diplomsko delo analiza preiskave umora · 2017. 11. 27. · krvni delikti, kot jih opredeljuje...
TRANSCRIPT
DIPLOMSKO DELO
Analiza preiskave umora
Branka Hajšek
Oktober, 2011 Mentor: izr. prof. dr. Anton Dvoršek
2
Zahvala
Zahvaljujem se vsem, ki so mi na kakršenkoli način pomagali pri pisanju
diplomskega dela.
Iskreno se zahvaljujem mentorju dr. Antonu Dvoršku, ki mi je pomagal s
koristnimi in strokovnimi nasveti pri nastajanju diplomskega dela.
Posebna zahvala pa gre tudi moji druţini, Robiju in vsem, ki so mi med
študijem in ob nastajanju diplomskega dela stali ob strani in mi nudili
podporo.
3
Kazalo
1 Uvod .................................................................................. 7
1.1 Hipoteze ........................................................................ 8
1.2 Metodologija ................................................................... 9
2 Splošno o preiskovanju kaznivih dejanj ..................................... 10
2.1 Opredelitev splošnih pojmov ............................................... 10
2.2 Pomen in način preiskovanja kaznivih dejanj ........................... 10
2.3 Preiskovanje krvnih deliktov ............................................... 12
2.4 Sprejem obvestila oziroma prijava kaznivega dejanja ................. 14
2.5 Najdba trupla ................................................................. 15
2.6 Ogled ........................................................................... 16
2.6.1 Identifikacija trupla .................................................... 20
2.6.2 Kriminalistične informacije, ki kaţejo na umor .................... 20
2.6.3 Drugi sledovi na kraju dejanja ........................................ 21
2.7 Zbiranje obvestil ............................................................. 22
2.8 Sodnomedicinske preiskave ................................................ 23
2.9 Izvedenstvo ................................................................... 24
2.10 Načrtovanje preiskovanja in pomen verzij ............................... 25
2.11 Operativna kriminalistična analitika ..................................... 27
2.12 Hišna in osebna preiskava .................................................. 27
2.13 Dokazovanje .................................................................. 28
2.13.1 Digitalna forenzika in digitalni dokaz ................................ 30
3 Mladoletniška kriminaliteta .................................................... 32
4 Potek preiskave konkretnega primera ....................................... 35
4.1 Sprejem obvestila in najdba trupla ter obdukcija ...................... 35
4.2 Ogled kraja najdbe trupla .................................................. 36
4.3 Zbiranje obvestil ............................................................. 37
4.4 Pregled videonadzornih kamer ............................................ 39
4.5 Nadzor elektronskih komunikacij ter tajno opazovanje ............... 40
4.6 Zaseg ter preiskava in ogled avtomobila N.H.-ja ....................... 42
4.7 Hišne ter osebne preiskave ................................................. 43
4.8 Ogled drugih krajev dejanja ............................................... 45
4
4.9 Končne ugotovitve po ogledu in opravljenih razgovorih ter ostalih
preiskovalnih dejanjih .. ....................................................47
4.10 Kazenska ovadba ............................................................. 50
5 Dokazni postopek na sodišču .................................................. 51
6 Zaključek .......................................................................... 57
7 Literatura in viri ................................................................. 65
5
Povzetek
Za to, da se odkrije storilca kaznivega dejanja in zbere dovolj obremenilnih
dokazov zoper njega, ter sestavi kazensko ovadbo, so potrebni izkušeni in
sposobni preiskovalci, ki pri svojem delu ravnajo po metodoloških pravilih. Pri
preiskovanju umora so najpogostejša opravila, ki jih preiskovalci opravljajo,
ogled, ki se opravi čim prej po sprejemu obvestila in najdbi trupla, zbiranje
obvestil, sestava verzij in načrtovanje preiskave. Če je potrebno se lotijo
operativne kriminalistične analize, v pomoč pri delu so jim tudi
sodnomedicinske preiskave ter delo izvedencev. Po potrebi s pomočjo odredb
sodišč pri osumljencih opravijo osebne in hišne preiskave ter druga
preiskovalna dejanja.
Če so v kaznivo dejanje vpletene mladoletne osebe, je preiskovanje toliko
teţje, saj morajo kriminalisti in ostali preiskovalni organi upoštevati določene
posebnosti mladoletniške kriminalitete ter osebnost mladoletnih storilcev
kaznivih dejanj. Vse to s ciljem, da bi preiskovalni in sodni proces na njih
vplival pozitivno in ne bi postali storilci povratniki.
Primer umora S.F.-ja, ki se je zgodil leta 2008 v Velenju, je primer kaznivega
dejanja, pri katerem je sodelovalo več oseb, med njimi tudi mladoletne.
Sodišče jih je po opravljeni preiskavi, spoznalo za krive in jim izreklo
primerne sankcije.
Rekonstrukcija celotnega dela preiskovalcev pri konkretnem primeru umora,
je pokazala, da je bilo delo preiskovalcev opravljeno zakonito, po
metodoloških pravilih ter da je njihovo znanje in izkušnje moč uporabiti tudi v
drugih podobnih primerih.
Ključne besede: umor, preiskovanje kaznivih dejanj, analiza primera,
mladoletniki.
6
Analysis Of Murder Case - Summary
Experienced and capable investigators, who act with the methodological
rules, are necessary to trace the perpetrator, to take enough inculpatory
evidence against someone and to draw up the criminal complaint. The most
frequent tasks of investigators at investigation of murders are the inspection,
which must be done as soon as possible after receiving the information and
finding dead body, collecting the notices, composing versions and planning
the investigation. If necessary, they start operative criminal analysis; forensic
inquiries and work of experts are helpful at investigation. By the help of
orders issued by the court they conduct the house search or search of the
person and other investigative acts.
Investigation is more difficult if juveniles are involved in criminal offences,
because criminal investigators and other investigating bodies have to consider
certain particularities of juvenile criminalities and personalities of juvenile
perpetrators of crime. Issues mentioned above have aim that investigating
and judicial process have positive influence on them and not to become
repeat offenders.
The case of murder S. F., caused 2008 in Velenje is the example of criminal
offence where many people were involved including juveniles. After
investigation they were considered guilty by the court and appropriate
sanctions have been uttered.
Reconstruction of complete investigators work has shown, at the concrete
example, that work of investigators was done legally with the methodological
rules and that their knowledge and experiences could be used at the other
similar cases.
Key words: murder, investigation of criminal offences, analysis of the case,
juveniles.
7
1 Uvod
Cilj vsake kriminalistične preiskave je odkriti, ali ima dejanje znake kaznivega
dejanja, odkriti morebitnega storilca in zbrati dokaze za obsodilno sodbo. Za
to so potrebni predvsem izkušeni ter sposobni preiskovalci, ki razpolagajo z
veliko znanja. Predvsem, ko gre za preiskavo krvnih deliktov, ki še posebej
vznemirjajo druţbo, so preiskovalci postavljeni pred velik izziv. Krvni delikti,
kot jih opredeljuje Kazenski zakonik v 15. Poglavju, so umor, uboj na mah,
povzročitev smrti iz malomarnosti, detomor, napeljevanje k samomoru in
pomoč pri samomoru, nedovoljena prekinitev nosečnosti, telesna poškodba
(lahka, huda in posebno huda), sodelovanje pri pretepu… (Kazenski zakonik
RS, 1994). Umor pri tem predstavlja eno najhujših kršitev zakona posebej
zato, ker ţivljenje predstavlja pomembno človeško vrednoto in ga ţrtvi ne
moremo več vrniti ali popraviti storjenega.
Ko preiskovalci raziskujejo kaznivo dejanje umora, so še posebej potrebne
njihove izkušnje in znanje, drţati pa se morajo tudi metodoloških pravil, ki so
se z dolgoletno prakso izoblikovala za preiskovanje tovrstnih kaznivih dejanj.
Dejanje umora je enkraten dogodek v preteklosti, zato se je z njim moč
soočiti le posredno, preko sledov ter sprememb v okolju, ki so nastale ob
delovanju storilca. Da pa bi preiskovalci kar najbolje in najhitreje izvedeli
resnico, morajo uporabljati poseben miselni proces, tako imenovano
kriminalistično mišljenje. Po eni strani morajo ves čas sumiti po drugi pa
dvomiti v dejstva, ki so jih odkrili pri svojem delu. Za dobrega kriminalista bi
moral vsak primer predstavljati poseben izziv. Gnati ga mora radovednost,
ţelja po odkrivanju neznanega, ţelja po raziskovanju. Kot najpomembnejše
pa je, da znajo svoje teoretično znanje uporabiti v vsakem konkretnem
primeru, ob enem pa uporabiti tudi logično mišljenje, intuicijo ter sposobnost
zaznavanja in komuniciranja z drugimi.
Analiza določenega primera oziroma preiskave velikokrat pojasni oziroma
razloţi primer ter rekonstruira potek dogodkov. To nam lahko omogoči
spoznati nove rešitve ter pojasniti napake v delu preiskovalcev, vse s ciljem,
8
da bi bili v prihodnje še uspešnejši in bi lahko uporabili znanje v naslednjih
podobnih primerih (Alison, 1998).
Ko sem se odločala za pisanje diplomskega dela, sem hotela temo, ki ne bi
bila povsem teoretična. Analiza preiskave umora je bila tema, ki me je
pritegnila in za katero sem se na koncu odločila. V nadaljevanju je diplomsko
delo neke vrste študija primera umora, ki se je zgodil v Velenju leta 2008.
Za ta primer sem se odločila po predlogu, češ da je primer zanimiv iz
dokaznega zornega kota, celotna preiskava pa je potekala vse od slepe ulice
glede moţnih storilcev do uspešnega zaključka dela iz strani kriminalistov.
Primer pa je tudi pravnomočno zaključen in tako nisem imela posebnih teţav
pri pridobivanju podatkov.
Cilj mojega diplomskega dela je torej kronološko predstaviti primer
konkretnega umora in analizirati kriminalistično preiskavo, ki je bila na koncu
uspešno zaključena s pravnomočno sodbo sodišča in kaznovanjem storilcev za
storjen zločin.
1.1 Hipoteze
V diplomskem delu bom preverjala naslednje hipoteze:
Kriminalisti so pri preiskavi umora sledili vsem pravilom in se drţali
metodoloških pravil in postopkov, ki veljajo za preiskovanje umorov,
zato pri svojem delu niso zagrešili večjih napak.
Predkazenski postopek je bil izveden hitro in učinkovito. Preiskovalci
so zbrali dovolj dokazov za obsodilno sodbo.
Kazenski postopek kjer so udeleţene mladoletne osebe poteka
drugače. Sojenje in izrečene kazni so prilagojene njihovi ranljivosti in
okoliščinam v katerih so storili kaznivo dejanje.
9
1.2 Metodologija
Metode raziskovanja v mojem diplomskem delu bodo metoda analize in
metoda interpretacije primarnih in sekundarnih virov. Uporabila bom tudi
deskriptivno metodo, s pomočjo katere bom opisovala stanje in predmet
proučevanja ter metodo eksplanacije, s pomočjo katere bom razlagala
preučevane pojave.
10
2 Splošno o preiskovanju kaznivih dejanj
2.1 Opredelitev splošnih pojmov
Kaznivo dejanje je človekovo protipravno dejanje, ki ga zakon zaradi nujnega
varstva pravnih vrednot določa kot kaznivo dejanje in hkrati določa njegove
znake ter kazen za krivega storilca. Glede na način pregona se kazniva
dejanja v naši zakonodaji delijo na: kazniva dejanja, za katera se storilci
preganjajo po uradni dolţnosti; kazniva dejanja, za katera se storilci
preganjajo po uradni dolţnosti, vendar na predlog oškodovanca; ter kazniva
dejanja, za katera se storilci preganjajo na zasebno toţbo.
Umor je v Kazenskem zakoniku opredeljen v 127. Členu. Kdor komu vzame
ţivljenje, se kaznuje z zaporom najmanj petih let. Umor je pravno definiran
kot zločin, ki ga človek stori proti oziroma nad drugim človekom in povzroči
njegovo smrt. Kaznivo dejanje sodelovanja pri pretepu po 136. členu KZ stori
tisti, ki sodeluje pri pretepu, v katerem je kdo ubit ali močno telesno
poškodovan. Kaznivo dejanje pomoči storilcu po storitvi kaznivega dejanja po
1. odstavki 287. člena KZ pa stori tisti, kdor skriva storilca kaznivega dejanja,
ki se preganja po uradni dolţnosti, ali mu s skrivanjem orodja, sledov ali kako
drugače pomaga, da ga ne odkrijejo, ali kdor skriva obsojenca ali stori kaj
drugega z namenom, da se ne bi izvršila kazen ali izrečeni varnostni ukrep, ali
da se ne bi uporabil vzgojni ukrep oddaje v vzgojni zavod ali prevzgojni dom.
2.2 Pomen in način preiskovanja kaznivih dejanj
Ko policija odkrije oziroma izve, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se
preganja po uradni dolţnosti, začne to dejanje preiskovati, zbirati podatke in
pomembne okoliščine ter ugotavljati dejstva, predvsem zato, da bi zagotovila
uspešno izvedbo kasnejšega kazenskega postopka, saj v največ primerih
policijski sledi še sodna preiskava (Ţerjav, 1994).
11
Točno določene sheme za delo preiskovalcev ni mogoče postaviti, saj se
posamezne situacije med seboj močno razlikujejo, preiskovanje je dinamični
proces, vsak primer pa ima svoje individualnosti (Maver, 1994).
Ob zaznavi kaznivega dejanja se začne postopek različnih drţavnih organov, ki
sodelujejo pri spoznavanju in odkrivanju resnice o kaznivem dejanju in
storilcu tega dejanja. To poteka v več fazah, od nalog iskanja, zbiranja in
ugotavljanja dejstev, do faze odločanja o zadevi, torej sojenja. Posebej velja
poudariti aktivnosti policije, predvsem operativno, iskalno, pripravljalno in
neformalno dejavnost, ki jo ta opravlja vse do sestave kazenske ovadbe. V
nadaljevanju pa je pomembna vloga preiskovalnega sodnika, ki ima formalno,
dokazno in potrjevalno vlogo. Gre za vrsto postopkov od prvih razlogov za
sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, vse do vloţitve obtoţnice. Postopek
odkrivanja resnice je torej skupna dejavnost policistov, kriminalistov,
kriminalističnih tehnikov, preiskovalnih sodnikov, izvedencev, drţavnih
toţilcev in še drugih strokovnjakov, ki prispevajo svoj deleţ v pravnem ali
spoznavnem smislu. Preiskovalne dejavnosti torej zajemajo operativno-
taktična dejanja policije, vse od zbiranja obvestil, dela z indici, postavljanja
verzij, načrtovanja preiskovanja, iskanja sledov in podobno, do preiskovalnih
dejanj preiskovalnega sodnika ali policije, če je za to pooblaščena. To so
ogled kraja dejanja, rekonstrukcija, soočenja, zaslišanja, odreditev
izvedenstva in drugo (Maver, 1997).
Z vsemi svojimi dejavnostmi skušajo vsi akterji ugotoviti kaj, kdaj, kje, kako
se je zgodilo, s čim je bilo kaznivo dejanje storjeno, zakaj ga je storilec
izvršil ter kdo je storil kaznivo dejanje. Ta vprašanja imenujemo tudi
kriminalistična vprašanja. Ko dobijo odgovore na ta vprašanja, pomeni, da so
kaznivo dejanje preiskali(Ţerjav, 1994: 40,41).
Ker je kaznivo dejanje dogodek v preteklosti, ga je nemogoče zaznati in
ugotavljati neposredno. Zato je resnico mogoče spoznati le preko sledov in
informacij iz sedanjosti, ki so dostopna in povezana s preteklim dogodkom in
omogočajo rekonstrukcijo dogodka in dokazovanje kaznivega dejanja. Pri tem
12
pa je pomembno, da se preiskovalci drţijo načela operativnosti in hitrosti, saj
ta načela preprečujejo negativne posledice spreminjanja in izginjanja sledi
ter dokazov o kaznivem dejanju.
V okviru kriminalistične metodike so se izoblikovala posebna pravila in
postopki, ki določajo kako bo potekalo odkrivanje, preiskovanje ter
dokazovanje posameznega kaznivega dejanja. Te metode lahko imajo zgolj
spoznavno vrednost - hevristični vidik. Pri silogističnem vidiku pa gre za
dokazno vrednost zbranih informacij. Ti dve funkciji preiskovanja se
prepletata, dejstva je namreč potrebno najprej najti, šele kasneje jih je moč
oceniti in jim pripisati dokazno vrednost (Maver, 1994).
Vsaka vrsta kaznivih dejanj ima torej svoja metodološka napotila za
odkrivanje, preiskovanje in dokazovanje kaznivih dejanj. Prav uboji pa so
tisti, ki najbolj vznemirjajo javnost, zato je poznavanje metodike
preiskovanja ubojev ena najpomembnejših.
2.3 Preiskovanje krvnih deliktov
Preiskovanje krvnih deliktov je nedvomno ena izmed najzahtevnejših nalog, s
katero se soočajo preiskovalci kaznivih dejanj pri svojem delu.
Ob preiskovanju ubojev lahko preiskovalci naletijo na dve situaciji. Prva je, ko
storilec svojega dejanja ne prikriva in preiskovalci vedo za izvršeno kaznivo
dejanje uboja, govorimo o tako imenovanih neprikritih ubojih. Naloga
preiskovalcev je zavarovati dokaze ter ugotoviti kako je potekalo dejanje, če
je storilec ţe znan. Če pa storilec še ni znan, je situacija toliko zahtevnejša,
saj je preiskovanje usmerjeno še v iskanje storilca. Še zahtevnejši pa so drugi
primeri, ko imajo preiskovalci opravka s prikritimi uboji. Storilec uboj prikrije
in preiskovalci se soočijo s tako imenovano sumljivo smrtjo, najzahtevnejši pa
so primeri, ko storilec truplo skrije. V tem primeru pred najdbo trupla ne
morejo zagotovo potrditi za kakšno situacijo gre, ali gre za uboj, samomor ali
nesrečni slučaj. Preiskovalne situacije se torej med seboj zelo razlikujejo. Ko
13
preiskovalcem uspe najti truplo in v primeru, da je sodnomedicinska stroka
uspela pojasniti, da je vzrok smrti povezan z nasilno smrtjo oziroma, da gre za
umor, kriminalisti začno iskati odgovor na vprašanje kdo je povzročitelj smrti.
Pri tem morajo biti pozorni na vse informacije, ki kaţejo na morebitnega
osumljenca ter druge informacije, ki kaţejo na umor v primeru, da to ni znano
ţe pred začetkom ogleda. Kadar je očitno, da gre za umor, se preiskovalci
usmerijo predvsem na odkrivanje in dokazovanje storilca. Pri tem je
najpomembnejši vir informacij ravno ogled kraja najdbe trupla, nato pa tudi
vse druge preiskovalne dejavnosti najrazličnejših strokovnjakov (Dvoršek,
2008).
Uspeh preiskave umora terja od preiskovalcev vztrajno in temeljito
preiskovanje in je odvisen od prvih policijskih ukrepov. Ob razlogih za sum, da
je bilo storjeno kaznivo dejanje umora, začno preiskovalci to dejanje
preiskovat in odkrivat storilca. Situacije se med seboj razlikujejo. Zelo
pomembno je prvo zbiranje obvestil, da bi ugotovili najpomembnejše
podatke, kdo je ţrtev, kaj se je zgodilo ter kdaj, kdo je storilec ali karkoli
drugega kar kdo ve o umoru in njegovih okoliščinah. Pomembno je poiskati vse
osebe, za katere se domneva, da bi lahko vedele karkoli o umoru (o samem
dejanju, ţrtvi, storilcu ali drugih okoliščinah). Ţe na samem začetku je
pomembno, da se kraj dejanja ne spremeni in da ga preiskovalci dobro
zavarujejo do prihoda preiskovalnega sodnika, ki opravi ogled. Ogled je pri
umorih tisti, ki skriva mnogo podatkov za razjasnitev okoliščin. Zraven ogleda
kraja dejanja je potrebno temeljito izvesti tudi ogled trupla. Pri preiskavi
umora je potrebno posebej paziti na sledi, ki kaţejo na storilčevo navzočnost,
morebitne priprave na umor, storilčeve telesne lastnosti in spretnosti, na
način in sredstvo umora ter na fizične posledice, ki so morebiti nastale na
storilcu. Tudi način in motiv umora lahko povesta veliko o storilcu (Ţerjav,
1994).
14
2.4 Sprejem obvestila oziroma prijava kaznivega dejanja
Preiskovanje krvnih deliktov torej tudi umorov, se običajno začne z
obvestilom očividcev, svojcev, prič, naključnih mimoidočih ali pa anonimnih
ljudi, da so zaznali nekaj sumljivega. Oblike ovadb ter načini naznanjanja so
različni, od ustnih ovadb, pisnih ovadb, ovadb sporočenih preko telefona, do
anonimnih in psevdonimnih ovadb (Ţerjav, 1994: 47). Policija pa lahko tudi z
lastno dejavnostjo ugotovi obstoj kaznivega dejanja in tako se začne
preiskava dejstev o odkritem kaznivem dejanju.
Aktivnosti policistov za odkrivanje kaznivih dejanj je več. Opazovanje,
patruljiranje, varnostne akcije, intervencije, blokade, operativni nadzor,
zbiranje operativnih podatkov (Ţerjav, 1994: 55).
Vse to so načini preko katerih dobi policija razloge za sum. Celotna dejavnost
preiskovalcev se namreč prične šele, ko obstajajo razlogi za sum, da je bilo
storjeno kaznivo dejanje, pri katerem se storilec preganja po uradni dolţnosti
(Maver, 1994).
Ţe ob sprejemu obvestila morajo dobiti čim več podatkov. Kaj se je zgodilo,
čas dejanja, točen kraj dejanja, način, sredstvo, motiv in kdo je storilec.
Torej, če se le da, morajo ţe na začetku dobiti čim več odgovorov na
kriminalistična vprašanja. Ob sprejemu ovadbe se napiše zapisnik ali pa uradni
zaznamek o sprejemu ustne ovadbe, ki mora vsebovati kar največ podatkov, ki
jih je moţno izvedeti od ovaditelja (Ţerjav, 1994: 52).
Ţe Zakon o kazenskem postopku nalaga policiji, da ob zaznavi razlogov za
sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ukrepa in stori vse potrebno, da se
izsledi storilca kaznivega dejanja, odkrije in zavaruje sledi kaznivega dejanja
ter predmete , ki utegnejo biti dokaz ter da zbere vsa obvestila, ki bi utegnila
biti pomembna in koristna za uspešno izvedbo kazenskega postopka (ZKP, 148.
člen). Tako se morajo policisti ob razlogih za sum, da je bilo storjeno kaznivo
15
dejanje, takoj lotiti primera ter ukrepati, če to seveda dopuščajo objektivne
okoliščine.
Operativno komunikacijski center (OKC) je tisti, ki takoj po ovadbi sporoči
najbliţji patrulji oziroma policijski postaji, naj odhitijo na kraj dejanja ter
kraj zavarujejo. OKC je tudi tisti, ki nadalje obvešča pravosodne organe,
kriminaliste, reševalce in druge.
Ţe prve informacije o tem, da je bilo storjeno kaznivo dejanje so izhodišče za
sestavljanje prvih verzij, ki jih preiskovalci sestavijo v nadaljevanju po prvih
ukrepih in zbranih obvestilih (Maver, 1994).
2.5 Najdba trupla
Ko preiskovalci najdejo truplo, je pomembno, ali je kraj najdbe trupla
spremenjen ali je nespremenjen, ne glede na to ali je bilo truplo najdeno v
zaprtem ali odprtem prostoru. Nespremenjen kraj najdbe lahko nudi
preiskovalcem številne kriminalistične informacije, zato mora policijska
patrulja ali policist, ki pride na kraj prvi, to območje zavarovati ter prav tako
dokumentirati vse spremembe, ki so pri tem nastale, vse do prihoda
preiskovalcev. Za tem je potrebno opraviti pogovore s tistim, ki je prvi opazil
truplo oziroma sumljive okoliščine, ki so do trupla pripeljale. V primeru, da so
na kraju očividci, ki bi lahko nudili kakršne koli informacije, morajo takšne
osebe zadrţati vse do prihoda preiskovalcev, ob enem pa poskrbeti, da se le ti
med seboj ne pogovarjajo o dogajanju povezanim s truplom in okoliščinami
najdbe trupla. Ravno tako morajo pridrţati na samem morebitnega
osumljenca uboja. Vse je potrebno zadokumentirati ter narediti natančen
časovni zapis vseh aktivnosti do prihoda preiskovalcev. O vseh ukrepih in
ugotovitvah se poroča vodji ogleda (Dvoršek, 2008).
Uniformirana policija torej zavaruje kraj dejanja ter sledi, ki se tam
nahajajo, zbira prva obvestila in stori vse kar je v njeni moči, da bi zbrala čim
več podatkov za uspešen zaključek in preiskavo primera. Vendar mora tudi
16
tesno sodelovati z kriminalistično policijo, predvsem v zahtevnejših primerih,
ko preiskovanje zahteva specializirano kriminalistično znanje (Ţerjav, 1994).
Ob prihodu na kraj se morajo kriminalisti potruditi in čim bolj popolno opisati
truplo (če je le to še na kraju dejanja), sledove ter okolico kraja dejanja. V
primeru, da je ţrtev odpeljana s kraja dejanja pred prihodom kriminalistov,
ker se ji rešuje ţivljenje, ne smejo pozabiti na morebiten pregled, zaseg
oblačil, zavarovanje drugih sledov na ali v telesu ţrtve, torej na
kriminalistično obdelavo ţrtve (Stare, 1998).
2.6 Ogled
Prva stvar po prihodu na kraj, ki jo morajo kriminalisti narediti, je prevzem
nadzora nad krajem in izvedba ogleda kraja dejanja.
Na kraj dejanja pridejo največkrat prvi policisti. Obvestila, ki jih zberejo in
zavarujejo posredujejo kriminalistom, ki kasneje prevzamejo ogled oziroma
nadaljujejo z izvajanjem kriminalistično-taktičnih in tehničnih operativnih
ukrepov pod vodstvom preiskovalnega sodnika in drţavnega toţilca.
Kriminalisti morajo ravnati metodično in premišljeno. Biti morajo zbrani,
mirni, objektivni ter pri svojem delu na kraju dejanja temeljiti. Upoštevati
morajo torej osnovna kriminalistična načela in postopke, ki so univerzalni in v
splošnem veljajo za vsa kazniva dejanja.
Cilj kriminalistično-policijskega dela je ugotoviti, odkriti, zbrati in ustrezno
zavarovati čim več informacij ter dokaznega gradiva, da bi bila preiskava
učinkovita in kazenski postopek uspešno izveden. Tako morajo takoj po
prihodu na kraj dejanja tega zavarovati, da tam ostane kar največ sledi in
informacij, ki bi v nadaljevanju lahko postali dokaz.
Pomemben pri ogledu je sam kraj dejanja, ki pa ni le tam kjer je storilec
delal in kjer je nastala posledica, temveč tudi vsi drugi kraji, kjer so še druge
17
sledi in storilčeve sledi, ki pripomorejo k uspešni preiskavi. Kraj dejanja je
torej tam, kjer so nastale spremembe, ki so v zvezi s storilcem in kaznivim
dejanjem. Še več, pogosto na krajih, ki so daleč od kraja storitve dejanja,
najdejo številnejše ter pomembnejše sledi in dokaze za razrešitev primera
(Ţerjav, 1994: 71).
Kriminalisti si morajo vzeti nekaj trenutkov za opazovanje širšega področja,
zbrati vtise in šele nato vstopiti na kraj dejanja ter začeti z natančno
preiskavo.
Na samem kraju si morajo zabeleţiti vsaj naslednje (Stare, 1998):
čas prihoda,
točen naslov kraja dejanja,
podatke o prisotnih policistih, drugih preiskovalcih, zdravniškem
osebju, reševalcih, svojcih, očividcih, mimoidočih,
stanje in poloţaj trupla (če je le to še na kraju dejanja),
vremenske pogoje,
opazovalne točke od koder so lahko drugi opazovali kaj se je dogajalo
na kraju dejanja,
vse ostalo kar se jim zdi zanimivo in pomembno za nadaljnjo
preiskavo.
Vse to si je dobro zabeleţiti zaradi izpodbijanja alibija, za katerega je
vprašanje časa zelo pomembno. Čas je tudi pogosta tema izpraševanja in
zasliševanja, saj kriminalist teţko zbira obvestila, če ni prepričan o času
dogodkov. Pisanje zapiskov pa pripomore tudi k upočasnitvi tempa in ustvari
mirnejše vzdušje, ki je pogoj za premišljeno in metodično ogledovanje in
preiskovanje (prav tam).
Pojem ogleda opredeljuje Zakon o kazenskem postopku. »Ogled se opravi,
kadar je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega pomembnega dejstva v
postopku potrebno neposredno opazovanje« (245. člen ZKP).
18
Ogled kraja dejanja ima veliko spoznavno in dokazno vrednost. Ima
pomembno vlogo pri učinkovitem odkrivanju in reševanju kaznivih dejanj in
dostikrat je od pozornosti in znanja kriminalistov, pazljivega iskanja in
natančnega zapisovanja ugotovljenih dejstev odvisno, ali bo dejanje
razjasnjeno in storilec odkrit in ali bodo zbrani vsi potrebni dokazi za obsodbo
storilca (Maver, 1997).
Pri tem pa je pomembno poudariti tudi pomen mišljenja, saj ogled ne bi smel
biti le pasivno opazovanje. Vodinelilić (1985) zato poudari zraven čutnega
zaznavanja še preučevanje materialnih objektov s pomočjo verzij, ki se tekom
ogleda načrtujejo in preverjajo. Celotna situacija na kraju dejanja se fiksira
kot materialno izdelan sistem v njegovi nespremenjeni, originalni obliki zaradi
razjasnitve kaznivega dejanja.
Pri ogledu je pomembno, da ga opravljajo izkušeni preiskovalci. Kadar se
opravlja ogled ob najdbi trupla, poskušajo le ti ugotoviti na naslednja
vprašanja:
je kraj najdbe trupla tudi kraj, kjer je nastopila smrt,
čas smrti,
vzrok smrti,
identifikacija ţrtve,
s čim je bila povzročena smrt,
sledovi na kraju najdbe trupla, na truplu in morebitni sledovi na
storilcu,
prihod in odhod storilca na in iz kraja ter gibanje na kraju dejanja,
od kod bi lahko kdo slišal ali videl dogajanje,
indici na podlagi katerih lahko sklepamo o storilcu,
motiv storilca (Dvoršek, 2008: 35).
Prisotni na ogledu so lahko, poleg organa, ki ga izvaja, še toţilec,
oškodovanec, obdolţenec in njegov zagovornik. Organ, ki ogled izvaja, lahko
zahteva tudi pomoč strokovnjaka kriminalistično tehnične ali druge stroke.
19
Običajno sodelujoče uradne osebe so: uniformirani policisti, zdravnik
preglednik, preiskovalni sodnik, drţavni toţilec, sodnomedicinski izvedenec,
kriminalistično tehnični strokovnjak, drugi strokovnjaki, psiholog, psihiater,
kriminalisti. Ob enem pa ima pooblastilo, da odstrani s kraja vsakogar, ki tja
ne sodi. Če je kraj dejanja primerno zavarovan in pod ustreznim nadzorom, je
moţnost kontaminacije in uničenja sledov toliko manjša oziroma minimalna
(Stare, 1998).
Subjekti izvajanja ogleda izvajajo dve dejavnosti, iskalno oziroma hevristično
ter dokazno dejavnost. Obe sta pomembni, razdeljeni pa sta med različne
subjekte, ki opravljajo ogled. Prvo opravijo policisti in kriminalisti, druga je v
domeni preiskovalnih sodnikov. Najpogosteje pa se ogled opravlja kot nujno
preiskovalno dejanje v predkazenskem postopku. V primeru, da preiskovalni
sodnik sporoči, da na kraj dejanja ne bo prišel, so policisti tudi formalno
zadolţeni za opravljanje ogleda kot preiskovalnega dejanja, zato ga tudi
morajo opraviti v skladu z določili ZKP (Maver,1997).
Gre torej za neodloţljivo preiskovalno dejanje, ki ga je treba takoj opraviti.
Hkrati pa ogled predstavlja tudi kriminalistično opravilo (Ţerjav, 1994: 73). Če
pri ogledu ni prisoten preiskovalni sodnik, je kriminalist tisti, ki je odgovoren
za strokovnost, profesionalnost in zakonitost ogleda. Prav tako je odgovoren
za strokovnost in profesionalnost kriminalističnega dela, ki se izvaja pod
vodstvom preiskovalnega sodnika in toţilca. Kriminalističnotehnični
strokovnjaki in ostali morajo med seboj tesno sodelovati, saj je potrbno kraj
dejanja podrobno pregledati, najti vse predmete, ugotoviti najrazličnejše
sledi ter pri tem uporabiti vsa sredstva, ki jih imajo na voljo (Ţerjav, 1994).
O ogledu se sestavi zapisnik, ki mora biti sestavljen nepomanjkljivo ter
nepovršno. To je pomembno predvsem, ker je lahko ogled v kasnejših
postopkih pomembna podlaga za ugotavljanje objektivnih dejstev. Zapisnik
mora vsebovati izključno objektivna dejstva in okoliščine. K zapisniku morajo
biti priloţene skice, fotografije, načrti, videokasete, risbe in podobno, ki
20
olajšajo predstavo o tem kaj je pokazal ogled in kaj ţe vsebuje zapisnik. Vsi
podatki in ugotovitve z ogleda pa predstavljajo uradno tajnost (Stare, 1998).
2.6.1 Identifikacija trupla
Ko imajo preiskovalci opraviti s sumom uboja, je eden osnovnih pogojev za
pojasnitev nasilne smrti identifikacija trupla. To je mogoče s
sodnomedicinskimi preiskavami ali s kriminalističnimi metodami. Dobro je, da
imajo ob tem ţe primerjalne vzorce pogrešane osebe. Truplo je
najenostavneje identificirati na osnovi osebnih dokumentov, če jih ima
pokojni pri sebi, vendar je potrebno to identifikacijo preveriti še z drugimi
metodami. To je lahko prepoznava po svojcih, po najdenih predmetih,
oblačilih, prepoznava s pomočjo DNK ali pa po zobnem statusu. Moţna je tudi
primerjava s podatki o pogrešanih osebah ali pa objave v sredstvih javnega
obveščanja. Še toliko teţja pa je identifikacija delov telesa in močno
razpadlih trupel (Dvoršek, 2008: 36,37).
2.6.2 Kriminalistične informacije, ki kažejo na umor
Preiskovalci se ob nadbi trupla lahko znajdejo pred trilemo ali gre za umor,
samomor ali pa je vse skupaj le nesrečni slučaj (Modly, 1998). Določeni indici,
ki jih preiskovalci ugotovijo z ogledom, lahko kaţejo na umor in njihova
pojasnitev lahko pripelje do zaključka, da je šlo v konkretnem primeru za
uboj, lahko pa kaţejo tudi na oţji ali širši krog osumljencev. Indici lahko imajo
večjo ali manjšo selekcijsko moč. Okoliščine, ki imajo indicialni pomen lahko
ugotavljamo z ogledom ali pa s kasnejšim zbiranjem obvestil. Okoliščine, na
podlagi katerih lahko sklepamo, da gre za uboj so (Dvoršek, 2008: 51):
kraj in čas dejanja,
način izvršitve dejanja (sredstvo, ki je bilo uporabljeno, način
uporabe le tega, lokacija, intenziteta in število udarcev, vbodov,
strelov ali drugih poškodb, oddaljenost od koder so bile poškodbe
povzročene),
21
ravnanje osumljenca pred in po dejanju,
motiv za uboj,
osebnostne značilnosti ţrtve.
2.6.3 Drugi sledovi na kraju dejanja
Preiskovalci poskušajo tekom preiskave dobiti odgovor predvsem na dve
vprašanji: kaj se je zgodilo in kdo bi lahko bil storilec. Pri prvem gre najprej
za reševanje trileme uboj, samomor ali nesrečni dogodek. Pri tem morajo biti
včasih pozorni na tako imenovane negativne okoliščine. To so tisti sledovi, ki
bi glede na ostale okoliščine morali biti na kraju najdbe trupla, pa jih ni ali pa
so v neskladju glede na verzijo dogajanja, ki jo domnevajo preiskovalci
(Dvoršek, 2008).
Pri ugotavljanju kdo bi lahko bil storilec, si preiskovalci pomagajo z
najrazličnejšimi sledmi, ki imajo lahko zelo različno vrednost, od čisto
skromne do hevrističnega pomena. Pri tem nekatere sledi kaţejo na način
delovanja storilca, na razmerje med storilcem in ţrtvijo, znanja, spretnosti,
navade in druge lastnosti storilca. Pomembno selekcijsko moč imajo sledovi,
ki kaţejo na poznavanje okoliščin glede kraja, časa in ţrtve ter jih lahko
pripišemo storilcu (prav tam).
Sledi so lahko vidne ali pa s prostim očesom nevidne. Ne glede na to jih je
potrebno poiskati, nevidne izzvati in narediti vidne, kriminalističnotehnično
zavarovati in dokumentirati, zagotoviti njihovo obstojnost, jih pravilno
shraniti, zapisati vse o njih ter jih predati kriminalističnotehničnemu
strokovnjaku. Vse sledi morajo analizirati, vsako posebej in nato s sintezo
podatke in izsledke zdruţiti in sintezirati v celoto. Med najpomembnejšimi
postopki s sledmi je gotovo njihovo pravilno zavarovanje, ki poteka od
fotografiranja sledi, skiciranja kraja najdbe sledi, zavarovanja skupaj z
nosilcem, spravila v papirnato vrečko (vsako sled je potrebno ločeno spraviti).
Sledi je potrebno zapečatiti ter označiti z nalepkami, zavarovanje sledi je
22
potrebno pisno dokumentirati v zapisnik ali uradni zaznamek (Ţerjav, 1994:
109-112).
V primeru, da v okolici kraja dejanja najdejo morilsko oroţje ali orodje,
morajo preiskovalci ugotoviti ali je bilo le to uporabljeno pri uboju. V okolici
je moţno najti tudi druge predmete, ki so v povezavi s storilcem ali njegova
last. Sledovi na kraju najdbe trupla so lahko v pomoč pri odkrivanju sledov na
storilcu, ki jih je dobil med dejanjem ali ko je kraj zapuščal. Prav tako lahko
do storilca pripeljejo predmeti, ki jih je imela ţrtev pri sebi in za katere
domnevamo, da si jih je storilec prilastil. Storilec pa lahko na kraju pusti tudi
sledove, ki omogočajo njegovo identifikacijo (Dvoršek, 2008).
2.7 Zbiranje obvestil
Zbiranje obvestil poteka ţe pred ogledom, še intenzivneje pa po njem in sicer
z vsemi osebami, ki bi lahko dale koristne informacije za razrešitev primera in
prijetje storilca. Najpomembnejši je prvi očividec, ki da preiskovalcem
predvsem informacije o vseh spremembah, ki so nastale po najdbi trupla.
Veliko pripomorejo k zmanjšanju kroga osumljencev zbrani podatki o
osebnosti ţrtve in njeni preteklosti. Posebno zanimive so spontane izjave
prisotnih na kraju dejanja (Dvoršek, 2008).
Osnovni namen zbiranja obvestil je zbrati informacije o kaznivem dejanju in
storilcu, da bi prišli do konkretnega osumljenca. Pri tem lahko gre za
informacije, ki imajo samo gnoseološki pomen in so samo osnova za delovanje
sodišča in obravnavanje zadeve z dokaznega zornega kota (Maver, 2004).
Zbrane informacije, pa lahko imajo ţe prej dokazni pomen, če so zbrane po
procesnih pravilih zakona o kazenskem postopku, kar opredeljuje 148. a člen
ZKP.
Identiteta storilca se najpogosteje odkrije na podlagi razgovora s pričami.
Prav zaradi tega morajo kriminalisti identificirati vse mogoče priče, ki so bile
na kraju dejanja. Priče morejo biti ločene, da se ne pogovarjajo in tako, ne s
23
ciljem zavajanja policije, temveč prilagajanja svoje zgodbe drugim, ne
spremenijo svoje izjave oziroma opaţanj. Z vsako pa se morajo v čim krajšem
času po dejanju opraviti razgovori. Priporočljivo je tudi, da se zagotovi
takojšnje zaslišanje prič pri preiskovalnem sodniku, če so njihove izjave
pomembne za kazenski postopek ali za izvedbo drugih preiskovalnih dejanj
(Stare, 1998).
Na angleškem govornem območju uporabljajo besedo »kanvans«, gre za
pridobivanje informacij o moţnih pričah dogajanja ali drugih informacij, ki
pripomorejo pri nadaljnji preiskavi. Tako se lahko pridobijo podatki o
očividcih, okoliščinah povezanih z dejanjem, pribliţen čas dogodka, podatki o
umrlem, njegova identiteta, prijatelji, navade, motiv za dejanje. Gre za
poizvedovanje od vrat do vrat ali kratke razgovore z ljudmi na ulici. Pri tem
vodja ogleda zadolţi kriminaliste, da opravijo kanvans okoliških območij,
dohodnih in odhodnih poti s samega kraja dejanja. Potrebno je pridobiti
osnovne identifikacijske podatke za vsako osebo, s katero se govori, tudi če ne
da pomembnih informacij. Včasih je potrebno kanvans tudi ponoviti in ga
razširiti na dodatna območja (Dvoršek, 2008).
S pravilno opravljenim kanvansom lahko ugotovijo dejanskega očividca,
pribliţen ali točen čas dogodka, podatke o okoliščinah zločina, podatke o
ţrtvi, njenih navadah, prijateljih, partnerjih, identiteti ali celo motiv za
umor. (Stare, 1998).
2.8 Sodnomedicinske preiskave
Ţe na samem ogledu se lahko preiskovalcem pridruţi sodnomedicinski
strokovnjak. Njegova naloga je, da pregleda truplo in na podlagi tega ugotovi
različne informacije, ki lahko pripomorejo k razjasnitvi okoliščin. Rezultati
sodnomedicinskih preiskav lahko pripomorejo k izvršitvi rekonstrukcije
dejanja, torej poloţaj oseb, način uporabe sredstva uboja, katero sredstvo je
bilo uporabljeno in podobno.
24
Če najdejo truplo in obstajajo ob tem sumljive okoliščine, se odredi sodna
obdukcija, kjer se pregledajo vsi zunanji in notranji deli mrtvega telesa.
Odreditev obdukcije pa je potrebna, če so podani naslednji indici (Dvoršek,
2008: 73): sledi nasilja, smrt, ki je nastopila po poškodbi, smrt po zauţitju
določene hrane, smrt zdrave odrasle osebe, nenudenje zdravniške pomoči
umrlemu, smrt brez očividcev. Pri tem naj bi ugotovili naslednje informacije
(prav tam): vzrok smrti in ali je bila le ta nasilna, vrsto poškodb in s kakšnim
sredstvom so bile povzročene, mehanizem nastanka poškodbe, katere
poškodbe so nastale pred, katere po smrti, kdaj je smrt nastopila in ali je
umrli bolehal za kakšnimi boleznimi, ali so v krvi umrlega prisotne sledi
alkohola ali drugih prepovedanih drog ali strupenih snovi.
2.9 Izvedenstvo
Po 248. členu Zakona o kazenskem postopku se izvedenstvo uporabi, ko je
potrebno za ugotovitev ali presojo kakšnega pomembnega dejstva dobiti izvid
in mnenje nekoga, ki ima potrebno strokovno znanje. Le to se odredi s
sodniško odredbo, ko je ugotovljeno, da za razjasnitev in ugotovitev
pomembnih dejstev ni več dovolj le splošna razgledanost. 250. člen ZKP
določa tudi, da so se izvedenci dolţni odzvati vabilu in tako podati svoj izvid
oziroma mnenje o določeni stvari. Pri tem mora le ta imeti potrebno
strokovno znanje in izkušnje iz določenega področja.
Če so v mnenju izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane
utemeljen dvom o pravilnosti danega mnenja, pa se te pomanjkljivosti ali
dvom ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem, se zahteva mnenje drugih
izvedencev. Če se podatki izvedencev v njihovem izvidu bistveno razlikujejo
ali če je njihov izvid nejasen, nepopoln ali pa sam s seboj ali z raziskanimi
okoliščinami v nasprotju, pa se te pomanjkljivosti ne dajo odpraviti z novim
zaslišanjem izvedencev, se dokazovanje ponovi z istimi ali z drugimi izvedenci
(257. člen ZKP).
25
2.10 Načrtovanje preiskovanja in pomen verzij
Preiskovanje kaznivih dejanj terja učinkovitost, smotrnost in racionalnost, saj
gre za niz najrazličnejših odstopanj in sodelovanje najrazličnejših akterjev.
Prav zato se tu kaţe potreba po načrtovanju ter usklajevanju dela vseh, ki
sodelujejo pri preiskovanju kaznivega dejanja.
Odgovornosti in pristojnosti sodelujočih morajo biti vnaprej določene.
Pomembno je, da se vzpostavi neposredna odgovornost posameznih članov.
Identificirati je potrebno tudi druge strokovnjake, ki delujejo v skupini. Člani
skupine za preiskovanje morajo biti poimensko imenovani in seznanjeni s
svojo odgovornostjo (Stare, 1998).
Celoten postopek preiskovanja mora ţe od prvega trenutka teči metodično in
po načrtu, saj brez tega ni mogoče objektivno, vsestransko in popolno
odkrivati, preiskovati in dokazovati kaznivih dejanj (Vodinelić, 1984).
Točke posebnega pomena pri načrtovanju so upravna in pravna vprašanja,
finančna sredstva, kadri, posledice podaljšane preiskave, pripomočki,
prostori, oprema, vodenje informacijske politike in odnosi z mediji (Stare,
1998).
Z načrtovanjem preiskovanja je tesno povezano vprašanje o verzijah. Verzije
so miselne predpostavke oziroma hipoteze o kaznivem dejanju in storilcu.
Imajo zgolj verjetnostni značaj, zato mora biti načrt dela usmerjen v
preverjanje verzij (Maver, 1997).
Število verzij je odvisno od količine zbranih informacij in je v začetku
preiskovanja običajno večje, kasneje pa se manjša z zbiranjem nadaljnjih
informacij in njihovim preverjanjem (Dvoršek, 2008).
Vodinelić (1984) razlikuje med naslednjimi verzijami: tipične verzije, splošne
verzije, posebne verzije, verzije pravne kvalifikacije, verzije obrambe,
26
obtoţbe in sodne verzije, skladne oziroma konkurirajoče, prognozne oziroma
retrospektivne.
Na splošno je v središču načrtovanja sedem vprašanj, ki so ogrodje dela v
predkazenskem in kazenskem postopku (Maver, 1997): kaj, kdaj, kje, kako, s
čim se je zgodilo, kdo je storilec in zakaj je dejanje storil.
Ko govorimo o preiskovanju umorov, so verzije povezane z vprašanji ali gre za
(Dvoršek, 2008: 80):
uboj ali samomor,
uboj ali nesrečni dogodek,
samomor ali nesrečni dogodek,
nesrečni dogodek ali naravno smrt,
kaj bi lahko bil motiv uboja,
kdo bi lahko bil storilec.
Prav drznost postavljanja verzij je povezana s strokovnostjo, kreativnostjo in
izkušenostjo preiskovalcev. Verzije postavljajo osnovo za načrtovanje
preiskovalnih aktivnosti saj vsaka verzija zahteva drugačne poizvedbe in
svojevrstno preverjanje. Delo preiskovalcev lahko poteka na dva načina,
odvisno od števila verzij, razpoloţljivih informacij, moţnosti preverjanja in
drugo. Lahko se oblikujejo v delovne skupine na podlagi postavljenih verzij in
zbirajo ter preverjajo informacije na podlagi osnovnih verzij (umor-samomor)
ali pa opravljajo naloge ne glede na verzijo ali je šlo za umor ali samomor
(Dvoršek, 2008).
Tudi Horvat in Roso razlikujeta tako imenovano delo po verzijah, ko ločene
skupine preiskovalcev preverjajo vsako od verzij in delo po skupinah, ko
preiskovalne naloge potekajo ne glede na verzijo (Maver, 1997).
Oboje, tako načrtovanje kot verzije pa terjajo od preiskovalcev tako logično
in ustvarjalno kot tudi produktivno in reproduktivno mišljenje (prav tam).
27
Pri vsem tem je pomemben tudi sistem dokumentiranja, predvsem zaradi
velike količine informacij. Zbrane informacije se morajo sistemizirati v
pregledno obliko in tako nastaja obširen dosje, ki se tekom preiskave
dopolnjuje in spreminja, dokler ta ni zaključena (Dvoršek, 2008).
2.11 Operativna kriminalistična analitika
Kriminalistična analitika je veda, ki se ukvarja z identifikacijo povezav med
podatki o kriminaliteti in drugimi potencialno pomembnimi podatki ter
omogočanjem vpogleda v le te. Funkcionalno je razdeljena na dve področji,
to sta strateška in operativna analitika (Maver, 2007).
Za preiskovanje krvnih deliktov je pomembna zlasti operativna raven. Analiza
mora temeljiti na vseh razpoloţljivih podatkih in se lahko nanaša na analizo
primera, analizo serije podobnih primerov, analizo specifičnega profila
storilca ali analizo delovanja kriminalne skupine (Dvoršek, 2008: 82).
Pri analizi primera krvnega delikta uporabljajo naslednje postopke (prav tam):
izdelava kronologije dogajanja o dejavnosti ţrtve in moţnih
osumljencev v kritičnem času,
identifikacija glavnega kroga oseb in njihovih povezav z ţrtvijo,
identifikacija dejavnosti ţrtve,
analiza telefonskih komunikacij,
obdelava najverjetnejše hipoteze (ko ţe imajo potencialnega
osumljenca),
celovita analiza primera.
2.12 Hišna in osebna preiskava
Hišna preiskava obsega preiskavo različnih prostorov, gre za procesno in
operativno kriminalistično dejanje, pri katerem kriminalisti iščejo vse sledi, ki
bi lahko pokazale na kakršne koli okoliščine kaznivega dejanja. Preiskava
28
mora biti izvedena v skladu s procesnimi pravili, ki jih določa zakon (Ţerjav,
1994: 215).
Osebna preiskava pa pomeni preiskavo osebe ter prtljage, ki jo ima ta takrat s
seboj. Tudi to je potrebno izvesti po pravilih stroke in zakonito (prav tam).
2.13 Dokazovanje
Ugotavljanje dejanskega stanja s pomočjo zbiranja in ugotavljanja dejstev ter
dokazov je osnovna naloga preiskovanja. Pri tem se morajo omejiti na
dejstva, ki so pomembna za ugotavljanje resnice o kaznivem dejanju in so
pogojena z normami kazenskega procesnega in materialnega prava,
kriminalističnimi spoznanji ter vsako posamično situacijo. Poznamo tri vrste
dejstev: pravnorelavantna, indice in pomoţna dejstva. Dejstva pa se tesno
povezujejo z dokazi (Maver, 1994).
Indice in sledove, ki jih preiskovalci odkrijejo pri preiskavi konkretnega
primera je potrebno na koncu preiskave predloţiti kot dokaze. V primeru
uboja je potrebno sledove in indice v obliki dokazov povezati z domnevnim
storilcem. Dokazi se lahko nanašajo na objektivne ali subjektivne elemente
kaznivega dejanja in so lahko materialni ali pa osebni. Do materialnih dokazov
je mogoče priti s pomočjo analize sledov, ki so jih našli ob ogledu, s
primerjalno analizo sledov na kraju dejanja in pri osumljencu ali s pomočjo
sledov, ki jih najdejo pri osumljencu ali drugih osebah s katerimi je imel
osumljenec stik. Najdeni sledovi lahko predstavljajo dokaz na sodišču, vendar
morajo preiskovalci vnaprej predvidevati na kakšen način bo skušala obramba
tak dokaz izpodbijati, pri tem pa morajo preiskovalci tesno sodelovati z
drţavnim toţilcem (Dvoršek, 2008: 84-87).
Cilj vsake forenzične preiskave je, da zagotovi koristne informacije, ki
omogočajo razjasnitev dejanskega stanja v določeni zadevi. Materialni dokazi
so tisti, ki zagotovijo več vrst informacij (De Forest, 1994): informacije o tem,
da je sploh prišlo do kaznivega dejanja, informacije o tako imenovanem
29
modus operandi, povezavo med ţrtvijo in storilci, povezavo med osebami in
krajem dejanja, podatke o ovrţenju ali potrditvi pričanja določenih oseb,
zagotavljajo pa tudi informacije o tem koga preiskovati.
Sledi, ki so lahko kasneje tudi dokaz, je več vrst. Imajo različen pomen,
preiskovalci pa morajo vedeti kako nastanejo, kje bodo sledi iskali, kako jih
sploh izzvati in zavarovati (Ţerjav, 1994).
Dokaze lahko delimo tudi na personalne (osebne) in stvarne, pri čemer ravno
slednji pridobivajo vse večjo vrednost, pri personalnih pa obstajajo razne,
predvsem procesne omejitve. Kljub temu je obema skupinama potrebno v
procesu preiskave kaznivega dejanja nameniti enako stopnjo pozornosti
(Maver, 1994).
Dokaze lahko delimo še na neposredne in posredne, direktne in indirektne,
neformalne in formalne, obremenilne, razbremenilne in nevtralne dokaze
(prav tam).
Dokazi, ki so povezani s krajem uboja in jih najdejo na osumljencu,
dokazujejo zgolj prisotnost na kraju uboja in stik z ţrtvijo, da je osumljenec
tudi storilec, pa morajo podkrepiti še z drugimi dokazi. Pri dokazovanju ima
velik pomen tudi rekonstrukcija dejanja, predvsem, ko je potrebno potrditi ali
ovreči zgodbo, ki jo poda osumljenec v svoji obrambi o prisotnosti na kraju
dejanja in v primerih, ko na primer najdenih sledov na kraju dejanja in izjav
morebitnih prič ni mogoče uskladiti z zagovorom osumljenca. S hišno ali
osebno preiskavo ter z zasegom predmetov pridejo preiskovalci do materialnih
sledov pri oziroma na osumljencu. Če se pojavijo določene nejasnosti pa si
pomagajo tudi z dodatnimi izvedenskimi mnenji strokovnjakov različnih strok
(Ţerjav, 1994).
Obstajajo pa tudi situacije, ko materialnih dokazov ni moč najti. V takšnih
primerih si lahko pomagajo le z osebnimi dokazi, ali celo samo z indici
oziroma posrednimi dokazi, ki kaţejo na določenega osumljenca. V pomoč pri
30
tem je na primer priznanje dejanja, ko storilec navede podrobnosti, ki so
lahko znane le njemu. V takšnih primerih morajo biti preiskovalci zelo
previdni katere informacije pridobljene ob ogledu posredujejo javnosti, ţe
zaradi moţnosti testiranja s poligrafom. Kot dokaz je lahko tudi prepoznava
storilca ali drugega z dejanjem povezanega predmeta. Pri tem je potrebno
ohranjati stik z očividcem in obnavljati informacije, s katerimi razpolaga
(prav tam).
Za uspešen zaključek preiskave ni pomembna le posamezna informacija, pač
pa celota vseh, ki so bile zbrane tekom preiskave. Med kazenskim in tudi
predkazenskim postopkom se dejstva in dokazi spreminjajo. V procesnem
smislu se lahko spreminjajo od informativnih podatkov v dokazno-procesno
pomembne in obratno, tekom preiskave nekateri nepomembni odpadejo,
drugi pa dobijo svoj pravi pomen šele v kasnejših stopnjah preiskave. Pri vsem
tem pa ima velik pomen tudi sama procesna oblika in ustrezen način
predloţitve dokazov (Maver, 1994).
2.13.1 Digitalna forenzika in digitalni dokaz
V današnjem času so pogoste preiskave digitalnih podatkov v različnih
postopkih. Dokazi v digitalni obliki postajajo vse pomembnejši del policijskih
preiskav. Tako tekom preiskave kaznivih dejanj vedno pogosteje zaseţejo tudi
računalnik, ki lahko hrani digitalne dokaze, pomembne za nadaljnji kazenski
postopek. Digitalne sledi in dokazi v sodobni tehnološki druţbi obstajajo
pravzaprav povsod (Bernard, 2008).
Delo računalniških forenzikov poteka zelo podobno kot delo drugih
preiskovalcev kaznivih dejanj, le da namesto materialnih iščejo digitalne
dokaze, ki so na nosilcih podatkov. V obeh primerih mora forenzik najti
dokaze in jih narediti vidne ter jih spraviti v obliko, ki bo razumljiva za
običajne uporabnike (http://www.zps.si/sl/racunalnik-in-telefon/racunalnik/
racunalniska-forenzika.html).
31
Digitalni dokazi niso povezani izključno z visokotehnološko kriminaliteto, saj
so pomembni tudi za dokazovanje številnih drugih kaznivih dejanj, ki niso
nujno povezani s to tehnologijo, je pa bila v konkretnem primeru pri dejanju
tako ali drugače prisotna ali uporabljena (Bernard, 2008).
Razlaga pojma 'digitalni dokazi' nam pove, da gre za informacije, ki se lahko
uporabijo v kazenskem postopku in izvirajo iz podatkov, shranjenih v
računalniku ali digitalnem mediju (npr. trdi disk, CD, DVD, pomnilniške
kartice, USB-pomnilniki ipd.) (http://www.varnostniforum.com/index.php?pa
ge=40). V dokaznem smislu, tako z vidika civilnih kot tudi kazenskih in
upravnih postopkov, velja prosta presoja dokazov, kar pomeni, da se
načeloma vsak pravni elektronski vir lahko uporabi kot dokaz v postopku
(civilnem, kazenskem, upravnem).
Za zbiranje, ugotavljanje, vrednotenje, ocenjevanje in tehtanje digitalnih
dokazov se uporabljajo enaka pravila in veljajo enaka načela kot za vse ostale
(klasične) dokaze. Izjema sta le ukrepa iz 149.b člena (določa pogoje za
pridobitev določenih podatkov o prometu v elektronskem komunikacijskem
omreţju, ki omogočajo identifikacijo uporabnika elektronske komunikacijske
storitve – številka, čas klica, trajanje klica, količina prenesenih podatkov, ni
pa mogoče izvajati nadzora nad elektronskim prometom oziroma lokacije
posameznika ter podatkov o vsebini komunikacije) in 150. člena (pridobitev
vsebine komunikacije) ZKP (Bernard, 2008).
32
3 Mladoletniška kriminaliteta
Primer umora S.F., ki ga bom obravnavala nadalje v diplomskem delu ima
zraven ostalih specifičnosti še to, da so v njem bile kot storilci spoznane tudi
mladoletne osebe. In ker sodobne druţbe dajejo vedno več pozornosti
prestopništvu mladih, saj gre za generacijo oziroma del prebivalstva, ki bo v
prihodnje prevzel odgovornost za razvoj druţbe, je bil primer toliko bolj
poseben. Zgodnje in učinkovito odkrivanje in obravnavanje mladoletnih
prestopnikov ima veliko vlogo predvsem zato, ker to omogoča, da se ţe v fazi
odraščanja in dozorevanja oblikujejo v osebnost, ki kasneje vendarle ne bo
kriminalna. Torej da bi jih z njihovim obravnavanjem odvrnili od nadaljnjih
kaznivih ravnanj in tako ne bi postali storilci povratniki.
Mednarodni dokumenti sicer ne določajo starosti, s katero naj bi nastopila
kazenska odgovornost mladoletnika, določajo pa, da takšna starostna meja za
dosego kazenske odgovornosti mora biti določena (Filipčič, 1998). V Sloveniji
mladoletne osebe ločimo po starosti, otroci so do 14 let, med 14 in 16 leti
govorimo o mlajših mladoletnikih, med 16 in 18 letom starosti pa o starejših
mladoletnikih (Ţerjav, 1994). Za označevanje meje kazenskopravne
mladoletnosti je potrebno upoštevati dva kriterija: formalni, ki postavlja
mejo glede na število izpolnjenih koledarskih let, in materialni, kjer se
ugotavlja doseţena stopnja biološkega in socialnega razvoja osebnosti vsakega
posameznika (Filipčič, 1998).
Poloţaj mladoletnih se mora, preden je dokazana njihova kazenska
odgovornost, torej ţe v predkazenskem postopku, bistveno razlikovati od
poloţaja polnoletnih. Tako razni mednarodni dokumenti določajo
najrazličnejša pravila: o pridrţanju mladoletnika je potrebno obvestiti starše;
v predkazenskem postopku morajo imeti zastopnika; na policiji jih morajo
posebno obravnavati. Po vloţitvi toţbe morajo v postopku sodelovati starši
oziroma zakoniti zastopniki; obtoţbe morajo biti prilagojene njihovi zrelosti;
organi odločanja so različne narave, glede na posamičen mladoletnikov
primer; zastopnik ima v postopkih z mladoletniki poseben pomen; upoštevati
33
je potrebno njegovo pravico do molka ter do zasebnosti (izločenost javnosti s
sojenja, neobjavljanje informacij o mladoletnikovi identiteti, zaupnost
kazenskih spisov in evidenc). Prav tako naj bi otroke oziroma mladoletnike in
odrasle obravnavali ločeno, v posebnih postopkih (Filipčič, 1998: 21-30).
Mladoletniška kriminaliteta je pereč problem v vseh sodobnih druţbah, vendar
je v posameznih drţavah različno opredeljen. Naša kazenska zakonodaja loči
med mladoletnimi in polnoletnimi storilci kaznivih dejanj. S posebnimi določili
je opredeljena njihova kazenska odgovornost. Obstaja mnogo kazenskih in
procesnih določil, ki urejajo kaznovanje in postopek zoper mladoletnike.
Mladoletni storilci kaznivih dejanj uţivajo poseben poloţaj v primerjavi s
polnoletnimi storilci, saj gre za nedozorele osebe, ki potrebujejo vodenje in
pomoč (Ţerjav, 1994: 366-367).
Ker so mladoletniki še v fazi razvoja, morajo imeti ukrepi zoper njih vzgojno
naravo, druţbena reakcija naj bi bila v sorazmerju z dejanjem,
institucionalizacija pa naj bi bila uporabljena le kot skrajno sredstvo. Zoper
mladoletnike velja prepoved nekaterih oblik kaznovanja, to sta telesna in
smrtna kazen (Filipčič, 1998: 30).
Mladoletniška kriminaliteta ima mnogo posebnosti, na katere morajo biti
preiskovalci pozorni, ko preiskujejo kriminaliteto te vrste. Na kraju mnogokrat
pustijo nepotrebno škodo, delujejo nepremišljeno, dejanja največkrat storijo
v sostorilstvu, svoja dejanja največkrat nadaljujejo ali imajo pestro
kriminalno kariero, na krajih dejanja mnogokrat pustijo številne sledi, ki
kaţejo na njihovo navzočnost, način storitve pa je mnogokrat preprost, stvari
ali predmete kaznivega dejanja pogosto skrivajo doma ali v bliţini krajev kjer
se največ zadrţujejo, zanje je značilen tudi slabši uspeh ter neredno
izpolnjevanje šolskih in drugih obveznosti (Ţerjav, 1994: 364-365).
Policisti morajo pri preiskovanju kaznivih dejanj z udeleţbo mladoletnikov
upoštevati mnoge posebnosti. Ravnati morajo vzgojno, ob vseh preiskovalnih
34
dejanjih pa je potrebno upoštevati tudi njihovo duševnost ter tako ugotoviti
prave razloge za njihovo dejanje (prav tam).
Mladoletnik mora doseči določeno stopnjo moralnega razvoja in sposobnost
ravnanja z moralnimi načeli, kar imenujejo moralni element kazenske
odgovornosti. To pomeni, da ne more biti odgovoren za kaznivo dejanje, če ni
sposoben dojeti, da je to dejanje v nasprotju z druţbenimi vrednotami. S
časom je koncept vzgoje in prevzgoje prevladal nad konceptom kaznovanja
mladoletnikov, in to tudi takrat, ko je ugotovljena njegova kazenska
odgovornost. Na prvo mesto je tako postavljena mladostnikova osebnost ter
potreba po njegovi vzgoji in prevzgoji. Razsodnost mladoletnika se zahteva
samo kot pogoj za izrek kazni mladoletniku za storjeno kaznivo dejanje
(Filipčič, 1998).
Prestopniška dejanja mladih so pogosto le izraz stisk, povezanih z njihovim
odraščanjem, značilnostmi osebnosti in okoljem kjer ţivi ter drugimi
problemi. Za njihovimi kaznivimi dejanji se pogosto skrivajo sile in
mehanizmi, ki se jih mladoletnik ne zaveda povsem. Pri deliktih zoper
ţivljenje in telo, ki jih storijo mladoletniki, je potrebno upoštevati, da le ti
pogosto uporabljajo svojo fizično moč in kazanje agresije za pridobivanje
poloţaja med vrstniki. Pri teh dejanjih je nekoliko manj izraţen negativen
razvoj njihove osebnosti, kot pri drugih kaznivih dejanjih. Pogosteje so v
ospredju situacijski delikti kot posledica afektivne napetosti, preobčutljivosti,
nepremišljenosti, izziva v času psihične nestabilnosti in podobno. Največkrat
se svojih dejanj oziroma posledic le teh ne zavedajo. Potrebno je torej
upoštevati psihične značilnosti ter probleme, ki mladoletnike spremljajo
tekom njihovega odraščanja. Pogosto tudi v skupnem zavezništvu z drugimi, v
skupini, z nasilnimi dejanji najdejo nadomestilo za razumevanje in občutek
pripadnosti , ki jim ga ne nudi njihovo druţinsko okolje (Singer, 1997).
35
4 Potek preiskave konkretnega primera
V nadaljevanju bom po podrobnem opisu splošnega dela kriminalistov ob
preiskovanju kaznivih dejanj, predvsem krvnih deliktov, najprej opisala in
nato še analizirala dogajanje v primeru umora S.F.-ja iz leta 2008.
Osredotočila se bom na delo kriminalistov, kako so se lotili primera oziroma
katere metode dela so pri tem uporabili, v naslednjem poglavju pa tudi na
delo sodišča in končno sodbo. Večino podatkov sem črpala iz obširnega
sodnega spisa iz Celjskega okroţnega sodišča, v katerega sem zaradi
pravnomočnosti sodbe ţe imela omogočen vpogled.
4.1 Sprejem obvestila in najdba trupla ter obdukcija
Iz kazenske ovadbe, ki jo je policija sestavila in posredovala na okroţno
sodišče Celje, po opravljenih preiskovalnih dejanjih, v primeru umora S.F.-ja
izhaja, da je bil OKC PU Celje, 8.3.2008 ob 03.26 uri, obveščen, da je na
parkirnem prostoru pred Rdečo dvorano Velenje, najden moški, ki je ranjen,
večkrat zaboden in potrebuje reševalno vozilo ter policiste. Poškodovani je bil
z reševalnim vozilom prepeljan v Splošno bolnišnico Celje, kjer je nekaj minut
čez šesto podlegel hudim poškodbam.
Ţe po dokumentih so ugotovili identiteto poškodovanega in kasneje umrlega,
to je bil S.F. iz Velenja. Zanj je bila s strani preiskovalnega sodnika iz OS
Celje odrejena sodna obdukcija. Ta je pokazala, kot je razvidno iz
izvedeniškega mnenja oziroma razgovora z doktorjem, ki je opravil obdukcijo
(uradni zaznamek 3A311), da je pokojni dobil več vbodnih ran in sicer na
sredini prsnega koša, rano, ki je segala v srce, na zadnji strani leve podlahti,
pet vbodnih ran pod zgornjim robom podpazduhe, ki so segale v pljuča,
ledvico in črevesje, vbodno rano v predelu desnega dela pasu, ter vbodno
rano na zunanji strani desnega komolca. Zraven tega je obdukcija pokazala,
da je oškodovanec dobil podpludbo ob levem očesu. Izvedenec
sodnomedicinske stroke je pojasnil, da je oškodovanec umrl zaradi
36
zadobljenih vbodov, neposreden vzrok pa je bila izkrvavitev zaradi poškodb
notranjih organov.
Prav tako je bilo takoj znano, da so bile rane povzročene z ostrim
predmetom, širine okoli 2,5 cm, ter da so poškodbe nastale stoje in pod
kotom, storilec pa je pri njihovem nastanku močno zamahoval. Na podlagi
razporeditve vdolbin je bilo moč sklepati, da se je poloţaj med napadalcem in
napadenim spreminjal, rane pa niso bile povzročene v času, ko je
oškodovanec ţe leţal na tleh. Izvedenec je potrdil, da so bile poškodbe telesa
povzročene po drugi osebi, saj je šlo za ubijalske vdolbine, na takih mestih, ki
so praviloma dosegljive le po drugi osebi. Ker niso našli nobenih obrambnih
poškodb, je izvedenec menil, da oškodovanec takšnega napada ni pričakoval
in je bil presenečen. Nekaj poškodb je bilo povzročenih iz zadnje strani, nekaj
časa je bil napadalec nekoliko levo in za napadenim, pri ostalih sta bila
obrnjena bolj ali manj drug proti drugemu.
Naredili so tudi alkoholimetrično ter toksiološko preiskavo za pokojnika.
Slednja je bila negativna, našli pa so sledi alkohola v krvi, vendar točne
vrednosti niso mogli določiti, saj je prejel ţe veliko krvi in drugih infuzijskih
tekočin.
Takoj je bilo razvidno, da gre za ţrtev kaznivega dejanja in da je pokojni umrl
nasilne smrti, saj je bil vzrok njegove smrti krvavitev iz ran zadanih z ostrim
predmetom, pod kotom in s silo druge osebe.
4.2 Ogled kraja najdbe trupla
Na kraj dejanja je prva prispela patrulja Policijske postaje Velenje. Le ta je
kraj zavarovala do prihoda komisije SKP PU Celje, ki je opravila ogled kraja.
Vse podrobnosti ogleda so razvidne iz zapisnika o ogledu kraja dejanja ter
uradnega zaznamka o zaznavi kaznivega dejanja (št. 3A311-7).
37
Pri ogledu so tako zavarovali več sledov ter prav tako skicirali ter fotografirali
kraj dejanja. Na kraju sta bila dva avtomobila znamke Ford in BMW, med
njima so bili najdeni sveţi madeţi rdeče barve. Najdene so bile kapljice
različne velikosti, pristojni so sledi fotografirali in skicirali ter odvzeli vzorce
za nadaljnje preiskave.
Zavarovani so bili sledovi rdečih madeţev, ki so jih poslali v preiskavo Centru
za forenzične preiskave GPU. Zasegli so avtomobil znamke BMW, last umrlega,
ki je bil na kraju zapečaten in odpeljan v prostore PU Celje, kjer so kasneje
nadaljevali z ogledom. Tudi pri ogledu avtomobila so zavarovali različne
sledove. Na sprednjem levem odbijaču avtomobila BMW so našli poškodbe
laka. Avtomobil je bil brez registrske tablice na sprednji strani, poškodovano
je bilo vetrobransko steklo.
Dne 8.3.2008, so kriminalisti proti potrdilu in zapisniku o zasegu predmetov
(št. 3A331-4) zasegli oblačila pokojnega S.F. in sicer:
jakno, svetlo rjave barve, ki je bila prerezana, na njej pa rdeči
madeţi,
ţametne hlače, rjave barve, na katerih so bili rdeči madeţi,
majico, na kateri so bili rdeči madeţi,
spodnje hlače, na katerih so bili rdeči madeţi,
sivi pulover z rdečimi madeţi,
rjave športne copate, na katerih so bili rdeči madeţi,
mobilni telefon znamke Nokia s SIM kartico.
Oblačila oškodovanca so poslali v preiskavo na Center za forenzične preiskave
GPU, da so na oblačilih zavarovali biološke in druge sledove.
4.3 Zbiranje obvestil
Rezultati obdukcije so pokazali, da je pokojni umrl nasilne smrti in da je bil
torej ţrtev kaznivega dejanja. Kriminalisti so imeli v samem začetku zelo
38
skope informacije in malo podatkov o dogajanju pred Rdečo dvorano v
kritičnem času. Kot je razvidno iz kazenske ovadbe so začeli v zvezi z
neznanim storilcem intenzivno zbirati obvestila. Pri tem so si pomagali tudi s
sredstvi javnega obveščanja in pozvali občane, naj sporočijo na anonimno
številko, če bi kdo karkoli vedel v zvezi s kaznivim dejanjem. Ugotavljati in
odkrivati so začeli vse osebe, ki so bile v času dejanja v lokalu Winer in Max,
kjer se je pokojnik nahajal tik pred samim sporom v katerem je kasneje
izgubil ţivljenje ter okolici kraja dejanja.
Dobili so nekaj anonimnih klicev. Kot je razvidno iz uradnega zaznamka
številka 242-5, je anonimna oseba sporočila, da je bil S.F. močno vinjen in da
ga je opazila pred lokalom Mladost, ko se je pogovarjal z neznano moško
osebo.
Dne 10.3.2008 je druga anonimna oseba sporočila, da ve kdo je morilec.
Povedala je, da osebi ne pozna po imenu, vendar pozna njuna vzdevka, to sta
Niks in Beša, kar je prav tako zadokumentirano v uradnem zaznamku (št. 241-
10).
Nadalje so z zbiranjem obvestil pričeli ugotavljati identiteto oseb Beša in
Niksa. Ugotovili so, da je oseba z vzdevkom Niks dejansko N.H. Oseba Beša naj
bi bil E.B. Kot izhaja iz zapisnika o prepoznavi oseb po fotografiji št.
3A692/12-65, je V.K. kot osebo z vzdevkom Beša prepoznala tudi A.B.-ja. Iz
uradnega zaznamka o razgovoru z M.S. pa je razvidno, da so kasneje ugotovili,
da ta oseba ni vpletena v samo kaznivo dejanje, ve pa določene okoliščine
kaznivega dejanja.
Z zbiranjem obvestil in prepoznavi oseb po fotografijah (uradni zaznamki
št.3A311-7, 3A313-1, 3A692/49, 3A311-7 ter 3A692-36-65) je kriminalistom
uspelo priti do podatkov, da je bila 7.3. in 8.3. 2008 v lokalu Winer in Max
oseba z vzdevkom Niks in je pri sebi imela noţ. Iz istih zaznamkov so uspeli
pridobiti podatke o N.H., da je s seboj večkrat nosil noţ ter da so se ga ostali
zelo bali.
39
Ena izmed prič dogajanja je povedala, da se ji zdi, da sta se osumljena
odpeljala iz kraja dejanja z avtomobilom znamke VW Polo Classic.
Kot je razvidno iz kazenske ovadbe so opravili tudi razgovor s S.B. in A.J., ki
so bili neposredni priči dogajanja, ter V.L. in M.N., ki sta bila nedaleč stran na
klopci. Pomembna oseba za razjasnitev okoliščin je bila tudi oseba Ţ.L., ki je
nedaleč stran čakala na taksi in kasneje pristopila v neposredno bliţino
dogajanja, čez okno stanovanja pa je dogodek opazovala tudi K.Š.
Oseba N.H. je tako, po tem, ko so z razgovori pridobili veliko koristnih
informacij, postala osumljenec storitve kaznivega dejanja umora pred Rdečo
dvorano v Velenju, dne 8.3. 2008.
4.4 Pregled videonadzornih kamer
Po informacijah, ki so jih pridobili preko anonimnih oseb ter očividcev samega
dejanja, so kriminalisti nadaljevali svoje delo s pregledom videonadzornih
kamer v lokalu Winner, da bi ugotovili, kdaj je pokojni zapustil lokal, ter s
kom se je pred tem druţil oziroma kdo se je takrat še nahajal v lokalu. Pri
tem so, kot je razvidno iz uradnega zaznamka o ugotovljenih dejstvih in
okoliščinah, ugotovili, da je pokojni S.F. vstopil v lokal okoli 00.55. ure. V
istem času so se v lokalu nahajali tudi Niks in S.P.. S.F. je lokal zapustil okoli
01.18 ure. Iz posnetkov je bilo razvidno, da sta osumljena S.P. in N.H.
oblečena v podobna oblačila, kot so ju opisale osebe, ki so ju videle na kraju
dejanja. Ugotovljena je bila torej tudi identiteta druge osebe, ki je bila
vpletena v pretep med trojico, to je bil mladoletni S.P. Dne 12. 3. 2008 so
zasegli videorekorder, videosistem in daljinska upravljalca v lokalu Winer v
Velenju, saj so ugotovili, da imajo tam zagotovljen video nadzor gostov
lokala. Zaseţeni predmeti so bili zapečateni in kasneje, dne 14.3.2008,
odpečateni. Posnetke so zavarovali na VHS kaseto. Zavarovali so tudi posnetke
videonadzorne kamere bankomata pred vhodom v banko na Šaleški cesti 2 in
jih proti zapisniku zasegli. Zavarovane posnetke so preverili in pregledali,
vendar posebnosti, kot so zapisali v kazenski ovadbi, niso ugotovili.
40
4.5 Nadzor elektronskih komunikacij ter tajno opazovanje
Iz kazenske ovadbe izhaja, da so po tem, ko so kot osumljenca preiskovanega
kaznivega dejanja spoznali N.H.-ja, pridobili njegovo telefonsko številko, ki jo
je uporabljal v kritičnem času, da bi ugotovili, s kom je komuniciral v
kritičnem času in ali lahko ti podatki razjasnijo okoliščine dogajanja. Na
podlagi odredbe so, kot je razvidno iz uradnega zaznamka, pridobili izpis
telefonskega prometa za omenjeno telefonsko številko, pri čemer so ugotovili,
da so se na tej številki prenehale komunikacije dne 8.3.2008 ob 11.48. uri.
Odgovor so pridobili iz podjetja Debitel, zraven tudi CD z zavarovanimi
posnetki. Na podlagi odgovora druţbe Debitel so ugotovili telefonski aparat, v
katerega je bila vstavljena SIM kartica. Pridobili so odredbo Okroţnega sodišča
Celje, s katero je bil odrejen nadzor elektronskih komunikacij s
prisluškovanjem in snemanjem ter kontrolo in zavarovanje dokazov o vseh
oblikah komuniciranja, ki se prenašajo v elektronskem komunikacijskem
omreţju po 150. Členu ZKP, za številko in ugotovljeni telefonski aparat.
Analiza telefonskega prometa je pokazala, da je N.H. po dejanju večkrat
komuniciral z uporabnikom določene številke, za katero so z zbiranjem
obvestil ugotovili, da gre za S.S.-punco N.H.-ja. Tudi njen telefon s SIM
kartico so zasegli in ji ga kasneje vrnili.
Dne 12.3.2008, je bila izdana odredba za pridobitev telefonskega prometa za
številko telefona katere naročnik je S.P.. Tako so iz podjetja TUŠ mobil
prejeli dopis in CD s telefonskim prometom za omenjeno številko. Na podlagi
tega so proti potrdilu in zapisniku o zasegu predmetov, zasegli mobilni telefon
znamke Nokia s SIM kartico, last S.P.-ja. Prav tako so od podjetja Mobitel d.d.
pridobili izpis telefonskega prometa za mobilni telefon, ki ga je uporabljal
pokojni S.F.. Analiza telefonskega prometa je pokazala tudi, da je osumljeni
N.H. po dejanju komuniciral z osebo J.S.. Tako so zasegli tudi njegov telefon s
SIM karticama ter mu ga kasneje proti potrdilu o vrnitvi vrnili.
V zvezi telefonskih komunikacij med osumljenimi in vsemi drugimi osebami, ki
so z osumljenimi komunicirale, so izdelali analizo telefonskega prometa, vse z
41
namenom, da bi tako pridobili podatke o podrobnostih kaznivega dejanja.
Kljub natančni analizi le ta ni prispevala k razjasnitvi okoliščin.
Po besedah očividcev ter pregledu videonadzornih kamer, so kriminalisti
pridobili odredbo za tajno opazovanje za osebe: N.H., S.P. in E.B. (oseba z
vzdevkom Beša). Ukrep je veljal dva meseca, od 12.3.2008 dalje. Ukrep
tajnega opazovanja so pričeli izvajati 12.3.2008, ob 15.30 uri. Vzpostavili so
nadzor nad stanovanjskim objektom, kjer je stanoval N.H. Ugotovili so, da je
na parkirnem prostoru avtomobil znamke VW polo Classic, last N.H.. N.H. je
po nekaj več kot uri opazovanja objekta izstopil iz stavbe skupaj s S.S., z
njegovim avtomobilom sta se odpeljala do bloka, kjer je S.S. izstopila. N.H. se
je z avtomobilom odpeljal do bencinskega servisa, kjer mu je bila ob izstopu
iz prostorov servisa odvzeta prostost, kot je razvidno iz odločbe o njegovem
pridrţanju (šifra 3A31-1) in sicer iz razlogov 2. točke 1. odstavka 201. člena
Zakona o kazenskem postopku, to je zaradi upravičene bojazni, da bo na
prostosti uničil sledove kaznivega dejanja.
Iz iste odločbe je razvidno, da je bila iz istih razlogov na podlagi 157. člena
Zakona o kazenskem postopku, nekaj ur za tem odvzeta tudi prostost
mladoletnemu S.P.-ju. Naslednji dan pa so pridrţali še A.L.-ja, prav tako
zaradi bojazni, da bo na prostosti uničil dokaze oziroma sledove kaznivega
dejanja. Slednjemu so pridrţanje odpravili takoj, ko so prenehali razlogi za
to. O vsem so obvestili starše mladoletnih osumljencev.
Vsem trem so odvzeli slino za preiskavo bioloških sledov, ki so jih našli med
preiskavo kaznivega dejanja. Prav tako so z vsemi tremi osumljenci opravili
razgovore ter vse njihove izjave zadokumentirali v uradnih zaznamkih (priloge
kazenskemu spisu št. 292, 293, 294, 295 in 296). Oba mladoletnika sta bila
obravnavana v sorazmerju z njuno starostjo. Ob zaslišanju na policiji je bil ob
mladoletnem A.L.-ju prisoten njegov oče, osumljeni je bil tudi podučen o vseh
svojih procesnih pravicah ter obveščen o tem, da je obravnavan kot
osumljenec ter kaj je podlaga za sum, prav tako pa tudi o tem, da se ni
dolţan izpovedati zoper sebe ali svoje bliţnje oziroma priznati krivde.
42
Podučen je bil tudi o pravici do zagovornika, ki jo je zavrnil. Mladoletni A.L.
je v razgovoru povedal, kje naj bi odvrgel noţ, ki je bil sredstvo umora. Ob
enem se je zagovarjal, da ni vedel, da je bil ta noţ uporabljen kritične noči.
Drugi mladoletnik je v izjavi podal zagovor, da je bil oškodovani S.F. tisti, ki
je napadel in da je sam sodeloval le tako, da je hotel oba druga udeleţena v
pretepu, spraviti narazen in tako dobil poškodbo na roki in jakni, kasneje naj
bi se odmaknil. Povedal je, kam je skril SIM kartico, last N.H.-ja ter kje se
nahajajo njegova oblačila, ki jih je nosil v času kaznivega dejanja. Tudi on je
bil pred tem podučen o vseh svojih procesnih pravicah. Glavni osumljeni N.H.
je v izjavi na policiji opisal vso dogajanje kritične noči, kam se je odpravil po
samem dejanju ter s kom je komuniciral, konkretno se v predkazenskem
postopku ni zagovarjal.
4.6 Zaseg ter preiskava in ogled avtomobila N.H.-ja
Takoj po odvzemu prostosti so na bencinskem servisu proti zapisniku in
potrdilu o zasegu predmetov zasegli N.H.-jev avtomobil znamke VW Polo. V
prisotnosti lastnika so avtomobil zapečatili in ga s strani avtovleke prepeljali v
prostore PU Celje. Podrobnosti so razvidne iz zapisnika št. 3A321-5/1.
Na podlagi odredbe so torej, dne 13.3.2008, opravili preiskavo prej
omenjenega osebnega avtomobila, last N.H.-ja. Pri preiskavi so zasegli:
mobilni telefon,
SIM kartico,
odrezan zgornji del plastenke.
Med preiskavo vozila so opravili tudi ogled vozila. Pri tem so zavarovali:
mikrosledi iz voznikovega in sovoznikovega sedeţa,
bris na volanskem obroču,
bris s prestavne ročice,
bris iz zaseţenega telefona Sonny Ericsson,
43
sled rdeče-rjave barve na stopalki za plin,
bris sledi gume s praga sprednjih levih vrat avtomobila,
bris iz gumijaste manšete ročice menjalnika.
Ogled omenjenega avtomobila je pokazal, da so na desni strani stopalke za
plin in na gumi praga sprednjih levih vrat določene sledi, kar so dokumentirali
v zapisnik in fotografirali. S strani Centra za forenzične preiskave je bilo
ugotovljeno in s strokovnim mnenjem podano, da gre za kri S.F.-ja.
V kazenski ovadbi so policisti navedli še več preiskovalnih dejanj pri osebah,
za katere so med zbiranjem obvestil ugotovili, da bi lahko bile povezane s
kaznivim dejanjem. Tako je bila opravljena tudi preiskava osebnega
avtomobila Honda Civic, ki ga je uporabljal A.O.. Pri tem so zasegli kovinski
noţ in ga poslali v preiskavo v Center za forenzične preiskave GPU, da bi
ugotovili, če je noţ morda povezan s kaznivim dejanjem. Isti dan (8.3.2008) so
proti potrdilu o zasegu in zapisniku zasegli tudi mobilni telefon s SIM kartico,
katerega lastnik je bil A.O.. Kasneje so mu ga tudi vrnili. Zanj so tudi
ugotovili, da ima trden alibi, saj se je nahajal pri prijateljici E.Č.. Pri
preiskavi avtomobila Daihatsu Charade, katerega je uporabljal J.Š., so zasegli
sedeţne prevleke prvih sedeţev ter jih poslali na preiskave v Center za
forenzične preiskave GPU. Prav tako so zavarovali več bioloških sledi ter
mikrosledi. Proti potrdilu o vrnitvi, so avtomobil vrnili lastniku po končanem
postopku ogleda. V zvezi z osebami, ki so uporabljale omenjeno vozilo, so
opravili več razgovorov z različnimi osebami, vendar jim nobene od teh oseb
ni uspelo povezati s preiskovanim kaznivim dejanjem.
4.7 Hišne ter osebne preiskave
Na podlagi odredbe so, dne 12.3.2008, isti dan, ko mu je bila tudi odvzeta
prostost, opravili hišno preiskavo pri N.H.. Proti zapisniku o preiskavi (zapisnik
št. 3A321-5) ter proti potrdilu o zasegu predmetov so zasegli te predmete:
športne copate Adidas,
44
svetlo rjavo jakno,
tri kuhinjske noţe,
osebni računalnik (zapečaten ob prisotnosti N.H.-ja).
Na podlagi iste odredbe je bila pri N.H.-ju opravljena osebna preiskava, kar je
prav tako zadokumentirano v istem zapisniku kot hišna preiskava. Pri tej
preiskavi so, proti odredbi in potrdilu o zasegu predmetov ter albuma
fotografij, zasegli:
Hlače iz jeansa, z napisom Blend.
Zaseţene predmete so poslali v preiskavo Centru za forenzične preiskave.
Iz kazenske ovadbe je razvidno, da je za zaseţeno obutev in oblačila N.H. sam
priznal, da jih je nosil pri obravnavanem dogodku. Oblačila in obutev so
izgledala oprana in čista, saj so bila zjutraj po dogodku oprana, kar je potrdila
tudi osumljenčeva mama (uradni zaznamek št. 3A313-1). Preiskava Centra za
forenzične preiskave pa je pokazala, da so bile na levem športnem copatu
najdene sledi, med katerimi je bila tudi kri pokojnega S.F..
Naslednji dan, 13.3.2008, so v prisotnosti N.H. odpečatili računalnik, napisali
zapisnik o odpečatenju in zasegu elektronskih podatkov ter mu zasegli trdi
disk, za katerega so imeli informacije, da se na njem nahajajo podatki, ki bi
lahko pripomogli k razjasnitvi okoliščin oziroma bili dokaz v nadaljnjem
postopku. Do teh podatkov so prišli na podlagi razgovora s T.V. (uradni
zaznamek št. 3A311-7), ki jim je povedala, da ji je osumljeni N.H. takoj po
dogajanju in prihodu domov, zaupal vse podrobnosti o kaznivem dejanju, ki
naj bi ga storil. Po končanem postopku so proti potrdilu o vrnitvi predmetov
vrnili računalnik, osebni avtomobil ter tri kuhinjske noţe mami B.H..
12.3.2008 je bila na podlagi odredbe s strani Okroţnega sodišča Celje,
opravljena tudi hišna preiskava pri P.V. in L.V., torej očetu in mami osebe,
kateri naj bi osumljeni, preko MSN-ja takoj po prihodu domov, kritične noči
45
zaupal podrobnosti njegovega dejanja (uradni zaznamek o razgovoru s T.V. št.
3A311-7). Pri tem so proti zapisniku o zasegu predmetov zasegli osebni
računalnik s priključnim kablom (last T.V., osebe s katero je komuniciral
osumljeni).
Le ta je bil naslednji dan ob prisotnosti T.V. odpečaten. Zasegli so elektronske
podatke s trdega diska. Iz zapisnika šifre 3A322-3 je razvidno, da so bili
najdeni zapisi o njunem pogovoru, ko ji je N.H. zaupal kaj se je zgodilo in da
naj o vsem molči. Zaseţene predmete so nato proti potrdilu o vrnitvi vrnili
lastnici.
Na podlagi analize podatkov na trdem disku obeh zaseţenih računalnikov, so
torej pridobili digitalne dokaze, ki so predstavljali enega pomembnejših
dokazov v primeru.
Bila je izdana tudi odredba za hišno preiskavo pri A.B., za katerega so
policisti, kot je razvidno iz kazenske ovadbe, med zbiranjem obvestil
ugotovili, da bi lahko bil vpleten v samo dogajanje. Ta preiskava ni bila
opravljena, saj so med nadaljnjim zbiranjem obvestil pred tem prišli do
podatkov, da A.B. ni vpleten v preiskovano kaznivo dejanje.
4.8 Ogled drugih krajev dejanja
Naslednji dan, 13.3.2008, so preiskovalci opravili ogled pri vhodu v
stanovanjski blok Kidričeva cesta 57/a v Velenju, pod stopnicami, saj je
osumljeni S.P., kot je razvidno iz uradnega zaznamka o razgovoru z njim, sam
povedal, kam je skril oblačila, ki jih je nosil kritične noči. Pri ogledu so
odvzeli naslednje stvari najdene v zračniku:
majico s kratkimi rokavi,
hlače rjave barve, na katerih so bili rdeči madeţi,
majico z dolgimi rokavi, na kateri so bili rdeči madeţi ter raztrganina
na levem rokavu,
46
sivo-rjavo jakno, na kateri so bili rdeči madeţi ter dve raztrganini na
levem rokavu.
Ogled je bil zadokumentiran (zapisnik o ogledu št. 3A311-5), zaseg pa izveden
na podlagi potrdila o zasegu predmetov.
Med zbiranjem obvestil so ugotovili, da omenjena oblačila res pripadajo S.P.-
ju in jih je uporabljal v času dejanja.
Center za forenzične preiskave je ugotovil, da se je na zgornjem notranjem
delu njegovega levega športnega copata, trebušnem predelu sive majice ter
na njegovih hlačah v predelu nad desnim kolenom ter desno od hlačne zadrge
nahajala kri S.F.-ja. Prav tako so ugotovili dve prerezanini dolgi pribliţno 3 cm
na levem rokavu jakne. Na istem predelu so našli še sled krvi, ki pa je bila kri
S.P.-ja.
Prav tako je S.P. v svoji izjavi povedal, kam je skril SIM kartico, ki je bila last
N.H.-ja. Isti dan, 13.3.2008, je tako bil opravljen ogled na Rudniški cesti 17 v
Velenju, kjer so na obvestilni tabli odvzeli SIM kartico operaterja mobilne
telefonije Debitel. Na podlagi izpisov telefonskega prometa in zbiranjem
obvestil so ugotovili, da gre dejansko za SIM kartico, ki jo je v času dejanja
uporabljal N.H..
Opravili so tudi ogled kraja dejanja v stanovanjskem bloku Šalek 81 v Velenju,
v kletnih prostorih ter okolico nenaseljene hiše Stari trg 3 v Velenju, kjer so
iskali morilsko oroţje. Kje iskati sam noţ, ki je bil uporabljen kot oroţje v
kaznivem dejanju, so izvedeli v razgovoru s takrat osumljenim A.L., ki je noţ
skril in bil kasneje pri ogledu tudi prisoten. Pri tem ogledu so res našli pol
avtomatski noţ z napisom Stainlerr, z rezilom dolţine 9 cm in v najdebelejšem
delu širine 2,5 cm in ročajem dolgim 11,5 cm. Podrobnosti so dokumentirali v
zapisnik o ogledu kraja dejanja (št. 3A312-3) in fotografiranjem.
47
4.9 Končne ugotovitve po ogledu in opravljenih razgovorih ter
ostalih preiskovalnih dejanjih
Iz uradnega zaznamka o zaznavi kaznivega dejanja in zapisnika o ogledu kraja
dejanja je razvidno, da so policisti takoj ugotovili, da je kraj dejanja bil
spremenjen, ko je bil poškodovani odpeljan z reševalnim vozilom.
Z ogledom kraja dejanja in kasnejšim zbiranjem obvestil od očividcev, ter
razgovorov z osumljenci, so ugotovili, da so se pokojni S.F. ter osumljena N.H.
in S.P. srečali v lokalu Mladost. Pred tem sta bila N.H. in S.P., po tem, ko sta
se skupaj pripeljala pred Rdečo dvorano v Velenju, še v lokalu Winer v bliţini
ter v lokalu Max, kjer so ju videle in to potrdile priče. Pred srečanjem se
trojica ni poznala. Ko so vsi trije zapustili lokal Mladost, je S.F. pristopil do
N.H. in S.P. ter od N.H. zahteval cigareto, pri čemer mu je N.H. odgovoril, da
bi lahko prosil na lepši način in tako morda dobil celo škatlo. S.F. je tako
odšel do svojega avtomobila znamke BMW, ki je imel parkiranega nekoliko
naprej. Prav tako sta odšla do svojega avtomobila S.P. in N.H.. S.F. je
ponovno pristopil do njiju in ju znova prosil za cigareto, pri čemer je med
njimi prišlo do besednega prepira. Po krajšem času se je S.F. ponovno
odpravil do svojega avtomobila, med tem je srečal S.B. in A.J. Tudi njiju je
zaprosil za cigareto in se jima zanjo tudi zahvalil. Slednji dve sta skladno
izpovedali, da je bil S.F. vinjen, saj ga je zanašalo in se mu je zapletal jezik.
Na njuno svarilo, naj ne vozi tako pijan, je odgovoril, da je vse v redu (uradni
zaznamek o razgovoru št. 3A312-1 in št. 3A331-5). Sedel je v svoj avtomobil in
z veliko hitrostjo zapeljal vzvratno in nato do prostora taksistov. Zaradi velike
hitrosti je njegov avtomobil zaneslo in s sprednjim delom je trčil v parkiran
kombi znamke Opel. Pri tem je izgubil svojo registrsko tablico, ki jo je,
8.3.2008, našla S.D.. Vse navedeno je bilo potrjeno z izpovedmi drugih prič
ter očividcev (uradni zaznamki št. 3A692/28, 3A312-4, 3A312-3, 3A692-
47,3A31-1) ter tudi kasnejših fotografij poškodb na avtomobilu v katerega je
zapeljal S.F. ter fotografij avtomobila katerega lastnik je bil S.F. in so z
ogledom ugotovili, da je imel poškodbe na sprednjem odbijaču, manjkala pa
48
je tudi registrska tablica, ki so jo našli na parkirišču, ko so opravljali ogled
kraja dejanja.
Po trčenju je S.F.-ja odbilo in ga obrnilo nazaj proti otroškemu igrišču. V tem
času je bilo v bliţini več oseb, ki so videle to dogajanje. Med zbiranjem
obvestil so vse osebe skladno povedale, kaj se je dogajalo na parkirnem
prostoru, kar tudi izhaja iz vseh uradnih zaznamkov, ki so jih policisti pri tem
napravili. S.F. se je odpeljal nazaj v smeri igrišča in svoj avtomobil zapeljal v
prvi trak parkirnih prostorov ob Rdeči dvorani, kjer ga je pustil sredi vozišča.
Avtomobil je pustil v pogonu s priţganimi lučmi ter izstopil iz njega. Stopil je
do N.H. in S.P. ter jima dejal, da naj nikomur ne povesta, da se je pred tem
zapeljal v parkiran kombi. Kljub temu, da sta mu rekla, da bosta molčala, je
še nadaljeval pogovor in ponavljal naj molčita in podobno. S.F. naj bi S.P.-ja
prijel za jakno nato pa zamahnil proti N.H.-ju. Po tem je med njimi prišlo do
prerivanja. Vso dogajanje je od daleč opazoval tudi Ţ.L.. S.F. naj bi
nadaljeval z groţnjami, vmes odšel do svojega avtomobila ter iz njega vzel,
po izpovedi osumljencev, nek predmet. S tem predmetom naj bi zamahoval
proti S.P.-ju in kasneje še proti N.H.-ju, ki je bil takrat obrnjen proti svojemu
avtomobilu. Med trojico je prišlo v nadaljevanju do pretepanja, pri čemer sta
N.H. in S.P. S.F.-ja večkrat udarila v predel obraza. Med pretepanjem je N.H.
izvlekel noţ in večkrat zabodel S.F.-ja v predel telesa. Med zabadanjem je
N.H. zabodel tudi S.P-ja v levi podlahet in mu prerezal jakno ter majico in mu
prizadejal manjšo vdolbino. S.F. je kljub večjim ranam še stal na nogah, S.P.
ga je potisnil na tla in ga še večkrat brcnil v glavo, leţečega sta pustila na tleh
in oba odšla do avtomobila N.H.-ja, se usedla v avtomobil in odpeljala iz
kraja dejanja. Na prizorišče je pristopilo več očividcev, ki so poklicali
reševalce in policiste. S.F. je bil z reševalnim vozilom prepeljan v Splošno
bolnišnico Celje, kjer je kasneje podlegel poškodbam.
Osumljenca sta kasneje sama povedala, kot je razvidno iz uradnih zaznamkov
o razgovoru obeh, da je S.P. po dogajanju, po tem, ko ga je N.H. odloţil pred
njegovim blokom, šel v stanovanje ter slekel oblačila, ki jih je nosil v času
dejanja ter odnesel pod stopnišče sosednjega bloka. N.H. pa je odpeljal na
49
parkirni prostor svojega stanovanjskega bloka in tam parkiral svoj avtomobil.
Noţ, uporabljen pri dejanju, je odloţil za števcem in odšel v svoje stanovanje.
Po telefonu je poklical A.B.-ja, ter mu povedal, da je pred Rdečo dvorano
med pretepom nekoga zabodel. Prav tako se je usedel za računalnik ter se
preko MSN-ja začel pogovarjati s svojo prijateljico T.V., ki je bila v tem času
pred računalnikom skupaj s svojo prijateljico V.K..
N.H. jima je preko MSN-ja, kot je razvidno iz uradnega zaznamka o razgovoru
z obema, pod vzdevkom »Ludi Nix« sporočil, da je pred Rdečo dvorano nekoga
večkrat zabodel ter da ta najverjetneje ne bo preţivel. Ob koncu pogovora
jima je še naročil, naj vsebino pogovora izbrišeta iz svojega računalnika, kar
sta tudi storili. T.V. je o tem povedala svoji mami ter A.P., vse so bile v
strahu, da se jim bo N.H. maščeval, če povedo karkoli, kar vedo o dogajanju.
Vse to so potrdili tudi podatki, ki so jih preiskovalci dobili iz pregleda diska iz
računalnika zaseţenega T.V., ko so bili najdeni sledovi izbrisanih dnevniških
datotek programa MSN, iz katerih so bili tudi razvidni deli pogovora z osebo
pod vzdevkom »Ludi Nix«. Prav tako se je N.H., 8.3.2008, srečal s punco S.S.
in ji opisal celotno dogajanje pred Rdečo dvorano. Slednja je potrdila (uradni
zaznamek št. 3A332-1), da ji je N.H. povedal, da naj bi S.F. prvi napadel, da
je prišlo do pretepa in nato do »štihanja«. Povedal ji je tudi, da je imel hlače
v celoti okrvavljene, ter da so se lepo oprale, znano pa ji je bilo tudi, da je
N.H. v času dogajanja kaznivega dejanja vozil svoj avtomobil znamke
Volkswagen Polo.
Iz razgovorov z osumljeni so ugotovili, da sta se v popoldanskem času,
8.3.2008, N.H. in S.P. ponovno srečala. Pridruţil se jima je še prijatelj A.L.,
kateremu sta S.P. in N.H. opisala vso dogajanje prejšnjo noč pred Rdečo
dvorano ter kaj sta storila. Pri tem se je N.H. dogovoril z A.L., da poišče noţ,
ki ga je skril minulo noč v kletne prostore ter ga skrije. A.L. je noţ res poiskal
in ga odnesel do Vile Bianke, kjer je noţ odvrgel z namenom, da ga ne bi našli
in tako N.H.-ja povezali s kaznivim dejanjem umora.
50
Trojica se je isti dan skupaj odpeljala do Kinološkega društva, kjer je N.H. dal
S.P.-ju svojo SIM kartico, ki jo je uporabljal v času dejanja, z namenom, da jo
ta skrije. SIM kartico je skril pri lesenem kozolcu, kjer so jo kasneje zasegli
kriminalisti.
4.10 Kazenska ovadba
Na podlagi devetega odstavka 148. člena ZKP so policisti sestavili in na
Okroţno sodišče Celje podali kazensko ovadbo zoper N.H. ter mladoletna S.P.
in A.L. Pri tem sta bila N.H. in S.P. utemeljeno osumljena, da sta storila
kaznivo dejanje umor po členu 127/I KZ v zvezi s 25. členom KZ s tem, da sta
8.3.2008, na parkirnem prostoru pred Rdečo dvorano v Velenju, v sostorilstvu
vzela ţivljenje S.F.-ju. Mladoletni A.L. je bil utemeljeno osumljen storitve
kaznivega dejanja pomoči storilcu po storitvi kaznivega dejanja po členu
287/I KZ, s tem, da je poskusil preprečiti, da bi se odkrilo storilca prej
omenjenega kaznivega dejanja.
Policisti so v kazenski ovadbi podali tudi predlog, da se zoper mladoletnega
S.P. in N.H. odredi pripor in sicer iz več razlogov:
storjeno dejanje kaţe na izredno nizkotnost dejanja zoper pokojnega
S.F.,
osumljena sta se v preteklosti do drugih ţe obnašala agresivno, iz
uradnih zaznamkov je bilo razvidno, da je N.H. pred dejanjem ţe
večkrat s seboj nosil noţ in z njim grozil,
iz uradnih zaznamkov je tudi izhajalo, da bosta osumljena na prostosti
vplivala na priče, ki bi zoper njiju nastopile kot priče v kazenskem
postopku,
iz teţe in načina storitve kaznivega dejanja ter okoliščin dejanja,
prejšnjega ţivljenja osumljencev in njunih osebnih lastnosti je kazalo
sklepati, da bosta na prostosti nadaljevala s kaznivimi dejanji z
elementi nasilja.
Oba osumljena, N.H. in S.P., so s kazensko ovadbo tudi privedli k
preiskovalnemu sodniku iz Okroţnega sodišča Celje.
51
5 Dokazni postopek na sodišču
Okroţno sodišče v Celju je po vloţitvi obtoţnice, ki je bila skoraj identična
kazenski ovadbi, in predlogu za izrek vzgojnega ukrepa Okroţnega drţavnega
toţilstva Celje, opravilo glavno obravnavo ter izdalo sodbo in sklep v zadevi
umora S.F.-ja z obrazloţitvijo. Iz sodbe (opr. št. K 139/2008) izhajajo
nadaljnje podrobnosti o dokaznem postopku.
Kazenski postopek v obravnavani zadevi je bil enoten zoper dva mladoletnika
in polnoletnega storilca kaznivega dejanja, saj je bila zdruţitev postopka
nujna za vsestransko razjasnitev stvari in okoliščin.
Zaradi varstva osebnega ţivljenja obtoţenega in koristi mladoletnikov je bila
izključena javnost glavne obravnave. Izključitev javnosti je bila obligatorna,
saj so se na obravnavi razjasnjevala vprašanja, ki se nanašajo na
mladoletnika, ravno zaradi neločenosti obravnavanih vprašanj, saj so bila
dejanja mladoletnih ter polnoletnega storilca med seboj tesno povezana
(nanašala so se na isti dogodek, izvajali so se isti dokazi, zaslišanih je bilo več
mladoletnih prič). Navzočnost je bila dovoljena zgolj obtoţenčevi materi ter
očetoma obeh mladoletnikov.
V dokaznem postopku je bilo zaslišanih več prič, predstavnica CSD Velenje,
izvedenec za sodno medicino, izvedenec za psihiatrijo ter izvedenec za
klinično psihologijo. Prebranih je bilo več zapisnikov o zaslišanju prič,
zapisniki o zasegu predmetov, potrdila o zasegih predmetov ter njihovi
vrnitvi, zapisniki o ogledu, hišnih in osebnih preiskavah, poročilo o tajnem
opazovanju, zapisniki o odpečatenju in zasegu elektronskih podatkov, analizi
izpisov telefonskega prometa, dopise različnih operaterjev, obvestilo o telesni
poškodbi za S.P. in S.F., poročilo o toksiološki preiskavi za S.F. ter obdukcijski
zapisnik. Prebrano je bilo tudi poročilo CSD Velenje ter izpiski iz kazenske
evidence ter evidence o prekrških, odločbi o pridrţanju, strokovni mnenji
Centra za forenzične preiskave ter različne listine v priloţenih spisih.
52
Pogledali so tudi skico in fotografije ter zaseţene predmete, med njimi tudi
noţ, ki so ga policisti našli ob obzidju Vile Bianca.
Zraven navedenega ni bilo predlogov iz strani toţilstva, zagovornica
obtoţenega pa je predlagala še, da se pridobijo podatki o predkaznovanosti
ţrtve obravnavanega kaznivega dejanja, saj naj bi le te pripomogle k
razjasnitvi okoliščin kaznivega dejanja in dogajanja na parkirišču pred Rdečo
dvorano. To je sodišče zavrnilo, saj kljub temu, da je bil pokojni znan kot
nasilneţ in ţe večkrat v priporu, to ne more pojasniti kaj se je dogajalo v
času, ko je bil umorjen. Prav tako je zagovornica predlagala, da se zasliši
natakar v lokalu, v katerem so se udeleţenci kaznivega dejanja nahajali pred
dogajanjem na prizorišču umora, da bi pričal o tem, v kakšnem stanju
vinjenosti in prepirljivosti je bil pokojni S.F.. Sodišče je ugotovilo, da to ne bi
pripomoglo k razjasnitvi okoliščin in tako dokazna predloga zavrnilo, saj
predkaznovanost oškodovanca ne more biti dokaz o njegovem vedenju v
kritičnem času.
Prav tako je sodišče zavrnilo dokazni predlog obrambe o novem sodnem
izvedencu psihiatrične stroke, o obtoţenčevi sposobnosti razumeti pomen
svojega dejanja in imeti v oblasti svoje ravnanje v času storitve kaznivega
dejanja, ter ponovno zaslišanje policistke, neposredne najditeljice noţa, ki je
bil uporabljen kot oroţje za umor. Obramba je hotela prikazati, da izjava, ki
jo je podal osumljeni A.L. na policiji, o tem kje se nahaja morilsko oroţje, ki
naj bi se ga znebil, ni bila pridobljena na zakoniti način ter da tudi samo
iskanje ni bilo izvedeno zakonito. Sodišče je ugotovilo, da je bila tako izjava,
kot tudi iskanje izvedeno v skladu z zakonom. Sama obvestila zbrana od A.L.-
ja sicer ne morejo predstavljati dokaza in biti temelj za sodbo, lahko pa so vir
za pridobitev procesno veljavnih dokazov.
Več prič se je izpovedalo o dogajanju kritične noči na parkirišču pred Rdečo
dvorano. Prav tako sta svoj zagovor podala obtoţeni N.H. ter mladoletni S.P..
Sodišče je ugotovilo, da je bil S.F. verbalno nasilen do njiju in je tudi začel
fizični konflikt. Nobeden od očividcev sicer ni videl celotnega dogajanja med
53
trojico in se tudi ni spomnil prav vseh podrobnosti, kar je bilo sodišču tudi
razumljivo, saj so bili nekateri vinjeni, drugi niso mogli zaznati podrobnosti
zaradi razdalje, slabe osvetljave, grmovja ali avtomobilov, ki so zastirali
pogled na dogajanje. Po zaslišanju vseh je bilo sodišče prepričano, da je
prišlo do medsebojnega dajanja udarcev oziroma do pretepa med trojico. S.F.
je bil tisti, ki je po vrnitvi od svojega avtomobila začel mahati proti N.H.-ju in
S.P.-ju, prav tako je obema grozil.
S.P. se je zagovarjal, da v pretepu ni aktivno sodeloval. Sodišče pa je
sklepalo, da je bila njegova vloga aktivnejša, kot je ta trdil v svojem
zagovoru. Iz zagovora N.H.-ja je bilo razbrati, da je bil S.P. tisi, ki je
oškodovancu zadajal udarce še po tem, ko je ta ţe leţal na tleh. Sodišče je
verjelo temu zagovoru, ki so ga potrdile tudi nekatere priče in ne izjavam
S.P.-ja, ki je trdil, da oškodovanca ni udaril niti enkrat. Prav tako sodišče ni
dalo veliko poudarka na izjave nekaterih prič, da poznajo S.P.-ja kot
nenasilnega, saj nobena od prič ni videla S.P.-ja v podobni konfliktni situaciji,
kot je bila v konkretnem primeru.
N.H. se je branil predvsem s svojim predhodnim ţivljenjem, tudi mladoletni
S.P. je neurejene razmere doma (sedemčlanska druţina, brezposelnost, oče v
priporu…) poskušal predstaviti kot olajševalne okoliščine. Oba sta bila tudi ţe
obravnavana v kazenskih postopkih. Sodišče tudi ni upoštevalo zagovora
obtoţenega in mladoletnika, da sta se počutila ogroţenega s strani
oškodovanca, češ da ga nista poznala, da jima je grozil in v roki drţal nek
predmet, za katerega sta sklepala, da gre za noţ. Sodišče je menilo, da je to
zgolj način njune obrambe, da bi se razbremenila odgovornosti. O tem
obtoţeni tudi ni zaupal svojim prijateljem, katerim je zaupal vse ostale
podrobnosti. Prav tako policisti ob ogledu kraja dejanja niso našli nobenega
predmeta, ki bi bil podoben tistemu, ki bi ga naj oškodovanec po opisu imel v
roki. Prav tako ga tudi očividci, ki so prvi prišli do oškodovanca, niso omenjali.
Tako sodišče ni videlo opravičila, da je obtoţenec sam segel po noţu šele po
tem, ko se je tudi sam zagovarjal, da ga je S.F. napadal s pestmi. Sodišče je
tudi menilo, da v primeru ni šlo za silobran ali prekoračitev le tega, kar je
54
lahko sklepalo tudi iz zadanih poškodb (nekaj ran je namreč nastalo, ko je
napadalec stal za njim), oškodovanec pa ni imel nobenih obrambnih poškodb
in torej napada ni pričakoval. Uporaba noţa s strani N.H.-ja je bila torej
nepotrebna, oškodovanec pa je bil zraven številčne manjšine še vinjen in
neoboroţen. Izključili so tudi uboj na mah, saj obtoţenčeva navajanja o
prestrašenosti in razdraţenosti niso bila dovolj tehtna. Afektno stanje
obtoţenca v času dogodka pa je ovrgla tudi izvedenka psihiatrije.
Sodišče je tudi ugotovilo vzročno zvezo med ravnanjem obtoţenca in
posledico le tega - torej smrtjo S.F.-ja. Iz števila vbodov, njihovega razporeda
in načina kako so bili zadani ter uporabljenega noţa je bil razviden
obtoţenčev namen, da oškodovancu vzame ţivljenje. Tako so bili izpolnjeni
vsi objektivni znaki kaznivega dejanja umora po I. odstavku 127. člena KZ.
Prav tako so bili iz prej opisanega izpolnjeni tudi zakonski znaki za kaznivo
dejanje sodelovanja v pretepu po 136. členu KZ, ki ga je zagrešil mladoletni
S.P.. Ta kvalifikacija sicer predhodno v kazenski ovadbi in kasnejši obtoţnici
ni bila podana.
Sodišče je podalo tudi mnenje glede vpletenosti mladoletnega A.L.-ja.
Ugotovilo je, da je bil ogled kraja dejanja, kjer so našli noţ, ki je bil orodje
obravnavanega kaznivega dejanja, izveden zakonito in po pravilih, na podlagi
predhodne izjave mladoletnika na policiji, ki pa je bila prav tako zakonita.
Sodišče je zavrnilo zagovor, ki ga je podal A.L. (da ni vedel, kaj se je dogajalo
usodne noči). Ţe izpoved priče, ki je A.L.-ju nekaj ur po dogodku povedala o
dogajanju pred Rdečo dvorano, je ovrgla njegov zagovor, prav tako pa zagovor
N.H.-ja, ki je povedal, da je A.L.-ju rekel, naj se noţa znebi, ga skrije in mu
ob enem razloţil čemu, ter vso dogajanje v času kaznivega dejanja. Ker se
opisano kaznivo dejanje preganja po uradni dolţnosti, kar je tudi splošno
znano, bi moral A.L. predlog zavrniti. Ravnanje A.L.-ja torej ustreza
kaznivemu dejanju po 287. členu KZ saj izpolnjuje vse objektivne zakonske
znake tega kaznivega dejanja. Prav tako je A.L. prostovoljno hotel pomagati
55
osebi, s katero se je tudi sicer druţil, da je ne bi odkrili, torej je bila potrjena
tudi njegova zavedna volja.
Sodišče je ugotovilo še, da so bili vsi trije v času storjenih kaznivih dejanj v
prištevnem stanju. Za obtoţenega N.H.-ja sta to potrdila izvedenca za
klinično psihologijo ter za psihiatrijo. Obtoţeni naj bi sicer bil v vinjenem
stanju, čeprav točnih podatkov niso imeli, saj toksikološka oziroma
alkoholimetrična analiza telesnih tekočin nista bili opravljeni. Glede na
ravnanje obtoţenega v kritičnem času in takoj po njem, pa je izvedenka
menila, da ne potrjuje hude oziroma teţje alkoholiziranosti. Izvedenka
psihiatrije je podala še mnenje o obtoţenčevem duševnem stanju in sicer je
izključila kakršno koli duševno motnjo ali bolezen, potrdila pa je, da je
obtoţeni sicer odraščal v teţkih druţinskih razmerah, kjer ni dobival pravilnih
vzorov in s tem gotovosti vase in notranje trdnosti. Podobno mnenje je podal
tudi izvedenec klinične psihologije, ki je potrdil še, da je obtoţenec sposoben
razmišljati jasno in racionalno ter ima vpogled v svoje vedenje. Kritičnega dne
je sicer obtoţeni doţivel napetost zaradi konfliktov doma, ki so zraven
alkohola pripomogli, da se je močno razburil in ob enem počutil nemočnega.
Najprej je izvedenka menila, da je nekoliko zmanjšano razumel pomen
svojega vedenja v času kritičnega dogajanja ter tudi nekoliko zmanjšano
obvladoval svoje ravnanje, po dodatni seznanitvi z drugimi podatki pa je
mnenje spremenila, saj bi bile v takšnem stanju poškodbe razporejene bolj
kaotično in ne usmerjene v vitalne dele človekovega telesa. Glede na takšno
mnenje izvedencev je sodišče menilo, da je obtoţenec storil kaznivo dejanje
v prištevnem stanju in je prav tako podana njegova krivda v oţjem pomenu.
Sodišče je torej menilo, da so se vsi trije, obtoţeni in oba mladoletnika,
zavedali splošno znane prepovedanosti svojih ravnanj, prav tako so se svojih
dejanj zavedali in so jih hoteli storiti. Direktni naklep je razviden iz
uporabljenega sredstva, načina storitve, števila vbodov in njihove
usmerjenosti v vitalne dele telesa. Prav tako obtoţeni oškodovancu ni niti
poskušal nuditi pomoči po dogodku, ko je le ta obleţal na tleh, temveč je
zbeţal s kraja. Da se je dejanja zavedal in ga hotel izvršiti, dokazuje tudi
nadaljnjo obtoţenčevo ravnanje, ko se je znebil noţa, poskrbel za pranje
56
oblačil in obutve, ki jih je nosil v času dejanja in tako poskušal svoje ravnanje
prikriti. Enako je ravnal tudi sodelujoči S.P., ki je prav tako zbeţal s kraja
dejanja ter skril svoja oblačila in obutev. Torej se je zavedal sodelovanja v
pretepu in je to očitno tudi hotel. Tudi mladoletni A.L. se je zavedal, da s
tem, ko je skril noţ, pomaga N.H.-ju, da ga ne bi odkrili, da je zagrešil
kaznivo dejanje in to je tudi hotel storiti.
Sodišče je izreklo N.H.-ju ob upoštevanju najvišje stopnje krivde ter vseh
olajševalnih okoliščin, zaporno kazen osem let zapora za storjeno kaznivo
dejanje umora. Prav tako mu je izreklo varnostni ukrep odvzema predmetov
in mu po 69. členu KZ odvzelo noţ, ki ga je uporabil pri dejanju in je bil
njegova last. Mati oškodovanca je zahtevala odškodnino za trpljenje ob izgubi
sina in nadaljnje duševne teţave v zvezi s tem. Obtoţenec je odškodninski
zahtevek delno pripoznal in sicer v višini 10.000 evrov, glede preseţka
premoţenjskopravnega preseţka pa je sodišče mamo pokojnika napotilo na
pravdo. Prav tako glede celotnega premoţenjskopravnega zahtevka, ki se je
nanašal na starejšega mladoletnika S.P.-ja.
Sodišče je menilo, da oba mladoletnika potrebujeta dodatno strokovno
vzgojno pomoč, ki je do sedaj nista imela in jo je mogoče zagotoviti v njunem
dosedanjem okolju in da oba potrebujeta nadzorstvo. Izreklo jima je vzgojni
ukrep nadzorstva organa socialnega varstva, CSD pa je moral za oba določiti
svetovalca, ki bo mladoletnikoma pomagal, ju usmerjal in vodil. Pri tej sodbi
so oba obravnavali kot starejša mladoletnika in upoštevali ostale okoliščine.
S.P.-jevo sodno obravnavanje ţe v letu 2007, neurejenost razmer doma
(sedemčlanska druţina, brezposelnost, oče je bil v priporu), A.L. pa ni bil
poznan kot vzgojno problematičen, prav tako še ni bil sodno obravnavan.
Glede povrnitve stroškov kazenskega postopka, je sodišče obtoţenega
oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka. Proračun pa so
bremenili tudi nagrada obtoţenčeve zagovornice pa tudi stroški postopka, ki
so bremenili oba mladoletnika.
57
6 Zaključek
Analiza primera opisuje zaporedja dela oziroma dejavnosti v kazenskih
zadevah. Cilj tega je rekonstruirati dejavnosti preiskovalcev in drugih
organov, da bi se ugotovile morebitne napake in tisto kar je bilo tekom
preiskave storjeno pravilno in bi se lahko uporabilo tudi v drugih, podobnih
primerih. Operativne kriminalistične analize se v nekaterih primerih lotijo v
posebnih timih, katerih naloga je zbrati podatke o določenih dejavnostih v
posameznem primeru in njihov vnos v baze podatkov, ki so kasneje na voljo in
morda v pomoč drugim pri preiskovanju drugih, podobnih primerov (Dern,
2008). V nadaljevanju bom analizirala delo preiskovalcev in drugih organov ter
primerjala njihovo delo v konkretnem primeru z metodiko dela, ki velja za
preiskovanje krvnih deliktov.
Storjeno kaznivo dejanje kaţe na izredno nizkotnost storilcev, saj je bil
pokojni S.F. ţrtev številnih vbodov v telo, ob enem je dobival udarce enega
storilca, ko ga je drugi zbadal, in ko je ţe obleţal, je še dobival brce v glavo.
Preiskovalci so pri preiskavi opisanega umora svoje delo opravili strokovno in
po vseh metodoloških navodilih ter pravilih, ki veljajo za preiskovanje
kaznivih dejanj oziroma za preiskovanje umora. Svoje delo so uspešno
zaključili, odkrili storilca in kot je najpomembneje zbrali dovolj dokazov za
obsodilno sodbo storilcev kaznivega dejanja.
Iz povedanega lahko torej zaključim, da lahko vse tri hipoteze, postavljene na
začetku, potrdim.
Kriminalisti so pri preiskavi umora sledili vsem pravilom in se drţali
metodoloških pravil in postopkov, ki veljajo za preiskovanje umorov, pri
svojem delu niso zagrešili napak. Takoj po sprejemu obvestila o kaznivem
dejanju so odšli na kraj dejanja ter kraj zavarovali po vseh navodilih, ki za to
veljajo ter o tem napisali tudi zapisnik. Ţe sama začetna dejanja policistov so
bila uspešno izvedena, saj so z ustrezno zavarovanim krajem dejanja
58
omogočili, da se kraj ni spreminjal, ter da je na samem kraju ostalo čim več
nekontinuiranih sledi o kaznivem dejanju ter posledično čim več dokazov. Kraj
je bil sicer ţe nekoliko spremenjen, saj je bil pokojnik prepeljan v bolnišnico
z reševalnim vozilom in pri tem so na samem kraju dejanja nastale določene
spremembe, ki pa niso bile večje in tako niso vplivale na samo uspešnost
kasnejšega ogleda kraja dejanja in najdenih sledi.
Sam ogled kraja dejanja je opravila komisija UKP PU Celje. Tudi ti so ravnali
po vseh navodilih in pravilih, ki veljajo za to preiskovalno dejanje. Na kraju so
našli več sledi, ki so jih posredovali naprej v CFP GPU z namenom, da jih tam
analizirajo. Pravilno so ravnali tudi z dokumentiranjem vseh dejanj, ki so jih
opravili, tako v pisni obliki, zapisnik, kot tudi s fotografiranjem.
Pokojnik je bil ţe pred samim prihodom patrulje odpeljan iz kraja dejanja. S
samo identifikacijo trupla niso imeli teţav in so jo lahko ugotovili ţe iz
dokumentov, ki jih je pokojnik imel pri sebi. Preiskovalni sodnik okroţnega
sodišča Celje je odredil sodno obdukcijo, saj je le ta lahko, kot se je kasneje
pokazalo, tudi v tem primeru, vir mnogih informacij za razjasnitev dogajanja.
Tako so lahko na podlagi ran in vbodov ugotovili, v kakšnih poloţajih so bili
storilci in ţrtev kaznivega dejanja, kako so se gibali, ali se je pokojnik branil,
je napadal in je bilo samo dejanje storjeno v silobranu. Izvedenec je svoje
delo opravil temeljito, ter ugotovil tudi neposreden vzrok smrti, ter, kot je
bilo za nadaljnjo preiskavo zelo pomembno in koristno, še s kakšnim
predmetom so bile pokojniku prizadejane rane, ki so povzročile izkrvavitev
ter posledično smrt ţrtve. Na podlagi tega podatka, so v nadaljevanju ob
najdbi morilskega oroţja brez večjih teţav ugotovili, da gre dejansko za pravi
noţ, ki ga je morilec usodne noči uporabljal kot morilsko oroţje pri izvedbi
kaznivega dejanja.
Za razjasnitev okoliščin so bila pomembna tudi druga izvedenska mnenja, ki
jih je bilo kar nekaj. Eno pomembnejših je bilo gotovo prej omenjeno mnenje
izvedenca sodnomedicinske stroke, ki je opravil obdukcijo in tako zagotovil
več informacij. Prav tako so sodelovali izvedenci psihiatrične stroke, ki so
59
podali mnenje o samem psihičnem stanju storilcev ter tem, kako so sploh v
času dejanja nadzorovali svoja dejanja ter bili sposobni razumeti in obvladati
svoje ravnanje. Pri tem se sicer niso mogli opirati na toksiološko in
alkoholimetrično preiskavo, ki bi dali podatke o domnevni vinjenosti
obtoţenega, saj le te pri takrat še neznanem osumljencu niso bile opravljene.
Tudi sama oblačila pokojnika so poslali v analizo na CFP, saj bi ravno ta lahko
bila vir mnogih sledi in kasnejših dokazov v postopku proti storilcem kaznivih
dejanj. Tako so zadovoljili tudi kriteriju kriminalistične obdelave ţrtve.
Sam ogled kraja dejanja za kriminaliste še ni prinesel obetajočih informacij
ter sledi iz katerih bi lahko sklepali o samem storilcu kaznivega dejanja. Tako
so svoje delo nadaljevali z zbiranjem obvestil, ki jim je prineslo veliko
koristnih informacij. Tega preiskovalnega dejanja so se lotili sistematično in
večstransko, saj so se posluţevali različnih načinov zbiranja obvestil. Tako so
ţe na samem kraju dejanja zaslišali več oseb, ki so bile očividci dogajanja,
prav tako pa so morebitne ostale očividce in vse, ki bi o dejanju kaj vedeli,
preko sredstev javnega obveščanja pozvali k dajanju informacij o dogodku, ki
so ga preiskovali. Ravno pri tem so bili uspešni, saj so na ta način dobili
mnogo anonimnih klicev, ki so jih kasneje pripeljali do oseb, ki so postale
osumljenci kaznivega dejanja in so se tako še bolj sistematično in konkretno
lotili zbiranja nadaljnih dokazov o kaznivem dejanju in osumljencih le tega. Iz
same kazenske ovadbe ni konkretno razvidno ali so kriminalisti pri svojem
delu uporabljali tako imenovan kanvans, ki je mnogokrat učinkovita metoda
pri zbiranju obvestil in vseh informacij o preiskovanem kaznivem dejanju.
Tudi sam konkreten načrt iz same kazenske ovadbe in drugih prilog v
kazenskem spisu ni bil razviden. Vsekakor pa so kriminalisti svoja preiskovalna
dejanja delali po nekem vrstnem redu, od ogleda preko zbiranja obvestil do
bolj konkretnih dejanj z in pri osumljencih v nadaljevanju preiskave. Tudi
verzije so si med preiskavo postavljali, od verzije, da gre za umor, kdo bi
lahko bil osumljenec, na kakšen način je potekalo vso dogajanje v kritičnem
času in podobno. S tem so si postavili osnovo za sam načrt kako bo potekala
60
preiskava in v nadaljevanju so lahko na različne načine preverjali in
preiskovali, kaj se je dejansko zgodilo in kdo bi lahko storil kaznivo dejanje.
Pri svojem delu se kriminalisti niso posluţili konkretne operativne
kriminalistične analize. So pa preverili kronologijo dogajanja o dejavnosti
ţrtve in kasnejših osumljencev v kritičnem času in sicer ţe s pregledom vseh
kamer v lokalih, kjer bi se naj ţrtev nahajala tik pred kaznivim dejanjem.
Identificirali so dejavnosti ţrtve, s kom se je druţila, kakšna je bila njena
preteklost. Prav tako so preverili in analizirali telefonske komunikacije ţrtve.
Glede tega bi lahko zaključila, da so delali v smeri analize primera, vendar
očitno dejanske in celovite operativne kriminalistične analize niso
potrebovali, saj so ţe pred tem s pomočjo drugih metod in kriminalističnih
dejanj uspešno rešili primer.
Predkazenski postopek je bil izveden hitro in učinkovito. Preiskovalci so zbrali
dovolj dokazov in tako uspešno podali kazensko ovadbo proti osumljencem.
Vsi dokazi so bili predloţeni korektno, pri njihovem pridobivanju pa niso
zagrešili procesnih napak, tako tudi inkluzije dokazov ni bilo. Ker so
preiskovalci opravljali svoje delo po metodoloških pravilih ter upoštevali vse
zakonske določbe pri svojem delu, so lahko sledi in svoja odkritja na koncu
uspešno podali kot dokaz proti osumljencem preiskovanega kaznivega dejanja.
Ena pomembnejših stvari je bila, da so vsa svoja dejanja ustrezno
zadokmentirali z zapisnikom ali uradnim zaznamkom ter tudi fotografirali
določene posebnosti. V preiskovanem primeru so se srečevali bolj z osebnimi
kot pa materialnimi dokazi. Materialne dokaze pa so skušali pridobiti
predvsem z zasegom predmetov, pa tudi s hišnimi in osebnimi preiskavami.
Posluţevali so se analize sledov najdenih pri ogledu krajev dejanja ter sledov
na zaseţenih predmetih ter pri osumljencih in drugih osebah. Na preiskave v
Center za forenzične preiskave so, takoj po hišni in osebni preiskavi glavnega
osumljenca kaznivega dejanja, poslali oblačila za katera je osumljeni priznal,
da jih je nosil v času dejanja. Le ta so bila ţe oprana, na copatu osumljenca
pa so kljub temu našli sledi, med katerimi je bila tudi kri pokojnika in je torej
predstavljala materialni dokaz prisotnosti osumljenca na samem kraju
61
kaznivega dejanja. Oblačila mladoletnega osumljenca so našli pri ogledu
drugega kraja, bloka. Tudi te so poslali v analizo, ki je pokazala, da so na
oblačilih sledi krvi pokojnika ter raztrganina na rokavu, ki je v veliki meri
pripomogla k razjasnitvi in potrditvi poteka dogodka oziroma pretepa, ki se je
končal s smrtjo. Najdba noţa, ki je ustrezal podatkom o tem kakšno naj bi
bilo morilsko oroţje, je bila ena pomembnejših pridobitev preiskave, saj je
noţ predstavljal pomemben obremenilni materialni dokaz v obravnavanem
primeru. Kot vir dokazov so uporabili tudi analizo telefonskega prometa za vse
osumljence in tudi ţrtev kaznivega dejanja. Na ta način so pridobili podatke o
tem s kom in kdaj so osumljeni komunicirali tik pred in po kaznivem dejanju.
V veliko pomoč pri dokazovanju so bila prav gotovo izvedenska mnenja, ki jih
je bilo v celotni preiskavi kar nekaj. S pomočjo zasega računalnikov in
kasnejše analize digitalnih podatkov so prišli do digitalnih dokazov, ki so bolj
kot ne novost, vendar imajo enako dokazno vrednost kot ostali dokazi v
kazenskem postopku. Glede dokazov lahko zaključim, da so bile vse sledi, ki
so jih preiskovalci med svojim delom odkrili ustrezno odvzete in zavarovane
ter tako v kasnejših fazah lahko sluţile kot dokaz. Osebni dokazi so bili ključ
do uspešno zaključenega dela, saj so preiskovalci z zbiranjem obvestil in tako
pridobljenimi informacijami in dokazi lahko razrešili primer vse od slepe
točke, ko niso imeli nobene informacije oziroma sledi, do ugotovitve
osumljencev in nadalje ostalih dokazov. S pomočjo izvedeniških mnenj in
rekonstrukcije dejanja so uspeli potrditi tudi zgodbo, ki so jo osumljenci
podali v svoj zagovor.
Tako N.H.-ju kot tudi mladoletnikoma so odredili pripor, kar je bilo
utemeljeno, saj je obstajala bojazen, da bodo na prostosti uničili sledove
kaznivega dejanja, ravnali so torej v skladu s 157. členom Zakona o
kazenskem postopku.
Policisti so pričeli svoje delo takoj, ko so bili podani razlogi za sum, da je bilo
storjeno kaznivo dejanje. Na podlagi vseh dejavnosti so zbrali dovolj
podatkov, da so lahko utemeljeno sumili, da gre za kaznivo dejanje umora z
določenimi osumljenci. To so bile predvsem izjave N.H.-ja, ki je v
62
predkazenskem postopku dejanje priznal in podrobno opisal, izjava sostorilca
S.P.-ja, ki je potrdil pretep, izjave več očividcev, ki so bili v neposredni
bliţini in so dejanje lahko videli in slišali kaj se je dogajalo. V avtomobilu
N.H.-ja so našli več sledi, prav tako na zaseţenih oblačilih S.P.-ja, kjer so
našli tudi raztrganine. Izjave je dalo tudi več oseb, katerim je N.H. dejanje
priznal in opisal. Tudi najdeni noţ je predstavljal trden dokaz proti
osumljencem. Tudi zapisnik o ogledu, skice, fotografije, časovne in krajevne
okoliščine ter izjave obducenta o poškodbah, načinu storitve in vzroku smrti
so kazali na utemeljen sum in zadostno mero dokazov, da so kriminalisti lahko
podali kazensko ovadbo zoper osumljence.
Pri izreku kazni polnoletnemu N.H.-ju je sodišče upoštevalo izvedenska
mnenja ter predhodne okoliščine. Ţe sam način storitve kaznivega dejanja, je
kazal na obdolţenčev morilski naklep. Pokojni je bil po vrhu vinjen,
neoboroţen, storilca poškodovanemu nista nudila pomoči in sta zapustila kraj
dogajanja. Sodišče je torej sklepalo prav, da je bilo dejanje zavestno in da je
obtoţeni ţrtvi hotel vzeti ţivljenje. Prav tako bi lahko potrdila kot pravilno
odločitev mnenje sodišča, da predkaznovanost in podatki, da je veljala ţrtev
kaznivega dejanja za nasilneţa, ki je bil večkrat v priporu, ne morejo vplivati
na odločitev v konkretnem primeru, saj sedaj ţrtev ni bila oboroţena, bila je v
manjšini in imela zmanjšano sposobnost obrambe, kar so potrdila izvedeniška
mnenja.
N.H. je torej storil kaznivo dejanje umora, ki je opredeljen v 127. členu
Kazenskega zakonika, sodišče ga je temu primerno tudi obsodilo na osem let
zaporne kazni. Kaznivo dejanje S.P.-ja ustreza znakom kaznivega dejanja
sodelovanja v pretepu po 136. členu, prav tako lahko dejanje A.L.-ja
opredelim kot kaznivo dejanje po 287. členu Kazenskega zakonika, saj je s
svojim ravnanjem, ko je skril morilsko oroţje, pomagal storilcu, da ga ne bi
odkrili.
63
Kazenski postopek je potekal drugače, ker so bile udeleţene mladoletne
osebe, sojenje in izrečena kazen je bilo prilagojena njihovi ranljivosti in
okoliščinam v katerih so ţiveli in storili kaznivo dejanje.
V opisanem kaznivem dejanju so sodelovale tako polnoletne kot mladoletne
osebe. Postopek je bil torej temu prilagojen, v predkazenskem postopku so
mladoletnike obravnavali na drugačen način kot polnoletnega osumljenca. Ob
policijskem zaslišanju mladoletnega A.L. je tako bil prisoten njegov oče, torej
je bilo ob enem zadovoljeno pravilu, da morajo biti starši obveščeni o
mladoletnikovem pridrţanju. Samega zastopnika je sicer mladoletnik zavrnil,
bila pa mu je ta moţnost jasno ponujena. Sam postopek na sodišču pa je bil
zaprt za javnost, kar je v primeru sojenja mladoletnim tudi obligatorno na
podlagi 295. in 480. člena ZKP v zvezi s tretjim odstavkom 456. člena ZKP.
Tako so zadovoljili zahtevi, da se obvaruje osebnost mladoletnikov in
obravnava poteka njim v korist. Zoper vse tri je sicer potekal enoten
postopek, kar je v nasprotju z določili nekaterih mednarodnih dokumentov,
vendar je bilo dejansko koristno oziroma obvezno za vsestransko razjasnitev
okoliščin. Tudi pri samem zaključku primera so upoštevali, da vsi ne morejo
biti obravnavani enako, temu je sodišče prilagodilo svojo sodbo in
mladoletnim udeleţencem izreklo sorazmerno kazen, ob upoštevanju vseh
predhodnih okoliščin, se pravi razmer v katerih sta ţivela, njunega psihičnega
stanja po mnenju izvedencev psihiatrične stroke ter predkaznovanosti oziroma
predhodne obravnavanosti zaradi storitve kaznivih dejanj.
Obravnavano kaznivo dejanje je bilo vsekakor eno hujših, saj je v njem oseba
izgubila ţivljenje, kar je toliko bolj zaskrbljujoče prav zaradi sodelovanja
mladoletnikov. Temu primerno so ravnali organi policije in pravosodja.
Menim, da so upoštevali njihovo osebnost in pri svojem delu ravnali predvsem
vzgojno, z razjasnitvijo njunih okoliščin odraščanja in domačih razmer pa so
iskali tudi morebitne razloge, zakaj sta ravnala kot sta. Predvsem
mladoletnik, obtoţen sodelovanja v pretepu, je imel doma neurejene razmere
in ne povsem vzgledne starše v pogledu na kriminalna dejanja. Po vsem
opisanem bi lahko glede tega zaključila, da je šlo bolj za situacijski delikt, kot
64
posledica nepremišljenosti in trenutne efektivne napetosti, brez, da bi se
kateri izmed njiju zavedal posledic svojega ravnanja. Izrečeni vzgojni kazni,
ki jima jih je naloţilo sodišče pa sta bili primerni predvsem zaradi namena
takšnega kaznovanja - odvrniti mladostnika od nadaljnjega podobnega
ravnanja, da ne bi postali druţbi škodljivi povratniki in moţnosti, da nadalje
zaţivita normalno ţivljenje v normalnem ţivljenjskem okolju.
65
7 Literatura in viri
Alison, L. (1998). Methods of case analysis : an international Symposium.
Wiesbaden : Bundeskriminalamt.
Bernard, J., Selinšek, L., Lesjak, B., Šavnik, J. (2008). Digitalna forenzika v
kazenskih postopkih : zbornik razprav, pripravljenih v okviru projekta
Digitalna forenzika in njena vloga v sodnih postopkih. Ljubljana: GV
zaloţba.
De Forest, P.R., Gaensslen, R. E., Lee C. H. (1994). Forensic science. An
introduction to criminalistics. New York: McGraw-Hill.
Dern, H. (2008). Operative Fallanalysen bei Tötungsdelikten. Kriminalistik,
62(10), 533-540.
Dvoršek, A. (2003). Kriminalistična metodika. Ljubljana: MNZ.
Filipčič, K. (1998). Obravnavanje mladoletnih delinkventov. Ljubljana:
Inštitut za kriminologijo pri pravni fakulteti.
http://www.varnostniforum.com/index.php?page=40
http://www.zps.si/sl/racunalnik-in-telefon/racunalnik/racunalniska-
forenzika.html
Kazenska ovadba št. D1535654/K834823.
Kazenski spis opr. št. 527/08.
Kazenski zakonik Republike Slovenije. (2004). Ljubljana, Uradni list
Republike Slovenije.
Maver, D. (1994). Kriminalistični spoznavni proces. Ljubljana: Uradni list
republike Slovenije.
Maver, D. (1997). Kriminalistika. Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije.
Maver, D. (2001). Operativna kriminalistična analiza. V M. Pagon (ur.), Dnevi
varstvoslovja (str. 255-284). Ljubljana: Visoka policijsko-varnostna
šola.
Maver, D. (2004). Kriminalistika: uvod, taktika, tehnika. Ljubljana: Uradni list
Republike Slovenije.
Modly, D. (1998). Metodika istraživanja: ubojstvo, samoubojstvo, nesretni
slučaj, silovanje. Sarajevo : Fakultet kriminalističkih nauka.
66
Singer, M. (1997). Prestopništvo otrok in mladostnikov. V D. Ţagar (ur.),
Prestopništvo mladih, 8. seminar forenzične psihiatrije (str. 13-17).
Ljubljana: Center za mentalno zdravje Psihiatrične klinike Ljubljana.
Sodba in sklep opr. št. 139/2008.
Stare, D. (1998). Splošno o preiskovanju umorov. Zbornik prispevkov s
strokovnega usposabljanja o preiskovanju krvnih deliktov. Ljubljana:
MNZ.
Vodinelić, V. (1984). Kriminalistika : udžbenik za operativne radnike službi JB
i DB, vojnu policiju, javne tužioce, istražne i raspravne sudije,
advokate i druge pravnike, studente pravnih fakulteta i aktiviste .
Beograd : Savremena administracija.
Vogrinec Milan, vodja oddelka za splošno kriminaliteto, višji kriminalistični
inšpektor.
Ţagar, D. (1997). Prestopništvo mladih. Ljubljana: Center za mentalno
zdravje Psihiatrične klinike.