diplomsko delo sodobne metode zaslišanja osumljencev · tem, ko se poskuša na obtoževalni način...
TRANSCRIPT
DIPLOMSKO DELO
Sodobne metode zaslišanja osumljencev
December, 2015 Tjaša Pleško
DIPLOMSKO DELO UNIVERZITETNEGA ŠTUDIJA
Sodobne metode zaslišanja osumljencev
December, 2015 Tjaša Pleško
Mentor: izr. prof. dr. Igor Areh
3
KAZALO VSEBINE
1 Uvod .......................................................................................... 7
1.1 Namen in cilji diplomskega dela .................................................... 7
1.2 Opredelitev hipotez ................................................................... 8
1.3 Metode raziskovanja .................................................................. 8
2 Splošno o policijskem zaslišanju ........................................................ 9
2.1 Tehnike in taktike zaslišanja ....................................................... 10
2.2 Osebni viri informacij ................................................................ 10
2.3 Pravice osumljenca med zaslišanjem .............................................. 11
3 Preiskovalni intervju .................................................................... 13
3.1 Značilnosti preiskovalnega intervjuja ............................................. 13
3.2 Strukturirani preiskovalni intervju ................................................. 13
3.3 Komunikacija .......................................................................... 14
3.3.1 Verbalni in neverbalni znaki zavajanja ...................................... 14
3.3.2 Odprta in zaprta vprašanja .................................................... 15
3.4 Medsebojno zaupanje (Raport) ..................................................... 16
3.5 Predstavitev dokazov ................................................................ 17
3.5.1 Strateška uporaba dokazov .................................................... 17
3.6 Priznanje............................................................................... 18
3.6.1 Napačna ali izsiljena priznanja ............................................... 19
3.6.2 Nedopustna priznanja .......................................................... 21
4 Sodobne metode zaslišanja ............................................................ 22
4.1 Reidova tehnika zaslišanja .......................................................... 22
4.1.1 Značilnosti Reidove tehnike ................................................... 23
4.1.2 Posamezni koraki Reidove tehnike ........................................... 23
4.1.3 Maksimalizacija in minimalizacija ............................................ 24
4.2 Preiskovalni intervju po modelu PEACE ........................................... 24
4.2.1 Značilnosti modela PEACE ..................................................... 24
4.2.2 Posamezni koraki po modelu PEACE .......................................... 25
5 Pravna podlaga zaslišanja osumljencev v Sloveniji ................................ 27
5.1 Intervju z osumljenci v predkazenskem postopku ............................... 27
5.2 Zaslišanje obdolžencev v kazenskem postopku .................................. 28
5.3 Dovoljene in nedovoljene metode zaslišanja ..................................... 29
5.3.1 Dovoljene metode zaslišanja .................................................. 29
5.3.2 Nedovoljene metode zaslišanja ............................................... 30
5.4 Kazniva dejanja ....................................................................... 30
4
5.5 Razlike med intervjujem in zaslišanjem .......................................... 30
6 Primeri iz sodne prakse................................................................. 32
6.1 Tujina .................................................................................. 32
6.2 Slovenija ............................................................................... 32
7 Razprava ................................................................................... 33
8 Literatura in viri ......................................................................... 38
5
Povzetek – Sodobne metode zaslišanja osumljencev
Kazniva dejanja so tista dejanja, ki so v nasprotju z moralo, etiko in pravom, zato je
nujno potrebno odkrivanje in preiskovanje le-teh, kaznovanje storilca in
preprečevanje nastanka novih. Pri tem ima glavno vlogo policija, ki varuje ljudi,
njihove pravice in državo.
Osrednja tema diplomske naloge je preiskovalni intervju po angleškem modelu
PEACE, s katerim policija pridobiva točne in zanesljive informacije, trdne dokaze,
dokazuje krivdo osumljencu in odkriva resnico o kaznivem dejanju. Sestavljen je iz
petih faz (priprava in načrtovanje; vpleti in pojasni; pogovor, razjasnjevanje in
soočenje; zaključek ter vrednotenje). Pomembno je, da je osumljenec seznanjen s
pravicami, ki jih ima med zaslišanjem, da so mu omogočeni odmori med pridržanjem
in se pogovor med njim in preiskovalcem snema. Poudarek je na dobri pripravi in
izpeljavi intervjuja, gradnji medsebojnega odnosa med preiskovalcem in
osumljencem, predstavitvi dokazov, primerni komunikaciji ter postavljanju
premišljenih vprašanj. Izogniti pa se je potrebno obtožbam, domnevanju krivde in
izsiljevanju priznanj.
Predstavljena je tudi pravna ureditev zaslišanja v Sloveniji, katera policijsko
zaslišanje ne uvršča v kazenski postopek, ampak v predkazenski, zato tudi
informacije, ki jih zbere policija in morebitno priznanje storilca, nimajo dokazne
vrednosti na sodišču. Vse to je zgolj podlaga za uradno zaslišanje, ki ga v kazenskem
postopku opravi preiskovalni sodnik.
Postopek zaslišanja, dovoljene in prepovedane metode ter pravice osumljenca so
urejene v Zakonu o kazenskem postopku, medtem ko je pristojnost policije stvar
Zakona o policiji in Zakona o nalogah in pooblastilih policije.
Ključne besede: zaslišanje, preiskovalni intervju po modelu PEACE, izsiljeno
priznanje, raport, napačna obsodba
6
Summary – Contemporary Interrogation Techniques
Crimes are criminal acts which are against moral, ethical and legal standards. It is
necessary to detect and investigate them, punish perpetrators and prevent the new
ones. The main role of police agencies is to protect people, their rights and country.
The main subject of my final thesis is the PEACE model of investigative interviewing.
Responsibilities of police agencies are to obtain accurate information and reliable
evidence, to prove suspect՚s guilt and to reveal the truth about the offense. An
investigative interview that is based on the PEACE model has five phases (Planning
and preparation; Engage and explain; Account, clarification and challenge; Closure;
and Evaluation). It is important that the suspect knows about his rights before the
interview and is allowed to take a break during interrogation, which is being
recorded. The emphasis is on planning and preparing the interview carefully, building
rapport and presenting evidence in order. Detectives have to choose appropriate
questioning style and communication with the suspect and try to avoid false
accusations, presumption of guilt and coerced confession.
Regulation in Slovenia allows detectives to gather information and get suspect's
confession during a pre-trial procedure, which has no formal evidential value. Those
are just helpful information for a judge who takes a formal statement in a criminal
procedure.
The interrogation procedure, permitted and forbidden methods and suspect՚s rights
are legally arranged in The Code of Criminal Procedure (2012), while the detectives
jurisdiction is written in The Police Code (2006) and The Code of Police Duties and
Powers (2013).
Key words: interrogation, PEACE model of investigative interviewing, coerced
confession, rapport, false conviction
7
1 Uvod
Kadar se preiskuje kaznivo dejanje in dokazuje krivda, je zaslišanje osumljencev v
kazenskem postopku eden izmed koristnih korakov. Kazenski zakonik v 16. členu
opredeljuje kaznivo dejanje kot človekovo protipravno dejanje, pri katerem se
storilca, ki stori dejanje sam ali s pomočjo drugega kaznuje zato, da se zavarujejo
pravne vrednote in dobrine (KZ-1, 2012). Pri preiskovanju le-teh igra veliko vlogo
policija, ki ima zakonsko določena pooblastila, med katerimi so tudi zbiranje
informacij in dokazov o kaznivem dejanju, zato je še kako pomembno, da policisti pri
svojem delu ravnajo premišljeno in pošteno, natančno in previdno.
Večina avtorjev strogo loči preiskovalni intervju od policijskega zaslišanja. V
primerih, pri katerih je v središču zbiranje informacij, iskanje resnice in dokazovanje
krivde, gre za preiskovalni intervju, medtem ko se pri zaslišanju kaznuje storilca s
tem, ko se poskuša na obtoževalni način pridobiti priznanje (Davies in Beech, 2012;
Vrij, Hope in Fisher, 2014). Poleg namena se v slovenski pravni ureditvi razlikujeta
tudi glede vrstnega reda in formalnosti. Intervju je časovno pred zaslišanjem, ker se
nanaša na osumljence in nima strogo določenih predpisov, po katerih naj bi potekal.
Ko nastopi zakon s svojo formalnostjo in se prične soočenje z dokaznim gradivom, pa
že lahko govorimo o zaslišanju, pri katerem ne gre več za osumljence, ampak ti
postanejo obdolženci in imajo njihove izjave tudi dokazno vrednost na sodišču
(Mastnak in Dobovšek, 2012; Maver, 2004).
1.1 Namen in cilji diplomskega dela
Namen diplomske naloge je predstaviti izvedbo intervjuja s pomočjo sodobnih metod
zaslišanja ter spodbuditi slovenske policiste k bolj sistematičnemu pristopu in
pripravi na intervju z osumljenci.
Problemi, ki se pojavljajo v praksi zaslišanja osumljencev, so neprimerno in
neuspešno izpeljani intervjuji ter pogosta uporaba manipulacije in prisile na strani
preiskovalcev, s katerimi se povečajo možnosti napačnih priznanj. S sodobnimi
zasliševalskimi tehnikami, ki temeljijo na znanstvenih raziskavah in pridobitvi
kvalitetnih informacij, pa se izboljšajo možnosti za uspešen zaključek preiskave.
Največji poudarek je na dobremu načrtovanju in izpeljavi intervjuja, postavljanju
premišljenih vprašanj in izpiljeni sposobnosti komuniciranja, časovni predstavitvi že
8
pridobljenih dokazov in konec koncev tudi spoštovanju človekovih pravic, pomenu
medsebojnega zaupanja ter empatije, ki jih je potrebno negovati skozi celoten
intervju (Areh, 2012).
1.2 Opredelitev hipotez
V diplomski nalogi so preverjene naslednje hipoteze:
Hipoteza 1: Cilj policijskega zaslišanja osumljencev ni pridobitev priznanja, ampak
zbrati čim več informacij, da se odkrije resnico o kaznivem dejanju.
Hipoteza 2: Obsodilna sodba je pogosto povezana z uporabo strukturiranih
intervjujev pri policijskem zaslišanju.
Hipoteza 3: S sodobnimi tehnikami zaslišanja, kot je model PEACE, obstaja manjša
možnost za napake v pravosodju, pri čemer imamo predvsem v mislih obsodbe
nedolžnih ljudi.
1.3 Metode raziskovanja
V diplomski nalogi so uporabljene deskriptivna in komparativna metoda ter metoda
analiziranja. Z deskriptivno metodo so na podlagi domačih in tujih virov opisana
dejstva, ki se nanašajo na obravnavano temo. Ugotovljena dejstva so med seboj
primerjana s komparativno metodo, pri čemer so najdene razlike in podobnosti v
teoretičnih spoznanjih avtorjev. Do zaključnih sklepov, ki temeljijo na ugotovljenih
dejstvih in rezultatih preteklih raziskav, pa je privedla metoda analiziranja.
9
2 Splošno o policijskem zaslišanju
»Zaslišanje je uradni postopek, pri katerem se izprašuje koga z namenom izvedeti
podatke, pomembne za rešitev zadeve« (Slovar slovenskega knjižnega jezika, 2002).
Skozi policijsko zaslišanje se torej, v skladu z načeli prava in etike, pridobiva
informacije od žrtve, priče ali storilca, ki so pomembne, da se zavaruje dokaze ali
pridobi priznanje, predvsem pa, da se odkrije resnico o preiskovalnem dejanju, in
doseže pravica na sodišču, s tem ko storilec odgovarja za izvršeno dejanje (Maver,
2004).
Zasliševalske tehnike in taktike so najbolje razvidne iz ameriških zasliševalskih
priročnikov, katerih temelji so subjektivno mnenje preiskovalcev, njihovo nekritično
razmišljanje in dolgoletna praksa v zasliševalskih sobah. Zaslišanje osumljenca je
predstavljeno kot obtoževalni proces, pri katerem se krivda osumljenca domneva in
katerega glavni cilj je pridobitev priznanja. Večina teh priročnikov verjame temu, da
vsi osumljenci lažejo, zato preiskovalce spodbujajo k uporabi prepričevalnih tehnik
zaslišanja, kot so psihološki pritiski, prevare in manipulacija, s katerimi se lažje
zlomi odpor osumljenca in vzbudi potrebo po priznanju (Davies in Beech, 2012;
Gudjonsson, 2003).
Uporaba tovrstnih metod je padla pod drobnogled raziskovalcev in dosegajo kritike
tudi v očeh javnosti, saj so v marsikaterem primeru sporne tako iz pravnega kot tudi
etičnega vidika. Glavni kritiki sta nehumanost teh metod in pravna domneva o krivdi
osumljencev, saj kršijo eno izmed temeljnih človekovih pravic, to je domneva
nedolžnosti (Davies in Beech, 2012). Zakon o kazenskem postopku v prvem odstavku
3. člena pravi: «Kdor je obdolžen kaznivega dejanja, velja za nedolžnega, dokler
njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo« (ZKP, 2012).
Zato je smiselno omeniti, da nekaj izmed teh priročnikov pa le spodbuja drugačen
pristop, pri katerem naj bi zaslišanje osumljencev potekalo po principu intervjuja,
kjer je v ospredju zbiranje informacij in dokazov o preiskovalnem dejanju, s katerimi
se lahko dokaže krivda osumljencu in na sodišču doseže obsodilna sodba. Preiskovalci
se morajo zato v času zaslišanja osredotočiti na celotno pripoved osumljenca, ki
pojasnjuje dogodke, ki so se zgodili v času preiskovalnega dejanja, in se izogibati
obtožbam o trdni prepričanosti v njihovo krivdo, na podlagi katere je zanikanje s
strani osumljenca brez pomena (Davies in Beech, 2012; Milne in Bull, 1999).
10
2.1 Tehnike in taktike zaslišanja
Kriminalistika je opredeljena na več načinov, in eden izmed teh pravi, da je po eni
strani ta veda, ki uporablja različne kriminalistične ukrepe z namenom, da se
odkrije, preiskuje in dokazuje kaznivo dejanje ter storilca, po drugi strani pa veda, ki
preprečuje nastanek novih kaznivih dejanj. Razdeljena je na dva dela,
kriminalistično taktiko in kriminalistično tehniko. »Kriminalistična tehnika proučuje
in uporablja najprimernejše metode in sredstva, za iskanje, zavarovanje, fiksiranje,
preiskovanje in vrednotenje sledov in predmetov kaznivih dejanj, s čimer naj bi
razdelili kaznivo dejanje in identificirali storilca, lahko pa tudi žrtev. Kriminalistična
taktika pa se ukvarja s pojavnimi oblikami kaznivih dejanj, načini njihovega
izvrševanja, uporabljenimi sredstvi, spretnostmi in znanji ter drugimi značilnostmi
storilcev, njihovimi motivi in podobno ter tem spoznanjem prilagaja pravila in
postopke za odkrivanje, pojasnjevanje, dokazovanje pa tudi preprečevanje kaznivih
dejanj« (Dvoršek, 2008: 15-16).
V primeru uporabe kriminalističnih metod, je potrebno združiti tako tehniko kot tudi
taktiko preiskovanja kaznivih dejanj, da se lahko odkrije resnico o kaznivem dejanju
in prepreči napake, ki so posledica zmotnega razmišljanja ali ravnanja preiskovalcev.
Tako gre pri zasliševalski tehniki za raznovrsten izbor načinov zaslišanja osumljencev;
katerega bo preiskovalec izbral, pa je njegova lastna izbira. Zasliševalska taktika pa
vsebuje točno določeno tehniko, ki se bo uporabljala pri zaslišanju osumljencev,
pripravo na njo in njeno končno izvedbo (Maver, 2004).
2.2 Osebni viri informacij
Osebni viri informacij, kot so izjave storilca, žrtve ali prič, spadajo med neposredne
dokaze in so pravno relevantna dejstva, pri katerih logično sklepanje ni potrebno in
se preverja le njihova kredibilnost. Njihova najpomembnejša značilnost je
neposrednost, za razliko od posrednih dokazov ali indicev (navzočnost na kraju
dejanja, predkaznovanost, značaj, motiv in ostali), kjer lahko šele z logičnim
sklepanjem in na podlagi življenjskih izkušenj pridemo do pravno relevantnih dejstev
(Maver, 2004: 278).
V zgodovini večine kazenskih primerov je prevladovalo prepričanje, da imajo
neposredni dokazi v postopku preiskovanja in odkrivanja kaznivih dejanj večji pomen
kot stvarni dokazi (prstne ali biološke sledi, sledi stopal ali strelnega orožja in drugi),
11
čeprav so le ti manj zanesljivi. To se je pokazalo predvsem v odkritju velike količine
napačnih obsodb, pri katerih je bilo ključno priznanje osumljenca in se je kasneje
ravno na podlagi bioloških sledi, kot je najdba DNK, odkrilo, da je bilo to napačno in
obsojeni sploh ni pravi storilec kaznivega dejanja. Razlog, da imajo neposredni
dokazi v praksi še vedno tako veliko vlogo, pa tiči v tem, da je včasih kljub zbranim
stvarnim dokazom nemogoče odkriti storilca in se mu lahko krivdo dokaže šele skozi
zaslišanje, saj je storilec glavni vir vseh podrobnosti o dejanju, ki je predmet
preiskave (Leo, 2009; Maver, 2004).
2.3 Pravice osumljenca med zaslišanjem
Preiskovalci v času zaslišanja nastopajo s strani avtoritete, pri čemer se poslužujejo
različnih metod pridobivanja informacij in so zato nujno potrebne varovalke, da se
zaščitijo pravice osumljenca. Znane so pod imenom »Miranda pravice«, katere so
opredeljene v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic, sprejete leta 1950 s
strani Sveta Evrope in se je morajo držati vse podpisane članice Evropske Unije
(Flander, 2004; Kassin, 1997).
Pravica osumljenca do zagovornika in pravica do molka oziroma privilegij zoper
samoobtožbo sta dve izmed temeljnih človekovih pravic in svoboščin, na katere naj bi
preiskovalci opozorili vsakega osumljenca že pred samim pričetkom zaslišanja
(Flander in Zupan, 2012). Ti dve pravici sta zapisani v 6. členu Evropske konvencije o
varstvu človekovih pravic z naslovom »Pravica do poštenega sojenja«, ki vsebuje
naslednje točke (Svet Evrope [SE], 1950):
»Vsakdo ima pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ali o kakršnikoli
kazenski obtožbi zoper njega pravično in javno ter v razumnem roku odloča
neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče. Sodba mora biti izrečena
javno, toda tisk in javnost sta lahko izločena s sojenja deloma ali v celoti v interesu
morale, javnega reda ali državne varnosti, če to v demokratični družbi zahtevajo
koristi mladoletnikov ali varovanje zasebnega življenja strank, ali pa v nujno
potrebnem obsegu, kadar je to po mnenju sodišča nujno potrebno zaradi posebnih
okoliščin, če bi javnost sojenja škodovala interesom pravičnosti.
Kdor je obdolžen kaznivega dejanja, velja za nedolžnega, dokler ni v skladu z
zakonom dokazana njegova krivda.
12
Kdor je obdolžen kaznivega dejanja, ima naslednje minimalne pravice: da ga takoj in
podrobno seznanijo v jeziku, ki ga razume, o bistvu in vzrokih obtožbe, ki ga
bremeni; da ima primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe; da se brani
sam ali z zagovornikom po lastni izbiri ali, če nima dovolj sredstev za plačilo
zagovornika, da ga dobi brezplačno, če to zahtevajo interesi pravičnosti; da zaslišuje
oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič in da doseže navzočnost in zaslišanje
razbremenilnih prič ob enakih pogojih, kot veljajo za obremenilne priče; da ima
brezplačno pomoč tolmača, če ne razume ali ne govori jezika, ki se uporablja pred
sodiščem.«
Ker so to temeljne pravice in svoboščine je dolžnost pravnega sistema, da ljudem
nudi njihovo varstvo in preprečuje zlorabo. Zato so določene metode zaslišanja kot
so zavajanje in prekomerna psihična in fizična prisila tudi zakonsko prepovedane, kar
je vidno tudi iz 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic, ki
prepoveduje mučenje, nečloveško ali ponižujoče ravnanje ali kaznovanje (Flander in
Zupan, 2012).
13
3 Preiskovalni intervju
3.1 Značilnosti preiskovalnega intervjuja
Preiskovalni intervju je širši pojem od policijskega zaslišanja, katerega temeljni cilj
je odkriti resnico o preiskovalnem dejanju, kar se lažje doseže, če je na voljo čim
več točnih in zanesljivih informacij. Poudarek je na medsebojnemu spoštovanju in
zaupanju med preiskovalcem in osumljencem, pri čemer nobena stran ne prevlada
nad drugo. Komunikacija med njima je odprtega tipa, kjer je zelo pomembno aktivno
poslušanje na strani preiskovalca. Intervju ne sme temeljiti na obtoževalnem načinu
spraševanja, ampak na načinu, pri katerem osumljenec prostovoljno in svobodno
podaja informacije, pri čemer poskuša preiskovalec oceniti verodostojnost njegovih
izjav s tem, ko posluša pripoved in pri tem opazuje njegovo obnašanje.
Najpomembnejše z vidika javnosti pa je to, da intervju poteka v skladu z državnimi
zakoni in ne krši temeljnih človekovih pravic in svoboščin (Davies in Beech, 2012; Vrij
et al., 2014).
3.2 Strukturirani preiskovalni intervju
Strukturirani preiskovalni intervju je dinamična pogovorna interakcija med
preiskovalcem in osumljencem, ki omogoča pridobitev pomembnih informacij, katere
so potrebne za zaključek preiskave. Podrobna struktura in natančna izpeljava samega
intervjuja sta ključni za pridobitev točnih in zanesljivih informacij ter zmanjšanje
možnosti vplivanja na le-te (Simons, 2007).
Simons (2007) intervju razdeli na osem korakov, ki niso standardizirani, in jih je
potrebno prilagoditi glede na konkretni primer in osumljenca. Preiskovalec naj se na
vsak intervju dobro pripravi, pri čemer pred pričetkom intervjuja najprej razmisli o
primerni tehniki in taktiki glede na informacije, ki se iščejo, ter osebo, ki je bila
izbrana za intervju. Pri tem naj seveda upošteva finančna in prostorska sredstva, ki
so na voljo za okolje, v katerem se bo izvajal intervju, obenem pa se drži vseh
zakonskih določil (1. korak). Na začetku intervjuja preiskovalec predstavi sebe in
državni organ, ki ga zastopa, pojasni v čem je namen intervjuja in odpre temo (2.
korak). Ključnega pomena pri tekoči in odkriti komunikaciji med osebama je
vzpostavitev in vzdrževanje dobrega medsebojnega odnosa (3. korak), pri čemer naj
14
preiskovalec pokaže spoštovanje, razumevanje, skrb in sočutje. Preiskovalec naj
začne intervju z odprtimi vprašanji, tako da osumljenec čim več govori in se ga pri
tem čim manj prekinja, nato pa preide na zaprta vprašanja, ki so krajša in bolj
specifična (4. korak). Ko je spraševanje končano, se intervju še enkrat prebere in
poda možnost popravkov in dodatkov (5. korak), saj se na ta način preveri točnost
pridobljenih izjav. V primeru, da ima preiskovalec občutek, da je spregledal kaj
pomembnega, se lahko postavi še kakšno naknadno vprašanje (6. korak). Nato sledi
izmenjava osebnih podatkov, če bodo potrebne še kakšne dodatne informacije (7.
korak). Intervju se zaključi s kritiko (8. korak), pri kateri preiskovalec poda lastno
oceno o pravilni in korektni izpeljavi intervjuja, ter razmisli, če se da še kaj
izboljšati za prihodnje intervjuje (Simons, 2007).
3.3 Komunikacija
Intervju je po definiciji dvosmerna interakcija med sogovornikoma, pri katerem sta
pomembni tako verbalna kot neverbalna komunikacija. Ker se pri preiskovalnem
intervjuju zbira informacije, je zaželeno, da je komunikacija odprtega tipa, pri
kateri je najpomembnejše, da zna preiskovalec dobro prisluhniti osumljencu, ko ta
pripoveduje svojo zgodbo. Pozornost je usmerjena na pritrdilne in odklonilne izjave
osumljenca (verbalna komunikacija), hkrati pa se opazuje tudi neverbalne znake
(drža telesa, obrazna mimika, geste), saj se na podlagi neverbalne komunikacije
lažje presodi verodostojnost izjav (Davies in Beech, 2012; Vrij et al., 2014).
3.3.1 Verbalni in neverbalni znaki zavajanja
V vsakdanjem življenju lahko na grobo rečemo, da se prepozna lažnivca po tem, ko
med pogovorom izkazuje očitno nervoznost ali pa se izogiba očesnemu kontaktu. Pri
ugotavljanju zavajanja osumljencev v času intervjuja pa si morajo preiskovalci
pomagati na različne načine, saj ne gre zgolj za pridobivanje informacij, ampak je
pomembno, da so te informacije tudi resnične. To lahko storijo tako, da pri
osumljencu merijo telesne odzive, opazujejo ravnanje ali pa analizirajo
pripovedovanje. Pri analizi govora se opazuje verbalne znake zavajanja, pri čemer se
ugotavlja skladnost ali nasprotovanje izjav. Pozornost je usmerjena v odklonilne
izjave, posplošitvene in samonanašalne izraze, krajše odgovore, njihovo relevantnost
ali smiselnost, ter na besedni zaklad. Neverbalni znaki zavajanja pa so lahko glasovni
ali jezikovni (negotovost jezikovnega izražanja, jezikovne napake, spremenjena
15
višina tona, sprememba povprečnega števila besed ali pa premolki, njihovo trajanje
in pogostost) in vidni ali vizualni znaki (pogled, nasmeh, kretnje, gibi delov telesa,
presedanje in mežikanje). Pomembni so tudi mikro čustveni izrazi, ki se pojavijo
neodvisno od človekove volje, kadar je pod vplivom močnih čustev in naj bi bili po
raziskavi Ekmana bolj zanesljiv znak laganja. Dejstvo pa je, da preiskovalci v času
intervjuja zelo težko ujamejo prav vsakega od njih, saj trajajo zelo kratek čas in tudi
niso edino na kar je usmerjena njihova pozornost (Areh, 2011; Vrij, 2008).
Pri zaslišanju preiskovalci pripisujejo večji poudarek neverbalnemu vedenju, saj
zaradi prepričanosti v krivdo osumljenca, menijo, da bodo tako najlažje prepoznali
laž. Problem se pojavi pri nedolžnih osebah, ki postanejo živčne v času intervjuja,
ker kljub zanikanju krivde preiskovalci še kar pritiskajo na njih in lahko zaradi tega
nevede izkazujejo neverbalne znake zavajanja, čeprav govorijo resnico. Ker so
preiskovalci prevečkrat osredotočeni samo na neverbalne znake zavajanja, kot sta
»skrivanje rok pod rit« ali »prekrivanje ust med govorjenjem« (to vedo tudi spretni in
pametni storilci, ki se bodo izogibali takšnim kretnjam), lahko spregledajo druge
znake laganja, ki so zapisani v literaturi. Njihovo močno samozavest o prepoznavanju
laži spodbujajo tudi avtorji Reidove tehnike, ki trdijo, da lahko preiskovalci po
uspešnemu treningu zaznajo laž kar v 85%. Raziskave so pokazale, da to ne drži in
preiskovalci niso nič boljši v zaznavanju laži kot navadni ljudje (Areh, 2011; Davies in
Beech, 2012).
3.3.2 Odprta in zaprta vprašanja
Preiskovalni intervju se v osnovi začne s klasičnimi vprašanji, katere osumljenec tudi
pričakuje, nato pa ga preiskovalci presenetijo s postavljanjem nepričakovanih
vprašanj, ki vsebujejo časovne ali prostorske podrobnosti, s katerimi se presoja
resničnost izjav (Vrij et al., 2009). Preiskovalec torej začne intervju z odprtimi
vprašanji, pri čemer večino časa govori osumljenec (75%) in ga skuša čim manj
prekinjati (Hoffman, 2005; Simons, 2007). Duševni procesi zaznavanja in pomnjenja
so omejeni, zato je pomembno, da je postavljeno ravno pravšnje število vprašanj in
podvprašanj (Davies in Beech, 2012). Ko je na voljo že malo več informacij o
preiskovalnem dejanju, pa pridejo na vrsto zaprta vprašanja, ki so krajša in bolj
specifična, direktna lahko tudi samo da - ne odgovori, pri čemer je potrebno paziti,
da se izogne vodenim vprašanjem. Pri tem se situacija obrne in večino časa govori
preiskovalec, ker se preverja morebitno vpletenost osumljenca in zanesljivost
16
njegove izjave. Pomembna je tudi primerna frazeologija in postavitev ključnega
vprašanja »Ali si ti storilec kaznivega dejanja, ki ga preiskujemo?« (Simons, 2007).
3.4 Medsebojno zaupanje (Raport)
Strokovnjaki s področja preiskovalnega intervjuja zagovarjajo dejstvo, da je raport
»srce vsakega intervjuja«, saj je za kvaliteten rezultat, to so točne in zanesljive
informacije, potrebno medsebojno zaupanje med preiskovalcem in osumljencem, s
katerim se doseže sproščenost intervjuvanca, da čim več pove in se izogne strahu, ki
ga lahko ima pred uradno osebo. Raport je potrebno vzpostaviti že na samem začetku
in ga potem vzdrževati skozi celoten intervju, da ta ne zbledi ali se celo izgubi.
Preiskovalec mora tako ves čas kazati spoštovanje, razumevanje, skrb in sočutje, ker
je to edini način, da spozna osumljenca, njegova prepričanja, mnenja in prioritete,
ter tako lažje presodi verodostojnost njegovih izjav (Abbe in Brandon, 2012; Simons,
2007; Walsh in Bull, 2011).
V literaturi je najbolj znan nepreverjen model medosebnega stika avtorjev Tickle-
Degnen in Rosenthal, ki opredeljujeta raport kot medsebojni odnos med
izpraševalcem in intervjuvancem, pri katerem je ključnega pomena interakcija.
Sestavljen je iz vzajemne pozornosti, pozitivnosti in koordinacije. Vzajemna
pozornost je dosežena, kadar obstaja obojestranska osredotočenost ene osebe na
drugo. To naj bi bilo izmed vseh treh sestavin tudi najlažje doseči, in sicer s telesno
govorico, ko se oseba med intervjujem nagne naprej ali obrazno mimiko, kot je
recimo kimanje. Stopnja pozitivnosti, ki jo doživlja intervjuvanec se doseže s tem, ko
izpraševalec med intervjujem pokaže skrb in spoštovanje. Koordinacija pa pomeni
ravnovesje v interakciji, sledenje družbenim pravilom in vzdrževanje harmonije
(Abbe in Brandon, 2012; Bardorfer, 2013).
Poleg raporta lahko pride tudi do nastanka navideznega medsebojnega odnosa, ki ga
imenujemo »psevdoraport«, pri katerem sta vzajemna pozornost in pozitivnost s
strani izpraševalca zgolj zaigrani, kot na primer kimanje, brez da bi dejansko
poslušali, kaj oseba govori. Problem pri »psevdoraportu« nastane, ko intervjuvanec
opazi, da odnos ni pristen ter je raport uničen in ga je skoraj nemogoče vzpostaviti
nazaj, saj se izgubi zaupanje v iskrenost izpraševalca. To lahko v končni fazi pomeni
tudi, da intervju ne bo prinesel kvalitetnih rezultatov (Abbe in Brandon, 2012).
17
3.5 Predstavitev dokazov
Predstavitev obremenilnih dokazov ima pomembno vlogo, saj so preiskovalci dolžni
pojasniti osumljencu, na podlagi česa so bili povabljeni na policijsko postajo ali
pridržani (Maver, 2004). Zasliševalski priročniki dajejo različne nasvete glede tega.
Tisti, kateri zagovarjajo, da je cilj zaslišanja pridobitev priznanja, svetujejo, da se
predstavi vse dokaze (tudi lažne) že na začetku, saj naj bi zaradi količine in trdnosti
dokazov osumljenec hitreje priznal. Nekateri osumljenci res verjamejo temu, da so
bili ujeti pri dejanju in ne vidijo smisla v zanikanju, pametnejši osumljenci pa vse te
informacije izkoristijo, da napletejo zgodbo, ki izključuje njihovo krivdo. Drugi
priročniki pa pristopajo k poznemu razkritju dokazov, pri katerem se na začetku vse
dokaze zamolči, z namenom da osumljeni najprej pove svojo stran zgodbe in
vpletenost. Pri tem preiskovalec tvega, da osumljenec izkoristi pravico do molka, saj
se ta zaveda, da mu ob pomanjkanju dokazov ni potrebno priznati. Končni sklep je,
da imata oba pristopa lahko tako pozitivni kot negativni učinek na končni rezultat
intervjuja (Davies in Beech, 2012).
Preiskovalci, ki pri zaslišanjih uporabljajo preiskovalni intervju, so mnenja, da je
najboljše postopno razkritje dokazov, torej malo po malo. Pri predstavitvi
preiskovalnega dejanja se osumljencu pusti, da prosto pripoveduje zgodbo, malo
manj pomembne dokaze se predstavi na začetku intervjuja, tiste pomembnejše pa se
pusti za konec. Študije so pokazale, da po eni strani preiskovalci, ki uporabljajo
tehniko strateške uporabe dokazov, bolje zaznavajo laži, ker v zvezi s preiskavo
postavljajo bolj specifična vprašanja. Po drugi strani pa preiskovalci spodbujajo
osumljence, da se ne osredotočajo samo na zanikanje krivde, ampak poskušajo najti
opravičilo za svoje ravnanje (Davies in Beech, 2012).
3.5.1 Strateška uporaba dokazov
Strateška uporaba dokazov se uporablja za preverjanje med lažnivimi in iskrenimi
osebami, in sicer takrat, ko ima preiskovalec na voljo določene dokaze o krivdi
osumljenca in jih v času intervjuja postopoma razkriva, pri tem pa postavlja prava
vprašanja o njih. S to tehniko si preiskovalci pomagajo pri ugotavljanju zavajanja, saj
predpostavlja, da se lažnivce lažje prepozna, če se jih kasneje sooči z dokazi, saj se
njihove izjave velikokrat razlikujejo od zbranih dokazov. Krive osebe imajo večji
odpor do obremenilnih dokazov, njihove zgodbe so krajše in povedo manj
18
podrobnosti, medtem ko nedolžne osebe pokažejo večjo naklonjenost, ko so soočeni
s temi dokazi, in spontano povedo informacije, ki so pomembne za preiskavo. Na
začetku se postavi odprta vprašanja, s čimer se osumljenca vzpodbudi, da prosto
pripoveduje svojo zgodbo. Iz slišanega se potem lahko sklepa, katerim dokazom se
osumljenec izogiba in se nato pri ključnih informacijah uporabi zaprta vprašanja, ki
so bolj specifična v zvezi z dokazi, ki so na voljo in pri katerih osumljenec zanika
svojo vpletenost (Areh, 2012; Davies in Beech, 2012).
3.6 Priznanje
Kassin in Wrightsman opredeljujejo priznanje kot »da obtoženi v kazenski zadevi z
izrečenimi besedami potrdi resničnost krivde ali njenega bistvenega dela« (Maver,
2004: 322). Priznati pomeni, da nekdo najprej sam pri sebi dojame svoje lastne misli
in dejanja in nato z izrečenimi besedami tudi sprejme odgovornost zanje (Mozetič,
2008). Priznanje ima neizmerno dragoceno vrednost za človeštvo, saj prinaša notranji
mir in moralno zadoščenje žrtvam in njihovim najbližjim, možnost obsodilne sodbe,
ki je dokaz, da je pravici vedno zadoščeno, večjo verjetnost, da se ukradene ali
odtujene dobrine vrnejo lastnikom in nenazadnje tudi pomoč storilcem pri njihovi
rehabilitaciji in življenju brez zločina (Davies in Beech, 2012).
Iz večine zasliševalskih priročnikov je razvidno, da je priznanje storilca glavni cilj
preiskave (Gudjonsson, 2003). Tudi Kassin se strinja, da je glavni cilj zaslišanja
pridobiti priznanje, delno ali v celoti, in pridobiti informacije ali druge dokaze, ki so
pomembne za zaključek preiskave (Kassin, 1997). Priznanje je po večini pogojeno s
sposobnostmi, ki jih imajo preiskovalci, in uporabo premišljene taktike. Tudi različne
raziskave to potrjujejo, saj je manjše število takšnih osumljencev, ki se že pred
pričetkom intervjuja odločijo, da bodo priznali dejanje in velika večina takšnih, ki to
storijo šele v času intervjuja (Walsh in Bull, 2011). Rezultat razmišljanja večine
avtorjev teh priročnikov je torej prepričanje, da so vsi osumljenci lažnivci, zato je za
pridobitev priznanja nujna uporaba prisilnih tehnik, med katere lahko uvrstimo tudi
Reidovo tehniko zaslišanja. Tisti avtorji, ki pa v svojih priročnikih strogo ločujejo
preiskovalni intervju od policijskega zaslišanja in postavljajo na prvo mesto zbiranje
dokazov in informacij, jim je bolj, kot samo priznanje storilca, pomembno spoznanje
o storilčevi resnični krivdi, zato se ne osredotočajo samo na priznanje, ampak
predvsem na preverjanje zanesljivosti osumljenčevih izjav (Davies in Beech, 2012).
19
3.6.1 Napačna ali izsiljena priznanja
Napačno priznanje je priznanje nedolžne osebe, ki z besedami potrdi, da je storilec
dejanja, ki je predmet preiskave, ter opiše na kakšen način ga je storil in s kakšnim
namenom. Da gre za napačno priznanje se lahko dokaže na različne načine, in sicer
kadar osumljeni fizično ni mogel storiti kaznivega dejanja (v času kaznivega dejanja
je bil na drugem kraju), osumljenec prizna kaznivo dejanje, ki se ni zgodilo
(domnevna žrtev je živa), preiskovalci identificirajo pravega storilca ali najdejo
biološke sledi na kraju kaznivega dejanja (DNK na kraju ali žrtvi se ujema z DNK
storilca) in mu s tem lahko dokažejo krivdo (Leo, 2009).
Ena izmed posledic slabih zaslišanj in uporabe prisilnih tehnik je poleg zgubljanja
zaupanja javnosti v delo policije s področja varovanja državljanov, tudi napačno ali
izsiljeno priznanje, kjer se v primeru, da storilec laže, verodostojnost njegove izjave
ne preverja več (Davies in Beech, 2012). Do tega ne prihaja samo zaradi časovno
predolgih zaslišanj (osumljenec po večurnemu zaslišanju, brez premora, hrane ali
vode, prizna kaznivo dejanje), ranljivega stanja osumljenca (mlajši, povratniki,
duševna bolezen so faktorji, zaradi katerih je oseba bolj ranljiva v času zaslišanja),
napačne identifikacije nedolžne osebe s strani preiskovalcev (napačen opis prič, slabi
treningi preiskovalcev), ampak tudi zaradi obtoževalnega načina zasliševanja,
uporabe manipulativnih tehnik in sugestibilnih vprašanj, groženj in obljub s strani
preiskovalcev ter njihove prepričanosti v krivdo osumljenca, napihnjene samozavesti
in subjektivnega prepričanja v sposobnost ugotavljanja zavajanja (Davies in Beech,
2012; Gudjonsson in Pearse, 2011; Leo, 2009).
Gudjonsson (2010) našteva štiri tipe psihološke ranljivosti, in sicer duševna motnja
(duševna bolezen, motnje osebnosti, težave pri učenju), nenormalno psihično stanje
(anksioznost, fobije, motnje razpoloženja), intelektualno funkcioniranje (nizka
stopnja IQ) in osebnostne lastnosti (sugestibilnost, ubogljivost, vdanost). Osumljenec,
ki doživlja katerokoli izmed njih, je v času zaslišanja v neprednosti, saj se težko
sooča z zahtevami in stresom, ki jih prinaša intervju, težko razume vprašanja in
sprejema odločitve, zato je s takšnimi osumljenci potrebno ravnati s posebno
previdnostjo in uvidevnostjo (Gudjonsson, 2010).
V ZDA se uporablja Reidova tehnika zaslišanja, ki je sestavljena iz dveh korakov in pri
kateri je v ospredju soočenje osumljenca s krivdo in pridobitev priznanja. Prvi korak
temelji na medsebojnem zaupanju med preiskovalcem in osumljencem. To se doseže
20
z uporabo pasivnega intervjuja z vedenjsko analizo (BAI tehnika), s katero se
pridobiva splošne informacije o osumljencu in ugotavlja njegovo iskrenost. Če je
osumljenec ujet pri laži in se mu lahko dokaže krivda, pride na vrsto drugi korak, in
sicer uporaba osemstopenjske tehnike, za katero je značilno agresivno pritiskanje na
osumljenca. Ker so napačna priznanja po večini posledica ranljivosti osumljenca in
uporabe prisilnih metod zaslišanja, večina avtorjev zavrača to tehniko in spodbuja
uporabo modela PEACE. Ta model se uporablja v Angliji, Avstraliji ter Novi Zelandiji
in je sestavljen iz petih faz (1. Priprava in načrtovanje, 2. Vpleti in pojasni, 3.
Pogovor razjasnjevanje in soočenje, 4. Zaključek ter 5. Vrednotenje). Preiskovalni
intervjuji se po navodilih tega modela snemajo, saj preiskovalci ne smejo lagati
osumljencu, ter jim predstaviti lažnih dokazov (Areh, 2012).
Za razliko od Reidove tehnike, pri kateri je storjeno vse za ceno priznanja, je tehnika
zaslišanja po modelu PEACE osredotočena na iskanje resnice, zato je pri tem tudi
manjša možnost, da se pridobi napačno priznanje (Gudjonsson in Pearse, 2011).
Gudjonsson (2003) loči med prostovoljnimi in izsiljenimi priznanji, ki so lahko lažna
ali zmotna.
Prostovoljno priznanje
Prostovoljno priznanje je napačno priznanje, ki ni rezultat prisilnega zaslišanja,
ampak svobodne volje osumljenca, ki se sam odloči za to (Davies in Beech, 2012).
Pogoj, da se priznanje šteje kot prostovoljno je, da je osumljenec predhodno
seznanjen s pravico do molka (Mozetič, 2008). Ta pravica je zapisana v tretjem
odstavku 5. člena, ki pravi (ZKP, 2012): »Obdolženec se ni dolžan zagovarjati in
odgovarjati na vprašanja, če pa se zagovarja, ni dolžan izpovedati zoper sebe ali
svoje bližnje ali priznati krivde.«
Motivi za priznanje so lahko različni, od zaščite prijatelja in sorodnikov do
maščevanja, potrebe po slavi ali samokaznovanja, patološke potrebe po sprejetju v
družbi, duševne bolezni ali pa zgolj zato ker osumljenci v času zaslišanja ne ločijo
med resničnostjo in fantazijo (Kassin, 1997; Leo, 2009).
Izsiljeno priznanje
a) lažno priznanje
Lažno priznanje je tisto priznanje, ki je v določeni meri rezultat uporabe prisilnih
sredstev pri zaslišanju, vendar se osumljenec sam odloči za to, da bo priznal, čeprav
se zaveda, da ni kriv. Svobodna volja je vodilo, da popusti pritiskom preiskovalca z
21
namenom, da mu ugodi. Razlogi za tovrstna priznanja so različni - od upanja dobiti
obljubljeno nagrado pa do samega izogiba grožnjam s strani preiskovalca, kaj vse se
mu lahko zgodi, če ne bo priznal (Davies in Beech, 2012).
b) zmotno priznanje
Zmotna priznanja pa so tista priznanja, pri katerih osumljenec, ne samo, da popusti
pod pritiskom preiskovalca, ampak dejansko verjame, da je krivda njegova in zato
tudi prizna. Razlogi za to so predvsem v dolgotrajnosti zaslišanj, vplivu drog ali
alkohola, pod katerimi je osumljenec v času zaslišanja ali pa celo izguba spomina
(Davies in Beech, 2012). Preiskovalci uporabljajo taktiko, pri kateri naštejejo
osumljencu razloge (droge, alkohol, multipla osebnost, »blackout«), zaradi katerih se
ne spomnijo, da so storilci kaznivega dejanja. Ko osumljenec sprejme odgovornost za
to in podvomi v svojo nedolžnost, je pripravljen na priznanje, da pove kako in zakaj
je storil kaznivo dejanje (Leo, 2009). Ta pojav se imenuje sindrom nezaupanja v
lastni spomin, na katerega imajo lahko vpliv strah pred avtoriteto, utrujenost,
zmedenost ali sugestibilnost, saj smo ljudje omejeni pri notranjih procesih
zaznavanja in pomnjenja (Areh, 2007; Kassin, 1997).
3.6.2 Nedopustna priznanja
Nedopustno priznanje je priznanje, ki je bilo pridobljeno z metodami, ki so s
pravnega ali etičnega stališča prepovedane. Pravo ne dovoljuje, da so tovrstna
priznanja uporabljena kot dokaz na sodišču in obenem tudi kaznuje preiskovalca, ki
se je poslužil teh metod, da je pridobil priznanje (Areh, 2012).
22
4 Sodobne metode zaslišanja
Skozi celotno zgodovino, od torture v času inkvizicije pa do milejših tehnik, kot je
uporaba preiskovalnega intervjuja, je bila po celem svetu zaznamovana uporaba
zasliševalskih tehnik, ki so zapisane v zasliševalskih priročnikih. Preiskovalci so pri
zaslišanju z osumljenci po večini uporabljali fizično in psihično prisilo, grožnje in
mučenje, da so izsilili priznanje in tako zaključili preiskavo (Davies in Beech, 2012).
S svojo prisotnostjo na 182 policijskih zaslišanjih v ZDA je Richard A. Leo v svoji
raziskavi med prisilna zaslišanja uvrstil tiste, ki v času zaslišanja izpolnjujejo vsaj
enega izmed naštetih opažanj (Leo, 1996):
1. Preiskovalec ni opozoril osumljenca na tako imenovane »Miranda pravice«.
2. Osumljencu ni bilo dovoljeno, da bi se poslužili katerekoli izmed teh pravic.
3. Preiskovalec je z osumljencem ravnal na neprijazen ali nečloveški način.
4. Osumljenec je opazno doživljal bolečino, ki je bila fizične ali psihične narave.
5. Preiskovalec je osumljencu grozil s fizično ali psihično silo.
6. V primeru priznanja kaznivega dejanja je bila osumljencu dana obljuba o milejši
kazni.
7. Osumljencu niso bili omogočeni normalni življenjski pogoji (brez hrane, pijače ali
možnosti uporabe stranišča).
8. Preiskovalec je nadlegoval ali sovražno ravnal z osumljencem in s tem pokazal
neizprosen način zaslišanja.
9. Zaslišanje je bilo predolgo, ker je trajalo več kot 6 ur.
Splošno znano je, da so ljudje nagnjeni k temu, da pri osumljencih, za katere so
trdno prepričani o krivdi, zagovarjajo uporabo strožjih in ostrejših tehnik zaslišanja
kot pri nedolžnih, čeprav obstaja enaka možnost pridobitve koristnih informacijah pri
obeh skupinah. To je še posebej vidno pri povratnikih, saj za njih velja načelo »to kar
daš to dobiš«. Zato so tehnike, ki temeljijo na sočutju in razumevanju, preveč
vsakdanje in blage, da bi lahko bile uporabne pri zaslišanju osumljencev (Carlsmith in
Sood, 2008).
4.1 Reidova tehnika zaslišanja
Inbau, Reid in Buckley (1986) so avtorji zasliševalskega pristopa, katerega temeljni
cilj je pridobitev priznanja. Zelo priljubljen je v ZDA in se uporablja pri večini
23
policijskih in vojaških zaslišanjih. Reidova tehnika ima v ospredju dve temeljni
načeli: odpraviti zanikanje in zlomiti odpor osumljenca ter povečati njegovo potrebo
po priznanju (Kassin, Appleby in Perillo, 2010).
4.1.1 Značilnosti Reidove tehnike
V realnosti se marsikdaj dogodi primanjkljaj stvarnih dokazov, zato je pridobitev
priznanja velikokrat edina rešitev za zaključek preiskave. Reidova tehnika zaslišanja
priporoča, da preiskovalec pridrži osumljenca in ga dolgotrajno izprašuje v
izoliranem okolju (miren prostor, skromna oprema, enostransko zrcalo). Osamitev mu
povzroča negotovost in strah, kar je ključnega pomena za zlom odpora pri
osumljencu. Uporabljene so prepričevalne zasliševalske tehnike (manipulacija,
prevare in zvijače), saj je prepričanost v osumljenčevo krivdo nesporna. Te tehnike
delujejo po principu prisile in so tudi v očeh javnosti sporne in neetične. Najbolj
pogosti so tehnika soočenja osumljenca z obremenilnimi dokazi (pravimi ali lažnimi),
maksimalizacija in minimalizacija, s katerimi se povečajo možnosti pridobitve
napačnega priznanja (Gudjonsson in Pearse, 2011; Kassin, 1997).
4.1.2 Posamezni koraki Reidove tehnike
V 1. koraku je osumljenec neposredno soočen z dokazi, resničnimi ali lažnimi.
Preiskovalec je trdno prepričan v krivdo osumljenca, zato uporablja obtoževalni
način zaslišanja, ter ga pri tem nagovarja, da je zanj najbolje, če prizna. Po
predstavitvi dokazov in nagovarjanju k priznanju preiskovalec osumljenca pusti, da v
miru premisli in mu da možnost, da prizna, pri tem pa predvsem opazuje njegovo
reakcijo. Nato preide iz obtoževalnega v empatično zasliševanje in začne v 2. koraku
razvijati temo, pri čemer uporablja minimalizacijo (zmanjšanje resnosti zločina) ali
projekcijo (krivda je žrtvina ali druge okoliščine) in pokaže osumljencu moralno
podporo. S 3. korakom skuša preiskovalec osumljencu preprečiti kakršnokoli
zanikanje krivde in v 4. koraku obvladovati osumljenčeve ugovore, dejanske, moralne
ali čustvene, zakaj je ali ni storil kaznivo dejanje. Če se osumljenec na to odzove,
mora preiskovalec v 5. koraku zopet pritegniti njegovo pozornost in pokazati sočutje
ter razumevanje, zato da lahko v 6. koraku pridobi njegovo sodelovanje in ga zopet
spodbudi k priznanju. Ko to doseže, se v 7. koraku, ki je glavni del zaslišanja in
pomeni zlom odpora osumljenca, vrne na temo zaslišanja in mu ponudi dve
alternativi, pri katerih je v vsakem primeru krivda na njegovi strani, vendar je ena
24
bolj sprejemljiva od druge. Ko osumljeni sprejme zanj bolj sprejemljivo možnost
(delno priznanje), nastopi 8. korak, v katerem skuša od osumljenca pridobiti čim več
podrobnosti o samem dejanju. To se zaključi z 9. korakom, kjer je potrebno samo še
pisno priznanje in zaslišanje je končano (Gudjonsson, 2003; Kassin et al., 2010).
4.1.3 Maksimalizacija in minimalizacija
Maksimalizacija je tehnika, pri kateri preiskovalec pretirava s težo kaznivega dejanja
in dokazov, s katerimi se ustrahuje osumljenca, da je pridobitev priznanja lažja.
Uporabna je pri razumskih osumljencih. Minimalizacija pa se uporablja pri čustvenih
osumljencih, pri kateri preiskovalec pridobi zaupanje osumljenca s tem, ko
zmanjšuje težo kaznivega dejanja, z njim sočustvuje in pokaže razumevanje ter
pride do priznanja z uporabo upravičljivih moralnih razlogov za storjeno dejanje, pri
čemer se po večini krivi žrtev (Areh, 2015; Kassin, 1997).
4.2 Preiskovalni intervju po modelu PEACE
4.2.1 Značilnosti modela PEACE
The Police and Criminal Evidence Act (PACE) je angleški zakonodajni akt, ki je bil
sprejet leta 1984 in vsebuje določena varovala, ki se jih morajo preiskovalci držati
med intervjujem. Osumljencu so pred intervjujem prebrane njegove pravice. Njegovi
odgovori se snemajo in se lahko uporabijo kot dokaz na sodišču. V primeru, da ne
odgovori na določeno vprašanje, ki ga postavi preiskovalec, pa lahko to kasneje škodi
njegovi obrambi (Police and Criminal Evidence Act [PACE],1984; Walsh in Bull, 2011).
Preiskovalni intervju sledi načelom etike ter obojestranskemu spoštovanju in sočutju,
kar ga razlikuje od ostalih prisilnih metod. Profesionalizem na strani preiskovalcev
omogoča večjo prepričanost o krivdi osumljenca in boljšo možnost uspeha pri
preprečevanju zločina (Davies in Beech, 2012).
Namen preiskovalnega intervjuja po modelu PEACE je pridobiti točne informacije,
zanesljive dokaze in odkriti resnico o preiskovalnem dejanju (Davies in Beech, 2012).
Zato so še kako pomembne komunikacijske sposobnosti preiskovalcev, kjer sta dobri
vrlini tako postavljanje pravih vprašanj kot tudi samo poslušanje osumljenčeve
pripovedi (Walsh in Bull, 2010). Cilj intervjuja je torej odkritje resnice, zato tudi ni
dovoljeno lagati osumljencem ali jim predstaviti lažnih dokazov, na podlagi katerih bi
pridobili priznanje (Gudjonsson in Pearse, 2011).
25
4.2.2 Posamezni koraki po modelu PEACE
Model PEACE je sestavljen iz petih korakov (Areh, 2012; Davies in Beech, 2012):
1. Priprava in načrtovanje
Na prvem mestu in najpomembnejša je sama priprava na intervju. Preiskovalec mora
dobro poznati primer, katerega preiskuje, pregledati vse zbrane dokaze in dobiti čim
več informacij o osumljencu (verska prepričanja, odvisnost, ranljivost, socialno
stanje). Nato sledi načrtovanje intervjuja, kjer se določijo namen in cilji.
2. Vpleti in pojasni
V tem koraku se osumljencu pojasni, kaj je namen intervjuja, kakšne so njegove
pravice in kako bo potekal intervju. Zelo pomembno je, da preiskovalec že v tem
koraku začne z vzpostavitvijo dobrega medsebojnega odnosa in spodbudi osumljenca,
da pove svojo stran zgodbe.
3. Pogovor, razjasnjevanje, soočanje
Preiskovalec v tem koraku povabi osumljenca k pogovoru, ki naj vodi k spontanemu
odkritju informacij, ki jih potrebuje, da se razjasni vse okoliščine preiskave. Te
pridobi s kognitivnim intervjujem, kadar osumljenec želi sodelovati, ali pogovornim
upravljanjem, če osumljeni ni pripravljen sodelovati. Vprašanja, ki ji postavlja naj
sledijo temu, da se pojasnijo nelogičnosti in nejasnosti v osumljenčevih izjavah.
Ustanovitelj Pogovornega upravljanja (Conversation Management) je dr. Eric
Sheperd, ki je v 80 letih v Angliji opozoril na pomembnost dobre komunikacije med
preiskovalcem in osumljencem, katera omogoča, da so izjave podane spontano.
Sestavljeno je iz vzajemnosti, gradnje odnosa in upravljanja pogovornega niza.
Vzajemnost se nanaša na povračilo, torej je to odnos, pri katerem preiskovalec
pokaže zaupanje, razumevanje in spoštovanje in se pričakuje, da mu osumljenec
vrne enako. Gradnja odnosa po modelu Response vsebuje empatijo, enakovrednost,
spoštovanje in ga je potrebno vzpodbujati v času intervjuja, če se želi doseči
učinkovit odnos. Upravljanje pogovornega niza vsebuje tri korake, ki se izvedejo
pred, med in po intervjuju. Vrstni red je pomemben, in sicer prvi korak je priprava in
načrtovanje intervjuja (opredelitev teme, potek pogovora, gradnja odnosa), drugi
korak je sam intervju, ki se izvede po modelu GEMAC (1. spoštljiv sprejem
osumljenca, 2. vzrok intervjuja in tema pogovora, 3. vzajemna aktivnost, pri kateri
manj kot četrtino govori preiskovalec, ostali čas posluša osumljenca in 4. zaključek
intervjuja, v katerem se preiskovalec zahvali osumljencu za koristne informacije,
26
naredi povzetek in morebitne popravke) in tretji ocena izvedbe intervjuja, kjer se
naredi analiza in pregleda sam posnetek intervjuja (Areh, 2012: 80-82).
4. Zaključek
Ta korak je namenjen k povzetku vseh ugotovitev in preverjanju teh z osumljencem,
da se je vse pravilno razumelo, ter morebitnim popravkom. Pomembno je tudi
pojasniti osumljencu, kaj sledi po končanem intervjuju.
5. Vrednotenje
Pri tem koraku preiskovalec ovrednoti informacije, ki jih je dobil skozi intervju in jih
skuša povezati z informacijami, ki jih je že imel. Rezultati intervjuja morajo slediti
samemu cilju intervjuja. Zelo pomembna pa je tudi sama ocena preiskovalca (ali je
bil intervju izveden korektno in v skladu s splošnimi pravili in načeli ter morebitno
izboljšanje same izvedbe intervjuja).
27
5 Pravna podlaga zaslišanja osumljencev v Sloveniji
Policija je državni organ, katere glavna naloga je, da varuje življenje državljanov,
njihovo osebno varnost in premoženje. Da lahko policija uspešno opravlja svoje
naloge, ima pri tem določena pooblastila, ki izvirajo iz pravic in dolžnosti in so
natančno zapisane v zakonih in podzakonskih aktih. Pri odkrivanju in preiskovanju
kaznivih dejanj uporabljajo pooblastilo zbiranja obvestil, ki jim ga dovoljuje Zakon o
policiji (ZPol, 2006; Žaberl, 2014).
Pravna podlaga zaslišanja osumljencev v Sloveniji je urejena v Zakonu o kazenskem
postopku in ne dovoljuje policiji formalnega zaslišanja, kajti pristojnost zanj ima
samo preiskovalni sodnik. Policija v predkazenskem postopku, kadar obstajajo razlogi
za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, lahko
samo neformalno zbira informacije, ki so potrebne za utemeljen sum, na podlagi
katerega se potem vloži kazenska ovadba. V tem primeru preiskovalni sodnik opravi
formalno zaslišanje, kar že sodi v kazenski postopek in pri katerem so pravice
obdolženca in sam postopek zakonsko predpisane, izjave obdolženca pa imajo
dokazno vrednost tudi na sodišču. Tu nastane problem, saj intervju v praksi poteka v
smislu zaslišanja, ker je policija državni organ, ki v procesu preiskovanja kaznivih
dejanj nastopa avtoritarno in pri tem uporablja sredstva, ki jim jih dovoljuje zakon
(Maver, 2004; Zgaga, 2012; Žaberl, 2002).
Zakonsko določene pristojnosti glede preiskovanja kaznivih dejanj, ki jih ima
slovenska policija, pa lahko najdemo tudi v prvem odstavku 4. člena Zakona o
policijskih nalogah in pooblastilih, ki pravi, da je naloga policije »preprečevanje,
odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj in prekrškov, odkrivanje in prijemanje
storilcev kaznivih dejanj in prekrškov, drugih iskanih ali pogrešanih oseb ter njihovo
izročanje pristojnim organom in zbiranje dokazov ter raziskovanje okoliščin, ki so
pomembne za ugotovitev premoženjske koristi, ki izvira iz kaznivih dejanj in
prekrškov« (ZNPPol, 2013).
5.1 Intervju z osumljenci v predkazenskem postopku
S tem, ko se v predkazenskem postopku vabi osebe na informativni razgovor/
neformalno zaslišanje/intervju, se zgolj zbira informacije, pri čemer se po končani
preiskavi pridobljene izjave črtajo iz uradnega zaznamka, saj ne morejo veljati kot
28
dokaz. Izjave osumljencev, ki so bile pridobljene nezakonito, pa ni potrebno črtati iz
uradnega zaznamka, vendar se kaznuje preiskovalca, ki je te izjave pridobil na
nedopusten način. Če se oseba, ki je bila povabljena, ne odzove vabilu in zato nima
opravičljivega razloga, se jo proti njeni volji sme pripeljati na intervju. Glavni namen
intervjuja, ki se ga opravi na policijski postaji, je v zbiranju informacij o storilcu in
kaznivem dejanju za utemeljen sum, ki omogoča vložitev kazenske ovadbe. Poleg
tega pa je namen tudi v dokumentiranju informacij, preveriti alibi osumljenca ali
pridobitev priznanja, če je osumljenec tudi storilec kaznivega dejanja in izločiti tiste
osebe, ki so nedolžne. Pri intervjuju ima osumljenec, ki mu ni bila odvzeta prostost,
pravico do prostovoljne udeležbe in svobode govora, medtem ko pri odvzemu
prostosti veljajo določbe iz Zakona o kazenskem postopku. Osumljencu se mora po
teh predpisih razložiti, zakaj mu je bila odvzeta prostost, ter povedati, da ima
pravico do molka in takojšnje pravne pomoči zagovornika (Maver, 2004; Žaberl,
2002).
5.2 Zaslišanje obdolžencev v kazenskem postopku
Zaslišanje obdolžencev je postopek, katerega opravlja preiskovalni sodnik in je
natančno urejen v zakonu ter ima dokazno vrednost na sodišču. Obdolženec ni
omejen pri svojem pripovedovanju, zato lahko svobodno opisuje vse okoliščine, ki se
tičejo preiskave. Vprašanja, ki mu jih postavlja preiskovalni sodnik, morajo biti
jasna, razločna in določna, za dodatno razjasnitev okoliščin pa se mu lahko postavi
dopolnilna (o okoliščinah, ki jih ni omenil v pripovedovanju), precizirajoča
(natančneje se izrazi o okoliščinah, ki jih je že povedal) in kontrolna (preverjanje
točnosti izjave) vprašanja, prepovedana pa so kapciozna vprašanja (vprašanja ne
smejo izhajati iz stališča, da je obdolženec nekaj priznal, čeprav ni). V primeru
priznanja še vedno lahko podaja informacije v zvezi z drugimi dokazi, obenem pa ima
tudi možnost, da prekliče izjavo, ki jo je dal policiji v intervjuju. Za osumljenca velja
domneva nedolžnosti, dokler mu ni krivda dokazana s pravnomočno sodbo. Njegova
pravica je, da se mu pojasni, česa je obdolžen in kaj je podlaga za to. Pred
pričetkom zaslišanja se mu prebere pravice, in sicer ima pravico do molka in
zagovornika ter se ni se dolžan zagovarjati, izpovedati ničesar zoper svoje bližnje ali
priznati krivde. Njegova pravica je tudi, da zaslišanje poteka v jeziku, ki ga razume,
torej njegovem materinem jeziku (Maver, 2004; Zgaga, 2012).
29
5.3 Dovoljene in nedovoljene metode zaslišanja
Pri zaslišanju in intervjuju veljajo splošna pravila komuniciranja z določenimi
omejitvami, pri katerem morajo preiskovalci v skladu z etičnimi načeli in pravnimi
zakoni ugotoviti resnico, zavarovati dokaze, pridobiti priznanje ali razbremeniti
nedolžne. Po 18. členu Zakona o kazenskem postopku velja ekskluzijsko pravilo, pri
katerem se nezakonito pridobljene informacije in dokazi, ki izvirajo iz njih, izločijo is
spisa in ne morejo biti podlaga za sodbo, dopustna pa je uporaba resničnih izjav na
sodišču, vendar se kaznuje preiskovalca, ki je ravnal v nasprotju z zakoni (Maver,
2004; Zgaga, 2012).
5.3.1 Dovoljene metode zaslišanja
Metode, ki se uporabljajo pri intervjuju in zaslišanju imajo določene omejitve
(prepoved sugestivnih vprašanj in preslepitve, torej vprašanja, ki vsebujejo navodilo,
kako odgovoriti nanje), vendar na splošno veljajo običajna pravila, ki veljajo pri
komuniciranju med ljudmi (Areh, 2012; Maver 2004).
Pri zaslišanju so pomembne predvsem (Maver, 2004):
- metode preverjanja izjav osumljenca, iskanje nasprotij in protislovij v izjavah,
motivi za laganje, podrobno postavljanje vprašanj o ključnih okoliščinah in metode, s
katerimi se odkriva vzroke za laganje;
- metoda prepričevanja, s katero se vzpodbudi osumljenca, da pove resnico,
(racionalno prepričevanje, pri katerem se pritiska na razum osumljenca s težo
obremenilnih dokazov in emocionalno, pri katerem se postavlja v ospredje
osumljenčeva čustva);
- metoda pojasnjevanja, kadar je na voljo dovolj dokazov, da se dokaže krivda
osumljenca in v primeru, če ta ne razume pomena zbranih dokazov, s katerimi je
ugotovljena njegova krivda;
- dovoljene zvijače, s katerimi se osumljencu ne laže, lahko pa se mu vzbuja
negotovost o obstoju dokazov ali namenih.
30
5.3.2 Nedovoljene metode zaslišanja
Nedovoljene metode pri zaslišanju so tiste metode, pri kateri se uporabljajo tehnike
in taktike zaslišanja, ki so v okviru zakonov, ki jih določa država nedopustne in
neetične. Maver (2004) v knjigi Kriminalistika opisuje sledeče:
- Fizična ali psihična sila, grožnja in druga podobna sredstev, s katerimi se doseže
izjava ali priznanje.
- Sugestivna vprašanja, ki napeljujejo na odgovor, ki ga želi slišati preiskovalec ali
na napačen odgovor ali pa vsebujejo navodilo, kako je treba odgovoriti.
- Pridobitev priznanja osumljenca s preslepitvijo, pri kateri se obljubi milejša kazen
ali pa navaja neresnična dejstva.
- Specialne tehnike komuniciranja, kot sta uporaba protislovnih sporočil ali
postavljanje dvoumnih vprašanj.
5.4 Kazniva dejanja
V primeru, da preiskovalec med zaslišanjem prekrši določbe iz Zakona o kazenskem
postopku, ki natančno določajo formalnosti zaslišanja, postopek in pravice
osumljenca, lahko izpolni znake različnih kaznivih dejanj (Zgaga, 2012):
- Izsiljevanje izjave (267. člen KZ-1),
- Kršitev človeškega dostojanstva z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic (266.
člen KZ-1),
- Prisiljenje (132. člen KZ-1),
- Mučenje (135.a člen KZ-1),
- Telesne poškodbe (122.-124. člen KZ-1) ali
- Smrt (115., 116. in 118. člen KZ-1).
5.5 Razlike med intervjujem in zaslišanjem
Pri informativnem razgovoru je poudarek na iskanju oseb, ki bi lahko nudile potrebne
informacije o kaznivem dejanju, pri čemer je znanje o dejanju in storilcu omejeno.
Odnos in komunikacija sta drugačna kot pri zaslišanju. Intervju izvaja policija, ki je
organ ministrstva za notranje zadeve, in sicer neformalno, medtem ko zaslišanje
formalno opravi preiskovalni sodnik (Maver, 2004; Žaberl, 2002).
31
Pravni vidik informacij, pridobljenih od osumljenca na neformalnem zaslišanju, je
zgolj informativne narave, medtem ko je pomen izjav pridobljenih na formalnem
zaslišanju v njihovi dokazni vrednosti. Postopek zaslišanja je formalno urejen v
Zakonu o kazenskem postopku, informativni razgovor pa ni zakonsko predpisan in ima
zato policija pri izbiri poteka tudi večjo svobodo odločanja. Neformalno zaslišanje se
shrani v obliki uradnega zaznamka, formalno zaslišanje pa je dokument v obliki
zapisnika. Formalno zaslišanje ima silogistični pomen, kjer gre za dokazno funkcijo in
zbiranje dokazov, neformalno pa hevristični pomen, pri katerem gre za spoznavno
funkcijo in je usmerjeno v dejavnost policije (Maver, 2004).
32
6 Primeri iz sodne prakse
6.1 Tujina
»The Guildford Four« in »The Birmingham Six« sta dva odmevna primera iz Anglije, ki
segata v prejšnje stoletje in pri katerem je bilo devet irskih moških ter ena
angležinja obsojenih na doživljenjski zapor za teroristične bombne napade na javnih
mestih, pri katerih je umrlo kar nekaj ljudi, še več pa je bilo ranjenih. V obeh
primerih se je policija poslužila fizične in psihične prisile, da so pridobili priznanje
osumljencev, za katere se je kasneje izkazalo, da sploh niso bili pravi storilci
kaznivih dejanj, za katere so bili obsojeni. Pridržanje, brez da bi bili obtoženi, je
zaradi vpliva javnosti in narave napadov trajalo več kot dovoljenih 48 ur. Po več kot
15 letih prestajanja kazni so odkrili dokaze, ki se niso ujemali z informacijami, ki so
jih obsojeni podali v svojih izjavah v času njihovega zaslišanja. Osem izmed
obsojenih je popustilo pod pritiskom policije med zaslišanjem in tudi pisno podalo
priznanje, ki jih uvrščamo med lažna priznanja. Pri eni osebi je celo lažno priznanje
prešlo v zmotno, saj so kljub priznanju policisti še kar nadaljevali z izpraševanjem in
je oseba na koncu dejansko podvomila v svoj lastni spomin. Zelo zanimivo v teh
primerih je, da so kasneje s testi pojasnili zakaj dve osebi nista podali priznanja, saj
so pri njiju ugotovili zelo nizko stopnjo možnosti sugestije in delovanja na ukaz
(Gudjonsson, 2003).
6.2 Slovenija
Ob pregledovanju sodb Vrhovnega sodišča je razvidno, da napačnih obsodb zaradi
neprimernih tehnik zaslišanja ali pridobitve napačnega priznanja v Sloveniji ni in tudi
mediji niso v zadnjem desetletju ničesar poročali o tem. Večina pritožb se nanaša na
sodbe, ki vsebujejo neupravičen pripor, in sicer da je pridržanje trajalo več kot 48 ur
ali pa so bile ob odvzemu prostosti kršene pravice osumljenca. Iz analize judikatov s
področja policijskih nalog in pooblastil je vidno, da je večina teh pritožb zavrnjenih
in da je policija ravnala v skladu z zakoni in pooblastili, ki jih ima (MNZ, 2013;
Žaberl, 2014).
33
7 Razprava
Preiskovalno intervjuvanje spada med sodobne metode zaslišanja, ki jih uporabljajo
policisti pri zaslišanju z osumljenci, z namenom pridobiti pomembne informacije in
trdne dokaze o preiskovalnem dejanju.
Hipoteza 1: Cilj policijskega zaslišanja osumljencev ni pridobitev priznanja, ampak
zbrati čim več informacij, da se odkrije resnico o kaznivem dejanju.
Ta hipoteza po proučevanju literature žal ni v celoti niti ovržena niti potrjena.
Razlog tiči v temu, da se preiskovalci poslužujejo različnih tehnik zaslišanja
osumljencev. V ZDA je še vedno najbolj pogosta uporaba Reidove zasliševalske
tehnike, pri kateri se z obtoževanjem o krivdi zlomi upiranje osumljenca in ga prisili
v priznanje, medtem ko se v Angliji in tudi marsikje drugje uporabljajo preiskovalni
intervjuji, s katerimi se pridobiva informacije in dokaze, ki so bolj zanesljivi od
samega priznanja osumljenca in so predvsem usmerjeni v iskanje resnice.
Različne študije v različnih državah so pokazale, da kljub temu, da so preiskovalci
poučeni o koristni uporabi preiskovalnih intervjujev in tudi poznajo njihov namen ter
ob primerni izpeljavi tudi rezultate, ki jih prinašajo, še vedno v praksi uporabljajo
obtoževalni način zaslišanja za pridobitev priznanja, saj so prepričani v krivdo
osumljenca. Zaradi tega pa so potem tudi selektivni pri iskanju in interpretaciji novih
informacij (Davies in Beech, 2012).
Hipoteza 2: Obsodilna sodba je pogosto povezana z uporabo strukturiranih
intervjujev pri policijskem zaslišanju.
Ta hipoteza je na podlagi preučene literature potrjena, saj ima policija v primeru
uporabe strukturiranega preiskovalnega intervjuja boljše možnosti, da pridobi več
kvalitetnih in zanesljivih informacij, ki so ključnega pomena tudi pri dokazovanju
krivde osumljencu. Več dokazov kot je na voljo in trdnejši kot so, večja možnost je
na sodišču doseči obsodbo.
Tudi raziskava o tovrstnih intervjujih in njihovemu poudarku na etičnih načelih ter
poštenem pristopu, ki sta jo naredila Clark in Milne (2001) je pokazala, da bi bil
preiskovalni intervju po tem modelu učinkovitejši, če bi policija posvetila več časa
izobraževanju in hkrati usposabljanju preiskovalcev na tem področju (Areh, 2012).
34
Hipoteza 3: S sodobnimi tehnikami zaslišanja, kot je model PEACE, obstaja manjša
možnost za napake v pravosodju, pri čemer imamo predvsem v mislih obsodbe
nedolžnih ljudi.
Tudi zadnja hipoteza je na podlagi literature, predvsem pa na podlagi študij, ki so
bile narejene v zadnjem desetletju v celoti potrjena. Sodobne tehnike zaslišanja
prinašajo novosti, kot so pravice osumljenca pred zaslišanjem in odmori med
pridržanjem. Najpomembnejša novost pa je obvezno snemanje intervjujev. Tako so
posnetki zaslišanj dejansko replikacija intervjuja, ki poteka v zasliševalski sobi. Na ta
način se v času zaslišanja zaščiti osumljenca pred neprimernim, nehumanim in
nepoštenim vedenjem s strani preiskovalcev in hkrati pridobi trden dokaz o pravični
in pošteni pridobitvi priznanja.
V zadnjih letih so odkrili veliko količino primerov obsodb nedolžnih ljudi, s tem ko so
na plan prišli raznovrstni dokazi, med drugim tudi najdba DNK, ki izključuje krivdo
obsojenega in dokazuje, da je glavna podlaga za obsodbo neresnična, to je napačno
priznanje, ki je bilo v času zaslišanja pridobljeno na silo (Leo, 2009). Walsh in Bull
(2010) sta naredila raziskavo, pri kateri sta podrobno preučila 142 konkretnih
primerov preiskovalnega intervjuja z osumljenci in ugotovila, da dobra priprava
preiskovalcev na intervju in natančno sledenje vsem petim stopnjam po modelu
PEACE v končni fazi prinaša boljše rezultate, saj omogoča izpopolnjen pogovor med
preiskovalcem in osumljencem, kateremu lahko sledi priznanje (Davies in Beech,
2012). Tudi Griffiths in Milne (2006) sta naredila raziskavo o gradnji medsebojnega
odnosa, ki je eden izmed temeljev tega modela, in ugotovila v kolikor se pusti
osumljencu, da govori prosto, se lahko kasneje postavlja več vprašanj, ki se nanašajo
na preiskavo in pridobi več zanesljivih informacij in dokazov, ki so v končni fazi lahko
trdna podlaga za sodbo (Walsh in Bull, 2011).
Le kdo ne pozna dobrih ameriških detektivskih serij, kjer se preiskovalci v času
zaslišanja z osumljencem poigrajo z nastopom »bad cop – good cop«; predstavijo
lažne dokaze osumljencu, kako ga je priča videla pri izvršitvi dejanja, zato je
zanikanje krivde popolnoma nesmiselno; zlomijo njegov odpor s tem, ko z rokami
udarijo po mizi in rečejo »Vemo, da si bil ti, zato priznaj!« ali pa ga pretentajo s
tem, ko mu ponudijo kozarec vode in tako pridejo do njegovega prstnega odtisa, ki
ga lahko primerjajo s sledovi najdenimi na kraju zločina.
Zastopanje avtoritete, dominanten nastop, neusmiljen in trdoživ izpraševalec ter
zahteven in aroganten poslušalec - vse to so lastnosti preiskovalcev, ki jih zasledimo
v zelo priljubljenih detektivskih serijah. Kakšna pa je resnica zunaj televizijskih
35
ekranov? Drži, da je zaslišanje osumljencev ključnega pomena pri dokazovanju krivde
v primerih, kadar je bil storilec prebrisan, pretkan in previden pri izvršitvi dejanja in
ni za sabo pustil nikakršnih stvarnih dokazov kot je prstni odtis, ker si je »pozabil
nadeti rokavice«, medtem ko je vlamljal v žrtvino stanovanje ali osebnih dokazov, ko
si je po nesreči snel »smešno masko z motivom klovna«, medtem ko se je odpeljal z
avtomobilom po uspešnem ropu banke in si je očividec zapomnil njegov obraz. Zato
je še kako pomembno, da preiskovalci pred, med in po koncu zaslišanja osumljencev
razmišljajo z glavo in ne samo »s svojimi mišicami« ter vso teoretično znanje, ki jim
je na voljo in rezultate raziskav uporabijo pri svojem delu. Predvsem pa je
pomembno, da sledijo navodilom in načelom strukturiranih preiskovalnih intervjujev,
ki nosijo v sebi potencial kvalitete in kvantitete informacij, ki so potrebne za uspešen
zaključek preiskave.
Preiskovalno intervjuvanje se v marsičem razlikuje od standardnih policijskih
zaslišanj. V preteklosti so preiskovalci sledili načelu »storiti vse, ne glede na
posledice«, zato so se pri zaslišanju osumljencev posluževali raznovrstnih oblik
fizične ali psihične sile, v nekaterih primerih celo mučenja in trpinčenja, da so izsilili
priznanje in pripeljali osumljenca, krivega ali nedolžnega, pred »roko pravice«.
Tovrstne tehnike temeljijo na domnevi krivde, na podlagi katere je nujna uporaba
agresivnih metod za pridobitev priznanja, in so v nasprotju s pravnimi in etičnimi
načeli ter osnovnimi pravicami ljudi, ki jih je potrebno spoštovati. Pravo in etika, sta
»mogočna stebra« družbe, ki se s takim pristopom lahko okrušita, kar zelo slabo
vpliva na družbene odnose in vero v državo ter njeno avtoriteto, ki naj bi varovala
državo in državljane. Zato so spremembe k zasliševalskim pristopom neizogibne in
nujno potrebne. Te so ponujene so s sodobnimi metodami zaslišanja, katerih glavni
predstavnik je »g. Preiskovalni intervju«, za katerega je značilna odprta in poštena
komunikacija med preiskovalcem in osumljencem, ki omogoča pridobitev točnih in
zanesljivih informacij, seveda v okviru državnih zakonov ter človekovih pravic.
Preiskovalni intervju po angleškem modelu PEACE vsebuje pet zaporednih korakov, ki
pripeljejo do končnega cilja, to je odkritje resnice. Prvi korak je priprava in
načrtovanje intervjuja, s katero se določijo namen in cilji intervjuja, ter osebo, ki je
izbrana za intervju, v našem primeru osumljenec. V drugem koraku, ki se glasi vpleti
in pojasni, pa se osumljenca pripravi k pogovoru, pojasni se mu namen intervjuja in
prebere pravice. Počasi se že v tem koraku začne z vzpostavitvijo raporta. Tretji
korak se imenuje pogovor, razjasnjevanje in soočenje, kjer se osumljenca vključi v
pogovor in pripoveduje svojo zgodbo, pri tem pa se mu postavlja vprašanja, s
katerimi se pojasni neskladnost njegovih izjav. V četrtem koraku, to je zaključek, pa
36
se povzamejo ugotovitve in naredijo popravki. Z zadnjim korakom, to je vrednotenje,
pa se poda ocena intervjuja in razmisli o njegovi uporabnosti (Areh, 2012).
Končni rezultat intervjuja, to so točne in zanesljive informacije, pa ne »zavisijo«
samo od dobre priprave preiskovalca na intervju, skice natančne strukture in
podrobnega načrtovanja vseh faz, ampak tudi od izpeljave celotnega intervjuja. Tu
pridejo na vrsto sposobnosti preiskovalcev, pri enih že prirojene pri drugih pa so
lahko zgolj priučene. Vse se lahko naučimo, če se le hočemo! Pri intervjuju je
sposobnost komunikacije »univerzalen ključ, ki odpre vsaka vrata«. Preiskovalec
mora znati tako postavljati vprašanja kot tudi slišati odgovore, pri čemer so »glavna
nit« takšna vprašanja, ki omogočajo spontano razkritje podrobnosti o preiskovalnem
dejanju.
Raport, raport in raport! To je odnos med osumljencem in preiskovalcem, ki ju
skupaj pripelje do resnice. Avtorji se strinjajo, da ga je potrebno graditi in
vzdrževati skozi celoten intervju, saj je kot »mlada roža, ki jo je potrebno negovati,
da ne oveni«. Tako naj preiskovalec v času intervjuja vseskozi kaže skrb,
razumevanje in sočutje, hkrati pa ravna pošteno, pravično in spoštuje človeka ter
njegove pravice. To je včasih skoraj nemogoče, saj smo vsi »krvavi pod kožo« in, ko
ima preiskovalec »slutnjo«, da je osumljenec kriv, pa za to nima dokazov, se
poslužuje takšnih prijemov, da bo osumljenec sam priznal krivdo. Ker se preiskovalci
pri svojem delu radi vračajo na »stara pota«, na katerih so prepričani o krivdi
osumljenca in hrepenijo po priznanju, namesto, da bi s pridobivanjem informacij
iskali resnico, je še kako pomembno poglobljeno izobraževanje in usposabljanje, da
preiskovalci spremenijo svoje mišljenje in opustijo »stare navade« ter pridobljeno
znanje začnejo uporabljati tudi v praksi.
Naša »mati država« Slovenija je poskrbela za primerno pravno ureditev skozi zakone,
pri kateri so kazniva dejanja in kazni za storilca določeni v Kazenskem zakoniku, sam
postopek odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj, zbiranje dokazov, pravice
osumljenca in postopek zaslišanja osumljencev pa v Zakonu o kazenskem postopku.
Policija je »glavni igralec« pri odkrivanju in preiskovanju kaznivih dejanj in ima pri
tem določene pristojnosti, ki so zapisane v Zakonu o policiji ter Zakonu o nalogah in
pooblastilih policije. Edina »napaka« slovenskega pravnega sistema je v ločitvi
postopka na predkazenski in kazenski, pri katerem ima policija v predkazenskem
postopku možnost zbiranja obvestil na neformalen način, medtem ko imajo formalne
izjave osumljencev pred preiskovalnim sodnikom v kazenskem postopku težo dokaza.
Menim, da bi policija pri svojem delu ravnala bolj premišljeno in preudarno, v kolikor
37
bi imela pri zbiranju obvestil večje pristojnosti. Predvsem pa bi pri zaslišanju z
osumljenci ravnali z vso natančnostjo, skrbnostjo in strokovnostjo.
Uspešen pri zaslišanju z osumljenci bo tisti preiskovalec, ki bo naučeno znanje znal
tudi »prezrcaliti na terenu«, pri tem pa opustil mačizem, dominantnost in
egocentričnost, ohranil mirne živce in dobro voljo ter se pri svojem delu posluževal
empatije, razumevanja in spoštovanja. Ves čas preiskovalnega intervjuja z
osumljencem naj ga vodi »odprti duh«, s katerim bo pripravljen sprejeti vse, dobro
ali slabo, pomembno ali nepomembno, koristno ali nekoristno, brez predsodkov in
očitkov. Vedno pa naj sledi načelu kvantitete, saj je več informacij vedno bolje kot
manj, hkrati pa naj ne pozabi na načelo kvalitete, kajti pridobljene informacije bodo
popeljale preiskovalca do končne destinacije, bodisi je to priznanje storilca, odkritje
resnice ali pa obsodilna sodba.
38
8 Literatura in viri
Abbe, A. in Brandon, S. E. (2012). The Role of Rapport in Investigative Interviewing:
A review. Journal of Investigative Psychology and Offender Profiling, 10(3),
237-289. Pridobljeno na http://onlinelibrary.wiley.com/doi/10.1002 /jip.v
10.3/issuetoc
Areh, I. (2011). Forenzična psihologija: Predstavitev, pričanje in ugotavljanje laži.
Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede.
Areh, I. (2015). Kritičen razmislek o Reidovi zasliševalski tehniki. Varstvoslovje,
15(3), 398-407.
Areh, I. (2012). Kratek prikaz evolucije zaslišanja. Pot od psevdoznanosti do
znanosti. V I. Areh (ur.), Preiskovalni intervju, nekateri pravni in psihološki
vidiki (str. 76-94). Ljubljana: Tipografija.
Areh, I. (2007). Psihologija za varnostno področje. Ljubljana: Fakulteta za varnostne
vede.
Bardorfer, A. (2013). Medosebni stik med učiteljem in študenti. Nova opredelitev za
visokošolski prostor. Psihološka obzorja, 22, 105-114. Pridobljeno na
http://psy.ff.uni-lj.si/psiholoska_obzorja/article?id=381
Carlsmith, K. M. in Sood, A. M. (2008). The fine line between interrogation and
retribution. Journal of Experimental Social Psychology, 45, 191-196.
Pridobljeno na http://papers.ssrn.com/sol3/papers.cfm?abstract_id=1259698
Davies, G. in Beech, A. (2012). Forensic Psychology: Crime, Justice, Law,
Interventions (2nd ed.). Chichester: John Wiley & Sons, Ltd.
Dvoršek, A. (2008). Kriminalistična metodika. Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede
Flander, B. in Zupan, M. (2012). Poti in bližnjice policijskega zaslišanja v slovenski
pravni ureditvi in sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice. V I.
Areh (ur.), Preiskovalni intervju, nekateri pravni in psihološki vidiki (str. 35-
63). Ljubljana: Tipografija.
Flander, B. (2004). Pozitivna diskriminacija. Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede.
Government of United Kingdom. (1984). Police and criminal evidence act.
Pridobljeno na http://www.legislation.gov.uk/ukpga/1984/60/contents
Gudjonsson, G. H. (2010). Psychological velnerabilities during police interview. Why
are they important?. Legal and Criminological Psychology, 15, 161-175.
Pridobljeno na http://onlinelibrary.wiley.com/doi/10.1348/135532510X
500064/abstract
39
Gudjonsson, G. H. in Pearse, J. (2011). Suspects Interviews and False Confession.
Current Directions in Psychological Science, 20(1), 33-37. Pridobljeno na
http://cdp.sagepub.com/content/20/1/33.full?patientinform-
links=yes&legid=spcdp;20/1/33
Gudjonsson, G. H. (2003). The Psychology of Interrogations and Confessions. A
Handbook. Chichester: John Wiley & Sons, Ltd.
Hoffman, C. D. (2005). Investigative Interviewing: Strategies and Techniques.
International Foundation for Protection Officers. Pridobljeno na
http://www.ifpo.org/wp-content/uploads/2013/08/interviewing.pdf
Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU in avtorji. (2002). Slovar
slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana: DZS.
Kassin, S. M., Appleby, S. C. in Perillo, J. T. (2010). Interwieving suspects: Practice,
science and future directions. Legal and Criminological Psychology, 15(1), 39-
55. Pridobljeno na http://onlinelibrary.wiley.com/doi/10.1348/135532509X
449361/abstract
Kassin, S. M. (1997). The Psychology of Confession Evidence. American Psychologist,
52(3), 221-233. Pridobljeno na http://web.williams.edu/Psychology/Facult
y/Kassin/files/Kassin1997.pdf
Kazenski zakonik – 1. (2012). Uradni list RS, (55/12).
Leo, R. A. (2009). False Confessions: Causes, Consequences, and Implications. The
Journal of the American Academy of Psychiatry and the Law, 37, 332-343.
Pridobljeno na http://papers.ssrn.com/sol3/papers.cfm?abstract_id=1328623
Leo, R. A. (1996). Inside the Interogation Room. The Journal of Criminal Law and
Criminology, 86(2), 266-303. Pridobljeno na http://papers.ssrn.com/sol3/
papers. cfm?abstract_id=1133230
Maver, D. in soavtorji. (2004). Kriminalistika: uvod, taktika, tehnika. Ljubljana:
Uradni list RS.
Mastnak, M. in Dobovšek, B. (2012). Preiskovalni intervju v novinarstvu. V I. Areh
(ur.), Preiskovalni intervju, nekateri pravni in psihološki vidiki (str. 129-142).
Ljubljana: Tipografija.
Milne, R. in Bull, R. (1999). Investigative Interviewing, Psychology and Practice.
Chichester: John Wiley and Sons, Ltd.
Ministrstvo za notranje zadeve (2013). Odmevni in poučni primeri utemeljenih
pritožb zoper delo policistov v letu 2013. Pridobljeno na http://ww
w.mnz.gov.si/si/zakonodaja_in_dokumenti/
40
Mozetič, P. (2008). Večrazsežnost osumljenčevega priznanja. Revija za kriminalistiko
in kriminologijo, 59, 3-17.
Simons, Andre B. in Parsi Boetig, B. (2007). The Structured Investigative Interview.
FBI Law Enforcment Bulletin, 76(6), 9-20. Pridobljeno na http://le
b.fbi.gov/in-each-issue/archive
Svet Evrope. (1950). Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih
svoboščin. Pridobljeno na http://www.varuh-rs.si/pravni-okvir-in-pristoj
nosti/mednarodni-pravni-akti-s-podrocja-clovekovih-pravic/svet-evrope/evrop
ska-konvencija-o-varstvu-clovekovih-pravic-in-temeljnih-svoboscin/
Vrij, A. (2008). Detecting Lies and Deceit: Pitfalls and Opportunities (2nd ed.).
Chichester: John Wiley and Sons, Ltd.
Vrij, A., Hope, L. in Fisher, R. P. (2014). Eliciting Reliable Information in
Investigative Interviews. Policy Insights from the Behavioral and Brain
Sciences, 1(1), 129-136. Pridobljeno na http://bbs.sagepub.com/con
tent/1/1/129.abstract
Vrij, A., Leal, S., Granhag, P. A., Mann, S., Fisher, R. P., Hillman, J. in Sperry, K.
(2009). Outsmarting the liars: The benefit of asking unanticipated questions.
Law and Human Behavior, 33(2), 159-166. Pridobljeno na http://psycne
t.apa.org/psycinfo/2009-03391-005
Walsh, D. in Bull, R. (2011). Examining Rapport in Investigative Interviews with
suspects: Does it Building in Maintenance work?. Journal of Police and
Criminal Psychology, 27, 73-84. Pridobljeno na http:// link.springer.com/art
icle/10.1007/s11896-011-9087-x
Walsh, D. in Bull, R. (2012). How Do Interviewers Attempt to Overcome Suspects'
Denials. Psychiatry, Psychology and Law, 19(2), 151-168. Pridobljeno na
http://www.tandfonline.com/doi/abs/10.1080/13218719.2010.543756
Walsh, D. in Bull, R. (2010). What really is effective in interviews with suspects? A
study comparing interviewing skills against interviewing outcomes. Legal and
Criminological Psychology, 15, 305-321. Pridobljeno na http://onlinelib
rary.wiley.com/doi/10.1348/135532509X463356/pdf
Zakon o kazenskem postopku. (2012). Uradni list RS, (32/12).
Zakon o nalogah in pooblastilih policije. (2013). Uradni list RS, (15/13).
Zakon o policiji. (2006). Uradni list RS, (78/06).
Zgaga, S. (2012). Kazenskopravni vidiki policijskega zaslišanja v predkazenskem
postopku. V I. Areh (ur.), Preiskovalni intervju, nekateri pravni in psihološki
vidiki (str. 15-43). Ljubljana: Tipografija.
41
Žaberl, M. (2014). Analiza judikatov s področja policijskih nalog in pooblastil,
Ljubljana: MNZ RS. Pridobljeno na http://www.mnz.gov.si/ si/zakonoda
ja_in_dokumenti/pomembni_dokumenti/
Žaberl, M. (2002). Policijsko zbiranje obvestil ali policijsko zasliševanje v
predkazenskem postopku. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 54(4),
326-336.