biotska raznovrstnost je naše življenje – povedano drugače · pdf filegeomix,...

GEOmix, dec 2010 / 33

SREDICA

Biotska raznovrstnost je naše življenje – povedano drugače:

»Odločil sem se, da ne bom pesimist na račun narave in bi-otske raznovrstnosti. Ne moremo si dovoliti propada, biti pesimistični. Pesimizem je zgolj druga beseda za odreči se

odgovornosti, druga beseda za lenobo. Vmesno pot med pes-imizmom in optimizmom imenujemo upanje, in uresničenje

upanja je tisto, čemur pravimo boj.«

(Jostein Gaarer, norveški pisatelj, 2010)

BIOTSKA RAZNOVRSTNOST JE ŽIVLJENJE, NAŠE ŽIVLJENJE

Slogan, ki ga je izbrala Generalna skupščina združenih narodov za Mednarodno leto biotske raznovrstnosti, nam jasno sporoča, da spremembe v številu različnih rastlinskih in živalskih vrst pomembno vplivajo na kvaliteto življenja človeka. Ozaveščanje svetovne javnosti o problemu je bil tudi cilj aktivnosti v okviru mednarodnega leta. Pobudnica odločitve o temi mednarodnega leta pa je bila Brazilija, ena izmed držav, kjer je bogastvo vrst največje in te hkrati tudi najhitreje izginjajo (1). Zaradi hitrosti izginjanja vrst strokovnjaki govorijo o »6. velikem izumiranju« v zgo-dovini Zemlje. Če se pri podnebnih spremembah še najdejo posamezni skeptiki glede človekove vloge v procesu, pa jih pri izginjanju biotske raznovrstnosti ni – brez dvoma je kriva človekova dejavnost (6).Upadanje biotske raznovrstnosti je globalni proces, ki smo ga ljudje še pospešili. Človeštvo namreč povzroča največje izumiranje vrst vse od izumrtja dinozavrov naprej. Izgube ogromnih površin pragozda, upad količine rib v Severnem Atlantiku in vedno več ogroženih vrst je le kaplja v morje dejstev o zmanjševanju biotske raznovrstnosti. Najbolj pa o problemu prepričajo statistični podatki:• Po podatkih IUCN (International Union for Conservation of Nature) za leto 2009 grozi izumrtje kar 170.000 vrstam: od tega je 21 % sesalcev, 12 % ptic, 31 % dvoživk in 37 % rib. • V Evropi izumrtje grozi vsaki četrti vrsti dvoživk (23 %), vsaki peti vrsti plazilcev (19 %, leto 2009), 15 % sesalcev (2007), 13 % ptic (2004). • Po ocenah iz leta 2000 je v Sloveniji ogroženih 90 % vrst rib, 83 % vrst plazilcev, 58 % vrst ptičev in 43 % vrst sesalcev (1).V prispevku bom skušala povzeti dejstva o biotski raznovrstnosti in kaj se je v okviru mednarodnega leta skušalo na tem področju spremeniti ter izboljšati tako v svetovnem merilu kot v Evropi in Sloveniji.

Kaj biotska raznovrstnost pravzaprav je in zakaj je pomembna? Po Konvenciji o biotski raznovrstnosti ta pomeni »raznolikost živih organizmov iz vseh virov, ki vključuje med drugim kopenske, morske in druge vodne ekosisteme ter ekološke komplekse, katerih del so; to vključuje raznovrst-nost znotraj samih vrst, med vrstami in raznovrstnost ekosistemov« (4).Pomembna je zato, ker človeku nudi številne dobrine in storitve, katerih se niti ne zaveda, dokler jih ne izgubi:• »zagotavlja hrano, kurivo, kisik, • zagotavlja zavetje in gradbene materiale, • čisti zrak in vodo, • razstruplja in razgrajuje odpadke, • stabilizira in blaži podnebje, • blaži poplave, suše, temperaturne ekstreme in moč vetra, • ustvarja in obnavlja rodovitnost prsti, • oprašuje rastline, med njimi mnoge kmetijske pridelke, • nadzoruje škodljivce in bolezni kmetijskih pridelkov, • ohranja genske vire, ki so ključni za razvoj novih sort, zdravil in drugih proizvodov, • omogoča kulturne in estetske koristi • omogoča sposobnost prilagajanja na spremembe« (5).Če izgubimo biotsko raznovrstnost, bomo izgubili les in gorivo, prehranske izdelke, tekstil ter zdravila (8).

Seznam največjih groženjPodnebne spremembe. Na podnebne spremembe močno vplivajo globalni izpusti toplogrednih plinov. Povzročajo poplave, suše in naraščanje morske gladine in so splošno priznane kot najbolj resna okoljska grožnja našemu plan-etu.Intenzivno kmetijstvo in opuščanje obdelovalnih površin. Občutljivo ravnovesje med biotsko raznovrstnostjo in kmetijstvom lahko porušijo prekomerna uporaba pesticidov, težke mehanizacije in metode intenzivnega kmetijstva. V nekaterih delih Evrope veliko izgubo biodiverzitete povzroča tudi opuščanje tradicionalnega obdelovanja kmeti-jskih površin.Širitev predmestij. Na podeželju je gradnja hiš in industrijskih objektov v velikem porastu, zato se gradi tudi vedno več cest, ki do teh območij omogočajo dostop.Avtoceste. Površina prometne infrastrukture se povečuje. Vsako leto je povoženih na tisoče živali, kar vodi do zmanjševanja števila vrst, ki živijo v večjih populacijah ali potujejo med sekundarnimi habitati (dvoživke) ali v pre-

SREDICA


zimovalne habitate (ježi).Invazivne tujerodne vrste. Predstavljajo resno grožnjo domačim rastlinskim in živalskim vrstam.Evtrofikacija. Obremenitve iz prometa, prekomerno gnojenje v kmetijstvu, neočiščene komunalne odpade vode in industrijski objekti lahko pripeljejo do visokih ravni dušika v našem okolju. To lahko povzroči uničenje rastlin in žuželk na travnikih ter pretrga prehranjevalno verigo. Visoke ravni dušika v vodah pa lahko povzročijo evtrofikacijo, kar odvzema vodam kisik in zaduši druge oblike življenja (8).

Konvencija o biotski raznovrstnostiSkrb za okolje obstaja že skozi vso zgodovino, v 70. letih prejšnjega stoletja pa je povečana zaskrbljenost zara-di uničevanja okolja in izgube vrst ter ekosistemov pripeljala do konkretnih dejanj. Leta 1972 so na Konvenciji Združenih narodov o človekovem okolju (Stockholm) pripravili osnutek t. i. Okoljskega programa Združenih naro-dov, leta 1987 pa je Svetovna komisija za okolje in razvoj zaključila, da mora gospodarski razvoj postati manj ekološko uničujoč in pozvala k »novi dobi okoljsko sprejemljivega ekonomskega razvoja« (2).Tako je bila leta 1992 v Riu de Janeiru sprejeta Konvencija o biotski raznovrstnosti (Slovenija jo je ratificirala l. 1996), katere trije glavni cilji so:• »ohraniti biotsko in krajinsko pestrost• omogočiti trajnostno rabo vseh njenih sestavnih delov• pravična in poštena delitev koristi, ki izhajajo iz uporabe genskih virov« (3).Konvencija je prvi mednarodni, splošno veljavni in pravno zavezujoči dogovor, ki biotsko raznovrstnost obravnava z vseh treh vidikov: GEN – GENOM, VRSTA – ZDRUŽBA, HABITAT – EKOSISTEM (3). V njej je prvič poudar-jeno, da je ohranjanje biodiverzitete skupna skrb vsega človeštva in sestavni del razvojnega procesa (2). Konvencijo je do danes podpisalo že 193 držav (med drugimi je niso podpisale ZDA), države podpisnice pa so si leta 2002 za cilj zastavile zmanjšanje upadanja in izginjanja rastlinskih in živalskih vrst do leta 2010 na vsem planetu. Evropska Unija je bila glede tega zelo optimistična – zastavila si je cilj popolne ustavitve upadanja biotske raznovrstnosti na svojem ozemlju, pri tem pa naj bi pomagala še drugim kontinentom. Kaj pa Slovenija? Vlada RS je konec leta 2001 sprejela Strategijo ohranjanja biotske raznovrstnosti, katere cilj je med drugim tudi ohranjanje ugodnega stanja vseh domorodnih živalskih in rastlinskih vrst do leta 2010 (1).

In kakšen je bil napredek?Do sedaj je cilj zmanjšanja upadanja biotske raznovrstnosti povzela vrsta mednarodnih dokumentov, dejansko pa se mu še nismo približali. Vzroke za neuspeh lahko posredno in neposredno iščemo v načinu razvoja v bogatejšem delu sveta. Najbolj dramatične so razmere v tropih, v EU pa so najbolj ogroženi travniki, mokrišča in morske obale. Da bomo dosegli cilj upadanja biotske raznovrstnosti je ključno prepoznavanje vrednosti, ki jo imajo ekosistemi in naravni viri za človeštvo. Zaradi vse večjega gledanja stvari skozi ekonomsko vrednost, moramo na ta način gledati tudi koristi, ki nam jih prinaša narava – le tako jih bomo očitno bolje prepoznali in cenili. Leto 2010 tako predstavlja postavljanje novih ciljev za ohranjanje narave, saj so se s tem letom že zastavljeni cilji iztekli, na mednarodni ravni pa potekajo številne dejavnosti za opredeljevanje novih (1).

O viziji in ciljih biotske raznovrstnosti po letu 201026. in 27. januarja 2010 je v Madridu potekala dvodnevna konferenca Vizija in cilji za biotsko raznovrstnost po letu 2010. Predstavnik Evropske komisije Falkenberg je podal štiri predloge za nove cilje za EU, visoki uradniki nekaterih evropskih držav pa so podprli četrto, najbolj ambiciozno možnost. Ta ne potrjuje le cilja zaustavitve upadanja bio-diverzitete v EU, temveč vključuje tudi sprejem odgovornosti EU za to globalno težavo, saj je kot skupnost razvitih držav s svojo netrajnostno proizvodnjo in potrošnjo sokriva za izginjanje vrst tudi drugje po svetu, zlasti v državah v razvoju (6). Za EU bo tako zelo pomemben koncept »zelene infrastrukture«, Better site design in že preventivno ukrepanje za zaščito ekosistemov, njihovo odpornost in s tem ohranitev za človeštvo nujno potrebnih storitev, ki jih nudijo. Nat-ura 2000 je pri tem zagotovo odličen začetek, vendar je »zelena infrastruktura« mnogo več od zavarovanih območij – vključevati mora tako kmetijsko, transportno in drugo politiko ter zakonodajo, kot tudi prostorsko načrtovanje. Prav prostorsko načrtovanje pa je naslednji velik izziv za EU.Trajnostno prostorsko načrtovanje je velik izziv tudi za Slovenijo, ki se glede rabe prostora že vrsto let obnaša izjemno neodgovorno. Zaradi gradnje avtocest in ostale prometne infrastrukture smo uničili dragocena območja narave in ogromno kmetijskih zemljišč, zaradi česar smo po obsegu le-teh in po stopnji samopreskrbe s hrano na repu EU (6). Ministri za okolje iz držav EU so 15. marca v Bruslju sklepe o viziji in ciljih ohranjanja biotske raznovrstnosti po letu 2010, na podlagi katerih bo Evropska komisija pripravila novo strategijo EU za biotsko raznovrstnost. V sklepih

SREDICA


so bila upoštevana tudi stališča Slovenije glede upravljanja območji Natura 2000 in zagotavljanja njihovega finan-ciranja. Svoje stališče je utemeljila z dejstvom, da so po državah članicah prednostne vrste in habitatni tipi neena-komerno razporejeni, posledično pa so neenakomerni tudi napori za njihovo ohranjanje. Slovenija je namreč po številu varovanih vrst in deležu državnega ozemlja v območjih Natura 2000 v vrhu evropskih držav, zato si že od začetka ustanovitve omrežja Natura 2000 prizadeva, da bi se to odražalo tudi pri sofinanciranju EU (7).

In kaj smo dosegli ob koncu mednarodnega leta?Dobili bomo seveda še en strateški načrt izvajanja konvencije za naslednje desetletje. 18.–29. oktobra je namreč v Nagoji na Japonskem potekal osrednji dogodek mednarodnega leta – 10. konferenca pogodbenic Konvencije o biološki raznovrstnosti. Poleg sprejema strateškega načrta izvajanja konvencije za naslednje desetletje se je od kon-ference pričakovalo tudi vzpostavljanje možnosti za dogovorjen način izvajanja tretjega cilja Konvencije – ureditev gospodarskega izkoriščanja genskega potenciala biotske raznovrstnosti, zagotovitev dostopa do teh zmogljivosti in ohranjanje rastlinskih ter živalskih vrst, ki vse to bogastvo s svojim obstojem zagotavljajo. Namen strateškega načrta je, da se do leta 2050 vzpostavi poenotena vizija ohranjanja biodiverzitete na svetovni ravni ter srednjeročni in kratkoročni cilji za njeno doseganje (9).In kakšni so rezultati 10. konvencije? Dosegla je tri medsebojno povezane cilje: sprejetje novega desetletnega strateškega načrta za vodenje mednarodnih in nacionalnih prizadevanj na področju ohranjanja biotske raznovrst-nosti z izboljšanimi ukrepi za doseganje ciljev Konvencije o biotski raznovrstnosti, strategijo mobilizacije virov, ki zagotavlja nadaljnjo pot k znatnemu povišanju sedanje ravni uradne razvojne pomoči v podporo biotske raznovrst-nosti, ter nov mednarodni protokol za dostop in delitev koristi uporabe genskih virov planeta.V strateškem načrtu Konvencije o biotski raznovrstnosti pa je bilo sprejetih 20 glavnih ciljev, organiziranih v okviru petih zastavljenih strateških usmeritev – soočenje z vzroki izgube biotske raznovrstnosti, zmanjšanje pritiska na biotsko raznovrstnost, ohranjanje le-te na vseh ravneh, povečanje koristi, ki jih biotska raznovrstnost nudi, in zago-tavljanje zmogljivosti (14, 15).Kaj pa praksa? Ocene potrjujejo, da cilji za leto 2010 niso bili doseženi, smo pa pridobili pomembne izkušnje. Na številnih področjih so bili doseženi znatni napredki, vendar cilja zaustavitve upadanja biotske raznovrstnosti nismo dosegli. Izrednega pomena je omrežje Natura 2000, ki pokriva kar 18 % kopenskega ozemlja EU (10). Ocene kažejo, da so na Škotskem javne koristi, ki jih zagotavlja Natura 2000, predvidoma trikrat večje od stroškov vzpostavitve in vzdrževanja omrežja (1).Čez leto so potekali številni dogodki ob Mednarodnem letu biotske raznovrstnosti tako na svetovni ravni, kot na ravni EU in Slovenije. Od pohodov, predavanj, različnih oddaj, razstav, ekskurzij, delavnic pa vse do znanstvenih konferenc. Česa pa se lahko v Sloveniji ob zaključku Mednarodnega leta biotske raznovrstnosti še udeležite, lahko spremljate na spletni strani http://www.biotskaraznovrstnost.si/, kjer so pod rubriko Koledar vse že pretekle in prihodnje aktivnosti.

Kaj lahko stori država?Privatna podjetja, lastniki zemljišč, ribiči in kmetje najbolj vplivajo na biodiverziteto. Vlade morajo biti kritične do uvedbe pravil, ki usmerjajo rabo naravnih virov in varujejo biotsko raznovrstnost predvsem tam, kjer imajo neposreden vpliv na prst in vodo. V skladu s Konvencijo se vlade zavežejo k razvijanju nacionalnih strategij biotske raznovrstnosti in akcijskih načrtov ter k njihovi vključitvi v širše nacionalne načrte za okolje in razvoj. To je zlasti pomembno za področja, kot so gozdarstvo, kmetijstvo, ribištvo, energija, prevoz in urbanistično načrtovanje. Medtem ko naj bi vlade igrale vodilno vlogo, morajo biti drugi sektorji družbe aktivno vključeni. Navsezadnje pa so odločitve in ukrepi v rokah milijard posameznikov, od katerih je odvisno, ali se bo biotska raznovrstnost ohranjala in trajnostno uporabljala rabo ali ne (11).

Kaj lahko naredimo sami?Končne odločitve o ohranjanju biodiverzitete posredno sprejema vsak posamezen državljan. Ukrepi posameznikov, ki se mogoče zdijo majhni, imajo lahko velik vpliv, saj je osebna poraba tista, ki poganja razvoj, ta pa izrablja in onesnažuje naravo. S pazljivo izbiro proizvodov, ki jih kupuje, in vladnih politik, ki jih podpirajo, bo širša javnost začela voditi svet k trajnostnemu razvoju. Vlade, podjetja in druge organizacije pa so odgovorni za vodenje in obveščanje javnosti. Na koncu je to le izbira posameznika in ta šteje največ (11).Ljudje lahko rastlinam in živalim tudi pomagamo. Največ koristnega naredimo, če jih ne motimo – ne uničujemo njihovih domovanj (življenjskih prostorov) in ne preprečujemo njihovega gibanja (selitvene poti) (5). Biotska pestrost na sončni strani Alp Čeprav se naši severni sosedje večkrat pritožijo nad opisnim poimenovanjem Slovenije, da imajo namreč prav tako

SREDICA


veliko sonca, kot mi, pa se s pestrostjo rastlinskih in živalskih vrst z našo državo ne morejo primerjati. Sloveniji pripada manj kot 0,004 % celotne površine Zemlje, a vendar gostimo več kot 1 % vseh znanih vrst živih bitji in več kot 2 % celinskih vrst. Na tako majhnem prostoru sobiva več kot 22.000 vrst živih bitji, kar našo deželo uvršča med najbogatejše v Evropi in celo na svetu. Zato lahko o Sloveniji upravičeno govorimo kot o evropskem biotskem parku. Vzrok za to lahko iščemo v prehodnem položaju Slovenije – leži na stičišču geotektonskih in biogeografskih regij (sredozemske, panonske, alpske in dinarske), relief je močno razgiban, pestre pa so tudi pedološke, podnebne in talne razmere. Seveda pa svoje prispeva tudi človekovo delovanje (stičišče slovanske, germanske in romanske kul-ture) (12).Že pred leti so naši znanstveniki prišli do čudovitega spoznanja o izrednem bogastvu ekosistemov pri nas in ugo-tovili, da je Slovenija zaradi svoje biotske raznovrstnosti med najbogatejšimi državami na svetu, da je neke vrste evropski biotski park, tuji biologi pa so jo glede tega označili kar za “vročo točko” Evrope, kar pomeni, da gre pri nas za posebno veliko koncentracijo rastlinskih in živalskih vrst na sorazmerno majhnem prostoru.Kar se tiče pestrosti življenja ima Slovenija veliko prednost pred ostalo Evropo, saj se še vedno lahko ponašamo z ohranjenimi naravnimi habitati. Vendar so pritiski na okolje tudi pri nas vse večji, ocene stanja pa pokazale, da so problemi veliko hujši, kot smo si predstavljali. Ti drobni biseri narave namreč skupaj z gozdovi znašajo kar 70 % površine ozemlja Slovenije (13).

Kaj lahko zaključimo?Če je boj proti podnebnim spremembam zavzel prvo mesto na lestvicah »Poskrbimo za okolje za bodoče generacije«, pa se je v ospredje uspelo preriniti tudi vprašanju biotske raznovrstnosti. Seveda ljudje opazimo problem največkrat šele takrat, ko nam voda že teče v grlo – v tem primeru ponekod žal dobesedno. Bolj ko prihajamo problemu do dna, bolj spoznavamo, kako kompleksen je. Začne pa se pri vrednotah posameznika, ki je del širše potrošniške javnosti. Leta 1800 je na Zemlji živela nekaj manj kot milijarda ljudi, v 200 letih je število prebivalstva naraslo na 6 milijard, sedaj pa nas je že ~6.881.302.100 (31. 10. 2010). Na razpolago imamo en planet, živimo pa tako potrošnjo, kot bi imeli na razpolago tri (12). Človek je tako že dodobra posegel v naravne procese, zato ne kaže gojiti iluzij, da se lahko iz teh procesov popolnoma umakne in naravo prepusti samo sebi. V Evropi je eden od temeljnih ciljev ponovna renaturacija in ponovno vzpostavljanje biotske raznovrstnosti v že zelo degradiranih, nekoč dragocenih območjih. Slovenija ima v tem primeru prednost: ohraniti to, kar imamo. Nismo še prišli tako daleč, da bi se morali lotiti obsežnih renaturacijskih procesov, zato pa je toliko pomembnejše zavarovanje tistih območji, ki so z vidika biotske raznovrstnosti še posebej pomembna. Najmanjši in hkrati najpomembnejši korak pa lahko naredi vsak posameznik, vendar je to že stvar vzgoje in vrednot.

Tea [email protected]

1. Začenja se Mednarodno leto biotske raznovrstnosti. URL: http://www.mop.gov.si/nc/si/splosno/cns/novica/arti-cle/12118/7317/ (citirano 29. 10. 2010).2. O Konvenciji. URL: http://chm.zrsvn.si/fol708839/fol751744 (citirano 29. 10. 2010).3. Konvencija o biotski raznovrstnosti. URL: http://chm.zrsvn.si/fol708839 (citirano 29. 10. 2010).4. Konvencija o biotski raznovrstnosti. URL: http://www.konvencije.mop.gov.si/bioloska_raznovrstnost.pdf (citirano 29. 10. 2010).5. Mednarodno leto biotske raznovrstnosti. URL: http://www.biotskaraznovrstnost.si/ (citirano 29. 10. 2010).6. Biotska raznovrstnost: zaustaviti izumiranje življenja na planetu! URL: http://www.itr.si/uploads/EL/Dx/ELDxO7I_U0nac4e-zuyDyEw/Novica_ITR_Osrednja-konferenca-EU-o-biotski-raznovrstnosti_28.1.2010..pdf (citirano 29. 10. 2010).7. Slovenija uspešno zagovarjala ustreznejše financiranje za Naturo 2000. URL: http://www.natura2000.gov.si/index.php?id=87&tx_ttnews[tt_news]=239&tx_ttnews[backPid]=17 (citirano 29. 10. 2010).8. Kampanja o biotski raznovrstnosti. URL: http://ec.europa.eu/environment/biodiversity/campaign/index_sl.htm (citirano 29. 10. 2010).9. 10. konferenca pogodbenic Konvencije o biotski raznovrstnosti. URL: http://www.mop.gov.si/nc/si/splosno/cns/novica/arti-cle/12118/7709/ (citirano 29. 10. 2010).10. Biotska raznovrstnost: ocena potrjuje, da EU ni dosegla cilja za leto 2010, je pa pridobila pomembne izkušnje. URL: http://europa.eu/rapid/pressReleasesAction.do?reference=IP/10/1303&format=HTML&aged=0&language=SL&guiLanguage=en (citirano 29. 10. 2010).11. About biodiversity. URL: http://www.cbd.int/2010/biodiversity/?tab=2 (citirano 29. 10. 2010).12. Slovenija in biotska raznovrstnost. URL: http://www.umanotera.org/index.php?node=68 (citirano 29. 10. 2010).13. Pregled stanja biotske raznovrstnosti in krajinske pestrosti v Sloveniji. URL: http://www.arso.gov.si/narava/poro%C4%8Dila%20in%20publikacije/biotska_raznovrstnost0.pdf (citirano 29. 10. 2010).14. A new era of living in harmony with Nature is born at the Nagoya Biodiversity Summit. URL: http://www.cbd.int/doc/press/2010/pr-2010-10-29-cop-10-en.pdf (citirano 29. 10. 2010).15. Nagoya outcomes. URL: http://www.cbd.int/nagoya/outcomes/ (citirano 29. 10. 2010).

SREDICA


VARSTVO KRAŠKIH JAMNekoč so geografi odkrivali nove celine, nove dežele, otoke – želeli so si odkriti in raziskati nekaj novega. Tudi danes si geografi še vedno želimo raziskovati neodkrito, zato ne čudi dejstvo, da se marsikateri geograf ukvarja z jamarstvom. Lahko bi rekli, da je vsak jamar vsaj malo geografa. Pri raziskovanju kraškega podzemlja imamo možnost stopiti tja, kamor še ni stopila človeška noga. Jamarji dokumentiramo še neraziskan svet, ga opisujemo, rišemo načrte jam. Nekateri nam pravijo raziskovalci nekoristnega sveta. Pa je to res? Če samo pomislimo koliko prebivalstva v Sloveniji pije kraško vodo, vemo, da kraško podzemlje nikakor ni nekoristen svet.

Islandija, Liechtenstein in Norveška podpirajo varstvo narave v SlovenijiV Sloveniji se izvajajo različni projekti, ki jih finančno podpirajo tuje države. V Koroško-šaleškem jamarskem klubu Speleos – Siga Velenje smo izvedli projekt Varstvo kraških jam in virov pitne vode, ki je podprt s subvencijo Islandije, Liechtensteina in Norveške preko Finančnega mehanizma Evropskega gospodarskega prostora (EGP) in Norveškega finančnega mehanizma (1). Projekt smo izvedli na štirih pilotnih območjih: Dobrov-eljska planota, Ložniško in Hudinjsko gričevje, Velenjsko in Konjiško hribovje ter Savinjska ravan. Osnova za določitev območij raziskave je bila naravnogeografska regionalizaci-ja Slovenije, ki so jo pripravili strokovnjaki Geografskega inštituta Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske aka-demije znanosti in umetnosti ter Drago Kladnik z Inštituta za geografijo (2).Glavni namen in cilji projekta so bili: vzpodbuditi javnost za aktivno sodelovanje pri varovanju narave in okolja; seznani-ti prebivalstvo o nastanku kraških jam in krasa kot celote, o pretakanju vode v kraških jamah, o varovanju biodiverzitete in habitatov, o pomenu pitne vode; vzpostavitev geograf-skega informacijskega sistema o jamah.Metode dela so bile terenske in kabinetne. Najprej smo v Katastru jam Jamarske zveze Slovenije pridobili podatke o že registriranih jamah ter analizirali obstoječe digitalne pros-torske podatke, medtem, ko je bila osnovna metoda zbiranja podatkov terensko evidentiranje jam. Lege vhodov jam smo določili s pomočjo GPS-a in kart večjega merila. Pri mer- itvah v jamah smo uporabljali kompas, naklonomer in laserski daljinomer. Na terenu pridobljene podatke smo vnašali v računalniško bazo v programih Access in ArcGis.

Kraške jame v SlovenijiV Sloveniji je v letu 2010 poznanih in raziskanih že preko 10.000 jam. Po definiciji Jamarske zveze Slovenije so jame naravne votline, ki so prehodne za človeka in so dolge oziroma globoke vsaj 10 metrov, izjemoma tudi manj. Ko jamarji odkrijemo novo jamo, jo izmerimo, fotografiramo ter naredimo njen načrt in opis. Dokumen-tacijo o jami oddamo v Kataster jam JZS, kjer se zbirajo podatki o vseh jamah v Sloveniji.Nekatere jame so bile registrirane v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja. Tehnika raziskovanja jam je bila takrat še v povojih, določanje lege vhodov jam pa težavno opravilo, saj so bile karte v velikem merilu težko dostopne. Posledica je bila pogosto napačno določena lega vhoda. Marsikatera jama je zato registrirana dvakrat ali celo večkrat pod različnimi imeni. Napačno določene lege vhodov jam povzročajo prob-leme pri določanju številke parcele zemljišča, kjer je jama. Tudi v primeru določitve območja zavarovane narave (naravni rezervati, naravni spomeniki, krajinski, regijski in narodni parki) je zelo pomembna točna določitev lege vhoda jame, saj je potreb-

no v odlokih za razglasitev zavarovanih območij navesti prave parcelne številke. Pri določanju območij Nature 2000 je prav tako nujen natančen podatek o legi jame.

Pri čiščenju Flisove rupe smo naleteli tudi na dve neek-splodirani bombi (foto: Mojca Hribernik, 2007).

V Brezno nad Brezovo, ki je na vrhu hriba, je nekdo odvrgel tele. V vznožju vzpetine je izvir ‘’pitne’’ vode. Brezno je znotraj krajinskega parka Ponikovski kras (foto: Mojca Hribernik, 2008).

SREDICA


Kako postati jamar?Kdor želi postati jamar, se mora vpisati v jamarski klub, kjer se udeleži jamarske šole. Pod budnimi očmi izkušenih jamarjev in jamarskih inštruktorjev se tečajniki naučijo varnega raziskovanja jam, osnov orientacije v naravi, upor-abe kompasa, GPS-a, naklonomera, kart, osnov prve pomoči, poučijo se o nastanku jam, o zgodovini jamarstva in trenirajo jamarsko tehniko. Tečajniki jamarskih šol se udeležujejo raziskovanj skupaj z izkušenimi jamarji. V zadnjih desetletjih dajemo v jamarskih klubih vse večji poudarek varstvu kraških jam in narave nasploh.

Pomen kraških jamUredba o zvrsteh naravnih vrednot (3) uvršča kraške jame med podzemeljske geomorfološke naravne vrednote. Imajo status naravnih vrednot državnega pomena. Nekatere so zavarovane tudi kot naravni spomeniki. Mnoga kraška območja so za prebivalstvo vir pitne vode. V Sloveniji kar polovica prebivalstva pije kraško vodo (4). Skrb za ta naravni vir je dolžnost vseh nas. Značilnost krasa je podzemeljsko pretakanje voda po kanalih, ki so večinoma človeku nedostopni in pretežno nez-nani. Kraške kamnine so razpokane in prepustne in vsako onesnaževanje na kraškem terenu pomeni onesnaževanje podzemnih voda. Kljub čedalje večjemu deležu prebivalstva, vključenega v sistem rednega zbiranja in odvoza komunalnih odpad-kov, se še vedno dogaja, da ljudje odlagajo odpadke v jame ali na druga mesta na kraškem svetu. Še posebej so iz-postavljena brezna v bližini cest in kolovozov. V breznih pogosto naletimo na klavniške odpadke, zavite v plastične vrečke, ostanke raznih domačih živali, razne kemične, gospodinjske in ponekod tudi gradbene odpadke. Med onesnaževalce jam spada tudi promet v primerih, ko pride do razlitja nevarnih in škodljivih snovi, ki s kraškega površja odtečejo hitro in naravnost v podzem-lje. Tudi odpiranje novih vhodov v jamo ali posek gozda na površju nad jamo lahko spremeni jamsko klimo in zaustavi rast kapnikov oziroma z vdori ledenega zimske-ga zraka povzroči luščenje sige in razpadanje kapnikov zaradi zmrzali. Najbolje so ohranjene težko dostopne jame, ki so visoko v gorah, daleč stran od prometnic in naselij.Čiščenje brezen je tehnično zahtevno. Čiščenje lahko iz-vedemo le jamarji, ki imamo dovolj tehničnega znanja za spust v brezno in dvig odpadkov. Čiščenje je pogosto tudi nevarno za zdravje, celo življenjsko nevarno, saj v jamah naletimo na mrhovino, neeksplodirana ubojna sredstva (bombe) in druge nevarne stvari.Jame uničujejo tudi brezvestni zbiratelji mineralov. Pred časom je bil na spletnem portalu zbirateljev objavljen oglas, da prodajajo nek redek mineral iz jame v Ložniškem gričevju. Skrbniki portala niso ukrepali, čeprav je odnašanje in preprodajanje mineralov iz jam zakonsko prepoveda-no. Ko smo jamarji opazili oglas, smo sprožili akcijo zapiranja jame.Jame so na človekove vplive mnogo bolj občutljive kot površje. Na površju delujejo številni geomorfološki procesi, ki

zmanjšujejo človekove vplive. Jame pa so bolj zaprti sistemi, kjer je manj zunanjih vplivov. Sledovi naših stopinj se v jamah ohranijo bistveno dlje kot na površju. To je še posebej izrazito v jamah, kjer ni tekoče vode, ki bi spirala sledi. Z odlomom kapnika uničimo večtisočletno delo narave. Zato moramo poskrbeti, da s svojim raziskovanjem in obiskovanjem jam čim manj poškodujemo jamsko okolje. Iz jam ne smemo odnašati nič naravnega niti tam puščati odpadkov. Tudi odlomljeni kapniki so del jamskega okolja, zato naj ostanejo v jamah. Tudi pisanje grafitov in podpisovanje po jamskih stenah ni dopustno. V kamnolomih in pri gradnjah pogosto uničijo − odkopljejo ali minirajo − celotne jamske sisteme.

V jamah je zrak zelo čist, običajno nasičen z vlago, temperatura pa je preko celega leta stalna. Zaradi teh lastnosti ima jamski zrak ugodne učinke na bolnike z astmo, bronhitisom in drugimi pljučnimi boleznimi. Zdravljenje oziroma okrevanje bolnikov v jamah im-enujemo speleoterapija.

V brezna v bližini naselij ljudje še vedno odlagajo vsemogoče, tudi kolesa (foto: Mojca Hribernik, 2007).

Kapniško okrasje v Rupi na Lomu nad Topolšico (foto: Mojca Hribernik, 2010).

SREDICA


V prazgodovini so bile jame zatočišča pračloveka, jamskih medvedov in drugih živali, zato so nekatere jame arheološka in paleontološka najdišča in nekatere so zavarovane tudi kot kulturna dediščina ali kulturni spomenik. Večina nejamarjev pozna le turistične kraške jame. Te so pretežno kapniško zelo bogate in tudi dokaj tople. Temperatura turističnih jam v Sloveniji je večinoma od 8 ºC v osrednji Sloveniji do približno 12 ºC v jamah na Primor-skem. V visokogorju so razmere drugačne, temperature so precej nižje. Tak primer je turistična Snežna jama na Raduhi, kjer so temperature od 0 do 3 ºC. V preteklosti so kapnike prodajali kot turistične spominke. V 19. stoletju

so obiskovalci Postojnske jame z obiska podzemlja želeli odnesti nekaj za spomin. Da bi preprečili neomejeno lomljenje kapnikov, so leta 1825 postavili Pravila za vodnike in služabnike Postojnske jame, ki prepovedu-jejo lomiti kapnike, jih poškodovati ali prinašati iz jame. Ker pa je bilo povpraševanje po kapnikih precejšnje, je Jamska komisija prodajo kapnikov legalizirala. Kapnike so lomili in nabirali v neturističnih rovih Postojnske jame ter v drugih jamah (5). Lomljenje kapnikov za turistične spominke je danes nedopustno in kaznivo, vendar lahko še vedno opazimo kapnike kot

»okras« v vrtovih. To priča o nevednosti lastnikov, ki so uničili tisočletja staro delo narave.Ureditev poti v turističnih jamah pušča posledice tako na kapniškem okrasju in jamski favni kot na arheoloških in paleontoloških najdiščih. V turističnih jamah imajo velike težave zaradi pojava rastja okrog luči. Luči bi morale imeti svetlobo take valovne dolžine, ki je zunaj absorpcijskega spektra pigmentov za fotosintezo (6).Turistične jame niso pomembne le z gospodarskega vidika, ampak imajo pomembno vlogo pri izobraževanju o krasu in kraških jamah. Čeprav lahko turisti in drugi množični obiski jam precej škodujejo občutljivim jamskih habitatom, je včasih bolje »žrtvovati« nekatere jame za potrebe turizma in izobraževanja, ker na ta način usmerimo množice v le nekaj jam, ostale jame pa ohranjamo. Turistične jame so zelo pomembne, ker v njih najlažje seznanjamo javnost s krasom in podzemeljskimi kraškimi pojavi.Jamarji smo učinkoviti nadzorniki nad kraškimi jamami, saj v okviru državne uprave ni mogoče zagotoviti učinkovitega nadzora. V jamarskih klubih in društvih ne učimo le tehnik raziskovanja jam in kako poskrbeti za lastno varnost, ampak dajemo velik poudarek tudi varstvu jam. Pravi jamar ne samo, da ne pušča nobenih odpadkov v jamah, ampak tudi pobere morebitne odpadke predhodnikov. Pri obiskovanju in raziskovanju jam kolikor se da, pazi, da ne poškoduje, polomi in umaže kapniškega okrasja. Avstralski jamarji so šli v naravovarstvu še dlje: obutev, uporabljeno v eni jami, temeljito operejo, preden gredo v naslednjo. Na ta način iz ene jame ne prenašajo ilovice, mikroorganizmov itd. v drugo.

SklepiNa obravnavnem območju je registriranih 209 jam (7). Jamarji Koroško-šaleškega jamarskega kluba Speleos – Siga Velenje smo poskušali poiskati vse. Posameznih jam zaradi nepopolnih podatkov nismo našli. Nekatere so bile reg-istrirane po dvakrat na različnih lokacijah in pod različnimi imeni. Jame smo pregledali, preverili njihovo stanje ter s pomočjo GPS-a ponovno določili lege vhodov. Našli smo tudi nove, še ne registrirane jam, ki smo jih izmerili in naredili načrte ter zapisnike. Podatke smo vnesli v računalniško bazo. Zapisnike o jamah bomo posredovali v Kataster jam JZS.Ugotovili smo, da so nekatera zavarovana območja narave in območja naravnih vrednot napačno določena, ker so bile jame napačno locirane.Z vidika varovanja jam so najbolj ogrožene predvsem lahko dostopne jame v bližini naselij, cest in kolovozov. Takšne jame in brezna so pogosto odlagališča odpadkov. Nekatere jame so uničene in nedostopne, ker so jih zasuli s prstjo, gradbenim materialom, kamenjem oziroma z različnimi odpadki. Najbolj so ogrožene jame na območju Ložniškega gričevja, predvsem Ponikovskega krasa, kjer je poselitev gosta in je mnogo cest in kolovozov. Obenem je večina jam enostavno dostopna zaradi relativno velikih vhodov. Nara-vovarstvena zavest domačinov je zelo skromna, zato še ved-no nastajajo nova odlagališča odpadkov v jamah.Na kraških območjih s strnjeno poselitvijo bo nujno vz-

Netopirji zimo prespijo v jamah. Ne-topirjev ne budimo in ne prijemamo, saj bi začeli letati okrog in pospešeno porabljati energijo tako, da bi jo po-rabili že pred pomladjo in poginili (Foto: Rajko Bračič, 2009).

Kapniki v Zgornji Steski jami (Foto: Rajko Bračič, 2008).

SREDICA


postaviti kanalizacijske sisteme, da odplake ne bodo odtekale v podzemeljske jame in/oziroma v izvire. Na območjih z razpršeno poselitvijo bo potrebno zgraditi čim več rastlinskih čistilnih naprav, ki omogočajo sonaraven način čiščenja organskih odplak ob minimalnih stroških. Na ta način bi se kvaliteta kraških voda izboljšala.Jamarji bomo še naprej raziskovali območja, obravnavana v projektu, saj pričakujemo najdbe še neregistriranih jam. Nadaljevali bomo z osveščanjem prebivalstva o pomenu varstva jam in narave nasploh, zlasti v zvezi z viri pitne vode. Potrebno bo analizirati kakovost kraških izvirov, ponikalnic in podzemeljskih vod, da bo mogoče pripraviti načrt sanacije onesnaženih jam in kraških voda.

Mojca Hribernik, Koroško-šaleški jamarski klub Speleos – Siga [email protected]

Viri:1. Hribernik, M., Bračič, R., Čekada, M., Novak, T., Ravljen, J., Svetina, J., 2010. Varstvo kraških jam in virov pitne vode: Velen-jsko in Konjiško hribovje, Dobroveljska planota, Ložniško in Hudinjsko gričevje ter Savinjska ravan2. Perko, D. (ur.), Orožen Adamič, M. (ur.), Belec, B., Fridl, J. et al., 1998. Slovenija – pokrajine in ljudje. Ljubljana, Mladinska knjiga, 735 str.3. Uredba o spremembah in dopolnitvah uredbe o zvrsteh naravnih vrednot, Uradni list Republike Slovenije 67/2003. Ljubljana.4. Kogovšek, J., Petrič, M., 2007. Pretakanje v vodi netopnih tekočin v krasu. V: Kraški pojavi razkriti med gradnjo slovenskih avtocest. Ljubljana, Založba ZRC SAZU, str. 209–224.5. Kranjc, A., 1998. O »rabi« kapnikov iz Postojnske jame. V: Postojnska jama – nova spoznanja. Postojna, Postojnska jama, turizem d.d. Postojna, str. 21–23.6. Caumartin, V., 1983. Nova spoznanja pri osvetljevanju turističnih jam. Naše jame, 25, str. 79–80.7. Kataster2010a. Kataster Jamarske zveze Slovenije. 2008. Ljubljana, Jamarska zveza Slovenije.

SREDICA


PROBLEM POVOZA DIVJADI IN UREJANJE ŽIVALSKIH PREHODOV NA SLOVENSKIH

CESTAHNenehno drobljenje življenjskega okolja divjih živali z izgradnjo novih cestnih odsekov neposredno zmanjšuje možnosti preživetja mnogih živalskih vrst. V primeru, da se poskrbi za ustrezno povezanost, dodatni objekti ali odvračalni ukrepi pripomorejo k biotski raznovrstnosti nekega območja, v nasprotnem primeru le-ta lahko močno oslabi. Ker so selilne poti presekane, posamezne populacije nimajo kontakta in tako ne pride do mešanja genetskega materiala, kar potencial skupine zelo oslabi (4).

Zakonska določilaUkrepi in zahteve glede teh problemov se nanašajo na določila iz Zakona o divjadi in lovstvu. V prvem odstavku 30. člena je zapisano, da se za posege v prostor, ki lahko bistveno spremenijo življenjske razmere divjadi, izdela presoja življenjskih možnosti divjadi. Če se s presojo vplivov na okolje divjadi ugotovi, da bi ti posegi življenjske možnosti bistveno poslabšali , jih je potrebno omejiti ali opustiti v celoti. Neprimerni posegi v prostor so v drugem odstavku istega člena razloženi kot posegi, ki ožijo življenjski prostor in prehranske možnosti divjadi, zmanjšujejo možnost za gn-ezdenje, poleganje in vzrejo mladičev, z nemirom spremin-jajo življenjski ritem divjadi in posegi, ki preprečujejo stike med populacijami ter neposredno ogrožajo življenje divjadi. Določila glede prometnic v Sloveniji so zapisana v 34. členu Zakona o divjadi in lovstvu, v katerem prvi odstavek določa, da je pri gradnji z ograjami zavarovanih prometnic treba zagotoviti prehode za divjad na krajih, kjer so že od nekdaj potekale stečine in naravni prehodi posameznih vrst divjadi. Po drugem odstavku istega člena pa projekt izgradnje promet-nice ne sme biti potrjen oziroma gradbeno dovoljenje ne sme biti izdano, dokler niso zagotovljene strokovne rešitve prehodov divjadi iz prejšnjega odstavka (13). V državah članicah Evropske unije je ohranjanje biotske raznovrstnosti določeno v evropskih direktivah, kar pomeni, da se morajo države čedalje bolj ukvarjati tudi z reševanjem problema cest in železnic, ki predstavljajo prepreke na poteh divjadi (5). V območjih Natura 2000 so okoljske zahteve še ostrejše. V Sloveniji je kar 36 % ozemlja vključeno v ta projekt, nimamo pa niti enega zelenega mostu, ki bi ustrezal standardom, ki preverjeno zagotovijo izpolnjevanje primarnega namena objekta (4, 5). V letu 2002 je Direkcija Republike Slovenije za ceste Inštitutu za ekološke raziskave ERICo Velenje naročilo raziskavo o problematiki divjadi na slovenskih cestah, katere izsledki so določili najbolj kritične cestne odseke v državi, na delu katerih so v letu 2004 začeli s preizkusom različnih odvračal. Eden izmed ciljev raziskave in preizkušanja določenih odvračal je zmanjšati izgube živali na cesti za vsaj 50 % (11).

Ogrožene živalske vrsteŽivalske vrste, ki jim naš avtocestni križ predstavlja največjo oviro v naravnih selitvah, so navadni jelen, medved, volk, ris, divji prašič in gams. Ceste tem vrstam onemogočajo stik z drugimi populacijami in izmenjavo genskega materiala, velikim zverem pa zaprejo selitveno pot v srednjo Evropo (2).Dejavniki, ki bistveno vplivajo na stopnjo tveganja naleta divjadi: - zgradba krajine v bližini prometnice; - gostota in hitrost prometa; - letni in dnevni čas (7). Število naletov se vsako leto veča. Statistični podatki so pri takšnih nesrečah zgolj uradna evidenca izgub, dejanske številke so gotovo precej večje (veliko je primerov, ko ljudje nesreč in trkov ne prijavijo, sami odstranijo truplo, ipd.) (7).

Znak divjad

SREDICA


V letu 2009 je na slovenskih cestah po podatkih posameznih Lovsko upravljavskih območij življenja izgubilo 5899 kosov srnjadi, 133 kosov jelenjadi, 72 divjih prašičev, 690 zajcev, 891 lisic in 4 gamsi (6). Srnjad predstavlja najbolj problematično skupino divjadi, kar se tiče trkov z vozili, saj živi na skoraj celotnem ozem-lju Slovenije (3). V povprečju je na dan povoženih 10 osebkov srnjadi (11).

Najbolj kritični deli leta in ure dnevaPri srnjadi je največ povozov v spomladanskem času, ko razpadejo tropi in se začne razporejanje teritorija med posa-mezne osebke. Velika možnost trka ostaja tudi poleti, v obdobju prska (obdobje parjenja v juliju in avgustu) in jeseni, ko se spravlja poljščine in so živali prisiljene poiskati nov življenjski prostor. Med meseci z največjim povozom srnja-di najbolj izstopata april in maj. Bistveno manjši povoz je le pozimi, ko je divjad v večini Slovenije manj aktivna (3, 8). Pri jelenjadi je veliko bolj problematična jesen v obdobju ruka (parjenja) septembra in oktobra. Prav tako je potrebno opozoriti na začetek zime, ko se jelenjad seli iz poletnih teritorijev v zimska prebivališča (8). Razporeditev aktivnosti divjadi preko dneva je najbolj kritična v času jutranjega in večernega mraka, to pomeni od 5h do 7h zjutraj in od 18h do 22h zvečer (8). Zanimiv je podatek, da je največ živali (ne le divjadi) povoženih v nočeh z luno v mlaju (7).

ŠkodaNastala škoda je sestavljena iz več delov, ki jih je potrebno upoštevati pri končni vrednosti stroškov (materialna škoda na avtomobilu, stroški zavarovanja, izpad opravilne sposobnosti poškodovanih oseb, stroški izgube divjadi, … (10). V Sloveniji se povprečno zaradi trka z veliko divjadjo poškoduje 12 ljudi na leto, škoda pa je ocenjena na nekaj milijonov EUR (11). V Evropi se vsako leto zgodi okoli 500.000 trkov zlasti s srnjadjo in jelenjadjo, pri katerih se poškoduje okoli 30.000 ljudi, umre pa jih 300. Škoda pri enem trku povprečno znaša 2.000 €, v Evropi pa skupno presega milijardo EUR (7, 11). Tako veliko škodo povzroča udarna moč zadetega telesa, ki pri 50 km/h znaša 25-kratno lastno težo zadetega telesa, pri 70 km/h pa 50-kratno. Če škodo prikažemo z dejansko težo divjadi, dobimo naslednje številke: srna s 17 kg na vozilo, ki potuje 50 km/h, deluje s 425 kg mase, pri hitrosti 70 km/h pa z 850 kg. Pri trku z mlajšim divjim prašičem se ta teža že pri manjših hitrostih spremeni v nekaj ton mase, ki deluje na avto (3).Plačilo odškodnine je določeno v 52. členu Zakona o divjadi in lovstvu. V četrtem odstavku je za škodo, ki jo povzročijo zavarovane vrste prostoživečih sesalcev in ptic določene po zakonu, odgovorna Republika Slovenija in v tem primeru plača tudi škodo (npr. rjavi medved, volk ali ris). V šestem odstavku istega člena je določen nosilec škode v primeru trka nezavarovane vrste divjadi in premikajočega se vozila. Škodo plača: a) voznik, če se ugotovi, da ni vozil v skladu s prometnimi predpisi; b) upravljavec lovišča, v kolikor se ugotovi, da je škoda nastala zaradi dejanj upravljavca; c) upravljavec za škodo na divjadi in voznik za škodo na vozilu, v kolikor sta oba storila vse potrebno, da do škode ne bi prišlo (1, 13).Velikokrat v primeru plačila škode ne pride do dogovora in je potreben sodni postopek, kjer se ugotavlja krivda nesreče. Sedanje tožbe lovske družine vse večkrat izgubijo, kar pomeni plačilo odškodnin, ali v primeru hujših poškodb tudi rent, to pa za njihovo organizacijo ni majhen zalogaj. Vzrok za razsodbe večinoma v škodo upravl-javcev lovišč (kar so lovske družine), se nahaja v sistemu dokazovanja ne-krivde. Upravljavec namreč ne dokazuje, da je kriv voznik ali da bi lahko bil kriv, temveč mora dokazati svojo nedolžnost. Ravno zaradi tožb in sodnih postopkov morajo lovske družine ves čas delati vse, kar je v njihovi moč,i za zmanjšanje možnosti trka z divjadjo in nastanek materialne škode (1).

Ukrepi in njihova učinkovitostUkrepe, ki jih imamo na voljo, v splošnem razdelimo na tri skupine: a) ukrepi, usmerjeni k voznikom (znaki, table, dodatna oprema vozil, izobraževanje in obveščanje ipd.); b) ukrepi, usmerjeni v habitate v bližini cest (povečanje prehranske ponudbe stran od cest in njeno zmanjševanje ob cesti, zmanjševanje vznemirjanja divjadi ipd.); c) ukrepi, usmerjeni k divjadi (ograje, odsevniki, kemična odvračala, podhodi in nadhodi, prilagoditev odstrela ipd.) (8).

SREDICA


UKREP PREDNOSTI SLABOSTI

Cestno prometni znaki

• formalno rešujejo problem odškodninske odgovornosti; • ustaljen sistem postavljanja; • enostavna postavitev in nizki stroški.

• ne vplivajo na število trkov; • označujejo lahko le kratke odseke cest; • dodatno prispevajo k zasičenosti cest z znaki.

Mehanske ograje • najbolj zanesljiv ukrep, ki ob primerni izvedbi skoraj v celoti odpravi možnost trka na določenem odseku ceste.

• onemogočene so migracije živali; • zelo visoki stroški; • možne so le v kombinaciji z drugimi ukrepi (ekodukti, prehodi za divjadi);• ustvarjajo koncentracijo prehodov na koncu ograje; • potreba po intenzivnem vzdrževanju; • neugodno razmerje korist : stroški; • primerne izključno za novo grajene trase avtocest.

Podhodi in nadhodi • omogočajo migracije živali; • poleg reševanja problematike povoza pozi-tivno vplivajo na samo ekologiji populacij (omogoča genetski pretok itd.); • v kombinaciji z mehanskimi ograjami učinkovito zmanjšuje število trkov.

• primerni zlasti za novo grajene odseke cest; • primerni le za nekatere vrste (v splošnem se jim divjad izogiba); • ekstremno visoki stroški; • neugodno razmerje korist : stroški.

Izvajanje prim-ernega odstrela

• sistem v Sloveniji že utečen; • v trenutnih razmerah zastonj ukrep; • dodatna (kratkoročna) ekonomska korist pridobljenega mesa divjadi zaradi večjega odstrela.

• relativno majhne spremembe v intenziteti odstre-la ne vpliva na zmanjšanje povoza; • učinkovitost intenziviranje odstrela v bližini cest je vprašljiva.

Preprečevalno krm-ljenje

• zmanjšamo vzrok za prisotnost divjadi na cesti.

• ukrep je mogoče izvajati le kratkoročno; • negativne posledice krmljenja.

Upravljanje z veg-etacijo

• zmanjšamo vzrok za prisotnost divjadi na cesti; • povečamo opaznost živali.

• potencialni negativne ekološke posledice; • logistične težave (dogovor z lastnikom zemljišč).

Spremenjen režim soljenja cest

• zmanjšamo vzrok za prisotnost divjadi na cesti.

• dvig stroškov za zimsko soljenje cest (CaMg-ace-tat namesto NaCl); • učinkovitost ni dovolj preizkušena.

Kemični repelenti • relativno poceni ukrep; • relativno enostavna postavitev in vzdrževanje.

• učinkovitost je vprašljiva; • v principu naj bi delovali kot neprehodna ograja z vsemi njenimi slabostmi; • neprijeten vonj onemogoča uporabo v bližini naselij.

Svetlobni odsevniki • visoka učinkovitost je bila že večkrat potrjena; • ne vplivajo na migracije živali; • enostavna postavitev in vzdrževanje; • nizki stroški; • zelo ugodno razmerje koristi : stroški.

• niso učinkoviti na zelo frekvenčnih odsekih cest; • delujejo samo v temnem delu dneva; • živali se lahko nanje privadijo; • potrebno je redno in prilagojeno vzdrževanje; • možnost vandalizma je zelo velika.

SREDICA


Zvočne (akustične) odvračalne naprave

• ob uporabi senzorjev ne vplivajo na mi-gracije; • možnost uporabe različnih zvokov in efektov lahko znatno zmanjša možnost habituacije živali; • terenska opazovanja v Sloveniji so večkrat potrdila vpliv zvočnih odvračal na izrazito zmanjšanje povoza srnjadi in spremenjeno obnašanje jelenjadi.

• njihova dolgoročna učinkovitost je še neznana; • zelo drag ukrep; • nevarnost vandalizma; • brez uporabe senzorjev naj bi v principu delovale kot neprehodna ograja z vsemi njenimi slabostmi; • vprašljiva možnost uporabe v bližini naselij.

Zmanjšanje vzne-mirjanja živali

• zmanjšamo panične prehode ceste; • ukrep je praktično zastonj; • z njim vplivamo pozitivno na celotno življenjsko združbo.

• v praksi je ukrep zelo težko izvajati (potreba po intenzivnem obveščanju javnosti).

Izobraževanje javnosti

• dolgoročno učinkovit ukrep; • minimalni stroški.

• težavna interdisciplinarna vzpostavitev sistema; • vprašljiva je dovzetnost ljudi.

Vsi našteti ukrepi pa so povsem brez pomena, če se v bližini cest divjad vznemirja. V primerjavi s prečkanjem ceste z namenom, kar lahko bolj ali manj uspešno preprečujemo z zgoraj opisanimi ukrepi, pa je prečkanje ceste kot panična reakcija na dogajanje v neposredni bližini divjadi povsem nenadzorovano in ga ne moremo usmeriti ali preprečiti. Obveščenost in ozaveščenost javnosti je torej izjemnega pomena pri preprečevanju tovrstnih nesreč, saj odgovorno ravnanje na in v okolici cest lahko izjemno pripomore k zmanjševanju možnosti za trk vozil z divjadjo (9).

Kar precej časa je bila problematika izgube divjadi na cestah skrb upravljavcev lovišč in se s tem država ni preveč ukvarjala. Ker pa so za izvajanje ukrepov potrebna sredstva iz državnega proračuna, je ta problematika postala tudi domena politike in organizacij, ki se povezujejo z državnim vrhom. Problem je potrebno reševati v tistih območjih, kjer je izguba divjadi v prometu največja, nadaljnja faza pa bi morala vsem cestnim odsekom zagotoviti ukrepe, ki so glede na naravne in družbene pogoje najbolj primerni. Glede na to, da je Slovenija zelo raznolika in edinstve-na v primerjavi z ostalimi deli Evrope, je posamezne ukrepe potrebno preizkusiti v različnih habitatih in določiti najprimernejše odvračalno sredstvo za določeno lovišče in cestne odseke. Med najbolj zaželenimi ukrepi, ki bi jih bilo potrebno preizkusiti, so prav gotovo svetlobni odsevniki, kemična odvračala, opozorilne table z dinamično vsebino (table s fotografijo in kratkim opozorilnim besedilom o pogostosti povoza na tem odseku), standardni pro-

Green bridge Jelen v avtu

SREDICA


metni znaki in obcestni stebrički (zvočno odvračanje, uporaba svetlobnih signalov ali seizmoloških vibracij). Pred širšim razporejanjem določenih odvračal jih je potrebno preizkusiti na lokalni ravni (11). O problemu mora biti javnost dovolj dobro informirana, kar se tiče najnevarnejših odsekov, časovnega obdobja v letu in dnevu, ko je tveganje večje, primerno ravnanje voznikov itn., kar bi bilo izvedljivo z zgibanko, ki bi lahko bila dostopna na bencinskih servisih ali ob registraciji vozila, kjer so najpomembnejši podatki jasno zapisani. Poleg vseh teh ukrepov pa je potrebno zelo natančno voditi zbirke podatkov, s katerimi se lahko naredijo analize učinkovitosti odvračalnih naprav in opozoril ter ob potrebi ukrepe poveča ali pa zamenja s primernejšimi (11). Najpomembnejše se mi trenutno zdi čimprejšnje ukrepanje in vzpostavitev delujočih varnostnih sistemov glede na informacije, ki so bile z raziskavami zbrane. Vedno znova se pojavlja problem denarja, vendar velikokrat pozabljamo, da bi se škoda z nekaj ukrepi lahko drastično zmanjšala in bi na dolgi rok kar nekaj proračunskega denarja prihranili.

Mateja Povš[email protected]

Literatura:

1. Avbar, B., 2010a. Naše ceste – krvavi mlin za divjad. Lovec, 93, 1, str. 31–35. 2. Koščak, F., 2006. Kdaj zeleni prehodi za divjad prek avtocest tudi v Sloveniji? Lovec, 89, 12, str. 584–585. 3. Krže, B., 2000. Srnjad. Ljubljana, Lovska zveza Slovenije, 271 str. (Zlatorogova knjižnica)4. Krže, B., 2008a. Povezati bivalne okoliše divjadi! Lovec, 91, 6, 306 str. 5. Krže, B., 2008b. Povezati bivalne okoliše divjadi! (nadaljevanje članka). Lovec, 91, 9, str. 425–427. 6. Osnutki letnih načrtov za lovsko upravljavska območja za leto 2010. URL: http://www.zgs.gov.si/?id=595 (citirano: 28. 6. 2010). 7. Pokorny, B., 2002. Divjad na cestah. Lovec, 85, 9, str. 396–397. 8. Pokorny, B., 2004a. Parklarji in promet: Stanje v Sloveniji. Lovec, 87, 5, str. 284–287. 9. Pokorny, B., 2004b. Parklarji in promet: Pregled morebitnih ukrepov. Lovec, 87, 6, str. 346–348. 10. Pokorny, B., 2004c. Parklarji in promet: Ukrepi, usmerjeni neposredno k živalim. Lovec, 87, 7–8, str. 393–397. 11. Pokorny, B., Zaluberšek, M., Savinek, K., Pavšek, Z., 2004. Parklarji in promet: Strategija in načrtovane aktivnosti v Sloveniji. Lovec, 87, 10, str. 524–527. 12. Pokorny, B., Zaluberšek, M., Savinek, K., Poličnik, H., Marolt, J., 2008. Značilnosti prehajanja prostoživečih parkljarjev preko državnih cest pred in po implementaciji zvočnih odvračalnih naprav. V: Povzetki, prispevki. 1. slovenski posvet z mednarodno udeležbo o upravljanju z divjadjo: srnjad, Velenje, 22. november 2008, Velenje, ERICo d.o.o., str. 29–34. 13. Zakon o divjadi in lovstvu. 2004. Uradni list RS, 16, str. 1577–1593.

SREDICA


Leto 2010 je leto biotske raznovrstnostiOb tej priložnosti je želela Iniciativa za ekološki kontinuum, katere partnerice so Cipra, WWF, Alparc in Iscar, na poseben način opozoriti ljudi, kako drobljenje habitatov zmanjšuje biotsko raznovrstnost v Alpah. Tu namreč živi okoli 30.000 živalskih in 13.000 rastlinskih vrst, zaradi česar je to eno najpomembnejših območij za ohranjanje biot-ske raznovrstnosti v Srednji Evropi (2).Alpe se nahajajo med sredozemskim ter zahodnim in srednjim delom Evrope, ki imata oceansko in celinsko podne-bje. Posledica te lege je izredna pestrost različnih habitatov, na katere ugodno vplivajo tudi strukture, ki so posledica človekove rabe prostora (planine, poljske meje, terase, kupi zloženega kamenja). Naravni procesi, ki se odvijajo na tem območju (viharji, hudourniške poplave, plazovi itd.) ustvarjajo nov življenjski prostor za rastline in živali, zato so gonilna sila biotske raznovrstnosti. Kljub temu vsakodnevno izginjajo vrstno bogata območja, velika tudi za nekaj nogometnih igrišč (1).Na račun širjenja industrijskega kmetovanja in mestnih naselij z razpršeno poselitvijo v dolinah se zmanjšuje obseg tradicionalnega načina obdelovanja. Tradicionalna alpska pokrajina pa skupaj z naravnimi habitati varuje številne vrste in jim daje prostor za njihove selitvene poti. Intenzivna raba prostora (kot so npr. gradnja avtocest, železnic, regulacije strug in gradnja mest) drobi in omejuje življenjski prostor ter prekinja povezave med določenimi območji, kar zmanjšuje možnost za preživetje številnih vrst. Izolirane populacije se na izredne okoljske razmere odzivajo slabše, poleg tega se prekine tudi genska izmenjava med populacijami. Če k vsemu temu dodamo še posledice pod-nebnih sprememb, nam do leta 2100 grozi izumrtje do 45 % rastlinskih vrst, ki uspevajo v Alpah. Živali v svo-jem življenjskem ciklusu za prehranjevanje, počitek, razmnoževanje in prezimovanje uporabljajo različne elemente pokrajine (1).

Zapora Stritarjeve z ZidomTežavno premagovanje številnih ovir, s katerimi se živali in tudi rastline soočajo pri širitvi po prostoru, je Iniciativa za ekološki kontinuum ob letu biotske raznovrstnosti ponazorila ljudem s 13 m dolgim in 3 m visokim umetnim zidom, ki jim je prekrižal poti. Ozaveščevalna akcija se je odvijala 20. oktobra 2010 v šestih evropskih mestih hkrati, in sicer v Zürichu, Münchnu, Milanu, Lyonu, na Dunaju in v Ljubljani. Akcija je bila zaradi razširjenosti problematike »vs-ealpska«. V sosednjih državah so razmere podobne našim, zato je potrebno oblikovati usklajene rešitve za celoten alpski prostor (2).

V Ljubljani je na Stritarjevi ulici akcijo izvedla CIP-RA Slovenija. Umetni zid za razliko od naravnih ovir ni popolnoma oviral mimoidočih. Postavljen je bil

diagonalno na Stritarjevo ulico, da ne bi onemogočal morebitnih intervencij v središču mesta. Pomoč pri izvedbi celodnevne akcije, ki je zajela postavitev zidu in kasnejše ozaveščanje mimoidočih, smo nudili tudi geografi: Matej Blatnik, Matjaž Dovečar, Tea Erjavec in Simona Špehar. Postavljanje zidu se je začelo ob sedmi uri zjutraj, delo pa je bilo končano do devete ure. S tem se je začelo tudi ozaveščanje mimoidočih in odgovarjanje na njihova vprašanja. Ob tem smo jim razdeljevali tudi različne informativne brošure, ki obravnavajo tematiko drobljenja oz. fragment-acije habitatov in zmanjševanja biotske raznovrstnosti v Alpah. Zanimanje za akcijo je bilo veliko, še posebej s strani starejših občanov in otrok. Slednji so tudi z veseljem preizkusili prehode, ki so bili narejeni v zidu. Mnogi mimoidoči so nas ob tej priložnosti opozorili tudi na svoje izkušnje, povezane s to in podobnimi problematikami. Akcija je bila tudi dobro medijsko pokrita, saj so o njej poročali različni časopisi in internetne strani. Poleg tega so intervju z izva-jalci akcije prenašali tudi na radiu Val 202. S tem je bil dosežen prvotni namen ozaveščevalne akcije – to je opozoriti čim večjo množico ljudi o problematiki drobljenja habitatov v alpskem prostoru.

OZAVEŠČEVALNA AKCIJA THE WALL OZ. ZAPORA STRITARJEVE ULICE Z ZIDOM

The Wall oz. Zid na Stritarjevi ulici (Foto: M. Dovečar, oktober 2010)

SREDICA


Možno reševanje problematikeNamen akcije je bil tudi opozoriti nosilce političnih odločitev na obvezno upoštevanje ekoloških koridorjev pri nadaljnjem prostorskem načrtovanju. Ekološki koridorji so namreč povezovalni elementi, ki omogočajo selitev določenih vrst med številnimi habitati in tako omogočajo gensko izmenjavo med populacijami. To so lahko poljske meje, gozdni pasovi in robovi in naravni kamniti zidovi. Pri prostorskem načrtovanju bi bilo zelo potrebno biti bolj pozoren pri načrtovanju prometnic, kjer je potrebna gradnja nadhodov (t. i. zelenih mostov), podhodov, ustreznih ograj in boljša označenost (4).

K vzpostavljanju ekoloških mrež (sonaravnih, dobro ohranjenih in dovolj velikih habitatov) lahko prispeva tudi vsak

Ko se z oviro soočijo otroci (Foto: M. Dovečar, oktober 2010)

Zeleni most na dolenjski avtocesti (Foto: M. Blatnik, no-vember 2010)

posameznik, in sicer s sonaravnim vrtnarjenjem, skrbnim ravnanjem s prostorom, z okolju prijaznim in nemotečim delovanjem v naravi ter nadaljnjim ozaveščanjem ostalih ljudi. Na intenzivno obdelanih zemljiščih je mogoče zas-novati obrobne in vmesne zelene pasove ali strukturne elemente. K ohranitvi biotske raznovrstnosti pa lahko pripo-more tudi opustitev rabe gnojil in insekticidov, torej ekstenzivnejša obdelava. Veliko pa pri biotski raznovrstnosti prispeva ohranitev lok in mokrišč, renaturizacija vodnih brežin in ribje steze, ki omogočajo ribam in drugim vodnim organizmom, da premagajo ovire v reki (npr. jezove) (3).

Matej [email protected]

Matjaž Doveč[email protected]

Simona Š[email protected]

VIRI:

1. Biotska raznovrstnost v Alpah: Letno poročilo CIPRE International. 2010. Gütz, A. (ur), Wülser, B. (ur). Schaan, Gutenberg AG, 23 str.2. CIPRA Slovenija, 2010. URL: http://www.cipra.org/sl/CIPRA (citirano: 30. 10. 2010)3. Narava brez meja – Ekološka omrežja za večjo biotsko raznovrstnost v Alpah. 2010. ALPARC, CIPRA, ISCAR, WWF, Plat-forma Alpske konvencije za ekološko povezanost, 11 str.4. Povše, M., 2010. Problem povoza divjadi in urejanje živalskih prehodov na slovenskih cestah: seminarska naloga. Ljubljana, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo, 39 str.

SREDICA


biotska raznovrstnost je naše življenje – povedano drugače · pdf filegeomix,...

Documents