UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za filozofijo

DIPLOMSKO DELO

PROBLEM FATALIZMA

Andreja Jarc

Maribor, 2009

UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za filozofijo

Diplomsko delo

PROBLEM FATALIZMA

Mentor: redni profesor,doktor Kandidatka:

Danilo Šuster Andreja Jarc

Maribor, 2009

ZAHVALA

Za pomoč in nasvete pri izdelavi diplomskega dela se iskreno zahvaljujem

mentorju rednemu profesorju doktorju Danilu Šustru.

Iskreno se zahvaljujem svojima staršema, Alojzu in Dragi Jarc, ker sta vedno

verjela vame in me moralno in finančno podpirala. Rada vaju imam.

IZJAVA

Podpisana Andreja Jarc, roj. 17. 6. 1983, študentka Filozofske fakultete Univerze

v Mariboru, smer Filozofija in Prevajanje in tolmačenje nemščina, izjavljam, da je

diplomsko delo z naslovom Problem fatalizma pri mentorju dr. Danilu Šustru

avtorsko delo. V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno

navedeni; teksti niso prepisani brez navedbe avtorjev.

_________________________

(podpis študentke)

Maribor, _____________________

Povzetek

Diplomsko delo z naslovom Problem fatalizma bo predstavilo problem

fatalizma v filozofiji. Fatalizem in pojem usode v filozofiji nasploh veljata za

nekaj, kar ni vredno resne obravnave. V tej diplomski nalogi želim pokazati,

da je fatalizem enakopraven drugim teorijam o problemu svobode in da je

fatalizem stališče, ki ga moramo resno upoštevati v obravnavi problema

svobodne volje. Izhodišče za mojo obravnavo fatalizma in njegovih

problemov bo predstavljal članek Richarda Taylorja Usoda. Richard Taylor

je prepričan, da je fatalizem resničen. Cilj moje diplomske naloge bo, da se

vprašam, ali je res fatalizem, kot trdi Taylor, resničen in če je, ali to pomeni,

da moramo spremeniti stalšče do življenja. Dokazovala bom resničnost

fatalizma na podlagi trditev o prihodnjih kontingencah. Kajti če imajo trditve

o prihodnjih kontingencah že sedaj resnično vrednost, potem je fatalizem

resničen. Če trditve o prihodnjih kontingencah še nimajo resničnostne

vrednosti, potem je vprašljivo, ali je fatalizem resničen. Tako bom skozi

natančno predstavitev in definicijo fatalizma in pojmov, ki se vežejo na

fatalistično doktrino, analizo fatalizma in kritiko argumenta iz fatalizma

iskala ključne pomanjkljivosti fatalizma, ki bi ga utegnile zavreči.

Ključne besede:

fatalizem

usoda

nujnost

neogibnost

izjave o prihodnosti

argument iz pomorske bitke

logični fatalizem

narativni fatalizem

Abstract

The diploma The Problem of Fatalism will show the problems of fatalism in

Philosophy. Fatalism and the term fate are within Philosophy known as something

unworthy of discussion. In this diploma I want to show that fatalism is valid and

equal to other theories concerning the problem of free will and that fatalism is an

important view which we should consider seriously in discussions on free will.

The discussion addressing the problems of fatalism will be based on the article

Fate written by Richard Taylor. Richard Taylor is convinced that fatalism is

true. The goal of my work will be to deliberate whether, as Taylor thinks,

fatalism is true and if it is, then whether this means we have to change our

view of life. I will prove the truth of fatalism on the basis of assertions about

the future that now have a true value. If assertions about the future now have a

true value, then fatalism is true. If assertions about the future do not now have true

value, then we must deliberate the validity of fatalism. I will precisely introduce

and define fatalism and the terms related to the fatalistic doctrine, analyse fatalism

and the critic of the fatalistic argument and search for weaknesses that could be

strong enough to reject fatalism as a valid perspective in a philosophical context.

Key words:

fatalism

fate

necessity

inevitability

assertions about the future

logical fatalism

narrative fatalism

KAZALO

Uvod………………………………………………………….........11

1. Predstavitev problema fatalizma…………………................12

1. 1 Osmova zgodba……………………………………………….............12

2. Klasični primer razmišljanj o neogibnosti…………............16

2. 1 Smrt me čaka v Samarri………………………………………..............16

3. Razlika med pojmom usoda in pojmom fatalizma pri

Solomonu……………………………………….......................18

3. 1 O usodi in fatalizmu…………………………………………............18

3. 2 Usoda kot karakter…………………………………………..............20

3. 3 Življenje in smrt kot del usode…………………………..................22

3. 4 Razlaga pojma usoda in razlaga pojma fatalizem……...................23

3. 5 Usoda, fatalizem, znanost, teleologija in

pojem narativne nujnosti………………………………….................24

4. Oznake fatalizma……………………………………..............27

4. 1 Oznaka Richarda Taylorja………………………………................27

4. 2 Pomen fatalizma in razlaga pojma neogibno

pri Petru van Inwagenu………………………………….................29

4. 3 Metafizična nujnost pri Marku Bernsteinu……………..................33

4. 4 Oznaka Borana Berčića……………………………………..............34

5. Razlika med determinizmom in fatalizmom……….............36

5. 1 Problem terminološkega razlikovanja

med determinizmom in fatalizmom……………………..................36

5. 2 Razlika med determinizmom in fatalizmom pri Boranu

Berčiću……………………………………………………..................36

5. 3 Razlaga razlike med logičnim in vzročnim determinizmom……..38

6. Argument za fatalizem……………………………….............40

6. 1 Aristotelov primer pomorske bitka……………………...................40

7. Ugovori in kritika argumenta za fatalizem…………...........44

7. 1 Aristotelova interpretacija izjav o prihodnosti…………................44

7. 2 Razčlemba, kritika in interpretacija

fatalističnega argumenta pri Taylorju…………………….............46

7. 3 James Cargile: Kritika Taylorjeve zavrnitve ZIT-a……...................51

7. 4 Razlaga in pomen izjav o bodočnosti pri Boranu Berčiću………....55

7. 5 Van Inwagenova kritika izjav o bodočnosti………………...............58

7. 6 Modalna napaka………………………………………………...........62

7. 7 Groba različica fatalizma in kritika argumenta iz nedejavnosti…..63

7. 8 Sofisticirana različica fatalizma in njen problem praznosti………66

8. Logični fatalizem………………………………………...........71

8. 1 Razlaga logičnega fatalizma po Jordan Howard Sobelu...............71

Sklep……………………………………………………................84

Literatura………………………………………………...............86

11

Uvod

Ljudje že od nekdaj razmišljamo o svoji usodi. Ferdinand Galiani je rekel, da

je usoda zakonitost, katere pomena ne dojemamo, kajti manjka nam

neizmerna množina podatkov. Orson Sweet Marden je mnenja, da moramo

vsako priložnost kar najbolje izkoristiti, saj ne vemo, kdaj nas usoda

preizkuša za kaj večjega. Axel Munthe pa pravi, da čim prej ko spoznamo, da

je usoda v nas samih in ne v zvezdah, tem bolje je to za nas. William Ernest

Henley pa misli, da smo gospodarji svoje usode in kapitani svoje duše,

medtem ko Plutarh pravi, da usoda vodi tistega, ki ji sledi in vleče tistega, ki

se ji upira. Sandor Pitofi pa poda misel, ki pravi: "Usoda mi vedno poda

žlico, ko nimam juhe - in obratno". S katero mislijo naj se strinjamo? Ali se

naj vdamo usodi, ali naj usodo vzamemo v lastne roke? Ali je res vse že

vnaprej določeno? To vprašanje je že od nekdaj zanimalo ljudi in prav tako

zanima tudi mene. Usoda nosi veliko skrivnosti, je mistična, povezana z

neznanim, povezana s prihodnostjo; s seboj pa prinaša tudi filozofsko stališče

- fatalizem. Kaj natančno pomeni fatalizem in s čim se fatalizem ukvarja,

bom predstavila v tej diplomski nalogi. Ukvarjala se bom z različnimi

oznakami in vidiki fatalizma, predstavila bom narativni fatalizem, argument

za fatalizem ter kritično obravnavo argumenta za fatalizem. Na koncu bom

podala rešitev na vprašanje: Ali bi morali tudi mi postati fatalisti in

spremeniti stališče do življenja?

12

1. Predstavitev problema fatalizma

1. 1 Osmova zgodba

Za lažje razumevanje problema fatalizma bom predstavila zgodbo o Osmu, ki

jo navaja Richard Taylor v svojem članku Usoda. Ta zgodba ne kaže le, da se

ni mogoče izogniti usodi, temveč tudi to, da so v usodo vpleteni vsi poskusi,

da bi se ji izognili. Zgodba Osma pripoveduje o tem, da je Bog razodel neko

množico dejstev izbranemu pisarju, ki jih je, ker je bil prepričan, da jih

narekuje Bog, zapisal. Ko je bila knjiga napisana, jo je naslovil Osmovo

življenje, po nareku Boga, vendar je kasneje sklicevanje na Boga izpustil, saj

se je bal, da ga bralci ne bodo jemali resno. Knjiga je bila objavljena, a ni

vzbujala pozornosti, pravzaprav ni bil nič drugega kot zapis dolgočasnega

življenja običajnega možaka z imenom Osmo. Knjiga si je sčasoma utrla pot

do raznih knjižnic; na njej se je nabiral prah, dokler ni nekega dne njenega

primerka videl na knjižni polici učitelj iz Indiane z imenom Osmo. Njegovo

pozornost je pritegnil naslov. Ko jo je z zanimanjem vzel v svoje roke in z

nje odpihnil prah, ga je kot s strelo zadel začetni stavek Osmo je rojen v

bolnici Mercury v Auburnu, Indiani, 6. junija 1942, finskim staršem. Potem

ko pri petih letih skoraj umre zaradi pljučnice, se vpiše v osnovno šolo

svetega Jamesa. Osmo je prebledel; knjiga mu je skoraj padla iz rok. Osmo je

hotel izvedeti, kdo je avtor knjige, a ni bilo podatka niti o avtorstvu niti o

izdajatelju, tudi knjižničar ni imel informacij - bil je prav tako neveden kot

Osmo. Osmo je pričel z branjem knjige in opazil, da je besedilo napisano v

sedanjiku, da je kronološko urejeno in da vsako leto njegovega življenja tvori

posebno poglavje v knjigi in je tudi naslovljeno - Osmovo sedmo leto,

Osmovo osmo leto in tako naprej. Osmo je bil popolnoma prevzet in hkrati

paničen, ko je bral knjigo. Podoživljal je otroštvo, ki ga je že skoraj pozabil,

dokler mu ni knjiga obudila spominov. Domala v celoti je pozabil, na primer,

mačko, popolnoma pa je pozabil njeno ime, dokler si ni v poglavju z

naslovom Osmovo sedmo leto prebral naslednje opazke: Osmo ihteč nese zdaj

popolnoma mrtvo Fluffy na vrt in jo pokoplje blizu cvetličnega grmička. Ah,

13

seveda! In potem Louise, ki je sedela poleg njega v osmem razredu - takrat je

bilo vse v redu! In kako so ga nekega dne ujeli pri kajenju! In tako naprej.

Osmo je pogledal v šestindvajseto poglavje in videl, kaj utegne tam pisati, saj

je pravkar dopolnil šestindvajset let. Šele, ko je to storil, ga je znova

zagrabila panika, kajti v knjigi je pisalo, tisto kar je res - da na njegov rojstni

dan dežuje, da mu žena ne kupi daljnogleda, za katerega je namignil, da bi si

ga želel imeti, da bo kmalu dobil povišico in podobno. Osmo je razmišljal,

kako je to mogoče, da še nekdo, očitno ve kaj, še preden se zgodi. Kajti ti

dogodki so povsem sveži, knjiga pa je bila zaprašena. Osmo je listal naprej

po knjigi. Prišel je do odlomka: Ko Osmo sedi in bere knjigo v kavarni

nasproti knjižnice, obilno se znoječ, popolnoma pozabi, dokler ni prepozno,

da bi moral ob štirih iti po svojo ženo k frizerki. O moj Bog! Na to je

popolnoma pozabil. Ko je iz svojega žepa izvlekel uro, je ugotovil, da se

približuje peti. Žena je zdaj verjetno že na poti domov in zelo čemerna. Osma

je seveda začelo zanimati, koliko poglavij premore ta knjiga. Opazil je, da

ima knjiga samo devetindvajset poglavij. Tolažil se je, da to gotovo nič ne

pomeni. Dovolj zapleteno se mu je zdelo že to, kako je sploh kdo mogel

napisati vse te podatke, nihče na zemeljski obli pa ne bi mogel vnaprej

vedeti, kako dolgo bo živela ta ali ona oseba. (To bi lahko vedel samo Bog, je

premišljeval Osmo). Tako je s precejšnjim nelagodjem in celo s potrtostjo

bral naprej, saj so bila preostala tri poglavja, v celoti gledano, taka, da so

jemala pogum. Mislil si je na primer, da ima tisti ulkus pod nadzorom. Niti ni

videl nobenega razloga za domnevo, da se bo njegova služba izkazala za

slabo, ali da si bo pri smučanju zlomil nogo, saj bi lahko, naposled, smučanje

opustil! Toda potem se je knjiga končala s strašno opazko, ki pravi: Osmo,

potem ko se vkrca na Northwest let štev. 569 iz O`Hare umre, ko letalo

strmoglavi na pristajalno stezo na letališču Fort Wayne. Tragedija, ki

zahteva znatno število življenj, je še bolj katastrofalna ob dejstvu, da je Osmo

pozabil obnoviti svoje življenjsko zavarovanje, preden se je izteklo obdobje

odloga plačila. In to je bilo vse. To je bil konec knjige. Zaradi tega je imela

knjiga le devetindvajset poglavij - neki bedak je mislil, da se bo Osmo ubil v

letalski nesreči. Osmo pa je bil prepričan, da pač ne bo šel na omenjeno

14

letalo in da ga bo tudi spomnilo, da obnovi svoje življenjsko zavarovanje.

Čez približno tri leta se naš junak vkrca na let za St. Paul. Ko pilot med

letom sporoči, da bo letalo zaradi slabih vremenskih razmer namesto tega

pristalo na letališču Fort Wayne, naš junak pobesni. Po poročilu enega od

članov posadke letala je Osmo poskušal ugrabiti letalo in ga preusmeriti na

drugo letališče. Osmovo vmešavanje je po poročilu Ministrstva za civilno

letalstvo prispevalo k zrušenju, ki je sledilo, ko je letalo poskušalo pristati.

(Šuster, 2007, 19-21)

Zgodba je seveda fiktivna in ima mnogo pomanjkljivosti, ampak lepo

predstavi problem usode in je odlična iztočnica za uvod v problem fatalizma.

Kajti, ko berem to zgodbo, ne morem mimo naslednjih vprašanj: Zakaj je

Osmo postal fatalist? Kaj natanko pomeni njegov fatalizem? Ali je njegovo

prepričanje bilo upravičeno glede na evidenco, ki jo je imel? Ali bi morali

tudi mi postati fatalisti? Nesporno je, da je Osmo postal fatalist, zato ker je

obstajala množica resničnih trditev o podrobnostih njegovega življenja. Bil je

prepričan v vsebino teh trditev, vključno z mnogimi, ki so zadevala njegovo

prihodnost. Temelj njegovega fatalizma je segal v logiko in epistemologijo in

je imel opraviti zgolj z resnico in vednostjo, kar pomeni, da njegova

prepričanja niso bila povezana s teološkimi idejami. Osmo sicer ni bil

prepričan, da se mu bodo nekatere stvari zgodile ne glede na karkoli - ni bil

prepričan, da mu grozi smrt v letalski nesreči celo v primeru, če se na letalo

ne vkrca - vendar pa njegovo prepričanje nima povezave s fatalizmom, saj je

njegov fatalizem bila preprosta ugotovitev, da so stvari opisane v knjigi

neogibne. Osmov fatalizem je bil tako upravičen, edini dvomi, ki jih je Osmo

imel, so bili, ali so te trditve resnične? Po Taylorju smo prišli do točke, kjer

se pojavita dve osnovni vprašanji in hkrati problema fatalizma: Ali so trditve

fatalizma resnične? In kateri od stvari, ki se dogajajo v svetu, se je mogoče

izogniti? Fatalist bi seveda odvrnil, da nobeni. Pri tem ni pomembno, ali si

lahko preberemo lastne biografije, kot si jo je Osmo. Za naš lasten fatalizem

je zgolj pomemben premislek, ali je in bo obstajala množica resničnih trditev

tako o našem preteklem kot o prihodnjem življenju, kar pomeni, da je

neogibnost bila zagotovljena s tem, da je obstajala takšna množica trditev,

15

napisanih ali nenapisanih in ne glede na to, ali jih je kdo prebral ali ne in ne

glede na to, ali kdo zanje ve, resnična. Vse, kar se zahteva je, da naj bi bile

trditve resnične. Torej, sprašujem se, ali imajo trditve o prihodnjih

kontingencah že sedaj resnično vrednost? To je ključno vprašanje, na katero

bom skušala odgovoriti - kajti, če imajo trditve o prihodnjih kontingencah že

sedaj resnično vrednost, potem je fatalizem resničen - torej, dokazovala bom

resničnost prihodnjih trditev. V glavnem se bom ukvarjala s problemom

resnice. Preden začnem obravnavati, ali je fatalizem resničem, bi rada

predstavila klasični primer razmišljanj o fatalizmu. Zato si oglejmo zgodbo o

Samarri.

16

2. Klasični primer razmišljanj o neogibnosti

2. 1 Smrt me čaka v Samarri

Sheppy: Želim si, da bi odšel na Sheppeyev otok, kot mi je svetoval zdravnik. Ne

bi ti prišlo na misel, da bi me iskala tam.

Smrt: Bil je trgovec v Bagdadu, ki je poslal svojega služabnika na trg, da bi

nakupil zalogo živil in kmalu zatem se je služabnik vrnil, ves bled in tresoč in

rekel: "Gospodar, ko sem bil na trgu, se je v tej gneči vame zaletela ženska in ko

sem se obrnil, sem videl, da je smrt, ki se je zaletela vame. Pogledala me je in

naredila grozečo kretnjo; sedaj te prosim, posodi mi konja in odjahal bom iz

mesta, da se izognem moji usodi. Šel bom v Samarro in smrt me ne bo našla."

Gospodar mu je posodil konja, in služabnik ga je zajahal, ga dregnil in oddirjal

tako hitro kot je lahko. Gospodar je nato sam odšel na trg in me videl stati v vrsti

in je prišel do mene in me vprašal, zakaj sem naredila grozečo kretnjo njegovemu

služabniku, ko sem ga srečala to jutro. To ni bila grozeča kretnja, sem rekla, bila

je kretnja zaradi mojega presenečenja. Presenečena sem bila, da sem ga videla v

Bagdadu, ker sva drevi imela dogovor v Samarri.

Sheppy: (ves v grozi) Torej, ti ne morem uiti?

Smrt: Ne.

To je odlomek iz dramskega dela The Appointment in Samarra angleškega

pisatelja W. Somerseta Maughama. Kaj mi pravzaprav želi ta odlomek povedati?

Da ne morem uiti svoji usodi, pa naj počnem in poskušam karkoli, da bi jo

preprečila? Ali naj verjamem v to? Ali je možno, da je vse vnaprej določeno? Ali

je možno, da je vse neogibno? Ali res nimam na nič vpliva? Je moja svobodna

volja iluzija?

Če malo pogledam po enciklopedijah in slovarjih, najdem temu podobne razlage

usode: usoda je to, kar po verovanju nekaterih ljudi določa potek človekovega

življenja tako, da se nanj ne da vplivati (SSKJ) oziroma potek človekovega

življenja, na katerega se ne da vplivati (SSKJ). Kar je pri vseh teh definicijah

zanimivo, je primer stavka Vdati se v usodo. in pa Vzeti usodo v svoje roke. Zakaj

sta ta dva stavka zanimiva? Namreč, če se vdam v usodo, potem sem pasivna in

17

moja dejanja in odločitve niso moja, ker nimam svobodne volje. Toda, če rečem,

da vzamemo usodo v svoje roke, se moram vprašati, kako jo lahko vzamem v

svoje roke, če nisem svobodna oziroma nimam svobodne volje. Kaj je rešitev?

Usoda in nujnost? Ali svobodna volja človeka?

Vendar, ko berem zgodbo o Samarri opazim, da pravzaprav usoda ni nič drugega

kot smrt. Vem namreč, da se smrti ne morem izogniti, ampak ali to res pomeni, da

se ne morem izogniti prav ničemur? Da je vse, kar se mi bo zgodilo in vse kar

bom storila vnaprej določeno? Takšna vprašanja so bližje kulturnemu in

literarnemu pojmovanju usode in fatalizma, zato bom v naslednjem razdelku

predstavila tudi takšno pojmovanje usode in fatlizma, ki je sicer nestandardno,

vendar pomembno za razumevanja nastanka, razvoja in razlike med pojmom

usode in pojmom fatalizma.

18

3. Razlika med pojmom usoda in pojmom fatalizma pri

Solomonu

V tem poglavju bom predstavila Solomonovo teorijo o usodi in fatalizmu.

Solomonova interpretacija usode in fatalizma je literarna. To pomeni, da

Solomon sicer analizira in definira pojem usode in pojem fatalizma, vendar

ne v okviru filozofije, ampak v okviru literature. Solomon sicer poda svojo

rešitev problema fatalizma in celo izumi nov pojem - narativni fatalizem - ki

pa za filozofsko razpravo o problemu fatalizma in s tem povezanim

problemom resnice ni ključnega pomena. Vendar pa je omemba Solomonove

oznake usode in fatalizma pomembna, saj lepo prikaže razliko med pojmom

usode in pojmom fatalizma. Zato si bomo sedaj ogledali njegovo

interpretacijo usode in fatalizma.

3. 1 O usodi in fatalizmu

Po Solomonu sta do nedavnega bila koncepta usode in fatalizma široko

sprejeta in obravnavana z vso resnostjo - danes pa sta oba žrtvi filozofskega

zaničevanja. Dan Dennett fatalizem zavrača z besedama skrivnosten in

praznoveren. Fatalizem zastopa idejo, da se je tisto, kar se je zgodilo, že

moralo tako zgoditi. Ideja torej vključuje neko nujnost; vendar ne gre za

znanstveno ali vzročno nujnost, zato Solomon opozarja, da ga ne smemo

zamenjevati ali združevati z determinizmom. Prav tako ne gre za teološko

nujnost (npr. Božja volja), saj pojem usode obstaja tudi v kulturah, kjer ne

molijo Boga. Koncept karme razkriva, da pri fatalizmu ni nujno obračanje na

nekaj višjega. Usoda, na drugi strani, pa implicira nekaj višjega, zato je to

ožja in spornejša različica fatalizma. Nujen je torej samo izid, ne glede na

posledice in višje sile. (Solomon, 2003, 435)

Solomon se sprašuje, ali je mar usoda samo arhaično praznoverje? Je mar

resnično proti vsemu, kar nas uči znanost? Vprašanje je, ali obstaja kakšna

opravičljiva teza o domnevni nujnosti pomembnih dogodkov, razen običajne

vzročne razlage. Odločilni dogodki so tisti, ki so podvrženi usodi - rojstvo,

19

smrt, poroka, bankrot, vključenost v naravno nesrečo (višja sila v pravnem

žargonu). Zlasti fascinantni pa so t.i. nepomembni dogodki - srečanja,

naključja, spodrsljaji, ki imajo kasneje pomembne posledice. Nenazadnje,

usoda in fatalizem pojasnita, zakaj sta morala umreti junaka Hektor in Ahil

oziroma zakaj so nekateri bogati, drugi pa revni. Prav tako sta to odgovora na

vprašanje Zakaj prav jaz? ali pa Zakaj se je to od vseh ljudi zgodilo ravno

nam? toda, kakšna razlaga je sploh to? (Solomon, 2003, 436) Solomon

nadaljuje, da fatalizma ne smemo imeti za skrivnostno ali metafizično tezo,

prav tako ga ne odklanjajmo kot priljubljeno praznoverje. Stari Grki so imeli

moiro, Kitajci ming, še prej so v Indiji govorili o karmi. Božja volja je bila

razlog pri Hebrejcih, kristjanih in muslimanih. Vendar so med koncepti usode

v teh kulturah gromozanske razlike. Morda je, ali pa tudi ni mogoče poznati

svojo usodo in se ji posledično izogniti ali pa jo spremeniti. Veliko miselnih

sistemov, tudi krščanstvo in budizem, se ukvarja z duhovnimi nasveti o

morebitni usodi (npr. večno pogubljenje, nenehna reinkarnacija), ali kako se

ji izogniti (molitev, meditacija, joga).

Po Solomonu se vsi včasih zavemo, da naše življenje pravzaprav sploh ni v

naših rokah (brezštevilni zunanji dejavniki) in zaradi tega se počutimo

izjemno nelagodno. Razumljivo je torej, da se množice zatekajo k viziji, da

smo vsaj v dobrih rokah (Freudova diagnoza religije). Kaj pa, če to niso

Božje roke? Najpogostejši odgovor trmastih je, da tovrstnih rok sploh ni, gre

zgolj za naključja in pojasnjevanja dogodkov. Toda to ni zadovoljiva razlaga

ali zagotovilo. In ljudje, kot pravi Solomon, potrebujemo gotovost in

prepričanje v pomen dogodkov. Želimo, da so naša življenja v dobrih rokah,

če že ne Božjih, vsaj rokah muhaste usode. (Solomon, 2003, 440)

Solomon meni, da je prošnja tistega, ki verjame v vsemogočnega in ljubečega

Boga (ali najvišje bitje - supreme being) očitna in celo Freud ni zanikal njene

moči. Metafizika se pogosto ukvarja s problemom svobodne volje v prvotnem

teološkem kontekstu - namreč Bog nam je dal svobodno voljo, torej je vse,

kar se zgodi naša odgovornost. Usoda in fatalizem sta močni in razumljivi

človeški prepričanji o domnevni nujnosti vsega, kar se zgodi, tudi brez

omembe Boga. (Solomon, 2003, 441-442)

20

Solomon ugotavlja, da se pojem usode vedno veže na fatalizem in zato

prihaja velikokrat do enačenja teh pojmov. Pravi, da je tako v Homerjevi

Iliadi. Kajti v Iliadi ni razlike med usodo in fatalizmom. Usoda je nujna in še

zlasti odloča o smrti pomembnih vojščakov pred Trojo. Je pa usoda strogo

ločena od bogov - niti Zevs ne more preklicati usode, kljub temu pa ima

nekaj manevrskega prostora. V nekem odlomku Zevs razmišlja, kako bo rešil

Sarpedona, svojega ljubljenca, pred usojeno smrtjo. Hera mu odvrne, da ga

naj reši, a naj ne pričakuje, da se bodo ona in drugi bogovi strinjali. Nejasno

ostane, do kolikšne mere Zevsa veže usoda. Bogovi in boginje namreč skoraj

brez izjeme urejajo stvari, da se izpolni njihova usoda - zato Pozejdon reši

Eneja, saj je usojeno, da le-ta preživi. Zdi se, da je nujnost usode za bogove

bolj vodilo kot pravilo, kar nikakor ne drži za smrtnike. (Solomon, 2003,

444-445) Torej, po Solomonu se usoda veže na posameznika, kar pomeni, da

se veže tudi na posameznkov karakter. Torej, ali si lahko usodo razlagam kot

moj karakter? Poglejmo, kako na to odgovarja Solomon.

3. 2 Usoda kot karakter

Ta izrek pripisujemo Heraklitu. Torej, Solomon nadaljuje, da je Aristotel

znamenito teorijo tragedije zasnoval na tragični napaki (hamartia) v

junakovem značaju. Primer zato je Ojdip in njegova aroganca in trma.

Tragična usoda se torej da razložiti, na način da sovpade z determinizmom in

pusti prostor za junakove odločitve z ohranjanjem občutka fatalizma. Če je

usoda karakter, je preprosto razbrati, da so dogodki večinoma determinirani,

vendar smo tudi odgovorni za svoja dejanja in smo njih avtorji.

Torej, po Solomonu za pojasnitev usode in fatalizma ne potrebujemo nekih

zapletenih ali fantastičnih filozofskih oz. metafizičnih mašinerij. Iz

Heraklitovega odlomka je jasno, da usoda ni v Božjih ali v katerihkoli drugih

rokah, temveč zgolj v naših. Misel, da bo nekdo postal tak-in-tak je čisto

zdravorazumska. Solomon poda primer porednega fantiča, ki postane

mladoletni prestopnik in nato pravi kriminalec. Sosedje in drugi žugajo s

prstom in pravijo: „Saj sem rekel.” Toda, bi se lahko stvari obrnile drugače?

21

Seveda. Res je, da na razvoj značaja - vpliva tudi okolje, sreča in vplivi

drugih ljudi, toda Heraklit se osredotoča na notranjo nujnost osebnega

značaja (vrline, talenti, napake) in prav to misli Solomon z usodo. Solomon

trdi, da tradicionalno gledano fatalizem vztraja samo pri nujnosti izida, ne

glede na vzroke (standardni primer je Ojdip, ki ne bi mogel z ničemer

preprečiti svoje usode). Toda fatalista ne zanimajo dogodki, ki so pripeljali

do takega izida. Tako je tudi za tiste, ki so ti rekli, kaj bo s porednim

fantičem, pomembno zgolj, da bo pristal tam, ne glede na vzročne

podrobnosti. Solomon omeni še, da imajo tudi družine, kulture in celo države

karakter. Spet, izid ni neizogiben. Usoda naroda je pač še ena zgodba. Z

determinističnega stališča je usoda prav gotov več kot le značaj - poredni

fantič je morda srečal kakega vzornika ali pa se zaljubil in s tem spremenil

svojo pot. Česar do sedaj Solomon ni dovolj omenil in kar je prav tako

pomembno kot značaj so okoliščine. Te nas namreč oblikujejo prav toliko kot

značaj. Na značaj vpliva naša družina in življenje, ki ga živimo. Na videz

naključno srečanje z Lajem je Ojdipu pomagalo izpolniti njegovo usodo.

Skratka, determinizem pravi, da se dajo vsi dogodki načeloma razložiti z

vzročno povezavo. Fatalizem trdi, da se vse mora zgoditi, a se ne trudi z

razlagami vzrokov, vendar takih razlag niti ne izključuje. Ojdipova usoda se

da korak za korakom razložiti kot veriga dogodkov. Kljub temu je

pomembnejše, da nosi izid nek dramatičen pomen, ne glede na pot, ki je

pripeljala do njega. Po Solomonu determinizma ne smemo spreminjati v

ugledno znanstveno tezo in fatalizma prisojati zgolj antični mitologiji in

poeziji. (Solomon, 2003, 445-449) Torej, Solomon pojasnjuje razliko med

determinizmom in fatalizmom. Pravi, da se pri determinizmu dajo vsi

dogodki razložiti z vzročno verigo, medtem ko je za fatalizem bolj

pomemben izid, kot pa pot, ki je vodila do izida. Na tem mestu se moram

strinjati s Solomonom. Vendar pa Solomon še naprej razlaga, kako sta smrt in

življenje del usode, to sicer z vidika filozofske obravnave problema, ki mene

zanima, ni tako pomembno, vendar pa je zanimivo s stališča kulture

(predvsem koncept karme) in zgodovine človeštva in prav zato bom omenila

tudi to razlago.

22

3. 3 Življenje in smrt kot del usode

Solomon pravi, da značaj in okoliščine precej dobro razložijo dejanja

posameznikov. Solomon govori o usojeni smrti nekaterih junakov v trojanski

vojni. Res je, da so bili junaki in so se sami izpostavljali nevarnosti. Vsem

nam je usojeno umreti. Iliada govori, da smrt pride ob pravem času.

Razmišljanje o tem, koliko časa še imamo, sega globlje od statističnih

izsledkov (72,5 let za moške nekadilce) in zgolj praktičnih razlogov (čas za

sklenitev življenjske police). Še zlasti je pomembno za ljudi, ki menijo, da je

njihovo življenje še posebej omejeno - bolniki z aidsom, na primer. Toda to

vprašanje visi nad nami vsemi in koncept usode velja tako za bolnike kot

zdrave.

Solomon nadaljuje, da če pomislimo na agrarne začetke človeštva, si lahko

predstavljamo, zakaj je usoda postala bistven element človeške domišljije -

neogibno menjavanje letnih časov, spremembe v naravi, v človeku, ipd.

Skladno s tem so stare civilizacije čas dojemale kot kolo ali krog.

Tudi priložnosti so podvržene usodi. Sem spadajo tudi širši družbeni

konteksti - družbeno ozadje, v katero se vpleta naše življenje (Heglov

Zeitgeist). Jasno postane, da je pomemben tudi čas, v katerem se rodimo.

Stari Kitajci so življenje (in rojstvo) v revščini ali bogastvu imeli za vnaprej

usojeno, čeprav danes ne menimo več, da je revščina neogibna (kot so še vse

v 19. st.). Najbolje prikaže pomembnost usode razmislek o obveznostih do

naših najbližjih. Stari Kitajci so na to obveznost gledali kot na ultimativno

stvar usode. Z našega vidika nas namreč veže socialna pogodba, ki pravi,

komu kaj dolgujemo zaradi implicitnega ali eksplicitnega dogovora. Solomon

spregovori še o konceptu karme, ki jo običajno metafizično razumemo kot

ponovno rojstvo duše v drugo življenje, v drugi osebi ali celo drugi

življenjski obliki. Toda, karma je po Solomonu zgolj ostanek dejanj, ideja, da

se posledice storjenega vlečejo še dolgo po samem dejanju. Karma torej

implicira dolžnosti in odgovornosti v prihodnosti, temelječe na preteklih

dejanjih. Karma zavrača misel, da je usoda stvar nekega zunanjega bitja

(ravno tako kot Heraklitova usoda je značaj). Usodo posameznika namreč

23

določa njegovo lastno vedenje. Kljub vsemu usoda, po mnenju Solomona, na

vse nas deluje na podoben način. Koncept usode v modernem svetu pridobiva

vse večje spoštovanje, kot del širše zgodbe, v katero se vpleta naše življenje

in ne kot izraz skrivnostne višje sile ali nepojasnljive nujnosti. (Solomon,

2003, 449-452) Po tej razlagi usode in koncepta karme prehajam na

Solomonovo razlago pojma usoda in pojma fatalizma, ki bo jasno prikazala

razliko med usodo kot pojmom in fatalizmom kot doktrino. Opozarjam, da se

Solomon loti definicije usode s stališča različnih kultur (Hindujci, Kitajci),

verstev (islam) in literature (Iliada), ne pa s stališča filozofije.

3. 4 Razlaga pojma usoda in pojma fatalizem

Solomon razlaga, da je usoda starejša inačica fatalizma in da je ne smemo

enačiti, čeprav usoda implicira fatalizem. Usoda je razlaga, fatalizem je

doktrina. Personifikacija usode (z višjim bitjem) je samo ena od inačic

fatalističnega mišljenja in to niti ne prevladujoča. Če razložim mišljenje

Solomona, to pomeni, da se usoda pojavlja v različnih kulturah in je vezana

na posameznika in njegova dejanja; fatalizem pa je doktrina, ki se v svojih

različnih definicijah lahko navezuje na pojem usode, ni pa nujno; fatalizem je

posplošena doktrina in se ne navezuje na posameznikovo usodo, ampak na

neogibnost samo po sebi. Solomon poda ustrezne primere: Hindujci

verjamejo v karmo, ki ni bitje, je pa trdno povezana s posameznikovimi

dejanji. V Iliadi je usoda ločena od posameznih bogov in boginj. V Koranu

beremo napisano je, a ne zvemo, kdo to piše. Teleološka razlaga ne implicira

višjega bitja. Celo Hegel je zavrgel svoj prejšnji osebni koncept duha in

sprejel neosebno idejo. Pri Kitajcih so ming okoliščine izven našega nadzora,

v budizmu so posameznikova dejanja tista, ki odločajo o njegovi usodi - ni

zunanjega bitja ali božanskega sodnika. (Solomon, 2003, 442-443)

Fatalizem je teza, da se nek dogodek mora zgoditi, ne da bi njegov nastop

zahteval razlago. (Solomon, 2003, 443)

Če na kratko povzamem razliko med fatalizmom in usodo, lahko rečem, da

se, fatalizem osredotoča na neogibnost in na nujnost nastopa nekega dogodka

24

oziroma na končni izid in ne potrebuje pojma usode kot razlage. Pojem

usode, ki je arhaičen, pa se osredotoča na posameznika in njegova dejanja.

Lahko bi rekla, da usoda dopušča navidezno svobodno delovanje

posameznika. Pojem usode se vedno nanaša na fatalizem, medtem ko

fatalizem ne potrebuje usode kot razlage. Vendar je takšna razlaga samo uvod

v globljo analizo fatalizma kot filozofske doktrine. Kljub temu se mi zdi še

pomembno, da omenim Solomonov pojem narativne nujnosti, ki je izredno

zanimiv. Narativna nujnost se rahlo približuje teoriji in rešitvi van Inwagena,

še posebej na mestu, ko Solomon omeni, da ni nujno, da nujno drži stavek ni

se moralo izteči drugače. Solomonova narativna nujnost je razložena

enostavneje.

3. 5 Usoda, fatalizem, znanost, teleologija in pojem narativne nujnosti

Solomon je prepričan, da v današnjem času usodo in fatalizem zavračamo

zaradi sodobne naravnanosti k znanosti in naturalizmu. Toda po njegovem

mnenju je vera v usodo popolnoma skladna z znanstvenim stališčem.

Sklicevanje na usodo in fatalizem pomeni, da je posamezni dogodek še kako

pomemben za celotno zgodbo. Do 20. stoletja je bila misel, da vesolju vlada

naključje neverjetna, celo absurdna.

Najbolj trmast argument proti evoluciji še naprej ostaja Saj vse to ni moglo

nastati samo po naključju! Glede na to, kaj vse vemo o znanosti in

vzročnosti, se Solomon vpraša, če je sploh smiselno, da se obračamo k usodi

in fatalizmu. (Solomon, 2003, 437)

Usodo in fatalizem povezujemo z brezbožnostjo in poganstvom, čeprav sta

podobna krščanski vnaprej določenosti - večina kristjanov ju zavrača v prid

od Boga podarjene svobodne volje.

Vprašanje, ki si ga Solomon zastavlja je, ali lahko filozofija najde prostor za

usodo in fatalizem, ne da bi pri tem oskrunila znanost? Treba je vedeti, da

nujnost, ki jo omenjata usoda in fatalizem ni znanstvena, temveč po

Solomonu narativna nujnost. Primer za to je logika v pripovedi ali zasnovi

filma. Včasih zasnova filma deluje, drugič ne. Ampak vemo, da tisto, kar

25

deluje v fikciji je daleč od tega, kaj se dogaja v realnosti. Narativna nujnost

nam omogoča spoznati, kako se fatalistična razlaga razlikuje od znanstvene,

čeprav obenem nista nekompatibilni. Po Solomonu to pomeni, da ima glede

na celotno pripoved ali zgodbo posamezno dejanje oziroma dogodek

precejšen pomen oziroma to pomeni, da ni nujno, da drži stavek ni se moralo

izteči drugače. Solomon se sklicuje na Aristotela in Hegla, ki trdita, da imata

usoda in fatalizem teleološki pomen, če gre za del poti do končnega cilja, je

bistven del pripovedi vse do konca; če bi se zgodba odvijala v drugo smer, bi

bil namesto tega razvoja nujen tisti razvoj. Primer takšnega koncepta pojma

nujnosti najdemo v Heglovih dialektičnih spisih. (Solomon, 2003, 438)

Solomon pravi, da kar je Hegel imel v mislih ni bila niti logična niti vzročna

nujnost. Pot do absolutne vednosti je sestavljena iz nujnih korakov, kar pa ne

pomeni, da je to edina možna pot, niti ni absolutna pot. Zato ne smemo

jemati absolutnosti oziroma t.i. končnega namena preveč resno ali preveč

dobesedno. Ni potrebe po tem, da je končen namen nujen. Solomonov primer:

V Iliadi zvemo, da je bilo usojeno in nujno, da bo Ahil umrl v trojanski vojni,

medtem ko vojna sama ni bila nujna. To pomeni, da je pod vprašanje

postavljen naš življenjski slog oziroma kako živimo in oblikujemo naše

življenje, ne pa smrt sama po sebi. To je smiselna teleološka razlaga nujnosti.

Na tem mestu bom za lažje razumevanje Solomona podala svoj primer:

Lahko rečem, da je nujno ali celo, da je usoda, da sem med svojim študijem

naletela na Taylorjev članek o usodi, ki me je vodil v to, da sem se poglobila

v študij fatalistične doktrine in je tako na nek način oblikovalo oziroma

vplivalo na moje življenje. Takšna razlaga pa ne pomeni, da vztrajamo na

tem tako je moralo biti niti ne moremo trditi, da je moje odkritje

Taylorjevega članka bilo naključno. Narativna nujnost pomeni teleološko,

kot tudi vzročno nujnost. Zato je pomembno, da se zavedamo, da teleologija

in determinizem nista inkompatibilni. Dober primer, ki ga navaja Solomon, je

biologija, kjer se teleologija in determinizem dopolnjujeta. Primer zato je:

Srce črpa kri po obtoku, da ohrani telo pri življenju in srce črpa, ker je z

živčevjem stimulirana mišica. Tako Solomon trdi, da je fatalizem teleološki v

26

smislu, ker se ne osredotoča toliko na vzroke ali na izid, ampak se osredotoča

na narativen pomen dejanja ali dogodka.

Teleologija fatalizma postane še posebej očitna, ko fatalizem pojmujemo kot

usodo, ta namreč ne pomeni, da je nek izid nujen, pač pa da ima ta izid nujno

nek večji pomen. Spet to pa pomeni, da usoda upošteva karakter in lastnosti

osebe ali celo prebivalstva. Po Solomonu ne moremo razumeti usode samo z

razumevanjem vzročnega izida, čeprav je samozavedanje oseb ali

prebivalstva eden najpomembnejših vzročnih dejavnikov. Ko je Nietzsche

vzkliknil Jaz sem usoda! je imel v mislih jasno vizijo njegovega življenja,

dela in njegovega vpliva na prihodnost - njegovo življenjsko nalogo.

(Solomon, 2003, 438-439)

Po tej kratki predstavitvi Solomonove definicije usode skozi zgodovino,

literaturo in kulturo ter po njegovi ideji narativnega fatalizma prehajam sedaj

na filozofske oznake fatalizma. Začela bom s Taylorjem, katerega stališče

predstavlja mojo iztočnico samega problema fatalizma.

27

4. Oznake fatalizma

4. 1 Oznaka Richarda Taylorja

Richard Taylor pojmuje in razlaga fatalizem tako:

Fatalizem je prepričanje, da karkoli se že zgodi, je to

neogibno. To je najbolj jasen izraz nauka in nudi temelj za

držo mirnega sprejemanja, ki naj bi ga fatalist - povsem

pravilno utelešal. Kdor pritrjuje trditvi o univerzalni

vzročnosti in teoriji vzročne določenosti vsega človeškega

obnašanja, je neke vrste fatalist ali pa bi to vsaj moral biti, če

želi biti konsistenten. Kajti ta teorija - kot smo videli - ko je

enkrat jasno izoblikovana in ni ograjena z živo mejo nerešenih

če-jev, ima za posledico to, da je - karkoli se že zgodi - glede

na vzročne pogoje, ki obstajajo pred dogodkom, nujno in

potemtakem neogibno. (Šuster, 2007, 16)

Richard Taylor tako navaja zgodbo o Osmu, v kateri ugotovimo, da je Osmo

postal fatalist na podlagi množice resničnih trditev o njegovem življenju,

tako preteklih kot prihodnjih in da je bil prepričan, da so stvari opisane v

knjigi neogibne. (Šuster, 2007, 22-23)

Taylor se sklicuje na stvari, na katere nimamo vpliva, da v bistvu, smo vsi

fatalisti glede sončnega vzhoda, ker vemo, na primer, da bo jutri vzšlo sonce

in da na to ne moremo vplivati. (Šuster, 2007, 24-25)

Taylor pravi, da ne glede na to ali poznamo ali ne poznamo naše celotne

življenjske zgodbe, je ta že zapisana. Taylor opisuje fatalista kot tistega, ki je

prepričan, da nima vpliva na prihodnost. Fatalist misli, da ni od njega

odvisno, kaj se bo zgodilo naslednje leto, jutri ali naslednji trenutek. Fatalist

ne razmišlja, kaj bo naredil, ker to kaj bo naredil, ni odvisno od njega.

Fatalist razmišlja o prihodnosti tako, kot mi vsi razmišljamo o preteklosti. Po

Taylorju o preteklosti vsi razmišljamo na tak način, kot o nečem

nespremenljivem in določenem, kot o nečem, kar je treba vzeti kot tako,

kakršno je. Lahko rečemo, da je preteklost nekoč bila odvisna od nas, dokler

28

je bila še prihodnost, vendar to pojasnjuje naš odnos do prihodnosti in ne do

preteklosti. Za fatalista pretekle stvari nikoli niso bile v naši moči. Če je Bog

res vseveden in vsemogočen, potem ni težko predpostavljati, da je za vse

uredil, da se dogaja ravno tako, kot se bo dogajalo in da ne moremo storiti

ničesar, da bi to spremenili. Ampak tudi, če ne vpeljemo Boga, po Taylorju

ni težko predpostaviti, da je vse, kar se dogaja popolnoma določeno s tistim,

kar se je zgodilo pred tem in da je torej vse, kar se bo zgodilo v kateremkoli

prihodnjem času, edina stvar, ki se lahko zgodi glede na tisto, kar se je

zgodilo pred njo. Taylor želi pokazati, da je fatalizem resničen in da njegova

resničnost ni odvisna niti od teoloških predpostavk niti od vzročnega

determinizma niti od zakonov narave, ker ničesar ne prispevajo k veljavnosti

fatalističnega argumenta, zato jih ignorira. Naj na kratko pojasnim, zakaj po

Taylorju vozročni determinizem ne prispeva ničesar k veljavnosti

fatalističnega argumenta. Taylor v svojem članku Freedom and Determinism

pojasnjuje, da je za vzročni determinizem značilno, da je vse, kar je,

posledica nekega vzroka oziroma vzrokov in da vsakemu vzroku sledi

učinek. Po vzročnem determinizmu ni možno, da bi bilo vse, kar je, drugače

kot je. Zdi se, da pravzaprav ni razlike med vzročnim determinizmom in

fatalizmom. Vendar Taylor pojasni, da pri vzročnem determinizmu lahko za

določena naša dejanja trdimo, da so hkrati vzročno determinirana kot tudi

svobodna. Razlika med fatalizmom in vzročnim determinizmom je tudi v

nujnosti. Namreč ni vsaka nujnost logična, niti ni vsaka nemožnost logična

nemožnost in razlika je med tem, če rečemo, da je nekaj možno ali da je

nekaj logično možno. Nujnost, ki je značilna za vzročni determinizem je

povsem nelogična. Nujnost značilna za fatalizem je, po mojem mnenju,

logična. (Taylor, 1963, 457-463) Tako se po mnenju Taylorja fatalizem

ukvarja zgolj z resnico. (Taylor, 1962, 56)

Kot ugotavljam je predpostavka fatalizma, da obstaja nekaj takega kot

resnica in da resnica nima nič z minevanjem časa, vzročnim determinizmom,

teologijo ali zakoni narave.

29

4. 2 Pomen fatalizma in razlaga pojma neogibno pri Petru van Inwagenu

Oznaka fatalizma ameriškega filozofa Petra Van Inwagena v An Essay on

Free Will (Esej o svobodni volji) pravi, da je fatalizem teorija, da je logična

ali pojmovna resnica, da nihče ni sposoben ravnati drugače kot deluje. Van

Inwagen poda osrednjo idejo fatalizma, ta je, da fatalizem pojasnjuje, logično

oziroma konceptualno resnico, da nihče ne more delovati drugače kot

dejansko deluje in da je ideja o agentu, kateremu so alternativne možnosti

odprte, protislovna.

"Predpostavimo, da čarovnica napove, da se bom utopil v naslednjih 24 urah.

Predvidi tudi, da se bom skušal izogniti svoji usodi, in da bodo moji napori

neuspešni." (van Inwagen, 1983, 23)

Inwagen navaja dve zgodbi, kako bi se njene napovedi in predvidenja lahko

uresničila.

Zgodba (a): Odločil sem se, da bom naslednjih 24 ur preživel na vrhu visoke

gore. Ampak, ko zapuščam čarovničino kočo, me premagajo trije napadalci,

ki jih je najel moj sovražnik in me kljub moji borbi in upiranju, zvlečejo k

najbližjemu jezeru in me tako dolgo držijo pod vodo, da umrem.

Zgodba (b): Odločim se, da bom naslednjih 24 ur preživel na vrhu gore.

Medtem ko plezam na goro, padem v skrito jamo napolnjeno z vodo in se

utopim.

Če bi se preprosto ukvarjal s svojim poslom in počel nič posebnega, da se

izognem utopitvi, se ne bi utopil. V obeh zgodbah, se napovedi čarovnice, da

bo moje izogibanje utopitvi neuspešno, uresničijo. Ampak pomembna je

razlika med tema zgodbama. V zgodbi (a) bi se utopil ne glede na vse, kar bi

storil, in to ni značilnost zgodbe (b). Zgodba (b) pa nas vzpodbudi, da

mislimo in predvsem občutimo v smeri Ja, to je, kar pomeni neogibna usoda.

Kako nastane ta občutek? Zakaj vpliva zgodba o smrti na nas tako, da

mislimo, da se ji ne da izogniti? Zato, ker nas zgodba o smrti vodi v to, da

verjamemo, da karkoli bi poskušali, da bi se ji izognili, bi bilo napačno in

narobe. V tem smislu je neogibna. (van Inwagen, 1983, 23-24)

30

Če sedaj uporabim filozofski jezik. Določen prihodnji dogodek (za dogodek,

ki se bo dejansko zgodil), je zame strogo neogiben, če bi se zgodil, ne glede

na to, kaj bi storil. Podobno, prihodnje stanje stvari je strogo neogibno za

mene, če bi obstajalo, ne glede na to, kaj delam. Prihodnji dogodek ali stanje

stvari je zame šibko neogibno, če držita oba sledeča pogoja:

(i) ni strogo neogiben, in

(ii) če bi poskušal ukrepati, da ga preprečim, potem bi izbral napačne ukrepe

iz nevednosti in zame je strogo neogibno, da se ne zavedam pravih ukrepov.

V zgodbi (a) je bila moja utopitev v določenem trenutku strogo neogibna in

to v času, ko je čarovnica napovedala mojo utopitev. V zgodbi (b) je bila

moja utopitev v določenem trenutku šibko neogibna in to v času, ko je

čarovnica napovedala, da se bom utopil, če si zamislimo, da nič, kar bi počel

potem ne bi bilo zadostno, da bi dobil bolj podrobno napoved čarovnice.

Tako je možno za nekatere dogodke, če po van Inwagenu odmislimo čarobno

in supernaravno predvidenje, da so strogo neogibni in možno je, da so

nekateri dogodki šibko neogibni. Na primer, po van Inwagenu je strogo

neogibno, da bo sonce jutri vzšlo. Za šibko neogibnost pa velja naslednji

primer: Predpostavimo, da smo v goreči stavbi, le da se tega še ne zavedamo,

ampak se zavemo v trenutku, v katerem sta natanko dva možna izhoda.

Predpostavimo, da so resnične naslednje propozicije:

(i) če ne bom poskušala zapustiti stavbe, bom zgorela,

(ii) če bom poskušala zapustiti stavbo skozi bližnji izhod, bom zgorela,

(iii) če bom poskušala zapustiti stavbo skozi bolj oddaljen izhod, se bom

rešila,

(iv) nimam razloga, da bi mislila, da je katerikoli izhod bolj varen, tako da ne

morem ugotoviti, kateremu izhodu bi dala prednost,

(v) če bi verjela, da sem v nevarnosti in bi videla dve poti po katerih je

možno pobegniti, bi se zmerom odločila za bližji izhod razen, če bi imela

dober razlog, da ga ne izberem.

Če so (i)-(v) resnične, potem je moja smrt šibko neogibna zame. (van

Inwagen, 1983, 25-26)

31

Poglejmo sedaj še natančneje van Inwagwnovo strogo neogibnost. Ali imamo

razlog, da mislimo, da so prihodnji dogodki strogo neogibni? Van Inwagen

pravi, če verjamemo v to je isto, kot če verjamemo, da bi prihodnost potekala

tako, kot dejansko bo, tudi če bi se odločili, da ravnamo in se obnašamo

drugače in ne glede na to, kako se odločimo, da se bomo obnašali. Če

potrdimo to teorijo pomeni, da zanikamo stvarnost vzroka in učinka. In to

vodi v fatalizem. Van Inwagen navaja dva argumenta. Pri prvem gre za leni

argument, drugega van Inwagen označi kot posplošitev prvega:

1.

Nobene koristi ni od tega, da pokličemo zdravnika, če smo bolni, ker nam

zdravnik ne more pomagati.

Ali boš ozdravel ali ne boš ozdravel.

Če ne boš ozdravel, ti zdravnik ne more pomagati.

Če boš ozdravel, ti zdravnik ne more pomagati, ker ne rabiš pomoči.

2.

Naj bo E poljuben dogodek, ki bi lahko nastopil. Oglejmo si logični teorem

(tavtologijo):

(q → p) V (r → ¬ p).

Po tej tavtologiji je resnično (a) ali (b) (disjunkcija (a) ali (b) je tavtologia):

(a) Preprečim E → E

(b) Povzročam E → ne E

Fatalist iz te tavtologije sklepa:

Torej, je E ali ne E strogo neogiben zame.

Van Inwagen pravi, da sta ta argumenta sheerest sophistry ali sofizma. Naj

na kratko utemeljim, kaj je sofizem. Sofizem je spretno prikrivanje resnice z

navideznim argumentiranjem oziroma je sodba, ki temelji na nepravilnem

sklepanju. (http://s.abecednik.com/sofizem.html)

32

Če to primerjam z Berčićevo grobo različico fatalizma, ki jo natančneje

analiziram v razdelku 7. 7, to pomeni, da dokaz iz nedejavnosti oziroma leni

argument ni dober, ker ni veljaven, zato ker sklep ne sledi iz premis. Da bi

vsebinski sklep lahko izviral iz premis, bi morale biti tudi premise vsebinske.

Takšne sodbe so pa neresnične, ker zanikajo empirična in statistična dejstva,

da je verjetnost, da bom preživel višja, če pokličem zdravnika. Torej,

prepričanje v strogo neogibnost pri van Inwagenu ni veljavno, ker vsebinski

sklep ne sledi iz logičnih premis. Zakaj je pomembno omeniti takšne

argumente oziroma sofizme? Kot pravi Berčić dokazujejo, da fatalizem ni

resničen, ker iz logičnih premis sklepa na vsebinski sklep.

Van Inwagen pravi naprej, da nimamo vzroka, da bi mislili, da so vsi dogodki

oziroma vsi pomembni dogodki za vsakogar in zmerom strogo neogibni. Van

Inwgen poda sklep o neogibnosti: Če je nekdo prepričan v šibko neogibnost,

potem je prepričan v naključno združitev okoliščin, ali z drugimi besedami

njegovo prepričanje temelji na praznoverju. Če pa je nekdo prepričan v

strogo neogibnost, temelji njegovo prepričanje na sofizmih. (van Inwagen,

1983, 28-29) Teorem (q → p) V (r → ¬ p), ne govori o šibki ali strogi

neogibnosti, ampak govori o tem, da ni odvisno od mene oziroma da nimam

vpliva glede izpolnitve E-ja, ker zmerom manjka nek nujen pogoj za nastop

E-ja ali za ne-nastop E-ja. Kajti, fatalist ni prepričan niti v šibko niti v strogo

neogibnost. Van Inwagen pravi, da glede prihodnosti fatalist preprosto

verjame, da če bo nek agent storil določeno stvar, potem je ta stvar edina

stvar, ki jo lahko stori - edina stvar, ki je odprta zanj, da jo stori. (van

Inwagen, 1983, 29)

Kot trdi van Inwagen, je fatalizem teza, da vse, kar se zgodi, se mora zgoditi;

vsak dogodek ali stanje razmer, ki nastopijo, mora nastopiti; medtem ko je

ne-nastop vsakega dogodka in stanj enako nujen kot nastop dogodkov. Glede

na človeka fatalizem trdi, da nam primanjkuje sposobnosti, da bi izvajali

dejanja drugače kot jih izvajamo. Torej, po fatalizmu, nismo sposobni ravnati

drugače kot delujemo. (van Inwagen, 1983, 30)

33

4. 3 Metafizična nujnost pri Marku Bernsteinu

Za Bernsteina je Van Inwagenovo mišljenje, ki ga podaje v delu Free Will,

napačno, ker opredelitev predlaga, da fatalisti sklepajo samo po pojmovni

oziroma logični resnici. Večina fatalistov se ne strinja s tem, zato jih večina k

njihovi tezi doda metafizično nujnost; tako imenovano naravno nujnost

(vendar ne v okviru logike), ki je še zmerom dovolj močna, da lahko zatre

možnost svobodne volje. (Bernstein, 2002, 65-66)

Resnični argumenti za fatalizem imajo premise, ki se nanašajo na osnovna

dejstva o naravi časa in resnice:

Kot rezultat je tip nujnosti, ki se pripne fatalistovi tezi; nujnost

opredeljena kot metafizična - to je nujnost, da vsi pretekli dogodki

postanejo preteklost. Enako kot za preteklost, velja za prihodnost.

Tako kot nismo sposobni, da bi vplivali na preteklost, nismo

sposobni, da bi vplivali na prihodnost. To pomeni, da nimamo

sposobnosti, da bi izbirali med alternativami dejanj v prihodnosti.

Prepričanje, da imamo sposobnost, da izbiramo med različnimi

poteki dejanj - prepričanje, da imamo svobodno voljo - je

napačno. (Bernstein, 2002, 66)

Nadalje Bernstein navaja, zakaj naj ne bi obravnavali fatalizma logično in

poda nekaj osnovnih napak:

Fatalizem ni pogled, da kar bo, pa bo. Res je, da karkoli se bo

zgodilo, se bo zgodilo, ampak to je gola tavtologija. Iz podobnih

razlogov fatalizem ni nazor, da se bo nujno zgodilo, kar se bo

zgodilo, če nujnost razumemo v širokem smislu. (Bernstein, 2002,

66)

Zadnji stavek pomeni, da fatalizem ne trdi samo Nujno je, kar se bo zgodilo,

se bo zgodilo. Včasih se fatalizem razlaga kot teza, da kar se bo zgodilo, se

bo zgodilo, ne glede na vse, kar pomeni, da je nastop vseh dogodkov v nekem

smislu neogiben. Po takšnem pogledu se fatalizem norčuje iz vzročnosti vsaj

tam, kjer so vzroki prikazani, kot nujen pogoj za učinek. Predpostavimo, da

se bo Jones v sredo srečal s svojim dedkom ne glede na vse. To se zdi

34

absurdno, ker če Jonesa ubijejo v torek, potem se jutri ne bo mogel srečati z

dedkom.

Torej, če je fatalizem odvisen od nastopa dogodkov, ne glede na vse, potem

bi se morala ta teza hitro odpraviti. Vendar pa fatalizem nima te implikacije.

Fatalizem odgovarja, da če je res, da se bo Jones v sredo srečal z dedkom,

potem nihče in nič nima vpliva, da prepreči to srečanje. Če bi Jonesa v torek

ubili in bi to preprečilo srečanje v sredo, potem ni mogoče, da bi Jonesa

danes ubili. Nič od tega pa ne zahteva od metafizičnega fatalista, da je

resnična propozicija Jones se bo v sredo srečal z dedkom, tavtologija ali

logično nujna resnica. Zato si Jones lahko oddahne. Če je res, da se bo jutri

(v sredo) srečal z dedkom in če bi ga morali ubili, da bi preprečili to

srečanje, potem on (metafizično) ne more biti ubit vnaprej. Torej, fatalizem

ne temelji samo na logičnem sklepanju. Če bo nekaj nastopilo, potem bodo

nastopili tudi predhodni dogodki, ampak kot del končnega izida in ne kot

posamezen vzrok za učinek. V fatalističnem izidu bo že vpletena vsa

preteklost, vključno z vsemi vzroki in učinki ter tudi prihodnostjo. Podobno

oznako fatalizma razvija Boran Berčić.

4. 4 Oznaka Borana Berčića

Če si ogledamo oznako po Berčiću v članku Usoda, je fatalizem:

Fatalizem je filozofsko stališče, v skladu s katerim je vse, kar se

dogaja, vnaprej določeno. Bodočnost je že zdavnaj določena,

ravno tako kot je bila tudi preteklost. Vse, kar se je kdajkoli

zgodilo, se je moralo zgoditi ravno tako, kakor se je zgodilo, in

nič drugače. Nikoli se nič ni moglo zgoditi drugače, kot se je

zgodilo. Ravno zato se mora zgoditi vse, kar se šele bo zgodilo, in

to ravno tako, kakor se bo zgodilo, in nič drugače. Vse, kar se

dogaja, je neogibno. Vse, kar smo storili, smo morali storiti. Kar

nismo storili, nismo mogli storiti. Nič ni moglo biti drugače, kot

je bilo, in nič ne more biti drugače, kot bo. Vse je moralo biti

ravno tako, kot je bilo. Na bodočnost ne moremo vplivati, ravno

35

tako kot ne moremo vplivati niti na preteklost. Ker je vse

določeno, ne moremo na nič vplivati.

Kaj pa volja? To je čista iluzija. Stvari ne delamo, temveč se nam

preprosto dogajajo. Odgovornost? Te ni. Nihče ni zaslužen za

dobre stvari, ki jih je naredil, in nihče ni kriv za slabe stvari, ki jih

je zakrivil, preprosto zato, ker nihče nikoli ničesar ni naredil. In

ne le, da nihče nikoli ničesar ni naredil, temveč tudi nikoli ni

mogel ničesar narediti, saj je bilo od vselej vse vnaprej določeno.

V načelu ni razlike med nami in lutkami, razlika je morda le v

zapletenosti. Osnova fatalizma je prepričanje, da so nekateri ali pa

celo vsi dogodki v bodočnosti vnaprej dani. Ali bodo do njih

pripeljali sami ljudje, katerim se bodo pripetili, ali pa se bodo

zgodili neodvisno od njihovih naporov in znanja, je nebistveno.

(Berčič, 2002, 4-6)

Kot opažam, ne samo, da fatalizem na prvi pogled ogroža svobodno voljo,

celo izključuje jo. Vendar tudi determinizem ogroža svobodno voljo, zato

velikokrat pride do zmede med fatalizmom in determinizmom, včasih celo do

enačenja determinizma in fatalizma, ki tudi predstavlja problem. Prav zato

bom predstavila nekaj ključnih razlik med determinizmom in fatalizmom.

36

5. Razlika med determinizmom in fatalizmom

5. 1 Problem terminološkega razlikovanja med determinizmom in

fatalizmom

Robert Kane pravi, da razlikovanje med determinizmom in fatalizmom

povzroča zmedo v diskusijah, ki se vrtijo okoli problema svobodne volje.

Fatalizem je teorija, da karkoli se bo zgodilo, se bo zgodilo ne glede na to,

kar naredimo. Determinizem pa ne implicira takšne posledice, ampak pravi,

da kar se odločimo in kar počnemo naredi razliko v izidu - veliko razliko -

tudi če je determinizem resničen.

(http://maverickphilosopher.powerblogs.com/posts/1160781036.shtml)

Kane omenja, da nastane še večja zmeda, kadar se definirajo pojmi kot so

metafizični fatalizem, logični fatalizem, anti-fatalizem in logični

determinizem. Logični fatalizem, če se držimo oznake Marka Bernsteina,

trdi, da je nujnost dogodkov v prihodnosti logično nujna. Metafizični

fatalizem trdi, da je nujnost dogodkov v prihodnosti ista kot nujnost

dogodkov v preteklosti. Anti-fatalisti verjamejo v fatalizem glede preteklosti,

ne pa v fatalizem glede prihodnosti.

(http://maverickphilosopher.powerblogs.com/posts/1160781036.shtml)

Gre tudi za zmedo pri terminologiji. Logični determinizem ima enako oznako

kot logični fatalizem. Torej, opozarjam, da moramo pazljivo ravnati s

terminologijo in oznakami, ki se vežejo na fatalizem.

5. 2 Razlika med determinizmom in fatalizmom pri Boranu Berčiću

Glavna razlika med fatalizmom in determinizmom po Berčiću je:

Zaradi tega je osnovna razlika, na katero opozarjajo, možnost

delovanja; po fatalizmu mi ne moremo vplivati na tisto, kar se

nam bo zgodilo, medtem ko po determinizmu lahko vplivamo.

Fatalist pravi, da bo rezultat - ne glede na to, kaj delamo, vselej

isti. (Griinbaum, 1952, 772) Fatalizem je nauk, da človekova

37

ravnanja nimajo vpliva na dogodke. (Blackburn, 1996, 137)

Razliko, ki jo ti avtorji imajo v mislih, lahko podrobno določimo

v okviru protidejstvenih pogojnikov. Recimo, da smo storili X in

da je to, da smo storili X, pripeljalo do tega, da se nam zgodi Y.

Lahko bi tudi rekli, da smo naredili Y tako, da smo naredili X.

(Berčić, 2002, 15)

V tem primeru bi po fatalizmu bilo res, da:

F: Y bi se zgodil, čeravno nismo storili X.

V skladu z determinizmom pa bi bilo - po drugi strani res, da:

D: Če ne bi storil X, se ne bi zgodil Y. V skladu z determinizmom

mi v določenem smislu dejansko delujemo. Delujemo kajpada v

smislu, da smo del velikega vzročnega mehanizma. Naša ravnanja

so določena, vendar pa hkrati tudi določujoča. Naša ravnanja so

samo člen v vzročni verigi. Zato je bodočnost med drugim

odvisna tudi od naših ravnanj. Privrženec fatalizma bi menil, da ta

drugi pogojnik ni resničen, pravzaprav bi ga imel za smešnega. Po

fatalizmu mi ne delujemo, stvari se dogajajo neodvisno od naše

volje in niso pod našim nadzorom. Bodočnost ni odvisna od naših

ravnanj. Bodočnosti naši napori ne zadevajo. To je razlika med

fatalizmom in determinizmom, ki jo imajo v mislih tisti, ki

menijo, da je treba ti dve stališči jasno ločiti. (Berčić, 2002, 15-

16)

Vendar pa Taylor obtožuje deterministe nedoslednosti. Kajti, če je bodočnost

že določena (po mnenju Taylorja je k temu zavezan determinist), kako potem

lahko vplivamo nanjo? Kako lahko vplivamo na nekaj, kar je že določeno?

Če je nekaj že določeno, potem lahko le izpolnimo tisto, kar moramo

izpolniti. Taylor utemelji, da zagovorniki sofisticirane različice fatalizma

sprejemajo deterministični protidejstveni pogojnik: "D: Če ne bi naredil X, se

ne bi zgodil niti Y." (Berčić, 2002, 16)

To pomeni, da je X pripeljal do Y, ampak bilo je že določeno, da bomo storili

X in zato smo ga tudi morali storiti. Zato Taylor pravi, da je tak

38

deterministični dokaz Pirova zmaga nad fatalizmom, kar pomeni, da

deterministi niso dosledni. (Berčić, 2002, 16)

5. 3 Razlaga razlike med logičnim in vzročnim determinizmom

Danilo Šuster pravi, da je:

...jasno, da se determinist ne strinja s fatalistom, če ta trdi, da naše

izbire in dejanja niti najmanj ne vplivajo na tisto, kar se nam bo

zgodilo. Toda takšno stališče se tako ali tako zdi nesmiselno - če

Bertrand v bombardiranju ne bo umrl, ne bo umrl prav zato, ker

bo tekel v zaklonišče. Nihče ne verjame, da lahko dobi glavni

dobitek na loteriji tudi v primeru, ko sploh ne kupi srečke.

Fatalizem včasih zares pomeni kar sprejetje determinizma in

njegove domnevne posledice - da svobode ni. Toda v glavnem

(tradicionalnem in Taylorjevem) dokazu za tezo, da nikdar ne

morem ravnati drugače kot dejansko ravnamo, sploh ne nastopa

teza o univerzalni vzročnosti. Za utemeljitev fatalizma naj bi

zadoščali že zakoni logike, zato nekateri (van Inwagen), fatalizem

označujejo tudi kot logični determinizem v nasprotju z vzročnim

determinizmom. (Šuster, 2007, 32)

Če se spomnim razlage Bernsteina v razdelku 4. 3 in pojma metafizične

nujnosti, ki se na vzročni determinizem ne ozira in ni odvisen od njega,

sledi:

Za fatalista je logična in pojmovna resnica, da nihče ne more

ravnati drugače, kot dejansko ravna (prim. van Inwagen, 1983:

23). Resnične propozicije o preteklosti logično (pojmovno)

determinirajo resnične propozicije o prihodnosti, a pri tem ne gre

za vzročno določanje, saj vzročna relacija ne nastopa med

propozicijami, ampak med dogodki v svetu. Res je, da tako za

determinizem kot za fatalizem nujnost (nespremenljivost)

preteklih dogodkov velja tudi za prihodnje dogodke (prim.

argument iz posledic, X). Le da je nujnost, ki nastopa v doktrini

39

determinizma, vzročna nujnost, nujnost zakonov narave. Nujnost

fatalizma pa je metafizična - nujnost, ki jo pripisujemo preteklim

dogodkom: če je včeraj deževalo tega danes ne more več nihče

spremeniti (prim. Bernstein 2001). Za fatalista so propozicije o

prihodnosti metafizično nujno resnične ne glede na to, ali

dogodkom v svetu vlada vzročni determinizem ali vzročni

indeterminizem. (Šuster, 2007, 32-33)

Podobno trdi tudi Taylor, ko analizira problem fatalizma. Pravi, da je

problem fatalizma formuliran brez kakršnihkoli referenc na vzročnost. Zato

vzročnost pri nadaljnjem reševanju problema fatalizma ni pomembna.

(Taylor, 1962, 63)

Torej, vzročnost sem že izključila. Sedaj prehajam na argument za fatalizem.

40

6. Argument za fatalizem

6. 1 Aristotelov primer pomorske bitke

Šuster povzema naslednje:

Klasični argument nastopa pri Aristotelu v delu De

Interpretatione (9. knjiga, paragrafi 28-40; 18b26-35, 18a39-b1,

18b11-15), razberemo ga lahko tudi pri Taylorju (razprava o

zakonu izključene tretje možnosti), natančnejša pa je naslednja

formulacija (prim. Bernstein, 2001, 70):

(1) Na dan 1.1. 2100 bo pomorska bitka ali pa 1.1. 2100 ne bo

pomorske bitke.

(2) Če bo pomorska bitka 1.1. 2100, potem je bilo vedno resnično

(je bilo vedno dejstvo), da bo pomorska bitka 1.1. 2100. Če pa

pomorske bitke 1.1. 2100 ne bo, potem je bilo vedno resnično

(vedno je bilo dejstvo), da pomorske bitke 1.1. 2100 ne bo.

(3) Če je bilo vedno resnično (je bilo vedno dejstvo), da bo

pomorska bitka 1.1. 2100, potem ni bilo nikdar trenutka, v

katerem je kdorkoli ali karkoli lahko preprečilo nastop

pomorske bitke. Če pa je bilo vedno resnično (je bilo vedno

dejstvo), da ne bo pomorske bitke 1.1. 2100, potem ni bilo

nikdar trenutka, v katerem je kdorkoli ali karkoli lahko

privedlo do nastopa pomorske bitke.

(4) Ali nihče (ničesar), v nobenem trenutku ni mogel preprečiti

nastopa pomorske bitke, ali pa nihče (ničesar) v nobenem

trenutku ni mogel privesti do nastopa pomorske bitke.

(5) Nujno je, da 1.1. 2100 pomorska bitka nastopi (nihče ali

ničesar nima moči, da bi v kateremkoli trenutku preprečil

nastop bitke), ali pa je nujno, da pomorska bitka 1.1. 2100 ne

nastopi (nihče ali ničesar nima moči, da bi v kateremkoli

trenutku privedel do nastopa bitke).

41

Pomorska bitka je samo primer propozicije o nekem prihodnjem

dogodku. Če pa za poljubno propozicijo velja, da je nujno

resnična ta propozicija, ali pa je nujno resnično njeno zanikanje,

potem nihče nikdar ne more delovati drugače, kot dejansko deluje.

(6) Torej, v splošnem je resničen fatalizem. (Šuster, 2007, 33)

Taylor, kot sem že omenila, pravi, da so predpostavke fatalizma

najsplošnejše predpostavke vse logike in raziskovanja, namreč, da obstaja

nekaj takega kot resnica in da to sploh nima nobenega opravka z

minevanjem časa. Torej, Taylor izključuje minevanje časa - preteklost in

prihodnost - ker obravnava fatalizem iz vidika večnosti. Taylor pravi, da nič

ne postane ali neha biti resnično; kar je sploh resnično, je preprosto

resnično. Vsaka trditev, bodisi o nas samih bodisi o čemerkoli drugem, je ali

resnična ali neresnična, to je, njeno zanikanje je resnično - tretje možnosti

ni. To načelo se imenuje zakon o izključenem tretjem in nima nobenega

opravka s tem, kakšen čas trditev izraža, niti s vprašanjem, ali kdo, Bog ali

človek, ve, ali je ta trditev resnična ali neresnična. Če navedem Taylorjev

primer: Nihče ne ve, ali je bila včeraj zvečer na moji pisalni mizi mravlja, in

tega nihče nikoli ne bo vedel. Vemo pa, da bodisi je ta trditev resnična

bodisi pa je resnično njeno zanikanje, tretje možnosti ni. Če rečemo, da

utegne biti resnična, menimo le, da slučajno ne vemo, ali je resnična. Nihče,

podobno, ne ve, ali bo nocoj na moji pisalni mizi mravlja ali ne, vendar

vemo, da bodisi bo bodisi ne bo. Torej, po Taylorju, ločimo lahko dva

razreda trditev o katerikoli osebi, namreč razred vseh tistih trditev, ki so

resnične, in razred vseh tistih trditev, ki so neresnične. Poleg teh razredov ni

nobenega drugega razreda. V vsakega od obeh razredov so vključene trditve,

ki jih nihče nikoli ni zatrdil ali celo preučil, vendar pa so take, da če bi kdo

formuliral katero od njih, bi le-ta bila bodisi neresnična trditev. Na primer,

vsaka trditev o neki osebi je resnična. Njihova celota tvori biografijo te

osebe. Ena kombinacija takih trditev opisuje čas, kraj in okoliščine rojstva te

osebe, druga kombinacija pa čas, kraj in okoliščine smrti te osebe. Druge

podrobno opisujejo vzpone, padce, dosežke, neuspehe, veselja in žalosti te

osebe - popolnoma vse, kar je resnično o tej osebi. Nekatere izmed teh stvari

42

je ta oseba že doživela, druge še bo, celotna biografija pa že obstaja. Ni

napisana, verjetno nikoli ne bo, ampak obstaja v celoti. Takšna vnaprejšnja

vednost o resnici bi naredila fatalizem očiten, vendar ne bi nič dodala k

filozofskim temeljem fatalizma:

Če je zdaj izrečena trditev, da je bil predsednik Kennedy umorjen,

resnična, potem je najbolj zanesljivo resnična tudi pred tem

dogodkom izrečena napoved, da bo predsednik Kennedy umorjen.

Trditvi imata popolnoma enako vsebino in sta dejansko ena in ista

trditev, izjema je le čas. Dejstvo, da je trditev mogoče lažje

spoznati v retrospektivi - kot perspektivi, ne meče nobenega

dvoma na njeno resnico, temveč le ponazarja znano dejstvo

epistemologije. Napoved mora kajpada počakati, da se izpolni,

vendar pa ni res, da šele takrat prvič pridobi svojo resnico. Če ne

bi bila dejansko resnična že od samega začetka, potem se ne bi

mogla izpolniti niti ne bi mogli kasneje čestitati njenemu avtorju,

da je imel prav. Izpolnitev ni nič drugega kot pojav tistega, kar je

pravilno napovedano. Zakon izključitve tretjega ni neizpolnjen

ček, na katerega bi lahko napisali vrednost po želji, v skladu z

našimi preferencami. Z dodajanjem pogojev temu zakonu se ne

moremo nič bolj metafizično osvoboditi in postati gospodar naših

usod kot lahko revež naredi iz sebe bogataša zgolj tako, da

bankovcem pripiše nekaj ničel. Ta zakon razglasi vsako smiselno

trditev za resnično ali - če ni resnična - za neresnično. Med tema

dvema možnostima ne pušča nobenega pripravnega klina, na

katerega bi lahko obesili svojo priljubljeno svobodno voljo, kjer

bi bila varno shranjena, niti ne pove ničesar o času. (Šuster, 2007,

29-30)

Torej, Richard Taylor zagovarja in utemeljuje resničnost fatalizma na

primeru pomorske bitke, iz katerega sledi utemeljitev zakona o izključenem

tretjem. Zakon izključenega tretjega podpira resničnost fatalizma in

resničnost izjav o prihodnosti. Vendar pa se mi zdi nekoliko prazen. Zato

43

bom predstavila nekaj ugovorov in kritik argumenta za fatalizem. Morda mi

bo kritika argumentov pomagala k rešitvi problema fatalizma.

44

7. Ugovori in kritika argumenta za fatalizem

7. 1 Aristotelova interpretacija izjav o prihodnosti

Aristotel je primer jutrišnje pomorske bitke navajal ravno kot primer, ki kaže,

da izjave o prihodnjih kontingentnih dogodkih niso niti resnične niti

neresnične (9. knjiga, paragraf 40). Če bi imele neko resničnostno vrednost,

potem bi morali sprejeti fatalizem. Ker pa je fatalizem očitno nesmiselna

teza, izjave o prihodnosti ne morejo imeti resničnostne vrednosti. Zato je

Aristotel zanikal, da je vsaka propozicija resnična ali neresnična. (Šuster,

2007, 33-34)

Aristotel je zakon izključenega tretjega uporabil, da zavrne fatalizem. Kar

pomeni, da po Aristotelu niso izjave o prihodnosti niti resnične niti

neresnične. Aristotel navaja, da če je zmerom bilo res, da se bo nekaj

zgodilo, potem ni možno, da se to nekaj tudi ne bo zgodilo. Iz tega sledi, da

je nemogoče, da se to nekaj ne bo zgodilo. Če torej sprejmemo, da so izjave o

prihodnosti resnične že pred nastopom, potem sledi, kot pravi Aristotel, da je

prihodnost določena že pred njenim nastopom. Ta posledica pa je, kot pravi

Aristotel, nesprejemljiva, saj spoznamo, da ima mnogo bodočega smisel

ravno v tem, da premišljujemo in delujemo. V nasprotju z izjavami o

preteklosti in sedanjosti, pri izjavah o prihodnosti ni nujno, da je nasprotje

pritrditve ali zanikanja, ali resnično ali neresnično.

Aristotel razlaga primer pomorske bitke takole: Pomorska bitka se mora

dogoditi jutri ali ne, ampak ni nujno, da se bo dogodila jutri, niti ni nujno, da

se ne bo dogodila, kljub temu je nujno, da se bo ali da se ne bo dogodila

jutri.

Na tem mestu bi omenila Whitakerja, ki povzema in ugotavlja naslednje:

Whitaker pravi, da Aristotel zanika zakon izključenega tretjega (v nadaljevanju

ZIT) in ne bivalence. Po mnenju Whitakerja Aristotel v delu De interpretatione

preučuje protislovja. Najprej jih razvršča in za vsako skupino preveri pravilo, da

je v vsakem paru propozicij, ki sta si v protislovju, ena resnična in druga

neresnična; izjemo predstavljajo propozicije o prihodnosti.

45

Po Whitakeru Aristotel najprej sklepa, da iz domneve, da je ZIT resničen za

posamezne propozicije o prihodnosti sledijo nezaželene (angl. undesirable)

posledice. Namreč, če je ZIT resničen, potem morajo obstajati resnične izjave o

prihodnosti, ker (glede na ZIT) ena ali druga od propozicij v paru propozicij o

prihodnosti, ki sta si v protislovju mora biti resnična: če obstajajo resnične izjave

o prihodnosti, potem mora biti prihodnost takšna kot smo napovedali, da bo. To

sledi iz (pojmovanja) resnične izjave kot tiste, ki pove, kako stvari so. Sledi, da so

vsi prihodnji dogodki nujni in nič v prihodnosti se ne bo zgodilo naključno. Torej,

nezaželena posledica, ki sledi iz fatalizma sledi pravzarav iz domneve ZIT-a (ki

zadeva propozicije o prihodnosti). Če resničnost napovedi implicira, da bo

prihodnost nujna, bi najbolj očiten pobeg od fatalizma bilo zanikanje resničnosti

izjav o prihodnosti. Whitaker pravi, da ta poteza nima želene posledice, ampak,

ker bi vse napovedi bile neresnične, bi to pomenilo, da napovedani dogodek niti

ne bi nastopil niti ne bi ne-nastopil. Pokazali bi, da sploh ni prihodnosti. Po

Whitakerju kaže ta neuspešna rešitev, da potrebujemo nekaj več kot samo

zanikanje resničnosti izjav o prihodnosti, da se izognemu fatalizmu. Aristotel

predstavi lasten pogled na delovanje parov propozicij o prihodnosti, ki so si v

protislovju. Njegovo mnenje je, da so prihodnji dogodki odprti. Res je, da

pomorska bitka bo ali pomorske bitke ne bo, ampak izid ni določen, ampak je

kontingenten. Za Aristotela mora biti res, da je ena napoved resnična, druga pa

neresnična, ni določeno, katera je katera. Resničnost in neresničnost ene ali druge

propozicije v paru propozicij ni določena, zato ne moremo reči, da je ZIT

veljaven. Aristotelova rešitev je po mnenju Whithakerja subtilna. Vsebuje

zanikanje ZIT-a: to naj bi bilo po Aristotelu nujno, če želimo zavrniti fatalizem.

ZIT je kršen, ker ni določeno, katera od propozicij je resnična. Pomanjkanje

določenosti v izjavah je izraz dejstva, da stvari same še niso določene. Po

Aristotelu je prihodnost zares odprta in ne le, da mi nismo sposobni napovedati,

kaj se bo zgodilo. (Whitaker, 2002, 109-111)

Whitaker se zaveda razlike med ZIT-om in načelom bivalence, ki je zanj: Vsaka

trditev je resnična ali neresnična. Vendar po njegovem mnenju fatalizem sledi iz

ZIT-a, ne iz bivalence. Večina drugih komentatorjev se s tem ne strinja. Hugh

Rice, avtor gesla "Fatalism" v The Stanford Encyclopedia of Philosophy pravi, da

46

lahko Aristotelovo rešitev predstavimo prav kot zavrnitev bivalence: Vsaka

propozicija je resnična ali neresnična.

(http://plato.stanford.edu/archives/fall2008/entries/fatalism/)

Aristotel v de Interpretatione pravi tudi, da je eno lahko bolj verjetno kot

drugo, ampak ne more biti dejansko resnično ali dejansko neresnično.

Aristotel pripiše propozicijam o prihodnosti možnost. Nekateri razlike med

ZIT-om in bivalenco sploh ne poznajo, večina razprav, ki jih obravnavam, pa

poteka o ZIT-u, zato lahko, vsaj za namene te naloge, privzamemo

Whitakerjevo tolmačenje. Podobno kot Aristotel obravnava možnost

zavrnitve s pomočjo zakona o izključenem tretjem tudi Taylor, vendar pa te

zavrnitve ne sprejme. Pokazala bom, kako to stori.

7. 2 Razčlemba, kritika in interpretacija fatalističnega argumenta pri

Taylorju

Taylor najprej našteje predpostavke, ki podpirajo resničnost fatalizma.

Vendar pa ne upošteva razlike med ZIT-om in bivalenco. Taylor obravnava

možnost zavrnitve fatalizma s pomočjo ZIT-a, vendar pa ponovno uporabi

svoje predpostavke, zato da te zavrnitve ne sprejme. Naštejmo najprej

njegove predpostavke:

Prva predpostavka je, da je vsaka propozicija ali resnična, če pa ni resnična,

pa je neresnična. To je interpretacija tertium non datur ali ZIT-a,

simbolizirana (p v ¬ p), ki je nujna resnica.

Druga predpostavka je ta, da če je potek nekega dogodka zadosten - čeprav

logično nepovezan - za nastop nekega drugega dogodka ob kateremkoli času,

potem prvi ne more nastopiti brez nastopa drugega. To je preprosta razlaga

zadostnosti. Na primer: Zaužitje cianida povzroči smrt pod določenimi

znanimi (če ga zaužijemo dovolj, če ne poiščemo pomoči) pogoji, čeprav

dogodka nista logično povezana.

Tretja predpostavka je, da če je nastop nekega dogodka nujen - čeprav

logično nepovezan - za nastop nekega drugega dogodka ob kateremkoli času,

potem drugi ne more nastopiti brez prvega.

47

Četrta predpostavka je, da če je nek dogodek ali več dogodkov zadostnih za

zagotovitev nastopa drugega ali drugih dogodkov, potem je drugi oziroma so

drugi dogodki nujni za nastop prvega oziroma prvih dogodkov in obratno, če

je dogodek ali več dogodkov nujnih za nastop drugega oziroma drugih

dogodkov, potem je ta drugi oziroma so ti drugi dogodki zadostni za nastop

prvega oziroma prvih dogodkov. To je logična posledica druge in tretje

predpostavke.

Peta predpostavka je, da noben agent ne more povzročiti nekega dogodka

oziroma dejanja, če mu ob kateremkoli času manjka pogoj, ki je nujen za

nastop tega dogodka oziroma za izpolnitev dejanja. Na primer, ne morem

plavati pet kilometrov, če nisem bila prej v vodi ali ne morem dobiti nagrade,

če me niso prej nominirali.

Šesta predpostavka je, da minevanje časa ne poveča ali zmanjša zmogljivosti

nečesa in niti ne poveča ali zmanjša agentove moči ali zmožnosti. To pomeni,

na primer, če nekdo naredi trideset trebušnjakov v treh minutah, je njegovo

povečanje ali zmanjšanje moči izid nečesa drugega kot minevanja časa.

Taylor navede dva primera, ki sta si podobna, edina razlika je v času. Prvi

primer: Predstavljajmo si, da zjutraj odpremo časopis in preletimo glavne

naslove. Predpostavimo, da samo če je včeraj bila pomorska bitka, potem ima

eden izmed glavnih naslovov tudi takšno obliko naslova - če ima naslov

drugačno obliko, potem bitke včeraj ni bilo. Izvedel bom enega od dveh

dejanj: videnje naslova prve oblike, ali pa videnje naslova druge oblike. Naj

bosta to dejanji S in S'. In naj bosta propoziciji: Včeraj je bila pomorska

bitka (P). Včeraj ni bilo pomorske bitke (Pʹ). Če naredim S, potem bo

pomorska bitka (P je R). Če pa naredim Sʹ, potem pomorske bitke ne bo (Pʹ je

R). Torej, ali je odvisno od mene, kateri naslov bom prebral, ko bom odprl

časopis?

Ali je naslednja propozicija resnična:

(A) V moji moči je, da naredim S in v moji moči je, da naredim Sʹ.

48

Zdi se, da to ni res. Ker če bi bilo res, bi bilo odvisno od mene, katero stvar

bom naredil in potem bi bilo prav tako odvisno od mene, ali je bila pomorska

bitka. Če razčlenimo to trditev v dokaz:

1. Če je P resničen, potem ni v moji moči, da storim Sʹ. (Če bi bil P resničen,

potem bi manjkal potreben pogoj in sicer pogoj, da včeraj ni bilo pomorske

bitke.)

2. Če je P resničen, potem ni v moji moči, da storim S. (Iz podobnega razloga

kot je navedeno zgoraj.)

3. Ali je P resničen, ali je resničen Pʹ.

Torej,

4. Ali ni v moji moči, da storim S, ali pa ni v moji moči, da storim Sʹ.

(A) je napačen. Ker je odvisno od drugih dogodkov in stanj, ali je bila včeraj

pomorska bitka, na pa od mene. In glede preteklosti smo vsi fatalisti, ker

nikomur ne pade na misel, da bi spreminjal preteklost, ker preprosto to ni v

njegovi moči. Pretekle dogodke preprosto vzamemo takšne kot so se dogodili

in skušamo iz tega narediti najbolje.

Drugi primer: Predstavljajmo si, da smo poveljnik ladje, ki daje ukaze. Ali

bomo ukazali, da bo jutri pomorska bitka ali pa bomo ukazali, da jutri ne bo

pomorske bitke. Izvedli bomo eno ali drugo dejanje. Imenujmo ti alternativi

O in Oʹ. In imenujmo ti dve propoziciji Jutri bo pomorska bitka in Jutri ne bo

pomorske bitke Q in Qʹ. Torej, če naredim O, potem bo jutri pomorska bitka,

če pa naredim Oʹ, potem jutri pomorske bitke ne bo. Ali je odvisno od mene,

kateri ukaz bom dal? Poglejmo si sledečo propozicijo:

(B) V moji moči je, da naredim O in v moji moči je, da naredim Oʹ.

49

Vsak, razen fatalista, bi rekel, da je propozicija resnična, pod pogojem, da ne

storim oboje hkrati. Vendar pa se izkaže, da je (B) enako napačen kot (A),

namreč:

1ʹ Če je Q resničen, potem ni v moji moči, da storim Oʹ (Če bi bil Q resničen,

potem bi manjkal potreben pogoj, da storim Oʹ, pogoj, da ni bilo včeraj

pomorske bitke.)

2ʹ Če je Qʹ resničen, potem ni v moji moči, da storim O. (Iz podobnega

razlog kot je navedeno zgoraj.)

3ʹ Ali je resničen Q, ali pa je resničen Qʹ.

Torej:

4ʹ Ali ni v moji moči, da storim O, ali pa ni v moji moči, da storim Oʹ.

(B) je napačen. To, kakšen ukaz bom dal, je odvisno od tega, ali bo jutri

pomorska bitka - v tem primeru je pomorska bitka jutri nujen pogoj, da

storim O, medtem ko je ne-nastop pomorske bitke jutri enako pomemben, da

storim Oʹ. Torej, ta dva primera temeljita na sprejetju ZIT-a in dokazujeta, da

nimamo izbire, kar pomeni, da je fatalizem resničen.

Taylor opozori, da bi nas lahko zavedel razmislek o času. Noben pogoj ne

more biti nujen za drugega, preden ta drugi nastopi (s tem misli, da S ne

more biti nujen za P, saj je P - nastop bitke v času pred S - videnjem

naslova). Toda njegova peta in šesta predpostavka to možnost po njegovem

mnenju izključita.

Taylor obravnava možnost zavrnitve fatalizma s pomočjo zavrnitve ZIT-a,

vendar je ne sprejme. Pri njegovem obravnavanju zavrnitve ponovno srečam

že omenjeno Aristotelovo pripisovanje možnosti disjunktom. Torej, po

Taylorju to pomeni, da obstaja še ena pot, da zavrnemo fatalizem, in sicer, da

zanikamo eno izmed premis iz primera (B). Kot pravi Taylor, prvi dve

premisi ne moremo zanikati. Tretjo premiso - ali je resničen Q ali pa je

50

resničen Qʹ - lahko zanikamo samo, če zavrnemo tertium non datur oziroma

zakon o izključenem tretjem. Za Aristotela je disjunkcija Q ali Qʹ nujna

resnica. Vendar nobeden od disjunktov - niti Q niti Qʹ - ni nujna resnica, niti

ni resnica, ampak je bolj možnost. Torej, oba disjunkta sta možna, kar

pomeni, da nista niti resnična niti neresnična, skupaj pa se združita v

disjunkcijo, ki je nujna resnica. Formalni argument za disjunkcijo protislovij,

se glasi:

1" Če je Q resničen, potem ni v moji moči, da storim Oʹ.

2" Ampak, če je Qʹ resničen, potem ni v moji moči, da storim O.

3" Ampak v moji moči je, da storim O in prav tako je v moji moči, da storim

Oʹ.

Torej:

4" Niti Q ni resničen, niti Qʹ ni resničen.

Zato lahko trdimo, da nista Q in Qʹ (čeprav sta logično protislovna), niti

resnična niti neresnična. Zgleda, da je proti temu argumentu težko najti

protiargument. Torej, ta argument bi po Taylorjevem mnenju dokazal, da je

fatalizem neresničen in da je prihodnost polna možnosti. Ampak Taylor

zavrne ta dokaz, in sicer pravi, da nobeni propoziciji ne moremo pripisati

tretje vrednosti, kot je možnost. Taylor omeni še, da če tako interpretiramo

zakon, da bi se izognili fatalizmu glede na prihodnost, potem bi morali

uporabiti isto interpretacijo glede na preteklost. Vendar pa pretekle stvari

niso več v naši moči, zato je vprašanje, ali so prihodnje stvari v naši moči. Ta

argument pa ravno trdi, da so možne prihodnje možnosti ali alternative, to

pomeni, da so določene stvari v naši moči, da jih storimo ali ne, kot izid

minevanja časa, kar pa Taylorjeva šesta predpostavka zanika. Torej, problem

zakona o izključenem tretjem je ta, da lahko dvomimo vanj, na podlagi tega,

da pripisujemo propozicijam možnosti, kar pomeni, da zanikamo oboje -

51

popolno prisotnost in popolno manjkanje, toda ta pripis možnosti

propozicijam Taylor zavrača. Tudi minevanje časa bi, kot smo lahko razbrali

iz prvih dveh primerov, igralo ključno vlogo pri zavrnitvi fatalizma. Torej, to

pomeni, da sta Taylorjeva prva in šesta predpostavka neločljivo povezani -

ali popolnoma sovpadata ali pa se popolnoma razhajata. Če gledamo na

fatalizem iz vidika večnosti, je ta resnična doktrina. Če se v okviru zakona o

izključenem tretjem sklicujemo na propozicijie (A) in (B), so te iz zornega

kota fatalista zmerom neresnične. Pripis možnosti glede na prihodnost, glede

na preteklost pa ne, pa je samo posledica epistemološkega in psihološkega

zavedanja človeka - to pomeni - da si mi mislimo, da vemo več o preteklosti

kot prihodnosti, da se naš spomin nanaša na pretekle dogodke bolj kot na

prihodnje, itd. Vendar, kot trdi Taylor, razen teh subjektivnih občutenj o naši

moči, da imamo lahko stvari pod nadzorom, ni dobrega filozofskega razloga

proti fatalizmu. (Taylor, 1962, 56-66)

Taylorju se zdi nesprejemljivo, da bi zakon izključenega tretjega pustili

veljati le za en del časa, vendar pa ga bomo opustili, ko bomo govorili o

drugem delu časa, čeravno se prihodnost nenehno spreminja v preteklost

preko golega časovnega minevanja. (Šuster, 2007, 29)

7. 3 James Cargile: Kritika Taylorjeve zavrnitve ZIT-a

Cargile v članku Some comments on fatalism povzema Taylorja, ki tezo

fatalizma povzame:

(F) Nikoli in v nobenem primeru ni mogoče, da bi agent A imel moč storiti X

in hkrati ne bi imel moči storiti X,

kar pomeni, da bi se lahko odpovedal temu, da stori X.

Najprej Taylor poda argument:

(1) Če je sedaj resnično, da bom storil X, potem ni v moji moči, da ne bi

52

storil (da bi se odpovedal temu, da storim) X;

(2) Če je sedaj resnično, da ne bom storil X, potem ni v moji moči, da bi

storil X;

(3) Sedaj je resnično, da bom storil X ali pa je sedaj resnično, da ne bom

storil X.

Torej:

(4) Ali ni v moji moči, da storim X ali ni v moji moči, da ne storim X.

(4) je fatalistični sklep.

Taylor pokaže, da argument za fatalizem ni neovrgljiv in da ni brezizhoden.

Taylor namesto, da bi zavrnil (1) in (2) predlaga možnost, da zavrnemo

zakon izključenega tretjega, ki podpira (3) premiso. Iz tega sledi, da ni niti

resnično niti neresnično, da bom storil X, vsaj ne dokler se to ne zgodi tako

ali drugače. Taylor pravi, da lahko zavrnemo zakon izključenega tretjega, ne

da bi obenem zavrnili zakon neprotistavnosti. Čeprav Taylor obravnava

rešitev ZIT-a in s tem zavrnitev fatalizma, te rešitve ne sprejema.

Cargile pa zavrne Taylorjevo rešitev. Meni, da sta (1) in (2) tako neresnična,

kot je neresničen celotni (F). Na primer, da me prijatelj zaprosi, da ga peljem

danes na letališče. To je velika prošnja, ker je več kot uro vožnje v eno smer,

ampak prijatelj si ne more privoščiti taksija in mi je že naredil veliko uslug in

jaz imam mnogo časa, itd. Vseeno pa mu odgovorim, da mi je zelo žal,

ampak preprosto ni v moji moči, da ga peljem - ne morem. Prijatelj hoče

pojasnitev. Rečem, da ga ne bom peljal danes, zato ker ni v moji moči, da bi

to storil, če se sklicujemo na princip propozicije (2). Prijatelj je upravičen, da

smatra to za varljiv sklep: (1), (2), (F) so napačni. Po Cargilu je mogoče, da

ne vem, če je v moji moči, da ga peljem na letališče danes. Lahko, da moj

avto ne bo vžgal, lahko, da povzročim nesrečo na poti do letališča. Ampak

53

tudi, če ne vem, ali je v moji moči, iz tega ne sledi, da to ni v moji moči.

(Cargile, 1996, 2-3)

Vendar pa moramo opozoriti, da za Cargila ni pomembno, ali gre za ZIT ali

bivalenco. Čeprav gre tukaj za pomembno razliko, ki jo opisuje Šuster v

Simbolni logiki:

Zakon izključene tretje možnosti (tertium non datur) nas seveda

spominja na načelo bivalence (prim. 20), ki pravi, da ima vsaka

propozicija natanko eno od obeh resničnostnih vrednosti, resnico

ali neresnico. Toda načelo bivalence je semantično načelo, ki

govori o odnosu med jezikom in svetom. Načelo trdi, da je

realnost takšna, da naredi vsako trditev v danem jeziku o tej

realnosti za resnično ali neresnično - tukaj in zdaj. ZIT pa je

sintaktični zakon, ki ne govori ničesar o svetu, ampak o stavkih

danega jezika: vsak stavek oblike Ψ v ┐Ψ izraža logično resnično

propozicijo. Aristotel, denimo, je po mnenju velike večine

komentatorjev sprejemal ZIT, ne pa bivalence (Whitaker sicer trdi

ravno obratno), a prim. geslo "Fatalism" v The Stanford

Encyclopedia of Philosophy. Stavki o prihodnosti so zanj takšni, da

ne izražajo propozicij, ki so že zdaj resnične ali neresnične.

Aristotelov primer je stavek "Ali jutri bo pomorska bitka ali pa

jutri pomorske bitke ne bo" - ker sedaj (še) ni ničesar v svetu, kar

bi naredilo ta stavek za resničen ali neresničen, načelo bivalence

ne drži, izražena propozicija nima resničnostne vrednosti (morda

ima novo: "niti resnična niti neresnična"). Toda celotna

disjunkcija "Ali jutri bo pomorska bitka ali pa jutri pomorske

bitke ne bo" je kljub temu logično resnična zaradi svoje oblike -

zdaj in vedno! V splošnem iz zakona izključene tretje možnosti še

ne sledi načelo bivalence. (Šuster, 2003, 130)

Torej, opažam, da sem prišla do pomembnega problema. Če želim, da je

fatalizem resničen, potem mora biti resničen ZIT in načelo bivalence. Sam

ZIT po mojem mnenju ni dovolj za sprejetje fatalizma, saj je samo logično

resničen zaradi svoje oblike, moral bi pa biti tudi empirično resničen.

54

Podobno utemeljuje tudi Boran Berčić, namreč, dokaz se začne s prazno in

čisto formalno resnico logike z ZIT-om, končuje pa se z vsebinsko ali vsaj

navidezno vsebinsko tezo, da je bodočnost že zdaj določena. Torej, se po

Berčiću iz čisto logičnih premis izpelje vsebinski sklep. Ker pa iz nobenega

niza logičnih resnic ni mogoče izpeljati nikakršne vsebinske trditve, je treba

dokaz zavrniti, ravno zato, ker se začne s prazno resnico, konča pa z

vsebinsko. (Berčić, Analiza 2002, str. 9)

Če se sedaj vrnem h Cargilu:

Cargile trdi, da naslednji argument zavrne Taylorjevo rešitev:

(5) Če bom peljal prijatelja na letališče, potem je resnično, da ga bom peljal

na letališče.

(6) Če ga ne bom peljal na letališče, potem ni resnično, da ga bom peljal na

letališče.

(7) Za zavrnitev fatalizma moramo zavrniti bivalenco. Bivalenca se glasi:

Resnično je, da bom peljal prijatelja na letališče ali pa je resnično, da ga ne

bom peljal na letališče.

Če pa to zavrnem, dobimo:

Ni resnično, da bom peljal prijatelja na letališče niti ni neresnično, da bom

peljal prijatelja na letališče (pred tem dogodkom).

Cargile sklepa na:

(8') Ni res, da bom peljal prijatelja na letališče in ni res, da prijatelja ne bom

peljal na letališče.

55

Vendar pa, če se skličemo na redundančno teorijo resnice, da je Ne bom

peljal prijatelja enako Ni resnično, da bom peljal prijatelja enako Ni res, da

bom peljal prijatelja, pridemo do sklepa, ki ga poda Cargile:

(8) Ni res, da bom peljal prijatelja na letališče in ni res, da ni res, da bom

peljal prijatelja na letališče,

kar - torej, (8) je za Cargila protislovje. S tem pokaže, da načela, ki so tako

verjetna kot (1) in (2), namreč (5) in (6), ne dopuščajo, da sprejmemo (1), (2)

in obenem zavrnemo bivalenco. Takšna

kombinacija vodi v protislovje, kajti zmotno je, če menimo, da lahko

zagovarjamo (1) in (2) in potem zavrnemo bivalenco ter tako ohranimo

možnost, da je prihodnost v naši moči. Cargilova zavrnitev fatalizma torej

temelji na tem, da zavrnemo (1) in (2). (Cargile, 1996, 3)

Torej, Cargile zavrne premisi (1) in (2) in s tem zavrne bivalenco, kar

pomeni, da zavrne fatalizem. Boran Berčić pa najde še eno pot, ki bi zavrnila

fatalizem, sklicuje se na to, da izjave o bodočnosti še nimajo resnične

vrednosti, kajti imele jo bodo šele, ko nastopijo ali ne nastopijo dogodki, ki

jih te izjave opisujejo.

7. 4 Razlaga in pomen izjav o bodočnosti pri Boranu Berčiću

Najprej poda Boran Berčić argument:

(1) Jutri bo v Kvarnerskem zalivu potekala pomorska bitka ali

jutri v Kvarnerskem zalivu ne bo potekala pomorska bitka.

(2) (1) je nujno resnično.

(3) Če je (1) nujno resnično, potem je vselej resnično.

(4) Če je (1) vselej resnično, potem je že zdaj resnično.

56

(5) Disjunkcija je lahko resnična le tako, da je eden od disjunktov

resničen.

(6) Čeravno ne vemo, kateri disjunkt je resničen, je eden resničen

že zdaj.

(7) Že zdaj je res, kaj se bo jutri zgodilo.

(8) Če je že zdaj res, kaj se bo jutri zgodilo, potem mi na to ne

moremo vplivati. Lahko samo izpolnimo, kar je vnaprej

določeno. (Berčić, 2002, 6)

(1) je tavtologija. Tavtologija je prazen, neinformativen, vendar pa nujno

resničen stavek. Zato je vsak stavek, ki ima obliko (p v ne-p), nujno, vendar

prazno in neinformativno resničen. Drugi stavek v dokazu trdi, da je (1)

nujna resnica.

Tretji korak v dokazu nam kaže, da so nujne resnice vselej resnične ne glede

na čas. Če je karkoli imuno na čas, so to potem logične resnice.

Kar zagovarja Taylor:

Četrti korak kaže, da je (1) že sedaj resničen. Peti korak je morda odločilen

korak v dokazu.

Ali to pomeni, da je disjunkcija v obliki p ali ne p resnična? Pomeni, da je

resničen eden ali drug disjunkt. Eden mora biti resničen, in samo eden je

lahko resničen. Ni drugega načina, razen da je resničen eden od disjunktov.

Šesti korak izhaja iz četrtega in petega. Če je disjunkcija resnična že zdaj in

če je edini način, da je resnična ta, da je resničen eden od njenih disjunktov,

potem eden od njenih disjunktov mora biti resničen že sedaj. Po Berčiću mi

ne vemo in ne moremo vedeti kateri, saj ne moremo poznati bodočnosti.

Toda, tisti, ki je resničen, je resničen že zdaj, pa naj to vemo ali ne.

57

Sedmi korak izhaja iz šestega. To, da je danes resnična sodba, ki govori o

tem, kaj se bo zgodilo jutri, je preprosto drug način, kako povedati, da je že

danes res, kar se bo zgodilo jutri.

Osmi korak kaže, da ni mogoče vplivati na resničnostno vrednost sodb.

(Berčić, 2002, 7-8)

Odločilno vprašanje, ki si ga zastavi Berčić in katero je pomembno za naše

obravnavanje fatalizma je, ali imajo izjave o bodočnosti resničnostno

vrednost. Berčič pravi, da imajo:

…izjave, ki opisujejo prihodnje dogodke, resničnostno vrednost,

to da so že sedaj resnične ali neresnične. Predpostavka je

eksplicitno izražena v sedmem koraku. Vendar pa bi lahko trdili,

še več, sprejemljivo je trditi, da je ta predpostavka preprosto

zmotna, da izjave o bodočnosti še nimajo resničnostne vrednosti.

Imele jo bodo, ko nastopijo ali pa ne nastopijo dogodki, ki jih te

izjave opisujejo. Taka izjava "Jutri bo padal dež" in "Jutri bo v

Kvarnerskem zalivu potekala pomorska bitka" danes še vedno

nimata resničnostne vrednosti. Imeli ju bosta šele jutri. Izjava "23.

5. 2012 bo v zgradbo Filozofske fakultete na Reki udaril meteor"

bo postala resnična ali neresnična šele 23. 5. 2012 ob 24. uri. Ta

izjava danes še vedno ni niti resnična niti neresnična. Jasno, če

predpostavka, da imajo izjave o bodočnosti že sedaj resničnostno

vrednost, ni resnična, potem dokaz ni dober in ga je treba zavrniti.

(Berčić, 2002, 8)

Razloži še, da:

…če namreč izjave o bodočnosti niso resnične že zdaj, ni jasno,

kako so lahko že zdaj resnične disjunkcije teh izjav in njihovih

negacij, saj je edini način, kako je disjunkcija lahko resnična ta,

da je eden od disjunktov resničen že zdaj. Zaradi tega si je

potrebno pobliže ogledati odnos med formalnimi resnicami logike

in vsebinskimi resnicami o svetu. (Berčić, 2002, 9)

Torej, po Berčiču izjave o bodočnosti še nimajo resničnostne vrednosti. Ni

povsem jasno, ali Berčić sprejema resnico izjav o prihodnosti, saj pravi, da

58

bodo izjave resnične, ko nastopijo ali pa ne nastopijo dogodki, ki jih te

izjave opisujejo. Zdi se mi, da Berčič čaka na trenutek nastopa ali ne-

nastopa dogodkov in šele nato sodi, ali so izjave o prihodnosti bile resnične

ali ne. Ampak, po Berčiću je prav to čakanje ena izmed ključnih

pomanjkljivosti fatalizma.

7. 5 Van Inwagenova kritika izjav o bodočnosti

Oglejmo si sedaj razmišljanje Van Inwagena, ki se nanaša na izjave o

prihodnosti in kakšen pomen imajo te za fatalizem. Van Inwagenova

propozicija, ki se nanaša na prihodnost je: Jutri zjutraj se bom obril.

Imenujmo to propozicijo S. Ta propozicija je resnična, če in samo če se bom

obril zjutraj 4. junija 2010. Če se bom obril v tem časovnem obdobju, torej

zjutraj, je S resničen. Torej, je S resničen že sedaj. Ampak, če je propozicija

resnična v določenem trenutku, potem mora biti resnična v vsakem trenutku.

Če temu ne bi bilo tako, potem bi bilo sledeče del zgodovine S-ja: S bi bil

neresničen za čas aprila 1902, ampak zgodaj v maju bi postal resničen in bi

ostal resničen do velikega petka 1936, po katerem bi bil neresničen, vse do

dneva kapitulacije nacistične Nemčije (8. 5. 1945).

Ampak ta vrsta zgodovine ni razumljiva, in zato, če je S resničen, potem je

nespremenljivo resničen. S to trditvijo van Inwagen kritizira Berčićevo

mišljenje, saj Berčić trdi, da izjave o bodočnosti niso niti resnične niti

neresnične dokler se ne zgodijo. Šele potem lahko trdimo, ali so bile resnične

ali ne. Van Inwagen pa trdi ravno obratno, če je bila izjava o bodočnosti

resnična v določenem trenutku, potem mora biti resnična v vsakem trenutku.

Poglejmo stvar še takole: Obstajajo možni svetovi, v katerih bo S vedno

resničen in obstajajo možni svetovi, v katerih bo S zmerom neresničen;

ampak ni možno, da bi obstajali svetovi, v katerih bi bil S enkrat resničen

drugič pa neresničen. Ampak, če je S nespremenljivo resničen, potem ne

morem spremeniti S-ja v neresničnega; če bi, denimo lahko preprečil jutranje

britje, potem bi povzročil, da bi S (Jutri zjutraj se bom obril.) bil neresničen.

Ta argument je zdrav, če je določena dejanska trditev, ki sem jo naredil - da

59

se bom jutri zjutraj obril - resnična. (van Inwagen, 1983, 34) Van Inwagen

pravi dalje, da če bo vsak deloval na določen način, potem je ta način, edini

način, po katerem je lahko deloval ali na kratko, potem je fatalizem resničen.

(van Inwagen, 1983, 35)

Predpostavimo, da bi nekdo včeraj (četrtek) rekel, da se bom obril v soboto

zjutraj in, da je to, kar je rekel v četrtek, resnično. Nemogoče je, da bi to

držalo in da bi držalo tudi, da bi rekel danes Obril se boš jutri zjutraj in bi se

motil. Nadalje, ni mogoče, da bi v četrtek rekel Obril se boš v soboto in bi

imel prav in bi se zgodilo, da se ne bi obril v soboto. Iz tega ne more slediti,

če upoštevamo vpliv svobodne volje, glede na britje v soboto, takšna oblika

argumenta.

p

¬ ◊(p & q)

torej,

¬ ◊q

je obča zmota. Vendar pa se fatalist ne obesi na ta način razmišljanja.

Pametni fatalist se drži tega motiva: „Poglej, priznal si, da je S bil resničen

včeraj. Ampak ni sedaj odvisno od tebe, kaj je bilo včeraj res (what was the

case): ni v tvoji moči, da bi spremenil dejstvo, da je S bil resničen včeraj. In

logična posledica S-ja, ki je bil resničen včeraj je, da se boš jutri obril. Zato

nimaš vpliva, da bi spremenil dejstvo, da se boš obril jutri.” Modalna oblika

argumenta je takšna:

¬ Pp,

Dejstvo, da je q logična posledica dejstva p,

torej,

¬ Pq,

kjer P predstavlja nekdo ima moč/vpliv, da spremeni dejstvo, da. Ta argument

nas po mnenju van Inwagena ne prepriča. Zagovornik argumenta pravi: „Ni

odvisno od tebe, kaj se je dogajalo/zgodilo včeraj.” In to zveni kot skrajno

verjetna trditev. (van Inwagen, 1983, 39-40) Če naj bo argument prepričljiv,

mora imeti izraz včeraj enak pomen v prvem in drugem stavku fatalistovega

argumenta.

60

Ni odvisno od mene, kaj je bilo včeraj res (what was the case).

Za van Inwagna to izraža resnico, vendar nas ne sili, da sprejmemo:

Če je S bil včeraj resničen, potem ni zdaj odvisno od mene, ali je bil S včeraj

resničen.

V skladu s posebnim razumevanjem izraza včeraj. Za van Inwagena to

pomeni:

Če (če bi kdo včeraj zatrdil S, bi zatrdil nekaj resničnega), potem ni zdaj

odvisno od mene, ali je res, da (če bi kdo včeraj zatrdil S, bi zatrdil nekaj

resničnega).

Antecedens je resničen, konsekvens pa ne. Kajti:

Če bi kdo včeraj zatrdil S, bi zatrdil nekaj resničnega.

Resničnostna vrednost te propozicije je odvisna od mene. Odvisna je od mene

natanko v primeru, ko se lahko jutri obrijem in ko se lahko odpovem britju.

Van Inwagen nadaljuje z zakonom o izključenem tretjem, saj se diskusije o

zakonu o izključenem tretjem v fatalizmu kar vrstijo. Vendar van Inwagen

pravi, da je mogoče formulirati Taylorjev argument za fatalizem kot

implikacijo. Namreč Taylorjev argument, ki ga poda van Inwagen, je odvisen

od veljavnosti, ki je odvisna od veljavnosti oblike sklepa. Poglejmo:

p → q

¬ p → q

torej q , ki pa je na nek način odvisen od zakona o izključenem tretjem.

Za van Inwagena obstajajo trije predlogi za razumevanje ZIT-a:

(i) Če je p stavek v slovenščini, tedaj stavek, ki ga dobimo, ko napišemo p,

potem ali ni res, da in potem spet p, izraža resnično propozicijo.

(ii) Vsaka propozicija je ali resnična ali neresnična.

61

(iii) Za vsako propozicijo velja, da ali je ta propozicija resnična ali pa je

resnično njeno zanikanje.

Ali je zakon o izključenem tretjem resničen? Ponujeni so bili različni razlogi

za zavrnitev zakona o izključenem tretjem, ki izhajajo iz fizike z

upoštevanjem vpletenosti fizikalne interpretacije formalne matematične

teorije kvantne mehanike; drugi razlog pa izhaja iz čiste matematike z

upoštevanjem nekonstruktivnih razlag neskončnih množic. Vendar ti razlogi

niso zanimivi, ker niso neposredno povezani z vprašanji o zakonu o

izključenem tretjem, ki se pojavijo v zvezi s fatalizmom. Relevantno za

problem fatalizma bi bilo vprašanje, če je zakon o izključenem tretjem

aplikabilen na propozicije o prihodnosti. Van Inwagen meni, da je, vendar to

ne vpliva na razpravo o fatalizmu. Nekateri so res mislili, da zanikanje ZIT-a

pomeni edino rešitev pred fatalizmom. Po van Inwagnu pa sploh ni nobenih

dobrih argumentov za fatalizem, zato zanikanje ZIT-a sploh ni smiselno.

Van Inwagen zavrne Taylorjevo propozicijo (B) V moji moči je, da storim O

in v moji moči je, da storim O' v razdelku 7. 2. Pravi, da za (B) obstajata dve

možni interpretaciji, ki nista dovolj močni, da bi sprejeli fatalizem, saj Taylor

samo naniza pogoje (in nič drugega) nujne za izvršitev določenih dejanj. Ti

pogoji so a fortiori nujni za izvršitev teh dejanj. Tako je ena interpretacija, da

je (B) resničen, ampak ne dopušča Taylorjevega sklepa. Druga interpretacija

pa dopušča Taylorjev sklep, ampak nimamo razlogov, da bi mislili, da je

resničen. (van Inwagen, 1983, 50) Torej, zakon izključenega tretjega je lahko

resničen, kar pa še ne pomeni, da iz njega sledijo vsebinski sklepi o dogodkih

v svetu, saj je ZIT zgrajen na čisti logiki. Tako razmišlja Berčić, saj trdi, da

vsebinske resnice ni zmerom mogoče izpeljati iz formalnih resnic. Čeprav je

formalna resnica logike z zakonom o izključenem tretjem resnična, še to ne

pomeni, da se ujema z vsebinsko resnico. In prav to je hotel povedati van

Inwagen, da če imamo propozicijo o bodočnosti, to še ne pomeni, da se bo

dejansko ujemala z vsebinsko resnico, ker po van Inwagenu imamo moč, da

propozicijo o bodočnosti spremenimo v neresnično. Hkrati pa je za van

Inwagena resnica večna. To pomeni po van Inwagenu, da četudi spremenimo

resnično propozicijo o bodočnosti v neresnično, je potem ravno dejstvo, da

62

smo jo spremenili v neresnično, bilo resnično. Po van Inwagenu je resnica

nespremenljiva. Sedaj prehajam na razlago Berčićeve modalne napake, ki

utemeljuje odnos med vsebinsko in formalno resnico.

7. 6 Modalna napaka

Berčić se ustavi pred vprašanjem, ali je mogoče vsebinske resnice izpeljati iz

formalnih. Pravi:

Dokaz se začne s prazno in čisto formalno resnico logike, z

zakonom o izključitvi tretjega. Po drugi strani pa se končuje z

vsebinsko ali z vsaj navidezno vsebinsko tezo, da je bodočnost že

zdaj določena. Torej se iz čisto logičnih premis izpelje vsebinski

sklep. Vendar pa iz nobenega niza logičnih resnic ni mogoče

izpeljati nikakršne vsebinske trditve. Iz p → p ne moremo izpeljati

p, ravno tako kot iz p v ne-p ali iz katerekoli druge tavtologije ali

kateregakoli niza tavtologij. Dokaz je torej treba zavrniti zato, ker

se začne s prazno resnico in konča z vsebinsko. (Berčić, 2002, 9)

Neopažen prehod se je zgodil v petem koraku njegovega argumenta

pomorske bitke, kjer se izraz resnično prvič uporablja v smislu prazne,

formalne resnice, medtem ko se drugič uporablja v smislu vsebinske,

informativne resnice.

Treba se je namreč zavedati, da je disjunkcija nujno resnična, disjunkti pa ne,

ker je disjunkcija sodba logike, medtem ko so posamezni disjunkti

kontingentne sodbe o svetu. Berčić se sprašuje, ali gre za modalno napako:

Pri fatalizmu se uporabljajo številni modalni pojmi; ni moglo biti

drugače, tako je moralo biti, ne morem vplivati na karkoli, itn. Če

je že zdaj resnica, kaj se bo zgodilo jutri, potem ni mogoče, da se

to ne bi zgodilo, potem je to nujno. Ta trditev pa se vendarle zdi

preprosto neresnična. Za stvari, ki so se zgodile, bi se lahko

pripetilo, da se ne bi zgodile, lahko bi bilo tudi drugače.

Pomorske bitke, dobitki na lotu, uspehi, neuspehi - nič od tega ni

nujno. Za vse te stvari, ki so se zgodile, bi se lahko primerilo, da

63

se ne bi zgodile. Še več je stvari, ki se niso zgodile, pa bi se

lahko, saj ni bilo nujno, da se niso zgodile. Nič, kar se dogaja v

svetu, ni nujno, pa naj bo to v preteklosti, sedanjosti ali

bodočnosti. (Berčić, 2002, 10)

Moramo pa se zavedati, da je nujnost, o kateri govorimo, logične narave:

To je nujnost zakonov logike, ki se ne more prenesti na empirične

sodbe. Logično neveljavno prenašanje modalnosti se imenuje

modalna napaka. Zdi se torej, da fatalist v svojem dokazu naredi

modalno napako: nujnost zakonov logike napačno prenaša na

empirične sodbe.

N (p v ¬ p) Nujno je, da dež pada ali pa ne pada.

p Dež pada.

∆Np Torej: Nujno je, da dež pada.

Iz tega, da je disjunkcija nujno resnična, ne sledi tudi to, da je

resnični disjunkt nujno resničen. Nujna je resnica, da dež pada ali

pa ne pada, iz tega pa še ne sledi, da je katerikoli disjunkt

resničen. Ali dež pada ali ne pada - to je koningentna resnica; ni

nujno, da dež mora padati, lahko bi se zgodilo, da ne pada. Ali:

N (p → p) Nujno je, da če dež pada, potem dež pada.

p Dež pada.

∆Np Torej: Nujno je, da dež pada.

Nujno resnično je, da če dež pada, potem dež pada, vendar pa ni

nujno niti da pada niti da ne pada. Ali pada ali ne pada - to je

kontingentna resnica, ki bi lahko bila tudi drugačna.

Res je nujno resnično, da bo jutri v Kvarnerskem zalivu potekala

pomorska bitka ali pa ne bo potekala. Toda iz tega ne sledi, kot

misli fatalist, da bo tisto, kar se bo zgodilo, nujno. Ne bo nujno!

Tisto, kar se bo zgodilo, bo - tako kot vse drugo, kar se dogaja v

svetu - kontingentna resnica. Potemtakem, ta dokaz za fatalizem

ni veljaven in ga je treba zato zavreči. (Berčić, 2002, 10-11)

Berčić dokaže tudi, da je dokaz iz nedejavnosti prazen in neveljaven.

64

7. 7 Groba različica fatalizma in kritika dokaza iz nedejavnosti

Dokaz iz nedejavnosti je eden najbolj znanih fatalističnih dokazov, ki temelji

na radikalni predpostavki, da naša ravnanja niti najmanj ne vplivajo na tisto,

kar se nam bo zgodilo. To je pravzaprav interpretacija grobe različice

fatalizma, po kateri moja ravnanja ne morejo nikoli niti najmanj vplivati na

tisto, kar se mi bo zgodilo. Na primeru, ki ga navaja Berčić, si oglejmo, ali je

to res.

Ta dokaz iz nedejavnosti, ki ga navaja Berčić, kaže, da so fatalistične sodbe

prazne. In kaže, da ne moremo sprejeti fatalističnega argumenta oziroma

dokaza iz nedejavnosti, ki se sklicuje na to, da ni razlogov, da bi storil

karkoli. To pomeni, da če je že določeno, kaj se bo zgodilo, potem se bo to

zgodilo ne glede na to, kaj bom poskušal storiti. Zato je nesmiselno karkoli

poskušati ali preprečiti. In tega, kot pravi Berčić, ne moremo sprejeti, zato si

oglejmo kritiko argumenta iz nedejavnosti:

V času II. svetovne vojne Nemci bombardirajo London. Ljudje

gredo v zaklonišče. Toda Bertrand razmišlja takole: "Če bom

umrl, bom umrl, pa če grem v zaklonišče ali ne. Če ne bom umrl,

ne bom umrl, pa če grem v zaklonišče ali ne. Torej, ni razlogov,

da bi šel v zaklonišče. (Berčić, 2002, 11-12)

Pri tem se vprašam, ali je res vseeno, kje bo med bombardiranjem? Zdi se

očitno, da ni vseeno in da mora v sklepanju biti napaka. Vendar pa ni lahko

povedati, kje je napaka:

P1: Bertrand bo v zračnem napadu umrl ali pa ne bo umrl.

P2: Če bo umrl, bo umrl, pa če gre v zaklonišče ali ne.

P3: Če ne bo umrl, ne bo umrl, pa naj ostane na ulici ali ne.

Sklep: Ni potrebe, da gre Bertrand med bombardiranjem v

zaklonišče. (Berčić, 2002, 12)

65

Berčić utemeljuje:

Prepričani smo, da vsaj nekatere stvari, ki jih delamo, vplivajo na

našo bodočnost. Zdi se, da preprosto ni vseeno, kje bo Bertrand

med bombardiranjem, na ulici ali v zaklonišču. Mislimo, da je

veliko verjetneje, da bodo preživeli tisti, ki so odšli v zaklonišče

in da je veliko število teh ljudi preživelo ravno zato, ker so odšli v

zaklonišče. (Berčić, 2002, 12)

Kje je napaka? Berčić pravi:

Dokaz iz nedejavnosti ni dober, ker ni veljaven: sklep ne sledi iz

premis. Da bi vsebinski sklep lahko izviral iz premis, bi morale

biti tudi same premise vsebinske. Torej, bi morale imeti naslednjo

obliko: p, pa naj delam karkoli. Z njimi bi morali, na primer,

trditi, da bo Bertrand umrl v zračnem napadu, pa naj gre v

zaklonišče ali ne. Ali pa, da ne bo umrl v zračnem napadu, pa naj

gre v zaklonišče ali ne. To so že sodbe o bodočnosti z empirično

vsebino, ki trdijo, da je Bertrandovo obnašanje v sedanjosti

popolnoma

nepomembno za tisto, kar se mu bo zgodilo v bodočnosti. Iz njih

res sledi sklep, da Bertrand nima razloga za to, da bi odšel v za-

klonišče. Te sodbe pa so očitno preprosto neresnične. Zanikajo

očitno empirično, statistično dejstvo, da je daleč nižja verjetnost,

da bo v zračnem napadu umrla oseba v zaklonišču kot oseba na

ulici.

Dokaz torej ni dober, ker če se P2 in P3 interpretirata kot čisti

logični resnici, potem iz njiju ne more slediti noben vsebinski

sklep. Če se po drugi strani interpretirata kot vsebinski sodbi, s

katerima trdimo, da s svojimi ravnanji ne moremo vplivati na

svojo bodočnost, potem sta očitno empirično neresnični.

Kakršnakoli je že retorična moč dokaza, ta ni veljaven in ne

podpira fatalistične teze, da naša usoda ni v naši rokah in da ne

moremo vplivati na svojo bodočnost. Dokaz potemtakem ne kaže,

da nimamo razlogov, da ničesar ne počnemo. (Berčić, 2002, 14)

66

Berčić tako, kot ugotavljam, dokaže, da dokaz iz nedejavnosti ni dober, ker iz

logičnih premis ne more slediti noben vsebinski sklep, vendar pa fatalizem ne

ostane brez odgovora, ki ga poda v obliki sofisticirane različice fatalizma.

7. 8 Sofisticirana različica fatalizma in njen problem praznosti

Po sofisticirani različici fatalizma, po kateri usoda ni nekaj zunanjega

vzročnim odnosom v svetu, temveč se udejanji ravno preko njih, ohranja

fatalizem deterministično intuicijo, da v svetu vladajo vzročni odnosi, še

posebej pa intuicijo, da mi s svojimi ravnanji vsaj v določeni meri vplivamo

na bodočnost. Če mi je usojeno, da bom v nedeljo dobila glavni dobitek na

lotu, in če ne morem dobiti glavnega dobitka, če ne izpolnim stavnega listka

in če ga ne plačam do sobote, mi je potem ravno tako usojeno, da bom do

sobote izpolnila in plačala stavni listek. Če ne morem narediti izpita, ne da bi

se učila, in če mi je usojeno, da bom naredila izpit, potem mi je ravno tako

usojeno, da se bom učila. Po sofisticirani različici fatalizma se torej usodna

določenost dogodkov iz bodočnosti prenaša tudi na vse tisto, kar je potrebno,

da do njih pride. Splošna zgradba argumenta po Berčiću je:

P1: Usojeno mi je, da se mi bo zgodilo p.

P2: Ne more se mi zgoditi p, če ne storim q.

Sklep: Usojeno mi je, da bom storil q.

Ta "fatalistični silogizem" kaže, zakaj po sofisticirani različici

fatalizma usoda ni nekaj zunanjega vzročnim odnosom v svetu, ki

deluje neodvisno od njih, temveč nekaj, kar deluje ravno preko

vzročnih odnosov v svetu. Med grobo fatalistično trditvijo, da "p,

karkoli naj se je zgodilo pred tem", in sofisticirano trditvijo, da

"p, le če se pred tem zgodi vse tisto, kar se mora zgoditi, da bi se

zgodil p", je res ogromna razlika. (Berčić, 2002, 15)

67

Vendar pa je problem fatalizma v tem, da se zdi groba različica fatalizma

neresnična, sofisticirana pa prazna. Berčić nadaljuje:

Res je, da sofisticirana različica ohranja intuicije, da (1) v svetu

vladajo vzročni odnosi in da zaradi tega (2) mi s svojimi ravnanji

vsaj včasih vplivamo na svojo bodočnost. Vendar pa je problem v

tem, da ni jasno, kaj še trdi sofisticirana različica fatalizma. Kajti

jasno je, da se bo p zgodil le, če se pred tem zgodi vse tisto, kar se

mora zgoditi, da bi se zgodil p. Če pa se ne zgodi vse tisto, kar se

mora zgoditi, da bi se zgodil p, potem se tudi sam p ne bo zgodil.

Če govorimo v verifikacionističnih okvirih, potem ni jasno, kako

preveriti, ali sem x naredil po svoji volji ali pa je x nekaj, kar se

mi je zgodilo.

Sofisticirana fatalistična trditev pravzaprav izraža načelo

vzročnosti: intuicijo, da se nič ne zgodi samo od sebe. V fatalis-

tičnem silogizmu se sicer res govori o usodi in o tem, kar nam je

usojeno, vendar pa ni jasno, kaj se s tem govorom dejansko trdi.

Kaj pomeni, da je pri prvem šlo za cilj, ki ga je dosegel s svojo

voljo in vloženim trudom, pri drugem pa za izpolnjevanje vnaprej

določenega dogodka? Zdi se, da ta različica sploh nima nikakršne

empirične vsebine. Je le besedno drugačen način, da se pove isto,

kar lahko povemo tudi brez fatalističnih konotacij. V čem je

pravzaprav razlika med naslednjima sodbama?

Napoleon je napadel Rusijo.

Bilo je usojeno, da je Napoleon napadel Rusijo.

V ničemer! Isto dokazno gradivo, ki nam govori, da je Napoleon

napadel Rusijo, nam tudi govori, da je bilo usojeno, da napade

Rusijo. Zato predpona "Bilo je usojeno, da ..." pravzaprav nima

nikakršne empirične vsebine. (Berčić, 2002, 16-17)

68

Podobno kot Berčić je trdil tudi van Inwagen, da moramo biti pozorni na

vsakdanji govor in semantične razlike pri izražanju propozicij.

Torej, sofisticirana različica fatalizma nima empirične vsebine, kar je zanjo

velik problem. Poskušala bom ugotoviti, kaj bi lahko tvorilo njeno empirično

vsebino. Če nadaljujem po Berčiću, ki pravi, da fatalist izraža intuicijo, da

dogodki iz prihodnosti določajo dogodke v sedanjosti:

Da torej ni tako, da zgodnejši dogodki povzročajo kasnejše,

temveč da je ravno narobe, da namreč kasnejši dogodki

povzročajo zgodnejše. To je, da je smer vzročnosti nasprotna

smeri časa. Dejstvo, da je v t2 naredil izpit, je pripeljalo do tega,

da se je učil v t1. Izpita potemtakem ni naredil zato, ker se je učil,

temveč se je učil zato, ker je naredil izpit. Intuitivno se nam zdi,

da razumemo, kaj pomeni, da neki dogodek iz bodočnosti pov-

zroča neki drugi dogodek v preteklosti. Vendar pa se misel o

vnazajšnji vzročnosti sooča z isto težavo, s katero se spopada tudi

sama sofisticirana različica fatalizma: ni jasno, kako lahko

ugotovimo, da neki dogodek iz bodočnosti povzroča dogodek v

sedanjosti. Zato ni jasno, kaj je vsebina te trditve. Da bi vedeli,

kaj se s trditvijo dejansko trdi, moramo vedeti, kaj bi v svetu bilo

drugače, če bi bilo nasprotno. Kaj bi v našem izkustvu bilo

drugače, če bi bilo tako, da to, da naredim izpit v t2, povzroči

učenje v t1, ne bi pa bilo tako, da učenje v t1 povzroči to, da

naredim izpit v t2? Nič! Ker bi bilo naše izkustvo enako v obeh

primerih, preprosto, vsebina trditve o vnazajšnji vzročnosti ni

jasna. (Berčić, 2002, 18-19)

Edini razlog, da bi sprejela empirično vsebino fatalizma kot resničnega so

predvidevanja. Sicer imajo predvidevanja različne osnove kot so

prerokovanja, statistične posplošitve ali življenjska izkustva. Vprašanje pa

je, ali se bodočnost lahko predvideva? Berčić utemeljuje:

Če lahko, potem to pomeni, da je že določena. Če pa je že

določena, potem ne moremo nanjo vplivati. V filozofski literaturi

označuje izraz "fatalizem" tezo, da je vse popolnoma določeno in

69

da ne moremo na nič vplivati. Bodočnost pa je lahko določena v

večji ali manjši meri, ni treba, da je določena v popolnosti. V tem

primeru lahko vplivamo le na nekatere stvari ali vsaj na nekatere

lažje, na nekatere pa težje. Vprašanje "Ali je bodočnost

določena?" je torej empirično vprašanje, odgovor nanj pa je

odvisen od tega, ali lahko in v kakšni meri lahko predvidevamo

bodočnost. (Berčić, 2002, 19)

Spet pa se mi zastavi vprašanje, ali sploh obstaja kakšna zanesljiva metoda

predvidevanja bodočnosti. Namreč, za fatalizem pomembna empirična

vsebina in predvsem empirična resnica. In to je slabost fatalizma in to je tudi

eden glavnih ugovorov fatalizmu:

Videli smo, da je glavna slabost fatalističnih dokazov v tem, da se

iz praznih, čisto logičnih resnic poskuša izpeljati vsebinski,

empirični sklep. Pomorska bitka in dokaz iz nedejavnosti sta

apriorna argumenta, tisto, kar nas zanima, pa so aposteriorne

resnice o naši bodočnosti in možnosti vplivanja nanjo. Zato

morajo biti dokazi, ki podpirajo fatalistično tezo, aposteriorne

narave. To bi moralo biti statistično pomembno število uspešnih

predvidevanj dogodkov v naših življenjih. (Berčić, 2002, 20)

Tudi Taylor poda ugovor, ki ga pa ne sprejme. Ugovor pravi, da se argument

fatalistov opira na zamenjavo modalnosti in da dejstvo, da je nekaj resnično,

implicira zgolj to, da je njeno zanikanje neresnično, ne pa da njeno zanikanje

ni mogoče. Nemogoče je le, da sta tako trditev kot njena negacija hkrati

neresnični in resnični. Res je, da oboje hkrati, resnica in neresnica ne more

biti in da dejstvo, če je nekaj resnično implicira, da je njeno zanikanje

neresnično, ne pa da je njeno zanikanje nemogoče, kar trdi fatalizem. Taylor

ta ugovor zavrne tako, da pravi, da gre za irelevanco, ki zgolj odvrača

pozornost, kajti argument fatalistov nima ničesar opraviti s pojmom

nezmožnosti v smislu, ki je običajen v logiki. Opraviti ima z neogibnostjo. Z

drugimi besedami, opraviti ima s človeškimi zmožnostmi. (Šuster, 2007, 28)

Ugotavljam, da najmočnejši ugovor proti fatalizmu predstavlja dejstvo, da iz

formalnih resnic ni mogoče izpeljevati vsebinskih sklepov o nujnosti v svetu.

70

Tudi modalna napaka ugovarja fatalizmu, vnazajšnja vzročnost ni dovolj

jasna in predvidevanja so premalo zanesljiva, da bi fatalizem lahko sprejela

kot resnično tezo. Torej, fatalizem je po mnenju Berčića, s katerim se

strinjam, prazen in temelji na logiki. Da je temu res tako, bom pokazala v

naslednjem poglavju, ki se ukvarja samo z logičnim fatalizmom.

71

8. Logični fatalizem

Poglavje je namenjeno logičnemu fatalizmu in definiciji argumentov, ki jih

podaje Sobel. V tem poglavju bom predstavila, kako po Sobelu sledi sklep iz

tavtologij in zakaj je tak sklep prazen.

8. 1 Razlaga logičnega fatalizma po Jordanu Howardu Sobelu

Če na kratko povzamem po Sobelu iz njegove knjige Puzzles for the Will:

Fatalism, Newcomb and Samarra, Determinism and Omniscience, sledi da:

Logični fatalist lahko reče, da so vsi dogodki in stanja sveta nujni in glede na

prihodnost absolutno neogibni. Za vse dogodke in stanja sveta, ki bodo

nastopila je že sedaj resnično, da se bodo dogodila. Da se bodo dogodila, je

nujno. Nihče ne more ničesar proti temu, da se ne bi dogodila. Nihče ne more

obrniti resnično v neresnično, nihče ne more storiti ničesar. (Sobel, 1998, 1)

Logični fatalist lahko reče, kar se bo zgodilo, se bo zgodilo, ne glede na to,

kar storimo, da bi to preprečili in ne glede na to, kar ne storimo, da bi to

preprečili. Zakaj? Ker je nujno, da kar se bo zgodilo, se bo zgodilo.

Prihodnost je že določena. Fatalizem, ki je zgrajen po principih vzročnega

determinizma, je morda zgrajen po principih, ki bi lahko bili napačni in

preden izpeljemo fatalistični sklep iz teh principov, jih je treba pojasniti in

zagovarjati. Takšen fatalizem je zgrajen in osnovan po principih, ki jih lahko

zanikamo.

Drugače velja za fatalizem, ki je osnovan samo na logiki v širokem pomenu -

logični fatalizem osnovan na absolutni nujnosti principov, velja za vse možne

svetove - in je osnovan na neovrgljivosti principov oziroma razlogov.

Pomembna je razlika med logično in vzročno osnovo za fatalistični sklep. Ti

dve vrsti fatalizma sta znani tudi kot fatalizem in slednji kot trdi

determinizem. Peter van Inwagen pojasnjuje fatalizem kot tezo, ki je logična

oziroma konceptualna resnica in pravi, da nihče ne more delovati drugače kot

dejansko deluje, da je ideja o agentu, kateremu so odprte alternativne

možnosti, protislovna. To je logični fatalizem.

72

Trdi determinizem - konjunkcija determinizma in inkompatibilizma - je teza,

da dejansko nihče ne more delovati drugače kot dejansko deluje, ker so za

vsa delovanja zmerom obstajali popolnoma zadostni in neogibni vzroki. To bi

bil vzročni fatalizem.

Sobel se ukvarja, pojasnjuje in predvsem kritizira logični fatalizem. Kritika

logičnega fatalizma je ta, da se ne more dokazati samo na podlagi logike, da

ostaja občutek nedokončanosti - in da tavtologija ne more biti osnova za

potrditev logičnih sklepov.

Tavtologija ni dovolj za izpeljavo logičnega sklepa. Ali če povzamem

Berčića, ki pravi, da sklep in dokaz ne kažeta, da nimamo razlogov, da

ničesar ne počnemo, kajti če se premise interpretirajo kot čiste logične

resnice, iz njih ne more slediti nobeden vsebinski sklep. Če pa se

interpretirata kot vsebinski sodbi, s katerima trdimo, da s svojimi ravnanji ne

moremo vplivati na svojo bodočnost, potem sta empirično neresnični. Kar je

Berčić hotel s tem povedati je, da s tavtologijo ne moremo trditi, da je

bodočnost že določena, kar pa je razlog, da ne moremo izpeljati fatalističnega

sklepa (ker je tavtologija prazna, saj z njo ne moremo trditi ničesar o tem, kaj

bo). Sklep je potemtakem samo logična posledica in ne vsebinska sodba, kot

bi po Berčiću morala biti. (Berčić, 2002, 13)

Sobel na primeru naivnega fatalističnega argumenta pokaže, da za fatalistični

sklep ne more biti osnova tavtologija in trivialne resnice, saj so le-te prazne.

(i) Ali bo A storil X, ali A ne bo storil X.

(ii) Če bo A storil X, potem bo A nujno storil X.

(iii) Če A ne bo storil X, potem A nujno ne bo storil X.

Sklep: A nima možnosti/nima izbire glede na X,

je popolnoma prazna tavtologija. Premisi (ii) in (iii) sta lahko trivialni

resnici. Dedukcija sklepa iz premis:

73

I. Ali bo A storil X, ali A ne bo storil X.

Premise so osnova za delitev dedukcije na dva dela. Prvi del dedukcije je ta,

v katerem A stori X. Drugi del pa ta, kjer A ne stori X. Vsak del doseže

vrhunec v dedukciji pogojne propozicije - "material conditional proposition"

(materialni pogojnik). Iz teh pogojnikov in iz dedukcije (I.) sledi sklep.

Prvi primer:

Da izpeljemo dedukcijo iz premis:

Če bo A storil X, potem A nima možnosti/izbire glede na X.

Predpostavimo za pogojni dokaz:

2. Recimo, da bo A storil X.

3. Če bo A storil X, potem bo A nujno storil X.

Iz 2. in 3. sledi modus ponens.

4. A bo nujno storil X. (Sobel, 1998, 8)

Če rečemo, da bo A nujno storil X, je isto, kot če bi rekli A mora storiti X in

iz tega sledi, da A ne more storiti ničesar drugega kot X:

5. A nima možnosti/ izbire glede X.

Iz 2. in 5. pa sledi.

6. Če bo A storil X, potem A nima možnosti/izbire glede na X.

Sklep je bil izpeljan iz (ii) premise samo s postopkom pogojnega dokaza.

(Sobel, 1998, 10)

74

Drugi primer:

Drugi primer, ki doseže vrhunec v pogojniku, da če A ne bo storil X, potem A

nima možnosti/izbire glede na X, je podoben prvemu primeru:

7. Predpostavimo, da A ne bo storil X.

8. Če A ne bo storil X, potem A nujno ne bo storil X.

Iz 7. in 8. sledi 9.

9. A nujno ne bo storil X.

Iz 9. pa sledi:

10. A nima možnosti/izbire glede X.

11. Če A ne bo storil X, potem A nima možnosti/izbire glede na X.

Sklep sledi iz 1., 6., in 11.

12. A nima možnosti/izbire glede na X. (konstruktivna dilema)

Dedukcija razlaga, da ali A stori X, ali ne stori X, A nima izbire glede na X.

Posplošeno nihče nikoli ni imel možnosti/izbire na karkoli.

Karkoli naredimo, moramo narediti, in karkoli ne naredimo, ne moremo

narediti. (Sobel, 1998, 12)

Za fatalista argument trdi, da je zmotno, če mislimo, da imamo, smo imeli ali

bomo imeli možnost izbire. (ii) in (iii) sta za fatalista posplošeni tavtologiji

in fatalistični sklepi so samo logične posledice. Izbira ni realna. Je

nemogoča. Tudi če prihodnost še ni zaključena z vzroki, je pa zaključena

logično. Tudi če prihodnost ni determinirana z vsako podrobnostjo vzrokov,

75

je determinirana v vsaki podrobnosti logično. Kar bo, pa bo. Naše

prihodnosti so nespremenljive, so edine prihodnosti, ki so možne, so edine

prihodnosti, ki so logično možne . Taylor: "…karkoli se zgodi, je bilo

namenjeno, da se bo tako zgodilo. In to je tolažba, tako v sreči kot nesreči."

(Taylor, 1992, 66)

Sobel opozori na dvoumno strukturo trditve (3). Če bo A storil X, potem bo A

nujno storil X. Primer ima dva sklepa. (Sobel, 1998, 13)

Prvi sklep: (2) A bo storil X.

(3) Če bo A storil X, potem bo A nujno storil X

(4) A bo nujno storil X.

Drugi sklep: (4) A bo nujno storil X.

(5) A nima izbire glede na X.

(3) lahko izrazimo:

(3a) Nujno je, da če bo A storil X, potem bo A storil X.

in

(3b) Če bo A storil X, potem je nujno, da bo A storil X.

V simbolih:

(3a) NEC (P → P)

(3b) [P → NEC(P)]

NEC pomeni je nujno da .

P pomeni A bo storil X.

Sobel pravi, da nimamo dveh interpretacij, ampak imamo dve družini

interpretacij. Prva družina interpretacij je (3a):

Vse relevantne interpretacije (3) so nesporno resnične, ampak za vsak stavek

Ф je nujno, da če Ф, potem Ф

- v simbolih

NEC (Ф → Ф)

76

je resnično za vsak pomen nujnosti. Resnično je tudi, če obravnavamo nujno

v kontekstu fatalistične argumentacije, v smislu logične nujnosti. (3a)

interpretacije variirajo v specifikaciji nujnosti. Variirajo v nujnosti atributa.

Če vzamemo A bo storil X in vzamemo NEC, da bi izrazil logično nujnost

(4),

NEC(A bo storil X),

potem je to napačno/neresnično, čeprav je (3a),

NEC(A bo storil X→A bo storil X),

resnično, medtem ko je (2)

A bo storil X

resnično za vse. Sklep iz (2) in (3a) v (4) ni veljaven, če NEC izraža logično

nujnost. Po mojem razmišljanju ni nemogoče, da sta (2) in (3a) resnična,

medtem ko je (4) neresnično. (2) je sam po sebi možen in je (4) neresničen.

Torej, (2) je sam po sebi možen, ker ni nujno, da bo A storil X. (3a) je prav

tako možen, kajti Nujno je, da če bo A storil X, potem bo A storil X. Čeprav

je spredaj Nujno je, ni nujno, da bo A storil X, ker celotna propozicija izraža,

da je samo možno, da bo A storil X. (4) pa kar zatrdi, da bo A nujno storil X.

(4) ni nujno, zato menim, da je (4) neresnično. (4) bi bilo resnično, če bi

spredaj pisalo Možno je, da bo A nujno storil X. Vendar pa (4) kar zaključi

(2) in (3a). (2) in (3a) dopuščata možnost, (4) pa jo kar izključi in sklepa na

nujno, iz nujnega pa sklepa na ne-izbiro. Sobel razmišlja podobno, saj pravi,

da je vsekakor logično možno, ni pa logično nujno, da bo Albert naročil Big

Mac.

Argument:

Albert bo naročil Big Mac.

□(Albert bo naročil Big Mac→Albert bo naročil Big Mac)

□(Albert bo naročil Big Mac),

kjer □ pomeni je logično nujno da, ni veljaven. Fatalist Taylor se izgovori, da

fatalistični argument nima nič skupnega z neveljavnostjo/nemožnostjo, ki je

značilna za logiko. Ima zvezo z neogibnostjo. Z drugimi besedami, ukvarja se

s sposobnostmi človeka. Taylor nadaljuje, da dejstvo, da je neka izjava

resnična, nima za posledico nujnosti in niti vse napačne/neresnične izjave ne

77

izražajo neveljavnosti/nemožnost. Nihče se ne more izogniti temu, kar je

resnično opisano v izjavah, niti ne more povzročiti tistega, kar je

neresnično/napačno opisano v izjavah. To se nikoli ni zgodilo in se nikoli ne

bo zgodilo. (Sobel, 1998, 15-16)

Ta nesposobnost gre onstran neveljavnosti, da bi nekaj naredili za resnično in

neresnično hkrati. Te teze ne more spremeniti niti metafizika. Taylor še

omeni, da gre za zmedo logičnih modalitet, samo da Sobel tega ne ve oziroma

se tega ne zaveda.

Sobel meni, da je treba pojasniti tipe relevantnih nujnosti, posebej še njihove

ekstreme. Da bo propozicija nujna, mora biti resnična, če že ne v vsakem

absolutno možnem svetu, potem vsaj v vsakem možem svetu, ki zadovoljuje

določene pogoje. Sobel pravi, da so zanimivi tisti tipi nujnosti, ki so resnični

v vseh svetovih v razredu možnih svetov, vključno z dejanskim svetom.

(Sobel, 1998, 17) To je formula za tako imenovane "aletic necessities". Ta je

povezana s pojmom resnice (gr, aletheia). Aletično možno resnična

propozicija je tako tista, katere zanikanje ni nujna resnica - modalitete

(modus = način) označujejo način posredovanja resnice. (Šuster, 1994, 77-82)

Za vsako "aletično" nujnost - "alethic necessities" - NEC, je za resnično

NEC(P) potrebno resnično dejansko stanje sveta (P), tako da ima NEC za

posledico P (torej, vključno z dejanskim svetom med vsemi svetovi, ki so

relevantni za "aletično" nujnost - "alethic necessitiy") in za resničen (P) za

vsak svet med svetovi, ki so omejeni z vsemi svetovi, ki se nanašajo na

dejanski svet na takšen ali drugačen način. Logična nujnost, ki je resnična ne

glede na vse, resnična za vsak možen svet, predstavlja en ekstrem. Drugi

ekstrem predstavlja naključna resničnost, ki je resnična tako kot stvari

dejansko so, resnična za vsak edinstven svet, ki se nanaša na dejanski svet.

(Sobel, 1998, 17-18)

Ekstremna nihanja "aletične" nujnosti - "alethic necessities" po Sobelu so

problematična v nihanju nujnosti, ki je (nujnost) lahko enkrat logična

nujnost, drugič pa so samo dejstva. Problem je, kako pojasniti in dokazati, da

iz samega dejstva A bo storil X sledi, da A nima druge možnosti/izbire, da

stori X. Na kratko, maksimalna nujnost (označena z □) (3a) interpretacije, ki

78

je izpeljana iz prvega sklepa in minimalna nujnost (označena z @), ki je

izpeljana iz drugega sklepa (3a) interpretacij.

Logična nujnost - □

(2) A bo storil X.

(3a) □(A bo storil X → A bo storil X)

↓ Ne!

(4) □(A bo storil X)

↓

(5) A nima možnosti/izbire glede X.

Golo dejstvo - @

(2) A bo storil X.

(3a) @(A bo stroril X → A storil X)

↓

(4) @(A bo storil X)

↓ Zakaj?

(5) A nima možnosti/izbire glede X.

Če povzamem, pri logični nujnosti ni nujno, da iz (3a) sledi (4), se pravi, da

bo A nujno storil X. Pri golem dejstvu pa se vprašam, če bo A storil X (to je

samo dejstvo), zakaj potem nima možnosti/izbire glede X, če je samo dejstvo,

da bo A storil X, ki pa ni nujno dejstvo. (Sobel, 1998, 20-21) Torej,

fatalistični argument ima pomanjkljivosti.

Sobel nadaljuje z vmesnimi nihanji nujnosti. Pravi, da mora biti za (3a)

interpretacijo argumenta, nujnost, ki je vmesne moči. Mora biti šibkejša od

logične nujnosti in močnejša od gole dejanskosti, da lahko sklepamo iz (2) in

(3a) na (4) in potem izpeljemo veljaven sklep iz (4) na (5). Posebno

79

pozornost vzbudijo pretekla nujnost in prihodnja nujnost. Pretekla nujnost

(označena z <@) je resnična za dejanski svet in za vsak svet z enako

preteklostjo kot dejanski svet. Tako je drugi sklep našega primera:

(znak▲pomeni iz tega sledi sklep)

(<@)(A bo storil X) ▲ A nima možnosti/izbire glede X,

je veljaven, ker nihče nima možnosti/izbire glede preteklosti - nihče ne more

storiti ničesar glede preteklosti, vse kar se nanaša na preteklost, je neogibno -

in nihče nima možnosti/izbire za vse, kar se nanaša na vsak možen svet,

katerih preteklost je enaka kot preteklost dejanskega sveta. Za preteklo

nujnost je problematičen prvi sklep primera:

A bo storil X (<@)(A bo storil X→A bo storil X) ▲(<@)(A bo storil X).

Tisti, ki niso fatalisti, sprejmejo drugo premiso, ampak želijo razloge za to,

da če bo A storil X v dejanskem svetu, bo A storil X v vsakem svetu z enako

preteklostjo kot jo ima dejanski svet. Tisti, ki niso fatalisti, želijo razloge za

mišljenje, da je karkoli bo, pa bo enako neogibno kot preteklost. Zagotovo je,

da je neogibno kot za preteklost to, da kar bo, pa bo. Res je, da

(je neogibno kot preteklost)(A bo storil X→A bo storil X).

Ampak, četudi je to res, ne razlaga, kako iz A bo storil X sledi, da

(neogibno je kot preteklost)(A bo storil X)

se ne more izogniti X. Naj bo prihodnja nujnost (označena z (@>) resnična

za vsak dejanski svet in za vsak svet z enako prihodnostjo kot dejanski svet.

Če to nujnost vstavimo v naš primer, sledi prvi sklep,

A bo storil X (@>)(A bo storil X→A bo storil X)▲(@>)(A bo storil X),

80

ki je veljaven. Če bo A storil X v dejanskem svetu oziroma v prihodnosti

dejanskega sveta, sledi da bo A storil X v vsakem svetu, katerega prihodnost

je enaka kot tista v dejanskem svetu. Izid tega sklepa je, da je (@>)(A bo

storil X) posledica in ekvivalenca prve premise, da bo A storil X. Za to vrsto

nujnosti, prihodnjo nujnost, je torej problematičen drugi sklep primera,

(@>)(A bo storil X) ▲A nima možnosti/izbire glede na X. (Sobel, 1998, 22)

Tisti, ki niso fatalisti, želijo razloge za mišljenje, da če bo A storil X v

dejanskem svetu in seveda v vsakem svetu z enako prihodnostjo kot dejanski

svet sledi, da A nima možnosti/izbire: ne-fatalist želi razloge za to, da karkoli

bo ne bo samo, ampak bo neogibno, da kar bo, pa bo. Torej, (3a)

interpretacije pretekle nujnosti in prihodnje nujnosti ogroža en ali drugi sklep

prvega primera Che Sara Sara argumenta:

Pretekla nujnost - (<@)

(2) A bo storil X.

(3a) (<@)(A bo storil X→A bo storil X)

↓ Zakaj?

(4) (<@)(A bo storil X)

↓

(5) A nima možnosti/izbire glede na X.

Prihodnja nujnost - (@>)

(2) A bo storil X.

(3a)(@>)(A bo storil X→A storil X)

↓

(4) (@>)(A bo storil X)

↓Zakaj?

(5) A nima možnosti/izbire glede X.

81

Ne moremo pa dokazati, da ne obstaja še vmesna nujnost. INTNEC, ki brez

problema prinaša oba sklepa primera:

A bo storil X

nadaljuje v

INTNEC(A bo storil X→A bo storil X)

A nima možnosti/izbir glede X.

(3a) interpretacije (3) ne zadostujejo za argument prvega primera. (Sobel,

1998, 23-24)

Isto pa velja za interpretacije (3b):

(3b) interpretacije so zadostne za sklep (4), ampak argument

(2) A bo storil X.

(3b) A bo storil X→NEC(A bo storil X)

(4) NEC(A bo storil X)

je neovrgljivo veljaven in veljavnost ni odvisna od→. Zadostno je, da →

podpira navaden samo če, ker je njegova oblika modus ponens,

(Ф samo če Ψ), Ф ▲ Ψ

veljavna za vsak navaden samo če. Argument (2), (3b)▲(4) je veljaven, ne

glede na vrsto nujnosti, ki je predvidena za (3b) in (4). Ampak je (3b)

resničen? Neovrgljivo resničen? Ali je (3b) neovrgljivo resničen kot premisa

v fatalističnem argumentu? To je odvisno od tipa nujnosti, ki jo podpira

NEC. (3b) ni neovrgljivo resničen, če NEC izraža logično nujnost:

A bo storil X→□(A bo storil X),

je to neovrgljivo resnično, ta verzija (3b) je logično nujna - če in samo če je

argument

A bo storil X ▲ □(A bo storil X)

82

veljaven, ker je logično nujno da □(A bo storil X→A bo storil X), če in samo

če je argument

A bo storil X.□(A bo storil X→A bo storil X) ▲ (A bo storil X)

veljaven. Lahko je res, da bo Albert naročil Big Mac, ni pa logično nujno, da

bo. NEC(A bo storil X) je napačen/neresničen, če NEC izraža logično

nujnost. Če NEC izraža logično nujnost, potem je (3b) - [A bo storil

X→NEC(A bo storil X)] - napačno/neresnično, če je res, da bo A storil X. Če

vzamemo NEC v smislu logične nujnosti, potem je osrednja premisa

(8b) [¬(A bo storil X]→NEC[¬(A bo storil X)]

drugega primera (za nas), napačna/neresnična, če ni resnično, da bo A storil

X. Jasno je, da je NEC[¬(A bo storil X)], napačen/neresničen, kot je jasno, da

je napačen/neresničen NEC(A bo storil X). In jasno je, da če ni resnično, da

bo A storil X, potem je resnično, da ¬(A bo storil X). Problem za

interpretacijo (3b) in (8b) je najti "aletično" nujnost - alethic "necessity", ki

je oboje (i) dovolj šibka, da naredi oboje (3b) in (8b) neovrgljivo resnično in

(ii) dovolj močna, da zagotovi podporo obema sklepoma (5) in (10). Zdi se,

da je tip nujnosti kot je gola dejanskost in prihodnja nujnost, ki sta dovolj

šibki, da zagotovita pogoj (i) sta pa nezadostni za izpolnitev pogoja (ii): če se

opredelimo samo na (3b) in (5) - ta sta pod določeno predpostavko

neovrgljivo resnična. Predpostavka pa je, da obstaja čas za X, po katerem ni

več možnosti za A. Predpostavka bi lahko bila, da je Albert v McDonald'su,

katerega so pravkar mislili zapreti za ves dan. (Sobel, 1998, 27)

Sobel pokaže, da tavtologija ni dovolj za izpeljavo logičnega sklepa - prvič

zato ne, ker ima premisa (3) dvoumno strukturo, ki povzroča veliko težav in

praznin, drugič pa zato, ker iz trivialnih in praznih resnic, ne moremo

zmerom izpeljati sklepa, ki bi se ujemal z empirično resnico. Kot ugotavljam,

je po Sobelu fatalizem pomanjkljiv, ker nastajajo pri nujnosti prevelika

nihanja.

83

Sklep

V uvodu sem si zastavila vprašanje, ali bi morali tudi mi postati fatalisti. Res

je, da se mi po moji analizi zdi fatalizem nekoliko prazen in imam občutek,

da mu manjka nek dejavnik oziroma faktor x, da bi ga sprejela kot resnično

doktrino, vendar nisem povsem prepričana, kaj je ta dejavnik. Namreč

razmišljam, da če je fatalizem resničen, potem nimamo razlogov, da smo

ponosni na svoje uspehe, vendar pa se nam ni treba kriviti za svoje neuspehe

in napake, ker tako ali tako ni moglo biti drugače. Če pa fatalizem ni

resničen, potem smo lahko ponosni na svoje uspehe, hkrati pa imamo

razloge, da se sramujemo svojih neuspehov in napak. Zdi se mi, da smo

fatalist takrat, ko se nam dogajajo slabe stvari, ko delamo napake ali

sprejemamo slabe odločitve. Takrat se tolažimo s tako je moralo biti ali

nismo imeli izbire, zato da se duševno pomirimo. Kadar pa se nam dogajajo

dobre stvari, kadar žanjemo uspehe in dosegamo svoje cilje, takrat pa

verjamemo v svoje sposobnosti in smo ponosni. Na nek način izrabljamo

fatalizem, kadar se nam zgodijo slabe stvari, da najdemo izgovor za naš

neuspeh ali nemoč. Iz tega bi lahko sklepala, da je morda tisti faktor x, ki

manjka fatalizmu prav posameznik - individuum. Kajti po vseh analizah in

definicijah sem ugotovila, da je fatalizem zelo posplošena teorija.

Pri interpretaciji resničnosti izjav o bodočnosti sta velike probleme

povzročala zakon o izključenem tretjem (ZIT) in bivalenca. Težava je nastala

pri Aristotelu, kajti ni bilo povsem jasno, ali Aristotel zanika ZIT in sprejme

bivalenco - to trdi Whitaker - ali Aristotel sprejme ZIT in zanika bivalenco -

kot trdi Šuster in večina drugih komentatorjev prim. The Stanford

Encyclopedia of Philosophy. Torej, mnenja filozofov glede Aristotelovega

sprejemanja ali nesprejemanja ZIT-a so si različna. Po mojem mnenju je

problem najbolje rešil Whitaker, ki je jasno izrazil in pokazal, da je Aristotel

zavrnil ZIT in s tem fatalizem, sprejel pa bivalenco. Tudi menenja filozofov,

ali je treba zavrniti ZIT, da ovržemo fatalizem ali je treba zavrniti bivalenco,

da ovržemo fatalizem, so si bila različna. Sam Taylor je podal možnost (ki je

ni sprejel) zavrnitve fatalizma, s pomočjo zavrnitve ZIT-a, medtem ko je

84

Cargile zavrnil bivalenco in je s tem zavrnil fatalizem. Če še ostanem malo

pri Cargilu. To da je zavrnil bivalenco, sem morala sama ugotoviti, saj

Cargile ni ločil ZIT-a in bivalence, kar je tudi bil razlog za številne težave pri

interpretaciji. Težavo je predstavljala tudi terminologija (fatalizem, logični

fatalizem, vzročni determinizem, logični determinizem, determinizem,

metafizični fatalizem, narativni fatalizem, anti-fatalizem, sofizem, nujnost,

neogibnost, razlika med usodo in fatalizmom), ki sem jo s pomočjo

interpretacij Kaneja, Taylorja, Šustra, Solomona, van Inwagena, Bernsteina,

Berčića in Sobela opredelila. Težave je predstavljal tudi prevod angleške

besede false - ali jo prevesti napačno, ali neresnično in prevod angleških

besed necessity in inevitability - v katerih situacijah jih prevesti nujno ali

neogibno. Bolj začudenje kot težavo mi je povzročila v razdelku 7. 2

Taylorjeva zavrnitev fatalizma, ki se mi je zdela bolj trdna kot njegov

zagovor fatalizma. To je podkrepilo še dejstvo, da je Taylor v delu Freedom

and Determinism mnenja, da smo sicer vzročno determinirani (Taylor

zagovarja vzročnost dejavnika), a smo hkrati svobodni. Težavno je bilo tudi

razumevanje van Inwagenovega pogojnega argumenta. Vendar mi je njegova

rešitev problema fatalizma najbližja, saj menim in mislim podobno kot van

Inwagen. Sicer ostajam pri svojem prepričanju, da je fatalizem prazna in

nepopolna teorija, a me je prepričal v to, da je resnica neogibna. Resnica je v

vsakem primeru neogibna, kajti vse, kar se nam je in bo zgodilo in vse, kar

smo in kar bomo storili, bo neogibno resnično, kar pa ne pomeni, da ne bi

moglo biti drugače in tudi če bi bilo in bo drugače, bi tudi to bilo ali bo

resnično. Resnica se ne spreminja. Kakšna bo resnica, je med drugim odvisno

tudi od nas. Tako kot pravi van Inwagen. Fatalizem me je prepričal tudi v to,

da je zelo provokativna teorija, provokativna v smislu, da me je bolj kot

katerakoli druga teorija, ki se ukvarja s problemom svobode, spodbudila k

razmišljanju o svoji lastni svobodi, neogibnosti, smrti. Misel na to, da je

fatalizem resničen in da je vse, kar se nam je zgodilo in kar se nam bo

zgodilo neogibno, straši. Četudi je smrt neogibna, še to ne pomeni, da je vse

drugo neogibno in že vnaprej določeno. Nenazadnje lahko izbiramo tudi

smrt. Moja ugotovitev in moje prepričanje je, kot sem že povedala, da je

85

fatalizem prazen, to sem tudi s pomočjo van Inwagenove in Sobelove analize

logičnega fatalizma dokazala. Fatalizem v smislu literature je bolj

tradicionalen, mističen in zabaven in velikokrat dopušča svobodno voljo

junakov ali bogov, se veže bolj na pojem usode in posameznika, kot sem

razložila pri Solomonu. Ampak kljub pomanjkljivostim, ki jih ima fatalizem,

je pomembna filozofska teorija o problemu svobode, ker na vprašanje Ali

smo svobodni? odgovarja tudi z logiko. Prav zato je fatalizem enakovreden

ostalim teorijam, ki se ukvarjajo s problemom svobode.

86

Literatura

- Abecednik.com (2008). Sofizem. Pridobljeno iz

http://s.abecednik.com/sofizem.html

- Aristotel. (1994-2000). On Interpretation. Pridobljeno iz

http://classics.mit.edu/Aristotle/interpretation.html

- Beckermann, A. (2005). Haben wir einen freien Willen? Pridobljeno iz

www.philosophieverstaendlich.de/freiheit

- Berčić, B. (2002) Usoda. V Analizi 3/6 2002 (str. 3-23), Ljubljana:

Društvo za analitično filozofijo in filozofijo znanosti.

- Bernstein M. (2002). Fatalism. V R. Kane. (ur.), Free Will (str. 65-81).

Oxford: University Press.

- Cargile, J. (1996). Some comments on Fatalism. Oxford: The

Philosophical Quarterly.

- Maverick Philosopher. (2004). Pridobljeno iz

http://maverickphilosopher.powerblogs.com/posts/1160781036.shtml

- Online Stanford Encyclopedia of Philosophy. (2008). Fatalism.

Pridobljeno iz http://plato.stanford.edu/entries/fatalism/

- Rice, H. (2008). Fatalism. V The Stanford Encyclopedia of Philosophy

(Fall 2008 Edition), Edward N. Zalta (ed.). Pridobljeno iz

http://plato.stanford.edu/archives/fall2008/entries/fatalism/

- Slovar slovenskega knjižnjega jezika. (2008). Ljubljana: DZS

- Sobel, J.H. (1998). Puzzles for the Will: Fatalism, Newcomb and

Samarra, Determinism and Omniscience. Toronto: University of

Toronto Press.

- Solomon, R.C. (2003). On Fate and Fatalism. University of Hawaʼi

Press.

- Šuster, D. (1994) O možnem in nujnem. V Markič, O. (ur.), Tenze, G.

(ur.). Prispevki iz analitične filozofije : ciklus oddaj Večerni logos na III.

programu Radia Slovenija. Ljubljana: Društvo za analitično filozofijo in

filozofijo znanosti: Radio Slovenija, Program Ars, III. Program.

- Šuster, D. (2000). Simbolna logika. Maribor: Pedagoška fakulteta

Maribor.

87

- Šuster, D. (2007). Problem svobode. V D. Šuster (Ur.), O svobodni

volji. (str. 7-15) Maribor: Aristej.

- Taylor, R. (2007). Usoda. V D. Šuster (Ur.), O svobodni volji. (str. 15-

31) Maribor: Aristej.

- Taylor, R. (1962). Fatalism. V The Philosophical Review, Vol. 71, No.

1., pp 56-66. Cornell University.

- Taylor, R. (1963). Freedom and Determinism. V Metaphisics.

- van Inwagen, P. (1983). An essay on free will. Oxford: Clarendon

Press.

- Whitaker, C. W. A. (2002) Aristotle's De Interpretatione –

Contradiction and Dialectic. Oxford: Oxford University Press, 2002.