delo diplomskega seminarja vpliv gospodarske krize … · med prijatelji ali gospodarska kriza,...
TRANSCRIPT
UNIVERZA V MARIBORU
EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA, MARIBOR
DELO DIPLOMSKEGA SEMINARJA
VPLIV GOSPODARSKE KRIZE NA
BREZPOSELNOST: PRIMERJALNA ANALIZA
ŠPANIJE IN NEMČIJE
(AN IMPACT OF ECONOMIC CRISIS ON
UNEMPLOYMENT IN SPAIN AND GERMANY)
Kandidatka: Asja Pehar
Program: univerzitetni
Študijska usmeritev: ekonomija
Mentor: dr. Darja Boršič
Študijsko leto: 2011/2012
Maribor, julij 2012
2
PREDGOVOR
Vzponi in padci so sestavni del vsakega kroga, tako življenjskega kot tudi katerega koli
drugega. Pomembno je, da znamo ravnati tako, da bomo čim bolj izkoristili svoj potencial za
širitev dobrih stvari in omejitev slabih.
Kriza je široka beseda, večih pomenov. Pojavi se lahko na vsakem koraku v našem življenju
in od njene narave je odvisno naše ravnanje in ukrepanje. Najsi bo to osebnostna, zakonska,
med prijatelji ali gospodarska kriza, zanjo vedno iščemo specifične rešitve, kako bi jo
prebrodili. Tako je treba tudi v gospodarstvu, ko je v krizi, glede na tip in vrsto le-te in
značilnosti gospodarstva samega, poiskati ukrepe, ki jo bodo najprej omilili in na koncu tudi
rešili.
Do leta 2008 je večini razvitim, zahodnim državam šlo dobro, nekaterim tudi izjemno dobro.
Gospodarstva so cvetela, rast je bila tudi do 8 %, brezposelnost nizka, ni bilo težav s
proračunskim primanjkljajem ali javnim dolgom, življenjski standard je bil lepo visok kljub
visokim cenam, saj so to dovoljevale višje plače. Po prvih znakih krize in uradni oznanitvi, da
je kriza globalnih razsežnosti, se je vse to spremenilo in v zelo kratkem času je bila škoda
izjemno velika in usodna za nešteto ljudi, podjetja in gospodarstva.
Kot eden izmed bolj perečih problemov se je, sicer z zamikom, pokazala brezposelnost, ki
ima izjemno močan vpliv na državni proračun. S tem ko veliko ljudi naenkrat izgubi delo,
nenadoma na dohodkovni strani izpadejo davki na dohodke in drugi davki, ki jih plačujejo
zaposleni. Zneski na odhodkovni strani pa se v veliki meri povečajo na račun nadomestil tako
za brezposelne kot tudi drugih, na socialno področje vezanih izplačil. Poleg vseh ostalih
povečanih odhodkov in zmanjšanih prihodkov, to povzroči velik proračunski minus, ki ga
vlade poskušajo zapolniti z varčevalnimi ukrepi, ki pa po drugi strani še bolj zmanjšujejo
gospodarsko rast.
Nekatere države so se že pred krizo spopadale s problemi, ki so bili povezani z določenimi
gospodarskimi značilnostmi. Po letu 2008 so se ti samo še stopnjevali. Tak primer je Španija s
trajnim problemom brezposelnosti, katere stopnja je že desetletja pred krizo nenehno nihala
med 10 in 24 %. Čeprav je bila par let pred krizo stopnja brezposelnosti dokaj stabilna, okoli
10 %, je po letu 2008 ponovno strmo narasla, tako da danes že vztrajno načenja politično in
družbeno stabilnost te mediteranske države. Nemčija je po drugi strani od nekdaj veljala za
zanesljivo in urejeno državo, z zgledno birokracijo in donosnimi gospodarskimi panogami.
Gospodarsko krizo so pričakali dokaj pripravljeni, saj je njihovo gospodarstvo kljub začetnim
pretresom in padcem BDP, ostalo stabilno.
Izjemno pomembni so ustrezni ukrepi, ki jih vlade sprejemajo v kriznih časih, saj je od njih
odvisno ali bo neka država iz krize izšla uspešno. Trg dela se na pozitivne ali negativne
novice odziva z zamikom. Tako se stopnja brezposelnosti ne dvigne takoj, ko se poveča
gospodarska rast. Zato je pomembno, da se aktivnosti spodbudijo čim prej, saj je to dober
pokazatelj, da se bo tudi brezposelnost kmalu zmanjšala, saj predstavlja pomemben del v
narodnem gospodarstvu.
3
KAZALO VSEBINE
1 UVOD ..................................................................................................................................... 7
1.1 Opredelitev problema ....................................................................................................... 7
1.2 Namen in cilji dela ............................................................................................................ 8
1.3 Predpostavke in omejitve .................................................................................................. 8
1.4 Metodologija raziskovanja ............................................................................................... 9
2 GOSPODARSKA KRIZA .................................................................................................... 10
2.1 O krizi ............................................................................................................................. 10
2.2 Vrste kriz ........................................................................................................................ 11
2.2.1 Plačilno-bilančna kriza ............................................................................................. 11
2.2.2 Bančna kriza ............................................................................................................. 12
2.2.3 Sistemska finančna kriza .......................................................................................... 12
2.2.4 Kriza zunanjega dolga .............................................................................................. 12
2.3 Vzroki za nastanek kriz .................................................................................................. 13
2.3.1 Zunanji vzroki .......................................................................................................... 14
2.3.2 Notranji vzroki ......................................................................................................... 14
2.4 Posledice krize ................................................................................................................ 15
2.4.1 Finančni sektor ......................................................................................................... 15
2.4.2 Trg vrednostnih papirjev .......................................................................................... 16
2.4.3 Vpliv na človeka ...................................................................................................... 16
3 BREZPOSELNOST .............................................................................................................. 18
3.1 Teoretična podlaga (teorije brezposelnosti) ................................................................... 18
3.1.1 Klasična politična ekonomija ................................................................................... 18
3.1.2 Teorija brezposelnosti po Keynes-u ......................................................................... 18
3.1.3 Neoklasična teorija brezposelnost ............................................................................ 18
3.2 Vrste brezposelnosti ....................................................................................................... 19
3.2.1 Prostovoljna brezposelnost ...................................................................................... 19
3.2.2 Tehnološka brezposelnost ........................................................................................ 19
3.2.3 Odkrita brezposelnost .............................................................................................. 19
3.2.4 Prikrita brezposelnost ............................................................................................... 20
3.3 Merjenje brezposelnosti .................................................................................................. 20
3.4 Posledice brezposelnosti ................................................................................................. 21
3.4.1 Ekonomski učinki .................................................................................................... 21
3.4.2 Socialni učinki ......................................................................................................... 21
4 ZGODOVINSKI PREGLED GOSPODARSKIH KRIZ ...................................................... 22
4.1 Velika gospodarska kriza (1929-1933) ........................................................................... 23
4
4.2 Kriza 1974 – 1984 .......................................................................................................... 24
4.3 Gospodarska kriza leta 2008 ........................................................................................... 24
5 GOSPODARSTVO ŠPANIJE .............................................................................................. 27
5.1 Zgodovinska razlaga ....................................................................................................... 27
5.2 Gospodarske značilnosti ................................................................................................. 27
5.3 Brezposelnost .................................................................................................................. 28
6 GOSPODARSTVO NEMČIJE ............................................................................................. 30
6.1 Zgodovinsko ozadje ........................................................................................................ 30
6.2 Vpetost v mednarodno okolje ......................................................................................... 31
6.3 Nemčija in brezposelnost ................................................................................................ 32
7 PRIMERJAVA PRIZADETOSTI OBEH GOSPODARSTEV ............................................ 34
8 SKLEP ................................................................................................................................... 41
9 POVZETEK .......................................................................................................................... 43
10 VIRI IN LITERATURA ..................................................................................................... 45
5
KAZALO TABEL
Tabela 1: Ekonomski stroški v obdobjih visoke brezposelnosti ............................................. 21 Tabela 2: Povprečna letna stopnja brezposelnosti po spolu od leta 1991 do 2011, v % .......... 36
Tabela 3: Povprečna letna stopnja brezposelnosti mladih do 25 let, v % ................................ 38 Tabela 4: Povprečna letna stopnja dolgoročne brezposelnosti aktivne populacije, v % .......... 39 Tabela 5: Stopnja pasti brezposelnosti ..................................................................................... 40
KAZALO SLIK
Slika 1: Trend cen nepremičnin v ZDA in v Kanadi ................................................................ 24 Slika 2: Gibanje stopnje brezposelnosti v Španiji od leta 1980 do 2010 ................................. 29 Slika 3: Gibanje brezposelnosti v Nemčiji od leta 1999 do 2010 ............................................ 33
Slika 4: Stopnja brezposelnosti Španije in Nemčije od leta 1980 do 2010 .............................. 34 Slika 5: Stopnja brezposelnosti mladih do 25 let, v % ............................................................. 38
6
SEZNAM KRATIC
ZDA – Združene države Amerike
IMF ( International Monetary Fund) – Mednarodni denarni sklad
NLB - Nova ljubljanska banka d.d.
BDP – Bruto domači proizvod
FED (Federal Reserve System) – Sistem ameriškega centralnega bančništva (Centralna
banka)
EU – Evropska unija
PPP (Purchasing Power Parity) – Pariteta kupne moči
DDR (Deutsche Demokratische Republik) – Nemška demokratična republika (Vzhodna
Nemčija)
BRD (Bundesrepublik Deutschland) – Zvezna republika Nemčija (Zahodna Nemčija)
7
1 UVOD
1.1 Opredelitev problema
S povezovanjem trgov in poslovanja se veča tudi medsebojna odvisnost in ranljivost vsakega
vpletenega gospodarstva. Tako kot lahko slabe novice iz podjetja povzročijo nagel padec
vrednosti delnic tega podjetja, tudi krizne razmere in »okuženost« hitro preidejo iz trga ene
države v drugo. Tako se je zgodilo leta 2008, ko se je po mnenju nekaterih, začela največja
gospodarska kriza po veliki depresiji v 30. letih prejšnjega stoletja.
Z začetkom v ZDA na nepremičninskem in sekundarnem trgu se je hitro razširila še v Evropo
in druge razvite ekonomije. S tem so se prvič po velikem ekonomskem razcvetu pokazale
nepravilnosti in pomanjkljivosti v nadzoru in regulaciji finančnih trgov. Miselnost, da je vse v
redu, dokler priteka denar in je izid dobiček, se je izkazala za zelo napačno. Zaradi pohlepa in
ozkoglednosti pa tudi zato, ker je nadzorni sistem odpovedal, je gospodarsko stanje ogromno
držav in državljanov slabše kot desetletje prej.
Posledice te pa tudi prejšnjih kriz, so večinoma negativne. Ljudje množično izgubljajo delo,
saj se kriza velikokrat pojavi v industrijskih ali predelovalnih obratih, kjer je zaposlenih
veliko ljudi, ki pa težko najdejo novo delo, saj so se že ozko specializirali za določeno
delovno mesto. Velik problem sta javno-finančni primanjkljaj in javni dolg, ki se hitro
povečata na račun zmanjšanih prihodkov in porasta odhodkov. Posledice so lahko tudi takšne,
da jih ne moremo natančno izmeriti ali izraziti v številkah. Ljudje dokaj hitro izgubijo
optimizem, življenjski standard se zniža, kar ponovno povzroči pesimizem in nezadovoljstvo
v ljudeh, zniža se prag revščine, ipd.
Veliko posledic je posredno ali neposredno povezanih z brezposelnostjo. Zaradi porasta le-te
se poveča proračunski primanjkljaj, zniža se prag revščine, kar pomeni, da je revnih vse več
ljudi, ki jim dohodki ne zadostujejo niti za osnovno preživetje. Povečajo se izdatki za
zdravstveno blagajno, saj je med ljudmi več alkohola, depresij, nasilja v družini, kriminala.
Brezposelnost zna biti zelo odporna in vztrajna, saj se, če se na začetku ne sprejme
učinkovitih ukrepov, obdrži in jo je zelo težko zmanjšati. Ljudje izgubijo upanje, novih
delovnih mest pa se zaradi gospodarske neaktivnosti in pasivnosti ne ustvarja.
Nemčija kot dobro razvita evropska država ni imela večjih težav z brezposelnostjo niti z
drugimi posledicami krize. K temu je pripomoglo dobro gospodarjenje že v časih pred krizo,
ko je gospodarstvo še cvetelo in je bilo možno narediti rezerve. Ta varčevalna in skrbna
naravnanost je v tako rekoč nemških genih prisotna že stoletja in jim je že večkrat pomagala
na poti k okrevanju po pretresljivih dogodkih in obdobjih. Zdi se, da bo tako tudi tokrat.
Španija se po drugi strani že dolga leta spopada s slabimi gospodarskimi rezultati in visoko
brezposelnostjo. Par let pred izbruhom krize so jo sicer uspeli malce zajeziti, ampak se je po
letu 2008 ponovno povzpela do rekordnih 25 %. Morebiten izhod iz krize še dodatno
otežujejo sindikati s protesti proti varčevalnim ukrepom in nestabilna politična situacija. Strah
vseh je, da bi Španija šla po poti Grčije, ki ji grozi izločitev iz Evro območja in ki jo še vedno
pretresajo politični in socialni nemiri.
8
1.2 Namen in cilji dela
Naš cilj pri pisanju dela diplomskega seminarja je predvsem raziskati zadnjo veliko krizo in
vse posledice, ki jih je prinesla. Samo ena izmed mnogih je to tudi brezposelnost. Osredotočili
se bomo na dve različni državi. Dejstvo je, da je imela Nemčija že v letih pred začeto
gospodarsko krizo boljšo gospodarsko predstavo kot Španija. Z vsemi negativnimi
posledicami krize, se je razlika med država le še večala. Nemčija je začela dosegati celo
boljše rezultate kot pred krizo, medtem ko je Španija lezla globlje in globlje v težave in
pristala med tistimi, ki bodo, tako kot Grčija, najverjetneje potrebovali zajetno finančno
pomoč mednarodnih institucij. Zanimalo nas je, kje so razlogi za tako različne ekonomske
rezultate, saj obe državi spadata med strateško bolj pomembne in razvite članice EU. Zato
bomo najprej raziskali značilnosti obeh gospodarstev, primerjali, kje so razlike najbolj vidne,
kaj to pomeni, zakaj je temu tako in kaj bi lahko bilo tisto, kar bi popravilo takšno stanje, če je
to seveda sploh potrebno.
Nobena država si ne želi visoke brezposelnosti. Ta pomeni višji prag revščine, bolj verjetne
socialne in politične nemire, globljo proračunsko luknjo zaradi visokih izdatkov za socialna
nadomestila in še mnogo drugih negativnih posledic. S čim lahko omejimo in znižamo, pa
tudi preprečimo brezposelnost? To nas zanima predvsem na primeru Nemčije, ki se s tem
problemom očitno kar dobro spopada.
Po začetku krize, še posebej pa po tem, ko se je pokazalo, v kakšnih težavah se je znašla
Grčija, se je veliko pisalo, govorilo in raziskovali javno-finančno stanje držav članic EU.
Ravno te razlike so se nam zdele zanimive, kako lahko imajo države, ki imajo enake
regulative in predpise, tako različne ekonomske rezultate? Na to je vplivalo tudi to, kako
dobro pripravljena je država krizo pričakala.
1.3 Predpostavke in omejitve
Že na začetku pisanja tega dela in raziskovanja smo imeli svojo predstavo o vsaki izmed
držav, ki smo si jo ustvarili skozi študij, slišana javno-politična dogajanja in prebrana dela.
Tako predpostavljamo, da razlike med gospodarstvoma Nemčije in Španije obstajajo in da se
kažejo v več sferah pri obeh.
Glede na viden trend lahko predpostavljamo tudi, da bo Nemčija v letih po gospodarski krizi
bolj uspešna, z boljšimi ekonomskimi rezultati in predvsem z nižjo brezposelnostjo ter večjo
politično in socialno stabilnostjo. Medtem pa Španijo zlasti zaradi varčevalnih napovedi
vlade, spremljajo pogosti nemiri, stavke in protesti sindikatov ter njihovih članov.
Kot omejitev lahko omenimo nedostopnost ali nerazpoložljivost virov, ki bi nam pri
raziskovanju in pisanju prišli prav. Nekaj zanimivega gradiva je bilo tudi v španskem ali
nemškem jeziku, ki pa ga ne obvladamo tako, da bi lahko iz njega primerno prevajali dejstva.
A smo kljub temu našli veliko in povsem dovolj kvalitetnih virov v slovenskem, nemškem in
srbskem jeziku.
Tudi dejstvo, da se kriza uradno še ni končala in da je Španija ravno zaprosila za finančno
pomoč, je na nek način omejitev, saj lahko to ponovno zavrne ali potrdi nekatere
predpostavke, za katere smo že menili, da so resnične ali ne.
9
1.4 Metodologija raziskovanja
V delu smo se osredotočili na brezposelnost v Nemčiji in Španiji, ki jo je povzročila velika
gospodarska kriza, ki se je začela leta 2008. Da bi prišli do dela, kjer ugotavljamo razlike in
podobnosti med obema, moramo najprej spoznati gospodarske značilnosti vsake posebej. Za
razumevanje nekaterih vplivov danes, so bistveni dogodki iz preteklosti, zato bomo nekaj
besed namenili tudi zgodovinskem ozadju in razvoju obeh gospodarstev. V glavnem bomo
opisovali, kar pomeni, da je naša prva metodologija raziskovanja deskriptivna oziroma
opisna. Na ta način se bomo lotili tudi drugega pomembnega področja, ki ga naša tema
obsega. To je brezposelnost, ki razvejano in raznoliko obsega trg dela.
Poslužili se bomo tudi metode primerjave ali komparativne metode, saj bomo na koncu
primerjali prizadetost omenjenih držav, kako negativno je torej kriza vplivala na
brezposelnost in kako je zmanjšanje zaposlenosti prizadelo gospodarstvo in ljudi. Za to je
veliko raznih razlogov; zmanjšanje proizvodnje in odpuščanja, slabo poslovanje in
nerentabilnost, ukinjanje panog, zastarelost industrije, ki pa se pokaže šele v kriznih časih ipd.
Nekateri razlogi so državama skupni, drugi spet specifični za vsako, kar bomo prav tako
primerjali na koncu.
Za tiste odstavke, v katerih viri ali literatura niso posebej navedeni, smo uporabili lastna
razmišljanja, izkušnje in znanja, ki smo jih pridobili v letih študija in dojemanja na splošno.
Poudarjamo pa, da to nikakor niso misli in delo koga drugega kot nas.
10
2 GOSPODARSKA KRIZA
2.1 O krizi
Pred letom 2008 večina zahodnega sveta besedni zvezi »gospodarska kriza« ali samo »kriza«
najbrž ni posvečala kakšne posebne pozornosti. Po omenjeni letnici pa se je dojemanje te
skoraj čez noč spremenilo. Gospodarska kriza je bila kriva za nenaden padec bruto domačega
proizvoda, zato, da so ljudje naenkrat izgubili službe, da so se ukinjala delovna mesta. Zaradi
naraščajočih obrestnih mer ljudje (predvsem v ZDA) niso bili več zmožni odplačevati
hipotekarnih kreditov in so jim banke zarubile hiše. Ker se naslov našega dela nanaša na
posledice krize leta 2008, bomo nekoliko več pozornosti namenili prav tej. Zraven bomo
vključili tudi elemente, ki so pomembni za razumevanje širšega koncepta krize, ki še vedno
traja in počasi vpliva na življenje že skoraj vsakega izmed nas.
Medtem ko ima recesija svojo točno določeno definicijo, po kateri lahko nedvomno
ugotovimo ali je neko gospodarstvo v recesiji ali ne, je gospodarska kriza bolj opisen pojem.
Ker smo se prvič bolj poglobljeno s to tematiko srečali na odličnih predavanjih dr. Straška,
bomo tukaj uporabili gradivo iz teh predavanj. Za obdobje, ko je gospodarstvo v (finančni)
krizi1, je značilen 30 % padec finančnih naložb, te postanejo nelikvidne, vlagatelji pa panično
bežijo s trgov in umikajo finančne naložbe. Poleg naštetega je značilno tudi, da se kriza pojavi
hkrati na več različnih trgih (Abramović 2008; povz. po Strašek 2009, 187).
Kriza se lahko definira tudi po elementih, ki so skupni vsem opazovanim obdobjem, ki se jim
potem reče »kriza«. To so (Mrak 2002; povz. po Strašek 2009, 187):
· kopičenje ekonomskih neravnotežij,
· napihnjene vrednosti premoženja in nerealni devizni tečaj domače valute,
· prisotnost slabosti finančnega sektorja in strukturnih problemov v državi,
· nenadna izguba zaupanja v domačo valuto in/ali domači bančni sistem,
· prekinjen dostop domačih subjektov do tujih virov financiranja,
· veliki padci vrednosti premoženja in propad številnih subjektov; tako finančnih kot
tudi nefinančnih.
Velikokrat se kot enega izmed mnogih vzrokov za takšno razširjenost krize omenja
globalizacijo oziroma povezanost svetovnih finančnih trgov in gospodarstev. Globalizacija
sama ni slab proces, ima kar nekaj pozitivnih učinkov. Sredstva se zaradi podiranja
birokracijskih mej med državami lahko razporejajo učinkoviteje, prihranek pri stroških na
račun množične proizvodnje, s prenosom znanj se nenehno izboljšuje tehnologija, ki prav tako
prinaša vse vrste koristi, trgovinske omejitve (npr. carine) lahko za podjetje predstavljajo
velike finančne in birokratske ovire, ki pa se z globalizacijo in povezovanjem med državami
odpravijo. Tako kot ima proces globalizacije pozitivne učinke, so tukaj tudi negativni. To so
finančne krize, saj se s povezanostjo trgov »okužba« gospodarstva lahko izjemno hitro širi na
druge trge, obstaja možnost uvoza industrij, ki onesnažujejo okolje, z zrahljanimi
regulativami migracij se odprejo možnosti priseljevanja slabše izobražene in nekvalificirane
delovne sile, s čimer se zniža standard in ogrozi zaposlenost domačega prebivalstva. Proces
globalizacije je osredotočen predvsem na območja razvitih držav in ne držav v razvoju
(Strašek 2009, 186).
1 Uporabili smo besedno zvezo »finančna kriza«, ker se je ta kriza, ki jo opisujemo, začela na finančnih trgih v
ZDA in ima zato (na začetku ima samo finančni karakter, nadalje seveda preraste v mnogo bolj razširjen
problem) ta opisni pridevnik.
11
Da bi pojem ekonomske krize umestili v čim širši kontekst, smo zato začeli tam, od koder
kriza izhaja, v poslovnem ciklu.
Gospodarstvo je razgibana stvar in nikoli ni deležno samo rasti ali samo padanja. Obdobju
ekspanzije sledi padec oziroma recesija in celo kriza. Ta se v primeru dolgotrajnosti razvleče
v depresijo. Temu potem sledi ponovni vzpon, ki je lahko kratko- ali dolgotrajen, odvisno od
modela krize. Cikli so del vsakega tržnega gospodarstva, zaznamuje jih pa nekonstantnost
sestavin gospodarstva. Poslovni cikel definiramo kot »nihanje celotnega narodnega outputa,
dohodka in zaposlenosti, ki običajno traja od 2 do 10 let z gospodarskim razcvetom ali
krčenjem v večini sektorjev gospodarstva« (Samuelson in Nordhaus 2002, 432-433).
Ekonomska kriza je vrhunec v cikličnem gibanju gospodarstva, ki se sprva pojavi v realni
ekonomiji, nato pa tudi v drugih sferah družbenega življenja. V predkapitalističnih ureditvah
se kaže kot kriza nezadostne proizvodnje zaradi nerazvitih proizvodnih sil, v kapitalizmu pa
kot kriza hiperprodukcije (prekomerne proizvodnje glede na porabo) in je pokazatelj zloma
kapitalističnega sistema. Od začetka 19. stoletja se krize periodično ponavljajo skoraj vsakih
10 let in pretresajo kapitalistični sistem ter v vedno večji meri postajajo predmet znanstveno
teoretičnega raziskovanja. Skozi zgodovino ekonomske misli med ekonomisti obstajajo
številne polemike o njihovih vzrokih, tokovih, značilnostih in posledicah, ki vplivajo na
nadaljnji razvoj sistema. Veliko so o tem razpravljajo že Marx, Engels in Lenin, ki v krizah
prepoznavajo nasprotja kapitalizma, nemožnost njegovega obstoja in nujnost prehoda v
socializem. Osnovni motiv kapitalistične proizvodnje je ustvarjanje dodane vrednosti oziroma
ustvarjanje (čim večjega) dobička. Padanje stopnje dobička lastniki poskušajo zaustaviti s
pomočjo izboljšanja tehnološkega procesa (mehanizacije in avtomatizacije) in s povečanjem
obsega proizvodnje. Pri tem je zelo zaželen prodor na nova tržišča in dvig rasti, v čemer
vidijo svojo priložnost za povečanje dobička, ki ga potem uporabijo za modernizacijo procesa
dela. Vse to pripelje do akumulacije kapitala, ki vodi v nastanek velikih korporacij.
Konkurenca med njimi postaja vedno močnejša, kar privede do propada šibkejših in še večje
krepitve močnih podjetij, ki vlagajo velike napore v iskanje novih trgov, pridobivanje surovin
in širitev svojega vpliva. V ta namen prihaja do ogromnega povečanja proizvodnih kapacitet.
Količina proizvodov na trgu se kopiči, vendar razvoj več ne more dohajati povečane
proizvodnje. To vodi v nelikvidnost podjetji, posledice česa so zmanjšana proizvodnja in
povečana masa brezposelnih (Ekonomski leksikon 1975, 281).
2.2 Vrste kriz2
Krize so se skozi zgodovino periodično pojavljale na raznoraznih področjih, tako da to ni nov
pojav, ki bi bil značilen samo za moderne finančne trge. Bančni sektor, na primer, je samo en
primer panoge, kjer so nihanja lahko zelo nevarna za realni in javni sektor.
V osnovi lahko krize razdelimo na valutno (plačilno-bilančno), bančno, sistemsko finančno in
krizo zunanjega dolga. Spodaj bomo na kratko vsako opisali.
2.2.1 Plačilno-bilančna kriza
Ta kriza je posledica špekulacij trgovanja z valutami. Zgodi se, ko depreciacija ali ostra
devalvacija nastane zaradi špekulativnega napada ali ko monetarne oblasti zaščitijo valuto z
nenadnim zmanjšanjem deviznih rezerv ali dvigom obrestnih mer.
2 Povzeto po Strašku (2009, 188- 196).
12
2.2.2 Bančna kriza
Te vrste kriza nastane, ko banke izločijo svoje obveze in je država prisiljena v intervencijo
velikih razsežnosti.
2.2.3 Sistemska finančna kriza
Ima značaj uničevalca in lahko pomeni veliko nevarnost za stabilnost in učinkovitost
finančnih trgov. Prav tako lahko zaradi tega zelo negativno vpliva na realni sektor. Sistemska
finančna kriza lahko vsebuje tudi značilnosti valutne kriza, ni pa nujno, da velja obratno; torej
ni pravilo, da valutna kriza pomeni tudi sistemsko finančno.
2.2.4 Kriza zunanjega dolga
Že sama beseda nakaže na bistvo problema, torej da država ne obvladuje več svojega
zunanjega dolga; tako javnega kot tudi privatnega.
Pri razumevanju področja kriz se nam je zdelo pomembno omeniti tudi tipologijo finančnih
kriz; torej če bolj razdelamo finančne krize, vidimo, da obstaja 5 različnih tipov. Vsako od teh
lahko povežemo s področji, omenjenimi zgoraj (Sachs, Radelet 1998, povz. po Strašek 2009,
188).
Kriza, inducirana z ekonomsko politiko je valutna kriza, katere prvi indikatorji so depreciacija
tečaja, izguba deviznih rezerv, kolaps fiksnega režima deviznega tečaja. Vzroke lahko iščemo
v ekspanzivni denarni politiki centralne banke, ki postane nezdružljiva s fiksnim tečajem, tako
da lahko rečemo, da takšne vrste tip krize nastane zaradi nekonsistentne makro-ekonomske
politike.
Nadalje imamo krizo finančne panike, ki je negativni učinek multiplega ravnovesja na
finančnih trgih. Ta se zgodi, ko kratkoročni posojevalci zahtevajo povrnitev kreditov od
solventnih dolžnikov. Problem nastane, ker naenkrat veliko število kreditorjev zahteva
posojila in na trgu nastane panika. Posledice takšne krize so lahko uničevalne, v smislu velike
ekonomske škode in prekinitve investicijskih projektov, ki povzročijo odliv kapitala v tujino
in devizno nelikvidnost države. Krugman (1998) je skeptičen glede učinkovitosti finančnih
trgov, saj se zaradi raznovrstnih razlogov pojavljajo nepravilnosti, ki lahko povzročijo t.i.
»čredno obnašanje« in prav tako povzročijo paniko.
Do naslednjega tipa krize, kolapsa mehurčka pride s špekulacijami vrednostnih papirjev, ko se
te kupuje po višjih cenah, s pričakovanjem višjega dobička. Mehurček se lahko samo napihne
ali pa tudi poči, kar ni popolnoma nepredvidljivo, saj se vsi udeleženci na finančnih trgih
zavedajo možnosti, da se to lahko zgodi kadarkoli. Da pa najprej definiramo, kaj balon sploh
je oziroma kako nastane. Je »tip investicijskega fenomena«, ki nastane z umetno napihnjeno
vrednostjo delniških tečajev, ki so posledica nenadnega množičnega povečanja povpraševanja
po teh delnicah. To seveda ne more trajati v nedogled, saj tečaji delnic ne morejo rasti
brezmejno. Tako na neki točki pride do poka balona, posledice česa pa so različnih obsegov;
tudi odvisno od velikosti balona, torej od obsega prizadetosti trga. V vsakem primeru poku
balona (ta navadno raste v obdobju konjunkture) sledi zlom trga zaradi paničnih prodaj večine
udeležencev in velikih padcev vrednosti delnic ter s tem izgub za investitorje. Posledično se
tudi celotno gospodarstvo znajde v recesiji in krizi, kakor se je tudi zgodilo z veliko
gospodarsko krizo leta 1929, pa tudi z zadnjo krizo, leta 2008.
13
Kriza moralnega hazarda je povezana z bančnim sektorjem in investicijami, ki jih banke
izvajajo pod vprašljivimi pogoji. Eno od dejanj je lahko dajanje posojil bank na podlagi
državnih garancij ali za reševanje s strani IMF-a, gre pa za obdobje, ko so banke
podkapitalizirane ali pa je njihovo poslovanje neregularno. Kot posledica tega tipa krize, se
zna v gospodarstvu povečati obseg kreditiranja tako, da ga je v primerjavi s kapitalom preveč.
To je značilno predvsem za države, kjer finančni in bančni sistem nista močna. To pomeni, da
tam vlada nizka raven kapitalske ustreznosti bank, slab nadzor in regulacija poslovanja
finančnih institucij, niso vpeljani ustrezni postopki niti sankcije v primeru kršitev, značilni so
vplivi politike in korupcija. Kot primera tega tipa krize sta azijska kriza iz leta 1997 in ruska
kriza.
Naslednji tip krize je povezan s slabo usklajenostjo posojilodajalcev in se ravno zaradi
odsotnosti le-te poravnavajo slabi dolgovi, ki se drugače naj ne bi. Tukaj je pomemben zakon
o bankrotih, ki naj bi skrbel ravno za to, da je usklajenost med posojilodajalci zmeraj prisotna
na tržišču.
2.3 Vzroki za nastanek kriz
Vsaka nova kriza se od prejšnjih v nečem razlikuje. Tako je težko v en sveženj zajeti vse
razloge, zaradi katerih krize nastajajo. Razlikujejo se glede na zgodovinski kontekst,
geografsko poreklo, finančne značilnosti trgov, zakonske ureditve, politično voljo. Vsekakor
pa lahko povežemo karakteristike kriz s teoretično osnovo in tako določimo vsaj tiste znane
vzroke za določeno krizo. Tako kot je za gospodarsko krizo iz leta 2008 znano, da so »glavni
krivci« bili hipotekarni krediti, ki so jih banke nezavarovano in nenadzorovano dajale
strankam več let v času ekonomske ekspanzije. Seveda to ni bil edini vzrok. Omenimo lahko
še pogoltnost posameznikov in finančnih institucij, v katerih so imeli velik vpliv in moč. Pa
tudi ta ne bi mogla narediti tolikšne škode, če bi za preprečitev delovala učinkovit nadzor in
ukrepi.
Naj najprej omenimo kaj na nastanek krize lahko vpliva; torej njene dejavnike. Ti so lahko
aktivni ali pasivni, če jih razvrščamo glede na učinke in aktivnost. Med aktivne dejavnike
prištevamo investicije in spremembe povpraševanja, med pasivne pa institucionalne
okoliščine. Tako kot so v vsakdanjem življenju stvari, na katere lahko vplivamo, obstajajo
tudi tiste, na katere nimamo nikakršnega vpliva. Tako tudi faktorje razdelimo na tiste, ki se jih
lahko obvladuje in take, delovanja katerih ne moremo nadzirati. Če vzamemo zgornji primer
aktivnih in pasivnih dejavnikov: na investicije in povpraševanje lahko vplivamo z zakonskimi
ureditvami, gospodarsko klimo, pa tudi institucionalno ureditev lahko reguliramo z različnimi
instrumenti. Kljub temu, da imamo v kapitalizmu mehanizme, s katerimi bi lahko kontrolirali
nekatere faktorje, jih pač ne. Ti so invencije in razdelitev ter poraba dohodka. Temu naj bi
bilo tako zaradi nevarnosti pred okrnitvijo svobode zasebne iniciative in odločanja.
Pomembna je tudi klasifikacija faktorjev glede na to, če se pojavljajo znotraj ali zunaj
ekonomskega sistema. Vzroki, ki vplivajo na nastanek krize zunaj sistema, so na primer
vojne, invencije, spremembe žetve, povpraševanje. Med vzroke, ki pa imajo svoj izvor v
ekonomskem sistemu samem, pa prištevamo spremembe proizvodnje, cene, povečano
povpraševanje po kapitalnih dobrinah, ki je navadno posledica povpraševanju po potrošnih
dobrinah (Haberler 2001, 38; povz. po Štor 2002, 6).
14
Ko se kriza pojavi, je pomembno ugotoviti prave vzroke, saj če identificiramo napačne, lahko
z ukrepi, ki jih v dobri veri uvedemo in izvajamo, naredimo več škode kot koristi. To se začne
že v podjetju in tako se dobri (ali slabi) učinki širijo navzven v narodno gospodarstvo preko
odjemalcev, partnerskih podjetij, konkurentov, bank, javnosti.
Če nadalje zunanje in notranje vzroke za krizo še malce bolj razdelamo, lahko v praksi kar
dobro določimo, kateri je povzročil določeno krizo:
2.3.1 Zunanji vzroki
Med zunanje vzroke prištevamo tiste, na katere nimamo vpliva in nastanejo zunaj podjetja ali
drugega ekonomskega sistema:
· spremembe na tržišču: večja konkurenca, padec cen in povpraševanja…
· spremembe v panogi: panožna kriza, sindikalne zahteve, slabšanje strukture…
· spremembe na osnovi splošnega napredka: zmanjšanje ali ukinitev potreb po izdelkih,
storitvah, zamenjava tehnologije…
· splošna gospodarska kriza, kar pomeni zmanjšanje investicij, vpeljani varčevalni
ukrepi…
· politične spremembe: sanacije, zakonske spremembe, vojne, narodni konflikti…
· makroekonomski ukrepi: cene virov financiranja, devizni tečaji, carinski ukrepi…
· naravne nesreče: višje sile v podjetju in okolju, odškodninski zahtevki…
· socialno - patološki pojavi: ugrabitve, izsiljevanja, terorizem, sabotaže…
2.3.2 Notranji vzroki
Pri nastanku krize v podjetju so navadno le-ti najštevilčnejši, saj nastanejo pri poslovnem
procesu, se pravi v podjetju. Nikoli niso prisotni samo vzroki te vrste. Celotno narodno
gospodarstvo je preobširno, da bi pri njem lahko definirali natančne in posamične notranje in
zunanje vzroke. Če jih razdelamo bolj podrobno, lahko vidimo povzročitelje (Dubrovski
2000, 6-11):
· neustrezna usposobljenost managementa; napačne poslovne odločitve, zapoznele
reakcije, nemotiviranost, nepreglednost poslovanja…
· zavirajoča organiziranost: preveliko število hierarhičnih nivojev, strukturne
pomanjkljivosti, neprimerna organizacijska oblika…
· nekonkurenčni tržni položaj: zastareli izdelki in storitve, predragi nabavni viri, izdelki
z nizko dodano vrednostjo, napačne tržne ocene…
· težave na področju managementa sodelavcev: negativna kadrovska selekcija,
zavirajoča kultura podjetja, zastarele metode vodenja…
· predraga proizvodnja: prenizka produktivnost, pomanjkanje razvoja in inovativnosti,
neprimerna struktura stroškov…
· neučinkovita finančna funkcija: premajhno notranje financiranje, nezadovoljiv nadzor
likvidnostnega položaja, nerazvita funkcija kontrolinga…
· neučinkovit informacijski sistem: pomanjkanje informacij, ki so nujne za tekoče
poslovne odločitve, neusklajenost računalniške in programske opreme z značilnostmi
podjetja….
Ko že pišemo o vzrokih za krizo, se nam zdi pomembno še omeniti besedico »povod«.
Dubrovski (2000, 13) definira to kot »neposredno delujoči vzrok, na osnovi katerega se kriza
dejansko sproži«.
15
Če naredimo primerjavo z mitološko teorijo o premiku metuljevih kril, ki na drugem koncu
sveta sprožijo uničujoč hurikan, lahko tako nek majhen, navidezno nepomemben pojav, sproži
val nenadzorovanih dogodkov, ki za seboj pustijo razdejanje.
2.4 Posledice krize
Vsaka sprememba v gospodarstvu pusti za seboj neke posledice. Če je sprememba pozitivna
in dobra novica za ekonomski sistem, so navadno tudi posledice dobrodošle. Tako je tudi
obratno. Kriza ni nikoli dobra novica za ekonomski sistem, niti za subjekte in tako so
posledice krize neprijetne in destimulativne za trge in udeležence. Za podjetja v večini
primeru to pomeni manjše prihodke, saj se potrošnja zmanjša, za delavce se poveča možnost
izgube dela predvsem zaradi zmanjšanja obsega poslovanja, država pa je v težavah zaradi
večanja javno-finančnega primanjkljaja in dolga, saj so prihodki vedno manjši in odhodki
večji.
Posledice krize lahko opazujemo v več sektorjih in z vidika več subjektov. Posledice krize
niso enako v bančnem sektorju, na trgu deviznih tečajev, z vidika delavca v proizvodnem
podjetju ali države. V nadaljevanju bomo na kratko povzeli posledice, ki se odražajo na
posameznem področju.
2.4.1 Finančni sektor
Posledice krize so zelo hitro vidne na finančnih trgih, kjer so finančne ustanove najprej
nelikvidne, če se stanje čim prej ne popravi, pa pride tudi do nesolventnosti (Štiblar 2008, 19;
povz. po Šemen 2011, 17).
Nelikvidnost je lahko mišljena v dveh pomenih: 1. Kot lastnost nečesa, kar ni zlahka
zamenljivo za denar. Nekatera sredstva so nelikvidna zato, ker ni trgov, kjer bi se z njimi
lahko trgovalo ali pa zato, ker je za njih težko določiti ceno, ki bi odjemalci bili pripravljeni
plačati. 2. Biti imetnik nelikvidnih sredstev. Tukaj je problem v poslovanju, ker je naravnano
tako, kot da bi bilo likvidno, pa v resnici ni. Tako bi po lastnem prepričanju lahko dobili npr.
kredit, ampak ga ne, ker banke vidijo dejansko stanje. Gre pravzaprav za skrivenčeno
predstavo o lastnem poslovanju, ki pa nima zlonamernih elementov, temveč bolj naivnost.
Velikokrat se nelikvidnost zamenja z nesolventnostjo, ki pa pomeni, da posameznik ali
podjetje ni sposoben poravnati dolgov do njihove zapadlosti. To lahko vodi v osebni bankrot
ali propad podjetja. V obeh primerih je sodišče tisto, ki vodi postopek od začetka do konca in
tudi ugotavlja premoženje prosilca ter poplačilo upnikov iz mase premoženja. Razlog, da
posameznik ali podjetje ne more poplačati dolgov, je lahko nelikvidnost ali pa prosilec nima v
lasti dovolj sredstev. Če so sredstva bankrotiranca enaka dolgu, so lahko upniki v celoti
poplačani. Velikokrat se podjetja izognejo statusu insolventnosti tako, da prepričajo (ali
prisilijo) upnike, da odobrijo odložitev plačila ali najem novega kredita, za poplačilo starega.
Kakršnokoli trgovanje, ko je predmet insolventen, se šteje za prekršek (Black, Hashimzade,
Myles 2009, 211, 232).
Število nelikvidnih in insolventnih podjetij se v času kriz zelo poveča. Z zmanjšano
proizvodnjo zaradi zmanjšanega povpraševanja in ob enakih stroških, podjetja čedalje težje
poslujejo.
Banke ali katerekoli druge institucije si rade sposojajo nov denar za poplačilo starih dolgov,
kar je problem, ker se na ta način dolgovi samo kopičijo, saj sploh v časih krize presežka
svežega kapitala ni.
16
Kot se je že pokazalo v preteklosti, ima podobne težave največja slovenska banka NLB, za
katero se vedno bolj dozdeva , da bo potrebovala državno pomoč oziroma dokapitalizacijo.
Sporno je to, da se to dogaja kljub velikim izgubam, ki jih nabira že več let zapovrstjo in
opaženim napakam s strani vodstva in neprimernih izplačilom odpravnin, regresov in drugih
nagrad.
Vidimo lahko, da se finančne institucije v težavah rade obračajo za pomoč oziroma
dokapitalizacijo k državi in vladam. Še en takšen slovenski primer je Adria Airways, ki
negativno posluje že tudi več let. V ZDA je vlada po enormnih izgubah po začetku krize leta
2008 pred propadom reševala kar celoten finančen trg s 700 milijardami dolarjev.
2.4.2 Trg vrednostnih papirjev
Zelo dojemljiv za krize je trg vrednostnih papirjev, predvsem borze. Že ob slabi napovedi ali
novici o letni izgubi nekega podjetja, lahko vrednost in ugled delnic tega podjetja znatno
pade. S tem, ko se izgubi zaupanje v določeno podjetje, (strmo) padejo tudi cene delnic, ki jih
to podjetje izdaja in če je padec prevelik, znajo tečaji nizko ostati precej časa, s čimer je
omajano tudi dobro ime izdajatelja.
»Prva postaja« krize oziroma kje se ta rada začne, je tako navadno prav borza in z njo
povezani borzni indeksi, kjer se začnejo kazati prve izgube. Od tu se krizne razmere potem
širijo naprej v gospodarstvo in v najslabšem primeru izven mej države, v kateri se je kriza
začela. Tako se je zgodilo tudi z zadnjo, globalno ekonomsko krizo z začetkom v letu 2008
(Štiblar 2008, 19; povz. po Šemen 2011, 17).
2.4.3 Vpliv na človeka
Vse zgoraj opisane posledice v določenem sektorju z zamikom vplivajo tudi na povprečnega
človeka in njegovo vsakdanje življenje. To se zrcali v raznih situacijah. Če ima posameznik
del premoženja naloženega v delnicah, bo imel izgubo takoj, ko tečaji padejo, enako je z
obrestnimi merami depozitov v bankah. Te se znižajo in na ta način potiho ljudi odvrnejo od
varčevanja in spodbudijo k trošenju, ki ga v kriznih časih še kako primanjkuje.
Kriza tako za povprečnega državljana kot tudi za družbo ni dobra stvar. Za iznajdljive in tiste,
ki radi tvegajo, zna biti dobra priložnost za hiter in tudi visok zaslužek, a to so redki primeri,
ki se jih sploh v zadnji krizi rado izpostavlja kot primer dobre prakse in spodbudo, da vse
morda tudi ni tako črno.
Posamične neprijetne situacije že tako ali tako v človeku vzbudijo nelagodje in napetost, če pa
je celotno okolje, ki nas obdaja prežeto z negativnimi pričakovanji, zna biti za ljudi to
destimulativno in mučno. Odpuščanje delavcev je navadno prvi ukrep, ki se ga podjetja
poslužijo, ko je treba zaradi krize ali kakšnega drugega razloga zmanjšati stroške. S tem se na
nacionalni ravni zviša brezposelnost, ki vpliva na državo skozi proračun - višajo se izdatki za
nadomestila za brezposelnost in manjšajo prihodki iz naslova davka iz dohodka in ostalega.
To so vse posledice, ki jih lahko izmerimo. So pa tukaj še tiste nemerljive oziroma težje
merljive, ki prav tako pustijo trajne sledi na človeku samem, a posledično tudi na državnem
proračunu. To so alkoholizem, psihične bolezni, kot so depresija in anksioznost, razpad
zakonskih zvez, nasilje v družini, kriminal, zdravstvene težave: visok pritisk, debelost,
sladkorna bolezen, rak, ki so v veliko primerih posledica nezdravega načina življenja-premalo
gibanja, nezdravega prehranjevanja in veliko stresa.
17
Drug vidik vpliva gospodarske krize na človeka je skozi varčevalne ukrepe, ki jih vlade držav
sprejemajo, da bi izboljšale javno-finančni položaj. Ukrepi navadno odvzamejo že podeljene
pravice in privilegije in zaostrujejo pogoje za podelitev novih.
V zadnjih letih so najbolj pogosti daljšanje delovne dobe, znižanje ali zamrznitev plač in
pokojnin, nižanje sredstev javnim ustanovam, kot so ministrstva, javni zavodi, šole,
univerze…
Bolj široko sociološko gledano so posledice enako škodljive. S krčenjem sredstev na vsakem
koraku se slej ko prej to pokaže tudi na področju priseljevanja. Ker je človek že vnaprej
naravnan tako, da razmišlja »najprej jaz, potem vsi ostali«, ni tukaj nič drugače. Ko že za
domače prebivalstvo ni sredstev, kje dobiti za tujce? Najbrž ni naključje, da je za krizne čase
značilen vzpon skrajne desnice - fašizma in nacizma ter nacionalizma. Tako je bilo po Veliki
gospodarski krizi leta 1929 v Nemčiji, Italiji in Španiji. Tudi v sodobnem kriznem obdobju
Evropa »zavija desno«. Ravno zaradi ranljivosti ljudi in naivne želje po spremembah sta
imela fašizem in nacizem možnost, da se tako razmahneta v 30. letih prejšnjega stoletja. Tudi
tokrat so razmere za to ugodne, le od ljudi na položajih z močjo sprememb je odvisno, če
bodo to dovolili (Trampuš 2009).
18
3 BREZPOSELNOST
Brezposelnost obstaja že tako dolgo, kakor obstaja delo. Skozi zgodovino so se spreminjale
vrste, oblike, obseg, a posledice se niso nikoli veliko razlikovale, saj brezposelnost pri ljudeh
povzroči obup in občutek neuspeha. V nadaljevanju bomo strnjeno predstavili teoretično
osnovo za raziskovanje brezposelnosti, vrste brezposelnosti in posledice za narodno
gospodarstvo in posameznika.
3.1 Teoretična podlaga (teorije brezposelnosti)
Tukaj bomo na kratko predstavili tri teorije, ki polagajo temelje za študij brezposelnosti in s
svojo vsebino vplivajo na sodobno pojmovanje tega vedno večjega problema.
3.1.1 Klasična politična ekonomija
Na to obdobje so v veliki meri vplivale predhodne smeri in njihovi predstavniki. Tako so že
predhodniki klasične politične ekonomije pisali o »delovni teoriji vrednosti, pojmovanju
svobodnega delovanja ekonomskih zakonitosti, razglabljali o tem, kaj je produktivno in kaj
neproduktivno delo…«. S koreninami v Angliji, je klasična politična ekonomija gradila svoja
spoznanja in njeni predstavniki odkrivali pomembne zakonitosti na področju
narodnogospodarske rasti, predvsem v povezavi z razdelitvijo in gibanjem produktivnosti.
Dobiček so videli kot vir narodnogospodarske akumulativnosti, so se pa zavedali nevarnosti
nihanj v gospodarstvu, ki lahko kadarkoli privedejo do nekonstantnosti dobička in drugih
negativnih posledic. Prav tako so z analiziranjem delitve dela že pokazali, da bo tehnološki
napredek eden glavnih faktorjev pri uspešnosti določene ekonomije. Ta spoznanja so bila
temelj za raziskovanja v nadaljnjih obdobij. Najizrazitejši predstavniki obdobja so Adam
Smith s svojim Bogastvom narodov, David Ricardo z Načeli politične ekonomije in
obdavčenja ter Thomas R. Malthus. Čeprav so vsi predstavniki veliko raziskovali teorije,
povezane z delom, pa prav o brezposelnost niso veliko pisali (Sušjan 2003, 2, 27-33 in 44).
3.1.2 Teorija brezposelnosti po Keynes-u
Keynes je utemeljil brezposelnost zaradi premajhnega povpraševanja. Ta nastane tako, da z
nalaganjem dohodka, ki se ga ne nameni za potrošnjo ali investicije, nastane višek blaga (ker
se ga ne kupuje). Ker se ga ne more prodati, se s tem zmanjša tudi proizvodnja novega blaga
in investicije. Posledično pade povpraševanje po delovni sili in zviša se brezposelnost. S tem
se nižajo prihodki ljudem, ki zato vedno manj trošijo in blago se podjetjem ponovno kopiči,
dohodki upadajo, odpuščanja se vrstijo in kriza se poglablja. S tem je Keynes-u uspelo
dokazati, da brezposelnost ni v povezavi s človekovo prosto voljo in da je ta naravni del
vsakega cikla v tržnem gospodarstvu (Svetlik 1985, 36).
3.1.3 Neoklasična teorija brezposelnost
Kapitalistične države imajo enak zaposlitveni problem: doslej raziskani mehanizmi nikakor ne
pripeljejo do polnozaposlitvene ravni vseh produkcijskih zmogljivosti. Kot najbolj
problematična je znana brezposelnost delovne sile. Ta po tej teoriji izhaja prav iz
gospodarskega cikla, ki preko faz oživljanja, širjenja, vrhunca in krčenja, dosega različne
ravni zaposlitve. Posebej problematični sta inflacijska in deflacijska vrzel, ki ju države hočejo
z uporabo različnih sredstev ekonomske politike doseči raven polnozaposlitvene zmogljivosti.
Vidimo torej, da ima pri tem veliko vlogo država in Samuelson je to označil kot potrošnjo
kapitalistične države (Norčič 2000, 398-399).
19
3.2 Vrste brezposelnosti3
Brezposelnost lahko klasificiramo po več kriterijih. Najprej, po ekonomski interpretaciji, je
lahko brezposelnost frikcijska, strukturna ali ciklična. Mikroekonomska razlaga pa nam z
osrednjim vprašanjem »Zakaj je nekdo brez dela?« ponudi dve vrsti; prostovoljno in
neprostovoljno brezposelnost.
3.2.1 Prostovoljna brezposelnost
Včasih je brezposelnost v celoti veljala za prostovoljno. Zmotno mišljenje se je spremenilo
šele s Keynesom in njegovim raziskovanjem. Primer prostovoljne brezposelnosti lahko
nazorno pojasnimo s Say-evim modelom trga, kjer sta ponudba delovne sile in povpraševanja
po njej v ravnovesju in takrat lahko vsi, ki tako želijo, dobijo delo. Tukaj je pomembno
poudariti, da dobiti delo, pomeni biti pripravljen delati za plače, ki so »rezultat razmerja med
ponudbo in povpraševanjem po delovni sili«. In tukaj leži eden izmed razlogov za
prostovoljno brezposelnost - nepripravljenost delati za trenutne ponujene plače. Drugi razlogi
so še dovolj visoka socialna podpora, da se človeku ne splača delati, pa tudi frikcijska
brezposelnost, ko recimo posameznik išče novo službo. Neprostovoljna brezposelnost je
nadalje vse ostalo. Ko bi človek rad delal, pa zaradi tržnih, strukturnih razlogov ne more najti
dela. Ta je za človeka še posebej uničujoča.
3.2.2 Tehnološka brezposelnost
Glavni utemeljitelj te je bil Karl Marx. Menil je, da se z razvojem tehnologije in mehanizacije
odvisnost od delovne sile manjša. Tako naj bi delo, ki so ga včasih opravljali ljudje,
nadomestili stroji in to je glavni razlog za tehnološko brezposelnost. Razvoj in obseg le-te pa
naj bi še povečale zahteve delavskega razreda po večjih pravicah in predvsem višjih mezdah.
3.2.3 Odkrita brezposelnost
Ta vrsta razlaga vzrok brezposelnosti glede na razmerje med aktualnim povpraševanjem in
aktualno ponudbo delovne sile, torej število in vrste prostih delovnih mest in število ter profil
iskalcev dela. Najprepoznavnejše so frikcijska, strukturna in ciklična. Frikcijska brezposelnost
je najmanj težavna vrsta brezposelnosti, saj je na nek način prostovoljna. Sem prištevamo
iskalce zaposlitve, ki iščejo drugo delo, mlade, ki so ravnokar zaključili šolanje, ženske, po
prenehanju porodniškega dopusta… Frikcijska brezposelnost se torej pojavi med nekima
življenjskima obdobjema in je posledica naravnega poteka življenja posameznika. Večinoma
je kratkotrajna. Strukturna brezposelnost nastane zaradi neusklajenosti med ponudbo in
povpraševanjem po delavcih. Ta vlada na našem trgu dela že kar nekaj časa, saj je na trgu
preveč ljudi npr. z družboslovno izobrazbo medtem ko so potrebe po naravoslovcih (inženirji,
zdravniki,…) prevelike, da bi jim lahko zadostili. Tako so ljudje s pogostimi profili
brezposelni, primanjkuje pa drugih. Trg dela tako spet ni v ravnovesju in da se število
brezposelnim zmanjša, traja dlje časa kot pri na primer pri frikcijski ali ciklični
brezposelnosti. Ciklična brezposelnost je značilna predvsem za čas recesij in kriz, ko je
povpraševanje po delu na splošno nizko in ni odvisno samo od določene panoge ali vrste
izobrazbe ljudi. Nastane, ko zaposlenost pade zaradi neravnovesja med agregatno ponudbo in
povpraševanjem.
3 Povzeto po Svetliku (1985, 25-39).
20
3.2.4 Prikrita brezposelnost
Razloga za začetek raziskovanja prikrite brezposelnosti, sta bila dva. Pred tem niso v okviru
odkrite brezposelnosti nikoli zajeli vseh kategorij prebivalstva. Tak primer bi bili t.i. »apatični
delavci«, ki dela niti ne iščejo, saj so recimo zaradi razočaranj v preteklosti nehali upati in se
truditi za zaposlitev. Taki delavci seveda spadajo med brezposelne, ampak ker niso aktivni pri
iskanju dela, jih niti ni bilo med registriranimi iskalci zaposlitve. Podlaga za drug razlog za
raziskavo prikrite brezposelnosti, leži v »teoriji človeških resursov«, ki pravi, da je treba
človekove sposobnosti in zmožnosti najprej dobro razviti, potem pa izkoristiti tako, da bodo
kar se da koristni za delo, ki ga bodo opravljali. Iz tega izhaja, da je manjša produktivnost,
slaba izraba delovnega časa in zaposlitev delavca na neustreznem delovnem mestu na nek
način prikrita brezposelnost.
3.3 Merjenje brezposelnosti
Stopnja brezposelnosti je eden izmed najpomembnejših in tudi najbolj pogosto prikazanih
podatkov v ekonomiji držav, od katerih je odvisna politika in ukrepi, ki jih bo država izvajala
v prihodnosti. Zato se nam zdi pomembno, da nekaj prostora namenimo tudi temu poglavju.
Ko je govora o brezposelnosti, razvrščamo ljudi v kategorije:
· zaposleni so ljudje z zaposlitvijo, ki aktivno delajo, pa tudi tisti, ki so na bolniških
dopustih ali stavkajo,
· brezposelni so tisti brez dela, ki ga aktivno iščejo ali pa čakajo, da se bodo lahko vrnili
na prejšnje delovno mesto; natančneje: Oseba se šteje za brezposelno, če nima
zaposlitve in a) je v zadnjih 4 tednih dejavno poskušala najti delo, b) je bila začasno
poslana z dela in čaka, da se bo lahko vrnila na delovno mesto (to je prisilni dopust) in
c) čaka, da bo lahko začela delat prihodnji mesec,
· ni v delovni sili. To so odrasli ljudje, ki so upokojeni, delovno nesposobni zaradi
bolezni…, ali pa dela ne iščejo zaradi lastnih razlogov,
· delovna sila (= zaposleni in brezposelni ljudje)
Opomba: Med delovno silo ne štejemo ljudi, ki so brezposelni, a dela ne iščejo.
Stopnjo brezposelnosti izračunamo tako, da število brezposelnih delimo s celotno delovno silo
(Samuelson in Nordhaus 2002, 563).
21
3.4 Posledice brezposelnosti
O posledicah gospodarske krize v širšem smislu smo že pisali. Posledica krize za vse ne
pomeni izgube dela. Zato bomo tukaj na kratko opisali kakšne sledi pa v ekonomskem in
socialnem smislu pusti za sabo brezposelnost.
3.4.1 Ekonomski učinki
Ko določena skupina ljudi, ki so prej proizvajali neke dobrine izgubi delo, je gospodarstvo
prikrajšano za te izdelke, ki bi še vedno bili tu, če delavci ne bi prenehali delati. Natančne
izgube v številkah lahko vidimo v tabeli 1:
Tabela 1: Ekonomski stroški v obdobjih visoke brezposelnosti
Izgubljeni output
Povprečna stopnja
brezposelnost (%)
Izguba BDP v
milijardah $, po
cenah iz 1996
Kot % BDP v tem
obdobju
Velika gospodarska
kriza (1930-1939)
18,2 4400 38,5
Naftna in inflacijska
kriza (1975-1984)
7,7 1250 2,5
Nedavno zatišje
(1985-1996)
6,3 500 0,6
Vir: Samuelson in Nordhaus (2002, 564).
Ekonomski učinki so, kot lahko razberemo iz tabele 1, izjemno visoki. Največ škode je bilo
zaradi brezposelnosti storjene med veliko gospodarsko krizo v 30. letih. Ko bodo zbrani
podatki, koliko škode je nastalo v zadnji krizi iz leta 2008, je vprašanje, če ne bo ta pristala
višje na lestvici.
3.4.2 Socialni učinki
Posameznik z delom ne pridobi samo materialnih koristi za osnovno preživetje, ampak še
vrsto drugih sredstev za zadovoljevanje svojih potreb. Z druženjem s sodelavci zadovoljimo
potrebo po socialnih stikih, saj smo ljudje družabna bitja, z delom samim dobimo občutek
koristi, smo zadovoljni sami s seboj, saj v svojem življenju nekaj ustvarjamo, z dohodkom si
lahko privoščimo večerne izhode, zabave, kjer se prav tako družimo z ljudmi. Prav težko si je
predstavljati vsakdanjik brez teh navad. A če ostanemo brez dela, sledi šok še na drugih
področjih, saj kaj kmalu ugotovimo, da si čedalje teže privoščimo stvari, ki so nam bile prej
skorajda samoumevne.
Brezposelnost vodi v revščino, socialno izključenost, nesrečo, bolezen. Obstaja močna
povezava med brezposelnostjo in zdravstvenim stanjem oseb. Prav tako lahko izguba dohodka
vpliva na celotno družino in se tako revščina prenaša med generacijami, na otroke, ki jo še
posebej občutijo, saj so velikokrat tarča posmeha v šolah in imajo slabše možnosti za
nadaljnjo izobrazbo. V slovenskem prostoru je visoka brezposelnost velikokrat vezana na
določeno območje, kot je na primer Zasavje, kjer je tudi visoka stopnja alkoholizma in
obolelosti za različne bolezni (Hanžek in Pečar 2009, 74-76).
22
4 ZGODOVINSKI PREGLED GOSPODARSKIH KRIZ
Ekonomska kriza se v prvi obliki pojavi že v antiki, kot posledica pogostih vojn med
antičnimi državami, epidemij, finančnih težav, motenj denarnih tokov in drugega. Do razpada
rimskega cesarstva je v glavnem prišlo ravno zaradi globoke ekonomske krize, destruktivne
invazije sosedskih plemen, pomanjkanja delovne sile, nazadovanja trgovine in obrti,
ekonomske odvisnosti in drugega. Bizantinsko cesarstvo je prav tako v svoji zgodovini imelo
občasne krize, ki so bile v glavnem finančne narave. V srednjem veku so do gospodarskih kriz
pripeljale epidemije, vojne, demografski upad, migracije, lakota, težave z državnim
premoženjem, devalvacija valute, inflacija in drugi pojavi. Pogoste vojne v srednjem veku,
med njimi še posebej značilna stoletna vojna med Anglijo in Francijo kot takratnima
gospodarskima velesilama Evrope, so s svojimi vojnimi stroški močno obremenile državne
finance. Razkošno življenje in razsipništvo vladajočega sloja pa je pripeljalo do globokega
proračunskega deficita. V 16. stoletju je do inflacijskih motenj prihajalo zaradi lažjega
dostopa do plemenitih kovin iz bogatih rudnikov ameriške celine. Priliv velike količine
srebra, ki je prodrl v druge evropske države preko Italije, je povzročil t.i. »veliko revolucijo
cen«. Šlo je za občutno povečanje denarja v obtoku, kar je pripeljalo do monetarne inflacije,
se pravi do naglega porasta cen s težkimi posledicami (Ekonomski leksikon 1975, 282).
Z razvojem kapitalizma ekonomske krize postanejo stalnica. Njihova moč se stopnjuje,
časovni intervali pa postajajo vse krajši. Ta značilnost se je prvič pokazala v krizi leta 1825.
Do takrat je razvoj kapitalističnih odnosov povzročal kratkotrajne depresije, katerih vzrok so
bile tvegane trgovinske operacije (1763, 1793, Napoleonova blokada in industrializacija v
Angliji v letih 1810 in 1815). S krizo 1825. leta se uradno začenjajo periodične krize in
depresije, ki obsegajo vse več tako evropskih kot tudi izven evropskih držav, največjo moč pa
dosežejo z veliko gospodarsko krizo 1929-1933. Do prve svetovne vojne so se krize
pojavljale v razmikih 10 let, z močnim ali šibkejšim delovanjem, odvisno od intenzivnosti
gospodarskega vzpona. Kratko obdobje med obema vojnama pa so zaznamovale kar tri
ekonomske krize. Kratkotrajna kriza takoj po 1. svetovni vojni (1920-1921), ki je zajela v
glavnem ZDA, Japonsko in Anglijo, velika depresija (1929-1933) in ekonomska kriza iz leta
1937 (Norčič 2000, 299 in Ekonomski leksikon 1975, 283).
Tik pred drugo svetovno vojno in med njo o krizah ni bilo slišati, saj je tako rekoč
gospodarstvu šlo dobro; gradnja infrastrukture (ceste, železnice) in razcvet vojaške industrije
sta bili razlog, da je tam, kjer je bila industrija stacionirana, bilo tudi delo. Na drugi strani pa
so deli sveta čutili izjemno veliko pomanjkanje vseh življenjskih potrebščin, kar je trajalo še
leta po tem, ko se je vojna že končala.
Prva resna kriza po drugi svetovni vojni je bila naftna kriza v 70. letih prejšnjega stoletja. Že
leta 1967 pa vse do 1979 se je vlekla serija kriz energentov, ki jo je povzročal Srednji vzhod.
Razmere so se zaostrile leta 1973, ko so arabski proizvajalci nafte uvedli embargo (prepoved
trgovanja) ZDA in zahodu. S tem so se cene nafte do leta 1974 povzpele iz 3 na 12 dolarjev
za sod. S tem se je podražilo praktično vse; od transporta, industrije, vsakdanjega življenja.
Svet so takrat pestile tudi visoke cene hrane, kar je recesijo še poglabljalo. Inflacija je že
istega leta dosegla 24%. Nenadzorovano se je višala brezposelnost, sindikati pa so za tiste, ki
so še imeli delo, zahtevali višje mezde in plače. A kriza je za nekoga vendarle bila dobra
priložnost; za britansko naftno industrijo, ki je z začasnim monopolom izjemno večala svoje
dobičke (Macalister 2011).
23
Naslednja resna kriza je znana kot dolžniška kriza Latinske Amerike, ki se je začela v začetku
80. let prejšnjega stoletja. Do vzroke krize so s kasnejšim raziskovanjem prišli tako, da so
ugotovili naslednje: Socialna razslojenost je v veliki meri vplivala na vpeljano vladno politiko
in potrošnjo in servisiranje dolga je postal pomemben dejavnik v pojasnjevanju enormnega
padca rasti investicij in outputa v Latinski Ameriki. Za glavne »krivce« za nastale razmere so
obveljali oblikovalci vladne politike, ki so si od mednarodnih institucij sposojali velikanske
količine denarja za infrastrukturne investicije. Njihov dolg se je kopičil in ko je bilo jasno, da
vsega ne bodo sposobni vrniti, se je začela kriza. Posledice so bile padec gospodarske rasti iz
6 % na 1,8 %, visoka inflacija in velika revščina. Na začetku je najbolj prizadela Brazilijo,
Argentino in Mehiko, a se kasneje razširila na večino držav Latinske Amerike (Kaminsky in
Pereira 1994).
4.1 Velika gospodarska kriza (1929-1933)
Paul Krugman (2009, 15) pravi, da je bila depresija iz leta 1929, »odvečna in nepotrebna
tragedija«. Pred zlomom je bilo veliko nesrečnih naključij in sprejetih napačnih odločitev, ki
so vodile k veliki katastrofi. Tako je Herbert Hoover (31. ameriški predsednik med leti 1929-
1933, op.a.) tik pred začetkom krize poskušal uravnotežiti proračun, FED je branil zlato
valuto na račun domačega gospodarstva in vlade niso pravočasno odobrile bankam kapitala za
njihovo reševanje. S tem se je večala panika in nestrpnost, ki se je razširila po svetu in tako
poglabljala krizo v veliko depresijo.
Najprej le kot recesija se je velika depresija začela v ZDA in zajela vse gospodarske panoge
ter se razširila v vse kapitalistične države sveta. Proizvodne cene so močno padle, industrijska
proizvodnja se je močno zmanjšala, trgovanje je upadalo. Zlom newyorške borze oktobra
1929, je predstavljal največjo borzno katastrofo do tedaj. V letih 1931-1933 se je kriza
razširila in poglobila ter dobila značaj splošne ekonomske krize. Ta je izjemno prizadela
kmetijske panoge, vzporedno s krizo v industriji pa se je izražala v katastrofalnem padcu cen
in poslabšanju položaja ruralnega prebivalstva. Kriza na področju proizvodnje je pripeljala do
rušenja denarno kreditnega mehanizma in do splošne finančne krize. Povečala se je
obremenitev bančnega sistema, rušila se je relativna stabilnost mednarodnih kreditnih
odnosov, omajana je bila stabilnost valute, rušil se je sistem dolžniških odnosov, povečevalo
število bančnih bankrotov, slabšala se je plačilna bilanca zadolženih držav, tečaji vrednostnih
papirjev so strmo padali, trg emisij je bil v vseh kapitalističnih državah ohromljen, državne
finance veliko držav so bile zaradi deficitov v kriznem stanju, prihodki od davkov so upadali
sorazmerno z zmanjševanjem kupne moči prebivalstva, prihodki carin pa sorazmerno z
upadanjem zunanje trgovine. Proti temu so znani predvsem ukrepi zahoda, s katerimi so
poizkušali zajeziti finančno katastrofo: Anglija je leta 1931 opustila zlati standard, v ZDA so
istega leta objavili začasno razpustitev bančnega sektorja in z intenzivnim investiranjem v
industrijo in kmetijstvo so želeli rešiti ameriški kapitalizem pred propadom. Globoka
ekonomska kriza je v največji meri prizadela delavski razred, čigar položaj se je slabšal z
znižanjem nominalne mezde in širjenjem brezposelnosti. V letu 1933 je ta dosegla vrhunec,
ko je bilo na svetu brez dela okoli 33 milijonov ljudi. S tem se je slabšal tudi življenjski
standard celih generacij, kar je še posebej vplivalo na zdravje in ogrožalo milijonske množice
ljudi. Od leta 1933 dalje je gospodarstvo začelo počasi in postopno okrevati, a je ciklus
vzpona gospodarstva ponovno zaustavila nova ekonomska kriza leta 1937 (Ekonomski
leksikon 1975, 293-294).
24
4.2 Kriza 1974 – 1984
Leta 1974 se je začela prva recesija po drugi svetovni vojni. Ta je zajela mednarodno
kapitalistično gospodarstvo in prizadela vse gospodarske velesile. Takrat so se trgi že malo
uskladili, česar pa ni bilo med leti 1948 in 1968, zato so se takrat tudi zmanjšale možnosti in
moč recesij. Vzroki krize so se pokazali kot prevelika povezanost in soodvisnost svetovnih
trgov in gospodarstev: Ekspanzija prejšnjih let je omogočila investicije v novo tehnologijo,
kar je povečalo dobičke in omogočilo širjenje na tuje trge, kar se je kasneje izkazalo za vzrok
hitrosti širjenja krize. Kot ukrep za zajezitev krize je do takrat veljal tiskanje svežega denarja
in s tem večanja denarja v obtoku. Kot predvideno, se ta ni obnesel, saj je povzročil inflacijo,
v nekaterih državah pa je krizo poglobila še notranje politična nestabilnost. Posledice so bile
takojšen padec BDP-ja, veliko povečanje brezposelnosti, visoka inflacija, padec proizvodnje,
poglobljena revščina in socialni nemiri (Mandel 1986, 7-16).
4.3 Gospodarska kriza leta 2008
Kot smo omenili zgoraj v besedilu, se je ekonomska kriza od njenega izbruha izjemno hitro
razširila na ostale trge. V veliko državah še vedno traja. Tam, kjer se je uradno že končala, se
še vedno čutijo posledice. Da bi razumeli, zakaj in kako se je kriza takšne razsežnosti sploh
zgodila, bomo pojasnjevali od začetka.
ZDA je v zadnjih 20-ih letih šlo zelo dobro. Z izjemno manjših pretresov, niso v gospodarstvu
imeli praktično nobenih težav. Enakomerna gospodarska rast in nizka inflacija sta ustvarili
zelo ugodne pogoje, ki so dopuščali tudi konstantni proračunski primanjkljaj, saj je skozi vsa
leta njihova potrošnja presegala prihodke. A to dolgo ni imelo nikakršnih posledic v praksi.
Enako je veljalo tudi za ostale bogate države, ki pa jim kasnejše težave prav tako kot ZDA
niso ušle. Z rastjo življenjskega standarda so rasle tudi cene nepremičnin, kar je tudi vidno na
sliki 1. Z zrahljano politiko zadolževanja so bile nepremičnine kljub vse višjim cenam,
dostopne malodane vsakomur (The Economist 2007).
Slika 1: Trend cen nepremičnin v ZDA in v Kanadi
Vir: Perry 2011.
25
Zaradi naraščajočih neporavnanih dolgov in neizpolnjevanja obveznosti kreditojemalcev
drugorazrednih hipotek so vlagatelji izgubili zaupanje v vrednostne papirje, v katere so
vlagali. Ta vpliv je povzročil vedno večji odpor proti sredstvom, pri katerih je njihov dohodek
odvisen od poplačil dolgov potrošnikov (kreditojemalcev). S tem, ko so vlagatelji prenehali s
financiranjem, so se na denarnem trgu zaradi pritiskov in že rahle panike začele povečevati
obrestne mere, ki so določale stroške posojil gospodinjstvom in malim podjetjem.
Do takrat so se ti zelo radi zadolževali, saj je stabilna gospodarska rast in občutek varnosti
spodbudila ljudi, da so najeli kredite med katerimi so bili tudi takšni, ki so se kasneje izkazali
za problematične. Ti krediti so bili zaradi vedno višjih cen nepremičnin izjemno visoki.
Stabilne razmere so ustvarile občutek varnosti delovnih mest. Velika rast sposojenih kreditov
je tako postala hkrati vzrok in posledica »zlate dobe« (zadnjih 20 let cvetenja ameriškega
gospodarstva). In kot se je izkazalo kasneje, tudi razlog za njen propad (The Economist 2007).
Človek bi mislil, da se bi pri takšnih uničujočih posledicah o krizi že kaj prej govorilo. A
temu ni bilo tako. Razlogov za to je več:
Deregulacija (odprava nacionalnih ali vladnih kontrol in pravil glede poslovanja različnih
sektorjev), ki je bila stalna praksa že iz časov Margaret Thatcher in Ronalda Reagan-a,
oblast republikancev, ki so zagovarjali minimalno vmešavanje države in načelo
svobodnega trga,
Fed s svojo politiko nizkih obrestnih mer, z namenom oživljanja gospodarstva.
A vse to se je izkazalo za pogubno kombinacijo, saj so na koncu (oziroma že kar na začetku
krize) ljudje ostajali brez hiš in stanovanj. Za to so bili krivi hipotekarni krediti z na začetku
nizkimi obrestnimi merami. Redko kdo je prebral vse klavzule v pogodbah, še posebej tiste o
spremenljivosti obrestnih mer, za katere nobeden ni verjel, da bi se res znale povišati. To je
bil povod tudi v socialno krizo. Kaj pa je povzročilo širjenje in poglabljanje recesije? Kot
krivce za to bi lahko označili bankirje, ki so hipotekarne kredite zapakirali v vrednostne
papirje in jih prodali na sekundarnem trgu. Tukaj se je pokazalo, kako precenjeni so
pravzaprav ti krediti, predvsem zaradi visokih ocen, ki so jih nepremičninski agenti dajali
nepremičninam, da bi potem banke odobrile tudi višje hipoteke in sami ustvarili višje
provizije. To je povzročilo, da so imeli vrednostni papirji, izdani na osnovi hipotek, visoke
vrednosti. Tukaj so zatajile ocenjevalne oziroma bonitetne agencije, ki niso ocenile prave
vrednosti papirjev. Problem se je razširil po vsem svetu, saj so s temi papirji trgovali tudi v
Nemčiji, Veliki Britaniji in s tem »okužili« svetovno gospodarstvo (Petrovič 2009, 55-63).
Iz ZDA je prišla kriza drugorazrednih posojil in nepremičninskega trga, kar je povzročilo
propad številnih bank, prej znanih kot stabilnih in zanesljivih institucij. Vlade Francije, Velike
Britanije in Nizozemske so dokapitalizirale večino svojih največjih bank, nacionalizirale pa so
jih Irska, Islandija, skandinavske države, Španija in Italija. Krizo so v valu začutili tudi na
Japonskem, kjer so si po 15-letni trajajoči recesiji in finančni krizi končno opomogli. A so se
z letom 2008 za njih ponovno začele finančne likvidnostne težave, predvsem zaradi valutnih
špekulacij z jenom. Že zdaj, ko kriza traja nekaj časa, je jasno, da je najmanj prizadeta
Kitajska. Že ob prvih znakih krize je znižala diskontno stopnjo centralne banke, sprejela paket
fiskalnih ukrepov, vrednih več kot 560 milijard dolarjev, s čimer je dosegla pozitivno plačilno
bilanco in velike devizne rezerve. Pomemben ukrep za oživitev gospodarstva je bilo
minimalno, a večkrat zaporedno znižanje obrestnih mer.
26
Tako je že leto dni po izbruhu krize imelo kitajsko gospodarstvo (med drugim tudi zaradi
preudarnega ravnanja države) rast 9 %. Tudi Latinska Amerika ni izvzeta iz dotične krize, a je
bila nanjo relativno dobro pripravljena in kljub težavam ni v situaciji, podobni evropski
(Štiblar 2008, 95-99).
Kriza je velikokrat tudi priložnost za razvoj dejavnosti, ki do takrat niso bile aktualne ali za
njih ni bilo potrebe niti zanimanja. Socialno podjetništvo sicer ni nova ideja, a ima pred sabo
še veliko manevrskega prostora za razvoj in širitev. Socialno podjetništvo je zelo mlada
oblika podjetništva, saj je nastala še v tem, 21. stoletju. Predstavlja nov, inovativni pristop do
razvoja socialnega kapitala, ki je vedno bolj pomemben pri vsakovrsten poslovanju. Veliko se
je od leta 2008, ko se je začela gospodarska kriza, spremenilo na področju solidarnosti in
prostovoljstva. Tako je bilo leto 2010 evropsko leto boja proti revščini in socialni
izključenosti. Takrat so z različnimi akcijami in projekti začeli iskati alternative dotedanjem
kapitalizmu, ki je z začetkom krize leta 2008 povzročil in še vedno povzroča ljudem toliko
nesreče. Novoustanovljena društva in gibanja so ponudila sveže rešitve za izhod iz krize, za
izboljšanje socialnega in duhovnega stanja ljudi. Socialno podjetništvo se lahko izvaja v
obliki invalidskih podjetij in zaposlitvenih centrov, kot jih poznamo pri nas ali pa kakorkoli
drugače, le da je namen in izvajanje pošteno ter v dobro ljudem. Je tudi dober način za
zmanjšanje in preprečevanje brezposelnosti, za reševanje katere vemo, da v kriznih časih
volje in denarja največkrat zmanjka (Semič 2010, 38-40).
27
5 GOSPODARSTVO ŠPANIJE
5.1 Zgodovinska razlaga
Španija se je stoletja spopadala z notranjimi pretresi, ki so odraz zgodovinskega dogajanja v
tej tako raznoliki državi. Pogosti udari, upori, menjavanje oblik vladavine, politična
nestabilnost so bili od nekdaj stalnica in postali že nekaj naravnega. To se je na negativni
način poznalo na gospodarstvu in posledice vidimo še danes. Španija je bila do državljanske
vojne leta 1936 izrazito kmetijska država, saj je bilo 57 % vseh delavcev zaposlenih v
poljedelstvu, izvoz pa je temeljil na življenjskih potrebščinah in surovinah. Problem
takratnega kmetijstva je bil v slabo izkoriščeni zemlji, ki je bila obdelana samo v 40-ih
procentih, v zastarelih metodah v kmetijstvu, ki niso prinašale takšnega donosa, kot bi ga
lahko in v nizki produktivnosti. Leta 1933 so v Španiji pridelali za tretjino manj pšenice na
hektar kot drugod po Evropi kljub temu, da so imeli zelo dobre možnosti za namakanje, ki pa
jih niso znali izkoristiti. Eden izmed razlogov za to je bilo razdrobljeno zemljiško lastništvo in
katoliška cerkev, ki ima v Španiji že od nekdaj izrazito močan vpliv. Ta je skozi zgodovino
postala največji zemljiški lastnik v industrijskih podjetjih, bankah, hišah po mestih… Težava
Španije je bil tudi presežek industrijskih strojev, ki so jih v prvi svetovni vojni potrebovali za
izdelavo vojnega orožja in ostalih vojnih potreb vojskujočih sil. Tudi zunanje trgovine Španija
ni mogla razviti zaradi protekcionizma in izjemno visokih carin, zaradi katerih se drugim
državam ni splačalo uvažati. Domače prebivalstvo, večinoma agrarno, pa tudi ni imelo dovolj
denarja, da bi kupovali drage španske izdelke. Že takrat je polotok pestila visoka
brezposelnost in niso marali dejstva, da je bilo največ njihovega kapitala tujega izvora;
predvsem francoskega in angleškega. Industrija se je sčasoma skoncentrirala na urbana
središča; na primer, samo v Barceloni je bilo 40 % celotne industrije (Košir in Strašek 1937,
1-7).
5.2 Gospodarske značilnosti
V prejšnjem poglavju smo videli, da se Španija z gospodarskimi težavami spopada že
desetletja. Tako je v primerjavi z ostalimi velikimi zahodnoevropskimi državami v
precejšnjem zaostanku in ima slabše ekonomske rezultate. Nekaj razlogov smo že spoznali, v
nadaljevanju pa bomo bolj celovito pogledali narodno gospodarstvo, njegove značilnosti in še
posebej pozornost posvetili področju brezposelnosti.
Zaostalost se kaže med drugim tudi v ravni dohodka prebivalstva, ki je bil vselej nižji od
primerljivih držav, le z Italijo je bila Španija nekje v istem rangu. A je bila Italija tista, ki je
Španijo po letu 1934 v gospodarskem smislu občutno prehitela. Obe sta bili sicer še skupaj z
Grčijo in Portugalsko uvrščeni v »periferna gospodarstva južne Evrope«. Tem državam je v
19. stoletju, ko so s procesom industrializacije imele priložnost stopiti v korak razvitosti z
velikimi evropskimi velesilami, spodletelo in vse do danes (razen Italije) niso uspele dohiteti
ostalih, uspešnejših. Ekonomski in vsesplošni položaj Španije se je namreč izjemno poslabšal
v času državljanske vojne med letoma 1936 in 1939 ter Francove diktature, ki ji je sledila. V
tem času je Španiji gospodarsko gledano šlo tako slabo, kot še nikoli poprej. Z uvedbo novega
režima je gospodarstvo stagniralo oziroma celo nazadovalo, kršene so bile človekove osnovne
pravice in svoboščine, trg dela je bil izjemno nefleksibilen in plače omejene, kar je bila
posledica prepovedi delovanja sindikatov. Rast dohodka na prebivalca, ki je bila pred
državljansko vojno še stabilna, se je naenkrat zaustavila. Gospodarstvo se je izoliralo od tujih
trgov in skoraj popolnoma zaprlo, uvedena je bila avtarkija.
28
Z nacionalističnim gospodarskim planom so želeli zagotoviti samozadostnost in neodvisnost
od uvoza in tujih investicij. Cilj je bilo gospodarstvo, ki bi omogočalo proizvodnjo in porabo
vsega, kar nastane na domačih tleh. Tega niso dosegli, malodušje in represija sta se samo
poglabljali, tudi gospodarsko gledano je Španija do leta 1950 izgubila izjemen potencial, ki bi
ga lahko razvila v drugačnih družbeno-političnih razmerah. Njihov položaj se je izboljšal šele
po koncu 2. svetovne vojne, ko so se Italija, Španija, Portugalska in Italija pospešeno začele
razvijati. S tem so se odprle nove možnosti za tuje investicije in za turizem, ki je še danes ena
izmed najbolj pomembnih in dobičkonosnih panog v Španiji. Glavne razloge za počasen
napredek lahko torej strnemo v sledeče (Živec 2007, 10-19):
· težave z zemljišči in neproduktivnost le-teh,
· neorganiziranost in neučinkovitost javnih financ,
· odsotnost tradicije podjetništva,
· varčevanje pri investicijah v infrastrukturo, tehnologijo in izobraževanje, kar je
povzročilo vztrajne probleme z brezposelnostjo.
5.3 Brezposelnost
Veliko je vzgibov in neravnovesij v gospodarstvu neke države, ki povzročijo višjo
brezposelnost. V nadaljevanju bomo poskusili razložiti, zakaj ima Španije takšne težave z
brezposelnostjo in kako se s tem spopada.
Španija je do leta 2008 imela stabilno stopnjo brezposelnosti, z minimalnimi nihanji je bila ta
do 10 %. Ko pa se je kriza razmahnila in prizadejala vedno več škode različnim institucijam,
se je javno finančna situacija te sredozemske države samo še slabšala in čeprav so španske
oblasti še pred kratkim zagotavljale, da ne bodo potrebovali finančne pomoči EU, se je
izkazalo drugače. Do konca marca 2012 je Španija zabeležila rekordno 24,4 % stopnjo
brezposelnosti, kar pomeni, da je bilo brez dela 5,64 milijona ljudi in s tem postala država EU
z najvišjo brezposelnostjo. Obenem je Španija ponovno uradno v recesiji, potem ko je kazalo,
da se je že izvlekla. Posledično se je za slabe 4 % zmanjšala tudi potrošnja, ki je sicer že prej
padala 21 mesecev zapored. Celotna situacija ima zelo slabe učinke na narodno gospodarstvo,
saj znižuje prihodke s strani davkov in veča odhodke zaradi vedno več podeljenih socialnih in
drugih pomoči. Zato so že prej vpeljali različne ukrepe za zajezitev porasta brezposelnosti in
njenih negativnih posledic, a večjih uspehov ni bilo zaznati. Po objavi teh številk, bo vlada
ukrepala z rezi v odpravnine in z zamrznitvijo plač ter pokojnin. Vse skupaj še poslabšuje
politična nestabilnost, saj se sindikati nikakor ne strinjajo s predlaganimi ukrepi in
organizirajo množične proteste in stavke. Posledica vsega je nižja bonitetna ocena Španije, ki
ji jo je za dve stopnji kmalu po objavi teh zaskrbljujočih številk znižala bonitetna agencija
Standard & Poor in sicer na BBB+ (8. mesto od 22-ih, op.a.). Največji izziv za zdaj za
Španijo predstavlja znižanje javno-finančnega primanjkljaja in dolga, da bo lahko svoje
gospodarstvo ponovno postavila na noge (BBC 2012).
29
Slika 2: Gibanje stopnje brezposelnosti v Španiji od leta 1980 do 2010
Vir: Index Mundi 2011a.
Iz slike 2 lahko razberemo, da je Španija imela od 80. let naprej precej visoko brezposelnost,
ki se je z nihanji skozi leta ohranila vse do leta 1994. Takrat pa je začela upadati in bila dokaj
stabilna in za polovico nižja, vse do izbruha krize leta 2008.
Španija se tako s problemom brezposelnosti bori že zelo dolgo. Toda kateri so tisti glavni
razlogi, za takšno stanje, ki jih lahko izpostavimo? Zraven visoke brezposelnosti se je od leta
1973 naprej zmanjševalo število delovne sile (zaposleni in tisti, ki aktivno iščejo delo) in
stopnja zaposlenosti. Razloga za to sta predvsem krčenje kmetijske panoge, ki je prej
predstavljala velik del zaposlitvenih možnosti, in selitev Špancev v zahodnoevropske države.
Hkrati je porast brezposelnosti spremljala rahla dezinflacija. Drugače je bila inflacija velik
problem v španskem gospodarstvu, sploh po naftnih šokih in koncu Francove diktature v 70.
letih. Izvor brezposelnosti lahko razložimo skozi dva vidika (Dolado in Jimeno 1997, 1282 –
1285):
· Neugodne razmere, ki so izvirale še iz Francove vladavine (protekcionizem,
avtoritaren in patriarhalen trg dela, zgoščenost proizvodnje v energetsko intenzivnih
panogah), so naredile na gospodarstvu veliko škodo in ko je bilo diktature konec, so
prišli naftni šoki, ki so ga ravno tako prizadeli. Oboje je šlo z roko v roki z dejstvom,
da ima v Španiji katoliška Cerkev zelo velik vpliv, kar se je poznalo v deležu ženske
delovne sile, ki je bil izjemno majhen. Kot faktor, ki je lahko delno kriv za visoko
stopnjo brezposelnosti se omenja tudi nizko povpraševanje in potrošnja, ki je
pravzaprav smiselna, glede na ekonomsko situacijo ljudi.
· Razlog za to, da je tudi današnja stopnja brezposelnosti tako visoka, je vztrajnost le-te
skozi desetletja. Zapuščina, ki obsega (pre)veliko zaščito delovnih mest, višino in
trajanje nadomestil za brezposelnost ter višanje davkov od dohodkov za zaposlene,
veliko pripomore k visoki brezposelnosti. Vse to je vodilo v nefleksibilnost in
neodzivnost celega državnega sistema s trgom dela vred. Skupaj z izjemno počasno
dezinflacijo, sta to vzroka za (ponovno) visoko brezposelnost.
30
6 GOSPODARSTVO NEMČIJE
Nemško gospodarstvo je po BDP- ju (preračunan po PPP) največje v Evropi in peto največje
na svetu. Je vodilni izvoznik strojev, vozil, kemikalij in gospodinjskih aparatov ter »ustvari«
oziroma izobrazi večinoma visokokvalificirano delovno silo, ki si delo velikokrat išče v
tujini. A dolgoročno, stabilno gospodarsko rast zavirajo zaskrbljujoče demografske razmere, s
katerimi se Nemci soočajo že dolgo časa. Zaradi nizke rodnosti in upada neto priseljevanja
trpi predvsem sistem socialnega varstva in so zato bile potrebne strukturne reforme. Te je v
letih 1998 – 2005, ko je bil nemški kancler, vpeljal Gerhard Schroeder. Z njimi je uspešno
znižal do tedaj konstanto visoko brezposelnost, pa tudi nizko povprečno gospodarsko rast mu
je uspelo občutno dvigniti. Za zelo uspešnega se je izkazal ukrep subvencioniranega
delovnega časa. K okrevanju je pripomoglo tudi povečanje proizvodnih naročil in izvoza,
predvsem s strani držav izven Evro območja. V letu 2011 se je situacija nekoliko poslabšala,
skupaj z razmerami v večini ostalih držav EU. Zmanjšal je se izvoz,a se je hkrati povečalo
domače povpraševanje, ki postaja vedno bolj pomemben dejavnik v razcvetu nemškega
gospodarstva. Tudi kanclerka Angela Merkel je med letoma 2008 in 2009 objavila spodbude
in prizadevanja za stabilizacijo, ki so vključevale davčne olajšave za dobrohoten vpliv na
gospodarstvo. To je na začetku sicer povzročilo, da je se povečal proračunski primanjkljaj na
3,3 % BDP-ja, a se je že leto zatem zaradi manjše državne porabe in višjih prihodkov iz
davkov, zmanjšal na 1,7 % BDP-ja (CIA – The World Factbook 2012).
6.1 Zgodovinsko ozadje4
Srednjeveška Nemčija je bila razdeljena na nešteto rivalskih kraljestev, kneževin, vojvodin,
škofij in samostojnih mest. Gospodarsko, politično in človeško preživetje je narekovalo, da se
pripadniki določenega območja ne širijo čez svoje meje, ampak da ostanejo na domačem
ozemlju. To je pomenilo večni boj in trud, sodelovanje in pajdašenje z enimi narodi, rivalstvo
z drugimi in složnost med samimi seboj. Nemška potreba in želja po varčevanju naj bi izvirala
prav od tukaj; iz politične, vojaške in ekonomske negotovosti. Že v srednjem veku je Nemčija
razvila močno gospodarstvo, ki je temeljilo na cehovskih združenjih in obrtnikih in tukaj
imata svoje zametke kapitalizem in merkantilizem. V tem času se je začelo trgovanje zunaj
meja takratnega nemškega ozemlja, v čemer se je začel današnji še kako pomemben izvoz. Iz
srednjega veka izvira tudi nemška tradicija kvalitetnih in trajnostnih izdelkov, natančneje cehi
so bili začetniki in pobudniki. Noben obrtnik ni mogel trgovati s svojimi izdelki, če prej ti
niso bili pregledani in ugotovljeni za primerne ter certificirani.
Industrijska revolucija se je v Nemčiji zgodila šele dolgo po tem, ko se je že pojavila v Veliki
Britaniji. Vlade zveznih dežel so podpirale lokalno industrijo, saj niso hotele zaostajati v
razvoju. Tukaj ima temelje podjetništvo, ki so ga oblasti zelo podpirale. Skozi vso 19. stoletje
je sledil vsesplošni napredek industrije in prometa.
Razvoj celotne države pa glede na njeno velikost ni mogel biti vsepovsod enak. Tako so
severne dežele od južnih bogatejše z naravnimi bogastvi, medtem ko so bila širna področja od
vzhoda do zahoda vsa kmetijska. Zaradi pomanjkanja naravnih bogastev, so se na jugu
usmerili v podjetništvo, turizem, obrtništvo ter ohranili samosvoj duh, nepovezan z
vladavinami.
4 Povzeto po Smyser 1996.
31
Banke so igrale glavno vlogo pri financiranju nemškega gospodarstva in industrije ter imele
pomembno vlogo pri oblikovanju združenj industrialcev, kasneje znanih kot karteli. Različne
banke so ustvarjale kartele v raznovrstnih industrijskih panogah. Pogodbe, ki so bile vezane
na njihovo delovanje, so bile sicer legalne in zavezujoče na nemškem ozemlju medtem ko so
bile v Veliki Britaniji in ZDA neveljavne in celo nelegalne.
Do leta 1914 se je nemška ekonomija le izboljševala in rast višala. Obdobje prve svetovne
vojne pa je tako v Nemčiji kot tudi v ostalih udeleženkah, povzročilo izjemno veliko škode.
Celo John Maynard Keynes je za Versajsko pogodbo dejal, da je ta uničujoča tako za Nemčijo
kot tudi za globalno blaginjo in uspeh. Po koncu prve svetovne vojne, v zgodnjih 20. letih je
sledilo obdobje visoke inflacije in brezposelnosti, ki sta omajali in oslabili sistem socialnega
skrbstva in politično stabilnost. Padla je tudi vrednost takratni nacionalni valuti, Reichsmarki.
In komaj, ko se je sredi 20-ih let stanje že izboljševalo, je prišlo leto 1929 in Velika depresija.
Ta je izbrisala vse sledi truda prejšnje gospodarske prosperitete, kar je zelo olajšalo in
naredilo ugodne razmere za prihod Adolfa Hitlerja na oblast. Med letoma 1933 in 1945 se je
nemško gospodarstvo pravzaprav dobro razvijalo. Seveda so napredovali tisti sektorji, za
katere je Hitler odobril subvencije in imel od njih neposredno vojaško korist in avtarkijo, ki jo
je zagovarjal. A to ni trajalo v neskončnost, saj je imperij tretjega rajha neslavno propadel
maja 1945, ko je bila v ruševinah praktično vsa država.
Nekaj let, ki je sledilo koncu vojne, je bilo za večino Nemcev tragično in nevzdržno. Mesta in
domovi ljudi so bila porušena, inflacija vsak dan višja, vladalo je vsesplošno pomanjkanje
osnovnih dobrin in vzdušje med ljudmi je bilo ubijajoče. A to tistih na vodilnih položajih in
ljudi na splošno ni odvrnilo od želje po izgradnji hiš, svojih življenj in boljši prihodnosti.
Gradili so iz nič, tako da so imeli možnost zgraditi izjemno uspešno gospodarstvo ali pa
potoniti. Uresničili so seveda prvo možnost, saj je od takrat naprej Nemčija, z manjšimi
nihanji, uspela pridobiti status svetovne ekonomske velesile in ta naslov je za njih povsem
zaslužen.
6.2 Vpetost v mednarodno okolje
Nemško gospodarstvo je izjemno pomembno. Zaradi velikosti, pa tudi, ker so od njega
odvisna mnoga druga gospodarstva in panoge po celem svetu. V Sloveniji smo najbolj odvisni
ravno od uspešnosti nemškega gospodarstva. Ta je namreč najpomembnejša
zunanjetrgovinska partnerica, saj obseg blagovne menjave Slovenije z Nemčijo meri kar
petino celotne. Ne gre samo za povezavo Nemčija – Slovenija, ampak za splet trgov Nemčije,
Italije, Avstrije, Slovenije, pa tudi Hrvaške, ki so vsi med seboj povezani, a najbolj odvisni od
nemških rezultatov. Leta 2010, 2 leti po začetku krize je imela Nemčija še težave, čeprav se ji
je že napovedovala 1,25 % gospodarska rast. Probleme je imela z nezadostnimi investicijami,
saj zaradi pomanjkanja denarja na trgu banke niso rade odobravale kreditov. So pa že v letu
2009 spet začeli izvažati, kar je bilo izjemno pomembno zaradi izvozne naravnanosti
nemškega gospodarstva. V največjih težavah se je na začetku krize znašla strojegradnja in
avtomobilska industrija, a za obe je značilno, da se kljub začetnem hitrem padcu, stanje hitro
popravi in normalizira. Edino kar zna gospodarsko rast upočasniti, je povečana brezposelnost,
če bi do tega seveda prišlo. A že na začetku je vlada z dobrimi ukrepi uspela omejiti
naraščanje brezposelnosti, tako da ni prišlo do nacionalnih razsežnosti. Seveda pa ne moremo
z gotovostjo trditi, da do tega še ne bo prišlo (Kocbek 2010).
32
6.3 Nemčija in brezposelnost
Nemška brezposelnost se je skozi zgodovino spreminjala v širokih intervalih. Pred
svetovnima vojnama gospodarstvu ni povzročala problemov, a se je to s I. svetovno vojno
spremenilo. Vse do razdelitve Nemčije, si ta ni opomogla od pretresov. Že leta 1949 se je
Nemčija razdelila na dva dela: vzhodnega, socialističnega in zahodnega, kapitalističnega. Nad
vzhodnim delom je kmalu po koncu II. svetovne vojne nadzor prevzela Sovjetska zveza in
uvedla svojo ureditev. Razmere med vzhodom in zahodom so bile ostre že pred postavitvijo
Berlinskega zidu, ki pa je leta 1961, ko so ga na skrivaj zgradili, za nadaljnjih 28 let ločil
glavno mesto. Vzhodna (DDR) in zahodna Nemčija (BRD) sta postali državi, vsaka zase.
Ekonomske razmere so bile sistemu primerne. Na zahodu so s pomočjo zavezniških sil in
Marshallovega plana pospešeno obnavljali gospodarstvo. S pomočjo slednjega so v zahodni
Nemčiji uspeli znižati dolg na 20 % BDP medtem ko je dolg ostale zahodne Evrope visel pri
okoli 50 % BDP (Ritschl 2012).
V letih, ko je bila današnja Nemčija razdeljena na dva dela, so se ustvarile določene
ekonomske razlike. Medtem ko je zahod doživljal ekspanzijo na raznoraznih področjih, so v
vzhodnem delu omejili proizvodnjo na le določene izdelke. Kljub temu da je v vzhodni
Nemčiji bila stopnja brezposelnost približno dvakratna tisti v zahodni, so tja »uvažali« poceni
delovno silo iz drugih Sovjetskih republik. Po padcu Berlinskega zidu leta 1989, so Nemci
pričakovali, da bo gospodarsko stanje vzhoda v kratkem času prišlo na stopnjo zahoda. A to
se še vse do leta 2000 ni zgodilo. Prehod je bil počasen, bivša vzhodna Nemčija nikakor ni
mogla dohajati cvetečega zahoda.
Na prehodu v 21. stoletje je vzhodni del Nemčije še vedno beležil izjemno visoko 20 %
brezposelnost. Razlog je bil v tem, da so v socializmu delo lahko dobili vsi. Omejitev je bila
le politična pripadnost. Potrebe po resursih in delovni sili so bile velike, saj se je na veliko
proizvajalo, da so le izpolnili proizvodne kvote. A to jim ni prav nič pomagalo, ko je bilo
socializma konec, saj je tako kot v ostalih socialističnih državah po Evropi, naenkrat brez dela
ostalo ogromno število ljudi. Nastali so sicer novi obrati in podjetja, a vseh, ki so prej imeli
delo, le niso mogli zaposliti in tako je nastopila masovna brezposelnost.
Med leti 1989 in 1993 je v vzhodnem delu Nemčije delo izgubilo približno polovica prej
zaposlenih. Oblasti so se takrat z različnimi ukrepi aktivnega zaposlovanja in prekvalifikacij
trudile zajeziti naraščajočo brezposelnost, a so se tega lotili napačno, saj niso imeli dovolj
znanja, kakšna prekvalifikacija bi bila potrebna za novo nastali zasebni trg dela. Še posebej
ogrožena skupina so bili starejši brezposelni, ki se novo nastali kapitalistični ureditvi nikakor
niso mogli privaditi in najti primernega dela. Skozi leta, do začetka leta 2000, se je vzhodno
nemško gospodarstvo začelo usklajevati z zahodnim, kar je financirala bivša BRD (Seliger
2001).
Danes se brezposelnost in ostali gospodarski kazalci ne merijo več za vzhodno in zahodno
Nemčijo posebej, zato v nadaljevanju govorimo o Nemčiji, kot jo poznamo danes.
33
Do začetka gospodarske krize leta 2008, je Nemčija postala vodilno evropsko in svetovno
gospodarstvo. K temu je spadala tudi stabilna stopnja brezposelnosti, ki je bila po letu 2005
nižja kot le redko v zgodovini. Kot tako jim jo je uspelo obdržati vseskozi do danes. Kako je
to mogoče? Nemčija je s svojim sistemom lahko vzor vsem razvitim gospodarstvom. Z
manjšimi poskoki od začetka krize, je Nemčija do junija 2012 uspela stopnjo brezposelnosti
celo znižati na rekordnih 6,7 %. Izpad izvoza, ki je posledica slabih ekonomskih rezultatov
ostalih članic Evra, je nadomestilo domače povpraševanje po nemških izdelkih, kar se je
izkazalo za zelo dobro nadomestilo (Parkin 2012).
Ukrep subvencioniranega krajšega delovnega časa je tisti, ki naj bi rešil nemško gospodarstvo
pred uničujočo in množično brezposelnostjo. Tega je kanclerka Angela Merkel vpeljala kmalu
po začetku krize leta 2008. Shema sofinanciranja zaposlenih, poimenovana »Kurzarbeit« da
država subvencionira do 67 % neto plače na zaposlenega, če ta za delodajalca med
ekonomsko stagnacijo predstavlja prevelik strošek. Ko je zaposleni del programa, mu
prispevke, kot so zdravstveni, pokojninski, bolniške, socialne pomoči, krije Zavod za
zaposlovanje. Če se dela za nekoga ne more najti, se ta lahko odloči za prekvalifikacijo, ki mu
jo prav tako plača Zavod za zaposlovanje. Menijo namreč, da lahko dodatna znanja in veščine
pridejo prav, ko bo gospodarstvo bolj cvetelo. »Kurzarbeit« pa ni naletel samo na pozitivne
odzive. Na Inštitutu za raziskovanje zaposlenosti menijo, da se s tem ustvarjajo umetni pogoji
za zaposlitve, ki nimajo več prihodnosti in da predstavlja prevelik strošek za proračun
(Warren 2010).
Slika 3: Gibanje brezposelnosti v Nemčiji od leta 1999 do 2010
Vir: Index Mundi 2011b.
Na sliki 3 vidimo gibanje brezposelnosti v Nemčiji od leta 1999 do 2010. Leta 1999 je bila
brezposelnost še okoli 10 % , kar je celo več od ravni brezposelnosti leta 2012. Na takšni
stopnji je brezposelnost z manjšimi nihanji ostala vse do leta 2005, ko se je zaradi zelo
uspešnih vladnih ukrepov znižala na okoli 7 %. Za okoli 1 % se je stopnja sicer zvišala po
krizi, ki se je začela leta 2008, a se je do danes (junij 2012, op.a.) ponovno zmanjšala na cca.
6,5 %, kar jo uvršča med na tem področju najuspešnejše članice EU.
34
7 PRIMERJAVA PRIZADETOSTI OBEH GOSPODARSTEV
Že zgoraj v besedilu smo ponekod ugotavljali razlike med gospodarsko predstavo Nemčijo in
Španije. Na tako različne rezultate danes so imeli vpliv mnogi dogodki v zgodovini. Ti so
tako ali drugače zaznamovali razvoj določenega gospodarstva, da so sledi vidne še danes.
Španija ima problem, ker vsakič, ko ima možnost za razvoj in ji že gre bolje, pride nek nov
šok in jo spet pahne par let nazaj. Pri tem jo ovirata stalna politična in družbena nestabilnost
ter neenotnost, ki je prav gotovo zaviralni faktor napredka. Španijo je še posebej prizadela
finančna kriza, ki se je začela leta 2008, saj so se pokazale nepravilnosti v delovanju bank in
pomanjkanje kapitala. Obenem pri visokih cenah vztraja tudi izjemno visoka stopnja
brezposelnosti.
Povprečna stopnja brezposelnost je v Evro območju 17-ih članic letos dosegla 11 %.
Evropska komisija je kmalu po objavi teh številk sporočila, da je to dvakratna številka, s
katero se lahko pohvali Nemčija. Popolnoma drugačna zgodba se dogaja s Španijo, ki je sredi
finančne, gospodarske, politične in družbene krize. Medtem ko se premier Mariano Rajoy
trudi rešiti španske banke pred ponovno recesijo, se je stopnja brezposelnosti povzpela na
24,4 %, kar je celo višje celo od Grčije, ki jo je večina evropskih držav že odpisala iz Evro
območja.
Frank-Juergen Weise, direktor nuremberškega Zavoda za zaposlovanje je dejal, da
povpraševanje po delavcih v Nemčiji še vedno ostaja na visokem nivoju in tako trenda višje
brezposelnosti v bližnji prihodnosti ni za pričakovati. To velja za skoraj vse industrije, kar na
Zavodu redno merijo z Indeksom prostih delovnih mest, BA-X. Med zaposlitvenimi
možnostmi pa prednjačijo trgovine na drobno in debelo in ponudniki zdravstvenih in socialnih
storitev (Parkin 2012).
Slika 4: Stopnja brezposelnosti Španije in Nemčije od leta 1980 do 2010
Vir: Index Mundi 2011c.
35
Na sliki 4 vidimo izrazito razliko med stopnjama brezposelnosti Španije (modra črta) in
Nemčije (rjava). Le od leta 1999 do začetka krize leta 2008 se je trend obrnil in je
brezposelnost v Španiji padala ter v Nemčiji rasla. Španija je v tistem času končno dobila
zagon, ki ga je zaustavila finančna kriza.
Odnosi med Nemčijo in Španijo niso nikoli bili slabi kljub temu da sta si po več značilnostih
državi precej različni. Se pa zna zgoditi, da bo omajan mednarodni ugled Španije zdaj, ko se
je njihova javno-finančna situacija tako poslabšala, da morajo zaprositi za finančno pomoč in
reševanje bank. A kljub temu so se še v sredini junija 2012 srečali predstavniki Francije,
Španije, Nemčije in Italije, da se dogovorijo o Evropskem paktu rasti. Španski premier
Mariano Rajoy, na novo izvoljeni francoski predsednik Francois Hollande, italijanski premier
Mario Monti in nemška kanclerka Angela Merkel so se pogovarjali o stabilnosti Evro
območja in njegove prihodnosti. Glavni cilj je pa bil sklenitev pakta o rasti, vrednega 130
milijard evrov. Ta naj bi pomagal Evropi na poti do okrevanja. Zavedajo se, da ta pakt in pa
tudi samo varčevanje ne bosta rešila nastale situacije, ampak bo potrebno še veliko več. Za
dodatne ukrepe se bodo znova sešli naslednji teden. Še vedno je ogrožena tudi skupna
evropska valuta, evro. Za stabilnost tega, morajo po besedah Merklove, več truda vložiti
finančni trgi in udeleženci, saj samo regulacija države ne bo dovolj. Prav tako je nemška
kanclerka izrazila nasprotovanje zagotovitvi pomoči španskim bankam, saj raziskave kažejo
na netransparentno in celo goljufivo delovanje na trgu (Spiegel 2012).
A za Špance to ni ovira in so že par dni za tem zasedanjem objavili, koliko potrebujejo za
reševanje svojih bank. Denar, če bo do tega prišlo, bo zagotovila EU preko svojih programov
in shem financiranja. Po ocenah strokovnjakov bi naj potrebovali med 65 in 77 milijard evrov.
Objava, da bodo zaprosili za pomoč, je bila v javnosti in v EU dobro sprejeta, saj upajo, da bo
pozitivno vplivala na rezultate finančnih trgov (Teevs 2012).
Čeprav odklonilna, bo Nemčija Španijo verjetno podprla pri prošnjah za pomoč, kot so storili
že v primeru Grčije. Nemčija ima veliko povezav z velikimi evropskimi bankami in bi v
primeru, da te propadejo sama zabredla v težave. A med komunikacijo predstavnikov
omenjenih držav se opazi razlika v dojemanju nastale situacije. Nemci kot navadno previdni,
natančni in skeptični in Španci, ki v zadnjem trenutku poskušajo rešit, kar se rešiti da. A vidi
se, da so razmere resne in so jih končno začeli jemati resno. Ogrožena je prihodnost vseh nas
in vsi lahko izgubimo marsikaj, če posamezniki delajo samo in zgolj v dobro sebe.
V tabeli 2 lahko vidimo dve veliki razliki med primerjanima državama. Prva je očitna razlika
v stopnje brezposelnosti, ki je v Nemčiji skozi opazovana leta vedno bila nižja kot v Španiji.
Druga razlika pa je glede na spolno strukturo brezposelnih. V Španiji je (bilo) brezposelnih
več žensk kot moških. To lahko pripišemo določenim kulturnim in družbenim značilnostim,
kot na primer močnemu vplivu katoliške Cerkve, ki daje patriarhalni družinski ureditvi
največjo prednost.
36
Tabela 2: Povprečna letna stopnja brezposelnosti po spolu od leta 1991 do 2011, v %
Ženske
Leto
Evropska unija
Nemčija
Španija
Leto
Evropska unija
Nemčija
Španija
1991 : 7,0 21,4 1991 : 4,5 10,8
1992 : 8,5 22,9 1992 : 5,2 12,6
1993 : 9,6 26,1 1993 : 6,5 16,7
1994 : 10,1 28,1 1994 : 7,2 17,4
1995 : 9,7 27,0 1995 : 7,2 15,8
1996 : 9,9 25,7 1996 : 8,2 15,1
1997 : 10,5 24,4 1997 : 9,0 13,7
1998 : 10,2 22,6 1998 : 8,9 11,7
1999 : 9,1 19,3 1999 : 8,2 9,4
2000 10,0 8,4 17,0 2000 7,8 7,7 8,2
2001 9,6 7,9 15,1 2001 7,7 7,8 7,5
2002 9,8 8,5 16,2 2002 8,2 8,8 8,2
2003 9,9 9,4 15,8 2003 8,5 10,1 8,4
2004 10,1 10,2 14,8 2004 8,6 10,7 8,1
2005 9,8 11,0 12,2 2005 8,4 11,6 7,1
2006 9,0 10,2 11,6 2006 7,6 10,3 6,3
2007 7,9 8,8 10,9 2007 6,6 8,6 6,4
2008 7,6 7,7 13,0 2008 6,7 7,4 10,1
2009 9,0 7,3 18,4 2009 9,1 8,1 17,7
2010 9,6 6,6 20,5 2010 9,7 7,5 19,7
2011 9,8 5,6 22,2 2011 9,6 6,2 21,2
Vir: Eurostat 2012.
Prva značilnost, ki smo jo opazili, so velike razlike med brezposelnostjo žensk in moških. Pri
ženskah je stopnja brezposelnosti v Nemčiji skozi vsa opazovana leta 2 do 3-krat nižja kot v
Španiji, a še vedno višja kot pri moških. Tudi evropsko povprečje stopnje brezposelnosti je (z
izjemo 5-ih let) pri ženskah višje kot nemško. Pri moških je slika drugačna; Nemcev brez dela
je bilo povprečno več kot ostalih Evropejcev, kar je zanimiv podatek glede na podatke pri
ženskah. Španija po spolu ne odstopa od evropskega povprečja; prav tako moških kot žensk je
bilo vsako leto več brezposelnih kot povprečno v Evropi. Španija ima izjemno velike razlike
med brezposelnostjo žensk in moških. Stopnja slednjih, ki so brez dela, je vseskozi manjša kot
pri ženskah, v povprečju nekje za 50 %. Tako se je stopnja brezposelnosti pri moških začela
zniževati že leta 1994 in je najnižjo vrednosti dosegla leta 2006 in 2007, ko je bila stopnja
brezposelnosti 6,3 in 6,4 %. Pri ženskah se je brezposelnost začela zniževati šele leta 2001 in
se je ta trend nadaljeval do leta 2007, ko je bila brezposelnost 10,9 %. To stanje ni trajalo
dolgo, saj se je kmalu brezposelnost spet strmo vzpela, takoj po začetku krize leta 2008.
Problem brezposelnosti mladih je med vsemi državami Evropske unije še posebej značilen za
Španijo. Kot vidimo v tabeli 3, ima Španija bistveno višjo stopnjo brezposelnosti med
mladimi kot Nemčija. Ta je od leta 1991 do leta 2009 nihala med 22 in 40 %.
Moški
37
Položaj te starostne skupine je izjemno poslabšala gospodarska kriza, saj je že leta 2007
stopnja brezposelnosti mladih začela ponovno rasti in je leta 2011 dosegla rekordnih 46, 4 %.
Vseskozi je špansko povprečje višje tudi od evropskega. Temu pa ni tako v Nemčiji. Tam je
največ mladih bilo brez dela leta 2005, po tem letu je številka postopno upadala. Prav tako so
v celotnem opazovanem obdobju uspeli obdržati nižje povprečje kot v celotni Evropski uniji.
Problem brezposelnosti med mladimi ima velik posredni in neposredni vpliv. Neposredno
vpliva tako na trenutni kot tudi bodoči socialni in ekonomski položaj te starostne skupine,
posredno pa na širše stanje gospodarstva. Razlogi za brezposelnost mladih do 25 let so
drugačni kot tisti za brezposelnost starejših. Na visoko brezposelnost mladih v Španiji najbolj
vplivata pomanjkljiv izobraževalni sistem in trg dela. Na področju izobraževanja sta najbolj
vidna problema predčasni izpisa učencev iz šol in polarizacija izobraževanja. Na trgu dela pa
razloge za visoko brezposelnost mladih lahko iščemo v razdrobljenosti le-tega in v
neučinkoviti politiki zaposlovanja. Izobraževalni sistem in razvoj trga dela sta tesno
povezana. Da je prehod posameznika iz izobraževanja na trg dela uspešen, je pomembno
šolanje, ki so ga deležni učenci že od zgodnjih let starosti, pa tudi zaposlitvene možnosti in
mentaliteta aktivne delovne sile. V Španiji je visoko brezposelnost mladih povzročil ravno
neučinkovit prehod oziroma neuspešna vključitev posameznika na trg dela, ki je posledica
nezaključenega ali nezadostnega izobraževanja. Podrobneje so razlogi za brezposelnost
mladih v Španiji naslednji (Garcia 2011, 3-14):
· Nedokončano šolanje: Španija ima poleg Malte in Portugalske najvišji delež mladih,
ki niso dokončali druge stopnje višješolske izobrazbe (univerzitetna diploma) in niso
udeleženi v nobenem drugem izobraževalnem programu ali usposabljanju. Tovrstna
kvalifikacija namreč znatno poveča možnost zaposlitve, ki pa jo ti mladi izgubijo s
tem, ko se ne odločijo za nadaljnje izobraževanje ali specializacijo.
· Polarizacija in neravnovesje v izobraževalnem sistemu: V zadnjih treh desetletjih se je
v Španiji izjemno razvil univerzitetni del izobraževalnega sistema. S tem se je
povečalo tudi število študentov, ki se odločijo za študij. Ta pojav sam po sebi ne bi bil
problem, če bi bila povpraševanje in ponudba pridobljenih profilov diplomantov v
ravnovesju. Vendar preveč mladih študira za poklice, ki nikoli ne bodo dovolj
zaposljivi, da bi vsi dobili delo.
· Razdrobljenost trga dela: Delodajalci raje zaposlujejo mlade ljudi brez izkušenj le za
določen čas, saj na začetku ne vedo, kako produktivni bodo. Ta pojav je znan kot
problem začasne zaposlitve oziroma zaposlitve za določen čas. Mladi s tem sicer
dobijo začasno delo, a le v 12% po lastni volji sprejmejo takšne pogodbe, saj bi
drugače izgubili delo. Začasna zaposlitev lahko vodi v ponavljajoče se stanje, ki pa se
lahko izkaže za past začasnih pogodb, brezposelnosti in omejenih možnosti
nadaljnjega izobraževanja.
· Neučinkovitost aktivne politike trga dela: Ta glede na število udeležencev v tem
programu sicer velja za uspešno, a je problem v nezadostnosti finančnih sredstev, ki bi
brezposelnim omogočala celovito vključitev na trg dela.
· Udeležba na trgu dela in učinek malodušja: Nespodbudno stanje na trgu dela vpliva na
splošno klimo in s tem tudi na voljo ljudi. Od začetka krize leta 2008 je znatno naraslo
število neaktivnih mladih, ki bi morda lahko delali, a pod velikim vplivom t.i. »učinka
malodušja«. Zaradi negativnih napovedi mladi dalj časa študirajo, opravljajo
kratkotrajna študentska dela, kar pa dolgoročno ni dobro ne za njih, ne za celotno
narodno gospodarstvo.
38
Tabela 3: Povprečna letna stopnja brezposelnosti mladih do 25 let, v %
Leto Evropska Unija
Nemčija Španija
1991 : 5,8 29,1
1992 : 6,5 32,2
1993 : 8,1 40,7
1994 : 9,0 42,6
1995 : 8,9 39,6
1996 : 10,0 38,2
1997 : 10,6 34,9
1998 : 9,8 31,4
1999 : 9,1 26,1
2000 17,5 8,7 22,9
2001 17,2 8,4 21,0
2002 17,8 9,9 22,2
2003 18,6 11,6 22,6
2004 19,0 13,8 22,0
2005 18,8 15,6 19,7
2006 17,5 13,8 17,9
2007 15,7 11,9 18,2
2008 15,8 10,6 24,6
2009 20,1 11,2 37,8
2010 21,1 9,9 41,6
2011 21,4 8,6 46,4
Vir: Eurostat 2012.
Slika 5: Stopnja brezposelnosti mladih do 25 let, v %
Vir: Garcia 2011, 4.
39
Za gospodarstvo je še posebej škodljiva in zaskrbljujoča dolgotrajna brezposelnost. Ta v
ljudeh povzroči največ obupa in jo je najtežje preprečiti oziroma zajeziti. V tabeli 4 lahko
vidimo, da je v Španiji trend podoben kot pri skupni povprečni letni brezposelnosti. Po letu
2001 je ta začela upadati in vsa leta do 2008 je bila stopnja celo nižja kot v Nemčiji. Tik pred
krizo je bila namreč stopnja 1,7 %, ki je pa v štirih letih krize narasla na 9 %. V Nemčiji je
dolgotrajna brezposelnost stalno nihala. Tako kot povprečna letna brezposelnost je bila
najvišja leta 2005 in sicer 6 %. Po tem letu je vztrajno upadala in tega padca ni zaustavila niti
kriza leta 2008. Tako je z razliko Španije, kjer se je situacija z začetkom krize poslabšala,
Nemčija uspela obvladati tako dolgoročno kot tudi ostale oblike brezposelnosti.
Tabela 4: Povprečna letna stopnja dolgoročne brezposelnosti aktivne populacije, v %
Leto
Evropska Unija
Nemčija
Španija
1993 : 3,2 9,9
1994 : 3,8 11,8
1995 : 4,0 11,2
1996 : 4,3 10,1
1997 : 4,9 9,3
1998 : 4,8 7,9
1999 : 4,4 6,0
2000 4,1 4,1 4,9
2001 3,9 3,9 3,8
2002 4,0 4,2 3,8
2003 4,2 4,9 3,8
2004 4,3 5,9 3,5
2005 4,1 6,0 2,2
2006 3,7 5,8 1,8
2007 3,1 4,9 1,7
2008 2,6 4,0 2,0
2009 3,0 3,5 4,3
2010 3,9 3,4 7,3
2011 4,1 2,8 9,0
Vir: Eurostat 2012.
40
Področje, ki je tesno povezano z brezposelnostjo, je past brezposelnosti ali past revščine. Po
splošni definiciji je past brezposelnosti situacija, ki jo ustvari socialna negotovost ali pa vzrok
leži na področju nadomestil za brezposelnost, ki spodkopljejo vsako motivacijo
brezposelnega, da bi sploh iskal ali želel delo (Business Dictionary 2012).
Tabela 5: Stopnja pasti brezposelnosti
Leto
Evropska unija
Nemčija
Španija
2001 74,51 75,00 80,00
2002 73,57 75,00 80,00
2003 74,03 75,00 80,00
2004 73,60 74,00 80,00
2005 74,78 74,00 80,00
2006 75,54 75,00 80,00
2007 75,08 74,00 81,00
2008 74,73 74,00 81,00
2009 75,39 75,00 81,00
2010 75,42 75,00 83,00
Vir: Eurostat 2012.
V tabeli 5 vidimo, da tako velikih razlik, kot smo jih opazili pri stopnji brezposelnost, tukaj
ni. Španija je vsa leta nad evropskim povprečjem in Nemčija od leta 2001 do 2004 prav tako.
Od tega leta naprej ostaja na stabilni stopnji med 74 in 75 %. A kljub temu, da je razlika med
stopnjo pasti v Nemčiji in Španiji le okoli 5%, je to dovolj, da ima Nemčija z brezposelnostjo
manjše težave. Številke v tabeli namreč pomenijo procent plače nadomestila za brezposelnost.
Če je v Nemčiji stopnja pasti brezposelnosti 75% to pomeni, da nadomestilo za brezposelnost
znaša 75% plače oziroma tistega zneska, ki bi jo ta oseba prejemala, če bi bila zaposlena. V
primeru Španije je ta procent višji, leta 2010 je stopnja znašala že 83%, kar pomeni, da je
nadomestilo za brezposelnost v povprečju znašalo 83% plače. To Španijo uvršča med države
z najvišjimi tovrstnimi nadomestili in (posledično) tudi najvišjo brezposelnostjo.
41
8 SKLEP
Gospodarska kriza, ki se je začela leta 2008, je kriza svetovnih razsežnosti. Značilno je, da je
v večji meri prizadela razvite države, ki v letih pred krizo niso imele vidnih finančnih težav.
Prav zaradi presenečenja in nepravočasnega ukrepanja je ta postala globlja in daljša, kot bi
glede na začetne karakteristike lahko bila. Na svetovnih gospodarstvih je nastala škoda, ki je
ni mogoče več izraziti v številkah, saj so se podjetja, velike banke in celo države »podirale«
kot domine.
Kriza pomeni neko stanje neravnovesja, podre se do sedaj znano stanje, ki ga spremlja padec
BDP-ja, investicij, trgovinske aktivnosti in obrestnih mer. Zviša se brezposelnost in pojavi
dlje časa trajajoč pesimizem med ljudmi, ki krizo še podaljša. Pred krizo lahko sicer obstajajo
indikatorji oziroma znaki, da se trg pregreva in nekaj ni v redu, a dokler se recesija uradno ne
začne (padec BDP dve četrtletji zapored), teh simptomov nihče ne jemlje resno.
Kot se je izkazalo že prej, še posebej pa v zadnji finančni krizi, bi ta bila veliko manj resna,
globoka in dolga, če bi se simptome začelo zdraviti že takoj, ko so se ti pojavili. S sumi, da se
je ameriški nepremičninski balon že zdaj preveč napihnil, bi lahko sklepali, da bo kmalu počil
in uvedli ukrepe proti temu. A to se ni zgodilo in nastale so večje težave, kot bi jih imeli z
reševanjem zgolj enega dela problematičnega trga.
Za ljudi je pomembno, da slabe novice čim prej nehajo prihajati in da namesto njih dobijo
dobre. Enako je bilo ob začetkih vseh kriz, vključno z zadnjo. Ljudje smo vedeli, da je nekaj
narobe in da bodo za to potrebni ukrepi, da se stanje izboljša. A vsemu se le nismo
pripravljeni odreči za tak zaključek. V veliko državah vlade obljubljajo izhod iz krize, če se
bodo uvedli varčevalni ukrepi, ki vplivajo na veliko večino državljanov. Nekje so ti bolj
rigorozni in terjajo večje odrekanje, ponekod so bolj mili. Če malce poenostavimo: ljudje se
nismo pripravljeni odreči 10 % plače, da bomo po zagotovilih predlagateljev, izšli iz krize.
Državljani različnih držav ne razmišljamo enako. Nekje je varčevanje sprejeto kot nekaj
pozitivnega, kot sredstvo za to, da nam bo šlo v prihodnosti bolje ali pa vsaj kot nujno zlo.
Ponekod varčevanje enačijo z izkoriščanjem in še večjim pomanjkanjem in revščino. Prva
miselnost je velikokrat značilna za severne in zahodne države ter druga za vzhodne in južne.
Vzporednice bi lahko potegnili z Nemčijo za prvo kategorijo in Španijo za drugo. Seveda vse
ni črno-belo. V Nemčiji ima delo veliko več ljudi in ti živijo višji standard kot v Španiji. Z
varčevanjem najbrž ne bodo videli še večje izgube delovnih mest ali izkoriščanj tistih, ki delo
na srečo imajo. Podoba je nekoliko drugačna v Španiji, kjer je brezposelnost že tako ali tako
zelo dolgo trajajoč problem in ljudje vedo, da se bo ta le še poglabljal. In ko od vlade ne
dobijo podpore, truda in rešitev, ki bi brezposelnost vsaj malo nižale, jih tudi pri varčevanju in
ostalih vladnih zahtevah ne podprejo. To smo videli med delavci zelo dobro sprejetimi
protesti in stavkah, ki so velikokrat vplivale na vse pore družbenega življenja.
Kar se brezposelnosti tiče, se opazovani državi tako kot glede na marsikateri drug kriterij zelo
razlikujeta. Nemčija je tako kot Španija skozi zgodovino imela težave in gospodarske
pretrese, ki so vplivali tudi na stanje, kakršno je danes. A razlika je v tem, kako sta se obe
spopadali s temi problemi. Španija je do krize 2008 dokaj uspešno obvladala vse vrste
brezposelnosti. Tudi Nemčija ni imela večjih težav. Razlika nastane po leti 2008, ko se
gospodarstvo Španije vse bolj globoko pogreza v krizo, k čemer sodi tudi veliko povečanje
brezposelnosti.
42
Španska vlada ni znala izvesti ukrepov, ki bi zajezili ta naraščajoč problem, tako da se je
najbolj razmahnila brezposelnost žensk in mladih do 25 let. Vedno večji problem predstavlja
tudi dolgotrajna brezposelnost, ki so jo pred krizo že zelo uspešno obvladali. Nemčije na
drugi strani kriza na področju brezposelnosti ni prizadela, predvsem na račun uspešnih
vladnih ukrepov, ki so omogočili nivo zaposlenosti kot pred krizo, dolgoročna brezposelnost
in brezposelnost mladih pa sta se celo znižali.
Za uspešen izhod iz krize ni dovolj samo varčevanje in rezi na odhodkovni strani. Še kako
pomembni so tudi prihodki ali investicije, ki jih je v tem času zaradi previdnosti bank premalo
ali pa niso tako obsežne, kot bi si želeli. Skratka, da bi iz krize izšli opogumljeni in z željo, da
razmere začnemo izboljšujemo, je potrebno veliko vsesplošnega sodelovanja na državni ravni,
razumevanja, spoštovanja in empatije. Prav tako je pomembno, da si prizadevamo bolj
smotrno ravnati tudi takrat, ko nam gre dobro. Obojega nam tako ali tako primanjkuje tudi v
vsakdanjem življenju.
43
9 POVZETEK
Gospodarske krize so bile vedno neželene in nenadne. Čeprav bi lahko vsaj kakšno pričakali
pripravljeni, s shranjenimi rezervami, jih navadno ne. Odgovor se verjetno skriva v človeški
naravi, saj v časih, ko nam gre dobro, večinoma ne razmišljamo o slabih razmerah, v katerih
bi se enkrat morda lahko znašli. To se je zgodilo namreč z zadnjo krizo, ki se je iz recesije
razširila v globalno gospodarsko krizo.
Poslabšalo se je stanje tistih, ki so že prej imeli težave, kot je na primer Španija in po koncu
okrepila tista gospodarstva, ki so že prej mislila na prihodnost, med drugimi Nemčija. Zakaj
takšne razlike med tema državama? Razlikujeta se po geografski legi, ki državi prav gotovo
da neke značilnosti in specifične lastnosti, kot je na primer pregovorna ležernost in
sproščenost južnih držav in natančnost ter urejenost severnih. Tudi zgodovinski razvoj držav
vpliva na sedanje stanje, Nemčija se je že zgodaj razvila v obetavno gospodarstvo, česar pa za
Španijo ne moremo trditi, saj je bila še takrat, ko je bila v drugih evropskih državah
industrijska revolucija že v polnem teku, pretežno agrarna. Glede pretresov niti Nemčija niti
Španija nista bili izjemni, saj je prva morala graditi gospodarstvo pravzaprav iz temeljev, po
popolnoma porušenju 2. svetovne vojne. Razvoj Španije pa je prav tako za desetletja zavrla
državljanska vojna v 30. letih prejšnjega stoletja in Francov diktatorski režim.
Kaj je tisto, kar bo pripeljalo Evropo oziroma svet iz sedanjega stanja kriz in recesij, je težko
napovedati. Kakršnikoli že so ukrepi, v vsaki krizni situaciji pomaga sloga, sodelovanje, trud
po najboljših močeh in strokovne ter osebnostne kompetence.
Ključne besede: gospodarska kriza, posledice krize, finančni trgi, upad gospodarske rasti,
brezposelnost, Nemčija, Španija.
44
ABSTRACT
Economic crisis have always been unwanted and sudden. Although we could anticipate at
least some of them, and be prepared we are usually not. Logic behind that is probably linked
with human`s personality and temper not to think about bad stuff when we are in a good
place. It was exactly like this with the last crisis, when small recession turned into a global
economic crisis.
State of those who already were not in a good position got worse, such as Spain and those,
who were planning the future and considering problems, like Germany, kind of gotten out
without a scratch. Why are there such vast differences amongst countries? They differ by their
geographic position that is a large factor in human`s temper and for instance Spanish`s
relaxed way of living has some role in their economic performance. On the other hand,
Germans are known for their precision, tidiness and order. Some role also plays historical
development. Germany has early developed promising economy, which we cannot claim for
Spain. Their basic branch when other Europe already being through industrial revolution, was
still mainly rural. As far as shocks go, both were involved in several conflicts and
discomforts. Germany had to rebuild its economy after being completely ruined after World
War II and Spain was also economically exhausted after civil war in 1930s and after Franco`s
dictatorship.
What will wake Europe up and gave it the reason to continue with its economic prosperity?
That is a million dollar question. Regardless types of the measures, a lot of unity, cooperation,
effort and professional and personal competences matters, as in every other crisis situation.
Key words: economic crisis, consequences of crisis, financial markets, declining economic
growth, unemployment, Germany, Spain.
45
10 VIRI IN LITERATURA
BBC 2012. Spanish unemployment hits record 5.64 million. BBC News [on-line]. Dostopno
na URL naslovu: http://www.bbc.co.uk/news/business-17866382 [uporabljeno 21.5.2012].
Black John, Hashimzade Nigar, Myles Gareth. 2009. Oxford Dictionary of Economics. New
York: Oxford University Press Inc.
Business Dictionary. 2012. Unemployment trap [on-line]. Dostopno na URL naslovu:
http://www.businessdictionary.com/definition/unemployment-trap.html [uporabljeno
8.7.2012].
CIA – The World Factbook. 2012. Germany [on-line]. Dostopno na URL naslovu:
https://www.cia.gov/library/publications/the-world-factbook/geos/gm.html [uporabljeno
2.6.2012].
Dolado Juan J. in Juan F. Jimeno. 1997. The causes of Spanish unemployment: A structural
VAR approach. European Economic Review. 41: 1281-1307.
Dubrovski, Drago. 2000. Krizni management. Koper: Visoka šola za management v Kopru.
Ekonomski leksikon. 1. izdaja. 1975. Beograd: Savremena administracija.
Eurostat. 2012. Unemployment rate, annual average, by sex and age groups [on-line].
Dostopno na URL naslovu:
http://appsso.eurostat.ec.europa.eu/nui/submitViewTableAction.do?switchdimensions=true
[uporabljeno 7.7.2012].
Garcia, R. Juan. 2011. Youth unemployment in Spain: Causes and solutions. BBVA Working
Papers [on-line]. 11: 3 - Dostopno na URL naslovu:
http://www.bbvaresearch.com/KETD/fbin/mult/WP_1131_tcm348-270325.pdf?ts=2642012
[uporabljeno 12.7.2012].
Hanžek, Matjaž in Janja Pečar. 2009. Socialnoekonomske posledice brezposelnosti in
revščine. Socialni razgledi [on-line]. Dostopno na URL naslovu:
http://www.umar.gov.si/fileadmin/user_upload/publikacije/socrazgledi/2009/socialni_razgledi
_2009.pdf [uporabljeno 2.6.2012].
Index Mundi. 2011a. Spain - Unemployment rate [on-line]. Dostopno na URL naslovu:
http://www.indexmundi.com/spain/unemployment_rate.html [uporabljeno 12.5.2012].
Index Mundi. 2011b. Germany – Unemployment rate [on-line]. Dostopno na URL naslovu:
http://www.indexmundi.com/g/g.aspx?c=gm&v=74 [uporabljeno 18.5.2012].
Index Mundi. 2011c. Unemployment – total [on-line]. Dostopno na URL naslovu:
http://www.indexmundi.com/facts/indicators/SL.UEM.TOTL.ZS/compare?country=es#countr
y=de:es [uporabljeno 22.5.2012].
46
Kaminsky Graciela L. in Alfredo Pereira. 1994. The debt crisis: Lessons of the 1980s for the
1990s. Federal Reserve [on-line]. Dostopno na URL naslovu:
http://www.federalreserve.gov/pubs/ifdp/1994/481/ifdp481.pdf [uporabljeno 29.5.2012].
Kocbek, Darja (7.1.2010). Saj bo, saj bo, saj…. Mladina [on-line]. Dostopno na URL
naslovu: http://www.mladina.si/49336/saj-bo-saj-bo-saj/ [uporabljeno 31.5.2012].
Košir, M. in D. Strašek. 1937. Špansko gospodarstvo. Ljubljanski zvon [on-line]. Dostopno
na URL naslovu: http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-
8EBVPAR0/?query=%27contributor%3dMIRKO+KO%C5%A0IR%27&pageSize=25
[uporabljeno 3.6.2012].
Krugman, Paul. 2009. Vrnitev ekonomike depresije in kriza leta 2008. Ljubljana: Ekonomska
fakulteta v Ljubljani, Enota za založništvo.
Macalister, Terry (3.3.2011). Background: What caused the 1970s oil price shock? The
Guardian [on-line]. Dostopno na URL naslovu:
http://www.guardian.co.uk/environment/2011/mar/03/1970s-oil-price-shock [uporabljeno
11.5.2012].
Mandel, Ernest. 1986. Desetletje krize (1974 – 1984). Ljubljana: Univerzitetna konferenca
ZSMS.
Norčič, Oto. 2000. Razvoj in temelji sodobne ekonomske misli. Ljubljana: Ekonomska
fakulteta v Ljubljani, Enota za založništvo.
Parkin, Bryan (31.5.2012). German unemployment unchanged in May as crisis staved off.
Bloomberg [on-line]. Dostopno na URL naslovu: http://www.bloomberg.com/news/2012-05-
31/german-unemployment-unchanged-in-may-as-crisis-staved-off.html [uporabljeno
10.6.2012].
Perry, Mark (30.3.2011). Canada home prices: Headed for a steep correction? [on-line].
Dostopno na URL naslovu: http://www.bullfax.com/?q=node-canada-home-prices-headed-
steep-correction [uporabljeno 8.7.2012].
Petrovič, V. Jelica. 2009. The US Recession and its Global Aspects. Economic Policy and
Global Recession. Volume 1: 55 - 63. Belgrade: Faculty of Economics of the University of
Belgrade – Publishing Centre.
Ritschl, Albrecht (15.6.2012). Germany, Greece and the Marshall Plan. The Economist [on-
line]. Dostopno na URL naslovu:
http://www.economist.com/blogs/freeexchange/2012/06/economic-history [uporabljeno
19.6.2012].
Samuelson, Paul A. in William D. Nordhaus. 2002. Ekonomija. Ljubljana: GV Založba d.o.o.
Seliger, Bernhard (5.2.2001). East Germany: Almost there. Central Europe Review [on-line].
Dostopno na: http://www.ce-review.org/01/5/seliger5.html [uporabljeno 17.6.2012].
47
Semič, Martina. 2010. Socialno podjetništvo v Sloveniji. Znanje in poslovni izzivi
globalizacije v letu 2010: zbornik povzetkov referatov 2. mednarodne znanstvene konference,
Celje, 18.-19. November 2010. Celje: Fakulteta za komercialne in poslovne vede.
Smyser, R.W. 1996. Germany: A country study. Library of Congress Online Catalog [on-
line]. Dostopno na URL naslovu: http://lcweb2.loc.gov/cgi-
bin/query/r?frd/cstdy:@field%28DOCID+de0092%29 [uporabljeno 1.6.2012].
Spiegel. 2012. Merkel, Monit and Co. Agree to European Growth Pact [on-line]. Dostopno na
URL naslovu: http://www.spiegel.de/international/europe/germany-france-italy-and-spain-
agree-to-growth-pact-a-840495.html [uporabljeno 24.6.2012].
Strašek, Sebastjan. 2009. Ekonomska politika. Maribor: Samozaložba.
Sušjan, Andrej. 2003. Klasična politična ekonomija. Ljubljana: Ekonomska fakulteta v
Ljubljani, Enota za založništvo.
Svetlik, Ivan. 1985. Brezposelnost in zaposlovanje. Ljubljana: Delavska enotnost (TOZD v
ČGP Delo).
Šemen, Franc. 2011. Finančna kriza in človek: diplomsko delo [on-line]. Maribor:
Ekonomsko-poslovna fakulteta. [uporabljeno 4.6.2012]. Dostopno na URL naslovu:
http://dkum.uni-mb.si/IzpisGradiva.php?id=19410
Štiblar, Franjo. 2008. Svetovna kriza in Slovenci. Kako jo preživeti? Ljubljana: Založba ZRC,
ZRC SAZU.
Štor, Marko. 2002. Največje ekonomske krize in njihov vpliv na svetovne kapitalske trge:
diplomsko delo [on-line]. Ljubljana: Ekonomska fakulteta. [uporabljeno 20.5.2012]. Dostopno
na URL naslovu: http://www.cek.ef.uni-lj.si/u_diplome/stor609.pdf
Teevs, Christian (25.6.2012). Spain officially requests aid for its ailing banks. Spiegel [on-
line]. Dostopno na URL naslovu: http://www.spiegel.de/international/europe/spain-issues-
official-request-for-eu-bailout-of-its-banks-a-840873.html [uporabljeno 26.6.2012].
The Economist. 2007. The global economy: The turning point [on-line]. Dostopno na ULR
naslovu: http://www.economist.com/node/9831159 [uporabljeno 13.5.2012].
Trampuš, Jure (9.4.2009). Nazaj v preteklost. Mladina [on-line]. Dostopno na URL naslovu:
http://www.mladina.si/46789/nazaj-v-preteklost/ [uporabljeno 9.5.2012].
Warren, Michael (31.8.2010). Why Germany`s unemployment rate is lower? The Weekly
Standard [on-line]. Dostopno na URL naslovu: http://www.weeklystandard.com/blogs/why-
germanys-unemployment-rate-lower [uporabljeno 2.6.2012].
Živec, Marko. 2007. Tranzicija Španije iz avtoritarnega režima z avtarkičnim gospodarstvom
v demokracijo s tržnim gospodarstvom [on-line]. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.
[uporabljeno 6.6.2012]. Dostopno na URL naslovu: http://www.cek.ef.uni-
lj.si/u_diplome/zivec2763.pdf