UNIVERZA V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA

Oddelek za likovno umetnost

DIPLOMSKO DELO

URŠA ŠIMENC

Maribor, 2009

UNIVERZA V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA Oddelek za likovno umetnost

Diplomsko delo  

SLOVENSKA LJUDSKA ORNAMENTIKA NA ŽENSKIH

TORBICAH

Mentorica: Kandidatka izr. prof. Petra VARL, spec. Urša ŠIMENC Somentorica: izr. prof., dr. Marjeta CIGLENEČKI

Maribor, 2009

                                               Lektorica: Tina Faktor, prof. slovenskega jezika Prevajalka: Dolores Malić, prof. angleškega in nemškega jezika

Zahvala Za pomoč pri usmerjanju in razumevanju se zahvaljujem mentorici izr.

prof. Petri Varl, spec. in somentorici izr. prof., dr. Marjeti Ciglenečki, še

posebej pa svoji družini, prijateljem ter znancem, ki so mi pomagali in stali

ob strani pri nastajanju diplomskega dela.

Izjava o avtorstvu

Podpisani-a Urša ŠIMENC, roj. 14. junija 1982 v Ljubljani, študentka Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru, smer Likovna umetnost, izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom »Slovenska ljudska ornamentika na ženskih torbicah«, pri mentorici izr. prof. Petri VARL, spec. in somentorici izr. prof., dr. Marjeti CIGLENEČKI, avtorsko delo. V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso prepisani brez navedbe avtorjev.

Maribor, 10. junij 2009 Urša Šimenc

POVZETEK IN KLJUČNE BESEDE

»Slovenska ljudska ornamentika na ženskih torbicah« je diplomsko delo, ki obsega najprej teoretični in nato praktični del, pri katerem realizacija praktičnega sloni na teoretičnem. Slovensko ljudsko ornamentiko so v 18. in 19. stoletju, predvsem preprostejši ljudje, uporabljali za popestritev in olepševanje stavbnega eksterierja in interierja, pa tudi za okraševanje manjših, uporabnih predmetov za vsakdanjo rabo (posode, leseni izdelki ipd.). Nenazadnje so ornamentiko uporabljali tudi za okraševanje tekstila (oblačil za praznične dni, prtov itd.), kar je poudarjeno v tej diplomski nalogi. Ornamentiko, z različno motiviko, so na površine ročno izrezljali, naslikali ali izvezli. Povod za nastanek te diplomske naloge je bilo moje razmišljanje o obuditvi in hkratni uporabi te, skoraj pozabljene, ljudske umetnosti iz naše kulturne dediščine (stilizacija ornamentov s pomočjo sodobne tehnologije ter kasnejši prenos le-te na tekstil). Kot dokaz so nastale torbice, končni likovno oblikovani izdelki.

ORNAMENT, SLOVENSKA LJUDSKA ORNAMENTIKA, SLOVENSKA LJUDSKA UMETNOST, LJUDSKA NOŠA, POTISK NA TEKSTIL, ŽENSKA TORBICA

ABSTRACT AND KEY WORDS

»Slovenian folk ornaments on woman's handbags« titled degree contains a theoretical part as well as a practical one, therefore the realization is implicating on the theoretical one. In the 18th and 19th Century, when the Slovenian folk ornament was used by common people, was to be found almost everywhere – on exterior and interior architecture, on smaller objects for daily usage. Nevertheless, it was also used for decorating clothing and other textiles (clothes for special occasions, tablecloths etc.) which is the emphasis of this degree. The art of ornaments were either carved by hand, painted or embroided. The motive of this degree was mainly influenced by thinking of a possible awakening and simultaneous use for this almost forgotten cultural legacy – with the purpose to stylize with the help of modern technology and then to transfer them on textile, as the result would be woman’s handbags, the final artistically designed handwork.

ORNAMENT, SLOVENIAN FOLK ORNAMENTS, SLOVENIAN FOLK ART, FOLK CLOTHING, TEXTILE PRINTING, WOMAN’S HANDBAG

 

Kazalo vsebine

UVOD……………………………………………………………………………………..1

1. SLOVENSKA LJUDSKA ORNAMENTIKA………………………..………….…2 1.1. RAZLAGA POJMOV ORNAMENTIKE IN LJUDSKE UMETNOSTI……...2

1.2. ZGODOVINSKI RAZVOJ ORNAMENTA V SLOVENSKI LJUDSKI

UMETNOSTI………………………………………………………………..….8

1.3. RAZČLEMBA SLOVENSKE LJUDSKE ORNAMENTIKE PO

POKRAJINAH (PODROČNA ORNAMENTIKA)…………………..………10

1.4. SPLOŠNE ZNAČILNOSTI SLOVENSKEGA LJUDSKEGA

ORNAMENTA.........................................................................................10

1.4.1. GLAVNE ZNAČILNOSTI SLOVENSKEGA LJUDSKEGA

ORNAMENTA……....................................................................…11

1.4.2. DELITEV ORNAMENTA……….……………………………………12

1.5. POJAVNOST ORNAMENTIKE NA TEKSTILU…………………...………14

1.5.1. KOŽUHI………..………………………………………………………15

1.5.2. PRTIČKI………………..………………………………………………18

1.5.3. AVBE……………………………………………………………..…….19

1.5.4. PEČE…………………………………………………………………..21

2. ZGODOVINA TISKA NA TEKSTIL…………………………..…………………24 2.1. ZAČETKI POTISKOV……………...………………………………………...25

2.2. METODE TISKANJA NA TEKSTIL……………………………………..….26

2.2.1. ROČNI POTISK Z LESENIMI KOCKAMI………….……………….26

2.2.2. »PERROTINE« ALI STROJNI POTISK Z LESENIMI

KOCKAMI………………………………………………………….…..27

2.2.3. »COPERRPLATE PRINTING« ALI POTISK Z VGRAVIRANIMI

KOVINSKIMI PLOŠČAMI……………………...…………………….28

2.2.4. »ROLLER PRINTING« ALI POTISK Z VALJI…………….……….28

2.2.5. »STENCILING« ALI POTISK S POMOČJO ŠABLON……………28

2.2.6. MODROTISK………………………………………………………….29

2.2.7. DRUGE METODE POTISKA…………………….………………….30

2.3. PRIPRAVA TEKSTILA NA TISKANJE………………………..……………30

2.4. PRIPRAVA TISKARSKIH BARV…………………………….……………..31

2.5. TISKANJE SVILENIH TKANIN……………………………….…………….32

3. TORBICE…………………………………………………………………………..33

3.1. SPLOŠNO O TORBICAH……………………………………………………33

3.2. ZGODOVINSKI RAZVOJ…………………………………...……………….34

3.3. ZGODOVINA TORBICE NA SLOVENSKIH TLEH………………............38

4. MOJE DELO………………………………………….……………………………39 4.1. PREDSTAVITEV MOJEGA KONCEPTA PRAKTIČNEGA DELA……....39

4.2. NASTAJANJE (OBLIKOVANJE) ORNAMENTOV……………….……….39

4.3. IDEJNA ZASNOVA TORBIC GLEDE NA IZRISANE ORNAMENTE…..43

4.4. POTISK TEKSTILA IN IZDELAVA POSAMEZNIH TORBIC……............43

4.4.1. Dnevna ročna torbica (»CEKARČEK«)….…………………………44

4.4.2. Torba za nakupovanje (»SHOPPING MALHA«)………………..…49

4.4.3. Potovalka za dvoranske športne aktivnosti (»POTOVALKA«)…..54

4.4.4. Zapestna torbica za tek (»LAUFTOŠELJ«)………………………..62

4.4.5. Večerna ročna torbica (»VEČERNA TORBICA«)……………..….66

5. SKLEP……………………………………………………………………………...71

Literatura………………………………………………………………………………..74

Priloga………………………………..………………………………………………….76

Kazalo slik

 

Slika 1 - Moški kmečki kožuh z vezeninskim okrasjem, okrasni šivi, Sorica, Gorenjsko / 1. pol. 19. stol. (Slovenski etnografski muzej)………………………..16

Slika 2 - Ženski kožuh / Bela krajina, nedatiran (Slovenski etnografski muzej)...17

Slika 3 - Namizni prtiči (Slovenski etnografski muzej)……………………………..18

Slika 4 - Avba……………...................................................................................20

Slika 5 - Peča, nedatirano (Slovenski etnografski muzej)…………………………22

Slika 6 - Primer modrotiska in plošč za modrotisk (Slovenski etnografski muzej)…………………………………………………………………………………...29

Slika 7 - Neznan avtor, Boemsko križanje, c. 1360, lesen stenski opaž, 67 x 30 cm, Staatliche Museen, Berlin………………………………………………………..35

Slika 8 - Tizian, Karel V. v bitki pri Milbergu, l. 1548, olje na platnu, 332 x 279 cm, Museo del Prado, Madrid……………………………………………………………..36

Slika 9 - Mošnjiček za tobak (Slovenski etnografski muzej)………………………37

Slika 10 - Skenirana ročna risba, trikotno oblikovana kompozicija ornamentike..........................................................................................................40

Slika 11 - Linijska risba po predhodni predlogi v Adobe Illustratorju…………….40

Slika 12 - Oblikovanje detajla (barvanje nageljna)…………………………………41

Slika 13 - Računalniško-grafično oblikovana slovenska ljudska ornamentika….42

Slika 14 - Idejna skica za izdelavo »cekarčka« (Adobe Illustrator)………………44

Slika 15 - Zrisovanje kroja in rezanje materiala po njem………………………….45

Slika 16 - Prikaz notranjega žepka in dve torbi v eni………………………………46

Slika 17 - Nastale zanke z oranžno paspulo………………………………………..47

Slika 18 - Uporabnica na poti v mesto………………………………………………47

Slika 19 - "Cekarček", 2009, lan, digitalni tisk na tekstil, 38x24cm………………48

Slika 20 - "Cekarček", detajl………………………………………………………….48

Slika 21 - Idejna skica za »shopping malho« (Adobe Illustrator)…………………49

Slika 22 - Zrisan in izrezan kroj na papirju, podlogi in potiskanem lanu…………50

Slika 23 - Šivanje daljše zadrge na torbo…………………………………………...51

Slika 24 - Uporabnica med nakupovanjem oblačil…………………………………52

Slika 25 - "Shopping malha", 2009, lan, digitalni tisk na tekstil, 49x42cm………53

Slika 26 - Idejna skica za »potovalko« (Adobe Illustrator)………………………...54

Slika 27 - Ornament na potovalki…………………………………………………….55

Slika 28 - Postopek šivanja zadrge na blago (podloga in potiskan inlet)………..56

Slika 29 - Prikaz združevanja »kolobarja« in večje ploskve………………………57

Slika 30 - Združevanje stranskih žepov s sredinskim delom potovalke…………58

Slika 31 - Združevanje pregradne stene stranskih žepov s sredino in nastali kvader po prišivanju pokrova…………………………………………………………59

Slika 32 - Uporabnica odhaja z rekreacije…………………………………………..60

Slika 33 - "Potovalka", 2009, inlet in bombaž, digitalni tisk na tekstil, 55x26x28cm…………………………………………………………………………….61

Slika 34 - Idejna skica zapestne torbice za tek (Adobe Illustrator)……………….62

Slika 35 - Šivanje ježkastega traku na potiskan trak z ornamentiko……………..63

Slika 36 - Prikaz nastalega žepka in ježkastega paščka s potiskom…………….63

Slika 37 - Uporabnica med tekom……………………………………………………64

Slika 38 - "Lauftošelj", 2009, lan, digitalni tisk na tekstil, 17x10cm………………65

Slika 39 - "Lauftošelj", detajl………………………………………………………….65

Slika 40 - Idejna skica večerne torbice (Adobe Illustrator)………………………..66

Slika 41 - Izrezovanje lanu, za poskusno različico…………………………………67

Slika 42 - Združevanje srebrnega satena s šermesom……………………………68

Slika 43 - Ročno pritrjevanje zunanjega dela torbice na »snap« mehanizem…..68

Slika 44 - Uporabnica na poti na gledališko predstavo……………………………69

Slika 45 - "Večerna torbica", 2009, saten, digitalni tisk na tekstil, 22x12cm…….70

Slika 46 - "Večerna torbica", detajl…………………………………………………..70

 

 

UVOD  

Moje diplomsko delo »Slovenska ljudska ornamentika na ženskih

torbicah« temelji na spoznavanju in poglobitvi zgodovinskega ozadja

slovenske ljudske ornamentike, ki počasi izginja iz našega vsakdana;

transformacijo iz ohranjenih, značilno okrašenih predmetov, v tiskano

dvodimenzionalno obliko na različne vrste tekstila, ter uporabo le-tega na

različno oblikovanih, vendar ženskemu občinstvu priročnih torbicah, kot

pomemben del ženski noše in trenutni namembnosti.

Na začetku bom predstavila pojem »ornament«, njegov pomen in

zgodovinski razvoj ter razdelila njegovo motiviko oz. značilnosti, po katerih

se orientiramo (tipologija, stilizacija, kompozicija, barva motiva ali

celotnega ornamenta). Dotaknila se bom tudi uporabe ornamenta. Na

katerih predmetih in materialih ga najdemo (še posebno na ljudski noši).

Nazadnje se bom poglobila v področje tiskanja na tekstil (zgodovinsko

ozadje) in predstavitev ženskega dodatka - torbice.

Z željo, da povežem ljudsko ornamentiko s sedanjostjo sem se odločila, da

namesto vezenja, uporabim potisk (grafično področje). Okraske, narejene

v računalniško-grafičnem programu, sem posodobila in natisnila na

različne vrste blaga. Izdelanih torbic ni moč zaslediti na policah trgovin z

modnimi dodatki, saj so potiskane s posodobljeno slovensko ljudsko

ornamentiko.

1 

 

1. SLOVENSKA LJUDSKA ORNAMENTIKA

1.1. RAZLAGA POJMOV ORNAMENTIKE IN LJUDSKE UMETNOSTI

Pri razlagi pojma »ornament« sem si pomagala z Evropskim

umetnostnozgodovinskim leksikonom Lucijana Menašeja, kjer navaja:

ORNAMENT ali z domačo besedo okras ima – kot ime pové – v nasprotju s pogl.um.strokami (→ arhitektura, → kiparstvo, → slikarstvo) podrejeno nalogo, da krasi razne človeške izdelke, zlasti stavbe in umetnoobrtne predmete, velikokrat pa obroblja ali dopolnjuje tudi upodobitve, slike in kipe. S to svojo temeljno funkcijo krašenja se pojavlja predvsem na 3 načine: 1) v sklenjenem enosmernem nadaljevanju kot navadna ali ritmično oblikovana črta ali trak, 2) v »neomejenem« pokrivanju neke površine, ki je z njim prekrita kot iz »strahu pred praznim prostorom«, in 3) s posameznimi ločenimi liki, kot so krogi, kvadrati, rombi, itn., ali pa tudi razne upodobitve brez pripovednega ali izpovednega pomena. – Ornament poznamo v najrazličnejših materialih in tehnikah. Ornament lahko ploskev, ki jo krasi, plastično oblaga (inkrustacija, tj. obloga sploh, štuk, itd.), jo lahko pokriva samó s črtami in barvami (ornamentalno okrašena stara grš. vaza) ali pa je vanjo vložen (intarzija, tj. »vložno delo« na pohištvu, opažu, itd.). Z drugimi besedami: ornament je lahko dodan ali vdelan, vrezan, vklesan, izrezljan, naslikan, ikrustiran, intarziran, je po svoji snovnosti drugačen od predmeta, ki ga krasi (npr. bron. okovje na lesenem pohištvu) ali pa je snovno istoveten s svojim predmetom, je njegova neločljiva sestavina (od snovi predmeta nedeljivi ornament pletenih in tkanih izdelkov, čipke ipd.). – Celó v primerih, ko je ornament »samó dodan«, ima lahko poleg krasilne naloge tudi neko – čeprav omejeno – tektonsko funkcijo, tj. da poudarja sam bistveni ustroj stavbe ali premeta, ki ga dekorira. /…/ Čeprav more s širšega vidika tako rekoč vsaka umetnina postati ornament (kipi, ki kot del okrasne celote krasé park ali dekorirajo pročelje neke stavbe; StS-e, ki so stavbni lupini vselej bolj ali manj podrejene), običajno pričakujemo od ornamenta večjo ali manjšo stilizacijo vseh naravnih oblik. Zelo na splošno – in ker je izvor posameznih oblik skrit v davnini – tudi negotovo delimo med geometr. pa organskim ali naturalističnim ornamentom, pri tem slednjem pa spet razločujemo vegetabilno (rastlinsko) in zoomorfno (živalsko) ornamentiko. /…/ V zg. razvoju ornamenta so se zlasti odlikovale t.i. pozne kulture in umetnosti, kot so bile helen. umetn., pozna gotika, pozna renesansa in njen manierizem, rokoko in – kot zadnje v. obd. krasilne umetn. sploh –

2 

 

čas → findesièclovske umet. /…/ Medtem pa, ko se je ta zadnja evr. »skrita gotika« še nebrzdano izživljala, so se začele oglašati že tudi povsem nasprotne težnje. Njihov do danes najbolj znani glasnik, dunajski arh. Adolf → Loos, je 1907 izd. znamenito brošuro Ornament in zločin – izhajajoč iz prepričanja, da gre za človeški razvoj od tetoviranja divjakov in kmečke okrasne umet. k vse bolj in bolj dosledni smotrnosti, ta pa okrasja ne samó ne potrebuje več, ampak ji je slednje samó še v napoto. Takó kot je v XX. st. nekd. umetno obrt zamenjalo industrijsko oblikovanje, v mod. umetn. tudi ornamenta skoraj ne poznamo. Primerjave »abstr.« ornamentike z abstr. umetn. so bile neutemeljene, saj imamo pri ornamentu v jedru opraviti s stiliziranim okrasom uporabnih predmetov in stavb, pri jedru abstr. umetnin pa je šlo ravno za nasprotno hotenje: proč tako od »suženjskega naturalizma« kot tudi od kakršne koli priučljive stilizacije; umetnikov izraz in izpoved naj bosta enkratna, neponovljiva in vsaj v mejah možnosti sama sebi namen.

(Menaše, 1971, str.1533-1536).

»Ornament (tudi okras) je oblikovna sestavina na umetniškem, ljudskem, industrijskem ali obrtniškem izdelku, namenjena njegovi olepšavi. Oblikovno oz. kompozicijsko se pojavlja kot trak s ponavljajočim vzorcem, kot zaključeno polje ali kot neomejena površina. Lahko ima videz preprostega geometrijskega vzorca, ki je abstrakten, lahko bolj ali manj realistično obnavlja elemente iz vidnega sveta oz. je vanj vključen emblematični, simbolni pomen«.

(Enciklopedija Slovenije: osma knjiga: Nos – Pli. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1994, str.163)

Pojavlja se v vseh kulturah in v vseh časih, nekateri preprosti vzorci se

kljub različnemu poreklu ne razlikujejo in od najstarejših dob še vedno

ostajajo v rabi.

Na Slovenskem je bogato zastopan rimski ornament, ki je prevzel grško-

etruščanske vzorce (volute, jajčasti in biserni niz, košarasti cvetovi,

akantove čaše, trtna vila, operutničene živali) in jim dodal svoje motive

(rozete, girlande, rastlinske kandelabre).

(povzeto po Enciklopediji Slovenije, 1994, 8. knjiga, str. 163)

3 

 

Kratka razlaga, da je ornament okrasek oz. likovni element namenjen

olepšavi, istoveti človeka in njegovo zunanjo podobo v ožjem smislu, v

širšem pa kot ljudsko, krajinsko ali narodno.

Sistem ornamentov (okraskov) na enem predmetu v celoti je dekoracija,

pojem ornamentika pa označuje skupek ornamentov značilnih za določen

kulturni krog, stil ali obdobje.

V današnjem globalnem svetu prevladujejo sodobni »pop-kulturni« in

komercialni klišeji, tako da ornament ostaja le kot likovno-umetnostna

zanimivost iz preteklosti. Izginja tudi njegova sporočilnost iz arabskega,

daljnovzhodnega sveta in ljudske umetnosti afriških plemen, kjer poslikave

domov, oblačil, telesa in nakita sporočajo poznavalcu le-teh stanovske in

družinske posebnosti in podrobnosti.

»Ljúdska umétnost, ohlapen pojem, ki v razl. vedah, smereh in spreminjajočih se pogledih zajema razl. vrste manj kvalificirane (lik.) umetnosti za nižje in manj izobražene družb. plasti. Kategorija l. u. se je pojavila v 19. stol. kot izpeljava konstrukta »ljudstvo«, ki je bil reakcija na ind. modernizacijo družbe (pomenil naj bi skupine ljudi, ki živijo tradicionalistično, skladno z izročilno posredovanimi stanovitnimi kult. oblikami in vrednotami). V kategorijo l. u. soglasno uvrščajo samouško ali polsamouško kmečko in pastirsko umetnost in pa umetnost rudarjev in nekaterih drugih poklicnih skupin; iz nje vsi izključujejo umetnost družb. elite. Razl. so mnenja, ali sodi v l. u. t. i. provincializirana, vsa preprostejša posvetna in cerkv., → primitivna umetnost, → množična umetnost, → umetnost za ljudstvo ali le vsa samouška in polsamouška umetnost. Glede na spoznanje, da kult. proizvodov ni mogoče ločevati od človeške dejavnosti oz. življenja, je za smer etnol., ki se ima za empirično, prim. in zgod. vedo o kulturi oz. življenju, tudi umetnost njen predmet, kolikor je vidni model pogledov na družb. in kozmični red, del razvoja kulture in družbe, kolikor izraža korelacije z družb. dejavniki, l. u. pa še posebno glede na njene vloge v življenju večinskega preb. (→ ikonografija ljudske umetnosti; → ornamentika ljudske umetnosti; → stil ljudske umetnosti).«

(Baš, 2004, str. 291)

4 

 

Pojem ljudska umetnost:

‐ nastaja v različnih plasteh sočasne družbe in je podvržena njenim

medsebojnim vplivom, kjer so kulturne potrebe in njihovo

zadovoljevanje odvisne od gmotne moči, razgledanosti in

izobraženosti obravnavanega dela prebivalstva,

‐ pojem »ljudsko« pomeni obliko, način, vrsto mišljenja, čustvovanja in

ravnanja, ki temelji na tako imenovani ljudski plasti v človeku, ta pa je

značilna za podeželsko in tudi mestno prebivalstvo,

‐ nima stalne oblikovne ali vsebinske zasnovanosti oz. prvinskosti,

‐ usposobljenost umetnikov oz. obrtnikov je slaba,

‐ je umetnost ne privilegiranih, socialno in izobrazbeno nižjih družbenih

plasti, zlasti kmečkega prebivalstva, najštevilnejše družbene plasti

bližnje preteklosti, od tod ime kmečka umetnost.

Umetnost je vedno nastajala v družbenih skupinah in je posledica razvoja

določene družbene skupine, za posameznika pa je bistvo umetnosti v

izražanju, vzpostavljanju in preseganju razmerja do okolice. Skratka, če

hočemo razumeti in pojasniti izvirni pomen umetnostnega dela, ga

moramo opazovati tudi kot del strukture, v kateri je bilo ustvarjeno.

Vsako obdobje ima svojo kulturo in vsak narod svoj značaj. To pa lahko v

omejenem smislu trdimo tudi za ljudi, ki živijo na ožjem zemljepisnem

področju, ki jih s svojimi geografskimi in zgodovinskimi danostmi odločilno

zaznamuje. Vsak rod prevzema izročilo in dediščino prednikov, ju po

potrebi spreminja, dograjuje ali opušča. To velja tudi za ljudsko umetnost.

G. Makarovič, v svojem delu »Slovenska ljudska umetnost« (Koper, 1981)

meni, da bi bilo to tematiko potrebno obravnavati periodično, kar pa zaradi

premalo ohranjenega gradiva (veliko predmetov je izgubljenih) ni mogoče.

Ohranjeno gradivo je sistematiziral glede na razmerja med likovno

umetnostjo in življenjem na kmetijah ter ga razdelil na: likovno oblikovanje

na eksterierju (zunanjščina stavb), likovno oblikovanje v interierju

5 

 

(notranjščina stavb), likovno oblikovanje pri delu (predmeti so kazali izraz

odnosa do dela) in – kar je pomembno pri mojem diplomskem delu –

likovno oblikovanje za osebno rabo ter za praznične in posebne

priložnosti.

Pred drugo polovico 18. stoletja so bili likovno oblikovani predmeti na

kmetijah zelo redki.

Življenjska raven kmečkega prebivalstva je bila na robu preživetja, saj so

bile dajatve zelo visoke. Pred 18. stoletjem je bilo po kupnem pravu v

dedni posesti malo kmetij, večina je bila zakupnih, kjer pa se zavest o

lastnem domu ni mogla razviti, odnos do stavb ter opreme pa je bil

malomaren. Večina kmetij je imela le najnujnejšo opremo, te razmere pa

niso omogočale razvoja likovnega oblikovanja na kmetijah, pa tudi cvetje

je bilo v očeh kmetov le nekoristno rastlinje. V drugi polovici 18. stoletja so

na kmetijah uvajali kupno pravo in na vedno več kmetijah, se je razvijal

občutek lastnega doma in s tem novo vrednotenje hišne opreme in

oprave. Začele so se uveljavljati številne zvrsti likovno oblikovanih

predmetov, kar je v 19. stoletju postalo množično.

(povzeto po Slovenska ljudska umetnost, 1981, str. 405-407)

Prav zaradi premalo ohranjenega gradiva je raziskovanje ljudske

umetnosti pred 18. stoletjem ostalo predvsem na deskriptivni ravni,

različna sklepanja pa so izraz teoretičnih misli, ki so danes spoznane kot

delno zmotne, npr.: misel, da so v ljudski kulturi 19. stoletja ohranjeni in

podedovani elementi neke prazgodovinske kulture, ki temeljijo na formalni

podobnosti in analogijah.

V ikonografiji ljudske umetnosti je najbolj priljubljen in najštevilnejši

cvetlični vzorec. Pri raziskavi cvetlične motivike pa se je potrebno vprašati

tudi po simbolnem pomenu in govorici cvetlic samih, ker je tudi to

soodločalo o končni likovni formulaciji. V različnih prostorih in časih je

pogosto ista cvetlična vrsta imela različen simbolen pomen in vlogo v

kulturi, npr.: rdeča vrtnica je pri starih Grkih vzklila iz krvaveče rane

Afrodite in Adonisa, Arabcem je bila sveta roža vzklita iz Mohamedove

6 

 

krvi, krščanska kultura je vrtnico povzdignila v Marijin simbol, v 18. in 19.

stoletju (pa vse do danes) je v plemiških in meščanskih krogih po vsej

Evropi simbol popolnosti, elegance in ljubezni.

Praviloma do 18. stoletja v ljudski umetnosti ne najdemo upodobljenih

cvetličnih motivov. V prvi polovici 18. stoletja pa so cvetlični motivi precej

redki, vendar so cvetovi že diferencirani po vrstah npr.: nagelj, tulipan.

Zgodaj se pojavi klasičen motiv šopka v vazi, uporabljene barve pa so

črna, rdeče-rjava, bela in zelena, v drugi pol. 18. stoletja in v 19. stoletju

pa barvna paleta postane zelo široka. Cvetlične oblike je določala tehnika

krašenja, pa tudi predmet, ki je bil krašen. Cvetlični motivi so lahko

predstavljali upodobljeno ali naravno cvetje, ki je bilo kmetom znano iz

njihovega življenskega okolja (npr. nagelj, rožmarin). Upodobljeno cvetje

(tulipani, vrtnice, nedoločljivi rozetni cvetovi in fantazijske cvetne oblike) pa

je po vsej verjetnosti preneseno iz ljudske cerkvene umetnosti podeželskih

cerkva, ki so jih redno obiskovali več kot enkrat tedensko in jim je

pomenilo najbolj imenitno cvetlično okrasje.

Cvetlični okras se največkrat pojavlja na predmetih povezanih s

prazničnimi, svečanimi in izjemnimi dogodki in niso bili namenjeni za

vsakodnevno rabo.

(povzeto po Cvetlični motivi v ljudski umetnosti, 1973/74, str. 5-7)

7 

 

1.2. ZGODOVINSKI RAZVOJ ORNAMENTA V SLOVENSKI LJUDSKI UMETNOSTI

Jože Karlovšek (1900, Šmarjeta pri Novem mestu – 1963, Domžale) je bil

vsestransko izjemna delovna osebnost. Kot poklicnega gradbenika ga je

zanimanje in zavedanje o pomembnosti detajla pripeljalo do proučevanja

ornamenta - ne samo stavbnega, ampak tudi ornamenta kot sestavine v

slovenski uporabni umetnosti, slovanskega ornamenta in ornamentike pri

neevropskih ljudstvih. Kljub izredni delavnosti pa se zdi, da si je zastavil

preveč obsežno in zahtevno nalogo. Pri zbirateljskem delu mu lahko

očitamo pomanjkljivo dokumentarnost, pri raziskovalnem delu pa

nepoznavanje in nekritično vrednotenje posameznih virov. Kljub temu pa

je gradivo, zbrano v njegovih knjigah, zaradi pomanjkanja podobnih oz.

boljših del še vedno zelo iskano predvsem med ustvarjalci, ki iščejo navdih

v etnološki dediščini. Prav to pa je bil poglavitni namen njegovih raziskav

in objav, ki ga je vodil pri njegovem teoretičnem in praktičnem delu.

Karlovška pa je potrebno razumeti tudi s stališča duha časa, v katerem je

živel in ustvarjal, saj je bil čas med obema vojnama obdobje, ki je

omogočalo in spodbujalo iskanja slovenske istovetnosti in izumljanja

tradicij. Od svoje mladosti in kasnejših potovanj po Sloveniji je skrbno

beležil ostanke slovenske ljudske umetnosti, katerih elemente je skušal v

prenovljeni obliki prenesti na sodobne izdelke uporabne umetnosti.

Vrhunec teh prizadevanj je bila tudi ustanovitev tovarne keramike Dekor,

kjer so izučeni keramičarji njegovih predlogah poslikavali različne

uporabne izdelke. (povzeto po M.Račič Simončič, Jože Karlovšek, Poklic in poklicanost, 2006, brez paginacije)

Po Karlovšku naj bi se slovenski ljudski ornament razvil iz staroslovanske

ornamentike, nekako okoli leta 1000. Tipično za slovensko ornamentiko je

ploskovitost, saj se naša ohranjena dediščina več ali manj nahaja na

lesenih ali tekstilnih površinah.

8 

 

Tako je svoje izsledke periodično razdelil na pet stopenj:

- prva stopnja razvoja (1000-1250): naša ornamentika je imela prvotno

abstraktne motive, največkrat so se pojavljali eno-simetrični ornamenti,

motivi so bili večinoma listi, geometrične rozete v stiliziranih okroglih

motivih,

- druga stopnja razvoja (1250-1500): abstraktni motiv se je počasi začel

izgubljati oz. se je prelevil v rastlinskega – v upodobljene cvetlice, listi

so dobili dodelano obliko z več detajli – okras je postal bohotnejši –

stilizacija je bila še vedno ploskovna in ne osenčena,

- tretja stopnja razvoja (1500-1700): rastlinski motiv, ki je bil prej bolj

geometričen, je dobil bolj naravno obliko in vrsta rastlinja se lahko

prepozna (npr. nagelj, grozdje, zvončnice), pojavljala se simboličnost

verskih motivov (kelih, križ, angelske glavice, monogrami). Značilna je

eno-simetričnost z različno motiviko, enakomerno porazdeljeno po

vsej ploskvi – najlepši in najstarejši okrasi so se ohranili na naših

mašnih plaščih in prtičkih (ornament dobi bolj vezano kompozicijo),

- četrta stopnja razvoja (1700-1800): ornament v slovenski ljudski

umetnosti se je delno povezal z zahodnoevropsko karakteristiko,

motivika postane do skrajnosti stilizirana in se oddaljuje od svoje

idealistične stilizacije,

- peta stopnja razvoja (1800-1900): značilna je bila nesimetrična

kompozicija, ornamentu se je podredila oblika predmeta (pomembna

je bila dekoracija in ne tehnična sestava), kasneje dodajajo nove

motive iz ljudskega življenja (zvezdice, vazice, košarice, pentlje itd.),

številne živalske upodobitve (golobčke, pave, orle, peteline, jelene)

bolj v dekorativnem in ne simbolnem smislu. Pojavljajo se razne

razčlenitve (lističi, črtice, pikice), ki dodajo ornamentu slikovitost in

pomembno noto glavnemu motivu. Prej tektonska kompozicija, postaja

v tem obdobju svobodnejša (pojav motiva šopka, ki je stiliziran).

9 

 

1.3. RAZČLEMBA SLOVENSKE LJUDSKE ORNAMENTIKE PO POKRAJINAH (PODROČNA ORNAMENTIKA):

- Prekmurski: značilen srčni motiv s piko na sredini, kaže se delni vpliv

madžarske ornamentike (dolgi ozki listi in nesimetrične rozete),

- Slovenski alpski: plastična motivika na steklu; naturalistično

stilizirano cvetje v obliki šopka na raznih delih pohištva (zelo malo

senčenja), ornamenti so podani čustveno in delujejo pravljično,

- Belokranjski: vpliv turške ornamentike (turški vpadi), ki je

geometrično stilizirana; glavni motivi so stebrički, štirikotniki, zvezde,

ptice, golobi, krokar in razni rastlinski motivi kot npr. nagelj.

1.4. SPLOŠNE ZNAČILNOSTI SLOVENSKEGA LJUDSKEGA ORNAMENTA

Značilna barva motivov oz. ornamentov:

- vsak ornament je različno poslikan,

- enakomernost in mnogobarvnost (ni senčenja),

- uporabljene tople in nežne barve (pastelna rumena, rjava, nežna

zelena, modra ipd.).

10 

 

1.4.1. GLAVNE ZNAČILNOSTI SLOVENSKEGA LJUDSKEGA ORNAMENTA:

- nagelj in srčna oblika (zrcali slovensko liričnost),

- v kompoziciji so priljubljeni različni motivi, ki imajo pravljičen oz.

pripovedni dekorativni pomen,

- barve so nežne in tople, glavni motiv je nekoliko poudarjen z

močnejšimi barvami (rdeča, sončna rumena, modra …), postranski

motivi pa so v mirnejših in prehodnih tonih,

- ornament se ne slika oz. barva naturalistično, ampak poljubno

(domišljijsko), tako da se z barvo doda umetniški učinek,

- na različnih predmetih (kot tudi na materialih) se ponavljajo isti

ornamentalni motivi, ki kažejo navade in običaje iz vsakdanjega

življenja takratnih preprostih ljudi (poljedelstvo, živinoreja, verska

usmerjenost ...),

- večinoma se je razvil na tkaninah kot so vezenine, zato je bolj ali manj

podan v dvodimenzionalni obliki (ploščinska upodobitev),

- ornament se pojavlja na različnih materialih in v različnih oblikah kot

npr.: na lesenih skrinjah, panjskih končnicah, raznih pohištvenih delih,

kožuhih, prtičkih, mašnih plaščih, avbah, pečah, čipkah, papirnatih

prtičkih, pirhih (t.i. belokranjskih pisanicah), keramiki (krožniki …) itd.

11 

 

1.4.2. DELITEV ORNAMENTA

Odločila sem se, da povzamem delitev ornamenta oz. prepoznavanje

ornamentov po knjigi Jožeta Karlovška, na 4 glavne karakteristike oz.

sloge ornamenta:

- tipologija (vrsta motivov),

- stilizacija (obdelava motivov),

- kompozicija (sestava motivov),

- barva posameznih motivov oz. celotnega ornamenta.

Nadalje se te posamezne značilnosti delijo:

TIPOLOGIJA (vrsta motivov; en ornament ima lahko en sam motiv ali pa

več združenih motivov):

- geometrična (je najstarejši, najbolj preprost, sestavljen iz črt, pikic,

geometrijskih likov in je najbolj prepoznaven v grški umetnosti),

- naturalistična (sestavlja ga vse kar je v naravi; rastlinstvo in podobe

živali – največkrat so upodobljeni listki, cvetovi, ptice itd.),

- predmetna (črpan je iz oblik, ki jih nudijo ljudski izdelki oz. izdelki za

vsakdanjo rabo npr. posoda, orodje, pentlje; uporablja tudi simbolične

podobe kot npr. srce-ljubezen, križ-vera, krog-sonce …),

- umetna (izmišljeni motivi; domišljijski, ki so lahko sestavljeni s pomočjo

geometričnih, naravnih ali predmetnih motivov).

12 

 

STILIZACIJA (obdelava motivov):

- naturalistična (upodabljanje motivov kot jih vidimo v naravi),

- idealistična (plemenitenje in popolnost oblik),

- prosta (stilizirano po občutku – izmišljeno),

- dimenzije in snovi (črtno oz. linearno, ploščato kot npr. intarzija ali pa

plastično v smislu reliefa oz. senčeno).

Na stilizacijo med drugim vpliva tudi tehnika, saj vsak material oz. podlaga

(nosilec) ornamenta zahteva drugo tehniko – npr. tehnika na tekstil ni

enaka tehniki na steklo.

KOMPOZICIJA:

- ploskovna (enakomerna okrasitev določene ploskve),

- tektonska (vezana na lik in prikrojena prostoru, s tem istočasno

naglaša obliko in njegov namen),

- prosta (poudarek je na umetniškem izrazu).

BARVE:

- idealistične (čim bolj čiste in žive barve),

- naturalistične (prilagojene naravnim motivom),

- proste (poljubne barve, tako da za tisto, kar želimo poudariti,

uporabimo močnejše barve, vse ostalo pa je upodobljeno z bolj

nežnimi barvami ).

13 

 

1.5. POJAVNOST ORNAMENTIKE NA TEKSTILU

»Ljúdska nóša, ime za oblačilni videz kmečkega preb. v predind. dobi in njegove poznejše preostanke. Na Slov. so bili še v 19. stol. vidni razločki po → kulturnih območjih. Regionalna tipologija l. n. upošteva razločke v krojih poglavitnih delov moške in ženske noše in loči tri glavne tipe l. n.; med njimi ni ostrih meja. L. n. alp. obm. je noša enakega kroja, pri ženskah značilno krilo z životcem, pri moških priležno krojene dokolenske ali nekaj čez kolena segajoče hlače; splošno v navadi povečini do 70. l. 19. stol. na Kor., Gor., Notr., in Dol. pribl. do Kostanjevice, na Primor. (razen v Istri in nekaterih vaseh okrog Trsta) in na Štaj. (razen v v. delu). L. n. sredoz. obm. je bila razširjena v delu Primor., Istre z Brkini, Škednju, Boljuncu in Dolini pri Trstu. Temeljni kroj ženskih oblačil je bil precej drugačen kakor alp. obm.; značilno žensko sp. oblačilo, deloma tudi vrhnje, je bila dolga in v pasu neprerezana bela platnena srajca s širokima rokavoma, nekakšna tunika. Pri moški noši ni bilo večjih razločkov z alp. obm. Na panon. in subpanon. kult. obm. sta se ženska in moška noša po kroju, blagu in barvi uporabljenega blaga in po splošni preprostosti bistveno ločili od noše na alp. in sredoz. obm. V obleko, narejeno pretežno iz domačega nebarvanega platna so se pribl. do 70. l. 19. stol. na splošno oblačili v B. kr., Prekm., na v. Štaj. in jv. Dol. (→ bela noša).«

(Baš, 2004, str.289-290)

Torej ljudska noša naj bi bila slog oblačenja takratnih nižjih družbenih

slojev, na katero je delno in s časovnim zamikom vplivala moda fevdalnih

slojev, ki se je pojavljala v bolj preprostejši in poenostavljeni obliki. O noši

na slovenskih tleh ni zanesljivih podatkov do 16. stoletja.

V poznem srednjem veku in v 16. stoletju naj bi noša odražala gotski in

renesančni vpliv (takrat se oblačila kmečkega in mestnega prebivalstva

niso bistveno razlikovala). Ob prazničnih dneh so bila oblačila bolj pisanih

barv: najlepša barva je bila rdeča, črna in bela sta bili nekakšen standard,

rumena in rjava pa sta takrat veljali za »grdi« barvi.

14 

 

Ob koncu 17. stoletja (kot omenja Valvasor v svojih delih), naj bi

posamezne pokrajine imele svojo nošo (Gorenjci, Kraševci, Vipavci,

Dolenjci itd.) in takrat je noša preprostejšega ljudstva dobila pridih

baročnih značilnosti (dokolenske hlače, dokolenke, nabrano žensko krilo z

životcem, platnene srajce z vratnimi in ramenskimi naborki). Meščanska

noša pa se je zgledovala po modi višjih slojev.

Razlike, minimalne a opazne, so se med ženskimi oblačili po pokrajinah

razvile v 18. stoletju. Tako so se na splošno razvili alpski, primorski in

panonski tipi ljudske noše.

Osredotočila sem se na ornamentiko, dodano na takšen ali drugačen

tekstil, kot okras z neko vsebino ali simboliko.

1.5.1. KOŽUHI:

»Kôžuh, moško in žensko vrhnje zimsko oblačilo iz ovčje kožuhovine z navznoter obrnjeno dlako, z rokavi ali brez njih; v navadi med kmečkim preb. na vsem slov. ozemlju. Moški k. iz belega ali rjavega usnja je ravno krojen, ima rokave, na hrbtu je okrašen s stilizirano cvetlično vezenino iz raznobarvnih volnenih niti ali z usnjenimi našitki. Ženski k. na alp. in panon. oblačilnem obm. z rokavi je od pasu navzdol zvončasto krojen, v pasu na hrbtni strani je lahko skromno vezen (na alp. oblačilnem obm.) ali tudi bogateje vezen z raznobarvno volno na obeh sprednjih straneh (zlasti ženski brezrokavni k. na panon. oblačilnem obm.). /…/«

(Baš, 2004, str. 245-246)

Verjetno uporaba kožuhovine sega še v čas starih Slovanov. Pisni viri iz

druge polovice 18. stoletja omenjajo kožuhe obšite z belimi trakovi, vendar

ohranjenih primerkov na žalost ni. Po vsej verjetnosti naj bi se njihovo

okraševanje začelo šele v prvi polovici 19. stoletja, saj je najstarejši

ohranjen in ozaljšan kožuh ravno iz tega obdobja – okras se nahaja na

hrbtni strani ali vezen z volno ali z usnjeno aplikacijo.

(povzeto po Slovenska ljudska umetnost, 1981, str. 292-294)

15 

 

 

Slika 1- Moški kmečki kožuh z vezeninskim okrasjem, okrasni šivi, Sorica, Gorenjsko / 1. pol. 19. stol. (Slovenski etnografski muzej)

 

Kožuhe ločimo na moške in ženske, ločijo se tudi po kroju in okrasju.

Moški kožuhi (slika 1) so bili bolj okrašeni kot ženski – na hrbtnem predelu

je bil ponavadi motiv šopka cvetlic in zelenih vejic. Te cvetlice (zvezdastih,

tulpastih ali marjetičnih oblik) so bile izvezene iz rdeče, oker, rumene,

modre ali zelene volne in so prikazovale nekakšen fantazijski motiv

stiliziranih oblik, ki je omogočal skrajno pestrost cvetnih oblik in barv.

Drugačen likovni izraz pa imajo kožuhi okrašeni s prišitimi usnjenimi

krpicami (uporabljene barve: rdeča, rjava, oker, modra, vijolična, bela).

Usnjene krpice so navadno šivali na podlago iz rjavega usnja, učinkovale

so zelo ploskovito (sestavljanje raznobarvnih ploskvic) in so bile barvno

manj izrazite kot barvna volnena vezenina. Krašeni kožuhi pa niso bili

splošno razširjeni, verjetno so jih nosili samo premožnejši kmetje.

Po drugi strani pa so bili ženski kožuhi, z barvnimi volnenimi obrobami,

okrašeni samo toliko, da so poudarili kroj in pomembnejše dele. Na hrbtni

strani je bil upodobljen motiv narezanega lista ali motiv trikotne

kompozicije. Ornament je bil vezen linijsko v pasovih ali nizih (cikcak,

valovnica, rombast niz, verigast ipd.) z nitjo rdeče, modre, oker in zelene

barve. Ornamentika je bila sicer drobna in preprosta, vendar zelo dobro

vidna na belem kožuhu, kakršnega naj bi nosile v 19. stoletju pripadnice

nežnejšega spola. (povzeto po Slovenska ljudska umetnost, 1981, str. 292-294)

16 

 

Kožuhe so različno okraševali po hrbtnem delu, okoli žepov, robovih

rokavov in na tak način (ne ozirajoč se na to, kako bo kičasto) tekmovali

med seboj, kdo bo imel bolj ozaljšanega (ženski kožuhi so bili manj

okrašeni kot moški). V sredini 19. stoletja je nošenje kožuha izpodrinil

suknjič oz. zimski plašč. Rjave kožuhe so krasili z našitki, ki so jih

ponavadi naredili kar krznarji sami po lastni domišljiji (abstraktna motivika;

zaokrožene oblike so bile izrezane iz barvnega usnja), ki so jih potem z

občutkom združili na hrbtnem delu v nekakšen šopek ter jih obrobljali z

rdečo, črno ali kakšne druge barve debelo volneno nitjo.

Slika 2 - Ženski kožuh / Bela krajina, nedatiran (Slovenski etnografski muzej)

17 

 

Bele ženske kožuhe (slika 2) so, kot sem že omenila, vezle šivilje z barvno

volneno prejo ali bombažno nitjo; motivika je izhajala iz vsakdanjega

življenja; ploskovito stilizirani motivi iz narave ali domišljijski vzorci so bili z

lirično-čutnim pridihom ter izredno slikoviti, kompozicija je bila prosta.

1.5.2. PRTIČKI:

Spadajo med slovenske najbolj znane narodne vezenine in se delijo glede

na namembnost oz. praznike (Božič, Velika Noč, krstni prtički, mrtvaški

prti, cerkveni …). Pri vezenju so uporabljali križni vbod (za nakazovanje

bolj geometrijsko oglatih likov) ali ploščato vezenje (za bolj zaokroženo,

mehkejšo linijo, včasih je bilo vezenje tudi izbočeno …).

Prvotne kombinacije barv, ki so jih uporabljali so bile črna/rdeča ali

rdeča/modra (v začetku 19. stoletja), kasneje (v začetku 20. stoletja) pa se

je barvna paleta razbohotila: zelena, rjava, višnjeva, rumena itd.

(povzeto po Slovenska ljudska umetnost, 1981, str. 364-367)

 

Slika 3 - Namizni prtiči (Slovenski etnografski muzej)

 

 

 

 

 

18 

 

Motivika je običajno izhajala iz rastlinstva (nageljni različnih oblik,

zvončnice, klasje, grozdje, listki lipe, praproti itd.), živalskega sveta (jelen,

orel, golob in jagnje, pav), ter geometrijski liki (kvadrat, krog,

osmerokotnik…). Na belih bombažnih prtičih so bile vezenine cvetlic zelo

drobne, narejene le z rdečo ali modro prejo (slika 3), na volnenih prtičih pa

so bile vezenine cvetlic večje, določnejših oblik (vrtnice, nageljni) in

najrazličnejših barv.

(povzeto po Cvetlični motivi v ljudski umetnosti, 1973/74, str. 18)

Osnovno načelo dekorja, ki naj bi v največji meri določevalo videz prtov, je

bila sorazmernost glede na vzdolžno os in sorazmernost glede na prečno

os. Kompozicija je bila bolj ali manj centralna, tam je bil glavni element, na

obrobjih pa je bil okrašen s klekljano belo čipko. Okras na vogalnih delih je

bil poudarjen bolj kot obroba in narejen diagonalno na glavni element.

(povzeto po Slovenska ljudska umetnost, 1981, str. 364-367)

1.5.3. AVBE:

»Ávba (iz nem. Haube), žensko pokrivalo, ki obkroža obraz in pokriva lase; znano v plemiškem, meščanskem in kmečkem oblačilnem videzu. Plemkinje so nosile a. vsaj v renesansi, meščanke od poznega sred. veka do 19. stol., kmetice vsaj na zač. 19. stol., nato do 1. sv. v. /…/ Najbolj poznana oblika a. je a. z vrhom, sestavljena iz čelnika in vrha. Pravokotni → čelnik je iz vzorčastega brokata ali svile, lahko je okrašen. Vrh a. je iz belega, povečini prosojnega platna, s kartonsko podlogo utrjen v plosko ali izbočeno obliko. /…/ Z Gor. So tudi poročne a. z dodanimi umetnimi cvetlicami na čelniku. /…/«

(Baš, 2004, str.14)

19 

 

 

Slika 4 – Avba (pridobljeno 12.11.2008, iz http://www.impel-bohinj.si/folklore.html)

 

Prva omemba avb v kmečki lasti sodi v začetek 18. stoletja – v večjo

uporabo so prišle ob koncu tega stoletja.

Kmečke avbe lahko po tipologiji razdelimo: zavijača, mala avba brez vrha,

avba z vrhom, koroška avba, belokranjska jalba, belokranjski pocelj,

prekmurski pocelj, prekmurski nec. Vsem pa je skupno, da je bila

kompozicija ornamentalnega dela vedno sorazmerna z navpično osjo, ali

na sprednjem ali na zatilnem delu. Čelniki so bili zlato vezeni (slika 4),

črno vezeni, belo vezeni ali brokatni. Na nekaterih belo in črno vezenih je

na celotni površini enakomeren geometrijski vzorec. Na brokatnih čelnikih

so bili cvetlični vzorci različnih oblik in barv razporejeni v vodoravne vrste

in so bili le ceneno nadomestilo za zlato vezene čelnike.

Zlato vezeni čelniki so bili sprva ozkih, kasneje pa širokih pravokotniških

oblik, kjer se je zaradi večje vezilne ploskve spremenil videz vezenin.

Vezenina je bila na črnem žametnem ozadju. Skromnejši primerki so bili

redko vezeni, pri polno vezenih pa je ornamentika prekrivala celotno

vezilno ploskev. Prevladujeta stiliziran cvetlični oz. rastlinski motiv,

razporejen v vodoravne vrste (listi, cvetlične vitice, cvetlice različnih oblik,

pšenica, rastlinske vejice idr.).

20 

 

Črno vezene so ženske uporabljale za vsak dan, medtem ko zlato vezene

pa le za posebne priložnosti (poroka, krst, praznik …).

(povzeto po Slovenska ljudska umetnost, 1981, str. 288-292)

Avbe so nosile v 18. in 19. stoletju ženske vseh statusov. Bila je

znamenje, da je ženska poročena, vendar se je ta iz srednjega veka

izvirajoči pomen statusnega družbenega simbola že zdavnaj izgubil.

Danes pa je avba znana kot žensko pokrivalo, ki je del gorenjske narodne

noše. Čelnik (čelni del avbe, imenovan tudi form), je obrobljal obraz.

Običajno je bil širok 8-12 centimetrov, iz črne svile ali žameta in ročno

izvezen z reliefno, zlato vezenino v cvetličnem vzorcu.

1.5.4. PEČE:

»Péča, ádra, ádrca (Štaj.), áptah (iz nem. Haupttuch, naglavna ruta; Gor., okolica Lj.), báhl (Horjul z oklico), fačóu (primor.), glávnik (trž. okolica), ódra, ódrca (Podjunska dolina), péča (Gor., Dol.), platníca, pletenica (ribniško obm.), prtíček (Kostelska dolina), róbec (Štaj., Prekm.), tjéhl (iz nem. Tüchlein, rutica; Prekm., Štaj.), túlenge (Velike Lašče in okolica), žensko pokrivalo iz belega lanenega in pozneje bombažnega platna. Poznano je bilo pri vseh družb. plasteh vsaj od poznega sred. veka. Najdlje so nosile p. kmetice kot delovno in pražnje pokrivalo na večjem delu slov. ozemlja do srede 19. stol., kot pražnje pokrivalo ponekod še sredi 20. stol. (Poljanska dolina ob Kolpi, Paški Kozjak). Pred 19.stol. je bila p. pokrivalo zakonskih žena, pozneje je izgubila ta pomen. Pražnje p., krašene z ročno belo vezenino in belo obrobno čipko, so bile v 19. stol. znamenje premožnosti. P. so kmetice in meščanke polagale oz. zavezovale na glavo razl. glede na letni čas, vsakdanje oz. pražnje okoliščine, deloma pokr. navade. /…/«

(Baš, 2004, str. 407)

Peča (slika 5) je žensko pokrivalo, ki ga je nosila takratna povprečna

ženska. To je ruta, njen kotni del je po navadi segal do sredine hrbta in bil

okrašen s šopkom in listki. Bila je obrobljena z barvno nitjo ali obšita s

klekljanimi oz. mrežastimi čipkami.

21 

 

 

Slika 5 – Peča, nedatirano (Slovenski etnografski muzej)

 

Večina peč iz 17. in 18. stoletja (po Makaroviču naj bi obstajali zapisi oz.

omembe le-teh) ni ohranjenih, ohranjene pa so iz začetka 19. stoletja. Več

ali manj so bile vedno iz belega bombaža in pri njih sta obveljali 2

kompozicijski prvini: kotna obroba (del, ki pade na zatilje) ter »roža«

(cvetlična ornamentika v vogalnem delu, vedno zelo drobcena, številčna z

zelo raznolikimi, navadno fantastičnimi cvetovi). Obe prvini sta zelo

stilizirano izvezeni – obroba je bila opremljena s čipko ali zobčastim

robom. Ta vezeninska cvetlična motivika je bila zgolj za okras in ni imela

kakšnega globljega pomena.

22 

 

Najštevilnejše in najimenitnejše vezene so bile na Gorenjskem – znan je

t.i. »gorenjski vzorec« (velika »roža« v vazi ali velika s pentljo speta

»roža«), znan pa je tudi t.i. »primorski vzorec« (vezenina iz zelo drobnih

prvin, ki tvorijo enoličen, širok koten obroben motiv z zelo majhno »rožo«).

Bogastvo vezenin se je razlikovalo glede na razvitost določene pokrajine

in na premoženjsko stanje posameznih kmetij (revnejše kmetice so nosile

peče vezene zelo skromno ali celo brez vezenin, bogato vezene peče pa

so bile znak premožnosti).

(povzeto po Slovenska ljudska umetnost, 1981, str. 284-288; Cvetlični motivi v

ljudski umetnosti, 1973/74, str. 27; Ljudske vezenine na slovenskem, 1970, str.

58-87)

23 

 

2. ZGODOVINA TISKA NA TEKSTIL

Potisk tekstila je proces nanašanja barve na tkanino v obliki določenega

vzorca/dizajna, kjer se barva vpije v tekstil in s tem postane odporna na

pranje. Soroden je barvanju (celotna tkanina je v eni barvi), vendar z njim

lahko nanašamo na vso tkanino ali samo na določena mesta, vzorce ene

ali več barv.

Poleg izkoriščanja barvnih učinkov naravnih materialov (lan, konoplja,

volna, svila, bombaž), lahko tkaninam dodamo barvo z barvanjem ali

potiskom.

Pri tiskanju, barve na tkanino nanašamo z lesenimi kockami, šablonami,

matricami ali z izrezljanimi grafičnimi predlogami, morajo pa biti zelo goste,

da se posledično ne razlijejo preko zaželjenega vzorca/dizajna.

Vrste potiskov lahko kategoriziramo:

‐ direktno nanašanje barve (barve so goste in vsebujejo razna gostila ali

lužila, da se vzorec trajno obdrži na tkanini),

‐ način batika, kjer se uporablja čebelji vosek (z voskom narišemo

željen vzorec, tkanino pobarvamo z eno barvo, vosek odstranimo –

kjer je bil vosek, se obdrži prvotna barva tkanine),

‐ z uporabo belil, s katerimi odstranimo barvo samo delno ali v celoti s

predhodno barvane tkanine in tako ustvarimo vzorec.

Zadnji dve tehniki sta bili predvsem popularni v 19. stoletju, najbolj znan je

»modrotisk« oz. uporaba indigo barve.

24 

 

2.1. ZAČETKI POTISKOV

Tiskanje z lesenimi kockami je bilo zelo priljubljeno v vzhodni Aziji, po vsej

verjetnosti pa izvira s Kitajske. Prvotno je bilo namenjeno za tiskanje

tekstov, torej za grafično tiskanje, potem pa tudi za potisk tekstila. Najbolje

ohranjeni primerki prvih potiskov na tkanino prihajajo prav od tam

(približno iz leta 220) ter iz Egipta (4. stoletje).

Tudi Inki v Peruju, Čilu in Mehiki so uporabljali potisk na tekstilu še pred

španskim vdorom l. 1519, vendar zaradi nepopolnih zgodovinskih arhivov

ni možno reči ali so se tega znanja naučili sami ali pa so se ga naučili od

Azijcev.

V Evropo je bil potisk na tkanine prinešen z arabskega sveta šele okrog

12. stoletja. Ker pa barve niso bile obstojne, so z njim predvsem okraševali

tkanine, ki so visele na stenah v raznih sobanah ipd., ker le-teh ni bilo

potrebno prati.

V drugi polovici 17. stoletja so Francozi s svojih kolonij iz vzhodne Indije

pripeljali vzorce obstojnih barv skupaj s postopki za njihovo obstojnost. In

to je pomenilo začetek proizvodnje pralnih potiskanih tkanin, predvsem

bombaža. Preostala Evropa je hitro spoznala gospodarsko pomembnost

te novosti in pionirjem Francozom so sledili Nemci, Švicarji in Avstrijci in

hiteli odpirati tovarne. Kljub temu, da je bilo tiskanje na tkanine

predstavljeno v Angliji že leta 1676, je moralo preteči še skoraj 90 let, da je

bila na Škotskem potiskana prva bombažna tkanina.

25 

 

2.2. METODE TISKANJA NA TEKSTIL:

5 najbolj značilnih takratnih načinov barvnega potiska na tekstil:

‐ ročni potisk z lesenimi kockami,

‐ »perrotine« ali strojni potisk z lesenimi kockami,

‐ »coperrplate printing« ali potisk z vgraviranimi kovinskimi ploščami,

‐ »roller printing« ali potisk z valji,

‐ »stenciling« ali potisk s pomočjo šablon.

2.2.1. ROČNI POTISK Z LESENIMI KOCKAMI:

To je prva, najpreprostejša in najpočasnejša metoda potiska. Najprej je

bilo potrebno narisati osnutek vzorca, ki ga je nato rezbar izrezljal v obliki

reliefa na leseno kocko. Če je bil vzorec večbarven, je bilo potrebno za

vsako barvo izrezljati svojo kocko.

Sprva je rezbar izrezljal večje detajle, šele kasneje manjše. Les ni bil

najprimernejši material za fine detajle (zaradi letnic in velike možnosti, da

bi se med »tiskom« kak del odlomil), zato so kasneje začeli upodabljati

drobne detajle v ozke trakove iz bakra ali medenine in jih pritrdili na raven

rob lesenih kock ali pa so jih dodajali ročno.

Lesene kocke so bile zaščitene s posebnim premazom (da les ni vpijal

barve), na izrezljano reliefno površino so nanesli barvo ter kocko previdno,

a močno pritisnili na blago. Pogosto so zagotovili kvaliteto odtisa z

dodatnimi udarci lesenega kladiva. Potem so kocko odstranili, ponovno

namazali z barvo in jo položili poleg prejšnjega odtisa, pri katerem je bila

potrebna mirna roka in natančnost. Tako se je ponavljajoč vzorec

nadaljeval enakomerno do konca »bale« blaga.

Pri večbarvnem vzorcu so blago po nanosu ene barve najprej posušili,

nato pa ves postopek ponovili z drugo kocko (z drugim vzorcem oz. drugo

barvo).

26 

 

2.2.2. »PERROTINE« ALI STROJNI POTISK Z LESENIMI KOCKAMI:

Kljub mnogim sodobnim tehnikam potiska se tehnika »perrotine« še danes

veliko uporablja v Franciji, Nemčiji in Italiji.

To je posodobljen in hitrostno izpopolnjen način potiska z lesenimi

kockami. Stroj je sestavljen iz treh velikih, reliefno izrezljanih lesenih kock

(širina cca. 13cm, dolžina cca. 90cm), ki si zaporedno sledijo posebno

oblikovani tiskarski mizi, preko katere teče blago. Kocke se v utoru

(žlebiču) pomikajo tako, da je njihova reliefna površina vzporedna tiskarski

mizi. Vsaka kocka je vezana na svojo ščetko in volneno sito, ki

omogočata avtomatičen ponovni nanos barve, dokler je stroj v pogonu.

Barva se na volnena sita prenaša iz valjev, ki se vrtijo v barvi in preko sit

na ščetke, ki barvo enakomerno nanesejo na reliefno površino kocke.

Blago, ki naj bi se potiskalo, se premika po tiskarski mizi, lesena kocka pa

ga močno »poštemplja« s prvim odtisom. Postopek se nato ponovi z drugo

in tretjo kocko, tako da blago zapusti stroj potiskano v celoti v treh različnih

barvah.

Prednost strojnega potiska z lesenimi kockami, v primerjavi z ročnim

potiskom je, da je mnogo hitrejši in omogoča, da se nepopoln odtis katere

izmed treh kock, na točno določenem mestu, natančno ponovi. Slabost pa

je, da je potisk omejen samo na tri barve, medtem ko je pri ročnem potisku

število barv lahko neomejeno.

27 

 

2.2.3. »COPERRPLATE PRINTING« ALI POTISK Z VGRAVIRANIMI KOVINSKIMI PLOŠČAMI

Najprej so uporabljali tiskarske stroje namenjene grafičnemu tisku, kjer so

bile črke zamenjane z graviranimi ploščami vzorcev, kasneje pa so

gravirane plošče nadomestili z tiskarskimi valji. Blago namenjeno potisku,

je bilo napeto in speljano mimo tiskarskega valja, ki je ob dotiku prenesel

barvo na blago. Potisk je bil omejen le na eno barvo, da je bil večbarven,

pa so dodatno še vedno uporabljali tudi lesene kocke in ročno poslikavo.

Težave so bile tudi pri natančni spojitvi različnih odtisov v celoto, zato je ta

način zelo kmalu nadomestil potisk z valji.

2.2.4. »ROLLER PRINTING« ALI POTISK Z VALJI

Prvi začetki segajo v konec 18. stoletja. Stroj je bil sestavljen iz šestih

velikih valjev, vsak od njih je nosil šestino vzorca, bil je v »popolnem

sozvočju« z ostalimi valji in je omogočal istočasen potisk blaga v dveh, do

šestih barvah. Prednosti pred drugimi načini potiska je več: njegova hitrost

omogoča veliko proizvodnjo in s tem nižje stroške, možno je tiskanje

kateregakoli vzorca, ne glede na število ponovitev in barv, pa tudi spajanje

različnih delov barvnega vzorca v celoto, je izredno natančno.

2.2.5. »STENCILING« ALI POTISK S POMOČJO ŠABLON

Je zelo stara metoda potiska in izvira z Japonske. V zadnjih letih se precej

uporablja tudi v Evropi, kot dekoracija ročno tkanega blaga, predvsem

namenjenega notranjemu opremljanju hiš in stanovanj.

Vzorec je izrezan iz kartona ali tanke kovine. Šablono se položi na tkanino

in na izrezan del (skozi reže), se s čopičem nanese barva.

Z dobrim planiranjem je ta način enakovreden ročnemu ali strojnemu

potisku. Pri uporabi več šablon naenkrat lahko uporabljamo tudi več barv,

vendar morajo biti šablone med seboj povezane s sponkami, da

preprečimo »razpad« vzorca.

28 

 

2.2.6. MODROTISK

Je način tiskanja vzorcev (ornamentov) na blago, ki ga imenujemo

rezervni tisk. Bistvo tega postopka je, da so s posebnimi lesenimi

ploskvami (slika 6), ki so imele izrezljan vzorec (zgodnje variacije so bile iz

hruškovega lesa) in kasneje z bakrenimi ali medeninastimi trakovi ter s

ploščicami z žebljičastim vzorcem, na nebarvano tkanino nanašali lepljivo

snov, t.i. rezervo. Ta snov je bila pri kasnejšem barvanju tkanine v modri

barvi nepropustna. Ko se je blago posušilo, se je rezerva odstranila in tako

je nastal nekakšen negativni tisk, saj je zaradi rezerve blago obdržalo (kjer

je bil vzorec) original, torej belo bravo. Postopek tiskanja je zelo podoben

današnji batik tehniki, kjer se s čebeljim voskom fiksira željen vzorec ali

motiv na tekstil, ki ga kasneje pobarvamo (batik: s posebnimi pisali ročno

nanašamo vroč čebelji vosek na fino tkanino in jo nato barvamo v hladni

kopeli).

 

Slika 6 - Primer modrotiska in plošč za modrotisk (Slovenski etnografski muzej)

29 

 

Vzorčenje tekstila s pomočjo modrega tiska in nasploh tiskanje na tkanine,

sodi med najstarejše krasilne postopke, ki so jih poznali na daljnem

vzhodu (Azija, predvsem Kitajska in Indija) več stoletij pred našim štetjem.

Najstarejši ohranjen primerek navedenega postopka naj bi bil iz Egipta, iz

4. in 5. stoletja našega štetja (otroška tunika z zvezdicami in pikčastim

vzorcem).

V Evropskem prostoru pa se je tehnika modrotiska uveljavila šele v času

kolonij, v 17. in 18. stoletju. K nam so modele za tisk uvažali iz nemških

dežel, slovenske barvarije pa so proizvajale velike količine tiskanin, največ

za podeželsko potrošnjo. Uporabljala se je nekaj desetletij, do II. svetovne

vojne, dokler je niso kasneje izpodrinili novejši, predvsem pa tehnološko

lažji in boljši načini okrasnega tiskanja na tekstil.

2.2.7. DRUGE METODE POTISKA

Čeprav se za potisk še danes večinoma uporabljajo skoraj vse zgoraj

naštete metode, se v praksi pogosto dogaja, da proizvajalci uporabljajo

kombinacijo ene ali več metod. Pojavlja se še litografska metoda potiska,

ki pa se zaradi težav pri ponavljajočem tiskanju celotnega vzorca,

uporablja le za potisk pisanih dekorativnih vložkov tkanin, kjer pa je le-ta

omejen na velikost uporabljene plošče ali kamna.

2.3. PRIPRAVA TEKSTILA NA TISKANJE

Bombažne in volnene tkanine pred tiskanjem dobro obelijo (da se izognejo

kasnejšim madežem), jih sčetkajo (s tem odstranijo z njih vozle, odvečna

vlakna in prah), jih navlažijo, nato pa navijejo na velike lesene ali kovinske

valje, ki jih namestijo v tiskarski stroj. Svilene tkanine pa pred tiskanjem ne

potrebujejo posebne obdelave.

30 

 

2.4. PRIPRAVA TISKARSKIH BARV

Priprava barv za tiskanje tekstila zahteva znanje kemije in veliko tehničnih

izkušenj. Posamezne barve imajo različno sestavo. Nekatere od njih imajo

pigment, ki ni obstojen in ga je potrebno s postopki dodatno utrditi. Prav

vse barve pa pred tiskanjem potrebujejo dodatek gostil, da se izognemo

njihovemu razlivanju preko meja načrtovanega vzorca, še posebno, če je

uporabljeno več barv. Z njimi se uravnava tudi intenzivnost barv; več

dodanega gostila (npr. škroba) pomeni svetlejši odtenek barve.

Kot gostilo se največkrat uporablja pšenični škrob, moka, beljakovine in

razna umetna lepila, naravna (kavčuk in druge drevesne smole) pa

manjkrat, predvsem zaradi njihove visoke cene. Vsako gostilo ima tudi

svoje specifične lastnosti, ki jih je potrebno upoštevati. Preden jih dodamo

barvam, morajo biti vsa gostila pripravljena v obliki past ali raztopin, z

izjemo beljakovin.

Gumiarabikum (smola afriške akacije) je zelo drag in ga uporabljajo le kot

dodatek svetlim osnovnim barvam za potisk muslina ali satena, predvsem

zaradi njegove lastnosti - pri pralnem postopku (ki sledi potisku) se

povsem raztopi in s tem odstrani z blaga. Smola dracene (zmajevega

drevesa) je skoraj nepogrešljiva kot gostilo. Dodana škrobovi pasti

povečuje moč vpijanja barve v tkanino in tkanine po tiskanju ostanejo

mehke. Beljakovine (jajčne, krvne) so gostilo in utrjevalci netopljivih barvil.

Po tiskanju z beljakovinsko zgoščenimi barvami, so tkanine izpostavljene

vroči pari, ki strdi beljakovine in istočasno utrdi barve.

Prvotno so vse barve najprej zmešali z vrelim gostilom, jih ohladili in jim

nato pred tiskom dodali še potrebne utrjevalce barv, danes pa barve in vse

ostale dodatke dajejo v mrzla gostila, ki so v velikih količinah vedno na

zalogi.

Ko barve vsebujejo že vse dodatke, jih pred tiskanjem še precedijo preko

svilenih ali finih bombažnih sit, da tako odstranijo morebitne kepice, fini

pesek in vse morebitne trde delce, ki bi lahko poškodovali površino

tiskarskih valjev ali povzročili napake v tiskanem vzorcu.

31 

 

2.5. TISKANJE SVILENIH TKANIN

Potisk svilenih tkanin se bistveno ne razlikuje od potiska bombažnih ali

volnenih tkanin. Namenjen je predvsem za izdelavo raznih modnih

dodatkov kot so rute, šali in podobno, kjer je poudarek na živih močnih

barvah.

Uporabljajo se barve na bazični ali kislinski osnovi, ki dobro prenesejo

večkratno pranje in daljšo izpostavljenost svetlobi, kot dodatek pa tudi

razni voski in maščobe, ki jih nanesejo na svilo pred barvanjem in s tem

dosežejo posebne učinke. Po končanem tiskanju tkanino operejo najprej v

hladni vodi, da odstranijo odvečno barvo, ki se ni vpila v tkanino, nato pa

še v vroči vodi ali benzenu, da odstranijo vosek ali maščobo. Sledi še

utrjevanje barvnega potiska s suho vročino.

(povzeto po: Textile printing (b.d.), pridobljeno 18.11.2008, iz

http://en.wikipedia.org/wiki/Textile_printing)

32 

 

3. TORBICE

3.1. SPLOŠNO O TORBICAH

Osnovni namen torbice je vsekakor njena vsestranska uporabnost, torej

shranjevanje manjših predmetov, ki bi nam na poti – kamorkoli smo že

namenjeni – prišli prav. Običajno so to denarnica, kakšen rokovnik ali

beležnica, pisala, papirnati robčki, nekaj običajnih kozmetičnih

pripomočkov (higienskega ali lepotilnega namena), kakšna knjiga (če

gremo na daljšo pot), manjši predvajalnik glasbe (mp3 player) itd.

Predvsem je namembnost torbice odvisna od vsakega posameznika, oz.

posameznice. Pa vendar, naj bo moška ali ženska, je okrasno dopolnilo

telesa in oblačila, ki ima funkcionalno vrednoto. Poleg te krasilne funkcije

ima reprezentančni pomen, ki kaže na spol, namembnost za različne

priložnosti (ali vsakdanje opravke), lahko ima tudi spominsko funkcijo

(torbico kupimo nekje na kakšnem potovanju) ali pa služi kot znak prestiža

(YSL, Christian Dior …). Tako kot ima obleka svojo noto in sooblikuje

posameznikov okus in karakter, ima tudi modni dodatek - torbica, svoj

izrazni smisel. Uporaba določene torbice sestavlja z okoliščinami uporabe

s svojo obliko in materialom iz katerega je narejena, urejeno celoto. Oblika

in material torbice lahko veliko povesta še o poklicni in interesni

pripadnosti lastnika, hkrati pa je izraz njegove večplastne identitete in

kaže njegov okus ter odnos do estetike.

Dandanes je tako mladim kot tudi starejšim posameznikom (ljudem vseh

starostnih skupin) pomembna moda, oz. kaj narekujejo trenutni modni

trendi, saj kulturno oblikovalno načelo zajema vse človeško telo (oblačila,

obutev), kot tudi druge izrazne načine (modne dodatke). Zasledimo lahko,

da se v družbi oblikuje vzorec posnemanja, ki mu skupine in posamezniki

tako ali drugače sledijo. S tem razkrivajo tako svoj status, kot tudi

pripadnost družbenim skupinam. Čim bolj si neka skupina v družbi

prizadeva za družbeno priznanje, tem bolj v ta namen izrablja trenutne

modne trende.

33 

 

Tako pod modne trende spada tudi krašenje določenih artiklov, npr. torbic.

Dodajanje estetske vrednote modnim dodatkom je potrebno razumeti, ne

le z vidika »potrebe po estetiki« (ki je splošna in kulturno-družbena

določena stalnica), temveč predvsem z vidika učinka, ki se odseva v ceni,

oblikovni stopnji in barvni sinhronizaciji, ki ga prinaša. Tako so tehnika,

kompozicija in motivika krašenja do neke mere odvisni od vrste materiala

in namembnosti prilagojene oblike torbic, na katerih so izvedene.

Krasilne tehnike (ki so se pojavljale skozi zgodovino in se še vedno

uporabljajo) lahko razvrstimo v nekaj večjih skupin: vzorčno tkanje,

okrasni šivi in obrobe, gubanje, aplikacije, pletenje, kvačkanje, vezenje,

čipke, barvanje in tiskanje. Vsaka skupina ima posebnosti tehničnega,

oblikovnega, funkcionalnega in družbeno sprejemljivega značaja.

3.2. ZGODOVINSKI RAZVOJ

O časovni točnosti pojava torbice je težko govoriti, saj sem glede na

raznoliko literaturo in vire prišla do spoznanja, da gre zgolj za sklepanja in

delna ugibanja na podlagi slik iz različnih zgodovinskih obdobij, zagotovo

pa naj bi se prvotni približek torbici pojavil v 14. stoletju.

Zgodovinsko verificirane (po slikah mojstrov slikarstva) torbice oz. tako

imenovane »ročne male vrečice«, naj bi se v Evropi pojavile v drugi

polovici 14. stoletja, kot uporabni dodatek moškim predstavnikom spola.

Bile so odišavljene s pomarančnim eteričnim oljem, v njih so nosili kresilni

kamen, tobak in denar. To »inovacijo« so moški imeli pripasano na pas,

kar je bilo idealno za žeparje, saj so vrvico samo prerezali in jo popihali.

 

34 

 

 

Slika 7 – Neznan avtor, Boemsko križanje, c. 1360, lesen stenski opaž, 67 x 30 cm, Staatliche Museen, Berlin1

 

»/…/ Skoraj na bokih je ležal pas, ki je bil zmeraj pravi okras oblačila.

Na pasu sta visela bodalo in torbica. /…/«

(Ditz, Oblačilni videz skozi stoletja, str. 87)

                                                            1 vir: pridobljeno 05.05.2009, iz http://www.wga.hu/index1.html

35 

 

Do začetka 15. stoletja so mošnjiček nosili tako moški, kot tudi ženske.

Ker so v te vrečice začeli dajati več stvari, so jih začeli okraševati z raznimi

zlatimi nitkami in drugimi izpopolnjenimi vezeninami.

Nekatere slike iz 16. stoletja (slika 8) prikazujejo upodobljence z majhnimi

detajli oz. modnimi dodatki, kot je ploščata vrečka (imela je kovinski okvir).

Velikosti so se začele spreminjati, kar je tudi nakazovalo stan

posameznika – večja je nakazovala delavski razred, manjša pa fevdalni

oz. višji stan. Ženske so takrat svoje torbice nosile pod svojimi velikimi krili.

 

Slika 8 - Tizian, Karel V. v bitki pri Milbergu, l. 1548, olje na platnu, 332 x 279 cm, Museo del Prado, Madrid2

                                                            2 vir: pridobljeno 05.05.2009, iz http://www.wga.hu/index1.html

36 

 

Okoli leta 1670, naj bi krojači in šivilje iznašli žep na hlačah »pumparicah«,

tako da so se moški od svojih večjih torbic poslovili, ampak denar je

vseeno ostajal v priročnih malih, ročno pletenih mošnjičkih.

Vse do 18. stoletja so ženske zaradi njihove oblačilne mode, ki ni

dovoljevala žepov, nosile mošnjičke pod krili, dokler niso okoli leta 1790,

»iznašli« resnično prvo ročno torbico imenovano »reticule«.

Po obrazložitvi pojma iz enciklopedije, gre za pleteno ročno torbico, skozi

katero je potekala debelejša vrvica (ki je služila kot zapiralni sistem) in se

je nosila okoli zapestja. Uporabljeni materiali so bili svila, žamet ali

katerakoli druga mehka tkanina.

(povzeto po The Encyclopaedia of Fashion, from 1840 to the 1980's, 1989, str.

206, 213)

Zaradi netrpežnih in občutljivih materialov te torbice niso bile namenjene

večjim in težjim zadevam, ženske so v njih nosile: komplet igralnih kart,

robček iz blaga in še eno torbico, ki so jo lahko zamenjale (da niso bile celi

dan z eno in isto). Kozmetike v njej niso nosile, saj bi naj takrat to bilo

»nemoralno«. Denar pa so tako ali drugače, nosili moški.

 

Slika 9 - Mošnjiček za tobak (Slovenski etnografski muzej)

 

 

37 

 

Skozi čas (do začetka 20. stoletja) so se oblike in velikosti torbic, pa tudi

material, spreminjale glede na takratne modne zapovedi. Nekje ob koncu

19. stoletja se je na primer pojavil »snap« mehanizem (kovinsko ogrodje,

ki je omogočalo hitro zapiranje). Torbice so okraševali z raznimi

vezeninami, nitke in motivika so bile različnih barv, uporabljali so tudi

dragulje, steklene kamenčke, koralde ipd.

(povzeto po: pridobljeno 5.11.2008, iz http://www.beautyandlace.com/historyofhandbags.html, pridobljeno 21.11.2008, iz http://www.blueorchidhandbags.com/bag_history.html, pridobljeno 21.11.2008, iz http://www.accessoryweb.com/history.html )

3.3. ZGODOVINA TORBICE NA SLOVENSKIH TLEH

V literaturi Angelosa Baša (Oblačilna kultura na Slovenskem v 17. in 18.

stoletju. Ljubljana: Državna založba Slovenije, str. 10) sem našla podatek,

da naj bi v muzeju shranjevali primerek ženske torbice iz 18. stoletja. Tako

sem se napotila v mariborski Pokrajinski muzej, kjer mi je kustosinja za

kostumsko zbirko pokazala nekaj arhivskih kartonov, na katerih so bile

fotografije ženskih torbic. Na žalost gradiva nisem smela dokumentirati (ne

s fotokopijami, ne s fotografijami).

Ohranjene torbice so večinoma iz 19. stoletja slovenskega ali avstrijskega

porekla (točen izvor ni znan). So vrečaste oblike, podobne mošnjičkom,

večinoma narejene iz tekstila, ki je bil za tisti čas moderen (žamet, lan,

bombaž ali svila). Zapiralni sistem je bil narejen z vrvico. Čeprav sem

pričakovala dolgočasne, enobarvne dodatke, so bili mošnjički presenetljivo

okrašeni z rastlinsko ornamentiko. Večinoma so bili izvezeni, redki

primerki so bili ozaljšani s steklenimi ali kovinskimi perlicami oz. biserčki.

Velikosti mošnjičkov so bile različne, od velikosti dlani pa do malo večjih.

38 

 

4. MOJE DELO

4.1. PREDSTAVITEV MOJEGA KONCEPTA PRAKTIČNEGA DELA

Namen vsega preučevanja in analiziranja slovenske ljudske ornamentike

je bil, da bi ustvarila posodobljeno podobo in tako tudi poskusila vzbuditi

ponoven interes za našo čudovito umetniško zapuščino.

Da bi ustvarila vtis sodobnosti in hkrati ohranila stilizacijo oz. obliko

določenih ornamentov sem se odločila, da si bom izbrala najbolj tipične in

prepoznavne cvetlice. Najprej sem jih narisala, nato oblikovala v

računalniško-grafičnem programu in namesto, da bi jih izvezla ali prišila v

oblikah cvetlic v številne usnjene barvne krpice, sem jih odtisnila na tekstil,

iz katerega sem naredila uporabne ženske torbice. Šivala sem z

gospodinjskim šivalnim strojem znamke Pfaff Vari Matic 216, kar je, zaradi

njegove starosti, zahtevalo veliko truda in potrpežljivosti.

4.2. NASTAJANJE (OBLIKOVANJE) ORNAMENTOV

Upodabljala sem večinoma (nam najbolj prepoznavne) nageljne, nekakšno

mešanico med vrtnico in marjetico ter cvet zvončaste oblike. Ob vsem tem

sem narisala tudi listke, različnih oblik; elemente okroglih oblik (verjetno

predstavljajo pelod) in se širijo iz določenih cvetov ter stebla, ki se vijejo v

vse možne smeri.

Ker v času mojega študija nismo bili seznanjeni z uporabo določenih

računalniško-grafičnih programov, sem se najprej morala seznaniti z

Adobovim programom, t.i. Illustrator.

39 

 

 

Slika 10 - Skenirana ročna risba, trikotno oblikovana kompozicija ornamentike

 

Prvoten ornament sem najprej večkrat skicirala na list papirja (slika 10),

dokler nisem dosegla željene podobnosti s slikovnim gradivom in določene

kompozicije, nato sem ornament skenirala (preslikala) in datoteko odprla v

Illustratorju kot predlogo, po kateri sem potem risala (slika 11).

 

Slika 11 - Linijska risba po predhodni predlogi v Adobe Illustratorju

40 

 

Po risanju vseh črt oz. linij, ki so nakazovale obliko, sem nato vstavila

zamišljene barve (slika 12). Nad prvotnim izdelkom nisem bila najbolj

navdušena, saj je celotna kompozicija delovala pusto in na nek način

nerealno.

 

Slika 12 - Oblikovanje detajla (barvanje nageljna)

 

Kasnejše ornamente sem (po temeljitem opazovanju slikovnega gradiva

vseh možnih vezenin, kosov oblačil iz narodne noše ter literature, ki so

vsebovale fotografije ali risbe ornamentov) izrisovala brez podloge

poenostavila njihovo kompozicijo in upodabljala eno samo cvetlico ali

največ dve.

Opazila sem, da so ornamenti lažje izvedljivi, če rišem spontano, kljub

vsemu pa sem upoštevala njihovo tradicionalno obliko (slika 13).

41 

 

Večinoma sem izbirala tople barvne odtenke za barvanje cvetličnih oblik

(toplejši odtenek vijolične, rdeče, oranžne, rumene barve). Obrobo oz.

linijsko obrobo sem pustila v črni barvi, da sem dosegla boljši efekt, saj

sem barve od zunanjega roba cveta proti notranjosti postopoma svetlila,

da sem pridobila videz rahlega volumna (kot so ga dosegale vezilje s

svojim delom).

Listi so ohranili zeleno barvo – občasno sem dodala bolj rumenkast ali

olivno-zelen ton.

 

Slika 13 – Računalniško-grafično oblikovana slovenska ljudska ornamentika

 

42 

 

4.3. IDEJNA ZASNOVA TORBIC GLEDE NA IZRISANE ORNAMENTE

Pri skiciranju oblikovanja torbic sem se osredotočila predvsem na njihovo

obliko, enostavno pa vendar sodobno, da bi ustvarjena ornamentika na

njih prišla najbolj do izraza, saj je osnovna tema ornament, ki sem ga na

različne načine vkomponirala na določeno površino. Namembnost je

raznolika (od dnevnih do večerne torbice). Prav tako sem poskusila

uporabljati čimbolj naravne materiale, oz. podobne tistim, ki so jih

uporabljali v času, ko je bila slovenska ljudska ornamentika priljubljena

(lan, inlet), le pri večerni torbici sem uporabila saten.

4.4. POTISK TEKSTILA IN IZDELAVA POSAMEZNIH TORBIC

Po odločitvi oz. nakupu ustreznega tekstila (lan, inlet in saten), sem se

odpravila na Tehnično fakulteto v Mariboru, kjer so mi s pomočjo

digitalnega tiska (podobno kot tisk na papir, torej različica tiskalnika),

odtisnili izdelane ornamente na prinešeno blago. To so naredili z barvami

za tekstil, ki so obstojne, ko blago polikamo z likalnikom.

Digitalni tisk je pravzaprav najhitrejši in najmodernejši način tiska, saj se

željen motiv (brez predhodne montaže ali tiskarske matrice) iz

računalniške datoteke prenese direktno na material (papir, tekstil idr.) s

tiskalnikom (računalniškim tiskalnikom). Barvo se na koncu, v primeru

tekstila, fiksira z likanjem pri najvišji temperaturi.

43 

 

4.4.1. Dnevna ročna torbica (»CEKARČEK«)

 

Slika 14 - Idejna skica za izdelavo »cekarčka« (Adobe Illustrator)

 

Kot sem že prej omenila, je prvi poizkus ustvarjanja trikotne kompozicije

ornamenta na nek način spodletel. Po konzultacijah sem ugotovila (da

čeprav je kot enojen motiv nekako pust), ga lahko uporabim kot

ponavljajoči vzorec, ki se razprostira po celotnem tekstilu (slika 14).

Ornament je trikotne oblike, katere prvoten namen je bil, da ga natisnem

na rob pokrova dnevne oz. službene torbice. Sestavljen je iz enega

rdečega nageljna, dveh večjih in ene manjše cvetlice, ki jo navidez lahko

primerjamo z vrtnico ali marjetico. Pri obeh večjih cvetlicah sem uporabila

temnejšo vijolično barvo za osnovo (cvetličnih listov), za sredico pa sem

uporabila prelivajoči oranžno in rumeno barvo. Nazadnje sem upodobila

še cvetlico zvončaste oblike. Oblike zelenih listkov varirajo od skoraj

spiralno zavitih, do le rahlo upognjenih na konicah.

44 

 

Ko sem ustvarila to kompozicijo ornamentov, sem jo kopirala in kopijo

najprej prezrcalila po vertikali, potem pa še po horizontali ter jo postavila

poleg prve, da sem dobila kvadratasto. Celotno podobo sem zasukala za

90° (rombasta oblika), ter jo kopirala in polagala drugo poleg druge,

dokler nisem zapolnila izbranega formata.

Material za izdelavo: laneno platno (v naravni barvi potiskano z

ornamentom in bež barve za podlogo), šermes (tanka pena, ki jo čevljarji

uporabljajo za podlogo v škornjih), 15cm dolga bela zadrga (za notranji

žepek), 2 okrogla lesena ročaja, ter rumeno-oranžno paspulo, ki sem jo

slučajno našla med šivalnim priborom.

 

Slika 15 – Zrisovanje kroja in rezanje materiala po njem

45 

 

Postopek šivanja: na papir sem skicirala približen kroj – torej 2 večji

površini (stranici torbice) in dolg, širok pas, ki povezuje prej omenjeni

ploskvi (za dno torbice). Po kroju sem najprej izrezala zunanji del torbice

(potiskano blago z ornamentiko), nato šermes in na koncu še platno za

podlogo torbice (slika 15). Sledilo je fiksiranje potiskanega blaga in

šermesa – s peno sem želela dobiti bolj čvrsto obliko.

 

 

Slika 16 – Prikaz notranjega žepka in dve torbi v eni

Najprej sem prišila na pas (dno) eno stranico torbice, nato pa še drugo.

Zadrgo sem prišila na kos platna oz. na podlogo (slika 16), sledila je

izdelava žepka. Tako sem dobila pravzaprav dve »torbi«, eno z

ornamentom in eno brez.

Težavnost izdelave se je stopnjevala, ker sem morala podlogo pritrditi na

zunanji del tako, da sta bili velikosti obeh torbic identični. Vrečasto torbico

iz platna (podlogo) sem položila v glavno (slika 16) in ju začasno združila

z bucikami, ter sešila stranske ravne linije – pravzaprav samo tisti del, kjer

se pas konča (obe torbi sem zavihala navznoter in ju sešila).

46 

 

 

Slika 17 – Nastale zanke z oranžno paspulo

 

Potem sem naredila majhne trakove iz lana in nanje prišila rumeno-

oranžno paspulo (slika 17), ki mi je kasneje služila za zanke, ki držijo na

torbici lesena ročaja. Ker pa mi bucike niso dovolj fiksno držale skupaj

zunanjega blaga, podloge in zank z ročaji vred, sem morala vse skupaj

začasno zašiti z večjimi šivi (ročno s šivanko). Šele potem sem lahko

pazljivo in počasi naredila šiv, ki drži skupaj celotno torbico.

Pri izdelavi celotne torbice sem za šivanje uporabila »ravni šiv«.

Mnenje uporabnice: »Torbica mi je zelo všeč zaradi kroja in vzorca (zelo rada imam cvetlične vzorce), poleg tega pa se čudovito nosi, saj so ročaji dovolj veliki, da jo lahko dam preko rame. Glede na njen izgled, pa se mi zdi idealna za sprehod po mestu, ogled kakšnega filma v kinu, primerna je tudi za na plažo – njena velikost je ravno pravšnja za shranjevanje denarnice, toaletne torbice, sončne kreme in očal, mobilnega telefona, ključev, rokovnika s pisalom itd.« (slika 18)

Slika 18 - Uporabnica na poti v mesto

47 

 

 

Slika 19 - "Cekarček", 2009, lan, digitalni tisk na tekstil, 38x24cm

 

 

Slika 20 - "Cekarček", detajl

48 

 

4.4.2. Torba za nakupovanje (»SHOPPING MALHA«)

 

Slika 21 - Idejna skica za »shopping malho« (Adobe Illustrator)

 

Cvetlični vzorec je temnejše magenta barve (cvetlični lističi), z oranžno

sredico (slika 21). Na spodnjem delu cvetlice se širita dve liniji krožnih

oblik, ki se navzven postopoma manjšata. Na istem delu najdemo 2

manjša listka (na levi in desni strani), medtem ko se zgoraj iz cveta vijeta

dva daljša stebla, posuta z večjimi rahlo olivno zelenimi listki. Ti dve vejici

se zaključujeta v spodnjem delu ročaja oz. pasu, ki je namenjen za nošnjo

torbice na rami ali prekrižano na prsih.

49 

 

Material za izdelavo: laneno platno (v naravni barvi potiskano z

ornamentom in bež barve za podlogo), šermes, 15cm dolga bela zadrga

(za notranji žepek), 60cm dolga bela zadrga.

Postopek šivanja: kot pri prejšnji torbici, sem tudi pri tej najprej naredila

kroj na papir. Papir je bil prosojen, položila sem ga na blago potiskano z

ornamentom z namenom, da dobim s krojenjem na obeh stranicah torbice

celoten ornament (slika 22). Nato sem po kroju izrezala še 2 enaka kosa

platna za podlogo, ter po en kos iz obeh materialov za spodnji del torbice

oz. za dno.

 

Slika 22 – Zrisan in izrezan kroj na papirju, podlogi in potiskanem lanu

Najprej sem sešila žepek in ga prišila na podlogo. Nato sem na dno

torbice prišila z ravnim šivom oba večja kosa podloge in ju po zunanjem,

krajšem delu dna ojačala še s cik-cak šivom. Sledilo je šivanje potiskanih

delov in dna. Vrečasto podlogo sem vložila v vrečo z ornamentom, ju

začasno spela z bucikami in na straneh naredila raven šiv dolg 7cm, da je

bila podloga fiksirana in se ni premikala.

50 

 

Z notranje strani sem prišila pas blaga z že všito daljšo zadrgo (slika 23),

kot zapiralni sistem. Torbo sem morala obrniti navzven preko odprte

zadrge, ki je bila z bucikami pripeta na zunanji. Ko sem naredila ravne

šive, sem potem s tanjšim trakom nepotiskanega lanu naravne barve

naredila še paspulo in z njo prekrila cik-cak šive, ki so nastali pri

združevanju pasu z zadrgo in glavnega dela. Za konec sem odrezala še

10cm širok trak nepotiskanega lanu naravne barve, ga ovila okoli tanke

pene in s tem ojačala pas na ramenskem delu z namenom, da pas ne

reže v ramo, če torba postane težka.

 

Slika 23 – Šivanje daljše zadrge na torbo

To sem zašila z dvema ravnima šivoma. Da sem združila ramenski pas in

torbo, sem morala oba vogala torbice zavihati navznoter, prav tako tudi

pas ter jih z notranje strani nekajkrat pošiti z ravnim ter s cik-cakom šivom

in s tem zagotoviti, da se ročaj ne bo strgal.

51 

 

Mnenje uporabnice: »Shopping malha je nepogrešljiva pri vsaki ženski. Že njeno ime pove čemu služi, nakupovanju. Zelo je praktična zaradi njene velikosti, saj vanjo spravimo marsikaj (od živil, do oblačil in kozmetike), poleg vsega pa se izognemo uporabi (okolju neprijaznih) PVC vrečk. Čeprav vzorec temelji na tradicionalnih, ljudsko oblikovanih motivih, mi je všeč (še posebej kombinacija barv). Torbica je unikat in ogromna (kar mi zelo ustreza), saj sem mnenja, da nobena torba za žensko ni prevelika.« (slika 24)

 

Slika 24 - Uporabnica med nakupovanjem oblačil

52 

 

 

Slika 25 - "Shopping malha", 2009, lan, digitalni tisk na tekstil, 49x42cm

53 

 

4.4.3. Potovalka za dvoranske športne aktivnosti (»POTOVALKA«)

 

Slika 26 - Idejna skica za »potovalko« (Adobe Illustrator)

Za to torbo (slika 26) sem se odločila uporabiti inlet, ki je bolj trpežen kot

lan in tako tudi material prilagodila namembnosti te torbe.

Prvotni ornament je bil v modrih odtenkih, vendar sem kasneje barvo

cvetov spremenila v temnejše oranžne (na zunanjih robovih skoraj

rdečkaste), s temno vijolično sredico. Ima rahlo spiralasto vejico (oz.

voluto) in 2 zelena listka, »pelod« pa se širi iz cvetlične oblike v sončno

rumeni barvi navzven. Celoten cvetlični detajl sem (kot pri cekarčku)

najprej kopirala, ga prezrcalila horizontalno in dobljeno podobo še enkrat

zrcalila, tokrat vertikalno. Oba ornamenta sem s koncema njunih stebel

združila v enega samega.

54 

 

Končni ornament sem potem kopirala in polagala poleg prejšnjega v

navpični liniji in potem kopirala linije, ter jih postavljala drugo poleg druge,

dokler nisem dobila popolnoma zapolnjenega formata. Vzorec je zelo

droben, saj ornament meri približno 1cm x 2cm (slika 27).

 

Slika 27 - Ornament na potovalki

 

Material za izdelavo: inlet potiskan z ornamentiko, bombaž umazane-

pastelno roza barve (za podlogo), šermes (pena), 3 svetlo roza zadrge

(ena dolga 80cm, drugi dve 55cm), 2 manjša karabina ter 2 kovinska

polobročka za daljši pas, namenjen nošenju čez ramo.

Postopek šivanja: potovalka je sestavljena iz treh delov (dveh manjših in

enakih, ki služita kot stranska predala oz. žepka in glavnega sredinskega

dela, ki je namenjen večjim predmetom, kot npr. oblačilom, brisači itd.)

Na večji list papirja sem zrisala približen kroj za stranska žepa, ki imata

obliko podobno ožji škatli. Za izdelavo vsakega sem potrebovala dvakrat

po 2 kosa podloge (roza bombaža), kos inleta z ornamentom in šermes.

55 

 

Za ožji del te navidezne škatle sem iz omenjenih materialov (bombaž,

inlet, šermes) izrezala dva (4cm široka) pasova pravokotne oblike (slika

28), ki sta služila za všitek krajše zadrge (55cm), ter pas širok 10cm za

»nadaljevanje zadrge«.

 

Slika 28 – Postopek šivanja zadrge na blago (podloga in potiskan inlet)

 

Najprej sem podlogo in potiskan inlet prišila na zadrgo in kasneje prišila

še šermes, za čvrstejšo obliko. Nato sem pravokotnik (iz vseh treh

materialov) z eno krajšo stranico prišila na en konec zadrge in z drugo

krajšo stranico na drug del zadrge, tako da sem dobila »kolobar« širok

10cm. Sledilo je fiksiranje večje ploskve iz vseh treh materialov (v plasteh)

s cik-cak šivom, šele potem šivanje le-te na kolobar. (slika 29)

56 

 

 

Slika 29 – Prikaz združevanja »kolobarja« in večje ploskve

Da bi »zaprla škatlo«, sem še na drugo stran prišila večjo ploskev iz

bombaža, ki naj bi služila kot pregradna stena od glavnega, sredinskega

dela potovalke, tako da dodatna ojačitev tu ni bila potrebna. Ko je bil prvi

žep izdelan, sem po istem postopku naredila še drugega.

57 

 

Sledil je najtežji del – združitev obeh stranskih žepov s sredinskim

(glavnim) delom potovalke. Zadrgo sem razdelila na 3 dele (2 enaka in

enega malo širšega). Najprej sem na pokrov sredinskega dela prišila eno

polovico zadrge, drugo polovico pa sem z ravnim šivom z obeh strani

prišila najprej na stranske žepe, njen sredinski del pa je ostal nezašit

(slika 30).

 

Slika 30 – Združevanje stranskih žepov s sredinskim delom potovalke

58 

 

Sledilo je pritrjevanje skoraj 90cm dolgega in 30cm širokega pasu,

narejenega iz vseh treh materialov, na sredinski del zadrge (slika 28). Z

ravnim šivom sem ga pritrdila z daljšo stranico tako, da sem združevala

pregradno steno stranskega žepa, z daljšo stranico tega pravokotno

izrezanega pasu. Postopek sem ponovila na drugi strani. Šele nato sem

prišila drugi del zadrge, ki se je nahajal na sredinskem delu potovalke. Po

tem postopku pa sem pritrdila še pokrov. Nastali izdelek je dobil obliko

»kvadra«. (slika 31)

 

Slika 31 – Združevanje pregradne stene stranskih žepov s sredino in nastali kvader po prišivanju pokrova

 

Ker imajo potovalke običajno dva krajša ročaja (za ročno nošnjo) in en

daljši pas za nošnjo preko rame sem se odločila, da zanje uporabim

material namenjen za podlogo. (Zdi se mi, da sem s tem tudi rahlo razbila

monotonost ornamentike in naredila potovalki elegantnejši videz.) Z

ostanki šermesa ter bombaža (umazane pastelno roza barve) sem

naredila dva 5 cm široka paščka in ju prišila vsakega na svojo stran torbe.

Na oba stranska žepa sem z bombažnimi paščki prišila kovinska obročka,

ki sta namenjena pripenjanju traku (pasa) za nošnjo preko rame. Tega

sem prav tako oblazinila s peno in mu na vsak konec všila karabin, kar

omogoča, da se ga lahko pri neuporabi kadarkoli odstrani.

Za izdelavo celotne potovalke sem za šivanje uporabila »ravni šiv«,

deloma pa tudi »cik-cak šiv«, predvsem za medsebojno fiksiranje

materialov.

59 

 

Mnenje uporabnice: »Potovalko bi lahko uporabljala za več namenov. Ker sem inštruktorica raznih športnih aktivnosti, bi jo zagotovo uporabila za treninge – običajno potrebujem brisače, športne copate, oblačila (da se po treningu lahko preoblečem), tekoče milo za prhanje, šampon, sušilnik za lase … Skratka potrebujem veliko stvari in njena velikost, ter stranska žepa, za ločevanje superg ter kozmetičnih zadev od ostalega, je idealna. Iz nešportnega vidika pa bi bila lahko uporabna tudi za kakšno potovanje ali izlet. Že na prvi pogled je zanimiva (in prav zaradi tega mi je zelo všeč), saj od daleč zgleda kot da je enobarvna, ko pa se ji približaš, vidiš miniaturen vzorec. Menim, da prav ti detajli oz. vzorci delajo to potovalko povsem drugačno in posebno od drugih, ki jih najdemo v športnih trgovinah.« (slika 32)

 

Slika 32 - Uporabnica odhaja z rekreacije

60 

 

 

Slika 33 - "Potovalka", 2009, inlet in bombaž, digitalni tisk na tekstil, 55x26x28cm

61 

 

4.4.4. Zapestna torbica za tek (»LAUFTOŠELJ«)

 

Slika 34 – Idejna skica zapestne torbice za tek (Adobe Illustrator)

 

Zapestna torbica je iz lana. Ima majhno zadrgo, ter na ti. ježku,

upodobljeno (prišito) linijo najbolj tradicionalne slovenske ljudske

ornamentike, rdeče nageljne. Nagelj sem oblikovala tako, da sem pod 4

cvetnimi listki (rdeča barva se preliva v belo) ustvarila nekakšno zvončasto

obliko, ki se nadaljuje v steblo, na katerem sta dva zelena listka in ena

voluta. Dve voluti pa zaključujeta cvet nageljna.

Material za izdelavo: laneno platno v naravni barvi potiskano z

ornamentom, 15cm dolga bela zadrga (za žepek), trak »ježek«.

Postopek šivanja: prvotno (slika 34) naj bi bil potisk linije nageljev, na

tem malem žepku, vendar sem si premislila in izrezala trak (s potiskom),

ter ga z dvema ravnima šivoma prišila na grobi del traku-ježka (slika 35).

62 

 

 

Slika 35 – Šivanje ježkastega traku na potiskan trak z ornamentiko

Potem sem na papir narisala kroj ter izrezala 4 enako velike kose iz

lanenega platna v naravni barvi. Ker je torbica precej manjša od drugih

sem se odločila, da tudi za podlogo uporabim enak material. Kratki zadrgi

sem prišila dvakrat po dva dela izrezanega kroja (daljša stranica).

Ker je spodnja stran še ostala nezašita, sem po sredini ene strani prišila

mačkasti trak ježka (slika 36). Skozi odprto zadrgo sem potem obrnila

blago navzven, tako da sem lahko zašila še spodnji rob, ki sem ga kasneje

obšila s paspulo.

 

Slika 36 – Prikaz nastalega žepka in ježkastega paščka s potiskom

63 

 

Na enem koncu torbice sem prišila pašček iz lanenega platna, na drugi

strani pa trak-ježek (ki sem ga sešila čisto na začetku) tako, da sem

delček torbice zavihala navznoter in naravnala trak.

Za izdelavo celotne torbice sem za šivanje uporabila »ravni šiv«.

Mnenje uporabnice: »Torbica je nadvse uporabna pri vsakodnevni rekreaciji (sprehodi v naravo, jutranji tek…), saj je ravno pravšnje velikosti, da vanjo spraviš ključe in nekaj denarja. Na njej mi je všeč vzorec, saj je prav takšen, kot ona sama – minimalističen. »Lauftošelj«, kot ga je poimenovala kreatorka, mi je zelo všeč, ker je praktična rešitev za vsakogar, ker vanj spravimo le najnujnejše stvari, ki jih pri aktivnostih potrebujemo.« (slika 37)

 

Slika 37 - Uporabnica med tekom

64 

 

 

Slika 38 - "Lauftošelj", 2009, lan, digitalni tisk na tekstil, 17x10cm

 

Slika 39 - "Lauftošelj", detajl

65 

 

4.4.5. Večerna ročna torbica (»VEČERNA TORBICA«)

 

Slika 40 – Idejna skica večerne torbice (Adobe Illustrator)

Večerno torbico (slika 40) sem izdelala iz debelejšega satena srebrne

barve, na katerega sem dala odtisniti okras (ornament) v črni barvi. Z

željo, da bi torbica ohranila svojo obliko (saten je zelo mehak material),

sem jo podložila s šermesom, za zapiralni sistem pa sem uporabila

mehanizem »snap« iz srebrne kovine.

Ornament na tej torbici se najbolj razlikuje od ostalih v tem, da je v

enobarven. Celoten ornament sem prilagodila črno-beli (prosojni) različici

zato, da bi videla kako se obnese na drugi barvni podlagi (vse ostale

torbice so bele oz. naravne barve), želela pa sem tudi videti, kako izgleda

ornament samo v eni barvi. Ornament je bil narejen v centralno-simetrični

kompoziciji. Iz sredine samega okrasa, kjer se nahaja 5 cvetlično-listni

nageljnov cvet se odpreta 2 zaviti vejici, ki se končujeta v voluti, polni

listkov in z dvema cvetovoma na vsaki strani. Iz zadnje cvetlice se vije

pelod v obliki krogov.

66 

 

Material za izdelavo: pri tej torbici sem saten za zunanji del uporabila

debelejši srebrn, za notranjega pa črnega, ter šermes za lepšo obliko in

»snap« mehanizem, ki sem ga pridobila z uničenjem neke druge torbice.

Postopek izdelave: prvotno sem želela, da bi bila torbica črne barve s

srebrnim ornamentom, vendar pri digitalnem tisku to ni izvedljivo –

uporabljajo se CMYK barve (Cyan, Magenta, Yellow, Black = cian,

magenta, rumena, črna), katerih nanos barv ni dovolj pastozen, da bi

prekrile temno podlago. Tako sem se na koncu odločila za črn potisk na

srebrni podlagi.

Ker se saten v primerjavi z lanom, precej drugače obnaša (je »živ«

material), sem morala biti še toliko bolj pazljiva pri šivanju ravnih šivov. Kot

pri vseh ostalih torbicah, sem najprej naredila kroj (obrisala obliko »snap«

mehanizma) na list papirja ter odrezala najprej testno različico iz lanu

(slika 41).

 

Slika 41 – Izrezovanje lanu, za poskusno različico

 

Z ravnimi šivi sem jo sešila po spodnjem delu in naredila obrobo pri

zgornjem delu. Ker sem kroj pravilno zrisala (po velikosti), sem prešla na

saten in šermes. Z bucikami sem previdno pripela eno na drugo (slika 42)

in naredila enake šive kot pri poskusni torbici. Z rezultatom sem bila

zadovoljna, motile so me le luknjice, ki so nastale zaradi bucik in so zelo

kvarile zunanji izgled torbice.

67 

 

 

Slika 42 – Združevanje srebrnega satena s šermesom

 

Previdno in potrpežljivo sem z buciko ravnala svilena vlakna, da sem jih

zakrila. Postopek šivanja sem ponovila s črnim satenom, namenjenim za

podlogo. Sledilo je najtežje delo. Ker mehanizem torbice ni zasnovan tako,

da bi dopuščal šivanje z navadnim gospodinjskim šivalnim strojem, sem

bila primorana prišiti oba sešita »žepka« ročno.

Tako sem najprej srebrn (zunanji) del s sivo nitko in krajšo iglo ročno

počasi zabadala v zgornji del torbice skozi »snap« mehanizem (slika 43),

kjer je bil predčasno narejen raven šiv s šivalnim strojem. Poskušala sem

biti čimbolj natančna in zadeti posamezne vbode, da bi preprečila videz

šivanja preko prvega šiva.

 

Slika 43 – Ročno pritrjevanje zunanjega dela torbice na »snap« mehanizem

68 

 

Ko sem končala s tem, sem morala postopek ponoviti s podlogo. Pri

fiksiranju črnega satena na mehanizem pa sem uporabila prozorno nitko

(podobno laksu, ki služi ribičem pri lovljenju rib, le da je tanjša) in se s tem

izognila morebitnim vidnim črnim šivom na zunanji strani torbice.

Za izdelavo celotne torbice sem za šivanje uporabila »ravni šiv«.

Mnenje uporabnice: »Ta pisemska torbica se mi zdi preprosta in elegantna. Kljub temu, da gre za ljudski vzorec, se niti ne vidi da je »zastarelo« - verjetno zaradi barve in samega moderniziranja vzorca. Mislim, da je zelo priročna za gledališče, za na zabavo in celo za kakšen zmenek, kjer ne potrebuješ veliko stvari (tudi npr. pri plesu te velika torba lahko ovira. Za omenjena dogajanja vzamem ponavadi zraven denarnico, zavojček papirnatih robčkov in cigaret, balzam za ustnice in telefon, tako da je ta večerna torbica ravno pravšnja. Poleg tega bi se prilegala vsakršni elegantni oz. bolj urejeni opravi, čeprav bi bila črna različica še boljša.« (slika 44)

 

Slika 44 - Uporabnica na poti na gledališko predstavo

69 

 

 

Slika 45 - "Večerna torbica", 2009, saten, digitalni tisk na tekstil, 22x12cm

 

 

Slika 46 - "Večerna torbica", detajl

70 

 

5. SKLEP

Ob raziskovanju in pregledovanju literature o zgodovinskem ozadju

slovenske ljudske ornamentike, sem prišla do spoznanja, da je ta dodobra

vzcvetela šele v drugi polovici 18. stoletja (takšno je prevladujoče mnenje

zgodovinarjev in etnologov na osnovi ohranjenih predmetov). Takrat so

kmetje, oz. preprosto prebivalstvo imeli možnost postati dejanski lastniki

kmetij, na katerih so živeli in delali. Z lastništvom pa se je spremenil tudi

njihov odnos do doma, ki so mu želeli dati svoj pečat. Z ornamentnim

okraševanjem hiš (portali itd.), oblačil in drobnih predmetov (ki so bili

namenjeni za praznične, svečane in izjemne dogodke in ne za vsakdanjo

rabo), je preprosti človek pokazal ljubezen in spoštovanje do svojega

doma in okolja v katerem je živel. Za krašenje so upodabljali naravno

cvetje, ki jim je bilo znano iz njihovega življenjskega okolja (nagelj,

rožmarin), pa tudi upodobljeno cvetje (tulipani, vrtnice, fantazijske cvetne

oblike), ki so ga povzeli iz ljudske cerkvene umetnosti podeželskih cerkva,

katere so redno obiskovali. Iz tega izhaja mnenje, da se je naša

tradicionalna narodna ornamentika razvijala tudi s pomočjo drugih dežel

(Turčija, Madžarska, Italija itd.), ki so nanjo vplivale ter jo oblikovale, da je

postala takšna, kot jo lahko vidimo (ohranjeno v Etnografskem muzeju in

nekaterih privatnih zbirkah narodnega blaga).

V naših domovih danes te ornamentike ne srečujemo več, zasledimo pa jo

predvsem na različnih, ročno izdelanih predmetih – tako imenovanih

»spominkih« namenjenih tujim obiskovalcem naše dežele.

S tiskanjem na tekstil sem se v času študija le bežno srečala z eno

metodo (sitotisk), ob prebiranju zgodovine potiska pa me je presenetilo, da

še danes uporabljajo 200 (ali več let) stare tehnike tiskanja vzorcev na

tekstil – npr.: potisk s pomočjo šablon in ročno nanašanje barv s čopičem,

kot dekoracija ročno tkanega blaga (cenjeno ročno delo).

In nenazadnje: ugotovila sem, da je bil modni dodatek – torbica, prvotno

namenjen moškim in ne ženskam, kot je v navadi danes.

71 

 

Med vsemi možnimi načini pojavljanja ornamentike in tudi motivike, sem

se na koncu osredotočila na tekstil ter cvetlično ornamentiko. Da bi ljudsko

ornamentiko oddaljila od zgodovine oz. načina pojavljanja, sem se odločila

za tisk (saj so jo takrat na tekstil več ali manj vezli in šivali). Pri vsej

poplavi potiskanih oblačil sem se odločila, da s stiliziranim ornamentom

okrasim modni dodatek – žensko torbico, česar v trgovinah še nisem

zasledila.

Glede na to, da pred diplomsko nalogo nisem imela znanja o računalniško-

grafičnem programu (kot je Adobe Illustrator), sem se najprej morala

spoprijeti z njegovimi osnovami. To sem storila s pomočjo strokovne

literature, ki mi je omogočila, da sem sploh lahko začela oblikovati oz.

ustvarjati ornamente. Pri oblikovanju ornamentov v grafičnem programu

sem poskušala čimbolj ohraniti avtentičnost cvetličnih oblik oz. motivov,

saj bi v nasprotnem primeru »pohabila« kulturno dediščino, kar pa ni bil

moj namen. Prav tako sem se tudi zavestno odločila za upodobitev

okroglih cvetov, saj so mi na prvi pogled delovali bolj domišljijsko, z izjemo

nageljna. Tega sem upodabljala zgolj z namenom, da bi dosegla

prepoznavnost slovenske ljudske ornamentike, saj je večini Slovencev

poznan kot nekaj tradicionalnega, umetnostno zgodovinskega. Domišljijski

cvetovi, ki na prvi pogled delujejo kot mešanica vrtnice in marjetice, so bili

uporabni zaradi njihove preprostosti in minimalističnosti (kajti pri

raziskovanju oblik cvetlic, ki so jih pred dobrimi 150 leti upodabljali, so bile

nekatere tako detajlne, da bi uporaba funkcije prelivanja barv v Adobe

Illustratorju bila nesmiselna, oz. skoraj nemogoča). Tudi pri listih sem

namesto praproti oblikovala enostavne listke, v enem samem kosu.

Čeprav sprva nisem bila najbolj zadovoljna z motiviko (bližje so mi portreti

in figura) sem na koncu spoznala, da so mi cvetovi (ne sicer pri prvem

poizkusu) kar dobro uspeli in da je prvotna ideja, o načinu prelivanja barv,

bila privlačna in uspešna.

72 

 

Kot sem že prej omenila, sem pri kreiranju torbic ostala pri (kar se da)

preprostih oblikah, poudarek je bil na ornamentiki in ne na obliki, sem pa

upoštevala tudi njihovo namembnost oz. funkcionalnost. Ljubiteljsko (sem

samouk) šivam že več kot 10 let in vsakič, ko sedem za šivalni stroj, si

postavim težjo nalogo. Priznam, da sem bila prepričana, da bom torbice

naredila z lahkoto, vendar se je kasneje (ob samem šivanju) izkazalo, da

ni tako. Pri potovalki sem imela največje težave, saj sem ugotovila, da

šivalni stroj, ki ga imam, ni primeren za šivanje več plasti tekstila hkrati.

Posledica tega je, da blago na nekaterih delih zaradi šivov vleče (guba se

tam, kjer se ne bi smelo). Verjetno bi bil za izdelavo bolj primeren kakšen

industrijski šivalni stroj, ki pa ga na žalost nimam. Pri tej torbi me je zmotila

tudi izbira barvnega blaga za podlogo in druge detajle (ročaji in pas).

Menim, da je bila izbira napačna in bi bilo bolje, če bi izbrala kakšno drugo

barvo - mogoče temnejšo oranžno ali celo zeleno.

Vse likovno-oblikovalno delo in izdelava torbic (kljub manjšim napakam) mi

je uspelo v prvem poskusu. Bila sem zelo vesela, saj se mi je uspelo

izogniti stroškom za večje število potiskov, ki bi služila za »vsak slučaj«, če

mi katera izmed torbic ne bi uspela.

Po odzivih prijateljic in znank, ki so videle celotno »kolekcijo« torbic s

posodobljenim tradicionalnim ornamentom, so me prijetno presenetile

izjave, kot so: »sploh ji ni videti, da je narejena doma« in »izgleda kot, da

bi bila kupljena v trgovini«. Prava pristna slovenska ljudska ornamentika

danes ni uporabljena v vsakdanjem življenju, še največkrat se spomnimo

nanjo ob obujanju ljudskih običajev (dnevi narodnih noš, kmečke »ohceti«

itd.). S posodobitvijo ornamentike sem vzbudila interes okolice, zato

mislim, da bi lahko bila tudi danes uporabljena kot modni detajl, čeprav bi

s posodobitvijo izgubila svojo avtentičnost oz. tradicionalnost.

Po odzivih uporabnic torbic in drugih ljudi, ki so videli moje izdelke, me je

začelo mikati nadaljevanje raziskovanja in oblikovanja posodobljene

slovenske ljudske ornamentike in njen prenos na še kakšne druge

predmete oz. izdelke.

73 

 

Literatura

Baš, A. (1992). Oblačilna kultura na Slovenskem v 17. in 18. stoletju. Ljubljana: Državna založba Slovenije.

Baš, A., Kremenšek, S., Kuret, N., Kumer, Z., Bogataj, J., Cevc, T. idr. (2004). Slovenski etnološki leksikon. Ljubljana: Mladinska knjiga

Berk, E., Bogataj, J., Pukšič, J. (1993). Ljudska umetnost in obrt v Sloveniji. Kranj: Gorenjski tisk.

Chevalier, J., Gheerbrant, A. (1995). Slovar simbolov. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Ditz, M. (1998). Oblačilni videz skozi stoletja. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo.

Internet:

http://www.wga.hu/index1.html

http://www.impel-bohinj.si/folklore.html

http://www.beautyandlace.com/historyofhandbags.html

http://www.blueorchidhandbags.com/bag_history.html

http://www.accessoryweb.com/history.html

http://en.wikipedia.org/wiki/Textile_printing

Jerstorp, K., Kohlmark, E. (1992). The Textile Design Book. Asheville, North Carolina: Lark books, London: A & C Black.

Karlovšek, J. (1935). Slovenski ornament: Zgodovinski razvoj. Ljubljana: Združenje diplomiranih tehnikov.

Karlovšek, J. (1937). Slovenski ornament: Ljudski in obrtniški izdelki. Ljubljana: Združenje diplomiranih tehnikov.

74 

 

Krašovec-Pogorelčnik, M. (1997). Estetika oblačenja. Velenje: Založništvo Pozoj.

Makarovič, G. (1981). Slovenska ljudska umetnost – zgodovina likovne umetnosti na kmetijah. Koper: Državna založba Slovenije.

Makarovič, G. (1973/74). Cvetlični motivi v ljudski umetnosti – motivi v oblikovanju za kmetije. Ljubljana: Slovenski etnografski muzej.

Makarovič, M. (1970). Ljudske vezenine na Slovenskem. Ljubljana: Ljudske pravice.

Menaše, L. (1971). Evropski umetnostnozgodovinski leksikon: bibliografski, biografski, ikonografski, kronološki, realni, terminološki in topografski priročnik likovne umetnosti Zahoda v 9000 geslih. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Nicklsbacher-Bregar, N. (1968). Narodne vezenine na Slovenskem. Ljubljana: Ljudske pravice.

O'Hara, G. (1989). The Encyclopaedia of Fashion, from 1840 to the 1980's. London: Thames and Hudson. Razboršek, I. (1993). Slovenska krasilna umetnost. Celje: Mohorjeva družba. Šumi, N. (2006). Jože Karlovšek: poklic in poklicanost. Domžale: Muzejsko društvo.

Višner M. J. (1994). Slovenske narodne vezenine: iz zakladnice s. M. Justine Višner. Celje: Mohorjeva družba.

75 

 

76 

 

Priloga

‐ elektronska oblika diplomskega dela (CD)