UNIVERZA V LJUBLJANI

PEDAGOŠKA FAKULTETA

DIPLOMSKA NALOGA

POLONA VOGRIN ČIČ

UNIVERZA V LJUBLJANI

PEDAGOŠKA FAKULTETA

Študijski program: Predšolska vzgoja

ODŠKODNINSKA ODGOVORNOST VRTCA

DIPLOMSKA NALOGA

Mentorica: izr. prof. dr. Tatjana Devjak Kandidatka: Polona Vogrinčič

Ljubljana, junij, 2016

POVZETEK

Celovita skrb za otroka in nadzor nad njim je v prvi vrsti dolžnost staršev. V času, ko starši otroka

zaupajo v varstvo vrtcu, preide skrb za otroka in s tem tudi dolžnost nadzora nad njim s staršev na

vrtec. Vrtec je v času, ko so mu otroci zaupani, zanje in za njihova ravnanja odgovoren. Da bi

vrtčevska dejavnost potekala po zastavljenih ciljih, kakovostno in nemoteno ter da bi bilo po drugi

strani življenje v vrtcu znosno tako za gojence vrtca kot za njegove delavce, vrtec na različne načine

zagotavlja ustrezen red, disciplino in varnostne ukrepe. Kljub temu pa se dogodkom, pri katerih

lahko otroku, njegovim staršem, delavcem vrtca ali celo komu drugemu nastane škoda, ni mogoče

povsem izogniti.

Iz predpisov in življenjskih primerov, ki so jih obravnavala naša sodišča, je razvidno, da vrtec

odškodninsko odgovarja v dveh primerih – če škodo drugemu povzroči otrok v času, ko je zaupan v

varstvo vrtcu, ali če škodo drugemu povzroči delavec vrtca pri opravljanju dela. Vrtec se

odškodninske odgovornosti razbremeni, če dokaže, da je bila v konkretnem primeru s strani vrtca in

njegovih delavcev izkazana zadostna stopnja skrbnosti pri opravljanju vzgojno-varstvene

dejavnosti. Kaj je zadostna skrbnost, je odvisno od konkretnih okoliščin vsakega posameznega

primera, zato vnaprejšnjih jasnih navodil za vrtec in njegove zaposlene, kako ravnati, da vrtec ne bi

odškodninsko odgovarjal, ni.

KLJU ČNE BESEDE:

odškodninska odgovornost vrtca, nadzorstvena dolžnost, organizacija vodenih dejavnosti, predpisi s

področja predšolske vzgoje, varstvena funkcija vrtca.

ABSTRACT

Care and supervision of children is primarily a duty of the parents. However when entrusting a child

to a preschool institution, this obligation is being passed from parents to the preschool institutions

which thus become liable for children and their actions. It is essential to ensure on the one hand that

the activities in these institutions are functioning smoothly, with necessary quality and in

accordance with the set objectives and on the other hand to ensure that the stay in the institutions is

bearable for children and those employed in them. To this aim the necessary order, discipline and

security measures are being imposed by different means. However despite the security measures

taken it is not always possible to completely eradicate events leading to damages being inflicted to

children, their parents, employees of the institutions or even to third parties.

Following the legislation and the case law of domestic courts we can see that the preschool

institution was held liable for damages in two situations. In the first situation liability arose when

the damages were caused by a child to other person while being entrusted in a care of the preschool

institution. In the second situation the liability arose from the action of the employee of the

institution while performing his work. The preschool institution is relieved of the liability for

damages if it proves that in the specific circumstances of the case necessary diligence was

performed by the preschool institution and their employees. What defines a necessary diligence is

depending on the specific circumstances of each case. Any clear guidelines for preschool

institutions and their employees on the steps needed to prevent liability for damages are therefore

not possible.

KEY WORDS

Preschool institutions liability for damages, supervisory duty, organization of leaded activities,

legislation in the area of preschool education, protective role of the preschool institution.

KAZALO

1 UVOD ........................................................................................................................................................................ 1

2 SPLOŠNO O ODŠKODNINSKI ODGOVORNOSTI .............................................................................................. 2

2.1 PREDPOSTAVKE ODŠKODNINSKE ODGOVORNOSTI ............................................................................. 3

3 PREDPISI .................................................................................................................................................................. 8

3.1 OBLIGACIJSKI ZAKONIK (OZ) .................................................................................................................... 8

3.2 PREDPISI, KI UREJAJO PREDŠOLSKO VZGOJO ....................................................................................... 9

4 ODGOVORNOST VRTCA ZA ŠKODO, KI JO DRUGEMU POVZROČI OTROK (144. ČLEN OZ) ................ 12

4.1 ODGOVORNOST OTROKA.......................................................................................................................... 12

4.2 ODGOVORNOST STARŠEV OTROKA ....................................................................................................... 13

4.3 ODGOVORNOST VRTCA ............................................................................................................................. 13

4.4 RAZBREMENITEV ODGOVORNOSTI VRTCA (144. ČLEN OZ) ............................................................. 14

4.4.1 NADZORSTVENA DOLŽNOST VRTCA ............................................................................................................. 14

5 ODGOVORNOST VRTCA ZA ŠKODO, KI JO OTROKU POVZROČI DELAVEC VRTCA (147. ČLEN OZ) . 18

5.1 DELAVEC VRTCA ......................................................................................................................................... 18

5.2 RAZBREMENITEV ODGOVORNOSTI VRTCA (147. ČLEN OZ) ............................................................. 19

6 ZAKLJUČEK .......................................................................................................................................................... 27

7 LITERATURA ......................................................................................................................................................... 28

7.1 PISNI VIRI ...................................................................................................................................................... 28

7.2 SPLETNI VIRI ................................................................................................................................................ 28

1

1 UVOD

Otrok na dvorišču vrtca z leseno paličico poškoduje oko drugemu otroku (Sodba II Ips 882/2008).

Med pustnim rajanjem v vrtcu se otrok želi priključiti plesu, steče k vzgojiteljici, ta otroka ne vidi in

ga med mahanjem z roko popraska s prstom po licu (Sodba II Ips 570/98). Triletnik po umivanju

rok priteče iz umivalnice v igralnico, se spotakne ob lastne noge in se pri padcu udari v rob omare

(VSL sodba II Cp 3274/2012). Pomočnica vzgojiteljice otroka maltretira – ga stresa, udarja po

ritnicah, pokriva z odejo čez glavo, meče na hrbet, pljuska z vodo, obrača z glavo navzdol, grobo

poseda na stol, sili s hrano, duši, mu potiska glavo pod pipo, ga meče na posteljo (Galun, 2015).

Leto in pol star otrok se izmuzne nadzoru, pade v bližnji potok in utone (Ropac, 2010).

Skrb za otroke, posebno za tiste najmlajše, je v prvi vrsti pravica in dolžnost staršev. Starši so jih

dolžni po najboljših močeh vzgajati, nadzorovati, izobraževati, nanje prenašati izkušnje, dajati

pravilne zglede, navade in podobno, vse z namenom pripraviti jih za prihodnje kakovostno

samostojno življenje. V okviru celovite skrbi starši namesto otrok odgovarjajo tudi za škodo, ki jo

povzroči njihov otrok. Zapisano pa ne velja za škodo, ki jo povzroči otrok v času, ko je zaupan v

varstvo vrtcu. Ker je v tem času celovita skrb za otroka dejansko prenesena s staršev na vrtec, ta

odgovarja tudi za škodo, ki jo v tem času povzroči otrok drugemu (144. člen Obligacijskega

zakonika).

Zakon o vrtcih (2005) v 2. členu določa, da so temeljne naloge vrtca pomoč staršem pri celoviti

skrbi za otroke, izboljšanje kakovosti življenja družin in otrok ter ustvarjanje pogojev za razvoj

otrokovih telesnih in duševnih sposobnosti. V okviru teh nalog vrtec vsakodnevno organizira in

izvaja različne aktivnosti. Če pri izvajanju dejavnosti vrtca njegov delavec (zlasti vzgojitelj in

njegov pomočnik, ki sta najintenzivneje vpeta v delo z otroki) ne ravna tako, kot je prav, utegne

otrok utrpeti škodo in je prav, da vrtec zanjo odgovarja (147. člen Obligacijskega zakonika).

V katerih primerih vrtec odgovarja za škodo, ki jo drugemu povzroči otrok v času, ko je zaupan v

varstvo vrtcu? Kaj pa za škodo, ki jo delavec vrtca povzroči otroku? Kaj mora vrtec dokazati, če se

želi odgovornosti razbremeniti? To so osrednja vprašanja, na katera skušam odgovoriti v nalogi. Z

uporabo deskriptivne metode bom na podlagi veljavne zakonodaje, literature in javno objavljene

sodne prakse opisala odškodninsko odgovornost vrtca v Sloveniji.

2

2 SPLOŠNO O ODŠKODNINSKI ODGOVORNOSTI

Povzročanje škode je prepovedano. Glede tega je v razvitih državah, tudi v naši, sprejet splošni

družbeni konsenz. Pri nas je prepoved izrecno zapisana v zakonu. Obligacijski zakonik (2001, v

nadaljevanju OZ) v 10. členu določa: »Vsak je dolžan vzdržati se ravnanja, s katerim bi utegnil

drugemu povzročiti škodo.«

V vsakodnevnem življenju vsi te prepovedi ne spoštujejo. Nekateri želijo povzročiti drugemu škodo

in v tej smeri tudi ravnajo. Spet drugi se tega, da bi zaradi njihovega ravnanja lahko drugemu

škodovali, ne zavedajo, ravnajo malomarno in škodo povzročijo nehote.

Ker je povzročanje škode prepovedano, je prav, da oškodovanec škode ne nosi sam. Povzročitelj mu

jo mora povrniti. Glede dolžnosti povrnitve je v prvem in drugem odstavku 131. člena OZ

določeno:

»(1) Kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala

brez njegove krivde. (2) Za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna

nevarnost za okolico, se odgovarja ne glede na krivdo.«

Definicije odškodninske odgovornosti v OZ ni. Literatura s tega področja ponuja več različnih

definicij.1 Predstavitev teh bi presegala namen naloge. Prav tako v literaturi namesto izraza

odškodninska odgovornost zasledimo tudi izraz odškodninska obveznost (Perenič idr., 2002). Samo

poimenovanje pojma ni posebej bistveno, saj oba izraza dejansko označujeta isti pojem, zato v

nadaljevanju brez izjeme uporabljam izraz odškodninska odgovornost. Ker je »vsebina

odškodninske odgovornosti povrnitev škode« (Perenič, Juhart, Grilc, Kuzma in Igličar, 2002, str.

143), sama odškodninsko odgovornost definiram enostavno kot dolžnost odgovorne osebe povrniti

oškodovancu nastalo škodo.

1 »Obveznost povračila škode na eni strani in pravica do povračila škode na drugi ustvarjata obligacijsko razmerje

med vsaj dvema subjektoma, ki ga poimenujemo odškodninska odgovornost.« (Jadek Pensa, 2003, str. 665)

3

2.1 PREDPOSTAVKE ODŠKODNINSKE ODGOVORNOSTI

Škoda sama po sebi še ni zadosten razlog za nastanek odškodninske odgovornosti. Sodišče je v

primeru, ko se je otrok (gojenec vrtca) poškodoval pri skoku s tobogana, pojasnilo, da morajo biti

»za nastanek odškodninske obveznosti sočasno izpolnjene naslednje štiri predpostavke: nedopustno

ravnanje ali škodno dejstvo, škoda, vzročna zveza med prvim in drugo ter odgovornost. Navedene

predpostavke se med seboj prepletajo ...« (Sklep II Ips 88/2003). V drugem primeru, ko se je

oškodovanka poškodovala v garderobi vrtca (spotaknila se je ob klop za preobuvanje otrok in

padla), je sodišče glede predpostavk (podobno) pojasnilo, da »je zahtevek za povračilo škode

utemeljen, če so izpolnjene štiri predpostavke, in sicer: 1. nedopustno ravnanje (ali opustitev), 2.

nastanek škode, 3. vzročna zveza med očitanim nedopustnim ravnanjem oziroma opustitvijo ter

nastankom škode in 4. krivda oziroma odgovornost povzročitelja škode. Prve tri predpostavke mora

zatrjevati in dokazati oškodovanec, pri četrti pa je vpeljano načelo obrnjenega dokaznega bremena,

kar pomeni, da je na tožencu breme, da dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde …« (VSL

sodba I Cp 1164/2015)

Če v konkretnem primeru katera izmed štirih predpostavk manjka, odškodninska odgovornost

povzročitelja škode ne nastane, to pa posledično pomeni, da oškodovanec od take osebe ne more

zahtevati vrnitve škode (Potočnik, 2009, str. 2). Razumevanje odškodninske odgovornosti vrtca (in

nasploh) torej temelji na razumevanju predpostavk, zato jih v nadaljevanju na kratko predstavljam.

A) NEDOPUSTNO RAVNANJE (ALI OPUSTITEV) 2

Ni vsako ravnanje, zaradi katerega nastane drugemu škoda, tudi nedopustno ravnanje. »Nedopustno

ravnanje je ravnanje človeka, ki se ne sklada s pravnim redom (storitev – opustitev).« (Potočnik,

2009, str. 3) »Škoda … lahko nastane z aktivno kršitvijo pravnih dolžnosti ali z njihovo

opustitvijo.« (Novak, 2004, str. 1)

2 V literaturi zasledimo za poimenovanje prve predpostavke tudi izraz protipravno škodno ravnanje povzročitelja

škode, pri čemer je njeno bistvo definirano na naslednji način: »Škodno ravnanje je vsako ravnanje povzročitelja, iz

katerega nastane škoda. Za nastanek odškodninske obveznosti je treba, da je ravnanje protipravno, kar pomeni, da

nasprotuje zakonski določbi. V odškodninskem pravu velja, da je protipravna vsaka povzročitev škode, če ni z

zakonom določeno, da je protipravnost izključena.« (Perenič idr., 2002, str. 144)

4

Vzemimo za primer dva resnična dogodka: (1) Vzgojitelj otroka zato, da bi ga kaznoval zaradi po

njegovem mnenju neprimernega obnašanja, med drugim udarja po ritnicah in mu pri tem povzroči

navzven vidno poškodbo. Otrok se vzgojitelja od takrat naprej boji in ob odhodu v vrtec vsako jutro

doživi stisko (Galun, 2015). (2) Otroci se na dvorišču vrtca igrajo na plezalni napravi, pri čemer

vzgojitelj njihove igre ne organizira primerno in otrok med igro z igrala porine drugega otroka, ki se

poškoduje (Sodba II Ips 224/2006).

V prvem primeru je vzgojitelj aktivno kršil pravno dolžnost (telesno kaznovanje in povzročanje

telesnih ali duševnih poškodb sta prepovedana). V drugem primeru pa je vzgojitelj s svojo

pasivnostjo (namesto da bi bil pozoren na otroke in osredotočen na njihova ravnanja, je iz

malomarnosti dopustil gnečo na igralu oziroma je ni preprečil) opustil dolžnost, ki mu jo nalaga

zakon (skrbno nadzorstvo nad otroki, 144. člen OZ). V obeh primerih je ravnanje vzgojitelja

nedopustno, kar pomeni, da je podana prva predpostavka odškodninske odgovornosti vrtca. Če bo

sodišče ugotovilo, da so izpolnjene tudi ostale tri predpostavke (pravno priznana škoda, vzročna

zveza med ravnanjem in škodo ter odgovornost za nastanek škode), bo vrtec oškodovancu v prvem

primeru moral povrniti škodo na podlagi 147. člena OZ (odgovornost delodajalca za delavca), v

drugem primeru pa na podlagi 144. člena OZ (odgovornost drugih za mladoletnika).

B) ŠKODA

Kaj je škoda, je določeno v zakonu. »Škoda je zmanjšanje premoženja (navadna škoda), preprečitev

povečanja premoženja (izgubljeni dobiček), pa tudi povzročitev telesnih ali duševnih bolečin ali

strahu drugemu ter okrnitev ugleda pravne osebe (nepremoženjska škoda).« (132. člen OZ)

Povzročitelj škode oškodovancu ni dolžan povrniti vsake škode, temveč (le) »vso pravno priznano

škodo, ki jo ta pretrpi« (Perenič idr., 2002, str. 145). Pravno priznana je »premoženjska škoda

(navadna škoda – izgubljeni dobiček) in nepremoženjska škoda (telesne bolečine in nevšečnosti v

zvezi z zdravljenjem, strah, duševne bolečine, druge osebnostne pravice« (Potočnik, 2009, str. 3).

C) VZROČNA ZVEZA

Ali vzročna zveza med ravnanjem in škodo obstaja ali ne, je v nekaterih primerih težko ugotoviti.

Če na primer vzgojitelj otroka udari, ta pa dobi poškodbo, vzročna zveza brez dvoma obstaja. Manj

jasna pa je vzročna zveza na primer v primeru, ko se je otrok poškodoval med igro na neprimernem

5

igralu (na primer na plezalu manjka varovalna mreža, ki preprečuje padec), pri čemer pa je bilo

ugotovljeno, da je padel zaradi nepravilne uporabe (ker je na primer plezal po delih, ki za plezanje

niso predvideni). V vsakem primeru lahko rečemo, da je vzročna zveza »odnos med ravnanjem in

škodo. Oba dogodka morata biti v odnosu vzroka in posledice. Pri tem si pomagamo s pravili

logičnega sklepanja.« (Perenič idr., 2002, str. 146)

D) ODGOVORNOST

Ugotavljanje odškodninske odgovornosti je sklenjeno s četrto predpostavko – odgovornostjo

povzročitelja za nastanek škode. »Odgovornost je … najpomembnejši element odškodninske

obveznosti. Povzročitelj je zavezan škodo povrniti samo, če je za njen nastanek odgovoren.

Odgovornost povzročitelja je lahko subjektivna (krivdna) ali objektivna (ne glede na krivdo).«

(Perenič idr., 2002, str. 146)

V prvem omenjenem primeru (vzgojitelj otroka nalašč udari po ritnicah) je vzgojitelj oziroma vrtec

(ki po 147. členu OZ odgovarja za ravnanje delavca) nedvomno odgovoren subjektivno (krivdno) in

ne objektivno. Zakon namreč pravi, da se šteje, da je krivda podana, če jo je povzročitelj škodo

povzročil »namenoma ali iz malomarnosti« (135. člen OZ) in v zvezi s tem določa: »Kdor povzroči

drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde.« (prvi

odstavek 131. člena OZ) Vrtec se odškodninske odgovornosti najverjetneje ne bo razbremenil, saj

kakšnega drugega (zunanjega) vzroka poškodbe ne bo uspel dokazati.

V zvezi z objektivno odgovornostjo pa zakon pravi: »Za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere

izvira večja škodna nevarnost za okolico, se odgovarja ne glede na krivdo.« (drugi odstavek 131.

člena OZ) »Za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa

tisti, ki se z njo ukvarja.« (150. člen OZ)

Po pregledu sodne prakse v nadaljevanju na podlagi izpisov nekaterih primerov ugotavljam, da

oškodovanci v tožbah pogosto skušajo prepričati sodišče, da vrtec za povzročeno škodo odgovarja

objektivno. Pri tem navajajo, da je tek v vrtcu nevarna dejavnost, da je določeno igralo nevarna

stvar, da je zato, ker v vrtcu pogosto prihaja do poškodb, dejavnost vrtca pravzaprav nevarna

dejavnost, in podobno. Sodišče je glede omenjenega že večkrat odločilo.

6

V primeru, ko je otrok skočil z igrala (vlakec) višine enega metra in si zlomil roko, je zapisalo:

»Kot je pojasnilo že sodišče …, je pojem nevarne stvari pravni standard, ki ga sodišče

napolni s konkretno vsebino ob vsakem posameznem primeru. Stvar je nevarna, če zaradi

svojih lastnosti, položaja, načina in mesta uporabe pomeni nevarnost za nastanek škode. V

določenih okoliščinah lahko sicer stvar postane nevarna (v konkretnem primeru tožnik

zatrjuje, da je zaradi višine tožnika igralo te višine nevarno), vendar pa to narave

odgovornosti ne spreminja … Če je vzrok nepravilna uporaba, opustitev dolžnega nadzora

ali izredne okoliščine, nastala škoda v takšnih primerih ni realizacija tiste nevarnosti, zaradi

katere je bila uzakonjena objektivna odgovornost … Treba pa je ugotoviti, ali je takšna

povečana nevarnost sicer nenevarne stvari posledica nedopustnega ravnanja ali ne. Če je

posledica nedopustnega ravnanja, je podlaga odškodninske odgovornosti krivdna.« (VSL

sodba III Cp 2654/2014)

Ko je otrok padel s tobogana višine 1,70 metra, tla pa so bila iz betona, je sodišče zapisalo:

»Tobogan sam po sebi ni nevaren, če je narejen kot primerno igralo za otroke, toda

konkretni tobogan je bil nevaren zaradi svoje konstrukcije in podlage, na katero je bil

nameščen, saj je bil precej visok in ni imel zaščitne ograje ali lovilne mreže.« (Sklep II Ips

88/2003)

Čeprav je sodišče konkretni tobogan ocenilo za nevarno stvar, kar po 150. členu OZ pomeni, da

njen imetnik (torej vrtec) odgovarja objektivno, pa je sodišče v tem primeru odločilo, da objektivna

odškodninska odgovornost vrtca ni podana:

»... je pretrgana vzročna zveza med toboganom kot nevarno stvarjo in tožnikovo škodo, saj

tožnik igrala ni uporabljal v skladu z njegovim namenom, to je vzpenjanjem in spuščanjem

po toboganu. Prav vseeno je, ali je imel tobogan lovilno ograjo ali mrežo, ker je tožnik

padel z železne prečke, lahko pa bi se poškodoval tudi pri padcu na istem nivoju. Ker torej

škoda, ki jo je utrpel tožnik, ni neposredno povezana s toboganom kot nevarno stvarjo, je

tožena stranka … dokazala, da nevarni tobogan ni bil vzrok poškodbe. Zato sta sodišči

zmotno sodili, da je tožena stranka odgovorna na podlagi vzročnosti. Ker ni izkazana

objektivna odgovornost ...« (Sklep II Ips 88/2003)

7

V primeru, ko se je triletni otrok poškodoval pri teku iz umivalnice, kjer si je umival roke (spotaknil

se je ob lastne noge in se pri padcu udaril v rob omarice za igrače), je sodišče odločilo:

»... v konkretnem primeru podlage za morebitno objektivno odgovornost ni. Dejavnost

varstva in vzgoje ni nevarna dejavnost. Enako velja za gibanje otrok, tudi tek. Posebnih

okoliščin, ki bi morda izjemoma lahko nudile podlago za objektivno odgovornost, pa tožeča

stranka ni zatrjevala … Podlaga za morebitno odgovornost tožene stranke bi lahko bila le

krivdna.« (VSL sodba II Cp 3274/2012)

V zvezi s pustnim rajanjem v vrtcu, pri katerem je vzgojiteljica med mahanjem z rokami s prstom

oplazila deklico in jo poškodovala, je sodišče odločilo:

»Dejavnost varstva in vzgoje otrok ni nevarna dejavnost. V okviru te dejavnosti

organizirano pustno rajanje v vrtcu ni nevarno. Gre za igro, ki je zajeta v vzgojnovarstveni

program vrtca, ki je del zabave in ki je tudi povsem običajna. Vendar dejstvo, da je rajanje

običajna igra, še ne pomeni, da je iz take igre izključeno kakršnokoli tveganje. Vsako

gibanje v igri, zlasti če je igra kolektivna, je povezano z določenim tveganjem nastanka

škode. Vrtec takega običajnega tveganja ne more in tudi ne sme izključiti, ker bi bil pretiran

nadzor (ali celo prepoved) tudi tistih iger, ki nosijo minimalna tveganja, v nasprotju s cilji

vzgojnovarstvene dejavnosti. Med te cilje spada tudi vzgoja in skrb za razvoj otrokovih

gibalnih sposobnosti … Vse obrazloženo pomeni, da je pustno rajanje v vrtcu šteti za

običajno igro, ki je sicer lahko povezana z določenim tveganjem nastanka poškodbe, vendar

ne gre za tveganje v smislu nevarne dejavnosti, ki bi utemeljevala objektivno odškodninsko

odgovornost vrtca, temveč za tveganje v tem smislu, da ni izključeno nesrečno naključje. Do

poškodbe na enak način bi kljub skrbnosti staršev lahko prišlo tudi v domačem okolju.«

(Sodba II Ips 570/98)

V primeru, ko je deklica na dvorišču vrtca splezala na zračnik, ki se je nahajal na dvorišču vrtca, in

se pri padcu z njega poškodovala, je sodišče zapisalo:

»... sodišče sicer ne soglaša s stališčem …, da je podana objektivna odgovornost tožene

stranke. Res je, da meter visok zračnik v kombinaciji z betoniranim jaškom pod njim lahko

postane nevaren, če ga otroci v starosti do sedmih let brez navzočnosti odrasle osebe

8

uporabljajo za igralo in plezajo nanj. Vendar pa zračnik in betonirani jašek pod njim nista

nevarna sama po sebi, pač pa je nevarna njuna (nepravilna) uporaba. Za nevarno šteje

stvar, pri uporabi katere, kljub previdnosti, prihaja do nesreč, oziroma kjer je možnost

nastanka škode vnaprej vključena v njeno uporabo. Zračnik se praviloma ne uporablja kot

igralo, po njem se ne pleza, zato sam po sebi ne predstavlja nevarne stvari. Sodišče … je

zato od govornost tožene stranke pravilno presojalo ob upoštevanju določbe prvega

odstavka 170. člena Zakona o obligacijskih razmerjih … Tožena stranka odgovarja za

škodo, do katere pride pri izvrševanju njene dejavnosti, po principu krivdne

odgovornosti ...« (VSL sklep II Cp 1009/99)

Sodišče je odločalo tudi o teku otrok, starih med štiri in pet let, kot nevarni dejavnosti. Da tek otrok

v okviru organizirane igre ne predstavlja nevarne dejavnosti, za katero bi vrtec odgovarjal

objektivno, je sodišče obrazložilo na naslednji način:

»Pritožbeno sodišče sledi … razlogom sodišča prve stopnje, da ni podlage za objektivno

odgovornost tožene stranke. Dejavnost vrtca ni nevarna dejavnost. Prav tako nevarne

dejavnosti ne predstavlja tek, ki so ga izvajali otroci. Ob upoštevanju dejstva, da so otroci

tek, kakršnega so izvajali ob škodnem dogodku, že večkrat izvedli tudi pred tem, takšen tek

tudi po oceni pritožbenega sodišča predstavlja le igro, iz katere lahko izvira določeno, a

zgolj običajno tveganje za nastanek poškodb, zato ne gre za nevarno dejavnost v smislu

drugega odstavka 131. člena OZ. Podlaga morebitne odgovornosti tožene stranke v

obravnavanem primeru bi bila lahko le krivdna.« (VSL sodba II Cp 2367/2013)

3 PREDPISI

3.1 OBLIGACIJSKI ZAKONIK (OZ)

Osnovni predpis, ki ureja vprašanje odškodninske odgovornosti vrtca, je OZ, ki vsebuje glede

obravnavanega področja dve ključni pravili. V prvem odstavku 144. člena določa: »Za škodo, ki jo

drugemu povzroči mladoletnik medtem, ko je pod nadzorstvom skrbnika, šole ali druge ustanove,

odgovarjajo skrbnik, šola oziroma druga ustanova, razen če dokažejo, da so opravljali nadzorstvo z

dolžno skrbnostjo, ali da bi škoda nastala tudi pri skrbnem nadzorstvu.« V prvem odstavku 147.

člena pa določa: »Za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi,

9

odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena,

razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba.«

Zapisano krajše: vrtec odgovarja za škodo, ki jo drugemu povzroči otrok v času, ko je ta zaupan v

varstvo vrtcu, in za škodo, ki jo drugemu povzroči delavec vrtca pri delu ali v zvezi z delom. Pod

izrazom »drugemu« razumemo otroka, delavca vrtca, starša otroka ali koga tretjega, na primer

naključnega obiskovalca vrtca.

OZ v teh dveh členih izrecno določa tudi razloge, na podlagi katerih se vrtec odgovornosti

razbremeni. Vrtec se odgovornosti za škodo, ki jo drugemu povzroči otrok (144. člen), razbremeni,

če dokaže, da je v konkretnem primeru opravljal nadzorstvo nad otrokom z dolžno skrbnostjo ali da

bi škoda nastala tudi v primeru skrbnega nadzorstva nad otrokom. Odgovornosti za škodo, ki jo

drugemu povzroči delavec vrtca (147. člen), pa se razbremeni, če dokaže, da je delavec v danih

okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba.

Na kakšen način mora vrtec izvajati nadzorstvo nad otroki, da lahko njegovo ravnanje označimo kot

skrbno nadzorstvo? Kakšna skrbnost je dolžna skrbnost? Kako je delavec vrtca v posameznem

konkretnem primeru dolžan ravnati? Konkretnih pravil glede teh vprašanj veljavni predpisi s

področja odškodninske odgovornosti ne vsebujejo. Pojmom je treba dati vsebino v vsakem

konkretnem primeru, upoštevajoč področne predpise in spoznanja pedagogike.

3.2 PREDPISI, KI UREJAJO PREDŠOLSKO VZGOJO

Oba temeljna predpisa s področja predšolske vzgoje – Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in

izobraževanja (ZOFVI, 2007) ter Zakon o vrtcih (2005) – se z vprašanjem odškodninske

odgovornosti vrtca ukvarjata zgolj v manjšem obsegu. ZOFVI glede odškodninske odgovornosti

vrtca vsebuje dve pravili, in sicer v četrtem odstavku 34. člena, ko določa odškodninsko

odgovornost poslovodnega organa vrtca za resničnost podatkov in izjav, podanih v predlogu za vpis

vrtca v razvid pri ministrstvu, ter v prvem odstavku 82.a člena, ki javnim vzgojno-izobraževalnim

zavodom nalaga dolžnost skleniti ustrezno zavarovanje pred odgovornostjo za povzročeno škodo.

Zakon o vrtcih pa v petem odstavku 23. člena določa, da je vrtec odgovoren za škodo, ki jo

povzročijo strokovni delavci oziroma zunanji sodelavci pri varovanju otrok na domu, v skladu s

splošnimi pravili o odgovornosti. Ta so, kot že omenjeno, določena v OZ.

10

Ker omenjena zakona nimata pravil, s pomočjo katerih bi v konkretnem škodnem primeru lahko

presodili, ali je odškodninska odgovornost vrtca podana ali ne, jih v nalogi posebej natančno ne

obravnavam.

Ureditev predšolske vzgoje dopolnjujejo številni podzakonski akti, ki vsebujejo natančnejša pravila

glede posameznih vprašanj, povezanih z opravljanjem nalog vrtca, in natančneje predpisujejo

dolžnosti delavcev vrtca. Kršitev teh pravil se lahko odrazi tudi v nastanku škode.

Relevantni predpisi s področja predšolske vzgoje so zlasti:3

• Pravilnik o normativih za opravljanje dejavnosti predšolske vzgoje (2014), ki določa

normative, ki so podlaga za sistemizacijo delovnih mest, potrebnih za opravljanje dejavnosti

predšolske vzgoje, ter normative za oblikovanje oddelkov in spremstvo otrok;

• Pravilnik o izobrazbi vzgojiteljev predšolskih otrok in drugih strokovnih delavcev v

programih za predšolske otroke in v prilagojenih programih za predšolske otroke s

posebnimi potrebami (2012), ki določa izobrazbo, ki jo morajo imeti vzgojitelji predšolskih

otrok, pomočniki vzgojiteljev predšolskih otrok, svetovalni delavci in drugi strokovni delavci v

programih za predšolske otroke in v prilagojenih programih za predšolske otroke s posebnimi

potrebami;

• Pravilnik o publikaciji vrtca (1996), ki določa vsebino, ki jo mora vsebovati publikacija, s

katero vrtec predstavi značilnosti programov, ki jih izvaja, in svojo organizacijo;

• Pravilnik o vzgojno-varstvenih družinah (1996), ki določa pogoje za organiziranje vzgoje in

varstva otrok v vzgojno-varstveni družini, ki jo organizira vrtec ali zasebni vzgojitelj, ter

medsebojno pogodbeno razmerje med nosilcem izvajanja programa za predšolske otroke v

vzgojno-varstveni družini in vrtcem;

• Pravilnik o pogojih za občasno varovanje otrok na domu (1997), ki določa pogoje, ki veljajo

za občasno varovanje otrok na domu, ki ga organizira vrtec;

• Pravilnik o dokumentaciji v vrtcih (2012), ki določa dokumentacijo, ki se vodi oziroma izdaja

za program za predšolske otroke ter za prilagojeni program za predšolske otroke;

• Pravilnik o normativih in minimalnih tehni čnih pogojih za prostor in opremo vrtca (2000);

• Pravilnik o metodologiji za oblikovanje cen programov v vrtcih, ki izvajajo javno službo

(2003), ki določa metodologijo, po kateri se določajo splošni elementi za oblikovanje

cen programov iz prvega odstavka 14. člena Zakona o vrtcih, v vrtcih, ki izvajajo javno službo;

3 www.mizs.gov.si/si/zakonodaja_in_dokumenti/veljavni_predpisi_s_podrocja_izobrazevanja/predsolska_vzgoja

11

• Pravilnik o zbiranju in varstvu osebnih podatkov na področju predšolske vzgoje (2004), ki

določa podrobnejša navodila o načinu zbiranja osebnih podatkov, ki jih vsebujejo zbirke iz 24.

in 43. člena Zakona o vrtcih z namenom, da se preprečijo nezakoniti in neupravičeni posegi v

zasebnost posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki; določa tudi vzpostavitev in

vodenje ter vzdrževanje evidenc, posredovanje osebnih podatkov o otrocih in njihovih starših,

določanje delavcev, pooblaščenih za obdelavo osebnih podatkov, uničenje osebnih podatkov in

pravice staršev v zvezi z zbirkami osebnih podatkov;

• Pravilnik o plač ilih staršev za programe v vrtcih (2006), ki ureja postopek za uveljavljanje

znižanega plačila staršev za programe predšolske vzgoje v vrtcih, ki izvajajo javno službo,

lestvico plačilnih razredov ter določa dohodke in premoženje, ki se upoštevajo za določitev

plačila, kot tudi način njihovega izkazovanja in ugotavljanja; ureja tudi uveljavljanje oprostitve

plačila za drugega in nadaljnje otroke iz iste družine, ki so hkrati vključeni v vrtec, ter

sofinanciranje plačil staršev iz državnega proračuna;

• Pravilnik o zagotavljanju sredstev iz državnega proračuna vrtcem za namen

sofinanciranja plačil staršev (2008), ki določa postopek in način zagotavljanja sredstev iz

državnega proračuna javnim in zasebnim vrtcem za namen sofinanciranja plačil staršem, ki

imajo v vrtec hkrati vključenega več kot enega otroka in so oproščeni plačila za mlajšega

otroka, ter za sofinanciranje plačil staršev za otroka, ki je dopolnil starost treh let, v višini

50 % plačila, ki je staršem v skladu z zakonom in pravilnikom, ki ureja plačila staršev, določeno

kot plačilo za vrtec;

• Pravilnik o posredovanju podatkov o stanju kapacitet v vrtcih na spletno stran

Ministrstva za šolstvo in šport (2010), ki določa način in obliko posredovanja podatkov o

stanju kapacitet v vrtcih, ki so jih javni in zasebni vrtci dolžni sporočati Ministrstvu za šolstvo

in šport z namenom, da se vzpostavi javno dostopna evidenca, ki omogoča uporabnikom

vpogled v stanje kapacitet v vrtcih na celotnem območju države z enega mesta;

• Odredba o pogojih za ustanavljanje javnih vrtcev (1999), ki določa kriterije za ustanavljanje

vrtcev kot javnih zavodov, vrtcev kot organizacijskih enot in vrtcev kot enote vrtca ter postopek

za spremembo njihovega statusa;

• Uredba o merilih za oblikovanje javne mreže vrtcev (1999), ki določa merila za oblikovanje

javne mreže vrtcev, ki jo sestavljajo javni vrtci in zasebni vrtci s koncesijo, oddelki predšolske

vzgoje v zavodih za vzgojo in izobraževanje otrok s posebnimi potrebami ter oddelki vrtcev v

bolnišnicah, katerih dejavnost je namenjena območju države.

12

Z vidika odškodninske odgovornosti vrtca je bistven predvsem Pravilnik o normativih in

minimalnih tehničnih pogojih za prostor in opremo vrtca, ki predvideva vrsto ukrepov, ki jih mora

vrtec zagotoviti z namenom varstva predvsem gojencev, pa tudi njihovih staršev in ne nazadnje

samih zaposlenih. Pravilnik med drugim v 8. členu natančno predvideva način vzdrževanja igral in

igrišča, v 11. členu določa, kakšna mora biti ograja igrišča, v 23. členu predpisuje tehnične lastnosti

ograje na terasi, v 34. členu predpisuje način opreme igralnice (zaobljeni robovi pohištva) in

podobno.

4 ODGOVORNOST VRTCA ZA ŠKODO, KI JO DRUGEMU POVZROČ I

OTROK (144. ČLEN OZ)

Ob razmišljanju o odgovornosti vrtca za škodo, ki jo drugemu povzroči otrok v času, ko je zaupan v

varstvo vrtcu, ne moremo mimo vprašanja odškodninske odgovornosti otroka samega. Ali za škodo,

ki jo povzroči otrok, odgovarja otrok sam, in če ne, zakaj ne, ter kdo v tem primeru odgovarja

namesto otroka?

4.1 ODGOVORNOST OTROKA

Pravilo glede odgovornosti otroka za škodo, ki jo drugemu povzroči otrok sam, je zapisano v 137.

členu OZ. Zakon razlikuje med tremi starostnimi skupinami mladoletnikov in nanje veže oziroma

jim pripisuje različno strogo stopnjo odgovornosti za škodo:

• mladoletnik do dopolnjenega sedmega leta nikoli ne odgovarja za škodo, ki jo povzroči,

• mladoletnik od dopolnjenega sedmega do dopolnjenega štirinajstega leta ne odgovarja za škodo,

razen če se dokaže, da je bil pri povzročitvi škode zmožen razsojati,

• mladoletnik z dopolnjenimi štirinajstimi leti odgovarja po splošnih pravilih o odgovornosti za

škodo.

Vprašanje odgovornosti za škodo, ki jo povzroči otrok v času, ko je zaupan vrtcu, se nanaša le na

prvo starostno skupino otrok4 (do dopolnjenega sedmega leta starosti), zato v nadaljevanju 4 15. člen Zakona o vrtcih določa, da predšolska vzgoja v vrtcih poteka v dveh starostnih obdobjih – prvem obdobju

(otroci v starosti od enega do treh let) in drugem obdobju (otroci v starosti od treh let do vstopa v šolo). 45. člen

Zakona o osnovni šoli (Uradni list RS, št. 81/06 – uradno prečiščeno besedilo, 102/07, 107/10, 87/11, 40/12 – ZUJF

13

obravnavam le tista zakonska pravila, ki se nanašajo na to starostno skupino.

4.2 ODGOVORNOST STARŠEV OTROKA

Kot je že bilo zapisano, otrok do dopolnjenega sedmega leta starosti ne odgovarja za škodo, ki jo

povzroči. »Starši odgovarjajo za škodo, ki jo povzroči drugemu njihov otrok do dopolnjenega

sedmega leta, ne glede na svojo krivdo.« (prvi odstavek 142. člena OZ)

»Strogost pravne ureditve glede odgovornosti staršev je razumljiva, saj gre za otroka, ki glede na

starost – in s tem povezan njegov motorični, intelektualni in čustveni razvoj – potrebuje več nadzora

kot starejši otroci.« (Jadek Pensa, 2003, str. 825)

Starši pa ne odgovarjajo za škodo v primeru, ki ga OZ izrecno določa. »Starši ne odgovarjajo, če je

škoda nastala medtem, ko je bil otrok zaupan drugemu, in če je ta zanjo odgovoren.« (3. odstavek

142. člena OZ). Navedeno nas pripelje do vprašanja tako imenovane odgovornosti za drugega,

natančneje do vprašanja odgovornosti drugih (v našem konkretnem primeru – vrtca) za

mladoletnika, ki je urejeno v 144. členu OZ.

4.3 ODGOVORNOST VRTCA

OZ v prvem odstavku 144. člena določa: »Za škodo, ki jo drugemu povzroči mladoletnik medtem,

ko je pod nadzorstvom skrbnika, šole ali druge ustanove, odgovarjajo skrbnik, šola oziroma druga

ustanova, razen če dokažejo, da so opravljali nadzorstvo z dolžno skrbnostjo, ali da bi škoda nastala

tudi pri skrbnem nadzorstvu.«

»Dolžnost nadzorovanja je v tem času dejansko prešla na drugega. Podlaga prenosu te dolžnosti ni

zakon, niti odločba niti trajno pogodbeno razmerje, temveč dejstvo, da je za dejavnost otrok, red in

disciplino v času, ko so otroci v vrtcu, (krivdno) odgovorna ta organizacija sama. « (Jadek Pensa,

2003, str. 829)

in 63/13) določa, da morajo starši v prvi razred osnovne šole vpisati otroke, ki bodo v koledarskem letu, v katerem

bodo začeli obiskovati šolo, dopolnili starost šest let. Izjema od tega pravila je določena v drugem odstavku 45.

člena, in sicer se lahko začetek šolanja na predlog staršev, zdravstvene službe oziroma na podlagi odločbe o

usmeritvi odloži za eno leto, če se ugotovi, da otrok ni pripravljen za vstop v šolo.

14

4.4 RAZBREMENITEV ODGOVORNOSTI VRTCA (144. ČLEN OZ)

Vrtec, pod nadzorstvom katerega je bil otrok v času, ko je drugemu povzročil škodo, se bo svoje

odgovornosti za škodo razbremenil, če bo dokazal, da je opravljal »nadzorstvo z dolžno skrbnostjo

ali da bi škoda nastala tudi pri skrbnem nadzorstvu« (prvi odstavek 144. člena OZ).

Ustanova, konkretno vrtec, pod nadzorstvom katerega je bil otrok, ki je drugemu povzročil škodo,

se bo razbremenila svoje odgovornosti, če bo dokazala, da je opravila »vse, kar je bila zavezana

storiti. Z drugimi besedami, svoje odgovornosti se bo razbremenila, če bo dokazala, da pri

izvrševanju svoje dolžnosti ni ničesar opustila. Poleg tega bo lahko dokazovala, da … povzročitve

škode ne bi preprečilo niti skrbno opravljanje dolžnosti. V drugem primeru bo šlo za izpodbijanje

domneve o vzročni zvezi med kakršnokoli opustitvijo nadzorstva in povzročitvijo škode.« (Jadek

Pensa, 2003, str. 830)

4.4.1 NADZORSTVENA DOLŽNOST VRTCA

Na kakšen način je vrtec dolžan izvajati nadzorstvo nad otroki? Kako skrbno je dolžan vrtec pri tem

ravnati? Katere so tiste dejavnosti, pri katerih mora vrtec zagotoviti skrbnejši nadzor kot sicer? Kje

je meja med skrbnim in pretiranim nadzorom? Kakšno je torej »pravilno« ravnanje vrtca?

Konkretnih pravil glede teh vprašanj ni niti v predpisih s področja odškodninske odgovornosti (OZ)

niti v predpisih s področja predšolske vzgoje. Se pa »predvsem skozi sodno prakso oblikujejo

določeni standardi« (Kraljič, 2013, str. 8).

Ko se v konkretnem primeru sprašujemo o pravilnosti ravnanja vrtca, torej o tem, ali je vrtec

opravljal nadzorstvo tako skrbno, kot je bil to dolžan opravljati, se največkrat sprašujemo o

pravilnosti ravnanja vzgojitelja in pomočnika vzgojitelja pri izvajanju njunih delovnih obveznosti.

Te so opredeljene v 41. členu Zakona o vrtcih. Delovna obveznost vzgojitelja je določena v prvem

odstavku tega člena in obsega pripravo na vzgojno delo, načrtovanje in izvajanje vzgojnega dela,

delo s starši ter sodelovanje pri organizaciji življenja in dela v vrtcu. Delovna obveznost pomočnika

vzgojitelja pa je določena v drugem odstavku tega člena in obsega sodelovanje z vzgojiteljem pri

načrtovanju, izvajanju in pripravi vzgojnega dela v oddelku ter opravljanje drugih nalog, povezanih

z dejavnostjo vrtca. Zakon govori (le) o vzgojnem delu in nadzorstva nad otroki samega po sebi

izrecno sicer res ne opredeljuje kot njuno delovno obveznost, kar pa seveda še ne pomeni, da

15

vzgojitelj in njegov pomočnik nadzorstva nista dolžna izvajati. Vzgojitelj in njegov pomočnik sta v

času, ko je otrok zaupan v varstvo vrtcu, dolžna zanj celovito skrbeti. Že ena izmed temeljnih nalog

vrtca je tudi »pomoč staršem pri celoviti skrbi za otroke« (2. člen Zakona o vrtcih), kar poleg

vzgoje otroka zajema tudi njegovo varstvo, ki pa se izvaja z ustreznim nadzorstvom nad njim.

Na kakšen način in kako intenzivno sta vzgojitelj in njegov pomočnik v posameznih konkretnih

primerih dolžna izvajati nadzorstvo nad otroki, je vprašanje, v zvezi s katerim je sodna praksa že

sprejela nekaj odločitev. Predstavljam jih v nadaljevanju.

Sodišče je odločilo, da je vrtec odgovoren za škodo (zlom komolca), ki jo je takrat štiriletni otrok

utrpel v vrtcu pri tem, ko ga je med igro z igrala porinil drug otrok iz skupine:

»V konkretnem primeru je bilo … ugotovljeno, da je mladoletna … padla z 80 cm visokega

podesta ABI igrala zato, ker jo je z njega porinil drug otrok iz skupine ... Dogodek se je

pripetil hipoma. Toda zadnje navedena ugotovitev ne more biti podlaga za dejansko in

pravno sklepanje, … češ da varuška dogodka, prav zato ker se je pripetil hipoma, v

nobenem primeru ne bi mogla preprečiti, saj padajočega otroka ne bi mogla pravočasno

prijeti ob še tako skrbnem nadzorstvu, ki ga je opravljala na ta način, da je stala ob

najnevarnejšem delu igrala ter nadzirala gibanje in igro otrok ter preprečevala njihovo

medsebojno prerivanje. Tudi pod pogojem, da vse navedeno drži, razlogov za ekskulpacijo iz

prvega odstavka 167. člena ZOR ni. Ni namreč mogoče mimo nadaljnje dejanske ugotovitve,

da bi se bilo mogoče tožničinemu padcu izogniti tako, da bi bilo poskrbljeno, da bi otroci na

igralo stopali posamično oziroma se po njem gibali v dovolj velikih medsebojnih razdaljah,

da bi bila izključena možnost, da katerikoli otrok drugega otroka porine z igrala. Za to pa v

konkretnem primeru ni bilo poskrbljeno. Ugotovljeno je bilo, da je bilo na igralu hkrati več

otrok, saj so se nanj vzpenjali drug za drugim. Prav ta opustitev je temeljni razlog za

(krivdno) odgovornost tožene stranke; če bi bilo poskrbljeno za posamično uporabo igrala

oziroma za dovolj veliko medsebojno razdaljo med otroci na njem, se škodni dogodek, do

katerega je prišlo tako, da je otrok iz skupine tožnico porinil z igrala, ne bi pripetil; pri tem

sploh ni bistveno, ali so se otroci na igralu prerivali že pred dogodkom ali je bil tožničin

padec posledica enkratnega ravnanja. Ne drži niti … trditev, da je mogoče škodo pripisati

izključno (nesrečnemu) slučaju. Takšna trditev je sicer razumljiva, saj je slučaj dogodek, ki

ga povzročitelju škode ni mogoče pripisati v krivdo; za slučajne škode velja načelo, da

slučaj škoduje tistemu, komur se je primeril … Slučaj je takšen dogodek, ki bi ga, če bi ga

16

predvideli, lahko preprečili (z razliko od višje sile, ki je dogodek, ki ga ne bi mogli preprečiti

niti, če bi ga predvideli). Trditev o tem, da bi bil dogodek nepredvidljiv, ni bilo in tudi

logično sklepanje takšnega zaključka ne ponudi.« (Sodba II Ips, 224/2006)

Da je vrtec odškodninsko odgovoren, je sodišče odločilo tudi v primeru, ko je otrok z leseno

paličico pri risanju po pesku poškodoval oko takrat štiriletnega oškodovanca:

»Dne … je na dvorišču tožene stranke deklica z leseno paličico … pri risanju po pesku

poškodovala oko takrat 4-letne … tožnice. Pri tem je utrpela presečno rano desnega očesa s

poškodbo šarenice in očesne leče. Tistega dne je bilo v skupini dvajset otrok, ki sta jih

nadzorovali vzgojiteljica in varuhinja. Slednja je videla, s čim se deklici igrata, dopustila

igro, a se je kljub temu odmaknila od njiju za 3–4 m in ju ni neprestano opazovala. Sodišče

… je napravilo … zaključek, da toženec v skladu s prvim odstavkom 167. člena Zakona o

obligacijskih razmerjih … odgovarja za škodo, ki jo je povzročila njegova varovanka, saj

mu ni uspelo dokazati, da je opravljal skrben nadzor ali da bi škoda nastala tudi pri

skrbnem nadzorstvu. Varuhinja … je opustila dolžno skrbnost, ker se je oddaljila od

deklic za 3–4 m, čeprav je pred tem videla, da deklici rišeta po pesku z zašiljeno paličico.

Revizijske navedbe, da je to storila, da bi se posvetila ostalim osmim otrokom v njeni

skupini, vrtca ne razbremenijo odškodninske odgovornosti ... Glede na ugotovitev …, da je

bilo zagotovljeno varstvo z ustreznim številom varuhinj in vzgojiteljic, je … na varuhinji, da

bi organizirala varstvo tako, da bi imela pregled nad vsemi otroki, na primer z organizirano

igro, v katero bi pritegnila vse otroke ali jih zbrala na nekem manjšem prostoru, ki bi ga

lahko zaobjela s pogledom. Nenazadnje bi lahko prosila svojo sodelavko, da za trenutek

popazi na deklico. Zaključek je lahko samo takšen, da nadzora s strani varuhinje ni bilo. S

tem, ko je varuhinja preverila paličici oziroma igro, je res izvajala nadzor, vendar ga od tu

naprej ne bi smela opustiti, ampak ga še povečati. Narava igre in nizka starost deklic je

namreč od nje zahtevala večjo stopnjo skrbnosti. Le-tej bi zadostila, če bi deklicama odvzela

paličici ali če bi risanje po pesku nepretrgoma nadzorovala. Če ne drugega, bi lahko v

drugem primeru koordinirala potek igre, če bi ta postala preveč dinamična oziroma če bi

deklici postali preveč živahni ... Pritrditi je revizijskim navedbam, da je treba otroku pustiti

neko svobodo, da se razvija oziroma postane samostojnejši, vendar je treba meje dane

svobode prilagoditi okoliščinam konkretnega primera, kot so na primer starost otrok, vrsta

igre, površina, na kateri se otroci igrajo itd.« (Sodba II Ips 882/2008)

17

O odškodninski odgovornosti vrtca je sodišče odločalo tudi v primeru, ko je gojenka vrtca utrpela

poškodbo med organizirano igro. Ugotovilo je, da je dekličina poškodba posledica nesrečnega

naključja, zaradi česar vrtec za škodo ne odgovarja:

»Tožnica je bila v vzgoji in varstvu vrtca. Bila je v skupini deklic, ki so čepe pobirale listje.

Na pobudo vzgojiteljic je druga skupina otrok (sovarovancev) stekla proti vzgojiteljici in

njeni pomočnici, cilj te igre pa je bil, da se otroci ustavijo na določenem mestu. Mesto, kjer

sta stali vzgojiteljici in kjer bi se morali otroci, ki so stekli, ustaviti, je bilo približno meter

stran od tožnice in drugih deklic, ki so nabirale listje. Enemu od otrok (dečku), ki so stekli,

se pred vzgojiteljicama ni uspelo ustaviti, ujel se je za ramena tožnice, jo podrl na tla in

poškodoval … Očitki, da vzgojiteljici v obravnavanem primeru nista ravnali s potrebno

skrbnostjo, so neutemeljeni. Navodila, dana s strani vzgojiteljice, so bila … ustrezna in

popolnoma običajna. Dolžnost vzgojiteljice v vrtcu je, da otroke nadzoruje in usmerja, pri

tem pa je popolnoma nerealno pričakovati, da bo nadzor izvajala tako, da se nobenemu od

otrok ne more nič zgoditi. Absolutna izključitev možnosti za poškodbe bi bila mogoča le z

nesprejemljivo prepovedjo igre in drugih dejavnosti, namenjenih razvoju gibalnih in drugih

sposobnosti otrok, kar je nasprotju s temeljnim poslanstvom vrtca kot izobraževalne

ustanove ... Vzgojiteljica ni mogla pričakovati, da se deček ne bo mogel ustaviti.

Neutemeljena in neživljenjska je ... zahteva, da bi vzgojiteljica to morala pričakovati in zato

predhodno umakniti otroke, ki so čepeli na tleh v bližini točke, kjer naj bi se otroci zbrali,

saj naj se otroci starosti 4–5 let ne bi bili sposobni pravočasno ustaviti ... Vzgojiteljica v

vrtcu mora dolžni nadzor izvajati tako, da je vzpostavljeno ravnotežje med varnostjo otrok

in določeno mero njihove samostojnosti, ki zagotavlja otrokov razvoj ... Tudi ob ustreznem

nadzoru med otroki prihaja do poškodb, ki pa so vendarle izjeme in ne pravilo ter pomenijo

nesrečno naključje. Zgolj zato, ker starši otroka zaupajo otroka v vzgojo in varstvo drugi

osebi ali ustanovi (vrtcu, šoli), ta oseba ali ustanova v vsakem primeru še ni odgovorna za

škodo, ki se pripeti otroku. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku …, da je tožničin padec

posledica nesrečnega naključja, za katerega tožena stranka ne odgovarja.« (VSL sodba II

Cp 2367/2013)

18

5 ODGOVORNOST VRTCA ZA ŠKODO, KI JO OTROKU POVZROČ I

DELAVEC VRTCA (147. ČLEN OZ)

144. člen OZ se uporablja za presojo odškodninske odgovornosti vrtca (le) v primerih, ko je

neposredni povzročitelj škode otrok (varovanec vrtca). Gre za primere, ko otrok drugega poškoduje

tako, da ga na primer porine z igrala, udari s predmetom, nanj skoči, ga brcne, ugrizne in podobno.

To skupino odškodninskih primerov obravnavam v prejšnjem poglavju, ločiti pa jo je treba od druge

skupine primerov, katerim je skupno, da škoda ne nastane zaradi ravnanja drugega otroka, temveč

do škode pride v zvezi z dejavnostjo vrtca.

Po eni strani gre za primere, ko otrok poškoduje samega sebe – med tekom se zaleti v zid, med

skokom z igrala mu spodrsne in pade na tla, med ustvarjanjem se ureže s škarjami, med spanjem

pade z ležalnika, med kosilom se polije z vročo juho, med sprehodom se izmuzne nadzoru in utopi

v bližnji reki ipd. Po drugi strani pa gre pri 147. členu OZ tudi za primere, ko škodo otroku povzroči

neposredno delavec vrtca. Delavec škodo povzroči, če na primer otroka psihično ali fizično

maltretira, ga nedopustno telesno kaznuje in podobno ali če opusti dolžnost nekaj storiti in torej

nečesa ne izvede (na primer pred igro ne pregleda ustreznosti igrala, neustrezno organizira športno

dejavnost in podobno).

V vseh teh primerih se odškodninska odgovornost vrtca ne presoja po 144., temveč po 147. členu

OZ, ki v prvem odstavku določa, da za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom

tretji osebi, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda

povzročena. V teh primerih namesto delavca odgovarja delodajalec.

5.1 DELAVEC VRTCA

OZ v prvem odstavku 147. člena določa, da za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z

delom tretji osebi, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila

škoda povzročena.

Osebe, ki jih štejemo kot delavce vrtca in za ravnanje katerih vrtec glede na določilo 147. člena OZ

odškodninsko odgovarja, so določene v prvem odstavku 40. člena Zakona o vrtcih. Po tem členu

19

vzgojno dejavnost v javnem vrtcu opravljajo vzgojitelj, pomočnik vzgojitelja, svetovalni delavec,

organizator zdravstveno-higienskega režima, organizator prehrane in drugi. Delavce vrtca

opredeljuje tudi Pravilnik o normativih za opravljanje dejavnosti predšolske vzgoje. Ta poleg

navedenih določa še ravnatelja (3. člen), pomočnika ravnatelja samostojnega vrtca (4. člen), vodjo

enote vrtca (8. člen), vzgojitelja za dodatno strokovno pomoč (11. člen), delavca v kuhinji (16.

člen), delavca v pralnici (17. člen), čistilca (18. člen) ter hišnika/vzdrževalca, kurjača, šoferja (19.

člen) in druge.

Pojem delavca dopolnjuje sodna praksa, po kateri za odgovornost vrtca ni pogoj, da ima delavec, ki

povzroči škodo, z vrtcem sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Tudi ni odločilno, ali je bil pritegnjen k

delu trajno ali samo za določeno delo, brezplačno ali za plačilo. Pomembno je, da je končni rezultat

v delodajalčevem in ne v delavčevem interesu (Novak, 2004).

5.2 RAZBREMENITEV ODGOVORNOSTI VRTCA (147. ČLEN OZ)

Vrtec, ki se želi razbremeniti odgovornosti za škodo, ki jo je drugemu povzročil njegov delavec pri

delu ali v zvezi z delom, bo moral dokazati, da je delavec v danih okoliščinah ravnal »tako, kot je

bilo treba« (prvi odstavek 147. člena OZ).

Vrtec se bo odškodninske odgovornosti razbremenil, če bo dokazal, »da je bilo ravnanje delavca v

skladu s skrbnostjo, ki jo terja opravljanje določenih nalog, zaupanih delavcu« (Jadek Pensa, 2003,

str. 839).

Sodišče je v enem izmed primerov (takrat pet let star gojenec vrtca se je poškodoval med tekom po

tlakovani potki dvorišča vrtca, pri čemer je bila podlaga stabilna, med tekom pa ga tudi nihče ni

oviral ali lovil) odločilo in v sodbi zapisalo:

»Gre torej za odgovornost za svojega delavca, ki je subjektivne narave. Merilo, ali je

ravnanje delavca pravilno, ustrezno oziroma tako kot je treba, se presoja po stopnji

skrbnosti, po kateri je pravna oseba dolžna opravljati svoje posle. Škodno dejanje je

zakrivljeno, če se ne opravi s tisto skrbnostjo, ki se zahteva od pravne osebe, v tem primeru

vzgojno-varstvenega zavoda … Vzgojno-varstvena organizacija ni odgovorna za škodo

tožnika, ker ni zanemarila dolžnosti varovanja otrok oziroma ker je bilo to nadzorstvo tako

kot je bilo treba. Pri presoji so bile upoštevane vse okolnosti primera ter tudi ocenjene v

20

smislu nalog stroke. Otroku tožnikove starosti je namreč bilo potrebno urediti tako varstvo,

ki odgovarja njegovi starosti, kakor tudi mu omogočiti določen razvoj gibalnih spretnosti,

kar je seveda povezano z določenim tveganjem, pri katerem pa niso izključena nesrečna

naključja. Škoda takšnega značaja torej lahko nastane tudi pri še tako skrbnem varstvu ...

Šlo je torej za normalen tek in otrok je padel po naključju.« (VSK sodba in sklep I Cp

224/2006)

Da je bilo ravnanje delavca tako, kot je bilo treba, in da zato odškodninska odgovornost vrtca ni

podana, je sodišče odločilo v primeru, ko je vzgojiteljica poškodovala otroka med plesom:

»Dne … je ... organiziral v vrtcu pustno rajanje, ki so se ga udeležili otroci, vzgojiteljice,

varuhinja in nekateri starši. Rajali so prosto, v krogu in v koloni. Mladoletna tožnica se je v

času prostega rajanja želela igri priključiti, stekla je proti vzgojiteljici, ki je ob rajanju

zamahovala z rokami (ploskala). Ob tem se je … zaletela v vzgojiteljičino roko, tako da jo je

le-ta s prstom – nohtom popraskala po licu. Do poškodbe je prišlo zaradi otrokovega

nenadnega premika. Vzgojiteljica je imela kratke nohte ... Pravilni so … razlogi sodišča …,

da je za obravnavani škodni dogodek potrebno uporabiti določbo prvega odstavka 170.

člena Zakona o obligacijskih razmerjih …, po kateri za škodo, ki jo povzroči delavec pri

delu, odgovarja delovna organizacija, v kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda

povzročena, razen če ne dokaže, da je v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba. Gre

za odgovornost za svojega delavca, ki je subjektivne, ne pa objektivne narave. Da se

razbremeni odškodninske odgovornosti, mora delovna organizacija dokazati, da je njen

delavec ravnal tako, kot je bilo treba oziroma kot bi ravnala delovna organizacija kot oseba,

ki se ukvarja z določeno dejavnostjo. Revizija delavki … očita premajhno skrbnost zaradi

predolgih nohtov in premajhne pazljivosti pri zamahovanju z rokami ... Očitek ni utemeljen,

ker zahteva od vzgojiteljice pri mahanju z rokami med rajanjem "maksimalno skrbne, pa

kljub temu še sproščene gibe". Vzgojiteljica je morala otrokom prikazati, kako bodo prosto

rajali, in se nato skupaj z njimi (in starši) igrati. Revizija podrobneje ne opredeli, kakšni naj

bi bili zahtevani gibi vzgojiteljice. Če jih je razumeti v smislu preprečitve, da bi se otrok, ki

nenadoma priteče, zadel v roko, taka zahteva dejansko pomeni prepoved igranja

vzgojiteljice z otroki in je zato neutemeljena. Povedano je že bilo, da je pretiran nadzor ali

celo prepoved iger, ki nosijo minimalna tveganja, v nasprotju z vzgojno varstvenimi cilji,

med katerimi je tudi razvoj gibalnih sposobnosti otrok. Zato vzgojiteljici ni mogoče očitati,

da bi glede na konkretne ugotovljene okoliščine ne ravnala tako skrbno, kot bi morala ona

21

sama oziroma kot bi moral vrtec kot profesionalna organizacija, ki se ukvarja z varstvom in

vzgojo otrok.« (Sodba II Ips 570/98)

Da vrtcu ni mogoče očitati nobene nepravilnosti ali opustitve, je sodišče odločilo v primeru, ko si je

gojenka vrtca na koloniji na morju poškodovala ključnico. Sodišče je zapisalo:

»Sodišče … je pri odločanju izhajalo iz ugotovitev …, da je 6 let stara mladoletna tožnica

stekla čez 20 cm visoko klop in zatem pri doskoku padla ter si pri tem poškodovala

ključnico, da se je to zgodilo … koloniji na morju v …, ko je bila deklica, skupaj z

vzgojiteljico, v skupini 12 otrok, iz katere se je nenadoma odstranila. … Po določilu 170.

člena ZOR je za škodo, ki jo povzroči delavec tretji osebi pri delu ali v zvezi z njim (kar terja

oceno delavčevega ne - ravnanja v okviru poslovnega predmeta tožene stranke), odgovorna

delovna organizacija, v kateri je delavec tedaj delal, ko je bila škoda povzročena, razen, če

dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako kot je treba. Merilo, ali je ravnanje

delavca pravilno, ustrezno oz. tako kot je treba, se presoja po stopnji skrbnosti, po kateri je

delovna organizacija dolžna opravljati posel. Škodno dejanje pa je zakrivljeno, če se ne

opravi s tisto skrbnostjo, ki se zahteva od delovne organizacije, v tem primeru

vzgojnovarstvenega zavoda. Revizijsko sodišče se pridružuje pravni presoji sodišča …, da

… tožena stranka ni odgovorna za škodo tožnic, ker ni zanemarila dolžnosti nadzora otrok

oz. ker je bilo to nadzorstvo tako kot je bilo treba. Pri presoji so bile upoštevane vse

okolnosti primera, te pa ocenjevane tudi v luči splošno znanih spoznanj pedagogike in

drugih strok, ki zadevajo varstvo in vzgojo otrok in po katerih je treba nuditi predšolskemu

otroku tako varstvo, ki omogoča njegovi starosti ustrezno pobudo, razvoj gibalnih

spretnosti, socialno prilagodljivost in podobno. Vse to pa je povezano v vsaki ustrezno

organizirani sredini (kakor tudi pri skrbnem varstvu doma) z določenim tveganjem, ki je v

tem smislu, da niso izključena nesrečna naključja. Škoda takega značaja pa lahko nastane

tudi pri še tako skrbnem varstvu. Okolnosti, na katere revizija posebej opozarja v zvezi s

počutjem mladoletne tožnice na počitnicah, ločeni od staršev in podobno, so bile v celoti in

pravilno presojene … Ugotovljeno dejansko stanje utemeljuje tudi po presoji revizijskega

sodišča zaključek, da … toženi stranki, v zvezi z varstvom mladoletne prve tožnice, ni

mogoče očitati nobene nepravilnosti ali opustitve. Zato ni podana odškodninska

odgovornost druge tožene stranke za škodni dogodek in iztoževano škodo, v posledici tega

pa tudi ne odškodninska odgovornost prve tožene stranke, pri kateri je imela druga tožena

stranka zavarovano svojo odškodninsko odgovornost.« (Sodba II Ips 342/94)

22

Da odškodninska odgovornost vrtca po 147. členu OZ prav tako ni podana, je sodišče odločilo tudi

v primeru, ko si je otrok zlomil komolec pri padcu z igrala. Sodišče je zapisalo:

»Do … dogodka je prišlo … v vrtcu, ko se je tožnik ponesrečil pri padcu z otroškega igrala

… Tožnik je bil star med pet in šest let. Posamezni deli lesenega vlakca, na katerem se je

igral tožnik, merijo 30 cm, medtem ko je najvišji del … vlakca ('lokomotiva'), s katerega je

skočil … visok 60 cm. Ob škodnem dogodku je bila … prisotna vzgojiteljica … in šest

predšolskih otrok. Tožnik je bil na igralu, ostali otroci iz skupine pa so se igrali štiri do pet

metrov stran. Vzgojiteljica je bila pri omenjeni skupini otrok, kjer je mirila prepir. Ko se je

vračala proti tožniku, je videla, da namerava skočiti z igrala, in ga opozorila naj počaka in

ne skače sam. Vendar ni mogla več ukrepati, ko je tožnik skočil, pri tem pa ga je zaneslo.«

Po oceni sodišča je vzgojiteljica v konkretnih okoliščinah ravnala tako, kot je bilo treba:

»Sodišče … je pri presoji, ali je vzgojiteljica ravnala tako kot je treba, upoštevalo tudi

splošna spoznanja pedagogike in drugih strok, ki zadevajo varstvo in vzgojo otrok in po

katerih je treba predšolskemu otroku omogočiti tako varstvo, ki omogoča njegovi starosti

ustrezno pobudo, razvoj gibalnih spretnosti, socialno prilagodljivost in podobno ... Pri tem

je tehtalo … med zahtevo po varnosti otrok in naravo same vzgojne in varstvene

organizacije, katere naloga je tudi, da otroke navaja na samostojnost. Ugotovilo je, da je

vzgojiteljica ravnala po navodilih in skladno s pravili stroke. Pri padcu petletnega otroka ne

gre za nepričakovan in nepredvidljiv dogodek, vendar to ne pomeni, da mora biti nadzor in

neposredno varstvo vzgojiteljice v vsakem trenutku takšno, da bo možnost poškodbe

absolutno izključena, saj je to nerealno in neživljenjsko … Navedba, da bi lahko

vzgojiteljica ob neposredni navzočnosti tožnika ujela … je nerealna, saj bi tak očitek

pogojeval zahtevo po vzgojiteljici … za vsakega otroka, da bi lahko vzgojno varstvene

ustanove takšne dogodke popolnoma izključile. Stalen in neposreden nadzor bi omejeval

gibanje otrok, kar bi bilo v nasprotju s cilji predšolske vzgoje, ki so tudi v spodbujanju

telesnega in gibalnega razvoja. Glede na … okoliščino, da je pri sami nesreči šlo za

običajno igro, ki sicer ne prinaša večjega tveganja in tovrstne poškodbe na teh igralih niso

pogoste … vzgojiteljici ni mogoče očitati, da ni ravnala dovolj skrbno.« (VSL sodba III Cp

2654/2014)

23

Sodišče je odločilo, da odgovornost vrtca po 147. členu OZ ni podana tudi v naslednjem primeru:

»Do škodnega dogodka je prišlo dne … v vrtcu …, ko se je takrat triletni tožnik, ko je

pritekel iz umivalnice (tam so si otroci umivali roke) v igralnico, spotaknil ob lastne noge in

se pri padcu udaril v rob omarice za igrače; tek ni bil hiter, saj je šlo za kratko razdaljo;

otroke sta nadzorovali dve vzgojiteljici: prva se je nahajala v umivalnici in je otroke

nadzirala pri umivanju rok, druga pa v igralnici, kjer je otroke sprejemala po tem, ko so si

umili roke; otroci so, ko so si umili roke, samostojno prihajali nazaj v igralnico. Na podlagi

dejanskega stanja … je sodišče … pravilno zaključilo, da sta obe delavki tožene stranke

ravnali s skrbnostjo po pravilih stroke in nista zanemarili dolžnosti nadzora otrok. Kot je

pravilno pojasnilo že sodišče ..., je gibanje otrok, kamor sodi tudi tek, povsem običajno in

normalno. Res je, da vsakršno gibanje s seboj prinaša določeno tveganje za nastanek

poškodbe, vendar pa vrtec takšnega običajnega tveganja ne more in tudi ne sme popolnoma

izključiti. Dolžnost vzgojiteljic pri umivanju in prehajanju otrok je bila, da otroke pri

umivanju in prehajanju nazaj v igralnico nadzorujeta in usmerjata. Način, ki sta ga izbrali,

je bil primeren starosti in zmožnostim triletnih otrok. Dejstvo, da je tožnik pri tem, ko je

stekel v igralnico, padel, še ne pomeni, da je bila skrbnost nezadostna. Tudi to, da je padec

triletnika pri teku lahko pričakovan in morda predvidljiv dogodek, ne pomeni, da mora biti

nadzor vzgojiteljic v vsakem trenutku takšen, da bo možnost kakršnekoli poškodbe absolutno

izključena. To je popolnoma nerealno in neživljenjsko. To bi namreč pomenilo popolno

prepoved vsakega gibanja pri katerem obstaja možnost padca. Da bi to posledično pomenilo

omejevanje gibalnega in vsesplošnega razvoja otroka in bi bilo v nasprotju s cilji vzgojno

varstvene dejavnosti, pa je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Pri presoji pravnega

standarda potrebne skrbnosti in nadzorstva je zato potrebno najti ravnotežje med zahtevo po

zagotavljanju varnosti otrok in takšno organizacijo vzgoje in varstva, ki otrokom dovoljuje

določeno mero samostojnosti, v skladu s starostjo in zmožnostmi. Pretiran nadzor in

prepovedi bi na vzgojo in varstvo vplivali negativno. Očitek, da bi morala vzgojiteljica

otroke zadržati v umivalnici, nato pa jih previdno, z naročilom, da se držijo za roke, napotiti

v igralnico, je zato neutemeljen ...« (VSL sodba II Cp 3274/2012)

Da odgovornost vrtca za škodo ni podana, je sodišče odločilo tudi v primeru, ko se je takrat štiri leta

star otrok v vrtcu med uro razgibavanja v skupini osemnajstih otrok zaletel v zid in se poškodoval.

Sodišče je ocenilo, da je škoda nastala zaradi nesrečnega naključja in zapisalo:

24

»... sodišče pa ne more mimo dejanskih ugotovitev …, da je potekalo razgibavanje otrok pod

strokovnim vodstvom varuhinje in to v primernem prostoru na primeren način, ko so otroci z

zmerno hitrostjo tekli v krogu brez prerivanja ali tekmovanja. Ob takih ugotovitvah ni …

podlage za drugačen zaključek od tistega …, da so delavci … ravnali tako, kot je bilo

treba … Po prvem odstavku 170. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) odgovarja

pravna oseba za škodo, ki jo je tretji osebi povzročil njen delavec pri delu, razen če dokaže,

da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je treba. Revizijsko sodišče je vezano na

dokazno oceno nižjih sodišč, ki pa v nobenem delu ne ugotavlja napačnega ravnanja

delavcev vzgojno-varstvenega zavoda. Vse dejanske zaključke … je mogoče strniti v oceno,

da je odgovorna delavka … pri izpolnjevanju svoje poklicne obveznosti ravnala z vso

skrbnostjo, po pravilih stroke in tako kot običajno, torej s skrbnostjo dobrega strokovnjaka v

smislu drugega odstavka 18. člena ZOR. Ko je torej odgovorna varuhinja v danih

okoliščinah ravnala tako, kot je bilo treba, otroku pa je bilo vendar omogočeno ustrezno

gibanje, potrebno za razvoj gibalnih spretnosti in podobnega, je pravilen zaključek o

nesrečnem naključju, saj tudi v ustrezno organiziranem okolju s skrbnim varstvom nezgode

pri gibanju otrok niso izključene. Razbremenitev odgovornosti je … utemeljena in zato ni

podana odškodninska odgovornost vzgojno-varstvenega zavoda.« (Sodba II Ips 197/2002)

Nasprotno pa je bila odgovornost vrtca ugotovljena v primeru, ko je takrat petletni otrok padel z

lestve med vzpenjanjem na meter visok tobogan in si zlomil roko. Sodišče je v sodbi zapisalo:

»Otroci v tej in tudi v višji starosti so različno gibčni in spretni. Vsekakor pa je treba tako

majhne otroke nadzirati pri igri in jih varovati v vsakem primeru, ko je možna poškodba.

Vzgoja gibalne spretnosti, obvladovanja ustreznih igral ter privajanje na samostojnost pri

premagovanju tej starosti prilagojenih ovir (npr. lestve pri toboganu), spada … v

sklop dejavnosti vrtcev. Njihova naloga je, da otroke vzgajajo v gibalnih spretnostih in jih

pri tem varujejo pred poškodbami. Varno gibanje … v različnih okoliščinah je tudi en od

smotrov razvijanja gibalnih spretnosti, zato tveganje poškodb nikakor ni sprejemljivo kot

sestavni del gibalne vzgoje v tej starosti. Otroški tobogan … je primerno igralo za otroke …

čeprav je … možnost padca pri igri povsem pričakovana in je ni mogoče šteti za naključje.

Preprečevanje padcev je zato dolžnost varušk. V obravnavani zadevi … je varuška stala ob

lestvi za vzpenjanje, od koder je padel tožnik. Ni pa ugotovljeno, da je varuška tudi

dejansko varovala otroke pred padcem ali … poskusila kaj ukreniti, da bi padec preprečila.

Tožena stranka je ... navajala le, da sta bili z 21 otroki dve varuški in da je na eni strani

25

lestve stala ena varuška, druga pa ob izteku. To pomeni, da je bilo z ustreznim nadzorom

poskrbljeno, da je igra potekala v redu, ne pa tudi, da je bilo zagotovljeno varstvo pred

padci. Gre za opustitev, zaradi katere v danih okoliščinah delavki … nista ravnali tako, kot

je bilo treba … Treba bi bilo namreč tudi varovati otroke pri igri in storiti vse, kar je

mogoče, da do padca ne pride oz. da se morebitni padec ublaži in ne povzroči poškodbe. Pri

tem bi moralo biti varovanje prilagojeno motoričnim sposobnostim otrok, ki jih morajo

varuške poznati … Tožena stranka bi se lahko ekskulpirala, če bi dokazala, da je storila vse,

kar je bilo v danih okoliščinah mogoče, da bi zavarovala otroke pred padcem ... Tožena

stranka bi se oprostila svoje odgovornosti tudi, če bi do tožnikove poškodbe prišlo po

nesrečnem naključju. To se lahko primeri kjerkoli in če bi šlo za tak dogodek, ne bi bilo

mogoče govoriti o krivdni odgovornosti … tožene stranke. Vendar bi šlo za naključje le, če

tožnikovega padca ne bi bilo mogoče pričakovati ali ga preprečiti. Pri presoji, ali je bil

obravnavani dogodek za delavke … predvidljiv in preprečljiv, pa je treba uporabiti merila

skrbnosti, ki veljajo za dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 18. člena ZOR). Po teh merilih

padec petletnega otroka z lestve pri vzpenjanju na tobogan ni nepričakovan, niti ne

nepreprečljiv. Zato se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na naključje.« (Sodba II Ips

521/2001)

Sodišče je odločilo, da je odškodninska odgovornost vrtca podana tudi v primeru, ko je deklica na

dvorišču vrtca padla z betonskega zračnika in si poškodovala komolec. Sodišče je zapisalo:

»Ker delavci tožene stranke v danih okoliščinah niso ravnali tako, kot je bilo treba, je po

170. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) … v zvezi s prvim odstavkom 154. člena

ZOR podana odškodninska odgovornost tožene stranke za tožničino škodo. Sodišči prve in

druge stopnje ugotavljata, da se je mladoletna tožnica poskušala vzpeti na 105 cm visoki

zračnik, padla z njega in si poškodovala roko na betonskem jašku poleg zračnika. Sodna

praksa je že večkrat zavzela stališče, da je treba predšolskim otrokom za razvoj gibalnih

spretnosti, socialne prilagodljivosti in podobnega zagotoviti prosto gibanje, igre na zelenici

in igralih (primerjaj sodbo opr. št. II Ips 342/94). Vendar … zračnik ni namenjen igri

otrok. Zračnik ni igralo, še posebej, če je v bližini betonski jašek, kot v obravnavanem

primeru. Nižji sodišči ugotavljata, da so otroci že pred obravnavanim škodnim dogodkom

skušali plezati na zračnik, zato … je tako ravnanje otrok, torej tudi tožnice v obravnavanem

primeru, predvidljivo in preprečljivo. Dolžnost navzoče pomočnice vzgojiteljice, za katero je

ugotovljeno, da je imela pregled nad vsemi otroki, je bila otroke, torej tudi tožnico, opozoriti

26

in odvrniti od zračnika, ki ni namenjen igri otrok in ki za igro ni primeren, še posebej zaradi

bližine betonskega jaška. Ko je predhodno pomočnica vzgojiteljice otroke opozorila na

neprimeren način uporabe igrala5, bi toliko bolj morala posredovati pri tožničinem

vzpenjanju na zračnik. Opustitev tega pomeni neskrbno izvajanje varstva nad zaupanimi ji

varovanci, kar ni bilo v skladu z ravnanjem dobrega strokovnjaka … Zaradi opustitve

ustrezne skrbnosti ravnanje delavca tožene stranke ni bilo tako, kot bi bilo treba, kar

pomeni, da se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na naključje in da se ni ekskulpirala

glede svoje odškodninske odgovornosti, ki se po prvem odstavku 170. člena ZOR

predpostavlja.« (Sodba II Ips 164/2003)

5 Deklica (oškodovanka) in še dve deklici so že pred tem dogodkom z glavo navzdol visele z dva metra visokega

igrala, kar je vzgojiteljica, ki je bdela nad obnašanjem otrok, videla in jim tako igro prepovedala.

27

6 ZAKLJU ČEK

Temelj odškodninske odgovornosti vrtca je urejen v OZ. Vrtec odgovarja tako za škodo, ki jo

drugemu povzroči otrok v času, ko je pod (ne dovolj skrbnim) nadzorom vrtca (144. člen), kot tudi

za škodo, ki jo v tem času otrok utrpi zaradi (nepravilnega) ravnanja delavca vrtca (147. člen). V

obeh primerih se vrtec odgovornosti lahko razbremeni, za kar pa mora dokazati obstoj razlogov, ki

jih izrecno določata oba člena, to je, da je opravljal nadzorstvo z dolžno skrbnostjo ali da bi škoda

nastala tudi pri skrbnem nadzorstvu (144. člen) oziroma da je delavec v danih okoliščinah ravnal

tako, kot je bilo treba (147. člen).

Vprašanje odškodninske odgovornosti vrtca je brezpogojno povezano z vprašanjem načina izvajanja

dejavnosti vrtca, zlasti z vprašanjem »prave mere« skrbnosti njegovih delavcev pri izvajanju

nadzora nad otroki. Gre za kompleksno vprašanje in nanj ni mogoče vnaprej podati jasnega in

splošno uporabnega navodila v smislu, kako ravnati tako, da bo »prav«. Tako kot se otroci

razlikujejo med seboj, je namreč tudi vsak primer, v katerega je vključen otrok (ali kot povzročitelj

ali kot oškodovanec), zgodba zase. Vsem nevarnostim in tveganjem se v vrtcu, razumljivo, nikoli ni

mogoče povsem izogniti. Da bi bila odločitev (sodišča) čim pravičnejša tako za otroka kot za

delavca vrtca, je nujno treba vsak konkretni škodni dogodek obravnavati glede na posebne

okoliščine in poleg pravnih pravil upoštevati tudi spoznanja pedagogike. Razumna tveganja, to je

tveganja, ki so primerna konkretni otrokovi starosti, njegovi telesni in duševni razvitosti ter nasploh

njegovim dejanskim sposobnostim, je treba kot taka sprejeti, ne pa, če pride do njihove uresničitve,

zanje terjati odgovornost vrtca. V nasprotnem primeru je mogoče pričakovati, da bodo delavci vrtca

zaradi strahu pred grozečo odškodninsko tožbo začeli pretirano rezervirano izvajati pedagoško delo,

vse na račun razvoja otroka.

28

7 LITERATURA 7.1 PISNI VIRI

Kraljič, S. (2013). Oblike in načini izvajanja nadzorstvene dolžnosti vrtca. Vzgojiteljica, revija za dobro prakso v vrtcih, XV (1), 7–10

Novak, B. (2004). Odškodninska odgovornost šole. Podjetje in delo, 2004 (6-7), 1207–1217

Perenič, A., Juhart, M., Grilc, P., Kuzma, B., Igličar, A. (2002). Uvod v pravo. Ljubljana: DZS

Plavšak, N., Juhart, M., Jadek Pensa, D., Kranjc, V., Grilc, P., Polajnar Pavčnik, A. idr. (2003). Obligacijski zakonik. (OZ) (splošni del) s komentarjem. 1. knjiga (1. do 189. člen). Ljubljana: GV Založba Potočnik, M. (16. 2. 2009), Odškodninska odgovornost šole. Prispevek predstavljen leta 2009 na 5. strokovnem posvetu poslovnih sekretark in sekretarjev v VIZ, Hotel terme, Topliška c. 35, Čatež ob Savi

7.2 SPLETNI VIRI

Galun, R. (2015). Sodišče znova o nenavadnih vzgojnih metodah. Pridobljeno 28. 1. 2016, s http://www.delo.si/novice/kronika/sodisce-znova-o-nenavadnih-vzgojnih-metodah.html# Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/01, 32/04, 28/06 - odl. US, 40/07 – uradno prečiščeno besedilo. Pridobljeno 3. 12. 2015, s http://www.pisrs.si/Pis.web/

Odredba o pogojih za ustanavljanje javnih vrtcev, Uradni list RS, št. 11/99. Pridobljeno 3. 12. 2015, s http://www.pisrs.si/Pis.web/

Pravilnik o dokumentaciji v vrtcih, Uradni list RS, št. 61/12. Pridobljeno 3. 12. 2015, s http://www.pisrs.si/Pis.web/

Pravilnik o izobrazbi vzgojiteljev predšolskih otrok in drugih strokovnih delavcev v programih za predšolske otroke in v prilagojenih programih za predšolske otroke s posebnimi potrebami, Uradni list RS, št. 92/12 in 98/12 - popravek. Pridobljeno 3. 12. 2015, s http://www.pisrs.si/Pis.web/

Pravilnik o metodologiji za oblikovanje cen programov v vrtcih, ki izvajajo javno službo, Uradni list RS, št. 97/03, 77/05, 120/05 in 93/15. Pridobljeno 3. 12. 2015, s http://www.pisrs.si/Pis.web/

29

Pravilnik o normativih in minimalnih tehničnih pogojih za prostor in opremo vrtca, Uradni list RS, 73/00, 75/05, 33/08, 126/08, 47/10 in 47/13. Pridobljeno 3. 12. 2015, s http://www.pisrs.si/Pis.web/

Pravilnik o normativih za opravljanje dejavnosti predšolske vzgoje, Uradni list RS, št. 27/14. Pridobljeno 3. 12. 2015, s http://www.pisrs.si/Pis.web/

Pravilnik o plačilih staršev za programe v vrtcih, Uradni list RS, št. 129/06, 79/08, 119/08, 102/09 in 62/10 – ZUPJS. Pridobljeno 3. 12. 2015, s http://www.pisrs.si/Pis.web/

Pravilnik o pogojih za občasno varovanje otrok na domu, Uradni list RS, št. 41/97. Pridobljeno 3. 12. 2015, s http://www.pisrs.si/Pis.web/

Pravilnik o posredovanju podatkov o stanju kapacitet v vrtcih na spletno stran Ministrstva za šolstvo in šport, Uradni list RS, št. 70/10. Pridobljeno 3. 12. 2015, s http://www.pisrs.si/Pis.web/

Pravilnik o publikaciji vrtca, Uradni list RS, št. 64/96. Pridobljeno 3. 12. 2015, s http://www.pisrs.si/Pis.web/

Pravilnik o vzgojno-varstvenih družinah, Uradni list RS, št. 64/96 in 76/08. Pridobljeno 3. 12. 2015, s http://www.pisrs.si/Pis.web/

Pravilnik o zagotavljanju sredstev iz državnega proračuna vrtcem za namen sofinanciranja plačil staršev, Uradni list RS, št. 76/08. Pridobljeno 3. 12. 2015, s http://www.pisrs.si/Pis.web/

Pravilnik o zbiranju in varstvu osebnih podatkov na področju predšolske vzgoje, Uradni list RS, št. 80/04. Pridobljeno 3. 12. 2015, s http://www.pisrs.si/Pis.web/ Ropac, I. (2010). Pravnomočna obtožba za dečkovo smrt. Pridobljeno 1. 9. 2015, s http://www.delo.si/novice/kronika/pravnomocna-obtozba-za-deckovo-smrt.html

Sklep II Ips 88/2003, Vrhovno sodišče Republike Slovenije, 4. 3. 2004. Pridobljeno 10. 2. 2016, s https://www.sodnapraksa.si/

Sodba II Ips 342/94, Vrhovno sodišče Republike Slovenije, 7. 12. 1995. Pridobljeno 10. 2. 2016, s https://www.sodnapraksa.si/

Sodba II Ips 570/98, Vrhovno sodišče Republike Slovenije, 9. 9. 1999. Pridobljeno 10. 2. 2016, s https://www.sodnapraksa.si/

Sodba II Ips 521/2001, Vrhovno sodišče Republike Slovenije, 27. 3. 2002. Pridobljeno 10. 2. 2016, s https://www.sodnapraksa.si/

Sodba II Ips 197/2002, Vrhovno sodišče Republike Slovenije, 11. 12. 2002. Pridobljeno 10. 2. 2016, s https://www.sodnapraksa.si/

30

Sodba II Ips 164/2003, Vrhovno sodišče Republike Slovenije, 29. 4. 2004. Pridobljeno 10. 2. 2016, s https://www.sodnapraksa.si/

Sodba II Ips 224/2006, Vrhovno sodišče Republike Slovenije, 20. 3. 2008. Pridobljeno 10. 2. 2016, s https://www.sodnapraksa.si/

Sodba II Ips 882/2008, Vrhovno sodišče Republike Slovenije, 8. 3. 2012, pridobljeno 10. 2. 2016, s https://www.sodnapraksa.si/

Uredba o merilih za oblikovanje javne mreže vrtcev, Uradni list RS, št. 63/99. Pridobljeno 3. 12. 2015, s http://www.pisrs.si/Pis.web/

Veljavni predpisi s področja izobraževanja. (2015). Ljubljana. MIZŠ. Pridobljeno 3. 12. 2015, s http://www.mizs.gov.si/si/zakonodaja_in_dokumenti/veljavni_predpisi_s_podrocja_izobrazevanja/predsolska_vzgoja

VSK sodba in sklep I Cp 224/2006, Republika Slovenija, Višje sodišče v Kopru, 6. 3. 2007. Pridobljeno 10. 2. 2016, s https://www.sodnapraksa.si/

VSL sklep II Cp 1009/99, Republika Slovenija, Višje sodišče v Ljubljani, 5. 7. 2000. Pridobljeno 10. 2. 2016, s https://www.sodnapraksa.si/

VSL sodba II Cp 3274/2012, Republika Slovenija, Višje sodišče v Ljubljani, 5. 6. 2013. Pridobljeno 10. 2. 2016, s https://www.sodnapraksa.si/

VSL sodba II Cp 2367/2013, Republika Slovenija, Višje sodišče v Ljubljani, 11. 12. 2013. Pridobljeno 10. 2. 2016, s https://www.sodnapraksa.si/

VSL sodba III Cp 2654/2014, Republika Slovenija, Višje sodišče v Ljubljani, 19. 11. 2014. Pridobljeno 10. 2. 2016, s https://www.sodnapraksa.si/

VSL sodba I Cp 1164/2015, Republika Slovenija, Višje sodišče v Ljubljani, 24. 6. 2015. Pridobljeno 10. 2. 2016, s https://www.sodnapraksa.si/

Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, Uradni list RS, št. 16/2007 – uradno prečiščeno besedilo, 36/2008, 58/2009, 64/2009 – popr., 65/2009 – popr., 20/2011, 40/2012 – ZUJF, 57/2012 – ZPCP-2D in 47/2015. Pridobljeno 3. 12. 2015 s http://www.pisrs.si/Pis.web/

Zakon o vrtcih, Uradni list RS, št. 100/2005 – uradno prečiščeno besedilo, 25/2008, 98/2009 – ZIUZGK, 36/2010, 62/2010 – ZUPJS, 94/2010 – ZIU, 40/2012 – ZUJF in 14/2015 – ZUUJFO. Pridobljeno 3. 12. 2015 s http://www.pisrs.si/Pis.web/