2012 / 2013

OŠ Mislinja

Brst (spletna verzija)

- 1 -

BRST

Šolski dnevi hitro minevajo, ko smo skupaj z

najboljšimi prijatelji in sošolci. Spletejo se tesna

prijateljstva, ki jih ni nikoli možno razplesti.

S skupnimi močmi smo ustvarili novo številko glasila

Brst. To leto je bilo zelo uspešno in polno zanimivih

dogodivščin. Zelo uspešni smo bili na športnem

področju, kot tudi na šolskem vrtu.

V našem glasilu boste odpotovali v svet naših babic in

dedkov, narave, športa, domišljije in predvsem

zabave!

Novinarke: Maxi, Marina, Živa, Špela, Barbara

UVOD Vrtec v šoli 4

Narava 4

Šport 10

Dnevi slovenske knjige

12

Ko se poigramo z domišljijo

16

Razvedrilo 21

V tej številki:

Ne prezrite:

Šolski vrt

Nagrajena spisa na natečaju dnevi slovenske knjige

Tako lepa si —nasveti za dekleta

- 2 -

»Oh, ta naša šola! Ves čas imamo samo pouk, pouk in pouk,« so se jezili nekateri učenci, kar pa še

zdaleč ne drži. Na naši šoli je čez leto potekalo veliko aktivnosti. Mnogo učencev je že pozabilo na

mnoge od njih, zato bi jim rada osvežila spomin s tem člankom.

Letošnje šolsko leto se je pričelo 3. septembra 2012, ko smo v šolo vkorakali ob 8:20 uri. Ta dan pa

je bil nekaj posebnega za naše prvošolce.

24. septembra je na stadionu na Ravnah na Koroškem potekalo področno ekipno tekmovanje v atletiki.

Naši fantje so premagali vse ekipe in tako dosegli 1. mesto.

Učenci smo pripravili vrt in ga otvorili 28. septembra.

»Ni debate – V Gorenje Surovino dajte stare aparate!« je bil naslov pro-

jekta, ki je na naši šoli trajal med 1. in 26. oktobrom. Učenci so prinašali

staro, neuporabno elektronsko in električno opremo.

2. oktobra sta se zaradi tekmovanja Male sive celice v Makole odpravili

dve skupini sedmošolcev. Prva skupina je zasedla 9. mesto, druga pa 23.

mesto.

Največji vseslovenski prostovoljski projekt Simbioz@ bo tudi letos gra-

dil most med generacijami. Delavnice računalniškega opismenjevanja sta-

rejših bodo v okviru različnih modulov potekale od 15. do 19. oktobra.

Tudi letos bodo mladi v duhu prostovoljstva in skrbi za druge delili svoje znanje in starejše pope-

ljali v svet računalnika, interneta ter mobilne telefonije.

Na igrišču pred šolo se je ustavilo vozilo E-transformer.

6. novembra se je začela nova sezona v ligi ŠKL.

Na Dan slovenske hrane, 16. novembra, smo si učenci privoščili tradicionalni slovenski zajtrk.

20. novembra je v Šmartnem potekalo medobčinsko tekmovanje v košarki za starejše dečke. Naši

fantje so zasedli 1. mesto.

28. novembra je v Slovenj Gradcu potekalo medobčinsko prvenstvo v nogometu za starejše dečke.

Prav tako so osvojili 1. mesto.

V začetku decembra so učenci 1., 2. in 9. razredov na šolskem vrtu posadili drevesa.

Učenci od 6. do 9. razreda smo imeli projektni teden, ki je potekal od 17. do 21. decembra. Učitelji

so nam pripravili delavnice. Za konec pa nas je obiskal Omar Naber.

17. decembra smo na šoli organizirali usposabljanje iz oživljanja za učence osmih in devetih razredov.

Decembra smo v dvorani Lopan izpeljali otroški parlament, ki je letos nosil temo Odraščanje, mi pa

smo ga poimenovali kar Brstenje.

Na področnem tekmovanju v odbojki so starejše deklice zasedle 1. mesto.

Prav tako so se na področnem tekmovanju v odbojki za starejše dečke odlično odrezali naši fantje.

Naš sedmošolec Anže Repas se je udeležil državnega dvoranskega prvenstva v atletiki, ki je potekalo

v Ljubljani. Osvojil je drugo mesto v teku na 60 metrov.

Na pustni torek so se po šoli sprehajale pustne maske in uganjale norčije.

»Uf, to je pa res veliko,« bi sedaj dejali jezni učenci in prepričana sem, da so se udeležili kakšnega

izmed teh dogodkov.

Živa Mali, 9. c

AKTUALNI DOGODKI BRST

- 3 -

A TRIP TO LONDON On the third day we visited the Natural History Museum, where we saw sculptures of dinosaurs, fossils, evolution of human beings, mammals and a lot of other interesting things. During lunch time we tried fish and chips, which is a typical British dish. In the afternoon we visited Greenwich and the

Natural Maritime Museum, where we saw a lot of ships, boats, maritime machines and equipment. We took a trip with a boat on the river Thames, too. We passed under a lot of bridges, including Tower Bridge. Then we visited Leicester Square, where we bought souvenirs. Finally, we took a panoramic ride on the London Eye. On the fourth day we returned to Slovenia

by plane. Our trip was very exhausting but very interesting, because we saw and learnt a lot of new things about London. This trip was something special, because of the unusual sunny weather and an excellent programme.

Živa Mali, 9. C

A group of eight students from the 7th, 8th and 9th grade and our teacher Mrs. Nakičevič visited London in April. Our experience started on Thursday, 18th April at 2 p.m., when we said “good bye” to our parents and arrived from our school bus station to Treviso international airport in Italy. We travelled to London by plane. Some were very excited because they travelled by plane for the first time. We landed at London Stansted international airport at midnight and finally we arrived by a bus to our hotel in the suburbs of London. On the second day we drove to London’s centre by the tube (underground railway). We saw the changing of the Royal Guard, Buckingham palace, Big Ben and the Houses of Parliament, Westminster Abby, Downing Street and Nelson’s column at Trafalgar square. In the British Museum we saw a lot of historical objects, like mummies, sculptures and other things from around the world. Then we went to Baker Street, where the famous detective Sherlock Holmes used to live. We visited Madame Tussauds wax museum. We saw a lot of famous people made out of way, including Johnny Depp, Brad Pitt, Charlie Chaplin, Bruce Willis, Steven Spielberg, Lady Gaga, Beyonce, Justin Bieber, and members of the Royal family.

BRST

V sredo, 8. 5. 2013, je v mestnem jedru Slovenj

Gradca potekala zaključna

prireditev Evropska vas.

Po Sloveniji so se istočasno

odvijale prireditve s tem naslovom

v naslednjih regijskih središčih:

Murski Soboti, Ljubljani, Kopru,

Radovljici, Novi Gorici, Mariboru,

Celju.

Učenci so preko projekta spoznali

vse pridružene članice Unije ter

njihove zastave, grbe, se seznanili s kulturo,

kulinariko, glasbo in posebnostmi.

Z medsebojnim sodelovanjem vseh šol smo

zgradili vas, ki je prikazovala vse države v

Evropski uniji.

Naša šola je predstavila Republiko Ciper. Učenci

so pri pouku, podaljšanem bivanju, jutranjem

varstvu ter izbirnih predmetih

zbirali podatke o državi, izdelali

predmete, risali, slikali,

oblikovali in ustvarjali ter spekli

baklavo in olivni kruh.

Zelo smo bili veseli, saj nas je na

prireditev prišla pozdravit in si

ogledat našo stojnico gospa Nina

Klakočar iz ciprskega

veleposlaništva.

Komorna skupina pod vodstvom Mihaele

Podjavoršek je na odru sproščeno zapela dve

ciprski pesmi.

Zanimive predstavitve držav na stojnicah so si

ogledali tudi naši prvošolci in drugošolci naše

šole.

- 4 -

V šolske prostore smo se vselili v tem šolskem leti, saj je bilo v

vrtec vpisanih veliko otrok. V kletnih prostorih nas je pričakala

velika rumeno-oranžna igralnica, ki sva jo s pomočnico Urško

pred prihodom pripravili in uredili. Otrok v skupini je

štiriindvajset in bodo jeseni postali prvošolci. S prilagajanjem na

šolske prostore nismo imeli težav. Hitro smo se povezali z učenci,

učitelji in vodstvom šole. Imeli skupne spoznavne trenutke.

Dnevno se srečujemo tudi z našo čistilko gospo Ivanko, s

hišnikoma in kuharicami, ki nam dobro kuhajo.

Za gibanje in igro uporabljamo šolska igrišča in telovadnico, kar je

zelo »fajn«, kot nama povedo otroci.

Spoznali smo veliko novega. Jeseni smo v naših prostorih teden dni

»gostili« male živali iz trgovine Želvak, pekli smo kruh s pravim

pekom, tako da je dišala vsa šola, spoznavali dinozavre, ki so živeli

pred veliko leti, se smučali, plavali …

Na hodniku razstavljamo likovne izdelke in smo veseli pohval naših

občudovalcev.

»Mi mamo se fajn!«

Vzgojiteljica Florjana Borkovič

VRTEC V ŠOLI

Ko bom velik … Ko bom velik, bom astronavt, arheolog in arhitekt.

Za astronavta in arheologa mi mami pravi,

da bom moral veliko računati. Arhitekt bom

za hiše in notranjo opremo. In za arhitekta bom

moral biti zelo dober v matematiki in delal bom makete,

tako kot moj brat. Za astronavta in arheologa se bom

dobro naučil angleški jezik, da bom lahko delal tudi v tujini.

Kot arhitekt pa bom delal v Sloveniji. Odločil sem se,da bom v ponedeljek in torek

astronavt, vendar bom težko prišel iz lune do srede nazaj.

V sredo bom pa arhitekt. Četrtek in petek pa bom izkopaval

dinozavre. Upam, da mi bo uspelo.

VID VERDNIK, 3. a

Ko bom velika … Bom oceanografinja, plavala bom v oceanih in spoznavala nove vrste rib in rastlin. Prepotovala bom cel svet in oceane. Ta poklic mi je zelo všeč, ker vsako leto, ko gremo na morje, se z atijem potapljava in iščeva razne školjke in rake.

LAURA ZAJAMŠEK, 3.a

Ko bom velika …

Ko bom velika bom kozmetičarka.

Negovala bom telo. Delala bom v Slovenj Gradcu.

Kozmetičarka lahko lakira nohte, ti stiska mozolje,

neguje stopala in še in še. Kozmetičarka ima v salonu

veliko krem, s katerimi maže telo.

Tako si videti veliko lepši kot prej.

SARA KRAJNC, 3. a

Ko bom velika …

Ko bom velika, bom

veterinarka.

Zelo rada imam živali. Doma

imam mačka Mikija.

Imela sem tudi kužka. Ko je

zbolel, mu nisem mogla

pomagati in je umrl. Všeč pa so

mi tudi morski prašički, zajci,

psi, konji … Željo imam, da bi

živela na kmetiji in imela veliko

živali.

Če bi bila veterinarka, bi lahko

pomagala ranjenim in bolnim

živalim.

KLARA ROŠAR, 3.a

Ko bom velika …

Ko bom velika,bi rada postala policistka.

Ta poklic mi je všeč, ker delajo red na svetu.

Želim, da bi bili hudobni ljudje kaznovani.

NUŠA BOROVNIK, 3. a

BRST

- 5 -

ŠOLSKI VRT

V šolskem letu 2012/2013 smo se vključili v projekt Šolski vrtovi. Pri

tem nas je z veseljem podprl župan občine Mislinje Franc Šilak. Za ta

projekt smo se odločili z namenom, da bi naši učenci dvignili zavest o

pomenu zdravega in ekološkega načina življenja in da bi spoznali, kako

pomembno je uživati bio hrano, saj vedno več učencev preživi večino

časa za računalnikom in televizijami ter vedno manj časa v naravi, in

tako nimajo skoraj nobenega stika s pridelavo hrane . Vodstvo naše šole

je naredilo načrt in v mesecu aprilu 2012 so pričeli z urejanjem

prostora in s pripravami za zasaditev prvih gredic in sadnih dreves.

Uradno otvoritev je bila v petek, 28. 9. 2012, ki je popolnoma uspela.

Letošnji projekt se je imenoval Od zrna do kruha za ta namen smo

zorali malo njivo za setev rži in piro. Pri tem so pomagali kmetje iz

bližnjih kmetij. Naši učitelji in gospa ravnateljica so z veseljem

pomagali pri setvi, zato so poprijeli za vrtnarska orodja. Pri setvi jim je

pomagal znan kmetovalec Jože Miklavž. Vrt ni samo namenjen za

pridelavo zelenjave, ampak tudi za interesne dejavnosti, ki so povezane

s pridelovanjem zemlje in vrtnarstvom, zato se kar imenuje učilnica na prostem. Na vrtu pa ni samo

zelenjava, ampak so tudi sadna drevja. Vsak razred je dobil drugačno vrsto drevesa, ki jo je moral

sam posaditi ter zanj tudi skrbeti. Če bomo skrbeli za rast in razvoj, se bomo veselili pridelkov, ki

bodo zrasli na našem vrtu. Upamo, da bo nam uspelo, da nam bodo na vrtu na voljo jabolka, hruške,

češnje, slive, jagode, borovnice, zelišča za zdravilne napitke ali mazila, žito za kruh, korenček in še

marsikaj. Zelenjavo, ki jo bomo pridelali na vrtu, pa bomo uporabili za pripravo hrane pri pouku,

gospodinjstvu in izbirnih predmetih.

Aja, pa še to. Vrt je treba poimenovati, zato smo izbirali po

šoli nekaj idej za njegovo ime in dobili nekaj zanimivih

predlogov: mavrični vrt, mali vrtek, učilni vrt, zabavni vrt,

najboljši vrt, zdravi šolski vrt, vrt pod milim nebom, super

vrt, rastlinček, mega vrt, vrt po katerem rije krt, ob gozdni

kotiček, zeleni vrtiček, veseli vrt, vrt pod zvezdami, naš

super vrt, raj presenečen, mavrični svet rastlin, veseli vrt,

čarobni vrt, mali rožni vrt, pravljičen vrt, vrt fantazije,

čarobni vrt , vrt zdrave hrane, cvetoči vrt, igrivi vrt, sijoči

vrt, zelenjavček, zdravi vrt, vrtiček rastlinček, vrt nad

katerim leti gospod metuljček, vrt na samotnem kraju,

zanimiv vrt, vrt za vsakoga, zdrav plac-zdravko.

Tisto ime, ki se vam zdi najbolj izvirno ali pa se mogoče

domislite novega, sporočite učiteljici Miri Gobec in vrt se

bo mogoče poimenoval po vaši ideji.

Marina Vivod, 9.c

Vrt Na vrtu ptičica sedi,

ki jajčeca vali.

Krt možakar pridrvi,

pa ptičico spodi.

Gospa na stolu sedi

in jezno zarenči:

Zakaj si ptičico spodil?

Zakaj si to storil ?

Ptička odletela je v južne tople

kraje,

krt pa zlezel je nazaj v

domovanje svoje.

SARA KRAJNC, 3. a

Pesem (vrt)

Ob šoli stoji vrt,

ki kuharicam začimbe da,

da lahko skuhajo kosilo,

in z malico nas razveselijo.

V vrt smo posadili zelenjavo in začimbe,

da lahko bomo drugič solato naredili.

Zemlja rjava, pod njo sta krta stara,

korenčke grizljata in škandale delata.

Zato mi se razjezimo,

in ju vstran napodimo.

V roke vzamemo, grablje, rokavice,

lopato in motiko,

posodico z vodico, da naš vrt

(spet) srečen bo, in da naš korenček

obglodan več (tako) ne bo. VESNA JAMNIKAR, 7. a

NARAVA BRST

- 6 -

VRT

VRT, VRT, LEPI VRT. TEBE BOM ZALIVALA IN PRENOVILA. TI BOŠ POLN MOJEGA PARADIŽNIKA IN KROMPIRJA. HOPSA HOPSA SA, TRALA LILA LA.

Katarina Uršej 2.a

Otvoritev šolskega vrta 28. 9. 2012 se je nad šolskim teniškim igriščem dogajalo nekaj zelo

zanimivega; naš šolski vrt je zaživel v vsej svoji veličini. Dogajala

se je otvoritev.

Za uvod je šolski pevski zbor zapel pesem. Tam sta bila tudi g.

župan Franc Šilak, katerega smo vprašali, kaj meni o našem

projektu ŠOLSKI VRT in o sami prireditvi. Odgovoril je: »Ta

prireditev se mi zdi zelo pomembna, saj smo spet dobili šolski

vrt, ki je pred leti že dopolnjeval šolsko okolico. Kitajski

pregovor pravi: V cvetovih sedanjosti so plodovi prihodnosti.

Mislim, da se bodo naši mladi prijatelji veliko naučili o

praktičnem delu vrtnarjenja in o rastlinah. Upam, da bodo

zemljo pustili, kakršno so dobili.«

Navzoča pa je bila tudi znana mislinjska zeliščarka Fanika

Jeromel, ki o našem projektu pravi: »Ideja o šolskem vrtu je

prerasla v resničnost. S pomočjo občine, različnih društev in

šole smo ta projekt uresničili.«

Nato je šolski pevski zbor pod vodstvom Andreje Lužnik zapel

še pesem Po Koroškem po Kranjskem že ajda zori.

Med množico je bila prisotna tudi predstavnica kmetijskega

zavoda Celje Maruša Vavkar. V zahvalo in kot darilo je

prinesla hotel za koristne žuželke.

Med sejanjem pire (predhodnice pšenice) pa nas je na

otvoritvi s harmoniko zabavala učenka 8. b razreda Nina

Martinc. Jože Miklavž je polovico njive zasejal s piro, na

drugo polovico pa sta župan in ravnateljica šole Natalija

Aber Jordan zasejala rž. Potem sta nekdanja ravnatelja

šole Jana Kralj in Tone Gašper zrahljala zemljo z grabljami. Za

poslastico je bil ponujen domač kruh in čaj. Če bo dobra letina, bomo

naslednje leto spekli tudi kak hlebec kruha iz žita z našega vrta.

Uspešno smo otvorili šolski vrt in upam, da ga bomo vzdrževali vso leto,

da bodo rastline obrodile sadove.

Nina Kotnik, 8. a

ZAJEC

Zakaj ima zajec dolge uhlje?

Da bolje sliši.

Zakaj ima zajec hitre noge?

Da bolje teče pred lisico.

Zakaj ima zajec rad korenje?

Da bolje vidi.

Zakaj velikonočni zajec nosi

darila?

Da so otroci veseli.

MOJ ZAJČEK

MOJ ZAJČEK IMA

NAJLEPŠI GOBČEK.

ČE DAŠ MU KORENJE,

SE SMEHLJA.

ČE DAŠ MU ZELJE,

TE RAD IMA.

ČE PA DAŠ MU SOČNO MLEKO,

SE VESEL IGRA.

Žana Pantner, 1.a

Narava

Gledam v daljavo, tako mirna in čista je. Pa vendar je ne vidim! Ne vidim tistega lepega, tistega, ki daje lepoto srca.

Kje si narava prelepa, kje so tvoje lepote, kam je izginilo vse, kar me navdihuje?

O narava prelepa, kaj smo ti storili? Kako bi te lahko čisto nazaj dobili?

Nikoli, nikoli več ne boš več tako čista in lepa, ti moja narava. Zdaj se zavem, kaj vse si mi dala, kaj vse sem zamudil. Preklinjam industrijo in vse, ki smo te izdali, samo, da bi si žepe z denarjem nabasali! Vrni, oj, vrni se ti, prelepa moja zelena narava! Bor Lichtenegger, 7.c

ŠOLSKI VRT

ŠOLSKI VRT, ŠOLSKI VRT, POVEJ MI, KJE JE KRT!

KRTA NI, KRTA NI,

KER ŠE VEDNO SPI.

ŠOLSKI VRT, ŠOLSKI VRT, ZAKAJ KRT SPI?

ZATO SPI, ZATO SPI

KER VELIKO KRTIN NAREDI.

Aljaž Orličnik, 2.a

NARAVA BRST

- 7 -

Čebelice čebelice …

Septembra je na šoli začel delovati čebelarski krožek pod

vodstvom mislinjskega čebelarja, Jureta Tasiča in učiteljice

Polonce Krašovec.

Delo v krožku je zelo zanimivo in pestro. Učenci se učijo o

zgradbi čebel in njihovem življenju,veliko pa je tudi

praktičnega dela. V zimskih mesecih smo tako izdelovali

izdelke iz voska, poslikali panjske končnice ter izdelovali

satnice, ki jih bomo vstavili v panje. Obiskali so tudi

čebelarski sejem ApiSlovenija v Celju.

Najzanimivejši del čebelarskega krožka pa so seveda čebele » v

živo«. Ker lastnega čebelnjaka šola še nima,učenci gostujejo v

čebelnjaku g. Jureta. Teh dni se še posebej veselijo, saj je

druženje z Juretom res nekaj izjemnega.

Omeniti moramo tudi, da krožek deluje pod okriljem Čebelarske

zveze Slovenije ter sodeluje s Čebelarskim društvom Slovenj

Gradec—Mislinja.

V prihodnjem šolskem letu načrtujemo, da bomo z gojitvijo čebel

začeli tudi na šoli. Čebelnjak bo stal na šolskem vrtu, kjer bo

poskrbljeno tudi za obogatitev čebelje paše. Za čebele pa bodo

pod vodstvom mentorjev skrbeli učenci.

Naši učenci so se udeležili tudi 1. regijskega tekmovanja mladih

čebelarjev Koroške in uspešno dosegli 3. in 4. mesto. 11. 5. 2013

pa so na državnem tekmovanju na Dobu, vse sodelujoče 3 ekipe

osvojile srebrna priznanja.

Lep čebelarski pozdrav-Naj medi!

Čebelarski krožek

Čudežni v

rt

Na čudežnem vrtu rije tudi krt,

grbine nam ustvari, ko pokuka ven.

Mi pa se jezimo: ti poredni krt!

Pa pride mimo črv, vse grede porahlja

in rastlinam zraka da.

NIKA KRAJNC, 3

. a

NARAVA BRST

NARAVA

Ko se zjutraj zbudim,

ko se soncu nasmejim,

šine mi v glavo,

da grem zopet v naravo.

Spomladi, ko rož'ca cveti,

svet se mi lepši zdi,

ker vse spet zadiši.

Pogledam v nebo

in vidim ptičke, ki pojo.

Poleti, ko morje zagledam,

enega od mati narave čudež gledam.

Jeseni, ko grem v gozd

vidim, da je vse pisano,

doma zopet vidim gozd,

to je tako, kot bi bilo v pravljici narisano.

Za zimo živali zaloge nabirajo,

a ko le-ta pride,

skoraj vsa bitja počivajo.

A brez skrbi, pomlad kmalu pride in zima

odide.

In ko zvečer zaspim,

še vedno na naravo mislim.

Ni važno, kateri čas je,

meni v naravi všeč je vse.

Pa drugi govorijo, kako radi jo imamo,

da odpadke v smeti damo.

Tjaša Jeseničnik, 7.c

- 8 -

SPOMIN NA STARE ČASE …

V 1. razredu smo v zimskem času z navdušenjem

raziskovali življenje naših babic in dedkov. Marsikaj

zanimivega smo izvedeli od učiteljic in svojih staršev.

Najbolj pristne zgodbe pa smo seveda slišali od starih

staršev. Na pomoč so nam priskočili tudi s starimi

predmeti, ki jih nekateri še v svojih hišah na srečo

skrbno hranijo za spomin na dobre stare čase. Vse

predmete iz preteklosti, ki jih danes videvamo v

drugačnih oblikah, smo si dodobra ogledali, jih

primerjali z današnjimi, se podučili o njihovi

uporabnosti in jih občudovali še z estetskega vidika.

Vse predmete smo uredili v pravi mali muzej:

Preizkusili smo se tudi v natančnem opazovanju teh

predmetov in ustvarili prave likovne umetnije.

Ko bom velik …

Včasih si želim, da bi bil odrasel.

Takrat bom delal, kar me veseli. Rad bi bil avtomehanik.

Veseli me, ker ima že ati delavnico.

Popravljal bom avtomobile.

Da bom lahko to počel, se moram veliko naučiti.

ŽAK OGRIS, 3.a

Babica Moji babici je ime Majda. Piše se

Veršič. Čeprav je že zelo stara, še

vedno dobro kuha. Rada se smeji in

rada ima knjige. Res je prijazna in ima

6 vnukov. Ima sivo-bele lase. Ima

očala in protezo. Je velika. Upam, da

bo še dolgo živela, ker jo imam rada.

Katarina Vogrin, 3. a

Prvošolci so odgovarjali na vprašanje:

KAJ JE BILO VČASIH BOLJE KOT DANES?

Imeli so tablice za pisanje namesto zvezkov.

Bilo je lažje zbrisati napake, kot pa jih danes

radirati.

Lepo je bilo, ker so imeli samo lesene igrače.

Všeč so mi rajalne igre, ki so se jih igrali

nekoč.

Najboljše so bile vožnje z lepimi, okrašenimi

kočijami.

Imeli so bolj čisto okolje, kot pa ga imamo

danes.

Oblačili so se lepše – ženske so imele dolga,

temna, okrašena krila.

Hiše so bile lepše – bolj naravne, ne tako

pisane.

Rad bi imel krušno peč in se ob njej grel

pozimi.

Voda je bila bolj čista.

Uporabni predmeti so bili veliko lepši kot

danes.

Ime m

u je Tine. S

tar je 58 let. P

o

poklicu je varile

c. Med prostim

časom rad ig

ra harmoniko. Z

mano se ra

d igra družabne ig

re.

Julija M

erzdovnik, 3. a

Moj dedi

NEKOČ BRST

- 9 -

Stran 9

Ko bom velik …

Ko bom velik, bom mizar. Doma bom imel

svojo delavnico.

Pri meni bi bila zaposlena ati in stric Jan.

Onadva sta prava mojstra.

Iz lesa bi izdelovali različne izdelke. To delo

me veseli, ker me je za to navdušil

moj ati. Že zdaj mu rad pomagam.

ALJAŽ FLOGIE, 3. a

NEKOČ BRST

PONAŠALA SE JE Z REVŠČINO IN PREŽIVELA 2. SVETOVNO VOJNO KOT OTROK

Kaj se pa je zgodilo z očetom, ki je bil

partizan?

Očeta so leta 1943 ujeli Nemci v Škofji Loki.

Ujetnike, med katerimi je bil tudi moj oče, so

odpeljali v zapor skozi Mislinjo v Avstrijo. Nato so ga

iz zapora premestili h kmetu, ki se je ukvarjal z

vrtnarstvom, ujetniki pa so bili strogo zastraženi.

Mami so obljubili, da bo lahko oče prišel nazaj zaradi

otrok, česar pa niso odobrili, zato se je oče pozneje

odločil za pobeg, ki mu je tudi uspel. Ko je prišel

nazaj, se je zopet pridružil partizanom. Kakšni so bili občutki, ko se je oče vrnil domov?

Ko je prišel domov, ga nisem poznala. Ko pa me je

želel objeti, sem se tako prestrašila, da sem skočila

iz postelje in s tem zadela stensko uro, ki je padla na

tla in se razbila. Oče na srečo ni bil jezen, saj je

vedel, da ga ne morem spoznati, ker ga dolgo ni bilo

doma. Ta dogodek mi je ostal v živem spominu, saj

ko vidim rimsko uro, se vedno spomnim na ta

dogodek.

Kako ste živeli po vojni oz. po vrnitvi očeta?

Živeli smo dokaj zadovoljivo, doma smo obdelovali

zemljo in redili živali, oče pa je dobil delo.

Še poznate koga, ki je preživel vojno?

Sem jih poznala veliko, ampak so skoraj vsi umrli,

pravih partizanov pa ni več. Poznam pa nekaj

kurirjev, ki so nosili pošto za partizane.

Kakšen je občutek preživeti svetovno vojno?

Občutek je dober in krut obenem, saj sem vesela, da

sem jo preživela, po drugi strani pa si želim, da se to

nikoli več ponovno ne zgodi. Res pa je, da je bila

revščina med vojno veliko hujša kot pa drugače.

Kako zdaj gledate na življenje po vojni, kakšne

so spremembe?

Življenje po vojni je lepše, mnogo bolj udobno in

veliko je sprememb v tehnologiji ter načinu življenja.

Nina Kotnik, 8. a Moj ati Mojemu atiju je ime Peter. Po poklicu je

električar. Star je 40 let. Rad gleda TV. V

prostem času se skupaj igrava in žgečkava.

Pri njemu je zanimivo, da veliko je. Sara Krajnc, 3. a

Moja babica Rozi se je rodila 30. 8. 1939 in

tako odraščala med 2. svetovno vojno. Zelo

me je zanimalo, kako je preživela svojo

otroštvo, zato sem jo šla povprašat.

Rodili ste se v Tolstem vrhu pri Mislinji, kakšno je

bilo vaše otroštvo?

Moje otroštvo je bilo precej težko, saj smo živeli v veliki

revščini, mama je morala skrbeti za 7 otrok, saj je bil

oče partizan. Nismo imeli oblačil. Kot zanimivost naj

povem, da je bil moj prvi plašč narejen iz vojaških odej

za v šolo. Tudi čevljev nismo imeli, oče nam jih je

naredil iz starega usnja, podplati pa so bili iz lesa,

imenovali so se »gajblni«.

Odraščali ste med vojno. Kako je to izgledalo?

Odraščanje med vojno ni bilo lahko, vsake toliko časa

so na vrata potrkali Nemci ali partizani, na srečo smo

nekaj hrane pridelali tudi doma. Večkrat so nam pobrali

vse zaloge hrane, vse kar smo imeli.

Ste se z družino skrivali?

Ne, kot družina se nismo skrivali, skrivali pa smo

partizane na seniku.

Se spomnite kakšne prigode?

Spomnim se, da so nekoč prišli belogardisti v naše kraje

ter iskali partizane. Ko so prišli do nas, so nam hišo

obrnili na glavo, saj so mislili, da skrivamo partizane.

Mami so ta čas držali pištolo na prsa in čakali, da hišo

preiščejo. Po koncu preiskave niso našli partizanov ter

pustili mamo živo, saj je nekdo dal pobudo, da je naj ne

ubijejo, ker ima 7 otrok.

Moj deda

Ime mu je Alojz. Ima sive lase. Je strasten čebelar. Doma hrani kokoši,

zajce in prašiče. Poje tudi v cerkvenem zboru. Delal je v železnici.

Luka Krenker, 3. a

- 10 -

ŠPORT BRST

Med dirko si tudi kdaj zapoje Odločila sem se, da vam predstavim dokaj nepoznan šport minimoto, ki ga trenira moj brat

Bor. V intervjuju pa boste izvedeli še več podrobnosti!

Zakaj si se odločil za dirkanje z minimotom in kaj ti je pri tem športu najbolj všeč?

Ker imam rad adrenalin in hitrost. Najbolj všeč mi je to, da gre za prave dirke.

Kako dolgo že treniraš?

Treniram že štiri leta, na motor sem se prvič usedel pri štirih letih na štirikolesnika, pri šestih

pa že na pravi dirkalni motor.

Kakšen motor je minimoto?

Ta motor v višino meri 50 cm, ima 40 ccm in 12 konjskih

moči, da vam bo bolj jasno, moj motor na dirki razvije

hitrost tudi do 110 km/h. Torej le velikost je mini vse

ostalo pa zelo maksi in resno.

Koliko dirk je na leto in kje?

Na leto je 12 dirk, in sicer so po celi Sloveniji na urejenih

dirkališčih (Krško Raceland, Vrtojba, AMZS Vransko,

Koper, Ptuj).

Podrobneje opiši, kako poteka dirka!

Dirke so vedno ob vikendih. V petek in soboto so prosti

treningi po različnih kategorijah motorjev. V nedeljo zjutraj sta eden ali dva

prosta treninga, nato pa sledijo kvalifikacije za dirko, ki odločajo o štartnem

mestu na dirki. Potem sledi krajši odmor za kosilo in zadnje priprave na dirko

(celotni pregled motorja, goriva, moje dirkalne opreme in nekaj trenutkov

koncentracije na progo in dirko). Dirka se prične s slovensko himno in nato sledi start. Dirka traja 8 krogov za otroke,

za starejše pa 12 krogov. Med dirko je ogromno napetega prehitevanja in razmišljanja, kako ostati prvi. Da bi zmanjšal

napetost, si včasih tudi kakšno zapojem. Najlepše je, kadar zmagam!

Koliko pokalov krasi tvojo sobo?

Skupaj imam 18 pokalov, in sicer za prvo mesto jih imam sedem, za drugo šest in za tretje pet.

Imam tudi dve plaketi za drugo (2012) in tretje (2011) mesto v skupnem seštevku v državnem prvenstvu.

Ali si že kdaj padel in se tudi poškodoval?

Padel sem že velikokrat, ampak na srečo hujših poškodb ni bilo, razen praske na čeladi in na motorju.

Kaj potrebuješ, da lahko dirkaš?

Vsak dirkač mora opraviti temeljiti zdravniški pregled. Obvezna je licenca, ki ti jo izda klub in popolna motoristična oprema.

(čelada, dirkalne rokavice, škornji in seveda obleka s ščitniki za kolena in komolce).

Ali te tvoja družina podpira?

Da. Moj ati je moj mehanik, trener in največji oboževalec. Mami je po navadi v skrbeh in samo kdaj pa kdaj poškili na progo,

moja sestra pa skrbi za senco in pijačo ter z glasno navija na dirki. To mi zelo pripomore k dobrim rezultatom.

Kaj so tvoje želje v prihodnji sezoni?

Da bi osvojil čim več zmag, in tako postal evropski in državni prvak.

Bi še kaj dodal za konec?

Rad bi povedal, da je to šport, ki te že kot otroka nauči, kako

pravilno ravnati z motorjem (to mi je povedal moj ati). Nauči te

tudi prenesti poraz in se veseliti zmage, je dobra sprostitev in

druženje z ostalimi dirkači.

Moj ati pravi, da se bom že sedaj naučil motor »voziti z glavo«, saj

bom dobil ogromno izkušenj, iz katerih se vedno kaj novega

naučim.

Maxi Klemenc, 9. c

- 11 -

Šolsko leto se bliža h koncu in letošnjega je zaznamovalo

res ogromno število odličnih športnih dosežkov učenk in

učencev naše šole.

Konec tega meseca nas ob zaključku osnovnošolske

tekmovalne sezone čaka področno posamično atletsko

tekmovanje na Ravnah, katerega se bo udeležilo preko 30

otrok, aktivni pa smo bili vse od konca septembra. Takrat

so naši fantje ekipno, prav tako na področnem

tekmovanju, osvojili 14080 točk, kar je pomenilo 16. mesto

na državnem nivoju. Ker imamo nekaj odličnih atletov kot

je sedmošolec Anže Repas, bodo učenke in učenci prav

gotovo tudi na posamičnem tekmovanju zopet

razveseljevali z novimi medaljami.

Fantje so se udeležili tudi košarkarskih tekmovanj. Mlajšim

dečkom se je uspelo uvrstiti na polfinalno tekmovanje,

starejši dečki so na medobčinskem tekmovanju dosegli

prvo mesto in bili drugi na področnem tekmovanju.

Področni prvaki so postali tudi naši

nogometaši. Na četrtfinalnem

tekmovanju so osvojili 4. mesto.

Še posebej pa sta bili letos

uspešni odbojkarski ekipi deklic in

dečkov. Tekmovanja so potekala

vse od oktobra pa do konca aprila.

Za obe ekipi je skupno to

pomenilo kar 21 tekmovanj v tem

času. Medobčinsko in dva kroga

področnih tekmovanj, za oboje

četrtfinalni tekmovanji, ki smo ju

organizirali na naši šoli. Tako dekletom kot fantom je

uspela uvrstitev v polfinale in od tam preboj na finalni

turnir. Deklice so v finalu, ki je potekalo v Mežici,

priznale premoč samo domačinkam in osvojile

odlično 2. mesto v državi. Prav tako so podprvaki

postali naši odbojkaši, ki so svoje moči merili na

finalnem turnirju ponovno v domači telovadnici.

Med več kot tristo šolami v Sloveniji je to za tako

majhno šolo izjemen uspeh.

Ob tem pa ne smemo pozabiti, da so odbojkarska

tekmovanja potekala še v ŠKL ligi. Ekipo so skupaj

zastopala dekleta in fantje ter si s skupnimi močmi

izborili nastop na finalu, ki je ob TV prenosu

Kanala A v živo, potekal 23. aprila 2013 v dvorani

Bonifika v Kopru. Po težki in napeti tekmi so dve

srebrni medalji kronali še z zlato, saj so postali

osnovnošolski ŠKL prvaki v odbojki! Bine Oder je

bil ob tem izbran za najboljšega igralca celotne

ŠKL odbojkarske lige. Za pomoč pri delu in

tekmovanjih gre na tem mestu zahvala tudi

Odbojkarskemu klubu Mislinja.

Ker bo ob koncu šolskega

leta šolo zapustilo veliko

dobrih športnikov, bi se njim

oba športna pedagoga rada

zahvalila. Z vami je bilo delo

užitek in veliko več kot samo

služba. Vaši uspehi so tudi

najin ponos in želiva vam, da

bi z njimi nadaljevali tudi na

novih poteh! Mlajše

generacije pa bodo, to sva

prepričana, dosežkom

dodale svoj pečat v prihodnjih letih.

Petra Koren, prof. ŠVZ

Športni dosežki

SMUČANJE

Sem Jerneja Krajcar. Rada smučam. V prvem razredu sem začela smučati. Na smučarskem tečaju na Pohorju so

me učili učitelji smučanja.

Najprej smo se peljali z vlečnico do prve točke. Spustila sem se po smučišču nazaj do vlečnice. Tako smo ponavljali

vsako točko po petkrat. Meni je šlo zelo dobro, ko smo bili na prvi točki in na majhni progi. Ko pa smo smučali do

druge točke, sem se že dvakrat prevrnila. Nisem obupala, hotela sem biti tako zelo dobra smučarka, kot moja ses-

trična. Šla sem še nekajkrat in sem že boljše smučala do vlečnice. Pozneje smo šli do tretje točke, po tretji točki

pa na četrto. Pri četrti je bilo malo težje, ker je bilo zelo strmo. Ampak sem vseeno srečno smučala do cilja. Kmalu

zatem smo imeli malo počitka za čaj. Vsi smo hitro smučali, da bi se napili toplega čaja. Ko smo se ogreli s čajem,

smo šli na daljšo vlečnico. Meni je šlo odlično in mojim sošolcem tudi. Ko smo končali s smučanjem, smo si smuči

odpeli, sezuli smučarske čevlje in palice obesili zraven. Svoje smuči smo oddali na stojalo našim učiteljem in zraven

tudi palice. Cel teden smo takoj po malici v šoli odšli na tečaj. Naša skupina se je imenovala Lisice.

Spoznala sem,če hočeš postati dober smučar,se moraš učiti smučanja zelo zgodaj in s tem tudi nadaljevati. Ko sem

bila še manjša, še nisem dobro smučala. Zdaj pa, ko sem večja, znam že veliko, veliko bolje kot prej.

Jerneja Krajcar, 5. razred, POŠ Dolič

ŠPORT BRST

- 12 -

IZGUBILA SEM SE V ANINEM GOZDU IN SREČALA…

Pravzaprav sem ves čas vedela, da bo napočil čas, ko bo treba v Anin gozd. Čeprav so mi o njem

starejši veliko pripovedovali, mi dajali nasvete in delili z mano svoje izkušnje, si vseeno nisem čisto

predstavljala, kako bo.

In ko sem stopila vanj, sem bila popolnoma sama. Bil je ogromen. Svetel,.. niti ne tako strašljiv.

Predvsem pa je bil povsod okrog mene. Ko sem se ozrla naokrog, sem jih takoj zagledala - vse

ostale obraze. Z velikimi očmi so buljili vame. Nekdo mi je pokazal jezik, drugi osle, večinoma pa

so izgledali prijazni in so me previdno gledali.

»Manca sem,« sem dahnila.

»Jaz pa Neža.«

»Lara.«

»Katja.«

»Matej.«…

»Eh, saj mogoče bo pa šlo,« so me navdihnili sicer brezizrazni obrazi otrok.

Saj nam bodo pomagali, da najdemo pravo smer in rešitve, ki nas bodo pripeljale iz tega gozda.

Dobili smo knjige, začeli smo pisati. Z nami so bili prijazni. Več ko smo znali, bolj zanimivo je

postajalo. Med seboj smo se spoznavali, delili veselje ob nagradah in žalost ob porazih. Imela sem

se lepo in začela verjeti, kar so mi povedali, da je v gozdu težko, ampak lepo.

Želela sem si, da bi vsem uspelo. Da bi vsi razumeli in spoznali čim več. Da bi skupaj razmišljali in

veliko naredili.

Ko so me izbrali za vodjo skupine, sem bila ponosna. Imela sem jih rada in verjela sem, da bo naša

pot skozi gozd ravna. Super nam je šlo. Če je kdo za trenutek zaostal, sem opazila in smo ga

povlekli za seboj. Dokler mi nekega dne Neža ni povedala, da se z mano ne sme več družiti, saj so

ostale rekle, da je sicer ne bodo več marale. Bilo ji je hudo, jaz pa nisem doumela, kaj se dogaja.

Niti jokala nisem, ker mi je bilo preveč hudo. Zakaj? Še pred kratkim smo vendar vse počele

skupaj. Naenkrat ni bilo nikogar več. Vedela sem, da iz gozda ne morem, vseeno pa me je

neizmerno vleklo ven. Če bi izstopila pri napačnem izhodu, bi me poslali nazaj, to sem vedela. Toda

kaj naj počnem s hihitajočo skupino za hrbtom in vse bolj mračnimi drevesi, ki so mi jemala moč?

Vse bo še dobro, so mi rekli.

Uspeti mi mora. Če bom mislila in delala dobro, bodo videli in prišli nazaj.

Po več kot treh tednih sem zaslišala prvi tihi OPROSTI in megla se je v trenutku razkadila.

Prikapljali so še drugi. Veliki pa so nekatere člane naše skupine prestavili v drug gozd.

Gozd se ni spremenil, vem. Še vedno je ogromen. Zanimiv, a malo manj sladek. Pa nič zato. Naučila

sem se več, kot sem mislila. Zdaj vem, da bom s previdnostjo in srcem uspešno našla izhod.

MANCA RUPEL, 5.b

Mentorica: Metka Vogrinec

Na natečaju Dnevi slovenske knjige sta nagrado za najboljši spis prejela Manca Rupel, 5.b in Anej

Lekše, 9.a.

DNEVI SLOVENSKE KNJIGE BRST

- 13 -

BRST DNEVI SLOVENSKE KNJIGE NA VRATIH HLADILNIKA JE PISALO : MOJE IME JE WALTER. TUDI JAZ ŽIVIM TUKAJ

V torek sem pris el iz s ole in ko sem hotel najti pijač o in hrano, sem zagledal listek na vratih

hladilnika: »Moje ime je Walter. Tudi jaz z ivim tukaj.«

Zdelo se mi je, da se nekdo s ali. Kljub temu pisava ni bila podobna ne oč etovi ne mamini in tudi ne

pisavi babiče ali dedka. Izgledalo je, kot da bi to nekdo zelo na hitro nakračal. To se je ponavljalo tri

dni. Stars i za to niso vedeli in tudi nisem jim mislil povedati, saj bi izpadel neumno, morda čelo noro.

Naposled sem se odloč il odpisati. Nisem vedel, kako se bo izteklo.

Napisal sem : »Kdo si?« Ko sem se vrnil iz s ole, sem zagledal listek. Pisalo je : »Jaz sem Walter. Sem

norves ka podgana. Zelo rad berem tvoje knjige. Najbolj mi je vs eč Dnevnik Anne Frank. Rad imam

napete zgodbe. Ne bodi jezen, ker sem ti vzel svetilko in svinč nik. Lep pozdrav.« Mislil sem si, da sem

znorel. Podgana, ki bi znala brati in pisati? Pa kaj s e! Nekdo me je »vrgel na foro«! Ko sem hotel

narediti nalogo, nisem nas el tehnič nega svinč nika. Takrat sem malo premislil. Iskati sem zač el

baterijo in ugotovil, da je tudi ni. S e vč eraj sem jo videl v noč ni omariči. Na hladilnik sem nalepil

listek, na katerem je pisalo : »Prosim, vrni mi mojo svetilko in svinč nik.« Zjutraj sem na mizi nas el

oboje in takrat mi ni bilo nič več jasno.

V nedeljo se je vsa druz ina dobila na kavi in pogovarjali smo se o vsakdanjih stvareh. Babiča

je nenadoma prebledela in pokazala proti vratom : »Nekaj sem videla… mis ali podgano ali nekaj

takega. Bo z e kaks na podgana, ker je tako velika. Bog pomagaj, podgane so v his i!« Dedek je takoj

odvrnil : »Vč asih smo jih po nas i his i lovili vsak dan. Kar tekmovali smo, kdo jih ulovi več . Potem pa

smo jih prijeli za rep in jih vrgli skozi okno in…« »UTIHNI IN NAREDI NEKAJ!« ga je prekinila babiča.

Zač el sem se smejati in potem so se smeha nalezli s e drugi. Preostanek dneva je minil v pripravah na

lovljenje podgane. Oč e si je omislil strup za podgane, babiča mis je pasti, mama je drz ala z oč etom,

dedek pa je kot vedno, ko je kaj narobe, prisegal na svojo lovsko pus ko. Oč e je nastavil strup v

shrambo in v omare, babiča je iz omare izbrskala pasti za mis i, ki jih je kupila pred kratkim in je z

njimi hotela pred glodalči zas č ititi podstres je, dedek pa je s el v gostilno na pivo.

Takrat mi je postala stvar malo bolj jasna. Dolgo sem premis ljeval, kaj bi naredil. Odloč il sem

se, da bom Walterja, č e res obstaja, vpras al, kje bi se dobila. Napisal sem mu listek. Č ez nekaj ur sem

v sobi nas el odgovor. Pisalo je : »Ob treh v dnevni sobi, v starem delu his e.« Nato sem zač el s

pripravami. Ker naj bi bil Walter tako strasten braleč, sem pripravil par debelih knjig, nekaj stripov

in nekaj filmov. Za vsak sluč aj sem v z ep dal z epni noz in v vreč ko zavil krogličo strupa. Sičer se mi

je zdelo oboje nepotrebno, saj so podgane hitre in je najbrz ne bi dobil, ampak vseeno, za vsak sluč aj.

Ob treh sem s el v staro dnevno sobo in nisem vedel, kaj naj prič akujem. Ko sem vstopil, sem

obstal od zač udenja. Podgana je bila res tam! Ob sebi je imela list papirja in kuli, ki mi je bil znan iz

oč etovega sluz benega kovč ka. Vpras al sem ga : »Si ti Walter?« Povzpel se je na zadnje tač ke in

napisal : »Da«. Zanimalo me je, od kod je pris el in povedal mi je, da stanuje tu z e od zač etka gradnje

novega dela his e. To je razloz ilo manjkajoč e nogaviče, pisala in druge drobnarije. Tako sva si pisala

in povedal je, da zelo rad bere. Napisal sem mu, da sem mu prinesel knjige ter stripe in nekaj

… se nadaljuje na naslednji strani

- 14 -

zanimivih filmov. Ko sem mu razloz il, kaj sta to strip in film, je komaj č akal, da mu vse to pokaz em.

Na z alost sta naju prekinila stars a, ki sta ravnokar pris la iz sluz be. Obljubila sva si, da se sreč ava

naslednji dan, ob istem č asu na istem mestu. Ugotovil sem, da sta bila noz in strup popolnoma

nepotrebna, saj je Walter č isto prijazen. Kljub temu nisem vedel, kaj naj naredim. Nisem vedel, ali

sem znorel ali pa je vse res.

Oč e je hitel gledat, č e se je podgana ujela v past. Vse krogliče strupa so ostale nedotaknjene.

Enako je bilo z babič inimi pastmi. Dedek se je resno spravil k lovljenju podgane in je naredil svojo

past iz lesa. Na dno je dal velik kos s unke, ki ga je dodatno zač inil in nanj privezal vrvičo. Ko bi

podgana premaknila s unko, bi nanjo padla kletka in jo ujela. Kljub skrbnim pripravam je podlegel

spanču in sploh ni opazil, da je s unka izginila in da je podgana pobegnila iz kletke. Ko je past

ponovno nastavil, je rekel, da bo na podgano č akal sede in sičer zato, da ne bi zaspal. Kljub vsemu

vloz enemu trudu je zaspal tudi v sedeč em poloz aju in s unka je spet izginila. Dedek je bil jezen, saj

se njegov nač in ni obnesel, Walter pa je ta dan najbrz obilno pridobil na tez i.

Naslednji dan sem zač el z nabiranjem knjig za Walterja. Izbral sem knjigo Slovenske bajke in

pravljiče, Butalče, dve knjigi iz zbirke Harry Potter, Hanin kovč ek, ki govori o judovski dekliči Hani,

ki je z ivela na Poljskem in je doz ivljala vojne strahote in holokavst. Zadnja knjiga, ki sem jo izbral, je

nosila naslov Veliki čirkus. Napisal jo je frančoski vojni pilot Pierre Člostermann in govori o

njegovih uspehih in kako je postal eden najboljs ih pilotov med drugo svetovno vojno. Mislil sem si,

da bodo te knjige zaposlile Walterja za nekaj č asa. V dnevni sobi pa sem zagledal listek, na katerem

je pisalo : »Danes zaradi prebavnih motenj ne morem priti. Vidiva se jutri ob istem č asu.« Odloz il

sem knjige na kavč in kar nekam poklapano ods el v svojo sobo.

Naslednji dan sva se spet sreč ala. Takrat mi je povedal, da se je preveč najedel s unke in ni

mogel priti. Med dopisovanjem sem mu svetoval nekaj dobrih knjig pa tudi nekaj filmov. Rekel sem

mu, da so mi vs eč akčijski filmi. Ker ni vedel, kaks ni so, sem mu predlagal, da si jih skupaj

pogledava, da vidi, kaj mu je vs eč . Pojavila pa se je tez ava, saj ni bilo predvajalnika. Edino upanje je

bil pokvarjen videorekorder v kleti. Z Walterjem sva se poslovila in odpravil sem se v klet, da bi ga

popravil. Ko sem ga razstavil in pazil, da ne pres č ipnem kaks ne z iče, sem po dolgem opazovanju

nas el tez avo. Pregorela je ena od z ič, ki je povezovala napajanje in motorč ek, ki je vrtel kasete. Vzel

sem spajkalnik in tez avo odpravil. Nato sem ga preizkusil in z olajs anjem ugotovil, da vse dela.

Priklopil sem ga na televizor v stari dnevni sobi in pokličal Walterja. Č ez č as je pris el in mi napisal

na papir : »Ali si odpravil tez avo? « Odgovoril sem : »Da.« Zavrtel sem mu filme kot na primer Misija

nemogoč e, Prijatelja, Valter brani Sarajevo, ki mu je bil s e posebej vs eč in risanke, kot so Tom in

Jerry in druge. Imela sva se zelo lepo. Ko sva konč ala z ogledom filmov, sem nas el s e nekaj knjig, ki

bi ga utegnile zanimati. Nabral sem vse knjige Primoz a Suhodolč ana Tavč arjevo Visos ko kroniko in

tako dalje. Pripovedoval sem mu, kako se imamo v s oli, kaks ni so uč itelji in nato mi je s e on

pripovedoval o svojih doz ivetjih. Pokazal mi je svojo luknjo, ki je bila na dobro skritem mestu.

Napisal sem mu, da naj se raje bolj skriva in naj ne hodi po his i pred polnoč jo. Strinjal se je in

predlagal, da narediva nač rt, da ga ne bi več preganjali. Svetoval sem mu, da bi lahko zaigrala njegov

pobeg. Med nedeljsko kavo se bo prikazal na hodniku in stekel skozi vrata in po uliči. Nato se bo

vrnil skozi odprto kletno okno, kjer mu bom naredil zač asno bivalis č e. Z nač rtom se je strinjal.

Naslednjo nedeljo smo pili kavo in se kot vedno pogovarjali o vsakdanjih stvareh. Babiča in mama o

kuhanju in sluz bah, oč e in dedek pa sta se zapletla v debato o politiki in smuč arskih skokih. Babiča

ju je nakregala : »ALI SE RES NE ZNATA POGOVARJAT O DUGIH STVAREH KOT O TEJ

DNEVI SLOVENSKE KNJIGE BRST

- 15 -

HUDIČ EVI POLITIKI!« »O kuhanju ne veva prav dosti…« je rekel oč e, a ga je babiča utis ala z

jeznim pogledom. Dedek je modro utihnil in srkal kavo. Nakar je mama v kuhinji nenadoma

zakrič ala : »POJDI VSTRAN, GOLAZEN UMAZANA! VEN!« Stekli smo v kuhinjo, da bi videli, kaj se

dogaja. Oč e mi je ukazal : »Naz eni podgano skozi vrata!« Bil sem zadovoljen, saj je za najin nač rt

kazalo zelo dobro. Walterja sem nagnal skozi vrata. Kot sva se zmenila, je stekel po uliči. Č ez nekaj

č asa sem ods el v klet in pogledal v s katlo, ki je sluz ila kot zač asno bivalis č e. Tam ga ni bilo. Pogledal

sem po vogalih, a ga nisem nas el. Zaskrbelo me je. Zaslis al sem prasketanje krempljev po steklu.

Zagledal sem Walterja na zunanji strani oken in se spomnil, da sem pozabil odpreti okno. Spustil

sem ga noter in se mu opravič il. V s katli sem mu postavil posteljo, naredil pregrado in na drugi strani

pregrade shrambo z nekaj hrane. Izrezal sem vhod in prehod med sobama. V spalničo sem mu dal

baterijo in knjige ter svetilko. S katlo sem pokril in postavil na nevpadljivo mesto.

Naslednje dni sva se z Walterjem redno dobivala in si dopisovala. Pogovarjala sva se o knjigah,

filmih in drugih stvareh. Stars i so se nehali obremenjevati s podganami in pospravili strup ter pasti.

Kdo ve, kaks ne dogodivs č ine naju s e č akajo…

Anej Lekše, 9.a

BRST

GLEDALIŠKI KROŽEK

Ali ste že videli našo predstavo? Letos je bila gledališka skupina OŠ Mislinja zelo uspešna.

Septembra smo slišali objavo na šolskem radio, da se lahko prijavimo h gledališkemu krožku.

Zbrali smo se v učilnici 107. Vstopili sta učiteljici Meta Vogrinec in Mira Šverc. Dogovorili

smo se, da se naslednji četrtek dobimo na istem mestu. Res smo se resni kandidati zbrali ter si

razdelili besedilo Lahko noč, hudoba. Tekst smo brali iz ure v uro in ga tudi malo prilagodili.

Ko pa smo že dobro poznali besedilo, smo si razdelili vloge. Začeli smo se gibati z besedilom

v roki. Besedilo smo kmalu opustili in začeli igrati. Sledilo je iskanje kostumov, rekvizitov, pos-

tavljanje scene ter obilo vaj in tudi vragolij. Nato se je začelo zares. Prišli so prvi gledalci. Bili

so navdušeni. Kasneje si je predstavo ogledala še komisija, ki nas je ocenjevala. Čez nekaj ted-

nov smo izvedeli, da smo bili najboljši izmed prijavljenih gledaliških skupin. Sledile so ponov-

ne vaje, saj smo želeli izpiliti vsak prizor do potankosti. Vadili smo tudi pred občinstvom, zato

smo se pokazali tudi tekmovalcem državnega

tekmovanja iz Vesele šole. Konec aprila smo

igrali v Kulturnem domu Slovenj Gradec, kjer

smo prejeli priznanja. Poleg skupne pohvale,

ki nam so jo izrekli, je član naše skupine

Borut Ring prejel priznanje za najboljšo glav-

no moško vlogo.

Nina Martinc in Borut Ring, 8. r

- 16 -

Indijanska in kavbojska ljubezen

Nekoč so živeli trije kavboji. Eden je bil Žak,

eden Vid in eden Anže. Bili so zelo pogumni

in neustrašni. Žak je imel črnega konja, Vid

belega in Anže rjavega. Konjem je bilo ime

Tornado, Blisk

in Vihar.

Nekega dne

so jih poklicali

v vas miru.

Ko so prispeli

v vas, so

videli

indijance iz

plemena

Čikago. Lovili

so ljudi in

odvzemali

skalpe. Žak, Vid in Anže so se začeli boriti.

Anže in Vid sta popustila in indijanci so ju

odpeljali k poglavarju. Poglavar je imel tri

hčere. Nino, Aljo in Laro. Bile so zelo lepe.

Žak je prihajal in rešil Vida in Anžeta. Skupaj

so odjahali stran. Drugi dan so prišli drugi

Indijanci. Indijanci so se začeli spopadati in

izgubljati. Slepe Čirokiji so odpeljali

poglavarjeve hčerke. Žak, Vid in Anže so jih

rešili. Nina se je zaljubila v Žaka, Lara v Vida

in Alja v Anžeta. In vsi so živeli srečno do

konca svojih dni.

Žak Skočir, 3.a

UM PREMAGA MOČ

Živel je lev Luka. Bil je kralj cele puščave in

džungle. Ampak bil je bolan, tako bolan, da bi kmalu

poginil. Začel je iskati novega kralja oz. njegovega

naslednika. Sklical je vse leve. Najprej si jih je

ogledal, nato pa jih je dal na preizkušnjo. Na ta

način je videl, kateri so najboljši. Na koncu

preizkušnje sta ostala le še dva. Alejandro in

Lucian. Bila sta velika in močna, a ne toliko

bistra. Ko ju je kralj Luka dal še enkrat na

preizkušnjo, sta bila enaka. V moči junaka, a v

pameti prava bedaka. Imela pa sta nekaj

skupnega. Oba sta imela en cilj. Oba sta hotela

postati kralja. Imela sta takšno močno željo,

da se nista zavedala, kako zelo si škodita. Čez

tri dni je kralj Luka poginil. Čutila sta

olajšanje, saj se bosta zdaj spopadla, kar jima

je Luka prepovedal. Spopadla naj bi se v

džungli na skritem kraju. In kdor bi zmagal, bo

kralj. In zgodilo se je. Odšla sta v džunglo, kjer sta

se spopadla. Oba sta bila dobra v boju. Medtem pa

ju je opazoval Simsa – tekmovalec, ki je bil za naziv

kralja najpametnejši, a najslabši v moči in zaradi

tega je tudi izpadel. Šel je in živalim rekel, kar je

videl: »Ne zdi se mi prav, da se tako spopadata.

Džungla in puščava potrebujeta leva, ki jih bo

razumel, ne pa ta dva«. Tako jih je navdušil, da so

se odločili kar zanj. Čez čas sta se Alejandro in

Lucian vrnila s spoznanjem, da boja še dolgo ne bo

konec, ker sta enaka nasprotnika. Videla sta, da so

živali izbrale Simsa in spomnila sta se reka: KJER

SE PREPIRATA DVA, TRETJI DOBIČEK IMA.

Obljubila sta, da se ne bosta več tako obnašala in

Simsa ju je izbral za stražarja, kjer sta izrazila

svojo moč.

Tjaša Jeseničnik, 7.c

KO SE POIGRAMO Z DOMIŠLJIJO BRST

METULJ

Nekoč je žival metulj. Ime mu je bilo Piki in ni znal leteti. Ko ga je videla ptica Mici, je rekla: »Živijo ti

trapasti metulj, ki ne zna leteti.« Pikiju je bilo nerodno. Piki je srečal mravljico Majo, ki mu je svetova-

la, da naj ne bo žalosten in predlagala, da naj se gre z njo igrat. Piki je šel po žogo. Igrala sta se zelo

dolgo, dokler se ni znočilo. Po tem sta šla domov. Drugo jutro se je ptica Mici zaletela v drevo in ni

mogla več leteti. Od takrat naprej ni bila več nesramna do Pikija in postala sta prijatelja.

Anamaria Cvikl, 3.b

- 17 -

ČAROBNA VILA

Nekoč za sedmimi gorami in sedmimi vodami

je živela čarobna deklica. Imela je muco, ki

je bila tudi čarobna. Potrebovala jo je, kajti

je bila vila in potrebovala je moč. Nekega dne

so čarobno vilo ugrabili in muca ni imela več

moči in vsi otroci so bili žalostni. Muca je

ugotovila, kje je čarobna vila in poskušala jo

je rešiti, a ni mogla. Bila je zelo žalostna,

kajti imela jo je zelo rada. Nekega dne pa se

je domislila rešitve in poklicala vse muce.

Ostale muce so ji priskočile na pomoč, a ni

delovalo. Nato je muca poklicala pse, ki so

lahko rešili čarobno vilo in vsi so živeli srečno

do konca svojih dni.

Nina Črep, 3.b

UMAZANCI V mestu tam doli čisto nič ni in tam doli vse se kadi.

Ljudje v tem mestu umazani so, če obleka je čista, umažejo jo. Ljudje v mestu so si rekli:

»Tu ne moremo več živet. Gremo v vas, kjer bo večji red«.

Mineja Ramšak, Ester Kovše, 3. b

BRST KO SE POIGRAMO Z DOMIŠLJIJO ČUDEŽNI ZMAJ

Nekoč je živel princ, ki ga niso imeli radi. Nekega dne je šel daleč stran od grada. Šel je za devet gora, sedem voda, tri krokodile in prišel do čudežnega zmaja. Zmaj je iz ene glave bruhal tri snovi: ogenj, vodo in kislino. Princ je potegnil meč ter ščit in se šel bojevat z njim. Zmaj je bruhnil vodo in princu ni bilo nič. Pa je bruhnil ogenj in princu spet ni bilo nič. Ko pa je zmaj bruhnil kislino, je princu stopil ščit. Zmaj se je smejal in ni videl, da je princ prišel z mečem. Bumf, zmaj je umrl. Princ je zmaja privle-kel v grad. Imeli so veliko pojedino in princa so imeli vsi radi.

Zal Krenker Pogorevc, 3.b

LIZA IN MAČEHA

Nekoč je živela princeska, ki ji je bilo ime Liza. Bila je najlepša v deželi. Nekega dne je

njena mama umrla in oče si je poiskal drugo ženo. Ta žena je bila hudobna in hotela je Lizo

ubiti. Nekega dne je šel oče po hrano v gozd. Mačeha je Lizo peljala v ta gozd in jo tam

pustila. Oče jo je šel iskat in jo je tudi našel. Pripeljal jo je domov. Mačeha pa je rekla:

»Skrbelo me je!« Liza je povedala očetu, da jo je mačeha peljala v gozd. »Ona?« je vprašal

oče. »Ja, ona,« je odgovorila Liza. Oče je mačeho nagnal in s hčerko sta živela srečno do

konca svojih dni.

Kaja Mencinger

- 18 -

ODRAŠČANJE

Tole je čudna stvar,

za igrače nam ni mar.

Smo starejši

in tudi pametnejši.

Pri fantih je tako:

Radi odraščajo,

čeprav počasneje,

a vseeno pridejo do meje.

Ličila,

samo včasih mini krila,

polepšajo življenje vsake

punce,

tako, da se počuti, da bi lahko

letela do lunce.

Noben pa se ne izmuzne

trpežni,

v tem času veliki ljubezni.

Včasih v srečni, včasih

nesrečni,

nekateri pa pravijo, da so s tem

preveč tečni.

Odraščanje je seveda težka

beseda.

Kakšna je sopomenka?

Torej, kot je rekla teta Meta:

»Daje nas puberteta!«

Tjaša Jeseničnik, 7. c

Jabolko Ester

Nekoč je živelo jabolko Ester. Bilo je zelo debelo. Vsi so ga

hoteli pojesti, ker je bila tako lepo. Zato so mu dali ime

Ester. Jabolko Ester je bilo veselo, a mu je bilo dolgčas, ker

se je vsega naveličalo. Nekaj dni pozneje se je odločilo, da bo

šlo po svetu. Odšlo je na Hrvaško in reklo:« Tukaj je lepo.«

Zgradilo si je hiško iz listja. Ko si je zgradilo hiško, je odšlo po

hrano. Ko je našlo hrano, se je najedlo in šlo spat. Sanjalo se

ji je,da se doma igra s svojimi prijatelji. Zjutraj se je odločilo,

da se vrne domov, zelo je pogrešalo prijatelje in svoj domek.

Doma je ugotovilo, da je doma najlepše.

Neža Vollmaier, 3.A

KO SE POIGRAMO Z DOMIŠLJIJO BRST

Moja basen: Miš in medved

V lepem jutro se je na gozdni jasi sprehajala lepa

drobna miška. Nekoliko korakov stran pa se je v svoji

jami ravnokar prebujal okoren lačen medved. Prišel je iz

jame in se razgledal na okoli, da bi našel kaj za pod

zob. Nenadoma je zaslišal drobcen krik v daljavi. V

mislih se je vprašal:« Le kaj se je zgodilo?« Počasi je

stopal skozi prelepi gozd in zagledal preplašeno majhno

miško, zvito in prebrisano lisico. Lisica je zvito strašila

miško,da je bo pohrustala za zajtrk. Nenadoma je

medved zarjovel in lisica se je prestrašeno odmaknila in

odšla.« Hvala, ti medved, večno ti bom hvaležna in

obljubim ti, da ti bom vrnila uslugo«, je odločno rekla

miška. Minilo je kar precej časa in en dan so v gozd

prišli lovci, da bi ulovili nekaj živali. Medved je spet iskal

hrano za svoj zajtrk. Lovec je zagledal medveda, se mu

približal za dva koraka in ujel ubogega medveda. Mimo

je prišla miška, ki ji je nekoč pomagal. Medved jo je

prosil za pomoč, a mu ni hotela pomagati. Medved jo je

spomnil na obljubo in miška mu je odvrnila:« To so bile

samo besede medved, zdaj imam svojo družino in

nočem, da bi ujeli še mene«. To je izrekla in odšla.

Noben pa ni izvedel, kaj se je zgodilo z medvedom.

Nauk te zgodbe: Obljuba dela dolg.

Blažka Čas, 7.c

- 19 -

BRST KO SE POIGRAMO Z DOMIŠLJIJO

DOBRO JUTRO Oh, spomnim se, ko sem takrat

srečal gospoda. Urejenega, a vendar na pogled

prijaznega.

Bilo je nekega jutra, ko sem živino

gnal past. Srečal sem ga, uf, kakšnega gospoda.

Bilo bi vljudno, da bi pozdravil. A jaz sem

premišljeval. Bil je urejen gospod, tako da sem

ga pozdravil po nemško, kot so nas učili v šoli. A

ta je rekel: »Pozdravljen, mladi gospod.«

Takrat sem se zavedal, da sem izdal svoj jezik.

Vse je vrelo v meni. Iz mojih oči so se vlile

grenke solze. Nisem več slišal čričkov in ptic.

Tudi sonce ni bilo več tako svetlo. Sklenil sem,

da očetu ne bom povedal, saj bi bil še tepen.

Naslednjega dne sem šel past blizu Pekla.

Včerajšnje srečanje me je tako pretreslo, da

mi je bilo še tedaj hudo. Ko sem se zvečer vrnil

s paše sem videl, da je nekdo pri nas. Mislil sem

si: »Ah, zagotovo je šef oz. tisti, ki očetu

plača za delo.« Vstopil sem v hišo. Zastalo mi

je srce. Postajalo mi je vroče. Nisem

mogel dihati. Tedaj pa je rekel oče:

»Ja, Voranc, tukaj si. Pozdravi našega

novega šefa.« In koga sem zagledal?

Gospoda, ki sem mu včeraj rekel Guten

Tag! Zdaj sem ga pozdravil z: »D-do-

dober d-da-dan.« Gledal sem ga s

prosečimi očmi, da ne bi povedal očetu,

kaj je bilo. A takrat gospod reče: »Tako

ja, tako se reče. Ne pa po nemško, tako

kot včeraj!« Oče je postal rdeč:

»Voranc, kaj je bilo?« Šef je odšel, jaz

pa sem mogel priznati očetu, kaj sem

storil. Bil sem zelo tepen. Malo zaradi

molčanja in veliko, ker gospoda včeraj

nisem pozdravil po slovensko.

Od takrat pozdravljam po

slovensko in obljubil sem si, da od

takrat naprej ne bom nikoli več

pozdravil po nemško. Ne bom še enkrat

izdal svojega jezika.

Tjaša Jeseničnik, 7.c

Ostržek v novi podobi

Ostržek ni poslušal Pepeta.

Zraslo mu je veliko uho.

Bil je žalosten.

Pomagala mu je vila.

Moral je v šolo in

skrbno poslušati učitelja.

TINKARA PODJAVERŠEK, 2.R (POŠ DOLIČ)

- 20 -

NEPRAVILNOSTI

SO POGOSTI

OBISKOVALCI

PRI

OCENJEVANJU

NAR IN BIO

Komar diha s pljuči (p

ravilno je: Komar

diha z zračnicami).

Pri zunanji oploditvi žabe samec izbrizga na

jajčeca spolne o

rgane (p

ravilno: moške

spolne celice).

Ribe kostnice imajo plastične

luske

(pravilno: gladke in brez sklenine).

Kosti lobanje so povezane s šivi zato, da

se nam ne

spreminja

oblika gla

ve

(pravilno: dobro varujejo možgane, ker

se ne morejo premikati).

Oploditev pri ženski poteče v nožnic

i

(pravilno: v jajcevodu).

Moške spolne žleze se imenujejo

jajčniki,

ženske pa moda (obratno).

Nespolna preobrazba je takrat, ko

se ne zg

odi nič, popolna pa, ko

se zgodi

vse.

UPS! BRST

- 21 -

BRST RAZVEDRILO

Ampak kljub temu je lepo

videti lepo,urejeno in

negovano žensko, zato vam

bom napisala nekaj

receptov, kako biti urejena.

RECEPT ZA LEPE LASE

Za tiste ženske, ki imate mastne lase in

želite imeti bolj svetle,mehke,sijoče ... je

navodilo takšno: V pol litra vode daš eno

žlico meda in sok ene stisnjene limone.

Po opranih laseh s šamponom si preliješ

zmes na glavo. Kot pravijo nekateri,da

pomaga kis in jajca NI RES! Potem ti

lasje ZELO smrdijo.

RECEPT ZA LEPO KOŽO

Pij zadosti vode, saj je ključnega pomena za zdravo in sijočo kožo. Vendar je nujna tudi hrana,ki pripomore k dobri koži. Ribe so bogat vir omega-3 maščobnih kislin, ki preprečujejo izsuševanje kože in vnetne procese na njej. Korenje, rdeča pesa, redkvice, špinača, blitva in druga oranžna, rdeča ali zelena listnata zelenjava je bogat vir betakarotena in vitamina A, ki igrata pomembno vlogo pri ohranjanju sijoče, gladke kože. Za varovanje kože se zaščitite z mandlji, lešniki, pistacijami in drugimi oreščki, ker so bogat vir vitamina E. K bolj čisti in vlažni koži pa pripomorejo pravi polnozrnati izdelki.

RECEPT ZA LEP OBRAZ

Vsaj enkrat tedensko si odstrani mrtve celice, ki

se kopičijo na utrujeni in dehidrirani koži. Privošči

si naravni piling. Vse kar potrebujete za odličen

domači piling je:

sladkor

med ali olivno olje

čajna žlička vode

Sestavine premešajte in si nanesite na obraz. S krožnimi gibi masirajte in sperite z mlačno vodo.

KAJ JE LEPOTA?

V šoli opažam, da mislimo,da je

lepota velik zaklad. Ampak moje

mnenje je,da lepota prihaja od

znotraj. Če smo lepi odznotraj je to

vidno tudi navzven.

TAKO LEPA SI

- 22 -

RAZVEDRILO BRST

Recept za počitnice

Recept za počitnice si sledi tako:

Najprej dobre ocene so (zmešaj jih v kad

pa bo).

Tudi znanje je za to potrebno (ampak ne

preveč, da ga ne bo odveč).

Za to je potrebno tudi veselje (saj na počit-

nice nikoli ne gremo brez želje).

Nato pojdi v raj (in vprašaj se zakaj).

V kopalkah nam vroče bo, zato bomo vsi

gledali v nebo.

Valentina Jeromel

Lara Kotnik

Nika Oder

MOJA ŠOLSKA LETA

Težko je verjeti, da sem se pet let vsak dan zapored povzpela po enem šolskem stopnišču in

naslednja štiri leta po drugem, v lepem in sončnem vremenu ali pa premočena in premražena do

kosti. V obe šoli sem stopala brezskrbno in veselo ali pa prestrašeno in zaskrbljeno. Oni sta

vsrkavali moja čustva in gradili moj svet vseh devet let.

Nikoli nisem verjela, da se bom tako navezala na šoli, še posebej na tisto, kjer sem sedaj. Na

vse ljudi v njej, ki jo delajo edinstveno. Težko mi bo pogledati proti njej in reči: »Zbogom,

osnovna šola.« Tega preprosto ne zmorem, ker se ob pogledu nanjo spomnim, da sem se v

devetih letih poleg branja, pisanja in računanja naučila verjeti vase in biti samozavestnejša.

Znati in si dovoliti delati napake, se iz njih učiti, ne pasti in se vedno znova pobrati.

Vendar mi to nikoli ne bi uspelo, če na obeh šolah ne bi bilo učiteljev, ki razumejo, verjamejo

vate, ko sam ne verjameš, ki te vzpodbujajo in včasih tudi kaznujejo ter so včasih smešni in

čisto neresni.

Bili so dnevi, ko sem hotela čim prej iz te šole, se preseliti v drug kraj, postati nevidna učen-

cem v šoli, ko sem skoraj obupala in se vdala, vendar me je ta prijazna okolica vedno spravila v

dobro voljo, me pobrala s tal. Zato se bom na osnovno šolo in osnovnošolske dni spominjala kot

nekaj pozitivnega, dobrega.

Tjaša Fijavž, 9.a, 2012/2013