Ali je Pithecanthropus erectus predhodnik sedanjih hominidov?

(Ob 80-letnici E. Dubois-ja)

B o ž o Š k e r l j — Ljubljana.

Pred 70 leti jeE.Haeckely svoji bistrovidnosti napovedal pred­hodnika človeka, ga opisal, mu dal ime Pithecanthropus in izrazil verjetnost, da ga moremo najti na robovih hipotetične, a potopljene Lemurije. Pri tem je mislil predvsem na jugovzhodno Azijo, omenil tudi Sundske otoke, in na vzhodno Afriko.

10 let pred to napovedjo se je rodil na Nizozemskem Eugen Dubois, 20 let po nji se je pa izkrcal tridesetletni vojaški zdravnik v kolonialni službi v Padangu na Sumatri z n a m e n o m , d a n a j d e o d Haeckel-a n a p o v e d a n i » m i s s i n g l i n k « . E.Dubois je bil že kot lektor anatomije v Amsterdamu zaprosil nizozemsko vlado, da mu dovoli izkopavanja na Sundskih otokih; ko pa je bila ta prošnja zavrnjena, je mladi znanstvenik zapustil varno vseučiliško službo proti nasvetu svojega šefa Fiirbringer-ja in se javil kot zdravnik v Nizozemsko Indijo. N a Sumatri ni imel uspeha; preselil se je na Javo in 1.1891. »po programu« odkril, kar je hotel — v rokah je imel dokaz za nekdanjo eksistenco od Haeckel-a napovedanega pitekantropa. Popis te najdenine je na tem mestu nepotreben. Važno pa je danes, kako se dâ ta najdenina tolmačiti; kakšno vlogo je Pithecanthropus v rodovniku hominidov lahko igral, ali je res vez med šimpanzoidi in sedanjimi človečnjaki?

W e i n e r t je uvedel pojem s u m m o p r i m a t o v , kajti vsi ana­tomski in mnogi fiziološki dokazi govore za najbližnjo sorodnost člo­veka s šimpanzom in gorilo. Anatomske posebnosti ne dopuščajo dvo­mov, da spadajo ostanki pitekantropa v isto skupino sumoprimatov (kar velja seveda za mnoge druge ostanke višjih opic in za vse doslej odkrite ostanke hominidov). Za ta del torej ni vprašanja, da je Đ и -bois imel prav (kar je tudi Schw alb e potrdil), ko je postavil pitek­antropa med šimpanzoide in človečnjake. Tudi z ustvaritvijo novega rodu Pithecanthropus je imel prav, kajti ta ni istoveten z rodom Homo.

Vprašanje pa je, ali je Pithecanthropus erectus predhodnik s e ­d a n j i h hominidov. Da so le-ti na svoji razvojni poti pretekU nekoč tudi ta s t a d i j , je več kot verjetno; noben anatomski dokaz ne govori proti temu. Toda č a s z a r a z v o j in n e k a t e r e n a j ­d e n i n e , ki do danes res še niso povsem varno datirane, ne govore za to, da bi se razvili sedanji hominida iz pitekantropidov, vsaj n e i z o n i h o b l i k , k i s o b i l e n a j d e n e n a J a v i , p r i C o u - k o u -t i e n u i n p r i H e i d e l b e r g u.

Pithecanthropus erectus z Jave — tudi drugi primerek iz 1. 1937. — s e n e d â t o č n o d a t i r a t i . Lahko je iz starega diluvija, lahko pa tudi iz srednjega, kakor sodi Stein-Callenfels, Pithecanthropus pekinensis je iz starega diluvija, toda je višje razvit od javanskega. Prav tako iz starega diluvija je heidelberška spodnja čeljust in verjetno tudi 1.1935. odkriti Pithecanthropus njarasensis. Sedanji hominidi bi torej imeli precej časa za razvoj iz pitekantropidov tekom v s e g a diluvija, toda l e v p r i m e r u , d a s m a t r a m O ' p i t e k a n t r o -p i d e k o t r a z v o j n i s t a d i j , p r i č e m e r p a m o r a m o m i -. s l i t i n a t o , d a k l a s i č n i P i t h e c a n t h r o p u s e r e c t u s k o t p r e d h o d n i k n e p r i d e v e č v p o š t e v (prim. za ta del tudi F i s C h e r - ja , 1. c.!).

Skoro nobenega dvoma ni, da so se razvili neandertaloidi iz pitek­antropidov, zato smatramo za pravilno, da govorimo o rodu P i t h e c ­a n t h r o p u s n e a n d e r t h a l e n s i s , ne pa o rodu H o m o nean-derthalensis! Neandertalce ni Homo in že po svoji anatomski speciali­zaciji najbrže ne pride v poštev kot n e p o s r e d n i prednik pravih današnjih hominidov. Še manj pa z ozirom na razvojni čas. Iz Evrope vemo, da je neandertalce med staro- in mladopaleolitikom izumrl, torej, kakor se je doslej zdelo povsem jasno, med musterienom in orinjasje-nom. To naziranje pa močno prizadenejo najdbe na Olševi (Brodar, 1. C . ) in v drugih paleolitskih jamah zlasti naše ožje domovine. Olševa je postavila na laž vse nazore, ki so postavljali orinjasjen v mrzlo, torej v kakšno ledeno dobo. Po Olševi se zdi, da moremo govoriti o nekaki p r e o r i n j a š k i kulturi — podobno kakor so opravičile najdbe v — Vzhodni Afriki! Kdo je bil ustvaritelj te kulture? N a Olševi ni bil najden, v Kenyji — v Oldowayu in v Kanamu in Kanj eri — je bil v zvezi s to kulturo in s še mnogo starejšimi kulturami najden samo — pravi Homo!

Ali nam — na drugi strani — krapinec res dokazuje, da je neander­talce ustvaril tisto kulturo, ki je bila tam najdena? Da je neandertalce poznal rabo ognja, da je tam zapustil ostanke kanibalske pojedine? Kaj pa, če ni neandertalca v tisti jami presenetil novi Homo, ga pobil in pojedel in pustil v jami razmetane ostanke? Dejstvo, da v Krapini niso bili najdeni ostanki tudi pravega Hominis, bi moglo prav tako dokazovati, da je to jamo po splošnem pokolju neandertalcev zapustil. Na podobno razlago Krapine je — po Weinert-u 1934., 1. c. — mislil svoj čas očividno tudi že Klaatsch. Podobne nazore izraža M. Boule o možnostih pri Čou-kou-tienu, kjer so iz razbitih in ožganih kosti sklepali, da je bila tamošnjim pitekantropidom znana poraba ognja — in da so bili kanibali! Zakaj? Ali so hipoteze o istočasno živečem pravem rodu Homo res tako slabo podprte?

Slednje vprašanje je treba pojasniti. Weiner t, Stotyhwo, H e b e r e r j. dr. smatrajo vprašanje kanamske mandibule in kanjer-skih lobanj za likvidirano, menda zlasti na podlagi Boswell - ovega malo dokazujočega pisma proti L e a k e y - jevim trditvam. Postavimo, da se mogoče te najdenine ne dado več povsem točno datirati, ostaneta

le še dve dejstvi: da gre za i z r e d n o f o s i l i z i r a n e najdenine (M o I li s o n pravi, da je kanamski odlomek mandibule najbolj fosi-lizirana kost, kar jih je imel v rokah; za ta del se strinja tudi B o s w e 11 v omenjenem pismu, 1. c.!) in da gre brez dvoma za p r i p a d n i k a r o d u H o m o ! Nadaljnja najdenina, ki je povzročila več vprašanj.

Sl. (Fig.) 1. E. Dubois

kakor je dala odgovorov, je t. zv. Eoanthropus Dawsoni, ki spada ana­tomsko in morfološko med Hominide ali vsaj med premočrtne njihove predhodnike. Tudi ta najdenina se ne dâ točno datirati.

W e i n e r t je mnenja, naj si ne damo motiti teorij, odn. hipotez, ki se dado prav verjetno podpreti z dokazi in dejstvi, od najdenin, ki niso povsem jasne.^ T o je dokaj udobno stališče, toda v z n a n o s t i

' »Eines ist dabei sicher, daß wir Oldoway, Kanam und Kanj era nicht als urmenschlich zu bezeichnen haben. Die darauf hinzielenden Veröffentlichungen

n e d o p u s t n o ! Zagovorniki razvojne črte: šimpanz — pitekantrop — neandertalec — sedanji človek pozabljajo, da je bil Pithecanthropus erectus sporen še dobrih 35 let po odkritju in da so še 1.1927., torej v letu odkritja pri Čou-kou-tienu, trdili nekateri resni antropologi, da pripada trinilska kalota velikemu šimpanzu. Kaj, če bi se čez nekaj let, pa čeprav morda tudi čez 30—40 let, izkazalo, da je L e a k e y le imel prav? Potem bi vsa stavba, ki jo je tako logično zgradil zlasti W ei n e r t, ne držala . . . Ž e d a n e s p a m o r a m o r e s n o r a ­č u n a t i s t e m , d a n e a n d e r t a l e c n e s p a d a m e d n e p o ­s r e d n e p r e d h o d n i k e d a n a š n j e g a č l o v e k a (prim. za ta del tudi stališča Heberer-ja, V al lois-ja i. dr.!). N i pa izklju­čeno, da se je i današnji človek i izumrli neandertalec razvil iz pitek­antropidov. Današnji človek v tem primeru najbrže preko s t e i n -h e i m s k e oblike.

Če bi se izkazalo, da so današnjim hominidom podobne oblike živele v začetku diluvija istočasno s pitekantropidi, bi ta hipoteza pred­postavljala, da se je cepitev med obema rodovoma morala izvršiti že nekako vsaj konec terciara, kmalu po razcepitvi pitekantropidov in šimpanzov.

Z d i s e t o r e j , d a j e p o d a n a š n j e m s t a n j u z n a n j a p r e v i d n o s t g l e d e r o d o v n i k a h o m i n i d o v p r v a z a p o ­v e d i n d a n i m a h i p o t e z a o r a z v o j u s e d a n j e g a č l o ­v e k a i z n e a n d e r t a l c e v p r a v n i č v e č v r e d n o s t i k a k o r d r u g a , d a s o h o m i n i d i ž e o d p i t e k a n t r o p i d o v a l i c e l o š e p r e k o n j i h š l i s v o j o p o t . Da so pa pravi hominidi živeli istočasno vsaj z neandertalci, je danes več kot verjetno, če ne že do­kazano (prim. za ta del nazor N. Zupanič -a, 1. c. iz leta 1919.). Razne baje - kanibalske pojedine iz starega paleolitika v Evropi in Aziji se ne zdijo dovolj dokazane kot res kanibalske. V mlajši dobi je za ta del sumljiva edinole najdba Ofnet na Bavarskem; kanibalizem pa tam ni dokazan, samo surovo pobijanje tudi žensk in otrok (M Ol­lis on) in verjetno kultni pokop žrtev, ki so jim prej odsekah glave.

Če hočemo biti previdni, bomo danes morali priznati dve možnosti za rodovnik hominidov kakor kaže rodovnik na sledeči strani.

V s e k a k o r p a j e o b o s e m d e s e t l e t n i c i D u b o i s - j a z e l o v e r j e t n o , d a p r e d s t a v l j a j o P i t h e c a n t h r o p i d a e v s a j p r e h o d n i r a z v o j n i s t a d i j v z g o d o v i n i H o m i n i ­d o v i n P i t h e c a n t h r o p u s e r e c t u s D u b o i s e n o n j i ­h o v i h k o n č n i h o b l i k .

von Reck und Leakey sind jetzt so häufig und so deutlich widerlegt worden, d a ß m a n a u f h ö r e n s o l l t e , d i e E r g e b n i s s e u n s e r e s S t a m m e s ­g e s c h i c h t s f o r s c h u n g d u r c h u n d a t i e r b a r e H o m o s a p i e n s -F u n d e , die z. T. in ganz belanglosen Resten vorliegen, z u s t ö r e n . « (Pod­črtal S.; Weinert, 1. c. 1937, str. 343.)

S U m m a r y .

Was Pithecanthropus erectus an ancestor of the récent Hominids?

Dubois's discovery of Pithecanthropus erectus remained for 36 years isolated if we disregard the find of the Heidelberg mandible. Until 1937, when Black discovered the Pékin man at Chou-kou-tien, the opinion that Pithecanthropus erectus was only a huge chimpanzee, was repeatedly expressed. Today, however, the former Pithecanthropoids are considered rather a genus of Hominidae, including the following species: Pithecanthropus erectus, P. pekinensis, P. heidelbergensis, and P. njarasensis. The Neanderthaloids probably were not true ancestors of the modem Hominids, though their direct descendance from the Pithecanthropoids may be assumed with great probability. The classical spécimens of Pithecanthropus erectus are too young to be included in the true ancestry of Homo sapiens.

In reconstructing the pedigree of the Hominids we also have to consider H. kanamensis and the Piltdown man, who both doubtlessly belong to the genus Homo. The high mineralization of the Kanam mandible is out of question and is admitted even by Boswell who doubts the high age of this find. Weinert's opinion that conclusions based on well-established facts should not be disturbed by ambiguous finds {Weinert, Hominidae, 1. c ) , cannot be whoUy accepted in positve science. Though we are not yet able exactly to date certain remains, we must not adhère to dogmas.

On account of the actual remains known at présent, we may admit two variétés of the reconstructed pedigree of the Hominids, as shown in fig. 2. W e must suppose that either the Pithecanthropoids were présent already before the time of the Kanam and Piltdown men, or that they were not true ancestors

of modern man at aH. In the latter case, however, the form linking the Hominids and Chimpanzoids would not be known as yet. Is Australopithecus africanus hinting at such a form?

Slovstvo. B o s w e l l , P. G. H.: Human Remains from Kanam and Kanjera, Kenya

Colony. Nature, 9. III. 1935, London. B o u l e , M.: Le Sinanthrope. L'Anthropologie XLVII/1—2, Paris 1937. B r o d a r , S.: Paleolitik na Olševi. Zdravn. vestnik II/4, Ljubljana 1930.

— Raziskovanja v Potočki zijalki in nje problemi. Časop. zgod. narodop., Maribor 1931.

F i s c h e r , E.: Anthropogenese. Hwb. Naturwiss. I. Jena, 1931. G i e s e l e r , W.: Abstammungs- und Rassenkunde des Menschen L, Oehrin-

gen, 1936. H a e c k e l , E.: Natürliche Schöpfungsgeschichte. VI. izd., Berlin 1875. H e b e r e r , G.: Zur Altersfrage der ostafrikanischen Menschenfunde. Zschr.

Rassenk. 11/237, Stuttgart, 1935. — Neuere Funde zur Urgeschichte des Menschen und ihre Bedeutung für

Rassenkunde und Weltanschauung. Volk u. Rasse XII/U—12, München 1937.

K e i t h , A.: L. S. B. Leakey, The Stone Age Races of Kenya. Nature, 2. II. 1935. (cit. po Eugenical N e w s XX/43—44, Cold Spring Harbor, 1935.)

L e a k e y , L. S. B.: Adam's Ancestors. London 1934. — The Stone Age Races of Kenya. Oxford University Press, London 1935.

L e b z e l t e r , V.: Zur Altersfrage der ostafrikanischen Menschenfunde. Zschr. Rassenk. III/202, Stuttgart 1936.

M o l l i s o n , Th.: Die Bedeutung neuerer fossiler Menschenfunde. Ber. 52. Tagg. d. D. Ges. Phys. Anthrop., Speyer 1934.

— Zeichen gewaltsamer Verletzungen an den Ofnetschädeln. Anthr. Anz. XIII/1—2, München 1936.

S t o l y h w o , K.: Les praenéanderthaloides et les postnéanderthaloides et leur rapport avec la race du Néanderthal. Etnolog X/147—168, Ljubljana 1937.

Š k e r l j , B.: Homo kanamensis. Proteus III/12, Ljubljana 1936. — Pithecanthropus und Homo. Zschr. Rassenk. VI/3, Stuttgart 1937.

V a l l o i s , H. V.: Le Javanthropus. L'Anthropologie XLV/1—2, Paris 1935. W e i n e r t , H.: Ursprung der Menschheit. Stuttgart 1932.

— Homo sapiens im altpalaeolithischen Diluvium? Zschr. Morph. Anthr. X X X I V / 4 5 6 - 4 6 8 , Stuttgart 1934.

— Hominidae. Fortschr. Paläontol. 1/1937. — Der neue Affenmensch — Pithecanthropus II von Java. Umschau, 80—83

(4.), Frankfurt a. M. 1938. — Entstehung der Menschenrassen. Stuttgart 1938.

Z u p a n i č , N.: Les premiers habitants des Pay Yougoslaves. Rev. Anthropo­logique, Paris 1919.