UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

Rahle Branka

Maribor,september 2005

1

UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

POVEZAVA MED PRORAČUNSKIM PRIMANJKLJAJEM IN INFLACIJO

Kandidatka: Rahle Branka Študentka rednega študija Številka indeksa: 81439744 Program: univerzitetni Študijska smer: Splošna ekonomija Mentor: dr. Davorin Kračun, redni profesor

Maribor, september 2005.

2

UNIVERZA V MARIBORU Ekonomsko-poslovna fakulteta

IZJAVA Kandidatka _______RAHLE BRANKA___________________ absolventka študijske smeri:_____SPLOŠNA EKONOMIJA___študijski program:___UNIVERZITETNI___ izjavljam, da sem avtorica tega diplomskega dela, ki sem ga napisala pod mentorstvom dr. DAVORINA KRAČUNA, redni prof. in uspešno zagovarjala 29.09.2005______ (vpisati datum zagovora). Zagotavljam, da je besedilo diplomskega dela v tiskani in elektronski obliki istovetno in brez virusov. Ekonomsko-poslovni fakulteti dovoljujem, da diplomsko delo lahko bralci uporabijo za svoje izobraževalne in raziskovalne namene s povzemanjem posameznih misli, idej, konceptov oziroma delov teksta iz diplomskega dela ob upoštevanju avtorstva in korektnem citiranju. V Mariboru, dne 03.10.2005 Podpis:__________________________________

3

PREDGOVOR Diplomsko delo obravnava inflacijo in proračunski primanjkljaj ter povezavo med proračunskim primanjkljajem in inflacijo. Sestavljeno je iz sedmih poglavij. V uvodnem poglavju so opisani cilji, predpostavke ter metode raziskovanja, ki so uporabljene v diplomskem delu. Drugo poglavje opisuje opredelitev, merjenje in pregled teorij inflacije. V tretjem poglavju je opisana opredelitev in vzroki za nastanek proračunskega primanjkljaja ter načini financiranja le-tega. Četrto poglavje obravnava različne teorije glede povezave proračunskega primanjkljaja z inflacijo in empirične raziskave o tem problemu. Peto poglavje obravnava stanje v Sloveniji glede inflacije in proračunskega primanjkljaja ter naloge denarne in fiskalne politike, šesto poglavje pa prikazuje empirično raziskavo vpliva proračunskega primanjkljaja in količine denarja v obtoku na inflacijo na primeru Slovenije. Zadnje, sedmo poglavje je sklep, v katerem so podane splošne ugotovitve, ki izhajajo iz različnih teorij in empiričnih raziskav.

4

VSEBINA

1 UVOD ............................................................................................................................................................ 6 1.1 OPREDELITEV PODROČJA IN OPIS PROBLEMA, KI JE PREDMET RAZISKAVE ......................................... 6 1.2 NAMEN, CILJI IN OSNOVNE TRDITVE DIPLOMSKEGA DELA.................................................................... 6 1.3 PREDPOSTAVKE IN OMEJITVE RAZISKAVE ............................................................................................. 7 1.4 PREDVIDENE METODE RAZISKOVANJA................................................................................................... 7

2 INFLACIJA .................................................................................................................................................. 8 2.1 OPREDELITEV INFLACIJE ....................................................................................................................... 8 2.2 MERJENJE INFLACIJE ............................................................................................................................. 9

2.2.1 Izračun splošne ravni cen................................................................................................................. 9 2.2.2 Kateri indeks cen je primeren za merjenje inflacije? ..................................................................... 13

2.3 PREGLED TEORIJ INFLACIJE................................................................................................................. 15 2.3.1 Inercijska inflacija.......................................................................................................................... 15 2.3.2 Klasična teorija inflacije ................................................................................................................ 15 2.3.3 Keynesianska teorija inflacije ........................................................................................................ 16 2.3.4 Inflacija povpraševanja (demand-pull inflation)............................................................................ 17 2.3.5 Stroškovna inflacija (Cost-push inflation)...................................................................................... 18 2.2.6 Stagflacija....................................................................................................................................... 19 2.2.7 Monetaristične teorije inflacije ...................................................................................................... 20 2.2.8 Druge teorije inflacije .................................................................................................................... 21

3 PRORAČUNSKI PRIMANKLJAJ .......................................................................................................... 23 3.1 OPREDELITEV PRORAČUNSKEGA PRIMANJKLJAJA.............................................................................. 23 3.2 ARITMETIKA DOLGA ............................................................................................................................. 24 3.3 FINANCIRANJE PRORAČUNSKEGA PRIMANJKLJAJA............................................................................. 24

3.3.1 Seignorage...................................................................................................................................... 27 3.4 VPLIV RAZLIČNIH POLITIK NA PRORAČUNSKI PRIMANJKLJAJ IN INFLACIJO ..................................... 29

3.4.1 Relevantnost uporabe monetarne politike in politike menjalnega tečaja....................................... 29 3.4.2 Relevantnost politike menjalnega tečaja ........................................................................................ 31 3.4.3 Učinki različnih kombinacij fiskalnih politik.................................................................................. 32

4 VPLIV PRORAČUNSKEGA PRIMANJKLJAJA NA INFLACIJO ................................................... 36 4.1 RIKARDIANSKI MODEL.......................................................................................................................... 36 4.2 MONETARISTIČNI MODEL..................................................................................................................... 37 4.3 NEOKLASIČEN MODEL ......................................................................................................................... 38 4.4 KEYNESIANSKI MODEL ......................................................................................................................... 38 4.5 EMPIRIČNE RAZISKAVE........................................................................................................................ 38

4.5.1 Ali je proračunski primanjkljaj inflatoren – kointegracijski pristop.............................................. 38 4.5.2 Proračunski primanjklaj, inflacija in neodvisnost centralnih bank na primeru dežel v razvoju... 40 4.5.3 Vloga neodvisnosti centralnih bank in razvoj finančnega trga...................................................... 45

5 POVEZAVA MED PRORAČUNSKIM PRIMANJKLJAJAEM IN INFLACIJO V SLOVENIJI... 50 5.1 INFLACIJA V SLOVENIJI ........................................................................................................................ 51

5.1.1 Asimetričnost dejavnikov inflacije.................................................................................................. 51 5.1.2 Inflacija v Sloveniji je nemonetaren fenomen................................................................................. 52

5.2 PRORAČUNSKI PRIMANJKLJAJ V SLOVENIJI ....................................................................................... 54 5.3 EKONOMSKE POLITIKE V POGOJIH ERM II......................................................................................... 56

5.3.1 Vodenje makroekonomskih politik.................................................................................................. 58

5

6 VPLIV PRORAČUNSKEGA PRIMANJKLJAJA IN KOLIČINE DENARJA V OBTOKU NA INFLACIJO - EKONOMETRIČNA ANALIZA ....................................................................................... 60

6.1 PREDSTAVITEV MODELA....................................................................................................................... 60 6.2 REZULTATI MODELA............................................................................................................................. 60 6.3 SKLADNOST MODELA S PREDPOSTAVKAMI MNKVD .......................................................................... 61

6.3.1 Avtokorelacija ................................................................................................................................ 61 6.3.2 Multikolinearnost ........................................................................................................................... 61 6.3.3 Heteroskedastičnost........................................................................................................................ 62

6.4 SKLEP .................................................................................................................................................... 62 7 SKLEP......................................................................................................................................................... 64

POVZETEK / ABSTRACT.......................................................................................................................... 66

SEZNAM VIROV ......................................................................................................................................... 68

PODATKOVNA PRILOGA ........................................................................................................................ 71

6

1 UVOD 1.1 Opredelitev področja in opis problema, ki je predmet raziskave Diplomsko delo obravnava povezavo med proračunskim primanjkljajem in inflacijo. V prvem delu bom opredelila, kaj je inflacija, vzroke za nastanek inflacije, in podala nekaj teorij o inflaciji. Nato bom opredelila, kaj je proračunski primanjkljaj in financiranje proračunskega primanjkljaja predvsem z izdajanjem primarnega denarja (seignorage in inflacijski davek). V nadaljevanju bom skušala odgovoriti na vprašanje, ali je proračunski primanjkljaj inflatoren. Mnenja o tem so različna, saj je v teoretičnih raziskavah zaslediti tako potrditev kot zanikanje. 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve diplomskega dela Namen Namen diplomskega dela je zbrati različna stališča o tem problemu (ali proračunski primanjkljaj vpliva na inflacijo) in narediti ekonometrični model za Slovenijo, ki ga še nisem zasledila v naši literaturi. Cilj Cilj diplomskega dela je primerjati teorije, ki potrjujejo trditev, da proračunski primanjkljaj vpliva na inflacijo, s teorijami, ki to zanikajo. Z ekonometrično analizo pa želim s pomočjo ustreznega modela ugotoviti, ali ta zveza velja tudi za Slovenijo. Trditve (hipoteze) Pri raziskavi sem izhajala iz nasprotujočih si trditev. Na eni strani sem predpostavila, da proračunski primanjkljaj ne vpliva na inflacijo, kot to trdi Rikardianski režim, ki pravi, da proračunski primanjkljaj nima nobenega vpliva na inflacijo. Proračunski primanjkljaj ne vpliva na nivo cen, ker predstavniki Rikardianskega režima ne dovolijo nobenega učinka na monetarno bazo. Predpostavljajo, da je proračunski primanjkljaj začasen in se bo financiral s presežkom v prihodnosti. Država se obnaša kot podjetje, ki skuša financirati svoj primanjkljaj. Za pokritje primanjkljaja država najema kredite, ki jih bo pokrila s presežkom v prihodnosti. Na drugi strani pa sem izhajala iz trditev, ki podpirajo povezavo proračunskega primanjkljaja z inflacijo. Te teorije trdijo, da je celoten proračunski primanjkljaj financiran z tiskanjem dodatne količine denarja, količina denarja v obtoku se poveča in posledica tega je inflacija. Celoten proračunski primanjkljaj se takoj v celoti monetarizira.

7

1.3 Predpostavke in omejitve raziskave Predpostavke Predpostavila sem, da v Sloveniji zaradi prehoda v tržno gospodarstvo zveza med proračunskim primanjkljajem in inflacijo ni takšna kot v ostalih državah. Predpostavila sem tudi odprtost gospodarstev za pretok kapitala. Omejitve Omejitev pri raziskovanju problema je, da je Slovenija mlada država, to pomeni, da bom imela na voljo premalo podatkov. 1.4 Predvidene metode raziskovanja V diplomskem delu sem uporabila makroekonomsko analizo, ker obravnavam vplive na narodnogospodarski ravni, in dinamično analizo, ker proučujem nastajanje sprememb (inflacija), ki jih povzroči začetna sprememba spremenljivke (proračunski primanjkljaj). V diplomskem delu sem uporabila metode raziskovanja, ki bodo vsebovale deskriptivni in analitični pristop. V okviru deskriptivnega pristopa sem uporabila metodo kompilacije. Pri tej metodi gre za povzemanje opazovanj, spoznanj, stališč, sklepov in rezultatov drugih avtorjev. V okviru analitičnega pristopa pa sem uporabila analitično induktivno metodo z ekonometričnimi modeli. S to metodo sem skušala ugotoviti, ali za Slovenijo velja zveza med proračunskim primanjkljajem in inflacijo, in opredelila vzroke dobljenih rezultatov.

8

2 INFLACIJA Problemi v zvezi z inflacijo ne nastanejo z razlago le-te, ampak s poizkusom, da bi jo opredelili. Ne obstaja splošno sprejeta in zadovoljiva definicija, zato v literaturi poznamo več vrst teorij inflacije. 2.1 Opredelitev inflacije Inflacija je proces nenehne rasti cen oziroma nenehnega padanja vrednosti denarja. Ta definicija se nanaša na simptome inflacije, ne pove pa nam nič o vzrokih in posledicah inflacije. Inflacija ne pomeni enkratno ali kratkotrajno zvišanje splošne ravni cen. Podobno tudi povečanje cen po recesiji v fazi okrevanja ni inflacija. Samo v primeru, ko je porast cen ireverzibilna, lahko govorimo o inflaciji. Poudariti moramo, da se inflacija ne nanaša na porast cen enega proizvoda ampak na porast splošne ravni cen (Frisch 1990, 9-11). Glede na vzroke in posledice inflacije ter določene karakteristike inflacijskega procesa ločimo naslednje štiri tipe definicij inflacije: 1. Inflacija je stanje splošnega presežka povpraševanja, v katerem preveč denarja

povprašuje po premalo dobrinah. 2. Inflacija pomeni dvig zaloge denarja ali denarnih dohodkov in to skupnih ali per capita. 3. Inflacija pomeni dvig ravni cen z nekimi dodatnimi karakteristikami oziroma pogoji,

inflacija je nepopolno pričakovana in vodi v nadaljni porast, ne povzroča povečanje zaposlenosti in realnega outputa, izhaja iz »strani denarja«, merimo jo z mrežo cen indirektnih davkov in subvencij in /ali je ireverzibilna.

4. Inflacija pomeni padec zunanje vrednosti denarja, ki jo merimo s tečaji tuje valute, s ceno zlata, lahko pa se kaže kot presežek povpraševanja po zlatu ali tuji valuti.

Prva dva tipa definicije inflacije sta vzročna. V prvem primeru inflacija sledi povpraševanju na trgu dobrin. V drugem tipu pa je inflacija pojasnjena kot rezultat spremembe v ponudbi denarja. Tretji tip definicij inflacije izhaja iz simptomov inflacije in zahteva porast v splošni ravni cen. Pri četrtem tipu definicije inflacije merimo inflacijo z premiki v menjalnem tečaju. To je metoda, primerna za odprta gospodarstva pod določenimi pogoji. Poleg teh štirih tipov definicij inflacije obstaja vsaj še toliko razvrstitev inflacije. To bomo ponazorili s tabelo1: a. Če je inflacija odprta, potem tržna ekonomija nadaljuje funkcionirati kot proces v

katerem so cene postavljene. Vsako prekoračenje povpraševanja vodi v povečanje cen in plač. Zadušena inflacija se pojavi takrat, ko državna kontrola ovira cenam in plačam, da bi se dvignile, zato se povečano povpraševanje ne zmanjša, ampak je zadušeno. Če povečamo kontrolo, moramo računati s porastom splošne ravni cen in denarnih plač.

b. Kriterij za to razvrstitev je stopnja, po kateri narašča splošna raven cen. Glede na ta kriterij ločimo štiri vrste inflacije: polzečo, zmerno, galopirajočo in hiperinflacijo. O plazeči »creeping« inflaciji govorimo takrat, ko stopnja, po kateri narašča inflacija, ne preseže 2-3% letno in ne obstajajo nobena pričakovanja o bodoči inflaciji. Večje povečanje splošne ravni cen vodi v zmerno inflacijo. Običajno gre za enoštevilčno

9

inflacijo, pri kateri je inflacijska stopnja manjša od 10% letno. Nadaljne povečanje inflacijske stopnje pa vodi v galopirajočo inflacijo. Inflacija postane dvo ali tro številčna. O hiperinflaciji pa govorimo takrat, ko mesečne inflacijske stopnje presežejo 50%. V teh razmerah denar izgubi svojo funkcijo sredstva menjave in hranilca vrednosti. Skupne lastnosti hiperinflacije so izredno povečana količina denarja v obtoku in povečana obtočna hitrost denarja (Žižmond 1997, 4). Hiperinflacija se je pojavila v nekaterih evropskih državah (Nemčiji, Poljski, Avstriji, Rusiji in Madžarski) po prvi svetovni vojni in v nekaterih južnoameriških državah po drugi svetovni vojni.

c. V tem primeru je kriterij za razvrstitev pričakovanje. Ločimo pričakovano in nepričakovano inflacijo. Ta razvrstitev je pomembna pri določitvi posledic inflacije. Samo nepričakovana inflacija vpliva na proizvodnjo in zaposlenost.

d. Razlika med stroškovno inflacijo in inflacijo povpraševanja bazira na vzrokih inflacije. Stroškovna inflacija izhaja iz premika krivulje agregatne ponudbe, inflacija povpraševanja pa izhaja iz presežka agregatnega povpraševanja.

TABELA 1: TIPI INFLACIJE Razvrstitev Kriteriji za razvrstitev _________________________________________________________________________ a. Odprta ali zadušena inflacija Deluje mehanizem trga. b. Polzeča, zmerna ali galopirajoča Stopnja po kateri naraščajo cene. inflacija in hiperinflacija c. Pričakovana in nepričakovana Pričakovanja glede inflacije inflacija d. Inflacija povpraševanja in stroškovna Vzroki inflacije inflacija Vir: Frisch (1990, 11). 2.2 Merjenje inflacije Pojavna oblika inflacije je rast ravni cen in stopnja inflacije je stopnja rasti ravni cen. Zato moramo najprej določiti raven cen. Pri tem si moramo odgovoriti na dve vprašanji (Frisch 1990, 11-19): 1. Kako izračunati splošno raven cen iz cen posameznih proizvodov in storitev? 2. Kateri indeks cen je primeren za merjenje inflacije? 2.2.1 Izračun splošne ravni cen Izračun splošne ravni cen spremlja tako imenovani problem indeksacije. Poglejmo ekonomijo, ki ima n dobrin. Empirično lahko opazujemo razvoj n individualnih cen pi in količin xi , kot tudi razvoj seštevka njihove nominalne vrednosti (xipi=y). Ne moremo pa ločiti y v komponento cene p (indeks cene) in realno komponento x (količinski indeks) ne, da bi se srečali s problemom indeksa. Ker noben posamezen pristop k indeksaciji ne vodi do najboljše indeksne formule, ne moremo teoretično utemeljiti, da je določena razčlemba y boljša kot druge.

10

Naslednja linearna enačba je najpogosteje uporabljena osnova za izračun indeksov, ki se uporabljajo za merjenje ravni cen in sprememb v tej ravni.

Pt = 100 ∑=

n

i i

ti

i ppg

10 (2.1)

kjer je ∑=

n

i 1gi=1 in pri čemer so:

- Pt splošna raven cen v času t, - t

ip cena dobrine i v času t, - gi teža i-tega razmerja cen v celotnem indeksu oziroma delež celotne potrošnje, ki smo ga porabili za i-to dobrino( Samuelson 1986, 227). Raven cen je v baznem času 100. Raven cen v času t je vsota ravni cen v baznem času in tehtane vsote razmerij sprememb v cenah posameznih proizvodov. To prikazujejo naslednje enačbe.

Pt = P0 + 100 ∑=

n

i i

ti

i ppg

10 - P0

= P0 + 100 ∑=

−n

i i

iti

i pppg

10

0

= P0 + 100 ∑=

∆n

i i

ii p

pg1

0 (2.2)

- Pt je splošna raven cen v času t, - 0P je splošna raven cen v baznem času t = 0, - t

ip je cena dobrine i v času t, - 0

ip je cena dobrine i v baznem času t = 0, - gi je teža i-tega razmerja cen v celotnem indeksu. 2.2.1.1 Laspeyrejev indeks Ta indeks izhaja iz enačbe (2.1). Kot težo gi uporablja delež nominalnih izdatkov posamezne dobrine v baznem času.

gi = ∑=

n

jjj

ii

xp

xp

1

00

00

(2.3)

- gi je teža oz. ponder i-te dobrine,

11

- 0ip je cena i-te dobrine v baznem času t=0,

- 0ix je količina i-te dobrine v baznem času t=0,

- 0jp je cena j-te dobrine v baznem času t=0,

- 0jx je količina j-te dobrine v baznem času t=0.

Iz enačb (2.1) in (2.3) izpeljemo Laspeyrejev Indeks.

LP = 100

1

00

1

0

⋅

∑

∑

=

=n

iii

n

ii

ti

xp

xp (2.4)

- LP je Laspeyrejev indeks, - t

ip je cena i-te dobrine v času t, - 0

ip je cena i-te dobrine v baznem času t=0, - 0

ix je količina i-te dobrine v baznem času t=0. Ta indeks prikazuje relativne spremembe stroškov potrošne košare kupljene v baznem času. Čeprav ta indeks statistika najpogosteje uporablja, ima določene slabosti, in ena izmed njih je konstanten sveženj dobrin v potrošni košari. Če se relativne cene dobrin spremenijo, podjetja in gospodinjstva povprašujejo po manjših količinah dobrin, ki so postale relativno bolj dražje in po večjih količinah dobrin, ki so postale relativno manj dražje. Učinek premika povpraševanja je pri Laspreyrevem indeksu zadušen. Ta indeks daje preveliko težo tistim dobrinam, ki so postale relativno bolj drage in hkrati premalo težo tistim dobrinam, ki so postale relativno manj drage. Če pogledamo dejanske spremembe v cenah, Laspeyrev indeks precenjuje dvig v splošni ravni cen. Slabost tega indeksa je tudi, da ne upošteva novih dobrin, ki se pojavijo prvič na trgu po baznem času. Prav tako pa tudi ta indeks zajema dobrine, ki so postale zastarele v opazovanem obdobju. 2.2.1.2 Paaschejev indeks Ta indeks se razlikuje od Laspeyrevega indeksa v sistemu uteži, ki ga uporabimo v enačbi (2.1). Težo definiramo kot.

gi = ∑=

n

j

tjj

tii

xp

xp

1

0

0

(2.5)

- gi je teža oz. ponder i-te dobrine, - 0

ip je cena i-te dobrine v baznem času t=0, - 0

jp je cena j-te dobrine v baznem času t=0,

12

- tix je količina i-te dobrine v času t,

- tjx je količina j-te dobrine v času t.

Enostavna transformacija vodi v naslednjo enačbo.

PP = 100

1

0

1 ⋅

∑

∑

=

=n

i

tii

n

i

ti

ti

xp

xp (2.6)

- PP je Paaschejev indeks, - t

ip je cena i-te dobrine v času t, - 0

ip je cena i-te dobrine v baznem času t=0, - t

ix je količina i-te dobrine v času t. Paaschjev indeks vzame košaro dobrin kupljenih v končni periodi za točko odločitve. Za razliko od Laspeyrejevega indeksa upošteva spremembe v vzorcu povpraševanja. Ta indeks pravilno pojasni strukturo izdatkov v končni periodi, vendar pa preceni celotne izdatke v bazni period,i zato ti podcenjujejo porast celotne ravni cen. Poleg teh dveh indeksov poznamo še Fisherjev idealen indeks. Idealen indeks cene PI je.

PPP PLI ⋅= (2.7) - IP je idealen indeks cene, - PP je Paaschejev indeks, - LP je Laspeyrejev indeks. Njegova vrednost leži med vrednostima Paaschjevega in Laspeyrejevega indeksa in se zato bolj približa dejanskemu poteku inflacije. Vendar se ta indeks v statistiki ne uporablja pogosto, ker nima direktne ekonomske razlage.

13

2.2.2 Kateri indeks cen je primeren za merjenje inflacije? Nič manjši problem kot tvorba primernega indeksa, je izbira prave metode za izračun splošne ravni cen v določeni časovni točki. Najbolj obširen indeks cen je deflator Bruto Družbenega Produkta (BDP). BDP deflator je Paashejev indeks. Ta indeks prikazuje, če in za koliko je kombinacija dobrin, ki sestavlja BDP, ki so jo ocenili pri tekočih cenah, postala relativno dražja napram cenam, ki so prevladovale v baznem letu. Indeks ima tudi to slabost, da za transakcije, ki se ne dogajajo na trgu (državne storitve), uporabimo izmišljen indeks cene. BDP deflator pomeni indeks cen za BDP kot celoto. Uporaben je, ker vsebuje cene vseh dobrin in storitev v BDP (Samuelson 1986, 227). Za povprečna gospodinjstva BDP deflator ni idealen indeks za merjenje vrednosti denarja, ker vsebuje cene investicij in izvoznih dobrin, s katerimi gospodinjstva ne pridejo v direkten kontakt. Zato igra pomembno vlogo indeks življenjskih stroškov oziroma indeks potrošnih cen. Pravzaprav javnost enači porast tega indeksa z inflacijo. Pri tem indeksu se pojavi vprašanje, čigave življenske stroške upoštevati. Teoretično bi morali skostruirati individualen indeks cen za vsako gospodinjstvo na osnovi njihovega vzorca potrošnje. Sprememba v vrednosti denarja je predvsem odvisna od dobrin ali razredov dobrin, na katerih se potroši dohodek. Praksa se zateka v metodo agregacije. Napravi se košarica dobrin in storitev, ki je primerna za različna gospodinjstva. V ZDA Urad za statistiko dela (the Bureau of Labor Statistic) izračunava indeks življenskih stroškov, ki se imenuje Consumer Price indeks (CPI). CPI meri stroške potrošne košarice potrošnikov dobrin in storitev. Najpomembnejše skupine v košarici so hrana, obleka, stanovanje, gorivo, transport in medicinska pomoč (Samuelson 1986, 226). CPI izhaja mesečno. Ta indeks bazira na košarici dobrin in storitev povprečnega mestnega delavca. Sestavljen je iz 250 kategorij dobrin in storitev. Kot odgovor na kritike, da CPI odraža samo situacijo prejemnikov plač, je Urad za statistiko dela leta 1978 izdal dodaten CPI za vse mestne potrošnike, ki bazira na bolj splošnem vzorcu izdatkov. V Zahodni Nemčiji Federalni Statistični Urad izračunava štiri indekse življenjskih stroškov: a. Indeks za vsa privatna gospodinjstva. b. Indeks za delavska gospodinjstva s skromnim dohodkom. Gospodinjstvo vsebuje štiri

osebe. c. Indeks za gospodinjstva pisarniških delavcev in državnih uradnikov z večjimi dohodki.

Gospodinjstvo vsebuje štiri osebe. d. Indeks za gospodinjstva upokojencev in uporabnikov bogastva. Gospodinjstvo vsebuje

dve osebi. Ti ameriški in nemški indeksi življenjskih stroškov so napravljeni po formuli Laspeyevega indeksa in trpijo za hibo, ki je vgrajena v njihovo strukturo. Poleg tega so ti indeksi veljavni samo za te vzorčne primerke gospodinjstev znotraj posamezne skupine. Statistični eksperimenti so pokazali veliko razpršenost indeksov cen znotraj vsake od teh štirih skupin. To pomeni, da se ne moremo izogniti redistributivnim učinkom znotraj posamezne

14

skupine, če se uporabljajo ti indeksi življenjskih stroškov za prilagajanje dohodkov inflaciji. Nekatera gospodinjstva bodo preveč kompenzirala, medtem ko bodo druga trpela za izgubo realnega dohodka kljub prilagoditvi na povišane življenjske stroške. Ti indeksi cen se srečujejo v glavnem z dvema problemoma (Samuelson 1986, 227): a. Problem, ki se nanaša na izbiro baznega leta. CPI indeks uporablja fiksne uteži za vsako

dobrino. Rezultat tega je, da so življenjski stroški precenjeni, ko potrošnik zamenja dobrine, ki so postale relativno dražje s tistimi, ki so se relativno pocenile ali pri katerih je cena ostala ista.

b. CPI ne vsebuje spremembe, ki so posledice spremembe kvalitete. Če bi upoštevali tudi kvaliteto, potem rast CPI ne bi bila tako hitra.

Sedaj si poglejmo razvoj inflacije v nekaterih državah OECD v času od 1961 do 1980. To nam prikazuje slika 1. SLIKA 1: RAST POTROŠNIH CEN V POSAMEZNIH DRŽAVAH OECD OD LETA 1960 DO 1980

Simboli: π = stopnja rasti cen sorazmerna na predhodno leto v procentih t = leto Vir: Frisch (1990,18)

15

Na podlagi teh podatkov smo prišli do naslednjih zaključkov: 1. Inflacijo, ki se pojavlja v večini držav OECD v prvi polovici šestdesetih let, lahko

klasificiramo kot plazečo inflacijo. 2. V začetku sedemdesetih je inflacija v svetu narasla in jo lahko klasificiramo kot

zmerno inflacijo. 3. Po hitrem dvigu inflacijskih stopenj v času svetovne recesije v letih 1974 in1975 se je

inflacija hitro znižala v večini držav OECD. 4. V začetku sedemdesetih letih je bila tendenca v poenotenosti inflacijskih stopenj v

različnih državah. Po recesiji v letih 1974 in1975 pa se je povečala razlika v inflacijskih stopnjah med državami.

2.3 Pregled teorij inflacije Obstajajo različne teorije, ki pojasnjujejo inflacijo. Te teorije se ne razlikujejo samo v stroških inflacije, ampak je od različne teorije odvisno, kakšno politiko bomo uporabili za zmanjšanje le te(Shone 1998, 268-273). 2.3.1 Inercijska inflacija V sodobnih gospodarstvih je inflacija inercijska. To pomeni, da ostaja na dosedanji ravni, dokler je ne spremeni šok. V 1990-tih letih je inflacija v ZDA redno naraščala 3% letno in večina ljudi je pričakovala takšno inflacijo tudi v bodoče. Ta pričakovana stopnja inflacije se je vgradila v vse ekonomske institucije. Delavci in podjetniki pri svojih pogodbah upoštevajo te 3% inflacije, država pri planiranju fiskalne in monetarne politike upošteva te 3% inflacije. Pravimo, da je inercijska inflacija v tem času 3%. Drugi izrazi zanjo so še: polzeča, anticipirana, osnovna, pričakovana. Stopnjo inflacije, ki je pričakovana in je vgrajena v pogodbe in sporazume, imenujemo inercijska inflacija. Inercijska inflacija lahko vztraja na isti stopnji dolgo časa, dokler večina ljudi pričakuje, da bo ostala inflacija na isti stopnji. Pri teh pogojih je inflacija vgrajena v sistem. Toda zgodovina kaže, da inflacija ne ostane nemotena za dolgo časa. Inflacija se spremeni le, če pride do šoka, takrat se lahko zniža ali dvigne nad svojo inercijsko stopnjo. Šoki pa so npr. spremembe v agregatnem povpraševanju, gibanja v tujih menjalnih tečajih, visoka ali nizka brezposelnost, hiter porast cen nafte, slaba žetev ali pa vojna (Samuelson 1998, 587). 2.3.2 Klasična teorija inflacije Ob predpostavki polne zaposlenosti in konstantne hitrosti kroženja denarja se je pokazala direktna povezava med porastom ponudbe denarja in porastom ravni cen. Klasična ekonomija determinira dolgoročni output kot nemonetarni faktor. Dohodek je konstanten pri polni zaposlenosti. Čeprav klasiki priznavajo, da se bo pod določenimi pogoji hitrost kroženja denarja spremenila, bo do teh sprememb prišlo samo takrat, ko bodo nastopile velike strukturne spremembe v ekonomiji ali če hitrost raste kot raste stopnja inflacije. Porast v ponudbi denarja vodi v proporcionalno enako povečanje ravni cen. Iz tega izhaja, da se bo nenehen porast ravni cen pojavil, če je prisoten nenehen porast ponudbe denarja.

16

To je monetaristična vzročna definicija inflacije, ki domneva dve stvari. Prvič ta definicija domneva presežek agregatnega povpraševanja nad agregatno ponudbo. Vzrok za ta presežek povpraševanja je preveč denarja v gospodarstvu. Ta definicija inflacije trdi, da inflacija posledica pritiska povpraševanja in je ne morejo povzročati faktorji ponudbe. Druga domneva te definicije je, da povzročitev inflacije gre od ponudbe denarja k nivoju cen. Porast v ponudbi denarja vodi v povečanje ravni cen. Pri tem pa moramo upoštevati tansmisijski mehanizem. Če domnevamo »market clearing« in začnemo z ravnovesjem na denarnem trgu, potem bo porast ponudbe denarja vodil v neravnovesje na denarnem trgu. Zato, da bi ponovno vzpostavili ravnovesje, bo del viška denarja porabljen za nakup dobrin in storitev. Ker je količina dobrin in storitev določena neodvisno od denarja in je povezana z ponudbo dela, bo prišlo do povečanja povpraševanja na trgu dobrin. To povečano povpraševanje bo vršilo pritisk na cene, da bi se dvignile in bi se znova vzpostavilo ravnovesje na trgu dobrin. Porast v ponudbi denarja potisne krivuljo agregatnega povpraševanja v desno, in ob predpostavki fiksne krivulje agregatne ponudbe se cene dvignejo (Shone 1998, 268-269). 2.3.3 Keynesianska teorija inflacije Keynesianska teorija je bolj razlaga zaposlenosti oziroma nezaposlenosti kot pa inflacije. Po drugi strani inflacijo pripisuje preveliki ravni efektivnega povpraševanja. Izraz efektivno povpraševanje ni v celoti pojasnjen in ga moramo ločiti od efektivnega povpraševanja, ki se nanaša na krivuljo, ki povezuje raven izdatkov pri vsaki ravniji dohodka. Po drugi strani se efektivno povpraševanje nanaša na točko na krivulji efekivnega povpraševanja, ki jo določi podjetje s svojo odločitvijo, kaj bo proizvajalo. Podjetje pa sprejme odločitev na podlagi njihovega mišljenja, kje bo raven povpraševanja v prihodnosti. Keyns ni predpostavljal fiksne cene in je trdil, da bodo cene narasle, kadarkoli bo agregatno povpraševanje kratkoročno naraslo. Do prave inflacije pride takrat, ko porastejo cene, ne da bi porasel output. Inflacija se bo pojavila takrat, ko agregatni izdatki narastejo tako, da je ravnovesna raven dohodka nad ravnijo polne zaposlenosti. Velikost inflacije je odvisen od inflacijske vrzeli, oziroma vrednost želenih izdatkov pri ravniji polne zaposlenosti dohodka minus vrednost agregatne ponudbe. Vzrok inflacije je prevelika raven efektivnega povpraševanja. To je vzročna definicija inflacije. Inflacija je posledica prevelike ravni povpraševanja. Vzrok za presežek povpraševanja je razložen s tem, da poskuša ekonomski sistem zapraviti več kot je vrednost proizvedenega outputa. Da bi to bila utemeljena definicija inflacije, je potrebno razložiti zakaj izdatki vztrajno presegajo vrednost, ki je proizvedena. Zato so Keynesianski ekonomisti izvršili podrobno študijo komponent agregatnih izdatkov predvsem potrošnje in investicij, upoštevali so tudi raven državne potrošnje in neto izvoz gospodarstva. Inflacija je posledica premika krivulje agregatnega povpraševanja v desno, ki je posledica porasta določenih komponent izdatkov. Kar ni jasno v tem modelu je, zakaj pride do vztrajnega pomika krivulje agregatnega povpraševanja v desno. Z Keynesianskim poudarkom na fiskalni politiki, bo to zahtevalo vztrajno rast državne potrošnje (Shone 1998, 269-270).

17

2.3.4 Inflacija povpraševanja (demand-pull inflation) Ti dve teoriji sta del teorij, ki jih imenujemo teorije inflacije povpraševanja (demand-pull teorije). Med sabo se razlikujejo le po tem, kaj povzroči porast povpraševanja, ki vrši pritisk na cene, da porastejo. Očitno je, da se model inflacijske vrzeli, ki jo je razvil Keynes, nanaša na pritisk povpraševanja samo na trgu dobrin (Shone 1998, 270). Spremembe v investicijskem ali državnem trošenju ali neto izvozu lahko povečajo agregatno povpraševanje in output nad njegovo potencialno raven (Žižmond 1997, 9). Centralna banka lahko stimulira gospodarstvo s pretiranim tiskanjem denarja. V skrajnem primeru npr. v Nemčiji, je centralna banka s pretiranim tiskanjem denarja povzročila več tisoč odstotne poraste cen v enem samem mesecu. Če agregatno povpraševanje hitro raste in preseže produktivni potencial gospodarstva, bodo cene pričele naraščati, vrednost denarja pa padati. Preveč denarja povprašuje po premali količini blaga. Inflacijo povpraševanja prikažemo s sliko 2. SLIKA 2: INFLACIJA POVPRAŠEVANJA

Q Simboli: P = cena Q = output AS = agregatna ponudba AD = agregatno povpraševanje E = ravnovesje Vir: Samuelson (1998, 588). Slika 2 prikazuje gospodarstvo, ki se nahaja na oziroma nad ravnijo potencialnega outputa. Na ordinati prikazujemo ceno P, na abcisi pa realni output Q. Predpostavimo, da je gospodarstvo v začetnem ravnovesju v točki E, kjer se sekata krivulji agregatnega povpraševanja AD in agregatne ponudbe AS. Raven cen je v točki P. Porasta trošenja potisne krivuljo agregatnega povpraševanja v desno na AD'. Ravnovesje se premakne iz točke E v točko E'. Na tej višji ravni povpraševanja, je cena narasla iz P na P'. Ker je krivulja agregatne ponudbe strmo nagnjena (neelastična zaradi polne zaposlenosti), bo

18

povečano povpraševanje v glavnem povzročilo rast ravni cen, v manjši meri pa porast realnega outputa. Porastu ravni cen se prilagaja tudi tržišče dela s povečanimi plačami. Ker so plače za podjetja stroški, ima inflacija povpraševanja posredno zvezo tudi s stroškovno inflacijo. 2.3.5 Stroškovna inflacija (Cost-push inflation) Obstajajo različne teorije stroškovne inflacije, ki podajajo različno razlago vzrokov za premik krivulje agregatne ponudbe v levo. Ta inflacija se razlikuje od teorij inflacije povpraševanja (polna zaposlenost) po tem, da pričnejo cene in plače naraščati, še preden je dosežena polna zaposlenost. Cene naraščajo celo takrat, ko je 30% zmogljivosti neizkoriščenih in 10% delovne sile brezposelnih (Samuelson 1986, 227). O stroškovni inflaciji govorimo takrat, ko stroški povzročajo rast cen ob visoki brezposelnosti in slabi izkoriščenosti zmogljivosti. Čista stroškovna inflacija nastane v razmerah, ko sindikati (plače) ali oligopoli (dobički) ali povišane uvozne cene (npr. naftni šok) povzročijo premik krivulje agregatne ponudbe v levo navzgor. Do porasta cen nafte ali velikega porasta plač pride, ko je gospodarstvo v recesiji (Samuelson 1986, 227). To prikazuje slika 3. SLIKA 3: STROŠKOVNA INFLACIJA

Potencialni output P Q.

AS' AS

Q

Simboli: P = cena Q = output AS = agregatna ponudba AD = agregatno povpraševanje E = ravnovesje Vir: Samuelson(1998, 589). Slika 3 prikazuje gospodarstvo, ki je precej pod ravnijo polne zaposlenosti. V presečišču krivulj agregatne ponudbe AS in agregatnega povpraševanja AD se nahaja ravnovesje v

19

točki E, raven cen je P. Zaradi porasta stroškov se krivulja AS premakne levo navzgor v AS' in ravnovesje se premakne iz točke E v točko E'. Rezultat tega je, da se cene dvignejo čeprav je gospodarstvo pod ravnijo polne zaposlenosti. Točka E' se nahaja pri višji ravni cen P' in nižji ravni outputa. Inflacija povpraševanja in stroškovna inflacija sta med sabo odvisni. Obe inflaciji sta lahko avtonomni ali pa inducirani. Inflacija povpraševanja je avtonomna, če pride do presežnega agregatnega povpraševanja. Inducirana pa se razvija kot posledica stroškovnega impulza. Stroškovna inflacija je avtonomna, če je posledica porasta plač, cen in/ali dobičkov, inducirana pa je takrat, ko je posledica porasta agregatnega povpraševanja zaradi presežka povpraševanja na trgu dela. 2.2.6 Stagflacija Stagflacija pomeni visoko inflacijo ob hkratni visoki brezposelnosti. Stagflacijo prikazuje slika 4. SLIKA 4: STAGFLACIJA

Simboli: P = cena Q = output Q* = potencialni output AS = agregatna ponudba AD = agregatno povpraševanje E = ravnovesje Vir: Žižmond (1997, 11). Slika 4 prikazuje stagflacijo. Na sliki vidimo, kako se krivulji agregatne ponudbe AS in agregatnega povpraševanja AD dvigata za 4% iz leta v leto kot posledica inercijske inflacije 4% letno. V tretjem obdobju pride do nepričakovanega premika krivulje

20

agregatnega povpraševanja AD'' v levo navzdol. Ravnovesje se vzpostavi v točki E''' na krivulji agregatne ponudbe AS''. V tej točki je output nižji od potencialnega in pride do recesije. Cene in inflacija bodo nižje kot v točki E'', toda gospodarstvo bo še vedno občutilo inflacijo, ker bo nivo cen v točki E''' nad cenami v prejšnjem obdobju pri E'. Dezinflacijski šok je povzročil zmanjšanje outputa in povečanje brezposelnosti, ni pa odpravil inflacije. Temu pojavu pravimo stagflacija (Žižmond 1997, 12). 2.2.7 Monetaristične teorije inflacije Monetarizem je več kot samo monetarna teorija inflacije. V klasični analizi, ki smo jo prej omenili, je inflacija povezana z porastom ponudbe denarja. To je osnovna trditev monetarizma v svoji moderni obliki. Druga značilnost monetarizma je, da na dolgi rok ne obstaja trade-off med inflacijo in brezposelnostjo, to pomeni, da je dolgoročna Phillipsova krivulja navpična pri naravni stopnji brezposelnosti. S tem povezana je tudi kratkoročna Phillipsova krivulja, ki upošteva naraščajoča pričakovanja (Shone 1998, 274). Kratkoročno Phillipsovo krivuljo prikazuje slika 5. SLIKA 5: KRATKOROČNA PHILLIPSOVA KRIVULJA

Vir: Samuelson (1998, 590). Slika 5 prikazuje kratkoročno Phillipsovo krivuljo. Ta krivulja prikazuje povezavo med brezposelnostjo, inflacijo in rastjo plač. Na abcisi imamo stopnjo brezposelnosti, desna ordinata prikazuje letne stopnje rasti nominalnih plač, leva ordinata pa prikazuje letne stopnje inflacije. Zaradi poenostavitve upoštevamo predpostavko o 2% konstantni stopnji rasti produktivnosti dela. Če opazujemo zvezo med brezposelnostjo in letno stopnjo rasti plač vidimo, da pri nizki stopnji brezposelnosti je stopnja rasti plač velika, kar je posledica pomanjkanja delovne sile. V primeru visoke stopnje brezposelnosti pa je letna stopnja rasti plač majhna, kar je posledica presežka delovne sile. Če pa opazujemo zvezo med brezposelnostjo in inflacijo, vidimo, da v primeru nizke stopnje brezposelnosti stopnja inflacije visoka in obratno. Ti zvezi naj bi bili stabilni. Bistvo Philipsove krivulje je v trade-offu med nižjo stopnjo brezposelnosti in višjo stopnjo inflacije oziroma med višjo stopnjo brezposelnosti in nižjo inflacijo pri tem pa moramo upoštevati nagnjenost Phillipsove krivulje. Če je preveč položna, bo reduciranje inflacije povzročilo prevelik

21

porast brezposelnosti in obratno. Pokazalo se je, da ekonomsko politiko ni mogoče voditi samo na podlagi Philipsove krivulje, ker se je pokazalo, da je zveza med inflacijo in brezposelnostjo nestabilna (Samuelson 1998, 590). Torej, če hoče vlada obdržati brezposelnost pod njeno naravno ravnijo, bo to vodilo v višjo raven inflacije, to pa bo vodilo v porast pričakovane inflacije, ki pa bo še bolj dvignila dejansko raven inflacije. Dodaten element monetaristov je, da ima monetarna politika večji vpliv na nominalen dohodek kot fiskalna politika. Dodatno pa moramo razložiti, razdelitev porasta nominalnega dohodka na del, ki je posledica porasta nivoja cen in del, ki se nanaša na porast realnega dohodka. Friedmanova analiza pojasnjuje rast nominalnega dohodka in se ne ukvarja z razdelitvijo te rasti med inflacijo in rastjo realnega dohodka. Poglavitna razlika med klasično teorijo in monetaristično teorijo je ta, da monetaristična upošteva Phillipsovo krivuljo in je odvisna od Okunovega zakona (Shone 1998, 274). Večina zgodnjih monetarističnih modelov je bilo razvitih na predpostavki zaprtega gospodarstva. Obstajajo tudi monetaristični modeli, ki pojasnjujejo inflacijo v svetovnem kontekstu in se nanašajo na globalni monetarizem. Ti modeli skušajo razložiti, zakaj je inflacija narasla v številnih deželah hkrati. Eden od teh modelov je uporabil enostavno enačbo klasičnih ekonomistov in jo kombiniral z enakostjo kupne moči, ki je centralen koncept v moderni verziji monetarizma ob predpostavki odprtega gospodarstva. Po tem konceptu je razmerje svetovne inflacije enako rasti svetovne ponudbe denarja minus tehtano povprečje rasti razmerij realnega dohodka. V modelu dveh držav dobimo naslednjo enačbo.

( ) ⎥⎦

⎤⎢⎣

⎡−−=

∧∧∧∧

+ *1 yyMP ww ββ (2.8)

- wP∧

je razmerje svetovne inflacije,

- wM∧

je rast svetovne ponudbe denarja,

- ( ) ⎥⎦

⎤⎢⎣

⎡−

∧∧

+ *1 yy ββ je tehtano povprečje rasti razmerij realnega dohodka.

V poznih šestdesetih letih so imele ZDA velik državni primanjkljaj, ki so ga pokrile z povečanjem ponudbe denarja. Ker je dolar rezervna valuta, je to vodilo v rast svetovne ponudbe denarja, ki je dvignila svetovno stopnjo inflacije v celoti. Ta model se uporablja za pojasnjevanje porasta svetovne inflacije, in sicer tako, da če več držav poveča ponudbo denarja, se bo svetovna inflacija povečala. Vendar pa ima ta model tudi slabe točke, posebno slab je pri pojasnjevanju prenosa inflacije po svetu. 2.2.8 Druge teorije inflacije Teorije inflacije, ki sem jih predstavila do sedaj, so glavne teorije inflacije. Mnogi pisci trdijo, da je inflacija več kot samo ekonomski problem. Nekateri vidijo inflacijo vkoreninjeno v politične in socialne sile. Ti alternativni pristopi vidijo rast plač in cen v

22

70-tih letih v Zahodnem bloku kot posledica socialno-politične strukture zahodnih gospodarstev. Inflacije ne povzroča monetarna rast, ampak je posledica socialno-politične strukture. V zvezi s tem se omenjata dve teoriji. Po prvi teoriji porast v javnem sektorju, kar je pogosto v zahodnih ekonomijah, vodi v porast stroškovne inflacije in/ali inflacije povpraševanja. Druga teorija temelji na ideji izsesavajoče vrzeli, ki jo definiramo kot razliko med ciljno in resnično stopnjo rasti realnega razpoložljivega dohodka (Shone 1989, 275).

23

3 PRORAČUNSKI PRIMANKLJAJ 3.1 Opredelitev proračunskega primanjkljaja Velik del diskusij makroekonomske politike v zadnjih letih v večini držav se nanaša na spremembe v velikosti proračunskega primanjkljaja. Eden od glavnih kriterijev za vstop v Evropsko monetarno unijo je tudi ta, da lahko ima članica le največ 3% velikosti BDP-ja velik primanjkljaj in največ 60% BDP-ja velik državni dolg (Perkins 1997, 1). V najsplošnejših izrazih se proračunski primanjkljaj določa kot negativna razlika med skupnimi prihodki države in njenimi izdatki. Čeprav bi ta definicija bila točna, ni od nje nobene koristi pri analizi pojavov in te definicije ni mogoče uporabiti pri določitvi ekonomske politike, da bi prešli stanje fiskalnega neravnovesja (Savin 1997b, 31). Obstaja več vrst proračunskega primanjkljaja, ki povzročajo iste učinke, vendar jih ni mogoče ukiniti s posredovanjem ukrepov ekonomske politike zasnovanih na konceptu »povečati prihodke in zmanjšati izdatke«. Najprej razlikujemo strukturni in ciklični proračunski primanjkljaj. Padanje stopnje gospodarske rasti in porast nezaposlenosti zmanjšuje prihodke države oziroma priliv sredstev javnemu sektorju. Učinek zmanjšane stopnje rasti bruto domačega proizvoda na proračunsko ravnotežje se imenuje ciklični, ker se s porastom proizvodnje na višji nivo deficit, ki je nastal po tej poti, eliminira in proračun se vrne v ravnotežje. Razlika med skupnim proračunskim primanjkljajem in tistim, ki je nastal kot posledica konjukturnih, cikličnih gibanj, se imenuje strukturni primanjkljaj. Ta primanjkljaj odraža pravo fiskalno neravnovesje oziroma neprilagojenost državne potrošnje razpoložljivem davčnem potencijalu gospodarstva. Strukturni proračunski primanjkljaj ne meri trenutno obstoječi presežek ali primanjkljaj državnega proračuna (ki je odvisen od nivoja dohodka), ampak primanjkljaj, ki bi obstajal pri polni zaposlenosti kapacitet in polni zaposlenosti razpoložljive delovne sile. Ciklična proračunska bilanca je po definiciji nič, če gospodarstvo posluje s polno izkoriščenostjo kapacitet. V tem primeru se aktualna proračunska bilanca izenači s strukturno. Skupni primanjkljaj je sestavljen iz dveh delov. Prvi je primarni in ga določa razlika med skupnimi prihodki (T) in izdatki (G) države. Drugi del, obrestni, se nanaša na plačilo obresti za kredite, s katerimi je pokrit primanjkljaj iz predhodnega obdobja. Torej govorimo o obrestni stopnji (r) na javni dolg (B), in za obresti se bo torej plačal znesek, ki je enak (rB). Deficit se mora pokriti. Država se zadolžuje, da bi eliminirala novi dolg (dB, pri čemer d označuje povečanje), ki je enak: dB = (G – T) + rB. Ta izraz prikazuje, da dolg »hrani samega sebe«. Tudi, ko je primarni proračun uravnotežen (G – T = 0), dolg raste naprej, ker se država zadolžuje naprej, da bi pokrila obresti za že obstoječi dolg, ki se kumulira po stopnji r. Čim večja je ta stopnja, sorazmerno večje je zadolževanje. Pri tem pa je popolnoma vseeno, če se država zadolžuje pri domačih ali tujih finančnih institucijah. Kako lahko ustavimo akumulacijo dolga? Država mora vedno ustvarjati presežek v primarnem delu proračuna. Čim dlje to odlaga, večji bo skupen dolg, in temu sledi, da bo moral biti večji presežek proračuna, ki je razlika med skupnimi fiskalnimi prihodki T in

24

potrošnjo države G. To zahteva ogromni finančni napor države in temeljite spremembe v sistemu obdavčenja. 3.2 Aritmetika dolga

Obstaja možnost, da se javni dolg konstantno povečuje, ampak da kljub temu njegova udeležba v družbenem proizvodu ostane nespremenjena. Če je stopnja rasti realnega bruto domačega proizvoda g (g = dBDP/BDP) večja od realne obrestne mere, bo uravnoteženi primarni proračun ustrezal padajočemu koeficientu dolg/BDP. Če realna obrestna stopnja presega stopnjo gospodarske rasti, se bo javni dolg še naprej povečeval, vendar bo primarni proračunski presežek, ki je potreben za stabilizacijo odnosa dolg/BDP, manjši od tistega, ki je neobhodno potreben, da se uravnoteži absolutni obseg javnega dolga(Savin1997b,32). Proračunska restrikcija se lahko ublaži pod pogojem, da se namensko sprejme določena dodatna stopnja inflacije, oziroma če se nosilci ekonomske politike opredelijo, da se denarna masa povečuje hitreje od gospodarske rasti. Država posega po monetarnem financiranju deficita takrat, ko centralna banka soglaša, da bo odkupila del javnega dolga v zameno za dodatno primarno emisijo denarja. Vsako povečanje primarnega denarja doprinese k zmanjšanju javnega dolga. Govorimo o seignorageu. Posledica tega je povečanje denarne mase, ki vodi v inflacijo. 3.3 Financiranje proračunskega primanjkljaja Kadar je vsota davčnih in drugih prihodkov države manjši od njenih skupnih izdatkov v istem obdobju, bo proračun registriral primanjkljaj. Ta primanjkljaj se pokriva s sposojenimi sredstvi različnih izvorov in vrst. Kratkoročna posojila se smatrajo kot normalni pojav, ker ni popolne časovne uskladitve v tokovih državnih prihodkov in izdatkov. Proračunski primanjkljaj se financira s tremi realnimi izvori (Savin 1997a, 46-48): • s prodajo dolga nebančnemu sektorju, • s sposojanjem od bančnega sektorja, • s sposojanjem iz tujine. Poleg teh treh omenjenih metod financiranja primanjkljaja z realnimi izvori obstaja tudi četrti (izredni) izvor, to je prodaja podjetij oziroma proizvodnih, telekomunikacijskih, trgovinskih, prometnih in bančnih organizacij privatnemu sektorju (domačemu ali tujemu). S finančnega stališča prodaja podjetij v državni lasti prinaša državi prihodke na dveh osnovah: • s neposrednim prilivom dohodka, • s posrednim finančnim učinkom zaradi prenehanja potrebe za pokrivanje izgub

podjetjem, ki se nahajajo v državni lasti. V razvitih tržnih gospodarstvih se neusklajenost med prilivi in odlivi sredstev najpogosteje financira s prihodom države na denarni trg s ponudbo kratkoročnih vrednostnih papirjev.

25

Dolgoročni izvori, s katerimi se pokriva proračunski primanjkljaj, se zagotovijo na trgu kapitala s prodajo obveznic, ki imajo različen rok dospelosti in absolutno odsotnost rizika in ki so iz finančnega stališča tako zanesljive »kot samo zlato«. Ko se na trgu pojavi država s povpraševanjem po sredstvih, prihaja do zmanjšanja oziroma iztiskanja povpraševanja drugih subjektov, ker država po pravilu potreben obseg denarja zavaruje z atraktivnejšo obrestno mero in brez rizika svojih papirjev. Obstajata dva učinka tega zmanjšanja: direktni (realni) in indirektni (finančni). A) Neposredno (realno) zmanjšanje povpraševanja Kadar država poveča povpraševanje kratkoročnih finančnih sredstev, se zmanjša obseg sredstev, ki bi bila sicer na razpolago drugim subjektom. Pogosto se trdi, da država s svojimi izvori, ki jih je pridobila na tržišču denarja, formira dodatno povpraševanje proizvodnih dejavnikov, zaradi česar trpi proizvodnja drugih sektorjev (do identičnega učinka pride, ko država poveča davke in na ta način zmanjša dohodek razpoložljiv za potrošnjo). Zato nastane substitucija ene oblike proizvodnje v drugo. To ni res (trdi Savin). Proizvodnja javnega in gospodarskega sektorja (zasebnega ali družbenega) se ne zamenjujeta med sabo. Njuna struktura in obseg sta popolnoma različna. Ta dva segmenta sta prej komplementarna, kot pa da bi se izključevala Državno angažiranje proizvodnih resursov zaradi zagotavljanja javnih uslug (ali proizvodnje) privede do tako imenovanega učinka relativnih cen. Gre za naslednji proces. Stroški proizvodnje in nudenja storitev se povečujejo hitreje kot v privatnem sektorju gospodarstva, zato tudi cene uslug javnega sektorja rastejo hitreje od povprečja inflacije. Ne smemo pozabiti, da tudi v primeru nespremenjenega nivoja cen prihaja do njihovega relativnega povečanja, kadar se zmanjša kvaliteta ali obseg uslug. Iz tega razloga se del dohodka privatnega sektorja konstantno premešča v javni s posredovanjem davkov. Iz istega razloga je skupna produktivnost in učinkovitost nacionalne ekonomije nižja, kot bi bila pri večjem deležu proizvodnje v privatnem sektorju. B) Finančno (indirektno) zmanjševanje povpraševanja Pojav dodatnega povpraševanja na trgu denarja deluje na povečanje kratkoročnih obrestnih mer. Te pa destimulirajo posojilojemalce – investitorje, kar se v končni fazi pokaže v nižji stopnji rasti družbenega proizvoda, kot bi bila v pogojih uravnoteženega povpraševanja in ponudbe denarja. Razume se, da do tega učinka pride le, če je povpraševanje privatnega sektorja elastično na obrestne mere. To je vedno takrat, ko proizvodnja, ki bo začeta s sposojenimi sredstvi, postavlja v pogled dohodek (profit), s katerim se lahko pokrije strošek naraslih obresti. Če država emitira vrednostne papirje, ki jih banke lahko vključijo v svoje rezerve, se s tem vpliva na količino denarja. Kadar banke na osnovi povečanih rezerv z odobravanjem kreditov multiplicirajo kredite, se povečuje denarna masa. Zato se plasma državnih vrednostnih papirjev vodi na odprtem trgu, s posredovanjem katerih se kontrolira obseg razpoložljive denarne mase. S tem se veča vloga trga denarja. Če kontrola kreiranja denarja temelji na rezervah bančnega sektorja, bodo operacije na odprtem trgu predstavljale sekundarni instrument, toda njegova vloga ne bo omogočila obsežnega

26

prometa vrednostnih papirjev, tako da bo financiranje proračunskega primanjkljaja s prodajo dolga nebančnemu sektorju zoženo ali pa ga sploh ne bo. Pokrivanje proračunskega primanjkljaja je transfer dohodka tekom določenega obdobja (praviloma 12 mesecev). Ta transfer se doda obstoječemu stanju javnega dolga (dolg javnega sektorja predstavlja zbir proračunskih primanjkljajev predhodnih obdobij). Dokler tekoči primanjkljaj vpliva na obrestno mero, obseg denarne mase in rast cen, ima javni dolg implikacije na bodoči nivo obdavčenja. Enkrat ustvarjeni primanjkljaj se lahko samo začasno pokrije z zadolževanjem. Na koncu se mora vedno odplačati iz realnih izvorov, kar pomeni iz nekega prihodnjega davčnega ali drugega prihodka države. V zvezi s tem je treba razlikovati dve vrsti neravnotežij proračunske bilance: • Deficit, ki je posledica manjših prihodkov od vlaganja v proizvodnje namene. • Deficit, ki nastane zaradi večjega obsega tekoče, neproizvodne potrošnje javnega

sektorja kot pa znašajo njegovi prihodki (plače državnim uslužbencem, pokojnine, pokrivanje izgub javnih podjetij, izdatki za vojsko, policijo…)

Javni dolg, ki je nastal z proračunskim primanjkljajem te vrste se lahko izplača iz bodočega nacionalnega proračuna samo in izključno s povečanjem davčnih stopenj (Savin 1997a, 49-50). Če stopnja naraščanja državnega sposojanja preseže stopnjo obresti, ki jo država plačuje za svoj dolg, je to nevzdržen položaj. Če se bo to nadaljevalo, bo dolg rastev brez limita. Res je, da če skupni državni dolg raste kot državni output, je tudi to nevzdržni položaj, ker bo servisiranje dolga preseglo ves državni output. Vendar ta meja ne sme biti merilo za sposojanje. Država si naj ne bi sposojala, razen če pričakovani totalni output ne naraste dovolj, da servisira ta dolg (Perkins 1997, 6). Dodajmo še nekaj ugotovitev o ekonomskih implikacijah bodočega odplačila javnega dolga. Čim večji je znesek javnega dolga danes, tem manjša bo jutri potrošnja – ceteris paribus, ker bodo morali jutri zaposleni odplačati glavnico in obresti. Kadar država ustvarja proračunski primanjkljaj, ki se financira iz domačih izvorov, se agregatna potrošnja ne povečuje, temveč se menja njena struktura. Če se deficit pojavlja kot posledica zmanjšanega obdavčevanja, bo potrošnja v načelu večja, vendar bo ponudba varčevanja (agregatna) za druge namene manjša (in s tem investicije, če obstaja velika nagnjenost k investiranju v obdobju, v katerem se pojavi politika znižanja davčnega obremenjevanja). Proračunski primanjkljaj se pojavlja kot zamenjava za aktivo v obliki produkcijskega kapitala. Pod pogoji polne zaposlenosti se dodatno povpraševanje, povzročeno s proračunskim primanjkljajem, ki se financira iz aktivnega varčevanja (s katerim rezidenti kupujejo državne obveznice), pokaže v povečanju cen. Za oceno povečanja javnega dolga je pomembna njegova realna in ne nominalna velikost. Zato se morata javni dolg in primanjkljaj deflacionirati z enako stopnjo inflacije. V nasprotnem primeru se dobijo izkrivljeni rezultati. Javni dolg najpogosteje opazujemo v odnosu na dohodek oziroma BDP. Delež v BDP raste, če se proračunski primanjkljaj povečuje hitreje kot BDP. V gospodarstvu, kjer je rast BDP npr. 4% na leto, se lahko dolg

27

povečuje za 4% letno brez spremembe njegovega deleža v BDP. (Pri vrednosti koeficienta dolg/BDP npr. 0,5, lahko letni proračunski primanjkljaj znaša 2%, če je rast BDP 4% na leto.) To pomeni, da v rastočem gospodarstvu vedno obstaja ravnotežno razmerje med dolgom/BDP in primanjkljajem/BDP (Savin 1997a,52). primanjkljaj/BDP Dolg/BDP = ------------------------ (3.1) povečanje BDP 3.3.1 Seignorage Seignorage učinek predstavlja nefinančni način pokrivanja proračunskega primanjkljaja. Realni finančni vir, ki ga država pri tem pridobi, je enak nominalni primarni emisiji (E), ki je deflacionirana s cenami (P). Razmerje med novim dolgom in proračunskim primanjkljajem pod pogoji monetarnega financiranja je (Savin 1997b, 34): DB + dE/P = G – T + (r-g)B (3.2) DB= novi dolg dE/P= seignorage G – T= primarni deficit (r-g)B= plačilo obresti Inflatorno financiranje proračuna (oz. javnega dolga) se reducira na dva načina: Prvi način je preko neto dohodka, ki ga ustvarja seignorage. Pod pogoji regularnega funkcioniranja finančnega sistema to redkokdaj preseže 1% BDP. Drugi učinek seignoragea je pomembnejši. To je inflacijski davek, ki obsega celotno nominalno aktivo. Porast cen, ki ga povzroči seignorage, zmanjšuje nominalni obseg dolga. V kolikor imetniki dolga anticipirajo porast cen, zahtevajo kompenzacijo v višji nominalni obrestni meri, tako da realna obrestna mera ostane nespremenjena. V tem primeru država ne ustvarja inflacijskega dobička in tudi imetniki obveznic nimajo izgube. To je razlog, zakaj se v vseh proračunskih računih uporablja realna in ne nominalna obrestna mera. Ker da bi inflacijski davek deloval, je potrebno, da realna obrestna mera pade, to pa je mogoče edino pri nepričakovani inflaciji. Ex post realna obrestna mera se v tem primeru zmanjšuje, v primeru da je dejanska inflacija višja od pričakovane( Savin 1997b, 34). Pri inflacijskem davku gre za dohodek ali premoženje, ki gre dolžniku v času inflacije, če upnik ni zavarovan z obrestno mero, ki vsebuje v sebi ustrezni del za inflacijsko stopnjo. Ker pri denarju upniki ne dobivajo nobenih obresti – brezobrestno kreditirajo izdajatelja denarja, niso zavarovani pred inflacijo (Ribnikar1990 ,209). Seignorage opredeljujemo kot presežek nominalne vrednosti valute nad stroški njene proizvodnje pri monopolnem izdajatelju denarja (tistega, ki je edini prepoznan kot zakonito plačilno sredstvo). Enotne definicije seignoragea ni. V literaturi zasledimo tri osnovne koncepte ( Bradač 1998, 8).

28

a. fiskalni seignirage b. monetarni seignorage c. seignorage kot oportinuitetni strošek denarja.

a. Fiskalni seignorage je dejanski tok sredstev, ki jih kot posledico izdaje centralno bančnega denarja v določenem obdobju (na primer v enem letu) prejme država. Koncept fiskalnega seignoragea obsega le tisti del prihodka od izdaje denarja, ki gre neposredno od centralne banke k državi (pri čemer državo razumemo v najožjem smislu, kot institucijo, ki je ločena od centralne banke). Oblika, v kateri vlada prejme sredstva ni pomembna. Realna vrednost fiskalnega seignoragea je enaka vsoti deflacioniranih vrednosti državnemu proračunu nakazanega dobička centralne banke in neto zadolžitve vlade pri centralni banki v obračunskem obdobju. Fiskalni seignorage se lahko povečuje pri nespremenjeni količini primarnega denarja. Centralna banka to doseže tako, da plačila poslovnih bank preusmeri v nova posojila državi in/ali zmanjša zadržane dobičke. b. Monetarni seignorage je v neposredni zvezi z povečanjem količine primarnega denarja. Privatni sektor se je zaradi koristi, ki mu jih prinaša uporaba gotovine oz. zakonske prisile (obvezna rezerva), pripravljen odreči določeni količini dobrin v zameno za ustrezno količino primarnega denarja. V nasprotju s fiskalnim seignorageom nastane monetarni le ob povečanju primarnega denarja. Monetarni seignorage je enak skupnemu realnemu povečanju terjatev centralne banke do njenih klijentov, zmanjšanim za zadržani dobiček centralne banke. Z realnim povečanjem primarnega denarja centralna banka ustvari monetarni seignorage. Dobiček centralne banke pa se poveča šele, ko centralna banka protivrednost na novo izdanega primarnega denarja uporabi za nakup donosnega premoženja. c. Seignorage kot oportinuitetni strošek ustreza realni vrednosti sredstev, ki jih država zaradi neobrestovanosti primarnega denarja prihrani v obdobju. Če med svojimi sredstvi v pasivi ne bi imela primarnega denarja, bi se morala na trgu zadolžiti v enakem znesku. Lahko ga tudi enakovredno definiramo kot donos države zaradi naložbe protivrednosti primarnega denarja po tržni obrestni meri. Za razliko od monetarnega seignoragea, ki temelji na realni spremembi (koncept toka) količine primarnega denarja v proučevanem obdobju, pri seignorageu kot opurtinuitetnem strošku kot osnovo upoštevamo celotno do takrat izdano količino primarnega denarja, torej temelji na stanju. Znesek oportinuitetnega seignoragea kvantificira prihranek države v obračunskem obdobju, ker del svojega poslovanja financira z brezobrestnim dolgom ( primarnim denarjem). Tesna zveza med rastjo količine denarja v obtoku in inflacijsko stopnjo je v praksi jasno razpoznavna. V državah, kjer je davčni sistem slabo razvit in ima država težave s pobiranjem davkov ali pa v primeru financiranja zelo obsežnega proračuna (npr. v primeru vojne), predstavlja državni monopol nad izdajo denarja sorazmerno enostaven in zato privlačen način financiranja vladnih izdatkov. Za prikaz vloge seignoragea pri pokrivanju proračunskega primanjkljaja v nadaljevanju uporabimo zaprto narodno gospodarstvo, poenostavljeno z nekaterimi predpostavkami. Realni dohodek in realna obrestna mera (r) sta dana eksogeno in se ne spreminjata. Stopnji rasti količine denarja v obtoku in cen (π) sta konstantni. Posledično to prav tako velja za povpraševanje po realnih blaginjah in v

29

ravnotežju za realno količino denarja v obtoku. Ker velja M/P= konst., sta stopnji rasti nominalne ponudbe denarja in cen enaki: π = dM/M (3.3) Nominalna vrednost seignoragea je enaka spremembi količine denarja v obtoku (dM) oziroma izraženo z enačbo: dM = πM (3.4) Država svoje prihodke, tudi tiste od izdajanja, denarja uporabi za financiranje realnih dobrin. Zanima nas torej realna in ne nominalna vrednost seignoragea: S = dM/P = πM/P (3.5) Seignorage lahko izhajajoč iz te enačbe obravnavamo kot davek. Gre za izgubljen prihodek javnosti, ki ima med svojo aktivo nedonosno premoženje s fiksno nominalno vrednostjo – denar centralne banke – v obsegu M/P. Ob konstantni rasti cen π znaša izgubljeni prihodek v obračunskem obdobju ravno π M/P. Seignorage zato pogosto imenujejo inflacijski davek. Realne blagajne predstavljajo davčno osnovo, stopnja inflacije pa davčno stopnjo. Hitrejša kot je rast količine denarja v obtoku (in posledično inflacije), več davka lahko država zbere z izdajanjem svežega denarja. Zviševanje inflacijske stopnje ima nasproten učinek na drugi faktor produkta zgornje enačbe. Povpraševanje po realnih blagajnah je namreč odvisno od dveh dejavnikov. Prvi je realni dohodek, ki pa je po naši predpostavki konstanten in zato ne vpliva na povpraševanje. Drugi dejavnik je nominalna obrestna mera. Zveza med realnim povpraševanjem po denarju in obrestno mero je obratno sorazmerna. Hitrejša rast cen pomeni ob nespremenjeni realni višjo nominalno obrestno mero in s tem nižji obseg želenih realnih blagajn. Postavlja se vprašanje, kdaj, to je pri kateri stopnji inflacije, so za proračun ugodni učinki rastoče količine denarja v obtoku (višja davčna stopnja) ravno enaki neugodnim (znižana osnova). Inflacijski davek je torej način zbiranja proračunskih sredstev. Ob predpostavki da država more izbrati poljubno stopnjo inflacije z uporabo ustrezne monetarne politike, država optimira stopnjo inflacije. Odločilni kriterij je semielastičnost povpraševanja po realni blagajni glede na obrestno mero. Če je ta visoka, je odzivnost povpraševanja na spremembo obrestne mere, do katere pride zaradi ekspanzivne monetarne politike, močna. To pomeni, da ekonomski subjekti ne kažejo naklonjenosti k zbiranju proračunskih sredstev z inflacijskim davkom (Mikek 1992, 458). 3.4 Vpliv različnih politik na proračunski primanjkljaj in inflacijo 3.4.1 Relevantnost uporabe monetarne politike in politike menjalnega tečaja

30

Učinki različnih makroekonomskih politik pri katerikoli dani spremembi v državnih izdatkih ali dohodkih je odvisna od monetarne politike in politike menjalnega tečaja, ki jih spremljajo spremembe v fiskalni politiki (Perkins 1997,103-106). Če obravnavamo najprej monetarno politiko, je en ekstrem, če je porast v izdatkih ali zmanjšanju dohodka, financiran izključno z kreiranjem dodatnega denarja (v smislu preprečevanja rasti nominalnih obrestnih mer), to vodi k večjemu pritisku navzgor na cene kot pa enaka sprememba v fiskalnih merah, ko je monetarna politika stroga. To imenujemo akomodativna monetarna politika. Če pa je na drugi strani monetarna politika taka, da je dovoljeno, da obresti porastejo pri ekspanzivni fiskalni politiki, nadomestijo vsaj del ekspanzivnih učinkov zmanjšanja davkov ali porasta državnih izdatkov. To imenujemo neakomodativna monetarna politika. Taka politika lahko povzroči crowding out. Zato lahko v tem primeru sploh ne pride do porasta v zaposlenosti in outputu, ker lahko državno sposojanje izrine privatno porabo tako, da ni rasti v outputu in zaposlenosti. Odprto pa ostaja vprašanje ali ima uporaba monetarne politike kakšen vpliv na output ali zaposlenost zaradi različnih oblik državnih izdatkov ali davkov. Če porast državnih izdatkov za 1 mio enot valute teži k inflaciji bolj kot znižanje davkov za enak znesek, potem bodo nominalne obrestne mere bolj težile k porastu pri inflanatorni alternativi. Primerneje se zdi definirati akomodativno monetarno politiko kot tisto, ki drži realne obrestne mere konstantne pri spremembi v fiskalni politiki. Seveda pa mora biti monetarna politika nekje vmes med tema dvema eksteremoma. To pomeni, da kadar je dovoljeno, da obresti porastejo do neke mere, toda ne toliko, kot če bi bila monetarna politika popolnoma neakomodativna. Nekateri pričakujejo, da ima katerikoli porast v izdatkih ali padec pri dohodkih manjši učinek navzgor na output in zaposlenost, kot pa bi bil, če bi bila fiskalna sprememba v celoti akomodirana z monetarno politiko (ukrepi), da bi obdržali obrestne mere navzdol. Toda bil bi večji, če bi bil v celoti financiran s sposojanjem od javnosti. Pomembno dejstvo je, ali metoda financiranja spremeni relativne prednosti uporabe porasta določenih oblik državnih izdatkov ali padca določenih virov državnih dohodkov v pogojih njihovih vplivov na različne makroekonomske politike. Ni enostavno razmišljati o kateremkoli razlogu zakaj bi naj spreminjali vrsto različnih fiskalnih instrumentov z metodo izbranega financiranja. Tabela 2: Simulirani učinki dveh politik na stopnjo rasti realnega BDP držav OECD z različnimi pozicijami monetarne politike (% učinek v petih letih zaradi sprememb v državnem neto sposojanju, ki je enako 1% BDP, z učinkom v petem letu v oklepajih). Z nespremenjenimi realnimi obrestnimi merami: Porast v državnih »non-wage« izdatkih 0,56 (0,22) Zmanjšanje v direktnih davkih 0,98 (0,40) Z dovoljenjem porasta obrestne mere pri fiskalni ekspanziji: Porast v državnih »non-wage« izdatkih 0,13 (0,18)

31

Zmanjšanje v direktnih davkih 0,44 (0,31) Vir: Perkins 1997,105. Tabela 2 na kaže učinke na realni output dveh fiskalnih mer v petih letih pri akomodativni in neakomodativni monetarni politiki. Na drugi strani pa imamo učinek na inflacijo obeh fiskalnih instrumentov (tabela 3), glede na različne monetarne politike. Tabela 3: Simulirani učinki dveh fiskalnih mer na inflacijo v OECD v petih letih, z različnimi oblikami monetarne politike (% učinek porasta za 1% BDP državnega sposojanja, z učinkom v petem letu v oklepajih). Z nespremenjenimi realnimi obrestnimi merami: Porast v državnih »non-wage« izdatkih 0,89 (0,44) Zmanjšanje v direktnih davkih 0,36 (0,27) Z višjimi realnimi obrestnimi merami: Porast v državnih »non-wage« izdatkih -0,09 (0,09) Zmanjšanje v direktnih davkih -0,49 (-0,07) Vir: Perkins 1997,106. Iz tabele vidimo, da če so obrestne mere konstantne, bo porast državnih izdatkov povečalo inflacijo v tem času za več kot dvakrat toliko kot porast v davkih, čeprav imata enak učinek na proračunsko bilanco. Če pa so v nasprotju, realne obrestne mere lahko nekonstantne oz. lahko porastejo kot odziv na fiskalno ekspanzijo, je redukcija v inflaciji , ko državne »non-wage« izdatki porastejo le okoli petina kar prinesejo znižanja davkov v enakem obsegu. Če pa bo monetarna politika neakomodativna, porast v »non-wage« državnih izdatkih ne bo zmanjšal inflacije v petih letih toliko kot jo bodo znižanja direktnih davkov. Državni »non-wage« izdatki bodo vodili k porastu inflacije v petem letu, kljub vplivu navzdol na inflacijo pri porastu obrestnih mer. 3.4.2 Relevantnost politike menjalnega tečaja Pod predpostavko neakomoditativne monetarne politike in fleksibilnim menjalnim tečajem bi lahko pričakovali nekakšno kompenzacijsko stimulacijo in jačanje bilance tekočega računa kot rezultat zmanjšanja državnih izdatkov. Padec uvoza, ki rezultira iz vpliva navzdol na povpraševanje, ki rezultira iz padca državnih izdatkov, bo ojačan s tendenco posledičnega padca obresti in s tem zmanjšanja kapitalnega priliva, in tako bo oslabljen menjalni tečaj preko kapitalskega računa povzročal depreciacijo in tako nadaljni padec uvoza in porast izvoza. Na drugi strani bo direkten učinek zmanjšanja državnih izdatkov na menjalni tečaj skozi tendenco padca v agregatnem povpraševanju bo v smeri apreciacije. Stimulacije, ki proučujejo OECD v osemdesetih letih, kažejo na to, da je v večini držav učinek na realni BDP večji pri fleksibilnem menjalnem tečaju kot pa pri fiksnem. Razlike so lahko posledica različnih modelov v različnih državah, če pa so razlike zelo velike, je

32

možna razlaga ta, da so učinki kapitalskega računa še posebno pomembni za države z velikimi mednarodnimi kapitalskimi trgi (npr. ZDA) (Perkins 1997,110-117). Tabela 4: Simulirani učinki na realni BDP dveh fiskalnih politik v sedmih glavnih državah s fiksnim menjalnim tečajem in fiksno ponudbo denarja (% spremembe v realnem BDP za 1% BDP porast v državnem sposojanju, povprečje petih let). porast v državnih »non-wage« zmanjšanje davkov na osebni dohodek izdatkih fleksibilni fiksni fleksibilni fiksni ZDA 0,56 3,16 0,69 0,69 Japonska 0,58 0,56 0,56 0,56 Nemčija 0,69 0,61 0,70 0,63 Francija 0,48 0,45 0,53 0,51 Anglija 0,38 0,32 0,39 0,36 Italija 0,39 0,39 0,47 0,46 Kanada 0,31 0,28 0,29 0,29 Vir: Perkins 1997, 112. Vidimo, da je majhna ali skoraj nobena razlika med obema politikama na realni BDP glede na to, ali uporabimo fiksni ali menjalni tečaj, razen za ZDA, kjer imajo državni »non-wage« izdatki precej večji učinek pri fiksnem kot pa pri fleksibilnem menjalnem tečaju. Tabela 5: Simuliran učinek na realni BDP za sedem glavnih držav OECD s fiksnim in fleksibilnim menjalnim tečajem in fiksnimi obrestnimi merami (% spremembe v realnem BDP za 1% BDP porast v državnem sposojanju, povprečje petih let). porast v državnih »non-wage« zmanjšanje davkov na osebni dohodek izdatkih fleksibilni fiksni fleksibilni fiksni ZDA 2,60 2,04 2,29 2,00 Japonska 2,47 2,22 2,05 1,87 Nemčija 0,69 2,08 0,70 1,83 Francija 0,85 0,83 0,80 0,78 Anglija 2,23 1,02 1,07 0,89 Italija 0,56 0,55 1,64 0,64 Kanada 1,40 0,95 0,82 0,66 Vir: Perkins 1997, 113. V tabeli vidimo, da imajo neglede na to kolikšen je tečaj v večini držav (razen v Italiji) državni »non-wage« izdatki večji učinek na realni BDP kot pa zmanjšanje davkov na osebni dohodek. 3.4.3 Učinki različnih kombinacij fiskalnih politik

33

Obstaja velika paleta fiskalnih instrumentov, ki imajo široko paleto učinkov na različne politike (cilje). To pomeni, da obstajajo običajne poti zmanjšanja proračunskega primanjkljaja, ki bodo imele koristne učinke na eno ali več teh ciljev, kjer bodo ob drugačni kombinaciji teh instrumentov vedno obstajale poti naraščanja proračunskega primanjkljaja, ki bodo imele koristen učinek (Perkins 1997, 139). Če je cilj narediti realni stimulus brez naraščanja proračunskega primanjkljaja, bi naj bil eden izmed ukrepov blizu vrha tabele spremenjen v smeri ekspanzije in na drugi strani bi nezaželen učinek na proračunsko bilanco navtralizirali z nasprotnim premikom enega izmed ukrepov v spodnjem delu tabele. Npr. porast v državnih izdatkih za investicije ali znižanje DDV je lahko kombiniran z zmanjšanjem državne porabe ali »non-wage« izdatkov ali porastom davkov na osebni dohodek. Če pa je cilj zmanjšanje proračunskega primanjkljaja brez zmanjšanja realnega outputa ali naraščajoče inflacije, bo najprimernejša kombinacija vključevala kombinacijo skrčene premike enega od ukrepov blizu dna tabele s premikom enega od ukrepov z vrha tabele v smeri ekspanzije. Npr. zmanjšanje DDV v kombinaciji s povečanjem davka na dohodek ali redukcijo izdatkov državne porabe. Tabela 6: Približno rangiranje različnih fiskalnih instrumentov glede na njihove učinke na različne makroekonomske politike v obdobju petih let. ________________________________________________________________________ output zaposlenost cene in neto bogastvo inflacija Državni izdatki: Državni izdatki za zaposlene 1 1 11 9 Državni izdatki za investicije 2 4 7 1 Državni »non-wage« izdatki 8 11 10 8 Državna poraba 9 8 8 10 Transferji socialne varnosti 10 9 9 11 Davčna znižanja ali oprostitve: Investicijske davčne oprostitve 3 6 4 2 Oprostitve pri delovnih davkih 4 5 3 5 Znižanje DDV 5 2 1 7 Znižanje podj. in korpor. Davkov 7 7 5 4 Znižanje delod. prisp za zap. 6 3 2 3 Znižanje davk. na doh. 11 10 6 6 Vir:. Perkins 1997, 140. Nizka številka pomeni največji učinek na porast outputa, zaposlenosti ali neto bogastva in zmanjšanje oz. minimizacija inflacije in nezaposlenosti. Različni dohodki in izdatki imajo različne učinke na pomembne makroekonomske cilje. To ne pomeni, da porast državnega sposojanja (to je porast deficita) nima nobenih socialnih stroškov. To ponavadi povzroči povečanje davkov v prihodnosti za servisiranje tega dolga. Kot alternativa višjemu dolgu je država zavedena v skušnjavo višje stopnje inflacije za

34

servisiranje svojega dolga. Višja stopnja državnega sposojanja lahko tudi izrine privatne investicije. Veliko teh učinkov večjega primanjkljaja vsebuje škodo za output ali za zadovoljstvo potrošnikov zaradi večjih davkov v prihodnosti. Zmanjšanje deficita pa vsebuje ali porast davkov ali zmanjšanje državne porabe ali oboje, kar pa seveda vključuje določene socialne stroške. Zato pa bodo vedno obstajali načini zmanjševanja proračunskega primanjkljaja, ki bodo imeli več povratnih učinkov na družbeno blaginjo kot pa nekatere kombinacije politik, ki bodo dopuščale rast primanjkljaja. To je namreč osnovni razlog, zakaj je proračunski primanjkljaj nevaren za ekonomsko blaginjo.

35

36

4 VPLIV PRORAČUNSKEGA PRIMANJKLJAJA NA INFLACIJO Mnenja o tem ali proračunski primanjkljaj vpliva na infacijo, so različna. V literaturi najdemo tako potrditev tega, kot tudi zanikanje. 4.1 Rikardianski model Po Rikardianskem modelu državni primanjkljaj nima nikakršnega učinka na stopnjo inflacije. Po tem modelu država vedno financira celoten primanjkljaj ali presežek z izdajo ali umikom obrestovalnega dolga (obveznic). Dodatni primarni denar se nikoli ne izdaja, da bi se pokrilo primanjkljaj. Ta model lahko označimo z naslednjima enačbama (Sargent 1986, 28-29): M(t) – M(t – 1) = 0 za vse t (4.1) in ∞ B(t) = ∑ Rtj

-1( T( t + j + 1 ) – G( t + j +1 )) za vse t (4.2) j=0 kjer je j Rtj = Π ( 1 + r( t + i)) i=0 Prva enačba trdi, da je ponudba primarnega denarja vedno konstanta. Druga enačba pa pravi, da je realna vrednost državnega obrestovalnega dolga (obveznic) pri t enaka sedanji vrednosti bodočega državnega presežka. V tem modelu pozitivna vrednost obrestovalnega državnega dolga (državnih obveznic) signalizira tok bodočega državnega proračuna, ki je v sedanjosti v presežku glede na drugo enačbo. Povečanje v državnem dolgu je nujno samo začasno, kot jasno prikazuje druga enačba. V Rikardianskem modelu državni primanjkljaj nima nobenega učinka na nivo cen, ker ne dovolijo nobenega učinka na nivo primarnega denarja. Da nivo primarnega denarja ostane nespremenjen pri državnem primanjkljaju, je potrebno, da je državni primanjkljaj začasen in pričakovan in se bo hkrati nadomestil z bodočim državnim presežkom. Po tem modelu se država obnaša kot podjetje glede financiranja svojega dolga. Da bi financirala dani dolg, država tekmuje za kapital od posojevalcev na enaki podlagi kot privatni izposojevalci. Da bi privabila kapital, mora ponuditi posojevalcem perspektiven tok dohodka, da bo podprl vrednost, ki je trenutno na voljo za izposoditi. Državni dohodkovni tok je T(t) – G(T). Sedanja vrednost tega toka formira pomoč za državno izposojanje, prav tako kot sedanja vrednost bodočega toka dohodka od novega stroja formira pomoč za privatno posojilo. Nadalje, kot vsak privatni izposojevalec si država lahko izposodi v obrestovalni obliki le omejen znesek, ki je določen z maksimumom sedanje vrednosti bodočega presežka, ki ga gospodarstvo lahko podpre.

37

Po tem modelu so se ravnale države in mesta v ZDA, ker niso imele pravice izdajanja denarja. V devetnajstem stoletju so Rikardianskem pravilu z začasnimi spodrsljaji sledile Velika Britanija, ZDA in druge razvite evropske dežele. Ni naključje, da so ekonomsko razvite države opustile to pravilo skoraj hkrati in to je med in po prvi svetovni vojni. 4.2 Monetaristični model Alternativa Rikardianskemu modelu je tista, v kateri je državni primanjkljaj inflacijski. Ta model trdi, da je celoten proračunski primanjkljaj financiran z tiskanjem dodatne količine denarja, količina denarja v obtoku se poveča in posledica tega je inflacija. Celoten proračunski primanjkljaj se takoj v celoti monetarizira. Če vzamemo nasprotni pol Rikardijanskemu modelu, moramo upoštevati pravilo kateremu so sledili skozi veliko revolucijo v Franciji in Rusiji in je bilo uporabljeno v vsaki evropski hiperinflaciji v dvajsetem stoletju. To pravilo lahko označimo z tema dvema enačbama (Sargent 1986, 30): B(t) = 0 za vse t (4.3) G(t) – T(t) = ( M(t) – M(t – 1))/ p(t) za vse t (4.4) Ti dve enačbi sta ekvivalentni oznaki pravila, v katerem se celoten državni primanjkljaj vedno takoj financira z tiskanjem dodatnega primarnega denarja. V tem modelu časovna pot državnega primanjkljaja togo in direktno vpliva na časovno pot obeh, primarnega denarja in nivoja cen. To vidimo iz druge enačbe. V tem modelu je možno, da je državni proračun nenehno v deficitu, znotraj mej, ki mu jih je vsilila spodnja enačba. Primanjkljaj ni nujno začasen. V tem modelu država ne financira primanjkljaja z obljubo, da bo imela presežek v prihodnosti kot je v Rikardianskem modelu, ampak namesto tega takoj odmeri inflacijski davek sedanjim imetnikom primarnega denarja. Medtem ko Rikardianski model vsebuje obvezo, da se vzdrži temu, da bi se zatekel k inflacijskemu davku, pa nasprotni model vsebuje obljubo, da se bo vsak državni primanjkljaj takoj monetiziral. Monetaristi sprejemajo trditev, da je primanjkljaj lahko inflacijski. Za njih je porast ponudbe denarja osnoven vzrok za inflacijo. Po njihovo se primanjkljaj nagiba k temu, da je inflacijski zato, ker državne rezerve vodijo monetarno politiko s kontrolo gibanj obrestnih mer raje kot z ponudbo denarja. Ko primanjkljaj daje pritisk na obrestne mere navzgor, je tendenca državnih rezerv povečati ponudbo denarja in v tem primeru primanjkljaj končno povzroča inflacijo z večjo rastjo denarja (Hamburger 1981,141-142). Obstajajo pa tudi modeli, ki so med Rikardianskim in tem nasprotnim modelom. Ti modeli financirajo državni primanjkljaj z obema, to je z izdajo obrestovalnega državnega dolga (obveznic) in v manjši meri z izdajo dodatnega primarnega denarja.

38

4.3 Neoklasičen model V neoklasičnem modelu znižanje davkov povzroči fiskalni deficit oziroma se zmanjša neto varčevanje javnega sektorja, poveča se razpoložljivi dohodek, povečata se potrošnja in varčevanje, toda povečanje privatnega varčevanja je manjše od zmanjšanja javnega varčevanja, kar vodi v manjše agregatno varčevanje in naprej v manjšo dolgoročno zalogo kapitala in na koncu v manjšo gospodarsko rast. Neoklasičen model predpostavlja, da ima fiskalni deficit predvsem negativne makroekonomske učinke: večja ponudba državnih obveznic ob nespremenjenem povpraševanju povzroča izrivanje privatnih investicij ter povišanje obrestne mere. Z izrivanjem privatnih investicij se, dolgoročno gledano zavira gospodarska rast oziroma se dosega nižja gospodarska rast od potencialno možne. 4.4 Keynesianski model Keynesianski model predpostavlja, da znižanje davkov povzroči nastanek fiskalnega primanjkljaja oziroma se zmanjša neto varčevanje javnega sektorja, poveča se razpoložljivi dohodek. To vodi v povečanje potrošnje in varčevanja, pri čemer je povečano privatno varčevanje ravno enako zamanjšanemu javnemu varčevanju, zato ostanejo nespremenjeni realni makroekonomski agregati (investicije, potrošnja, premoženje). Za razliko od neoklasičnega modela ima lahko v keynesianskem modelu fiskalni deficit pozitivne učinke. Če je gospodarstvo v točki nižji od polne zaposlenosti, deficitno financiranje fiskalne ekspanzije povečuje realni output. Keynsov pogled se od neoklasičnega razlikuje v dveh točkah (Stanovnik 2004, 270-272): • predpostavlja, da gospodarstvo ni v točki makroekonomskega ravnovesja

(predpostavlja, da obstajajo neizkoriščeni resursi), • predpostavlja, da je pretežna večina posameznikov kratkovidnih oziroma imajo

likvidnostne omejitve, zato posamezniki ne morejo optimizirati svoje potrošnje v življenjskem ciklu in zato je potrošnja tako občutljiva na spremembe razpoložljivega dohodka.

4.5 Empirične raziskave Empirični dokazi niso soglasni, ali je državni primanjkljaj inflacijski. Nekateri so našli slabe dokaze, da je primanjkljaj povezan z inflacijo ali rastjo denarja. Drugi zopet niso našli nobenega dokaza, da je državni primanjkljaj povezan z rastjo denarja in iz tega na nivo cen. Empirične povezave med proračunskim primanjkljajem in nivojem cen so bile znatno preučevane za industrijske države. Za države v razvoju pa je manj empiričnih raziskav. V nadaljevanju je prikazanih nekaj teh empiričnih raziskav. 4.5.1 Ali je proračunski primanjkljaj inflatoren – kointegracijski pristop Hondroyiannis je na modelu za Grčijo proučeval, ali obstaja povezava med proračunskim primanjkljajem in inflacijo. Nameni te raziskave so bili trije. Prvi namen je bil, z uporabo letnih podatkov za Grčijo v času od 1957-93 testirati hipotezo o povezavi nivoja cen s

39

ponudbo denarja z uporabo dvovariantnega kointegracijskega sistema in uporaba kointegracijske analize. Drugo je raziskati smer vzročnosti med stopnjo inflacije in rastjo denarja in tretji namen je bil raziskati direktni in indirektni učinek proračunskega primanjkljaja na inflacijo v Grčiji ( Hondroyiannis 1997, 493-496). METODOLOGIJA IN PODATKI Hondroyiannis je ocenjeval model napačne korelacije (error corection model) inflacije, ki jo je izpeljal iz dolgoročne kointegracijske povezave sledečih enačb: m n

DLM1 = α0 + ∑βiDLM1t-i + ∑γj DLCPIt-j + δECTt-1 + ut (4.5.1.1) i=1 j=1 q r

DLCPI = α0 + ∑biDLCPIt-i + ∑cj DLM1t-j + dECTt-1 + et (4.5.1.2) i=1 j=1

kjer je ECT term napačnega popravka, ki je izpeljan iz dolgoročne povezave, DLM 1 in DLCPI sta prvi spremembi logaritma M 1 in CPI in ut in et sta terma napak. Grangerjeva vzročnost testira pomembnost γ in c z uporabo enačb (4.5.1.1) in (4.5.1.2) z primernim številom poizkusov, da se eliminira avtokorelacija v ocenjeni regresijski enačbi. Uporabil je pristop napačne korelacije, da je oblikoval prilagojeno inflacijo. Če uporabimo ta model, lahko napišemo model napačne korelacije (error correlation model) za inflacijo: DCPIt = β0 + β1DLCPIt-1 + β2DLM1t-1 + β3DLDEFGDPt + β4ECTt-1 + et (4.5.1.3) kjer je DLDEFGDP prva sprememba logaritma proračunskega primanjkljaja v procentu BDP. Nivo cen in ponudba denarja sta kointegrirana v VAR(1). Z enačbo (4.5.1.3) proučujemo odziv inflacije na proračunski primanjkljaj ali direktno skozi spremenljivko DLDEFGDP ali indirektno skozi rastjo denarja, DLM1. M1 je valuta v obtoku plus vidni depoziti. CPI je potrošni indeks cen in DEFGDP je proračunski primanjkljaj kot procent BDP. EMPIRIČNI REZULTATI Na podlagi rezultatov je potrdil hipotezo, da obstaja pozitivna dolgoročna povezava med LCPI in LM 1. Zato sta spremenljivki vzročno povezani. Dolgoročno ravnotežje je LCPI = 1,25 M1. Ta rezultat pomeni, da na dolg rok, če se M1 poveča za 1%, se nivo cen grškega gospodarstva poveča za 1,25%. Tabela 7 predstavlja ocene modela napačnega popravka (error correction model) stopnje inflacije. Vsi ocenjeni koeficienti razen DLDEFDDP so statistični značilni in statistika namiguje na celotno koristno razpoloženje modela. Rezultati podpirajo hipotezo, da obstaja močen indirekten učinek proračunskega primanjkljaja na inflacijo, medtem ko je direktni učinek pozitiven vendar značilen. Ocenjen koeficient ECT (-1) ima pravilen znak in statistično značilno priskrbi značilno specifikacijo dinamike. V celoti prikazuje rezultat,

40

da je v obdobju 1957-93 v Grčiji proračunski primanjkljaj imel indirekten učinek na inflacijo skozi rast denarja bolj kot pa direkten učinek. Tabela 5.1.2: Model napačnega popravka (eror correction model) Odvisna spremenljivka DLCPI Regresija DLCPI Konstanta -0,318 (-2,761)** DLCPI(-1) 0,498 (3,590)** DLM1(-1) 0,345 (2,499)** DLDEFGDP 0,002 (0,074) Z1(-1) -0,028 (-2,582)** R2 0,81 DW 1,91 LM(4) 0,04 F (4,30) 38,38 ** Značilen pri 5% Vir: Hondroyiannis 1997, 495. ZAKLJUČEK Njegove empirične ugotovitve kažejo na to, da obstaja dolgoročna povezava med ponudbo denarja in nivojem cen v grškem gospodarstvu. Poleg tega je s pomočjo Grangerjevega testa vzročnosti opazil, da obstaja enosmerna vzročnost od ponudbe denarja k nivojem cen. Rezultati modela napačnega popravka (error-correction model) kažejo na to, da porast primanjkljaja centralne vlade nima direktnega vpliva na inflacijsko stopnjo. Nasprotno pa porast rasti denarja, ki izhaja iz visokega proračunskega primanjkljaja, učinkuje na stopnjo inflacije z zamikom enega leta. Ta zadnji rezultat je zelo pomemben, ker pokaže, da dodatna monetizacija fiskalnega primanjkljaja povečuje stopnjo inflacije. Določen čas je potreben za gospodarstvo, da prilagodi novo monetarno politiko, zato monetizacija fiskalnega primanjkljaja z zamikom ene periode vpliva na stopnjo inflacije. 4.5.2 Proračunski primanjklaj, inflacija in neodvisnost centralnih bank na primeru dežel v razvoju Primanjkljaj naj bi v deželah v razvoju povzročal inflacijo vse dokler njihove centralne banke ne bodo neodvisne. Inflacija v deželah v razvoju narašča bodisi zaradi zunanjih bodisi zaradi notranjih šokov. Veliko bolj sistematičen vzrok za inflacijske pritiske v deželah v razvoju je v načinu indeksacije plač (kot npr. v Argentini ali v Braziliji). Brez strukturne ureditve, ki vpliva na večjo učinkovitost in delovanje zasebnih trgov, dežele v razvoju ne morejo težiti k »stabilizirajočim« politikam. Strukturna ureditev zahteva, da

41

vlade dežel v razvoju ublažijo politične pritiske na centralne banke ter da težijo k pasivni ali prilagodljivi monetarni politiki. Osnovna naloga centralnih bank je vliti zaupanje v nacionalno valuto in inflacijo. Odsotnost politične neodvisnosti centralnih bank, še posebej v deželah v razvoju pomeni, da sta monetarna politika in stabilnost cen v teh deželah zelo oslabljeni (ali celo uničeni). Medtem ko na drugi strani politična neodvisnost centralnih bank pomeni, da lahko te centralne banke zavrnejo financiranje proračunskega primanjkljaja in na ta način zagotovijo veliko večjo finančno stabilnost, kakor bi sicer sploh bilo mogoče. Brown in Yousefi sta na modelu držav v razvoju ugotavljala ali obstaja vzročna povezava med primanjkljajem in inflacijo v desetih deželah v razvoju in pri tem upoštevala, ali so centralne banke neodvisne ali ne. Cukierman st. (1992) je skonstruiral štiri različne indekse (kazalce) politične neodvisnosti centralnih bank za 70 držav, vključujoč države, ki se nahajajo v našem vzorcu. Nasploh ti indeksi nakazujejo nižjo stopnjo politične neodvisnosti CB (centralnih bank) v deželah v razvoju kot tistih v industrijskih ekonomijah. Naša osnovna predpostavka na osnovi določitve rangov politične neodvisnosti je, da so CB v našem vzorcu veliko bolj dovzetne za politične pritiske kot njihove dvojnice v industrijskih ekonomijah (Brown 1996, 505-509). POLITIČNA NEODVISNOST CENTRALNIH BANK Cukierman st. (1992) je razvrstil štiri1 stopnje neodvistnosti CB in ocenil povezavo med inflacijo ter indeksom neodvisnosti za 70 držav v industrijskih državah in v državah v razvoju. Ugotovili so, da bo večja neodvisnost CB imela močnejši vpliv na aktualno politiko in zato bo povprečna inflacija nižja. Nadalje se pravna neodvisnost odraža v obsegu za katerega ima CB eksplicitni mandat, v katerem zasleduje stabilnost cen za ceno drugih ciljev. Cukierman st. je odkril, da stopnja zamenjave guvernerja CB pomembno prispeva k pojasnitvi inflacije in pojasnitvi razlik v inflacijah med državami, ki so se nahajale v vzorcu. CB dežel v razvoju so verjetno obremenjene s preveč cilji. Razen ciljev ekonomske rasti in stabilnosti cen se od njih zahteva, da se ukvarjajo tudi s vprašanji pravičnosti, socialnih pravic, promocijo in vzpostavljanjem novih monetarnih institucij in pogosto tudi tesno sodelovanje z vladami pri realizaciji ekonomskih načrtov. Za razliko od CB v razvitih državah, ki imajo kratkoročne cilje in zelo dobro definirano področje delovanja, je sposobnost CB držav v razvoju za uravnavanje ponudbe denarja zelo oslabljena prav zaradi vlad teh držav. MODEL Uporabila sta spodnji model da bi emprirčno preverila vzročno povezanost med primanjkljajem in inflacijo: n1 n2 n3

Pt = α + ∑βiPt-i + ∑γiDFt-i + ∑δimt-1 + εt (4.5.2.1) 1 Te štiri stopnje so: (1) pravna neodvisnost; (2) stopnja zamenjave guvernerja; (3) odgovornost specialistov za neodvisnost CB; (4) skupek (1) in (2).

42

i=1 i=1 i=1 Ekonomska teorija predlaga, da je predznak vseh koeficientov, ki nastopajo v enačbi, (4.5.2.1) pozitiven. V enačbi (4.5.2.1) so P, DF in m vsak zase odvisni od rasti cen, razmerja primanjkljaja in stopnje rasti ponudbe denarja (M1 in M2). Razmerje primanjkljaja je ciklično prilagojen proračunski primanjkljaj in je bil skonstruiran po Barro-jevem (1977) in Hamburger in Zwick-ovem (1981) postopku. Gre za dejanski primanjkljaj, izmerjen kot razmerje med nominalnim primanjkljajem in zmnožkom med deflatorjem BDP ter predvideno vrednostjo BDP. Predvideno vrednost BDP dobimo z regresijo dejanskega BDP na konstanto in časovni trend skozi ocenitveno obdobje. Razen enačbe (4.5.2.1) sta presojala še dva alternativna modela, da bi raziskala trdnost rezultatov. Ta dva modela sta: n1 n2 n3

Pt = α + ∑βiPt-1 + ∑γiDt-1 + ∑δimt-1 + εt (4.5.2.2) i=1 i=1 i=1

n1 n2

Pt = α + ∑βiPt-i + ∑γiDFt-i + εt (4.5.2.3) i=1 i=1

Spremenljivke so enake kot v enačbi (4.5.2.1) razen D v enačbi (4.5.2.2), ki predstavlja stopnjo rasti dejanskega primanjkljaja. PODATKI Uporabila sta podatke za 10 naključno izbranih dežel. Na izbor držav so vplivali politična stabilnost, variacije v stopnji gospodarskega razvoja, reprezentativnost različnih regij sveta, razpoložljivost uporabnih podatkov in najnižja stopnja politične neodvisnosti CB. Politično neodvisnost centralnih bank sta ocenil s stopnjo zamenjav guvernerjev CB in agregatnim indeksom zakonite neodvisnosti CB. Teoretično, stopnje zamenjav guvernerjev CB odsevajo minimalno neodvisnost (stopnja zamenjave je blizu 1) in popolno neodvisnost (stopnja zamenjave blizu 0). Stopnje zamenjav imajo za dežele, ki jih je proučeval, višjo povprečno in srednjo vrednost kot pri njihovih dvojnicah v industrijskem svetu. Podobno agregatni indeks zakonite neodvisnosti CB izkazuje manjšo neodvisnost za proučevane dežele kot ga imajo njihove dvojnice v industrijskem svetu. Bistveno je, da ti indeksi nakazujejo nizko stopnjo politične neodvisnosti CB naših vzorčnih držav. Vsi podatki so pridobljeni iz International Monetary Fund, Statistical Yearbook (1992) in iz International Monetary Fund, International Financial Statistics (Avgust 1994). Uporabila sta dva različna indeksa cen: indeks maloprodajnih (potrošniških) cen (CPI) in BDP deflator; prav tako sta uporabila dve različni merili za denar: M1 in M2. International Financial Statistics določa M1 kot vsoto gotovine (denarja) zunaj bank (v kroženju) in

43

povpraševanja po depozitih. Drugi monetarni agregat M2, je določen kot vsota M1 in »kvazi – denarja«. »Kvazi – denar« vključuje čas, varčevanja in depozite v tuji valuti. Da bi uporabili enačbo (4.5.2.1), da bi preverili vzročno odvisnost med primanjkljajem in inflacijo, moramo določiti časovno oddaljenost neodvisnih spremenljivk. To sta storila z upoštevanjem n1, n2 in n3 za variacije od 1 do 5 in nato z izbiro modela, ki minimizira Akaike informacijski kriterij (AIC). Za vsako deželo in vsak model je optimalna izbira i=1, za tri zaostanke, zato smo ocenili da enačbe (4.5.2.1), (4.5.2.2) in (4.5.2.3) za vsako izmed držav z n1, n2 in n3 dajo vrednost 1. Kot predlaga Darrat (1985), morajo biti statistično raziskani zunanji vplivi (notranji vplivi) m in DF z upoštevanjem P. Raziskovanje sta pričela s tem, da sta preverila stabilnost vsake izmed spremenljivk s pomočjo Dickey-Fuller testa. Lahko sta ovrgla sklop osnovnih hipotez za vse spremenljivke. V nadaljevanju sta s pomočjo Grengerjevega vzročnostnega testa testirala hipotezo, da deficit povzroča inflacijo. Za izvedbo tega testa sta presojala vsakega izmed treh modelov kot vektorsko avtoregresijo z domnevo, da so vse spremenljivke endogene. To se je odrazilo v sistemu enačb, s številom enačb enakim številu endogenih spremenljivk v modelu. Nadalje sta presojala pomen koeficientov neodvisnih spremenljivk (za razliko od preostalih odvisnih spremenljivk) za izvedbo testa hipotez. Pomembni koeficienti so nakazovali vzročnost, medtem ko je nepomembni niso. Zgoraj navedene ocene in testne postopke sta uporabila za preverjanje hipotez, ki trdijo da deficit po Granger-ju povzroča inflacijo v desetih državah v razvoju. Zbir rezultatov preverjanja je podan v tabelah od 8-10. Predstavljen je le del rezultatov za sedem držav, izmed katerih nobena ne potrjuje hipoteze, da primanjkljaj po Granger-ju povzroča inflacijo. Rezultati ocenitve predstavljajo uporabo BDP deflatorja kot merilo inflacije in M1 kot merilo ponudbe denarja. Dodatne rezultate smo dobili z uporabo CPI (indeks maloprodajnih cen) kot merilo inflacije in M2 kot merilo ponudbe denarja, vendar so bili le ti zelo podobni. Tabela 8: Rezultati za Indijo Model (5.2.1) Model (5.2.2) Model (5.2.3) P D m P DF m P DF P 0,1343 -0,0049 -0,3850*** 0,1351 -0,0002 -0,3823*** 0,2336 -0,0001 DF1 12,2644 0,9947*** 17,8898 27,6246 1,019*** Dt-1 2,2175 -0,0823 2,2160 mt-1 0,4644 0,0239** 0,7109*** 0,4226 0,0007 0,6426*** αt-1 0,1068 -0,1374 7,0947*** 0,5309 –0,0038 7,6311*** 5,3073*** 0,0036 * značilno pri 10%; ** značilno pri 5%; *** značilno pri 1% Vir: Brown 1996, 507. Tabele podajajo parametre, ki so bili predmet preverjanja v vsakem izmed treh modelov tako, da vsak stolpec predstavlja odvisno spremenljivko. Vsaka vrstica podaja koeficient za neodvisno spremenljivko v vsaki enačbi po pomembnosti koeficienta le te. Prazna polja predstavljajo spremenljivke, ki se niso pojavile (prikazale, prišle do izraza) v enačbah.

44

Da bi preverila hipoteze, sta preverila pomembnost koeficienta primanjkljaja v vsaki izmed enačb, kjer je bil P odvisna spremenljivka. V tabeli 9 rezultati za Mehiko potrjujejo naše hipoteze v modelu (1), ne pa v modelu (2) in (3). V tabelah 8 in 9 ne najdemo nikakršnih sledi, ki bi potrjevale naše hipoteze, tudi za Indijo in Indonezijo ne. V bistvu nismo prišli do izsledkov, ki bi potrjevali našo hipotezo v nobeni izmed sedmih držav, ki jih nismo prikazali na tem mestu. Tabela 9: Rezultati za Indonezijo Model (5.2.1) Model (5.2.2) Model (5.2.3) P D m P DF m P DF P 0,1323 -0,0223 -0,4782* 0,1087 0,0000 -0,5063** 0,1806 -0,0002 DF1 106,4564 -0,1790 381,8069 40,2890 -0,0251 Dt-1 2,2339 -0,4085 2,5659 mt-1 -0,1666 -0,0206 0,3400 0,1769 -0,0004 0,4240* αt-1 5,8224 0,8069 5,9630 5,3550 0,0275*** -1,0170 9,5358 0,0178 značilno pri 10%; ** značilno pri 5%; *** značilno pri 1% Vir: Brown 1996, 508. Tabela 10: Rezultati za Mehiko Model (5.2.1) Model (5.2.2) Model (5.2.3) P D m P DF m P DF P 1,0744*** 0,0030 0,8077*** 1,0319** 4,6355 0,8363*** 0,8747*** 0,2191 DF1 -0,0412 1,4637*** 0,0041 -0,0546 1,0866*** Dt-1 13,3837** 0,0094 4,1255 mt-1 -0,7145 -0,0119 -0,4092 -0,3136 -8,8120** -0,4497 αt-1 16,4355 1,1784** 20,7910 17,4212 149,0604* 23,8642** 13,1971 30,709 * značilno pri 10%; ** značilno pri 5%; *** značilno pri 1% Vir: Brown 1996, 508. POVZETEK IN ZAKLJUČEK Začela sta z monetaristično predpostavko, da prekomerno ustvarjanje denarja deluje inflacijsko. Še več, kadar državna CB izgubi svojo avtonomnost oz. ni politično neodvisna, tedaj je s strani vlade oslabljena njena sposobnost uravnavanja ponudbe denarja. Pogosto se dogaja, da odsotnost politične neodvisnosti CB nosi v sebi monetizacijo (dodatno oblikovanje denarja) za potrebe primanjkljaja. Da bi empirično preverila vzročno odvisnost med primanjkljajem in inflacijo, sta izbrala deset držav v razvoju. Empirične analize so zavrnile vzročno odvisnost med inflacijo in primanjkljajem v teh državah. Zato je kar nekaj razlogov. Prvi je, da obstaja verjetnost, da inflacijo v teh deželah v veliki meri povzročajo zunanji (eksterni) šoki. Nista upoštevala dejavnikov, ki v teh deželah povezujejo plačilno bilanco z naraščajočimi domačimi cenami. Drugi je, da je inflacija v teh državah morda strukturna, kar pomeni, da brez prilagoditev oblikujejo okolje za učinkovitejše in sploh delovanje zasebnega trga, CB pa ne uspejo slediti stabilizacijski politiki. Tretji je, da veliko dežel v razvoju zasleduje druge dodatne cilje (kot npr.

45

pravičnost, socialno pravičnost, vzpostaviti nove monetarne institucije, itn.) kot pa, da bi zasledovale rigorozno cenovno stabilnost. Nazadnje, analize so omejene z naravo podatkov. 4.5.3 Vloga neodvisnosti centralnih bank in razvoj finančnega trga Neyapti je proučeval model, ki proučuje povezavo med proračunskim primanjkljajem in inflacijo, pri čemer upošteva, da je narava te povezave odvisna od karakteristike monetarnih in finančnih institucij. Glavna hipoteza je, da je proračunski primanjkljaj posebno inflatoren kadar centralna banka ni neodvisna in finančni trg ni razvit dovolj, da bi obvladal inflacijska pričakovanja. Empirična analiza uporablja podatke 54 razvitih in manj razvitih držav z eno ali dvema dekadama opazovanj za vsako. UVOD Če državna potrošnja presega dohodek, se bo moral nastali primanjkljaj financirati skozi izposojo ali izdajo denarja. Izposojanje je omejeno z zmožnostjo in pripravljenostjo za dodaten državni dolg in monetarna ekspanzija vodi v inflacijo. Čeprav je inflacija socialno neuspešna in nepopularna zaradi mnogih razlogov, je bila ponavljajoča in vztrajna skozi dolga razdobja. Dohodek iz inflacijske monetarne ekspanzije pomaga razložiti, zakaj je inflacija ponavljajoča in vztrajna (Neyapti 2003, 458-472). Ta študija upošteva tudi spodbude specialnih skupin za inflacijo in proučuje povezavo med proračunskim primanjkljajem in inflacijo. Poleg socialnih in političnih ukrepov vlade velik del proračunskega primanjkljaja izvira iz organiziranih interesnih skupin, ki pritiskajo na vlado, da potroši iznad svojega dohodka. Posebno v manj razvitih državah, kjer oba finančni trg in mehanizem pobiranja davkov nista dovolj razvita, da bi vlado oskrbela z resursi, ki jih potrebuje in se večji del tega primanjkljaja financira s kreiranjem denarja. Kreiranje denarja proizvaja seignorage dohodek, vendar tudi vodi v inflacijski davek. V nasprotju z drugimi oblikami obdavčenja je inflacijski davek lahko izvesti in njegovi stroški so začasno skriti, čeprav so na dolg rok stroški široko razpršeni, zato so socialno zmožni tvoriti institucije, ki služijo dolgoročni stabilnosti cen. Glavna hipoteza je, da proračunski primanjkljaj vodi v inflacijo posebno takrat, kadar finančni trg ni razvit in centralna banka ni neodvisna. Ta stopnja nerazvitosti finančnega trga in neodvisnosti centralne banke vpliva ne samo na stopnjo monetarne prilagoditve proračunskega primanjkljaja v dani dobi, ampak tudi na pričakovanja o bodoči monetarni prilagoditvi proračunskega primanjkljaja. Razvoj finančnega trga izhaja iz tržnih sil in institucijske zgradbe, ki pospeši zmogljivo razporeditev finančnih virov. Razviti finančni trgi razporejajo fonde tako, da maksimirajo dobiček in tipično ustvarjajo fonde skozi njihove lastne operacije raje kot skozi posojanjem centralne banke. Zato ne dajejo veliko pomena inflacijskemu financiranju proračunskega primanjkljaja Neodvisnost centralne banke je običajno videna kot intitucionalno sredstvo, ki ima za dolžnost stabilnost cen.

46

Avtor pri svojem modelu uporablja različne meritve CBI (neodvisnost centralnih bank) in FMD (razvoj finančnega trga). Uporablja dve meritvi CBI po Cukiermanu, (1) legalni pokazatelji CBI in (2) stopnja zamenjav guvernerjev centralnih bank. FDM pa merimo z (1) deležem bančnega sektorja, ki kreditira privatni sektor v celotnem bančnem kreditnem sektorju, (2) finančno odvisnostjo in (3) nevalutne komponente M3. Nobena teh meritev ni idealna niti za CBI niti za FMD. Avtor premaguje njihovo pomanjkljivost tako, da jih uporablja skupno v empirični analizi. Za analiziranje hipoteze, da CBI in FMD učinkuje na to, ali je proračunski primanjkljaj inflatoren, je bil uporabljen vzorec 54 razvitih in manj razvitih držav. Vsaka ima časovno serijo, ki pokriva 10-20 let. Ti podatki omogočajo variacije v institucionalni karakteristiki in zato tudi vpliv na povezavo med proračunskim primanjkljajem in inflacijo. Zaradi dinamične narave enačbe predstavljajo specifični fiksni učinki za posamezno državo potencialni problem. Da bi premagal ta problem, je uporabil instrumentalno tehniko, ki sta jo razvila Arellano in Bond (1988). Rezultat empirične analize je pokazal, da je povezava med proračunskim primanjkljajem posebno močna, če sta stopnji FMD in CBI nizki. Ker je bilo uporabljenih več metod merjenj CBI in FMD, so bili ti rezultati doseženi, ko smo CBI merili z stopnjo zamenjave guvernerja centralne banke in FMD z deležem bančnega sektorja, ki kreditira privatni sektor v celotnem bančnem kreditnim sektorju in s pogodbeno intenzivenem denarjem (contract intensiv money). Ugotovitev je močna za vzorce, ki vsebujejo visoke stopnje inflacije, in v teh vzorcih merimo FMD z finančno neodvisnostjo. MODEL Model je analitična izpeljava časovne povezave med proračunskim primanjkljajem in inflacijo. Najprej je avtor osnoval povezavo med inflacijo in rastjo denarja preko ravnotežja denarnega trga. Z uporabo te povezave in medčasovnega pritiska proračuna ter domneve, da je stopnja monetarne prilagoditve, ki bo zadovoljila državni proračunski pritisk, odvisna od obeh CBI in FMD. Avtor je izrazil inflacijo kot funkcijo sedanje vrednosti proračunskega primanjkljaja in interakcijo z stopnjo CBI in FMD. Stanje ravnotežja denarnega trga je izraženo z uporabo linearne verzije enačbe ponudbe denarja: Mt/Pt = α - βπe

t+1 (4.5.3.1) kjer je M nivo denarja in P je nivo cen. α vsebuje stanje obeh realnega dohodka in obrestnih mer. Zaradi poenostavitve se domneva, da je konstantna in zadosti tej enačbi. πe

t+1 = E(πt+1⏐It) (4.5.3.2) v pogojih α > β > 0. Avtor naprej domneva, da so inflacijska pričakovanja πe

t+1 oblikovana racionalno, kjer je πe

t+1 = Pt+1/P in je It celota informacij, ki je na voljo v času t. Prva

47

enačba prikazuje, da je v ravnovesju realna ponudba denarja enaka realnemu povpraševanju po denarju, kjer je kasneje negativna funkcija pričakovane stopnje inflacije. Iz tega sledi, večja kot so pričakovanja o inflacijski stopnji v času t + 1, manjše je povpraševanje po realnem denarnem ravnotežju v času t. Pt = (B/α)Pe

t+1 + (1/α)Mt (4.5.3.3) Iz enačbe (4.5.3.1) dobimo enačbo za nivo cene. Po nenehnih zamenjavah za pričakovani nivo cen in po prvem diferencialu enačbe dobimo: ∞

∆Pt = (1/α)∑(B/α)i E (∆Mt+1) (4.5.3.4) i=1

kjer je ∆Pt enako Pt – Pt-1. Enačba (4.5.3.4) prikazuje, da je sprememba v tendenci nivoja cen pozitivno povezana s sedanjo vrednostjo pričakovanih sprememb v ponudbi denarja. Naprej je prikazano, da je bodoči tok ponudbe denarja po vrsti povezan z bodočim tokom proračunskega primanjkljaja preko proračunskega pritiska vlade. Enačba (4.5.3.5) prikazuje povezavo med proračunskim primanjkljajem in ponudbo denarja v dani periodi: Gt – Tt + rBt-1 = Deft = ∆Mt + ∆Bt (4.5.3.5) kjer je Gt državna potrošnja, T je davčni dohodek, B je obrestovalen državni dolg, r so nominalne obrestne mere, ki jih država plačuje za neplačani dolg in ∆M in ∆B sta spremembi v ponudbi denarja in državnem dolgu. Def je državna finančna sposobnost in jo dobimo, če potrošnji prištejemo plačilo obresti za neplačan dolg in odštejemo davčni dohodek. Enačba (4.5.3.5) velja v vsakem obdobju, ko mora država financirati svoj dolg ali z izdajo denarja ali pa s povečanjem dolga. Model predvideva, da je v vsakem času µ, proračunski primanjkljaj financiran skozi monetarno ekspanzijo, negativna funkcija stopenj obeh CBI in FMD: ∆Mt = µ(Gt – Tt + γBt-1) = µ Deft (4.5.3.6) kjer je µ = ( ICBI ali IFMD) in 0 ≤ µ ≤ 1. ICBI in IFMD dosežemo z merjenjem indicov CBI in FMD na obrnjeni skali. Iz tega sledi, večja je vrednost [µ], manjša je stopnja ali CBI ali FMD. Če enačbo (4.5.3.6) spojimo z enačbo (4.5.3.5) pomeni, da je stopnja monetarne prilagoditve proračunskega primanjkljaja nič, ko je centralna banka popolnoma neodvisna in je finančni trg popolnoma razvit (to je, ko je [µ] enak nič). V tem primeru vso financiranje prihaja iz izdaje dolga. V drugem ekstremu, ko imata CBI in FMD najnižjo vrednost ([µ] je enak ena), vso financiranje, ki zadovolji proračunske pritiske, prihaja iz monetarne ekspanzije.

48

Če vzamemo pričakovanja obeh strani v enačbi (4.5.3.6), in jih nadomestimo v enačbi (4.5.3.4) dobimo enačbo (4.5.3.7), ki pravi, da je inflacija funkcija sedanje vrednosti proračunskega primanjkljaja: ∞

∆Pt = (1/α) ∑ (β/α)iµ - E(Deft+1) (4.5.3.7) i=0

Pri ocenitvi enačbe (4.5.3.7) je izhajal iz domneve, da so pričakovanja o bodočem proračunskem primanjkljaju, oblikovana z uporabo vseh pomembnih informacij, na voljo v času t. Če sledimo sorodni literaturi, je inflacija na ta način ocenjena kot funkcija zaostajajoče stopnje inflacije, proračunskega primanjkljaja in stopnje rasti denarja. Da bi kontroliral poslovne cikle, je avtor dodal stopnjo rasti realnega outputa kot pojasnjevalne spremenljivke. Da bi proučevali dodaten vpliv obeh CBI in FMD na inflacijski učinek proračunskega primanjkljaja, smo proračunski primanjkljaj uporabili tudi v interakciji z institucionalnimi spremenljivkami ICBI in IFMD (to sta CBI in FMD na invertni skali). Oba ICBI in IFMD označimo z µ in njuno interakcijo z proračunskim primanjkljajem označimo z µDef. Ker je vrednost µ med ena in nič, vrednost µDef predstavlja tehtano različico Def, zato je takrat, ko CBI in FMD zavzameta svoji maksimalni vrednosti (µ = 0), µDef enak nič in ko je ali CBI ali FMD enak nič (µ = 1), je µDef enak Def. Na ta način enačba (4.5.3.8) prikazuje glavno obliko povezave, ki jo ocenjujemo: πt = f [A(L)π;B(L)Def;C(L)(µDef);D(L)gM;E(L)gGDP] (4.5.3.8) kjer je (L) je zaostajajoči operator in A, B, C, D in E prikazujejo posamične vektorje koeficientov. PODATKI Ta empirična analiza uporablja časovne serije in vezne podatke 54 držav z 10-20 letnim opazovanjem v času od 1970 do 1989. Bazični gospodarski podatki vsebujejo letne povprečne stopnje sprememb v potrošnih cenah, proračunski primanjkljaj v procentu BDP, odstotek rasti denarne baze (valuta plus bančne rezerve centralne banke) in stopnjo rasti realnega BDP. Stopnje CBI in FMD sta izračunani kot sledi. Za CBI so vzeli dva pokazatelja, legalen indeks CBI in stopnjo zamenjav guvernerjev centralne banke. Ta model uporablja za FMD najbolj običajen pokazatelj krediti, ki so podeljeni privatnemu sektorju v razmerju do celotnih kreditov finančnega sistema ali do BDP, merjeno z M1 ali M2 v razmerju do BDP. Dodatno je uporabljen pogodbeno intenziven denar (contract intensive money)(CIM), ki je razmerje med nevalutnimi komponentami M1 in M2, ki ga merimo kot institucionalen razvoj, ki je prav tako pozitivno povezan z nivojem razvoja finančnega trga. Večji del kreditov finančnega sektorja se podeli privatnemu sektorju (PRCR), večja je udeležba privatnega sektorja v gospodarstvu in manjša odvisnost državnega sektorja na finančni sektor. Ta spremenljivka meri stopnjo učinkovitosti

49

mehanizma trga, ki odseva pomemben aspekt razvoja finančnega sektorja. CIM odseva stopnjo zaupanja v finančni sistem in prav tako prispeva k meritvi FMD. Avtor je uporabil vse te indikatorje skupno v empirični analizi. Avtor je najprej normaliziral vsak indeks med ena in nič na obratni skali. Indeks, ki ima vrednost ena in odraža popolno pomanjkanje CBI in FMD(to je CBI =0 ali FMD = 0 in tega izhaja ICB = 1 ali IFMD = 1), kadar pa nič prikazuje polno CBI in FMD (CBI = 1 ali FMD = 1 in iz tega izhaja ICBI =0 ali IFMD = 0). Obstajajo še drugi vzroki v razliki podatkov, ki prav tako vodijo v pristranskost opazovanj (npr. legalno merjenje CBI, ki je odvisno od zakonov centralnih bank in podatki o proračunskem primanjkljaju so v manj razvitih deželah podvrženi problemom merjenja. OPAZOVANJA Običajna opazovanja, ki so uporabljala časovne serije in vezne podatke, niso odkrile nobene sočasne povezave med proračunskim primanjkljajem in inflacijo. Različni faktorji lahko vplivajo na navidezno pomanjkanje sočasne povezave med proračunskim primanjkljajem in inflacijo. Razen tega se zavlačevanje v plačilu obresti in porasti kvazi deficita ne odražajo v podatkih o proračunskem primanjkljaju. Monetarne avtoritete, ki se soočajo z visokim primanjkljajem, lahko zožijo monetarno politiko, da bi eliminirale inflacijo. To lahko vodi v negativno zvezo med proračunskim primanjkljajem in inflacijo. Drugič, pritisk za monetizacijo proračunskega primanjkljaja, lahko ne napade inflacijska pričakovanja javnosti še nekaj časa. Na ta način je primanjkljaj lahko na kratek rok financiran skozi povečan državni dolg brez učinka na inflacijo. Zato ta analiza uporablja vezne podatke, ki vsebujejo spremembe v obeh, gospodarskih in institucionalnih karakteristikah. Te institucionalne karakteristike je upošteval z uporabo CBI in FMD. OCENA S POMOČJO VEZNIH PODATKOV Hipotezo je testiral z oceno povezave z enačbo (4.5.3.8), pri čemer je uporabil vzorec 54 držav. Ta opazovalna metoda, ki vsebuje dinamično naravo enačbe in neravnotežnih veznih podatkov sta razvila Arlleano in Bond. Z uporabo simbolov iz enačbe (4.5.3.8) je napisana enačba (4.5.3.9): q q q q q

Dit = ∑a1jDi(t-j)+∑a2jDefi(t-j)+∑a3j(µDefi(t-j))+∑a4jgMi(t-j) +∑a5jGDPi(t-j) +ηi +νit (4.5.3.9) j=1 j=1 j=1 j=1 j=1

kjer gre i, i=1…..n in t=1…..T, kar se nanaša na dežele in časovno periodo, q se nanaša na maksimum zaostajanja desnih spremenljivk in η so fiksni učinki specifični za vsako državo in ν je term napake. Koeficient interakcije µDef zavzema vlogo institucij v povezavi med proračunskim primanjkljajem in inflacijo. Imamo dve verziji enačbe (4.5.3.9): najprej z izključitvijo rasti denarne baze (a4 = 0) in drugič z njeno vključitvijo. Glede na ti dve specifikaciji je avtor proučeval direktni in indirektni učinek proračunskega primanjkljaja na inflacijo. Če sta oba koeficienta proračunskega primanjkljaja in rasti denarja značilna, to pomeni da ima proračunski primanjkljaj direktni učinek na inflacijo, za razliko od indirektnega učinka skozi monetarno ekspanzijo. Čeprav proračunski

50

primanjkljaj ni prilagojen z monetarno ekspanzijo v danem letu, lahko vodi v višjo inflacijo skozi pričakovanja o bodoči denarni rasti. Enačba je bila testirana za hipotezo, da instrumenti niso korelirani z instrumentom napake in da ne obstaja drugostopenska serijska korelacija. ZAKLJUČEK Glavna hipoteza tega modela je, da proračunski primanjkljaj vodi v inflacijo primarno, kadar je centralna banka neodvisna in ko finančni trg ni razvit. Ta empirična analiza je obdelala vzorec 54 razvitih in manj razvitih držav v razdobju 10 do 20 let in vsebuje spremenljive stopnje CBI in FMD. Rezultati kažejo, da ima proračunski primanjkljaj značilni pozitivni učinek na inflacijo in ta učinek je močno odvisen od nizke vrednosti CBI in FMD. Ta ugotovitev je močno povezana z izbiro vzorca, v odsotnosti CBI in FMD ima deficit pozitivni učinek na inflacijo v vzorcih z visoko kot tudi v vzorcih z nizko inflacijo. Čeprav smo opazili, da v vzorcih z relativno nizko stopnjo inflacije proračunski primanjkljaj v povprečju nima pozitivnega učinka na inflacijo, se ta učinek izboljša, ko vključimo stopnje CBI in FMD. Ta spoznanja ostanejo v glavnem enaka v manj razvitih deželah in vzorcu v celoti. 5 POVEZAVA MED PRORAČUNSKIM PRIMANJKLJAJAEM IN INFLACIJO V SLOVENIJI

51

Kandidatke za članstvo v EMU morajo izpolniti maastrichtske monetarne pogoje za vstop v monetarno unijo. Slovenija izpolnjuje pogoja o višini javnega dolga (pogoj je manj kot 60 % BDP) in proračunskega primanjkljaja (pogoj je manj kot 3% BDP), letna stopnja inflacije pa je še vedno previsoka in presega stopnjo, ki jo predpisujejo konvergenčni kriteriji. Zaradi tega je zniževanje inflacije eden temeljnih problemov ekonomske politike (Mrkaič 2002, 34). 5.1 Inflacija v Sloveniji Inflacija označuje rast ravni cen na splošno, stopnja rasti inflacije pa prikazuje spremembo ravni cen. V Sloveniji se za merilo inflacije uporablja indeks cen življenjskih potrebščin, s katerim merimo spremembe drobno prodajnih cen izdelkov in storitev, ki jih domače prebivalstvo namenja za nakupe predmetov končne porabe doma in v tujini. Indeks cen življenskih potrebščin ni homogen, sestavljen je iz nadzorovanih in prostih cen. Nadzorovane cene so cene za proizvode in storitve, ki jih tako ali drugače določa vlada RS. Proste cene pa lahko delimo na cene menjalnega in cene nemenjalnega sektorja (Kavčič 2002, 80) 5.1.1 Asimetričnost dejavnikov inflacije I) Majhno in odprto gospodarstvo je in bo vedno odvisno od zunanje trgovine. Slovenija ustvarja več kot polovico svojega BDP-ja z izvozom blaga in storitev zlasti na trge EU. Majhno gospodarstvo ne more določati cen svojih izvoznih izdelkov, temveč prevzema cene, ki jih oblikuje mednarodni trg. Ta trg določa tudi uvozne cene. Samo v tistih sektorjih, ki niso neposredno vključeni v mednarodno menjavo ali katerih izdelki nimajo konkurence iz uvoza, so cene lahko občutno višje kot na mednarodnem trgu. Domači dejavniki inflacije v pogojih odprtega gospodarstva ne morejo povzročiti visoke rasti cen v menjalnem sektorju. Cene teh izdelkov in storitev se oblikujejo na zunanjem trgu in podjetja jih morajo prevzeti. Npr. če se povečajo plače oz. stroški dela sektorja A, se ti na kratek rok v pogojih bolj ali manj nespremenjenega valutnega tečaja ne morejo vgraditi v izvozno ceno, ker bi se s tem znižala konkurenčnost na mednarodnem trgu. Izvozne cene se lahko zvišajo le za enak odstotek kot so se zvišale v državah uvoznicah( Savin 2002, 27-32). II) Poleg tekočih cikličnih obstajajo tudi močni strukturni dejavniki pri nas. Med njimi imata posebno mesto nedokončana liberalizacija in pomanjkanje konkurence oz. monopoli na nekaterih segmentih trga. V dveh različnih sektorjih je tudi ravnanje podjetij različno. Menjalni sektor prodaja pretežni del proizvodnje na mednarodnih trgih in je izpostavljen pritisku konkurence in je zato prisiljen slediti spremembam tehnologije in uvajati sodobno opremo, da povečuje produktivnost in s tem ohranja svojo konkurenčnost. Ta podjetja si lahko privoščijo porast nominalnih plač, ker višje plače ne vplivajo na rast cen menjalnega sektorja. Pokrite so z višjo produktivnostjo. Nemenjalni sektor, kamor spadajo storitve, ki se ne morejo izvažati

52

(zavarovalniške, komunalne…), ima specifičen monopolni položaj, zato posveča manj pozornosti povečanju produktivnosti oz. posodabljanju. Višje plače v nemenjalnem sektorju niso posledica večje produktivnosti, zato jih pokrivajo z višjimi cenami svojih produktov in storitev, kar povzroča dvig splošnega indeksa cen. Storitveni sektor ima višjo intenzivnost dela in nižjo produktivnost , zato so cene storitev neposredno pogojene s spremembo nominalnih plač. Ker pa je relativna rast plač v obeh sektorjih izenačena (menjalnem in storitvenem), je razumljiva višja stopnja inflacije v nemenjalnem sektorju. Inflacija, ki jo povzroča omenjeni proces, zahteva v naslednji fazi prilagajanje relativnih cen tudi v produktivnem sektorju, kar prispeva k zagonu inflacije. III) Pojav asimetričnosti delovanja dejavnikov inflacije v državah EMU je zanimiv tudi za nas. V državah evropodročja obstajajo razlike v dolgoročni stopnji rasti cen, čeprav se le-te postopoma zmanjšujejo in to pri nizki inflaciji. Nekateri izdelki v posameznih državah se prodajajo po izredno neenotnih cenah, če se le-te primerjajo v skupni valuti (npr. avto srednjega razreda je bil v Španiji za 50% cenejši kot v Nemčiji neposredno pred uvedbo evra). Ker so bile na začetku po uvedbi evra ravni cen med državami članicami EMU različne, je konvergenca oziroma medsebojno usklajevanje cen vplivalo na razlike v stopnji inflacije. Proces ustvarjanja enotnega valutnega področja prispeva k zmanjšanju razlik med cenami proizvodov menjalnega sektorja v posameznih državah. Storitve in izdelki nemenjalnega sektorja se tudi približujejo enotni cenovni ravni, vendar to poteka drugače kot v primeru cen menjalnega sektorja. Povečanje produktivnosti v menjalnem sektorju bo povečalo plače v menjalnem sektorju. To pa ne vpliva na rast cen znotraj tega sektorja. Ker se predpostavlja mobilna delovna sila, bodo morali tudi nemenjalni sektorji povečati plače. To povzroči rast cen v nemenjalnem sektorju. Porast cen storitev je močno pogojena s stopnjo rasti osebnih dohodkov. Ker je rast plač v obeh sektorjih izenačena, je razumljivo zakaj beleži nemenjalni storitveni sektor višjo stopnjo inflacije kot proizvodni sektor. Ta inflacija zahteva v naslednji fazi tudi prilagajanje relativnih cen tudi v panogah produktivnega sektorja, kar v tej fazi lahko avtonomno prispeva k nadaljnjemu zagonu inflacije. Ker se z večino produktov storitvenega sektorja ne posluje v mednarodni menjavi, inflacija prve faze oziroma v storitvenih panogah ne zmanjšuje konkurenčnosti gospodarstva, čeprav lahko povzroči dvig cen na domačem trgu. Države, ki so dosegle višjo stopnjo razvitosti, imajo praviloma višje cene v nemenjalnem sektorju gospodarstva. Višja življenjska raven je posledica predvsem višje produktivnosti v menjalnem sektorju. Plače se postopoma izenačujejo tudi v sektorjih, ki niso ustvarili premika produktivnosti. Zato je splošna raven plač v razvitejših državah višja kot v manj razvitih. To pomeni, da ko se bodo razlike na ravni produktivnosti in življenjskega standarda zmanjšale, bodo cene v nemenjalnih sektorjih rasle relativno hitreje v državah, ki zaostajajo. 5.1.2 Inflacija v Sloveniji je nemonetaren fenomen

53

Večino inflacije v letih 1994-2001 ni mogoče pojasniti z monetarnimi dejavniki. Franjo Štibler in Uroš Biber sta izvedla raziskavo, kjer sta proučevala vpliv med inflacijo in poslovanjem bančnega sektorja v Sloveniji. Pri tem sta prišla do naslednjih rezultatov. Študija je pokazala, da je inflacija v Sloveniji pretežno nemonetarne vrste »cost-push«, za njene manjšinske monetarne vzroke pa banke niso krivci, temveč se ji pasivno prilagajajo. Monetarni agregati pojasnijo le manjši del inflacijskih gibanj v samostojni Sloveniji, odločilna je inflacija stroškov, torej gre za inflacijo s strani ponudbe. Monetarna ekspanzija je le potreben pogoj, stroškovni pritiski pa so pogoj, da pri nas cene rastejo. Slovensko gospodarstvo je daleč od nerazvitih gospodarstev, v katerih prevladuje pomanjkanje in presežno povpraševanje kot razlog za rasti cen. Obnaša se kot zrelo tržno gospodarstvo s presežno ponudbo, vendar zaradi slabosti sistema in ekonomske politike pri tem prevladuje rast cen preko neprimerno velikega dviga stroškov, povezanega z nezasluženo rastjo plač, nadzorovanih cen nemenjalnih sektorjev ter tudi z rastjo cen nafte kot zunanjega dejavnika rasti cen . V okviru gibanja cen, ki ga monetarni dejavniki pojasnjujejo le v manjši meri, bančni sektor ni imel aktivne vloge povzročitelja, temveč v glavnem pasivno vlogo prilagojevalca (Štibler 2002,134 ). V Sloveniji se je inflacija do leta 1999 zmanjševala predvsem samodejno z umirjanjem inflacijskih pričakovanj, povečanjem konkurence, padanjem svetovnih in umirjanjem faktorskih cen. Zmanjševanje inflacije je tako bilo opravljeno na pravi način brez »šokov« in nesmiselnih protiinflacijskih programov. Ko so v letu 1999 eksogeni impulzi oslabeli in ko je uvedba DDV spremenila relativne cene, se je inflacija začela vračati na višjo postranzicijsko raven, ki pa je precej višja od povprečne zahodnoevropske ravni. Ker gre za inflacijo stroškov, bi bili poizkusi njenega zmanjševanja z omejevanjem agregatnega povpraševanja (z denarno in fiskalno politiko) neustrezni (Mencinger 2002, 167-166). Novembra 2001 je Svet Banke Slovenije sprejel za svoj cilj prevzem evra v najkrajšem možnem času in znižanje inflacije na raven konvergenčnega kriterija cenovne stabilnosti. Hkrati je začrtal jasno strategijo denarne politike za uresničenje tega cilja. Denarna politika je temeljila na dolgoročnemu vplivu na inflacijo preko nadzora denarnih agregatov, z usmerjanjem realnih obrestnih mer pa na agregatno aktivnost in na srednjeročno dinamiko inflacije. Realne obrestne mere so vzdržale dezinflacijski trend, ki je nase vezal inflacijska pričakovanja in tako omogočal doseganje postopne dezinflacije brez večjih stroškov za gospodarstvo. Vloga tečaja je bila podrejena denarni politiki. Banka Slovenija je z ustreznim usmerjanjem realnih obrestnih mer omejevala domače trošenje, zmanjševala presežno agregatno povpraševanje in proizvodno vrzel, kar je postopoma umirjalo rast nominalnih stroškov dela in ostalih domačih stroškovnih dejavnikov. S takim delovanjem se je po letu 2000 obnovil dezinflacijski trend izpred leta 1999, ko je serija inflacijskih šokov inflacijo skoraj podvojila na skoraj 10% raven. V letu 2004 se je nadaljeval proces dezinflacije po pričakovanjih z nekoliko upočasnjeno dinamiko. Čeprav so visoke cene primarnih surovin na svetovnih trgih delovale inflacijsko, pa so restriktivnost ekonomskih politik ter njihovo usklajeno delovanje hkrati z nekaterimi strukturnimi dejavniki v ugodnem makroekonomskem okolju delovali v smeri zniževanja inflacije. Osnovni vir negotovosti ostajajo cene nafte (Bilten banke Slovenije april 2005).

54

Restriktivnost ekonomskih politik ter trenutno še ugodno makroekonomsko okolje sta omogočala zniževanje inflacije v letu 2004. Vzdržno zniževanje inflacije ob ohranjenem zunanjem in fiskalnem ravnovesju je omogočilo zgodnji vstop v ERM II. Pogoj za prevzem evra je tudi dvoletno bivanje v tečajnem režimu ERM II., kjer je potrebno zagotoviti zadostno stabilnost domače valute v razmerju do evra. Vstop v ERM II je pogojen s sprejetjem ustreznega programa za koordinacijo ekonomskih politik, kjer se je vlada RS zavezala, da bo fiskalna politika podpirala ohranjanje cenovne stabilnosti. Program vstopa v ERM II in prevzem evra sta Banka Slovenije in Vlada uskladili in sprejeli novembra 2003. Slovenija pa je kmalu po polnopravnem članstvu v EU, 28. junij 2004, vstopila v ERM II. Ob vstopu v ERM II je bil določen centralni tečaj za nominalni tečaj med tolarjem in evrom v višini 239,640 SIT za EUR. Za postavitev centralnega tečaja je bilo potrebno soglasje med Vlado RS, Banko Slovenije, Evropsko komisijo, Evropsko centralno banko ter vladami in centralnimi bankami evrosistema ter članic ERM II. Kot se je pokazalo po vstopu v ERM II, je bila ocena, da tržni tečaj v zadostni meri odraža realno ravnotežje, korektna, saj postavitev nominalnega centralnega tečaja ni bistveno spremenila konkurenčnosti gospodarstva. Poleg usklajenega delovanja denarne in fiskalne politike so na inflacijo ugodno vplivali tudi nekateri makroekonomski dejavniki. Ti makroekonomski dejavniki so: - proizvodnja vrzel ostaja negativna kljub hitri rasti domačega povpraševanja, - rast plač še vzdržna, stroški dela rastejo prehitro (čeprav so plače zaostajale za

produktivnostjo, so celotni stroški dela rasli prehitro), - stabilizacija tolarja je ugodno vplivala na pričakovanja, cene in šibak dolar je blažil

vplive visokih cen primarnih surovin, - cene primarnih surovin povzročajo stroškovne pritiske (predvsem cene nafte so delovale

inflacijsko). Poleg makroekonomskih dejavnikov imamo še mikroekonomske in strukturne dejavnike: - visoka rast cen energentov je onemogočila hitrejše zniževanje inflacije ( politika

uravnavanja trošarin je blažila visoka nihanja cen nafte, kljub temu pa ni zadržala trendne rasti cen naftnih derivatov),

- relativno toga politika nadzorovanih cen in trošarin (rast nadzorovanih cen lani prehitela rast prostih cen in usklajevanje trošarin na cigarete je lani dodatno omejilo hitrejše zniževanje inflacije),

- cene storitev so pod vplivom dezinflacijskega procesa, - pocenitev hrane je lani predhodno znižala inflacijo (pocenitev hrane je bila lani pod

vplivom ukinitve carin in znižanja cen hrane v EU), - odprava administrativnih ovir je pospešila pretok blaga in povečala posredno

konkurenco ter povzročila hitrejše prilagajanje cen sezonskih proizvodov, - rast cen industrijskih proizvodov pri proizvajalcih je skladna s tistimi v EU. 5.2 Proračunski primanjkljaj v Sloveniji

55

S prehodom na samostojno in neodvisno državo je Slovenija od bivše Jugoslavije podedovala tudi znatno makroekonomsko neravnotežje. Med ostalim je bilo največje neravnotežje ravno na fiskalnem področju, čeprav se je pretežno odražala na monetarnem področju, ker so se izgube namesto v državi in gospodarstvu akumulirali v bančnem sistemu. Z nastankom nove države se je pojavila potreba po ureditvi javnih financ in s tem tudi dolga. Po prvih ocenah javnega dolga v predlogu proračuna 1993, je bruto dolg znašal 2,8 mlrd USD oziroma okoli 26% BDP. To je v primerjavi z razvitimi državami malo, vendar je bil ustvarjen v zelo kratkem obdobju. Prvič je Slovenija ustvarila primanjkljaj 1994 (Markovič-Hribernik 1996, 323). V Slovenijo se je pojem proračunskega salda vrnil leta 1992, kar pa ne pomeni, da primanjkljajev pri nas prej ni bilo, temveč le, da praviloma niso bili izkazani (Zobavnik 1998/1999,76). Slovenija je imela leta 1996 javnofinančni presežek, pozneje pa primanjkljaj. Prihodki so bili manjši zaradi zniževanja carinskih stopenj ter osnov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Pri odhodkih pa so se zviševali izdatki za plače in za pokojninski sistem (Zbašnik 2002, 177). Z pristopom v EU in prevzemom eura postaja proračunski primanjkljaj vse bolj pomemben. Je tudi eden od konvergenčnih kriterijev, katerih izpolnjevanje je pogoj za vstop v EMU. Slovenija izpolnjuje kriterij proračunskega stanja države. Podatki kažejo, da Slovenija fiskalni kriterij izpolnjuje vse od leta 2001. Delež dolga sektorja države v BDP je vseskozi precej stabilen in se giblje okoli 30%, referenčna vrednost pa je 60%. Na drugi strani je primanjkljaj sektorja države v letu 2000 presegel referenčno vrednost 3% BDP, od takrat naprej pa se postopoma zmanjšuje in je v letu 2004 znašal 1,9% BDP (Bilten Banke Slovenija 2005, 44). Od leta 2004 dalje je Slovenija, tako kot vse članice EU, zavezana posredovati poročilo o primanjkljaju in dolgu Evropski komisiji dvakrat letno, in sicer do 1. marca in do 1. septembra. Poročilo, ki ga je Slovenija posredovala Evropski komisiji 1. marca lani, je bilo prvo uradno poročilo, na podlagi katerega bi bil lahko sprožen postopek ugotavljanja presežnega primanjkljaja in dolga, če bi Slovenija presegla Maastrichtske kriterije. Izračuni in prikazi v spodnji tabeli kažejo, da se je neto izposojanje celotnega sektorja države, izkazano po metodi ESA 95, od leta 2000, ko je znašalo 3,5% BDP, postopno zmanjševalo in leta 2003 doseglo 2,0% BDP. V letu 2004 se je neto izposojanje še nekoliko znižalo na 1,9% BDP. Sedanje napovedi kažejo, da obseg neto izposojanja celotnega sektorja države tudi v letu 2005 ne bo presegel 1,9% BDP. V celotnem preteklem petletnem obdobju se je neto izposojanje, izkazano po metodologiji ESA 95, v največji meri generiralo na centralni ravni države: leta 2000 je znašalo 3,0% BDP in se postopno znižalo na 1,9% BDP leta 2003 oziroma po predhodnih podatkih v letu 2004 na 1,8% BDP. Za leto 2005 sedanje napovedi kažejo, da bo ob predvidenem prevzemu dolga obeh skladov socialnega zavarovanja (ZPIZ in ZZZS) v državni proračun znašalo 2,7% BDP. Oba sklada socialnega zavarovanja sta v letu 2000 izkazala skupni obseg neto izposojanja v višini 0,5% BDP, do leta 2003 pa se je znižal na 0,1% BDP. Tudi v letu 2004 je po predhodnih podatkih znašal 0,1% BDP. Za leto 2005 pa se predvideva, da

56

bosta zaradi predvidenega prevzema dolga s strani državnega proračuna izkazala presežek v višini 0,8% BDP. Enote lokalne države so leta 2000 izkazale neto izposojanje v višini 0,1% BDP, v letu 2002 pa je bil na lokalni ravni države obseg neto izposojanja izrazitejši (0,2% BDP). V letu 2003 in po predhodnih podatkih v letu 2004 so bile bilance lokalnih eno z ponovno izravnane, kar se predvideva tudi za leto 2005. Iz tega vidimo, da se je primanjkljaj v preteklem petletnem obdobju v največji meri generiral na centralni ravni države (Poročilo o primanjkljaju in dolgu države marec 2005, 2-9) Tabela 11: Povzetek podatkov za izračun Maastrichtskega kriterija primanjkljaja sektorja države ( neto posojanje(+)/ neto izposojanje (-) sektorja države po podsektorjih v letih 2000-2005). 2000 2001 2002 2003 2004 2005*

v milijonih SIT Sektor države skupaj -146.835 -133.170 -126.894 -115.423 -117.322 -127.440Enote centralne ravni države -126.681 -120.162 -110.013 -108.011 -114.263 -177.748Enote lokalne ravni države 2.414 -1.812 -9.062 684 1061 -746Skladi socialnega zavarovanja -22.568 -11.197 -7.818 -8.095 -4.120 51.054

v % od BDP Sektor države skupaj -3,5 -2,8 -2,4 -2,0 -1,9 -1,9Enote centralne ravni države -3,0 -2,5 -2,1 -1,9 -1,8 -2,7Enote lokalne ravni države 0,1 0,0 -0,2 0,0 0,0 0,0Skladi socialnega zavarovanja -0,5 -0,2 -0,1 -0,1 -0,1 0,8 BRUTO DOMAČI PROIZVOD 4.252.315 4.761.815 5.314.494 5.747.168 6.194.500 6.626.000

*predvidene vrednosti za leto 2005. Vir: Poročilo o primanjkljaju in dolgu države - marec 2005, 4. 5.3 Ekonomske politike v pogojih ERM II Banka Slovenije in Vlada RS sta novembra 2004 sprejeli Program vstopa v ERM II in prevzema evra, v katerem sta se zavzeli za ustvarjanje pogojev, ki bodo omogočili prevzem evra v začetku leta 2007. Pogoj za prevzem evra je visoka stopnja konvergence in doseganje konvergenčnih kriterijev: cenovne stabilnosti, proračunskega stanja, deviznih tečajev in obrestnih mer. Poleg teh ekonomskih kriterijev pa mora nova članica pred prevzemom evra zagotoviti tudi združljivost nacionalne zakonodaje s Pogodbo in Statutom ESCB. Slovenija izpolnjuje dva kriterija ekonomske konvergence, in sicer kriterij proračunskega stanja države in kriterij dolgoročnih obrestnih mer. Referenčna vrednost kriterija stabilnosti cen je bila presežena, vendar pa je od sredine leta 2001 ponovno prisoten dezinflacijski proces, ki je bil začasno prekinjen leta 1999 zaradi uvedbe DDV, povečanega domačega povpraševanja, visoke rasti plač in rasti uvoznih cen. Ker je Slovenija vstopila v ERM II 28. junija 2004, bo lahko kriterij deviznega tečaja izpolnila šele leta 2006 (Bilten Banke Slovenije april 2005, 42-47).

57

KRITERIJ CENOVNE STABILNOSTI Ta kriterj pravi, da letna stopnja inflacije ne sme presegati referenčne vrednosti, ki jo določa povprečje inflacijskih stopenj treh držav članic EU z najnižjo stopnjo inflacije, povečane za 1,5 odstotne točke (Lavrač 2004, 14). Dezinflacijski proces v Sloveniji se je po inflacijskih šokih leta 1999 obnovil v letu 2001, stopnja inflacije pa se je spustila s slabih 10% na manj kot 3%. Ta proces je bil posledica številnih pomembnih političnih odločitev, predvsem pa uvedbe novega okvirja denarne politike, katere cilj je zagotoviti postopni in trajno zniževanje inflacije. Slovenija je edina med novimi članicami EU, ki hkrati izkazuje izravnan račun plačilne bilance in relativno uravnotežen saldo javnih financ. Glede na makroekonomske napovedi naj bi Slovenija dosegla ta kriterij v sredini leta 2006. Predvideno izpolnjevanje kriterija stabilnosti cen je na samem robu in zato izrazito podvrženo tveganjem. Proces razvojnega dohitevanja pomeni višjo ravnotežno inflacijo V Sloveniji, kar deloma otežuje izpolnjevanje kriterija cenovne stabilnosti. Zaradi realne konvergence je ravnotežna inflacija za 1 do 1,5% višja od razvitih držav evroobmočja. KRITERIJ PRORAČUNSKEGA STANJA DRŽAVE. Slovenija izpolnjuje kriterij proračunskega stanja države. Podatki kažejo, da Slovenija fiskalni kriterij izpolnjuje vse od leta 2001. Delež dolga sektorja države v BDP je vseskozi precej stabilen in se giblje okoli 30%, referenčna vrednost pa je 60%. Na drugi strani je primanjkljaj sektorja države v letu 2000 presegel referenčno vrednost 3% BDP, od takrat naprej pa se postopoma zmanjšuje in je v letu 2004 znašal 1,9% BDP. Napovedi kažejo, da bo Slovenija izpolnjevala fiskalni kriterij tudi v prihodnosti. Vendar pa Evropska komisija ocenjuje, da predvideni proračunski primanjkljaj v primeru Slovenije ne zagotavlja zadostne varnostne rezerve v okviru normalnih makroekonomskih nihanj. Morebitno poslabšanje makroekonomskega okolja, ki bi se odrazilo v nižji gospodarski rasti od predvidene, bi znižalo javnofinančne prihodke, hkrati pa zaradi delovanja avtomatskih stabilizatorjev povečalo javnofinančne odhodke. Tudi na dohodkovni strani je precej negotovosti. Prvič, reforma neposrednih davkov (dohodnine in dohodka pravnih oseb) pomeni negotovost glede višine davčnih prihodkov. Drugič, v primeru ohranjanja visokih cen nafte bodo prihodki od trošarin nizki. Tretjič, rezerva je potrebna tudi zaradi negotovosti črpanja sredstev iz proračuna EU. KRITERIJ DEVIZNEGA TEČAJA Od vstopa v ERM II je devizni tečaj praktično povsem stabilen. Slovenija je vstopila v ERM II 28. junija 2004, pri čemer je centralni tečaj določen pri razmerju 239,640 SIT za EUR, upošteva pa se standardni pas nihanja +/- 15%. V prvih devetih mesecih bivanja v ERM II so bila odstopanja tečaja tolarja od centralnega tečaja majhna, prav tako pa ni bilo večjih pritiskov na gibanje tečaja. KRITERIJ DOLGOROČNIH OBRESTNIH MER Slovenija izpolnjuje tudi kriterij dolgoročnih nominalnih obrestnih mer. Dvanajstmesečno povprečje dolgoročnih nominalnih obrestnih mer za vrednostne papirje države se je

58

spustilo pod referenčno vrednost že v marcu 2004, še vedno pa se nadaljuje trend upadanja. Dolgoročne obrestne mere kažejo na zaupanje finančnih trgov v kredibilnost makroekonomskih politik in ohranjanje makroekonomskih ravnovesij v prihodnosti. Odražajo dolgoročna inflacijska pričakovanja in pričakovanja o vzdržnosti proračunskega primanjkljaja. Nizke rizične premije potrjujejo kredibilnost makroekonomskih politik v Sloveniji pri doseganju nizke inflacije in visoke fiskalne stabilnosti. 5.3.1 Vodenje makroekonomskih politik Odzivnost ekonomske politike in možnost preprečevanja šokov, ki bi ogrozili katerega od konvergenčnih kriterijev, se posebej pomembni in bosta zahtevali soodvisnost denarne in fiskalne politike. Soodvisnost med denarno in fiskalno politiko izvira iz prizadevanj za dosego istega cilja (Dejčman 2004, 10). S simulacijo morebitnih makroekonomskih šokov bomo prikazali možna odstopanja v gibanju glavnih makroekonomskih indikatorjev. Pri zmanjšanju inflacijskih pritiskov stroškovne narave bo ključna bolj umirjena rast plač (dodatna rast plač za 1% bi povečala inflacijo za 0,3% v drugem letu po nastanku šoka). Oblikovanje restriktivne fiskalne politike bo močno vplivalo na doseganje kriterija stabilnosti cen (povečanje trošenja države za 2%, bi se inflacija v prvem letu povečala za 0,2% v drugem pa za 0,3%po tej simulaciji). Morebitna krepitev domačega povpraševanja, bi povzročila hitrejše zapiranje proizvodne vrzeli in dodatne inflacijske pritiske. Do močnejšega domačega povpraševanja bi lahko prišlo v primeru zmanjšanja varčevanja, še hitrejše rasti kreditov ali višje rasti plač.(pri povečanju trošenja gospodinjstev za 1% bi se inflacija v prvem letu povečala za 0,3 in v drugem letu za 0,5 %). Pomembno tveganje predstavljajo tudi zunanji dejavniki, predvsem rast cen naftnih derivatov. (povišanje za 5$/sod bi povečalo inflacijo za 0,3% in 0,6% v prvih dveh letih). Ob višjih cenah nafte se poslabša tudi saldo tekočega računa. Učinek višjih cen primarnih surovin na inflacijo je sicer pozitiven, a precej manjši od učinka višjih cen nafte, vpliv na slabšanje tekočega računa plačilne bilance pa je dokaj velik. Glede na opisana tveganja je ključnega pomena učinkovita in kredibilna koordinacija vseh makroekonomskih politik. Osrednja naloga denarne politike je ohranjanje stabilnosti tečaja, medtem ko fiskalna politika prevzema breme zagotavljanja cenovne stabilnosti in uravnavanja gospodarske aktivnosti. Dohodkovna politika bo morala omejiti stroškovne pritiske na inflacijo z rastjo plač, ki v zadostni meri zaostaja za produktivnostjo. Od vstopa v ERM II denarna politika vzdržuje stabilnost nominalnega deviznega tečaja. Zato bo fiskalna politika odigrala osrednjo vlogo pri omejevanju inflacijskih pritiskov. Restriktivnost fiskalne politike se hkrati odrazi tako na manjših inflacijskih pritiskih s strani povpraševanja, kot tudi na večji stabilnosti javnofinančnega primanjkljaja. Omejevanje javnofinančne porabe bi bilo še posebno potrebno v primeru povečanega povpraševanja nad ponudbeni potencial. Finančna politika mora zagotoviti zadostne

59

proračunske rezerve, da izpolnjevanje kriterija proračunskega stanja države ne bo ogroženo. Rast nadzorovanih cen ne bi smela biti višja od rasti prostih cen. Med nadzorovanimi cenami imajo pomembno vlogo naftni derivati, ki so pod vplivom zunanjih dejavnikov in lahko rastejo tudi hitreje od ostalih cen. Dohodkovna politika mora v vseh panogah zagotoviti rast plač, ki bo v skladu s socialnim sporazumom vsaj za % nižja od produktivnosti. Čeprav je bil za Slovenijo ta cilja v minulem letu dosežen, pa so bila v nekaterih panogah nezaželena odstopanja. Dosledno izvajanje določila socialnega sporazuma bi omejilo stroškovne pritiske za podjetja in na ta način prispevalo oziroma omogočalo izpolnjevanje kriterija stabilnosti cen. Zaostajanje plač za produktivnostjo je nujno za nadaljevanje trenda zaposlovanja v Sloveniji (Bilten Banke Slovenije 2005a, 48-51). Fiskalna politika bo v prihodnosti najpomembnejši stabilizacijski instrument Slovenske ekonomske politike (Dajčman 2004,15).

60

6 VPLIV PRORAČUNSKEGA PRIMANJKLJAJA IN KOLIČINE DENARJA V OBTOKU NA INFLACIJO - EKONOMETRIČNA ANALIZA 6.1 Predstavitev modela Za poskus pojasnitve vpliva proračunskega primanjkljaja na stopnje inflacije bomo uporabili metodo najmanjših kvadratov (MNKVD). Izhajamo iz oblike modela, ki sta ga uporabila Brown in Yousefi (Brown 1996, 506):

tt21t1t 3MSP ε+β+β= −

pri čemer spremenljivke pomenijo sledeče: St saldo proračuna, P stopnje inflacije, M3 denarni agregat M3 ter ε standardno napako ocene regresije. Podatki, ki smo jih pri analizi uporabili, so prikazani v prilogi. Pričakujemo sledeče predznake pojasnjevalnih spremenljivk: β1(-), β2(+). Poudariti želimo, da smo zaradi sezonske narave trošenja proračunskih sredstev in s tem povezanega salda proračuna ter zaradi sezonske narave mesečne inflacije upoštevali letne podatke.2 S tem smo v modelu zmanjšali volatilnost, vendar na račun znižane stopnje verodostojnosti modela. V bran tej odločitvi poudarjamo, da je naš namen aplikacija MNKVD kot zadostne znanstvene metode nivoju dodiplomskega študija.3 6.2 Rezultati modela Rezultati so pred preverjanjem predpostavk MNKVD naslednji:

( ) ( )( ) 99,0R (0,000) 0,0718

54,609 2,119- 3M89,0S00000113,0P

2

t1tt

=

+−= −

Ugotovimo, da so skladni s pričakovanji, saj smo dobili želeno smer vpliva salda proračuna in denarnega agregata M3 na inflacijo. Presenetljivo dobro se obnaša model kot celota, saj smo pojasnili kar 99% variance odvisne spremenljivke. Po gornjih rezultatih povzroči realno povišanje salda proračuna za eno denarno enoto znižanje stopnje inflacije za približno 10e-6 odstotnih točk. Po drugi strani je vpliv M3 na inflacijo bistveno močnejši. M3 ima močno statistično značilen vpliv na inflacijo, medtem ko je pri saldu

2 S tem v zvezi velja omeniti, da smo iz analize izločili podatke za obdobje 1991 – 1994. Razlog temu so izrazito visoke stopnje inflacije, ki so predvsem posledica prehoda v tržno gospodarstvo. Njihovo upoštevanje bi namreč rezultate analize popačilo. 3 Sodobnejša ekonometrična literatura namreč v namene preučevanja časovnih vrst predlaga metode, kot so: ARCH, GARCH, VAR ipd, ki pa presegajo nivo dodiplomskega študija.

61

stopnja značilnosti regresijskega koeficienta 0,0718, kar je nekoliko nad dogovorjeno spodnjo mejo, ki je v ekonometriji 0,05. Pred dokončnim sklepom je treba preveriti še predpostavke MNKVD: avtokorelacijo, multikolinearnost in heteroskedastičnost, katerih prisotnost lahko bistveno pokvari model kot takšen. Morda se bo statistična značilnost spremenljivke saldo popravila. 6.3 Skladnost modela s predpostavkami MNKVD 6.3.1 Avtokorelacija V modelih časovnih vrst kot je naš, imamo navadno opraviti s pojavom avtokorelacije, ko je odvisna spremenljivka korelirana s svojo lastno vrednostjo v predhodnjih obdobjih. Prisotnost avtokorelacije meri Durbin-Watsonova statistika, ki v našem primeru znaša 1,91. Upoštevaje velikost našega vzorca (n=10), število pojasnjevalnih spremenljivk (2) in stopnjo tveganja α=0,05, znaša razpon DW statistike, znotraj katerega ni avtokorelacije 1,641 < DW < 3,303. Ničelne domneve o neobstoju avtokorelacije v našem modelu torej ne moremo zavrniti. Torej lahko rečemo, da v modelu ni prisotne avtokorelacije. Rezultat je na prvi pogled sicer nelogičen in za časovne vrste netipičen, vendar ga lahko razumemo upoštevaje dejstvo, da smo zaradi objektivnih okoliščin upoštevali letne podatke. Ob ta parcialen sklep velja dodati tudi prekratko časovno serijo podatkov. 6.3.2 Multikolinearnost Naslednja predpostavka, ki jo je treba pri MNKVD preveriti, je multikolinearnost, ki pomeni medsebojno odvisnost pojasnjevalnih spremenljivk in jo najlaže ugotovimo, če pogledamo variančno-kovariančno matriko, kjer so na diagonali variance posamezne spremenljivke, izven nje pa njune medsebojne kovariance: Tabela 12: Variančno – kovariančna matrika

S(-1) M3 S(-1) 2.82E-13 5.22E-09 M3 5.22E-09 0.00027

1

Ugotovimo, da pojasnjevalni spremenljivki saldo in denarni agregat M3 med seboj nista skoraj v nikakršni korelaciji. V modelu torej ni multikolinearnosti. To kaže na to, da centralna banka ni monetizirala proračunskega primanjkljaja.

62

6.3.3 Heteroskedastičnost Preden sklenemo z analizo vpliva proračunskega primanjkljaja in agregata M3 na inflacijo, je treba preveriti še zadnjo predpostavko MNKVD, t.j. heteroskedastičnost, ki pomeni povezavo med napako ocene in pojasnjevalnimi spremenljivkami. Navadno se jo preverja s t.i. Whitovim testom, ki preverja povezanost kvadrata napak regresije z izvirnimi spremenljivkami, njihovimi kvadrati in navzkrižnim produktom med njimi, kar prikazuje pomožna regresija:

i1t62

52

1t431t212 v3MS3MS3MSe +⋅α+α+α+α+α+α= −−−)

H0: α2 = α3 = α4 =...= αm = 0 H1: vsaj ena α ≠ 0 Rezultate Whitovega testa povzema naslednja tabela.

White Heteroskedasticity Test: F-statistic 23.90369 Probability 0.012724

F – test, ki pojasnjuje delovanje modela kot celote, nam v našem primeru potrjuje povezanost med napako ocene in našimi pojasnjevalnimi spremenljivkami, torej navaja na prisotnost heteroskedastičnosti. Postopek odpravljanja je precej kompliciran, zato se mu na tem mestu izognemo in v nadaljevanju prikazujemo rezultat modela po odpravljeni heteroskedastičnosti, kakor ga predvideva algoritem Whitovega testa programskega paketa EViews 3.1.

( ) ( )( ) 99,0R (0,000) 0,0093

60,732 3,554- 3M89,0S00000113,0P

2

t1tt

=

+−= −

Kot vidimo, so rezultati sedaj bistveno boljši, saj sta se izboljšali statistični značilnosti obeh pojasnjevalnih spremenljivk, medtem ko je R2 ostal izredno visok. Predvsem nas veseli, da je sedaj tudi pojasnjevalna spremenljivka saldo proračuna statistično značilna. 6.4 Sklep Po pričakovanjih ekonomske teorije smo na podlagi našega vzorca ugotovili pozitiven vpliv količine denarja v obtoku in negativen vpliv salda državnega proračuna na gibanje inflacije. Omejitev ekonometrične analize je kratka časovna serija podatkov in njihova letna narava. Ekonometrična analiza s pomočjo MNKVD namreč v primeru mesečnih

63

podatkov ne bi bila smotrna, saj so mesečni podatki bistveno bolj volatilni od letnih in kot takšni ustrezajo uporabi drugačnih ekonometričnih metod (ARCH, GARCH, VAR). Kakorkoli, naš namen je bil kratek prikaz uporabnosti MNKVD pri analizi vpliva posameznih vrst spremenljivk na gibanje inflacije. Velja tudi omeniti, da je splošna slabost analize MNKVD njeno ocenjevanje na podlagi zgodovinskih vrednosti kazalcev. Zaradi tega rezultatov ni moč upoštevati kot zanesljive, ampak je analiza učinkovita, kadar se v sistem ocenjevanja uvede dinamika. Kljub naštetim omejitvam so dobljeni rezultati skladni s teoretičnimi pričakovanji in ekonomsko teorijo.

64

7 SKLEP Ali obstaja povezava med proračunskim primanjkljajem in inflacijo? Mnenja teorije o tem so različna. Na eni strani imamo Rikardianski model, ki pravi, da ni povezave med proračunskim primanjkljajem in inflacijo. Proračunski primanjkljaj ne vpliva na nivo cen, ker predstavniki Rikardianskega modela ne dovolijo nobenega učinka na denarno bazo. Po tem modelu država vedno financira celoten primanjkljaj z izdajo obveznic. Predstavniki tega modela predpostavljajo, da je proračunski primanjkljaj začasen in pričakovan in se bo nadomestil z bodočim državnim presežkom. Na drugi strani pa imamo monetarističen model, ki pravi, da je celoten proračunski primanjkljaj financiran z tiskanjem dodatne količine denarja. Količina denarja v obtoku se poveča in posledica tega je inflacija. Obstajajo pa tudi modeli, ki so med tema dvema. Ti modeli financirajo državni primanjkljaj z obema z izdajo obveznic in z kreiranjem dodatnega primarnega denarja. Torej gre pri opazovanju povezave med proračunskim primanjkljajem in inflacijo predvsem za to, kako se proračunski primanjkljaj financira. Država lahko financira svoj primanjkljaj z zadolževanjem doma in v tujini ali pa z izdajo dodatne količine primarnega denarja. Država se mora odločiti ali bo monetizirala primanjkljaj ali ne. Če ga ne bo, bo fiskalna ekspanzija povečala obrestne mere in s tem izrinila privatne investicije. Monetizacija proračunskega primanjkljaja pa vodi k inflaciji. Empirične raziskave so pokazale tako potrditev kot tudi zanikanje povezave med proračunskim primanjkljajem in inflacijo. Pokazale pa so tudi na dejstvo, da je povezava med proračunskim primanjkljajem in inflacijo odvisna tudi od drugih vplivov (npr.razvitosti centralnih bank, razvitosti finančnega trga). Na inflacijo ne vpliva le proračunski primanjkljaj, ampak jo lahko povzročijo zunanji (eksterni) šoki. Inflacija je lahko tudi strukturna. Lahko pa dežele zasledujejo druge cilje (npr.: socialno pravičnost…) kot pa cenovno stabilnost. Večina držav se v zadnjih letih srečuje s proračunskim primanjkljajem. Proračunski primanjkljaj in inflacija sta tudi dva izmed konvergenčnih kriterijev, katerih izpolnitev je potrebna za vstop v EU in EMU, zato njuno spremljanje postaja vse pomembnejše. Slovenija je po vstopu v EU vstopila tudi v mehanizem deviznih tečajev ERM II, kar je eden od pogojev za uvedbo evra. Pri tem mora Slovenija izpolnjevati konvergenčne kriterije. Kriterij proračunskega stanja države (proračunski primanjkljaj manjši kot 3% BDP in javni dolg manjši od 60% BDP) Slovenija izpolnjuje že od leta 2001. Z prehodom v tržno gospodarstvo se je Slovenija srečala z visoko inflacijo, ki pa se je začela umirjati, vendar še vedno ne dosega konvergenčnega kriterija. Zato sta Banka Slovenije in Vlada RS sprejela ustrezen program za koordinacijo ekonomskih politik. Ob vstopu v ERM II je osnovna naloga denarne politike vzdrževanje stabilnosti nominalnega deviznega tečaja. Fiskalna politika pa ima osrednjo vlogo pri omejevanju inflacijskih pritiskov. Za Slovenijo smo naredili ekonometričen model vpliva proračunskega primanjkljaja in količine denarja v obtoku na inflacijo. Po pričakovanjih ekonomske teorije smo na podlagi našega vzorca ugotovili pozitiven vpliv količine denarja v obtoku in negativen vpliv salda

65

državnega proračuna na gibanje inflacije. Omejitev ekonometrične analize je kratka časovna serija podatkov in njihova letna narava.

66

POVZETEK / ABSTRACT Večina držav se srečuje s proračunskim primanjkljajem v zadnjih letih. Proračunski primanjkljaj in inflacija sta tudi dva izmed konvergenčnih kriterijev, katerih izpolnitev je potrebna za vstop v EU in EMU, zato njuno spremljanje postaja vse pomembnejše. Ali obstoja povezava med proračunskim primanjkljajem in inflacijo? Mnenja teorije o tem so različna. Na eni strani imamo Rikardianski model, ki pravi, da ni povezave med proračunskim primanjkljajem in inflacijo. Proračunski primanjkljaj ne vpliva na nivo cen, ker predstavniki Rikardianskega modela ne dovolijo nobenega učinka na denarno bazo. Po tem modelu država vedno financira celoten primanjkljaj z izdajo obveznic. Predstavniki tega modela predpostavljajo, da je proračunski primanjkljaj začasen in pričakovan in se bo nadomestil z bodočim državnim presežkom. Na drugi strani pa imamo monetarističen model, ki pravi, da je celoten proračunski primanjkljaj financiran z tiskanjem dodatne količine denarja. Količina denarja v obtoku se poveča in posledica tega je inflacija. Obstajajo pa tudi modeli, ki so med tema dvema. Ti modeli financirajo državni primanjkljaj z obema z izdajo obveznic in z kreiranjem dodatnega primarnega denarja. Empirične raziskave so pokazale tako potrditev kot tudi zanikanje povezave med proračunskim primanjkljajem in inflacijo. Za Slovenijo smo naredili ekonometričen model vpliva proračunskega primanjkljaja in količine denarja v obtoku na inflacijo. Po pričakovanjih ekonomske teorije smo na podlagi našega vzorca ugotovili pozitiven vpliv količine denarja v obtoku in negativen vpliv salda državnega proračuna na gibanje inflacije. Omejitev ekonometrične analize je kratka časovna serija podatkov in njihova letna narava. Ključne besede:

• inflacija • proračunski primanjkljaj • financiranje proračunskega primanjkljaja • seignorage • ekonometričen model

67

ABSTRACT The majority of countries have been facing budget deficit in recent years. Budget deficit and inflation are also to of the convergence criteria countries have to meet in order to enter EU and EMU, and therefore need to be closely observed. Does the connection betwen budget deficit and inflation exist? Different theories differ concerning this issue. On the one hand, there is a Rikardian's model, claiming there is no connection between budget deficit and inflation. Budget deficit does not affect the prices becouse the Rikardian's supporters do not allow its effect on the money base. According to this model the country finances the budget deficit by issuing shares. It is assumed the budget deficit is temporary and is replaced by the future government surplus. On the other hand, there is a monetary model, claiming the entire budget deficit is financed by printing the additional amaunt of money. The amaunt of circulating money expands, which results in inflation. There are also models neither supporting nor rejecting the previous ones. According to those models budget deficit is financed by issuing shares and inventing additional money. Empirical researches have confirmed and rejected connections between budget deficit and inflation. We have designed the ekonometrical model of existing influences of budget deficit and the amount of circluating money on inflation. As expected on the basis of our model, the positive influence of the amount of circulating money and the negative indluence of budget saldo on the inflation have been confirmed. A short series of data and its annual presence limits the econometrical analysis. Key words: • inflation • budget deficit • financing of budget deficit • seignorage • econometrical model

68

SEZNAM VIROV Literatura: Bilten banke Slovenija: Poročilo o denarni politiki, april 2005. Bradač, Aleš. 1998. Seignorage. Kolaps 8-9: 76-81 Brown K. H. and Yousefi M.. 1996. Applied Economics Letters 3: 505-509. Dejčman, Silvo. 2004. Izzivi slovenske fiskalne politike v koordiniranju z denarno politiko. Bančni vestnik 1-2: 10-15. Frisch, Helmut. 1990. Theories of inflation (4. izdaja). Cambridge: Cambridge University Press. Gujarati, N. Damodar. 1995. Basic econometrics ( 3. Edition). New York: McGraw-Hill. Hamburger J. Mchael and Zwick Burton. 1981. Deficits, money and inflation. Journal of Monetary Economics 7: 141-150. Hondroyiannis George and Papapetrou Evangelia. 1997. Applied Economics Letters 4: 493-496. Kavčič, Matejka. 2002. Napovedovanje cen v Banki Slovenija. Economic and business review, Obrazi inflacije v Sloveniji, Vol.4: 79-92. Lavrač, Vladimir. 2004. Izpolnjevanje Maastrichtskih konvergenčnih kriterijev in Slovenija. Bančni vestnik 5:13-21. Markovič-Hribernik, Tanja. 1996. Uloga fiskalnog deficita u Sloveniji i njegov utjecaj na inflaciju. Financijska praksa 3: 323-334. Mencinger, Jože. 2002. nemoč denarne in irelevantnost fiskalne protiinflacijske politike? Economic and business review, Obrazi inflacije v Sloveniji, Vol.4: 165-173. Mikek, Peter. 1992. Inflacijski davek in povpraševanje po denarju. Naše gospodarstvo 5-6: 453-458. Mrkaić, Mičo. 2002. Analiza inflacije v Sloveniji: vektorski model korekcije napak. Economic and busines rewiew. Obrazi inflacije v Sloveniji, Vol. 4: 33-52. Neyapti , Bilin. 2003. budget deficits and inflation: The role of central bank independence and financial market development.Contemporary Economic Policy. Hundington Beach: Oct 2003. Vol. 21: 458-472.

69

Pfajfar, Lovrenc. 1994. Ekonometrija. Ljubljana: Ekonomska fakultete Univerze v Ljubljani. Perkins, James Oliver Newton. 1997. Budget deficits and macroeconomic policy. Baginstoke: Macmillan Press. Poročilo o primanjkljaju in dolgu države marec 2005. Ribnikar, Ivan. 1990. Profit od izdajanja denarja (seignorage). Bančni vestnik 6: 208-209. Samuelson A. Paul. And Nordhaus D. William. 1998. Economics (16. izdaja). New Baskerville:Von Hoffmann Press, Inc. Sargent, Thomas J.. 1986. Rational expectations and inflation. New York: Harper & Row. Savin, Davor. 1997a. Budžetski deficit i tržište novca. Berza 1: 46-55. Savin, Davor. 1997b. Monetarna politika i budžetski deficit. Berza 7-8: 31-41. Savin, Davor. 2002. Asimetričnost dejavnikov inflacije. Economic and business review. Obrazi inflacije v Sloveniji. Vol. 4: 27-32. Shone, Ronald. 1998. Open economy macroeconomics: Theory, policy and evidence. Cambridge: University Press. Stanovnik, Tine. 2004. Javne finance. Ljubljana, Ekonomska fakulteta. Štiblar, Franjo in Biber, Uroš. 2002. Slovenska inflacija je prvenstveno nemonetarni fenomen. Economic and business review. Obrazi inflacije v Sloveniji. Vol. 4: 113-135. Zbašnik, Dušan. 2002. Kako zmanjšati primanjkljaj tekočega računa? Economic and business review. Obrazi inflacije v Sloveniji. Vol. 4: 175-179.

Zobavnik, Igor. 1998/1999. Izračun proračunskega primanjkljaja. Zbornik referatov 1998/1999: 75-88. Žižmond, Egon. 1997. Teorije inflacije in protiinflacijska politika. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta Maribor. Wray, L. Randal. 1997. Deficits, inflation, and monetary policy. Journal of Post Keynesian Economics 4: 543-569.

70

Drugi viri: Bilten Banke Slovenije, št. 6, junij 2005. Bilten javnih financ, VII, št. 6, junij 2005. EViews 3.1

71

PODATKOVNA PRILOGA

OBS P M3 S 1995 1.137000 1.303408 20042.00 1996 1.099000 1.210683 17159.24 1997 1.084000 1.227991 -26932.40 1998 1.080000 1.184052 -27306.40 1999 1.062000 1.121695 -14355.33 2000 1.089000 1.153186 -25508.73 2001 1.084000 1.282588 -30732.93 2002 1.075000 1.184226 -79947.88 2003 1.056000 1.049816 -37394.00 2004 1.036000 1.067713 -42383.51

P = stopnje inflacije M3 = stopnje rasti denarnega agregata M3 S = saldo proračuna Opombe: Podatki za saldo so deflacionirani (stalne cene 1995). Vir podatkov: Bilten Banke Slovenije (2005).