DIPLOMSKO DELO

Kriminalistična obveščevalna dejavnost

Avgust, 2015 Aljaž Medved

2

DIPLOMSKO DELO VISOKOŠOLSKEGA STROKOVNEGA ŠTUDIJA

Kriminalistična obveščevalna dejavnost

Avgust, 2015 avtor: Aljaž Medved

mentor: doc. dr. Miroslav Žaberl

3

Kazalo

1. UVOD .................................................................................. 7

1.1. Opredelitev problema ......................................................... 7

1.2. Namen in cilji .................................................................. 8

1.3. Omejitve raziskave ............................................................ 8

1.4. Hipoteze ......................................................................... 8

1.5. Metode raziskovanja .......................................................... 9

2. OBVEŠČEVALNA DEJAVNOST ....................................................... 9

2.1. Definicija obveščevalne dejavnosti ....................................... 10

2.2. Obveščevalni cikel ........................................................... 12

2.2.1. Načrtovanje in usmerjanje .................................................................................. 13

2.2.2. Zbiranje ali pridobivanje podatkov ...................................................................... 15

2.2.3. Obdelovanje in vrednotenje podatkov ............................................................... 18

2.2.4. Izdelki in analize ali analiziranje .......................................................................... 19

2.2.5. Posredovanje obveščevalnih izdelkov ali informacij ........................................... 20

2.3. Končni izdelki v obveščevalni dejavnosti ................................. 21

3. KRIMINALISTIČNO OBVEŠČEVALNA DEJAVNOST ............................... 23

3.1. Definicija kriminalistične obveščevalne dejavnosti .................... 23

3.2. Zgodovinski razvoj kriminalistične obveščevalne dejavnosti ......... 24

3.3. Pridobivanje podatkov ...................................................... 26

3.4. Delo z informatorji .......................................................... 27

3.5. Kriminalistično obveščevalni cikel ........................................ 29

3.5.1. Sprejem naloge .................................................................................................... 30

3.5.2. Zbiranje ................................................................................................................ 31

3.5.3. Vrednotenje......................................................................................................... 31

3.5.4. Obdelava ............................................................................................................. 32

4

3.5.5. Analiza ................................................................................................................. 32

3.5.6. Posredovanje ....................................................................................................... 33

3.6. Končni izdelki v kriminalistično obveščevalni dejavnosti .............. 34

4. CENTER ZA KRIMINALISTIČNO OBVEŠČEVALNO DEJAVNOST ................. 35

4.1. Zgodovina kriminalistično obveščevalne dejavnosti v Sloveniji ...... 35

4.2. Organiziranost Centra za kriminalistično obveščevalno dejavnost .. 36

4.3. Pridobivanje informacij ..................................................... 38

4.4. Strateški cilji in usmeritve Centra za kriminalistično obveščevalno

dejavnost ............................................................................. 40

4.5. Mednarodno sodelovanje Centra za kriminalistično obveščevalno

dejavnost ............................................................................. 42

4.5.1. Europol ................................................................................................................ 42

4.5.2. Interpol ................................................................................................................ 44

5. SKLEP ............................................................................... 45

6. UPORABLJENI VIRI ................................................................. 47

5

Povzetek

Razvoj kriminalistično obveščevalne dejavnosti se je začel konec 19. stoletja v Veliki

Britaniji. Ker se je koncept dela kriminalistično obveščevalne dejavnosti pokazal kot

zelo uspešen v boju zoper različne oblike kriminala, si je ta oblika dela začela hitro

vtirati pot tudi v varnostne organe drugih držav. Tudi trendi razvoja varnostnih

organov danes kažejo na svetlo prihodnost kriminalistično obveščevalne dejavnosti.

Ker se je kriminalistično obveščevalna dejavnost razvila iz klasične obveščevalne

dejavnosti, lahko med njima opazimo veliko podobnosti. Dejavnosti sta si zelo

podobni v organiziranosti dela, v načinu zbiranja podatkov in informacij, pomemben

segment zbiranja informacij obema predstavljajo informatorji. Tudi obveščevalni in

kriminalistično obveščevalni cikel sta si zelo podobna, saj imata oba enako

razporeditev posameznih faz znotraj cikla in tudi procesi tečejo zelo podobno. Kljub

veliko podobnostim med dejavnostima, pa med njima prihaja do nekaj bistvenih

razlik. Razlike je moč opaziti v samem namenu dejavnosti, v usmeritvi dejavnosti ter

tudi končni izdelki se v obveščevalni in kriminalistično obveščevalni dejavnosti

bistveno razlikujejo.

V Republiki Sloveniji kriminalistično obveščevalno dejavnost opravlja Center za

kriminalistično obveščevalno dejavnost, ki je organiziran znotraj Uprave

kriminalistične policije. Center je nastal leta 2010 in se od takrat aktivno razvija in

izpopolnjuje. CKOD tudi aktivno sodeluje z mednarodnimi organizacijami, kot sta

Interpol in Europol.

Ključne besede: obveščevalna dejavnost, kriminalistično obveščevalna dejavnost,

informatorji, policija, kriminalistično obveščevalni cikel.

6

Summary – Criminal Intelligence

Criminal intelligence started to develop at the end of the 19th century. As its

work concept proved to be very successful in fighting off different sorts of

crimes it also started to sneak into security organs of other countries. Even

today the security organs deelopment trends announce a bright future of

criminal intelligence.

As criminal intelligence developed from classical intelligence we can notice

many similarities between them. They are a similar organisation of work, data

and information collecting and they share a common important part of

information collecting which are informers. Intelligence cycle and criminal

intelligence cycle are both very similar too, because they have the same

arrangement of phases inside the cycle and their processes run in a very

similar way, too. In spite of many similarities between them, there are some

crucial differences. There are differences in their goal, in their final

guidelines, but their final products in intelligence and criminal intelligence

differ very much too.

In Slovenia criminal intelligence is done by the Centre for Criminal

Intelligence, which is organised inside the Administration of Criminal Police.

The Centre,established in 2010, has been actively developing and improving

ever since. The Centre for Criminal Intelligence also actively cooperates with

the international organisations, like Interpol and Europol.

Key words: intelligence, crimial intelligence, informers, police, criminal

intelligence cycle.

7

1. UVOD

1.1. Opredelitev problema

Kriminalistično obveščevalna dejavnost je policijska dejavnost, katere namen je

zakonito zbiranje informacij in podatkov ter njihovo analiziranje in vrednotenje, z

namenom uporabe v strateške in operativno taktične namene kriminalistične

dejavnosti.

Kriminalistično obveščevalna dejavnost ima pomembno vlogo pri odkrivanju in

zatiranju kriminalitete tako v Sloveniji kot tudi v tujini. S svojim delom pridobiva

informacije o že storjenih kaznivih dejanjih ter o potencialnih storilcih kaznivih

dejanj. Pomembno vlogo ima tudi v preventivnem smislu, saj pridobljene informacije

o predhodnih oziroma pripravljalnih dejanjih, z operativno taktičnega vidika

kriminalistične policije, pomenijo odvrnitev potencialnih storilcev od nameravane

storitve kaznivega dejanja. Ni pa zanemarljiva njena vloga v mednarodni skupnosti,

saj z izmenjavo informacij s tujimi varnostnimi in obveščevalnimi službami na nivoju

kriminalističnih policij, pripomore pri zatiranju kriminalitete na regionalni in tudi

globalni ravni.

Kriminalistično obveščevalna dejavnost, kot oblika primarnega dela v kriminalistični

policiji, je razmeroma novo delovno področje v policiji. V Resoluciji o strategiji

nacionalne varnosti Republike Slovenije (Uradni list RS št. 27/2010) je bilo določeno,

da bo Republika Slovenija oziroma kriminalistična policija razvila kriminalistično

obveščevalno dejavnost, kot novo obliko zoperstavljanja vsem oblikam

mednarodnega kriminala. Leta 2010 je z reorganizacijo Uprave kriminalistične

policije, iz Centra za kriminalistično analitiko, nastal Center za kriminalistično

obveščevalno dejavnost. Temelj za zakonito delovanje kriminalistov znotraj Centra

za kriminalistično obveščevalno dejavnost najdemo v 11. členu (kriminalistično

pridobivanje in vrednotenje informacij) Zakona o nalogah in pooblastilih policije.

8

1.2. Namen in cilji

predstaviti dejavnost in organizacijo Centra za kriminalistično obveščevalno

dejavnost;

spoznati delo kriminalistov Centra za kriminalistično obveščevalno dejavnost;

opisati razlike med kriminalistično obveščevalno dejavnostjo in splošno

obveščevalno dejavnostjo;

spoznati kako poteka delo z informatorji v praksi.

1.3. Omejitve raziskave

Omejitve pri izdelavi diplomske naloge se kažejo predvsem v težji dostopnosti virov,

saj je potrebna literatura interne ali tajne narave. Kot določena omejitev se kaže

tudi v tem, da bom opravil intervju samo z enim zaposlenim v Centru za

kriminalistično obveščevalno dejavnost.

1.4. Hipoteze

kriminalistično obveščevalna dejavnost ima enak način dela kot splošne

obveščevalne dejavnosti;

glavni vir informacij kriminalistično obveščevalne dejavnosti so informatorji, ki

dajejo informacije prostovoljno;

ustanovitev Centra za kriminalistično obveščevalno dejavnost je bistveno

pripomogla k učinkovitejšemu in hitrejšemu preiskovanju kaznivih dejanj.

9

1.5. Metode raziskovanja

metoda deskripcije: opisal bom pojme in teorijo s področja policijskega prava

ter obveščevalne dejavnosti;

metoda analize: analiziral bom informatorje ter delovanje institucije;

metoda interpretacije: povzel bom dela in ugotovitve avtorjev, ki se ukvarjajo

z obveščevalno problematiko;

intervju: v sklopu primarnih podatkov nameravam izvesti intervju z

uslužbencem Centra za kriminalistično obveščevalno dejavnost ter z vodjo

Centra za izpopolnjevanje in usposabljanje na Policijski akademiji v Ljubljani.

Namen intervjuja je pridobiti podatke o organiziranosti in delovanju institucije,

kar nima oznake tajnosti ter pridobiti podatke o načinu zbiranja podatkov in

informacij v praksi. Odgovore bom pridobil v skladu z etičnimi raziskovalnimi

predpisi.

2. OBVEŠČEVALNA DEJAVNOST

Človek je že v praskupnosti spoznal prednosti dobre obveščenosti in predvidevanja.

To mu je prinašalo večji uspeh pri lovu, zmage v bojih in vojnah z drugimi plemeni.

Sposobnost predvidevanja in dobra obveščenost sta mu omogočali lažje in boljše

prilagajanje novemu okolju, večjo uspešnost in preživetje. Že v starem Egiptu so

faraoni za zaščito države, poleg dobrega državnega aparata in vojske, potrebovali

učinkovito obveščevalno službo. Obstajal je tudi sistem hitre dostave sporočil in

uradnih dokumentov. Prvi zapisi tajnih besedil, zapisani na glinene plošče, segajo v

obdobje 2000 let pred našim štetjem. Že 3000 let pred našim štetjem pa so bili

Feničani mojstri v obveščevalni dejavnosti na morju (Šaponja, 1999).

Eden najstarejših avtorjev s tega področja je Sun Cu Vu, ki je v 5. stoletju pred

našim štetjem razlikoval pet vrst agentov: agent v prostoru (na določenem kraju),

dvojni agent (hkrati dela za dve strani), zavojevalni, pogrešljivi (namerno žrtvovan)

in globalni. Zelo podrobno je tudi razčlenil njihovo vlogo in pomen za uspešno

vodenje vojn. Na Kitajskem so se držali načela, da vojne ne smeš začeti, dokler ne

veš o nasprotniku več kot ve on o tebi, zato so zelo razširjali agenturne sisteme.

10

Upoštevali so tudi dejstvo, da bi lahko sovražnik poslal na nasprotno območje svoje

vohune - protiobveščevalna dejavnost (Purg, 2002).

V zgodnjem srednjem veku je bila vloga obveščevalnih služb predvsem za potrebe

vodenja vojn. Obveščevalne službe so vodili in nadzirali kralji in vojskovodje. Šele v

srednjem veku se je povečala uporaba obveščevalnih služb, skupaj s tem so se začele

izpoponjevati obveščevalne metode ter nastajati nove. Začele so nastajati tudi prve

oblike državnih organov z obveščevalnimi nalogami. Iztopale so obveščevalne službe

bizantinskega cesarstva, papeške kurije in katoliške cerkve, mongolskih osvajalcev in

Dubrovniške republike (Šaponja, 1999).

Začetki sodobnih obveščevalnih služb sodijo v 15. stoletje, ko so v Italiji mestne

državice začele ustanavljati ambasade v tujih državah, katerih naloga je bila med

drugim tudi prenos tajnih listin. Predvsem Benečani so ambasade uporabljali kot vire

tajnih informacij, razvili so tudi šifre in kode za varovanje podatkov. Obveščevalne

službe v formalnem pomenu so začele nastajati v 15. stoletju, ko so posamezne

države začele organizirati policijo. Proces nastajanja obveščevalnih služb je trajal do

19. stoletja. V 19. stoletju se pojavijo tudi tehnični pripomočki, ki so v pomoč

obveščevalnim službam: fotografski aparat, Morzejevi znaki, mreža železnic,

brezžični telegraf ter radijska povezava. Pomembno prelomnico v razvoju

obveščevalnih služb predstavljata tudi obe svetovni vojni. Tehnološki napredek v

elektroniki, letalstvu, telekomunikacijah, novih vrstah oborožitve in nenazadnje tudi

nastajanje socialističnih držav, je razlog za strmo naraščanje števila obveščevalnih

služb in spremembe v njihovih metodah in taktikah dela (Šaponja, 1999).

2.1. Definicija obveščevalne dejavnosti

Pri proučevanju obveščevalne dejavnosti je potrebno razlikovati obveščevalno

dejavnost v materialnem in formalnem smislu. Obveščevalna dejavnost v

materialnem smislu predstavlja dejavnost ali obrt oziroma veščino in je nastala

veliko prej, kot obveščevalna dejavnost v formalnem smislu, ki pomeni obveščevalno

dejavnost, organizirano v neki ustanovi oziroma formalno priznani službi.

Obveščevalna dejavnost v materialnem pomenu, ki je obstajala do 15. stoletja je

predstavljala prelomnico v razumevanju te dejavnosti, kajti po 15. stoletju je začela

nastajati obveščevalna dejavnost v formalnem smislu.

11

Vsak avtor, ki proučuje obvšečevalno dejavnost, obveščevalni sistem in s tem sorodna

področja, nam postreže s svojo definicijo, ki se praviloma vsaj v malenkostih

razlikuje od definicije drugega avtorja. Zaradi tega bom predstavil nekaj

najpomembnejših definicij obveščevalne dejavnosti.

Obveščevalna dejavnost je proces, ki zajema zbiranje in analitično obdelavo surovih

podatkov ter izdela celovit obveščevalni izdelek, ki ga uporabnik potrebuje pri

oblikovanju in sprejemanju odločitev na državnem, političnem, gospodarskem in

varnostnem področju. To je organiziran proces znotraj za to specializiranih

organizacij, ki so bodisi samostojne bodisi del večjih organizacij. Poleg

organiziranega načina zbiranja je za obveščevalno dejavnost značilno tudi to, da je

zbiranje podatkov zavestno, načrtno, usmerjeno k zadovoljevanju določene potrebe,

ki je pomoč pri sprejemanju odločitve. Obveščevalna dejavnost je eden

najpomembnejših elementov v procesu odločanja. Organizirana je lahko v državnih

ali javnih oziroma zasebnih institucijah (Šaponja, 1999).

Obveščevalna dejavnost je aktivnost, ko zaradi zaščite nacionalnih in/ali

mednarodnih interesov, pooblaščene vladne in druge organizacije zbirajo, vrednotijo,

analizirajo in posredujejo podatke oziroma informacije, ki imajo zunanjepolitični,

varnostni, obrambni ali gospodarski pomen bodisi za državo ali mednarodno skupnost

(Slovenska varnostno-obveščevalna agencija, 2015).

O obveščevalni dejavnosti lahko govorimo kot o dejavnosti v širšem in ožjem smislu.

V širšem smislu jo lahko opredelimo kot organizirano pridobivanje novega znanja in

informacij o dogodkih, pojavih in procesih v bivalnem ali poslovnem okolju, v naravi,

družbi, skratka o vsem kar se dogaja okrog nas. Informacije in nova znanja

potrebujemo pri vsakodnevnem sprejemanju odločitev, od tistih najbolj zahtevnih in

odgovornih, pa vse tja do nepomembnih in vsakdanjih. Pomeni tudi kopičenje novega

znanja in izkušenj, ki jih lahko uporabljamo v prihodnjih življenjskih situacijah in

izzivih, pa tudi pri zaznavanju in predvidevanju novih varnostnih tveganj in groženj.

O obveščevalni dejavnosti govorimo v širšem smislu takrat, kadar obveščevalne

organizacije za potrebe odločanja na organiziran in institucionaliziran način zbirajo,

analizirajo in posredujejo končne izdelke. Delujejo samo pod pogoji in na načine, ki

so dovoljeni vsem državljanom. Govorimo o običajnih načinih zbiranja podatkov, ki

vključujejo podatke, ki so javno dostopni. Kadar pa obravnavamo obveščevalno

dejavnost, ki jo izvajajo državne institucije na podlagi zakonskih pooblastil za

zbiranje med drugim tudi tajnih podatkov na posebne načine, govorimo o

obveščevalni dejavnosti v ožjem smislu. Obveščevalna dejavnost je za državne

12

organe najpomembnejša na področju zagotavljanja in varovanja nacionalne varnosti

pred notranjimi in zunanjimi varnostnimi grožnjami, nevarnostmi in izzivi. Odločilno

vlogo igra tudi pri sprejemanju pravočasnih in pravilnih odločitev ter pri oblikovanju

različnih državnih politik. Izvajajo jo specializirane državne institucije, kot so

obveščevalno-varnostne in varnostne službe, ki s svojim delom omogočajo pravočasne

in optimalne odločitve. Z njimi preprečujejo delovanje tujih obveščevalnih služb

(protiobveščevalne službe), ekstremističnih političnih skupin, ki ogrožajo temelje

ustavne ureditve, terorističnih organizacij (službe za zaščito ustavne ureditve).

Obveščevalno dejavnost opravljajo tudi varnostne službe v boju proti vsem oblikam

organiziranega kriminala, nedovoljene trgovine in proizvodnje mamil, orožja ali

strupov oziroma drugih vrst orožja in sredstev za množično uničevanje. Vse te službe

prilagajajo načine zbiranja podatkov, metode, sredstva in taktiko obveščevalne

dejavnosti svojim potrebam in tudi nasprotniku (Šaponja, 1999).

2.2. Obveščevalni cikel

Obveščevalna dejavnost je proces, ki je sestavljen iz različnih stopenj, ki so med

seboj tesno povezane in se prepletajo. Zaradi njihove tesne povezanosti imenujemo

proces nastajanja obveščevalnega izdelka obveščevalni cikel. V teoriji obveščevalne

dejavnosti zasledimo, da različni avtorji delijo obveščevalni cikel na različno število

stopenj. Do razlik prihaja, ker nekateri avtorji različne stopnje spajajo, nekateri pa

jih razčlenjujejo. Tako nekateri delijo obveščevalni cikel na 3 stopnje, nekateri na 5

stopenj (načrtovanje, zbiranje podatkov, priprava podatkov, analiziranje, izdelava

končnih produktov). Največkrat pa se v teoriji zasledi delitev na 4 stopnje, in sicer

(Šaponja, 1999):

načrtovanje (strateško, taktično in operativno);

zbiranje podatkov;

analiziranje in izdelava končnih izdelkov obveščevalne dejavnosti;

posredovanje izdelkov obveščevalne dejavnosti uporabniku.

13

Ker Slovenska obveščevalno-varnostna agencija definira obveščevalni ciklus kot

proces sestavljen iz petih stopenj, ga bom na ta način tudi jaz opisal. SOVA deli

obveščevalni ciklus na sledeče stopnje (Slovenska varnostno-obveščevalna agencija,

2015) :

načrtovanje in usmerjanje;

zbiranje ali pridobivanje podatkov;

obdelovanje in vrednotenje podatkov;

izdelki in analize ali analiziranje;

posredovanje obveščevalnih izdelkov ali informacij.

2.2.1. Načrtovanje in usmerjanje

Prva stopnja obveščevalnega cikla je menedžment celotnega ciklusa, od

prepoznavanja potreb do dostave obveščevalnih izdelkov uporabniku (Črnec, 2009).

Usmerjevalci dajejo obveščevalnim službam osnovne smernice za delo. Smernice

temeljijo na zakonih, podzakonskih aktih, državnih strategijah na ekonomskem,

zunanjepolitičnem in nacionalnovarnostnem področju. Usmerjevalec je običajno

zakonodajna ali izvršilna veja oblasti; kar je odvisno od političnega sistema države.

Zelo pomembno je, da so razmerja med usmerjevalci, uporabniki (določeni so z

zakonom ali podzakonskimi akti; običajno so to organi ali osebe, ki so zaradi narave

svojega dela upravičeni do obveščevalnih izdelkov in jih potrebujejo za nemoteno

opravljanje svojega dela; običajno nimajo pooblastil za naročanje izvajanja

obveščevalne aktivnosti) in naročniki (imajo pooblastila za naročanje določenih

aktivnosti pri obveščevalnih agencijah; tudi njihova razmerja so določena z zakoni ali

podzakonskimi akti) točno določena. V nasprotnem primeru lahko pride do anarhije,

katere posledice so neurejenost razmerij v službah, dezorientacija, nenačrtno

delovanje, protizakonito delovanje in neučinkovitost. Torej je načrtno in

organizirano delo temeljni pogoj za strokovno, varno in učinkovito delo obveščevalnih

služb. Ravno iz zgoraj naštetih razlogov imajo države običajno združeno vlogo

naročnika in uporabnika v enem organu. Ta organ nemalokrat prevzame tudi vlogo

usmerjevalca in koordinatorja skupnih nalog (Šaponja, 1999).

Obveščevalne službe potrebujejo več konkretnega usmerjanja na podlagi

zunanjepolitičnih aktivnosti države, ocen zunanjih nevarnosti, groženj ali varnostnih

tveganj. S svojim delom, zlasti z aktivnim delovanjem v tujini, bi brez usmeritve ali s

14

samovoljnim ravnanjem pod krinko nekih splošnih deklarativnih usmeritev celo

ogrožale nacionalno varnost in rušile določene diplomatske aktivnosti. Usmerjanje

obveščevalnih služb poteka na različne načine in v različnih časovnih okvirih.

Dolgoročne usmeritve so določene z ustavo in zakoni, deklaracijami ali z odredbami.

Dolgoročne usmeritve so lahko le deklarativne narave. Določajo lahko pristojnosti,

pooblastila in osnovno organizacijo obveščevalnovarnostnih služb. Tekoče usmeritve

morajo torej zagotoviti usmerjevalci. Med usmerjevalne akte ne smemo pozabiti

prišteti še mednarodne pogodbe in sporazume. Mednje sodijo obveznosti sprejete v

okviru NATA, skupna varnostna politika Evropske unije in Maastrichtskega sporazuma

(Šaponja, 1999).

Poleg usmerjanja ima na 1. stopnji obveščevalnega ciklusa zelo pomembno vlogo

tudi načrtovanje. Načrtovanje pomeni določanje postopkov in načinov za izvajanje

nalog, katerih temelji so v usmeritvah. Sem sodijo tudi priprave in zagotavljanje

potrebnih pogojev in virov (človeških in materialnih) za delovanje ter izkoristek vseh

potencialov celotne službe. Načrtovanje je sestavljeno iz strateškega, operativnega

in taktičnega načrta. V strateškem načrtu služba opredeli način in postopke kako bo

izvedla naloge, ki izhajajo iz delovnih usmeritev usmerjevalca, in kaj za njihovo

izvedbo potrebuje. Strateški načrti so običajno razdeljeni na dva dela, in sicer na

splošni del, ki je vsebinski, in na del, ki zajema organizacijske, kadrovske,

materialne in finančne zadeve. V splošnem delu strateškega načrta se vsebinske

delovne usmeritve razdelijo po državah, regijah, institucijah oziroma po različnih

delovnih področjih, katere mora obveščevalna služba spremljati, preiskovati ali

onemogočati. Nekatere naloge so za službo stalne in se zanje ne zahteva dodatno

usmerjanje in naročanje (te naloge izvirajo iz pravnih predpisov, splošnih zadolžitev

in strateških načrtov). Poleg že znanih nalog lahko obveščevalne službe dobijo tudi

nove naloge, ki so posledica novih nacionalno-varnostnih interesov ali novih

strateških smernic. V drugem delu strateškega načrta so opredeljene potrebne

organizacijske prilagoditve ali spremembe. Sem sodijo smernice za zaposlovanje

novih kadrov, izobraževanja in usposabljanja že obstoječega kadra. V drugi del sodijo

prav tako finančni načrti, ki so nujno potrebni za realizacijo načrtovanih nalog in

zagotavljanje drugih materialnih virov. Običajno imajo obveščevalne službe svoja

proračunska sredstva. Finančne načrte običajno sprejemajo in potrjuejo najvišji

organi oblasti - vlade, parlamenti. Podlaga za operativni načrt je strateški načrt.

Operativni načrti konkretneje opredeljujejo aktivnosti v zvezi s strateško nalogo v

vsaki stopnji obveščevalnega ciklusa (najpogosteje v fazi zbiranja podatkov ter

analiziranja). Strateški načrti se nanašajo na izvajanje konkretnih nalog. Operativni

15

načrti izhajajo iz analize stanja in možnosti, ki so na razpolago. Osebe oziroma

delovne skupine, ki izvajajo delovne naloge na posameznih stopnjah obveščevalnega

cikla, samostojno izdelajo operativni načrt, ki pokriva področje njihovega dela.

Kasneje posamezne načrte združijo v enoten operativni načrt. Operativne načrte

potrdijo in nadzirajo najvišji organi obveščevalnih služb. S taktičnim načrtom pa se

načrtujejo konkretni postopki oziroma operativna opravila za izvajanje konkretne

naloge. Glede na posamezno stopnjo obveščevalnega ciklusa se prilagajajo tudi

taktični načrti, kar je posledica specifičnosti dela na posamezni stopnji (Šaponja,

1999).

2.2.2. Zbiranje ali pridobivanje podatkov

Podatkov, ki jih zbirajo obveščevalnovarnostne službe, je več vrst. Delimo jih lahko

po več kriterijih. Najpomembnejša je delitev po kriteriju dostopnosti podatka, oblike

podatka in namena, zaradi katerega službe zbirajo podatke. Glede na dostopnost jih

delimo v dve osnovni skupini, na javno dostopne podatke in na tajne. Po obliki jih

delimo na pisne, ustne, podatke v obliki računalniških zapisov ali programov, v obliki

slike, elektromagnetnega valovanja itd. Podatek lahko predstavlja celo predmet. Po

namenu jih delimo na vsebinske in na operativne. Dostopnost, oblika in namen

podatka so odločilnega pomena za odločitev s katero od disciplin zbiranja podatkov

bomo priskrbeli želeni podatek (Šaponja, 1999).

Tajni podatek je dejstvo ali sredstvo z delovnega področja organa, ki se nanaša na

javno varnost, obrambo, zunanje zadeve ali obveščevalno in varnostno dejavnost

države, ki ga je treba zaradi razlogov določenih v Zakonu o tajnih podatkih (ZTP)

zavarovati pred nepoklicanimi osebami, in ki je v skladu z ZTP določeno in označeno

za tajno (Slovenska varnostno-obveščevalna agencija, 2015).

Osnovna značilnost javnih podatkov pa je v tem, da so javno dostopni vsem. Njihova

dostopnost ni omejena na noben način.

Poznamo več disciplin zbiranja podatkov, ki pa se nadalje delijo na več zvrsti

pridobivanja podatkov oziroma več zvrsti obveščevalnih virov. Tri ključne discipline

so: operativne discipline (zbiranje podatkov z operativnim delom), tehnične

discipline (zbiranje z uporabo tehničnih sredstev) in zbiranje javno dostopnih

podatkov. Operativne discipline izvajajo neposredno ali posredno z operativnim

delovanjem. Mednje štejemo: tajno sodelovanje, tajni odkup predmeta ali podatka,

16

tajno sledenje in opazovanje, tajno fotografiranje in videosnemanje, tajno

prisluškovanje in snemanje pogovorov, nadzorovanje računalniških sistemov bank,

preverjanje pisem in drugih pošiljk, delovanje pod krinko in sodelovanje s tujimi

partnerskimi službami. Tehnične discipline so tiste, v okviru katerih zbiramo podatke

s tehničnimi sredstvi. V to skupino spadajo: zbiranje podatkov s sredstvi za strateški

nadzor telekomunikacij oziroma za prisluškovanje, z uporabo različnih načinov

fotografiranja iz zraka ali vesolja, z uporabo različnih radarskih sistemov in naprav za

merjenje različnih količin na daljavo. Te discipline je treba ločiti od operativnih, ki

prav tako uporabljajo tehnična sredstva. Razlika je v tem, da tehnične discipline ne

zahtevajo neposrednega operativnega delovanja na terenu. Tako se zmanjša možnost

odkritja ali kompromitacije operativnih delavcev. Discipline zbiranja javno dostopnih

podatkov so najmlajše in se zaradi novih tehnoloških možnosti bliskovito razvijajo.

Viri javnih podatkov so mediji (tiskani in elektronski), knjižnice (knjige, članki,

analize, študije), podatkovne zbirke (registri in indeksi), internet, vladne publikacije

(javni dokumenti), različne specializirane publikacije vladnih ter nevladnih ustanov in

organizacij, znanstveno-raziskovalnih ustanov, zasebnih, državnih in transnacionalnih

organizacij in podjetji (Črnec, 2009).

Ključnih zvrsti pridobivanja podatkov na obveščevalnem področju je šest. Ključne

zvrsti se pa delijo še na podzvrsti. To so (Črnec, 2009):

SIGINT (ang. Signals Intelligence) – pridobivanje podatkov, katerih vir so vse

vrste elektromagnetnih emisij, ki jih zbiramo s prestrezanjem nasprotnikovih

sredstev za oddajanje, bodisi posamično ali v kombinaciji. Osnovne tri podzvrsti

so COMINT (ang. Communications Intelligence; podatki, pridobljeni iz

komunikacijskih sredstev), ELINT (ang. Electronic Intelligence; podatki,

pridobljeni iz drugih elektronskih virov) in FISINT (ang. Foreign Instrumentation

Signals Intelligence; podatki, pridobljeni iz tujih elektromagnetnih virov);

IMINT (ang. Imagery Intelligence) – pridobivanje podatkov s sredstvi za slikovno

predstavitev. Slikovno pridobivanje podatkov obsega predstavljanje objektov in

njihovo elektronsko ali optično reprodukcijo na filmu, v elektronskih sredstvih

ali drugih medijih. Slikovno gradivo se lahko pridobiva z vizualnim

fotografiranjem, radarskimi senzorji, infrardečimi senzorji, laserji in

elektrooptičnimi sredstvi. V sodobnem vojaškem delovanju si ni moč

predstavljati ustreznega delovanja oboroženih sil brez podatkov, pridobljenih z

brezpilotnimi letali;

17

MASINT (ang. Measurement and Signature Intelligence) – je pridobivanje

obveščevalnih podatkov z vsemi drugimi sredstvi – z merjenjem in odtisi, ki niso

SIGINT. Pridobljeni podatki ponujajo informacije, ki locirajo, identificirajo ali

opisujejo posebne značilnosti tarč. Vključuje široko paleto znanosti od jedrske,

optične, radiofrekvenčne, akustične, seizmične do znanosti o materialih.

Primera uporabe sta: prepoznavni radarski zapis specifičnega letala ali kemična

sestava tal ali zraka;

HUMINT (ang. Human-Source Intelligence) – je pridobivanje podatkov s

človeškimi viri. Javnost HUMINT kot sinonim velikokrat napačno zamenjuje z

vohunstvom (špijonažo). Vohunjenje je nezakonito ali polzakonito pridobivanje

podatkov s človeškimi viri, lahko tudi s prikritimi operacijami. Dejansko je

večina informacij pridobljena ob pomoči človeških virov, javna, pridobljena

prek »javnih zbiralcev«, kot so diplomati in vojaški atašeji. Uporaba človeških

virov in še posebej vohunstvo je zanesljivo najstarejša metoda zbiranja

podatkov in do tehnološke revolucije tudi poglaviten vir podatkov. V zadnjem

obdobju se je razvila posebna (pod)kategorija pridobivanja podatkov s

človeškimi viri, t.j. z vojaškimi človeškimi viri (vojaški HUMINT – ang. Military

HUMINT). Ta specializirana oblika pridobivanja taktičnih vojaško/varnostnih

podatkov se uporablja za zaščito lastnih sil pri taktični obveščevalno-varnostni

podpori oboroženim silam, ki delujejo predvsem v mednarodnih operacijah in

misijah. Osnovne značilnosti so: izvaja se odkrito; naloge opravljajo ob

sodelovanju s pristojnimi obveščevalnimi službami posebej usposobljeni

pripadniki oboroženih sil; ne uporabljajo prikritih načinov pridobivanja

podatkov; vse dejavnosti izvajajo v uniformi.

OSINT (ang. Open-Source Intelligence) – pridobivanje podatkov z javnimi viri.

Informacije se pridobivajo v tiskani ali elektronski verziji z radia, televizije,

časopisov, revij, interneta, komercialnih baz podatkov in video, grafičnih in

slikovnih predstavitev;

Geospatial Intelligence – je analiza in vizualni prikaz geoprostorskih dejavnosti,

povezanih z varnostjo. Izdeluje se z integracijo slik, slikovnih obveščevalnih

podatkov in geoprostorskih informacij.

18

2.2.3. Obdelovanje in vrednotenje podatkov

V tej fazi obveščevalnega kroga se velika količina pridobljenih podatkov pretvarja v

obliko, ki je uporabna za preučevanje. Vrednotenje podatkov se ocenjuje s stališča

potreb službe (Črnec, 2009).

Kadar je podatek v vsebinskem smislu skladen z usmeritvami obveščevalne službe s

strateškim, operativnim in taktičnim načrtom obveščevalne službe, in kadar je v

časovnem okviru, ki omogoča njegovo uporabo, pravimo, da je podatek aktualen.

Aktualen je lahko tudi podatek, ki v trenutku pridobitve ni aktualen, vendar je za

obveščevalno službo zanimiv – to pomeni, da lahko v prihodnosti postane aktualen.

Za učinkovito delovanje obveščevalnih služb je najpomembnejša časovna aktualnost.

Prepozen podatek sploh ni podatek. Lahko je večje število podatkov aktualnih hkrati.

V tem primeru je naloga analitikov, da odločijo kateri podatek je bolj pomemben, s

tem pa določijo tudi prioriteto njihove obdelave. Neaktualni podatki se običajno

zavržejo, da ne polnijo baz podatkov brez potrebe. Neaktualni podatki so lahko tudi

vir zmede. Podatki, ki prispejo v analitiko s časovno zamudo so lahko uporabni za

potrebe analiz nekega dogodka ali procesa. Opravljanje selekcije med aktualnimi in

neaktualnimi podatki je zahteven proces. Analitiki morajo dobro poznati svoje

delovno področje, da ne zavržejo podatkov, ki so na prvi pogled videti nezanimivi

oziroma neaktualni. Posledice takih ravnanj so lahko katastrofalne. Ker je

pridobivanje podatkov v finančnem smislu zelo drag proces, je tudi odgovornost

obveščevalnih služb, da znajo izkoristiti praktično vsak podatek, ki ga pridobijo. Po

opravljeni selekciji aktualnih in neaktualnih podatkov sledi vrednotenje. Za pravilno

in uspešno analizo podatkov, izdelavo obveščevalne informacije in oblikovanje

končnih izdelkov, je zelo pomembna preverjenost oziroma resničnost podatka. Službe

si ne morejo privoščiti, da bi posredovale dvoumne, netočne ali lažne podatke. Če

obveščevalna služba dvomi o verodostojnosti podatka, pa vseeno meni, da je podatek

izredno pomemben in ga je potrebno posredovati naročniku, mora služba uporabnika

opozoriti na možnost, da podatek ni zanesljiv in nadaljevati s preverjanjem podatka

(Šaponja, 1999).

V praksi obveščevalnih služb se šteje, da je podatek preverjen, če so bili pridobljeni

podobni ali celo isti podatki iz najmanj treh različnih virov. Ker včasih nimamo na

razpolago večjega števila virov, ocenimo verodostojnost podatka tako, da ga

vstavimo v kontekst drugih ugotovitev, ocenjujemo logičnost podatka ali dogodka, ki

ga podatek napoveduje. Primerjamo ga lahko tudi s podatki, pridobljenimi iz javnih

virov in s tehničnimi sredstvi. Z uporabo integralne metode zbiranja podatkov si že v

19

sami stopnji načrtovanja zbiranja podatkov vnaprej zagotovimo, da bo podatek

pridobljen iz različnih virov. Na ta način zagotavljamo kakovost podatkov in

prihranimo čas, ki bi bil sicer potreben za načrtovanje in zahtevanje dodatnega

zbiranja podatkov zaradi preverjanja njegove verodostojnosti. Za ocenjevanje so

izdelani kriteriji, stopnje preverjenosti so določene s številkami, in sicer (Šaponja,

1999):

1 – podatek je preverjen (potrjen iz drugih virov): kadar razpolagamo z vsaj

tremi podatki, ki so si po vsebini enaki, smiselno podobni in viri so medsebojno

nepovezani. Tako lahko ocenimo tudi podatek takrat, kadar je istočasno ali pa

pozneje pridobljen enak podatek s tehničnimi disciplinami;

2 – podatek je verjetno resničen: kadar se logično vključuje v širši kontekst

problematike, na katero se nanaša;

3 – dvomljiv: je takrat, kadar nimamo potrditve iz drugih virov in kadar se

podatek ne vključuje v širši kontekst. V obveščevalni informaciji dopuščamo

minimalno možnost dvoma in presenečenja;

4 – neverjeten podatek: je takrat, ko dobimo iz drugih virov popolnoma

nasproten podatek;

5 – resničnosti, verodostojnosti podatka ni moč preveriti: službe so v najbolj

neugodnem položaju takrat, kadar pridobijo varnostno zanimiv podatek, pa ga

na noben način ne morejo preveriti. Tudi zagotovitev virov podatkov za

preverjanje bi trajalo tako dolgo, da bi bil podatek že neaktualen. V takem

primeru, bi morala služba ovrednotiti podatek s številko 5 in s tem priznati

svojo nemoč oziroma neučinkovitost.

2.2.4. Izdelki in analize ali analiziranje

Ko so določeni podatki ali operativne informacije zbrane, pridejo v obveščevalno

službo in so ustrezno interpretirane, se začne analitična obdelava podatkov. Proces

poteka v oddelku analitike. Rezultat tega procesa so analitični izdelki, ki so rezultat

obveščevalne dejavnosti (Šaponja, 1999).

Po svoji naravi je analitika vsebinska, ker se ukvarja z analiziranjem vsebine

dobljenih podatkov.

Analiziranje operativnih informacj, ki vsebujejo že ovrednotene podatke, je glavni

proces v stopnji analize. Iz zbirke podatkov nastane obveščevalna informacija kot

20

osnovni izdelek obveščevalne dejavnosti. Obsega postavljanje hipotez o možni razlagi

in pomenu podatkov, dokazovanje postavljenih hipotez ter na podlagi komparacije z

drugimi podatki, analizami ali ostalimi ugotovitvami službe, sprejemanje ali

zavračanje hipotez. V primeru, da mora analitik zavrniti postavljeno hipotezo, mora

zahtevati dodatno zbiranje podatkov in iskati nove hipoteze vse dotlej, dokler ne

pride do potrditve. Hipoteza je v tem primeru dokazovanje ali napovedovanje

določenega dogodka oziroma pojava iz obveščevalnega področja. Hipoteza se po tem

procesu spremeni v obveščevalno ali protiobveščevalno informacijo (Šaponja, 1999).

Ko v procesu analiziranja podatkov dobimo obveščevalno informacijo, jo moramo

vnesti v kontekst drugih informacij, ki se nanašajo na določen predmet

obveščevalnega raziskovanja. Celoto tako zbranih informacij imenujemo

obveščevalna raziskava oziroma razvid (to je izraz, ki ga uporablja Zakon o SOVI). Po

vnosu informacije, začne analitik z ocenjevanjem novonastale situacije in pomena

spremembe. Izjemoma lahko postane informacija samostojen izdelek, ki se ga

posreduje uporabnikom, običajno pa je del oziroma temelj za obširnejše analitične

izdelke. Zadnji korak v procesu analiziranja je oblikovanje drugih analitičnih

izdelkov, ki temeljijo na informacijah. Navadno so to analize, ocene, pregledi in

napovedi. Ti izdelki imajo lahko različno vsebino, obseg in obliko. Tovrstni izdelki so

praviloma podlaga za končne izdelke. V analitičnem procesu je zelo pomembno

določanje stopnje tajnosti posameznemu dokumentu. Stopnja tajnosti se določi že v

fazi zbiranja podatkov, nadaljuje pa v analitiki, kjer dobijo informacije dokončno

zaščito glede na njihov pomen. V pravnem redu velja pravilo, da morajo imeti vsi

novonastali dokumenti enako stopnjo tajnosti, kot dokumenti na podlagi katerih je ta

nastal. Pomembno je tudi, da so za določanje in zniževanje stopnje tajnosti

pooblaščene samo določene osebe. Če v neki službi prihaja do uhajanja informacij,

takšne službe hitro izgubijo svojo kredibilnost. Določanje stopnje tajnosti mora biti

realno in strokovno utemeljeno, kar pomeni, da pretiravanje ali opuščanje v

določanju tajnosti, lahko prinese škodljive posledice (Šaponja, 1999).

2.2.5. Posredovanje obveščevalnih izdelkov ali informacij

Posredovanje je zadnji korak, ki pomeni distribucijo surovih obveščevalnih podatkov

ali končnih obveščevalnih produktov uporabnikom v skladu z njihovimi zahtevami.

Obveščevalni produkti so v različnih oblikah, uporabniki pa nato na njihovi podlagi

21

sprejemajo operativne, strateške ali usmerjevalne odločitve. Sprejete odločitve so

tudi podlaga za nove zahteve in tako se nadaljuje obveščevalni krog (Črnec, 2009).

Z zakoni ali podzakonskmi akti je določeno tudi komu lahko oziroma morajo

obveščevalne službe posredovati svoje obveščevalne izdelke. Prav tako je določeno

do katere stopnje tajnosti imajo posamezniki omogočen dostop do dokumentov, in ali

ga lahko uporabijo ter posredujejo naprej (Šaponja, 1999).

Faza posredovanja pa je tudi zelo občutljiva, ker lahko prihaja do zlorab. Nemalokrat

se je v zgodovini dogajalo, da je želelo vodstvo obveščevalnih služb vplivati na

politiko s tem, da je filtriralo informacije in uporabnikom pošiljajo pomanjkljive

informacije ali pa je samo selekcioniralo komu bo katero informacijo služba poslala.

S tem se lahko določene uporabnike favorizira, druge pa prikrajša za pomembne

faktorje odločanja. Države so se pred tem zaščitile tako, da so določile z zakoni ali

podzakonskimi akti, komu vse je potrebno pošiljati informacije in obveščevalne

izdelke, kdo je odgovoren za njihovo sprejemanje odločitev in ali je informacijo

sploh potrebno poslati (Šaponja, 1999).

2.3. Končni izdelki v obveščevalni dejavnosti

Obveščevalno poročilo, kot končni obveščevalni izdelek v obveščevalnih službah, je

rezultat obveščevalne dejavnosti. Končni obveščevalni izdelki vsebujejo analitične

ugotovitve o predmetu raziskovanja, po obliki pa so lahko predstavljeni ustno, pisno,

v računalniški obliki na internih spletnih straneh ali pa v klasični pisni obliki. Katero

obliko služba oziroma uporabnik izbereta, je odvisno od vrste informacije, časa, ki je

na razpolago za informiranje, in od vsebine informacije. Na obliko v precejšnji meri

vplivajo uporabnik, splošna nacionalna tradicija in kultura ter razvitost informatike.

Analitik mora zelo dobro poznati problematiko, ki jo predstavlja, saj mora

neposredno odgovarjati na morebitna vprašanja, ki se porajajo uporabniku (Šaponja,

1999).

V razvitih državah imajo državni organi in službe svoje podatkovne baze in interne

spletne strani ter omrežja, kar omogoča lažji in hitrejši pretok informacij in

dokumentov. Tudi obveščevalne službe se poslužujejo uporabe takšnih metod za

posredovanje končnih obveščevalnih izdelkov. Dobra stran takšnega načina

22

posredovanja dokumetov je v tem, da je to hiter in zanesljiv način, ki pa ima tudi

dobro zaščito pred vdorom nepooblaščenih oseb ter tujih obveščevalnih služb. Zaradi

hitrega pretoka informacij lahko uporabnik takoj zahteva dodatna pojasnila ali pa

naroči dodatno zbiranje informacij. Ker pa ima dostop do baz podatkov, lahko v

trenutku najde informacije, ki se navezujejo na problem. Šaponja (1999) navaja tri

oblike pisnih končnih obveščevalnih izdelkov:

kratke dnevne informacije: zajemajo pomembno dnevno (tekoče) dogajanje;

tematsko poglobljene študije: obravnavajo določeno državo, skupino držav in

vsebujejo napovedi dogodkov; lahko so osredotočeni na bližnjo ali daljno

prihodnost;

poglobljene analitične študije: obveščajo o razvoju razmer na nekem območju,

ki traja dlje časa.

Obliko končnih poročil ne določa zakon ali podzakonski akti, vendar morajo biti

vseeno izdelani po nekih standardih. Standardi zagotavljajo njihovo kakovost,

kredibilnost, pravočasnost, razumljivost in nedvoumnost. Upoštevati je potrebno

(Šaponja, 1999):

Kdo je naročnik? – vsak naročnik ima svoje želje, nekateri imajo raje več

pisnega gradiva, drugi se bolje znajdejo v grafih, preglednicah ali slikah.

Upoštevati je potrebno tudi naročnikove potrebe in naloge, ki jih opravlja;

Koliko časa ima naročnik za prebiranje? – za nekatere naročnike morajo biti

izdelki kratki in jedrnati, da ne izgubljajo časa s prebiranjem, vključijo se

lahko tudi preglednice in grafi, ki omogočajo hitrejše seznajanje z

informacijami;

Koliko pomembna je informacija? –če želimo, da naročnik česa ne spregleda je

smotrno pomembne zadeve poudariti, pisati v zanimivi obliki, ki bralca

pritegne;

Kako posredovati informacijo? – težava ni pri kratkih informacijah, katerih

obseg je nekaj strani, ampak je pomembno, da pri daljših besedilih, ki imajo

daljšo časovno veljavnost in uporabno vrednost, poskrbimo za njihovo oblikovno

podobo. S tem ne mislim samo na obliko besedila, temveč tudi na medij, s

katerim je informacija posredovana. Kot že omenjeno je danes zelo razširjen

računalniški prenos preko internih omrežij, ki omogoča hiter prenos informacij

in povratnih informacij.

23

Posledica obveščevalnih poročil je sprejemanje določenih odločitev odločevalcev ali

politike. Ta poročila praviloma nimajo procesno-pravnih posledic.

3. KRIMINALISTIČNO OBVEŠČEVALNA DEJAVNOST

3.1. Definicija kriminalistične obveščevalne dejavnosti

Koncept kriminalistično obveščevalne dejavnosti je relativno nov način

kriminalističnega dela, ki se je razvil na angleškem govornem področju kot odgovor

na neučinkovitost obstoječih. Kriminalistično obveščevalna dejavnost (v nadaljevanju

KOD) je policijska (preiskovalna) dejavnost in filozofija, katere temelji so

organizirano zajemanje podatkov, njihovo analiziranje in vrednotenje zaradi

učinkovitega omejevanja kriminalitete na vseh ravneh (Potparič in Dvoršek, 2010).

Kriminalistično obveščevalna dejavnost temelji na načelih obveščevalno vodene

policijske dejavnosti, vendar pa je s tem modelom ne smemo enačiti. V tem

proaktivno usmerjenem modelu upravljanja se kriminalistično obveščevalna

dejavnost nahaja v neposredni bližini policijskih vodij, ki s svojimi odločitvami vpliva

na delovanje policije pri odzivu na delovanje kriminalnega okolja. Ta dejavnost mora

znati pravilno interpretirati kriminalno okolje, da lahko z relevantnimi podatki vpliva

na policijske vodje, ki sprejemajo odločitve in načrtujejo ukrepe tako, da imajo

kriminalistično obveščevalne informacije pomembno vlogo pri strateškem in

operativnem usmerjanju policije (Kriminalistično pridobivanje in vrednotenje

informacij, 2013).

Mednarodno združenje šefov policij (International Association of Chiefs of Police)

opredeljuje kriminalistično obveščevalno dejavnost kot dejavnost, katere namen je

zbiranje, analiziranje in/ali razširjanje informacij z namenom predvidevanja,

preprečevanja ali nadziranja kriminalne aktivnosti. Kriminalistično obveščevalna

dejavnost je strateška, katere namen je raziskovanje smernic, trendov in vzorcev za

nastanek kaznivih dejanj. Lahko pa je taktična (operativna), kar pomeni, da se

osredotoča na posamezno kaznivo dejanje. Pomembna je tudi ugotovitev, da je delo

kriminalistično obveščevalne dejavnosti pogojeno z dejstvom, da obstaja sum za

storitev kaznivega dejanja, ali pa potekajo priprave nanj. Pri zbiranju podatkov je

nujno potrebno upoštevati človekove pravice, preiskovalne tehnike pa morajo biti

24

zakonite in le toliko vsiljive, kot je najmanj potrebno za učinkovito zbiranje

podatkov za preprečevanje kaznivih dejanj in/ali identifikacijo ter pregon storilcev.

3.2. Zgodovinski razvoj kriminalistične obveščevalne

dejavnosti

Kriminalistično obveščevalna dejavnost se je začela razvijati konec 19. stoletja v

Veliki Britaniji, ko so vodstvena delovna mesta v policiji zasedli ljudje, ki so imeli

izkušnje z obveščevalno dejavnostjo v vojski. Prelomno leto za razvoj kriminalistično

obveščevalne dejavnosti je bilo leto 1920, ko so začeli policijski preiskovalni oddelki

sestavljati kartične sezname lokalnih storilcev kaznivih dejanj v premoženjski

kriminaliteti in podatkovne zbirke prepovedanih drog. Po 2. svetovni vojni je bila

ustanovljena posebna enota, ki je z infiltracijo v kriminalne združbe zbirala

informacije, ki so pripomogle k uspešnim aretacijam storilcev kaznivih dejanj. Kot

posledica novih oblik kriminala so leta 1954 ustanovili kriminalistično obveščevalne

oddelke, ki so bili specializirani za posamezne vrste kriminalitete. Leta 1960 se je

začelo združevanje kriminalistično obveščevalnih zmogljivosti različnih policijskih

služb, kar je pripeljalo do ustanovitve nove kriminalistično obveščevalne enote (C

11), katere naloga je bila zbiranje, razvrščanje in razširjanje kriminalistično

obveščevalnih podatkov. V letu 1960 je bila tudi vzpostavljena zbirka obveščevalnih

podatkov v notranjem ministrstvu. Zaposlili so civilne osebe, ki so se ukvarjale z

razvrščanjem, urejanjem in posodabljanjem obveščevalnih podatkov. Izdelovali so

tudi povzetke obveščevalnih podatkov iz različnih virov, med drugim tudi iz

Interpolovih poročil. Oblikovala se je tudi nacionalna zbirka podatkov, ki je vsebovala

podatke o prepovedanih drogah, dele podatkov enote C 11 in Interpolove podatke.

Od leta 1970 so skoraj v vseh policijskih enotah ustanovljene strokovne enote za

kriminalistično obveščevalno dejavnost. Izdelali so se standardi za razvoj

kriminalistično obveščevalne dejavnosti, posodobil se je sistem upravljanja z

informatorji, izboljšala se je kakovost analitike in začela se je prepoznava

uporabnosti informacij iz odprtih virov. Kot posledica vseh novosti, se je začelo leta

1984 uvajati v policijskih enotah načrtovanje. Kriminalistično obveščevalna dejavnost

je postala najpomembnejši del kriminalističnih preiskav. Leta 1991 je bil

vzpostavljen projekt, ki je bil namenjen razvoju strokovnosti pri uporabi informacij

pridobljenih iz tajnega opazovanja, kriminalistično obveščevalnih podatkov,

25

informatorjev in drugih virov informacij, ki lahko prispevajo k prijetju storilcev med

izvajanjem kriminalnih dejanj. Ambicije glede združevanja kriminalistično

obveščevalnih podatkov oziroma kriminalistično obveščevalne dejavnosti, od zgoraj

navzdol in od spodaj navzgor, so bile dosežene s postavitvijo nacionalnega

kriminalistično obveščevalnega modela (The National Intelligence Model), ki

vključuje lokalno, regionalno in mednarodno raven (Potparič in Dvoršek, 2010).

Aprila leta 1992 je v Veliki Britaniji začela delovati Nacionalna kriminalistično

obveščevalna služba (NCIS – National Criminal Intelligence Service). V začetku je bila

njena naloga boj proti vodjem kriminalnih združb v Veliki Britaniji, njihova uspešna

aretacija in preprečitev delovanja teh združb. NCIS je bila prva evropska

kriminalistično obveščevalna služba. Danes je njena naloga pomoč organom pregona

in drugim službam pri pregonu storilcev kaznivih dejanj, tako doma kot tudi v tujini,

predelava in razširjanje informacij, daje pa tudi smernice in navodila ter analizira

kriminalno aktivnost.

Pomemben dosežek NCIS je tudi razvoj Evropskega kriminalistično obveščevalnega

modela (ECIM – European Criminal Intelligence Model). Evropski svet je leta 2004

sprejel Haaški program, s katerim so države članice Evropske unije in Komisija

aktivno pristopili k vzpostavljanju proaktivno usmerjenega mehanizma, katerega

namen je omejevanje kriminalitete na evropski ravni. Temelj novega pristopa so

obveščevalni podatki. Leta 2005 je bil vzpostavljen ECIM, ki temelji na načelih

obveščevalno vodene policijske dejavnosti (OVPD). ECIM je učinkovit odziv na

ogrožanje s strani kriminalitete na podlagi poznavanja nevarnosti, ki pa temelji na

obveščevalnem ciklusu. S Haaškim programom je urejeno tudi izmenjavanje

informacij in kriminalistično obveščevalnih podatkov, katere imajo sodelujoči na

razpolago, takoj ko jih potrebujejo. Evropski kriminalistično obveščevalni model naj

bi zagotavljal vzpostavitev razmer, ki omogočajo državam članicam in pristojnim

institucijam EU uporabo skupne metodologije omejevanja hujših in organiziranih

oblik kriminaliete v EU. Izboljšanje skupnega znanja o hujši in organizirani

kriminaliteti na podlagi učinkovitega zbiranja, izmenjave in analize informacij;

povečanje učinkovitosti EUROPOLA in ostalih pristojnih institucij EU in doseganje

boljših operativnih rezultatov na identificiranih prioritetnih področjih ter

vzpostavljanje večje odgovornosti ministrov glede izvajanja nalog za potrebe Sveta

EU (Delač, 2010).

Zaradi hitrega naraščanja kriminalitete in spoznanja, da povečevanje števila

zaposlenih v policiji ne prinaša želenih učinkov, se je kriminalistično obveščevalna

26

dejavnost začela razvijati v smeri koncepta obveščevalno vodene policijske

dejavnosti (Intelligence-Led Policing). Zaradi vedno večjega neskladja med številom

zaposlenih in razpoložljivimi finančnimi sredstvi na eni strani ter stopnjo

kriminalitete na drugi strani je bila prednostna naloga urejen sistem ravnanja z

informacijami pridobljenimi na sistematičen način ter njihova analiza. Značilnosti

obveščevalno vodene policijske dejavnosti so (Ratcliffe, 2008):

filozofija upravljanja policijske dejavnosti;

stremenje k zmanjšanju in preprečevanju kriminala ter k motenju aktivnosti

storilcev kaznivih dejanj;

način upravljanja poteka od zgoraj navzdol;

kombiniranje analiz kaznivih dejanj in kriminalistično obveščevalne dejavnosti;

kriminalistično obveščevalni podatki se uporabljajo za razporejanje policijskih

sredstev (tako finančnih kot kadrovskih);

preiskovalna dejavnost je usmerjena v aktivne storilce kaznivih dejanj in

storilce hujših kaznivih dejanj.

3.3. Pridobivanje podatkov

Pridobivanje podatkov je temeljni proces v kriminalistično obveščevalni dejavnosti,

katerega sestavni del je celotna policijska organizacija, v katerem ima vsak zaposleni

neposredno ali posredno vlogo. Pridobivanje podatkov se je razvilo iz uličnega

zbiranja dokazov, ki so služili v konkretnih preiskavah in spoznanj o vrednosti

rutinskega zbiranja informacij.

Zbiranje podatkov je sestavljeno iz dveh delov: iz rutinskega in usmerjenega zbiranja

informacij. Naloga kriminalistov je, da prepoznajo vire, ki imajo najverjetneje

potrebne podatke in jih usmerjeno zbirajo, pri tem pa morajo upoštevati zahteve za

izdelavo strateških, taktičnih ali operativnih analiz.

Rutinsko zbiranje informacij je sestavni del dela policistov, saj so policisti z

opravljanjem svojega rutinskega dela v stiku z različnimi ljudmi, ki jim posredujejo

informacije. Usmerjeno zbiranje informacij pa dopolnjuje rutinsko zbiranje

informacij. Pomembno je tudi, da je hranjenje in razpolaganje z rutinsko

pridobljenimi informacijami urejeno.

27

Informacije se pridobivajo na različne načine in iz različnih virov. Najpogosteje se

uporabljajo (Schneider, 1994): (1) informacije in obveščevalni podatki iz kraja

samega; (2) preiskovalci; (3) informatorji; (4) tajne preiskave; (5) tajno opazovanje

(fizično in elektronsko); (6) druge operativne enote policije ali obveščevalne službe;

(7) druge vladne agencije; (8) javni informacijski viri (mediji, javne podatkovne

zbirke, javni registri in evidence, telefonski imeniki, ipd.); (9) zainteresirani

državljani, žrtve kaznivih dejanj, pritožbe državljanov, izjave prič, anonimne

prijave; (10) znanstvena dela; (11) prijete in zaprte osebe.

Pomembno je poudariti, da morajo kriminalisti pri svojem delu upoštevati tudi

določena temeljna načela, ki zagotavljajo strokovnost njihovega dela (Harfield in

Harfield, 2008):

delo mora potekati zakonito in sorazmerno;

zaposleni morajo biti ozaveščeni, usposobljeni in opremljeni za opravljanje

svojih vlog v kriminalistično obveščevalnem procesu;

pri svojem delu morajo spoštovati načelo zaupnosti in poskrbeti za svojo

varnost;

organizacijske in partnerske dejavnosti bi morale temeljiti na poznavanju težav

in njihovega ozadja, k čemur prispevata razumevanje in pravilna uporaba

obveščevalnih podatkov;

kriminalistično obveščevalni izdelki morajo biti uporabljeni;

končni uporabniki in analitiki morajo biti odprti in objektivni pri svojem delu.

3.4. Delo z informatorji

Informatorji so osebe, ki živijo in se gibljejo na določenem območju in so zaradi tega

dragocen vir podatkov. Uporabljajo se za opazovanje in nadzor določenega območja,

na katerem se pojavljajo sumljive osebe oziroma se odvijajo sumljive dejavnosti. Tak

informator lahko policiji nudi informacije, ki so zanjo nedosegljive. Policiji pomagajo

pri vpeljevanju tajnih delavcev in tajnih sodelavcev v kriminalne sredine. V kazenskih

postopkih so informatorji vključeni tudi v postopke na sodišču, zelo pomembni pa so

pri zbiranju in posredovanju informacij pri operativnem delu policije (Mravljak,

2002).

28

V policiji je kot informator opredeljena oseba, ki prostovoljno, prikrito in usmerjeno

daljše časovno obdobje posreduje različne informacije, in sicer o storilcih kaznivih

dejanj in o izvrševanju oziroma izvršenih kaznivih dejanjih (Sladič, 2012).

Dela z informatorji ne moremo enačiti z viri, saj za vire velja, da je posredovanje

informacij policiji o kaznivih dejanjih samoiniciativno in nenačrtno. Za informatorje

pa velja, da je posredovanje informacij in podatkov o kaznivih dejanjih in njihovih

storilcih prikrito, zavestno, prostovoljno in usmerjeno, prav tako pa gre pri delovanju

informatorjev tudi za daljše časovno obdobje (VSK, Kp 9/2007).

Sodelovanje informatorjev s policisti je prostovoljno. Policisti ne smejo

informatorjev izsiljevati ali izvajati kakršnekoli pritiske nad njimi, ker je to zakonsko

prepovedano in ni v skladu s Kodeksom policijske etike. Če policist informatorja ne

pozna, je priporočljivo, da najprej preveri njegovo osebnost (značaj,

predkaznovanost, ugled v družbi ipd.). S temi podatki se policist informatorju lažje

približa in z njim sodeluje ter oceni verodostojnost njegovih informacij (Sladič,

2012).

Osnovna pravila za sodelovanje z informatorji so (Modly, 1993):

informatorja je potrebno pravočasno vključiti, ne glede na to na čigavi strani je

pobuda;

običajno je za sodelovanje z informatorjem potrebno pridobiti soglasje osebe,

ki vodi informatorja;

pri vključevanju informatorjev morajo biti policisti dobro poučeni o pogojih

sodelovanja in načinu sodelovanja s informatorjem;

pred sodelovanjem z informatorjem je potrebno diskretno preveriti

informatorja (konjički, kriminalna preteklost, življenski slog, okolje v katerem

živi ipd.), ker to pripomore k uspešnjšemu sodelovanju z informatorjem in

oceni prejetih informacij;

po želji informatorja se mu zagotovi anonimnost, anonimnost se zagotovi tudi,

če to zahteva služba;

sodelovanje z informatorjem mora biti strokovno, zadržano in previdno, ne

posredujejo se mu tajni podatki, podatki o policijskih akcijah ali osebah, razen

če je to v oprativnem interesu službe;

informatorjem se nikoli ne daje praznih obljub;

informatorjem se ne tolerira izvajanje kaznivih dejanj;

29

z informatorji sodelujejo izkušeni policisti, ki so pošteni in vestni ter na dobrem

glasu;

še posebej pozoren je treba biti pri dajanju denarnih nagrad informatorjem,

ker nepazljivost pri dajanju nagrad lahko pripelje do škandala ali zlorab;

posebna pozornost je potrebna v primeru, če se želi informator aktivno

okoriščati z denarnimi nagradami;

z informatorji je potrebno komunicirati spoštljivo in strokovno, ne glede na to,

kdo je informator;

najboljša taktika je konstruktivni in pozitivni pristop do informatorja;

način dela z informatorji mora biti tak, da se ne sodeluje z nekoristnimi

informatorji.

Za uspešno sodelovanje z informatorjem je potrebno poznati njegov pravi motiv,

zaradi katerega se je oseba odločila sodelovati. Motivov za sodelovanje je več

(Modly, 1993):

pozitivni (boj za pravico, resnicoljubnost);

negativni (maščevalnost, sovraštvo, zloba);

materialni (želja po nagradi oziroma koristi).

Delo z informatorji je običajno zelo natančno predpisano z zakoni in podzakonskimi

akti, še posebno to velja za delo z informatorji v policiji. S podzakonskimi akti, ki

imajo običajno oznako tajno, je tudi natančno določen način financiranja

informatorjev (Žagar, osebni intervju z dne 20. 9. 2015).

3.5. Kriminalistično obveščevalni cikel

Obveščevalni ciklus kot sinonim za klasično obveščevalno dejavnost se je za potrebe

kriminalistične policije nekoliko modificiral, saj je ta dejavnost bolj ciljno

usmerjena. Poleg analize zbranih podatkov zajema tudi možne rešitve, poleg tega je

bolj pravno uokvirjena, saj je namenjena med drugim tudi kazenskim preiskavam.

Tudi ta koncept je proaktivno usmerjen. Ne gre torej za čisto nov pristop, saj je bila

kriminalistično analitična dejavnost že pred tem sestavni del kriminalističnega dela.

Prav tako se prikrito zbiranje informacij ni pričelo šele s konceptom kriminalistično

obveščevalne dejavnosti. Dodano vrednost kriminalistično obvešcevalne dejavnosti

30

predstavlja konverzija obveščevalnih podatkov v »intelligence«, produkt z novim

znanjem, ki nakazuje odločevalcem tudi možne rešitve problema (Dvoršek in

Frangež, 2009).

Tako kot klasična obveščevalna dejavnost tudi kriminalistično obveščevalna dejavnost

poteka v več stopnjah. Tudi tukaj imajo različni avtorji različen pogled na število

stopenj v kriminalistično obveščevalnem ciklu. Do razlik v številu stopenj

kriminalistično obveščevalnega ciklusa prihaja, ker avtorji različno razčlenijo fazo

analiziranja podatkov. Tako nekateri fazo obdelave podatkov vključijo v fazo

analiziranja, nekateri pa proces obdelave podatkov opredelijo kot samostojen proces

v kriminalistično obveščevalnem ciklu. Dober dokaz je Europolova delitev

kriminalistično obveščevalnega ciklusa, ki sestoji iz: (1) usmerjanje (opredelitev

nalog), (2) zbiranje podatkov, (3) vrednotenje podatkov (ocena verodostojnosti vira

in kakovosti informacije), (4) obdelava (urejanje zbranih podatkov v format, ki je

primeren za dostop in analiziranje), (5) analiziranje, (6) razširjanje (pošiljanje

uporabnikom). Tudi Policija deli kriminalistično obveščevalni cikel na 6 stopenj.

Kriminalistično obveščevalni proces predstavlja povezane delovne faze oziroma

delovni proces skozi katere mora informacija preiti, da lahko govorimo o

kriminalistično obveščevalni analizi in s tem o kriminalistično obveščevalni

dejavnosti. Ta proces sestavljajo naslednje faze (Kriminalistično pridobivanje in

vrednotenje informacij, 2013):

sprejem naloge: ocena, sprejem in dodelitev naloge;

zbiranje: prepoznava in zajemanje informacij in podatkov;

vrednotenje: preverjanje zanesljivosti in veljavnosti zbranih informacij;

obdelava: urejanje zbranih informacij v logične vsebinske strukture;

analiza: uporaba ustreznih analitičnih tehnik in orodij na strukturiranih

informacijah z namenom doseganja novih ugotovitev (sklepov, hipotez), ocen in

priporočil;

posredovanje: posredovanje dognanj in ugotovitev kriminalistično

obveščevalnega procesa naročniku v obliki analitskega izdelka.

3.5.1. Sprejem naloge

Delo na področju kriminalistično obveščevalne analitike se lahko začne

(Kriminalistično pridobivanje in vrednotenje informacij, 2013):

31

na predlog naročnika;

na pobudo kriminalistično obveščevalnega analitika (v nadaljevanju analitik),

če gostitev informacij o določeni varnostni problematiki zahteva takojšen odziv

kriminalistično obveščevalne enote z izdelavo analitskega izdelka pri

preprečevanju in omejevanju kriminalitete na določenem območju;

na zahtevo vodje enote kriminalistično obveščevalne dejavnosti, njegovega

pooblaščenca ali njegovih nadrejenih.

Predlog naročnika je praviloma pisen, na podlagi katerega vodja enote

kriminalistično obveščevalne dejavnosti ali njegov pooblaščenec odloči o zaprosilu.

Predlog naročnika mora vsebovati: kratek opis primera, podatkovni obseg, cilje

analize, kontaktno osebo. Ustni predlog se lahko poda v okviru dela preiskovalne

skupine katere član je tudi analitik in v primerih, ki zaradi časovne omejitve

onemogočajo izdelavo pisnega predloga. V primerih, ko analitik dela znotraj

preiskovalne skupine se šteje, da mu je bila zadeva dodeljena, ko jo je prevzela

preiskovalna skupina, v kateri deluje (Kriminalistično pridobivanje in vrednotenje

informacij, 2013).

3.5.2. Zbiranje

Naloga analitika je, da prepozna in določi vire podatkov in informacij, ki so potrebni

za uspešno analitično delo. Viri podatkov in informacij se določijo na podlagi

individualnih zahtev in potreb naročnika po analitskih izdelkih. Zbiranje informacij

mora biti usmerjeno in načrtovano, da je zagotovljena izkoriščenost vseh

informacijskih virov. Naročnik mora zagotoviti, da so vsi zbrani podatki in informacije

v obravnavanem primeru dostopni oziroma posredovani analitiku, razen tistih, ki si

jih lahko analitik pridobi sam (Kriminalistično pridobivanje in vrednotenje informacij,

2013).

3.5.3. Vrednotenje

Zbrane podatke in informacije je potrebno ovrednotiti z vidika njihove zanesljivosti

in uporabne vrednosti (relevantnosti) za analizo. Vrednotenje podatkov in informacij

je v določeni meri trajni proces, ki poteka v vseh fazah kriminalistično

obveščevalnega procesa in mora temeljiti na objektivni profesionalni presoji

32

analitika. Samo ovrednoteni podatki in informacije so lahko analitično obdelani in

omogočajo verodostojne ugotovitve, ki bodo naročniku podale kar najbolj zanesljivo

predstavo o varnostnem pojavu. Vse zbrane podatke in informacije je potrebno pred

njihovo analitično uporabo ovrednotiti z vidika zanesljivosti vira, verodostojnosti

vsebine in njihovih vlog v zasledovanju ciljev naročnika analitskega izdelka.

Predhodna ocena predstavlja analitiku vodilo, ki pa ne sme dokončno vplivati na

njegovo oceno o uporabnosti te informacije za analizo. Tudi viri informacij kot so

npr. operativne informacije, ki so že pred njihovo uporabo predhodno ocenjene,

morajo biti vrednotene pred analitično uporabo. Posebna skrb mora biti posvečena

ustreznemu vrednotenju prosto dostopnih in javno objavljenih podatkov in informacij

(Kriminalistično pridobivanje in vrednotenje informacij, 2013).

3.5.4. Obdelava

Podatki in informacije so lahko pridobljeni v različnih oblikah (izjave, dopisi,

evidence, članki, prispevki, ipd.) in formatih (ustni, pisni, elektronski, slikovni, ipd.).

Zaradi tega jih je potrebno obdelati in shraniti v enotnem strukturiranem formatu, ki

mora omogočati njihovo (Kriminalistično pridobivanje in vrednotenje informacij,

2013):

sestavljanje;

razvrstitev;

organizacijo v kategorije;

medsebojno primerjavo in

hiter in natančen dostop.

3.5.5. Analiza

Analiza podatkov in informacij predstavlja osrednjo in ključno fazo kriminalistično

obveščevalnega procesa. V tej fazi analitik s pomočjo različnih analitičnih tehnik

identificira in opredeli razmerja med različnimi entitetami (pojavi, osebami,

predmeti, dogodki, dejanji itd.) v prostoru in času ter jim daje pomen in jih razlaga -

izpelje interpretacijo analitično obdelanih podatkov in informacij, ki jo povzame v

ugotovitvah (Kriminalistično pridobivanje in vrednotenje informacij, 2013).

33

V fazi analize uporablja analitik naslednje analitične tehnike, ki (Kriminalistično

pridobivanje in vrednotenje informacij, 2013):

razčlenjujejo sestavljene dele na enostavnejše dele ter preučujejo vsak del

ločeno in v odnosu do celote;

združujejo enostavne dele v bolj sestavljene - povezovanje v enotno celoto;

ločujejo nebistvene in poudarjajo bistvene prvine ter lastnosti določenega

predmeta ali pojava;

povzemajo tuje rezultate, opažanja, stališča, zaključke;

klasificirajo, opisujejo, dokazujejo;

drugo.

V procesu analize se lahko ugotovi obstoj informacijskih vrzeli. Informacijske vrzeli

so vsebinske praznine, zaradi česar ostanejo določena dejstva in okoliščine

nepojasnjene. Informacijske vrzeli morajo biti tako kot sklepi izpostavljene v

analitskem izdelku, da v primeru njihove relevantnosti za naročnika, slednji lahko

načrtuje dodatno zbiranje podatkov in informacij. Analitik si na podlagi zbranih in

obdelanih podatkov postavlja posamezna vprašanja na katera poskuša odgovoriti v

fazi analiziranja. Vprašanja na katera išče odgovore so običajno kdo je vpleten v

obravnavano kriminalno aktivnost, kdo je s kom povezan, kakšna je vsebina njihovih

povezav ipd. Zaradi lažje predstave o medsebojnih razmerjih med posameznimi

entitetami, analitik razpoložljive podatke spaja na organiziran način, tako da izlušči

njihov pomen. Pri tem si običajno pomaga s programskimi orodji za vizualizacijo

navedenih razmerij (Kriminalistično pridobivanje in vrednotenje informacij, 2013).

3.5.6. Posredovanje

Posredovanje analitskih izdelkov predstavlja zaključno fazo kriminalistično

obveščevalnega procesa. Ta faza poteka na podlagi sprejetih nalog in v skladu s

postopki in pravili, ki so predpisani za dokumente z določeno stopnjo tajnosti. Pri

tem se strogo upoštevata in izvajata pravili: »potreba po obveščanju« in »pravica do

obveščanja«. Skladno s prvim pravilom se z vsebino izdelka seznanja naročnika. Prav

tako pa se z njegovo vsebino seznani tudi druge upravičene osebe, skladno s pravico

do obveščanja, če se ugotovi, da je ta zanje pomembna oziroma da predmet

analitične obravnave spada v njihovo pristojnost odločanja in načrtovanja. Analitik,

na podlagi predhodnega dogovora z naročnikom, slednjega o svojih ugotovitvah

34

obvešča praviloma pisno, izjemoma ustno. Ustno obveščanje se uporabi le izjemoma

kadar gre za odgovore na enostavna vprašanja za notranjo uporabo v policiji. Ustno

obveščanje se lahko dopolni s posredovanjem preglednic in grafičnih prikazov zadeve

(Kriminalistično pridobivanje in vrednotenje informacij, 2013).

3.6. Končni izdelki v kriminalistično obveščevalni dejavnosti

Končni izdelki v kriminalistično obveščevalni dejavnosti so kazenske ovadbe, poročila

državnim tožilcem in druga varnostna poročila, ki imajo določene procesno-pravne

posledice ali pa posledice pri oblikovanju varnostne politike. Njihovo obliko v večini

primerov določa zakon. Sestavni del končnih izdelkov so običajno tudi izsledki, ki v

skladu z zakonom izvirajo iz uporabe posebnih operativnih metod in sredstev dela.

Med končne izdelke kriminalistično obveščevalne dejavnosti sodijo še različne analize

in poročila o stanju kriminalitete, ki jih te službe izdelujejo za potrebe notranjega

ministrstva, vlade ali svetovalnih organov (Šaponja, 1999).

Kriminalistično obveščevalni izdelki morajo policijskim vodjem zagotavljati takšno

znanje o kriminalnem okolju, na podlagi katerega se bodo v okviru nalog načrtovanja,

organiziranja, vodenja in kontroliranja dela policije oziroma njenih notranjih

organizacijskih enot, sposobni objektivno odločiti o dolgoročnih ciljih, prioritetah in

o zadevah, ki zahtevajo razporejanje, upravljanje in strateško načrtovanje

materialno tehničnih, finančnih, kadrovskih in drugih organizacijskih virov z

namenom preprečevanja in omejevanja kriminalitete. Policistom in njihovim

neposredno nadrejenim vodjem pa morajo zagotavljati znanja, ki jim bodo

omogočala sprejemanje odločitev glede izvajanja učinkovitih kriminalističnih taktik

in metodik pri preprečevanju kaznivih dejanj oziroma da bodo lahko pravočasno

načrtovali in izvedli ustrezne aktivnosti, usmerjene v odkrivanje in prijetje storilcev

kaznivih dejanj. Pri vseh kriminalistično obveščevalnih izdelkih je pomembno, da

objektivno in relevantno predstavijo predmet obravnave in da vsebujejo potrebne

rešitve za uresničitev zastavljenega cilja. Končni izdelki kriminalistično obveščevalne

dejavnosti so (Kriminalistično pridobivanje in vrednotenje informacij, 2013):

ocena ogroženosti;

analiza kriminalne aktivnosti;

statistična analiza;

35

analiza storilca;

analiza kriminalne združbe;

analiza kaznivega dejanja;

načrt usmerjenega zbiranja obvestil;

primerjalna analiza kaznivih dejanj;

analiza prometa;

analiza kriminalistične preiskave;

kriminalistična objava.

4. CENTER ZA KRIMINALISTIČNO OBVEŠČEVALNO

DEJAVNOST

4.1. Zgodovina kriminalistično obveščevalne dejavnosti v

Sloveniji

Kriminalistično obveščevalno dejavnost v Republiki Sloveniji opravlja Center za

kriminalistično obveščevalno dejavnost (v nadaljevanju CKOD).

Razvoj CKOD se je začel že leta 1991 po osamosvojitvi Republike Slovenije, z

oganizacijo Oddelka za informatiko in Oddelka za analitiko, ki sta delovala znotraj

Urada za informatiko, analitiko in organizacijo. Nadaljnjo prelomnico predstavlja

leto 1996, ko je nastal Sektor za informatiko, analitiko in organizacijo, znotraj

katerega je deloval Referat za analitiko. Oddelek za kriminalistično analitiko je bil

ustanovljen leta 2000 in organiziran znotraj novonastalega Sektorja za računalniško

kriminaliteto in kriminalistično analitiko. Leta 2007 je sledila reorganizacija Uprave

kriminalistične policije, po kateri je deloval oddelek za kriminalistično analitiko v

sklopu Sektorja za preiskavo kriminalitete. 1. avgusta 2007 pa je bil ustanovljen

Center za kriminalistično analitiko, ki pa predstavlja zadnji mejnik pred ustanovitvijo

Centra za kriminalistično obveščevalno dejavnost (Doberšek, 2013).

Na osnovi sprejete varnostne strategije EU je bil leta 2010 v RS sprejet temeljni

razvojno-usmerjevalni dokument s področja nacionalne varnosti, v katerem je

kriminalistično obveščevalna dejavnost določena kot glavna smer razvoja policijske

dejavnosti v Sloveniji pri odzivanju na resne varnostne grožnje. Nadgradnja tega

36

strateškega pogleda je bila izvedena s sprejetjem trenutno veljavne Resolucije o

nacionalnem programu preprečevanja in zatiranja kriminalitete za obdobje 2012–

2016, kjer je kot eden izmed posebnih ciljev določeno, da je treba z bolj načrtnim

zbiranjem, vrednotenjem, vnašanjem v informacijski sistem in analiziranjem

informacij zagotoviti kriminalistično obveščevalne informacije, ki bodo podlaga za

strokovno utemeljeno odločanje glede prioritet in primernih ukrepov ter aktivnosti

policije z uporabo vseh razpoložljivih sredstev pri preprečevanju in omejevanju

kriminalitete. S strateškega vidika to zahteva vzpostavitev okrepljene kriminalistično

obveščevalne dejavnosti in centralno vodenega pristopa pri delu kriminalistične

policije. Prioritetna naloga slovenske policije je tudi dokončna vzpostavitev

nacionalnega kriminalistično obveščevalnega modela (nacionalni model SiKOM), kar

določa Srednjeročni načrt razvoja in dela policije za obdobje 2013–2017. Ta model bo

predstavljal policijski upravljavski okvir in bo omogočal delovanje in povezovanje

policijske organizacijske strukture s formaliziranimi in med seboj usklajenimi

delovnimi procesi. Slednji bodo temeljili na načelih obveščevalno vodene policijske

dejavnosti in bodo povezani s sodobnimi policijskimi strategijami v skupnost

usmerjenega policijskega dela, v problem usmerjenega policijskega dela in

CompStat1 (Razvoj slovenskega modela SiKOM, 2015).

4.2. Organiziranost Centra za kriminalistično obveščevalno

dejavnost

Center za kriminalistično obveščevalno dejavnost je organiziran znotraj Uprave

kriminalistične policije (v nadaljevanju UKP), kot njena notranja organizacijska

enota. CKOD pa ima tudi svoje oddelke znotraj policijskih uprav. Vsaka policijska

uprava v Republiki Sloveniji ima znotraj Sektroja kriminalistične policije še Oddelek

za kriminalistično obveščevalno dejavnost.

1COMParative STATistics. Konec 20. stoletja so policijski oddelki v Združenih državah Amerike

in ponekod v Veliki Britaniji začeli sprejemati računalniški sistem, ki je omogočal uporabo grafičnega prikaza določenih kriminalnih incidentov glede na čas, dan in lokacijo. Program je razkril prej nezaznane vzorce kriminalnih aktivnosti in policistom omogočil identificiranje problemov ter njihovo reševanje. CompStat je filozofija upravljanja ali orodje organizacijskega managementa. Predstavlja dinamični pristop za zmanjševanja kriminalitete, izobljševanja kvalitete življenja ter kadrovskih virov in upravljanja. CompStat uporablja tudi GIS (Geografsko informacijski sistem), s katerim identificirajo probleme na t.i. zemljevidih kriminalnih žarišč (Priročnik za policijske (kriminalistične) analitike – v 60. korakih do rešitve problema, 2008).

37

Notranja organizacija CKOD je razdeljena na štiri temeljna delovna področja, ki

pokrivajo strateško in operativno kriminalistično obveščevalno analitiko, delo z

informatorji in viri ter informacijski in sistemski razvoj te dejavnosti. Za ta delovna

področja so tudi opredeljene temeljne naloge zaposlenih na CKOD (Berginc, 2013):

opravljanje najzahtevnejših nalog z delovnega področja UKP;

sodelovanje pri pripravi normativnih aktov in razvojnih projektov;

sodelovanje pri izobraževanju in usposabljanju in usposabljanje izvajalcev;

izvajanje nadzora;

dajanje strokovnih mnenj;

sodelovanje pri pripravi in izvajanju strateških dokumentov;

sodelovanje pri načrtovanju in izvedbi kriminalističnih akcij in operativnih

nalog;

pripravljanje informacij, poročil in analiz ter predlaganje ustreznih ukrepov.

Za uspešno vzpostavitev kriminalistično obveščevalne dejavnosti je na CKOD zelo

pomembno delovno področje informacijskega in sistemskega razvoja te dejavnosti.

Na tem področju trenutno poteka razvoj informacijskega sistema CKOD, vzporedno s

tem pa še posodobitev celotnega policijskega informacijskega sistema. V okviru

lastnega informacijskega sistema CKOD so bila uvedena v uporabo nova specializirana

analitična programska orodja za bolj sistematično in hitrejšo obdelavo podatkov ter

za vizualizacijo in povezovanje informacij. Oblikovani so bili sistemi za boljše

upravljanje, dostop in izmenjavo informacij ter kriminalistično obveščevalnih

izdelkov za sistematično sprotno spremljanje dogodkov z visokim varnostnim

tveganjem in za podporo pri odločanju na managerskem nivoju kriminalistične

policije. Prav tako se izvaja prilagajanje informacijskega sistema policije s sistemi

drugih državnih organov, katerih pristojnosti so na področju odkrivanja in pregona

storilcev kaznivih dejanj, in sicer z namenom hitrejše in neposredne izmenjave

informacij. Poleg tega je bil vzpostavljen še operativni forum za pomoč policistom na

podlagi njihovih medsebojnih izmenjav operativnih izkušenj (Berginc, 2013).

Drugo pomembno delovno področje na CKOD je strateška kriminalistično

obveščevalna analitika, kjer se spremlja kriminaliteto na celotnem območju

Republike Slovenije s širšega vidika. Pri tem je usmerjena v spremljanje njenih

trenutnih trendov, sprememb v kriminalnem okolju in v ocenjevanje obsega in rasti

kriminala. Njena proaktivna usmerjenost se kaže pri izdelavi prognostičnih ocen

glede nadaljnega razvoja kriminala. Na tej ravni se po Europolovi metodologiji

38

izdeluje tudi ocena ogroženosti na območju RS, na podlagi katere se nato določajo

nacionalne prioritete v boju proti hujšim in organiziranim oblikam kriminala. Na

podlagi teh prioritet se določi konkretne operativne cilje, s čimer pa se na CKOD

ukvarja operativna kriminalistično obveščevalna analitika. Slednja je usmerjena v

identifikacijo in spremljanje aktualnih posameznih storilcev oziroma kriminalnih

združb, ki predstavljajo največjo grožnjo nacionalni in javni varnosti, zaradi česar

zahtevajo prioritetno in celovito kriminalistično obravnavo. Za razliko od CKOD je to

delovno področje na regionalnem nivoju na Sektorjih kriminalistične policije

usmerjeno v izvedbo ustreznih operativnih aktivnosti kriminalistov. Pri konkretnih

kriminalističnih preiskavah namreč s kriminalistično obveščevalnimi izdelki usmerja

kriminaliste k odkritju in prijetju storilcev posameznih kaznivih dejanj (Berginc,

2013).

Operativni kriminalistično obveščevalni dejavnosti so pri zbiranju obvestil o storilcih

konkretnih kaznivih dejanj v pomoč tudi aktivnosti kriminalistov na zadnjem

delovnem področju enote CKOD, to je delo z informatorji in viri. Tu se vzpostavlja

informatorska mreža, ki bo omogočala učinkovito pridobivanje aktualnih in

usmerjenih operativnih informacij, ki se bodo skozi kriminalistično obveščevalni

proces pretvarjale v kriminalistično obveščevalne informacije oziroma izdelke za

potrebe načrtovanja in usmerjanja operativnih policijskih aktivnosti ter za potrebe

odločanja o primernih policijskih ukrepih in prioritetah dela z uporabo vseh

razpoložljivih sredstev pri preprečevanju, odkrivanju in preiskovanju kriminalitete

(Berginc, 2013).

4.3. Pridobivanje informacij

Zakona, ki predstavljata temelj za pridobivanje informacij v policiji, sta Zakon o

nalogah in pooblastilih policije ter Zakon o kazenskem postopku. V Zakonu o nalogah

in pooblastilih policije so navedena osnovna policijska pooblastila, ki omogočajo

pridobivanje informacij: zbiranje obvestil, pisno vabljenje in vabljenje z javnim

naznanilom, ugotavljanje identitete, fotografiranje, prepoznava oseb po

fotografijah, varnostni pregled in pregled osebe, vstop v tuje stanovanje in druge

prostore, zaseg predmetov, varnostni pregled, pridržanje. Zakon o kazenskem

postopku pa policiji dovoljuje, da lahko za zbiranje dokazov uporabi tajne oziroma

39

posebne metode. Mednje sodijo: (1) tajno opazovanje, (2) priobitev podatkov o

elektronskem komunikacijskem prometu, (3) nadzor elektronskih komunikacij s

prisluškovanjem in snemanjem ter kontrola in zavarovanje dokazov o vseh oblikah

komuniciranja, ki se prenašajo v elektronskem komunikacijskem omrežju, (4)

kontrola pisem in drugih pošiljk, (5) kontrola računalniškega sistema banke ali druge

pravne osebe, ki opravlja finančno ali drugo gospodarsko dejavnost, (6)

prisluškovanje in snemanje pogovorov s privolitvijo vsaj ene osebe, udeležene v

pogovoru, (7) prisluškovanje in opzovanje v tujem stanovanju ali drugih tujih

prostorih, z uporabo tehničnih sredstev za dokumentiranje in po potrebi s tajnim

vstopom v prostore, (8) navidezni odkup, navidezno sprejemanje oz. dajanje daril in

navidezno dajanje oz. jemanje podkupnin in (9) tajno delovanje.

Temelj za pridobivanje podatkov in informacij CKOD predstavlja 11. člen Zakona o

nalogah in pooblastilih policije, ki se glasi (Zakon o nalogah in pooblastilih policije,

2013):

(1) Kriminalistično pridobivanje in vrednotenje informacij je proces zbiranja,

vrednotenja in analiziranja osebnih in drugih podatkov o kriminalni dejavnosti

fizičnih in pravnih oseb ter hudodelskih združb, na podlagi katerega se odloča in

načrtuje policijske naloge za preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih

dejanj, za katera se storilec preganja po uradni dolžnosti.

(2) Pri pridobivanju podatkov iz prejšnjega odstavka policija sodeluje z osebami, ki

ji prostovoljno posredujejo operativne informacije o kaznivih dejanjih, njihovih

storilcih in drugih aktivnostih, ki kažejo na kazniva dejanja.

(3) S kriminalističnim pridobivanjem in vrednotenjem informacij se ne sme izzivati

kriminalne dejavnosti.

(4) Policija mora osebam iz drugega odstavka tega člena zagotoviti varnost in

anonimnost, če je to v njihovem interesu in je skladno z določbo 118. člena tega

zakona.

(5) Način izvajanja kriminalističnega pridobivanja in vrednotenja informacij ter

sodelovanje z osebami z internim aktom določi generalni direktor policije oz.

generalna direktorica policije (v nadaljnjem besedilu: generalni direktor policije).

Center za kriminalistično obveščevalno dejavnost pridobiva podatke iz različnih virov.

Poleg osnovnih virov, ki so opredeljeni v podpoglavju Pridobivanje informacij,

poglavja Kriminalistično obveščevalna dejavnost, so za analitike CKOD bistveni

40

podatki iz sledečih virov (Kriminalistično pridobivanje in vrednotenje informacij,

2013):

podatki, ki jih policija zbira pri svojem delu (evidence in dokumentarno gradivo

policije);

podatki, s katerimi razpolagajo drugi državni organi in organizacije;

vsi prosto dostopni in javno objavljeni podatki in baze podatkov.

Z navedbo vira podatkov, ki jih predstavljajo podatki, ki jih zbira policija pri svojem

delu, je mišljeno tako zbiranje podatkov kriminalistov, operativcev CKOD in tudi

uniformirane policije. Policija zbira podatke na različne načine. Mednje sodi

pooblastilo zbiranje obvestil (skladno z zakonom) in na primer ugotavljanje

identitete. Kljub temu, da sta omenjeni policijski pooblastili eni izmed osnovnih in

njun neposredni namen ni zbiranje operativno zanimivih podatkov, se lahko v praksi

zgodi, da dobro zbrani podatki ali ugotovljena identiteta, z analizo in obdelavo lahko

pripeljeta do uporabnih kriminalistično obveščevalnih informacij. Operativno

zanimive informacije lahko policija pridobiva od informatorjev, lahko policist nekaj

zazna sam, do njih lahko pride policist z lastno dejavnostjo in znanjem, nenazadnje

pa lahko izve tudi od občanov. Operativno zanimivi podatki niso vedno 100 %

zanesljivi in točni. Bistveno pri zbiranju informacij je, da se informacije ne

olepšujejo, da so objektivne in da policisti vanje ne dodajajo subjektivnih mnenj.

Zbrani podatki in informacije se vnašajo v informacijski sistem Policije. Temelj za

vodenje evidenc policije je 123. člen Zakona o nalogah in pooblastilih policije.

(Žagar, osebni intervju z dne 19. 9. 2015).

4.4. Strateški cilji in usmeritve Centra za kriminalistično

obveščevalno dejavnost

Osnovni namen kriminalistično obveščevalne dejavnosti je zagotavljanje

kriminalistično obveščevalnih analiz, ki so po naravi proaktivno usmerjene s tem, da

policijskim vodjem zagotavljajo ustrezno znanje oziroma objektivne ocene o

prioritetnih pojavnih oblikah kriminalitete, na podlagi katerih ti s svojimi odločitvami

omejevalno vplivajo na obravnavano kriminalno okolje. Ti kriminalistično

obveščevalni izdelki morajo biti usmerjeni v spremljanje trendov kriminalitete,

41

spremljanje stanja in sprememb opazovanega kriminalnega okolja in v ocenjevanje

obsega ter nadaljnjega razvoja kriminala. Na njihovi podlagi se morajo biti policijski

vodje sposobni objektivno in pravočasno odločiti o dolgoročnih in srednjeročnih

ciljih; ustreznih strategijah in prioritetah policijskega dela, ki zahtevajo

razporejanje, upravljanje in strateško ter operativno načrtovanje materialno

tehničnih, finančnih, kadrovskih in drugih organizacijskih virov. Poleg tega se ta

dejavnost sekundarno usmerja tudi v zagotavljanje kratkoročnih ciljev, to je pri

reaktivnem delu kriminalistov v predkazenskem postopku, kjer usmerja preiskovalno

dejavnost v načrtovanje in izvedbo ustreznih in pravočasnih policijskih aktivnosti z

namenom izsleditve in prijetja storilcev obravnavanih kaznivih dejanj

(Kriminalistično pridobivanje in vrednotenje informacij, 2013).

Temeljni zastavljeni cilj delovanja Centra za kriminalistično obveščevalno dejavnost

je omogočiti policijsko delo, ki temelji na kriminalistično obveščevalni dejavnosti, ki

okrepi zmogljivosti kriminalistično obveščevalne analitike v okviru policije. Poleg

temeljno zastavljenih ciljev, so zastavljeni še področni cilji (Lalić, 2012, v Doberšek,

2013):

centralizacija kriminalističnega obveščevalnega procesa;

integrirano delovanje kriminalistično obveščevalne dejavnosti;

učinkovita izraba informatorjev;

izboljšanje procesov zbiranja in izmenjave informacij;

celovita zaznava kriminalitete in njenega vpliva na varnost družbe;

uporaba sodobnih informacijskih tehnologij pri izvajanju nalog kriminalistično

obveščevalne dejavnosti.

Lalić (2012, v Doberšek, 2013) navaja še sledeče namene CKOD:

identificirati tiste kriminalne združbe ali posameznike, ki predstavljajo

največjo grožnjo varnosti in zahtevajo prioritetno ter kompleksno obravnavo;

zagotoviti možnosti za uspešno odkrivanje in pregon organizirane kriminalitete

in drugih hujših kaznivih dejanj v Sloveniji, državah EU in zahodnega Balkana;

zmanjšanje kriminalitete na varnostno obremenjenih območjih;

omogočiti dolgoročne, ustvarjalne in konkretnim razmeram prilagojene rešitve

za ugotovljene primere;

proaktivno delovanje.

42

4.5. Mednarodno sodelovanje Centra za kriminalistično

obveščevalno dejavnost

Mednarodno sodelovanje je v današnjem globaliziranem svetu postalo nepogrešljiv

člen v zagotavljanju varnosti, tako na državnem in regionalenem kot tudi na

mednarodnem področju. Države med seboj sodelujejo, ker s tem dosegajo večjo

uspešnost pri preiskovanju mednarodnih kaznivih dejanj, uspešnejše so pri prijetju

storilcev kaznivih dejanj, ki prečkajo državno mejo, lažje se zoperstavijo

nedovoljenim migracijam, organizirani kriminaliteti, nenazadnje pa je pomembna

tudi izmenjava informacij in podatkov, ki omogoča razumevanje, predvidvanje in

reševanje različnih varnostno pomembnih situacij.

Tudi slovenska policija se zaveda pomembnosti mednarodnega sodelovanja, zato

redno sodeluje z varnostnimi organi sosednjih držav, mednarodnimi institucijami in

agencijami ter mednarodnimi organizacijami. Sodelovanje poteka na področju

operativnega dela, izobraževanja in usposabljanja. Poleg aktivnega sodelovanja v

mednarodnih misijah, slovenska policija aktivno sodeluje tudi z naslednjimi

mednarodnimi organizacijami in agencijami (Mednarodno sodelovanje, 2015):

Europol

Interpol

SIRENE

Frontex

SELEC

CEPOL

SEPA

Na področju kriminalistično obveščevalne dejavnosti Policija aktivno sodeluje z

Europolom in Interpolom pri izmenjavi kiminalistično obveščevalnih informacij.

4.5.1. Europol

Evropski policijski urad – Europol je 1. januarja 2010 postal agencija Evropske unije,

pristojna za organizirani kriminal, terorizem in druge hujše oblike kriminala, ki

prizadenejo dve ali več držav članic, tako da je zaradi obsega, pomena in posledic

43

kaznivih dejanj potrebno skupno delovanje držav članic. Sedež Europola je v Haagu

na Nizozemskem. Temeljna naloga Europola je izboljšati učinkovitost in sodelovanje

med pristojnimi organi držav članic pri preprečevanju organiziranega kriminala in boj

proti njemu ter drugim hujšim oblikam kriminala. Osnovni namen urada je prispevati

k odkrivanju, preprečevanju in pregonu kaznivih dejanj v Evropski uniji, še posebej

na področju organiziranega kriminala in delovanja organiziranih kriminalnih družb

(Europol, 2015).

Nacionalna enota Europola (Oddelek za mednarodno operativo), ki je sestavni del

Sektorja za mednarodno policijsko sodelovanje v Upravi kriminalistične policije,

je nacionalna točka za povezavo med Europolom in pristojnimi državnimi organi v

Sloveniji: notranjimi organizacijskimi enotami policije, Carinsko upravo Republike

Slovenije ter Uradom za preprečevanje pranja denarja. Njene osnovne naloge so

(Europol, 2015):

Europolu na lastno pobudo posreduje informacije in kriminalistično

obveščevalne informacije za opravljanje njegovih nalog;

odgovarja na Europolova zaprosila za informacije in kriminalistično

obveščevalne informacije ter svetuje,

posodablja informacije in kriminalistično obveščevalne informacije;

za pristojne organe ocenjuje informacije in kriminalistično obveščevalne

informacije v skladu z nacionalno zakonodajo in jim to gradivo pošilja;

Europolu in državam članicam pošilja zaprosila za svetovanje, informacije,

kriminalistično obveščevalne informacije in analize;

Europolu pošilja informacije za hrambo v njegovih informacijskih zbirkah;

vnaša in preverja informacije v Europolovem informacijskem sistemu;

zagotavlja skladnost z zakonodajo pri vsaki izmenjavi informacij z Europolom.

Del nacionalne enote Europola je tudi slovenski urad za zvezo na sedežu Europola,

kjer svoje zadolžitve opravljajo uradniki za zvezo, ki so pripadniki slovenske policije.

Uradi za zvezo na sedežu Europola so del enotne platforme, ki združuje predstavnike

varnostnih organov iz držav sodelujočih v okviru Europola, in omogoča hitro ter

operativno izmenjavo informacij. Za izmenjavo informacij z agencijo Europol in

državami članicami je pristojen Oddelek za mednarodno operativo v Sektorju za

mednarodno policijsko sodelovanje v Upravi kriminalistične policije na Generalni

policijski upravi (Europol, 2015).

44

4.5.2. Interpol

Mednarodna organizacija kriminalistične policije – Interpol (ICPO - International

Criminal Police Organization) združuje nacionalne policije držav članic in ima sedež v

Lyonu v Franciji. Slovenija je bila v članstvo Interpola sprejeta 4. novembra 1992, na

plenarnem zasedanju Interpolove generalne skupščine v Dakarju v Senegalu. Načela

in cilji Interpola (Interpol, 2015):

zagotoviti in širiti medsebojno pomoč med vsemi kriminalističnimi policijami v

okviru zakonskih določb v različnih državah in v duhu Splošne deklaracije o

človekovih pravicah;

vzpostaviti in razvijati vse vrste institucij, ki bi lahko učinkovito prispevale k

preprečevanju in zatiranju običajnih kaznivih dejanj.

V skladu z ustanovno listino Interpola je v okviru organizacije prepovedano opravljati

kakršne koli dejavnosti in posredovanja s političnim, vojaškim, verskim ali rasnim

ozadjem. Vsaka država članica vzpostavi ali imenuje službo, ki deluje kot centralna

točka za stike za mednarodno policijsko sodelovanje in se imenuje nacionalni

centralni biro (NCB), običajno imenovan po glavnem mestu države članice.

V skladu s sklepom Vlade Republike Slovenije iz leta 1992 v Sloveniji Nacionalni

centralni biro Interpola Ljubljana predstavlja celotna Uprava kriminalistične policije.

Mednarodno policijsko sodelovanje v okviru Interpola pa se dejansko izvaja v Sektorju

za mednarodno policijsko sodelovanje v Upravi kriminalistične policije. Ta je z

državami članicami organizacije povezan z zaščitenim komunikacijskim sistemom

organizacije I-24/7. Aprila leta 2009 je Slovenija med prvimi državami članicami

izvedla integracijo Interpolovih podatkovnih zbirk v nacionalni policijski sistem.

Sektor za mednarodno policijsko sodelovanje je zadolžen za obravnavo vseh

operativnih zadev, vezanih na policijske preiskave v Sloveniji ter njihovo

posredovanje državam članicam in obratno. Zadolžen je tudi za sodelovanje z

državami članicami Interpola v vseh primerih, ki se nanašajo na iskane osebe in

ukradene predmete. Za izmenjavo informacij z Interpolom in državami članicami je

pristojen Oddelek za mednarodno operativo v Sektorju za mednarodno policijsko

sodelovanje pri Upravi kriminalistične policije na Generalni policijski upravi

(Interpol, 2015).

45

5. SKLEP

Kriminalistično obveščevalna dejavnost kot ena izmed novejših smeri razvoja

policijske dejavnosti v Republiki Sloveniji, se je v svojem relativno kratkem obdobju

delovanja, razvila do zavidljivo visoke stopnje profesionalnosti. Center za

kriminalistično obveščevalno dejavnost deluje učinkovito in profesionalno ter aktivno

sodeluje z mednarodnimi agencijami in organizacijami.

Kljub temu, da poteka razvoj tako pomembnega in razvejenega področja počasi in je

strategija razvoja usmerjena v daljše časovno obdobje (Resolucija o nacionalnem

programu preprečevanja in zatiranja kriminalitete za obdobje 2012-2016 ter

Srednjeročni načrt razvoja in dela policije za obdobje 2013–2017), lahko potrdim

hipotezo, da je ustanovitev Centra za kriminalistično obveščevalno dejavnost

bistveno pripomogla k hitrejšemu in učinkovitejšemu preiskovanju kaznivih dejanj.

CKOD ima pomembno vlogo v začetni fazi, torej še predno se začne predkazenski

postopek, saj zbira informacije o organiziranih skupinah, tako imenovanih kriminalnih

združbah, njihovi strukturi oziroma notranji organiziranosti, transnacionalnih

povezavah, kakor tudi o posameznih storilcih kaznivih dejanj in kaznivih dejanjih.

Pomembna je tudi njegova preventivna vloga, ki pa ni merljiva in dokazljiva,

predpostavlja pa se, da policija s svojo navzočnostjo odvrne potencialne storilce od

izvršitve kaznivega dejanja. Najpomembnejša vloga CKOD-a je, da v začetni fazi

odkrivanja kaznivega dejanja in storilcev, zbere dokaze za razloge za sum, da se

lahko začne predkazenski postopek.

Razvejena informatorska mreža predstavlja pomemben vir podatkov in informacij,

brez katerih bi jih policisti z drugimi metodami pridobili zelo težko ali pa sploh ne.

Kljub temu, da so informatorji zelo pomemben vir podatkov in informacij, pa lahko

hipotezo o tem, da so glavni vir informacij kriminalistično obveščevalne dejavnosti

informatorji, ki dajejo informacije prostovoljno, le deloma potrdim. Ugotovil sem, da

informatorji niso glavni vir informacij. Potrdim pa lahko drugi del hipoteze, saj

dajejo informatorji informacije prostovoljno – nenazadnje to potrjuje tudi sodna

praksa. Prostovoljnost je ena izmed temeljnih načel sodelovanja kriminalistične

policije in informatorjev. Vsakršna neprostovoljnost in izsiljevanje privede do

prekinitve sodelovanja in s tem do izgube morebitnega vira informacij. Prav tako pa v

današnjem času privede do tožb zoper kriminalistično policijo.

46

Tudi hipotezo, da imata obveščevalna in kriminalistično obveščevalna dejavnost enak

način dela, lahko le deloma potrdim. Res je, da je njun način dela zelo podoben,

vendar pa je med njima tudi nekaj bistvenih razlik. V fazi usmerjanja, vrednotenja,

obdelave podatkov in v fazi posredovanja obveščevalnih izdelkov je njun način dela

enak. Znotraj teh faz potekajo procesi zelo podobno, brez bistvenih razlik. Do razlik

med obveščevalnim in kriminalistično obveščevalnim ciklusom prihaja v fazi zbiranja

podatkov in v fazi analiziranja. V fazi zbiranja podatkov je razlika med cikloma v

namenu zbiranja operativnih podatkov. V obveščevalni dejavnosti je namen zbiranja

podatkov za obveščanje oziroma izdelavo obveščevalnih izdelkov, ki so podlaga za

odločanje uporabnikov le-teh (navadno so to predstavniki zakonodajne ali izvršilne

veje oblasti ali njihovi pooblaščenci). V kriminalistično obveščevalni dejavnosti pa je

namem zbiranja operativnih podatkov odkrivanje, preprečevanje in preiskovanje

kaznivih dejanj. Zbrani podatki lahko služijo kot dokazi na sodišču. Čeprav so pravila,

metode in standardi analiziranja zelo podobni v obveščevalni in kriminalistično

obveščevalni dejavnosti, pa je med njima vseeno pomembna razlika. Obveščevalne

službe se ukvarjajo z analiziranjem in spremljanjem posameznih področij iz svojega

delokroga, analitični izdelki so bolj podobni družboslovnim raziskovalnim izdelkom

(raziskavam). Analitične izdelke v kriminalistično obveščevalni dejavnosti

predstavljajo varnostna poročila in analitično predvidevanje nastanka ali

nadaljevanja varnostno pomembnih dogodkov. Analitični izdelki so lahko tudi rešitve

nekih kočljivih oziroma varnostno pomembnih situacij ali pa strategije o boju zoper

različnim pojavnim oblikam kriminalitete. Take analize obsegajo na primer ocene

delovanja kriminalnih združb, analize o njihovi strukturi in organizaciji, finančnem

stanju, kriminalistično obveščevalni analitiki tudi ocenjujeo kako se bo neka

kriminalna organizacija razvijala in delovala v prihodnosti. Zanimivo področje

kriminalistično obveščevalnih analitikov je prav tako predvidevanje še ne storjenih

kaznivih dejanj. Z uporabo analitičnih orodij je že mogoče napovedati npr. kateri tip

avtomobila (model, barva) bo ukraden. Menim, da se izdelki kriminalistično

obveščevalne dejavnosti v praksi pogosteje uporabljajo, zato ker jih policijski

menedžment uporablja za načrtovanje in organizacijo delovanja policije. Ravno zato

predstavljajo temelj za razporejanje virov (tako kadrovskih kot finančnih),

nenazadnje pa na njih temeljijo tudi operativne naloge policije.

47

6. UPORABLJENI VIRI

Berginc, R. (2013). Analitični izdelki kot sredstvo za usmerjanje dela kriminalistične

policije (Magistrska naloga). Nova Gorica: Evropska pravna fakulteta.

Črnec, D. (2009). Obveščevalna dejavnost v informacijski dobi. Ljubljana: Defensor.

Delač, D. (2010). Kriminalistična obveševalna dejavnost; analitična orodja in metode

ocenjevanja ogroženosti (Magistrsko delo). Ljubljana: Fakulteta za varnostne

vede.

Doberšek, Ž. (2013). Kriminalistična analitika v nekaterih evropskih državah

(Diplomska naloga). Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede.

Dvoršek, A. in Frangež, D. (2009). Slovenska kriminalistična policija med

"kriminalstrategie" in "criminal intelligence". Ljubljana: Fakulteta za

varnostne vede. Pridobljeno na:

https://dk.um.si/IzpisGradiva.php?id=30120&lang=slv.

Europol. (2010). Intelligence-Led Law Enforcement. Pridobljeno na:

www.euintheus.org/what-we-do/policy-areas/freedom-security-and-

justice/europol-and-eurojust/euinsight-europol-9-10/.

SOVA. (2015). Glosar. Pridobljeno 20.8.2015 na:

http://www.sova.gov.si/si/povezane_vsebine/glosar/.

Harfield, C. in Harfield, K. (2008). Intelligence: investigation, community, and

partnership. New York: Oxford University Press.

International Association of Chiefs of Police. (2012). Criminal Intelligence Sharing: A

National Plan for Intelligence-Led Policing At the Local, State and Federal

Levels. Pridobljeno na:

http://www.theiacp.org/portals/0/pdfs/CriminalIntelligenceSharingReport.

pdf .

Kazenski zakonik (KZ1-UPB2). (2012). Uradni list RS, (50/2012).

Kriminalistično pridobivanje in vrednotenje informacij. (2013). Ljubljana:

Ministrstvo za notranje zadeve RS, Center za kriminalistično obveščevalno

dejavnost.

Modly, D. (1993). Informatori. Zagreb: Ministarstvo unutranjih poslova Republike

Hrvatske.

Mravljak, M. (2002). Delo z viri in informatorji (Diplomska naloga). Ljubljana:

Fakulteta za varnostne vede.

48

Global Security. (2015). National Criminal Intelligence Service. Pridobljeno 5.9.2015

na: http://www.globalsecurity.org/intell/world/uk/ncis.htm.

Odločba višjega sodišča v Kopru. VSK sodba KP 9/2007. Kazenski oddelek.

Policija. (2015). Europol. Pridobljeno 21.9.2015 na:

http://policija.si/index.php/mednarodno-sodelovanje/europol.

Policija. (2015). Interpol. Pridobljeno 21.9.2015 na:

http://policija.si/index.php/mednarodno-sodelovanje/interpol.

Policija. (2015). Mednarodno sodelovanje. Pridobljeno 21.9.2015 na:

http://policija.si/index.php/mednarodno-sodelovanje.

Potparič, D. in Dvoršek, A. (2010). Vzpostavitev proaktivno usmerjene

kriminalistično-obveščevalne dejavnosti v državah Evropske unije. Revija za

kriminalistiko in kriminologijo, 61(1), 15-27.

Purg, A. (2002). Primerjalni obveščevalni sistemi. Ljubljana: Visoka policijsko-

varnostna šola.

Ratcliffe, J. (2008). Intelligence-led policing. Cullompton, Devon: Willan.

Razvoj slovenskega modela SiKOM. (2015). Ljubljana: Ministrstvo za notranje zadeve,

Policija.

Resolucija o nacionalnem programu preprečevanja in zatiranja kriminalitete za

obdobje 2007-2011. (2007). Uradni list Republike Slovenije, (40/07).

Resolucija o nacionalnem programu preprečevanja in zatiranja kriminalitete za

obdobje 2012-2016. (2012). Uradni list Republike Slovenije, (83/12).

Schneider, S.R. (1994). The Criminal Intelligence Function: Toward a Comprehensive

and Normative Model. Laleia Journal, 9(2). Pridpbljeno na:

http://www.oss.net/dynamaster/file_archive/040320/d60c198f60c5f90724c

847474edd3a80/OSS1995-02-31.pdf.

Sladič, A. (2012). Informatorji (Magistrsko delo). Ljubljana: Fakulteta za varnostne

vede.

Šaponja, V. (1999). Taktika dela obveščevalnovarnostnih služb. Ljubljana: Visoka

policijsko-varnostna šola.

Zakon o kazenskem postopku (ZKP-UPB8). (2012). Uradni list RS, (32/2012).

Zakon o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol). (2013). Uradni list RS, (15/13 in

23/15 - popravek).

Zakon o Slovenski obveščevalnovarnostni agenciji (ZSOVA). (2006). Uradni list RS,

(81/2006).