diplomska naloga mojca rimele - u pr · tem presega re lativno omejene izkušnje zaznavno -gibalne...

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

PEDAGOŠKA FAKULTETA

DIPLOMSKA NALOGA

MOJCA RIMELE

KOPER 2014

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

PEDAGOŠKA FAKULTETA

Visokošolski strokovni študijski program

prve stopnje Predšolska vzgoja

Diplomska naloga

SPOZNAVANJE ŽELEZNIŠKEGA PROMETA V

PREDŠOLSKEM OBDOBJU

Mojca Rimele

Koper 2014

Mentor: doc. dr. Darjo Zuljan

IZJAVA O AVTORSTVU

Podpisana Mojca Rimele študentka visokošolskega strokovnega študijskega

programa prve stopnje Predšolska vzgoja,

izjavljam,

da je diplomska naloga z naslovom Spoznavanje železniškega prometa v

predšolskem obdobju

- rezultat lastnega raziskovalnega dela,

- da so rezultati korektno navedeni in

- nisem kršila pravic intelektualne lastnine drugih.

Podpis:

V Kopru, dne

ZAHVALA

Zahvaljujem se mentorju doc. dr. Darju Zuljanu in vsem, ki so mi pomagali pri študiju

ter nastajanju diplomske naloge.

POVZETEK

Temo za diplomsko nalogo sem izbrala iz področja tehnike in tehnologije. Želela

sem namreč, da otroci pridobijo čim več znanja o železniškem prometu, ki bi temeljilo

na izkustvenem učenju in igri.

Diplomska naloga je sestavljena iz dveh delov: teoretičnega in empiričnega. V

teoretičnem delu diplomske naloge sem predstavila razvojne značilnosti otrok v

predšolskem obdobju, ki zajema njihov gibalni, govorni, čustveni, socialni in spoznavni

razvoj. Njihovo poznavanje je nujno za kvalitetno načrtovanje in izvajanje dejavnosti.

Teoretični del zajema predstavitev tehnike in tehnologije ter cilje in primere dejavnosti

iz kurikuluma. Opisala sem tudi razvoj železnice in železniškega prometa, ki sem ga

otrokom približala s pomočjo knjig in literature ter z neposrednim ogledom železniške

infrastrukture.

V empiričnem delu sem predstavila izvedene dejavnosti, s pomočjo katerih sem

želela otrokom prikazati tehniko in tehnologijo kot zanimivo in prijetno izkušnjo. Želela

sem, da otroci preko ustvarjalnega dela preoblikujejo neko začetno stanje v novo

stanje, do uporabnega izdelka. Pri naših dejavnostih se je to pokazalo v obliki igrače,

saj si je vsak otrok izdelal leseni vlak.

Otroci so bili izredno motivirani, saj so bile izvedene dejavnosti za večino otrok

popolnoma nova izkušnja. V dejavnostih so sodelovali vsi otroci. Na tak način so

razvijali svojo spretnost in natančnost, bili so vztrajni, radovedni ter ustvarjalni.

Otrokom sem podala veliko novega znanja in novih izkušenj in tako so na primeren

način pridobili tudi veliko znanja o železnicah in železniškem prometu.

Ključne besede: predšolski otrok, tehnika in tehnologija, kurikulum, železniški promet.

SUMMARY

I have chosen the field of Design and Technology as the topic for my thesis.

I wanted children to gain as much knowledge as they could about railway, mostly

based on experiential learning and playing.

The thesis consists of two parts: theoretical and empirical.

In the theoretical part of the thesis I presented the developmental characteristics of

children in the preschool period, which include their motor skills, speech, emotional,

social and cognitive development. This knowledge is essential for quality planning and

to implement activities. The theoretical part presents techniques and technology,

objectives and examples of activities taken from curriculum. I also described the

development of railways and the rail transport. That was also presented to the children

with the help of books, literature, and by direct observations of the railway

infrastructure.

In the empirical part I presented the activities, which helped me to demonstrate

children that Design and Technology could be an interesting and enjoyable experience.

I wanted children to transform an initial state to a new state, and making a useful

product through creativity. In our activities, it was shown in the form of toys, because

each child made his own wooden train.

The children were well motivated, as they joined in the activities that were

completely new experience for the most of them. All children participated in the

activities. By doing so, they were developing their skills and precision, they were

persistent, curious and creative.

The children were provided a lot of new knowledge and new experiences. In an

appropriate manner they also gained a lot of knowledge on railways and railway

transport.

Keywords: Preschooler, Design and Technology, curriculum, railway transport.

KAZALO VSEBINE

Uvod ............................................................................................................................ 1

2 Teoretični del ............................................................................................................ 2

2.1 Razvojne značilnosti otrok v predšolskem obdobju ............................................. 2

2.1.1 Piagetova spoznavna teorija ........................................................................... 2

2.1.1.1 Zaznavno-gibalna stopnja (do 2. leta) .................................................... 2

2.1.1.2 Predoperativna stopnja (od 2. do 6./7. leta)........................................... 2

2.1.1.3 Konkretno operativna stopnja (od 6./7. leta do 11./12. leta) ................... 3

2.1.1.4 Formalno operativna stopnja (od 11./12. leta do 15. leta)....................... 3

2.1.1.5 Značilnosti razvojnih stopenj .................................................................. 3

2.1.2 Gibalni razvoj ................................................................................................... 4

2.1.3 Razvoj govora .................................................................................................. 5

2.1.4 Čustveni razvoj ................................................................................................ 6

2.1.5 Socialni razvoj.................................................................................................. 8

2.1.6 Spoznavni/kognitivni razvoj .............................................................................. 9

2.1.6.1 Zaznavni razvoj ...................................................................................... 9

2.1.6.2 Spoznavni razvoj v zgodnjem otroštvu ..................................................10

2.1.6.3 Razvoj pojmov .....................................................................................11

2.1.6.4 Pojem števila .......................................................................................11

2.1.6.5 Pojem prostora in časa .........................................................................11

2.1.6.6 Teorija uma ...........................................................................................12

2.2 Tehnika in tehnologija ........................................................................................12

2.2.1 Cilji tehnike in tehnologije ...............................................................................13

2.2.1.1 Etapni cilji .............................................................................................14

2.2.1.2 Vsebinski sklopi ....................................................................................15

2.2.2 Kurikulum za vrtce ..........................................................................................15

2.2.2.1 Narava ..................................................................................................16

2.2.2.2 Umetnost ..............................................................................................17

2.2.2.3 Gibanje .................................................................................................18

2.2.2.4 Jezik .....................................................................................................19

2.2.2.5 Družba ..................................................................................................19

2.2.2.6 Matematika ...........................................................................................20

2.2.3 Ustvarjalni delovni proces ...............................................................................22

2.2.4 Varnost pri delu ...............................................................................................22

2.2.5 Aktivnosti pri zagotavljanju varnostnega dela .................................................22

2.3 Železniški promet ...............................................................................................23

2.3.1 Vlak ................................................................................................................23

2.3.2 Zgodovina vlaka ..............................................................................................24

2.3.2.1 Parni stroj..............................................................................................24

2.3.2.2 Parna lokomotiva ..................................................................................25

2.3.2.3 Dizelska lokomotiva ..............................................................................27

2.3.2.4 Električna lokomotiva ............................................................................27

2.3.2.5 Maglev ..................................................................................................28

2.3.2.6 Vlaki prihodnosti....................................................................................28

2.3.3 Razvoj železnic ..............................................................................................29

2.3.3.1 Razvoj tira .............................................................................................30

2.3.3.2 Gradnja železnic ...................................................................................31

3 Empirični del .............................................................................................................33

3.1 Namen in cilji .....................................................................................................33

3.2 Hipoteze ............................................................................................................33

3.3 Metodologija ......................................................................................................33

3.3.1 Raziskovalni vzorec ........................................................................................33

3.3.2 Raziskovalne metode......................................................................................33

3.3.3 Postopki zbiranja podatkov .............................................................................34

3.3.4 Raziskovalna vprašanja ..................................................................................34

3.3.5 Postopki obdelave podatkov ...........................................................................34

3.4 Izvedba dejavnosti v vrtcu ..................................................................................36

3.4.1 Motivacija otrok ...............................................................................................36

3.4.2 Železniška postaja ..........................................................................................36

3.4.4 Leseni vlak ......................................................................................................40

3.4.5 Železnica in mesto ..........................................................................................43

4 Sklepne ugotovitve ...................................................................................................45

Literatura in viri ............................................................................................................47

KAZALO SLIK

Slika 1: Newcomenov parni stroj .................................................................................24

Slika 2: Wattov parni stroj ............................................................................................25

Slika 3: Prva parna lokomotiva "Ujemi me, kdor me more" ..........................................26

Slika 4: Parna lokomotiva "Raketa" .............................................................................27

Slika 5: Dizelska lokomotiva "Zephyr" ..........................................................................27

Slika 6: Vakuumska železnica prihodnosti ...................................................................29

Slika 7: Železniška proga v obliki pentlje .....................................................................32

Slika 8: Železniški podhod ...........................................................................................37

Slika 9: Slikovni simbol na peronu ...............................................................................37

Slika 10: Čakalnica na železniški postaji .....................................................................37

Slika 11: Vleka vlaka s traktorjem ................................................................................37

Slika 12: Železniški most čez reko Dravo ....................................................................38

Slika 13: Železniška delavnica ....................................................................................39

Slika 14: V kupeju .......................................................................................................39

Slika 15: V lokomotivi ..................................................................................................40

Slika 16: Na viličarju ....................................................................................................40

Slika 17: Deli za popravilo kolesnih dvojic ...................................................................40

Slika 18: Kolesne dvojice.............................................................................................40

Slika 19: Predstavitev orodja in materiala ....................................................................41

Slika 20: Sestavljanje lesenih gradnikov ......................................................................41

Slika 21: Žebljanje .......................................................................................................42

Slika 22: Spajanje vagona z lokomotivo ......................................................................42

Slika 23: Risanje .........................................................................................................42

Slika 24: Semaforji ......................................................................................................42

Slika 25: Železniška postaja ........................................................................................43

Slika 26: Nebotičnik .....................................................................................................43

Slika 27: Živalski vrt .....................................................................................................44

Slika 28: Igra z vlaki ....................................................................................................44

Slika 29: Železniški promet ..........................................................................................44

Slika 30: Naše mesto ..................................................................................................44

KAZALO GRAFOV

Graf 1: Večina otrok se ni peljala z vlakom. .................................................................34

Graf 2: Večina otrok nima izkušenj z žebljanjem. .......................................................35

Graf 3: Otroci samostojno izdelajo uporabno leseno igračo. ........................................35

Rimele, Mojca (2014): Spoznavanje železniškega prometa v predšolskem obdobju. Diplomska

naloga. Koper: UP PEF.

1

1 UVOD

Okolje je eden izmed dejavnikov, ki vpliva na razvoj osebnosti. Večina

strokovnjakov je osredotočenih, kako na otroka vpliva socialno okolje, torej družina,

sorodniki, vrstniki, prijatelji, vzgojitelji, učitelji ... Pa vendar na razvoj otroka pomembno

vplivajo zunanji dražljaji iz fizičnega okolja. Svet, ki obdaja sodobnega evropskega

otroka, je tudi svet tehnike in njenih stvaritev. Z njimi se otrok srečuje vsak dan in na

vsakem koraku. Otroke ta svet privlači enako ali celo bolj kot skrivnosti žive ali nežive

narave ali pravljičnega sveta.

Dom skoraj vsakega otroka iz razvitega sveta je opremljen s sodobnimi

gospodinjskimi aparati in pripomočki - s televizijami, računalniki, telefoni, mobiteli in

avtomobili. Otroka privlači že samo opazovanje tehničnih stvaritev, ki jih v svoji igri

posnema. Čeprav je na voljo veliko igrač, ki so do podrobnosti izdelane, sem med

preučevanjem diplomske naloge ugotovila, da imajo otroci popolnoma drugačen odnos

do igrač, ki jih izdelajo sami. Opazila sem tudi, da se mnogi vzgojitelji premalo

zavedajo, kako pomembna sta tehnika in tehnologija v procesu pri razvoju otroka, kajti

s tehničnimi dejavnostmi razvijamo otrokove telesne in umske sposobnosti. Zato sem

se odločila, da otrokom ponudim možnost tehniške dejavnosti, kjer lahko izdelajo svojo

igračo.

V diplomski nalogi sem želela predšolskim otrokom približati železniški promet in

jim ponuditi možnost, da so tudi sami lahko izdelali leseni vlak.

V teoretičnem delu sem povzela nekaj teorij o razvojnih značilnostih predšolskih

otrok, cilje tehnike in tehnologije, primere dejavnosti iz kurikuluma, predstavila pa sem

tudi železniški promet.

V empiričnem delu sem prikazala, kako pomembna je tehnična dejavnost, s

pomočjo katere otroci lahko spoznavajo nove stvari, pridobivajo nove izkušnje in s tem

širijo svoje znanje.



2

2 TEORETIČNI DEL

2.1 Razvojne značilnosti otrok v predšolskem obdobju

Za kakovostno načrtovanje in izvajanje dejavnosti je nujno poznavanje razvojnih

značilnosti otroka. Vsebine in cilje vzgojno-izobraževalnega dela je potrebno prilagajati

otrokovi razvojni sposobnosti. Pri tem moramo upoštevati, da približno enako stari

otroci dosegajo različne stopnje spoznavnega in psihosocialnega razvoja. Zaradi tega

izvajamo notranjo diferenciacijo in individualizacijo. Dobro poučevanje je vedno korak

pred otrokovim razvojem in ga spodbuja. Ob primerni pomoči in spodbudi

kompetentnejšega partnerja ima vsak posameznik možnost delovanja nad ravnjo svojih

sposobnosti. Izbrane dejavnosti naj bodo torej v območju otrokovega bližnjega razvoja.

2.1.1 Piagetova spoznavna teorija

O otrokovem spoznavnem razvoju poznamo več teorij. Najpogosteje navedena je

spoznavna teorija švicarskega psihologa Jeana Piageta. Piaget je razvoj mišljenja

opisal s štirimi stopnjami, ki so vsaka zase strukturna celota, v kateri so sheme ali

operacije medsebojno povezane (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004).

2.1.1.1 Zaznavno-gibalna stopnja (do 2. leta)

Po Piagetovi teoriji v tej stopnji otrokov spoznavni razvoj poteka v šestih

podstopnjah, ki zajemajo reflekse, primarne krožne reakcije, sekundarne krožne

reakcije, usklajevanje krožnih reakcij, terciarne krožne reakcije in se sklenejo s

sposobnostjo reprezentacije. Pri zaznavno-gibalni stopnji otrok spoznava in se

spoprijema s svetom okoli sebe preko gibalnih in zaznavnih dejavnostih. Skozi gibanje

si ustvarja kinestetično zavedanje. Ta stopnja se sklene, ko otrok na okolje ne deluje

več neposredno s poskusi in napakami, ampak je sposoben realnost ponazoriti tudi v

mislih. V tem obdobju je polno razvita stalnost predmeta in sposobnost otroka, da

mentalno načrtuje svoja dejanja glede na predstave o realnosti (prav tam).

2.1.1.2 Predoperativna stopnja (od 2. do 6./7. leta)

Za predoperativno stopnjo je značilno odsotnost logičnega mišljenja, egocentrizem

in hiter razvoj simbolnih reprezentacijskih funkcij. Te se najbolj odražajo v razvoju

govora, simbolni igri in prostorski ter slikovni reprezentaciji. Otrok je sposoben ločiti

misel od dejanja. Sposobnost rabe simbolov (geste, besede, odloženo posnemanje,



3

igra, risanje) omogoča bolj fleksibilno mišljenje. V tem obdobju se razvijajo in krepijo

otrokove predstavne dejavnosti. Otrok razmišlja o preteklih in prihodnjih dogodkih in s

tem presega relativno omejene izkušnje zaznavno-gibalne stopnje. Njegovo mišljenje

je še vedno osredotočeno na en vidik problema in tudi sklepanje je transduktivno, iz

posameznega na posamezno. Egocentrizem je manjši kot v zaznavo-gibalni stopnji.

2.1.1.3 Konkretno operativna stopnja (od 6./7. leta do 11./12. leta)

V tej razvojni stopnji je otrok, skladno s Piagetovo teorijo, na stopnji konkretno

operativnega mišljenja. Konkretno logično mišljenje se razvija postopoma, ko otrok v

prehodnem obdobju opušča oblike reševanja problemov, ki jih je uporabljal v

predoperativni stopnji. Njegovo mišljenje je fleksibilno in logično, saj že razmišlja in

upošteva več vidikov istega problema hkrati. Otrok probleme rešuje na predstavni

ravni. Razume torej načelo konzervacije, prav tako razume osnovna pravila računanja

in verjetnosti ter ima razvite miselne operacije seriacije in klasifikacije (Marjanovič

Umek in Zupančič, 2004).

.

2.1.1.4 Formalno operativna stopnja (od 11./12. leta do 15. leta)

Gre za stopnjo, za katero so značilne abstraktne intelektualne operacije.

Mladostnik je sposoben razmišljati o abstraktnih pojmih in idejah ter lahko logično

sklepa o hipotetičnih situacijah in pojavih. Pomembna značilnost formalno logičnega

mišljenja je obrnjena relacija med možnim in realnim (prav tam).

2.1.1.5 Značilnosti razvojnih stopenj

Miselne strukture se, skladno s Piagetovim strukturalističnim pristopom, z

razvojem spreminjajo. Od prvih miselnih struktur pri novorojenčku in dojenčku (shem)

do višjih, ki jih je Piaget opisal kot abstraktne miselne operacije. Te so organizirane v

logično-matematične sisteme in so značilne za otroke po sedmem letu starosti (prav

tam).

Razvojne stopnje imajo svoje lastnosti:

1. Univerzalnost

Ne glede na geografsko in kulturno okolje poteka razvoj struktur in konceptov pri

vseh ljudeh enako. Odstopanje pri posameznikovem razvoju ni zadostno za opredelitev

razvojne stopnje.

2. Invariantnost zaporedja



4

Nobene razvojne stopnje ni mogoče preskočiti, saj potekajo v točno določenem

zaporedju.

3. Ravnotežje

Stopnja stabilnosti in uravnoteženosti se praviloma zgodi ob koncu posamezne

stopnje, ko otrok utrdi svoje miselne vzorce v koherentno celoto, kar mu omogoča

dejavnosti in razumevanje sveta.

4. Transformacija in ireverzibilnost

Vsaka predhodna stopnja določi pot k novi. Otrok se ne vrača več na nižjo

razvojno stopnjo, ko doseže višjo.

5. Postopnost v razvoju

Vstop na višjo razvojno stopnjo praviloma poteka postopno, preko prehodne

stopnje. Gre za začetno obdobje priprave in zaključno obdobje. Za zaključno obdobje

so značilne splošne, stabilne in močno organizirane miselne strukture (Marjanovič


2.1.2 Gibalni razvoj

Potreba po gibanju je človekova osnovna potreba. Z gibanjem telesa je pogojeno

zaznavanje okolice, prostora, časa in samega sebe. Otrok z gibanjem odkriva in

zaznava svoje telo, preizkuša zmožnosti telesa, doživlja veselje in ugodje. Z gibanjem

spoznava, raziskuje in odkriva svet okoli sebe. Otroško telo se neprestano razvija in

raste, na kar v veliki meri vpliva ravno gibanje (Videmšek in Visinski, 2001).

Rast in razvoj sta nenehno odvisna od gibanja in obratno. Otrokov gibalni razvoj je

najizrazitejši v prvih treh letih življenja. Začne se že v predporodni dobi in se v

nadaljnjem razvoju neprestano izpopolnjuje. Gibalno-motorični razvoj je najbolj izrazita

oblika psihofizičnega razvoja. Že do drugega leta starosti se otrok začne gibati v

pokončnem položaju. Te stopnje ni sposobno doseči nobeno drugo bitje.

Otrokov gibalni razvoj poteka v skladu z dvema načeloma: po cefalokavdalni in po

proksimodistalni smeri razvoja. Cefalokavdalna smer pomeni, da razvoj poteka v smeri

od glave navzdol. Otrok najprej nadzira glavo in zgornje okončine, nato vrat, ramena in

trup ter nazadnje še spodnje okončine. Najprej torej dviga in obrača glavo, nato glavo

in ramena, zatem sedi, se plazi, stoji in hodi. Proksimodistalna smer pa govori o smeri



5

razvoja od osrednjega dela telesa navzven k oddaljenim delom. Otrok torej najprej

obvlada gibe, ki potekajo iz ramen, potem iz komolca, nato iz zapestja in na koncu gibe

prstov (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004).

Do tretjega leta starosti uspe usvojiti vse naravne oblike gibanja, kot so: plazenje,

lazenje, hoja, padci, tek, skoki, poskoki, metanje, dviganje, nošenje, vlečenje in

potiskanje. Težave še imajo pri ustavljanju in z ohranjanjem ravnotežja. Razvoj drobnih

gibov je tesno povezan z razvojem usklajenega gibanja oko – roka. S prijemi otroci

pridobivajo nove gibalne izkušnje, ki so temelj za kasnejše zahtevnejše gibalne vzorce

(Videmšek, Berdajs in Karpljuk, 2003).

Otrok nekje od drugega leta naprej na ta način dojema svet, ga odkriva in

raziskuje. Fina motorika je zelo pomembno gibanje, s katerim si otrok razvija taktilni čut

celega telesa.

Gibalni razvoj je tesno povezan z drugimi področji razvoja – zaznavnim, čustveno

socialnim in spoznavnim. Otroka spodbujamo in mu pomagamo, da sam najde svoje

rešitve in da lastni napredek doživi kot uspeh (Videmšek in Pišot, 2007).

2.1.3 Razvoj govora

Govor je sredstvo za medsebojno sporazumevanje. Otrokova komunikacija z

okoljem se začne z njegovim rojstvom. Razvoj otrokovega govora poteka v povezavi z

drugimi psihičnimi funkcijami, predvsem v kontekstu razvoja mišljenja, socialnih

interakcij in čustev. Razvija se na podlagi bioloških in psiholoških faktorjev ter

socialnega okolja. Govor v obdobju dojenčka in kasneje predšolskega otroka vključuje

tri komponente: obliko, vsebino in uporabo. Razvije se postopno. Otroku, ki že od

rojstva dobiva dovolj govornih spodbud iz okolja, se govor nemoteno razvija, in sicer

pod pogoji, da je tudi sam ustrezno razvit in so normalno razviti vsi organi, ki sodelujejo

pri govornem procesu (Žnidarič, 1993).

Za razvoj govora je pomembna tudi sposobnost poslušanja. Proti koncu prvega

leta starosti se zelo razvije otrokovo slušno dojemanje. Posledično se zato

razumevanje govora izboljša (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004).

Otrok razume govor približno tri mesece prej, kot začne sam govoriti. O prvi besedi

govorimo takrat, ko je zveza med besedo in pomenom smiselna. Besede začnejo

povezovati v stavke okrog drugega leta starosti. Ob koncu tretjega leta si logično



6

mišljenje razvija z vprašalnicami »zakaj«, »kako« in »kdaj«. V četrtem in petem letu

začne pravilno uporabljati stavke ter vedno bolj obvladuje sklanjatev in spregatev. V

tem obdobju otrok bogati svoj govor ne samo z večanjem besednjaka, pač pa s

kakovostjo jezikovnih oblik vseh besednih vrst (Žnidarič, 1993).

Otrok torej v obdobju od tretjega leta pa do vstopa v šolo bogati besednega zaklad

in govor ter vedno bolj obvladuje sklanjatev in spregatev. Pogosto govori ali z igračami

in različnimi predmeti, ali sam s seboj. To je glasno mišljenje, ki postopoma doseže

stopnjo notranjega govora, ki se po mnenju Vigotskega pojavi za socialnim in

egocentričnim govorom (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004).

Na predoperativni stopnji mišljenja se otrokov govor in mišljenje kvantitativno in

kvalitativno zelo hitro spreminja. Pomembno v razvoju govora je otrokova sposobnost

za metalingvistično zavedanje.

Bialystok navaja, da metalingvistične sposobnosti zajemajo:

ü otrokovo znanje o posameznih enotah jezikovnega sistema (glasovi, besede, zlogi);

ü otrokovo razumevanje odnosa med obliko (besedo) in njenim pomenom;

ü otrokovo poznavanje skladnje jezika (sposobnost popravljanja slovničnih napak)

(Marjanovič Umek in Zupančič, 2004, str. 325).

Metalingvistične spremembe so povezane s kognitivnim razvojem, predvsem z

razvojem otrokovega abstraktnega mišljenja. Razlikovanje med besedo in njenim

pomenom pa je nujno potrebno, da lahko otrok v celoti ubesedi svoje misli, jih

posreduje drugim ter razume govor svojih sogovornikov (prav tam).

Razvoj glasovnega sistema se prične ob rojstvu, najintenzivnejši je do petega leta

starosti, konča se nekje pri devetih letih, jezika pa se učimo celo življenje. Govor je

realizacija jezika.

2.1.4 Čustveni razvoj

Nove razlage razvoja čustev poudarjajo, da so čustva osrednji prilagoditveni

mehanizmi razvoja vseh vidikov človekove dejavnosti od spoznavnih procesov,

telesnega delovanja, temperamenta pa do socialnega vedenja. Pomembno vlogo imajo

tudi v razvoju samozavedanja in pridobivanju nadzora pri izražanju čustvenih stanj.

Čustva vplivajo na procesiranje informacij in posamezniku pomagajo pri smiselnem

povzemanju dogajanja znotraj in zunaj sebe ter dogodkov v okolju. So osnovna



7

sestavina temperamentnih značilnosti, ki so podlaga za razvoj posameznikove

osebnosti (Marjanovič Umek in Zupančič 2004).

Dojenček izraža vsa temeljna čustva kot so jeza, veselje, žalost, presenečenje,

zanimanje, strah in gnus. Okoli šestega meseca starosti otrok izraža svoja čustva

skladno z mimiko, držo in gibanjem telesa ter s tonom in spremembo glasu. Njegovo

čustveno izražanje je sinhronizirano s čustvenim stanjem. Na neprijetne izkušnje se

odzove s splošnim distresom. Povečanje čustvenih izrazov jeze v prvem letu starosti

se povezuje z otrokovim spoznavnim in socialnim razvojem. Izraz jeze je otrokov

socialni signal, da se nahaja v distresu in ga je potrebno pomiriti. Je čustvo, ki izvira iz

določene frustracije in ima pozitiven pomen, če predstavlja motivacijo za premagovanje

ovir. Pomembna razvojna naloga je, da se otrok nauči izražati jezo na neškodljiv način

(prav tam).

Izrazi žalosti so manj pogosti kot jeza. Povečajo se le v primeru, če je

komunikacija med staršem in otrokom hudo motena. Čustvo strahu postaja bolj

pogosto v drugi polovici prvega leta starosti. V drugem in tretjem letu starosti so

strahovi številčnejši in močnejši. Izražanje in doživljanje temeljnih čustev ni povezano z

otrokovim vrednotenjem samega sebe. Zraven temeljnih čustev otrok izraža še čustva

samozavedanja, kot so zadrega, krivda, sram, ponos in zavist. Pojavijo se v drugem

letu starosti in so tesno povezani z otrokovo samooceno in socialnimi izkušnjami.

Nanašajo se na otrokovo ugodno ali neugodno doživljanje in vrednotenje sebe. Otrok

že zelo zgodaj uporablja nekatere enostavne načine vedenja s katerimi uravnava svoja

čustva. Nadzor uravnavanja čustev se poveča proti koncu prvega leta in je povezan z

otrokovo sposobnostjo samostojnega gibanja. Njegovo čustveno doživljanje in

izražanje postaja vse bolj uravnoteženo in socialno sprejemljivo. Nove strategije za

nadziranje določenega čustva otrok pridobiva z razvojem govora in s sposobnostjo

predstavljanja. Otrok se mora naučiti, kje in kdaj je primerno čustva izražati. Konkretne

izkušnje pridobiva v socialnem okolju, ki ga uči tudi o moralnih pravilih (Marjanovič


V zgodnjem otroštvu se tako nadaljuje razvoj razumevanja in prepoznavanja

temeljnih in sestavljenih čustev. Poraste tudi število dražljajev, ki vzbudijo čustva

veselja. Med prijetna čustvena stanja spada radovednost, ki vodi k raziskovanju in

učenju.



8

2.1.5 Socialni razvoj

Človek je socialno bitje. Njegov socialni razvoj se prične takoj ob rojstvu, v okolju,

kjer odrašča. Socialni razvoj je proces, v katerem posameznik usvaja norme in pravila,

ki veljajo v njegovi kulturi. Ta pravila postopoma asimilira in jih ponotranji. Posnemanje

je pomemben dejavnik otrokovega socialnega razvoja. Otrok vedno posnema le tiste

dejavnosti, ki ga zanimajo. Po prvem mesecu starosti se pojavi mimično posnemanje, s

katerim dojenček vzpostavlja socialne odnose in z ljudmi deli čustvena stanja in

vedenje. Socialni nasmeh se pojavi nekje med četrtim in šestim tednom starosti in se

večinoma sproži kot odziv na človekov obraz. Z otrokovim posnemanjem zvoka se

razvijajo njegove glasovne sposobnosti (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004).

Dojenčki stari šest tednov so sposobni odloženega posnemanja obraznih izrazov.

Neposredno začne posnemati tudi gibe drugih delov telesa. V drugem mesecu življenja

že vzpostavlja stik »iz oči v oči«in se na partnerja odziva izmenično. Taka koordinacija

med odzivanjem asociira na pogovor. Otrok posnema dejavnosti, čustva in

medsebojne odnose ljudi, ki ga obkrožajo in pozneje otrok, s katerimi se istovetijo.

Šestmesečni otrok sebe razume kot aktivnega posrednika dogajanja v zunanjem

okolju. V interakciji z okoljem otrok spoznava lastne vedenjske sposobnosti in na enak

način razume tudi druge ljudi. Prav tako je v tem obdobju otrok občutljiv na odzive

drugih, saj se glede na njihov odziv umika ali nadaljuje z interakcijo. Med sedmim in

osmim mesecem želi otrok partnerjevo pozornost preusmeriti na svoja dejanja in ne

več le na sebe. Okoli devetega meseca se pojavi niz, le za ljudi značilnih, obnašanj. V

razvoju se najprej pojavi skupna vezana pozornost, ko otrok iz diadnega vedenja

preide na triadno. Pomeni, da je otrok sposoben svojo pozornost na predmet ali

dogodek uskladiti s partnerjevo in jo usmeriti na predmet (prav tam).

Konec prvega in v drugem letu življenja je otrokova interakcija z odraslim vezana

na predmete. V interakciji z vrstniki pa je v tem obdobju mogoče opaziti tako

sodelovalno kot tudi konfliktno vedenje. Slednje v vrstniški interakciji v drugem letu

narašča. V drugem letu starosti se otrok začne zavedati lastnega jaza na kakovostno

drugačen način. Otrokova sposobnost ločevanja med seboj in drugimi se odraža tudi v

posesivnosti do stvari in ljudi. Močno zavedanje sebe in težnja po uveljavljanju lastnih

potreb lahko sproži konfliktne situacije in negativistično vedenje, kar pa spodbuja razvoj

različnih, čustveno-socialnih spretnosti (prosocialno vedenje, empatija, igra

posnemanja). Otrokovo iskanje socialnih informacij je odvisna od doslednosti odzivanja

drugih in od otrokove sposobnosti razumevanje sebe kot samostojnega posameznika,



9

njegovih spominskih sposobnosti ter sposobnosti reprezentacije. Na ta način se razvija

otrokov samonadzor, ki se izraža tudi v sposobnosti odlaganja zadovoljitve potreb. S

prosocialnim vedenjem in sposobnostjo empatije otrok preseže egocentrizem, kar je

pogoj za razvoj socialnih interakcij. Egocentrizem pomeni, da otrok ni sposoben

razlikovati svoje perspektive od drugih. S tem imajo težave tudi do devetega leta

starosti. V zgodnjem otroštvu se razvijajo nove oblike socialnih interakcij in veščin,

predvsem se razvijajo sposobnosti za recipročnost, empatijo in komuniciranje

(Marjanovič Umek in Zupančič, 2004).

Postopoma upada delež agresivnega vedenja. Otrok vedno bolj razume in

spoznava, da imajo drugi ljudje svoja čustva, misli in potrebe, ki se lahko razlikujejo od

njegovih. Otrok, ki je vključen v vrstniške socialne skupine, izoblikuje vzorce

prilagojenega vedenja. Pojavijo se tudi prvi koncepti prijateljstva, ki se skladno z

razvojnimi značilnostmi spreminjajo. V zgodnjem otroštvu so za prijateljstva značilne

predvsem skupne dejavnosti in sodelovanje. Za otroka so sprva prijateljstva le nekaj

trenutnega, z leti pa prijateljstvo vedno bolj razumejo kat dlje časa trajajoč odnos.

Najmočnejši vpliv na otrokovo prosocialno vedenje v predšolskem obdobju ima vzor, ki

ga otrok jemlje iz svojega socialnega okolja (prav tam).

Pomemben proces socialnega vedenja v predšolskem obdobju je, da se otrok

nauči navezovati stik in sodelovati ter izražati sebe na družbeno sprejemljiv način.

2.1.6 Spoznavni/kognitivni razvoj

S spoznavnimi procesi spoznavamo svet okoli sebe, o njem razmišljamo in si

ustvarjamo sodbe. Spoznavni procesi zajemajo zaznavanje, mišljenje, učenje in

pomnjenje. Med seboj so povezani in vplivajo eden na drugega. Med spoznavnimi in

zaznavnimi procesi je težko potegniti jasno mejo (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004).

.

2.1.6.1 Zaznavni razvoj

Zaznavanje je sestavljen proces, ki je rezultat dozorevanja živčnega sistema.

Razvija se postopoma pod vplivom otrokovih izkušenj in učenja. Večina spoznanj o

razvoju zaznavanja se nanaša na področje vidnega zaznavanja. To je posledica

predpostavke, da je vid najpomembnejši človekov čut. Pri novorojenčkih je prav vid, v

primerjavi z drugimi temeljnimi čuti, najmanj razvit. Omejena je ostrina vida in periferni

vid, zato imajo težave s fokusiranjem tega, kar gledajo. Otrok doseže ostrino vida, ki je

značilna za odrasle, med drugim in tretjim letom starosti. Čeprav so že dojenčki



10

občutljivi za barve, otrok dobro razlikuje štiri osnovne barve med drugim in tretjim

letom. Težave imajo pri razlikovanju prehodnih tonov barv, ki jih zmorejo klasificirati pri

petih letih starosti. Po petem letu je otrok sposoben povezati barvno zaznavo z njenim

poimenovanjem. Sluh je dobro razvit že od rojstva naprej. Največ težav ima otrok pri

zaznavanju razlik med višinami zvokov. Do petega leta starosti se oblikuje absolutni

glasbeni posluh in čustvena ter estetska senzibilnost za zvočne dražljaje in pojave.

Tudi tip je dobro razvit že ob rojstvu. Je pomemben v interakciji med dojenčkom in

odraslim, ko pa dojenček začne prijemati predmete, postane tip pomemben čut za

raziskovanje okolja (prav tam).

Čut za vonj in okus sta prav tako prirojena in imata pomembno vlogo pri

prehranjevanju in zaščiti mladih sesalcev nasploh. Zaznavanje oblik, predmetov in

globinske razdalje je kompleksen pojav in se prične kmalu po rojstvu. Že v tretjem in

četrtem letu starosti je otrok sposoben ločiti vizualne operacije od praktične dejavnosti.

Novejša pojmovanja zgodnjega spoznavnega razvoja so nezdružljiva s Piagetovo

senzomotorično in tudi predoperativno stopnjo razvoja. Zbranih je bilo veliko empiričnih

dokazov o novorojenčkovem kratkotrajnem in dolgotrajnem spominu. Tudi dojenčkovo

spoznanje o osnovnih zakonitostih predmetnega sveta se razvije preden ga je otrok

sposoben izraziti v svojih gibalnih dejanjih. Otrokova spoznanja se spreminjajo od

temeljnih pa do bolj diferenciranih. Raziskave o odloženem posnemanju pa dokazujejo,

da se mentalna reprezentacija otrok razvija vzporedno s senzomotoričnimi dejavnostmi

(Marjanovič Umek in Zupančič, 2004).

2.1.6.2 Spoznavni razvoj v zgodnjem otroštvu

Otrok star od 3 do 6 let je skladno s Piagetovo spoznavno teorijo na predoperativni

stopnji mišljenja. Za to stopnjo je značilno simbolno mišljenje, ki se kaže v odloženem

posnemanju, predvsem v simbolni igri, v rabi govora in pri likovnem izražanju.

Sposobnost rabe simbolov omogoča bolj fleksibilno mišljenje ter razmišljanje o

preteklih in prihodnjih dogodkih. S tem otrok preseže relativno omejene

senzomotorične izkušnje (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004).

Po Piagetu se omejitve predoperativnega mišljenja kažejo kot:

ü egocentrizem: otrok ni zmožen razlikovati svoje perspektive od perspektive drugih;



11

ü centriranje: otrok usmeri svojo pozornost le na en vidik problema ali situacije in

zanemari ostale, kar omejuje otrokovo mišljenje pri razmišljanju o fizičnih in

socialnih odnosih;

ü ireverzibilnost: otrok ne razume, da miselne operacije lahko potekajo v dve ali več

smeri;

ü animizem: otrok značilnosti živega pripisuje neživim stvarem in predmetom.

Za ocenjevanje razvojne stopnje mišljenja pri otrocih je Piaget pogosto uporabljal

naloge ohranjanja količine. Trdil je, da predšolski otroci ne morejo usvojiti načel

ohranjanja zaradi naštetih omejitev. V razvoju sposobnosti ohranjanja se sposobnost

ohranjanja količine tekočine razvije pred sposobnostjo ohranjanja teže in ta pred

sposobnostjo ohranjanja prostornine. Sposobnost ohranjanja števila in količine sta

potrebna ne pa tudi zadostna pogoja za razvoj sposobnosti ohranjanja teže (prav tam).

2.1.6.3 Razvoj pojmov

Pojem je opredelitev značilnosti predmetov in pojavov na osnovi skupnih in

abstraktnih načel. Lahko vključujejo dogodke, dejavnosti, predmete in ostale dimenzije

posameznikove izkušnje. Razvoj pojmov je v veliki meri odvisen od razvoja miselnih in

govornih struktur ter od načina otrokove reprezentacije. Teorije znanja razvoj pojmov

razlagajo v povezavi z izkušnjami in znanjem, ki jih ima posameznik. Predšolski otrok

bi praviloma najprej oblikoval tematske pojme in nato v taksonomske pojme. Pri

tematskih pojmih se predmete ureja in jih povezuje v skupine po dejavnostih, pri

taksonomskih pojmih pa gre hierarhične odnose (živali, hrana, pohištvo). Raziskave

kažejo, da že mlajši otroci pri urejanju predmetov v skupine uporabljajo zraven

tematskih tudi taksonomske kriterije (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004).

.

2.1.6.4 Pojem števila

Razumevanje pojma števila vključuje dve osnovni miselni operaciji: razumevanje

glavnih ‒ kardinalnih (ena, dva …) in vrstilnih ‒ ordinalnih (prvi, drugi …) števil.

Razvojno se razumevanje glavnih števil pojavi prej kot razumevanje vrstilnih števil.

Otrok prej razume načelo kot štetje brez napake. Ohranitev števila razumejo otroci stari

od štirih let naprej (prav tam).

2.1.6.5 Pojem prostora in časa

Otrokovo razumevanje prostora je na senzomotorični stopnji egocentrično, saj se v

prostoru orientira glede na lastno telo. Ob prehodu na predoperativno stopnjo mišljenja



12

otroci uporabljajo tudi zunanje predmete. To so t. i. prostorska znamenja, ki jim služijo

za orientacijo v prostoru (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004).

Pojem časa je abstraktnejši od pojma prostora, zato si ga otrok oblikuje na osnovi

časovnega zaporedja ali trajanja posameznih dogodkov. Razumevanje daljših časovnih

obdobij si otrok razvije kasneje kot razumevanje krajših. Otrok prej razume dele istega

dneva kot dele v tednu in pred pojmom jutri razume pojem včeraj. Otroci stari 6 let pa

že zmorejo oceniti oddaljenost dogodkov, ki se bodo zgodili v prihodnosti.

2.1.6.6 Teorija uma

Teorija uma so misli in prepričanja, ki se nanašajo na miselni svet. Širše od

otrokovega zaznavnega razumevanja sega razumevanje socialnega sveta. Gre za

otrokovo razumevanje, zavedanje in pojmovanje lastnih ter tujih mentalnih stanj. Vse to

otroku omogoča razumevanje ljudi in socialnih situacij ter določajo socialno realnost

posameznika in njegovo obnašanje v njej. Razvoj teorije uma poteka postopoma.

Piaget je menil, da otrok do šestega leta starosti ne razlikuje med mišljenjem, sanjami

in realnimi fizičnimi entitetami. Tak način mišljenja je imenoval realizem. Rezultati več

novejših raziskav pa kažejo, da triletni otrok pravilno razlikuje med fizičnimi in

mentalnimi entitetami. Reprezentacije najprej razumejo kot posnetke realnosti, največ

težav pa imajo z razumevanjem napačnih prepričanj. Štiriletni otrok že razume, da

imajo ljudje, ki vidijo ali slišijo različne variante istega dogodka, lahko različna

prepričanja o teh dogodkih. Do šestega leta starosti pa ne uvidijo, da dve osebi lahko

isto stvar interpretirata različno (prav tam).

2.2 Tehnika in tehnologija

Vloga tehnične vzgoje je velika in zelo pomembna za družbo. Otrokom moramo

dovolj zgodaj omogočiti, da z različnimi igrami in dejavnostmi razvijajo ustvarjalno

tehniško mišljenje. To izvedemo tako, da s tehničnimi vsebinami omogočimo

pridobivanje znanja in izkušenj, s katerimi si otrok razvija spretnosti in navade. S

konkretno izkušnjo in osvobajanjem rutinskih procesov vplivamo na razvoj otrokovega

divergentnega mišljenja. Največja prednost divergentno mislečih ljudi je prav v

ustvarjanju novih idej in sposobnost presojanja z različnih vidikov. Izdelek je le sredstvo

za razvijanje ustvarjalnih sposobnosti in ni sam sebi namen. Vrednotenje izdelka lahko

otroku ponudi nove problemske situacije in možnosti novih dopolnitev in izboljšav.

Otroci naj čim več izdelujejo, preizkušajo, ugotavljajo, sestavljajo, razstavljajo,



13

načrtujejo, gradijo, primerjajo in vrednotijo. Spoznajo naj različna orodja in naprave ter

materiale in obdelovalne tehnike (Papotnik, 1989).

Tehnično vzgojo je potrebno razumeti kot dejavnost in načelo, ki prispeva k

vsestranskemu oblikovanju otroka. Pri sami realizaciji pa je potrebno, da zraven

pridobivanja znanja in spretnosti, otrok tudi razvija in spoznava medosebne odnose ob

skupinskem delu ter odnos do družbe in okolja.

»Praktično aktivnost pri delovno-tehnični vzgoji v VVO moramo torej pojmovati kot

kompleksno aktivnost, pri kateri so otroci in vzgojitelji postavljeni v aktiven in

ustvarjalen odnos do preoblikovanja začetnega stanja materiala« (Papotnik, 1989, str.

13).

2.2.1 Cilji tehnike in tehnologije

Kot oblika operativne dejavnosti je praktično delo tesno povezno z intelektualnimi

in perceptivnimi aktivnostmi, zato so temeljni cilji:

ü razvijati in spodbujati otrokovo nagnjenje do tehniškega ustvarjalnega dela in

zbujati veselje za delo na delovno-tehničnem področju,

ü razvijati delovne spretnosti in delovne navade ter sposobnosti za organizacijo dela,

ü razvijati ljubezen do tehnike in oblikovati pravilen odnos do tehničnih stvaritev,

ü seznanjati otroke z različnimi delovnimi tehnikami, postopki, orodji, napravami in

materiali ter jih v ustvarjalnem delovnem procesu usposabljati za njihovo uporabo,

ü razvijati osnove za vrednotenje tehničnih stvaritev,

ü razvijati in spodbujati razvoj konstruktorstva in inovatorstva,

ü s pravilno urejenim delovnim mestom (»kotiček tehnične kulture«) vplivati na

skladen razvoj otrokove osebnosti (Papotnik, 1993, str. 10‒11).

Papotnik (1993, str. 9) navaja, da naj v okviru vsebin in nalog tehnične vzgoje,

otrok:

ü spoznava pomen in namen tipičnih tehničnih predmetov, pojavov in procesov;

ü primerja in razlikuje objekte, vozila, stroje, orodje in pribor, ki jih srečuje v svojem

okolju (npr. stanovanjska hiša, hlev, avto, traktor, sesalnik, kladivo, vijak);

ü spoznava nekatere strojne dele (npr. kolesje, zobnik, zavora);

ü odkriva osnovne tehnične funkcije (npr. prevažanje, dviganje, poganjanje);

ü pridobiva zanimanje za tehnične stvaritve, pojave in procese;

ü spoznava različne materiale (npr. blago, les, plastika);

ü oblikuje iz različnih materialov in tako razvija svoje tehnično ustvarjalne



14

zmožnosti;

ü pri oblikovanju uporablja različno orodje in pribor (npr. škarje, kladivo, klešče);

ü se uri v različnih tehničnih opravilih (npr. žaganje, pribijanje, rezanje, lepljenje,

trganje, šivanje).

Mišljenje si otrok razvija z razpoznavanjem okoliščin, ki so jim izpostavljeni tehnični

predmeti (npr. trpežnost, nosilnost) in z dojemanjem tehničnih odnosov (npr.

ravnotežje, os kolesa ‒ zobato kolo). Ob igri s tehničnimi predmeti otrok razvija tudi

svoje govorne sposobnosti in bogati tehnični jezikovni zaklad (npr. zrušiti, protiutež). S

tehnično vzgojo razvija primeren odnos do dela (npr. odgovornost, vztrajnost) in

organizacijske sposobnosti. Pridobiva tudi primeren odnos do drugih otrok in moralne

vrline (prav tam).

2.2.1.1 Etapni cilji

1. Spoznavanje materialov in obdelovalnih tehnik:

ü odkrivanje in ugotavljanje namena in pomena tipičnih predmetov, pojavov in

procesov,

ü poustvarjanje in ustvarjanje iz različnih materialov (npr. papir, lepenka, karton, les,

usnje, furnir, plastični materiali, žica, različne vrste embalaže ...)

ü oblikovanje in preoblikovanje predmetov, maket, modelov in projektov iz različnih

materialov in razvijanje tehničnih ustvarjalnih zmožnosti in sposobnosti.

2. Spoznavanje in uporaba orodja in naprav:

ü preskušanje, urjenje in utrjevanje različnih tehnoloških operacij (npr. sestavljanje,

šivanje, rezanje, pribijanje, prebijanje, žaganje, lepljenje, preizkušanje

funkcionalnosti ...) ter oblikovanje pravilnih spretnosti in delovnih navad, ob

ergonomsko pravilno urejenem in varnem delovnem mestu.

3. Konstruiranje, razvijanje spretnosti in ustvarjalnih sposobnosti:

ü pri konstruiranju s sestavljankami pridobivanje tehnično-fizikalnih znanj in izkušenj

ter razvijanje sposobnosti za ustvarjalnost in konstruktorstvo,

ü pri konstruiranju s sestavljankami razumevanje pomena in funkcije nekaterih

strojnih delov in razumevanje pojmov (npr. os, zobnik, gred, jermen, prenos ...)

(Papotnik, 1999, str. 11).



15

2.2.1.2 Vsebinski sklopi

Papotnik vsebine, s katerimi lahko realiziramo naštete in še druge smotre,

razvršča v tri vsebinske sklope:

1. Tehnika, ki človeku omogoča in olajšuje zadovoljevanje življenjskih potreb (npr.

stanovanjski objekti, postelja, hrana, oblačila).

2. Tehnika, ki človeku omogoča in olajšuje delovna opravila in njegovo delovanje v

družbi (npr. orodje, materiali, stroji, vozila).

3. Tehnika, ki človeku obogati prosti čas in zabavo (npr. igrače, darila, igralne

naprave).

Vzgojitelj usmerja dejavnosti tako, da lahko otrok vsa ta spoznanja pridobiva preko

spontane igre in med samo dejavnostjo. In sicer, da otrok:

ü posnema,

ü se pogovarja,

ü konstruira, gradi in izdeluje,

ü preiskuje, demontira in razstavlja,

ü zbira (Papotnik, 1993, str. 10).

Politehnično vzgojo je potrebno razumeti kot dejavnost in načelo, ki prispeva k

vsestranskemu oblikovanju otroka. Tehniške dejavnosti se lahko povezujejo z vsemi

vzgojnimi področji in v vseh sklopih kurikula. Uporaba metod in oblik naj omogoča

razvijanje tehniške ustvarjalnosti in usmerjanje v tehnično produktivno ustvarjalnost in k

opazovanju, posnemanju, zbiranju gradiv in sredstev za delo, h gradnji, preizkušanju,

eksperimentiranju, sestavljanju, razstavljanju. posredovanju doživetij ob izdelkih,

modelih, maketah, sestavljankah, projektih (prav tam).

2.2.2 Kurikulum za vrtce

Kurikulum za vrtce je nacionalni dokument, v katerem so predstavljeni cilji in iz njih

izpeljana načela, temeljna vedenja o razvoju otroka in učenju v predšolskem obdobju

ter globalni cilji in iz njih izpeljani cilji na posameznih področjih. Predlagani so tudi

primeri vsebin in dejavnosti za posamezna področja. Nekatere medpodročne

dejavnosti, kot so varnost, moralni razvoj, skrb za zdravje in prometna vzgoja, se kot

rdeča nit prepletajo skozi vsa področja (Kurikulum za vrtce, 1999).

V Kurikulu za vrtce so prepoznavna tako temeljna načela in cilji predšolske vzgoje,

kot tudi spoznanja, da otrok svet dojema in razume celostno. Otrok se razvija in uči v

aktivni povezavi s svojim socialnim in fizičnim okoljem ter v interakciji z odraslimi in



16

vrstniki v vrtcu razvija lastno individualnost in družbenost. Kurikulum za vrtce vključuje

dejavnosti, ki jih razvrščamo v naslednja področja: gibanje, jezik, umetnost, družba,

narava in matematika. Tehnika in tehnologija spadata na področje narave in umetnosti

- med likovne in oblikovalne dejavnosti. S področja tehnike in tehnologije lahko primere

dejavnosti najdemo tudi v prej naštetih področjih, zato je pomembno prepletanje in

povezovanje različnih področij dejavnosti ter prepletanje dejavnosti z dnevno rutino

(prav tam).

Kurikulum omogoča strokovno načrtovanje in kakovostno predšolsko vzgojo v

vrtcu, ki se na ravni izvedbenega kurikula razvija in spreminja, pri tem pa upošteva

neposredno odzivanje otrok v oddelku, organizacijo življenja v vrtcu ter vpetost vrtca v

širše okolje (Kurikulum za vrtce, 1999).

2.2.2.1 Narava

Narava je posebno področje, v okviru katerega razvijamo otrokove sposobnosti za

dejavno vključevanje v obdajajoče fizično in družbeno okolje ter ustvarjanje zdravega in

varnega življenjskega okolja in navad (Kurikulum za vrtce, 1999, str. 55).

Globalni cilji:

ü spoznavanje tehničnih predmetov in razvijanje spretnosti na področju tehnike in

tehnologije,

ü spoznavanje snovi, prostora, časa, zvoka in svetlobe,

ü spodbujanje različnih pristopov k spoznavanju narave (Kurikulum za vrtce, 1999,

str. 56).

Cilji:

Otrok:

ü odkriva in spoznava lastnosti teles (predmetov),

ü prepoznava in uporablja tehnične predmete in procese, spoznava njihov namen in

pomen ter v igri ponazarja njihovo delovanje,

ü se uri v različnih tehničnih opravilih in razvija tehnično ustvarjalnost,

ü razvija predstavo o nastajanju odpadkov ter pomenu in možnostih predelave,

ü spoznava delovni proces in razvija primeren odnos do dela in organizacijske

sposobnosti (prav tam, str. 58).

Primeri tehničnih dejavnosti za otroke v starosti od 3. do 6. leta

Otrok:

ü zbira materiale, snovi in predmete ter jih primerja in razvršča, sestavlja zbirke idr.;



17

ü sodeluje v pogovoru o tem, kaj že zna ali zmore, kako se je česa naučil;

ü otrok ugotavlja, kaj gibanje povzroči in vzdržuje (avto potrebuje gorivo,

avtomobilček poganja vzmet, človek potrebuje hrano, vodni mlinček poganja vodni

tok idr.);

ü se igra s konstrukcijskimi zbirkami, razstavljivimi igračami (razstavlja in sestavlja);

ü spoznava različne materiale in jih primerja med seboj (npr. usnje, les, kamen,

kovine, plastika);

ü se igra z elastiko, zvija žico ipd. ter ugotavlja lastnosti (elastičnost, plastičnost,

trdoto idr.);

ü se igra s tehničnimi predmeti (npr. zvonec, telefon);

ü uporablja različne materiale in orodja;

ü izdeluje mlinčke in ladjice ter se igra z vodnimi tokovi, zapornicami, črpalkami itn.;

ü se igra z zrakom, uporablja vetrnice, pahljače, letala, različna semena, zmaje,

balone, mehurčke, mobile in ugotavlja lastnosti, ki omogočajo gibanje v (po) zraku;

ü preizkuša nastajanje in potovanje zvoka s tresenjem, udarjanjem, brenkanjem itn.

po različnih snoveh (npr. les, kovina, voda, plastika), izdeluje enostavna glasbila;

ü sodeluje pri ločenem zbiranju odpadkov ali ponovni uporabi (uporaba embalaže) ali

predelavi (izdelovanje papirja) – recikliranje – in sodeluje v pogovoru o posledicah

kopičenja odpadkov za okolje in zdravje (prav tam, str. 59‒61).

2.2.2.2 Umetnost

V umetnosti otrok izumlja in ustvarja, saj mu omogoča udejanjanje ustvarjalnih

potencialov. Ti potenciali se kažejo v otrokovem spoznavanju sveta in igrivem

raziskovanju, kar predstavlja neizčrpen vir motivacije, inspiracije in vsebin na vseh

področjih dejavnosti. Zaradi celovitosti doživljanja in ustvarjanja so otrokove izkušnje

na področju umetnosti pomemben dejavnik uravnoteženega razvoja in duševnega

zdravja (Kurikulum za vrtce, 1999).

Cilji:

ü uporaba in razvijanje spretnosti; spoznavanje, raziskovanje, eksperimentiranje z

umetniškimi sredstvi (telesom, glasom, materiali, predmeti, instrumenti, tehnikami in

tehnologijami) in njihovimi izraznimi lastnostmi,

ü spodbujanje splošne ustvarjalnosti pri pripravi, organizaciji in uporabi sredstev in

prostora (Kurikulum za vrtce, 1999, str. 39).




18

Otrok:

ü sodeluje v različnih stopnjah ustvarjalnih procesov: pri načrtovanju, oblikovanju

zamisli in izvedbe, posredovanju in sprejemanju dela ter pri pogovoru o delu,

procesu, izkušnjah;

ü preoblikuje del ali cel predmet, prostor;

ü išče, odkriva, izmišlja vsebino, namen in delovanje znanim in nepoznanim stvarem;

ü sreča se z ljudsko umetnostjo in obrtjo;

ü se igra, zamišlja, oblikuje, ustvarja, se izraža, komunicira z risbo, sliko, lepljenko,

plastiko, konstrukcijo, predmetom, prostorom;

ü tipa, boža, gnete, mečka površine, materiale in oblike;

ü riše, modelira, reže, sestavlja, oblikuje tudi drobnejše oblike, detajle, vzorce ipd.;

ü oblikuje okrasne in uporabne stvari (prav tam, str. 39-43).

2.2.2.3 Gibanje

Potreba po gibanju je otrokova primarna potreba. Z gibanjem telesa je pogojeno

zaznavanje in spoznavanje samega sebe, okolice, prostora ter časa. Z gibanjem si

otroci razvijajo intelektualne sposobnosti in z gibalnimi sposobnostmi pridobivajo

samozavest. Gibalne izkušnje otrokom prinašajo veselje in zadovoljstvo (Kurikulum za

vrtce, 1999).

Cilji:

ü razvijanje koordinacije oziroma skladnost gibanja (koordinacija gibanja celega

telesa, rok in nog), ravnotežje,

ü razvijanje prstne spretnosti oziroma t. i. fine motorike,

ü razvijanje moči, natančnosti, hitrosti, gibljivosti in vztrajnosti,

ü spoznavanje osnovnih varnostnih ukrepov, ki so potrebni pri izvajanju gibalnih

dejavnosti, ter ozaveščanje skrbi za lastno varnost in varnost drugih (prav tam, str.

27).


Otrok:

ü se igra oziroma upravlja z različnimi predmeti (kroglice, vrvice itn.) in snovmi (voda,

pesek mivka), ki omogočajo gibanje s prsti, dlanmi, rokami, nogami in stopali

(gnetenje, prelivanje, presipanje, prijemanje, pretikanje itn.);

ü ponazarja gibanje predmetov (prav tam, str. 28).



19

2.2.2.4 Jezik

Jezikovna dejavnost vključuje široko polje sodelovanja in komunikacije z odraslimi

ter otroki in je naravno vpletena v vsa področja dejavnosti. V predšolskem obdobju se

otroci učijo izražati čustva, izkušnje, misli in razumeti sporočila drugih. Pomemben del

jezikovne dejavnosti so enostavna besedila vezana na vsakdanje življenje. Jezik se

učijo ob poslušanju vsakdanjih pogovorov, ob pripovedovanju in poslušanju glasnega

branja literarnih besedil, ob rabi jezika v dramatizacijah, izmišljanju zgodbic in rabi

jezika v domišljijskih ter socialnih igrah. Pomembno je seznanjanje s pisnim jezikom ter

zbliževanje in zgodnje navajanje na rabo knjige kot pisnim prenosnikom. Temeljni cilj

je razumevanje jezika kot osnovo lastne identitete (Kurikulum za vrtce, 1999).

Cilji:

ü poslušanje, razumevanje in doživljanje jezika,

ü spodbujanje ustvarjalnosti,

ü spodbujanje jezikovnih zmožnosti (artikulacija, besednjak, besedila, komunikacija

itn.)

ü spoznavanje simbolov pisnega jezika.

Otrok:

ü v vsakdanji komunikaciji razvija sposobnost ločevanja (prepoznavanja) med

narečjem/pogovornim jezikom in knjižnim govorjenim jezikom,

ü se izraža s kretnjami in gibi telesa (Kurikulum za vrtce, 1999, str. 33).


Otrok:

ü razlikuje med govornimi zvrstmi, ki so primerne za konkretni govorni položaj (knjižni

govorjeni jezik : narečje), in njihovimi funkcijami v vsakdanjem življenju;

ü izvaja dejavnosti, v katerih po svojih željah v simbolni igri in igri vlog posnema in

igra osebe, živali, predmete (prav tam, str. 34).

2.2.2.5 Družba

Otrok je del družbenega okolja, v katerem živi, raste in deluje. Za sodelovanje,

vplivanje in poznejše aktivno vplivanje na okolje, morajo otroci postopoma spoznavati

svoje bližnje in hkrati dobivati vpogled tudi v širše družbeno okolje (Kurikulum, 1999).



20

Cilji:

Otrok:

ü razvija interes in zadovoljstvo ob spoznava, kako je zgrajena družba, in se

seznanja z različnimi funkcijami bližnjega družbenega okolja, s poklici, delovnimi,

kulturnimi okolju itn., spoznava razne in različne praznike in običaje,

ü odkrivanju širšega sveta zunaj domačega okolja,

ü se seznanja z različnimi načini komuniciranja in prenosa informacij (pošta, telefon,

radio, televizija itn.) ter komuniciranja s pomočjo računalnika,

ü se seznanja z varnim vedenjem in se nauči živeti in ravnati varno v različnih

okoljih: doma, v prometu, v vrtcu, v prostem času, pri igri, športu, obiskih v

galerijah, družabnih srečanjih, zabavah itn. (prav tam, str. 51).


Otrok:

ü s pomočjo zgodb, obiskovalcev, izletov, knjig itn. spoznava pomembne dele lokalne

skupnosti;

ü se seznani s knjižnico, gledališčem, opero, galerijo, muzejem, cerkvijo,

kmetijstvom, živinorejo, proizvodnjo, trgovino, šolo, bolnico, pošto, gasilci, policijo,

vodovodom, komunikacijami, komunalo itn.;

ü se seznanja z različnimi poklici in družbenimi funkcijami;

ü sodeluje pri oblikovanju in sprejemanju odločitev ter odgovornosti za skupno

sprejete odločitve;

ü otrok pridobiva veščine povezane z varnostjo pri delu (prav tam, str. 52-53).

2.2.2.6 Matematika

Že zelo zgodaj se otrok v vsakodnevnem življenju srečuje z matematiko tako, da

npr. razvršča igrače, oblačila in druge predmete, jih prešteva, primerja, meri, grupira in

prikazuje s simboli. V vsakodnevnih opravilih pridobiva izkušnje in znanje ter spoznava,

da lahko nekatere naloge ali probleme reši učinkovitejše, če uporablja "matematične"

strategije mišljenja. Otrok praviloma išče nove situacije in izzive s katerimi lahko

preizkusi lastno rešitev problema. Tako dobi potrditev, da ga njegov način in smer

razmišljanja pripelje do rešitve problema (Kurikulum za vrtce, 1999).

Cilji:

Otrok:

ü spoznava med vzrokom in posledico,

ü išče, zaznava in uporablja različne možnosti rešitve problema.



21

ü preverja smiselnost dobljene rešitve problema,

ü se seznanja s strategijami merjenja dolžine, površine in prostornine z merili in

enotami (prav tam, str. 65).


Otrok:

ü se igra s kalkulatorjem in drugimi objekti, ki prikazujejo številke (telefon, digitalne

tehtnice, digitalni termometri, blagajne za igro »trgovina«), odkriva številke na

zaslonu, jih imenuje; pridobiva izkušnje s pomenom in zapisom števila nič;

ü sam deli skupine predmetov in snovi (tudi vodo, glino, pesek) in sestavlja snovi in

predmete (testo za kekse) ter se igra z igračami, ki omogočajo razstavljanje in

ponovno sestavljanje;

ü načrtuje želeno aktivnost (premisli zaporedje dogodkov), jo izpelje in premisli o tem,

kaj vse je opravil;

ü razloži drugim svoj načrt, potek dela, rezultat;

ü otrok se veliko igra s snovmi, kot so pesek, voda, glina, sneg, preliva vodo in

pesek v različno velike lončke, preoblikuje glino, polni modele, kanglice;

ü opazuje simetrijo pri predmetih, v naravi, izdeluje simetrične slike, makete, prerisuje

polovico slike simetrično na drugo stran simetrale, opazuje, kaj se zgodi s predmeti

pri sukanju, vrtenju, če jih pogledamo v zrcalu ipd.;

ü meri s priročnimi sredstvi (koraki, dlanmi, ščepci, palicami, lončki, žlicami) in se igra

z merili (od tehtnic, termometrov do ravnil);

ü izbira enoto in meri z njo s pomočjo različnih tehtnic, različno velikih lončkov,

prozornih posod, ravnil, šiviljskih metrov itn. (prav tam, str. 68–71).

Cilje in vsebine s področja tehnike in tehnologije lahko povezujemo z vsemi

področji dejavnosti. Pomembno je, da so dejavnosti organizirane tako, da otroci lahko

razvijajo svoje zamisli.

Dejavnosti iz različnih področij kurikuluma je potrebno povezovati v kompleksen

proces in mora obstajati prepletenost telesne, intelektualne, higiensko-zdravstvene,

likovne, glasbene in plesne vzgoje z delovno-tehnično vzgojo. S tem, ko otroku

omogočimo spoznavanje tehnologije, aparatov, sredstev in instrumentov, se osvobaja

omejenosti, ki mu jo daje narava (Papotnik, 1993).



22

2.2.3 Ustvarjalni delovni proces

Najpomembnejši del priprave je vzgojiteljeva priprava na izvedbo dejavnosti. Pri

načrtovanju dejavnosti vzgojitelj določi, po katerih etapah bo potekala ustvarjalna

dejavnost. Vzgojitelj izbere, katere operacije se bodo izvajale in v kakšnem zaporedju

si bodo sledile. Ustvarjalni delovni proces namreč poteka po naravnih zakonitostih,

življenjskih situacijah, fizikalnih, tehničnih in tehnoloških osnovah. Pomembne so

zamisli, opazovanje, načrtovanje, eksperimentiranje, preizkušanje, izdelovanje,

montiranje in analiziranje ter končna uporaba izdelka. Vsebovati mora problemske

situacije, ki jih otrok odkriva in razrešuje.

Z artikulacijo učnega procesa se določi, kako je dejavnost potrebno začeti, kako

izvajati delovni proces, kako delo končati in ga povezovati z nadaljnjim delom.

Artikulacija ni šabloniziranje učnega procesa pač pa je ustvarjalno oblikovanje in

razčlenjevanje (Papotnik, 1999).

2.2.4 Varnost pri delu

Varnost pri delu je kompleksna dejavnost, ki je odvisna od objektivnih in

subjektivnih dejavnikov. Dejavniki so med seboj v interakciji in prepleteni.

Objektivni ali zunanji dejavniki so okoliščine, npr. tehnično okolje (orodja, naprave,

aparati, stroji, materiali ...), naravno in družbeno okolje. Subjektivni ali notranji dejavniki

pa so endogeni in osebnostno pogojeni. Gre za psihofizične dispozicije in sposobnosti

posameznika, njegove spretnosti, znanje in navade ter za motivacijo in interes

(Papotnik, 1999).

2.2.5 Aktivnosti pri zagotavljanju varnostnega dela

Pri izvedbi dejavnosti moramo zagotoviti varno delo. Pomembno je, da otroku

zagotovimo:

ü Demonstracijo: prikaže se varen postopek dela. Prisotna mora biti razlaga in

pojasnjevanje. Demonstracija je ne samo verbalna, ampak operativna dejavnost.

ü Razgovor: o prikazanem postopku se je z otroki potrebno pogovoriti, da ocenimo

njihovo stopnjo razumevanja.

ü Izvedba (imitacija): postopek otroci izvajajo tako, kot je bil prikazan.

ü Ponavljanje in utrjevanje (trening): otroci pravilno ponavljajo postopek na enak

način, kot jim je bil prikazan. Nekatere izvedbe in prijeme lahko oblikujejo na izviren

in svoj način (Papotnik, 1999).



23

Vzgojiteljeva naloga je, da prikaže uporabo orodja na principu njegovega

delovanja in ravnanja. Prostor in opremo je potrebno zaščititi in zagotoviti določeni

prostor za varno izvajanje dejavnosti. Poskrbeti je potrebno za zaščitna oblačila. Ves

čas izvajanja dejavnosti se mora tudi spremljati potek dela. Pomembno je, da vsak

otrok upošteva vzgojiteljeva navodila in pravila (prav tam).

2.3 Železniški promet

Železniški promet je voden način kopenskega prometa in je namenjen prevozu

potnikov in tovora. Je eden energetsko najbolj učinkovitih in spada med varnejše

načine transporta. Za svoj obstoj porabi malo prostora, saj je narejen iz dveh

vzporednih tirnic, po katerih lahko vozi le vlak. V mnogih državah je najpogostejša

oblika javnega prevoza (Wikipedia, 2014).

2.3.1 Vlak

Po predpisih je vlak sestavljena in speta skupina železniških vagonov, ki so lahko

potniški ali tovorni. Pogon vlaka je možen na več načinov. Običajno je to ena ali več

lokomotiv. Prve vlake so z vrvjo vlekli konji ali pa jih spustili po klancu navzdol, da jih je

poganjala gravitacija. Od začetka 19. stoletja so konje v veliki večini zamenjale parne

lokomotive. V 20. letih 20. stoletja so parne začele zamenjevati dizelske in električne

lokomotive. Večina držav je parne lokomotive odpravila iz vsakodnevne rabe do 70. let

20. stoletja. Nekatere države še vedno uporabljajo parne lokomotive, predvsem na

Kitajskem, kjer je premog poceni. Muzejski parni vlaki pa so v uporabi le zaradi

turizma. Električna vleka omogoča nižjo ceno po prevoženem kilometru, vendar so

začetni stroški zelo visoki. Posebne vrste vlakov delujejo na pripadajočih posebnih

železnicah, kot so enotirnična železnica, hitra železnica, maglev, vzpenjača, zobata

železnica ali pa zračna železnica.

Vlaki so lahko potniški, tovorni in tudi mešani, kar pomeni, da prevažajo tako

potnike kot tudi tovor. V Sloveniji jih nimamo, čeprav nekateri potniški vlaki prevažajo

tudi manjše količine tovora, predvsem pošto. Posebni vlaki se uporabljajo še za

vzdrževanje prog. Zaradi signalizacijskih razlogov se tudi ne pripeto železniško vozilo

šteje za vlak (Wikipedia, 2014).



24

2.3.2 Zgodovina vlaka

Vlak je vrsta vozil, ki so med seboj povezana in imajo prirobljena kolesa. Po

kovinskih tirih ga vleče ali vlečni stroj - lokomotiva ali pa imajo lasten pogon (Holland,

1995).

Prve oblike železnice so se razvile že sredi 16. stoletja iz preprostih jamskih

železnic. Uporabljali so jih predvsem za prevoz premoga. V začetku so vagone po tirih

potiskali ljudje, kasneje pa so za vleko vagonov začeli uporabljati konje. Železnice s

konjsko vleko so uporabljali po vsem svetu vse do leta 1900. Razvoj železnic je

pospešil izum parne lokomotive. Prvo parno lokomotivo so izdelali leta 1804, čeprav so

parni stroj iznašli že leta 1712 (Coiley, 1998).

2.3.2.1 Parni stroj

Parni stroj je prostorninski pogonski stroj, v katerem termična notranja in tlačna

energija (entalpija) delovne snovi spremeni v mehansko energijo. Leta 1712 ga je

izumil Thomas Newcomen. Uporabljali so ga za črpanje vode iz rudniških jaškov.

Slika 1: Newcomenov parni stroj (Newcomenov parni stroj)

V letih 1764‒82 ga je vsestransko izpopolnil škotski inženir James Watt (Sitar,

1995). Na podlagi Newcomnove parne črpalke je izdelal prvi uporabni parni stroj z

ločenim kondenzatorjem pare. Leta 1782 je izumil parni stroj z dvojnim delovanjem in

razvil še druge pomembne izboljšave.



25

Slika 2: Wattov parni stroj

(WATT James parni stroj)

Parni stroj obratuje v sklopu parnega batnega postroja, ki je sestavljen iz parnega

kotla, parnega batnega stroja, kondenzatorja pare in črpalke za kotlovsko vodo. Stroji

in naprave so med seboj povezani s cevovodi (Wikipedia, 2013).

V starih parnih strojih je voda potiskala bat v valju v eno smer do vrha, potem pa je

zaradi vbrizgane hladne vode kondenzirala. Zračni pritisk, ki je nastal pri vakuumu,

katerega je povzročila kondenzacija pare, je bat potisnil v začetno lego. Watt je

dosegel hitrejše gibanje bata, ko ga je preko vzvodov povezal z vztrajnikom in tako

dosegel vrtenje (Coiley, 1998).

Parni stroj so najprej uporabljali v tovarnah in rudnikih, še pred koncem 18. stoletja

pa so ga začeli uvajati v cestni in vodni promet.

2.3.2.2 Parna lokomotiva

Angleški izumitelj Richard Trevithick je leta 1804 izdelal prvo lokomotivo z

visokotlačnim kotlom. Njen motor je imel en vodoravni cilinder in je razvila hitrost 8 km

na uro. Leta 1808 je Richard Trevithick v Londonu postavil krožno progo. Z vlakom, ki

je bil sestavljen iz lokomotive in enega vagona, je prevažal potnike za denar. Vlak je

razvil hitrost 20 km na uro in ga je imenoval "Ujemi me, kdor me more" (Sitar, 1995).



26

Slika 3: Prva parna lokomotiva "Ujemi me, kdor me more" (Parna lokomotiva)

Leta 1823 je angleški inženir George Stephenson s sinom Robertom ustanovil

tovarno parnih lokomotiv. Oblikovala sta lokomotivo posebej namenjeno za vleko

potniških vagonov. Leta 1925 so v Veliki Britaniji odprli prvo javno železniško progo na

svetu. Na tekmovanju, ki so ga organizirali leta 1829 leta, da bi odkrili najboljšo

lokomotivo, sta prvo mesto osvojila prav Stephensona. Zasnovala in izdelala sta

lokomotivo imenovano Raketa, ki je polno naložena dosegla hitrost 46,6 km na uro. Po

strmem pobočju je vlekla potniške vagone s hitrostjo 32 km na uro. Raketina najvišja

dosežena hitrost je bila 48 km na uro. V zadnjih letih 19. stoletja naj bi številni vlaki

postavili hitrostne rekorde, a niso potrjeni, saj niso imeli opreme za merjenje hitrosti.

Prvi uradni rekord je leta 1934 postavila parna lokomotiva Leteči škot, z doseženo

hitrostjo 160 km na uro (Graham, 2010).

V 30. letih 20. stoletja so postali priljubljeni aerodinamični parni vlaki. Zaradi

zaobljene oblike lokomotive so ustvarjale manjši zračni upor in so bile hitrejše (Holland,

1997). Leta 1938 je parna lokomotiva Mallard (Divja raca) dosegla hitrost 202 km na

uro, kar je še vedno svetovni hitrostni rekord (prav tam).

Osnovna oblika sodobne parne lokomotive je obdržala iste zakonitosti kot prvotne.

Premog za kurjenje in vodo za napajanje so prevažali v tenderju, ki je bil takoj za

lokomotivo. Vodo so segrevali v kotlu, kjer se je uparila. Para je po ceveh potovala v

dva parna stroja in tako premaknila dva pogonska bata naprej in nazaj. Bata sta

združena z batnico in križnikom ter sta preko ojnic povezana s kolesi. Gibanje bata se

je preko tega pogonskega mehanizma preneslo na kolesa, kar je pognalo lokomotivo.

Posadko lokomotive sta sestavljala strojevodja in kurjač (Coiley, 1998).



27

Slika 4: Parna lokomotiva "Raketa" (Parna lokomotiva "Raketa")

2.3.2.3 Dizelska lokomotiva

Sredi 20. stoletja je parno vleko zamenjala dizelska lokomotiva. Dizelsko

lokomotivo poganja dizelski motor, ki ga je izumil Nemec dr. Rudolph Diesel. Javnosti

ga je predstavil šele leta 1897, čeprav ga je izumil že leta 1893. Dizelski motor je

zaradi nižje porabe goriva in večje moči kmalu postal priljubljen v železniškem

prometu. Na lokomotivi dizelski motor neposredno ne poganja koles lokomotive, pač pa

poganja električni generator. Ta proizvede električni tok in ga pošlje k elektromotorjem,

ki poženejo lokomotivo. Prva dizelska lokomotiva je začela voziti leta 1934 v ZDA, na

progi Chicago ‒ Denver, ki je bila dolga 1633 km. Imenovali so ga Pioneer Zephyr in je

s hitrostjo 181 km na uro dosegel nov svetovni rekord. Že leta 1956 so v Veliki Britaniji

izdelali najmočnejšo dizelsko lokomotivo na svetu ‒ Deltic. Španski dizelski vlak Talgo

XXI je leta 2002 dosegel nov rekord s hitrostjo 256 km/h.

Slika 5: Dizelska lokomotiva "Zephyr" (Dizelska lokomotiva "Zephyr")

2.3.2.4 Električna lokomotiva

Električna lokomotiva je najmodernejša in najracionalnejša vrsta vleke, saj lahko

proizvede bistveno večjo moč in silo kot dizelska lokomotiva. Omogoča veliko hitrost,

pospeške in mirnejšo vožnjo. Za svoj pogon uporablja elektromotorje, ki se napajajo z

napetostjo prek kablov, ki so napeljani nad progo. Prve električne lokomotive so



28

uporabljale enosmerni tok nizke napetosti. Postopoma so začeli uvajati dvosmerni tok

in začeli napetost povečevati. Današnje električne lokomotive se lahko prilagajajo vsaki

vrsti toka. Glavna pomanjkljivost je velika investicija v elektrifikacijo proge (Sitar, 1995).

Prve hitre potniške vlake so zgradili na Japonskem in so zaradi oblike nosu postali

znani kot vlaki izstrelki. Dosežejo hitrost 300 km na uro. Sledil je razvoj in gradnja

številnih električnih prog primernih za doseganje visokih hitrosti. Prvi v Evropi so bili

Francozi, ki so leta 1981 izdelali TGV. Ta vozi po posebnih tirih s hitrostjo 320 km na

uro. Najvišja izmerjena hitrost TGV-ja je 574 km na uro (Graham, 2010).

2.3.2.5 Maglev

Je hitri magnetni lebdeči vlak. Maglev je okrajšava za magnetno levitacijo in

pomeni, da vlak lebdi s pomočjo močnega magnetnega polja. To se ustvari, ko se dva

magneta dovolj približata in ali skočita skupaj ali pa se odrineta. Ker je Maglev, kakor

tudi njegovi tiri, magneten, se celoten vlak dvigne od tal. Edino trenje se odvija med

vozilom in zrakom, zato lahko doseže visoke hitrosti. Najvišjo izmerjeno hitrost so

dosegli na Japonskem in sicer 581 km na uro. Tudi pri Maglevu je glavna

pomanjkljivost izjemno draga izgradnja proge (prav tam).

2.3.2.6 Vlaki prihodnosti

Železniški promet je eden od energetsko učinkovitih in varnejših načinov

motoriziranega kopenskega prometa. Zaradi majhne količine trenja koles je potovanje

tudi udobnejše. Učinkovit je pri rabi prostora, varčevanju z energijo in je ekološko

sprejemljivejši od drugega kopenskega motoriziranega prometa. Dvotirna železniška

proga lahko prepelje več potnikov ali tovora v nekem časovnem obdobju kot pa

štiripasovna cesta (Wikipedia, 2014).

Hitrejši in sodobnejši vlaki ter izboljšane verzije prog, vozil in opreme železnic se

uvajajo povsod po svetu. Železniški tovorni promet v mnogih državah postaja vse bolj

učinkovit in dobičkonosen. Tudi v mestih se s pomočjo tramvajev javni tirni promet v

primerjavi z avtobusnim vedno bolj uveljavlja in uvaja (Coiley, 1998).

Strokovnjaki načrtujejo, da bi skozi železniški tunel, ki lebdi pod gladino

Atlantskega oceana, vozil vlak s hitrostjo 8000 km/h. To je skoraj desetkrat hitreje od

hitrosti, ki jo doseže reaktivno potniško letalo. Tunel bi na mestu držali kabli, ki bi bili

zasidrani v oceansko dno. Vlak bi zatesnili, saj bi za dosego takšne hitrosti morali iz



29

tunela izčrpati ves zrak, ki bi sicer vlak upočasnil. Ljudje bi lahko dihali podobno kot na

vesoljski ladji, z lastno zalogo zraka (Graham, 2010).

Science Illustrated je februarja leta 2013 objavil sliko prototipa vakuumske

železnice, ki sta jo razvila kitajska univerza in ameriški izumitelj. Vlak bi vozil s hitrostjo

600 km na uro in bi omogočil toliko prometa kot dvaintrideset pasovna avtocesta.

Slika 6: Vakuumska železnica prihodnosti (Vakuumska železnica prihodnosti)

2.3.3 Razvoj železnic

George Stephenson je zaslužen tudi za razvoj železnice. Projektiral je prvo

dvotirno železnico, ki je povezovala mesti Manchester in Liverpool (Holland, 1997).

Otvoritev prve javne železnice leta 1830 je močno odmevala po svetu. Za razliko

od Evrope, kjer so železnice gradili, da bi z njimi povezali že obstoječa mesta, so v

ZDA železnice vplivale na nastanek in razvoj mest. Razvoj je bil tako bliskovit, da so že

leta 1869 dogradili transkontinentalno progo, ki je povezala vzhodno obalo z zahodno

(Coiley, 1998).

Železnica se je razvijala v dveh medsebojno povezanih smereh:

‒ razvoj poti (tirov),

‒ razvoj gonilne sile (stroja) (Kremesec, 1964).

Železnice so prometne poti, ki so opremljene z vzporednimi železnimi tiri in vozila

vodijo ter nosijo. Ima lastno vozilo, ki jo je možno uporabljati le na tiru in je namenjeno

za prevažanje oseb in tovora (prav tam).



30

2.3.3.1 Razvoj tira

Prvotna naloga tira je zmanjšati upor pri gibanju. Poglaviten razlog za razvoj

železniškega tira pa je možnost uporabe izredno močnih vlečnih naprav.

Težko je ugotoviti, kje je bil začetek tira, saj je iz zgodovine znano, da so že stari

Grki imeli na cestah v kamen vdolben tir, po katerih so se vozili v svetišča (Kremesec,

1964). Vglobljene in nadnivojske tirnice so poznali tudi druge antične civilizacije,

predvsem v starem Rimu in Egiptu (Sitar, 1995).

Večina avtorjev navaja 16. stoletje kot začetek tira. Prvotni tiri so, zlasti v Angliji,

bili namenjeni za prevažanje tovora iz rudnikov v pristanišča. Da bi zmanjšali trenje pri

prevozu, so najprej v izvožene ceste polagali plohe, ki so jih pozneje podprli s prečnimi

podporami ‒ pragi. Sredi 18. stoletja so delali že cele umetne naprave, saj so na

prečne hrastove proge položili vzdolžne lesove, ki so tvorili tir. Plohe so obili z železno

pločevino in s tem preprečili hitro obrabo. V drugi polovici 18. stoletja so v Angliji imeli

že prvi železni tir. Zaradi krize v železarski industriji so začeli izdelovati tirnice. Kmalu

so začeli izdelovati litoželezne tirnice, ki pa so se pogosto lomile (Kremesec, 1964).

Naloga tirnice je vodenje in nošenje vozila v tiru (Zgonc, 2003).

Da kolo na tiru ne iztiri, ima tirnica rob. V današnjem času so tirnice med seboj

zvarjene, kar omogoča prijetnejšo in mirnejšo vožnjo (Coiley, 1998).

Prva železnica v Angliji je imela tirno širino 1.435 mm in je postala sinonim za

normalno tirno širino v mednarodnem merilu. Glede na tirno širino ločimo:

‒ normalnotirne proge: 1.435 mm, ki jih uporabljamo tudi v Sloveniji in v 2/3 evropskih

železnic;

‒ širokotirne proge: so večje od normalne. Tirne širine 1.524 mm se nahajajo v Ukrajini,

Rusiji in Finski, v Braziliji in Irski uporabljajo 1.600 mm tirno širino in 1.674 mm pa v

Indiji, Španiji in Portugalski;

‒ ozkotirne proge: so manjše od normalne. S tirno širino 1.067 se nahajajo v Južni

Afriki in delu Japonske, do leta 1975 pa so v Bosni in Hercegovini imeli tirno širino 760

mm (Zgonc, 2003). V Bosni so do leta 1973 za vleko uporabljali še konjsko vprego

(Coiley, 1998).

Po številu tirov izven območja postaj ločimo:



31

‒ enotirne proge: vlaki vozijo po istem tiru izmenično v obe smeri. Le na postajah je

možno križanje in prehitevanje.

‒ dvotirne proge: vsak tir je namenjen za promet vlakov v določeni smeri. Vlaki iz

nasprotnih smeri se lahko srečujejo in prehitevajo.

‒ večtirne proge: se običajno nahajajo v bližini velikih mestnih središč (Zgonc, 2003).

2.3.3.2 Gradnja železnic

V izgradnjo železniške proge je potrebno vložiti ogromno načrtovanja in dela.

Veliko težavo in predvsem veliko investicijo predstavlja sama gradnja železniške proge.

Najdražja pri tem sta gradnja mostov in predorov.

Izgradnja železniške proge se mora v prvi vrsti prilagoditi potrebam prometa in

pogojem terena, po katerem bo oziroma je speljana. Lastnosti terena s svojim

reliefom, hidrološkim in geološkim sestavom močno vplivajo na projektiranje, gradnjo,

vzdrževanje in izkoristek železnice (Kremesec, 1964).

Po značaju terena ločimo naslednje železnice:

‒ Mestne železnice, ki so zgrajene za potrebe v velikih mestih. Običajno so speljane po

mestnih ulicah (tramvaj) ali pod zemljo (metro), oboji pa so lahko speljani tudi po

viaduktih in mostovih. Večinoma za svoj pogon uporabljajo elektriko in imajo svoj vozni

park.

‒ Ravninske železnice imajo manjše vzpone in padce, majhna zemeljska dela, blage

loke in malo umetnih objektov. Na teh progah so dovoljene večje hitrosti in prenesejo

težke in dolge vlake.

‒ Železnice v gričevnatem terenu so grajene v podnožju hribov in imajo večje vzpone

in padce ter ostrejše loke. Potrebnih je več zemeljskih del in umetnih objektov. Pogosto

je potrebno zgraditi podporne zidove. Dovoljena hitrost je manjša, po njej pa vozijo

krajši in lažji vlaki.

‒ Gorske železnice so speljane po ozkih dolinah ali strmih pobočjih. Vzponi so visoki,

krivine ostre in je potrebnih več umetnih objektov. Po njej vozijo močne lokomotive s

kratkimi vlaki in z majhno hitrostjo.

‒ Planinske železnice so speljane po zelo težkem terenu. Gradijo jih za povezovanje

planinskih predelov, letovišč, športnih terenov, zdravilišč, skratka turistično-rekreacijsko

zanimivih predelov. V večini gradijo le posamezne odseke proge, ki imajo zelo velike

vzpone v višino (prav tam).



32

Železnica lahko premaguje višino na dva načina: z vožnjo v cikcakih in po pentljah.

Na cikcakasti progi vlak zapelje na slepi tir, kjer se pelje v nasprotni smeri navzgor do

naslednjega slepega tira. Pot navzgor nato nadaljuje v prvotni smeri. Z vožnjo po pentlji

proga naredi spiralo in prekriža lastno pot (Holland, 1997).

Za vožnjo po strmih progah so potrebne posebne lokomotive z gibljivim podvozjem

in zobatim kolesom ter med tirnice vgrajene zobate letve. Te so pritrjene v sredini tira,

vanje pa se vprijema zobnik, ki je na zobati lokomotivi. Zobati železnici je v pomoč pri

vzpenjanju na goro in pri zaviranju vlaka. Pri gradnji železnice je potrebno premagovati

veliko naravnih preprek. Gradnja primerne proge lahko zahteva izgradnjo visokih

nasipov, mostov in predorov. S sodobno tehnologijo je to veliko enostavnejše kot

nekoč, ko je osnovno orodje za gradnjo železnic predstavljal le kramp (Coiley, 1998).

Slika 7: Železniška proga v obliki pentlje (Železniška proga)



33

3 EMPIRIČNI DEL

3.1 Namen in cilji

Namen in cilj diplomske naloge je ugotoviti, koliko otroci že vedo o železniškem

prometu in otroke tudi seznaniti z njimi. Diplomska naloga je sestavljena iz dveh delov:

prvi je teoretični del, kjer sem predstavila značilnosti predšolskih otrok, cilje in namene

tehnike in tehnologije ter razvoj železnic. V drugem delu sem predstavila delo in

dejavnosti, katere sem prilagodila glede na izkušnje in znanje otrok. Otrokom sem

želela omogočiti, da spoznajo čim več dejavnosti, ki so povezane z železniškim

prometom. S tem namenom smo si ogledali tudi železniške delavnice. Moj namen je

bil, da z izdelavo lesenega vlaka pridobijo nove izkušnje, s katerimi si razvijajo svoje

sposobnosti, spretnosti in ustvarjalnost ter si oblikujejo pravilen odnos do tehnike in

tehnologije. Nenazadnje sem želela, da z uporabo izdelane igrače v igri doživijo veselje

in zaupanje v svoje sposobnosti.

Tehniko sem otrokom želela prikazati kot prijetno in zanimivo izkušnjo ter

prispevati k tehnološkemu opismenjevanju predšolskih otrok.

3.2 Hipoteze

V diplomski nalogi sem postavila naslednje hipoteze:

Hipoteza 1: Večina otrok se ni peljala z vlakom.

Hipoteza 2: Večina otrok nima izkušenj z žebljanjem.

Hipoteza 3: Otroci samostojno izdelajo uporabno leseno igračo.

3.3 Metodologija

3.3.1 Raziskovalni vzorec

V raziskavo, ki sem jo izvedla, sem vključila otroke Vrtca Ptuj, iz enote Narcisa,

kjer sem zaposlena. Raziskavo sem izpeljala januarja, februarja in marca 2014 s

skupino 19 otrok, starih od 5‒6 let. Otrokom sem pripravila različne tehnične

dejavnosti, ki so zajemale spoznavanje železniškega prometa in izdelavo lesenega

vlaka.

3.3.2 Raziskovalne metode

Pri svojem raziskovanju sem uporabila deskriptivno in kvalitativno metodo.



34

3.3.3 Postopki zbiranja podatkov

Vzorec raziskave zajema 19 otrok starih od 5‒6 let. Podatke sem pridobila z

neposrednim opazovanjem, s postavljanjem vprašanj, z beleženjem odgovorov otrok, s

fotografijami in evalvacijo dejavnosti.

3.3.4 Raziskovalna vprašanja

Otrokom postavila naslednja vprašanja:

1. Ali si se že peljal/a z vlakom?

2. Ali si že kdaj žebljal/a?

3.3.5 Postopki obdelave podatkov

Zbrane podatke sem prikazala z grafi. Odgovore sem pridobila preko

individualnega spraševanja in jih sproti zapisovala. Na vprašanja je odgovarjalo vseh

19 otrok.

Hipoteza 1: Večina otrok se ni peljala z vlakom.

Graf 1: Večina otrok se ni peljala z vlakom.

Iz grafa je razvidno, da se kar 13 od vprašanih otrok (68 %) še nikoli ni peljalo z

vlakom, 6 otrok (32 %) pa se je že peljalo z vlakom. Iz podatkov je mogoče razbrati, da

se večina otrok še ni peljala z vlakom, zato lahko zastavljeno hipotezo potrdim.



35

Hipoteza 2: Večina otrok nima izkušenj z žebljanjem.

Graf 2: Večina otrok nima izkušenj z žebljanjem.

18 od vprašanih otrok (95 %) nima nobenih izkušenj z žebljanjem. Veliko otrok je

dodalo, da je to zelo nevarno opravilo. Le 1 otrok (5 %) je že žebljal in sicer doma z

dedkom.

Tudi drugo hipotezo, da večina otrok nima izkušenj z žebljanjem, lahko potrdim.

Hipoteza 3: Otroci samostojno izdelajo uporabno leseno igračo.

Graf 3: Otroci samostojno izdelajo uporabno leseno igračo.

17 otrok (89 %) je samostojno izdelalo uporabno igračo – leseni vlak in le 2 otroka

(11 %) sta potrebovala mojo pomoč pri samem žebljanju. Enemu otroku sem

pomagala, ker je imel poškodovano roko, enega otroka pa je bilo strah samega

žebljanja. Z mojo pomočjo je strah delno premagal, ko pa sem mu ponudila samostojno

17

2

Je izdelal

igračo

Ni izdelal

igrače

18

1

Ni žebljal

Je žebljal



36

žebljanje, je zavrnil sodelovanje. Zato lahko z veseljem potrdim še tretjo zastavljeno

hipotezo.

3.4 Izvedba dejavnosti v vrtcu

3.4.1 Motivacija otrok

Za motivacijo sem otrokom pripravila različne knjige, revije in slikanice o vlakih ter

železniškem prometu. Ogledali smo si železniško postajo, železniške delavnice in

železniški most čez reko Dravo. Veliko smo se pogovarjali o železniškem prometu in

predpisih ter pravilih, ki zanj veljajo. V praktičnem delu smo izdelali leseni vlak in na

koncu izdelano igračo uporabili pri igri. Pri izdelavi vlaka sem otroke posebej opozorila

na varnost.

3.4.2 Železniška postaja

Vrtec: Vrtec Ptuj ‒ enota Narcisa

Število otrok: 19

Starost otrok: 5‒6 let

Tema: Železniška postaja

Področje dejavnosti: Narava ‒ tehnika in tehnologija, družba, matematika.

Cilji:

Otrok:

ü prepoznava tehnične predmete in procese na železniški postaji, spoznava njihov

namen in pomen,

ü se seznanja z varnim vedenjem in se nauči živeti in ravnati varno v prometu in pri

ogledu železniške postaje,

ü opazuje rabo simbolov in sodeluje v pogovoru o pomenu simbolov (prometni znaki,

slikovni simboli na železniški postaji).

Obliki dela: skupna in individualna.

Metode: pogovora, razlage, neposrednega opazovanja, dejavnosti otrok, spodbude,

pohvale.

Prostor: železniška postaja.

Sredstva: odsevni brezrokavniki.



37

Slika 8: Železniški podhod (lasten vir, 2014). Slika 9: Slikovni simbol na peronu (lasten vir, 2014).

Pri izvedeni dejavnosti je bilo prisotnih 15 otrok (9 dečkov, 6 deklic). Nad mojim

predlogom, da se odpravimo na železniško postajo, so bili izjemno navdušeni. Pred

odhodom smo se pogovorili o varnosti in o tem, kako se vedemo v prometu. Večina

izmed prisotnih otrok še ni bila nikoli na železniški postaji. Najprej smo si ogledali

zunanjost zgradbe, napise ter slikovne simbole. Pogovorili smo se, kaj pomenijo

slikovni simboli in čemu služijo. Otroke sem vprašala, zakaj mislijo, da so na enih

tablah napisani enaki pojmi, kot so na drugih naslikani? Odgovorili so, da so slikovni

simboli namenjeni otrokom, ki še ne znajo brati. Ko sem jih vprašala, če otroci smejo

sami potovati z vlakom, so to zanikali. Vprašala sem, če so že kdaj potovali v tujino in

ali so tam opazili podobne slikovne simbole? Ugotovili so, da so namenjeni potnikom,

ki ne poznajo jezika države, v kateri se nahajajo.

Slika 10: Čakalnica na železniški postaji Slika 11: Vleka vlaka s traktorjem (lasten vir, 2014).

(lasten vir, 2014).

Nato smo si ogledali čakalnico in blagajno. Otroke sem seznanila, da na blagajni

lahko kupijo vozovnico in vprašajo za vozni red. Ko smo želeli iti na peron, je po

tračnicah pripeljal traktor, ki je pokvarjeni vlak odvlekel na popravilo. Izkoristili smo



38

priložnost in pogledali, kako so vlak priklopili na traktor. Nato smo si ogledali še podhod

in peron, na katerega je pripeljal vlak iz Ljubljane. Ogledali smo si zunanje in notranje

prostore železniške postaje, vrste vlakov in druge tehnične predmete. V vrtec smo se

vrnili čez park, kjer smo si ogledali še železniški most.

Slika 12: Železniški most čez reko Dravo (lasten vir, 2014).

3.4.3 Železniška delavnica


Število otrok: 19


Tema: Železniška delavnica

Področje dejavnosti: Narava − tehnika in tehnologija, družba.

Cilji:

Otrok:

ü prepoznava tehnične predmete in procese v železniški delavnici, spoznava njihov

namen in pomen,

ü se seznanja z varnim vedenjem in se nauči živeti in ravnati varno v prometu in pri

obisku železniške delavnice,

ü se seznanja s poklici in delovnim okoljem v železniški delavnici.

Obliki dela: skupna in individualna.

Metode: pogovora, razlage, neposrednega opazovanja, posrednega in neposrednega

prikazovanja, dejavnosti otrok, spodbude, pohvale.

Prostor: železniške delavnice.

Sredstva: odsevni brezrokavniki.



39

Slika 13: Železniška delavnica (lasten vir, 2014). Slika 14: V kupeju (lasten vir, 2014).

Otrokom sem že dan prej povedala, da so nam dovolili ogled železniških delavnic.

Nestrpno so pričakovali ta dan, da se odpravimo na ogled in so vnaprej povedali, da

vedo, da se morajo kulturno obnašati. Kljub vsemu smo ponovili o varnem vedenju v

prometu in o primernem vedenju v železniških delavnicah. Ko smo prišli do delavnic,

smo se najprej ustavili pri vratarju. Telefoniral je koordinatorju, gospodu, s katerim sva

se dogovorila za ogled delavnic. Vsi trije gospodje, ki so nas sprejeli, so ves čas ogleda

skrbeli za našo varnost in odgovarjali na vprašanja. V delavnicah so ravno popravljali

potniški vlak in nam omogočili, da si ga temeljito ogledamo. Nekaj otrok je bilo prvič na

vlaku. Imeli smo možnost, da gremo tudi v lokomotivo. Koliko je bilo na armaturni plošči

gumbov in ročic, toliko je bilo vprašanj, čemu služijo.



40

Slika 15: V lokomotivi (lasten vir, 2014). Slika 16: Na viličarju (lasten vir, 2014).

Pogledali smo varilne aparate ter vsa orodja in naprave, ki so otroke zanimale.

Vsak otrok je želel sesti na viličarja in vsak je želel pritisniti na kakšen gumb v

lokomotivi.

Slika 17: Deli za popravilo kolesnih dvojic Slika 18: Kolesne dvojice (lasten vir, 2014).

(lasten vir, 2014).

Prijazni železničarji so vsakega otroka tudi obdarili. Od 19 otrok v skupini je pri

izvedeni dejavnosti bilo prisotnih 16 otrok (9 dečkov in 7 deklic).

3.4.4 Leseni vlak


Število otrok: 19


Tema: Leseni vlak

Področje dejavnosti: Narava – tehnika in tehnologija, umetnost ‒ likovna dejavnost.

Globalni cilj:



41

- Otrok spoznava različne materiale in oblikuje iz različnih materialov, ter si tako

razvija svoje tehnične ustvarjalne zmožnosti in sposobnosti.

Cilji:

Otrok:

ü se uri v različnih tehničnih opravilih in razvija tehnično ustvarjalnost,

ü prepoznava in uporablja tehnične predmete in procese ter spoznava njihov namen

in pomen,

ü pridobiva ročne spretnosti in navade,

ü se igra, oblikuje, se izraža, ustvarja, izraža radovednost do dejavnosti, komunicira s

predmetom, prostorom.

Oblike dela: skupna, skupinska in individualna.

Metode: igre, pogovora, razlage, demonstracije, dejavnosti otrok, neposrednega

opazovanja, spodbude, pohvale.

Prostor: igralnica.

Sredstva: leseni gradniki (smrekov les), žeblji, kladiva, držalo za varno zabijanje,

klešče, lepilo, kosi usnja in blaga, škarje, odpadna embalaža (karton, plastika), barvni

papir, flomastri, svinčnik.

Slika 19: Predstavitev orodja in materiala Slika 20: Sestavljanje lesenih gradnikov

(lasten vir, 2014). (lasten vir, 2014).

Otroci so še vedno z navdušenjem govorili o lokomotivi, vlaku, napravah in strojih,

ki smo jih videli v železniških delavnicah. Po pogovoru otrokom ponudim lesene

gradnike in predstavim orodje, ki sem ga prinesla v vrtec. Orodje so vsi z zanimanjem

ogledovali in otipavali. Razložila in demonstrirala sem tudi način uporabe. Spodbudila



42

sem jih, da so izdelali svoj vlak. Razložila sem postopek za izdelavo in demonstrirala

načine spajanja delov v celoto.

Ko sem jih opozorila še na varnost, se je hitro slišalo kričanje: »Jaz bi prvi!«

Izžrebala sem otroke, ki so bili prvi na vrsti. Sodelovali so vsi prisotni otroci ‒ vseh je

bilo 14 (8 dečkov in 6 deklic). Vsi so z enakim navdušenjem izvajali dejavnost.

Slika 21: Žebljanje (lasten vir, 2014). Slika 22: Spajanje vagona z lokomotivo

(lasten vir, 2014).

Pri žebljanju so vsi bili otroci previdni in nobenemu od otrok ni predstavljalo večjih

težav. Povedali so, da še noben od njih ni doma nikoli zabil nobenega žeblja, »…kaj še

le cveka,« in da bi to »…še radi delali!« Zaradi varnosti sem izvajala dejavnost z največ

dvema otrokoma hkrati, preostalim otrokom pa sem ponudila odpadno embalažo in

barvni papir. Kdor je želel, je potek dejavnosti lahko opazoval z varnostne razdalje. Ko

je otrok sestavil vlak, ga je poljubno porisal in ga okrasil. Iz odpadnega materiala so

sestavljali stavbe in semaforje.

Slika 23: Risanje (lasten vir, 2014). Slika 24: Semaforji (lasten vir, 2014).



43

3.4.5 Železnica in mesto


Število otrok: 19


Tema: železnica in mesto.

Področje dejavnosti: Narava – tehnika in tehnologija, umetnost ‒ likovna dejavnost.

Globalni cilj:

- Otrok spoznava različne materiale in oblikuje iz različnih materialov, ter si tako

razvija svoje tehnične ustvarjalne zmožnosti in sposobnosti.

Cilji:

Otrok:

ü si razvija splošno ustvarjalnost pri pripravi, organizaciji in uporabi sredstev in

prostora,

ü spoznava snov, prostor, čas, zvok in svetlobo,

ü se igra, oblikuje, se izraža, ustvarja, izraža radovednost do dejavnosti, komunicira s

predmetom, prostorom.

Oblike dela: skupna, skupinska in individualna.

Metode: igre, pogovora, razlage, dejavnosti otrok, neposrednega opazovanja,

spodbude, pohvale.

Prostor: igralnica.

Sredstva: zemljevidi, avtokarte, lesene kocke in gradniki, preproga, izolirni trak, leseni

vlak, avtomobili, papir, flomastri, škarje.

Slika 25: Železniška postaja (lasten vir, 2014). Slika 26: Nebotičnik (lasten vir, 2014).



44

Otroci so se z izdelanimi vlaki kar naprej igrali. Predlagala sem, da si zgradimo

svoje mesto. Nekaj dni smo načrtovali, kje bi si mesto zgradili in s kakšno barvo bi

označili cesto in železniške tire.

Slika 27: Živalski vrt (lasten vir, 2014). Slika 28: Igra z vlaki (lasten vir, 2014).

Proučevali smo zemljevide in avtokarte ter se nazadnje odločili, da bomo za oznako

cest uporabili trak v sivi, za oznako železniških prog pa trak v črni barvi.

Slika 29: Železniški promet (lasten vir, 2014). Slika 30: Naše mesto (lasten vir, 2014).

Z vzgojiteljico sva trak nalepili na preprogo. Nekaj otrok je izdelovalo "reko", ostali

pa so začeli graditi mesto. V igri so se po svojih željah in samostojno razdelili po

skupinah. Eni so gradili železniško postajo, drugi so urejali ceste, gradili nebotičnike,

urejali park in živalski vrt. V mestu so bile trgovine, restavracije in slaščičarne. Čeprav

sem jim ponudila tudi avtomobile, se za igro z njimi ni odločil nobeden izmed otrok.

Železniški promet pa je bil zelo razgiban. Čeprav je bilo prisotnih 17 otrok (9 dečkov in

8 deklic), je igra potekala mirno in usklajeno. Če je kdo po nerodnosti podrl del mesta,

se je takoj ponudila ekipa, ki je zgradbo ponovno zgradila.



45

4 SKLEPNE UGOTOVITVE

Pogosto je slišati, da so otroci naše največje bogastvo. Nekateri starši varujejo to

bogastvo do te mere, da svoje otroke želijo zaščititi pred vsako nevarnostjo in celo

izkušnjo. Prav izkušnje in znanje pa omogočajo, da se otrok nauči ravnati z določenimi

orodji in se na tak način nauči tudi varovati pred nekaterimi poškodbami.

V okviru obravnave in teme raziskovanja sem ugotovila sledeče:

ü Otrok iz razvitega sveta se vsak dan srečuje s tehniko in njenimi stvaritvami. Z igro

in drugimi dejavnostmi pridobiva prve izkušnje spoznanja in vpogled v svet tehnike.

Na tak način prepoznava, opazuje in posnema tehnične stvaritve iz svojega okolja.

Tehniške dejavnosti je potrebno izvajati že v predšolskem obdobju. Naloga

vzgojiteljev je, da otrokom približamo tehniko in njene stvaritve ter poskrbimo za

primerno motivacijo in varnost otrok. Primerov dejavnosti je več kot dovolj. Tehniko

in tehnologijo lahko povezujemo tudi z drugimi področji dejavnosti iz Kurikuluma,

saj je celostno učenje v predšolskem obdobju učinkovitejše. Otrok namreč svet

doživlja in ga čuti. Otrokom moramo ponujati vedno nove naloge in nove izzive.

ü Cilj moje diplomske naloge je bil, da otroci sodelujejo pri tehnični dejavnosti in z

neposredno izkušnjo pridobijo čim več znanja o železniškem prometu. Pri tem sem

izhajala iz njihove želje in potrebe, saj sem v pogovoru z njimi ugotovila, da se je

več otrok iz njihove skupine že peljalo z letalom kot pa z vlakom. Vse raziskovalne

hipoteze smo realizirali z zastavljenimi dejavnostmi.

ü Večina otrok se ni peljala z vlakom.

To hipotezo lahko potrdim, saj se je z vlakom peljalo le šest otrok od

devetnajstih vprašanih.

ü Večina otrok nima izkušenj z žebljanjem.

Tudi to hipotezo lahko potrdim, saj kar 18 od 19 otrok še nikoli ni žebljalo.

ü Otroci samostojno izdelajo uporabno leseno igračo.

Tudi to hipotezo lahko potrdim, saj je 17 od 19 otrok samostojno izdelalo

uporabno leseno igračo.



46

ü Spoznavanje železniškega prometa je bilo za vse nas zanimiva izkušnja. Otroci so

bili navdušeni nad ogledom železniške postaje in še bolj nad ogledom železniških

delavnic. Največ veselja pa so doživeli pri izdelavi svoje, samostojno izdelane

igrače.

ü Opazila sem, da je vrednost samostojno izdelanega lesenega vlaka, otrokom

neprecenljiva. Otroci se še vedno z veseljem igrajo z njim, čeprav je od njegove

izdelave preteklo že nekaj mesecev. Samostojnost otrok pri izdelavi igrače ter

zadovoljstvo in veselje, ki so ga doživeli otroci pri vseh izvedenih dejavnostih je

dokaz, da sem s svojo diplomsko nalogo prispevala k tehnološkemu

opismenjevanju predšolskih otrok. Upam, da bodo pridobljeno znanje, informacije in

izkušnje v prihodnosti še uporabljali. Morda bo med njimi tudi kdo, ki mu bo ta

izkušnja oblikovala izbiro poklica.



47

LITERATURA IN VIRI

Coiley, J. (1998). Vlaki. Murska Sobota: Pomurska založba.

Graham, I. (2010). Hitri vlaki - in druga hitra vozila na tirih. Ljubljana: Tehniška založba

Slovenije.

Holland, J. (1997). Vlaki. Tržič: Učila.

Wikipedia, (2013). Parni stroj. Pridobljeno 9.2.2013, s http://sl.wikipedia.org/wiki/

Wikipedia, (2014). Železniški prevoz. Pridobljeno 4.1.2014,s http://sl.wikipedia.org/wiki/

Kremesec, M. (1964). Železnice. Maribor: Višja tehniška šola.

Kurikulum za vrtce (1999). Ljubljana. Ministrstvo za šolstvo in šport: Zavod RS za

šolstvo.

Marjanovič Umek, L. (2001). Otrok v vrtcu. Priročnik h kurikulu za vrtce. Maribor:

Obzorja.

Marjanovič Umek, L., Zupanič, M. (2004). Razvojna psihologija: Razprave. Filozofska

fakulteta Univerze v Ljubljani, Oddelek za psihologijo.

Papotnik, A. (1989). Tehnika za najmlajše. Novo mesto: Pedagoška obzorja.

Papotnik, A. (1993). Zgodnje uvajanje v tehniko. Maribor: Obzorja.

Papotnik, A. (1999). Didaktika zgodnjega poučevanja tehnike in tehnologije. Ljubljana:

DZS.

Sitar, S. (1995). Z vozili skozi čas. Ljubljana: Prešernova družba, Vrba.

Videmšek, M. in Pišot, R. (2007). Šport za najmlajše. Ljubljana: Fakulteta za šport.

Inštitut za šport.

Videmšek, M. in Visinski, M. (2001). Športne dejavnosti predšolskih otrok. Ljubljana:

Fakulteta za šport. Inštitut za šport.

Videmšek, M., Berdajs, P. in Karpljuk, D. (2003). Mali športnik. Ljubljana: Fakulteta za

šport. Inštitut za šport.

Zgonc, B. (2003). Železniški promet. Portorož: Fakulteta za pomorstvo in promet.

Žnidarič, D. (1993). Otrokov govor. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo in

šport.



48

diplomska naloga mojca rimele - u pr · tem presega re lativno omejene izkušnje zaznavno -gibalne...

Documents