UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

MARIBOR

DIPLOMSKO DELO

Diplomatsko-konzularna predstavništva kot sredstvo ekonomske diplomacije

Študent: Boris-Nicolas Erjavec Naslov: Prežihova ulica 8, 2230 Lenart Številka indeksa: 81527997 Redni študij Program: Univerzitetni Študijska smer: Mednarodna menjava Mentor: dr. Vito Bobek, izr. prof.

Lenart, avgust 2004

2

PREDGOVOR Moje diplomsko delo je nastajalo v času, ko je slovenska diplomacija požela uspehe, za katere je sejala od vsega začetka. Slovenija je vstopila v EU in NATO, in to predvsem po zaslugi diplomacije, ki je tema dvema ciljema dajala prednost. Slovenska diplomacija si je namreč sprva postavila predvsem politične cilje. Kot nova država je želela doseči mednarodno prepoznavnost in se vključiti v mednarodne oziroma evropske povezave. Tako je morala vzpostaviti tudi lastno mrežo predstavništev. V času globalizacije pa se vloga diplomacije spreminja, pri tem pa pridobiva veljavo predvsem gospodarsko področje. Zaradi tega se vedno več držav zavzema tudi za zastopanje svojih gospodarskih interesov v tujini. Slovenija je na tem področju ukrepala prepočasi, ker se je dolgo zavzemala za »čisto« diplomacijo. Sedaj, ko smo dosegli oba glavna politična cilja, pa je v zunanji politiki dobila prednost ekonomska diplomacija, v državah EU pa je tako že dolgo. V tujini se država predstavlja z diplomatsko-konzularnimi predstavništvi (DKP). Ta so podaljšana roka države v tujini. Država izvaja svojo ekonomsko diplomacijo prek DKP, zato so DKP njeno sredstvo, kot pojasnjuje tudi naslov mojega dela. Nosilci ekonomske diplomacije so ekonomski svetniki in drugi diplomati, ki se ukvarjajo z gospodarskimi zadevami v DKP in Ministrstvu za zunanje zadeve (MZZ). Mreža ekonomskih svetnikov je spletena v državah najpomembnejših trgovinskih partnericah Slovenije. Ta mreža pa je trenutno preskromna in bi jo bilo treba razširiti. Cilj naloge je spoznati ekonomsko diplomacijo, DKP in diplomate, ki ekonomsko diplomacijo izvajajo, ter njihovo vlogo in pomen. Prikazati sem želel tudi institucije, ki vplivajo na delovanje DKP in na ekonomsko diplomacijo. V Sloveniji so takšne predvsem tri institucije. Te imajo vloge sicer razdeljene, vendar ne delujejo tako povezano, kot bi morale. Slovenijo sem primerjal s Švico, kjer ima ekonomska diplomacija že od nekdaj pomembno vlogo v zunanji politiki. Glavni vzrok za takšno držo je njihova politična nevtralnost glede mednarodnih političnih vprašanj. Švica je majhna, odprta in tako kot Slovenija zelo mednarodno usmerjena država. Mojo odločitev za primerjavo teh dveh držav je podkrepil članek v švicarskem dnevniku St. Galler Tagblatt z naslovom »Slovenija - mala Švica«. Pri primerjanju sem ugotovil, da se državi po organiziranosti DKP ne razlikujeta bistveno. Pri primerjavah sta mi veliko pomagali švicarsko veleposlaništvo v Ljubljani in slovensko veleposlaništvo v Bernu. Zanimale pa so me tudi spremembe, ki so jih bili deležni slovenska ekonomska diplomacija in DKP z našim vstopom v EU. Te spremembe je težko meriti, saj se pokažejo šele na daljši rok. Tako to področje trenutno še ni izkazalo večjih sprememb, razen povečanja pomena DKP v Bruslju in drugih članicah EU ter potrebe po večjem zanimanju naših diplomatov tudi za evropske zadeve. Vzrok za takšno stanje so vsekakor že dolgoletne priprave na ta dogodek. Diplomacija uživa visok družbeni ugled, kljub temu pa se veliko ljudi ne zaveda pomena, ki ga imajo diplomati za državo. Za take predstavlja diplomacija samo velik strošek. Prav zato sem želel predstaviti kritike, ki jih je deležna slovenska diplomacija v javnosti. Največ

3

kritik leti na politično kadrovanje, ki je značilno za vse novonastale države. S pomočjo lastnih ugotovitev in mnenj drugih sem želel predstaviti tudi prihodnost ekonomske diplomacije in DKP. V nalogi sem predpostavljal, da so za majhne države, kot je Slovenija, DKP zelo pomembna za izvajanje ekonomske diplomacije pri promociji države v tujini in pri krepitvi gospodarskih odnosov. Ugotovil sem, da so podjetja dokaj samostojna in da se le redko obračajo na DKP po pomoč. To velja predvsem v razvitih državah, kjer trg ne beleži večjih omejitev. V manj razvitih državah pa je vloga DKP drugačna. Zaradi globalizacije se v diplomaciji pojavlja vedno več akterjev, ki razširjajo področje diplomacije, zato sem se v nalogi moral omejiti samo na ekonomsko diplomacijo. Omejil sem se tudi na DKP kot edina predstavništva za izvajanje ekonomske diplomacije, nisem pa mogel prezreti pomena drugih predstavništev, ki pomembno vplivajo na ekonomsko diplomacijo. V tujini imajo ta predstavništva večjo veljavo, imajo dobro opredeljena področja dela, Slovenija pa takšnih predstavništev praktično nima. V Sloveniji ostaja ekonomska diplomacija zato še naprej v domeni DKP in ekonomskih svetnikov ter drugih diplomatov, ki se ukvarjajo z gospodarskim področjem, in ti predstavljajo državo ter ščitijo njene interese in interese drugih gospodarskih subjektov v tujini. Menim, da bodo diplomati in DKP zmeraj imeli pomembno vlogo pri izvajanju ekonomske diplomacije in pri zavzemanju za gospodarske interese države v tujini. Že od nekdaj so diplomati edini lahko govorili s predstavniki drugih držav. Enako pomembno vlogo bodo imeli tudi v prihodnje pri zaščiti gospodarskih interesov ali subjektov, in to tudi če bodo pri izvajanju osnovnih gospodarskih nalog morebiti razbremenjeni, npr. če bi te funkcije prevzelo kakšno specializirano predstavništvo, ki bi se pojavilo v Sloveniji. DKP so ključ, ki odpira nova vrata za domača podjetja, poleg tega pa skrbijo tudi za dobre gospodarske odnose med državami. Prihodnost ekonomske diplomacije je zagotovljena, DKP pa bodo še naprej ostala pomemben instrument ekonomske diplomacije. Lahko pa se bo v prihodnosti pojavil še kak nov instrument in bo okrnil vlogo, ki jo imajo trenutno DKP na tem področju. O tem je vsekakor treba razmišljati.

4

KAZALO

1 UVOD ................................................................................................................................ 6 1.1 OPREDELITEV PODROČJA IN OPIS PROBLEMA, KI JE PREDMET RAZISKAVE..................... 6 1.2 NAMEN, CILJI IN OSNOVNE TRDITVE.............................................................................. 6 1.3 PREDPOSTAVKE IN OMEJITVE RAZISKAVE ..................................................................... 7 1.4 PREDVIDENE METODE RAZISKOVANJA .......................................................................... 8

2 EKONOMSKA DIPLOMACIJA.................................................................................... 9 2.1 OPREDELITEV ............................................................................................................... 9 2.2 PODROČJA DEJAVNOSTI .............................................................................................. 10 2.3 VLOGA DRŽAVE .......................................................................................................... 11 2.4 KOMERCIALNA DIPLOMACIJA ..................................................................................... 12 2.5 POMEN........................................................................................................................ 12

3 DIPLOMATI................................................................................................................... 14 3.1 OPREDELITEV ............................................................................................................. 14 3.2 OBLIKE IN POGOJI ....................................................................................................... 15 3.3 VELEPOSLANIKI .......................................................................................................... 16 3.4 EKONOMSKI SVETNIKI ................................................................................................ 17

3.4.1 Lastnosti ekonomskega svetnika......................................................................... 17 3.4.2 Ekonomski svetniki v Sloveniji............................................................................ 18 3.4.3 Naloge in status slovenskih ekonomskih svetnikov............................................. 20

3.5 ČASTNI KONZULI ........................................................................................................ 21

4 DIPLOMATSKO-KONZULARNA PREDSTAVNIŠTVA........................................ 24 4.1 OPREDELITEV ............................................................................................................. 24 4.2 VRSTE......................................................................................................................... 24

4.2.1 Diplomatska predstavništva ............................................................................... 24 4.2.2 Konzularna predstavništva................................................................................. 25

4.3 DEJAVNOST IN NALOGE DKP...................................................................................... 26 4.3.1 Naloge diplomatskih predstavništev................................................................... 27 4.3.2 Naloge konzularnih predstavništev .................................................................... 27 4.3.3 Razlike in omejitve med nalogami diplomatskih in konzularnih predstavništev 28

4.4 INSTITUCIJE, KI VPLIVAJO NA DELOVANJE DKP.......................................................... 29 4.4.1 Ministrstvo za zunanje zadev (MZZ) .................................................................. 30 4.4.2 Ministrstvo za gospodarstvo (MG)..................................................................... 31 4.4.3 Gospodarska zbornica Slovenije (GZS) ............................................................. 32

4.5 POMEN........................................................................................................................ 33 4.6 SLOVENSKA PREDSTAVNIŠTVA V TUJINI...................................................................... 34 4.7 SLOVENSKO VELEPOSLANIŠTVO V ŠVICI ..................................................................... 35

5 ŠVICARSKA PREDSTAVNIŠTVA............................................................................. 37

5.1 SPLOŠNE ZNAČILNOSTI ............................................................................................... 37 5.2 VELEPOSLANIŠTVO V LJUBLJANI ................................................................................ 38

5.2.1 Dejavnost ............................................................................................................ 39 5.2.2 Institucije s katerimi sodelujejo.......................................................................... 40

5

5.3 PRIMERJAVA ............................................................................................................... 43

6 DKP IN EKONOMSKA DIPLOMACIJA V EU ........................................................ 45 6.1 SPREMEMBE Z VSTOPOM V EU NA PODROČJU DKP IN EKONOMSKE DIPLOMACIJE ...... 45

6.1.1 Reorganizacija diplomatsko-konzularne mreže ................................................. 45 6.1.2 Gospodarska dejavnost DKP in ekonomske diplomacije ................................... 48 6.1.3 Sprememba regionalnih prioritet ....................................................................... 50

7 KRITIKA IN PRIHODNOST ....................................................................................... 52 7.1 KRITIKA NA OBSTOJEČI SISTEM................................................................................... 52

7.1.1 Nepoklicni diplomati........................................................................................... 53 7.1.2 Diplomatska akademija ...................................................................................... 54 7.1.3 Zakon o spodbujanju TNI in internacionalizaciji podjetij.................................. 55

7.2 PRIHODNOST EKONOMSKE DIPLOMACIJE IN DKP........................................................ 56

8 SKLEP ............................................................................................................................. 58

9 POVZETEK.................................................................................................................... 60

10 SEZNAM VIROV......................................................................................................... 62

11 SEZNAM UPORABLJENIH KRATIC ..................................................................... 67

6

1 UVOD 1.1 Opredelitev področja in opis problema, ki je predmet raziskave Področje, ki sem si ga izbral v diplomski nalogi, je področje diplomacije. To področje me zanima in ima tudi na splošno visok družbeni ugled. Predvsem me zanimajo diplomatsko-konzularna predstavništva (DKP) in njihova vloga, ki jo imajo za državo. DKP so nekakšna podaljšana roka države v tujini in pripomorejo k temu, da se država v tujini promovira, da goji dobre gospodarske in prav tako politične odnose med državama ter da skrbi tudi za svoje državljane v tujini. Pomen DKP se je z osamosvojitvijo Slovenije od bivše države močno povečal. Slovenija v tujini ni bila znana in si je morala ustvariti ime ter spremeniti imidž države bivše Jugoslavije. K temu je veliko prispevala slovenska zunanja politika in diplomacija ter s tem posredno tudi DKP Slovenije v tujini. Potrebno je bilo vzpostaviti mrežo DKP. Odkar pa je Slovenija vstopila v NATO in Evropsko unijo, je dosegla tiste glavne politične cilje, ki si jih je zastavila. Zato se je vloga »klasične« politične diplomacije spremenila in se krepi predvsem ekonomska diplomacija. Ta pa se osredotoča na področje gospodarskih zadev in krepitve gospodarskih odnosov med državami. Z vstopom Slovenije v EU pa se je pokazal tudi interes po dobri zastopanosti Slovenije v državah EU in v Bruslju kot sedežu EU. Nenazadnje je v Sloveniji tudi veliko polemike glede diplomatskega kadra in imenovanja veleposlanikov, saj so le-ti velikokrat iz vrst politikov. Za primerjavo sem vzel Švico, državo, na katero se veliko zgledujemo, in ki je tudi gospodarsko zelo odprta in majhna. V tej državi ima ekonomska diplomacija pomembno vlogo. Menim, da je to področje trenutno aktualno in zelo pomembno za slovensko gospodarstvo in njeno promocijo v tujini. 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve

Namen Namen diplomske naloge je predstaviti ekonomsko diplomacijo in njen pomen za državo in gospodarstvo. Predstaviti želim tudi DKP, ki so sredstvo ekonomske diplomacije in njihovo vlogo pri gospodarski promociji in krepitvi zunanjetrgovinskih odnosov. Cilji Cilj te naloge je doseči boljše poznavanje te tematike, spoznati, kaj je to ekonomska diplomacija, kakšen je njen pomen, spoznati vlogo in pomen DKP, njihove naloge, ki jih opravljajo ter s katerimi institucijami sodelujejo. Prikazal bom lastnosti in karakteristike

7

diplomatov kot nosilcev diplomacije. Predstaviti želim tudi mrežo DKP Slovenije, pomen ekonomskih svetnikov ter sistem in delovanje v Švici in na švicarskem veleposlaništvu v Sloveniji. Zanima me tudi njihova mreža DKP in njihova organiziranost. S primerjavo teh držav želim prikazati morebitne razlike in predlagati morebitne ukrepe, ki bi jih lahko Slovenija na tem področju izvedla. Sloveniji je članstvo v EU prineslo veliko sprememb. Želel sem izvedeti, ali je tudi na področju diplomacije prišlo do kakšnih sprememb. Cilj te naloge je prav tako spoznati oziroma predvideti prihodnost ekonomske diplomacije in DKP ter kritično pogledati na obstoječ sistem slovenske ekonomske diplomacije, njeno mrežo DKP in kadra ter na druge pomanjkljivosti v zvezi z diplomacijo. Prikazati želim, da sta ekonomska diplomacija in DKP zelo pomembna dejavnika za vključevanje države v mednarodne gospodarske tokove, in da je vzpostavitev mreže DKP smiselna in potrebna za dobre gospodarske in tudi politične odnose. Osnovne trditve Osnovne trditve so: - ekonomska diplomacija in DKP so zelo pomembna za državo in krepitev njenih

gospodarskih odnosov ter za gospodarsko promocijo, - mreža DKP je preskromna in še ni najbolj učinkovito urejena, - ni dovolj ustreznega diplomatskega kadra, ki bi ga potrebovali za povečanje mreže

DKP zaradi neobstoja ustrezne diplomatske šole oziroma akademije v Sloveniji, - z vstopom Slovenije v EU se naloge ekonomske diplomacije ne spreminjajo in - v prihodnosti se vloga in pomen ekonomske diplomacije in DKP ne bo zmanjševala. 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave Predpostavke V diplomski nalogi sem predpostavljal:

- DKP so zelo pomembna za majhno državo kot je Slovenija in za izvajanje njihove ekonomske diplomacije in zunanje politike,

- DKP imajo pomembno vlogo pri promociji države v tujini in krepitvi gospodarskih odnosov med državami,

- z vstopom Slovenije v EU se je pomen ekonomske diplomacije povečal,

- področji ekonomska diplomacija in DKP še nista popolnoma urejeni.

Omejitve Diplomacija je zelo širok pojem in področje. Zato sem se v nalogi omejil le na ekonomsko diplomacijo in ne na klasično politično ali kakšno drugo diplomacijo. Izključil sem tudi pomen gospodarskih predstavništev kot pomembnih dejavnikov pri gospodarski promociji in krepitvi gospodarskih odnosov, saj ima Slovenija le tri in ne kaže, da bo to število v prihodnje hitro naraslo. Omejil sem se le na Slovenijo in Švico, ker predpostavljam, da ni

8

velikih razlik v pomenu in vlogi DKP ter ekonomski diplomaciji med ostalimi državami. Informacij iz nekaterih drugih veleposlaništev nisem dobil. Osredotočil sem se predvsem na ekonomsko diplomacijo Slovenije in za primer vzel slovensko veleposlaništvo v Švici ter na drugi strani švicarsko predstavništvo v Sloveniji. 1.4 Predvidene metode raziskovanja V mojem delu gre za makroekonomsko raziskavo, saj proučujem učinek na celotno gospodarstvo. Gre tudi za statično raziskavo, saj proučujem stanje, kakršno trenutno je na tem področju. Uporabljam deskriptiven pristop, ko opisujem določene pojave in povzemam spoznanja in mišljenja drugih strokovnjakov. Pri tem pristopu si pomagam z metodo deskripcije pri opisovanju dejstev, komparativno metodo pri primerjavi s Švico, zgodovinsko metodo pri ugotavljanju vzrokov rasti pomena ekonomske diplomacije in metodo kompilacije pri povzemanju stališč in spoznanj drugih avtorjev. Vire sem iskal s pomočjo interneta in so zato pogosto v elektronski obliki in na ta način tudi najbolj aktualni. Na temo diplomacije je napisanih tudi veliko člankov v revijah in časopisih. Nekateri članki so dostopni tudi preko spletnih strani raznih institucij in publikacijskih hiš, kot so Dnevnik, Večer in Finance. Najpomembnejši vir informacij na temo diplomacije je spletna stran Ministrstva za zunanje zadeve, ki vsebuje veliko informacij. V Sloveniji ne obstaja veliko knjig s področja ekonomske diplomacije, več jih je o sami diplomaciji. Za pridobitev določenih informacij sem opravil intervjuje in kontaktiral preko elektronske pošte. Tuje vire imam tako v knjižni kakor tudi v elektronski obliki. Na švicarskem veleposlaništvu pa so mi zaupali tudi določene interne publikacije.

9

2 EKONOMSKA DIPLOMACIJA 2.1 Opredelitev Nekdaj je bilo glavno in edino delo diplomacije predvsem na političnem področju, zanj je bilo odgovorno le ministrstvo za zunanje zadeve (MZZ). Diplomacija se je zavzemala le za politične interese svoje države v sprejemni državi ali v okviru mednarodne organizacije in hkrati na konzularnem področju ščitila in nudila pomoč svojim državljanom v tujini. Z globalizacijo in demokratizacijo pa so se pojavili alternativni diplomatski akterji tako znotraj kakor zunaj države in so pogosto delovali neodvisno od MZZ ter z novimi delovnimi metodami in sredstvi. V zunanjo politiko in mednarodne odnose so se začeli vmešavati nedržavni akterji in tudi druga ministrstva. Vedno večjo vlogo je dobivalo gospodarstvo in gospodarsko sodelovanje ter odnosi med državami. Sčasoma so se tudi DKP začela zavzemati za gospodarske zadeve in gospodarske subjekte. Tako je bilo potrebno preoblikovati tradicionalno pojmovanje diplomacije, vlogo diplomatov in naloge MZZ. S tem se je področje diplomatske dejavnosti razširilo in ni več tako ozko definirano kot poprej. Diplomacijo, ki se ukvarja z gospodarskimi zadevami, imenujemo ekonomska diplomacija (Saner in Yiu 2003, 3–13). Pojem ekonomska diplomacija je novejšega izvora in ni tako star kot klasična diplomacija. Sam termin je francoskega izvora (La diplomatie economique) in po njihovi definiciji pomeni koriščenje državnih diplomatskih instrumentov in metod, kakor tudi ekonomskih meril in instrumentov (trgovinska politika, kreditno-monetarna, tehnološka politika idr.) na bilateralni in multilateralni osnovi zaradi zagotavljanja razvoja nacionalnega gospodarstva in zaščite zunanjetrgovinskega interesa države (Prvulović 2001, 15). Ekonomska diplomacija je pomemben sestavni del diplomacije in v najširšem pomenu besede predstavlja zastopanje interesov domačega gospodarstva v tujini (Čepin 2003, 17). Z drugimi besedami povedano pa ekonomska diplomacija predstavlja specifičen spoj diplomacije v klasičnem smislu, ekonomskih ved in ved managementa, metod in tehnik pogajanja s tujimi partnerji, odnosa z javnostjo ter zbiranja ekonomskih informacij, zanimivih za gospodarstvo domače države ali podjetja s ciljem prodora na svetovno tržišče (Prvulović 2001, 24). Zaradi zgodovinskega razvoja danes nimamo več tako imenovane »čiste«, klasične diplomacije in diplomatov, ki bi menili, da je vsak posel, razen njihovega »čistega« diplomatskega posla, za njih manjvreden ali celo umazan. Tudi kabineti in ministrstva za zunanje zadeve, ki so vodili diplomatsko dejavnost, so se izogibali konzularnih poslov in drugih področij (finančni problemi in gospodarstvo na splošno). Šele konec 19. stoletja, z razvojem kapitalizma in vdorom meščanske pridobitne miselnosti in poslovnosti, se je spremenila vloga diplomatskih predstavništev in predstavnikov. Prvi sta bili na tem področju ZDA in Nemčija, ki sta spoznali povezanost diplomacije z zunanjetrgovinskimi interesi. Odprli sta trgovinske oddelke v zunanjem ministrstvu. Tako so se naenkrat začeli pojavljati trgovinski atašeji na diplomatskih seznamih. Danes ima veleposlanik vrsto specializiranih sodelavcev: vojaški, trgovinski, kulturni, tiskovni, znanstveni in drugi atašeji (Čačinovič 1994, 18–19). Ekonomsko diplomacijo lahko po teoriji mednarodnih odnosov delimo na (Kajzer 2004):

10

- multilateralno ekonomsko diplomacijo, ki se ukvarja z aktivnostmi oz. pogajanjem

in uresničevanjem ekonomskih interesov znotraj multilateralnih organizacij (npr. Svetovna trgovinska organizacija (WTO) in Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD)). Za to diplomacijo so zadolžene stalne misije na sedežih organizacij;

in - bilateralno ekonomsko diplomacijo, ki se ukvarja s splošno gospodarsko

promocijo, iskanjem možnosti za krepitev gospodarskega sodelovanja s tujino ter z zaščito gospodarskih interesov v državah sprejemnicah. Ta diplomacija se izvaja preko delovanja diplomatsko konzularne mreže.

Vsaka država mora ekonomsko diplomacijo koncipirati na treh nivojih (Kajzer 2004):

- političnem (kako država v političnem smislu definira vlogo diplomacije pri zastopanju interesov svojega gospodarstva v tujini);

- normativnem (s katerimi normativnimi akti; Zakon o zunanjih zadevah… država

normativno oz. zakonsko uredi delovanje tega področja);

- izvedbenem (na kakšen način je organizirana in deluje diplomatsko-konzularna mreža v smislu zagotavljanja učinkovite podpore pri uresničevanju ekonomskih interesov v tujini).

2.2 Področja dejavnosti Ključna področja dejavnosti ekonomske diplomacije so (Kajzer 2004):

- promocija domačega gospodarstva pri ciljnih javnostih v tujini (mediji, vlada in vladne institucije, relevantne nevladne organizacije, mnenjski voditelji na področju gospodarstva, gospodarske zbornice, industrijska in trgovinska združenja…);

- lobiranje za interese domačih gospodarskih subjektov in iskanje možnosti za

realizacijo njihovih poslov; - informiranje in svetovanje domačim podjetjem pri poslovanju v tujini; - podpora domačim gospodarskim subjektom pri vstopanju na tuji trg s spremljanjem

in informiranjem o poslovnih priložnostih na tujem trgu, s posredovanjem predlogov domačim gospodarskim institucijam za spodbujanje podjetij pri uresničevanju teh priložnosti (ministrstva, gospodarske zbornice);

- posredovanje kontaktnih naslovov – potencialnih poslovnih partnerjev domačim

podjetjem;

- pomoč in podpora domačim podjetjem pri premagovanju administrativnih in drugih birokratskih ovir, ki otežujejo njihov vstop na tuje trge (posebej na tretjih trgih in

11

trgih držav v razvoju; ta del delovanja slovenske ekonomske diplomacije se s prevzemom standardov EU oži);

- pomoč in podpora pri izvedbi bilateralnih obiskov, ki imajo gospodarski pomen ter

sodelovanje pri organizaciji in izvedbi aktivnosti, kot so npr. zasedanja mešanih gospodarskih komisij in drugih državnih organov v zvezi z gospodarskimi odnosi.

Med osnovne konkretne naloge slovenske ekonomske diplomacije pa lahko štejemo (MZZ 2003b):

- pomoč slovenskemu gospodarstvu pri internacionalizaciji poslovanja; - promocija Slovenije in njenega gospodarstva v svetu za povečanje izvoza

proizvodov in storitev ter pridobitev tujih vlagateljev in turistov v Slovenijo; - zaščita slovenskih gospodarskih in nacionalnih interesov; - vzpostavljanje in negovanje stikov z družbenimi krogi, s pomočjo katerih bo MZZ

in diplomatsko-konzularna mreža pomagala oblikovati slovenske lobije v posameznih državah ali mrežo stikov s tujimi mediji, gospodarskimi zbornicami in poslovnimi združenji.

Te dejavnosti oz. naloge v tujini izvajajo DKP, ki so sredstvo ekonomske diplomacije. 2.3 Vloga države

Država ima velik pomen, saj odloča o tem, kaj ima prioriteto v zunanji politiki. Tako je odločitev, ali bo podpirala ekonomsko diplomacijo oziroma se bo zavzemala za kaj drugega, v rokah države. DKP so državni aparat, ki se financira iz proračuna. MZZ je od države pooblaščeno za financiranje in organiziranje DKP in skrbi za zunanjo politiko. Med državami obstajajo velike razlike v tem, kje lahko državne institucije, kot so DKP, MZZ in drugi predstavniki vlade, dejansko kaj naredijo za promocijo slovenskega gospodarstva. Država ima z delovanjem svoje diplomatsko-konzularne mreže in vzpostavljanjem ustreznih ekonomskih stikov največji vpliv v tistih državah, ki so tradicionalno bolj dovzetne in dojemljive za državno interveniranje. To so predvsem države Vzhoda in države v razvoju, kjer ima država tradicionalno večji vpliv na delovanje gospodarstva. Zato je včasih potrebno podjetjem za uspešno realizacijo pomagati in stopiti v kontakt s pristojnimi ministri, ki imajo velik vpliv na sprejem ustreznih odločitev. Na vlogo, ki jo ima država, vpliva tudi struktura slovenskega gospodarstva. V Sloveniji je več kot 90 % podjetij, ki so po strukturi majhna, vendar pa ustvarjajo približno 20 % bruto družbenega proizvoda. Njihove potrebe za pomoč države pri vzpostavljanju ustreznih kontaktov pa so seveda bistveno drugačne od potreb velikih podjetij, kot so Krka, Gorenje ipd. Njihove potrebe po poslovnih stikih so naravnane bolj na bližnje sosednje trge oziroma države (Kajzer 2004). Države se vse bolj zavedajo, da je ekonomska diplomacija predvsem za majhne države pomembnejša kot klasična politična diplomacija. Po podatkih iz raziskave si podjetja za poslovanje s tujino v več kot 80 % sama pridobivajo informacije ali pa so poslovne odnose

12

imela še od prej. Največ pomoči je nudila Gospodarska zbornica Slovenije (GZS), medtem ko država in banke podjetjem niso bile v veliko pomoč (Rankov in Vuković 2002, 22). Menim, da je to predvsem zato, ker GZS nudi skoraj vse informacije, ki jih podjetja potrebujejo za poslovanje s tujino, in da imajo podjetja preveliko spoštovanje do diplomatov in si ne upajo pristopiti. Veliko podjetij se tudi ne zaveda pomoči, ki jih DKP lahko nudijo podjetjem, saj menijo, da se le-ta ukvarjajo s političnimi zadevami in podjetjem ne pomagajo. V pomembnih evropskih državah za določena podjetja in posle lobirajo tudi sami politiki. Tako je na primer za obnovo nuklearne elektrarne za Siemens pri slovenskih politikih lobiral sam kancler Helmut Kohl ali ameriški veleposlanik, ko je šlo za spreminjanje farmacevtske zakonodaje. Slovenija na tem področju še premalo stori in bi si morala vzeti za vzor druge države. Tako bi se naj diplomati, ki imajo na izbiro običajni diplomatski sestanek ali pa sestanek, za katerega obstaja interes njihovega podjetja, odločali za slednjega. Država bi lahko na tem področju storila še več, čeprav že spodbuja internacionalizacijo. Res pa je, da država ne more nadomestiti tistega, kar mora storiti podjetje samo (Rankov in Vuković 2002, 22). 2.4 Komercialna diplomacija Poznamo več vrst diplomacije. Poleg klasične politične, ki smo jo že prej omenjali, jih Saner in Yiu (2003) v svojem delu navajata 6. Pojavile naj bi se v teh novih spremenjenih razmerah. Od teh je poleg ekonomske diplomacije za diplomsko nalogo zanimiva še komercialna diplomacija, ki je zelo sorodna ekonomski. Pri komercialni diplomaciji gre za delo diplomatskih misij v podporo domačega poslovnega in finančnega sektorja, s težnjo po doseganju gospodarskega uspeha in splošnih razvojnih ciljev na ravni države. Komercialna diplomacija oz. komercialni diplomati se ukvarjajo s promocijo trgovine, z vhodnimi in izhodnimi investicijami, s posredovanjem informacij o izvoznih in investicijskih priložnostih, z ohranjanjem stikov s poslovneži in trgovinsko zbornico v sprejemni državi ter z organiziranjem in podpiranjem gospodarskih delegacij iz domače države (Berridge in James 2003, 42). Cilj komercialnih diplomatov je, da bi z vplivanjem na gospodarstva tujih držav olajšali domačim podjetjem vstop na te trge. V tujini komercialni diplomati predstavljajo interese svoje države, nudijo storitve podjetjem (ščitijo interese nacionalnih podjetij v tujini in privabljajo tuje neposredne investicije v domačo državo) in poročajo MZZ ali ministrstvu za gospodarstvo o svojem delu (Saner in Yiu 2003, 20–21). 2.5 Pomen Področje gospodarstva in mednarodnega gospodarskega sodelovanja pridobiva v sodobni zunanji politiki vse večji pomen. To velja še posebej za manjše države kot je Slovenija. Ekonomska diplomacija postaja v času globalizacije in nove ekonomije ena najbolj prodornih vej sodobne diplomatske dejavnosti, nadgrajuje tradicionalne sisteme in odpravlja predsodke o diplomatski dejavnosti. To je značilno tako za manjše države

13

(Portugalska, Irska, Finska, Madžarska in Češka) kot tudi za velesile (ZDA). Tudi druge države ugotavljajo naraščajoč pomen, ki ga ima to področje za gospodarstvo (MZZ 2003b). Pomen ekonomske diplomacije je velik. Z vse večjo globalizacijo sveta se odpirajo države in s tem tudi tržišča. Tako so nacionalna gospodarstva vedno bolj izpostavljena konkurenci iz tujih držav. Zato je potrebno, da država z ekonomsko diplomacijo pomaga pri prodoru svojega gospodarstva na tuji trg oziroma pripomore k večji internacionalizaciji le-tega (Kajzer 2004). Država lahko posredno vpliva na krepitev konkurenčnosti svojega gospodarstva, če ekonomska diplomacija učinkovito deluje. Kajzer (2004) navaja kot tipičen primer Irsko, ki je od leta 1970 že trikrat spremenila koncept in prizadevanja na področju podpore svojemu gospodarstvu na tujih trgih, da bi le-to bilo najbolj optimalno. Sprva so vlagali v raziskave in v uveljavitev standardov ter kakovosti, potem so dajali poudarek tujim neposrednim investicijami (TNI) na Irskem, nazadnje pa so veliko pozornost posvečali irskim TNI oziroma učinkoviti internacionalizaciji irskega gospodarstva (Kajzer 2004). Slovensko gospodarstvo je eno najbolj izvozno usmerjenih v svetovnem merilu, saj slovenski izvoz predstavlja skoraj 60 % celotnega bruto družbenega proizvoda (BDP). Zato je za MZZ in njegovo diplomatsko mrežo ključnega pomena ekonomska diplomacija in izvajanje njenih nalog, kot so pospeševanje mednarodnega gospodarskega sodelovanja, ustvarjanje mrež, pretok informacij ipd. Tako je diplomacija pristojna za postavljanje temeljev in okvirov za gospodarsko sodelovanje, skrbi za institucionalno urejenost sodelovanja in odpravlja morebitne ovire pri razvoju tega sodelovanja (MZZ 2003b). Kako pomembna je ekonomska diplomacija, kaže tudi zadnji primer afere s Fructalovimi izdelki. Fructalov sok iz borovnic je imel v testiranju preveliko vsebnost radioaktivnih snovi. Ta vsebnost je pod dovoljeno vsebnostjo v EU, a presega strožje standarde v Srbiji in Črni gori. Zato so oblasti v tej državi ta proizvod umaknile iz prodaje. Prepovedali pa so tudi prodajo vseh Fructalovih izdelkov, čeprav drugi proizvodi, z izjemo borovničevega nektarja, niso problematični. S tem je slovensko podjetje Fructal že sedaj utrpelo veliko škodo, saj je to za njih zelo pomemben trg in je njihova prodaja na tem trgu rasla. V podjetju se bojijo, da bi ta afera prerasla balkanske meje in dobila evropske razsežnosti, kar bi slabo vplivalo na imidž podjetja. Tako je slovensko zunanje ministrstvo takoj napotilo dva diplomata v Srbijo in Črno goro, ki bosta poskrbela, da se bo to rešilo, in da se bo prepoved prekinila. Skrbela pa bosta tudi, da ne bo prišlo do morebitnih podobnih zapletov, na katera bi lahko pri poslovanju naletela slovenska podjetja tam. Veleposlaništva Nizozemske, Poljske in Nemčije pa so bila pripravljena pomagati Fructalu, da ne bi utrpel večje škode tudi v njihovem gospodarstvu (Rijavec 2004, 2).

14

3 DIPLOMATI 3.1 Opredelitev Diplomati so nosilci diplomacije. Po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (2000) je diplomat: »višji uslužbenec, ki zastopa koristi svoje države v mednarodnih odnosih«. Po 34. členu Zakona o zunanjih zadevah pa je diplomat javni uslužbenec, ki je v delovnem razmerju z MZZ za nedoločen čas in opravlja javne naloge na področju zunanjih zadev (MZZ 2003f). Za pridobitev diplomatskega naziva so potrebna šolanja, žal pa Slovenija trenutno diplomatske akademije ne premore. Za diplomate je pristojno MZZ in jih razporeja glede na delovne potrebe v notranjo ali zunanjo službo, kar je odvisno tudi od družinskih razmer. Zunanja služba je delo na DKP ter posebnih misijah v tujini. V tujino so diplomati poslani praviloma za štiri leta, lahko pa so tudi za manj ali več časa, največ pa za osem let neprekinjenega službovanja. Po preteku tega časa se vrnejo spet v notranjo službo za vsaj dve leti, preden lahko spet gredo v tujino. Prva takšna razporeditev v zunanjo službo ni možna preden nimaš dveh let dela v notranji službi. Notranja služba pa je služba na MZZ. Diplomata pa lahko razporedijo tudi v kakšen drug državni organ, da opravi nalogo s področja zunanjih zadev. Tako diplomati delajo v predstavništvih v tujini, na MZZ ter tudi v kakšnem drugem državnem organu (MZZ 2003f). Diplomati imajo poleg veliko obveznosti in privilegijev tudi prepovedi. Tako lahko nudijo pomoč gospodarstvu, ne smejo pa se vključiti v konkreten gospodarski posel. Kot razlog se velikokrat omenja dunajska konvencija o diplomatskih in konzularnih odnosih, ki predstavlja najpomembnejši dokument diplomatskega in konzularnega prava. 42. člen te konvencije navaja, da se diplomati ne bi smeli ukvarjati s poklicno ali trgovsko dejavnostjo za osebni zaslužek. To ne predstavlja ovire za njihovo opravljanje nalog na področju gospodarstva, saj je konvencija na področju ekonomsko-poslovnih odnosov zastavljena dokaj široko in odprto, le v vlogi podjetnika ne smejo nastopiti za osebno korist (Ekar 1999). Po 45. členu Zakona o zunanjih zadevah pa obstajajo tudi izjeme v tej prepovedi, ko gre za (MZZ 2003f): 1. gospodarjenje z lastnim premoženjem; 2. ustvaritev samostojnega znanstvenega, pedagoškega, umetniškega in publicističnega dela; 3. interesno delovanje v političnih strankah, društvih in ustanovah, ki je združljivo z njihovo funkcijo; 4. delovanje v sindikatih, strokovnih združenjih in drugih oblikah varovanja interesov iz delovnega razmerja. Diplomati naj ne bi smeli imeti funkcij v političnih strankah. Za uspešno delovanje diplomatov se le-ti udeležujejo ali prirejajo razna srečanja med seboj ali z gospodarstveniki ali drugimi organi, kjer lahko izmenjujejo izkušnje in mnenja med vlado, diplomacijo in slovenskimi izvoznimi podjetji. Tako vidijo, kakšne so želje, pričakovanja in pogledi glede ekonomske diplomacije in kakšne so dosedanje izkušnje gospodarstva pri stikih in delu s slovensko diplomatsko mrežo (MZZ 2003b).

15

3.2 Oblike in pogoji Poznamo dve vrsti diplomatov. Ločijo se na karierne oz. poklicne diplomate in nepoklicne oz. tiste, ki nimajo kariere in so postali diplomati. V državah EU velja, da je diplomacija karierna. V Sloveniji se tudi teži k temu, vendar velikokrat ni tako. Pomembno vlogo imajo dolgoletne izkušnje. V tujini lahko npr. veleposlanik postane le nekdo z 20-letnimi izkušnjami. Pri nas pa ni tako, saj kadra s tako dolgimi izkušnjami nimamo (Hrovat 1997, 40). Pri opravljanju svojega poklica imajo diplomati dvojno vlogo. V tujini morajo predstavljati svojo državo, v akreditirani državi zastopati domače interese itd., morajo pa tudi ugotavljati, kakšne so razmere v tuji državi (npr. razmere v dvostranskih odnosih, v notranji politiki, mednarodni položaj te države) in te informacije posredovati domov. Za uspešno opravljanje tega dela pa morajo poznati vso diplomatsko tehniko in komuniciranje. Tega so se lahko v Sloveniji mlajši kadri naučili na diplomatski akademiji MZZ, starejši pa so si že s praktičnim delom pridobili te vrline. Glavno vodilo diplomatskega dela mora biti državni interes (Hrovat 1997, 40). Vsak dan sproti se bi morali veleposlaniki vprašati, kaj je njihova misija naredila koristnega za državo (MZZ 2003e). Diplomati morajo za opravljanje dela imeti določene osebne značilnosti. Najpomembnejša značilnost je komunikativnost, tej sledi pismenost in splošna ter politična razgledanost. Morajo biti tudi kulturno razgledani, znati sprejemati pomembne ljudi in biti iznajdljivi, saj se morajo v različnih okoliščinah znajti ter zmeraj biti pripravljeni na nenapovedana vprašanja. Sindikat slovenskih pravnikov deli diplomate na kategorije (te so skladne s kategorijami v EU) in pogoje, kot so navedeni v tabeli 1 (Hrovat 1997, 40). TABELA 1: DIPLOMATSKI NAZIVI IN POGOJI Kategorija Naziv Pogoji VI. ataše, vicekonzul 2 leti delovne dobe, pripravniški izpit, 2 jezika na ravni 5.

semestra V. 2.–3. sekretar 4 leta delovne dobe, 2 jezika (eden na ravni 7. semestra) IV. 1. sekretar 7 let delovne dobe, 2 jezika, svetovni na ravni 7. semestra,

mnenje (delovna ocena) pristojne službe MZZ III. svetnik, konzul isti kot pri IV. le 10 let delovne dobe in najmanj 1 mandat

v DKP II. pooblaščeni

minister – generalni konzul

isti kot pri III. le 13 let delovne dobe

I. veleposlanik 17 let delovne dobe, 2 jezika na ravni 7. semestra, 1 ali 2 mandata v DKP, vodilno mesto v MZZ (vodja sektorja, urada,…)

Vir: Hrovat (1997, 40)

16

Nazivi so pogoj za imenovanje na delovna mesta. Splošni pogoji, ki morajo biti izpolnjeni poleg teh pogojev, so: univerzitetna izobrazba (najbolje družbene smeri), diplomatski izpit, državni izpit iz javne uprave, znanje 2 tujih jezikov (eden od teh mora biti svetovni) in delovne izkušnje v MZZ. Kot enakovredne tem izkušnjam štejejo tudi delovne izkušnje na področju mednarodnih odnosov v kakšnem drugem državnem organu, znanstveno raziskovalnih ter visokošolskih zavodih in mednarodnih organizacijah. Diplomate praviloma izbirajo preko javnega natečaja, ki ga objavi MZZ (MZZ 2003f). Pomembna izraza, ki se uporabljata v dunajski konvenciji o diplomatskih odnosih sta vodja misije in člani diplomatskega osebja v misiji. Vodja misije je oseba, ki jo je država pooblastila, da deluje v tej funkciji. Člani diplomatskega osebja pa so člani misije, ki imajo funkcijo diplomatov (Simoniti 1994, 31). Po dunajski konvenciji ločimo tri vrste vodij diplomatskih misij (Feltham 2002, 14): 1. veleposlaniki ali nunciji1 ter drugi vodje predstavništev ustreznega ranga, 2. poslaniki, ministri in internunciji2 (ta razred praktično danes več ne obstaja), 3. odpravniki poslov (ta razred se danes redko uporablja). Po dunajski konvenciji je glede na osebne prednosti članov diplomatskega osebja takšen vrstni red: 1. veleposlanik ali nuncij; 2. izredni poslanik, pooblaščeni minister in internuncij; 3. stalni odpravnik poslov; 4. začasni odpravnik poslov; 5. minister svetnik; 6. svetnik; 7. prvi sekretar; 8. drugi sekretar; 9. tretji sekretar; 10. ataše (Čačinovič 1994, 17). Konzularni nazivi si od najvišjega navzdol sledijo tako: 1. generalni konzul; 2. konzul I. razreda; 3. konzul; 4. vicekonzul; 5. konzularni agent (MZZ 2003f). Za učinkovito delovanje in ustrezno zastopanje ter uresničevanje gospodarskih interesov v državi sprejemnici je najpomembnejše, da usklajeno deluje celotno diplomatsko osebje. Za preproste naloge, splošne informacije ter nekatera bolj administrativna formalna opravila zadošča sorazmerno nizek diplomatski nivo. Za bolj kompleksne naloge, ko je potreben dostop do specifičnih težje dostopnih informacij in so potrebne povezave s pomembnejšimi odločitvenimi nivoji, je potrebna vključitev višjega diplomatskega nivoja. Nivo veleposlanika, včasih tudi ministra za zunanje zadeve ali predsednika vlade, pa je potrebno vključiti pri najpomembnejših nalogah, kot so razni večji nakupi, prevzemi, veliki projekti, večji krediti ipd. (Kajzer 2004). 3.3 Veleposlaniki Veleposlaniki so diplomatski predstavniki najvišjega ranga, ki vodijo veleposlaništva oz. diplomatska predstavništva. Lahko vodijo tudi stalna predstavništva pri mednarodnih organizacijah. Za njihovo delo jih imenuje oz. odpokliče predsednik države na predlog vlade, ki ga pripravi minister za zunanje zadeve. 1 stalni predstavnik Vatikana s političnim in religioznim pooblastilom od papeža za nadziranje cerkvenega življenja v rimskokatoliških državah, v katerih je akreditiran (Berridge in James 2003, 190). 2 papeški vodja misije drugega ranga (Berridge in James 2003, 148).

17

Veleposlaniki opravljajo svoje naloge tako kot vsi diplomati v skladu z dunajsko konvencijo o diplomatskih odnosih oz. dunajsko konvencijo o predstavljanju držav v njihovih odnosih z mednarodnimi organizacijami univerzalnega značaja. Te naloge so:

- predstavljanje in zastopanje države pošiljateljice in njenih organov v sprejemni državi oz. v mednarodni organizaciji;

- podpisovanje ali parafiranje diplomatskih instrumentov; - dajanje izjav in zavzemanje stališč v imenu države pošiljateljice; - vodenje diplomatskega predstavništva, organiziranje njegovega dela, razporejanje

nalog in ukrepov v zadevah v pristojnosti predstavništva; - odločanje o pravicah in dolžnostih uslužbencev v predstavništvu v skladu s

predpisi; - odločanje v okviru predračuna o finančnem poslovanju predstavništva; - opravljanje drugih nalog v skladu s predpisi in navodili ministra za zunanje zadeve.

Veleposlaniki so neposredno odgovorni ministru za zunanje zadeve. V skladu z njegovimi navodili, usmeritvami in pooblastili morajo izvajati zunanjo politiko države pošiljateljice v sprejemni državi. Veleposlaniki usklajujejo in nadzirajo tudi dejavnost konzulatov svoje države v sprejemni državi (MZZ 2003f). 3.4 Ekonomski svetniki Diplomati, ki se ukvarjajo z gospodarskimi zadevami, so ekonomski diplomati oz. ekonomski svetniki. Za svoje delo so odgovorni vodjem DKP in MZZ (Državni zbor RS 2004). So nosilci ekonomske diplomacije v DKP. 3.4.1 Lastnosti ekonomskega svetnika Ekonomski svetniki naj bi predvsem imeli sposobnost pravočasnega »odpiranja vrat« oz. sposobnost povezovanja s tistimi, ki odločajo (decision makerji). Kajzer (2004) omenja te karakterne oz. profesionalne lastnosti, ki bi jih naj imel uspešen ekonomski svetnik:

dobre osebne stike s ključnimi »viri informacij« in odločevalci; diplomatski instinkt in »networking« (sposobnost, da na osnovi pridobljenih

informacij tudi iz neuradnih virov, napove določene dogodke, kot so na primer sprejem nove zakonodaje, ki bi lahko vplivala na pogoje delovanja ekonomskih subjektov iz njegove matične države; pridobitev informacij glede načrtovanih objav javnih razpisov in naročil…);

"poslovna žilica in prodornost"; hitra predaja informacij in s tem povezanih poslovnih priložnosti domačim gospodarskim subjektom. Potrebno je zavedanje glede realnih in konkretnih možnosti glede potencialov domačega gospodarstva za izpeljavo konkretne aktivnosti v državi sprejema;

dobro poznavanje tujih jezikov, pravnih sistemov, poznavanje izvajanja politik ter predvsem sposobnost komuniciranja in vodenja skupin;

18

kontinuirano izobraževanje, usposabljanje in prilagajanje; specializacija na tistih področjih, na katerih lahko domača država krepi svoj ugled

(pri tem je potrebno upoštevati različne potrebe podjetij različnih dimenzij); poznavanje pravnih norm, prevzemov in nakupov ter investicij doma in v tujini.

Diplomat majhne države mora imeti tudi kvalitete managerja, saj si mora z manj razpoložljivimi viri prizadevati za doseganje istih ciljev kot diplomat neke druge večje države. Tako mora diplomat majhne države združevati ali vsaj upoštevati, tako mikro kot makro ekonomske dimenzije svojega dela (Kajzer 2004). 3.4.2 Ekonomski svetniki v Sloveniji V državah, kjer ima država velike ekonomske interese, so na DKP imenovani posebni diplomati - ekonomski svetniki (Državni zbor RS 2004). Njihovo temeljno področje dela je urejanje gospodarskih zadev. Sistematizacija ekonomskih svetnikov je odvisna od potreb gospodarstva RS, od prednostnih nalog slovenske zunanje ekonomske politike, od posebnosti posameznih trgov, od razpoložljive materialne in finančne možnosti RS in od razvitosti ostalega dela mreže DKP (MZZ 2004a). Za ekonomske svetnike je ključnega pomena poznavanje strukture in strateških razvojnih usmeritev domačega gospodarstva. Zato morajo pred začetkom dela v državi sprejema izdelati jasne strateške smernice razvoja gospodarskega sodelovanja med državama. Pri tem se morajo opreti na izkušnje njihovih predhodnikov ter smernice uskladiti z Ministrstvom za gospodarstvo (MG), Gospodarsko zbornico (GZS) in podjetji (Kajzer 2004). Za ekonomske svetnike v Sloveniji, po besedah Kajzerja (osebna komunikacija, 22.07.2004), še ni posebnega izobraževanja. Rekrutiranje je izvedeno na osnovi razpoložljivih kadrov iz MZZ in MG. To so seveda ljudje, ki imajo določene izkušnje in ekonomsko znanje. MG, MZZ in GZS že nekaj časa poskušajo podpisati dogovor o tem, kakšna naj bo vloga ekonomskih svetnikov na naših veleposlaništvih v tujini, vendar jim tega še ni uspelo uskladiti. Zato se tudi razlikujejo predstave o tem, kaj naj bi delal ekonomski svetnik. Nekateri jih bolj vidijo v diplomatski vlogi, drugi pa bližje vlogi komercialista (Koražija 1999, 96). Za uspešno delo ekonomskega svetnika je potrebno usklajeno in prepoznavno predstavljanje Slovenije v državi sprejemnici. Slovenija ima ekonomske svetnike v tujini na nekaterih predstavništvih v ekonomskih oddelkih. Ta mreža trenutno obsega 21 diplomatov, ki imajo kot primaren krog dela definirano področje gospodarskih zadev. 17 od teh jih pokriva bilateralne zadeve, 4 pa multilateralne zadeve (WTO, OECD in EU, skupna trgovinska politika) (Kajzer 2004). To pomeni, da je na 42 % vseh DKP razporejen ekonomski svetnik, saj ima Slovenija trenutno 50 DKP (MZZ 2003b). Slovenija je začela ustanavljati mrežo ekonomskih svetnikov že konec leta 1992 oz. v začetku l. 1993, praktično sočasno z vzpostavljanjem diplomatske mreže. Prvi ekonomski

19

svetniki so nastopili delo v tistih državah, kjer ima Slovenija največje gospodarske interese (Nemčija, Avstrija, Italija). Nato je počasi prevladalo prepričanje, da se je zadeve treba lotiti na sistematičen način in v sodelovanju s takratnim ministrstvom za ekonomske odnose in razvoj (MEOR) so tem prvim ekonomskim svetnikom v omenjenih državah sledili še novi v Budimpešti, Zagrebu in v Pragi. To se je razvijalo naprej in trenutno ima Slovenija v tujini 21 diplomatov, pristojnih za gospodarsko področje, v okviru diplomatske mreže (Lacić 2001a). TABELA 2: MREŽA EKONOMSKIH SVETNIKOV NA DKP RS (z dne 1.marec 2004) DKP RS Ekonomski svetnik Veleposlaništvo RS Ankara trenutno ni razporeditve Veleposlaništvo RS Beograd Bojan Mikec Veleposlaništvo RS Berlin Boris Paš Veleposlaništvo RS Bruselj Zoran Hedžet Veleposlaništvo RS Budimpešta Rok Tomšič Veleposlaništvo RS Dunaj Tatjana Brunček Veleposlaništvo RS London mag. Bojan Škoda Veleposlaništvo RS Moskva Miloš Prislan Veleposlaništvo RS Pariz Darja Fabjančič Veleposlaništvo RS Peking mag. Ljubomir Ulaga Veleposlaništvo RS Praga mag. Zoran Stamatovski Veleposlaništvo RS Rim Breda Korošec Veleposlaništvo RS Sarajevo Marjan Gams Veleposlaništvo RS Skopje mag. Peter Skvarča Veleposlaništvo RS Stockholm Milanka Jakopič Veleposlaništvo RS Tokio mag. Bernard Šrajner Veleposlaništvo RS Varšava Mateja Prevolšek Veleposlaništvo RS Washington mag. Borut Repanšek Veleposlaništvo RS Zagreb dr. Riana Benko Stalna misija RS pri EU Bruselj Monika Jakše Stalna misija RS pri OZN in WTO Ženeva mag. Iztok Grmek Vir: MZZ (2004c) Slovenija ima relativno majhno mrežo DKP z ekonomskimi svetniki v tujini in zato mora jasno definirati prednostne trge in na teh okrepiti delovanje na področju ekonomske diplomacije. Za to skrbijo delovne skupine za koordinacijo ekonomskih svetnikov, katerih naloga je priprava usklajenih predlogov. V njih sodelujejo MZZ, MG in GZS (Kajzer 2004). Pri organiziranju mreže ekonomskih svetnikov je potrebno upoštevati načela smotrnosti, učinkovitosti, profesionalnosti in sistematičnosti. Zaradi tega je težko napovedati, kdaj in v katerih državah bodo v prihodnje še zaposlovali ekonomske svetnike. Seveda pa to ne pomeni, da se v DKP, kjer ni ekonomskih svetnikov, ne ukvarjajo z gospodarskimi zadevami. Tudi v teh DKP skrbijo za gospodarske zadeve (Lacić 2001a).

20

Delovanje mreže ekonomskih svetnikov znotraj DKP mora biti sistematično, profesionalno in produktivno. V Sloveniji ekonomski svetniki dobro opravljajo svoje delo, a ne morejo nadomestiti ali biti enako uspešni kot veleposlaniki. Ti so nosilci ekonomske diplomacije v DKP (MZZ 2003b). Pri pomembnejših gospodarskih zadevah imajo pomembno vlogo veleposlaniki, ki včasih edini lahko komunicirajo z državo oz. najvišjimi organi. Ekonomski svetniki iz slovenskih DKP se zadnja leta tradicionalno srečujejo ob vsakoletnem regionalnem poslovnem stičišču v Sloveniji. S tem imajo možnost spoznati aktualno stanje, ki vlada doma, dobijo pa tudi priložnost za izmenjavo izkušenj, ki jim omogoča še boljše delo v tujini (Lacić 2001a). Pogovarjajo se tudi s predstavniki ministrstev za gospodarstvo in za zunanje zadeve, kako izboljšati svoje delovanje v interesu slovenskega gospodarstva (Lacić 2001b). Tako se na srečanjih pogovarjajo o temah, kot so internacionalizacija slovenskega gospodarstva, o tem, kateri izdelki, storitve, panoge ali sektorji slovenskega gospodarstva bi lahko bili zanimivi za države v katerih delujejo in o možnih naložbah (Lacić 2001a). Pogovarjajo pa se tudi o problemih, kot so strukturna in geografska omejenost slovenskega izvoza, o neizkoriščanju priložnosti podjetij ter o drugih aktualnih problemih. Trudijo pa se tudi, da bi čimbolj izboljšali sistem medsebojnega komuniciranja in informiranja v okviru državne uprave, saj to omogoča učinkovitejše delovanje ekonomskih svetnikov (Lacić 2001b). 3.4.3 Naloge in status slovenskih ekonomskih svetnikov Ekonomski svetniki so redni ali pogodbeni uslužbenci MZZ in imajo status diplomatov, kar pomembno določa način in metode njihovega dela. Zaradi tega ne morejo biti trgovski potniki ali zastopniki za konkretne gospodarske subjekte. Tako kot vse diplomate, tudi njih zavezuje dunajska diplomatska konvencija, ki jim onemogoča ukvarjanje s pridobitno dejavnostjo zaradi zagotavljanja imunitete. Tako kot za vse diplomate, je tudi za ekonomske svetnike pristojno MZZ, za delo pa odgovarjajo vodji DKP. Glavne naloge ekonomskih svetnikov so promocija in zaščita slovenskih gospodarskih interesov v tujini, poglabljanje dvostranskih odnosov med državama in krepitev gospodarskih povezav (Državni zbor RS 2004). V različnih državah pa imajo različno delovno okolje in metode dela. Te so v veliki meri odvisne od tega, v kateri državi ekonomski svetnik deluje. Že samo Evropi obstajajo razlike med zahodnimi in vzhodnimi državami. V vzhodnih državah še zmeraj prevladujejo centralizirane forme ekonomije, kjer ima država pomembno vlogo, saj ima v rokah sorazmerno veliko vzvodov. V teh državah je torej potrebnih več stikov s predstavniki države, če želiš odpirati določene gospodarske zadeve. V zahodnih državah pa je to drugače, saj ima tam ekonomski svetnik predvsem to nalogo, da seznanja svojo državo, katere poti naj ubere za dosego določenih ekonomskih ciljev. Ker je pri tem načinu možnih več poti, je potrebno z analitičnim pristopom priti do najbolj ustrezne. Gre predvsem za makroekonomske pogoje bilateralnega sodelovanja (Lacić 2001a). Tudi podjetja se lahko obračajo na ekonomske svetnike in le-ti jim lahko do določene mere pomagajo. Njihova naloga je predvsem odpiranje tistih vrat, ki jih podjetja sama ne morejo odpreti, in to predvsem v primerih, ko je pomembna tudi vloga države. Temeljna vloga

21

ekonomskega svetnika je v tem, da deluje na tistih področjih, kjer podjetja sama ne morejo zaščititi svojih interesov na konkretnem trgu. Tukaj gre tudi za elemente ekonomske diplomacije, ki spreminjajo in oblikujejo novo diplomacijo v sodobnem svetu (Lacić 2001a). Pomembna naloga ekonomskih svetnikov je pripravljanje analiz gospodarskih priložnosti za posamezne države. S temi analizami prikažejo priložnosti, ki jih nudi država, kjer deluje svetnik, za domača podjetja in državo. Ekonomski svetniki analizirajo, katere panoge bi bile zanimive za slovensko gospodarstvo, katere bi lahko pridobile z izvozom in še mnogo drugih za državo in podjetja zanimivih informacij. Mnogo teh koristnih informacij, ki jih pripravljajo posamezni ekonomski svetniki, je mogoče dobiti na spletnih straneh MZZ (Lacić 2001b). Tako je mogoče dobiti informacije o gospodarskih razmerah v državah, kjer posamezni ekonomski svetniki delujejo. Ti podatki o stanju in razvoju gospodarstva posamezne države so namenjeni pospeševanju in razvijanju gospodarskega sodelovanja med Slovenijo in državami delovanja ekonomskih svetnikov. Koristili pa bi naj tudi različnim slovenskim gospodarskim subjektom, predvsem pri sistemskem proučevanju in raziskovanju posameznega gospodarskega prostora oz. posameznega trga. Z njimi je mogoče ugotoviti morebitne tržne priložnosti in zagotoviti lažje vzpostavljanje ter vzdrževanje stikov z gospodarskimi subjekti v obravnavanih državah (MZZ 2004a). Ekonomski svetniki pa lahko tudi neposredno svetujejo predstavnikom konkretnih podjetij (Lacić 2001b). Podjetja se pogosto obračajo na ekonomske svetnike v tujini, saj iščejo kontaktne naslove, kar predstavlja kar 85 odstotkov vseh vprašanj. Ta podatek je zaskrbljujoč, saj lahko pri ekonomskem svetniku dobijo več kot le kontaktni naslov, ki ga je mogoče dobiti že na internetu. Ekonomski svetniki poznajo predvsem predstavnike velikih podjetij. Eden izmed ključnih problemov pa je ta, da se premalo posvečajo malim in srednjim podjetjem, ki veliko bolj potrebujejo pomoč pri prodoru na tuj trg in se ne znajdejo najbolje. Na Danskem ekonomski svetniki za zahtevnejša dela, kot so tržne raziskave, podjetjem storitve zaračunavajo, čeprav so financirani od države. Tako bi naj Danska 3 leta financirala ekonomskega predstavnika v Sloveniji, nato pa še dodatno leto, da si bo v tem času organiziral zasebno podjetje, ki bo trgovalo med Dansko in Slovenijo. Takšen tip ekonomskih svetnikov, ki naj bi opravljali komercialne posle, ni v skladu s stališči MZZ. Dejstvo je, da ekonomski svetniki naj ne bi sklepali pogodb ali se pogajali v imenu kakšnega podjetja. Res pa je, da ni povsem določeno, kakšne storitve naj bi ponujali predstavnikom naših podjetij v tujini. O tem se bodo morali na MZZ, GZS in ministrstvu za gospodarstvo še dogovoriti. Zagotovo pa lahko rečemo, da imajo ekonomski svetniki pomembno vlogo pri državnih tenderjih, kjer lažje odpirajo vrata kot gospodarstveniki (Koražija 1999, 96). 3.5 Častni konzuli Častni konzuli so nekakšna posebna vrsta konzulov. So nepoklicni diplomati, ki imajo državljanstvo države sprejemnice, ne pa države pošiljateljice. Praviloma se ne ukvarjajo z izvajanjem nalog konzularnih predstavništev (ali pa zelo malo), ampak predvsem s promocijskimi dejavnostmi v korist države pošiljateljice v državi sprejemnici, katere

22

državljani so. Tudi ne uživajo enakega obsega imunitet in privilegijev kot karierni konzuli. Tako tudi ne odgovarjajo MZZ, ampak notranji efektivni oblasti države sprejemnice (Jazbec 1997, 34). Častni konzuli skrbijo za dobre odnose z oblastmi ter tudi z združenji in njihovimi predstavniki, podjetji, organizacijami in mediji v sprejemni državi, ki imajo stike s Slovenijo ali se za te zanimajo (MZZ 2003c). V Sloveniji imamo 26 tujih častnih konzulov, ki v Sloveniji zastopajo interese Maroka, Tajske, Koreje in drugih držav. Od tega jih je šest častnih generalnih konzulov, 20 pa je častnih konzulov. Častni konzuli so za državo finančno zelo ugodna rešitev odpiranja diplomatskih predstavništev (Brstovšek in Stanković 2003, 4). Sami si morajo kriti stroške za delovanje konzulata, razen poštnih stroškov in denarnih podpor državljanom države pošiljateljice. MZZ priskrbi le zastavo, grb, tablo z uradnim nazivom konzulata, pečate, koleke in tiskovine (MZZ 2003f). Države imajo ponavadi v svojih sosednjih državah bolj razširjeno diplomatsko-konzularno mrežo. Tako je tudi v Sloveniji, ki ima en častni konzulat na Hrvaškem v Splitu, enega v Italiji in kar tri v Avstriji (Brstovšek in Stanković 2003, 4). Čeprav bi si lahko mislili, da z odprtjem veleposlaništva v državi, kjer je častni konzul deloval, njega ne bi več potrebovali, to ni nujno tako. Tako ima Slovenija 50 častnih konzulov v tujini, od tega jih ima kar 34 imenovanih v državah, kjer ima tudi veleposlaništvo (MZZ 2004b). V Sloveniji ima poleg veleposlaništva častne konzule še pet držav. To so poleg sosed Avstrije in Hrvaške še Češka, Poljska in Danska. Po besedah Mareka Pavlike, konzula češkega veleposlaništva v Sloveniji, so razlogi za hkraten obstoj veleposlaništva in častnega konzulata predvsem v turizmu, saj v Slovenijo prihaja veliko čeških turistov na morje in v gore. Pri smrtih primerih ali pri kakšnih nesrečah lahko pomaga npr. častni konzul Češke, Roman Radonič, ki ima sedež v Portorožu. Častni konzuli včasih delujejo tudi začasno, večinoma pa trajno in skrbijo za izboljšanje gospodarskih ter drugih vezi med državama. Začasno častne konzulate odprejo, če tako narekujejo potrebe. Češka ima po svetu skoraj 120 častnih konzulov, vsako leto pa poleti odpre začasna konzulata v Splitu in v Reki, saj gre na Hrvaško na počitnice milijon čeških turistov na leto. Tudi Slovenija je že odpirala začasne častne konzulate. Tako je v času svetovnega nogometnega prvenstva leta 2002 v Republiki Koreji odprla častni konzulat, ki bi bil na voljo stotinam slovenskih navijačev, ki so v Republiki Koreji navijali za slovenske nogometaše. Za določene druge države, ki imajo častne konzule v Sloveniji, pa na prvi pogled ni tako očitnih razlogov. Imajo jih na primer Čile, Koreja, Maroko, Filipini, Tajska in druge države. V teh primerih gre predvsem za gospodarske interese, saj turistov iz teh držav v Sloveniji skoraj ni. Koreja ima na primer na Dunaju sedež veleposlaništva, ki pokriva področje Slovenije. Po besedah častnega konzula Koreje v Sloveniji potrebuje Koreja nekoga, ki bi v Sloveniji opravljal posle. Teh je kar precej, največ na gospodarskem področju. Tajska ima častni konzulat v Sloveniji že skoraj dvajset let in preko njega gredo vsi posli. Gospodarski razlogi za njegovo odprtje segajo že v čas Jugoslavije, saj je samo Metalna Maribor Tajski prodala trinajst žerjavov v vrednosti 65 milijonov dolarjev. Polovica jugoslovanske menjave je potekala preko Slovenije. Po razpadu Jugoslavije pokriva častni

23

konzulat le še Slovenijo, letnega prometa pa je še zmeraj za 25 milijonov dolarjev. Naslednje dejstvo je, da Tajsko obišče 2000 Slovencev letno, obisk Tajcev pa je v obratni smeri manjši. Eden mlajših konzulatov v Sloveniji je maroški, ki so ga odprli leta 2002. Resnih gospodarskih interesov še ni, zato pa skupaj s turistično agencijo načrtujejo promocijo Maroka. S tem želijo doseči, da bi letno v Maroko odpotovalo 1500 slovenskih turistov, in da bi se vzpostavila tudi čarterska linija. Tako kot so ekonomski svetniki, so tudi častni konzuli med seboj povezani in imajo svojega vodjo konzularnega zbora. Srečujejo se enkrat ali dvakrat na mesec. Delovanje častnih konzulatov je bistveno cenejše od delovanja veleposlaništva. Letni stroški delovanja slovenskih častnih konzulatov v tujini so po besedah MZZ minimalni. Toda po drugi strani častni konzuli niso povsem enakovredno nadomestilo za veleposlanike, saj so častni konzuli državljani države, kjer delujejo, ne pa države, za katero delujejo. S tem je oteženo delo v primerih, ko gre za občutljive informacije, za nacionalne interese ali reševanje strogo političnih dvostranskih vprašanj. V teh primerih je bolje delovati preko veleposlanika tudi zato, ker je takšna splošna diplomatska praksa. Kot že omenjeno, ima Slovenija 50 častnih konzulov, od tega 34 v državah, kjer ima Slovenija tudi veleposlaništvo ali katero drugo DKP. Kar 4 častne konzule ima v Kanadi in Nemčiji, 5 v Združenih državah Amerike, dva na Portugalskem, nobenega pa nima v Rusiji, ki je zelo pomemben trg za Slovenijo. Na MZZ to argumentirajo s tem, da je bilo veliko častnih konzulov imenovanih v času, ko Slovenija še ni imela tako razvejane diplomatsko-konzularne mreže, in da se ta mreža razvija v skladu s potrebami in možnostmi (Brstovšek in Stanković 2003, 4). Tako kot ekonomski svetniki tudi častni konzuli pomagajo podjetjem in njihovim interesom. Velika podjetja, ki jih vodijo prodorni gospodarstveniki, poslujejo uspešno, pomoči pa so potrebna predvsem manjša in srednje velika podjetja, ki jih vodijo prav tako dobri gospodarstveniki, vendar nimajo dovolj kapitala za prodor na tuje trge. Vlada lahko s pomočjo aktivnosti častnih konzulov veliko pripomore k uspehu teh podjetij. MZZ je izdelalo novo navodilo za častne konzule Slovenije v tujini. Ti bi od sedaj naprej morali vse stroške kriti sami, tudi stroške pisarne. Nova starostna meja je 70 let in le izjemoma 75 let, čeprav imajo ravno ljudje v pokoju dovolj izkušenj in znanja ter so si ustvarili krog poznanstva, ki je pomemben za naše gospodarstvo na teh trgih. S temi spremembami se bo doseglo, da bodo zaradi nejasne funkcije častnega konzula le-ti začeli delovati bolj za osebno promocijo in promocijo lastnih firm kot pa za gospodarsko promocijo države. Tako so mnenja, da bi naj za častnega konzula imenovali izključno človeka s primerno izobrazbo in dobrim poznavanjem sodobne Slovenije ter tudi njene zgodovine. Delovali bi naj na ekonomskem in znanstvenem področju, politično-diplomatske in konzularne zadeve pa bi naj bile v rokah strokovnih diplomatskih kadrov, saj le-ti lahko nastopajo v imenu države, častni konzuli pa le v njenem interesu. S tem, da Slovenija v tujini potrebuje predvsem izobražene in izkušene gospodarske lobiste, se strinjajo tudi na MG. Ti bi lahko pomagali slovenskim majhnim in srednje velikim podjetjem pri prodiranju na tuje trge (Manfreda 2004a, 8).

24

4 DIPLOMATSKO-KONZULARNA PREDSTAVNIŠTVA 4.1 Opredelitev Diplomatsko-konzularna predstavništva (DKP) so predstavništva neke države v tujini. Ta so nekakšna podaljšana roka države v tujini in so sredstvo ekonomske diplomacije. Kot nam že sama beseda DKP pove, gre tukaj za diplomatska in konzularna predstavništva. Čeprav sta si ta pojma dandanes zelo podobna, obstajajo določene razlike. Diplomatsko predstavništvo se odpre ali zapre na voljo predsednika države po predlogu ministra za zunanje zadeve. Konzulat se odpre ali zapre s sklepom vlade po predlogu ministra za zunanje zadeve. V sklepu, ki ga določi vlada skupaj s sprejemno državo, se opredeli vrsta konzulata, njegov sedež, stvarna pristojnost in konzularno območje. Za odprtje ali zaprtje predstavništva je potrebno upoštevati intenzivnost bilateralnih odnosov, gospodarsko sodelovanje, prisotnost Slovencev v državi ter druge razloge. Na predstavništvih so poleg diplomatov zaposleni tudi delavci, ki so zadolženi za spremljajoča dela. Delajo lahko tudi osebe, ki jih je MZZ po sporazumu s predstojniki državnih ter drugih organov in organizacij imenovalo za določeno obdobje in opravljajo naloge na gospodarskem, obrambnem, kulturnem, znanstvenem, informativnem in drugih področjih. Po določenem času in opravljenih nalogah se vrnejo na prvotno delovno mesto. Na predstavništvih dela tudi lokalno osebje iz sprejemne države, ki opravlja spremljajoče dejavnosti ter administrativno-tehnična dela (MZZ 2003f). 4.2 Vrste Kot je bilo že v prejšnji točki deloma omenjeno, poznamo dve vrsti DKP, to so diplomatska in konzularna predstavništva. Ti dve vrsti pa se še nadalje delita. 4.2.1 Diplomatska predstavništva Veleposlaništvo Po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (2000) je veleposlaništvo najvišje diplomatsko predstavništvo kakšne države v tuji državi. Je diplomatsko predstavništvo države pošiljateljice (akreditirana država) pri državi sprejemnici (država, ki jo akreditira) (EDA 2004b). Lahko pa je tudi sinonim za diplomatsko misijo, še posebej, ko jo vodi veleposlanik (Berridge in James 2003, 92). Diplomatsko misijo lahko vodi veleposlanik ali začasni (ad interim) oz. stalni odpravnik poslov. Pogoj za ustanavljanje veleposlaništev je navezava diplomatskih odnosov med obema državama (EDA 2004b). Specialna misija in stalna diplomatska misija Med specialno oz. posebno in stalno diplomatsko misijo obstajajo mnoge podobnosti in hkrati razlike. Obe predstavljata državo pošiljateljico pri državi sprejemnici in sta

25

pooblaščeni, da se pogajata. Ambasada oz. veleposlaništvo ima splošno pooblastilo, specialna misija pa posebno. Sklepata sporazume, spremljata organe in o tem poročata svojima državama. Ena od razlik med njima je, da je diplomatska misija pristojna za opravljanje praktično vseh funkcij, v vseh situacijah ter okoliščinah, ki nastajajo v odnosih med državama, specialna misija pa je pooblaščena, da obravnava le določena vprašanja ali da izpolni določeno nalogo v za to dogovorjenem času (Simoniti 1995, 38). Po Konvenciji o specialnih misijah je specialna misija začasna misija, ki predstavlja državo in jo ta pošilja v drugo državo z njenim soglasjem, da bi se pogajala o določenih vprašanjih ali da bi se izpolnila določena naloga (Simoniti 1995, 22). O stalni misiji ali stalnem predstavništvu govorimo tudi takrat, ko gre za stalno diplomatsko predstavništvo ene države pri mednarodni organizaciji (EDA 2004b). Njo lahko vodi veleposlanik ali pooblaščeni minister (MZZ 2003f). 4.2.2 Konzularna predstavništva Po dunajski konvenciji o konzularnih odnosih je konzularno predstavništvo oz. konzulat stalen državni organ, ki je zadolžen za vzdrževanje in razvijanje konzularnih odnosov (za izvajanje nalog konzularnih predstavništev) med dvema državama, ki se za to sporazumeta. Sporazumeta se o sedežu, vrsti in konzularnem področju (Jazbec 1997, 33–34). Konzularno predstavništvo vodi poklicni ali častni konzularni funkcionar, ki ga imenuje ali odpokliče vlada na predlog ministra za zunanje zadeve (MZZ 2003f). Konzulat ni pravna oseba, ampak je le urad določene države in zaradi tega ni samostojen nosilec pravic in obveznosti. To pomeni, da ne more samostojno sklepati pogodb, sporazumov itd. Zato ni mogoča pritožba in se lahko pritožiš le na njegovega delodajalca, to je MZZ (Jazbec 1997, 33). Konzulat deluje po nadzoru in navodilih ter ob pomoči diplomatskega predstavništva v državi ali MZZ (MZZ 2003c). Glede na stopnjo konzulatov ločimo:

- generalni konzulat, - konzulat, - vicekonzulat in - konzularno agencijo.

Tej delitvi je še potrebno dodati delitev na dve posebni vrsti konzulatov, na karierni in častni konzulat3. Karierne vodi karierni konzul, častne pa častni konzul. Karierni konzuli so profesionalni uslužbenci MZZ države pošiljateljice in tudi njeni državljani, medtem ko so častni konzuli nepoklicni diplomati in državljani države sprejemnice. Razlike so še v obsegu, vsebini in načinu izvajanja nalog konzularnih predstavništev ter v obsegu in vsebini olajšav, privilegijev in imunitet, ki jih konzul ima.

3 več o častnem konzulatu in častnih konzulih v točki 3.5.

26

Generalni konzulat pokriva območje ene ali več upravnih enot države sprejemnice. Njegov sedež je v glavnem mestu ene od teh upravnih enot. Na izbiro sedeža vplivajo naslednji dejavniki: s katero upravno enoto največ sodelujejo, kje živi največ državljanov države pošiljateljice ter če meji na državo pošiljateljico (Jazbec 1997, 34–35). Generalni konzulat se lahko odpre v prestolnici sprejemne države le, če v njej ni veleposlaništva (MZZ 2003c). Konzulat pokriva eno upravno enoto ali samo njen del in ima temu primerno tudi manjši pomen in nižji rang osebja. Glede nalog, ki bi jih naj opravljal konzulat, pa ni razlik, razen v primeru dogovora med državama. Vicekonzulat ima lahko samostojno področje delovanja ali pa deluje v okviru konzularnega področja generalnega konzulata ali konzulata in je odvisen od dogovora obeh držav ter od tega, kdo je ustanovitveni akt sprejel. Konzularna agencija pa deluje v mejah konzularnega področja generalnega konzulata ali konzulata in za ime generalnega konzula ali konzula (Jazbec 1997, 34–35). 4.3 Dejavnost in naloge DKP Kot nam pove naslov naloge, so DKP sredstvo ekonomske diplomacije in opravljajo zato podobne naloge in imajo podobno področje dela kot ekonomska diplomacija. Vseeno pa obstajajo določene specifične značilnosti za obe vrsti predstavništev. Dejavnosti veleposlaništva so zelo raznolike. Tukaj je le nekaj primerov (EDA 2004b):

- Politika: diplomati spremljajo lokalno politično dogajanje in informirajo pristojni organ (ponavadi MZZ) o najpomembnejših dogodkih. Poleg tega raziskujejo, kako v gostujoči državi dojemajo mednarodni položaj in politično razmerje države pošiljateljice ter dajejo zainteresiranim osebam in skupinam na mestu informacije o državi pošiljateljici. Poleg tega veleposlaništvo informira o ukrepih, ki jih je potrebno sprejeti v kriznih primerih.

- Gospodarstvo in finance: diplomati opazujejo razvoj gospodarske, trgovinske in finančne politike v gostujoči državi in javljajo o ukrepih, ki so bili izpeljani na področju uvoza, izvoza in carinskih tarif. Diplomati izdelajo med drugim tudi trgovinske in plačilne sporazume ter sporazume o zaščiti investicij (o pospeševanju investicij in zaščitne pogodbe za zagotovitev varnega investiranja v tujini) in kontrolirajo njihovo izvajanje. Nadaljnja naloga veleposlaništva je pospeševanje izvoza in turizma domače države. Med drugim podpira tudi udeležbo na sejmih in razstavah.

- Pravo: diplomati informirajo svojo državo o zakonodaji in pravosodju države sprejemnice, sodelujejo pri mednarodni pomoči, in če je potrebno, nudijo pravno varstvo za svoje državljane v tujini.

- Razvojno sodelovanje: diplomati so pristojni za izdelavo projektov in njihovo izvedbo. V ciljnih državah za te naloge skrbijo posebni atašeji za razvoj.

- Kulturne aktivnosti: podpiranje domače kulture, kakor tudi aktivnosti na socialnem področju, znanosti in odnosov z mediji spadajo k vsakodnevnim opravilom

27

diplomata. Kulturne prireditve, ki jih organizirajo ali podprejo veleposlaništva, so namenjene povečanju razpoznavnosti in premostitvi kulturnih razlik.

Diplomatsko predstavništvo se poleg naštetih dejavnosti ukvarja še z dejavnostmi na obrambnem, znanstveno-tehničnem, informativnem in drugih področjih. Posebna pozornost predstavništva namenjajo svojim državljanom v državi predstavništva (MZZ 2003f). Dejavnost generalnega konzulata je primerljiva z dejavnostjo veleposlaništva predvsem na področjih stikov z javnostjo ter pospeševanja gospodarskih, kulturnih in političnih odnosov. Glavna naloga konzularnih uslužbencev je, da nudijo pomoč svojim državljanom v tujini. Te so na primer:

- izdajanje in podaljšanje veljavnosti potnih listov; - vprašanja državljanskega prava in matična vprašanja; - pomoč svojim državljanom pri potovanju skozi tujino in varstvo; - izdajanje vize ter azilna in begunska vprašanja.

Za te različne dejavnosti potrebujejo uslužbenci v konzularni službi kritično razmišljanje, objektivnost, bistroumnost in fleksibilnost. V težkih situacijah morajo pokazati angažiranost in hkrati ohraniti trezno glavo (EDA 2004b). 4.3.1 Naloge diplomatskih predstavništev Diplomatska predstavništva v tujini opravljajo zlasti politične in gospodarske naloge, vse več pa se ukvarjajo tudi s kulturno in turistično promocijo svoje države (MZZ 2001). Naloge, ki jih opravljajo, so navedene v dunajski konvenciji o diplomatskih odnosih. Ta navaja kot osnovne naloge diplomatskega predstavništva (Feltham 2002, 13): 1. predstavljanje in zastopanje države pošiljateljice v državi sprejemnici; 2. zaščita in uresničevanje interesov države pošiljateljice in njenih državljanov (v državi

sprejemnici), v mejah, ki jih dopušča mednarodno pravo; 3. pogajanje z vlado države sprejemnice; 4. obveščanje MZZ in preko njega ostalih državnih organov svoje države ter podajanje

poročil vladi le-te o stanju in razvoju dogajanj v državi sprejemnici; 5. pospeševanje prijateljskih odnosov ter razvijanje gospodarskega, kulturnega,

znanstvenega in drugega sodelovanja med obema državama. Nobena določba pa ne prepoveduje opravljanja nalog konzularnih predstavništev osebju diplomatske misije. To funkcijo opravljajo predvsem takrat, ko v državi ni konzularnega predstavništva. 4.3.2 Naloge konzularnih predstavništev V dunajski konvenciji o konzularni odnosih bi kot ekonomske lahko izpostavili te naloge (Jazbec 1997, 174–175):

28

1. zaščita interesov države pošiljateljice in njenih državljanov, fizičnih in pravnih oseb, v

državi sprejemnici v mejah, ki jih dopušča mednarodno pravo; 2. pomoč pri razvijanju in spodbujanju trgovinskih, ekonomskih, kulturnih in drugih

odnosov med državo pošiljateljico in sprejemno državo; 3. obveščanje z vsemi dovoljenimi sredstvi državi pošiljateljici in zainteresiranim o

pogojih in razvoju trgovinskega, gospodarskega in drugega dogajanja v sprejemni državi;

4. izdajanje potnih listov in potnih dokumentov; 5. pomoč in podpora fizičnim in pravnim osebam države pošiljateljice; 6. opravljanje vseh vrst notarskih poslov; 7. zaščita pri nastopanju pred sodišči; 8. opravljanje vseh drugih, konzulatu zaupanih nalog. Tudi konzularna predstavništva lahko v državi, kjer ni diplomatskega predstavništva, izvajajo diplomatske naloge. Za to morajo dobiti soglasje od sprejemne države in posebno pooblastilo ministra za zunanje zadeve za izvajanje določenih diplomatskih nalog (MZZ 2003f). 4.3.3 Razlike in omejitve med nalogami diplomatskih in konzularnih predstavništev Diplomatski in konzularni odnosi in njihove naloge so se z zgodovinskim razvojem iz prvotno jasnega in preglednega razlikovanja precej zbližale. Naloge diplomatskih predstavništev so bile sprva predvsem politične in so bile omejene na politične odnose in zaščito interesov države pošiljateljice, pozneje pa so vključile tudi ekonomske, trgovske, kulturne in ostale odnose. Naloge konzularnih predstavništev pa so bile sprva omejene le na trgovske odnose in na določene sodne naloge, pozneje pa so postopoma vključile tudi kulturne, znanstvene in ostale odnose ter tudi zaščito interesov države pošiljateljice. Najpomembnejše razlike in omejitve so: 1) Predstavljanje države pošiljateljice pri državi sprejemnici zasledimo le pri nalogah

diplomatskih predstavništev. Diplomatska misija ima reprezentativno vlogo, konzularno predstavništvo pa ne.

2) Pogajalsko vlogo v imenu svoje države z vlado sprejemne države opravljajo

diplomatske misije in ne konzularna predstavništva. 3) Komuniciranje pri diplomatski misiji poteka samo z MZZ države sprejemnice, vse

ostale kontakte z najvišjimi organi sprejemne države pa izvajajo preko MZZ. Konzularna predstavništva pa po definiciji komunicirajo z lokalnimi oblastmi na svojem konzularnem področju, z osrednjimi državnimi organi pa le v posebnih, konkretnih primerih izvajanja nalog konzularnih predstavništev.

4) Zaščita in intervencija. Konzulat ščiti fizične in pravne osebe svoje države v državi

sprejemnici, da se v njej spoštujejo in pravilno uporabljajo zakoni države sprejemnice ter splošno veljavni mednarodni zakoni. Če pride do kršitve predpisov države

29

sprejemnice, potem konzulat pomaga osebam svoje države, da skušajo z uporabo pravnih poti doseči popravo omenjenih kršitev. Če to ni doseženo, konzulat ne more zahtevati poprave že omenjenih kršitev od lokalnih oblasti. To prepusti diplomatski misiji, ki lahko zahteva od centralnih oblasti, da le-te reagirajo v skladu s svojo zakonodajo in zahtevajo od lokalnih oblasti pravilno izpolnjevanje notranjih zakonskih norm oz. mednarodnih predpisov. Konzulat je pri zaščiti in interveniranju omejen z lokalnimi predpisi države sprejemnice, diplomatska misija pa lahko ščiti in intervenira tudi na osnovi bilateralnih in multilateralnih norm.

Ostale razlike med obema oblikama predstavništev pa se nanašajo predvsem na diplomatske oz. konzularne objekte in subjekte ter na obseg in stopnjo njihove zaščite in privilegijev. Diplomacija izvaja tako diplomatske kot tudi konzularne naloge in odnose predstavništev posamezne države, zato lahko govorimo o enotnem področju (Jazbec 1997, 14–18). 4.4 Institucije, ki vplivajo na delovanje DKP Za učinkovito uresničevanje zunanje ekonomskih interesov države je zelo pomembna ustrezna koordinacija vseh pomembnih institucij, ki delujejo v smeri ekonomske diplomacije (npr. predstavništva podjetij, trgovinska predstavništva, turistična predstavništva, predstavništva Gospodarske zbornice in druga predstavništva). V Sloveniji imamo tri institucije, ki vplivajo na delovanje DKP, to so MZZ, MG in GZS. Leta 2002 je MZZ predstavilo projekt, ki je ustanovil ustrezno delovno skupino za delovanje ekonomskih svetnikov, ki jo sestavljajo MZZ, MG in GZS, ki se sestaja enkrat v dveh mesecih ter usmerja koordinacijo in sodelovanje med vlado in GZS (Kajzer 2004). Usklajevanje in sodelovanje poteka na naslednjih področjih (Kajzer 2004):

- možne aktivnosti mreže ekonomskih svetnikov na DKP (vsebinske direktive za operativno delovanje);

- usklajevanje vseh udeležencev pri načrtovanih aktivnostih in sistematični promociji Slovenije kot države, zanimive za tuje investicije ter države, ki ima hkrati tudi potencial za investiranje v tujini;

- oblikovanje kanalov za pospeševanje, zbiranje in distribucijo koristnih gospodarskih informacij;

- dogovor glede sodelovanja in združevanja pri vzpostavljanju informacijske zbirke podatkov o javnih razpisih do katerih imajo dostop DKP RS;

- sodelovanje pri usposabljanju kandidatov za ekonomske svetnike oz. pri pripravah pred nastopom dela v tujini;

- organiziranje posvetov ekonomskih diplomatov iz DKP RS. Po besedah Kajzerja (osebna komunikacija, 15.07.2004) pa se je formirala delovna skupina, ki jo predstavljajo predstavniki MZZ in MG. Ta skupina določa predloge smernic

30

delovanja ekonomskih diplomatov, prav tako pa ministru za zunanje zadeve predlaga kandidate za ekonomske diplomate. Tako GZS ni vključena v to delovno skupino. 4.4.1 Ministrstvo za zunanje zadev (MZZ) MZZ je pristojno za diplomatske odnose. Diplomate v tujino razporeja minister za zunanje zadeve, razen veleposlanika, ki ga na predlog ministra za zunanje zadeve imenuje vlada, akreditivno pismo pa mu izroči predsednik RS. Pri usklajevanju organizacije dela, izvrševanju javnih nalog ter usklajevanju dela notranjih organizacijskih enot in predstavništev v tujini ministru za zunanje zadeve pomaga generalni sekretar, ki je diplomat, po nazivu veleposlanik. Pogoje za pridobitev statusa diplomata določa Zakon o zunanjih zadevah. Ta vsebuje med drugim tudi področja opravljanja zunanjih zadev, delovanja MZZ, pravic in obveznosti diplomatov, postopkov ustanavljanja DKP RS v tujini in tujih DKP v RS ter postopkov sklepanja in izvajanja mednarodnih pogodb. Nosilec izvajanja in sodelovanja je MZZ. V okviru pristojnosti vlade izvaja opravljanje zunanjih zadev v skladu s splošnimi usmeritvami, ki jih določa državni zbor. MZZ se ukvarja z globalnimi odnosi Slovenije z drugimi državami in mednarodnimi organizacijami ter pripravlja državnim organom strokovne podlage za sprejemanje stališč, ocen in ukrepov na področju zunanje politike, kadar gre za pomembne zadeve glede izvajanja zunanje politike RS. Skupaj z drugimi pristojnimi organi in službami skrbi za Slovence v tujini. MZZ je zadolženo tudi za vsebinsko in protokolarno pripravo programa mednarodnih obiskov in sodeluje v njegovem uresničevanju. MZZ v tujini komunicira preko predstavništev, ki jih ima v tujini in preko njih navezuje stike. Tuji diplomatski in konzularni predstavniki pa navezujejo stike z državnimi organi v RS v skladu z običajno diplomatsko prakso. Svoje naloge opravlja neposredno in po predstavništvih v tujini. Skrbi za urejeno, učinkovito, uravnoteženo in gospodarno delovanje predstavništev v tujini ter skrbi za ugledu države primerne pogoje delovanja predstavništev. Za delovanje DKP je potrebno v tujini pridobiti prostore z nakupom ali najemom. To je naloga MZZ, ki z oddajo javnega naročila pridobi ponudbe ter skupaj z ministrom za finance sprejme najboljšo po pridobljenem mnenju Urada za javna naročila. Na MZZ skrbijo tudi za strokovno izpopolnjevanje in usposabljanje njihovih zaposlenih. V njihovem okviru deluje diplomatska akademija, ki pa jo Slovenija trenutno nima (MZZ 2003f). Ekonomska diplomacija dobiva kot del spleta svetovne diplomacije eno vodilnih vlog v diplomaciji. To področje na MZZ RS pokriva oddelek za ekonomske odnose znotraj Sektorja za evropske integracije in ekonomske odnose. Naloga MZZ RS je upoštevanje in ščitenje temeljnih strateških gospodarskih interesov RS in njenih gospodarskih subjektov pri vodenju in izvajanju slovenske zunanje politike (MZZ 2004a). MZZ ima še naprej namen krepiti ekonomsko diplomacijo, saj vidijo pomen, ki ga ima le-ta za slovensko gospodarstvo (MZZ 2003d).

31

Za DKP in ekonomsko diplomacijo je MZZ najpomembnejša institucija. V določenih državah je celo edina institucija, ki ureja to področje. V Sloveniji je bila dolgo edina, dokler ni vloge pri ekonomski diplomaciji dobilo tudi MG. 4.4.2 Ministrstvo za gospodarstvo (MG) MG je odgovorno za področje gospodarstva tako znotraj države kakor tudi za gospodarske odnose s tujino. Področje ekonomskih odnosov s tujino na MG vključuje sektorje za trgovinsko politiko, bilateralne in multilateralne odnose ter mednarodnopravne zadeve. Ti sektorji so zadolženi za oblikovanje trgovinske politike, promocijo slovenskega gospodarstva na tujih trgih, pospeševanje izvoza, krepitev in ureditev gospodarskega sodelovanja s posameznimi državami, sodelovanje v WTO in vrsto drugih podobnih aktivnosti (Državni zbor RS 2004). Za DKP je pomemben predvsem sektor za bilateralne ekonomske odnose. Sektor za bilateralne ekonomske odnose se ukvarja s spremljanjem in koordinacijo gospodarskega sodelovanja Slovenije s posameznimi državami, s pripravo predlogov za njegovo krepitev, z zbiranjem in pripravo informacij o gospodarskem položaju v teh državah, s pripravo strategije ekonomskih odnosov za posamezne države, s pripravo in sklepanjem sporazumov o gospodarskem sodelovanju, s stiki in servisiranjem gospodarskega dela diplomatskih predstavništev v tujini, s sodelovanjem in pripravo poslovnih delegacij skupaj z GZS in TIPO, z obmejnim gospodarskim sodelovanjem, s pripravo mešanih komisij za gospodarsko sodelovanje, z organiziranjem letnega srečanja in s koordinacijo gospodarskih aktivnosti Pakta stabilnosti (MG 2004a). V okviru MG deluje tudi Agencija RS za gospodarsko promocijo Slovenije in tuje investicije (TIPO), ki se zavzema za spodbujanje tujih neposrednih investicij in tudi za uveljavljanje slovenskih podjetij v tujini oz. za njihovo internacionalizacijo (Državni zbor RS 2004). Ena od prednostnih nalog MG v letu 2003 je bila okrepiti diplomatsko mrežo v tujini, ki podpira internacionalizacijo slovenskih podjetij, saj je Slovenija z vstopom v EU prevzela njeno trgovinsko politiko in se je težišče spodbujanja izvoza in investicij preneslo na infrastrukturo in razvojne spodbude. Pri razvoju mreže pa je potrebno upoštevati potrebe gospodarstva, fleksibilnost in stroškovno učinkovitost. Tako bo mreža pomagala v neposrednem sodelovanju z gospodarstvom najti priložnosti za povečanje menjave, tujih neposrednih investicij in skupnih vlaganj, investicij slovenskih podjetij v tujini in za promocijo turizma (MG 2004b). MG in MZZ sta podpisali Sporazum o medsebojnem sodelovanju na področju ekonomske diplomacije (MZZ 2004f). Namen tega sporazuma je, da se vzpostavi trajnejše sodelovanje pri razporejanju ekonomskih svetnikov na DKP ter sodelovanje pri njihovem usmerjanju in usposabljanju (MZZ 2003d). Tako je dobilo MG tudi vlogo pri ekonomski diplomaciji.

32

4.4.3 Gospodarska zbornica Slovenije (GZS) Gospodarska zbornica Slovenije (GZS) je za slovensko gospodarstvo zelo pomembna institucija, zato je v njenem interesu, da se krepi ekonomska funkcija diplomacije. Po besedah Mateje Čepin (osebna komunikacija, 16.06.2004), vodje regije za Nemčijo, Avstrijo, Švico in Latinsko Ameriko na GZS, pa GZS nima vpliva na imenovanje ekonomskih svetnikov ali drugih diplomatov na njihove položaje, čeprav so strokovnjaki na področju gospodarstva in mednarodnih gospodarskih odnosov. Ekonomski svetniki se običajno rekrutirajo iz vrst zaposlenih v državni upravi, za njihovo imenovanje pa je pristojno MZZ. Tako GZS predstavlja zgolj posredni instrument pri ekonomski diplomaciji. Predvsem je pomemben vir informacij, zato DKP veliko sodelujejo z njimi, saj potrebujejo informacije za uspešno izvajanje svojega dela. GZS pa je našla drug način, kako nastopiti in predstavljati slovensko gospodarstvo na tujih trgih. V zadnjem času je v tujini odprla tri gospodarska predstavništva (Sarajevo, Beograd, Priština), katerih delovanje je osredotočeno na spodbujanje gospodarskega sodelovanje med državami. Predstavljajo pomembno pomoč podjetjem. V prihodnosti ni realno pričakovati, da bi se število gospodarskih predstavništev GZS povečalo, saj so to velike finančne investicije in GZS sama tega ne zmore (Državni zbor RS 2004). MZZ je nameravalo skupaj z GZS odpreti trgovinsko predstavništvo v Moskvi pod okriljem Veleposlaništva RS v Moskvi, a iz tega potem ni bilo nič (MZZ 2003d). Po besedah Mateje Čepin (osebna komunikacija, 02.08.2004) pa so se na MZZ odločili, da v Moskvi zaposlijo še enega ekonomskega svetnika, rekrutiranega iz GZS, kot nekakšno kompromisno rešitev. Dveh ekonomskih svetnikov na posameznem DKP Slovenija še nima nikjer in gre dejansko za edinstven primer, kjer je bil upoštevan tudi glas gospodarstva in GZS. Za DKP najpomembnejši oddelek na GZS je Oddelek za mednarodno sodelovanje, ki izvaja naslednje dejavnosti: informiranje o poslovanju s posameznimi tržišči, svetovanje in pomoč pri nastopih na zunanjih tržiščih, spodbujanje izvoza in mednarodnega sodelovanja, povezovanje slovenskih in tujih podjetij pri iskanju poslovnih priložnosti, organizacija in vodenje gospodarskih delegacij in poslovnih konferenc ter organizacija in izvedba posvetov in seminarjev (GZS 2004). Osnovni nalogi tega oddelka sta spodbujanje internacionalizacije slovenskega gospodarstva in pospeševanje izvoza. Tako lahko nudijo veliko zanimivega za domača kakor tudi za tuja podjetja. Po besedah Mateje Čepin (osebna komunikacija, 16.06.2004) tuja DKP usmerjajo povpraševanje njihovih podjetij na GZS, pozanimajo se glede državnih spodbud, glede davčne zakonodaje, zaposlovanja tujcev v Sloveniji, varstva okolja in drugih stvari. GZS nudi svoje storitve brezplačno, kar pa ne velja za nekatere druge države, kot na primer Švico, kjer je potrebno storitve plačati. Po besedah predsednika GZS je za celotno slovensko diplomatsko-konzularno mrežo izjemnega pomena sodelovanje z GZS. To sodelovanje se je v zadnjem času še dodatno okrepilo tako vsebinsko kot časovno. Svoj mednarodni program je GZS zelo uspešno uresničevala predvsem zaradi aktivnosti in pomoči DKP. GZS ima vidno vlogo v krepitvi ekonomske dejavnosti DKP. Zavzema se tudi, da mora Slovenija v prihodnosti nameniti večjo pozornost ekonomski diplomaciji, in da si slovenski veleposlaniki v tujini kot prioriteto delovanja zadajo podporo gospodarskim interesom. GZS si pri tem želi tesnejšega sodelovanja s primarnima institucijama na področju ekonomskih odnosov s

33

tujino v Sloveniji, MG in MZZ. S tema dvema institucijama že sodeluje v delovni skupini za delovanje ekonomskih svetnikov na DKP in predstavništev GZS v tujini (Vizovišek 2003). 4.5 Pomen DKP imajo velik pomen za državo, saj se država brez njih težko predstavlja v tujini in izvaja svojo zunanjo politiko. Poleg reprezentativne vloge pa imajo DKP še tudi druge pomembne vloge na gospodarskem področju. Z njihovo pomočjo lahko država goji dobre meddržavne in gospodarske odnose. Švicarski veleposlanik Paul Koller (osebna komunikacija, 04.05.2004) meni, da se je danes že veliko spremenilo zaradi tržnih gibanj in globalizacije, ki nas silijo, da moraš instrumente zunanje trgovine prilagoditi času. Včasih so imela veleposlaništva centralno vlogo na področju pospeševanja gospodarskih odnosov. Preko njih so države in podjetja lahko vstopala na lokalni trg. V zahodnem svetu se je vloga predstavništev v tem smislu zmanjšala, saj si vlade in podjetja kot glavni akterji sami najdejo dostop do teh trgov, brez da bi predstavništva igrala posredniško vlogo. V določenih državah, kjer so odnosi bolj slabi, pa veleposlaništva še zmeraj igrajo ključno vlogo pri komuniciranju med državami. Prav tako meni, da imajo DKP velik pomen in so eden nosilcev pri promociji gospodarstva in pri medsebojnih odnosih med državami. Čeprav gre 95 % poslov brez vednosti veleposlaništva, ima veleposlaništvo pomembno vlogo pri podpiranju dobre gospodarske klime in negovanju meddržavnih odnosov. Glede posameznih poslov pa ne igrajo nobene vloge, saj je to privatni sektor, v katerega se predstavništva ne vtikajo. DKP pa so tudi zaščitniki nacionalnih gospodarskih subjektov v tujini, če pride do neupravičene diskriminacije in kršitve pravic ter možnosti, ki jih imajo na posameznih trgih. Slovenska diplomatska mreža je v okviru svojih pristojnosti na razpolago vsem slovenskim podjetjem in ne le izbranim. Aktivnosti DKP naj bi bile namenjene čim širšemu krogu zainteresiranih slovenskih podjetij, za kar pa morajo najti čimbolj ustrezne kanale, pri čemer lahko pomaga GZS. DKP se ne smejo ukvarjati s pridobitno dejavnostjo, ne morejo namesto podjetij sklepati poslov in skrbeti za konkurenčnost ter druge dejavnike uspešnega poslovanja posameznih podjetij (MZZ 2003b). Vloga veleposlaništev se veča predvsem na gospodarskem področju. S tem se več pozornosti posveča priložnostim, ki se pojavijo v bilateralnem poslovanju, perspektivam gospodarskega sodelovanja in trendom globalizacije (Lacić 2001a). V Sloveniji imajo DKP še posebej močan vpliv pri ekonomski diplomaciji. Slovenija trenutno ne načrtuje ločenih gospodarskih predstavništev, tako da bodo še naprej DKP nosilci ekonomskih aktivnosti v tujini, pri čemer pa imajo vsi diplomati kot eno izmed prioritetnih nalog pomoč slovenskemu gospodarstvu (Kajzer 2004).

34

4.6 Slovenska predstavništva v tujini Slovenija je mlada in majhna država, ki pred osamosvojitvijo še ni imela lastnega diplomatsko-konzularnega aparata, zato se je pri vzpostavljanju le-tega srečevala s finančnimi, kadrovskimi in organizacijskimi problemi. Postaviti je bilo potrebno celotno diplomatsko-konzularno mrežo v tujini, saj država brez takšne mreže ne more biti. Fiksni stroški investicij so zelo veliki za najem oz. nakup nepremičnin, vzdrževanje le-teh, opremo, komuniciranje, izobraževanje in za ostale potrebe. Naslednji problem, ko finančnega prebrodiš, je kadrovski. Država mora imeti vsaj 100 do 300 diplomatskega in ostalega osebja, saj del dela na MZZ, del pa na predstavništvih v tujini. To osebje pa je potrebno tudi usposobiti (Jazbec 1998, 15–18). Zato si je Slovenija pomagala z zasilnimi rešitvami in iskala ljudi, ki niso bili zaposleni na MZZ, ampak so prihajali iz akademskih, znanstvenih, kulturnih in tudi političnih krogov ter izpolnjevali zakonsko določene pogoje za diplomata. Slovenija še zmeraj nima vzpostavljenega domačega diplomatskega izobraževanja (MZZ 2004d). Trenutno je na MZZ in DKP zaposlenih okoli 500 ljudi. Najpomembnejši problem pa je organizacijski. Ob že omejenih finančnih in kadrovskih resursih je potrebno zagotoviti normalno delovanje diplomacije. Pri prejšnjih dveh problemih je možno improvizirati, pri organizaciji pa ni priporočljivo, saj lahko ima negativne posledice (Jazbec 1998, 15–18). Potrebno je zagotoviti čimbolj hiter, učinkovit in selektiven pretok informacij, ki je podlaga za učinkovito, hitro in pravilno odločanje (ibid., 22). Slovenija se je že pred osamosvojitvijo angažirala za priznanje in prepoznavnost države. V Evropi je bila neznana država, zato je bilo potrebno s pooblaščenimi predstavniki v tujini predstaviti Slovenijo širši evropski in svetovni javnosti. To je bilo izhodišče za poznejša slovenska veleposlaništva. Potrebno je bilo tudi okrepiti in najti nove partnerje za gospodarsko sodelovanje. Pooblaščenci so bili sprva predstavniki slovenskega podjetja v tujini. Imenovanje pooblaščencev in ustanovitev prvih predstavništev Slovenije v tujini ni bila lahka naloga in je zahtevala veliko iznajdljivosti in kreativnosti, saj ta predstavništva niso imela diplomatskega statusa in so se morala prilagajati zakonom države sprejemnice. Prvi predstavnik je bil vodja predstavništva Ljubljanske banke v Bruslju, saj smo že takrat sledili cilju navezave stikov z Evropsko skupnostjo. Drugi predstavnik je bil vodja Slovenijalesa v Moskvi, naslednji je bil vodja Ljubljanske banke v Pragi za predstavljanje Slovenije v Češki in Slovaški federaciji, pozneje smo imeli še predstavnika podjetja Kovintrade na Slovaškem. Prvi pravi pooblaščenec, ki je v celoti predstavljal Slovenijo, je bil pooblaščen v Washingtonu, njemu je sledil še pooblaščenec na Dunaju, v Luksemburgu, Zahodni Afriki, Londonu in Italiji. Pomembno je bilo tudi, da smo imeli veliko predstavnikov v jugoslovanskih veleposlaništvih. Po osamosvojitvi je bil sprejet Zakon o zunanjih zadevah, ki je omogočil bolj načrtovano in karierno imenovanje pooblaščenih predstavnikov. Slovenija je začela odpirati predstavništva. Konec leta 1991 je imela že 8 predstavništev RS, 4 skupna predstavništva vlade in podjetij, enega pooblaščenca vlade in več kot 10 posebnih svetovalcev ministra za zunanje zadeve (MZZ 2000).

35

Slovenska mreža DKP danes obsega 50 DKP, od tega 37 veleposlaništev, 6 stalnih misij in 7 generalnih konzulatov (MZZ 2004b). Do vključitve v EU je država glede na opredeljene prioritete in predvsem na finančne možnosti nameravala odpreti še dve veleposlaništvi, eno v Romuniji in eno v Ukrajini (MZZ 2002). Tega ji ni uspelo izpeljati. V Romuniji veleposlaništva še ni, v Ukrajini pa je le začasno. 4.7 Slovensko veleposlaništvo v Švici4 Slovenija je poleti 1993 odprla veleposlaništvo v glavnem mestu Švice, v Bernu. V veleposlaništvu je zaposlenih 6 oseb, od tega ima diplomatski status veleposlanik in 2 svetovalca, ostali 3 pa so zaposleni kot administrativno-tehnično osebje (voznik – oskrbnik, poslan iz Slovenije in 2 Slovenca, rojena v Švici, ki sta zaposlena po švicarskih zakonih). Vsi razen voznika imajo najmanj visoko izobrazbo. Veleposlaništvo je razdeljeno v konzularni in diplomatski oddelek. V diplomatskem oddelku so zaposlene 3 osebe, veleposlanik, svetovalec in sekretarka, v konzularnem pa 2 (svetovalec – konzul in konzularni sodelavec), voznik pa sicer sedi v konzularnem oddelku, a največ pomaga veleposlaniku. V primeru povečanega obsega dela v enem ali drugem oddelku si med seboj pomagajo. Ekonomskega svetovalca nimajo, to delo opravlja svetovalec v diplomatskem oddelku. Veleposlaništvo vodi veleposlanik, ki je odgovoren ministru za zunanje zadeve. V primeru odsotnosti veleposlanika ga nadomešča svetovalec v diplomatskem oddelku kot začasni odpravnik poslov. Sredstva za delovanje jim nakazuje MZZ. Na gospodarskem področju so naloge veleposlaništva: posredovanje informacij švicarskim in slovenskim podjetjem na njihovo prošnjo, spremljanje gospodarskega položaja v Švici in poročanje slovenski vladi, spremljanje gospodarskega položaja v Sloveniji in posredovanje informacij švicarskim oblastem ter gospodarskim subjektom, spodbujanje gospodarskih stikov med slovenskimi in švicarskimi podjetji, sodelovanje s Švicarsko – srednjeevropsko gospodarsko zbornico (SEC) in GZS, pomoč pri reševanju pravnih problemov slovenskih podjetij v Švici, posredovanje turističnih informacij na različne zainteresirane naslove, pomoč pri vzpostavljanju stikov med turističnimi delavci Švice in Slovenije itd. Cilj in interes njihovega dela je zlasti povečanje gospodarske menjave med Švico in Slovenijo, zlasti slovenskega izvoza v Švico, povečanje obiska švicarskih turistov v Sloveniji ter povečanje švicarskih neposrednih investicij v Sloveniji. Glede na to, da v veleposlaništvu nimajo posebnega gospodarskega svetovalca, niti sredstev za organiziranje gospodarskih aktivnosti, se kakšnih večjih projektov ne morejo lotiti. Poskušali so organizirati predstavitev Ljubljanske borze ožjemu krogu potencialnih švicarskih vlagateljev, a je potem direktor Ljubljanske borze v zadnjem trenutku odpovedal prihod. Z nekaj konkretnimi informacijami so pomagali Perutnini Ptuj pri prodoru na švicarski trg. Perutnino Ptuj in Terme Čatež so vzpodbudili za predstavitev in sponzorstvo pri zaključni prireditvi slovenskih otrok ob zaključku šolskega leta v Küsnachtu pri Zürichu. V sodelovanju z MG poskušajo zagotoviti udeležence in predstavitev slovenskih podjetij na Evropa Forumu v Luzernu oktobra 2004. Vzpostavili so stike med predstavniki slovenskega turizma in organizatorji simpozija o turizmu v Alpah, tako da so se trije predstavniki Slovenije udeležili simpozija februarja 2004 v Zermattu, letos pa naj bi

4 Novak, Anton (osebna komunikacija, 22.06.2004), svetovalec na slovenskem veleposlaništvu v Bernu.

36

strateški odbor simpozija zasedal na Bledu. Sami se udeležujejo prireditev Švicarsko – srednjeevropske gospodarske zbornice (SEC), sejmov s slovensko udeležbo v Švici, prireditev Foruma Ost-West z gospodarsko tematiko, predstavitev slovenskega turizma v Švici itd. Vse te prireditve soorganizirajo ali pomagajo pri organizaciji s pooblastili, ki jih imajo kot posamezniki ali kot predstavništvo, torej brez finančnih obveznosti. Največ sodelujejo s Švicarsko – srednjeevropsko gospodarsko zbornico (SEC), švicarskim državnim sekretariatom za gospodarstvo (SECO), slovenskim MG, GZS, Slovenskim turističnim predstavništvom v Zürichu in Nacionalno turistično organizacijo. Slovenijo in njeno gospodarstvo promovirajo s turističnimi prospekti in gospodarskimi publikacijami, pa tudi s strežbo slovenskih vin in hrane na raznih prireditvah. Veleposlaništvo pomaga tudi podjetjem. Nanj se obrne mesečno 3 do 5 švicarskih podjetij in 1 do 2 slovenski podjetji. Na švicarskem trgu je veliko slovenskih podjetij. Najpomembnejši izvozniki v Švico so Revoz, Krka, HSE, Sava Tires, Adria Mobil, Philip Morris, Kemofarmacija, Salus, Lek, Iskra Emeco, TVT Nova, Medis, Tosama, Gold itd. Le redko katero podjetje se obrne na veleposlaništvo, saj ponavadi poiščejo stike sami. Po prevzemu Leka s strani Novartisa je posebno dobro sodelovanje na področju generičnih zdravil. Pomen tega veleposlaništva pri promociji slovenskega gospodarstva v Švici ni velik, saj si večina podjetij sama najde svoje stike. Če kakšen gospodarski subjekt potrebuje pomoč, mu poskušajo pomagati po njihovih najboljših močeh. Predstavnike slovenskega gospodarstva (GZS, MG itd.) veleposlaništvo vzpodbuja k intenziviranju stikov s švicarskimi gospodarstveniki. Kot prihodnji projekt na področju gospodarskih odnosov med državama nameravajo izvesti predstavitev slovenskega gospodarstva v Zürichu, ki ga načrtujejo v sodelovanju z MG in GZS ter Švicarsko – srednjeevropsko gospodarsko zbornico (SEC). Z vstopom Slovenije v EU se je v Švici povečal interes za Slovenijo, povečala se je njena privlačnost za švicarsko gospodarstvo in v veleposlaništvu upajo, da se bo postopoma bolj odprl tudi švicarski trg. Švica je že drugi tuji investitor v Sloveniji, na 14. mestu med največjimi uvoznicami v Slovenijo in na 16. mestu držav, kamor Slovenija največ izvaža. Letos je v prvih štirih mesecih izvoz Švice v Slovenijo narasel za 30 %. Z vstopom se je povečal tudi ugled Slovenije, saj smo sedaj del močne skupnosti držav, ki tudi v Bernu nastopa skupno in ima zato posebno težo. Prihodnost veleposlaništva je težko napovedati. Glede na to, da se število izdanih vizumov v Bernu zadnjih 5 let konstantno povečuje, da se je letos njihovo število glede na lani skoraj podvojilo (samo v prvih treh tednih junija so imeli preko 55.000 CHF5 prihodkov), da se Švica preko bilateralnih sporazumov vedno bolj vključuje v EU ter da se gospodarski in drugi odnosi vedno bolj intenzivirajo, kaže na to, da se bo vloga njihovega veleposlaništva v bližnji prihodnosti prej povečala kot zmanjšala.

5 švicarski frank.

37

5 ŠVICARSKA PREDSTAVNIŠTVA 5.1 Splošne značilnosti Po besedah švicarskega veleposlanika Kollerja (osebna komunikacija, 04.05.2004) je bilo spodbujanje trgovinske menjave že od nekdaj zelo pomembno za švicarsko diplomacijo. Nekdaj so za Švico rekli, da nima zunanje politike, ampak zunanjetrgovinsko politiko. To je predvsem zaradi švicarske nevtralnosti, ki pa je mednarodnopravna drža, saj politično Švica ni nevtralna, ker se ozira na svoje mednarodnopravne obveznosti. Zaradi takšne drže je švicarska diplomacija vedno dajala poudarek gospodarskim zadevam. Švicarska veleposlaništva in generalni konzulati v tujini so temelji za švicarsko zunanjo politiko. Hkrati so informacijski centri o konkretni gostujoči državi, podružnice za krepitev bilateralnih odnosov kot tudi promocijski centri za Švico, njeno kulturo, institucije in gospodarstvo. Švicarska predstavništva pa so tudi pomemben vezni člen med državljani v tujini in oblastjo v Švici (EDA 2004b). V Švici so po besedah veleposlanika Kollerja (osebna komunikacija, 04.05.2004) le redki diplomati, ki bi prišli iz politike, večina je kariernih. Da lahko postaneš diplomat, se moraš udeležiti sprejemnega tekmovanja (concours), kjer se preverja splošno znanje, znanje iz gospodarstva, prava, politike, zgodovine in tujih jezikov. Rezultati vplivajo na odločitev, kdo bo sprejet in imenovan v naziv. Pogoji, da lahko postaneš diplomat so univerzitetna izobrazba, državljanstvo, starost največ 29 let, znanje tujih jezikov in izkušnje. Formalni so predvsem prvi trije. Zvezni svet izbere diplomate na predlog švicarskega Ministrstva za zunanje zadeve (EDA). Švica ima zelo razširjeno mrežo DKP po celem svetu. Ta ima pomembno vlogo pri promociji gospodarstva in mednarodnih aktivnostih podjetij ter pri izpolnjevanju zunanjepolitičnih ciljev. Mreža obsega 156 DKP, od tega je 93 veleposlaništev, 44 generalnih konzulatov, 3 konzulati, 12 multilateralnih misij in 4 druge oblike DKP. Švica pa ima v tujini tudi 154 častnih konzulatov, tako skupna mreža obsega kar 310 DKP. EDA, ki je pristojna za to mrežo, zaposluje 2700 oseb, od tega je 363 diplomatov, 590 oseb opravlja konzularna opravila, 666 splošna opravila, 934 je lokalnih zaposlenih v tujini in 158 je zaposlenih v sekretariatu. EDA ima na razpolago sredstva, ki jih razporeja na DKP. Polovica teh sredstev gre za zaposlene (EDA 2004a). Gospodarske naloge švicarskih DKP so predvsem posredovanje informacij o gospodarskih razmerah v državah sprejemnicah ter pridobivanje in ocenjevanje informacij o možnostih izvoza in o pogojih za vstop v te države, pomagajo pa tudi razreševati bilateralne probleme na področju trgovinske politike. DKP pomagajo tudi podjetjem pri iskanju potencialnih partnerjev v tujini in pri organiziranju nekaterih aktivnosti, kot so sejmi in razstave v državi sprejemnici. Na DKP v tujini so zaposleni tudi ekonomski svetniki, ki so ponavadi iz Švice. Na nekaterih pomembnejših trgih imajo poleg njih zaposlene še lokalne ljudi z ustreznimi izkušnjami s področja gospodarstva, ki dobro poznajo lokalno okolje ter jezik. Teh je na DKP okoli 50 (Čepin 2003, 45).

38

Za Švico je EU pomembna gospodarska partnerica, zato se po besedah veleposlanika Kollerja (osebna komunikacija, 04.05.2004) Švica v prihodnosti želi s predstavništvi predstavljati v vseh njenih članicah. 5.2 Veleposlaništvo v Ljubljani Švica je oktobra 2001 odprla svoje veleposlaništvo v Ljubljani. V veleposlaništvu je zaposlenih 6,6 oseb, od tega trije iz Švice (veleposlanik, nadomestnica in nediplomat za administracijo) in 3,6 iz Slovenije, saj ena oseba opravlja le 60 % dela, in to le na enem področju. V veleposlaništvu imajo svojo kulturno, konzularno, administrativno in politično službo ter službo za pospeševanje gospodarskih odnosov. Ekonomskega svetnika nimajo zaposlenega, kar pa ne pomeni, da se s področjem gospodarstva ne ukvarjajo. Po organiziranosti so vsa švicarska veleposlaništva organizirana po enakem principu, razlikujejo se le po številu zaposlenih. Določene osebe so zadolžene za posamezna področja ali tudi za več področij, kar je značilno predvsem za manjša veleposlaništva, kjer ni veliko zaposlenih. Po potrebi lahko organizirajo tudi manjše skupine, ko delajo kakšne večje projekte ali raziskave. Za veleposlaništva je v Švici v glavnem pristojno Ministrstvo za zunanje zadeve (EDA), ki vodi predvsem upravne posle veleposlaništev. Drugače pa na pristojnost vpliva področje, s katerim se veleposlaništvo spopada, npr. če gre za policijske zadeve, je zanj pristojno ustrezno ministrstvo. Sredstva za delovanje dobi od države oz. EDA, sami si prislužijo le malo sredstev s storitvami, ki jih nudijo. EDA dobi od države na razpolago določen proračun, s katerim se financirajo vsa DKP, v parlamentu pa se določa obseg le-tega. Interesno področje dela je zelo široko in poleg gospodarskih, kulturnih in političnih ciljev obsega tudi cilje, kot so človekove pravice, raziskovanje ter varstvo okolja. S pristopom Švice k Združenim Narodom so se cilji in interesi Švice ter njenih predstavništev zelo razširili. Članstvo Slovenije v EU za veleposlaništvo oz. Švico ni prinesla bistvenih sprememb na področju gospodarskih ali drugih odnosov med državama. Že pred vstopom sta obe državi dobro sodelovali preko združenj EFTA (Švica in druge države) in CEFTA (Slovenija in druge države) ter z raznimi bilateralnimi sporazumi. Tako ni za pričakovati, da bi se tukaj kaj spremenilo, kvečjemu intenzivira se lahko odnos med obema državama, saj bo EU Slovenijo spodbujala k boljšim dosežkom v odnosih med državami. Švica kot članica EFTE je že pred našim vstopom dobro sodelovala z EU in bo še naprej, saj ji je EU druga najpomembnejša partnerka takoj za ZDA. Veleposlanik Koller (osebna komunikacija, 04.05.2004) meni, da bo članstvo v EU za Slovenijo prineslo pozitivne učinke, nove možnosti, več investicij, večjo stabilnost in zagotovo tudi večji interes za Slovenijo iz Švice, saj je Slovenija za njih rastoč trg.

39

5.2.1 Dejavnost6 V Sloveniji in Švici si 90 % ali več podjetij sama najde svoj trg oz. partnerje in ni več tako kot pred 20 leti. Naloga veleposlaništva, ki še ostaja, je spremljajoča podpora pri gospodarskih odnosih. Podjetja se lahko obrnejo na veleposlaništva in jim postavijo vprašanja, ti pa jim dajo informacije in nasvete, lahko tudi pravne. Organizacija OSEC7 ima gospodarska predstavništva (business hubs) in ta so prevzela gospodarski del diplomatskih predstavništev v pomembnih gospodarskih državah partnericah Švice (Nemčija, Španija, ZDA,…). Ta so s predstavništvi povezana, a uradno samostojna. V ostalih državah pa imajo veleposlaništva še vedno glavno vlogo pri gospodarskih zadevah. Gospodarske naloge veleposlaništva so predvsem v tem, da odgovarjajo na povpraševanje, pišejo poročila, ki jih javljajo svoji državi, iščejo kontakte in informacije ter delajo raziskave, ki bi lahko koristile švicarskim ali slovenskim podjetjem ali tudi državi. Spremljati morajo dogajanje v Sloveniji in svojo državo obveščati o spremembah. To je na primer pomembno na področju javnih naročil, da se lahko švicarska podjetja prijavijo na javne razpise. Veleposlaništvo ima bolj vmesno, posredniško vlogo, saj posreduje zanimive informacije, ki bi morebiti zanimale podjetja ali državo. Veleposlaništvo ne prireja nobenih gospodarskih aktivnosti, saj so finančno omejeni in morajo upoštevati njihov proračun. Lahko pa na tem področju kaj storijo, če obstaja za to interes države ali podjetja kot sponzorja. Veleposlaništvo ne more financirati takšnih projektov, lahko pa za finančna sredstva prosijo državo ali si sami poiščejo sponzorje in tako izpeljejo oziroma se udeležijo projekta, če je le-ta za njih zanimiv. Financirajo jih lahko tako slovenska kot tudi švicarska podjetja ali država. Za veleposlaništvo so pomembne predvsem promocijske prireditve, na katerih skrbijo za splošno promocijo Švice. Veliko denarja od države dobijo na področju kulture, saj država s tem želi podpirati švicarsko kulturo. Tudi sejmi so pomembne prireditve, katerih se udeležijo, če obstaja interes kakšnega švicarskega podjetja. Za veleposlaništvo so izjemnega pomena sprejemi, ki se jih udeležujejo ali jih sami prirejajo, na primer, ko povabijo podjetja oziroma predstavnike le-teh. Proračun veleposlaništva je relativno omejen in je namenjen predvsem za administrativne in reprezentativne stroške upravljanja veleposlaništva. Za vsak izdatek se mora voditi evidenca, saj izdatke kontrolirajo švicarski parlament in finančne delegacije. Publikacijo za promocijo Švice dobijo iz Švice in jo potem razdelijo glede na povpraševanje zainteresiranim tukaj v Sloveniji. Tudi v Švici povprašujejo za publikacije o Sloveniji in le-te dobijo od GZS ali od drugod, odvisno za kakšne informacije gre. Tako izmenjava ne poteka le v eno smer. V prihodnje bo veleposlaništvo imelo tudi spletno stran, na kateri bo veliko koristnih informacij. Podjetjem, ki se obračajo na njih, pomagajo z informacijami, ki jih potrebujejo, prav tako jim lahko posredujejo kontaktne naslove in izjemoma delajo za njih tudi tržne ali druge raziskave, ki pa jih je potrebno plačati. Na splošno zaračunavajo tiste storitve, za katere morajo delati več kot eno uro. Včasih se tudi sami lotijo kakšne raziskave brez pobude 6 Koller, Paul (osebna komunikacija, 04.05.2004), švicarski veleposlanik v Sloveniji. 7 Švicarski center za pospeševanje trgovine.

40

kakšnega podjetja ali države, da bi podjetjem predstavili slovenski trg in jih spodbudili za nastop na tem trgu. Takšno raziskavo so naredili za prestižne švicarske ure. Po odzivih švicarskih podjetij so ugotovili, da je slovenski trg za prestižna švicarska podjetja in njihove izdelke premajhen in ima premajhno kupno moč, da bi lahko prodajali svoje prestižne izdelke. Podobno velja tudi za predstavitve Švice na sejmih, ki je draga in v Sloveniji nerentabilna. Slovenija in Švica dobro sodelujeta na področjih farmacije (zaradi Novartisa), avtomobilske industrije in drugih področjih. Težko pa je govoriti le o enem področju, saj je zaradi razvitosti države menjava razpršena na več področij in ni enolična. V Sloveniji je veliko švicarskih podjetij, podružnic iz Švice ali podjetij, ki so zastopniki oz. distributerji za določene švicarske proizvode. Na veleposlaništvu so zabeležili 85 takšnih podjetij. Med bolj znanimi imeni podjetij so Nestle, Novartis, Hilti, Schindler, Tetra Pak, Zepter in drugi. Največ teh podjetij se ukvarja z uvažanjem švicarskih ur, farmacijo ali pa so zastopniki za kakšno švicarsko blagovno znamko. Na veleposlaništvo se obračajo zlasti manjša podjetja, ki ne vedo kako in kaj. Tem podjetjem veleposlaništvo poskuša po najboljših močeh pomagati. Žal pa se velikokrat komunikacija prekine in se podjetja oz. interesenti ne javijo, če je posel uspel ali če so našli partnerja, ki so ga iskali. Tako veleposlaništvo sploh ne ve, koliko je v resnici pomagalo. Tudi podjetja iz Švice, ki nastopajo na slovenskem trgu, se ne javijo na veleposlaništvu in jih morajo uslužbenci veleposlaništva sami iskati na sejmih ali s pomočjo GZS. To ni ravno vzpodbudno za veleposlaništvo in njihov trud. 5.2.2 Institucije s katerimi sodelujejo Po besedah veleposlanika Kollerja (osebna komunikacija, 04.05.2004) njihovo veleposlaništvo na področju gospodarstva med slovenskimi institucijami največ sodeluje predvsem z GZS, ki jim lahko priskrbi pomembne podatke o slovenskem gospodarstvu, zato storitev zanj tudi ne zaračunavajo. Veleposlaništvo lahko povpraševanja švicarskih podjetij naprej posreduje GZS, saj ima le-ta potrebne kontaktne naslove in informacije o slovenskem gospodarstvu. Drugače pa, odvisno glede na situacijo, sodelujejo tudi z raznimi ministrstvi, pravniki, s TIPO8, Statističnim uradom RS, nacionalno banko in še drugimi. Med švicarskimi organizacijami, s katerimi največ sodelujejo, je treba omeniti economiesuisse, zunanjetrgovinske zbornice in Švicarsko - srednjeevropsko gospodarsko zbornico (SEC). Na kratko bom predstavil nekaj za veleposlaništva in gospodarstvo na splošno pomembnih švicarskih institucij. Švicarski center za pospeševanje trgovine (OSEC) OSEC (Schweizerische Zentrale für Handelsförderung) je institucija za spodbujanje izvoza in internacionalizacije majhnih in srednje velikih podjetij. OSEC deluje že od leta 1927 kot neprofitno društvo v privatni lasti, ustanovljeno s strani švicarskih izvoznih podjetij za 8 Agencija RS za gospodarsko promocijo Slovenije in tuje investicije (TIPO) deluje v okviru Ministrstva za gospodarstvo.

41

samopomoč, vendar je bila pozneje od zvezne vlade pooblaščena za izvajanje politike spodbujanja izvoza z Zveznim zakonom o spodbujanju izvoza. Zvezna vlada OSEC pooblašča za določen mandat in trenutno so pooblaščeni za pospeševanje zunanjega gospodarstva za obdobje 2004–2005. Za izvajanje dobijo letno približno 17 milijonov CHF od države, kar predstavlja približno 60 % njihovih celotnih letnih prihodkov, ki znašajo 28 milijonov CHF, 40 % ostalih prihodkov pa dobijo z zaračunavanjem storitev, ki jih izvajajo. Več kot polovica teh sredstev se povrne nazaj v gospodarstvo (OSEC 2003). Naloge OSEC-a so, da spodbuja in podpira razvoj aktivnosti mednarodnega poslovanja zlasti majhnih in srednje velikih podjetij iz Švice in Liechtensteina. Aktivnosti OSEC-a so povezane s poslovno mrežo »Business Network Switzerland«, v kateri je OSEC koordinator znotraj in zunaj države skupaj z Ministrstvom za zunanje zadeve (EDA) in Državnim sekretariatom za gospodarstvo (SECO). Pospeševanje poteka preko domačih partnerjev in preko partnerjev v tujini, to so zlasti DKP in Švicarska poslovna središča (Swiss Business Hubs) (Čepin 2003, 46). Švicarska poslovna središča so gospodarska predstavništva, ki delujejo na trgih, ki so za švicarsko izvozno gospodarstvo zelo pomembni. Na teh predstavništvih so zaposlene osebe, ki se posebej ukvarjajo s pospeševanjem zunanje trgovine. Ta mreža obsega 13 predstavništev v mestih, kot so Chicago, Sao Paolo (Brazilija), London, Pariz, Milan, Madrid, Dunaj, Stuttgart, Moskva, Peking, Tokio, Mumbaj (Indija) in Varšava. V drugih manj pomembnih državah partnericah švicarskih podjetij pa deluje OSEC preko švicarskih DKP in zunanjetrgovinskih gospodarskih zbornic (OSEC 2004b). Pooblaščeni so ustanavljati predstavništva in nuditi finančno pomoč ter nadomestila za podjetja, ki so pooblaščena za spodbujanje izvoza (Čepin 2003, 45). Najpomembnejši partner OSEC-a pri njeni zunanji partnerski mreži je EDA. V EDA diplomatsko-konzularno mrežo je vključenih 11 do 13 gospodarskih predstavništev. Ostala EDA DKP dopolnjujejo mrežo z opravljanjem osnovnih storitev (OSEC 2004a, 27). Glavne storitve, ki jih OSEC nudi so (Čepin 2003, 46):

- posredovanje informacij in svetovanje o poslovanju na tujih trgih ter o švicarskem izvoznem gospodarstvu;

- posredovanje in pomoč pri zaznanju poslovnih priložnosti in vzpostavljanju poslovnih kontaktov;

- organiziranje prireditev in dogodkov v tujini; - spodbujanje trgovine predvsem z državami v razvoju in v tranziciji; - vodenje administrativnih opravil za zunanjetrgovinske zbornice.

Storitve, ki jih izvaja niso brezplačne, so pa nekoliko cenejše za člane. Imajo okrog 7000 strank, od tega 1400 članov, ki jih redno obveščajo o tekočem dogajanju na tujih trgih. Majhna in srednje velika podjetja predstavljajo 90 % članov, ostali delež pa so velika podjetja v Švici, kakor tudi gospodarske organizacije, trgovinske zbornice in javnopravne korporacije (OSEC 2003). Po besedah veleposlanika Kollerja (osebna komunikacija, 04.05.2004) ima OSEC pomembno vlogo tudi pri promociji gospodarstva in pri sejemskih udeležbah. Ta v določenih primerih lahko prevzame del stroškov pri udeležbi na sejmu.

42

Državni sekretariat za gospodarstvo (SECO) SECO (Staatssekretariat für Wirtschaft) je institucija, ki je odgovorna za izvajanje ekonomske politike in tudi za spodbujanje izvoza. Deluje znotraj Zveznega ministrstva za ekonomske zadeve (Čepin 2003, 45). Njegov cilj je ustvariti okvirne pogoje za gospodarsko politiko z namenom, da bi se gospodarstvo razvilo v blagor vseh. Notranjepolitično deluje SECO kot vmesni člen med gospodarstvom, socialnimi partnerji in gospodarsko politiko. Podpira regionalno in strukturno uravnotežen razvoj gospodarstva, zagotavlja zaščito delojemalcem ter skrbi za konkurenčne okvirne pogoje naložb v Švici. Pripomore pa tudi k temu, da švicarskim proizvodom, storitvam in investicijam odpira dostop na vse trge (SECO 2004). Zunanjepolitično se SECO aktivno ukvarja z oblikovanjem učinkovitih, pravičnih in transparentnih pravil za svetovno gospodarstvo. Švico zastopa v velikih multilateralnih gospodarskih organizacijah, kakor tudi v mednarodnih pogajanjih (SECO 2004). SECO ima pravico, da lahko pooblasti posamezne pravne osebe za spodbujanje izvoza. Namen tega je osredotočenje aktivnosti za spodbujanje izvoza, boljša koordinacija aktivnosti in natančna opredelitev odgovornosti za izvajanje politike spodbujanja izvoza. Pooblaščena pravna oseba mora svojo dejavnost opravljati smotrno in s čim manjšimi stroški, svoja predstavništva v tujini pa morajo usposobiti za učinkovito opravljanje dela (Čepin 2003, 45–46). Zunanjetrgovinske zbornice Zunanjetrgovinske zbornice delujejo v tujini, in to v okviru švicarske gospodarske zbornice. Te zbornice ustanavljajo švicarska podjetja sama, zaradi lastnega interesa. Ta dopolnjujejo delo predstavništev v tujini, zlasti DKP. Članstvo v gospodarski zbornici ni obvezno. Poznamo mešane in bilateralne zbornice, teh je skupaj 16. Financirajo se iz članarin in lastnih prihodkov od izvajanja storitev. Predstavništva lahko določene naloge predajo trgovinskim zbornicam v tujini, ki za opravljeno delo prejmejo plačilo (Čepin 2003, 47). Švicarska-srednjeevropska gospodarska zbornica (SEC) SEC je za Slovenijo najpomembnejša zunanjetrgovinska zbornica, saj v svoje delovno območje vključuje poleg drugih držav tudi Slovenijo. SEC (2002) nudi: 1. Tržne informacije: razlaga veljavne zakone in predpise, izvozne določbe in uvozne omejitve (pozicije v carinski tarifi), daje tržne informacije in tržno razlago o panogah in deželnih posebnostih, daje informacije o sejmih in svetuje pri sejemskih udeležbah, prireja seminarje, strokovna srečanja, predavanja, formalna srečanja ter nudi stike z uradi in združenji. 2. Iskanje poslovnih partnerjev: posredovanje kooperacijskih partnerjev, posredovanje strokovnih in panožno-specifičnih naslovov, iskanje potencialnih odjemalcev oz. dobaviteljev ter iskanje zastopnika po mandatnem naročilu. 3. Informacijske prireditve: v Švici in drugih partnerskih državah je 4 do 6 prireditev na leto s temami o trenutnem gospodarskem položaju.

43

4. Bilten SEC-INFO: 4 do 6 izvodov na leto z gospodarskimi informacijami o srednjeevropskih trgih, poslovnih željah, zakonih, predpisih, sejmih, prireditvah itd. Za DKP ta institucija nudi zanimive informacije, ki bi jih potrebovala podjetja za nastop v državah, ki jih SEC obravnava. Economiesuisse Economiesuisse je združenje švicarskih podjetij, ki se angažira za gospodarske interese v političnih procesih ter zastopa svoje člane na nacionalni in internacionalni ravni. Economiesuisse je tudi glasilo gospodarstva v javnosti, ki informira medije, politike in zainteresirane državljane. Njihova glavna naloga je sooblikovanje gospodarskih okvirnih pogojev na nacionalni in mednarodni ravni tako na področju zunanjetrgovinske politike kot drugih področjih (economiesuisse 2004). V Švici pa so poleg predstavljenih institucij pomembne še SOFI (za investicijsko podporo podjetij), Standort Schweiz (za privabljanje podjetij oz. TNI v Švico), SIPPO (za uvozno promocijo držav) in druge. 5.3 Primerjava Slovenija ima podoben sistem DKP kot ga imajo druge primerljive države že desetletja. Švicarska diplomacija ima že dolgotrajno tradicijo, s katero pa se naša država ne more ponašati, saj je sorazmerno mlada država. Kot že prej omenjeno, ima Slovenija 100 DKP v tujini, od tega 37 veleposlaništev, 6 stalnih misij, 7 generalnih konzulatov in 50 častnih konzulatov. Švicarska mreža je bolj razpletena in obsega 310 DKP, od tega 93 veleposlaništev, 12 multilateralnih misij, 44 generalnih konzulatov, 3 konzulate in 154 častnih konzulatov. Tako kot v Sloveniji je tudi v Švici za DKP pristojno zunanje ministrstvo. Švicarska DKP imajo dobro razmerje med stroški in učinkom, ki ga naredijo. Tudi slovenska DKP delujejo dobro glede na pogoje, ki jih za njihovo delovanje omogoča proračun. Razlika med državama je pri pridobitvi diplomatskega naziva. V Švici lahko vsak, ki izpolnjuje določene pogoje in ni starejši od 29 let, pristopi k sprejemnem tekmovanju za diplomatski naziv, v Sloveniji pa lahko pridobiš takšen naziv, če si zaposlen na MZZ ali izpolnjuješ določene pogoje, ni pa starostne omejitve. MZZ nudi svojim uslužbencem izobraževanje za diplomata. V Švici ni političnega kadrovanja in je diplomacija striktno karierna. Drugače so si DKP po organiziranosti in strukturi podobna, največje razlike so v institucijah, ki jih državi imata. V Švici je veliko institucij, tako javnih kakor privatnih združenj in veliko trgovinskih zbornic, zato DKP in podjetja težko koncentrirano delajo in včasih težko najdejo nekoga, na katerega se lahko obrnejo. Veleposlanik Koller (osebna komunikacija, 04.05.2004) meni, da so institucije preveč razpršene in je treba za določeno stvar hoditi od ene institucije do druge, kar ni dobro za sinergijo. Potrebno bi bilo doseči večjo koordiniranost med institucijami. V Sloveniji je to drugače, saj imamo precej manj institucij in je lažje najti institucijo, na katero se lahko obrneš. Pri nas je GZS dobro

44

organizirana in združuje veliko področij ter ni tako kot v Švici, kjer ima vsaka panoga svojo institucijo. Naloge ekonomske diplomacije se med državama bistveno ne razlikujejo, razlikujejo se kvečjemu sredstva za izvajanje le-teh v tujini. V Sloveniji imajo pomembno vlogo DKP, v Švici pa poleg teh še njihova zunanjetrgovinska predstavništva in zunanjetrgovinske zbornice. Na švicarskih DKP v tujini za uspešno izvajanje ekonomske diplomacije zaposlujejo tudi lokalne strokovnjake, ki dobro poznajo jezik ter gospodarske razmere v državi in ne le domače ekonomske diplomate kot v Sloveniji. V Švici je razvidno, da je že dalj časa njihova prioriteta ekonomska diplomacija, saj imajo institucionalne pogoje za uspešno delovanje in izvajanje ekonomske diplomacije. Pri njih že imajo zakon o spodbujanju internacionalizacije podjetij, ki ga v Sloveniji še nimamo, zato imajo tudi razvito mrežo gospodarskih predstavništev v najpomembnejših gospodarskih partnericah, ki prevzemajo gospodarsko vlogo DKP v teh državah. V Sloveniji imamo v najpomembnejših gospodarskih partnericah ekonomske svetnike v okviru DKP, ki se ukvarjajo z gospodarskimi zadevami. Nabor storitev, ki jih lahko nudijo ekonomski svetniki se ne more primerjati s storitvami, ki jih nudijo na gospodarskih predstavništvih. Slovenija na tem področju zaostaja in bo potrebovala kar nekaj let in sredstev, da bo prišla na raven, kot jo imajo druge države v Evropi že sedaj. Švicarski sistem zunanjetrgovinske mreže bi lahko bil zelo zanimiv za Slovenijo, ko bo vzpostavljala svojo mrežo. Ključni pomen imajo pri njih DKP, ki so osnovna opora švicarskemu gospodarstvu v tujini. Država določa, kdo bo za določen mandat vodil spodbujanje izvoza in internacionalizacije podjetij. Zato tudi ni racionalno, da bi ta organizacija imela lastna predstavništva v tujini, saj lahko deluje v sklopu DKP. Slovenija nima toliko DKP v tujini kot Švica in tudi ne toliko institucij, ki bi lahko prišle v poštev za izvajanje le-tega. V Švici to funkcijo že nekaj časa izvaja OSEC. Takšen sistem bi bila racionalna odločitev za Slovenijo, saj bi se s tem razbremenilo široko delovno področje DKP in bi področje pospeševanja izvoza, investicij in internacionalizacije podjetij izvajala kakšna slovenska institucija s pomočjo mreže DKP.

45

6 DKP IN EKONOMSKA DIPLOMACIJA V EU 6.1 Spremembe z vstopom v EU na področju DKP in ekonomske diplomacije Slovenija je še pred nedavnim imela za glavno strateško prioriteto vključitev države v EU in NATO. Sedaj ko smo člani obeh, se je delovanje MZZ in njegovih DKP preusmerilo na področje gospodarskih zadev oz. na ekonomsko diplomacijo. Tako ekonomska diplomacija postane pomembno področje delovanja slovenske diplomacije (MZZ 2003b). Z vstopom smo uskladili delovanje v okviru WTO z EU, prav tako pa smo prevzeli tudi njeno trgovinsko politiko. Tako sedaj nastopamo kot del EU in ne več kot Slovenija v WTO in poskušamo sooblikovati trgovinsko politiko (MZZ 2004e). »Slovenska diplomacija in njena diplomatska mreža morata delovati kot eden od instrumentov države za podporo in zaščito interesov slovenskega gospodarstva na tujih, globalnih trgih,« pravi tedanji zunanji minister RS Dimitrij Rupel. Meni, da je ekonomska diplomacija še vedno glasnik, spodbujevalec in podpornik internacionalizacije slovenskega gospodarstva (MZZ 2004f). To prioritetno delovanje slovenske diplomacije in njene diplomatske mreže je opredeljeno tudi v dokumentu Primerna zunanja politika9, ki ga je Vlada sprejela 10.10.2002 in posredovala Odboru za zunanjo politiko Državnega zbora (MZZ 2003b). Dokument obsega 21 strani v 12. poglavjih, v katerih so opredeljeni vsi zunanjepolitični interesi, aktivnosti, cilji in usmeritve slovenske zunanje politike. Predstavlja temeljne prvine slovenske zunanje politike v pogojih članstva EU in zveze NATO ter ukrepe, ki bodo ob tem potrebni na DKP, kot je okrepitev vloge slovenske diplomacije pri promociji slovenskega gospodarstva (MZZ 2002). S članstvom Slovenije v EU je potrebna reorganizacija DKP in okrepitev neposrednega zastopanja interesov slovenskega gospodarstva v tujini. Potrebno pa je tudi razmeram prirediti regionalne prioritete države. 6.1.1 Reorganizacija diplomatsko-konzularne mreže Slovenija je od 1. maja 2004 polnopravna članica Evropske unije. Tem spremenjenim pogojem je potrebno prilagoditi delovanje slovenske diplomacije in strukturo diplomatsko-konzularne mreže (MZZ 2002). Po besedah Kajzerja (osebna komunikacija, 15.07.2004) se sama organizacijska struktura po vstopu v EU bistveno ni spremenila. Trenutno naši ekonomski svetniki ostajajo na enakih položajih kot pred polnopravnim članstvom. S pristopom k EU se spreminja pogled na zunanje zadeve, ki ima za države članice daljnosežne posledice. Vedno manj je klasične bilaterale z državami EU, zamenjuje jo 9 dokument dosegljiv na internet naslovu: http://www.sigov.si/mzz/minister/mnenja/primerna_zunanja_politika.doc.

46

vsebinsko nova bilaterala, ki jo pogojujeta kontekst in izhodišče države članice EU. Tako ob bilateralni in multilateralni diplomaciji lahko govorimo o novi, t.i. evropski diplomaciji, ki je zamenjala klasično diplomacijo in ima svoje specifične značilnosti in postopke. Ključno vlogo na področju evropske diplomacije ima misija oz. stalno predstavništvo Slovenije pri EU v Bruslju, ki pa ne sme biti edino predstavništvo, ki se ukvarja s področjem evropskih zadev. Novemu stanju je potrebno prilagoditi delovanje celotne diplomatsko-konzularne mreže, predvsem pa predstavništva v vseh državah članicah (MZZ 2003e). Število ali vloga bilateralnih DKP se z vstopom Slovenije v EU ni zmanjšala. Kljub temu, da je velik del dejavnosti in odločanja prevzel Bruselj, bilateralna DKP ostajajo pomemben instrument za lobiranje, oblikovanje interesnih skupin in uresničevanje bilateralnih gospodarskih, konzularnih, kulturnih in drugih interesov. Zunanje zadeve so medvladno področje delovanja EU, zato se pomen DKP po vsebinski plati ni zmanjšal, spremenilo pa se je njihovo delovanje, saj morajo DKP sedaj večji poudarek dati spremljanju zadev EU. Razlogi za odpiranje novih DKP v nečlanicah EU bodo predvsem gospodarski ali drugi posebni interesi (MZZ 2002). Kakor navaja sgo/ts v članku Diplomacija ključna za uspešno in učinkovito delovanje Slovenije v EU, v rubriki Evropska unija na STA spletni strani, 15.09.2003, nas čaka veliko novih izzivov, odkar smo stopili v EU. Spremenila se je temu primerno tudi vloga, naloge in specifičnost diplomatsko-konzularne mreže, še posebej način njenega delovanja v EU. Zato je potrebno izvesti vrsto ustreznih ukrepov doma in v DKP, zlasti organizacijskih, da bomo lahko učinkovito in uspešno delovali. Slovenija je država z majhno mrežo DKP, zato je potrebno, da jasno oblikujemo svoje prioritete in se osredotočimo na vprašanja svojih vitalnih interesov. Nadalje avtor navaja besede premiera Ropa, da se spreminja vloga slovenskih institucij, od vlade do posameznih ministrstev in parlamenta, zlasti v smislu bolj poudarjene koordinacije. Zaradi tega se spreminjajo tudi naloge veleposlanikov, ki ne bodo več izvajali le zunanjepolitičnih prioritet države, ampak se bodo ukvarjali tudi z evropskimi zadevami. Avtor navaja tudi besede Janeza Potočnika, da je potrebno okrepiti DKP, predvsem misijo pri EU v Bruslju, saj je ta ključna institucija slovenske administracije. »Ne gre za klasično DKP, temveč za orodje vlade, MZZ in SVEZ10 in nenazadnje parlamenta,« je dejal Potočnik. Potrebno bo okrepiti misijo v Bruslju, sicer bo delo Slovenije v Bruslju oz. EU okrnjeno. Vloge slovenskih DKP v državah članicah pa tudi ni za zanemariti, saj je potrebno lobirati ter s tem pravočasno reagirati in razumeti težave. MZZ in SVEZ nista konkurenčni instituciji, temveč sta ključni ustanovi pri zagotavljanju učinkovitega delovanja Slovenije v EU, zato je pomembno, da dobro sodelujeta. Ena prvih pomembnih sprememb je bila okrepitev predstavništva RS v Bruslju, hkrati pa potekajo aktivnosti, da se okrepijo tudi veleposlaništva slovenskih najpomembnejših

10 Služba Vlade RS za evropske zadeve.

47

trgovinskih partneric v EU (Kajzer 2004). Tako v prihodnje ni za pričakovati, da bi se diplomatska mreža širila, saj so na MZZ omejeni tako s kadri kot s sredstvi. MZZ ima 500 zaposlenih, od tega polovica dela v tujini in še te morajo prerazporediti v Bruselj (MZZ 2004f). Po besedah Rupla je delovanje ekonomske diplomacije potrebno organizirati po načelih smotrnosti, učinkovitosti, profesionalnosti in sistematičnosti, na podlagi gospodarskih prioritet, v skladu z materialnimi možnostmi ter gospodarsko močjo in velikostjo Slovenije. Slovenija je mlada država, zato je potrebno upoštevati izkušnje drugih po velikosti in gospodarski moči primerljivih držav, ki imajo več znanja in tradicije pri razvoju mreže DKP in njenega delovanja na področju gospodarskih zadev (MZZ 2003e). Ključnega pomena za Slovenijo je učinkovita koordinacija evropskih zadev v Sloveniji. Najprej moramo poskrbeti za učinkovita notranja pogajanja, soočanje različnih interesov posameznih resorjev ter učinkovito in pravočasno uskladitev razlik (MZZ 2002). Novi izzivi in naloge terjajo kvalitetnejšo organiziranost in boljšo disciplino dela veleposlaništev. Ključnega pomena je skrb za dobro informiranost in komuniciranje tako v Bruslju kot v prestolnicah držav članic. Komuniciranje mora potekati dvosmerno, saj morajo biti predstavništva za dobro poročanje tudi primerno informirana ter imeti dobro zastavljene in jasne kratkoročne in dolgoročne strateške cilje oziroma poznati prioritete Slovenije po posameznih področjih (MZZ 2003e). Zagotoviti je potrebno dober, hiter in neoviran pretok informacij in dobro informacijsko podporo med DKP, stalnim predstavništvom v Bruslju in MZZ ter drugimi ministrstvi RS, saj je od tega odvisno učinkovito razlaganje stališč RS. Zato je potrebno oblikovati lahko dostopne in sproti ažurirane elektronske baze podatkov, da bo lahko delo vseh udeležencev v procesu oblikovanja nacionalnih stališč in odločitev o evropskih zadevah pregledno, nezapleteno in učinkovito (MZZ 2002). Pomembna pa je tudi učinkovita koordinacija in doseganje soglasja v odnosih Slovenije navzven. Za dosego tega bo potrebno imeti boljšo disciplino v stikih med veleposlaništvi in MZZ. Veleposlaniki se morajo truditi, da zbirajo informacije in prenašajo slovenske pobude v evropski sistem. Slovenija si mora v EU ustvariti ime zaupanja vrednega, konstruktivnega, načelnega in učinkovitega partnerja. Zato je potrebno imeti motiviran in visoko usposobljen kader. Partnerjem v EU se mora diplomacija predstavljati z jasnimi, prepoznavnimi in enotnimi stališči. Slovenija lahko sedaj sooblikuje politiko oz. stališča EU, ne pa le pridružuje kot doslej. S tem bo lahko uveljavljala svoje ideje, zamisli in interese v skupnih evropskih projektih (MZZ 2003e). Povečala se je potreba po predstavljanju in pojasnjevanju interesov, stališč in delovanja v odnosu do nevladnih organizacij, organizacij civilne družbe itn., ter po analiziranju specifičnih vprašanj, ki izstopajo v državi sprejemnici. Povečala se je tudi potreba po promociji jezika, kulture, turizma itn. (MZZ 2002).

48

Slovenska misija v Bruslju in slovenska predstavništva v državah članicah so sestavni del sistema stalnega dogovarjanja z drugimi članicami in s Komisijo. Veleposlaništva so postala del evropske diplomatske mreže in niso več pristojna samo za svoje države. V pomembnejših prestolnicah velik delež dela za veleposlanike predstavljajo evropske zadeve. Veleposlaniki v prestolnicah in MZZ imajo nalogo, da skrbno spremljajo vsa dogajanja v mreži in nastajanje koalicij ter ravnotežja med državami in v evropskih ustanovah. Veleposlaniki morajo biti informirani o dogajanju v Evropi in ne le o dogajanju v posamezni državi sprejemnici. Že do sedaj so obstajale določene koalicije znotraj EU med določenimi državami in le-te morajo veleposlaniki spremljati ter o tem informirati MZZ. Slovenija se je znašla v novih okoliščinah, na katere se je potrebno prilagoditi. Veleposlaniki v evropskih prestolnicah se morajo seznaniti z vso evropsko problematiko, zakonodajo, političnim dogajanjem, ustanovami, mehanizmi ipd., da lahko učinkovito delujejo (MZZ 2003e). Velika sprememba je tudi ta, da se lahko slovenski državljani obračajo tudi na DKP članic EU. Tako lahko na primer Avstrija izdaja vstopne vizume za Slovenijo tudi v državah, kjer Slovenija DKP nima (MZZ 2003d). V skladu s 46. členom Listine temeljnih pravic EU ima vsak državljan EU v tretji državi, kjer njegova država nima predstavništva, pravico do zaščite diplomatskega ali konzularnega organa pod istimi pogoji kot državljan te države članice. To pomeni, da se s tem poveča obseg dela tudi na slovenskih predstavništvih na področju konzularnih zadev (MZZ 2002). Po 29. členu Zakona o zunanjih zadevah pa se lahko vlada dogovori s tretjo državo, da ta prevzame zaščito interesov države in njenih državljanov, vključno z izdajanjem vizumov (MZZ 2003f). 6.1.2 Gospodarska dejavnost DKP in ekonomske diplomacije Uresničevanje slovenskih splošnih in posamičnih gospodarskih interesov se je s članstvom v EU spremenilo, saj so sedaj predvsem področja našega delovanja v EU in naše vloge v ekonomski globalizaciji sveta v pristojnosti Evropske komisije. Ta je v EU pristojna za gospodarske zadeve. Zato je sedaj potrebno delovati tako v Bruslju kot tudi v prestolnicah posameznih članic, da bomo lahko uspešno predstavljali svoje interese, pridobivali zanje podporo in se interesno povezovali, še preden pride do dokončne uskladitve stališč znotraj Evropske komisije. S članstvom v EU je Slovenija postala soustvarjalka politike ter s tem prevzela tudi del odgovornosti in aktivnosti pri reševanju gospodarskih vprašanj. Z delovanjem na področju razvojne pomoči bo Slovenija poskrbela za svojo prepoznavnost in tako posredno pomagala tudi svojemu gospodarstvu. Zato pa je potrebno s pomočjo DKP spremljati multilateralno gospodarsko dejavnost v njenih najpomembnejših središčih (v New Yorku, Washingtonu, Bruslju, Ženevi, Parizu in na Dunaju) (MZZ 2002). Po besedah Tomaža Subotiča (2002, 16) bo slovenska diplomacija spoznala, da je ekonomska razsežnost diplomatske službe v EU že številka 1. Kot primer avtor navaja Češko, ki uspešno promovira svoje gospodarstvo in privablja tuje investitorje v državo. Slovenija pa takšne agencije, ki bi aktivno privabljala tuje investitorje praktično nima.

49

Države EU poznajo dva tipa ekonomske diplomacije. Prvi je predstavniški oz. zastopniški tip, ki je v bistvu podoben slovenski mreži gospodarskih oz. ekonomskih svetnikov v DKP, drugi pa je t. i. storitveni tip, ki je organiziran tako kot storitveno podjetje. Pri obeh tipih gre za dve različni vrsti dejavnosti oz. za dva načina dela, ki imata dve različni ciljni skupini (Kajzer 2004). Slovenska podjetja in gospodarstvo so potrebni pomoči na območju EU kot tudi na drugih območjih. S tem, ko se je Slovenija odprla Evropi na trgih blaga, storitev in ljudi, smo vedno bolj izpostavljeni večji konkurenci, ki lahko ogroža veliko podjetij ter gospodarstvo nasploh. Boj za prevlado je že sedaj zelo močan in v ta namen podjetja uporabljajo vsa razpoložljiva sredstva. Med te sodi tudi ekonomska diplomacija, ki pripomore k temu, da se lahko pridobi ali obdrži tržna pozicija (Kajzer 2004). Ena od glavnih nalog ekonomske diplomacije je v iskanju informacij o potencialnih splošnih možnostih in pogojih za prodor na določene trge, pa tudi v odstranjevanju obstoječih omejitev na posameznih trgih (MZZ 2002). Menim, da mora Slovenija podpirati in pomagati slovenskim podjetjem tudi z diplomacijo, da se bodo lahko uspešno borila s konkurenco na tujem trgu. Pomembno vlogo ima tukaj predvsem lobiranje, saj se diplomati po dunajski konvenciji ne smejo vključevati v konkretne posle. Osnovne naloge ekonomske diplomacije se z vključitvijo Slovenije v EU niso bistveno spremenile (MZZ 2004f). Še zmeraj sta osnovni nalogi pomoč slovenskemu gospodarstvu pri internacionalizaciji gospodarstva in promocija ter zaščita slovenskih gospodarskih interesov (MZZ 2003d). Prioriteta delovanja slovenskih veleposlanikov mora biti podpora gospodarskih interesov. Mrežo ekonomskih svetnikov je potrebno okrepiti ter povečati tudi njeno učinkovitost in profesionalnost. MZZ mora skupaj z MG in GZS zagotoviti ustrezno usposabljanje ekonomskih svetnikov ter izboljšati sodelovanje diplomatov in MZZ z MG, GZS in posameznimi slovenskimi podjetji (MZZ 2002). V okviru MZZ naj bi se oblikoval Sektor za ekonomsko diplomacijo, gospodarsko ministrstvo pa naj bi skupaj z MZZ in GZS pomagalo pri izbiri diplomatov za ekonomsko področje (MZZ 2004f). Poleg gospodarskih sprememb pa članstvo Slovenije v EU prinaša tudi nov politično-varnostni in kulturni okvir. Tega lahko izkoristimo v prid slovenske mednarodne prepoznavnosti in uveljavljenosti v mednarodni skupnosti, le če usklajeno deluje celotna diplomatska mreža, MZZ in državna uprava. Le tako bo mogoče najbolje izkoristiti kapital in znanje, s katerim razpolagamo (MZZ 2003e). Slovenija mora v EU večjo pozornost nameniti ekonomski diplomaciji, saj se veliko vprašanj in svetovnih problemov sedaj razrešuje znotraj EU in NATO. S tem pada politična vloga diplomacije posamezne države in se lahko večja pozornost posveča gospodarstvu.

50

6.1.3 Sprememba regionalnih prioritet Novo okolje vpliva tudi na spremembo regionalne prioritete Slovenije in na načine ter oblike delovanja ekonomske diplomacije. Slovenski gospodarski interesi in regionalne prioritete slovenske ekonomske diplomacije se razlikujejo od regionalnih prioritet trgovinske politike EU. Prioritetna trga Slovenije ob trgu EU sta trga Jugovzhodne Evrope in nekdanje Sovjetske zveze. Značilnost teh dveh trgov je, da sta še zmeraj v tranziciji, in da je mogoče administrativno posegati v gospodarske tokove oz. pogoje poslovanja, zato ima ekonomska diplomacija na takšnih trgih pomembno vlogo. Slovenska ekonomska diplomacija mora svoje aktivnosti orientirati na potrebe, želje in pričakovanja slovenskega gospodarstva (MZZ 2003d). Strateške prioritete slovenske ekonomske diplomacije so po Ruplovih besedah posvečene diverzifikaciji izvozne strukture in pospeševanju neposrednih investicij v tujino. Prioritetna območja za pospeševanje neposrednih investicij so Jugovzhodna Evropa, države Srednje Evrope, bivše države CEFTA in Rusija. Pri diverzifikaciji izvoza pa imajo prednost trgi Jugovzhodne Evrope, Rusije ter veliki oddaljeni trgi, kot so Kitajska, ZDA, Japonska in Egipt (MZZ 2004f). Ena od ključnih pridobitev z vstopom Slovenije v EU je na gospodarskem področju. Z vstopom v EU so se Sloveniji odprli tudi novi trgi in s tem velike razvojne priložnosti, saj so sedaj slovenska podjetja del gospodarstva EU (MZZ 2004f). Slovenija je s članstvom postala del enotnega evropskega notranjega trga 29-ih držav (25 članic EU in EFTA (Švica, Norveška, Islandija in Liechtenstein)), ki predstavlja 73 % vsega slovenskega izvoza in 78 % vsega uvoza. Načeloma bi naj bil ta trg brez omejitev. S tem se je ¾ zunanje trgovine pretvorilo v notranjo trgovino. Ostala četrtina in ¾ slovenskega izvoza kapitala ali neposrednih izhodnih investicij pa predstavlja regijo Jugovzhodne Evrope in območje evropskega dela nekdanje Sovjetske zveze. Sloveniji predstavlja prva 19 % vsega izvoza in 6 % uvoza, druga pa 4 % izvoza in 2,5 % uvoza. V EU je sedaj trgovinska politika do teh dveh regij skupna (MZZ 2003d). Pred vstopom smo bili popolnoma odvisni od trga EU in trgov nekdanje Jugoslavije. Potrebno pa je izkoristiti nove priložnosti in na dolgi rok povečati delež zunanjetrgovinske menjave tudi z drugimi, zlasti prekomorskimi državami. Temu se mora prilagoditi tudi diplomatsko-konzularna mreža in postaviti DKP v teh državah, da bodo slovenska podjetja tam lažje poslovala. Podjetja, ki bodo vstopala na tuje trge, se morajo zavedati možnosti, ki jih nudi podpora slovenske diplomatske mreže. Sami se naj obrnejo po informacije ali kakšno drugo pomoč na ustrezno slovensko veleposlaništvo in tudi ostanejo v stiku z njim. S tem bo podpora zunanje politike promociji slovenskega gospodarstva še bolj učinkovita. Slovenija ima na trgu Zahodnega Balkana veliko prednost pred drugimi evropskimi državami, saj slovenska podjetja uspešno poslujejo na teh trgih in jih dobro poznajo. To je predvsem posledica slovanskega izvora in nekdanje pripadnosti skupnemu socialističnemu sistemu. S svojimi izkušnjami smo lahko v veliko pomoč podjetjem in vladam iz držav Evropske unije, ki bodo potrebovale nasvete ali partnerja za nastop na teh trgih. Interes Slovenije je, da tudi te države čimprej pristopijo v EU. Zato je Slovenija državam te regije ponudila svoje znanje in izkušnje na področju evropskih zadev. Še posebej se bo

51

angažirala za to, da so te države usmerjene v EU, saj so za Slovenijo le-te pomembne partnerice (MZZ 2004f). Članstvo v EU nam je odprlo tudi možnost za izvoz v tretje države, v katere prej nismo izvažali, ker z njimi nismo imeli posebnih trgovinskih sporazumov, tako kot jih je imela EU. V določenih državah, kot je Južnoafriška republika, smo bili deležni visokih carinskih omejitev in zato nismo poslovali s to državo. EU ima sklenjenih precej več posebnih trgovinskih sporazumov in s tem se za Slovenijo odpirajo zanimivi trgi (Korljan 2002, 22). Te nove priložnosti moramo izkoristiti. Pri tem pa naj pomaga tudi država s svojo diplomatsko-konzularno mrežo in ekonomsko diplomacijo.

52

7 KRITIKA IN PRIHODNOST 7.1 Kritika na obstoječi sistem V Sloveniji diplomacija ni na najboljšem glasu, saj veliko ljudi meni, da veliko stane in nič ne doprinese. K temu veliko pripomorejo tudi mediji, ki na naših DKP in diplomaciji iščejo bolj kritiko kot dobre stvari ali njihove dosežke. Tako je bila v medijih največ pozornosti deležna predvsem tema o političnem kadrovanju v diplomaciji in o zapletih glede diplomatske akademije. Za ekonomsko diplomacijo bi bilo zagotovo boljše vzpostaviti mrežo gospodarskih predstavništev, a je tako za Slovenijo kot tudi za druga majhna gospodarstva značilno, da si zaradi omejenih finančnih in kadrovskih potencialov ne morejo privoščiti paralelnih ali popolnoma ločenih predstavništev države in gospodarstva. Zato se v določenih državah, kot so Portugalska, Madžarska, Češka in Slovaška, združujejo posebne mreže gospodarskih predstavništev v okviru diplomatske mreže (MZZ 2003b). Gospodarska predstavništva v tujini so tudi po besedah veleposlanice Tee Petrin lahko mnogo bolj fleksibilna kot veleposlaništva (Knez 2003). Za uspešno in učinkovito delovanje diplomatskega aparata morajo usklajeno delovati vse institucije, ki so pomembne in vplivajo na diplomacijo. Po besedah Mateje Čepin (osebna komunikacija, 16.06.2004) je v Sloveniji prisotna nepovezanost in razdrobljenost med MZZ, GZS in MG, ki so najpomembnejše institucije za promocijo gospodarstva v tujini. GZS bi lahko imela večjo vlogo pri imenovanju ekonomskih diplomatov, le-ti pa bi lahko prišli iz GZS ali gospodarstva. Trenutno smo ena redkih držav, ki nima svojih gospodarskih predstavništev v tujini. Kot vzgled bi si morali vzeti Avstrijo, ki ima gospodarska predstavništva znotraj DKP. Veliko se bo na tem področju spremenilo, ko bo Slovenija sprejela zakon o spodbujanju TNI in internacionalizaciji podjetij. Slovenija v primerjavi z drugimi državami premalo vlaga v mrežo ekonomskih diplomatov, kamor sodijo ekonomski svetniki. Na Češkem so ponekod po 3 ljudje zadolženi za gospodarske zadeve na njihovih diplomatskih predstavništvih. Država ima tudi dve samostojni gospodarski mreži. Pri nas pa ekonomski svetniki delajo na veleposlaništvih, ki včasih niso v najbolj gospodarsko razvitih mestih države, ampak v glavnih mestih, kjer je DKP (Lacić 2001b). Veliko je držav, v katere bi lahko postavili veleposlaništvo ali kakšno drugo DKP, vendar pa je veliko tudi takšnih držav, ki bi morale imeti ekonomskega svetnika. Pri izbiri takšnih držav se upoštevajo poleg gospodarskega sodelovanja in perspektive tudi drugi dejavniki, zato bi težko predlagal, kje so postavitve le-teh potrebne. Slovenija ima ekonomske svetnike v državah, kjer največ izvaža. Menim pa, da je ekonomski svetnik potreben v vseh državah G-8, to je 8 najrazvitejših in gospodarsko močnih držav. Trenutno je v sedmih državah razporejen ekonomski svetnik, le v Kanadi ga ni. Pravo mesto bi bilo Toronto, a tam slovenskega veleposlaništva ni. Enako je v Italiji, kjer je Milano glavno gospodarsko središče, a imamo ekonomskega svetnika v Rimu zaradi veleposlaništva tam. Menim, da bi lahko imeli ekonomskega svetnika tudi v Švici, saj je Švica pomembna država za slovensko gospodarstvo in ena največjih investitork v Slovenijo.

53

Večjo vlogo moramo pripisati tudi slovenskim častnim konzulom, saj imamo teh v tujini 50. Ti promovirajo slovensko gospodarstvo v tujini, lahko pa bi dobili tudi večjo vlogo pri povezovanju gospodarstev in vzpostavljanju stikov, vendar te vloge trenutno ne dobivajo. V prihodnje bo potrebno bolje izkoristiti to mrežo v prid slovenskemu gospodarstvu. 7.1.1 Nepoklicni diplomati Temu področju so mediji posvetili veliko pozornosti. V Evropi je splošna praksa, da so diplomati karierni. V Sloveniji pa ni vedno tako, saj je na položaju veleposlanika ali konzula v tujini veliko nepoklicnih diplomatov. Ti prihajajo iz politike ali jih je politika imenovala in je za njih delo v diplomaciji nova izkušnja ali le »izlet«. V 27. členu Zakona o zunanjih zadevah RS naj bi se vodje DKP imenovale iz vrst diplomatov. V nadaljevanju tega člena pa je omenjeno, da se za takšno funkcijo lahko imenuje tudi druga oseba, ki izpolnjuje pogoje za imenovanje v naziv. To pušča odprto možnost za kadre, ki jih delegira politika. Za poklicne diplomate veljajo kar strogi splošni pogoji za pridobitev naziva, ti pa za politično delegirane kadre ne veljajo. Franco Juri, bivši diplomat, pravi, da je bilo pošiljanje politikov ali diplomatsko neizkušenih ljudi razumljivo v začetku 90. let, ko je bila slovenska diplomacija še na začetku in ni imela dovolj kadra. Sedaj to ni več potrebno. Poleg splošnih izobrazbenih pogojev bi naj veleposlaniki govorili tudi dva tuja jezika in imeli 11 let izkušenj z delom in komuniciranjem s tujino. Predvsem pri teh dveh pogojih pa velikokrat nastopi problem, saj nekateri politično imenovani diplomati ne obvladajo dovolj dobro jezika ali nimajo izkušenj na področju zunanjih zadev. Nekateri imajo tudi drugačne predstave o delu veleposlanika in menijo, da imajo le reprezentativno vlogo. Zato se nekateri po končanem »izletu« v diplomacijo tudi vrnejo v politiko ali gospodarstvo, ker ugotovijo, da stvari niso takšne, kot so si predstavljali. Problem je lahko tudi, če niso osebno motivirani za diplomatsko delo. Po ocenah Sindikata slovenskih diplomatov naj bi bila polovica veleposlanikov takšnih, ki jih je imenovala politika. Skoraj 25 veleposlanikov pred imenovanjem ni bilo zaposlenih na MZZ, kar nekaj pa se jih je po preteku mandata v tujini redno zaposlilo na MZZ in se prelevilo v poklicne diplomate, saj veleposlanikom po preteku mandata po zakonu pripada najmanj naziv državnega podsekretarja na MZZ. Večina politično kadrovanih diplomatov je zaposlenih za določen čas. Od 38 slovenskih veleposlanikov je redno zaposlenih za nedoločen čas (poklicni diplomati) 27, pogodbeno zaposlenih za določen čas (nepoklicni diplomati) pa 11. Od šestih generalnih konzulov pa so štirje zaposleni za nedoločen čas, dva pa za določen čas (Banjanac Lubej 2004, 1, 4–5). V skladu z zakonom je, da diplomati ne smejo imeti funkcij v političnih strankah (SSD 2000). Po besedah bivšega zunanjega ministra Dimitrija Rupla Slovenija trenutno ne premore dovolj poklicnih diplomatov in si mora pomagati z drugimi ljudmi. Sam pa pravi, da je zagovornik poklicne diplomacije, in da bodo v Sloveniji čez 10 let samo poklicni diplomati. Tudi druge države v tranziciji iščejo zasilne rešitve, ki so včasih dobre, včasih pa tudi ne. Sindikat slovenskih diplomatov zanika izjavo, da ni dovolj ustreznega diplomatskega kadra, saj bi se naj na razpise za veleposlanike samo iz MZZ za eno mesto prijavilo do 10

54

kandidatov, ki izpolnjujejo vse zakonske pogoje, a jih potem nemalokrat prehiti nekdo od zunaj. V slovenski zgodovini sta bila do sedaj objavljena le dva razpisa za veleposlanike. Po besedah Marka Kosina moraš v Zahodnih državah preden postaneš diplomat nekaj pokazati. Meni tudi, da bo v Sloveniji vedno večje število poklicnih diplomatov, saj je v državah EU diplomacija karierna, in če želimo biti učinkoviti, moramo biti strokovni (Banjanac Lubej 2004, 1, 4–5). V namen, da bi se preprečilo politično kadrovanje oz. profesionalizirala slovenska diplomacija, se je 1996 ustanovil Sindikat slovenskih diplomatov (SSD), kot samostojna, nestrankarska, neodvisna, prostovoljna in interesna organizacija kariernih diplomatov. Glavni cilji SSD so: varovanje in zaščita profesionalnosti in strokovnosti diplomatske službe; varovanje pravic in zaščita članov z vsemi oblikami sindikalnih aktivnosti; prizadevanje za dosledno upoštevanje kriterijev strokovnosti in profesionalnosti pri kadrovanju, razporejanju in napredovanju v diplomatski službi; sodelovanje pri pripravi in vpliv na oblikovanje predpisov v zvezi z ekonomskim položajem članov ter nadzor izvajanja sprejetih določb (SSD 1996). Menim, da mora biti državi v interes, da delegirajo nekoga, ki je osebno motiviran za to delo, saj drugače lahko to Sloveniji škodi, ker imamo malo predstavništev in so nekatera pomembna predstavništva zasedena z nepoklicnimi veleposlaniki. S tem svojih izkušenj, ki jih pri delu pridobijo, ne morejo prenašati in se lahko izgubijo, ko takšen veleposlanik preneha z diplomacijo. V ljudi, ki delajo v diplomaciji, se veliko vlaga, in če le-ti zapustijo diplomacijo, se ta vlaganja izgubijo. 7.1.2 Diplomatska akademija Za odstranitev problema političnega kadrovanja je potrebno imeti strokovno usposobljene ljudi tako na DKP v tujini kot tudi doma. Zato je potrebna ustanovitev diplomatske akademije, ki bi pripomogla h kakovostnem šolanju ustreznega kadra. V Sloveniji bi morali vpeljati sistem pridobivanja diplomatskega osebja preko zahtevnih izpitov (concours diplomatique), s katerimi bi se preverjalo znanje iz raznih področij (Vončina 2003). Takšen sistem imajo tudi v Švici. Za diplomacijo vsake države je pomemben obstoj diplomatske akademije, vendar žal le-te Slovenija trenutno nima. Prej jo je izvajala Fakulteta za družbene vede kot specialistični študij s področja mednarodnih odnosov (Hrovat 1997, 40). Zaradi diplomatske akademije je bila pred enim letom velika afera, saj je tedanji zunanji minister Rupel takrat s Fakulteto za družbene vede prekinil sporazum, po katerem je fakulteta izobraževala diplomate zunanjega ministrstva, ki je študij tudi financiralo. Podpisal pa je sporazum s Pravno fakulteto in diplomatsko akademijo iz Portoroža, da bi le-ta izvajala podiplomsko izobraževanje, ta pa še niti ni bila sodno registrirana in pozneje tudi ni bila odobrena njena ustanovitev od Sveta za visoko šolstvo (Mladina 2003). Ta zadeva je potem šla na sodišče in je povzročila, da diplomatske akademije trenutno ni. S tem se je storila škoda MZZ in njegovim delavcem kakor tudi državi (MZZ 2003a).

55

7.1.3 Zakon o spodbujanju TNI in internacionalizaciji podjetij Slovenija je z vstopom v EU prenesla vse pristojnosti iz trgovinske politike na Skupnost, še zmeraj pa sama oblikuje ukrepe in razvojne spodbude za povečanje mednarodne konkurenčnosti podjetij. Tako skrbi za spodbujanje internacionalizacije podjetij in aktivno privabljanje tujih neposrednih naložb, ki prinašajo nova delovna mesta, novo tehnologijo in imajo ugodne učinke na nacionalno gospodarstvo. Države pa morajo za izvajanje takšnih ukrepov imeti ustrezen institucionalni okvir, obseg institucionalne podpore pa je pri nas v primerjavi z drugimi članicami EU skromen. Področje tujih neposrednih investicij ureja Agencija RS za gospodarsko promocijo Slovenije in tuje investicije, njen obseg delovanja pa je zaradi pomanjkanja kadra, proračunskih sredstev in institucionalnih pogojev omejen predvsem na storitve potencialnim tujim investitorjem. Tako agencija ni mogla tržiti Slovenije kot lokacije za TNI. Internacionalizacijo podjetij spodbujajo in podpirajo številne institucije, kot so GZS, MG, MZZ in druge. Slovenska podjetja pa so kljub temu pri nastopanju na tujih trgih deležna manjše podpore kot konkurenčna podjetja v ostalih državah članicah zaradi pomanjkanja kadrovskih in finančnih virov. Pri tem so predvsem prizadeta manjša in srednja podjetja, ki se brez ustrezne podpore težko sploh odločajo za nastop na tujih trgih. Zato je za Slovenijo nujen zakon o spodbujanju TNI in internacionalizacije podjetij, ki bo postavil normativne okvire delovanja institucij za pospeševanje internacionalizacije podjetij in tujih investicij. Institucionalna ureditev na področju internacionalizacije podjetij v Sloveniji ni natančno urejena. Na tem področju so pristojna različna ministrstva in ustanove. Malo teh pristojnosti ima zakonsko podlago, pri večini gre le za neformalne utečene oblike delovanja. V razvitih gospodarstvih se s pospeševanjem internacionalizacije ukvarjajo mreže gospodarskih predstavnikov v tujini, ki podjetjem nudijo večino storitev. Slovenija takšne primerljive mreže gospodarskih predstavništev nima. Nabor storitev ekonomskih svetnikov na DKP še zaenkrat ni primerljiv naboru storitev, ki jih nudijo gospodarski predstavniki. Slovenija na področju ekonomskih svetnikov in gospodarskih predstavništev v primerjavi z nekaterimi manjšimi evropskimi državami nima primerljive infrastrukture v tujini, tudi če bi povečala učinkovitost obstoječe mreže ekonomskih svetnikov. Ta infrastruktura se lahko doseže s smotrno koordinacijo mreže ekonomskih svetnikov in predstavništev agencije za spodbujanje TNI. Cilji zakona na področju spodbujanja TNI bi bili: pritegniti tuje investicije v državo, spodbujati ugodne stranske učinke investicij na domače gospodarstvo, ponuditi kakovostne, mednarodno primerljive storitve potencialnim tujim investitorjem, širiti dejavnost že obstoječih podjetij v tuji lasti in boljše izkoristiti razvojne potenciale posameznih slovenskih regij. Cilji zakona na področju spodbujanja internacionalizacije podjetij bi bili: hitrejša internacionalizacija malih in srednjih podjetij, zagotovitev kvalitetnih zunanjetrgovinskih informacij za slovenska podjetja, učinkovita informacijska in svetovalna podpora izhodnim investicijam, prenos novih tehnologij v državo in javno financiranje za mednarodno poslovanje pomembnih storitev, ki jih trg ne more zagotoviti (Državni zbor RS 2004).

56

Takšen zakon bi postavil pravne temelje, ki so potrebni za vzpostavitev učinkovite infrastrukture javnih agencij in mreže gospodarskih predstavništev, ki bi izpolnjevala te cilje (Državni zbor RS 2004). Javna agencija, ki je nosilec dejavnosti, bi lahko pod določenimi pogoji odpirala gospodarska predstavništva v tujini. Takšna mreža bi bila lahko učinkovita dopolnitev obstoječe mreže DKP v tujini. Storitve teh predstavništev bi naj bile namenjene predvsem podjetjem kot pomoč pri nastopanju na tujih trgih (Pavlič Kamien 2004). Najbolje bi bilo, da bi jih odpirala v sklopu DKP kot na primer v Švici. Slovenija je ena od redkih držav, ki še nima ustrezno zakonsko urejenega področja spodbujanja TNI in internacionalizacije podjetij, zato mora biti sprejem tega zakona prioriteta. Internacionalizacija podjetij in spodbujanje TNI spadata tudi med pomembne naloge ekonomske diplomacije. 7.2 Prihodnost ekonomske diplomacije in DKP Menim, da je težko govoriti o prihodnosti, saj je le-ta odvisna od raznih dejavnikov. Tako ima na zunanjo politiko in ekonomsko diplomacijo pomemben vpliv politika in tudi osebe, ki v politiki odločajo, saj te v državi postavljajo določenim področjem prioritete. Trenutno je ekonomska diplomacija velika prioriteta v diplomaciji, a se to lahko tudi spremeni, kar pa je odvisno od ljudi, ki odločajo o tem in postavljajo smernice za prihodnji razvoj. Švicarski veleposlanik Koller (osebna komunikacija, 04.05.2004) meni, da je prihodnost DKP odvisna od situacije in tudi od države. V razvitih gospodarstvih se bo na področju gospodarstva vloga DKP manjšala, ker se večino poslov odvija v privatnem sektorju. Na drugih področjih izven gospodarstva pa bodo veleposlaništva pomembna, saj bo dinamika komuniciranja znotraj Evrope potekala preko veleposlaništev. Sedaj, ko je Slovenija z vstopom v EU in NATO dosegla svoja politična cilja in se bodo DKP ustanavljala predvsem zaradi gospodarskih interesov, lahko zagotovo trdimo, da bo ostala ekonomska diplomacija še v prihodnje pomembna prioriteta slovenske zunanje politike. Ta bo olajšala prodor slovenskega gospodarstva na tuje trge. Po vključitvi v EU in NATO pa je postala za Slovenijo prioriteta tudi članstvo v OECD (MZZ 2004e). V Sloveniji so še zmeraj prisotne dileme, kakšno mrežo gospodarskega predstavljanja v tujini potrebujemo. Ali zadostuje mreža ekonomskih svetnikov, ali pa bo potrebno vzpostaviti gospodarska predstavništva in ali je mogoče povezati ekonomske svetnike in gospodarske predstavnike (MZZ 2003d). MZZ se še naprej zavzema za razvoj sistematiziranega delovanja in večanja produktivnosti dela mreže DKP tudi na gospodarskem področju, kar pa je pogojeno z večjo strokovnostjo in večjo profesionalizacijo mreže ekonomskih svetnikov. Pri zagotavljanju večje produktivnosti in uporabnosti obstoječe mreže pa je MZZ lahko uspešno le, če dobro sodeluje tudi z MG in GZS, ki sta v Sloveniji pristojna za področje ekonomskih odnosov s tujino in za nadaljnjo poglabljanje internacionalizacije slovenskega gospodarstva. Od tega je odvisna tudi prihodnost naše države (MZZ 2003b).

57

V prihodnosti bi lahko imeli v Bruslju tudi Slovensko hišo, v kateri bi skupaj delali diplomacija in gospodarstvo. To bi bila odlična promocija za našo državo v Bruslju oz. EU. S tem bi povečali prepoznavnost naše države in pokazali, da smo sposobni sodelovati z ministrstvi in gospodarskimi institucijami. To pobudo so dali že gospodarstveniki in GZS, a se na tem področju še žal ni nič storilo (Manfreda 2004b, 8). S krepitvijo Skupne zunanje in varnostne politike v EU se pojavlja tudi ideja o morebitnem preoblikovanju bilateralnih DKP in o ustanavljanju skupnih DKP v državah članicah EU. Trenutno je ta ideja še daleč od uresničitve in pri članicah EU nima pravega uspeha (MZZ 2002). Menim, da bi bila skupna konzularna predstavništva, ki bi nudila konzularno pomoč vsem državljanom EU, mogoča. Težko pa bi bilo mogoče, da bi bila veleposlaništva skupna, saj gre tukaj za zaupne državne interese, pa tudi funkcija podpore in angažiranja za podjetja in posle bi bila nemogoče izvedljiva, razen če se najde kakšna druga oblika predstavništva, ki bi to zagotavljala. Tukaj mislim na gospodarska oz. trgovinska predstavništva. Čeprav Slovenija potrebuje večjo mrežo DKP in ekonomskih svetnikov, je težko pričakovati, da bo ta kdaj tako velika kot je v Švici. V Sloveniji počasi in premišljeno povečujejo to mrežo glede na finančne in kadrovske zmožnosti. Menim, da je Slovenija preveč osredotočena na določene trge in bi morala začeti iskati tudi bolj oddaljene trge, kot so Južna Amerika, Afrika in Azija. V teh trgih je veliko potenciala, ki ga Slovenija ne izkorišča. Lahko se zgodi, da bodo ravno ti trgi v prihodnosti postali središče gospodarskih aktivnosti. Predvsem azijski trgi kažejo veliko rast, zato bi bilo dobro, da bi že sedaj ukrepali in prilagodili našo diplomatsko-konzularno mrežo in z ekonomsko diplomacijo vzpostavili stike ter povezovali te oddaljene trge s Slovenijo. Menim, da ni naključje, da dobro poslujemo ravno s tistimi državami, kjer imamo razporejene ekonomske svetnike in DKP. Ti imajo pomembno vlogo pri krepitvi in spodbujanju dobrih gospodarskih odnosov. Po besedah Rupla se bo ekonomska diplomacija še naprej krepila in dvomim, da bi se z novim zunanjim ministrom Ivom Vajglom na tem področju kaj spremenilo, saj je bil veleposlanik v naši najpomembnejši trgovinski partnerici Nemčiji in se zagotovo zaveda pomena ekonomske diplomacije za gospodarstvo. Želim si, da bi Slovenija v prihodnosti rešila vse kritike, ki sem jih v mojem delu omenil, in da bodo zagotovljeni vsi pogoji za uspešno izpolnjevanje vseh ciljev in nalog DKP in ekonomske diplomacije. Upam, da ji bo pri tem pomemben vzgled tudi Švica. Prihodnost ekonomske diplomacije je zagotovljena, morda ni zagotovljena le oblika izvajanja le-te.

58

8 SKLEP V svoji diplomski nalogi sem prišel do ugotovitve, da je za slovensko zunanjo politiko ekonomska diplomacija prednostna naloga, žal pa smo se njenega pomena začeli zavedati bolj pozno kot v drugih evropskih državah. Naš glavni cilj je bila namreč vključitev v NATO in EU. Sedaj, ko smo dosegli ta cilja, pa smo zmanjšali vlogo političnih odločitev in se lahko bolj posvečamo gospodarskim zadevam. V EU je ekonomska diplomacija številka ena, pri nas pa je dolgo veljalo, da naj bi se diplomacija ukvarjala izključno s političnimi vprašanji. Zaradi tega bomo težko dohiteli druge države, ki se že dolgo ukvarjajo z diplomacijo tudi na gospodarskem področju in imajo zato to področje že dobro institucionalno urejeno. Nosilci ekonomske diplomacije so ekonomski svetniki. Slovenija jih ima v tujini le 21, vendar to ne pomeni, da se v drugih DKP, kjer ni ekonomskega svetnika, ne ukvarjajo z gospodarskimi zadevami. Slovenija ima ekonomske svetnike v svojih najpomembnejših trgovinskih partnericah, a bi morala to mrežo širiti še na druge države, ki bi v prihodnje to lahko postale. Večina teh držav je iz EU, zato je gospodarsko sodelovanje z njimi pred našim vstopom v EU za nas predstavljalo zunanjo trgovino. Sedaj pa je vse to notranja trgovina in tako se moramo truditi, da bomo še naprej imeli tudi zunanjo trgovino, in to ne le z državami bivše Jugoslavije in Sovjetske zveze, ampak tudi z drugimi državami. Če želimo še naprej prek DKP skrbeti za gospodarsko promocijo Slovenije in zastopati njene gospodarske interese v tujini, bo treba povečati tako število DKP kakor tudi ekonomskih svetnikov. V drugih, primerljivih državah, kjer so DKP še zmeraj sredstvo ekonomske diplomacije, imajo v enem predstavništvu tudi do 3 ekonomske svetnike. Veliko spremembo na tem področju pa bo pomenil zakon o spodbujanju TNI in internacionalizaciji podjetij, ki bo, če se bo začela vzpostavljati mreža gospodarskih predstavništev, lahko bistveno zmanjšal vlogo DKP pri teh dveh dejavnostih. Takšna je na tem področju tudi praksa v drugih državah. Veliko držav ima poleg DKP namreč še druga predstavništva, bolj osredotočena na gospodarske zadeve. V Sloveniji pa so glavni nosilci gospodarskih zadev prav DKP oz. ekonomski svetniki ter drugi diplomati, ki se ukvarjajo z gospodarskimi zadevami. Ti pa ne omogočajo tako širokega izbora storitev kot za to specializirana predstavništva. S takimi predstavništvi bi se torej skrčil obseg del, ki jih morajo opravljati na DKP in zaradi katerih se ne morejo osredotočiti le na eno področje in se zanj specializirati. DKP bodo imela pri gospodarskih zadevah zagotovo vedno pomembno vlogo, saj lahko ekonomski svetniki ali nižji diplomatski nivoji podjetjem vedno pomagajo. Tudi ko pride do spora ali do pomembnejših poslov, kjer je treba lobirati ali posredovati pri najvišjih organih ali celo pri predsedniku države, je vloga veleposlanika še zmeraj neprecenljiva in nenadomestljiva. Torej bi, tudi če bi imeli druga predstavništva, še zmeraj potrebovali tudi diplomate - za komuniciranje z najvišjimi organi in za zastopanje interesov države. Z vstopom Slovenije v EU se naloge ekonomske diplomacije niso bistveno spremenile in ekonomski svetniki so ostali na istih položajih, kot so bili. Okrepiti pa je bilo treba DKP v Bruslju, ki je postalo pomemben instrument slovenske administracije. Naši diplomati se morajo sedaj zavzemati tudi za evropske zadeve. Slovenska podjetja so deležna veliko večje konkurence, kajti trgi so se odprli, in podjetja se z vsemi možnimi sredstvi borijo za

59

pridobitev poslov. Tem podjetjem je treba pomagati, lobirati zanje in jih podpirati pri nastopih v tujini, saj to počnejo tudi v drugih državah. Država lahko za to uporabi kot sredstvo ekonomsko diplomacijo, ki jo izvajajo DKP v tujini. Tako pa moramo pomagati ne le velikim podjetjem, ampak tudi oz. predvsem majhnim in srednje velikim podjetjem, ki so pomoči najbolj potrebna. Za to pa si moramo urediti tudi izobraževanje. Zagotoviti moramo ustrezno izobraževanje za ekonomske svetnike in ustrezno institucijo za izobraževanje diplomatov, in to táko, ki bo omogočala, da bo diplomacija kot v drugih evropskih državah 100-odstotno karierna. Slovenska diplomatsko-konzularna mreža ni ravno majhna, treba pa bi jo bilo bolje izkoristiti. Za to je potrebna dobra koordinacija tako znotraj (med MZZ in DKP) kakor tudi navzven. Pomembna je boljša koordinacija vseh za DKP pomembnih institucij in dobra določitev nalog, ki jih imajo te v zvezi z DKP. Trenutno pa je med najpomembnejšimi institucijami (MZZ, MG in GZS) opazna nepovezanost in razdrobljenost. Švica ima precej bolj razširjeno mrežo DKP in tudi daljšo tradicijo kot Slovenija. Zanjo je imela krepitev gospodarskih odnosov vedno pomembno vlogo v diplomaciji oz. njihovi zunanji politiki. Švica kot majhna država nameni veliko pozornosti promociji svoje države. S promocijo in gospodarskimi odnosi se pri njih poleg njihovega zunanjega ministrstva ukvarja več institucij, ki imajo vloge dobro razdeljene. Pri primerjavi omenjenih veleposlaništev nisem odkril bistvenih razlik v organiziranosti. Poleg DKP pa ima Švica v okviru DKP tudi gospodarska predstavništva v vseh najpomembnejših trgovinskih partnericah. Švica je drugi največji investitor v Sloveniji in je za nas pomembna država. Za Slovenijo kot majhno državo je ekonomska diplomacija pomembna za dobre gospodarske odnose med državami in za pomoč njenim gospodarskim subjektom. Res pa je, da DKP v odnosih med razvitejšimi gospodarstvi nimajo tolikšnega pomena, saj so tam gospodarski subjekti večinoma v zasebni lasti in se država ne more občutneje vključevati. To sem lahko razbral tudi ob primerjanju obeh veleposlaništev. Le malo podjetij se obrne na ti dve veleposlaništvi. Multinacionalke in druga velika podjetja večinoma delujejo uspešno tudi brez pomoči DKP. Tudi če bi vsa DKP okrepili z ekonomskimi svetniki, se menjava med državami verjetno ne bi bistveno spremenila in ta ukrep verjetno ne bi prinesel ustreznih gospodarskih učinkov. Drugače pa je v državah, kjer imajo pomembno besedo pri gospodarstvu oblasti. V takšnih državah podjetja težko nastopajo sama, zato potrebujejo pomoč DKP, ki jim lahko pomagajo odpirati vrata na trg. Prepričan sem, da imajo DKP pomembno vlogo tudi pri osvajanju tržišč in da lahko pomagajo podjetjem, predvsem manjšim, ki se na tujem trgu ne znajdejo najbolje. Veliko podjetij pa te možnosti žal ne izkoristi. V zadnjem času se je na tem področju veliko spremenilo tudi zaradi interneta. Podjetja lahko danes prek interneta iščejo partnerje, najdejo informacije o tujih trgih in še mnogo drugih koristnih podatkov. Institucije se posebej trudijo, da bi lahko na internetu podjetja in drugi interesenti dobili čim več podatkov. Ta razvoj vsekakor zmanjšuje vlogo DKP pri neposrednem stiku. Poleg tega DKP tudi sama skrbijo za svoje spletne strani in jih opremljajo s podatki. Zaradi tega se neposreden stik vedno bolj pretvarja v odnose na daljavo in se s tem zanemarja in zapostavlja pomembnost neposrednega stika, ki je še predvsem v diplomaciji zelo pomemben in spada k diplomatski vrlini.

60

9 POVZETEK Država za izvajanje svoje zunanje politike potrebuje DKP v tujini. Ta so sredstvo diplomacije. Zaradi globalizacije in povečanja gospodarskega sodelovanja med državami pa je pomembno vlogo dobila ekonomska diplomacija, ki zastopa gospodarske interese države v tujini in skrbi za dobre gospodarske odnose. Tako so se poleg diplomatov, ki so nosilci diplomacije na DKP, pojavljali posebni diplomati-ekonomski svetniki, ki se ukvarjajo z gospodarskimi zadevami. Slovenska mreža teh diplomatov je skromna in prisotna le v najpomembnejših trgovinskih partnericah države. Na delovanje DKP v Sloveniji pomembno vplivajo tri institucije: MZZ, MG in GZS. V Sloveniji ima prioriteto ekonomska diplomacija šele kratek čas, v Švici pa ima že od nekdaj pomembno prioriteto v zunanji politiki. Švica ima poleg DKP tudi druga predstavništva, ki se ukvarjajo z gospodarskimi zadevami. Ta se opirajo pri svojem delovanju na DKP. Švica ima veliko mrežo DKP in tudi veliko institucij, ki vplivajo na delovanje DKP. Z vstopom Slovenije v EU se na področju ekonomske diplomacije in DKP ni nič bistvenega spremenilo. Potrebno je okrepiti DKP v Bruslju in začeti na DKP spremljati tudi evropske zadeve. Prav tako pa bo potrebno rešiti problem političnega kadrovanja in zagotoviti ustrezno izobraževanje za diplomate, da bo prihodnost za slovensko ekonomsko diplomacijo in njeno mrežo DKP čimbolj uspešna. Ključne besede: ekonomska diplomacija, DKP, ekonomski svetniki, diplomati. ABSTRACT A country needs diplomatic-consular representations (DCR) abroad to carry out its foreign policy. These representations are an instrument of diplomacy. Due to globalisation and increasing economic cooperation between countries, the role of economic diplomacy has become more important. Economic diplomacy represents the economic interests of a country abroad and is concerned with the establishment of good economic relations between the countries. Therefore, besides the diplomats who are the bearers of diplomacy within the DCR , special diplomatic-economic counsellors who are in charge of economic affairs have made their appearance lately. Slovenia’s network of these diplomats is rather modest and operates in the most important economic partner countries only. Three institutions significantly influence the activities of the DCR: the Ministry of Foreign Affairs of the Republic of Slovenia, the Slovenian Ministry of the Economy and the Chamber of Commerce and Industry of Slovenia. Only in recent times the role of economic diplomacy has been given priority in Slovenia’s foreign policy. In Switzerland, for instance, economic diplomacy has always played a very important role in Swiss foreign policy. Besides the DCR, Switzerland also disposes of other representations competent for economic relations. These representations however are based on the DCR for their activities. Switzerland has a large network of diplomatic-consular representations, as well as numerous institutions, which influence the work of the DCR. Slovenia’s access to the European Union will bring no important changes in the field of economic diplomacy and DCR. Diplomatic-consular representations will have to be reinforced in Brussels and will increasingly have to cover European affairs. It will be necessary to find a solution to the problem of political staffing policy and assure the

61

adequate education of diplomats in order to ensure the future success of Slovenian economic diplomacy and its DCR network. Key words: economic diplomacy, DCR (diplomatic-consular representations), economic counsellor, diplomats

62

10 SEZNAM VIROV Literatura

1. Banjanac Lubej, Saša. 2004. Diplomacija je kot odlagališče kadrov. Žurnal 12/04: 1,4-

5. 2. Berridge, G.R., in Alan James. 2003. A Dictionary of Diplomacy – Second edition.

Basingstoke: Palgrave Macmillan. 3. Brstovšek, Andrej in Stanković, Dragana. 2003. Tkanje vezi s častnimi diplomati.

Dnevnik 187, 25. julij, 4. 4. Čačinovič, Rudi. 1994. Slovensko bivanje sveta. Ljubljana: ČZP Enotnost. 5. Čepin, Mateja. 2003. Model vzpostavitve gospodarskih predstavništev Republike

Slovenije v tujini. Magistrsko delo. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

6. Ekar, Aleš. (1999). Diplomati odpirajo vrata poslovnežem. [Online]. Gospodarska zbornica Slovenije. Dostopno na: http://www.gzs.si/Nivo3.asp?ID=4187 [8.6.2004].

7. Feltham, Ralph George. 2002. Diplomatski priručnik. Zagreb: Pan liber.

8. Hrovat, Metka. 1997. Poklic – diplomat: Poklicna avantura v tujini? Gospodarski vestnik 34, 40.

9. Jazbec, Milan. 1997. Konzularni odnosi. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.

10. Jazbec, Milan. 1998. Vzpostavljanje diplomacij novih malih držav. V: Diplomacija in

Slovenci: Zbornik tekstov o diplomaciji in o prispevku Slovencev v diplomatsko teorijo in prakso, urednik M. Jazbec. Celovec: Drava: 9-35.

11. Kajzer, Tone. 2004. Ekonomska diplomacija in njen pomen pri uveljavljanju zunanje ekonomskih interesov Republike Slovenije (interno gradivo).

12. Knez, Primož (5.2.2003). Spopad z evropsko konkurenco še pride. Dnevnik [Online], 4

odstavki. Dostopno na: http://www.dnevnik.si/clanekb.asp?id=42751 [26.7.2004]. 13. Koražija, Nataša. 1999. Nasveti za izvoznike: Izkoristite ekonomske svetnike!

Gospodarski vestnik 45, 96. 14. Korljan, Antiša. 2002. Članstvo v EU priložnost za izvoz v tretje države. Finance 228,

28. november, 22. 15. Lacić, Marjan. 2001a. Diplomati za gospodarstvo. Dnevnik 250, 29. oktober.

63

16. Lacić, Marjan. 2001b. Izmenjava izkušenj ekonomskih svetnikov in ministrstva za gospodarstvo. Dnevnik 251, 30. oktober.

17. Manfreda, Dragica. 2004a. Konzuli bi lahko bolj pomagali. Dnevnik 21, 23. januar, 8. 18. Manfreda, Dragica. 2004b. Ena ali dve strehi Slovenske hiše. Dnevnik 47, 18. februar,

8. 19. Pavlič Kamien, Darinka. (2004). Poročilo s seje odbora za mednarodno konkurenčnost

in sodelovanje (OMKS), 24. marec 2004. [Online]. Gospodarska zbornica Slovenije. Dostopno na: http://www.gzs.si/ArhivNovic.asp?ID=14544 [26.7.2004].

20. Prvulović, Vladimir. 2001. Ekonomska diplomatija. Beograd: Grmeč. 21. Rankov, Suzana in Vuković, Vesna. 2002. V tržni ekonomiji ni več pomembno, kakšen

klobuk imaš na glavi. Dnevnik 225, 28. september, 22. 22. Rijavec, Rosana. 2004. Borovničev nektar še buri duhove. Večer 166, 19. julij, 2.

23. Saner, Raymond in Lichia Yiu. (2003). International Economic Diplomacy: Mutations

in Post-modern times. [Online]. Netherlands Institute of International Relations ‘Clingendael’. Dostopno na: http://www.clingendael.nl/cli/publ/diplomacy/pdf/issue84.pdf [8.6.2004].

24. Simoniti, Iztok. 1994. Diplomatsko pravo. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.

25. Simoniti, Iztok. 1995. Specialne misije. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. 26. Subotič, Tomaž. 2002. Ekonomske razsežnosti diplomatske službe. Finance 222, 20.

november, 16. 27. Vizovišek, Ana. (2003). Srečanje slovenske diplomacije s slovenskimi gospodarstveniki

na 9. posvetu slovenske diplomacije. [Online]. Gospodarska zbornica Slovenije. Dostopno na: http://www.gzs.si/natisni.asp?ID=8709 [27.4.2004].

28. Vončina, Tina. (2003). Mednarodni položaj in vloga Slovenije. [Online]. Dostopno na:

http://www.prihodnost-slovenije.si/index.php?vie=voncina2 [14.5.2004].

Viri

1. Državni zbor RS. (2004). Predlog zakona o spodbujanju tujih neposrednih investicij in internacionalizacije podjetij (ZSTNIIP). [Online]. Dostopno na: http://www2.gov.si/zak/pre_zak.nsf/0/2269606206c2405ac1256e3e003de8b2?OpenDocument [26.7.2004].

2. economiesuisse. (2004). Über uns. [Online]. Dostopno na:

http://www.economiesuisse.ch/d/webexplorer.cfm?id=49&tlid=1 [29.07.2004].

64

3. EDA - Eidgenössisches Departement für auswärtige Angelegenheiten. (2004a).

Herausforderung gesucht? Der Auslandsdienst im EDA ist eine. [Online]. Dostopno na: http://www.eda.admin.ch/eda/g/home/dep/jobs/diplo.Par.0005.UpFile.pdf/br_030509_diplkonsca_g.pdf [8.6.2004].

4. EDA - Eidgenössisches Departement für auswärtige Angelegenheiten. (2004b). Vertretungen (Botschaften, Konsulate, Missionen). [Online]. Dostopno na: http://www.eda.admin.ch/eda/g/home/emb.p.html [5.5.2004].

5. GZS – Gospodarska zbornica Slovenije. (2004). Oddelek za mednarodno sodelovanje.

[Online]. Dostopno na: http://www.gzs.si/Nivo3.asp?Idpm=1962 [1.8.2004]. 6. MG – Ministrstvo za gospodarstvo RS. (2004a). Bilateralni odnosi. [Online]. Dostopno

na: http://www.mg-rs.si/ekonomski_odnosi/bilateralni_odnosi/index.php [31.7.2004]. 7. MG – Ministrstvo za gospodarstvo RS. (2004b). Ekonomski odnosi s tujino. [Online].

Dostopno na: http://www.mg-rs.si/ekonomski_odnosi/index.php [31.7.2004].

8. MZZ - Ministrstvo za zunanje zadeve RS. (2000). Deseta obletnica imenovanja prvega pooblaščenega predstavnika RS v tujini. [Online]. Dostopno na: http://www.gov.si/mzz/zunanja_poli/deseta_oble_imen_prve_poob_pred_repu_slov_v_tuji.html [12.5.2004].

9. MZZ - Ministrstvo za zunanje zadeve RS. (2001). Kaj počne in kaj želi doseči Slovenija na področju zunanje politike. [Online]. Dostopno na: http://www.gov.si/mzz/minister/o_slov_zuna_poli.html [12.5.2004].

10. MZZ - Ministrstvo za zunanje zadeve RS. (2002). Primerna zunanja politika. [Online].

Dostopno na: http://www.sigov.si/mzz/minister/mnenja/primerna_zunanja_politika.doc [27.6.2004].

11. MZZ - Ministrstvo za zunanje zadeve RS. (2003a). Diplomatska akademija. [Online].

Dostopno na: http://www.sigov.si/mzz/novinarsko_sred/szj/03103001.html [26.7.2004].

12. MZZ - Ministrstvo za zunanje zadeve RS. (2003b). Govor ministra za zunanje zadeve dr. Dimitrija Rupla na srečanju s slovenskimi gospodarstveniki v okviru 9. posveta slovenske diplomacije. [Online]. Dostopno na: http://www.sigov.si/mzz/govori/03020401.html [4.6.2004].

13. MZZ - Ministrstvo za zunanje zadeve RS. (2003c). Navodilo za častne konzularne funkcionarje Republike Slovenije. [Online]. Dostopno na: http://www.gov.si/mzz/zunanja_poli/navodilo_za_castne konzule.doc [4.6.2004].

65

14. MZZ - Ministrstvo za zunanje zadeve RS. (2003d). Srečanje ministra dr. Rupla s predstavniki vodilnih slovenskih izvoznih podjetij. [Online]. Dostopno na: http://www.gov.si/mzz/novinarsko_sred/szj/03100101.html [4.6.2004].

15. MZZ - Ministrstvo za zunanje zadeve RS. (2003e). Vloga diplomatskih predstavništev

po pristopu Slovenije k Evropski uniji. [Online]. Dostopno na: http://www.sigov.si/mzz/govori/03091501.html [4.6.2004].

16. MZZ - Ministrstvo za zunanje zadeve RS. (2003f). Zakon o zunanjih zadevah.

[Online]. Dostopno na: http://www.sigov.si/mzz/zunanja_poli/zakon_o_zuna_zade.html [27.6.2004].

17. MZZ - Ministrstvo za zunanje zadeve RS. (2004a). Gospodarstvo. [Online]. Dostopno

na: http://www.gov.si/mzz/gospodarst/default.html [12.5.2004]. 18. MZZ - Ministrstvo za zunanje zadeve RS. (2004b). Imenik diplomatsko-konzularnih

predstavništev Republike Slovenije v tujini. [Online]. Dostopno na: http://www.gov.si/mzz/veleposlan_misi_in_konz/veleposlanistva_Republike_Slovenije.doc [27.7.2004].

19. MZZ - Ministrstvo za zunanje zadeve RS. (2004c). Mreža ekonomskih svetnikov.

[Online]. Dostopno na: http://www.gov.si/mzz/gospodarst/mreza_ekon_svet.html [12.5.2004].

20. MZZ – Ministrstvo za zunanje zadeve RS. (2004d). Pojasnilo o imenovanju vodij

diplomatsko-konzularnih predstavništev. [Online]. Dostopno na: http://www.gov.si/mzz/novinarsko_sred/szj/04021601.html [27.6.2004].

21. MZZ - Ministrstvo za zunanje zadeve RS. (2004e). Poslanstvo diplomacije: slavna

prihodnost Slovenije. [Online]. Dostopno na: http://www.gov.si/mzz/govori/04020201.html [12.5.2004].

22. MZZ - Ministrstvo za zunanje zadeve RS. (2004f). Udeležba ministra dr. Rupla na

srečanju Kluba gospodarstvenikov Slovenske Istre. [Online]. Dostopno na: http://www.sigov.si/mzz/novinarsko_sred/szj/04051002.html [12.7.2004].

23. Mladina. (4.12.2003). Rupel danes zaradi diplomatske akademije pred preiskovalnim

sodnikom. [Online], 6 odstavkov. Dostopno na: http://www.mladina.si/dnevnik/39602/ [26.7.2004].

24. OSEC - Schweizerische Zentrale für Handelsförderung. (2003). Porträt. [Online].

Dostopno na: http://www.osec.ch/Osec_Internet/Internetrubriken/Osec___Network_Partners/Osec/portrait [29.7.2004].

25. OSEC - Schweizerische Zentrale für Handelsförderung. (2004a). Schweizer

Aussenwirtschaft – Geschäftsbericht 2003. [Online]. Dostopno na: http://www.osec.ch/Osec_Internet/Web_Master_Collection/Zusatzinfos/GV_Geschäfts

66

bericht/swiss foreign trade 2004/Schweizer-Aussenwritschaft2004-gb2003.pdf [29.7.2004].

26. OSEC - Schweizerische Zentrale für Handelsförderung. (2004b). Vertragliche

Netzwerkpartner im Ausland. [Online]. Dostopno na: http://www.osec.ch/Osec_Internet/Internetrubriken/Osec___Network_Partners/About_Network/swiss_b [29.7.2004].

27. SEC – Handelskammer Schweiz-Mitteleuropa. (2002). Was bietet die SEC? [Online].

Dostopno na: http://www.sec-chamber.ch/service/main.html [28.7.2004]. 28. SECO - Staatssekretariat für Wirtschaft. (2004). Das seco. [Online]. Dostopno na:

http://www.seco.admin.ch/themen/seco/index.html?lang=de [10.7.2004]. 29. SSD - Sindikat slovenskih diplomatov. (1996). Ob ustanovitvi SSD. [Online]. Dostopno

na: http://www.sigov.si/mzz/ssd/obustanovitvi.html [11.7.2004]. 30. SSD - Sindikat slovenskih diplomatov. (2000). Izjava za javnost. [Online]. Dostopno

na: http://www.sigov.si/mzz/ssd/20001026002.html [11.7.2004].

67

11 SEZNAM UPORABLJENIH KRATIC CEFTA – Central European Free Trade Association - Srednjeevropski sporazum o prosti trgovini CHF - švicarski frank DKP - diplomatsko-konzularna predstavništva EDA - Eidgenössisches Departement für auswärtige Angelegenheiten – Ministrstvo za zunanje zadeve Švice EFTA – European Free Trade Association – Evropski sporazum o prosti trgovini EU - Evropska unija GZS - Gospodarska zbornica Slovenije MG - Ministrstvo za gospodarstvo MZZ - Ministrstvo za zunanje zadeve NATO – Severnoatlantska zveza OECD – Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj OSEC - Schweizerische Zentrale für Handelsförderung - Švicarski center za pospeševanje trgovine OZN – Organizacija združenih narodov RS - Republika Slovenija SEC – Handelskammer Schweiz – Mitteleuropa – Švicarska-srednjeevropska gospodarska zbornica SECO - Staatssekretariat für Wirtschaft - Državni sekretariat za gospodarstvo SVEZ - Služba Vlade RS za evropske zadeve TIPO – Agencija RS za gospodarsko promocijo Slovenije in tuje investicije TNI - tuje neposredne investicije WTO – World Trade Organisation - Svetovna trgovinska organizacija