32,96 € www.emka.si

Človeško telo je roman o vojni v najširšem pomenu besede. O vojni v Afganistanu, o vojni v medosebnih odnosih – tako intimnih kot družinskih – o vojni človeka s samim sabo …

Skupina mladih italijanskih fantov odhaja na vojaško misijo v Afgani-stan. Vsak ima svoje razloge, zakaj se želi odtrgati od dotedanjega življe-nja in bližnjih. Za vse je to prva pomembnejša preizkušnja v življenju in vanjo se podajajo nepripravljeni in lahkoverni.Giordano rahločutno in domiselno izrisuje življenje v vojski, medosebne odnose v izrednih razmerah, vezi junakov z zunanjim svetom, zlasti s svojci. Kot v Samotnosti praštevil je očitna determiniranost protagonistov s primarno družino.Os romana sta ponesrečena vojaška operacija in travmatična izkušnja preživelih, ki odločilno vpliva na njihovo ravnanje in poznejše življenjske odločitve.

Paolo Giordano se je rodil v Torinu leta 1982. Po izobrazbi je doktor fizi-ke. Že s svojim prvencem Samotnost praštevil (2008) je dose gel vrtoglavi uspeh, osvojil najugled nejši italijanski knjižni nagradi strega ter campiello in navdušil bralce v več kot štiridesetih jezikih. Kot dopisnik sodeluje s Cor-riere della Sera in Vanity Fair. Prevedla

Anita Jadrič

Avtor uspešnice Samotnost praštevil

Paolo Giordano Č L O V E Š K O T E L O

Foto

graf

ija n

a na

slov

nici

© M

irjan

van

der

Mee

r

Foto

© P

ietr

o Pe

sce

ČLO

VEŠK

O T

ELO

Pao

lo G

iord

ano

»In četudi bi nam vrnili to pokrajino naše mladosti, ne bi več dobro vedeli, kaj početi z njo.«

Erich Maria Remarque, Na zahodu nič novega

19

Troje obljub

Najprej so bile tu besede. Uvodni cikel stotnika Masiera: šestin-trideset frontalnih učnih ur, na katerih so se vojaki v grobem se-znanili z zgodovino Bližnjega vzhoda in strokovnimi poročili o strateških zapletih vojne, pri čemer so padali neizogibni dovtipi o brezkončnih poljih marihuane v zahodnem Afganistanu – še pomembnejše pa so bile pripovedi vojakov, ki so tam že bili in so zdaj velikodušno delili nasvete tistim, ki so se tja odpravljali pr-vič.

Z glavo navzdol na poševni klopi, kjer je pravkar končal četr-to serijo sklec, desetnik Ietri z vse večjim zanimanjem sledi po-govoru dveh veteranov. Govorita o neki sostanovalki Marici v vojaškem oporišču v Heratu. Nazadnje ga premaga radovednost, vskoči jima v besedo: »So vse tiste punce tam resnične?«

Kolega se pomenljivo spogledata, kot da sta čakala samo na to. »Kolikor hočeš jih je, stari,« reče eden od njiju. »In niso take, kot jih poznamo tu.«

»Tam jim je popolnoma vseeno.«»Daleč od doma so, dolgčas jim je, ničesar se ne branijo.«

20

»Ničesar, lahko verjameš.«»V nobenem razpuščenem poletnem taboru se ne seksa toliko

kot na misiji.«»In tam so tudi Američanke!«»Uf, Američanke!«Razgovorita se o tajnici nekega polkovnika, ki si je v šotor pri-

vlekla tri podčastnike in jih ob zori izmučene nagnala ven. Niso bili naši, nismo imeli te sreče, iz neke druge čete so bili, ampak v bazi smo vsi vedeli za to. Ietrijeve oči se spreletavajo od enega do drugega, kri se mu steka v glavo, da je kot pijan. Ko zapusti telo-vadnico, mu v žametnem vetriču poletnega večera misli preplav-ljajo nebrzdane sanjarije.

Najverjetneje je sam sprožil govorice, ki so zakrožile med fan-ti tretjega voda in mu čez čas spet prišle na ušesa, govorice, ki jim je nazadnje verjel bolj kot vsi drugi. Strahu pred smrtjo se prime-ša hlepenje po ljubezenskih pustolovščinah in počasi prevlada. Zamišlja si ženske, ki jih bo srečal v Afganistanu, njihove hudo-mušne nasmeške med jutranjim zborom, tuj naglas, s katerim bodo vzdihovale njegovo ime.

Tudi med predavanjem stotnika Masiera jih ves čas slači in oblači.

»Desetnik Ietri!«Sam pri sebi jih vse imenuje Jennifer, pa niti ne ve, od kod mu

to ime. Jennifer, oh, Jennifer …»Desetnik Ietri!«»Izvolite.«»Bi, prosim, ponovili to, kar sem govoril?«

21

»Seveda. Govorili ste … o plemenih … se mi zdi.«»Mislite mogoče na etnične skupine?«»Da, gospod.«»In o kateri etnični skupini sem pravkar govoril?«»Zdi se mi, da o … ne vem, gospod.«»Desetnik, takoj zapustite učilnico!«Kočljiva resnica je, da Ietri še nikoli ni bil z žensko, vsaj ne,

kot temu pravi sam, totalno. V vodu tega ne vedo, če bi izvedeli, bi bila katastrofa. Za to ve le Cederna, povedal mu je neki večer v pivnici, ko sta bila okajena in zaupno razpoložena.

»Totalno? Hočeš reči, da še nikoli nisi seksal?«»Ne govori tako naglas!«»Tebi se pa slabo piše, stari, res, presneto!«»Vem.«»Koliko si star?«»Dvajset.«»Jebenti, najboljša leta si že zapravil! Poslušaj, ne govorim tja

v tri dni. Orodje, ki ga imaš spodaj, je kot puška, kot kaka pet ce-lih šestinpetdeset, s kovinskim kopitom in laserskim merkom.« Cederna zgrabi za nevidno orožje in ga usmeri v prijatelja. »Če od časa do časa ne naoljiš cevi, se ti nazadnje še zaskoči.«

Ietri spusti oči na vrč s pivom, naredi preobilen požirek in po-pade ga kašelj. Zaskočilo se mu je. Rado se mu zaskoči.

»Celo Mitrano kdaj pa kdaj ustreli,« reče Cederna.»On plačuje.«»Tudi ti bi lahko.«Ietri odkima. Upira se mu, da bi si plačal žensko.

22

»No, pa ponovimo.« Cederna posnema glas stotnika Masiera. »Nič težkega ni, desetnik. Pozorno mi sledite! Srečate žensko, ki vam je všeč, ocenite velikost njenih joškov in zadnjice – podpisa-nemu je na primer oboje všeč zajetno, obstajajo pa tudi sprevr-ženci, ki imajo rajši ženske, suhe kot trske – pristopite k njej, ji natrosite nekaj neumnosti in jo nazadnje vljudno vprašate, ali bi se umaknila od tam.«

»Ali bi se umaknila od tam?«»No, mogoče tudi ne. Odvisno od situacije.«»Nehaj, saj vem, kako to gre. Problem je v tem, da še nisem

našel prave.«Cederna udari s pestjo po mizi. Na praznih krožnikih, s ka-

terih sta pojedla ocvrt krompirček, zažvenketa pribor in pritegne pozornost s sosednjih miz. »Saj v tem je stvar! Ne obstaja ena prava, prave so vse. Saj imajo vse …« ponazori organ, tako da s prsti nariše karo. »Ko začneš, vidiš, da je čisto lahko.«

Cedernov ton ga nekoliko jezi. Ne mara, da ga kdo pomiluje, ampak v prijateljevih besedah je tudi nekaj spodbudnega. Razpet je med jezo in hvaležnostjo. Rad bi ga vprašal, pri katerih letih je začel on, vendar se boji odgovora. Cederna je tako iznajdljiv in s svojim pravokotnim čelom in krutim belim nasmehom res očar-ljiv.

»Velik si kot dinozaver, pa se bojiš žensk, ne morem verjeti!«»Ne govori tako naglas!«»Po mojem je kriva tvoja mama.«»Kakšno zvezo ima s tem moja mama?« Ietri stisne prtiček, v

roki mu poči vrečka majoneze, ki se je skrivala v njem.

23

Cederna v falzetu začivka: »Mami, mami, kaj hočejo vse te punčke od mene?«

»Nehaj, vsi te slišijo.« Ne upa si prositi prijatelja za papirnati prtiček. Obriše se ob rob stola. S prstom oplazi nekaj, kar je pri-lepljeno spodaj.

Cederna zadovoljno prekriža roke, Ietri pa postaja vse bolj mračen. Z vlažnim dnom kozarca riše kroge po mizi.

»Pa ne drži se tako kislo!«»Kdo se drži kislo?«»Boš že našel kakšno trapo, ki bo pred tabo razširila stegna.

Prej ali slej.«»Še malo, pa gremo na misijo. Pravijo, da ni boljšega mesta za

to. Američanke so živahne …«

Pred premestitvijo vojakom dodelijo prost konec tedna. Skoraj vsi ga preživljajo s svojimi dekleti, polnimi čudaških predlogov, kot sta piknik na obrežju jezera ali maraton ljubezenskih filmov, medtem ko je fantom samo do tega, da bi se do sitega naužili seksa za vse vzdržne mesece, ki so pred njimi.

Ietrijeva mama se je iz Torremaggioreja v Belluno pripeljala z nočnim vlakom. V središču mesta sta skupaj uredila nekaj stvari, nato pa odšla v vojašnico, kjer je v razmetani in zatohli sobi za osem oseb nastanjen Ietri. Materi seveda to ne uide. »To je zato, ker si si izbral tak poklic. Pa kako bister si bil, kaj vse bi lahko postal!«

Živčnost ga odžene ven. Izmisli si izgovor in se zateče na trg, kjer si prižge cigareto. Ko se vrne, zagleda mamo, kako si stiska k

24

srcu njegovo fotografijo z vojaške prisege. »Daj no, saj še nisem mrtev,« reče.

Ženska razširi oči. Tleskne ga po licu. »Nikoli več ne izusti česa takega, nesrečnež!«

Na vsak način hoče ona poskrbeti za prtljago (»Mama ve, da boš nazadnje pol stvari pozabil.«).

Vestno razporeja oblačila po ležišču in Ietri jo dremotno opa-zuje. Vsake toliko mu misli uidejo k Američankam, prepusti se in zdrkne v nasladen polspanec, na blazino se mu pocedi slina.

»V stranskem žepu imaš vlažilno kremo in dva kosa mila, siv-kino in nevtralno. Za obraz uporabljaj nevtralno, saj veš, da imaš občutljivo kožo. Noter sem ti dala tudi žvečilni gumi, za takrat, ko si ne boš mogel umiti zob.«

Ponoči si v zapuščenem penzionu delita zakonsko posteljo. Ietri je sam nad sabo presenečen, da mu še zdaj, ko je odrasel in že toliko časa zdoma, ni nelagodno spati zraven matere. Ne po-čuti se čudno niti tedaj, ko mati potisne njegovo glavo na svoje mehke prsi v spalni srajci in jo tišči k sebi, dokler ob živahnem bitju njenega srca ne potone v spanec.

Po večerji se je razdivjala nevihta in vsake toliko razsvetli sobo. Materino telo se zdrzne, kot bi grmenje segalo do njenih sanj. Ura je nekaj čez enajst, ko se Ietri izmuzne iz postelje. V temi izprazni žep nahrbtnika, vse skupaj vrže v koš in zakoplje na dno. Žep napolni z raznovrstnimi kondomi, ki jih je skrival v jo-piču in rezervnih škornjih; toliko jih je, da bi zadoščali za mesec dni neprekinjenih svinjarij celotnega voda.

V postelji je že, ko se premisli. Spet vstane, z rokami zakoplje

25

po smeteh, dokler ne zatipa žvečilnih gumijev: nikoli se ne ve, utegnejo mu priti prav, če se kdaj z umazanimi zobmi znajde ob poželjivih ustih kake Američanke.

Jennifer, oh, Jennifer!

Takrat sta se Cederna in njegovo dekle ravno vrnila v stanovanje, ki si ga delita že skoraj leto dni. Nevihta ju je presenetila na ulici, a bila sta tako razvneta, da nista iskala zavetja. Opotekala sta se v nalivu, se ustavljala in si izmenjavala dolge poljube, polne jezikov.

Večer se je lepo razvijal, čeprav se ni začel dobro. Pred časom je postala Agnese obsedena z etničnimi restavracijami in prav ta večer, ko se je hotel Cederna samo zabavati in si privoščiti kako spodobno večerjo, se je odločno zapičila v japonsko restavracijo, ki so jo obiskale njene prijateljice s fakultete. »Nekaj posebnega bo,« je rekla.

Toda Cederna res ni imel želje po čem posebnem. »Ne maram teh azijskih zadev.«

»Pa saj jih še nisi poskusil.« »Ja, sem jih.«»Sploh ni res. Obnašaš se kot otrok.«»Hej, pazi, kaj govoriš!«Ko se je zavedel, da se lahko resno spreta, se je vdal in rekel:

Dobro, pa pojdiva v ta prekleti suši bar, večer je bil že tako in tako napol uničen.

A v restavraciji ni nič jedel, ves čas se je norčeval iz natakarice, ki je nosila natikače čez bele bombažne nogavice in se kar naprej klanjala. Agnese mu je kazala, kako držati paličice, več kot očitno

26

je bilo, da uživa v vlogi učiteljice. Enkrat samkrat je poskusil, nato pa si konca paličic vtaknil v nosnice in začel oponašati bebca.

»Se ne moreš vsaj potruditi?« je bruhnilo iz Agnese.»Za kaj?«»Da bi bil podoben kulturnim ljudem.«Cederna se je nagnil proti njej: »Jaz sem čisto kulturen, tile tu

so na napačnem kraju. Poglej ven! Te spominja na Japonsko?«Do konca večerje nista več spregovorila. On je trmasto vztra-

jal in ni poskusil ničesar, niti ocvrtih kosov zelenjave v testu, če-prav niso bili videti tako slabo, Agnese pa je zavzeto pojedla vse do konca, samo da bi mu pokazala, kako bolj pogumna in brez predsodkov je od njega.

Najhujše pa je prišlo pozneje, ko se je pred njima znašel račun. »Naredil bom sceno,« je z izbuljenimi očmi vzkliknil Cederna.

»Bom plačala jaz, samo nehaj že!«Cederna jo je ustavil: »Ne bom dovolil, da mi ženska plačuje

večerjo.« Vrgel je kreditno kartico pred natakarico, ki se je vnovič priklonila in jo vzela.

»Kakšen beden lokal,« je rekel, ko sta prišla ven. »Pokvariti si mi morala zadnji večer na prostosti, res ti hvala.«

Agnese si je z dlanjo zakrila oči in tiho zajokala. Cederna se je ob tem čutil ponižanega. Skušal jo je objeti, a ga je odrinila.

»Navaden surovež si!«»Daj, no, ljubica, ne bodi taka.«»Ne dotikaj se me!« je histerično zavpila.Vendar se ni dolgo upirala. Čez čas ji je začel grizljati uho in

ji šepnil: »Kako, hudiča, se je že reklo tistemu? Jadori? Judori?«

27

Nazadnje je tudi ona planila v smeh in priznala: »Saj je bilo res zanič. Oprosti mi, ljubi, žal mi je.«

»Juuudori! Juuuuuudori!«Smejala sta se in smeh ju ni minil niti pod bobnečim dežjem.Zdaj premočena ždita v predsobici na tleh, še naprej se sme-

jita, čeprav z manj zanosa. V Cederni narašča občutek odtujeno-sti, praznine in žalosti, ki se pojavi po dolgem smehu. Pa tudi cmok v grlu, ker so pred njim tedni, ko je ne bo videl.

Agnese se zgrudi nanj, glavo mu nasloni na noge.»Ne umri tam, prav?«»Se bom potrudil, da ne.«»In glej, da ne boš ranjen! Vsaj ne huje. Brez amputacij in pre-

več opaznih brazgotin, prosim.«»Samo površinske rane, velja!«»In ne varaj me!«»Ne bom.«»Če me boš, ti bom jaz priskrbela kakšno rano!«»Uh!«»Nič uh, resno mislim.«»Uuuh!«»Boš potem prišel na podelitev moje diplome?«»Bom, saj sem ti rekel. René mi je obljubil dopust, zatem pa

se najbrž res dolgo ne bova videla.«»Mlada brezposelna diplomiranka bom, ki čaka na moža, da

se vrne s fronte.«»Nisem tvoj mož.«»To sem rekla kar tako.«

28

»Je bil namig?«»Kdo ve.«»Važno je, da se brezposelna mladenka medtem ne bo tolažila

s kom drugim.«»Neutolažljiva bom.«»Tako je prav.«»Neutolažljiva. Prisežem.«

V večjem stanovanju, z drsno zastekljeno steno, ki gleda na par-kirišče, je višji štabni vodnik René še buden in zre ven v noč. Ne-vihta je oprala razgreti asfalt, mesto smrdi po gnilih jajcih.

Če bi René moral izbrati žensko, s katero bo preživel zadnjo noč na domačem ozemlju, bi bil v zadregi, pravzaprav pa mu ni ne vem kako do nobene. Navsezadnje gre za stranke. Prepričan je, da nobena ne bi bila pripravljena deliti z njim skrbi, ki ga pe-stijo dvanajst ur pred letom. Kadar se razgovori, se ženske kmalu obrnejo stran in se posvetijo kakemu opravilu, prižgejo si cigare-to, se začnejo oblačiti ali stopijo pod prho. Ne more jim zameriti. Nobena od njih ne ve, kaj pomeni deliti ukaze, nobena od njih ne ve, kaj pomeni imeti v rokah usodo sedemindvajsetih mož. No-bena ni vanj zaljubljena.

Sleče si majico in se zamišljeno sprehodi s prsti po prsnem košu: sledi vdolbini med prsnimi mišicami, oplazi ploščico z rojst nim datumom in krvno skupino (A+), in nato trem pasovom lepo oblikovanih trebušnih mišic. Ko se bo vrnil iz Afganistana, bo najbrž opustil te zmenke. Ne zato, ker mu dejavnost ne bi bila všeč, pa tudi z dodatnim denarjem si lahko privošči kaj več (prej-

29

šnji mesec si je tako kupil stranska kovčka za hondo, ki jo zdaj, prekrito z nepremočljivim platnom, ponosno opazuje skozi okno), gre bolj za etično vprašanje. Na začetku, ko se je preselil v Belluno, je bil striptiz zanj nekaj opravičljivega, zdaj ko je uveljav-ljena vojaška oseba, pa bi se mu zlahka odrekel in se posvetil čemu bolj zrelemu. Ne ve še čemu, saj ni važno. Težko si je zamiš-ljati sebe v novi različici.

Opolnoči mu je zaradi neodločnosti splavala po vodi tudi mož nost, da bi si privoščil spodobno večerjo: pogrizljal je dva za-vojčka krekerjev, in zdaj ni več lačen. Vsekakor bolj žalostna pro-slavitev. Mogoče bi naredil bolje, če bi staršem dovolil, da ga pridejo obiskat iz Senigallie. Naenkrat ga obide žalost. Televizij-ski vtikač je iztaknjen, napravo prekriva bela rjuha proti prahu. Zaprl je glavno plinsko pipo in stresel smeti v vrečo. Stanovanje je pripravljeno, da ostane prazno.

Zlekne se na kavč in že skoraj zdrkne v spanec, ko prejme sporočilo Rosanne Vitale: »Si mislil oditi brez pozdrava? Pridi k meni, govoriti moram s tabo.« Že čez nekaj sekund prileti še eno: »Prinesi pijačo.«

René si vzame čas. Pod prho se obrije in se počasi samozado-voljuje, da bi postal manj dovzeten za užitek. V okrepčevalnici ob avtocesti kupi šampanjec. Stopi ven, a se vrne, vzame še stekleni-co vodke in dve tablici temne čokolade. Po svoje je Rosanni hva-ležen. Rešila ga je zadnje noči brez presenečenj, in namerava se ji oddolžiti, kot si zasluži. Običajno hodi v posteljo z mlajšimi žen-skami, največkrat z dekleti, ki bi rada poskrbela za kak junaški spomin, preden se bodo spoprijela z življenjem premišljenih

30

žena. Rosanna pa je že prekoračila štirideset let, vendar je v njej nekaj, kar mu je všeč. V seksu je izkušena in neverjetno brez predsodkov. Ko končata, se včasih René zadrži pri njej na večerji ali si skupaj ogledata film – on na kavču, ona na stolu na drugem koncu sobe – mogoče se še enkrat ljubita, tokrat brezplačno. Če pa želi oditi, ga ne zadržuje.

»Si se izgubil?« Rosanna ga pričaka na pragu.René stopi naprej, poljubi jo na lice. Zazna drug parfum, ali pa

je drugačen le vonj pod običajnim parfumom, vendar ne reče nič.Ženska si ogleda steklenici. Tisto s šampanjcem spravi v hla-

dilnik, drugo odpre. Na mizi sta že pripravljena kozarca. »Saj te glasba ne moti? Nocoj ne prenesem tišine.«

René ji ne oporeka. Do glasbe in drugih pripomočkov za sproščanje je ravnodušen. Usede se na kuhinjsko mizo. To ne bo njegov prvi odhod – dvakrat je že bil v Libanonu in enkrat na Kosovu – ve, da civilisti to težko razumejo.

»Jutri torej odideš?«»Ja.«»In koliko časa bo trajala misija?«»Šest mesecev. Kak dan več ali manj.«Rosanna prikima. Izpraznila je že prvi kozarec. Natoči si dru-

gega. René se obvlada, dela majhne požirke.»Si vesel, da greš?«»Ne grem za zabavo.«»Jasno. Ampak si zadovoljen?«René s prsti škrablja po mizi. »Ja, mislim, da.«»Dobro, to je najbolj važno.«

31

Glasba ju sili, da govorita glasneje kot ponavadi. Renéja to moti. Prijetneje bi bilo, če bi zmanjšala glasnost. Ljudem uide marsikaj, kar on opazi, in ob tem je nekako vedno znova razoča-ran. Poleg tega je Rosanna nocoj raztresena, zdi se, kot da se želi čim bolj omamiti, preden gresta v posteljo. Pijane ženske imajo mlahavo telo in ponavljajoče se kretnje, namučiti se mora, da jih privede do užitka. Tega ne obdrži zase: »Ne nalivaj se,« pokaže na kozarec z vodko.

Jezno ga ošvrkne s pogledom. René nima pred sabo enega svojih vojakov. Dokler se ne izkaže drugače, ga plačuje, torej od-loča sama. Zatem skloni glavo, kot da se mu opravičuje. René si njeno nervozo razlaga s svojim odhodom, godi mu, da jo skrbi zanj. »Ne bom se izpostavljal nevarnosti,« reče.

»O tem ne dvomim.«»Šlo bo v glavnem za dejavnosti v garniziji.«»Ja.«»Statistično je odstotek smrtnih primerov na teh misijah

smeš no nizek. Bolj nevarno je, če tu spodaj prečkaš ulico. Resno mislim. Vsaj kar se tiče nas Italijanov. No, so tudi taki, ki se res borijo, zanje je to nekaj čisto drugega. Američani imajo na pri-mer …«

»Noseča sem.«Soba se zamaje okrog spreminjaste steklenice žgane pijače.

»Kaj si rekla?«»Prav si slišal.«René si z dlanjo obriše obraz. Ni poten. »Ne vem, ali sem prav

slišal.«

32

»Noseča sem.«»Lahko ugasneš tole, prosim? Ne morem se zbrati.«Rosanna s hitrimi koraki stopi do glasbenega stolpa in ga iz-

klopi. Usede se nazaj. Zdaj je slišati druge zvoke: brnenje bojler-ja, nekoga iz zgornjega nadstropja, ki slabo igra na kitaro, vodko, ki kljub njegovemu opozorilu že tretjič teče v kozarec.

»Razločno si mi rekla, da …« skuša ugovarjati René in se z vso močjo trudi, da bi se obvladal.

»Vem. Praktično ni bilo mogoče. Možnost je bila, kaj jaz vem, ena proti milijon.«

»Rekla si, da si v menopavzi.« Njegov ton ni napadalen, tudi njegov obraz se zdi miren, le nekoliko bled.

»Saj tudi sem v menopavzi, ne razumeš? Vseeno sem zanosila. Zgodilo se je pač.«

»Rekla si, da je nemogoče.«»Saj je res bilo. Zgodil se je neke vrste čudež, okej?«René se vpraša, ali bi se mogoče moral prepričati glede oče-

tov stva, vendar je to očitno odveč. Pretehta besedo čudež, a ne najde s tem nobene zveze.

»Odgovornost nosim jaz, naj bo to takoj jasno,« nadaljuje Ro-sanna, »stoodstotno jaz. Zato se mi zdi prav, da odločiš ti. Jaz sem te zapletla v to, in spoštovala bom tvojo odločitev. Dovolj časa je še, mesec in pol, mogoče malo manj. Zdaj odhajaš, v miru razmi-sli o tem, in ko se boš odločil, mi sporoči! Za drugo bom poskr-bela jaz.«

Vse to pove v eni sapi, nato nese pijačo k ustom. Ne da bi na-redila požirek, kozarec prisloni ob ustnico in jo zamišljeno po-

33

drgne po njegovem robu. Ob očeh ima neizbrisne gube, vendar ji pristajajo. Med svojo nezakonito kariero je René že večkrat opazil, da se zrele ženske, preden dokončno ovenejo, še enkrat razcvetijo, in takrat so lepše kot kdaj prej. Zave se svojega mla-havega telesa in iz njega bruhne jeza: »Če si noseča, ne bi smela piti.«

»Malo vodke se mi zdi v tem trenutku še najmanjša skrb.«»Vseeno ne bi smela.«Obmolkneta. René sam pri sebi počasi obnovi pogovor. Za

drugo bom poskrbela jaz. Onstran teh besed ne vidi jasno.»Saj se ti zdaj ne upira spati z mano?«Rosanna ga vpraša, kot da gre za nekaj dopustnega. Noseča je,

toda pije in nima zadržkov iti z njim v posteljo. René je zbegan. Najraje bi ji zabrusil v obraz, da je nora, potem pa ga prešine, da bi edino tako večer dobil pravi pomen: ljubiti se mora in oditi od tam z občutkom, da je izpolnil tisto, kar se je od njega pričakova-lo. »Zakaj pa bi se mi?« odvrne.

Preselita se v spalnico in se, s hrbtom obrnjena drug proti drugemu, slečeta. Začneta nežno in počasi, potem pa si René dr-zne Rosanno obrniti na trebuh. To mu pomeni majhno kazen. Ona velikodušno doseže vrhunec, on bolj diskretno. Trenutek pred tem se umakne iz nje, kot bi to lahko kaj spremenilo, Ro-sanna mu nič ne očita.

»Lahko ostaneš in prespiš tukaj,« mu predlaga. »Jutri zjutraj ne delam. Pospremila te bom, da pobereš svoje stvari, in potem na letališče.«

»Ni treba.«

34

»Lahko bi nekaj ur preživela skupaj.«»Oditi moram.«Rosanna vstane in si na hitro ogrne haljo. V torbi poišče de-

narnico in mu pomoli denar.René pogleda bankovce v njeni dlani. Ne more sprejeti denar-

ja od ženske, ki nosi njegovega otroka, toda Rosanna brez besed še naprej izteguje roko proti njemu. Mogoče bi ji moral zaraču-nati manj? Ne, bilo bi licemersko. Samo stranka je, pomisli, stranka kot vse druge. Ni on kriv, da je prišlo do nepredvidenega dogodka.

Pograbi denar in prej kot v desetih minutah se napravi.»Me boš potem obvestil?« ga vpraša Rosanna na vratih.»Bom.«

Zjutraj je vročina neznosna, nebo prekriva svetlo siva koprena, ki povzroča glavobol. Neobičajno velika množica vojakov vzbuja ra-dovednost pri civilistih, ki se motajo po letališki avli. Pepelniki zunaj so prepolni cigaretnih ogorkov. Ietri se je skupaj z materjo pripeljal z avtobusom. Z očmi išče svoje tovariše, nekateri ga od daleč pozdravljajo. Najštevilnejša družina obkroža Mitrana, v skupinici edino babica na vozičku ne zganja hrupa, Mitranu kaže hrbet in zre naravnost predse, kot bi videla nekaj groznega, a naj-verjetneje, pomisli Ietri, je samo dementna. Anfossijevi starši kar naprej pogledujejo na uro. Cederna ocmokava svoje dekle, pri če-mer mu dlani nesramno počivajo na njeni zadnjici. Zampierijeva drži v naročju otroka, ki se zabava s tem, da jo vleče za lase in ji pripenja in odpenja sprimni trak našitka – nekaj časa to prenaša,

35

potem ga nejevoljno odloži na tla, in otrok se začne cmeriti. René sedi, s sklonjeno glavo se pogovarja po telefonu.

Ietri začuti, da ga nekdo zgrabi za desno roko. Preden se uteg-ne upreti, mu mama že iztisne kremo iz tubice na hrbtišče dlani.

»Kaj počneš?«»Tiho bodi, samo poglej, kako razpokane roke imaš! Kaj pa je

tole?« mu dvigne prste pred oči. »Kakšni nohti! Pojdiva v strani-šče, da ti jih postrižem. Na srečo imam s sabo škarjice.«

»Mama!«»Če jih ne postriževa, bodo do večera čisto črni.«Po dolgem pregovarjanju se Ietri vda, doseže le, da bo za to

poskrbel sam. Pobito se odpravi proti straniščem.Ravno opravi s prvo roko, ko iz enega od stranišč gromko za-

doni.»Na zdravje!« vzklikne desetnik. V odgovor se zasliši godrnja-

nje.Malo zatem pride iz kabine polkovnik Ballesio. Napoti se

proti ogledalu in si zapenja hlačni razporek, za njim se širi smrad.Ietri se sunkovito postavi v položaj mirno, polkovnik se mu

zadovoljno nasmehne. Ne uidejo mu drobci nohtov v umivalni-ku, izraz se mu spremeni.

»Nekatere stvari je treba opraviti doma, vojak.«»Prav imate, poveljnik. Oprostite, poveljnik!«Ietri odpre pipo. Delčki nohtov se naberejo ob odtoku, dvigne

zamašek in jih s prstom pobeza navzdol. Ballesio ga ravnodušno opazuje. »Prva misija, fant?«

»Da, gospod.«

36

»Ko se boste vrnili, se vam bodo ta stranišča zdela drugačna, čista kot v bolnišnici. In ta pipa. Ko boste spet zagledali takšno pipo, kot je tale, vas bo prijelo, da bi jo polizali.«

Ietri prikima. Srce mu razbija kot ponorelo.»Kakorkoli že, hitro bo minilo. Ko se človek vrne, se mu sprva

zdi vse čudovito, kmalu pa se spet izkaže za tisto, kar je. Krama.«Ballesio potegne za navito brisačo, toda zvitek je zagozden.

Zakolne in si podrgne mokre dlani ob hlače, nato pomigne z gla-vo proti desetniku: »Meni s škarjicami ne gre, žena mi je kupila ščipalko. Ampak pušča ostre robove.«

Ko se Ietri vrne v avlo, je besen. Pred polkovnikom je izpadel kot bebec in tega je kriva samo njegova mama.

Že izteguje vrat in preverja nohte. »Zakaj si si jih postrigel samo na eni roki? Saj sem vedela, da bi ti jih morala jaz, trma tr-masta! Ti z levico ne znaš. Pridi, greva še enkrat tja!«

Ietri jo odrine. »Pusti me pri miru!«Ženska strogo gleda vanj in zmajuje z glavo, čez čas pobrska

po torbi. »Na, pojej tole, da ti odpravi zadah.«»Boš že nehala, hudiča?« jezno zavpije desetnik in jo udari po

dlani. Bombon pade na tla, potepta ga s škornjem. Zeleni sladkor se zdrobi. »Si zdaj zadovoljna?«

Di Salvo se obrne k njima, vanju upira pogled vsa njegova družina. Ietri s kotičkom očesa opazi, da vanj zre tudi Cederna.

Ne razume, kaj ga je prijelo.V materinih očeh se nabereta debeli solzi. Usta ima odprta,

spodnja ustnica ji drgeta, z zgornjo jo povezuje lepljiva nitka sli-ne. »Oprosti,« zajeclja ženska.

37

Še nikoli se ni zgodilo, da bi se mu opravičila. Ietri je razpet med tem, da bi ji v obraz zabrusil trapa, in tem, da bi se sklonil, pobral drobce bombona in jih spet sestavil. Čuti obsojajoče po-glede tovarišev.

Zdaj sem mož in grem v vojno.Pozneje ni vedel, ali je to izrekel ali si je samo mislil. Pograbi

nahrbtnik in si ga vrže na hrbet. Mater na hitro poljubi na lice in reče: »Kmalu se vrnem.«

32,96 € www.emka.si

Človeško telo je roman o vojni v najširšem pomenu besede. O vojni v Afganistanu, o vojni v medosebnih odnosih – tako intimnih kot družinskih – o vojni človeka s samim sabo …

Skupina mladih italijanskih fantov odhaja na vojaško misijo v Afgani-stan. Vsak ima svoje razloge, zakaj se želi odtrgati od dotedanjega življe-nja in bližnjih. Za vse je to prva pomembnejša preizkušnja v življenju in vanjo se podajajo nepripravljeni in lahkoverni.Giordano rahločutno in domiselno izrisuje življenje v vojski, medosebne odnose v izrednih razmerah, vezi junakov z zunanjim svetom, zlasti s svojci. Kot v Samotnosti praštevil je očitna determiniranost protagonistov s primarno družino.Os romana sta ponesrečena vojaška operacija in travmatična izkušnja preživelih, ki odločilno vpliva na njihovo ravnanje in poznejše življenjske odločitve.

Paolo Giordano se je rodil v Torinu leta 1982. Po izobrazbi je doktor fizi-ke. Že s svojim prvencem Samotnost praštevil (2008) je dose gel vrtoglavi uspeh, osvojil najugled nejši italijanski knjižni nagradi strega ter campiello in navdušil bralce v več kot štiridesetih jezikih. Kot dopisnik sodeluje s Cor-riere della Sera in Vanity Fair. Prevedla

Anita Jadrič

Avtor uspešnice Samotnost praštevil

Paolo Giordano Č L O V E Š K O T E L O

Foto

graf

ija n

a na

slov

nici

© M

irjan

van

der

Mee

r

Foto

© P

ietr

o Pe

sce

ČLO

VEŠK

O T

ELO

Pao

lo G

iord

ano