejša oziroma skrajna oblika sadizma pa po Frommu predstavlja nekrofilni značaj. Nekrofilni

karakter zajema skupek sadističnih, narcisoidnih in avtističnih teženj. Cilj posameznika z nekrofilnim

značajem je izničenje vsega živega, ne kot pri sadistu, kateremu je cilj nadvladati neko drugo osebo.

Nekrofilni karakter predstavlja najhujšo in najnevarnejšo obliko duševne motenosti, ki jo opisuje

nagnjenost do vsega neživega, propadajočega in mehaničnega, uničevanje življenja in vsega živega je

temelj nekrofilije. Za primer nekrofilije lahko podamo nacistične zločine oziroma zločince, kot sta Hitler

in Himmler (Lamovec in Rojnik, 1978).

Lamovec in Rojnik (1978) poudarjata, da se razčlenitev agresivnosti, ki smo jo omenili zgoraj, nanaša

pravzaprav samo na njeno psihološko vlogo. Benigno agresivnost najdemo opazimo pri normalnih

osebah, maligno agresivnost pa zaznamo pri osebah, ki imajo moten značaj. Znano je, da tudi pozitivna

(benigna) agresivnost pri posamezniku samemu, lahko v neki drugačni družbeni situaciji privedejo do

razdiralne situacije.

1.1.3. Oblike izražanja agresivnosti in osebnost

Različne osebnostne značilnosti ob medsebojnem prepletanju raznih učinkov vzgoje pripeljejo do razvoja

takšnih in drugačnih oblik agresivnosti.

Poznamo osebnostne lastnosti, ki že kar same po sebi vzpodbujajo ali pa zaustavljajo agresivnost

oziroma agresivno vedenje. Takšne osebnostne lastnosti so stopnja splošne aktivnosti posameznika,

impulzivnost, ter moč čustvenih reakcij. Slednje lastnosti skupno imenujemo temperament,

posameznikov stil, ali pa kar način obnašanja. Temperament dobi svojo pravo obliko že zelo kmalu, v

samem otroštvu in ostane v veliki meri nespremenjen, izraža pa se v posameznikovem delovanju na

različnih področjih. Temperament in njegove lastnosti je v veliki meri pogojen dedno, koliko nanj vpliva

okolje pa še ni popolnoma pojasnjeno (Lamovec in Rojnik, 1978).

Same lastnosti temperamenta pa niso edine, ki vplivajo in so v povezavi z agresivnostjo. Tu je še mnogo

osebnostnih lastnosti, ki so po navadi rezultat učenja. Če dobro poznamo osebnostne lastnosti neke

osebe, potem lahko tudi dobro predvidevamo kakšno bo posameznikovo agresivno vedenje. Iz vsega

tega lahko razberemo tudi pogoje socialnega učenja, v katerih je oseba odraščala. Lamovec (1978, str.

71.-72.) pravi, da: »Med take lastnosti prištevamo stopnjo neodvisnosti, zaupanja vase, razvitosti jaza,

dominantnosti, samokontrole oziroma razvitosti super-ega, spolne identifikacije, radikalizma, pa tudi

stopnjo osebnostne (integracije) ter čustvene uravnoteženosti«.

Eden od bolj pomembnih dejavnikov, ki vplivajo na razvoj agresivnosti je stopnja vzburjenja, ki je pri

vsakem posamezniku na različnem nivoju. Povečana agresivnost se zgodi zaradi večjega delovanja

simpatičnega živčnega sistema. Samo povečano vzburjenje pri človeku še ne bo povzročilo, je pa

pomembno, da ga bo posameznik v tej meri interpretiral. Vzburjenost se bo prelevila v agresivnost

oziroma agresivno vedenje le, če bo posameznik vzburjenost sprejel kot nekaj agresivnega.

Lamovec in Rojnik (1978) razlagata, da je bil Buss-Durkee psiholog, ki je odkril oziroma izdal vprašalnik

agresivnosti, ki je sestavljen iz osmih oblik agresivnega vedenja. Telesna agresivnost, posredna

agresivnost, razdražljivost, negativizem, sovražnost, sumničavost, besedna agresivnost, občutki krivde.

Telesna agresivnost je povezana s pripravljenostjo osebe za telesno obračunavanje v raznih situacijah.

Posredna agresivnost predstavlja agresivnost pri kateri namen in cilj agresivnosti ni točno določen. To je

na primer loputanje z vrati, metanje različnih stvari, norčevanje ali zbijanje šal na račun osebe, ki nam ni

pri srcu. Razdražljivost je nekakšna povečana občutljivost osebe na čustvenem nivoju, zato se taka oseba

hitro razburi, plane v jezo, ogorčenost in podobno. Negativizem je nekakšno nasprotovalno vedenje

posameznika, ki zavrača moč in vpliv avtoritete. Sovražnost je oblika agresivnosti, ki izhaja iz sovraštva in

ljubosumnosti. To ljubosumje ali sovraštvo je lahko izmišljeno ali pa temelji na resničnosti. Sumničavost

je nezaupljivost, in pretirana previdnost v mnogih situacijah, prepogosto pa je sumničav posameznik

prepričan, da je žrtev zaničevalnih pogovorov ali sovražnih naklepov. Besedna agresivnost je oblika

agresivnosti, ki temelji na grobih, neprimernih besedah oziroma besednih zvezah, kot so grožnje,

preklinjanje, kričanje in tako naprej. Občutek krivde je osma in zadnja oblika agresivnosti po teoriji Buss-

Durkee. Občutek krivde predstavlja navznoter obrnjeno agresivnost, ki se odraža v tem, da posameznik

ne verjame vase, si ne zaupa in ima o sebi lahko celo negativno mnenje ali samopodobo.

Buss-Durkeejev vprašalnik agresivnosti med ostalimi dejavniki meri tudi jakost procesov vzburjenja

oziroma ekscitacije in jakost zaviralnih procesov oziroma inhibicije. Če je oseba vzburjena ima ta oseba

bolj vzdržljiv in manj občutljiv živčni sistem, ob večji stopnji aktivnosti, višjimi absolutnimi pragi in tako

naprej. Če pa je oseba bolj nagnjena k zaviranju živčnih procesov, se to kaže v zmožnosti prekinjanja,

odlaganja in nadzora reakcij. Ravno moč zaviranja je še dandanes slabše preučena in raziskana kot moč

vzburjenja.

Na temo oblik izražanja agresivnosti, dejavnikov in načinov obvladovanja agresivnosti je Tušak (2001)

napisal zanimiv članek. Članek je posvečen predvsem obvladovanju agresivnosti in nasilja v šoli, vendar

kljub temu poda kar nekaj zanimivih podatkov.

Agresivnost odraslih in predvsem otrok je pridobljena tako kot ostala obnašanja in dejavnosti. Agresivno

obnašanje razvijemo predvsem, ker smo se iz preteklih izkušenj naučili agresivnosti, ker smo v

preteklosti prejemali nagrade za agresivno vedenje in ker je na nas vplival agresiven model oziroma

okolica. Prepogosto doživljanje frustracij in neprijetnih občutkov, ki si jih posameznik razlaga kot

neupravičene, včasih celo namerne, lahko kaj hitro pripeljejo do razvoja agresivnega obnašanja in

agresivnih navad. Torej, kateri so dejavniki za pojav agresivnosti v šoli? Na agresivno vedenje

posameznika najpomembneje vplivajo osebnostne lastnosti. Poleg osebnostne lastnosti pa imajo

pomembno vlogo še frustracijska toleranca osebe (višja bo ta toleranca, manj bo oseba agresivna),

stresne situacije, komunikacija in interakcija z okoljem, percepcija različnosti v učiteljevem obravnavanju

in ojačevanju agresivnih reakcij. Ravno na slednje dejavnike lahko učitelj v šoli ali trener v klubu največ

vpliva (Tušak, 2001).

Kontroliranje agresivnosti je zelo zahtevno, vendar zelo pomembna kvaliteta osebe. Če gledamo na

nastanek agresivne reakcije pri učencu kot na sistem, potem mora učitelj ali trener brez dvoma bolj kot

učenec, s svojim pristopom in delovnim položajem obvladati situacijo. Učitelj in trener sta odgovorni,

zreli, dovolj stari osebi, da bi morali ravnati po načelu zmanjševanja pretirane napetosti in znati situacijo

umiriti. Najpomembnejše v takšnih situacijah je, da se učitelj uspe obvladati in mirno pristopiti k

reševanju problema. To še ne pomeni, da mora učitelj oziroma trener dopuščati takšno vedenje in

popuščati učencem, nikakor ne. Vsako tako imenovano popuščanje se bo slej ali prej vrnilo učitelju ali

trenerju še v večji in težji obliki. Dosledni in pravilni postopki so pri reševanju konfliktov ključnega

pomena. Učitelj ali trener naj bi ob pojavu konflikta, hitro in preudarno analiziral konflikt, če se učitelj

pripravi že v naprej, potem otrokom jasno da vedeti, da pozna rešitve in izhode iz tega položaja. Učitelj

naj bi poznal v teoriji in praksi različne tehnike relaksacije za zmanjševanje vzburjenja, da bi tako

zmanjšali verjetnosti ekscesne agresivnosti. Priporočljivo je tudi opozarjanje in pripravljanje otrok

oziroma učencev na različne stresne situacije, ki se lahko zgodijo v prihodnosti. Pred izjemno zahtevnimi,

stresnimi in napornimi dogodki za otroka, je pametno in koristno obiskati psihologa, da se otrok lažje

pripravi na situacijo, ki prihaja. Kot vemo agresivnost izhaja že iz otroštva, kar pomeni, da je zelo

koristno tesno sodelovanje učiteljev in staršev. Vemo tudi, da agresivnost lahko sprožijo notranji in

zunanji dejavniki. Zato je pomembno, da ima učitelj ali trener dober vpogled v otrokovo počutje,

značilnosti, sedanje in pretekle izkušnje, za kar je ponovno potrebno dobro sodelovanje s starši (Tušak,

2001).

1.1.4. Agresivnost kot odziv na frustracijo

Danes večina sodobnejših avtorjev ne upošteva oziroma zavrača instinktivistično pojmovanje

agresivnosti in razlaga agresivno vedenje kot nekakšen odziv posameznika na različne frustracije.

Lamovec (1978, str. 21) pravi, da: »Erich Fromm loči dve vrsti agresivnosti. Prva, ki je skupna tako

človeku kot živalim je dedno pogojena težnja k napadu ali begu, kadar so ogroženi osnovni življenjski

interesi. To je pozitivna (benigna) agresivnost, ki je nujna za obstanek posameznika in vrste ter služi

prilagoditvi. Traja le toliko časa, dokler deluje mnenj vzrok, z razrešitvijo frustracije pa preneha«. Za

človeka je značilna tako imenovana »zločesta« agresivnost, ki vsebuje maščevalno, ekstatično in

karakterno agresivnost. Omenjene oblike agresivnosti nimajo nikakršne prilagoditvene vloge in niso

dedno zasnovane. Različni avtorji jih spoznavajo kot nekakšne strasti, ki predstavljajo gorivi

nadomestnega zadovoljstva. V pravih življenjskih pogojih se pri človeku oblikuje ustvarjalni karakter, ki

se pokaže pri ustvarjalnem delu in ljubezni. Pri ljudeh, ki so živeli v pravih življenjskih pogojih najdemo

samo pozitivno agresivnost, ki jih močno olajša premagovanje frustracij. Človek, ki ni živel v pozitivnih,

dobrih okoliščinah oziroma pogojih, pa bo razvil razdiralni (destruktivni) značaj. Ta značaj oziroma

karakter razvije zato, da bi deloval ustvarjalno, če ne more ustvarjati, bo uničeval (Lamovec in Rojnik,

1978).

Agresivnost je vedno posledica neke frustracije. Pojav agresivnega vedenja vedno predpostavlja obstoj

frustracije in obratno, obstoj frustracije vedno vodi v neko obliko agresije. Frustracija je definirana kot

stanje, ki se pojavi ob motnjah, ki otežujejo doseganje ciljev. Z drugimi besedami, kadarkoli se pojavi

kakršnakoli vrsta agresivnega vedenja, je to v skladu s prej omenjeno hipotezo, in to agresivno vedenje

je vedno posledica neke frustracije ali neke prepreke pri doseganju ciljev. Tudi obratno velja, kadar je

organizem utrpel kakršnokoli frustracije ali oviro pri doseganju ciljev, bo to preraslo v nekakšno vrsto

agresivnosti (Kaufmann, 1970).

Kaufmann (1970) razlaga, da v bistvu ta trditev, da agresivnosti sledi frustraciji in frustracija povzroča

agresivnost, kmalu naleteli na težave oziroma nasprotovanja. Kratko opazovanje je poudarilo, da zelo

pogosto ljudje, pa tudi živali, so pogosto izpostavljeni stvarem, ki ovirajo njihovo doseganje in

uresničevanje ciljev in kljub temu ne prikazujejo agresivnega vedenja. Res je, avtorji so priznali, da ni

potrebno da je taka agresivnost vedno vidna, vendar pa trdijo, da čeprav se ta agresivnost nekako

prikrije oziroma skrije, ni bila nikoli uničena, vedno je prišla na dan, takoj ali pa z zamudo.

Bolečina je tudi velik razlog, ki včasih povzroči agresivno vedenje posameznika. Obstaja hipoteza, ki

zajema učinke, da agresijo izzove bolečina. Nekateri avtorji pravijo, da sama bolečina še ne pripelje do

agresivnega odgovora, temveč povezava med bolečino in frustracijo. Ko je bolečina tako huda oziroma

tako neprijetna, ta povzroči frustracijo, frustracija pa se spreobrne v agresivno vedenje. Frustracija in

agresivnost pripadata v razred averzivnih dražljajev (Kaufmann, 1970).

1.1.5. Fiziološke osnove in telesni izrazi agresivnosti

Čeprav v človeškem telesu ne obstajajo posebni centri, ki naj bi nadzorovali agresivnost, je kljub temu

agresivno obnašanje povezano z fiziološkimi mehanizmi. Različne raziskave potrjujejo, da je agresivno

vedenje ne obstaja popolnoma ločeno od zunanjih dejavnikov oziroma dražljaji, ki sprožajo neko

agresivno vedenje, poleg tega pa je agresivno vedenje povezano tudi s preteklimi izkušnjami. Fiziološke

osnove so le nekakšen predpogoj za dejansko agresivno vedenje. Za povzročitev agresivnega vedenja

morajo obstajati ustrezni zunanji dejavniki oziroma dražljaji, samo aktiviranje fizioloških vzorcev ne bo

pripeljalo do agresivnega vedenja. Kakšen obseg in intenzivnost dražljajev, ki sprožijo agresivno vedenje

človeka je odvisno od posameznih fizioloških struktur in od posameznika samega (Lamovec in Rojnik,

1978).

Ribarič (2000) v svojem članku omenja, da agresivno vedenje močno povezano z delovanjem limbičnega

sistema in njegovih povezav s skorjo velikih možganov. Pojavlja se vse več dokazov, da sta oba vzorca

agresivnega obnašanja vzrok različnih patofizioloških sprememb v možganih. Današnje raziskave

poročajo, da so osebe, ki so se agresivno vedle bile brez vidnih poškodb ali patoloških sprememb na

možganih, imele pa so zmanjšan pretok krvi v čelnem (frontalnem) in senčnem (temporalnem) režnju

velikih možganov. Pri ženskem spolu se agresivno vedenje povezuje z zvišano plazemsko koncentracijo

estrogena, pri moškem spolu pa je povečana koncentracija testosterona.

Da bi dobro razumeli agresivno vedenje, moramo čim bolje razumeti fiziologijo čustev. Ribarič (2000, str.

758) pravi, da: »Sodobna funkcionalna nevroanatomija uvršča v limbični sistem naslednje strukture z

njihovimi medsebojnimi povezavami: parahipokampalni, cingulatni, subkalozni in dentatni girus;

hipokampus, hipotalamus, anteriorni talamus, mamilarna telesa, prefrontalni korteks in amigdala«.

Raziskave na ljudeh nam potrjujejo povezavo med morfološko spremembo limbičnega sistema ter

agresivnim obnašanjem oziroma vedenjem. Nekaj izmed mnogih študij kaže na to, da je možna pozitivna

povezava med stopnjo motene funkcije čelnega režnja in stopnjo ponavljajočega agresivnega vedenja.

Pri ljudeh, ki so imeli razne psihološke zdravstvene težave in so doživljali nekontrolirane izbruhe agresije

so potrdili zmanjšan pretok krvi in zmanjšano porabo glukoze v levem čelnem in senčnem možganskem

režnju, glede na primerjave z zdravimi osebami. Poraba glukoze je zelo različna pri zdravih in ne zdravih

bolnikih s shizofrenijo. Na primer, agresivni bolniki s shizofrenijo so imeli manjšo porabo glukoze izrecno

samo v levem senčnem režnju, nenasilnim bolnikom pa je primanjkovalo glukoze v obeh senčnih režnjih

(Ribarič, 2000).

Raziskave na mladoletnikih starih med petnajst in sedemnajst let potrjujejo povezavo med zvišano

serumsko koncentracijo testosterona in povečano verjetnostjo agresivnega odgovora na razne

frustracije. Pri odraslih je glavni dejavnik povečanja koncentracije testosterona zmaga, glavni dejavnik

znižanja testosterona pa je poraz. Agresivno obnašanje se ne navezuje samo na moški spol, seveda se

agresivno vedejo tudi pripadnice ženskega spola. Pri ženskah testosteron ne spreminja in ne vpliva na

agresivnost samo. Pri ženskah je glavni dejavnik agresivnega vedenja povečana plazemska koncentracija

estrogena (Ribarič, 2000).

Ribarič (2000) potrjuje, da so raziskave potrdile tudi povezavo med zvišano koncentracijo razgradnih

produktov noradrenalina v likvorju in nivojem agresivnega vedenja. Ta povišana koncentracija

razgradnih produktov naj bi se zgodila zaradi povečanega izločanja noradrenalina v možganih. Tudi

serotonin ima kar pomembno vlogo pri pojavu agresivnega vedenja. Serotonin povečuje izločanje

različnih hormonov iz hipotalamusa, adenohipofize in skorje ledvične žleze. Preko stimuliranja oziroma

izločanja glukokortikoidov zmanjšuje občutek ogroženosti ali agresivnosti, ki sta posledica vplivanja

noradrenalina na možgane. Večje kot je izločanje kortizola, večja je sinteza serotonina in obratno

(Ribarič, 2000).

Poznavanje fizioloških osnov agresivnosti je pri ljudeh še precej nesistematično. Porast agresivnosti se

po navadi pojavi kot nepričakovani stranski učinek takih in drugačnih medicinskih posegov. Potrdili so,

da draženje zadnjega predela hipotalamusa povzroči nagle občutke besa. Podoben izbruh besa so opazili

tudi pri vbrizgavanju atropina v predel septuma in hipokampusa, pri bolnikih z tumorjem na možganih,

epilepsijo in drugimi okvarami. Drugače pa je pri draženju mandljevih jeder, agresivnost se po navadi

zmanjša (Lamovec in Rojnik, 1978).

Telesni izrazi agresivnosti vsebujejo večje število telesnih občutkov in znakov, ki se pojavijo ko je človek

pod vplivom povečanega čustvenega vzburjenja. Nekateri značilni telesni izrazi agresivnosti so,

povečanje krvnega pritiska, obraz pordeči, žile na čelu se odebelijo in postanejo vidnejše, telo pa

zavzame izzivalno držo, ob močnejših občutkih agresivnosti posameznik le s težavo obstoji na mestu, v

rokah pa občuti močan pritisk oziroma napetost. Takšen telesni napad je del reakcije telesa na jezo,

vendar ga lahko posameznik zaustavi ali pa preusmeri na besedno raven. Nekatere osebe, ki poskušajo

zavirati izraze jeze, pogosto razvijejo psihosomatske simptome, kot so povečan krvni pritisk, zardevanje,

lahko pa izbruhne tudi v hujši obliko kot so čiri na želodcu in podobno (Lamovec in Rojnik, 1978).

Lamovec in Rojnik (1978) pojasnjujeta, da je jeza lahko izražena na različne načine, ki zajemajo tudi

različne stopnje jeze, od rahle razdraženosti pa vse do močnega besa. Ljudje se razlikujejo v tem kaj jih

pripravi oziroma spravi v jezo, kako hitro se ujezijo, zato lahko jeza pride na plano počasi in postopoma,

ali pa se kar na enkrat pokaže v polni obliki. Pri nekaterih ljudeh ni vmesne stopnje in se ujezijo v

trenutku, ne gredo čez prehodna obdobja kot je razdražljivost. Drugi ekstrem pa so ljudje, ki se

pravzaprav nikoli zares ne razjezijo oziroma tega ne pokažejo ali pa se sploh ne zavedajo. Trajanje jeze se

pri ljudeh mnogo razlikuje. Ljudje, ki so v tisti kritični situaciji, ki je povzročila jezo doživeli vrhunec jeze

jih po navadi jeza hitro mine, pri ljudeh, ki pa tega vrhunca niso doživeli, pa lahko občutek jeze traja še

dolgo po tem dogodku.

Sama jeza se lahko preliva tudi z ostalimi čustvi kot je strah, žalost, gnus, presenečenje, včasih pa se

pojavlja skupaj z občutkom zadovoljstva, to se kaže v posmehu. Zadovoljstvo nakazuje, da nekateri ljudje

najdejo v jezi velik užitek, ljudje se radi prepirajo ali pa kar pretepajo. Nekaterim ljudem jeza pripomore

pri zbliževanju in dojemanju druge osebe. Potrditev slednjega so mnogi zakonski pari, ki jim za njih

običajni izbruhi jeze pomagajo pri boljši spolnosti in povečanem občutku čutenja drug drugega oziroma

bližine. Jeza pri nekaterih ljudeh povzroča povečanje spolne privlačnosti in vzburjenja, spet pri drugih pa

je ravno obratno in ljudi oddaljuje od spolnosti (Lamovec in Rojnik, 1978).

Lamovec in Rojnik (1978) pravita, da je obraz zelo pomembno sredstvo za izražanje jeze, agresivnosti

oziroma katerega koli čustva, ki ga oseba občuti v tistem trenutku. Ljudje smo po veliki večini vizualnega

tipa, kar pomeni, da ljudje težko razberemo čustva svojega sogovornika, če nam sam ne pokaže z

izrazom na obrazu oziroma z obrazno mimiko. Nekateri ljudje niso sposobni pravilno in dobro pokazati

čustev, kar pomeni, da imajo taki ljudje težave z komunikacijo, povezovanjem, zbliževanjem in samo

socializacijo.

1.1.6. Vpliv modelov na agresivnost

Mnogo raziskav omenja vpliv nekega modela na razne aktivnosti posameznika. Ljudje si izberemo

nekega vzornika katerega zavedno ali nezavedno posnemamo na takšen ali drugačen način. Torej

obnašanje nekega posameznika je v veliki meri odvisno tudi od obnašanja ljudi ki so nam blizu, ali pa

nam predstavljajo vzornike oziroma modele (Bandura, 1973).

Bandura (1973) pojasnjuje, da je ravno agresivno vedenje najbolj pogosto posnemano pri človeški in

živalskih vrstah. Agresivni modeli vplivajo predvsem na otroke, adolescente, seveda pa vplivajo tudi na

odrasle. Modele ali vzornike si izbirajo tako moški kot ženske. Večina študij, ki govori o povezavi učenja

nekega vedenja z modelom, potrjuje, da so filmi z agresivnim vedenjem posneti zato, da bi pritegnili

širšo množico gledalcev. Agresivno vedenje večino ljudi privlači, se jim zdi zanimivo, jih spravi v ekstazo,

hkrati pa jih preko agresivnega modela v filmu pripravi do učenja agresivnega vedenja. Leta 1963 sta

Walters in Llewellyn-Thomas naredila raziskavo kakšen vpliv ima film na gledalca. Dvema gledalcema sta

najprej prikazala agresivni film poln pretepa z noži. Oba gledalca sta se po ogledu tega filma obnašala

bolj agresivno in napadalno. Po ogledu prvega pa sta jima predvajala umetniško-kulturen film, ki je bil

zelo umirjen, tih in sproščen. Po tem filmu sta se oba gledalca počutila in obnašala bolj sproščeno,

umirjeno in veselo. Na agresivnost vplivajo tako pravi modeli, na primer ljudje, kot simbolični modeli, na

primer film v prejšnji raziskavi.

Agresivni odziv običajno vsebuje dva pomembna elementa. To sta agresivno vedenje napadalca in

bolečina, ki jo izraža žrtev. Številne raziskave so poročale o spremembah v agresivnem vedenju ob

gledalčevi izpostavljenosti agresivnemu vedenju (Bandura, 1973).

Znaki bolečine in poškodbe, ki izhajajo iz otrokovega agresivnega vedenja se pojavljajo dovolj pogosto v

povezavi z odstranitvijo svojih frustracij, pravi Bandura (1973). Ko otrok vidi bolečine pri drugi osebi,

lahko v tem vidijo in pridobijo lastnost nagrajevanja in s tem povečujejo agresivnost. V nasprotju s tem

bi bilo treba iz načela generalizacije in objektivnega vzburjenja napovedati, da izrazi bolečine izzovejo

sočutne in anksiozne reakcije, ki služijo kot inhibitorji agresivnosti.

1.2. Agresivnost in šport

Kristančič razlaga, da je šport eden izmed boljših načinov s katerim si lahko človek pomaga izprazniti

prekomerno nabrano količino agresivnosti v telesu. Šport je nastal iz ritualiziranega boja. Šport si lahko

razlagamo tudi kot nekakšno obliko ne prijateljskega boja, ki ga nadzorujejo in usmerjajo stroga kulturna

pravila. Motiviranost v športu je predvsem agresivnega izvora. V osnovi šport služi kot sredstvo

izboljševanja zdravja in katarzična oblika praznjenja agresivnega vedenja oziroma nagona. Vendar to še

zdaleč ni vse. V športu so prisotne močne emocije, ki nas prisilijo v to, da se jih naučimo zavestno

kontrolirati oziroma nadzorovati. Nauči nas odgovorno sprejemati odločitve, postavljati pravilne

dolgoročne in kratkoročne cilje, nauči nas upornosti, s katero se znamo znova in znova motivirati in

dvigniti iz na videz nemogoče situacije, nauči nas poštene igre, spoštovanja drugih ljudi. Kristančič (2002,

str. 100) pravi, da: »Tako šport prispeva k oblikovanju norm družbenega vedenja«. Šport kot fizična

aktivnost pomaga zmanjševati stres, sprošča nas, možgani celo proizvajajo hormon sreče.

Kajtna in Jeromen (2007, str. 100) pravita, da: »Že Aristotel je rekel, da je lahko vsakdo jezen in da je to

pravzaprav lahko. Težko pa je biti jezen na pravo osebo, v pravi meri, ob pravem času, za pravo stvar, na

pravi način«. Šport je dejavnost oziroma aktivnost pri kateri velikokrat prihaja do pretirane jeze,

razburjenja, agresivnega obnašanja in tako naprej. V športu smo lahko razburjeni zaradi veliko stvari, na

primer zaradi nepravilne sodniške odločitve, provokativnega obnašanja nasprotnikov, nešportnega

navijanja gledalcev, ali pa zaradi grobega načina posredovanja trenerja. Vse to nas lahko spravi iz tira in

nas pripelje do agresivnega obnašanja. Jeza in agresivnost sta bila vedno v povezavi. Žal imata oba

pojma v očeh navadnih smrtnikov negativen predznak. Današnji psihologi pa znova in znova potrjujejo,

da je agresivnost in jeza lahko nekaj zelo koristnega, še posebej pri športu samemu. Zato se v športu deli

agresivnost na reaktivno, ki je negativna in instrumentalno, ki predstavlja pozitivno agresivnost.

Psihologija športa je znanstvena smer pri kateri so principi psihologije logično umeščeni v šport. Takšni

principi so dodani v šport z namenom povečanja performansa. Pravi športni psiholog ne bo usmerjen

samo v končen rezultat športnika in ga bo zanimalo še veliko več, na primer kako bo športnik

napredoval, se bogatil tudi na osebnostnem nivoju oziroma kot človek sam. Način razmišljanja »zmaga

ali nič« je nepravilna, ne konstantna in nas bo pripeljalo daleč od svojega zastavljenega cilja. Cilj

športnega psihologa je pripeljati posameznika do svojega maksimuma, ne pa da bo postal svetovni prvak

v svoji disciplini, vsi nismo rojeni za to, vendar vsak športnik pa lahko s pravim usmerjanjem in pravo

pomočjo uspe na takšnem nivoju kot je sam sposoben in si to tudi zasluži. Imamo športnike, ki jim dobri

rezultati dvignejo samozavest, samokontrolo, motivacijo in tako naprej. Obstajajo pa tudi športniki, ki

jim dober, sproščen in kvaliteten nastop pomeni več kot sama zmaga in se iz tega naučijo veliko več,

postanejo samozavestni, imajo dobro samokontrolo in motivacija se jim še dodatno poveča. Športna

psihologija na splošno je zanimiv predmet, ki je posvečen napredovanju obeh, športnika samega in

bogatenju socialne psihologije oziroma družbe same (Cox, 1994).

V zadnjih dvajsetih letih se je psihologija na splošno in psihologija v tenisu uspešno razvijala predvsem

na štirih področjih. Prvi napredek je bil opravljen na psiholoških vprašalnikih, ki so bili še pred leti preveč

splošni in dvomljivo zapisani. Sedaj ima vsak šport svoj psihološki vprašalnik, ki je konkreten, enostaven

in hiter za ocenjevanje psihološke pripravljenosti športnika. Drugi napredek je ta, da je sedaj mentalni

trening enakovreden tehničnemu in taktičnemu treningu, kar v preteklosti ni držalo. Sedaj je mentalna

pripravljenost igralca eden od pomembnejših parametrov, ki kaže kakovost teniškega igralca. Psihologija

je sedaj vključena in se izboljšuje na samem igrišču, z raznimi vajami, ki povezujejo tako tehnični del,

taktične namere in mentalni trening. Leta so pripeljala tudi nove pripomočke, ki pomagajo teniškim

igralcem pri napredovanju na mentalnem področju. Eksponentna rast moderne tehnologije sedaj

omogoča teniškim trenerjem in športnim psihologom veliko lažje opravljanje dela, z raznimi video

analizami, računalniškimi programi in bio-feedback metodami. Poznamo kar nekaj sodobne opreme, ki

nam pomaga izboljšati mentalno pripravljenost športnikov kar na igrišču. Za vizualno koncentracijo

uporabljamo v tenisu različne velikosti teniških žogic in žogice različnih oblik, ki imajo drugačen odboj.

Nadzorovanje telesnega vedenja lahko opravimo z enostavno vajo, ki jo opravimo s pomočjo navadne

kocke za igranje raznih iger. Kocka ima šest strani, vsaka stran pomeni neko telesno govorico, ki jo bo

moral teniški igralec oponašati. Na kockah so napisane besede, ki pomenijo neko obnašanje in govorico

telesa, na primer bojevnik, zen mojster, oko tigra, poraženec, nervoza, nergač. Igralec mora pred

začetkom vsake nove točke vreči kocko, na katerokoli stran zadane, tisto telesno govorico bo moral

odigrati v naslednji točki. Na tak način se bo igralec začel zavedati kakšno obnašanje mu prinese največ

in katero obnašanje mu vzame največ. Potem tu obstajajo še računalniški programi, preko katerega se

športnik nauči kontrolirati vse od jeze, koncentracije, dihanja, pozitivnih in negativnih čustev na splošno.

Tej tehniki se reče bio-feedback metoda. Igralec si na prst pritrdi napravo, ki zaznava njegovo psihološko

stanje in pošilja podatke v ta program. Igralec preko programa dobi različne naloge, ki ga prisilijo, da

kontrolira svoja čustva na različne načine. Drugi pomemben sodoben računalniški program pa je video

analiza. Obstajajo dobro razviti program, ki tekmovalcu pokažejo, izračunajo in predlagajo optimalne

rešitve v določeni situaciji (Girod, 2009).

Zanimiva je tudi študija, ki govori o povezavi med agresivnostjo in športom, opravila pa jo je Ioana

Oproiu (2013). V študiji so primerjali sedemnajst do osemnajst let stare športnike in štirinajst do petnajst

let stare športnike, pri čemer se je pokazala velika razlika v pojavu agresivnosti. Adolescenti pokažejo

veliko večjo dovzetnost za agresivna vedenja oziroma obnašanja. V adolescenci se mladi športniki zelo

radi primerjajo z ostalimi, radi si izberejo model, ker si želijo nekam pripadati, želijo se čutiti povezane z

nekim modelom ali skupino. Ko športniki vzpostavijo tesno (vsaj na videz) povezavo z skupino ali

modelom, potem hitro začnejo kršiti pravila, se obnašati v nasprotju z normami, vse to, če je model

negativen. Adolescenti se hočejo počutiti proste, da jih nihče ne nadzira, jim ne govori kaj naj počno in

radi bi bili avtonomni. Adolescenti so v tem obdobju še posebej ranljivi, kajti še ne znajo dobro

prepoznavati in kontrolirati čustev, kot sta jeza in agresivnost. Vse našteto lahko vodi do lažje asimilacije

agresivnega vedenja. Kot pravi socialna teorija učenja, agresivno vedenje bo dokončno utrdila socialna

potrditev. Dostikrat se pojavi, da gledalci na tribunah s ploskanjem oziroma kakršnim koli navijanjem

potrjujejo in spodbujajo agresivno vedenje športnika, kar pomeni, da to predstavlja športniku dodatno

vzpodbudo in nagrado, zato bo to v prihodnosti počel še večkrat. Dandanes je šport močno povezan z

agresivnostjo, zato je integracija v takšno okolje povezana z adaptacijo agresivnega vedenja. Kot atlet

oziroma športnik se lahko zelo hitro naučite agresivnega vedenja od okolice v kateri živite, od staršev, od

trenerjev, od soigralcev ali celo od gledalcev. Na žalost, dokler ne bo agresivnosti zamenjala poštenosti

in fair-play, je potrebno poiskati nekakšne rešitve. Oproiu (2013) predlaga, da bi bilo potrebno povečati

promocijo pozitivnih strani športa, ter etičnih in moralnih vidikov v njem. Potrebno bi bilo izboljšati

programe za trenerje, ki bi jih naučili veliko več o agresivnosti, morali in etiki v športu. Na istem področju

bi bilo potrebno izobraževati sodnike v vseh športih in starše športnikov. Skozi šport bi morali

promovirati fair-play in poudarjati pomembnost edukacije (Oproiu, 2013).

Pravilno izmerjena in dozirana agresivnost športnikom služi kot motivacijski dejavnik. Motivacija pa je

stanje, ki posameznika vodi in usmerja k nekemu cilju, pravi Kristančič (2002). Motivacijskih dejavnikov

poznamo mnogo, nekateri med njimi so, prijatelji, moč, ugled, uspeh, nad vladanje in tako naprej. Kot

smo omenili, prava mera agresivnosti pripomore k motivaciji in posledično k uresničevanju zastavljenih

ciljev. Vendar pa je za najboljši uspeh potrebna pravilno dozirana agresivnost, ki je pomembna predvsem

pri kontaktnih športih kot so, rokomet, košarka, nogomet, borilni športi in tako dalje. Veliko manj

pomembno, vendar ne nepomembno pa je doziranje agresivnosti v nekontaktnih športih kot so, tenis,

plavanje, strelstvo, smučanje in tako naprej. Pri kontaktnih športih je potrebno paziti, da agresivnost ne

preseže nivoja, kjer igralec začne kršiti zapisana in nezapisana pravila, ter norme določenega športa, kar

lahko prerase tudi v nenadzorovano in popolnoma nesmiselno nasilje med športniki (Kristančič, 2002).

1.2.1. Dejavniki pri razvoju agresivnosti v športu

Dolgo časa je po mnenju mnogih strokovnjakov šport veljal za katarzo. Vsa odvečna energija, ki se nabira

v telesu skozi vsakodnevno življenje, se nekako mora sprostiti. Sam šport predstavlja odličen in

enostaven način za sproščanje te prekomerne energije. Psihologi ugotavljajo, da naj bi na ta način

zmanjšali agresivno vedenje oziroma obnašanje izven športne dejavnosti. Če bi slednja trditev

popolnoma držala, potem bi bili vsi športniki, po koncu svoje športne dejavnosti sproščeni, umirjeni,

manj napeti in konec koncev manj agresivni. Razne raziskave slednjega ne potrjujejo. Pri ekipnih športih

je bilo potrjeno, da igralci proti koncu sezone postajajo vse bolj agresivni, to naj bi postali zaradi

prevelike fizične in psihične utrujenosti. Po vsej logiki bi pričakovali, da je agresivnost pri mlajših

športnikih večja in z leti upada. Vendar tudi to so raziskave zavrgle, agresivnost se z leti povečuje (Tušak

in Tušak, 1997).

Ko povezujemo šport in agresivnost, potem enostavno moramo omeniti vpliv, masovnih medijev, ki v

sodobnem svetu povzročajo vse večji pritisk na športnike in s tem povečujejo frustracije in agresivnost

športnikov. Mediji vse prevečkrat prikazujejo in ponujajo agresivnost na TV, v časopisih, revijah, radiu in

tako naprej, s tem pa vzpodbujajo agresivno vedenje. Vendar mediji gredo še dlje, agresivno vedenje

velikokrat celo spodbujajo in nagrajujejo (Tušak in Tušak, 1997).

Torej agresivne dejavnike delimo v dve skupini. V prvo skupino spadajo športno-tekmovalni pogoji, v

drugo skupino pa spadajo udeleženci v športu (Tušak in Tušak, 1997).

Tušak in Tušak (1997) pravita, da športno-tekmovalni pogoji vsebujejo tesnost izida, kraj igranja, rezultat

tekmovanja in stopnja fizičnega kontakta. Pri športnikih je bolj verjetno, da bo njihova agresivnost

povečana, če bo osebni kontakt med dvema nasprotnikoma povečan. Večina raziskav priča, da je

posledica vseh težjih poškodb v profesionalnem športu izvor med osebnega stika nasprotnikov. Dostikrat

se zgodi, da tako neprimerno, nešportno agresivno vedenje spodbujajo trenerji oziroma vodstvo kluba,

včasih celo poskušajo ustvariti nekakšno osebno sovraštvo do nasprotnika. V športu še vedno velja

miselnost, da tisti, ki bo igral bolj agresivno, napadalno, tisto ki se bo upal najmočneje udariti

nasprotnika, bo zmagal. Tako razmišljanje športnikov, trenerjev in vseh, ki so prisotni v športu povzroča

porast agresivnost v športu.

Udeleženci v športu se delijo na soigralce, sodniki, trenerji, gledalci (med gledalce uvrščamo tudi

množične medije). V športu in povsod drugje obstaja različnost obravnavanja, nagrajevanja in

kaznovanja agresivnega vedenja. Nekateri športi neposredno agresivnost spodbujajo, včasih je celo

nujno potrebna za obstoj športa (na primer boks, wrestling, rugby in tako naprej). V drugih panogah pa

je agresivno obnašanje odvisno od sodnikov, soigralcev, nasprotnikov, stopnje tolerantnosti gledalcev, v

te športe spadajo, rokomet, košarka, nogomet, hokej in tako naprej. Različni športi imajo različna pravila,

to lahko pri športniku povzroči velik stres, saj ta pravila v določeni meri dopuščajo močno agresivnost,

hkrati pa športniku postavljajo nekakšno omejitev (Tušak in Tušak, 1997).

1.2.2. Posledice pretirane agresivnosti in nasilja

Tušak in Tušak pravita, da lahko same posledice agresivnega vedenja v športu opazi vsak, brez

podrobnih raziskav. Posledice so opazne že med tekmo, sezono ali skozi celotno kariero posameznega

športnika. Poškodbe glave, pretres možganov, razno razni zlomi, poškodbe mišic, poškodbe, ki

potrebujejo operacijske posege, včasih športnik pristane na invalidskem vozičku ali pa se celo smrtno

poškoduje. Slednje posledice so tiste, ki jih gledalci z lahko opazimo. Še veliko več pa je takšnih posledic,

katerih gledalci ne opazimo in ne vidimo, te posledice se pojavijo po končani športni karieri in s starostjo

intenzivnost teh poškodb samo narašča. Poglejmo primer boksarjev. Mnogo boksarjev po koncu kariere

oslepi, imajo hude posledice možganskih poškodb, težave s srcem, bolečine v mišicah in sklepih in

probleme z drugimi esencialnimi telesnimi funkcijami. Mnogo pa je še takšnih posledic in problemov, ki

jih težko opazijo tudi sami športniki in so nekako skrite vsem. Profesionalni športniki imajo po koncu

kariere vse večkrat težave z adaptacijo oziroma prilagoditvijo na drugo, »normalno« življenje, ki ne

zahteva tako velike agresivnosti. Takšni športniki imajo velikokrat probleme z bolj intimnim

vzpostavljanjem stikov, po navadi podcenjujejo ali narobe ocenjujejo ostale ljudi in se veliko hitreje

razjezijo.

Zaradi vseh teh negativnih naštetih dejavnikov, ki jih povzroča prekomerna agresivnost, se moramo

zavedati, da mora obstajati neka omejitev agresivnosti, ki bo vsaj malo pomagala zaščititi zdravje

profesionalnih športnikov med kariero in po njej (Tušak in Tušak, 1997).

1.2.3. Model agresivnosti v športu

Kot smo že omenili na agresivno vedenje pri športu delujejo različni dejavniki oziroma spremenljivke.

Tušak in Tušak (1997, str. 127) pravita, da: »Model vsebuje psihofiziološke, psihološke in socialne

konstrukte«. Ta model je sestavljen s trifaktorsko teorijo sovražnosti in agresivnosti. Prva je dispozicijska

komponenta, ki gradijo človekova dedna reakcijska nagnjenja. Druga je ekscitatorna komponenta, ki z

vzburjenjem in reakcijo pripravi človeka na določeno akcijo oziroma motorično aktivnost. Tretja pa je

izkustvena komponenta emocionalnega vedenja, ki jo sestavlja ocena čustvene reakcije posameznika na

posledico ekscitacije (Tušak in Tušak, 1997).

1.2.4. Merjenje agresivnosti v športu

V športu poznamo dva glavna načina merjenja agresivnosti. Prvi in najbolj enostaven način merjenja

agresivnosti je preko raznih psiholoških vprašalnikov, ki merijo agresivnost kot osebnostne poteze. Drugi

način pa poteka preko opazovanja športnika na igrišču (najbolje v tekmovalnih okoliščinah), ali pa

izzivanje agresivnega vedenja v laboratoriju. Pri športih kjer obstajajo prekrški, je najlažje ocenjevati

agresivnost glede na število prekrškov, ki jih stori posamezen športnik (Tušak in Tušak, 1997).

Bredemeierjeva (1975) je pripravila vprašalnik za ocenjevanje reaktivne in instrumentalne agresivnosti v

raznih športnih situacijah. To lestvico sestavlja samoopis športnika, ter trenerjeva opazovanja o

intenzivnosti, količini in obliki agresivnega vedenja, ki jo športnik kaže. Vprašalnik je zastavljen tako, da

omogoča razlikovanje med instrumentalno agresivnostjo, s katero posameznik ne želi škodovati drugim

in reaktivno agresivnostjo, s katero športnik namerno želi škodovati drugim osebam (Tušak in Tušak,

1997).

Tušak in Tušak (1997) pravita, da je po navadi najboljši način evaluacije agresivnosti, kombiniranje teh

dveh različnih merjenj agresivnosti. Problem pa se pojavi pri tem, da je pri načinu opazovanja ali

izzivanja agresivnega vedenja potrebno dobro znanje o psihologiji, ki ga mnogi trenerji nimajo. Kljub

temu, da trenerji niso dobro izobraženi v psihološki stroki, imajo žal največjo veljavnost pri opazovanju

športnika, kajti le redki športniki si lahko privoščijo strokovno psihološko obravnavanje. Vedno je bil

trener tisti, ki s športnikom preživi največ časa, ima najboljše podatke o njegovi psihični in fizični

pripravljenosti, zato na ta način najlažje in najbolje zazna značilnosti športnikovega obnašanja. Ravno

zato bi bilo smiselno, da sta trener in psiholog v tesni povezanosti, kajti le tako lahko iz športnika

iztisnemo najboljše.

1.2.5. Etika v športni psihologiji

V zadnjem desetletju je postalo jasno, da teorije in tehnike, ki izhajajo iz športne psihologije lahko

zagotovijo oziroma prevesijo tehtnico športnika oziroma ekipe na zmagovalno stran. Mnogi trenerji in

starši si preberejo knjigo ali dve o športni psihologiji in že mislijo, da vse vedo in da so edini, ki lahko

pomagajo športnikom. To seveda ni res! Če trener ali starš nima ustreznih kvalifikacij in ni izobražen v

smeri športne psihologije in kljub temu skuša nadomestiti psihologa, potem je to neodgovorno in

predvsem neetično početje te osebe. Slednje se dogaja čedalje bolj pogosto in ravno zaradi takega

početja so psihologi upravičeno v skrbeh (Cox, 1994).

Delo trenerja ali psihologa na področju športa vsebuje dve različni komponenti. Prva komponenta

vključuje poučevanje, druga pa je bolj klinične narave. Na primer, športni psiholog uporablja tehnike

poučevanja, da pomaga športnika naučiti učinkovito uporabiti tehnike vizualizacije, relaksacije in tako

naprej. Ko je športni psiholog poklican, da nudi klinično pomoč, kot svetovanje, psihoterapijo, ali

psihološko testiranje, je izredno pomembno, da je oseba ustrezno izobražena in licencirana, v

nasprotnem primeru bi bilo to neodgovorno in neetično. Da bi športnim psihologom pomagali pri etičnih

vprašanjih so izdali zapisane etične standarde pod imenom »Ethical Standards for Provision of Services

by NASPSPA Members« (Staff, 1982). Obstaja devet etičnih standardov oziroma principov delovanja

športnih psihologov. Odgovornost, ustrezna kompetentnost, moralni in legalni standardi, pravilne izjave

za javnost, zaupnost podatkov, počutje stranke je vedno na prvem mestu, profesionalni odnos, uporaba

standardiziranih tehnik ocenjevanja in raziskave s strankami ni dovoljeno brez njihovega osebnega

dovoljenja. Slednjih devet etičnih principov delovanja športnih psihologov je temelj in osnova njegovega

delovanja (Cox, 1994).

1.3. Tenis

Tenis je šport, ki se igra z loparjem in majhno rumeno žogico. Igra je namenjena dvema nasprotnima

igralcema, to se imenuje igra posameznikov, obstaja pa tudi igra z dvema nasprotnima ekipama s po

dvema igralcema, ta način igre se imenuje dvojice. Teniška igra se igra na teniškem igrišču, ki je

razdeljeno na dve polovici z mrežo, ki je na sredini visoka 91,4 centimetra, ob straneh pa 106

centimetrov. Teniško igrišče je lahko prekrito s peskom, lahko z umetno trdo maso ali pa s travo. Igrišče

je dolgo 23,77 metra, za igro posameznikov je široko 8,23 metra, za igro dvojic pa 10,97 metra.

Tenis se igra s posebnim teniškim loparjem in teniško žogico, ki je narejena iz gume. Igralca poskušata z

loparjem odbiti žogico iz svoje polovice preko mreže na nasprotnikovo stran. Nasprotnik dobi točko, če

žoga pade v igrišče in se igralec le te z loparjem ne dotakne, če igralec žogico pošlje v mrežo ali izven

nasprotnikovega zarisanega igrišča, ali pa če se žogica pred udarcem odbije od podlage dvakrat.

Pri igri tenisa igralci uporabljajo 8 različnih udarcev. Servis, forehand, backhand, sliece, lob, volley, smash

in drop shot (Höhm, 1987).

1.3.1. Zgodovina tenisa

Igra v kateri se je majhna žoga z roko ali nekakšnim lesenim pripomočkom, podobnim današnjim

teniškim loparjem odbijala čez postavljeno mrežo, se je pojavila že v antičnih časih. Prva oblika

današnjega modernega tenisa se je pojavila pri Rimljanih in imenovali so jo »trigon«. Naslednja različica

tenisa se je pojavila v Italiji, v enajstem stoletju. Igra se je takrat imenovala »gioco del pallone«. Del te

igre so bile tri ali štiri ekipe, vsaka ekipa je imela svoje ozemlje, žogico so odbijali v nasprotnikovo polje z

leseno palico in na ozemlju katere ekipe je žogica obstala, ta je izgubila. V Španiji se je imenovala

podobna igra »juego de pelota« in je vse do današnjega časa ostala nacionalna igra Baskov (Höhm,

1987).

V štirinajstem stoletju je nastala nova različica igre, »jeu de paume«, kar v prevodu pomeni, igra z dlanjo.

Igra je postala zelo moderna, zato je bila tudi del srednjeveških iger. Igra je bila namenjena predvsem

aristokraciji. Igrišče je po navadi merilo 30 metrov v dolžino in 10 metrov v širino, razdeljeno pa je bilo

na pol. Na začetku je sredino igrišča ločila le zarisana črta, nato z vrvjo in na koncu z mrežo. Vse do

petnajstega stoletja se je ta igra igrala z dlanjo, v petnajstem stoletju pa so končno v uporabo prišli

leseni loparji, ki so bili po obliki dokaj podobni današnjim. Čez čas so lopar naredili tako, da je bilo

ogrodje iz lesa, v sredini pa je bilo napeto usnje. V stari francoščini »la journee« pomeni dan in tudi

tekma. Ker ima dan 24 ur in ura ima 60 minut, je tekma predstavljala 24 iger, za zmago v igri pa si

potreboval 4 točke, kar je pomenilo, da je ena točka predstavljala 15 minut v igri, kar pomeni 60 minut v

uri. Ko so ugotovili, da ob izenačenem rezultatu na 45:45 potrebuješ 2 točki zaporedoma in kljub temu

niso želeli preseči števila 60, so se domislili, da bodo rezultat premaknili na iz 45 na 40.

V šestnajstem in sedemnajstem stoletju se je igra razširila iz Francije na centralno in zahodno Evropo,

predvsem na kraljevske dvore. V Angliji je igra »jeu de paume« dobila korenine že v petnajstem stoletju,

igra se je imenovala tennis. Obstaja kar nekaj razlag za pojav tega imena. Najbolj realna razlaga za pojav

imena tennis, pa je ta, da so Angleži prevzeli Francosko besedo »tenez«, kar pomeni igra, ujemi ali pa

gremo. V sedemnajstem in osemnajstem stoletju so Angleži tennis prenesli na odprta velika travnata

igrišča. Ker pa je bila žoga v tistem času narejena iz usnja napolnjenega z platnom, se ta žoga ni odbijala

na travi, zato so v devetnajstem stoletju Angleži naredili gumijasto žogo. Po letu 1830, so Angleži naredili

mnogo raziskav in poskušali na razne načine prilagoditi in uveljaviti tenis med ljudstvom (Höhm, 1987).

Höhm (1987) v svojem delu opisuje prvo Angleško državno prvenstvo v tenisu odigrano 9. junija, leta

1877. Leta 1900 pa je bilo prvič izpeljano še danes popularno ekipno tekmovanje Davis Cup. Za tem

letom je tenis začel postajati pravi šport in ne samo druženje višjega sloja prebivalstva. Vse več žensk se

je vključevalo v tenis in začeli so se ustanavljati klubi po celotnem svetu. Leta 1913 je nekaj teniških

organizacij ustanovilo mednarodno teniško zvezo »federation International de lawn tennis« (FILT), leta

1977 pa so to ime spremenili v Angleško, »International Tennis Federation« (ITF). Tenis je postal

olimpijski šport leta 1988. Uradnega svetovnega prvenstva v tenisu ne poznamo, poznamo pa 4

najmočnejše teniške turnirje na svetu, imenovane Grand Slam. Prvi Grand Slam se igra v Avstraliji v

Sydney-u (the Australian Open), drugi v Franciji v Parizu (the French Open), tretji v Angliji v Londonu

(Wimbledon) in zadnji v Združenih državah Amerike, v mestu New York (the U.S. Open).

1.3.2. Psihologija tenisa

1.3.2.1 Smisel teniške igre

Na splošno gledano, je cilj vsake teniške tekme zmagati. Vendar pa se je potrebno zavedati, da v celotni

teniški zgodovini ni obstajal in ne obstaja niti en teniški igralec, ki bi v celotni svoji karieri zmagal vse

tekme. Dejstvo je, da je tenis šport in sestavni del športa so tudi porazi. Zmaga in poraz sta del istega

kovanca, kar pomeni, da mora obstajati pravi smisel teniške igre nekje drugje, ne samo v neskončni želji

po zmagi, kajti v nasprotnem primeru, bi vsak poraz igralca porinil v vesolje frustracij in depresije (Girod,

2009).

Potrebno je izpostaviti, da je tenis nekakšen skupek različnih življenjskih situacij. To so cilj (žogico je

potrebno poslati v nasprotnikovo polje), ovira (mreža na sredini igrišča), nasprotne sile (to nasprotni

igralec, ter zunanji vremenski dejavniki), odvisnost od drugih (sodniki, nasprotnik), opazovanje ostalih

(udeleženci bo igrišču, kot so gledalci), zunanje meje (začrtano igrišče v katerega je potrebno poslati

žogo), ter na koncu še notranje meje, kar predstavlja igralec sam sebi (Girod, 2009).

Naj bo teniški igralec začetnik, pol profesionalec ali profesionalec, vsak posameznik, ki se udeležuje tega

športa bi se moral zavedati, da je najgloblji pomen belega športa močno oddaljen od površinskih

motivov, ki se po navadi kažejo v veliki želji po slavi in denarju. Pravi smisel igre je vsakodnevno

spoznavanje samega sebe in konstantna osebnostna rast (Girod, 2009).

1.3.2.2. Identiteta teniškega igralca

Girod (2009) pravi, da je največja napaka, ki se lahko zgodi tenisaču ta, da enostavno pomeša tisto kar

on je, s tistim. kar dejansko počne. Vse prevečkrat ob slabših rezultatih od športnikov slišimo negativni

samogovor. Torej, da sami o sebi govorijo negativne stvari, kot na primer, da so nesposobni, niso nič

vredni, da so nihče. S temi slabšimi rezultati ali porazi se povežejo v takšni meri, da hude posledice

dosežejo tudi njihovo identiteto.

Loehr (1997) razlaga, da rezultati ne pomenijo vse in predvsem ne oblikujejo in ne predstavljajo človeka

in njegovo osebnost. Resda se človek lahko skozi take in drugačne rezultate začne obnašati na različne

načine. Na primer zmaga ga lahko naredi bolj ponosnega, vzvišenega, arogantnega, poraz pa bolj

pohlepnega, še bolj pridnega, delavnega. Vendar potrebno se je zavedati, da se osebnost oblikuje pri

vsakem človeku oziroma teniškemu igralcu drugače. Vsak človek je popolnoma svoje vesolje.

1.3.2.3 Vrednote teniškega igralca

Vrednota pomeni tisto, kar predstavlja neko vrednost vsakemu posamezniku posebej. Torej tista stvar, ki

je posamezniku pomembno , to zanj predstavlja neko vrednoto. Za primer lahko povemo, da vrednote

lahko predstavljajo borbenost, spoštovanje, pravičnost, in tako naprej. (Girod, 2009)

Torej katere vrednote so najpomembnejše za teniške igralce?

Najpomembnejše vrednote za tenisače predstavljajo strast, disciplina, volja, borbenost, samonadzor,

drznost, spoštovanje. To je sedem glavnih vrednot, katere mora dober tenisač gojiti že od samega

začetka njegove teniške kariere (Girod, 2009).

Strast predstavlja nekakšno notranjo moč, katera tenisaču pomaga prebroditi vse težke dneve, treninge,

tekme, poraze, utrujenost in tako dalje. Disciplina se kaže v majhnih na videz ne pomembnih stvareh

oziroma dejavnostih, razlaga Girod (2009). Disciplina je vztrajanje pri vsakodnevnih stvareh, kot so dobro

kvalitetno ogrevanje, naporni kondicijski treningi, raztezanje po končanem treningu in podobno. Voljo

predstavlja neko vzdrževanja upanja, tudi v zelo težkih športnih obdobjih, ko tenisaču ne gre nič po

načrtih, vendar kljub temu vztraja in išče pot do rešitve. Borbenost mora biti prisotna v vseh športih,

brez borbenosti si enostavno ne znamo več predstavljati športnika na vrhunskem nivoju. Borbenost je

del velike želje, volje in predanosti igralca nekemu športu. Samonadzor predstavlja nekakšna

kombinacija umirjenosti, koncentracije in energije (Mackenzie in Denlinger, 1991).

Poudariti je potrebno, da imajo pri vrednotah zelo pomembno vlogo starši. Vrednote je potrebno

vzgajati oziroma privzgajati že od samega zgodnjega otroštva. Vrednote predstavljajo neskončen vir

energije, mentalne in fizične moči (Girod, 2009).

1.3.2.4. Prepričanja teniškega igralca

Girod (2008) razlaga, da prepričanje vsakega posameznega teniškega igralca predstavlja močno

povezavo z njegovimi prej omenjenimi vrednotami. Prepričanja dostikrat predstavljajo igralčevo

obnašanje. Treba poudariti, da vrednota predstavlja nekakšno abstraktnost, prepričanje pa je bolj

konkretizirano. Prepričanje se kaže v miselnosti. Torej, če bo teniški igralec imel v mislih, da ne zna

dobro igrati na trdi podlagi, potem bo gotovo vedno odigral veliko slabše na trdi podlagi, kot na peščeni.

Če pa se bo igralec prepričal, da dobro giba in lahko ravno na ta način izkoristi svoje dobre lastnosti na

trdi podlagi, bo vedno bolj napredoval v igri na trdi podlagi.

Od večine teniških igralcev se pričakuje, da bodo ves čas, tako na igrišču, kot tudi izven zelo

samozavestni. Da bi si igralci izgradili in pridobili samozavest si lahko rečejo: »Dobro sem igral v prejšnjih

dneh, zato bom dobro igral tudi danes.« Vendar tak način dvigovanja samozavesti je kratkotrajen in

gotovo ni najbolj učinkovit. Da teniški igralec zares dvigne nivo zaupanja vase, potem mora dobivati

dobre občutke znova in znova, tako, da postanejo že avtomatični in se ob določeni situacijo pojavljajo v

glavi samo pozitivne izkušnje, za to so potrebna leta in leta. Ena od preprostih tehnik za dvigovanje

samozavesti je, da si igralec zapomni kakšne občutke je dobival med uspešnim udarcem in si jih poskuša

vedno znova zapomniti in ponavljati. Občutki po izvedbi dobrega udarca vsi vemo kakšni so, dobri, to pa

za nas ni pomembno, pomembno je kaj se dogaja v naši glavi med udarcem (Mackenzie in Denlinger,

1991).

Torej, teh sedem vredno je temelj za odličnost teniškega igralca. Bistvo prepričanj je to, da z našimi

dejanji potrjujemo to, v kar verjamemo.

13.2.5. Osnovne umske zmogljivosti tenisača

Loehr (1997) opisuje, da pri vsakem tenisaču obstaja veliko različnih umskih zmogljivosti. Pravi pa, da sta

najpomembnejši za tekmovalni tenis dve sposobnosti. Sposobnost, da pogumno, brez, odgovorno,

čustveno zrelo prenesemo neuspeh in sposobnost, da dobro prenesemo tudi uspeh. Vsi najboljši teniški

igralci na svetu imajo ti dve sposobnosti maksimalno dobro razviti.

Teniški igralci morajo mirno in zbrano prenašati frustracije po porazih in evforijo po zmagah. Za primer

vzemimo igralca Gustava Kuertena in njegovo tekmovalno leto 2001. Leto je začel z dvema zaporednima

porazoma v prvem krogu v Sydneyju in na Odprtem prvenstvu Avstralije. Po teh dveh bolečih porazih je

čez 2 meseca prekinil ta niz porazov in osvoji turnir v Santiagu. Po osvojenem turnirju je sledil poraz v

prvem kolu v Monte Carlu, nato pa je sledil neverjeten niz uspehov, finale v Rimu, zmaga v Hamburgu in

za nameček še tretja zmaga v Roland Garrosu. Po finalu Roland Garrosa je odigral še polfinale v

Cincinattiju in zmaga v Indianapolisu. Gustavo Kuerten je pravi primer tenisača, ki je odlično prenašal

frustracije poraza in se zelo hitro po porazih tako psihično kot tudi fizično zelo hitro pobral in znal

prekiniti niz neverjetnih porazov in v hitrem času osvojiti velike turnirje (Girod, 2009).

1.3.2.6. Osnovni mentalni mehanizmi in avtomatizmi v tenisu

Na splošno poznamo tri osnovne mentalne mehanizme. Prvi mehanizem predstavlja zaznavanje.

Zaznavanje pomeni, na kakšen način si mi kot posamezna oseba predstavljamo oziroma zaznavamo

okolje, konkretno na teniškem igrišču. Na zaznavanje močno vpliva naša, koncentracija in

osredotočenost na neko stvar, ker na enkrat ne moremo zaznavati nešteto stvari, je na nas, da se

osredotočimo le na določeno število informacij. Mi smo tisti, kateri odločamo na kaj se bomo

osredotočili in kako pozorni dejansko bomo na to stvar. Drugi mehanizem je razlaga oziroma

interpretacija. Pri slednjem mehanizmu sploh ni pomembno kaj se dogaja v okolici, temveč to, kako si mi

nek dogodek predstavljamo in si ga razlagamo, konec koncev smo mi tisti, ki določamo, kakšen pomen

bomo pripisali določenim dogodkom. Tretji mehanizem predstavlja sposobnost odločanja oziroma

izbiranja odločitev. Po zaznavi in interpretaciji neke informacije, se odločimo na kakšen način bomo

pristopili k izvedbi določene akcije. Torej v tem delu se naš um odloča, razsodi in izbere ustrezno rešitev

v dani situaciji (Girod, 2009).

Čedalje več teniških trenerjev in strokovnjakov omenja, da mora teniški igralec na splošno biti v stanju

»The zone«, torej v nekakšni coni dobrega občutka, kontroliranega obnašanja in popolne koncentracije

in osredotočenosti na cilj. Ko je teniški igralec v stanju »The zone« potem pravzaprav vse teče kot po

maslu, igralec igra brez napak, se počuti odlično, sproščeno, nepremagljivo.

Eden bolj enostavnih načinov kako se spraviti v stanje »The zone«, je pomoč glasbe. Športniki na

treningu, doma v naslonjaču, na ulici, ko se odpravljajo v šolo enostavno poslušajo glasbo, ki jih pomirja

ali jih aktivira. Bolj hitra, agresivna glasba bo igralca naredila bolj aktivnega, zvišala mu bo aktivacijo in ga

naredila še bolj napadalno usmerjenega. Nizko intenzivna, umirjena, sproščena glasba, pa bo teniškega

igralca usmerjala v nižjo aktivnost, sproščenost, umirjenost, enostavno te bo potegnila ven iz nervoze.

Torej poslušanje prave glasbe v pravem trenutku je ena od temeljnih in najbolj učinkovitih metod za

doseganje stana »The zone« (Mackenzie in Denlinger, 1991).

1.3.3. Trening mentalne moči in kontroliranja agresivnosti v tenisu

Pot do uspeha je navadi dolga in zahtevna, polna ovir in frustracij, ki lahko dolgoročno pripeljejo do

agresivnega vedenja. Vse preveč športnikov in športnikovih staršev si želi uspeha čez noč, kar pa žal v

današnji močni športni konkurenci ni mogoče. Prvo pravilo trenerja ali športnega psihologa je pojasniti

športniku in staršem, da je do uspeha dolga, zahtevna pot polna pozitivnih in negativnih presenečenj in s

tem poskuša preprečiti vse prepogoste frustracije tenisačev. Zaupati in zavedati se, da je dobro

postavljen načrt, res kakovosten, uresničljiv in potrebno ga je le minimalno prilagajati. Vse kar delamo v

življenju je potrebno delati po korakih, tako pride tudi uspeh (Orlick, 1999).

1.3.3.1. Postavljanje ciljev, samoocenjevanje in izbor strategije

Prva stopnja pri mentalnem treningu za teniške igralce je postavljanje ciljev. Temelj postavljanja ciljev je

motivacija. Motivacija mora biti na ravno pravem nivoju, ne previsoka niti ne prenizka, da smo sposobni

kar najbolje postaviti cilje. Če je motivacija previsoka so po navadi teniški igralci veliko bolj agresivni kot

manj ali ravno prav motivirani igralci. Motivacija je pravzaprav vse kar nam predstavlja nekakšen motiv,

nas psihično in fizično dvigne, nam da vzpodbudo in nas na trenutke kar ponese proti zastavljenemu

cilju. Motivacija bi lahko na splošno opisali kot spodbujanje in usmerjanje. Motivi se delijo v dve skupini,

na motive potiskanja in motive privlačnosti. Motivi potiskanja so nagoni, fizične potrebe. Motivi

privlačnosti pa so bolj notranjega izvora, kot cilji, ideali, vrednote. Motivi ves čas sodelujejo oziroma

delujejo v nekakšnem medsebojnem odnosu. Včasih se oseba znajde v situaciji kjer bo nanj delovalo več

motivov hkrati, kar lahko osebo pripelje do raznih frustracij, včasih še dlje, do agresivnega vedenja.

Obstaja pa tudi hierarhična razdelitev motivov, ki razloži v kateri situaciji bo prevladal določen motiv

(Kajtna in Jeromen, 2007).

Motivi in cilji so močno medsebojno povezani. Športnik se najlažje motivira s tem, da si postavi dobre

cilje. Za uspešno dosego ciljev je potrebno tudi ustrezno vedenje oziroma pravilno ukrepanje in

obnašanje ob določeni situaciji. Ena od pomembnejših naloga športnika je, da si postavi glavni oziroma

končni cilj in vmesne cilje, ki je vedno več in se smatrajo za veliko bolj pomembne kot končni cilj, ki je

samo en. Te cilje lahko imenujemo tudi dolgoročni cilji in kratkoročni cilji. Če si športnik postavi

kratkoročne cilje, ki so nekoliko lažji, hitreje dosegljivi, jim le tej vračajo pozitivne povratne informacije,

kar pomeni, da je športnik znova in znova motiviran. Če si športnik oziroma tenisač postavi samo

dolgoročne cilje, bo cilje veliko težje izpolnjeval, manj bo imel motivacije in doživljal bo veliko več

frustracij, kot športniki, ki so si postavili kratkoročne cilje. Kratkoročni cilji nam pomagajo ohranjati

motivacijo, če smo si zastavili pretežak cilj, potem nam bo motivacija upadla in le izgubili bomo cilj pred

svojimi očmi. Lastnosti, ki jih dober cilj mora vsebovati so, specifičnost, pravilna težavnost, povratna

informacija o uspešnosti,nam mora predstavljati neko notranjo nagrado (Kajtna in Jeromen, 2007).

Samoocenjevanje in izbor strategije je drugi korak pri psihološkem treningu, ki nam pomaga pri

doseganju vrhunskih rezultatov. Doseganje vrhunskih rezultatov se začne šele takrat, ko spoznamo

različne modele obnašanja, ki jih uporabljamo v vsakodnevnem življenju, ko spoznamo lastne zmožnosti,

predvsem pa ko spoznamo svoje dobre in slabe lastnosti. Šele ko zares spoznamo kaj nam je

pomembno, katere prioritete imamo, se bomo lahko zares posvetili uresničevanju le teh. Pomembno je,

da res dobro spoznamo samega sebe. Šport je odlično orodje za spoznavanje samega sebe. Poslušati je

potrebno svoje telo in doživeti vse kar čuti. Zelo pomembno pri samoocenjevanju je, da si teniški igralec

vzame dovolj časa, predvsem pa, da analizira svoje vedenje na popolnoma miren, preudarjen način in

nikoli ko je raztresen ali nagnjen k agresivnem vedenju. Najlažji način za samoocenjevanje moči

koncentracije in predanosti je anketni vprašalnik, ki da trenerju oziroma psihologu nek okviren vpogled

na učenčevo psihološko stanje.

Po samoocenjevanju sledi šest pomembnih korakov, ki jih mora tekmovalec uresničiti. Najprej si izbere

področje v katerem se čuti šibkejšega in ga bo želel popraviti in si postaviti nek osnoven cilj. Drugi korak

je, da tekmovalec sam s seboj opravi čim več intervjujev, tako se bo res dobro spoznal. Tretji korak je, da

igralec dobro razmisli katere psihološke strategije so mu koristile v prihodnosti, katere nove strategije

mu nudijo dober občutek, mu ne predstavljajo obremenitve, z njimi si ne prikliče neustreznih frustracij.

Po tem jih poskuša čim bolj uporabljati v praksi. Tretji korak je ključen, saj lahko napačen izbor strategije

pripelje igralca na samo dno. Četrti korak je tak, da teniški igralec preizkuša razne psihološke taktike

najprej na treningu in potem v stresnih situacijah, na tekmah. Naslednji korak je, da igralec ves čas vodi

dnevnik psihološkega počutja in napredka. Zadnji šesti korak, pa predstavlja, da se tenisači čim večkrat

pogovarjajo o svojih psiholoških problemih s svojimi prijatelji, družino, starši, z ljudmi, ki jim zaupate

(Orlick, 1999).

1.3.3.2. Prevzemanje kontrole

Orlick (1999) pravi, da je pomembno, da igralec kontrolira svoje emocije, v nasprotnem primeru bodo

emocije kontrolirale njega. Med kontroliranje emocij seveda spada tudi agresivnost. Ravno agresivnost

je ena izmed emocij, ki jo je najtežje kontrolirati oziroma ukrotiti. Športniki, ki v času svojega nastopa

znajo izkoristiti svoje prednosti, so se morali naučiti kako usmerjati pozornost, kontrolirati emocije in ne

padajo v še globljo emocionalno krizo v času neuspeha. Dobri igralci tenisa so sposobni hitrega preklopa

iz negativnih misli v pozitivne.

Včasih se teniškemu igralcu zgodi, da po več tednih, mesecih, morda letih enostavno podre igra, ne

zmaguje več tekem in igralcev, ki jih sicer vedno je, na teniški lestvici pade popolnoma na dno. To se je

zgodilo že mnogim vrhunskim teniškim igralcem kot so Tim Gullikson, Tim Mayotte, Susan Mascarin in

tako naprej. Skupno vsem tem igralcem pa je eno, vsi so se po hudem padcu pobrali in ponovno prišli na

sam vrh svetovnega tenisa. Delili so nekaj nasvetov kaj storiti, ko te življenje do konca potolče, si

popolnoma na tleh, obupan in ne vidiš več rešitve. V takšni situaciji je ključnega pomena, da igralec

poskrbi za kar najboljšo kondicijsko pripravo. Druga zelo pomembna stvar je pravilna regeneracija, ki je

sestavljena iz mnogih komponent kot so, prehrana, hidracija, vaje za gibljivost (stretching), počitek

(spanje), masaža in razne dihalne vaje oziroma meditacija. Ko teniški igralec trenira na teniškem igrišču,

ne sme nikoli pozabiti, da morajo biti mišice kar se da sproščene, da ne pride do nepotrebne zakrčenosti,

kar lahko povzroči stres in slabšo regeneracijo in posledično agresivno vedenje igralca. Pri tem si lahko

pomagajo s pravilnim dihanjem. Pomembno je tudi, da se izogibajo pretiranim analizam svoje igre

oziroma taktike, igrati je potrebno po občutku, da se sami počutijo zadovoljne, ter ne spreminjajo

tehnike udarcev prepogosto (Loehr, 1997).

Prvi korak pri prevzemanju kontrole nad samim seboj in potekom igre je ta, da se igralec nauči soočanja

z napakami. Konstruktivno reagiranje na napake in frustracije je veščina, ki zahteva veliko časa. Napake v

igri bi morali smatrati kot nekakšno spodbudo, da se bolje osredotočimo na prihodnost, bolje

razporedimo energijo in da v kateremkoli času analizirate svoje napake. Drugi pomemben korak je, da

kontrolirate obnašanje. Seveda, okoliščine lahko spreminjate samo v primeru, da razmišljate pozitivno,

kjerkoli in kadarkoli. Zjutraj ko tenisač vstane, bi moral najprej poiskati pozitivne lastnosti v dnevu. Tudi

če zunaj pada dež, bi si moral reči, danes bo super dan katerega bom izkoristil za super stvari, ki jih lahko

počnem v dežju. Kontrolirati svoje obnašanje in s tem prevzemanje kontrole pomeni, da ne izgubimo

živcev zaradi nepomembnih in majhnih stvari, ki jih ne moremo kontrolirati (Orlick, 1999).

1.3.3.3. Mentalne slike

Domišljija utira pot realnosti. V našem vsakdanjiku se vsi srečujemo z nekakšnimi mentalnimi slikami.

Gotovo pomislite na neko osebo, najljubšo hrano, pijačo, morda na neko nepozabno izkušnjo, ki se vam

je pripetila v življenju, temu pravimo, da si v glavi predstavljamo slike, mentalne slike. Predvsem pri

kontroliranju agresivnosti so mentalne slike zelo pomembno orodje (Orlick, 1999).

Loehr (1997) razlaga, da razmišljanju v več zaporednih slikah lahko pravimo tudi vizualiziranje, oziroma

vizualizacija. Torej vizualizacija je predstavljanje nekega preteklega ali prihodnjega dejanja v slikah. Pri

vizualizaciji sodelujejo štirje različni čuti, videnje predmetov, poslušanje zvokov, tip in smisel za gibanje

telesa oziroma kinestetika. Ti štirje različni čuti ločijo vizualizacijo od mentalnih slik. Vizualizacija se

uporablja tako za izboljšanje gibanja samega, predvsem pa za izboljšanje koncentracije, samozaupanja

oziroma samozavesti, nadzora čustev, v kar spada tudi agresivno obnašanje, uporablja pa se tudi kot

odlična priprava na tekmo.

Najbolj enostavno in najbolj prepričljivo je razmišljanje v slikah, ki se dogaja v desni polovici naših

možganov. Torej vizualizacija je predstavljanje v slikah, predstavljamo si nek predmet oziroma neko

točno določeno situacijo. Vizualizacija je zelo močno orodje s katerim si pomagamo priklicati pozabljene

dogodke, predmete, spomine (Kajtna in Jeromen, 2007).

Vizualizacijo si nekateri predstavljajo kot nekakšno čarovnijo oziroma čudežno zdravilo, ki vam bo na

hiter način pripomogla k boljši teniški igri. To gotovo ne drži. Vizualizacija je tehnika, ki vas bo

postopoma in ob pravilni uporabi, pripeljala nekoliko hitreje do vaših zastavljenih ciljev. Vizualizacija je

zelo učinkovito orodje pri zmanjševanju agresivnega vedenja med treningi in predvsem med tekmami.

Če se poslužujete vizualizacije so pomembni naslednji nasveti. Pomembno je da redno vizualizirate

treninge in tekme, nikoli ne smete imeti preveč dni odmora med dvema vizualizacijama. Vizualizacija naj

traja pet do deset minut. Vadbo vizualizacije izvajajte le ko ste popolnoma sproščeni in umirjeni, če

boste pod stresom, napeti, agresivni ali slabe volje, potem samo zapravljate čas ali pa si boste naredili še

večjo škodo (Loehr, 1997).

Pri eni od mnogih raziskav so raziskovali kakšen je efekt treninga senzomotoričnega sistema. Pri sledeči

raziskavi so med tekmovanjem spremljali štirinajst moških teniških igralcev in njihov servis. Sedem od

štirinajstih atletov je deset dni pred turnirjem vadilo oziroma treniralo relaksacijo in vizualizacijo servisa.

Vseh sedem je dobilo tudi kaseto z meditacijo in vizualizacijo, da so jo lahko vadili tudi med

tekmovanjem, ko psihologa ni bilo. Kaseta z vizualizacijo je vseboval trening tehnično in taktično

dovršenega servisa. Kaseta jih je popeljala do tega, da so si tekmovalci sami vizualizirali odlično izpeljan

servis. Ostalih sedem tekmovalcev, pa te kasete niso prejeli, igrali pa so isti turnir kot ostalih sedem, ki

so kaseto prejeli. Rezultati so bili sledeči. Igralci, ki so pred turnirjem trenirali s pomočjo vizualizacije, ter

med turnirjem s pomočjo kasete tudi sami vadili, so imeli na tem turnirju izdatno boljši prvi in drugi

servis. Igralci, ki pa niso bili deležni treninga vizualizacije, pa so imeli slabši prvi in drugi servis. Skupina, ki

je trenirala vizualizacijo je dosegla tudi več asov in imela boljše razmerje med asi in dvojnimi napakami.

Posledice tako dobrega rezultata servisa na turnirju prve skupine, je gotovo na dobrem treningu

vizualizacije ali pa, da so bili ravno tekmovalci iz prve skupine v odlični dnevni formi in so tako odlično

zadevali servise. Ta raziskava ni popolnoma potrdila, da vizualizacija izboljša igro tenisačev (Noel, 1980).

Kajtna in Jeromen (2007) pravita, da je imaginacija nadgradnja vizualizacije, s tem da si pri imaginaciji

pomagamo še z ostalimi čutili kot so sluh, vonj, občutek za toploto, bolečino, zelo pomembna pa je tudi

čustvena zaznava in kinestetika. Kinestetika predstavlja občutenje položaja telesa v različnih položajih.

Živci v mišicah, kitah in sklepih nam dajejo povratne informacije, kar pomeni kinestetični občutek. Pri

imaginaciji si lahko še bolj natančno predstavljamo situacijo v kateri je naša agresivnost narasla in jo

poskušamo kar se da hitro nadzorovati in zmanjšati. Ljudje razna telesna občutja povezujemo s čustvi.

Ko dobimo točko pri tenisu občutimo veselje, ko izgubimo tekmo občutimo razočaranje. Podobne, če ne

celo enake občutke doživimo že ob samem predstavljanju nekega dogodka. Prav zaradi te povezave med

telesnimi in čustvenimi občutki, je imaginacija še močnejše orodje za napredovanje na psihološkem

nivoju športnika samega.

1.3.3.4. Sproščanje in aktiviranje

Za kakršnokoli gibanje oziroma premikanje telesa je potrebna neka količina napetosti. Po drugi strani, pa

če ste preveč napeti, izgubite kontrolo nad samim seboj in postanete agresivni. Uspeh dosežete takrat,

ko odkrijete optimalno količino napetosti (Orlick, 1999).

Športniki, ki ne dosegajo vrhunskih rezultatov so po navadi prenapeti, anksiozni ali celo pod vplivom

stresa, kar lahko čez čas pripelje do prevzemanja agresivnega vedenja. Takšni športniki čez čas gotovo

podležejo telesnim poškodbam ali pa popolnoma izgubijo moč koncentracije. Vrhunski športniki svoje

najboljše rezultate dosežejo, ko jim telo in um deluje kot eno. Nekaterim od najboljših svetovnih

drsalcev srčni utrip na tekmovanjih ne naraste na več kot 60. Takšna umirjenost gotovo pripomore k

uspešnosti izvedbe vaje, še posebej v trenutkih, ki so res pomembni (Orlick, 1999).

Heller (2008) pravi, da se pri teniških igralcih zaradi prenapetosti, anksioznosti, stresa in posledično

agresivnosti, pojavi povečana mišična napetost. Ta po navadi povzroči pomanjkanje občutka za lopar in

žogo, slabšo kontrolo nad žogo, povzroča hitrejšo utrujenost v mišicah, kar pa povzroča počasnejše

reakcije, manjšo hitrost in moč. Anksioznost, strah in agresivnost so le nekateri psihološki znaki, ki se

pojavijo pri povečani mišični napetosti.

Načinov sproščanja je več. Največ športnikov se poslužuje metode pri kateri se koncentriramo na

določene mišične skupine, na primer mišice ramen, nog, rok, vratu in tako naprej. Nekateri uporabljajo

metodo dihanja, pri kateri z vsakim globokim izdihom poskušajo postati vse bolj sproščeni in mirni. Spet

tretji uporabljajo metodo, ki sloni na tem, da si sami sebe predstavljamo v poznanih okoliščinah, kot so

lepe, mirne, sanjske plaže na kateri so počutijo mirne in sproščene. Kot vidimo ne obstaja samo en in

edini način sproščanja, obstaja jih mnogo, pravilen pa je tisti, ki za vas predstavlja sprostitev in ugodje

(Orlick, 1999).

Načini aktivacije so različni. Dobra motiviranost, športnika gotovo pripelje do boljšega rezultata. Veliko

športnikov na manj pomembnih tekmovanjih enostavno izgubijo motivacijo, zaradi pomanjkanja rešitev

v težki situaciji ali zaradi prevelikih frustracij, ki pripeljejo igralca do agresivnega vedenja. V takih

trenutkih je nujno potrebna dobra aktivacija tako uma kot telesa, da ga pripravimo na novo akcijo in

zahtevne športne izzive. Ko so teniški igralci na velikih tekmovanjih, so pod veliko napetostjo, torej ne

potrebujejo nikakršne dodatne vzpodbude oziroma aktivacije. Potreba po dodatni aktivaciji se pojavlja

ko so tenisači preveč umirjeni, neaktivni, utrujeni, ko se tekma bliža koncu in motivacija popusti (Orlick,

1999).

Tehnike sproščanja delimo na kratkotrajno sproščanje in globoko sproščanje. Kratkotrajno sproščanje se

deli na globoko dihanje, trebušno dihanje, zavedanje dihanja in na ritmično dihanje, kjer se učimo

dihanja v različnem ritmu. Globoka sprostitev se deli na progresivno mišično relaksacijo in avtogeni

trening. Progresivna mišična relaksacija je sproščanje pri katerem se športnik postopoma nauči sprostiti

vse mišice telesa , s čimer pripelje telo do usklajenega delovanja živčnega sistema, kar na dobro sprosti.

Avtogeni trening je metoda sproščanja, ki ga je razvil J.H. Schultz, ki se je ukvarjal s hipnozo. Glavna

izhodišča njegovega avtogenega treninga sta občutenje toplote in občutenje teže na delih telesa kjer se

želimo sprostiti. Za razliko od hipnoze se lahko avtogenega treninga postopoma s pomočjo terapevta

naučimo in ga vodimo sami. Vendar je za to potrebno veliko časa in učenja. Avtogeni trening sestavlja

več različnih vaj in vsaka vaja ima svoje geslo, ki ga moramo večkrat zbrano ponavljati. Nekaj gesel se

izgovarja tako, »Popolnoma miren sem«, »Desna roka je zelo težka«, »Desna roka je zelo topla«,

»Diham zelo mirno«. Takšna gesla ponavljamo dalj časa in jih kombiniramo na tak način, da bo športnik

popolnoma miren in umirjen, če športnik ob avtogenem treningu zaspi, s tem ni nič narobe (Kajtna in

Jeromen, 2007).

Kajtna in Jeromen (2007) naštevata vaje za povečanje aktivacije in energije je sestavljeno iz pravilnega

dihanja in sidranja. Z dihanjem lahko na hiter in enostaven način dvignemo aktivacijo v telesu. Za dvig

aktivacije mora biti dihanje bolj intenzivno, hitro, ne dihamo toliko iz trebuha temveč iz prsnega koša.

Predstavljati si moramo da izdihnemo vso negativno energijo in vdihnemo samo pozitivno. Sidranje je

tehnika aktivacije s katero si govorimo kratka gesla oziroma si predstavljamo slike, ki nas napolnijo s

pozitivno energijo in nas dodatno motivirajo. Na primer uporabljamo gesla kot so »dajmo«, »gremo«,

»akcija« in tako dalje. Še najboljše in najhitreje pa dosežemo aktivacijo s kombinacijo obeh tehnik,

sidranjem in dihanjem.

1.3.3.5. Simulacija

Cilj simulacije je, da vas postavi v situacijo v kateri še nikoli niste bili oziroma v situacijo, ki vam

predstavlja težavo in se v njej ne počutite prijetno . Treningi zasnovani na simulaciji omogočajo, da v

mislih trenirate obnašanje v situaciji, v kateri še niste bili in obstaja verjetnost, da se v njej znajdete na

teniškem igrišču. Piloti in astronavti so bili prvi ljudje, ki so se posluževali treninga s pomočjo simulacije.

Preden astronavti poletijo v vesolje, si predstavljajo ves postopek od odštevanja od vzleta, pa vse do

spuščanja nazaj na zemljo. Cena pilotove ali astronavtove napake se meri v milijonih evrih in v človeških

življenjih, prav zato morajo biti kar najbolje pripravljeni, velike letalske družbe ničesar ne prepuščajo

naključju. Zakaj torej, bi se prepuščali naključju teniški igralci? Najboljši teniški igralci si nepredvidljivih

situacij na teniških igriščih ne dovolijo, zato vsako dnevno uporabljajo simulacijo in si tako pričarajo

situacije v kateri se bodo v prihodnosti srečali. Simulirati morajo na primer, težke vremenske pogoje,

rezultatsko težke situacije na tekmi, pritisk gledalcev ali nasprotnika, sporno sodniške odločitve, ki te

spravijo iz tira, svojo nezbranost, raze okoliščine ko je igralec pod vplivom frustracij ali agresivnega

vedenja in tako naprej. Pod simulacijo spada tudi oponašanje oziroma ponavljanje dobrih dogodkov,

občutkov, udarcev, pravzaprav vsega dobrega, kar se nam je dogodilo na tekmi (Orlick, 1999).

Treningi simulacije povečujejo športnikovo oziroma tenisačevo skupno mentalno moč, s katero se lažje

soočajo z napetimi situacijami, frustracijami in seveda najbolj pomembno z agresivnostjo, ki se kaže kot

posledica (Orlick, 1999).

1.3.3.6. Samohipnoza

Samohipnoza je še ena od metod, s katero lahko sanje prenesemo v realnost. To je stanje sproščenosti v

katerem smo bolj dovzetni za stvari, ki nas naredijo psihično in fizično še močnejše, vsak od nas jih skriva

nekje globoko v sebi. Vsi ljudje na tem svetu poskušajo v sebi odkriti in izkoristiti moč, sposobnost in

talent. Brez obzira koliko ste dobri, vedno ste lahko še boljši! Boljši ste lahko na psihičnem in fizičnem

nivoju. Ena od najboljših metod za priklic te neodkrite moči, predvsem pa za umerjanje oziroma

zniževanje agresivnega vedenja za vse ljudi, predvsem pa športnike, je gotovo samohipnoza (Orlick,

1999).

Psiholog dr. Rober Heller je v svojem članku podal zanimive odgovore na vprašanje ali je hipnoza res

učinkovita. Hipnoza dokazano izboljšuje psihološko kot fizično pripravljenost teniškega igralca. Hipnoza

je kombinacija sprostitvenih tehnik in besed ali slik, ki nas umirijo in sprostijo. Vsak posameznik ima

drugačne slike in besede, kajti za nekoga lahko določena beseda pomeni nekaj pozitivnega za drugega pa

nekaj negativnega. S hipnozo pademo v nek drug svet in takrat se podzavestno začnemo učiti in

doživljati situacije, ki se na tekmah dogajajo le redko, ravno za to smo potem pripravljeni na njih, kajti

imamo občutek, da smo se s to situacijo že prej spopadli (Heller, 2008).

Kot smo že omenili je samohipnoza odlično sredstvo za opuščanje agresivnega vedenja in zmanjšanje

števila frustracij. Najboljša tehnika, ki pomaga pri tem pa je tehnika samohipnoze »The Betty Erickson

Technique (Modified)«. Pri tej metodi samohipnoze moraš sedeti na udobnem stolu, v mirnem, tihem,

sproščujočem prostoru. Glava naj bo udobno podložena, roke pa sproščene ob telesu. Ta metoda je

sestavljen a iz štirih korakov (Mackenzie in Denlinger, 1991).

Korak 1: Z zaprtimi ali odprtimi očmi si moramo predstavljati samega sebe kako udobno ležimo na

naslonjaču ali kavču. Ko prikličeš sliko samega sebe, zapreš oči in jo ohraniš v glavi za nekaj sekund.

Korak 2: Najprej si z zaprtimi očmi predstavljamo slike treh predmetov, ki so v sobi, poslušamo tri zvoke,

ki so slišni v sobi, kot je tiktakanje ure, in na koncu moramo še občutiti tri stvari na svojem telesu

oziroma koži. Po tem, si predstavljamo sliki samo dveh predmetov, poslušamo samo dva zvoka in

začutimo dve stvari na koži. V zadnji stopnji si predstavljamo samo eden predmet, slišimo eden zvok, in

občutimo eden dražljaj na telesu.

Korak 3: Sedaj si moramo predstavljati, da nam postaja ena od rok veliko težja kot druga. S svojimi

mislimi moramo odpotovati na svoj najljubši prostor, kjer se počutimo srečne, sproščene in

nepremagljive. Videti, slišati in občutiti moramo vse stvari, ki smo jih na tem našem sanjskem prostoru.

Uživati moramo v ponovnem doživljanju nepozabne izkušnje, ki smo jo tam imeli. Čez nekaj časa, boste

opazili, da se vam je globina dihanja zmanjšala, tudi utrip se je zmanjšal in občutek teže rok in nog se je

spremenil. Ko opazite katerikoli znak od prej naštetih, potem se lahko zavedate, da ste na pravi poti.

Takrat si moramo dovoliti, da vas um odpelje v neznano.

Korak 4: V nekem trenutku vam bo um dal jasen znak, morda v obliki slike, zvoka, ali pa fizične zaznave,

da je čas, da se prebudite iz hipnoze. Ko ta znak začutite, počasi odprete oči, gledate predmete po

prostoru, poslušate zvoke iz okolja in začnete premikati telo (Mackenzie in Denlinger, 1991).

1.4. Cilji in hipoteze

Ugotavljali smo ali so razlike v prisotnosti agresivnosti pri različnih starostnih skupinah, primerjali smo

tudi moški in ženski spol. Eno od področij katero smo tudi raziskali je, ali so teniški igralci in igralke

(različnih starosti), kateri sodelujejo s športnim psihologom bolj ali manj agresivni na treningih, tako

imenovanih »sparingih«, ali na teniških turnirjih oziroma tekmah.

CILJI

1. Ugotavljali smo, ali so razlike v agresivnosti med bolj in nekoliko manj uspešnimi teniškimi igralci.

2. Primerjali smo tenisače in tenisačice in ugotavljali pri katerem spolu je prisotno več agresivnosti.

3. Ugotavljali smo koliko igralcev je že sodelovalo s športnim psihologom in ali so pri tistih, ki so že in

pri tistih, ki še niso sodelovali, razlike v agresivnosti.

4. Teniške igralce in igralke smo primerjali tudi po starosti in ugotavljali kako je agresivno vedenje

povezano z različnimi starostnimi skupinami.

HIPOTEZE

H01 Ni razlik v agresivnosti med bolj in manj uspešnimi teniškimi igralci.

H02 Ni razlik v agresivnosti med tenisači in tenisačicami.

H03 Ni razlik v agresivnosti med mlajšimi in starejšimi tenisači

H04 Ni razlik v agresivnosti med tenisači, ki so že in ki še niso sodelovali s športnim psihologom.

2. METODE DELA

a) Preizkušanci

V vzorec preizkušancev smo vključili 25 tekmovalcev in 25 tekmovalk s slovenske teniške lestvice TZS in

svetovne teniške lestvice ATP in WTA. Skupno smo torej anketirali in vključili v raziskavo 50 ljudi. V

vzorec so torej vključeni profesionalni ali polprofesionalni slovenski teniški igralci. V vzorcu smo zajeli

različne starostne skupine, do 12, do 14, do 16, do 18 let in člansko kategorijo. Iz vsake od petih kategorij

na slovenski teniški lestvici, smo izbrali 5 anketirancev moškega in 5 anketirancev ženskega spola. Vzorec

smo si pomagali pridobiti z uradne spletne strani Teniške Zveze Slovenije, kjer je objavljena aktualna

slovenska teniška lestvica, lestvica TZS, za vse naštete starostne kategorije in oba spola.

b) Pripomočki

Za merjenje agresivnosti ali merjenje osmih oblik agresivnosti smo uporabili Buss – Durkee-jev

vprašalnik agresivnosti (Lamovec, 1988), ki ga sestavljajo trditve, na katere se odgovarja s TAKO JE ali NI

TAKO in meri osem oblik agresivnega vedenja:

1. telesna agresivnost – pripravljenost za pretepanje oziroma fizično obračunavanje med osebami,

ne vključuje pa uničevanja predmetov;

2. besedna agresivnost – negativni odnos, ki se izraža v načinu ali vsebini govora, način govora je

lahko prepirljiv ali kričav, vsebina pa vključuje grožnje, preklinjanje ter pretirano kritičnost;

3. negativizem – vse oblike nasprotovalnega vedenja, ki so usmerjene proti avtoriteti, predstavlja

odklonitev sodelovanja, vse od pasivnega nestrinjanja do odkritega upora proti avtoritetam, zakonom ali

konvencijam;

4. posredna agresivnost – neusmerjena agresivnost, vse oblike agresivnosti, ki niso usmerjene na

specifičen cilj; sem spadajo napadi besa, loputanje z vrati, pa tudi opravljanje in zbijanje šal na tuj račun;

5. razdražljivost – pripravljenost izbruhniti ob najmanjšem izzivu in vključuje naglo jezo,

ogorčenost, grobost in slabo voljo;

6. sovražnost – generaliziran občutek zamere, ljubosumnosti oziroma sovražna čustva do vsega

sveta zaradi resničnega ali umišljenega zapostavljanja (visoko pri kliničnih skupinah);

7. sumničavost – projekcija sovražnosti na druge, kaže se v pretirani nezaupljivosti in previdnosti v

odnosu z drugimi, v skrajni obliki pa tudi v prepričanju, da nas drugi zaničujejo in nam želijo škoditi (tudi

visoko pri kliničnih skupinah);

8. občutki krivde – navznoter obrnjena agresivnost, izražajo se v prepričanju, da smo moralno

neustrezni, da nismo pravilno ravnali ter v občutkih slabe vesti.

c) Postopek

Najprej smo morali zbrati vse anketirance. Iz vsake od petih kategorij na slovenski teniški lestvici, smo

izbrali 5 anketirancev moškega in 5 anketirancev ženskega spola. Na slovenski teniški lestvici, TZS lestvici

je 5 starostnih kategorij, do 12 let (U 12), do 14 let (U14), do 16 let (U16), do 18 let (U18) in članska

kategorija. V raziskavo smo torej vključili 25 anketirancev ženskega spola in 25 anketirancev moškega

spola, kar znese skupnih 50 sodelujočih v raziskovalni nalogi.

Podatke smo zbirali s pomočjo anketnega vprašalnika. Anketni vprašalnik je bil sestavljen z veliko

trditvami, kar 75 trditev je bilo vključenih v vprašalnik. Na vsako trditev so anketiranci lahko odgovorili

oziroma obkrožili TAKO JE ali NI TAKO. Ta vprašalnik je meril osem oblik agresivnega vedenja. Tako smo

dobili podatke za vsakega tekmovalca v kolikšni meri izstopa njegova telesna agresivnost, besedna

agresivnost, negativizem, posredna agresivnost, razdražljivost, sovražnost, sumničavost, ter občutki

krivde.

Za različne primerjave numeričnih podatkov, ter analizo podatkov, ki smo jih pridobili iz raziskovalne

naloge, pa smo uporabili osnovne postopke opisne statistike in dva osnovna, vendar zanesljiva

računalniška programa Microsoft Excel, ter programsko opremo SPSS. Vse dobljene podatke smo

razvrstili in ovrednotili v Microsoft Excel dokumentu. Za vsakega anketiranca smo ovrednotili njegovo

stopnjo določene agresivnosti. Jakost določene agresivnosti smo ovrednotili po lestvici od 0 – 9. Najnižja

stopnja agresivnosti predstavlja ocena 0, največjo stopnjo agresivnosti pa ocena 9. Dobljene podatke

smo tudi primerjali z že preverjenimi podatki v strokovni literaturi.

3. REZULTATI IN INTERPRETACIJA

Tabela 1

Primerjava agresivnosti med bolj in manj kakovostnimi teniškimi igralci

atp, wta točke ali 1,2,3 na TZS

brez točk, 4 in več na TZS

M SD M SD t p

Fizična agresivnost 4,53 2,12 4,70 1,96 -0,28 0,78

Indirektna agresivnost 4,41 1,97 4,52 1,72 -0,19 0,85

Razdražljivost 4,88 2,29 5,42 2,06 -0,85 0,40

Verbalna agresivnost 6,18 1,88 6,76 1,52 -1,18 0,24

Negativizem 2,29 0,77 2,48 1,20 -0,68 0,50

Sovražnost 3,24 1,92 4,18 1,76 -1,75 0,09

Sumničavost 4,82 1,98 4,91 1,55 -0,17 0,87

Krivda 4,00 1,73 4,33 1,63 -0,67 0,51

Legenda: M – povprečna vrednost, SD – standardni odklon, T – t vrednost, p(T) – nivo statistične

pomembnosti.

V Tabeli 3 so prikazane oblike agresivnosti teniških igralcev, ki imajo točke na svetovni ATP in WTA

lestvici, so na TZS lestvici uvrščeni na 1.,2. ali 3. mesto in oblike agresivnosti teniških igralcev, ki na ATP,

WTA lestvici nimajo točke, ali pa zasedajo mesto nižje od 4. na TZS lestvici.

Rezultati kažejo, da med tema dvema skupinama teniških igralcev in igralk ni statistično značilnih razlik,

le pri sovražnosti se pojavlja tendenca k statistični pomembnosti (p=0,09). Torej pri primerjavi

kakovostnih in manj kakovostnih teniških igralcev ne prihaja do statistično značilnih razlik.

Sovražnost je oblika agresivnosti, ki izhaja iz sovraštva in ljubosumnosti. To ljubosumje ali sovraštvo je

lahko izmišljeno ali pa temelji na resničnosti. Sumničavost je nezaupljivost, in pretirana previdnost v

mnogih situacijah, prepogosto pa je sumničav posameznik prepričan, da je žrtev zaničevalnih pogovorov

ali sovražnih naklepov (Lamovec in Rojnik, 1997).

Sovražnost si lahko razlagamo kot generaliziran občutek zamere, ljubosumnosti oziroma sovražna čustva

do vsega sveta zaradi resničnega ali umišljenega zapostavljanja. To se po navadi pojavlja pri ljudeh, ki

imajo težave, ki so psihološkega izvora. Pojav je pogost pri kliničnih skupinah.

Projekcija sovražnosti na druge imenujemo sumničavost. Sumničavost se kaže v pretirani nezaupljivosti

in previdnosti v odnosu z drugimi, v skrajni obliki pa tudi v prepričanju, da nas drugi zaničujejo in nam

želijo škoditi. Ta oblika agresivnosti se ponovno kaže oziroma pojavlja pri kliničnih skupinah.

Če ima teniški igralec bolj povišano neko določeno obliko agresivnosti, potem bo moral teniški trener

ravnati z njim drugače. Paziti bo moral na njegovo obnašanje, ga ves čas spremljati in obravnavati

nekoliko drugače kot ostale, ki nimajo tako močno izpostavljeno neko obliko agresivnosti.

V tem primeru je močno izpostavljena oblika agresivnosti, ki ji rečemo sovražnost. Če ima trener v svoji

ekipi igralca, ki je močno sovražen, potem bo moral paziti v kakšne treninge ga vključuje in predvsem s

kom bo igralec treniral, da ne bo prihajalo do nepotrebnih konfliktov. Pri sovražnih igralcih obstaja

problem, da mu nekateri igralci niso všeč, se z njimi vse prevečkrat ne razume ali pa si ustvari izmišljene

zgodbe, da mu nekdo ni všeč. Zato je pomembno za trenerja, da prilagaja treninge na način, da se igralec

ne spušča v konflikte z nasprotnikom in da poskuša oblikovati trenažne skupine na način, da ne bo ta

igralec treniral s tenisači, ki se z njimi ne razume najbolje.

Dobljene rezultate lahko primerjamo z raziskavo v diplomski nalogi Kregar (2007), v kateri je raziskovala

agresivnost nešportnikov. V raziskavo je vključila 62 nešportnikov. Rezultati kažejo, da so teniški igralci

bolj telesno agresivno kot nešportniki. Indirektno agresivnost imajo tenisači manjšo. Tudi razdražljivost

imajo tenisači manjšo. Tenisači so manj verbalno agresivni. Negativizem je manj izražen pri teniških

igralcih kot pri nešportnikih. Sovražnost imajo teniški igralci le za malenkost manj izpostavljeno. Teniški

igralci so bolj sumničavi kot nešportniki. Povečan občutek krivde pa imajo nešportniki.

Tabela 2

Primerjava agresivnosti tenisačev in tenisačic

moški ženske

M SD M SD t p

Fizična agresivnost 4,88 2,19 4,40 1,80 0,85 0,40

Indirektna agresivnost 4,44 1,92 4,52 1,69 -0,16 0,88

Razdražljivost 5,56 2,27 4,92 1,98 1,06 0,29

Verbalna agresivnost 6,36 1,89 6,76 1,39 -0,85 0,40

Negativizem 2,40 0,91 2,44 1,23 -0,13 0,90

Sovražnost 3,44 1,92 4,28 1,72 -1,63 0,11

Sumničavost 4,60 1,91 5,16 1,40 -1,18 0,24

Krivda 4,16 1,65 4,28 1,70 -0,25 0,80

Legenda: M – povprečna vrednost, SD – standardni odklon, T – t vrednost, p(T) – nivo statistične

pomembnosti.

V Tabeli 1 so prikazane razlike v osebnih oblikah agresivnosti teniških igralcev, pri moških in ženskah.

Torej v tej tabeli lahko vidimo primerjavo teniških igralcev in igralk v osmih oblikah agresivnosti. Vzorec

sestavlja 25 moških in 25 žensk.

Rezultati kažejo, da ni statistično pomembnih razlike med moškimi in ženskami pri vseh osmih oblikah

agresivnosti. Tudi tendence k statistični pomembnosti ne opazimo v tej raziskavi oziroma primerjavi.

Med spoloma ni statistično značilnih razlik.

V svoji diplomski nalogi je Kregar (2007) primerjala oblike agresivnosti pri karateistih moškega in ženskega spola. Ugotovila je, da v karateju med spoloma ni statistično pomembnih razlik v sedmih od osmih oblik agresivnosti, kljub temu da karateistke v povprečju dosegajo nekoliko višje vrednosti v petih (posredna agresivnost, razdražljivost, verbalna agresivnost, negativizem in sovražnost) od osmih oblik agresivnosti. Saj le pri telesni agresivnosti prihaja do statistično pomembnih razlik (p = 0,010) med karateisti in karateistkami.

Iz teh rezultatov lahko razberemo, da rezultati pri primerjanju moškega in ženskega spola v tenisu in karateju zelo podobni. Statistično pomembna razlika se pojavlja le pri telesni agresivnosti. To pomeni, da so karateistke veliko bolj telesno agresivne kot teniške igralke.

Tabela 3

Primerjava agresivnosti med mlajšimi in starejšimi teniškimi igralci

18 in več do 18

M SD M SD t p

Fizična agresivnost 3,20 2,57 5,00 1,68 -2,10 0,06

Indirektna agresivnost 4,70 2,58 4,43 1,57 0,32 0,75

Razdražljivost 4,50 2,37 5,43 2,06 -1,23 0,22

Verbalna agresivnost 5,90 1,52 6,73 1,66 -1,42 0,16

Negativizem 2,00 1,05 2,53 1,06 -1,40 0,17

Sovražnost 2,50 2,12 4,20 1,64 -2,77 0,01

Sumničavost 4,60 2,32 4,95 1,52 -0,45 0,66

Krivda 4,40 2,17 4,18 1,53 0,38 0,71

Legenda: M – povprečna vrednost, SD – standardni odklon, T – t vrednost, p(T) – nivo statistične

pomembnosti.

V Tabeli 2 so prikazane oblike agresivnosti teniških igralcev, ki so mlajši od 18 let in starejši od 18 let.

Vzorec sestavlja 10 teniških igralcev starih vsaj 18 let in več, ter 40 teniških igralcev mlajših od 18 let.

Rezultati kažejo, da prihaja do statistično pomembnih razlik le pri eni spremenljivki, to je sovražnost. Pri

fizični agresivnosti pa prihaja do tendence k statistični pomembnosti (p=0,06). Torej med tema dvema

skupinama teniških igralcev prihaja do pomembnih statističnih razlik le pri sovražnosti, pri vseh ostalih

spremenljivkah, razen pri fizični agresivnosti, pri kateri prihaja do tendence k statistični pomembnosti,

pa ni statistično pomembnih razlik. Mlajši od 18 let so bolj fizično agresivni in veliko bolj sovražni kot

teniški igralci stari 18 let ali več.

Telesna agresivnost je povezana s pripravljenostjo osebe za telesno obračunavanje v raznih situacijah.

Telesna agresivnost predstavlja pripravljenost za pretepanje oziroma fizično obračunavanje z ljudmi, ne

vključuje pa uničevanja predmetov ali kakršnih koli drugih materialnih snovi. Tenis je igra, ki telesno

agresivnost nekako omejuje z mrežo, ki je postavljena na sredini igrišča in nasprotnika loči. Vendar to ni

dokaz, da so teniški igralci manj agresivni kot športniki, ki izhajajo iz druge ga športa. Pri tenisu naj bi

igralci to obliko agresivnosti izražali čim manj. Na splošno to velja, vendar obstajajo izjeme, ki so to

ovrgle.

Kot smo že omenili sovražnost je oblika agresivnosti, ki izhaja iz sovraštva in ljubosumnosti. To

ljubosumje ali sovraštvo je lahko izmišljeno ali pa temelji na resničnosti. Sumničavost je nezaupljivost, in

pretirana previdnost v mnogih situacijah, prepogosto pa je sumničav posameznik prepričan, da je žrtev

zaničevalnih pogovorov ali sovražnih naklepov (Lamovec in Rojnik, 1997).

Povedali smo tudi, da če ima teniški igralec bolj povišano neko določeno obliko agresivnosti, potem bo

moral teniški trener ravnati z njim drugače. Paziti bo moral na njegovo obnašanje, ga ves čas spremljati

in obravnavati nekoliko drugače kot ostale, ki nimajo tako močno izpostavljeno neko obliko agresivnosti.

V tem primeru je močno izpostavljena oblika agresivnosti, ki ji rečemo sovražnost in telesna agresivnost.

Če ima trener v svoji ekipi igralca, ki je močno sovražen, potem bo moral paziti v kakšne treninge ga

vključuje in predvsem s kom bo igralec treniral, da ne bo prihajalo do nepotrebnih verbalnih ali celo

fizičnih konfliktov. Pri sovražnih igralcih obstaja problem, da mu nekateri igralci niso všeč, se z njimi vse

prevečkrat ne razume ali pa si ustvari izmišljene zgodbe, da mu nekdo ni všeč. Svoje frustracije bo

tenisač, ki je sovražen in fizično agresiven reševal na način, ki je v mnogih primerih najhujši in najmanj

zaželen pri ljudeh na sploh. Svoje težave in probleme bo reševal na fizičen način, torej s fizično

agresivnostjo. Zato je pomembno za trenerja, da prilagaja treninge na način, da se igralec ne spušča v

konflikte z nasprotnikom in da poskuša oblikovati trenažne skupine na način, da ne bo ta igralec treniral

s tenisači, ki se z njimi ne razume najbolje.

Tabela 4

Primerjava agresivnosti med teniškimi igralci, ki so sodelovali s psihologom redno in igralci, ki so s

psihologom sodelovali manj

vsaj 4 srečanja brez ali največ 3 srečanja

M SD M SD t p

Fizična agresivnost 3,93 2,20 4,92 1,87 -1,60 0,12

Indirektna agresivnost 3,93 1,73 4,69 1,79 -1,37 0,18

Razdražljivost 4,36 2,17 5,58 2,05 -1,87 0,07

Verbalna agresivnost 6,14 1,70 6,72 1,63 -1,11 0,27

Negativizem 2,36 0,93 2,44 1,13 -0,26 0,80

Sovražnost 3,00 2,15 4,19 1,64 -2,12 0,04

Sumničavost 4,79 1,97 4,92 1,59 -0,24 0,81

Krivda 3,93 1,77 4,33 1,62 -0,77 0,44

Legenda: M – povprečna vrednost, SD – standardni odklon, T – t vrednost, p(T) – nivo statistične

pomembnosti.

V Tabeli 4 so prikazane oblike agresivnosti teniških igralcev, ki so se v svojem življenju srečali s športnim

psihologom vsaj 4-krat in oblike agresivnosti teniških igralcev, ki so se v svojem življenju srečali s

športnim psihologom manj kot 4-krat.

Rezultati kažejo, da med tema dvema skupinama teniških igralcev in igralk prihaja do statistično

pomembnih razlik samo pri eni spremenljivki, to je sovražnost. Pri sovražnosti pa prihaja do tendence k

statistični pomembnosti (p=0,07). Torej ugotovili smo, da do pomembnih statističnih oziroma statistično

značilnih razlik prihaja le pri sovražnosti, do tendence k statistični pomembnosti pa pri razdražljivosti.

Igralci, ki so športnega psihologa obiskali manj kot 4-krat, so bili nekoliko bolj razdražljivi in dosti bolj

sovražni, kot igralci, ki so športnega psihologa obiskali vsaj 4-krat.

Razdražljivost se kaže v pripravljenosti izbruhniti ob najmanjšem izzivu in vključuje hitro jezo,

ogorčenost, grobost in slabo voljo, prisotno tudi dalj časa. Tako kot pri besedni agresivnosti so tenisači in

tenisačice tudi tukaj dosegli nekoliko višje vrednosti. Razdražljivost po navadi hitro mine, lahko pa tudi

opozarja na resnejše stanje, ki lahko vodi v bolezen, zato simptomov ni dobro jemati samoumevne.

Kot smo že omenili sovražnost je oblika agresivnosti, ki izhaja iz sovraštva in ljubosumnosti. To

ljubosumje ali sovraštvo je lahko izmišljeno ali pa temelji na resničnosti. Sumničavost je nezaupljivost, in

pretirana previdnost v mnogih situacijah, prepogosto pa je sumničav posameznik prepričan, da je žrtev

zaničevalnih pogovorov ali sovražnih naklepov (Lamovec in Rojnik, 1997).

Povedali smo tudi, da če ima teniški igralec bolj povišano neko določeno obliko agresivnosti, potem bo

moral teniški trener ravnati z njim drugače. Paziti bo moral na njegovo obnašanje, ga ves čas spremljati

in obravnavati nekoliko drugače kot ostale, ki nimajo tako močno izpostavljeno neko obliko agresivnosti.

V tem primeru je močno izpostavljena oblika agresivnosti, ki ji rečemo sovražnost, nekoliko manj pa je

izpostavljena razdražljivost. Če ima trener v svoji ekipi igralca, ki je močno sovražen, potem bo moral

paziti v kakšne treninge ga vključuje in predvsem s kom bo igralec treniral, da ne bo prihajalo do

nepotrebnih verbalnih ali celo fizičnih konfliktov. Pri sovražnih igralcih obstaja problem, da mu nekateri

igralci niso všeč, se z njimi vse prevečkrat ne razume ali pa si ustvari izmišljene zgodbe, da mu nekdo ni

všeč. Svoje frustracije bo tenisač, ki je razdražljiv in sovražen reševal na način, ki ni zaželen in privlačen

za ljudi na splošno, predvsem pa ne za gledalce. Svoje težave in probleme bo reševal s konfliktom z

nasprotnikom oziroma trening partnerjem, kar lahko poruši dobro delo v trenažni skupini. Zato je

pomembno za trenerja, da prilagaja treninge na način, da se igralec ne spušča v konflikte z nasprotnikom

in da poskuša oblikovati trenažne skupine na način, da ne bo ta igralec treniral s tenisači, ki se z njimi ne

razume najbolje.

4. SKLEP

Hipoteza 1: H01 Ni razlik v agresivnosti med bolj in manj uspešnimi teniškimi igralci.

Postavili smo hipotezo H01 s katero smo trdili, da ni razlik v agresivnosti med bolj in manj uspešnimi teniškimi igralci. V tabeli 1 lahko razberemo podatke, ki nam pojasnjujejo, da med boljšimi in slabšimi teniškimi igralci ni statistično pomembnih oziroma značilnih razlik. Pri osebni obliki agresivnosti, ki se

imenuje sovražnost, pa prihaja do tendence k statistični pomembnosti. Zato hipotezo H01 potrdimo.

Hipoteza 2: H02 Ni razlik v agresivnosti med tenisači in tenisačicami.

Druga hipoteza, ki smo jo postavili, je bila hipoteza H02, ki pravi, da ni razlik v agresivnosti med tenisači in tenisačicami. Torej med teniškimi igralci in igralkami. To smo prikazali v tabeli 1. Rezultati kažejo, da se pojavljajo razlike med moškimi in ženskami pri vseh osmih oblikah agresivnosti, vendar se med

spoloma pojavljajo statistično ne pomembne razlike. Zato hipotezo H02 potrdimo.

Hipoteza 3: H03 Ni razlik v agresivnosti med mlajšimi in starejšimi tenisači.

Tretja hipoteza H03 se je glasila, da ni razlik v agresivnosti med mlajšimi in starejšimi tenisači. Torej, da

ni razlik med teniškimi igralci in igralkami mlajšimi od 18 let in starejšimi od 18 let oziroma starimi vsaj

18 let. Vzorec sestavlja 10 teniških igralcev starih vsaj 18 let in več, ter 40 teniških igralcev mlajših od 18

let. Rezultati kažejo, da prihaja do statistično pomembnih razlik le pri sovražnosti. Do tendence k

statistični pomembnosti pa prihaja pri fizični agresivnosti (p=0,06). Pri ostalih 6 spremenljivkah pa ne

prihaja do statistično pomembnih razlik. Torej mlajši od 18 let so nekoliko bolj fizično agresivni in veliko

bolj sovražni kot teniški igralci stari 18 let ali več.

Ugotovili smo, da se pojavljajo razlike med mlajšimi in starejšimi teniškimi igralci. Mlajši so bolj sovražni

in nekoliko bolj fizično agresivni od starejših teniških igralcev. Zato hipotezo H03 zavrnemo.

Hipoteza 4: H04 Ni razlik v agresivnosti med tenisači, ki so že in ki še niso sodelovali s športnim psihologom.

Četrta in zadnja hipoteza H04 pravi, da ni razlik v agresivnosti med tenisači, ki so že in ki še niso sodelovali s športnim psihologom. Število teniških igralcev in igralk, ki so sodelovali s športnim psihologom 4-krat ali večkrat (vsaj štirje obiski) je v vzorcu 14. Teniških igralcev in igralk, ki pa so sodelovali s športnim psihologom manj kot 4-krat (trije obiski ali manj), pa je v vzorcu 36.

Rezultati kažejo, da med tema dvema skupinama teniških igralcev in igralk prihaja do pomembnih statističnih razlik le pri sovražnosti. Do tendence k statistični pomembnosti pa prihaja pri razdražljivosti. Igralci, ki so športnega psihologa obiskali manj kot 4-krat, so bili nekoliko bolj razdražljivi in dosti bolj

sovražni, kot igralci, ki so športnega psihologa obiskali vsaj 4-krat ali večkrat. Na podlagi naših rezultatov

in ugotovitev, hipotezo H04 zavrnemo.

5. VIRI

Bandura, A. (1973). Aggression: a social learning analysis. Englewood Cliffs, N.J.: Prentice-Hall.

Cox, R. H. (1994). Sport psychology: concepts and applications-3rd ed. (286-301). Madison, Wisconsin,

Dubuque, Iowa: Brown & Benchmark.

Girod. A. (2009). Tenis – Trening mentalne moči. Ljubljana: Garbo Unique.

Girod, A. (2010). New trends on tennis pyschology and psychological training. ITF Coaching and Sport

Science Review, 50 (18): str. 21 – 23

Heller, R. (avgust 2008). Tennis Psychology. Tennis Life Magazine, str. 1-2

Höhm, J. (1987). Tennis, play to win the Czech way: technique, tactics, training. Toronto: Sport books.

Kajtna, T. in Jeromen, T. (2007). Šport z bistro glavo: Utrinki iz športne psihologije za mlade športnike.

Trbovlje: samozaložba.

Kaufmann, H. (1970). Aggression and altruism: A psychological analysis. New York: Holt, Rinehart and

Winston.

Kregar, P. (2007). Agresivnost v karateju. (Diplomsko delo, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport).

Pridobljeno iz http://www.fsp.uni-lj.si/COBISS/Diplome/Diploma22050120KregarPolona.pdf

Kristančič, A. (2002). Socializacija agresije. Ljubljana: AA Inserco.

Lamovec, T. in Rojnik, A. (1978). Agresivnost. Maribor: DDU Univerzum.

Lamovec, T. (1988). Priročnik za psihologijo motivacije in emocij. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek

za psihologijo.

Loehr, J. E. (1997). Tenis v glavi. Maribor: Rotis.

Mackenzie, Marlin M. M. in Denlinger K. (1991). Tennis: The mind game. New York: Dell Publishing.

Mrak Černelič , H. (2001). Benigna in maligna agresivnost. Primorska srečanja, (241-242), 385-388.

Noel, R. C. (1980). The Effect of Visuo-motor Behavior Rehearsal on Tennis Performance. Journal of sport

psychology, 2, str. 221.226

Oproiu, I. (2013). A Study on the Relationship Between Sports and Aggression. Sport Science Reviw, 22,

str. 33-48.

Orlick, T. (1999). Mentalni trening za sportaše. Zagreb: Gopal.

Ribarič, S. (2000). Biologija agresivnega vedenja. Zdravniški vestnik, 69 (11), str. 757-761.

Tušak, M. [Matej]. (2001). Obvladovanje agresivnosti in nasilja v šoli. Šport mladih, (66), str. 42-43.

Tušak, M. [Maks], M. [Matej]. (1997). Psihologija športa. Ljubljana: Znanstveni inštitut filozofske

fakultete.

6. PRILOGE

Buss Durkee-jev vprašalnik agresivnosti.