DIPLOMSKO DELO VISOKOŠOLSKEGA STROKOVNEGA ŠTUDIJA

Varnost in policijsko delo

Začasna omejitev gibanja v policijskem postopku

Julij, 2014 Boštjan Lipej

Mentor: izr. prof. dr. Branko Lob nikar

Somentor: viš. pred. mag. Srečko F. Krope

3

Kazalo

1 Uvod .......................................................................................... 7

2 Metodologija ................................................................................. 9

2.1 Področje raziskave in cilji ............................................................ 9

2.2 Uporabljene metode ................................................................. 10

2.3 Hipoteze ............................................................................... 10

3 Posegi v človekove pravice in temeljne svoboščine .................................. 12

3.1 Sprožilna situacija policijskega postopka ......................................... 12

3.2 Policijski postopek ................................................................... 13

3.3 Standardizacija in tipizacija policijskih postopkov .............................. 15

3.4 Katalog standardov policijskih postopkov ......................................... 16

3.5 Pravila komuniciranja in odnos do oseb v policijskih postopkih ............... 18

4 Zakon o nalogah in pooblastilih policije ................................................ 22

4.1 Opravljanje nalog policije .......................................................... 22

4.2 Omejitev gibanja v policijskem postopku ......................................... 25

4.3 Pooblastilo »začasna omejitev gibanja« .......................................... 27

4.4 Varnostna pooblastila in omejitev gibanja ....................................... 33

4.5 Procesna pooblastila in omejitev gibanja ......................................... 38

5 Primerjalna ureditev v drugih Evropskih državah ..................................... 43

5.1 Primerjalna ureditev omejitve gibanja v Republiki Hrvaški .................... 43

5.2 Primerjalna ureditev omejitve gibanja v Republiki Avstriji .................... 44

5.3 Primerjalna ureditev omejitve gibanja v Republiki Nemčiji ................... 45

5.4 Primerjalna ureditev omejitve gibanja v Veliki Britaniji ....................... 46

6 Razprava .................................................................................... 49

7 Testiranje hipotez ......................................................................... 52

8 Literatura in viri ........................................................................... 54

4

Kazalo slik

Slika 1: Varnostno pooblastilo in sestava postopka (vir: shema Kataloga) .............. 37

Slika 2: Procesno pooblastilo in sestava postopka (vir: shema Kataloga) ............... 42

5

Povzetek

Policija manifestira podeljen monopol nad državno prisilo skozi postopke, ki jih z

občani ali za občane izvajajo policisti na lokalnem nivoju. Policijski postopek je

sestavljen iz številnih pod postopkov, ki imajo vseskozi svojo rdečo nit, katera kaže

namen zaradi katere je bilo uporabljeno določeno policijsko pooblastilo ali izvedena

naloga. Ob tem velja poudariti, da morajo policisti za uporabo pooblastil upoštevati

različna načela za njihovo uporabo in se držati zakonsko prepisanih procedur za

izvedbo. Ena od pomembnejših sestavin policijskega postopka je začasna omejitev

gibanja, ki tisti čas omejuje svobodo gibanja državljanu v postopku. Predpostavka je,

da je vsakomur, ki se znajde v policijskem postopku, za nujno potreben čas, začasno

omejeno gibanje, saj brez prisotnosti osebe na kraju, tudi policisti ne morejo izvajati

svojih postopkov. Zaradi tega velja ugotovitev, da je začasna omejitev gibanja nujno

potrebna in neizogibna za celovito izvedbo policijskega postopka. Pravilno je tudi

razlikovanje med ustavno zagotovljenima pravicama do osebne svobode in do

svobode gibanja, saj ima policija zaradi tega cel nabor različnih varnostnih in

procesnih pooblastil, s katerimi policisti, z relativno blagimi posegi v pravico do

svobode gibanja, uresničujejo zakonsko določene naloge. Policija pa ob tem ne

posega v pravico do osebne svobode, ki je med najbolj zavarovanimi ustavnimi

pravicami in kaže na usmeritev delovanja policije v RS v državljanom prijaznejši

servis, ki spoštuje človekove pravice in temeljne svoboščine. Ob primerjavi

policijskih pooblastil med državami pa lahko ugotovimo, da na podlagi podobnih

spoznanj ekvivalentne prijeme uporabljajo tudi policije drugod. Podobna pooblastila

je mogoče najti tako v državah s kontinentalnim pravom kot tudi v državah, kjer

pravo temelji na anglosaksonskem principu.

Ključne besede: policija, policijska pooblastila, policijski postopek, začasna

omejitev gibanja

6

Summary

Police manifests the granted monopoly on state coercion through procedures,

carried out by police officers together with citizens or for them on a local level.

Police procedure is basically composed of a number of sub procedures which all

have a common thread that indicate a purpose for which an individual police

power is applied or an individual task is performed. It should be noted that to use

police powers police officers have to comply with various principles for their

application and adhere to the legally prescribed procedures for their

implementation. One of the most important parts of police procedure is the

temporary restriction of movement, which restricts the freedom of movement for

the time that the citizen involved in the procedure. The assumption is that the

movement of anyone who gets involved in a police procedure is temporarily

restricted for the necessary period of time, since the police can not carry out

their procedures without the presence of a person on the spot. For this reason, it

is considered that a temporary restriction of movement is necessary and inevitable

for the full implementation of a police procedure. It is also correct to distinguish

between constitutionally guaranteed right to personal liberty and to the freedom

of movement, because the police has, due to this, a whole set of various security

and procedural powers, which the police officers apply to fulfil their statutory

duties with relatively mild interventions to the right to freedom of movement. At

the same time, the police do not interfere with the right to personal liberty,

which is among the most protected constitutional rights and indicates the

direction of the police force in the Republic of Slovenia to become a citizen-

friendly service that respects human rights and fundamental freedoms. When

comparing police powers in various countries, it can be concluded that on the

basis of similar findings the equivalent approaches are used by the police forces

elsewhere. Similar powers are to be found both in countries with civil law, as well

as in countries where the law is based on the Anglo Saxon principle.

Keywords: police, police powers, police procedure, temporary restriction of

movement

7

1 UVOD

V moderni družbi ljudje čutimo čedalje obsežnejšo pravno regulacijo družbenih

odnosov. Vsa področja človeške dejavnosti so regulirana z vedno novimi pravnimi

normami, kar je posledica vedno večje delitve dela in razvoja tradicionalne družbe

ter vedno večje medsebojne odvisnosti ljudi. Če temu prištejemo še globalizacijske

procese in posledično težnjo k poenotenju pravnih sistemov, dobimo razloge, zaradi

katerih se pravna regulativa dotika skoraj vsakega vidika našega življenja.

Tako obstajajo obvezna pravila družbenega vedenja in ravnanja, ki vsakomur, pod

enakimi pogoji, zagotavljajo svobodo in varnost, življenje brez strahu ter osebno

celovitost. Tako pravo tudi zavezuje ljudi, da spoštujejo sočloveka in njegove pravice

ter svoboščine. Med drugim je vloga prava tudi ohranjanje minimuma družbene

pravičnosti, da imajo vsi ljudje približno enake možnosti v življenju.

Vendar človekovo vedenje obvladujejo tudi močna čustva, kot so: jeza, strah, sram …

Pod vplivom slednjih prihaja do konfliktnih situacij med ljudmi, ki jih pravne norme

(samo zapisane) ne morejo preprečiti. Tukaj nastopi s svojo vlogo policijska

organizacija v družbi, ki ima državni monopol nad fizično prisilo, ki z grožnjo prisile

ter s svojim vmešavanjem doseže spoštovanje družbenih pravil in delovanje državne

uprave.

V sodobni ustavnopravni demokratični družbi ima policija nalogo preprečevanja in

odvračanja ogrožanja človeškega življenja in zdravja ter premoženja posameznikov

ali skupin, in sicer s svojimi preventivnimi in represivnimi ukrepi ter prisilnimi

sredstvi, tj. s podeljenimi policijskimi pooblastili na podlagi sprejete zakonodaje v

zakonodajnem postopku.

Tako se vsakodnevno v policijskih postopkih znajde večje število ljudi, zoper katere

ali njim v pomoč policisti uporabljajo policijska pooblastila. Osebe v policijskih

8

postopkih imajo tako ustavno zagotovljene pravice v postopkih oziroma pri uporabi

policijskih pooblastil. Slovenska zakonodaja zagotavlja spoštovanje človekovih pravic,

kadar imajo ljudje opravka s policijo skozi številne zakone: Zakon o kazenskem

postopku (2012), Zakon o prekrških (2011) Zakon o nalogah in pooblastilih policije

(2013), Zakon o pravilih cestnega prometa(2013) idr.

9

2 METODOLOGIJA

2.1 Področje raziskave in cilji

Ustava Republike Slovenije (Ustava RS, 1991) zagotavlja človekove pravice in

prepoveduje njihove kršitve ter skozi načelo delitve oblasti omogoča medsebojni

nadzor in omejevanje vseh treh vej državne oblasti. Mehanizmi nadzora so predvsem

institucija varuha človekovih pravic, ustavna pritožba in ustavna presoja na Ustavnem

sodišču RS ter neposredna uporaba ratificiranih mednarodnih pogodb. Ustavno

zagotovljena pravica do svobode gibanja je predpisana v 32. členu Ustave RS (1991),

kjer je zapisano, da ima vsakdo pravico, da se prosto giblje in si izbira prebivališče,

da zapusti državo in se vanjo kadar koli vrne. Zapisno je tudi, da je pravico mogoče

omejiti le na podlagi zakona, vendar samo, če je to potrebno, da bi se zagotovil

potek kazenskega postopka, da bi se preprečilo širjenje nalezljivih bolezni, se

zavaroval javni red ali če to zahtevajo interesi obrambe države. Tujcem pa se le na

podlagi zakona lahko omeji vstop v državo in čas bivanja v njej. Skozi tak zapis

ugotovimo, da pravica ni absolutna, saj so dopustne zakonske omejitve.

Z razliko do pravice do osebne svobode, zapisane v 19. členu Ustave RS (1991), kjer

je ob zakonski omejitvi obvezna seznanitev osebe, katere pravica se omejuje, z

ustavno zagotovljenimi pravicami,1 takšna seznanitev pri omejitvi svobode gibanja ni

potrebna. Policija kot represivni državni aparat ni ustavno zavezana, da pri

omejevanju svobode gibanja osebam sporoča razloge za omejitve oziroma dejstva,

da jim je takšna pravica omejena. So pa zakonski pogoji za omejevanje svobode

gibanja zapisani v številnih materialnih in procesnih predpisih, ki jih pri svojem delu

1 Vsakdo, ki mu je odvzeta prostost, mora biti v maternem jeziku ali v jeziku, ki ga razume, takoj obveščen o razlogih za odvzem prostosti. V čim krajšem času mu mora biti tudi pisno sporočeno, zakaj mu je bila prostost odvzeta. Takoj mora biti poučen o tem, da ni dolžan ničesar izjaviti, da ima pravico do takojšnje pravne pomoči zagovornika, ki si ga svobodno izbere, in o tem, da je pristojni organ na njegovo zahtevo dolžan o odvzemu prostosti obvestiti njegove bližnje.

10

uporablja policija, v njih pa so določbe o obveznem obveščanju o razlogih za

omejitve in pravna sredstva, ki jih osebe lahko uporabijo za varstvo svojih pravic.

2.2 Uporabljene metode

Z analiziranjem postavljenih hipotez bomo potrdili ali ovrgli pravilno in ustrezno

zakonsko definicijo policijskega postopka in pravilno uporabo policijskega pooblastila

"začasna omejitev gibanja" po 56. členu Zakona o nalogah in pooblastilih policije

(ZNPPol) (2013). Pričakujemo, da bo zaključno delo pokazalo, da je omenjeno

pooblastilo v aktualni policijski zakonodaji dovolj jasno in ustrezno dorečeno.

V pričujočem diplomskem delu nameravamo skozi študijo določenih pravnih virov,

strokovne literature, prispevkov na medmrežju, normativnih aktov, internih aktov

policije in drugih strokovnih mnenj pokazati na zakonodajalčevo pravilno odločitev

povezati policijski postopek z začasno omejitvijo gibanja. Skozi analizo bomo opravili

tudi vrednotenje ugotovljenih dejstev in izpostavili nekaj situacij, v katerih brez

uporabe pooblastila »začasna omejitev gibanja« ne gre.

Primerjali bomo tudi zakonske rešitve, kot jih pozna hrvaški »Zakon o policijskim

poslovima i ovlastima”, in zakonodajo v Republiki Avstriji, Zvezni deželi Bavarski v

Republiki Nemčiji in na območju Anglije in Walesa v Veliki Britaniji.

2.3 Hipoteze

Pri proučevanju naše vsebine smo si zadali naslednje hipoteze:

Hipoteza št. 1: »Policijski postopek je vsako dejanje policista zaradi

opravljanja policijskih nalog.«

Hipoteza št. 2: »Osebi, ki se znajde v policijskem postopku, je vedno

začasno omejeno gibanje.«

11

Hipoteza št. 3: »Policisti lahko opravijo določene policijske naloge tudi

brez navzočnosti osebe v postopku.«

Hipoteza št. 4: »Začasna omejitev gibanja je učinkovit ukrep za strokovno

izvedbo policijskih pooblastil.«

Hipoteza št. 5: »Podobni ukrep ni opredeljen v področnih zakonih drugih

držav.«

12

3 POSEGI V ČLOVEKOVE PRAVICE IN TEMELJNE

SVOBOŠČINE

3.1 Sprožilna situacija policijskega postopka

»Poglavitno vprašanje policijskih (ali na splošno državnih) posegov v človekove

pravice je prvotno vprašanje začetnega praga, čez katerega lahko državna avtoriteta

poseže v človekove pravice. To vprašanje je tesno povezano z zgodovinsko pogojenim

odnosom državljanov do državne avtoritete. Poglavitno pravilo vsake svobodne

družbe je, da država nima nobene pravice poseči v pravice posameznika, dokler ne

obstaja določena stopnja verjetnosti, da je posameznik prekršil zakonsko določene

družbene norme. Ta stopnja verjetnosti (utemeljen sum) mora biti artikulabilna,

vnaprejšnja, specifična in objektivna, kar predvsem pomeni, da mora biti naknadno

preverljiva s strani objektivnega sodnega organa, ne pa npr. samo subjektivni

občutek policista. Čim večji je sum, da je posameznik kršil zakon, tem večje

pooblastilo ima država, da poseže v njegove pravice.

Uspešno opravljanje policijskih nalog zahteva komuniciranje z ljudmi, četudi ti niso

osumljeni nobenega kaznivega dejanja ali prekrška. S tem policisti v ničemer ne

posegajo v posameznikove pravice, prav tako pa to ne pomeni uporabe policijskih

pooblastil. Osebna odločitev vsakega posameznika pa je, ali na tak »pogovor« in

»sodelovanje« s policistom pristane ali ne. V takem primeru lahko oseba, ki jo je

policist ustavil, kadar koli pogovor prekine in prosto odide (Klemenčič, Kečanović in

Žaberl, 2002: 63).

Razlikovanje med omejitvijo gibanja in odvzemom prostosti je utemeljeno na

razlikovanju med 19. in 32. členom Ustave RS (1991). Prvi ureja varstvo osebne

svobode, drugi pa svobodo gibanja. Dilemo je odpravilo Ustavno sodišče RS v odločbi

št. Up-286/01 z dne 11. 12. 2003, v kateri je odločalo, ali gre pri odreditvi hišnega

13

pripora za omejitev gibanja ali odvzem prostosti. Ocenjevali so poseg v človekove

pravice skozi naravo, stopnjo, trajanje in način izvrševanja omejitve ter ugotavljali,

ali gre le za omejevanje ustavno zagotovljene svobode gibanja ali za odvzem

prostosti in torej omejitev pravice do osebne svobode.

V odločitvi sodišča je bilo med drugim zapisano: "Samo po sebi je umevno, da

odvzeta prostost vključuje omejitev svobode gibanja, da pa hkrati pomeni hujši

poseg, kot je poseg v svobodo gibanja. Zato ne preseneča, da so kriteriji, ki jih za

omejitev pravice do osebne svobode določata ustava in Evropska konvencija o varstvu

človekovih pravic in temeljnih svoboščin [EKČP], strožji od tistih, ki jih določata za

omejitev pravice do svobode gibanja. Če primerjamo ustavne določbe, mora biti

pripor 'neogibno potreben' za potek kazenskega postopka, pri omejitvi svobode

gibanja pa govori ustava le o tem, da je to 'potrebno', da bi se zagotovil kazenski

postopek. EKČP izčrpno našteva dopustne primere poseganja v osebno svobodo,

medtem ko omejitve pravice do svobode gibanja prepušča zakonodajalcu; veže ga le

načelo sorazmernosti."

Pri odvzemu prostosti (ne pa pri omejitvi gibanja) ima policist obveznost, da

posameznika seznani z določenimi pravicami (do molka, do takojšnje pravne pomoči

zagovornika, ki si ga svobodno izbere, do obveščanja najbližjih; poleg tega mora biti

v maternem jeziku ali v jeziku, ki ga razume, takoj obveščen o razlogih za odvzem

prostost – tretji odstavek 19. člena Ustave RS (1991).2

3.2 Policijski postopek

Policijski postopek lahko opredelimo kot časovno in krajevno določen odnos policista

in državljana zaradi opravljanja policijske naloge ali izvedbe policijskega pooblastila,

ki mora imeti, skladno z načelom zakonitosti, podlago v ustreznem procesnem ali

materialnem predpisu. Postopek kot tak se lahko začne zaradi neke t. i. sprožilne

situacije, tj. ali po uradni dolžnosti policista ali na pobudo državljana, ki pa ima

2 Gre za slovensko različico t. i. Miranda warning oziroma Miranda Rights, ki izhajajo iz odločbe Vrhovnega sodišča ZDA v primeru Miranda v. Arizona (384 U.S. 436, 1966).

14

lahko vlogo žrtve ali storilca kaznivega dejanja oziroma prekrška. Državljan se lahko

znajde tudi v vlogi osebe, ki samo potrebuje pomoč policistov, kot tak pa nima

povezave z izvedbo konkretne policijske naloge.

Pri svojem delu se policist vsak dan srečuje z različnimi ljudmi. Narava njegovega

dela zahteva, da posredno ali neposredno deluje na ljudi. Kadar koli je policist v

službi, ima njegov odnos do ljudi javnopravni značaj. Policistovi stiki z državljani so

različno intenzivni, lahko je tak stik samo navaden vljudnostni pogovor ali pojasnilo,

lahko je dobronamerno opozorilo, lahko pa so tudi najhujši represivni ukrepi (npr.

uporaba prisilnih sredstev) (Žaberl, 2006).

»Osebi v policijskem postopku mora biti na ustrezen način omogočeno, da razume

razloge za omejevanje njenih pravic (naj bo to še tako majhno), zato da se lahko

ustrezno prilagodi zahtevam policije in da svoje pravice sploh lahko uveljavlja.

Policisti morajo, kadar okoliščine dopuščajo, osebo takoj seznaniti z razlogi za poseg

v njene pravice in jo ob tem opozoriti, kako naj ob tem ravna, da bo postopek za njo

najmanj neugoden (boleč). Večina policijskih postopkov se začne z različnimi

omejitvami osebne svobode. […] Biti obveščen za določeno dejanje policista je

pravica posameznika, ne glede na to, ali mu je odvzeta prostost kot osumljencu

kaznivega dejanja ali prekrška, ali kakor koli drugače omejena svoboda gibanja. To

dolžnost predpisujejo tako različni zakoni kot pravilnik o policijskih pooblastilih.

Nikjer pa ni izrecno določeno, da mora to policist storiti tudi v drugih primerih. Ne

glede na to pa lahko iz ustave izvedeno osnovno pravico posameznika, da je

seznanjen z razlogi, ki jih ima policist, da na kakršen koli način posega v njegove

pravice, svobodo in avtonomijo.« (Klemenčič et al., 2002: 64)

ZNPPol (2013) na splošno določa, da policisti pri svojem delu oziroma pri izvajanju

policijskih pooblastil le-ta uporabljajo tako, da se v policijskih postopkih spoštujeta

človeška osebnost in dostojanstvo. Pravila policije (2013) in Kodeks policijske etike

(2008) pa določata, da morajo biti policisti pri svojem delu s strankami vedno

profesionalni. Odnosi s strankami pa morajo temeljiti na spoštovanju človekove

osebnosti in dostojanstva. Prav tako morajo uslužbenci policije pri opravljanju nalog

in pri drugih uradnih stikih stranke vikati, jih pozdravljati in jim odzdravljati,

ogovarjati pa jih morajo z »gospa« ali »gospod«. V Kodeksu policijske etike (2008) je

15

zapisano, da delo vseh slovenskih policistov temelji na zakonitem, strokovnem,

pravičnem, vljudnem in korektnem delu ter na človeškem ravnanju.

Če izhajamo iz zgoraj zapisanega in dejstva, da imajo osebe v postopku pravico

vedeti, zakaj policist omejuje njihove pravice (pa če je to še v tako majhnem

obsegu), je prav, da policist po vljudnem pozdravu državljanu pojasni, zakaj je

pristopil k njemu. Če osebi v postopku policist tega ne pove sam, ga ima oseba v

postopku pravico o tem povprašati oziroma zahtevati od njega pojasnilo.

Čisto jasna navedba razloga (npr. zbiranje obvestil zaradi storjenega kaznivega

dejanja, intervencija zaradi kršitve javnega reda in miru ali privedba na sodišče ipd.)

je naslednja stvar, ki jo mora policist storiti, potem ko je začel postopek z

državljanom. Če se začne policijski postopek z jasno navedbo policistovih namenov,

se oseba ne more izgovarjati v smislu, da sploh ne ve, zakaj je policist z njim začel

postopek. Tako odpade razlog za morebiten nesporazum v nadaljevanju.

3.3 Standardizacija in tipizacija policijskih postopkov

V preteklosti je Slovenska policija ugotovila, da vsako leto naraščajo številke

napadov na policiste in storitve kaznivih dejanj preprečitev uradnega dejanja. Pri

preučevanju vzrokov za takšno stanje, je bilo ugotovljeno, da policijski postopki niso

standardizirani3 in tipizirani4, saj policisti niso bili izšolani po enotnih standardih

temveč po osebnih izkušnjah izvajalcev šolanja ali usposabljanja. Policiste se je v

preteklosti šolalo in usposabljalo po osebnih poklicnih izkušnjah inštruktorjev

praktičnega postopka in učiteljev v procesih izobraževanja za poklic policist, saj do

sredine 90. let prejšnjega stoletja niso obstajali standardi policijskih postopkov. Tako

je bilo potrebno izdelati standarde policijskih postopkov (vsaj najpogostejših5), po

katerih bi se policisti usposabljali in bi policijske postopke nato izvajali v skladu s

3 Način izvajanja nekega dela (policijski postopek) je do določene mere predpisan.

4 Poenotenje policijskih postopkov, glede na njihove značilnosti in lastnosti.

5 Ugotavljanje identitete, varnostni pregled, privedba, vezanje in vklepanje, uporaba službenega orožja, ipd.

16

standardi pri delu ter bi jih bilo mogoče uporabiti tudi pri reševanju pritožb zoper

policiste6. Kot je ugotovil Krope (1998), bi standardizacija in tipizacija policijskih

postopkov pomenila varno delovno okolje za policista in varen poseg v človekove

pravice za občane.

3.4 Katalog standardov policijskih postopkov

Slovenska policija pri svojem delu uporablja Katalog standardov policijskih postopkov

(Katalog, 2010), ki ni pravni akt, ampak je predvsem priročnik za delo. V njem so

strokovnjaki s področja policijskih pooblastil, praktičnega postopka, samoobrambe in

strokovnjaki z različnih področij operativnega policijskega dela predstavili strokovno-

varnostne standarde, ki so potrebni za varno in učinkovito opravljanje policijskih

nalog. Policisti ga pri svojem delu uporabljajo kot nekakšen opomnik, prav tako pa je

uporabljan pri obravnavi pritožb občanov zoper delo policistov ter pri obravnavi

napadov na policiste. Večkrat ga pri svojem odločanju uporabijo tudi slovenska

sodišča.

Večina policijskih opravil (glede na okoliščine primera) vsebuje enake varnostne

(strokovne) elemente, ki jih morajo policisti upoštevati in izvajati v predpisanem

zaporedju. Ti elementi pomenijo za izvajalce dolžnost in jih razumemo kot standard,

ki se je oblikoval v delovnem procesu. Določene življenjske situacije zahtevajo

takojšnje ukrepanje (nevarnost za življenje, osebna varnost ipd.), zato lahko v takih

primerih policisti ukrepajo tudi drugače, kot to določa Katalog (2010), (upošteva se

standard "če je le mogoče"). Policijski postopki so večinoma sestavljeni

(strukturirani) iz več posameznih postopkov, ki jih morajo policisti dobro poznati.

Posamezni postopki pa so temeljni standardi, ki se kot rdeča nit v katalogu pojavljajo

pri teh policijskih postopkih (Katalog, 2010: 5).

V policiji je z varnostnega vidika znanih več tipov policijskih postopkov (Katalog,

2010):

običajen postopek,

6 V kolikor bi policist izvedel postopek v skladu s standardom, ga ne bi bilo treba skrbeti v primeru pritožbe občana zoper njegovo delo.

17

občutljiv postopek,

nevaren postopek.

Zaradi razlikovanja med omenjenimi tipi postopkov je potrebno nameniti določeno

pozornost planiranju ali pripravi na izvedbo določenega tipa postopka. Tukaj imamo v

mislih predvsem določene občutljive in nevarne postopke, dasiravno se lahko policist

ob pomanjkanju informacij, ki bi kazale določene indice, da bi kak postopek lahko bil

nevaren, nenadoma znajde v nevarni situaciji.

Poleg upoštevanja osnovnih načel za uporabo policijskih pooblastil je potrebno

določeno pozornost nameniti tudi različnim osebnostim policistov in predvsem

osebam v policijskih postopkih. Skladno z načelom enake obravnave morajo policisti

vse osebe obravnavati po enakih kriterijih, in sicer ne glede na njihovo narodnost,

raso, barvo kože, spol, jezik, vero, spolno usmerjenost, politično ali drugo

prepričanje, premoženjsko stanje, rojstvo, genetsko dediščino, izobrazbo, družbeni

položaj, invalidnosti ali katero koli drugo osebno okoliščino. Vendar se tudi policisti

razlikujejo med seboj, saj ima vsak policist svoj vrednostni sistem kot tak, zaradi

česar skoraj zagotovo prihaja do razhajanj med dojemanjem, kakšen začetni prag

oziroma kakšna sprožilna situacija je potrebna, da se začne z uporabo policijskega

pooblastila in se prične policijski postopek.

Tako najdemo v Katalogu (2010) številna strokovna priporočila, kako naj bi policijski

postopek izgledal in na katere objektivne ter subjektivne okoliščine naj bi bili

policisti pri svojem delu posebej pozorni:

»Policijski postopki so različni, nekateri so splošni in jih izvajajo vsi policisti, drugi pa

so specifični in jih izvaja ozek krog policistov – specialistov. Vsem je skupno to, da

izhajajo iz pooblastil, ki so predpisana v različnih zakonih. Policisti so dolžni

opravljati svoje naloge zakonito, strokovno, taktično, skratka, postopke morajo

izvajati z visoko stopnjo profesionalnosti. Pri tem morajo upoštevati strokovno-

varnostne (in druge) standarde, ki so potrebni za varno in učinkovito opravljanje

nalog. Večina policijskih postopkov je glede na tipologijo občutljivih ali nevarnih,

zato je VARNOST tisti element, od katerega je največkrat odvisen način izvedbe

postopka.« (Katalog, 2010: 5)

18

Poleg predpisanih standardov morajo uporabniki upoštevati tudi druga pravila

(načela), kot so: presenečenje, tajnost delovanja, medsebojno varovanje,

iznajdljivost, prilagodljivost, ekonomičnost, spremljanje in ocenjevanje situacije, ki

pa v omenjenem katalogu niso posebej našteta. Ta pravila so vključena pri različnih

taktikah, ki so specifične glede na okoliščine, policisti pa se z njimi seznanjajo v

okviru usposabljanja (Katalog, 2010: 6).

Policisti morajo za določanje tipa postopka z vidika varnosti upoštevati

objektivne in subjektivne okoliščine (Katalog, 2010: 8):

1. Objektivne:

kraj (javni, zasebni prostori, prevozna sredstva, zaprti prostori, lokali, bližina

državne meje, bližina varovanih objektov, javni shodi, prireditve …),

čas (dan, noč),

vrsta dejanja in posledice dejanja (prekršek, kaznivo dejanje, nesreča,

naravna nesreča …),

kršitelj (število, spol, način upiranja, znanje veščin, povratništvo, oprema,

prtljaga, stanje),

vremenske razmere (dež, sneg, led, vihar …),

način zaznave dejanja (napotitev, lastna zaznava).

2. Subjektivne:

policisti (število, opremljenost, usposobljenost, izkušnje, tehnična in druga

sredstva).

3.5 Pravila komuniciranja in odnos do oseb v policijskih

postopkih

Polutnik, Krope in Lobnikar (2004) so ugotovili, da je sposobnost učinkovitega

komuniciranja ena izmed najpomembnejših veščin za uspeh v življenju in da se

uspešnost policije meri z zadovoljstvom javnosti ter zaupanjem ljudi v policijo, za

19

doseganje teh ciljev pa je pomemben sleherni postopek policistov z državljani. Na

pomembnosti so pridobile nove vrednote: tj. spoštovanje človekovih pravic in

temeljnih svoboščin, zadovoljstvo javnosti pa je mogoče dosegati le s kakovostnimi

storitvami pri vsakodnevnem policijskem delu. Eden izmed pokazateljev zadovoljstva

državljanov z delom policistov je tudi število pritožb čez njihovo delo.

Ugotovili so tudi naslednje pomanjkljivosti pri analizi posnetkov igranega

komuniciranja policistov v policijskih postopkih nadzora cestno prometnih predpisov:

V postopkih se policisti pogosto zapletejo, nato pa se iz zadrege rešujejo z

molkom,

Nekateri policisti so v postopkih preveč pasivni (dolgotrajno, nemo

pregledujejo osebne dokumente; takoj po pregledu dokumentov pričnejo,

brez pojasnila, s pisanjem zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti oziroma

plačilnega naloga),

Precej policistov uporablja obliko tako imenovanega polovičnega vikanja, ki v

uradnih postopkih ni sprejemljiva.

Virjentova (2002) je ugotovila, da so raziskave, ki so bile opravljene po svetu

opozorile na to, da je učinkovita komunikacija policistov močno povezana z

zadovoljstvom občanov s policijo.

Grudnik (2002) je proučeval komuniciranje koroških policistov s kršitelji cestno

prometnih predpisov oziroma je analiziral kvaliteto policijskih postopkov mandatnega

kaznovanja na območju takratne Policijske uprave Slovenj Gradec. Ugotovil je, da so

kršitelji relativno dobro ocenili delo policistov v postopkih z njimi.

Iz opisanega lahko sklepamo, da je pravilno in uspešno komuniciranje eden izmed

temeljev strokovne in korektne izvedbe policijskega postopka. Uspešno

komuniciranje policistov vodi v izvedbo korektnih in strokovnih policijskih postopkov,

v katerih se državljani ne počutijo šikanirane ali nesramno obravnavane. Zadovoljstvo

državljanov pa se v nadaljevanju pokaže v zadovoljstvu ljudi z delom policistov.

20

Tako tudi Katalog (2010) predstavlja osnovne napotke za izvedbo ustreznih policijskih

postopkov.

»Za učinkovito in varno delo policista je komunikacija v postopkih izrednega

pomena. Policist ima običajno postopek z osebami, ki so na kakršen koli način kršile,

kršijo ali nameravajo kršiti predpise. Taki postopki so lahko bolj ali manj zahtevni

tudi s komunikacijskega vidika. Do vseh ljudi pa mora imeti profesionalen in

korekten odnos. Policist mora z vsemi osebami v postopkih ustvarjati primerno

vzdušje za učinkovito izvedbo postopka. Če kljub temu pride do konflikta, ga je

policist, zaradi svoje poklicne vloge, dolžan obvladovati s profesionalnim pristopom.«

(Katalog, 2010: 13)

Osnovna pravila oziroma napotki, ki jih mora policist upoštevati, po Katalogu (2010:

14) so:

osebo naj vljudno pozdravi in se po potrebi predstavi,

osebo naj v postopku vika in naslavlja z gospod oziroma gospa, hkrati pa

prilagodi pristop starosti osebe, v primeru, da osebo dobro pozna, je

dopustno tudi tikanje,

izogiba naj se grobih besed, žargona, psovk in žaljivk ter nepotrebnih

komentarjev,

s tujci naj po možnosti komunicira v njim razumljivem jeziku,

opozorila, navodila in ukazi naj bodo kratki, jasni in nedvoumno izraženi,

strokovno naj pojasni vzrok obravnavanja, opiše kršitev in predstavi dokazna

sredstva,

pozorno naj posluša argumente osebe in ji primerno odgovori, brez

nepotrebnih komentarjev,

osebi naj predstavi ukrepe, sankcije in pravice.

Osnovna pravila za primerno nebesedno komuniciranje policista po Katalogu (2010:

14) so:

ton glasu in hitrost govora naj izražata spoštljiv in umirjen odnos do osebe (v

primerih, da oseba ne upošteva zahtev, mora policist svojo neverbalno

govorico zaostriti, npr. ton, mimiko …),

21

k osebi mora pristopiti odločno in primerno hitro,

upošteva naj medsebojno razdaljo (med 60 in 150 cm) in postavitev v skladu z

načeli praktičnega postopka,

ohranja naj umirjeno držo, se ne prestopa, odmika ali po nepotrebnem hodi

okoli osebe ali vozila,

osebo mora dobro poslušati in uporabljati ustrezno mimiko,

ves čas postopka naj ohranja ustrezen očesni stik z osebo, tudi pri

zapisovanju,

zavzemati mora odprt položaj telesa in rok (rok ne sme držati na bokih ali v

žepu in ne mahati z njimi brez potrebe),

udeležencem v prometu mora dajati predpisane znake s telesom in rokami,

med postopkom naj bo ustrezno urejen (upošteva naj pravila nošenja

uniforme), naj ne kadi, žveči, pije ali je.

Oseba v postopku lahko iz policistovih besed začuti moraliziranje, vzvišenost,

nestrpnost, negotovost ..., kar lahko negativno vpliva na izvedbo postopka in celo na

varnost policista. Pri verbalni komunikaciji mora biti policist pozoren na ustrezen

izbor besed. Upoštevati je potrebno tudi elemente neverbalne komunikacije, kot so:

ustrezna razdalja, telesni položaj, mimika, kretnje, gibi telesa in ton glasu.

»Policist bo pri postopku prepričljiv, kadar bosta njegova verbalna in neverbalna

komunikacija usklajeni.« (Katalog, 2010: 14).

22

4 ZAKON O NALOGAH IN POOBLASTILIH POLICIJE

4.1 Opravljanje nalog policije

Aktualni ZNPPol (2013), ki ureja področje policijskih nalog in pooblastil, se je začel

uporabljati 5. 3. 2013 in je zamenjal prejšnji Zakon o policiji iz leta 1998. Od takrat

je prišlo v Sloveniji do večjih družbenih sprememb in strokovno-organizacijskih

sprememb znotraj slovenske policije. Slovenija je bila sprejeta v polnopravno

članstvo Evropske unije, v schengensko območje držav EU, prišlo je do prevzema in

popolne uskladitve slovenske zakonodaje z evropsko zakonodajo, zaradi nekaterih

odločitev Ustavnega sodišča RS so bila uvedena in spremenjena pooblastila policije,

zamenjali so se vodilni kadri menedžmenta v slovenski policiji (na vseh treh nivojih

vodenja), policija je v tem času prevzela nove, višje etične, profesionalne in

strokovne standarde za delo in še bi lahko naštevali. Vse omenjeno so zahtevale

operativne potrebe in spremenjene okoliščine delovanja policije v zadnjih petnajstih

letih.

V skladu s 14. členom ZNPPol (2013), ki govori o načelu enake obravnave,7 morajo

policisti vsakomur zagotoviti enako varstvo njihovih pravic. Skozi takšno zakonsko

določbo bi razumeli, da je prisotnost osebe, ki se je znašla v policijskem postopku,

na kraju obvezna, saj lahko oseba le tako doseže, skladno s svojimi prepričanji,

uveljavitev svojih pravic, kot misli, da je za njo najboljše. Tudi zakonska določba 1.

odstavka 56. člena ZNPPol (2013),8 kaže na obvezno prisotnost osebe v postopku,

četudi za zelo kratek čas, kot lahko traja poseg policista v človekove pravice (npr.

policist pri zbiranju obvestil od morebitne priče nekega dogodka povpraša državljana

7 Pri opravljanju policijskih nalog morajo policisti vsakomur zagotoviti enako varstvo njegovih pravic.

8 Osebi, ki je v policijskem postopku, je gibanje začasno omejeno, če se dejansko ne more svobodno gibati zaradi izvedbe določenega policijskega pooblastila ali drugega uradnega dejanja. Ta omejitev sme trajati le nujno potreben čas za izvedbo policijskega pooblastila ali drugega uradnega dejanja.

23

o videnem, vendar slednji noče ali ne želi podati izjave in se postopek relativno hitro

zaključi). Kot bo kasneje obširneje razloženo, je obvezna prisotnost osebe na kraju

ena od predpostavk, da lahko policist skozi policijski postopek opravi kakšno uradno

dejanje.

V novem zakonu je prvič uzakonjen pojem »policijski postopek«. Uzakonitev je bila

potrebna zaradi zagotavljanja pravne varnosti oseb, ki jih ima policija v postopku,

saj je treba razmejiti vsakodnevne, neformalne stike policistov z občani in uradnimi

postopki (npr. v cestnem prometu). Tako je sedaj odveč dilema, ali je občanu v času

postopka omejena svoboda gibanja ali ne.

Zakon v začetnem delu določa pomen nekaterim pomembnim pojmom, ki se

pojavljajo z besedilu zakona. Tako je predpisano sledeče:

policijska naloga je naloga, predpisana s tem ali drugim zakonom in se

opravlja z uporabo policijskih pooblastil ali z drugimi uradnimi dejanji,

policijsko pooblastilo je z zakonom določen ukrep, ki policistom omogoča

opravljanje policijskih nalog in s katerim se praviloma posega v človekove

pravice ali temeljne svoboščine ter druge pravice.

V 4. členu so predpisane naloge policije, ki izhajajo iz njenih temeljnih dolžnosti:

varovanje življenja, osebne varnosti in premoženja ljudi,

preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj in prekrškov,

odkrivanje in prijemanje storilcev kaznivih dejanj in prekrškov, drugih iskanih

ali pogrešanih oseb ter njihovo izročanje pristojnim organom in zbiranje

dokazov ter raziskovanje okoliščin, ki so pomembne za ugotovitev

premoženjske koristi, ki izvira iz kaznivih dejanj in prekrškov,

vzdrževanje javnega reda,

nadzor in urejanje prometa na javnih cestah in nekategoriziranih cestah, ki so

dane v uporabo za javni promet,

nadzor državne meje,

naloge v zvezi z gibanjem in prebivanjem tujcev,

24

varovanje določenih oseb, prostorov, objektov in okolišev objektov in, če z

zakonom ni določeno drugače, varovanje določenih delovnih mest in tajnosti

podatkov državnih organov,

naloge ob naravnih in drugih nesrečah,

druge naloge, določene v tem zakonu in drugih predpisih v skladu z zakonom.

Drugi odstavek tega temeljnega določila predpisuje, da policija pri opravljanju nalog

sodeluje s posamezniki in skupnostjo ter izvaja preventivno dejavnost.

V 5. členu so določeni temelji opravljanja policijskih nalog, kar pomeni, da policisti

opravljajo policijske naloge ali uporabljajo policijska pooblastila po:

uradni dolžnosti,

odredbi policijskega vodje,

nalogu sodišča, državnega tožilca ali drugega organa, ki ga za to pooblašča

poseben zakon.

V drugem odstavku je določeno, da morata odredba policistu in nalog za izvedbo

policijske naloge temeljiti na zakonu in morata biti razumljiva in določna. Prav tako

je v tem členu določeno, da mora policist odkloniti izvedbo odredbe ali naloga, če je

očitno, da bi s tem storil kaznivo ravnanje. O odklonitvi pa mora policist takoj

obvesti notranjo organizacijsko enoto policije, pristojno za notranjo varnost, ali drug

pristojen državni organ. Zaradi odklonitve take naloge pa se policista ne sme na

kakršen koli način kaznovati.

V 6. členu so določene oblike opravljanja policijskih nalog. Te so zlasti opazovanje,

patruljiranje, interveniranje, zaseda, poostren nadzor in varnostna akcija.

7. člen prav tako prvič govori o taktičnem preudarku policista, ki opredeljuje, katere

odločitve, policijska pooblastila ali uradna dejanja bo za učinkovito preprečevanje in

odpravljanje nevarnosti izvedel, kar se ocenjuje še posebej glede na dejstva in

okoliščine, ki so mu bile znane v trenutku ocenjevanja oziroma v času odločanja.

25

V 8. členu je prvič določen pojem »policijski postopek«, ki je vsako dejanje

policistov zaradi opravljanja policijskih nalog. Določeno je tudi, da morajo fizične

osebe, pravne osebe ali državni organi v policijskem postopku ali oseba, ki je navzoča

na kraju policijskega postopka, ravnati po odredbah, ukazih, navodilih ali zahtevah

policistov, ki so potrebne za zagotovitev varnosti in nemoteno izvedbo policijskega

postopka.

V 9. členu je predpisano, da lahko Vlada Republike Slovenije za največ sedem dni

predpiše omejitve ob konkretni veliki verjetnosti hujših kršitev javnega reda. Tako

lahko z odredbo naloži policiji, da omeji ali prepove gibanje na določenih območjih,

določenih krajih ali na javnih mestih oziroma prepove nastanitev v določenem kraju

ali zapustitev določenega kraja. Ukrep se mora prenehati izvajati takoj, ko

prenehajo razlogi, zaradi katerih je bil odrejen.

4.2 Omejitev gibanja v policijskem postopku

ZNPPol (2013) se je, kot je že bilo omenjeno v prejšnjem podpoglavju, pričel

uporabljati pred dobrim letom, zaradi česar ga lahko smatramo za relativno nov

zakon, ki še nima uveljavljene obširne pravne prakse. Zaradi tega smo pri

obravnavani tematiki uporabljali tudi besedilo, ki je spremljalo predlog zakona v

obravnavi in ob njegovem sprejemu v Državnem zboru Republike Slovenije,

pripravljenega s strani Vlade Republike Slovenije. V njem so pojasnjena vodila

pripravljavcev zakona in pravni vidiki izvedbe predlaganega zakonskega besedila.

1. odstavek 56. člena ZNPPol (2013) določa, da je osebi v policijskem postopku

gibanje začasno omejeno, če se dejansko ne more svobodno gibati zaradi izvedbe

določenega policijskega pooblastila ali drugega uradnega dejanja. Izjemo od tega

pravila oziroma omejitve gibanja predstavlja npr. zbiranje obvestil po prenosnem

telefonu. Ta omejitev gibanja pa lahko traja le nujno potreben čas za izvedbo

policijskega pooblastila ali drugega uradnega dejanja.

26

Pri pripravi ZNPPol (2013) so se pripravljavci zakona odločili, da vprašanje omejitve

gibanja, ko je oseba v policijskem postopku, ne bo več prepuščeno naključju, zaradi

česar je bilo v zakonsko besedilo dodano v prejšnjem odstavku omenjeno določilo.

Besedilo omenjenega odstavka tako uzakonja poseg policije v ustavno zagotovljeno

pravico do svobode gibanja in je bilo utemeljeno z dejstvom, da je prisotnost

posameznika na kraju postopka, s katerim policist vodi postopek, predpostavka za to,

da policist lahko opravi kakšno uradno dejanje. Omejitev gibanja je conditio sine qua

non9 policijskega postopka. (Vlada Republike Slovenije [Vlada RS], 2011)

Iz nomotehnične rešitve poteka zakonskega besedila, ki določa, da "osebi, ki je v

policijskem postopku, je gibanje začasno omejeno", za razliko od npr. "policisti

začasno omejijo gibanje" je mogoče razbrati, da že sam policijski postopek ipso

facto10 predstavlja omejitev gibanja. Zakonodajalec je zato, besedilo izpeljal tako,

da je mogoče razbrati določilo, da ni potrebno, da bi oseba najprej izrazila željo po

odhodu in bi ji policist šele potem omejil gibanje, pred tem pa bi bila v skladu z

načelom volenti non fit iniuria11 implicitno svobodna, da odide. (Vlada RS, 2011)

Pripravljavci zakona v zakonodajnem postopku so tako zagovarjali aktualno rešitev

vprašanja omejitve gibanja v policijskem postopku, »ki je veliko bolj prijazna do

posameznikov, ki bodo v policijskem postopku, saj bo čas omejitve njihovega gibanja

začel teči že s samim začetkom policijskega postopka. Potrebno je tudi upoštevati,

da marsikateri posameznik implicitno predpostavlja, da mu je med policijskim

postopkom začasno omejeno gibanje, in zato sploh ne bo izrazil želje, da odide, kar

bi sicer moral storiti, da bi se formalno začela omejitev gibanja, če bi ZNPPol (2013)

uveljavil drugačno rešitev. Takšno razumevanje začasne omejitve gibanja med

policijskim postopkom predpostavlja določeno stopnjo življenjske fleksibilnosti s

strani policistov, zlasti v situacijah, ko se postopek začne na pobudo posameznika (in

ko je tudi izvedba postopka v njegovem interesu).« (Vlada RS, 2011)

»V primeru, ko ima policist opravka s skupino, je potrebno razločevati med različnimi

situacijami […]. Če policist vodi postopek z osebo, prisotne pa so tudi druge osebe, s

9 Nujen, neizogiben, prvi pogoj.

10 Prav zaradi tega dejstva.

11 Nobena krivica se ne godi tistemu, ki jo hoče.

27

katerimi bo postopek vodil kasneje, vendar bi želele zapustiti kraj, jim bo policist

ukazal, naj počakajo. Možno pa je tudi, da bo policist drugi prisotni osebi dal

odredbo, navodilo ali zahtevo zgolj zato, da bo lahko sam nemoteno nadaljeval že

začet policijski postopek z drugo osebo ali pa bo na ta način zagotovil varnost. Z

vsako dano odredbo pa se oseba, ki ji je odredba namenjena, že znajde v policijskem

postopku. To pomeni, da ji je omejena svoboda gibanja. To se lahko pokaže tako, da

mora mirno počakati na kraju, ali pa tudi tako, da mora kraj postopka zapustiti«.

(Vlada RS, 2011).

4.3 Pooblastilo »začasna omejitev gibanja«

Pravica do svobode gibanja je tako imenovana klasična liberalna pravica, ki je na

lestvici človekovih pravic uvrščena zelo visoko. Že Habes Corpus Acta iz leta 1679

ščiti osebno svobodo posameznika12 pred kraljevo oblastjo oziroma njegovo

samovoljo. Ustava Republike Slovenije (1991) zagotavlja pravico do svobode gibanja

v 32. členu, v katerem dopušča tudi njeno omejevanje. V tem členu je določeno:

Vsakdo ima pravico, da se prosto giblje in si izbira prebivališče, da zapusti državo in

se vanjo kadar koli vrne.

Ta pravica se sme omejiti z zakonom, vendar samo, če je to potrebno, da bi se

zagotovil potek kazenskega postopka, da bi se preprečilo širjenje nalezljivih bolezni,

se zavaroval javni red ali če to zahtevajo interesi obrambe države (Amežič, 2010:

15).

Dolžnost in pravica policistov, da pri opravljanju policijskih nalog izvajajo ukrepe, s

katerimi omejujejo svobodo posameznika, je povezana z izvrševanjem zakonitih

policijskih nalog. Te ukrepe izvršujejo policisti v različnih situacijah neposredne

ogroženosti, pri odkrivanju in preiskovanju kaznivih dejanj in prekrškov, varovanju in

vzdrževanju javnega reda in miru, pri nadzoru urejanja javnega prometa, nadzoru

prehoda čez državno mejo ali v različnih drugih primerih, ko z zakonitim namenom

12 Le svobodnega plemiča tistega časa in ne človeka brez plemiškega naziva.

28

omejijo osebi svobodo in jo na ta način prisilijo, da se ravna po zakonih (Klemenčič

et al., 2002: 126).

Tako Žaberl (2006) ugotavlja, da policijska zakonodaja v RS v zadnjem času pri

izvedbi določenih policijskih nalog uzakonja pooblastila omejitve osebne svobode, ki

pa ne posegajo s tolikšno intenziteto v navedeno človekovo pravico, kot to velja za

pridržanje. Gre za različne vrste omejitve gibanj, izpraznitve prostorov ali objektov,

prepovedi dostopa in podobno. Vsa ta dejanja je dopustno uporabiti pri izvedbi

policijskih pooblastil omejitve gibanja in protiterorističnega pregleda. V omenjenih

primerih gre za izjemna stanja ogroženosti, ki narekujejo posebne ukrepe oziroma

izvedbe celotnega niza posebnih pooblastil. Omejitev gibanja na teh območjih po

navadi pomeni prepoved njegove zapustitve ali, kar je še pogosteje, prepoved

dostopa brez dovoljenja policista.

»V svojem bistvu je izvajanje policijskih pooblastil ambivalentno.13 Vsekakor je res,

da gre pri izvajanju katerega koli pooblastila za poseg v določeno pravico osebe v

postopku, vendar policist izvaja pooblastilo zaradi tega, da zagotovi nemoteno

uživanje pravic in svoboščin druge osebe ali ljudi nasploh. Vzdrževanje javnega reda

[…] ne pomeni nič drugega kot to, da policija zagotavlja varno okolje za vse

državljane in druge osebe v določeni državi. Zapišemo lahko, da država zagotavlja

človekove pravice s posegi v človekove pravice.« (Žaberl, 2006: 25).

Omejevanje omenjenih pravic, navedeno v Ustavi Republike Slovenije (1991), je

mogoče le na podlagi zakonsko predpisanih pogojev. Zakonodajalec je predvidel

možnost pojavov, ki bi lahko ogrožali potek kazenskih postopkov, omogočili širjenje

nalezljivih bolezni, ogrožali javni red ipd. Če bi to zahtevali interesi obrambe države,

imajo policija in drugi državni organi v različnih zakonih predpisane postopke in

pooblastila, ki pomenijo določene omejitve svobode gibanja za določene osebe.

13 Ambivalentnost po SSKJ (1998) pomeni hkratno uveljavljanje obeh protislovnih čustev; protislovnost.

29

Slovenska zakonodaja pozna vrsto policijskih pooblastil, s katerimi policija

posamezniku omeji osebno svobodo v najširšem pomenu te besede (Klemenčič et al.,

2002: 126):

omejitev gibanja, izpraznitev objekta, prepoved dostopa,

prijetje,

privedba,

policijsko pridržanje,

bivanje pod strožjim policijskim nadzorom,

odvzem prostosti/aretacija in druge omejitve osebne svobode.

Tako se poleg omenjenih pojavi tudi pooblastilo »začasna omejitev gibanja«,

predpisano v 4. odstavku 56. člena ZNPPol (2013), ki pravi:

Policisti smejo izprazniti območje, prostor ali objekt in okoliš, prepovedati dostop,

ga pregledati, začasno omejiti gibanje v njegovi bližini in določiti smer gibanja do

izvedbe policijske naloge, če obstaja verjetnost, (1) da bo na določenem območju,

prostoru ali v določenem objektu in okolišu prišlo do velike nevarnosti, (2) je na

določenem območju, prostoru ali v določenem objektu in okolišu prišlo do velike

nevarnosti, (3) je to potrebno za zagotavljanje varnosti določenih oseb, prostorov,

objektov in okolišev objektov, (4) je to nujno, da se prime iskana oseba, (5) je treba

opraviti ogled kraja dejanja.

Pooblastilo je v bistvenem delu prevzeto iz 39. člena ZPol (1998), namenjeno pa je

zavarovanju javnega reda (torej razlogu za omejitev svobode gibanja, ki ga

predvideva 2. odstavek 32. člena Ustave RS (1991). Policisti lahko za preprečitev

konkretne velike nevarnosti, ko je do nje že prišlo, zaradi zagotavljanja varnosti

določenih oseb in objektov, če je to nujno, da se prime iskana oseba ali če je

potrebno opraviti ogled kraja dejanja, izpraznijo območje, prostor ali objekt in

okoliš, ga pregledajo, začasno omejijo gibanje v njegovi bližini in določijo smer

gibanja.

V primerjavi z ureditvijo po ZPol (1998) je določen višji dokazni standard (verjetnost

namesto 'če je mogoče pričakovati'). Ustava takšne ukrepe dopušča že, 'če je to

30

potrebno [...], da bi se zavaroval javni red' (2. odstavek 32. člena Ustave Republike

Slovenije). V skladu s terminologijo ZNPPol (2013) je uporabljen izraz »velika

nevarnost«, ki je vsebinsko podoben prej omenjeni določbi ZPol (1998) ('ogrožanje

življenja ali osebne varnosti ljudi ali ogrožanje premoženja večje vrednosti'). Poleg

tega je izraz »neposredna bližina« sedaj spremenjen v »bližina«.

ZNPPol (2013) tudi razlaga pojem »verjetnost«, ki je podana, ko je pričakovanje, da

bo ogrožanje ali škodna posledica nastala, večje od pričakovanja, da ne bo nastala,

»velika nevarnost« pa je nevarnost, ki ogroža pomembne dobrine, kot so življenje

ljudi, zdravje, svoboda ali večja premoženjska vrednost.

Novost v ZNPPol (2013) predstavlja možnost, da policija določi smer gibanja in

območje, kjer velja začasna omejitev gibanja, označi s trakovi ali z zaščitnimi

ograjami (5. odstavek 56. člena). Prav tako je dodatna možnost začasne omejitve

gibanja na kakem območju, kjer se opravlja ogled kraja dejanja, npr. posredovanje

ob kakšni naravni ali elementarni nesreči (Vlada RS, 2011).

Celotni 56. člen ZNPPol (2013) tudi sistematično razvršča različne policijske ukrepe,

ki predstavljajo omejitve gibanja (vendar ne odvzema prostosti). Določeno je, da je

osebi, ki je v policijskem postopku, njeno gibanje začasno omejeno, če se dejansko

ne more svobodno gibati zaradi izvedbe določenega policijskega pooblastila ali

drugega uradnega dejanja. Takšna omejitev sme trajati le nujno potreben čas za

izvedbo policijskega pooblastila ali drugega uradnega dejanja.

»Okoliščine, ki narekujejo izpraznitev objekta, prepoved dostopa na določen kraj ali

v določen prostor ali izvajanje drugih ukrepov, s katerimi policisti lahko na različne

načine omejijo gibanje, nikoli niso vezane na kraj ali čas, pač pa predvsem na vrsto

zakonite naloge oziroma na stopnjo ogroženosti ljudi, premoženja ali družbene

skupnosti. Mesta, na katerih je pričakovati, da bodo policisti na njih izvajali določene

omejitve, so npr. prehod čez državno mejo, vhod v varovan objekt ali vstop na javni

prostor, denimo igrišče med nogometno tekmo, ki ga policija varuje v okviru svojih

rednih nalog. Omejitev gibanja na določenem prostoru, ki je lahko ulica, travnik,

gozd, reka, stanovanjska, poslovna ali druga zgradba itd., pomeni prepoved njegove

31

zapustitve oziroma prepoved dostopa brez dovoljenja policista.« (Klemenčič et al.,

2002: 127).

Določbe 56. člena ZNPPol (2013) se smiselno uporabljajo tudi za privedbo na podlagi

naloga pristojnega organa, zakona, ki ureja kazenski postopek, razen če gre za

odvzem prostosti, in zakona, ki ureja postopek o prekrških. Prav tako se določbe tega

člena smiselno uporabljajo tudi za zadržanje na podlagi zakona, ki ureja kazenski

postopek, in zakona, ki ureja nadzor državne meje.

Območje, kjer velja začasna omejitev gibanja, policisti lahko označijo s trakovi ali pa

ga zaščitijo z ograjami oziroma drugimi sredstvi.

Policijsko pooblastilo iz 4. odstavka 56. člena ZNPPol (2013) (pogoji za začasno

omejitev gibanja) smejo policisti izvesti tudi v zasebnem prostoru, ampak le v

primeru, ko so hkrati (kumulativno) izpolnjeni tudi pogoji iz 53. člena ZNPPol (2013)

(če imetnik stanovanja to dovoli, če kdo kliče na pomoč, če je to potrebno za

preprečitev samomora, če se preverjajo okoliščine, ki kažejo na smrt določene osebe

v tem prostoru, ali v drugih primerih, če je to nujno za zavarovanje ljudi ali

premoženja).

Kot posebni primeri začasne omejitve gibanja po ZNPPol (2013) se štejejo tudi

privedba v uradne prostore, prepoved približevanja določenemu kraju ali osebi,

prepoved udeležbe na športnih prireditvah in prekinitev potovanja.

Ob začasni omejitvi gibanja policisti osebe, ki jih takšne omejitve zadevajo,

seznanijo z razlogi začasne omejitve gibanja, v zakonsko določenih primerih pa tudi z

drugimi pravicami (npr. pri odvzemu prostosti).

Zoper osebe, ki ne ravnajo po določbah 56. člena ZNPPol (2013), policisti uporabijo

druga policijska pooblastila (uporaba prisilnih sredstev v nadaljevanju, ker se ne

upošteva policijskih navodil ali ukazov pri začasni omejitvi gibanja).

32

V primerih iz prvega in drugega odstavka 56. člena ZNPPol (2013) (policijski postopek

za izvedbo policijskega pooblastila ali drugega uradnega dejanja in pri privedbi) sme

čas začasne omejitve gibanja trajati največ šest ur.

Določeno je tudi, da mora policist na zahtevo občana, ki mu je bilo začasno omejeno

gibanje za več kot eno uro, izdati potrdilo z navedbo časa začetka in konca začasne

omejitve gibanja ter navesti, kateri postopek je bil izveden.

Omenjeno pooblastilo (začasna omejitev gibanja) bi lahko opredelili kot primarno

policijsko pooblastilo, saj je lahko uporabljeno za neposredno izvršitev določene

policijske naloge, npr. za vzdrževanje javnega reda v povezavi z javno prireditvijo.

Za razliko bi lahko uporabo prisilnih sredstev v primeru kršitve omejitve gibanja s

strani navijačev opredelili kot sekundarno policijsko pooblastilo, saj je bilo z uporabo

prisilnega sredstva realizirano primarno pooblastilo omejitev gibanja in v

nadaljevanju opravljena policijska naloga, tj. vzdrževanje javnega reda.

»Podobno razlikujeta med primarnim in sekundarnim posegom v osebno svobodo

teorija in praksa Ustavnega sodišča Republike Avstrije. Preprečitev zadrževanja osebi

na določenem prostoru po avstrijski pravni teoriji in ustavno sodni praksi ne pomeni

vedno primarnega odvzema prostosti (npr. pri odstranitvi oseb z nekega območja),

niti če pri tem pride do začasne neizogibno potrebne omejitve njihovega gibanja, kar

je v tovrstnih primerih spremljevalni sekundarni učinek uradnega dejanja državnega

aparata (policije).« (Klemenčič et al., 2002: 124—125).

Začasno omejitev gibanja bi lahko opredelili tudi kot varnostno pooblastilo, saj je

namenjeno zagotavljanju varnosti v najširšem smislu in ne pridobivanju dokazov v

prekrškovnih ali kazenskih postopkih, čemur so namenjena t. i. procesna policijska

pooblastila.

Izvedbo pooblastila »začasna omejitev gibanja« po 56. členu Zakona o nalogah in

pooblastilih policije (2013) podrobneje opredeljuje tudi Pravilnik o policijskih

pooblastilih (Pravilnik, 2014), ki določa, da morajo policisti z razlogi za začasno

omejitev gibanja osebe seznaniti neposredno ustno, z uporabo tehničnih sredstev,

33

preko javnih medijev ali na drug primeren način (npr. s trakovi). Na zahtevo osebe,

ki ji je bilo začasno omejeno gibanje, pojasnijo tudi predviden čas trajanja začasne

omejitve gibanja.

4.4 Varnostna pooblastila in omejitev gibanja

Policijska pooblastila, s katerimi policisti zagotavljajo varnost v najširšem smislu, ali

t. i. varnostna (splošna) policijska pooblastila, ki posegajo v človekovo pravico do

svobode gibanja, so določena tudi v najrazličnejših drugih materialnih predpisih, ki

jih pri svojem delu uporabljajo policisti.

Tako poznamo klasično policijsko pooblastilo privedbe v 57. členu ZNPPol (2013), kjer

policisti začasno omejijo gibanje osebam in jih privajajo v policijske prostore, v

uradne prostore drugega organa ali na določen kraj. Slednje policisti opravljajo na

podlagi odredb sodišč ali drugih upravičenih organov (npr. DURS, zdravstvene

organizacije, upravne enote …) ali brez odredbe, vendar na podlagi zakonskih določil

v različnih zakonih. Tako lahko policisti, na podlagi 35. člena ZNPPol (2013),

privedejo osebo v policijske prostore in ji s tem omejijo gibanje, kadar je oseba

vabljena in je njena navzočnost nujno potrebna za izvedbo drugega policijskega

pooblastila, določenega z zakonom, a se vabilu ni odzvala, izostanka pa ni opravičila,

čeprav je bila v pisnem vabilu opozorjena na možnost prisilne privedbe. Takšno

omejevanje pravice do svobode gibanja lahko traja le nujno potreben čas, ki pa ne

sme biti daljši od 6 ur, razen ob nepričakovanih izrednih dogodkih, kot so na primer

nepričakovane vremenske razmere, prometne nesreče, tehnične okvare.

Naslednji primer omejevanja svobode gibanja na podlagi 4. odstavka, 41. člena

ZNPPol (2013) je možnost privedbe osebe, katere identitete policisti ne morejo

ugotoviti, zaradi česar jo smejo privesti v policijske prostore in izvesti identifikacijski

postopek.14

14 Identifikacijski postopek zajema preverjanje podatkov v evidencah policije, upravnih organov in v drugih zbirkah podatkov, za pridobitev katerih je policist pooblaščen z zakonom, primerjavo prstnih odtisov in odtisov dlani, fotografije in osebni opis osebe, bris ustne sluznice ter druga operativna in kriminalistično tehnična opravila.

34

Policisti pa lahko na podlagi 69. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2, 2011) privedejo tudi

tujca, ki ne izpolnjuje pogojev za vstop, tranzit ali izstop iz države oziroma območja

pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma in v drugih primerih, ko

je to potrebno za izvedbo drugega policijskega pooblastila.

Omejevanje svobode gibanja je predpisano tudi v 28.členu Zakona o nadzoru državne

meje, (ZNDM-2, 2010), kjer je določeno, da smejo policisti pri mejni kontroli med

drugim tudi zadržati osebo za nujno potreben čas, vendar največ za 48 ur. Pri tem je

mišljen čas, ki ga policisti potrebujejo, da opravijo temeljito oziroma temeljno

mejno kontrolo.

Pozna pa 32. člen ZNDM-2 (2010) tudi posebno obliko omejevanja svobode gibanja,

saj smejo policisti za nujno potreben čas, vendar največ za 48 ur, zadržati osebo, ki

namerava ali je že prestopila mejno črto in obstaja razlog za sum, da je oseba

nedovoljeno prestopila državno mejo in je zadržanje potrebno zaradi ugotovitve vseh

potrebnih dejstev in okoliščin prehajanja državne meje ali zaradi zavrnitve tujca, ki

ne izpolnjuje pogojev za vstop v državo in ga zaradi utemeljenih razlogov iz države ni

mogoče napotiti takoj. V takih primerih pa omejevanje svobode gibanja prehaja v

omejevanje pravice do osebne svobode. V tovrstnih primerih gredo zadržani osebi vse

pravice kot osebam, ki jim je bila odvzeta prostost po drugih zakonih. ZNDM-2 (2010)

določa, da je potrebno zadržano osebo o razlogih za zadržanje in njenih pravicah

obvestiti takoj. Če traja omenjeno zadržanje več kot 6 ur, mora policist osebo, ki je

zadržana, v pisni obliki z odločbo takoj obvestiti o razlogih za zadržanje. Zadržana

oseba ima, dokler traja zadržanje, pravico do pritožbe zoper odločbo o zadržanju. O

pritožbi mora odločiti pristojno okrožno sodišče v 48 urah. Pritožba pa ne zadrži

zadržanja.

ZNPPol (2013) poleg že omenjenega pooblastila začasne omejitve gibanja iz 56. člena

pozna tudi nekatere druge oblike policijskih pooblastil, s katerimi se posega v pravico

do svobode gibanja. Tako lahko policisti izrečejo ukrep prepovedi približevanja

določenemu kraju ali osebi v skladu z ničelno toleranco do družinskega nasilja in z

namenom odstranitve nasilnežev iz družinskih skupnosti. V 60. členu ZNPPol (2013) je

določeno, da smejo policisti odrediti prepoved približevanja določenemu kraju

oziroma osebi, ki je kršitelj namerno ne sme prekršiti, če je podan utemeljen sum,

35

(1) da je oseba storila kaznivo dejanje ali prekršek z znaki nasilja, (2) je bila

zalotena pri takem kaznivem dejanju ali prekršku, (3) obstajajo razlogi za sum, da bo

ogrozila življenje, (4) osebno varnost ali (5) svobodo osebe, s katero je ali (6) je bila

v bližnjem razmerju v smislu določb kazenskega zakonika in zakona, ki ureja

preprečevanje nasilja v družini. Slednje znake kaznivih dejanj ali prekrškov policisti

ugotovijo zlasti na podlagi dotedanjega grdega ravnanja kršitelja, iz okoliščin, ki jih

neposredno zaznajo ob prihodu na kraj dogodka, zbranih obvestil od žrtev ali prič ali

podatkov centra za socialno delo.

Kot kraj, kateremu se kršitelj ne sme namerno približati in mu je s tem omejeno

gibanje, se določi kraj, kjer oškodovanec (navadno oškodovanka in otroci, lahko pa

tudi člani razširjene družine, če stanujejo v skupnem gospodinjstvu) stanuje, dela, se

izobražuje, je v varstvu ali se vsakodnevno giblje. Prepoved približevanja

določenemu kraju oziroma osebi policisti s pisno odredbo odredijo za 48 ur in jo v

najkrajšem možnem času pošljejo v presojo pristojnemu preiskovalnemu sodniku, ki

mora nato v roku 24 ur ukrep potrditi, spremeniti ali razveljaviti. Slednji lahko

odredbo s sodnim sklepom tudi podaljša na skupni čas trajanja 10 dni. Če pa

obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da bo kršitelj nadaljeval z ogrožanjem tudi po

preteku 10 dni, za katere je bila izrečena prepoved približevanja določenemu kraju

oziroma osebi, lahko oškodovanec tri dni pred iztekom ukrepa predlaga

preiskovalnemu sodniku podaljšanje ukrepa tudi do 60 dni.

ZNPPol (2013) pozna tudi dve vrsti omejevanja gibanja v povezavi s športnimi

prireditvami, ki sta bili na novo vpeljani leta 2013 ob sprejemu zakona. Gre za

prepoved udeležbe na športnih prireditvah po 62. členu in prekinitev potovanja po

63. členu ZNPPol (2013).

Prepoved udeležbe na športnih prireditvah smejo policisti izreči, če je bila oseba na

športni prireditvi ali v zvezi s športno prireditvijo, ki jo določa zakon, ki ureja šport:

(1) zalotena pri dejanju, ki ima znake prekrška zoper javni red in mir z znaki nasilja

ali (2) prekrška iz zakona, ki ureja javna zbiranja, (3) pri dejanju, ki ima znake

kaznivega dejanja z znaki nasilja in (4) je glede na okoliščine mogoče pričakovati, da

bo nadaljevala s takšnimi ravnanji. Ukrep se sme izreči za obdobje enega leta,

pričakovane okoliščine nadaljevanja takšnih ravnanj se utemeljujejo zlasti na podlagi

36

konkretnega ravnanja osebe v povezavi z njenim dotedanjim ravnanjem z znaki

nasilja.15 V roku 24 ur se osebi vroči še pisna odredba o odrejenem ukrepu, ki jo mora

nato prejeti v roku 48 ur tudi pristojni preiskovalni sodnik. Slednji mora v roku 15 dni

odločiti, ali odredbo potrdi ali razveljavi. Ukrep lahko traja 1 leto od dneva kršitve.

Oseba, ki ji je izrečena prepoved udeležbe na športnih prireditvah, mora športno

prireditev takoj zapustiti, če pa tega ne upošteva, jo policist odstrani s kraja.

V 6. odstavku 62. člena ZNPPol (2013) je določeno tudi, da se lahko osebi, ki je

najmanj dvakrat kršila prepoved udeležbe na športnih prireditvah, s strani

preiskovalnega sodnika in na predlog policije odredi javljanje na krajevno pristojni

policijski postaji, kjer oseba prebiva, ob začetku določenih športnih prireditev.

Preiskovalni sodnik v odredbi določi športne prireditve, ob začetku katerih se mora ta

oseba javiti na policijski postaji. Ukrep javljanja na policijski postaji sme trajati,

dokler traja ukrep, tj. v obdobju 1 leta.

ZNPPol (2013) je na novo uvedel tudi pooblastilo prekinitve potovanja, ki ga smejo

policisti izreči, če skupina treh ali več oseb potuje na športno prireditev in že pred

odhodom na izhodiščnem kraju potovanja ali med potovanjem krši javni red in kljub

opozorilu in ukazu policistov ne preneha s takim ravnanjem. Pooblastilo pomeni tudi,

da smejo policisti prepovedati kršiteljem dostop do kraja športne prireditve. Policisti

pa ukrep odredijo tako, da prepovedo nadaljevanje vožnje s prevoznim sredstvom

proti kraju športne prireditve. Prekinitev potovanja oziroma dostop do kraja športne

prireditve policisti odredijo ustno in traja, dokler se športna prireditev ne konča in se

udeleženci ne razidejo.

Podobna pooblastila pa pri svojem delu uporabljajo tudi drugi državni uslužbenci.

Pooblastilo začasne omejitve gibanja daje uslužbencem carine tudi Zakon o carinski

službi (2004) v 29.a členu, ki določa, da se lahko pri zalotitvi kršitve carinskih,

trošarinskih in drugih predpisov, za nadzor katerih je pristojna carina, zadrži tistega,

ki bi se lahko s samovoljnim odhodom s kraja kršitve izognil sankcioniranju oziroma

izvedbi nadaljnjega postopka. Zadržanje lahko traja do prihoda policije oziroma

najdlje 2 uri. Prav tako je zadržanega treba takoj seznaniti z razlogi za zadržanje.

15 Zabeležba v policijskih evidencah v povezavi s kršitvami na športnih prireditvah ali v povezavi z njimi.

37

Podrobno uporabo tega pooblastila pa določa Pravilnik o načinu izvajanja pooblastil

pooblaščenih uradnih oseb carinske službe (2010) v 51. in 52. členu.

Slika 1: Varnostno pooblastilo in sestava postopka (vir: shema Kataloga)

38

4.5 Procesna pooblastila in omejitev gibanja

Policija v Republiki Sloveniji kot glavna procesna predpisa uporablja Zakon o

kazenskem postopku (ZKP, 2012) in Zakon o prekrških (ZP-1, 2011), v katerih sta

natančno predpisana predkazenski postopek in postopek o prekrških.

»Temelj, da policisti začnejo izvajati aktivnosti po ZKP, predstavlja 1. odstavek 148.

člena, v katerem je določeno: "Če so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno

kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, mora policija

ukreniti potrebno, da se izsledi storilec kaznivega dejanja, da se storilec ali

udeleženec ne skrije ali ne pobegne, da se odkrijejo in zavarujejo sledovi kaznivega

dejanja in predmeti, ki utegnejo biti dokaz in da se zberejo vsa obvestila, ki bi

utegnila biti koristna za uspešno izvedbo kazenskega postopka." Glede na takšno

določbo je jasno, da policija svojih nalog ne more začeti izvajati zgolj zaradi neke

predpostavke ali domneve, da se je zgodilo nekaj prepovedanega ampak morajo za to

obstajati "razlogi za sum". Navedeno pomeni neko najnižjo stopnjo verjetnosti, da se

je zgodilo neko kaznivo dejanje. Skozi različne postopke, ki so v ZKP predpisani je za

izvedbo nadaljnjih ukrepov potrebna višja stopnja verjetnosti. Policija svoje delo

konča, ko je na podlagi vseh aktivnosti ugotovljeno, da so utemeljeno razlogi za sum,

da je določena oseba storila kaznivo dejanje in kazensko ovadbo zoper storilca ali

poročilo v dopolnitev kazenske ovadbe pošlje pristojnemu državnemu tožilstvu.«

(Senčar, 2012: 70)

Pooblastilo začasne omejitve gibanja po ZKP (2012) pa ima policija zapisano v 2.

odstavku 148. člena, a je predpisano z drugačnim namenom. Določeno je, da mora

policija ukreniti vse potrebno, če so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno

kaznivo dejanje, zaradi katerega se storilec preganja po uradni dolžnosti, da se

prime storilec, odkrijejo in zavarujejo sledovi kaznivega dejanja in predmeti, ki

utegnejo biti dokaz, in zberejo vsa obvestila, ki bi utegnila biti koristna za uspešno

izvedbo kazenskega postopka. Za dosego navedenih nalog lahko policija, med

ostalim, za nujno potreben čas tudi omeji gibanje na določenem prostoru. Gre

predvsem za primere, ko se opravljajo zahtevnejši ogledi krajev kaznivih dejanj, da

se s kraja dogodka odstrani radovedneže in na primerni oddaljenosti drži novinarje, s

ciljem zmanjšanja možnosti kontaminacije kraja s sledovi ali uničenjem sledov na

kraju kaznivega dejanja. Prav tako je tak ukrep zelo učinkovit pri opravljanju hišnih

39

preiskav, saj potencialnim osumljencem onemogočimo komuniciranje z raznimi

sostorilci, pomagači, napeljevalci ipd.

Vendar zgoraj opisani primeri niso edini posegi represivnih organov v človekovo

pravico do svobode gibanja po ZKP (2012). Tako slednji pozna tudi pooblastilo iz 3.

odstavka 148. člena ZKP (2012), s katerim policisti k sebi vabijo osebe. Določba

omogoča tudi prisilno privedbo državljana, če se le-ta na vabilo ni odzval, je pa bil

na možnost prisilne privedbe izrecno opozorjen. Opisane zakonske določbe prav tako

pomenijo poseg v pravico do svobode gibanja, saj vabljene osebe, ki se vabilu

odzovejo, kot tiste, ki so bile privedene prisilno, lahko v nadaljevanju postopka

svobodno zapustijo policijske prostore, kamor so bile vabljene, seveda ob

predpostavki, da jim ni bila pred tem odvzeta prostost.

ZKP (2012) pa pozna še nekaj posegov v človekovo pravico do svobode gibanja, tj.

privedba na podlagi pisne odredbe sodišča. V takšnih postopkih so policisti le

izvrševalci volje sodišča, ko se privaja:

obdolženca na podlagi 194. člena,

obdolženca na glavno obravnavo na podlagi 307. člena,

priče na podlagi 244. člena,

izvedenca na podlagi 250. člena,

pričo in izvedenca na glavno obravnavo na podlagi 309. člena in

tujca v postopku izročitve na podlagi 525. člena.

ZKP (2012) pa v 1. odstavku 149. člena pozna tudi napotitev k preiskovalnemu

sodniku ali zadržanje oseb na kraju kaznivega dejanja do njegovega prihoda, kadar

imajo takšne osebe bivališče v tujini in če bi mogle dati za kazenski postopek važne

podatke ter če je verjetno, da jih pozneje ne bi bilo mogoče zaslišati ali da bi bilo to

povezano s precejšnjim zavlačevanjem oziroma z drugimi težavami. Zadržanje takih

oseb na kraju storitve kaznivega dejanja ne sme trajati več kot šest ur.

»V postopku o prekršku je zadeva nekoliko drugačna, saj je po ZP-1 predvideno, da

se o postopkih odloča v rednem sodnem postopku ali hitrem postopku. Prvi odstavek

52. člena ZP-1 določa, da se o prekršku odloča v hitrem postopku, razen če ta zakon

40

ne določa drugače. Zakon v drugem odstavku istega člena taksativno našteva, v

katerih primerih se o prekršku odloča v rednem sodnem postopku.« (Senčar, 2012:

70)

Tako lahko policisti na podlagi 1. odstavka 110. člena ZP-1 (2011) omejujejo pravico

ljudem do svobode gibanja predvsem v primerih, ko je potrebno zalotenega storilca

prekrška privesti na sodišče brez odredbe sodnika, če ni mogoče ugotoviti njegove

istovetnosti (1), če kršitelj nima prebivališča (2), če bi se z odhodom zaradi

prebivanja v tujini lahko izognil odgovornosti za prekršek (3), če obstajajo okoliščine,

ki opravičujejo oceno, da bo storilec nadaljeval s prekrškom (4) ali da ga bo ponovil

(5), če obstaja upravičena bojazen, da bo skril (6), uničil (7) ali odvrgel dokaze o

prekršku (7). Storilca prekrška je potrebno v takšnih primerih privesti brez odlašanja

k pristojnemu sodišču.

ZP-1 (2011) posega v pravico oseb do svobodnega gibanja tudi na področju

zavarovanja izvršitve pravnomočnega plačilnega naloga ali sodne odločbe, saj določa

postopek s kršiteljem, ki bi se zaradi bivanja v tujini izognil plačilu globe in se tako

zaradi določb ne more svobodno gibati.

Tako v 9. odstavku 57. člena določa, da mora kršitelj, ki bi se lahko z odhodom,

zaradi prebivanja v tujini, izognil plačilu globe, plačati globo takoj na kraju prekrška.

Če je ne plača, pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa izvede vse potrebne

ukrepe za zavarovanje izvršitve po ZP-1 (2011). V nadaljevanju pa podrobneje v 5.

odstavku 210. člena ZP-1 (2011) določa, da če se je bati, da se bo storilec med

postopkom o prekršku ali do izvršitve odločbe skril (1) ali odšel neznano kam (2) ali v

tujino (3), lahko pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa oziroma sodišče

zaradi zavarovanja izvršitve odločbe s sklepom odloči, da se mu začasno vzamejo

potna listina, vozniško dovoljenje, dokumenti vozila, prevozne listine ali drugi

dokumenti, ki spremljajo blago, vrednostni papirji, prevozna sredstva ali druge

premičnine, ki jih ima pri sebi, in sicer ne glede na to, ali je njihov lastnik ali ne.

Začasni odvzem lahko traja največ šest mesecev in se lahko s sklepom podaljša še za

največ šest mesecev. Storilcu je treba takoj, najkasneje v treh urah, vročiti pisni

sklep o začasnem odvzemu z navedbo razlogov za odvzem in s pravnim poukom.

Določeno je tudi, da potne listine, vozniško dovoljenje, dokumente vozila, prevozne

41

listine ali druge dokumente, ki spremljajo blago, s sklepom zavarujejo policisti;

vrednostne papirje, prevozna sredstva ali druge premičnine, ki jih ima kršitelj pri

sebi, pa pooblaščene uradne osebe pristojnega davčnega organa. Ko kršitelj dostavi

potrdilo o plačilu globe, se mu zavarovane premičnine vrnejo.

42

Slika 2: Procesno pooblastilo in sestava postopka (vir: shema Kataloga)

43

5 PRIMERJALNA UREDITEV V DRUGIH EVROPSKIH

DRŽAVAH

5.1 Primerjalna ureditev omejitve gibanja v Republiki Hrvaški

Hrvaška policija je podobno kot policija v Republiki Sloveniji organizirana tri

nivojsko, in sicer poznajo na državnem nivoju ravnateljstvo policije, ki ga vodi

»glavni ravnatelj policije«. Naloge in dolžnosti Ravnateljstva policije so ekvivalentna

slovenski generalni policijski upravi. Na regionalnem nivoju delujejo v Republiki

Hrvaški policijske uprave, ki so organizirane na območju hrvaških županij,16 na

lokalnem nivoju pa poznajo, kot tudi pri nas, policijske postaje (185), kjer je

zaposlenih nekaj čez 20.000 policistov.

Pooblastilo, podobno našemu, uporablja tudi hrvaška policija, ki ima v 51. in 52.

členu Zakona o policijskih nalogah in pooblastilih (2009) predpisane zakonske pogoje

za izvedbo in uporabo pooblastila »začasna omejitev svobode gibanja«.

V 51. členu je predpisano, da se lahko v primerih, določenih z zakonom, začasno

omeji dostop ali gibanje na določenem območju ali objektu oziroma zadrži osebo

zaradi (1) preprečevanja storitev kaznivih dejanj, ki se preganjajo po uradni

dolžnosti, ali prekrškov, (2) najdbe in prijetja storilca kaznivega dejanja, ki se

preganja po uradni dolžnosti, in kaznivih dejanj, za katere je predpisana kazen

zapora, (3) iskanja in prijetja oseb, ki se iščejo, (4) iskanja sledov in predmetov, ki

lahko služijo kot dokaz, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni

16 Orig. Zagrebačka županija, Krapinsko-Zagorska, Sisačka, Karlovačka, Varaždinska, Koprivničko-Križevačka, Bjelovarsko-Moslavačka, Primorsko-Goranska, Ličko-Senjska, Virovitičko-Podravska, Požeško-Slavonska, Brodsko-Posavska, Zadarsko-Kninska, Osječko-Baranjska, Šibenska, Vukovarsko-Srijemska, Splitsko-Dalmatinska, Istarska, Dubrovačko-Neretvanska, Međimurska in mesto Zagreb.

44

dolžnosti, ali prekršek, ki se kaznuje s kaznijo zapora, (5) varovanja varovanih oseb,

objektov ali območij.

Omejitev svobode gibanja z zadržanjem v določenem območju ali objektu pa lahko

traja le do uresničitve cilja, zaradi katerega je bilo pooblastilo uporabljeno, vendar

največ šest ur. Na drugi strani začasna omejitev svobode gibanja z

omejitvijo dostopa ali gibanja na določenem območju ali objektu ne sme trajati dlje

časa, kot je to potrebno za dosego ciljev, zaradi katerih je bila omejitev svobode

gibanja uporabljena. Omenjena določila bi lahko razumeli kot procesno pooblastilo

policije pri boju zoper kriminaliteto in hujše prekrške.

V 52. členu pa so navedena zakonska določila varnostnega pooblastila »omejitve

gibanja«, namenjenega odpravljanju nevarnosti ali varovanju življenja ali

premoženja zaradi nevarnosti. Omejitev dostopa, gibanja ali zadrževanja ne sme

trajati več kot dvanajst ur.

Določeno je tudi, da lahko policist z območja ali objekta odstrani osebe, če

okoliščine to narekujejo, pa tudi odredi odstranitev predmetov. Prav tako obstaja

dolžnost policistov, da osebam, ki jih zadeva pooblastilo, sporočijo razloge za

njegovo uporabo.

5.2 Primerjalna ureditev omejitve gibanja v Republiki Avstriji

Policijske storitve v Republiki Avstriji na državnem nivoju sodijo v pristojnost

Generalnega direktorata za javno varnost, ki je notranja organizacijska enota

avstrijskega Ministrstva za notranje zadeve. Na regionalnem nivoju poznajo devet

policijskih direktoratov, ki so neposredno odgovorne Ministrstvu za notranje zadeve

Republike Avstrije in nudijo policijske storitve državljanom skozi lokalna, mestna ali

okrajna poveljstva. Trenutno je v Republiki Avstriji zaposlenih 27.500 policistk in

policistov, ki delajo na skoraj 900 splošnih policijskih postajah in na več kot 80

policijskih postajah s posebnim delovnim področjem (vodniki službenih psov,

prometna policija ipd.).

45

Republika Avstrija je sestavljena iz devetih zveznih dežel: Dunaj, Gradiščanska,

Koroška, Salzburg, Spodnja Avstrija, Štajerska, Tirolska, Predarlska in Zgornja

Avstrija.

Avstrija ima implementiran kontinentalni pravni red, saj se zakonodaja in pravne

norme sprejemajo v Zveznem parlamentu Republike Avstrije kot najvišjem

zakonodajnem telesu. Policija izvaja svoje naloge na podlagi Zveznega zakona o

organiziranem upravljanju varnosti in nalogah varnostne policije (popravljen v

2014).17

V 36. členu18 omenjenega zakona ima avstrijska policija pooblastilo »omejitev

gibanja«, ki določa, da lahko policija na podlagi dejstev, ki kažejo, da bi bila lahko

ogrožena človeška življenja, zdravje ljudi, premoženje ali okolje, ukaže izpraznitev

določenih območij ali prepove približevanje takim območjem.

Policija mora izbrati ustrezen način obveščanja o omejitvi gibanja, da bi zajeli čim

širši krog ljudi, ki se jih taka omejitev tiče, možno pa je obveščanje tudi preko

medijev. Omejitev gibanja mora prenehati takoj, ko minejo razlogi, zaradi katerih je

bila uvedena, vendar v nobenem primeru dlje kot 6 ur.

5.3 Primerjalna ureditev omejitve gibanja v Republiki Nemčiji

Uveljavljanje varnostne zakonodaje v Republike Nemčiji je v rokah njenih zveznih

dežel oziroma policijskih služb, organiziranih na nivoju slednjih. Ustanovljeno imajo

tudi zvezno policijo,19 ki pa ima predpisane svoje permanentne naloge: mejna

kontrola, varovanje zveznih ustanov, nadzor nad letališkim in železniškim prometom,

naloge zračnih šerifov (ang. air marshal), helikoptersko reševanje in podpora,

17 Orig.: Bundesgesetz über die Organisation der Sicherheitsverwaltung und die Ausübung

der Sicherheitspolizei (Sicherheitspolizeigesetz - SPG).

18 Orig. Platzverbot (naslov pooblastila).

19 Orig. Bundespolizei.

46

protiteroristična dejavnost ter sodelovanje v mednarodnih mirovnih operacijah, če

omenimo samo najpomembnejše.

Splošne policijske naloge v Republiki Nemčiji pa državljanom zagotavljajo policije,

organizirane v 16 zveznih deželah (Baden-Württemberg, Bavarska, Berlin,

Brandenburg, Bremen, Hamburg, Hessen, Mecklenburg-Predpomorjanska, Porenje-

Pfalška, Posarje, Saška, Saška-Anhalt, Schleswig-Holstein, Severno Porenje-

Vestfalija, Spodnja Saška in Turingija). Vsaka od zveznih dežel ima tudi svojo

policijsko zakonodajo, velja pa tudi Zvezni zakon o policiji20 na območju celotne

države.

Tako že omenjeni Zvezni zakon o policiji (2013) v 38. členu vsebuje določbe, po

katerih lahko policisti Zvezne policije z namenom preprečitve grozeče nevarnosti

omejijo gibanje ljudem na določenem območju ali jim prepovejo dostop na takšno

območje.

Če pogledamo še policijsko zakonodajo v Zvezni deželi Bavarski,21 ki se imenuje

Zakon o nalogah in pooblastilih deželne policije Bavarske (2013), ugotovimo, da

imajo v 16. členu22 predpisano, da lahko policisti z namenom preprečitve grozeče

nevarnosti omejijo gibanje ljudem na določenem območju ali jim prepovejo dostop

na takšno območje. Predpisano je še, da lahko pooblastilo omejitve gibanja policisti

uporabijo tudi zoper osebe, ki ovirajo delo gasilcev in reševalnih služb.

5.4 Primerjalna ureditev omejitve gibanja v Veliki Britaniji

Na območju Velike Britanije so naloge splošne policije krajevno razdeljene na tri

območja, in sicer na območje Anglije in Walesa (1), na območje Škotske (2) in na

območje Severne Irske (3). Vsaka od teritorialnih enot ima svojo regionalno vlado, ki

deluje v okviru ustavne monarhije, kot se imenuje ustavna ureditev Velike Britanije.

20 Orig. Gesetz über die Bundespolizei.

21 Orig. Gesetz über die Aufgaben und Befugnisse der Bayerischen Staatlichen Polizei

(Polizeiaufgabengesetz - PAG).

22 Platzverweisung (naslov pooblastila).

47

Medtem ko pravni sistemi na območju Anglije, Walesa in Severne Irske temeljijo na

običajnem pravu in sodnih presedenih, ima pravni sistem na območju Škotske

korenine v kontinentalnem oziroma civilnem pravu, ki deluje po principih rimskega

prava. Glede na opisano tako poznajo zakonodajo, ki velja na območju celotnega

britanskega otočja in zakonodajo, ki vsebuje določbe o točno določeni krajevni

veljavnosti.

Na območju Anglije in Walesa tako deluje 43 regionalnih, splošnih policijskih

organizacij, ki so omejene s teritoriji grofij in mesta London. V slednjih je zaposlenih

več kot 140.000 zapriseženih policistov in skoraj 9.000 pomožnih policistov,23 ki so

tako imenovani civilni uslužbenci policije, čeprav delujejo v uniformah in imajo, za

razliko od zapriseženih policistov, omejena policijska pooblastila.

Glede na to, da velja v Angliji in Walesu običajno pravo, kjer imajo veliko vlogo

odločitve in sodbe sodišč, je za pričakovati, da bodo policijska pooblastila in naloge

razdrobljene v številnih in različnih pravnih aktih. Tako so znani zakoni, ki vsebujejo

policijska pooblastila: Public order act 1986, Police and Magistrates’ Courts Act 1994,

Police Act 1996, Criminal Justice and Police Act 2001, Police Reform Act 2002,

Serious Organised Crime and Police Act 2005, Police and Justice Act 2006, Policing

and Crime Act 2009 in Anti-social Behaviour, Crime and Policing Act 2014.

Policijska zakonodaja, ki velja na območju Anglije in Walesa, je sestavljena drugače

kot kontinentalna, saj vsebuje oziroma razvršča policijska pooblastila glede na

dogodek (javna zbiranja, javni sprevodi, motenje posesti, ogrožanje javnega reda s

hrupom ipd.), ki ga policist obravnava. Tako vsakemu opisanemu dogodku sledijo

pooblastila in pogoji, v katerih jih policisti lahko/morajo uporabiti, temu sledijo

različne denarne kazni in kazni zapora ter možnosti odvzema prostosti, in sicer glede

na nevarnost, ki jo za javnost predstavlja incident.

Tako najdemo različne omejitve gibanj, ki jih lahko uporabijo policisti na območju

Anglije in Walesa:

23 Orig. Police Community Support Officers.

48

12. člen Public order act (1986) predpisuje usmerjanje javnega sprevoda ali

prepoved dostopa udeležencev v primeru, če policisti na kraju ocenijo, da je

prišlo ali bi lahko prišlo do resnega ogrožanja javnega reda, ogrožanja

premoženja ali resnega vznemirjanja javnosti na območju sprevoda,

14. člen Public order act (1986) predpisuje določanje mesta javnega zbiranja,

določanje dolžine trajanja, določeno največje število možnih udeležencev v

primeru, če policisti na kraju ocenijo, da je prišlo ali bi lahko prišlo do

resnega ogrožanja javnega reda, ogrožanja premoženja ali resnega

vznemirjanja javnosti na območju javnega zbiranja,

61. člen Criminal Justice and Public Order Act (1994) določa odstranitev ljudi

in prepoved vrnitve ljudem, ki s svojim zadrževanjem na določenem

zasebnem ozemlju povzročajo škodo na premoženju ali grozijo lastniku in

njegovi družini ali zaposlenim,

63. člen Criminal Justice and Public Order Act (1994) določa odstranitev ljudi

in njihovih vozil ter prepoved vrnitve ljudem, ki bi z dalj časa trajajočo glasno

glasbo (mišljeno predvsem za t. i. rave prireditve, op. p.) čez dan ali ponoči

resno vznemirjali ljudi, živeče v bližini,

35. člen Anti-social Behaviour, Crime and Policing Act (2014) predpisuje

odstranitev ljudi in prepoved dostopa na javni kraj, če policisti na kraju

upravičeno sumijo, da bo na določenem kraju prišlo do resnega nemira,

nadlegovanja ali storitve kaznivih dejanj. Takšen ukrep ne sme trajati več kot

48 ur.

49

6 RAZPRAVA

Policisti morajo pooblastila, podeljena s strani države, uporabljati in izvajati tudi po

osnovnih načelih za njihovo uporabo. Kot eno najpomembnejših načel morajo

upoštevati načelo zakonitosti, saj Ustava Republike Slovenije (1991) ne tolerira

pravne negotovosti. Pravna varnost onemogoča nezakonite in samovoljne posege

represivnega državnega aparata v pravni položaj in varnost državljanov. Pomemben

vidik, ki je v praksi rahlo zapostavljen, je tudi načelo sorazmernosti, da so ukrepi

policije pri uporabi pooblastil sorazmerni želenemu cilju. Pomembno vprašanje pri

izvajanju pooblastil pa je tudi vprašanje začetnega praga, kdaj policisti lahko

začnejo z uporabo pooblastil, ali tako imenovana sprožilna situacija.

Tako morajo biti vsa dejanja policistov znotraj zakonskih okvirjev in sorazmerna

zasledovanemu cilju. Vprašanje sprožilne situacije pa je vedno malo megleno, saj so

opisi v zakonodaji večinoma abstraktni, neotipljivi in splošni ter policistom večkrat

predstavljajo dilemo o začetku postopka. Slednje je po navadi obratno sorazmerno s

trajanjem praktičnega dela na terenu, svoj delež pa priložijo odločitve sodišč

oziroma sodna praksa, skozi katero sodišča kritično ocenijo pravilnost odločitev

policistov.

V pričujočem delu smo ugotovili, da je policijski postopek strukturirana oblika

načrtnega dela proti osebam, s katero policisti dosežejo zasledovani cilj. Nemogoče

je vse policijske postopke vpeti v nekakšen kalup, saj je pravno reguliranih področij

preveč, prav tako je situacij, s katerimi se srečujejo policisti, nešteto (kazniva

dejanja, javni red, promet, meja ipd.). Če pa bi vendarle poskušali opisati sestavo

policijskega postopka, bi slednje najbrž izgledalo tako:

postopek je sestavljen iz različnih delov ali pod postopkov, vendar morajo vsa

policistova dejanja imeti rdečo nit (npr. vzpostavitev javnega reda, odvrnitev

velike nevarnosti, obravnava kaznivega dejanja ali prekrška …),

50

za uporabo določenih pooblastil je potrebno predhodno načrtovanje ali

preverjanje določenih dejstev (če okoliščine to seveda dopuščajo), ko policisti

sploh še niso vzpostavili kontakta za osebo,

po vzpostavljenem kontaktu z osebo ali drugim pravnim subjektom v

postopku, običajno pozdravu in obrazložitvi razloga posega v pravice osebe,

sledijo ukazi, kaj je potrebno storiti ali opustiti za dosego cilja (ali

vzpostavitve reda ali odvrnitve nevarnosti ipd.),

glavni del postopka bi pomenil doseganje začrtanega cilja; lahko se osebe v

postopku podrejajo policistovim zakonitim zahtevam ali pač ne, kar bi v

nadaljevanju pomenilo opozorilo za stopnjevanje ukrepov (sorazmerno) ali

celo uporabo prisilnih sredstev oziroma priklic dodatnih policijskih okrepitev

na kraj ipd.,

po doseženem cilju sledijo ukrepi ali opravila v post postopku, kot so različna

obveščanja (ustno), poročanja (pisno), dokumentiranja in evidentiranja ter

sestava pisnih aktov o postopku z navedbami o ugotovljenih okoliščinah in

dokaznem gradivu.

V diplomskem delu smo skozi proučevanje pravne literature, virov, prispevkov in

ugotovitev različnih raziskovalcev dognali, da je eden od poglavitnih sestavnih delov

policijskega postopka, imenovan »začasna omejitev gibanja«, sestavina, brez katere

ne gre. Policist ne more izvesti postopka, če pred seboj nima osebe ali oseb, proti

katerim bi lahko uporabil svoja pooblastila. Iz tega lahko sklepamo, da je navzočnost

osebe ključna in brez nje načeloma ne gre.

Čeprav policisti večkrat uporabijo pooblastilo začasne omejitve gibanja (po

najrazličnejših materialnih ali procesnih predpisih), ko nepoklicanim onemogočijo

dostop do npr. kraja kaznivega dejanja ali osumljencem med hišno preiskavo

onemogočijo stik s sostorilci, je bilo na območju Policijske uprave Maribor v

kontekstu varovanja množičnih javnih prireditev, pooblastilo začasne omejitve

gibanja uporabljeno le dvakrat. Prvič leta 2009, ko se je omejilo gibanje navijačem

Olimpije zaradi nasilnega obnašanja na potovanju z vlakom v Maribor in v

nadaljevanju niso pripotovali do stadiona Ljudski vrt, ampak so bili z istim vlakom

prepeljani nazaj v Ljubljano. Drugič pa navijačem belgijskega nogometnega kluba

Club Brugge, leta 2012, ko so se v sklopu nogometne tekme v Ligi Evropa med NK

Mariborom in Club Brugge-jem hoteli spopasti z navijači domačega kluba. Tudi takrat

51

nasilneži niso mogli vstopiti niti se približati Ljudskemu vrtu. Ko belgijski navijači

omejitve gibanja niso upoštevali in so se peš kljub prepovedi napotili proti stadionu,

jim je policija omejila pravico do osebne svobode in jih zaradi neupoštevanja

omejitve gibanja pridržala. V obeh primerih je policija za preprečitev nevarnosti v

določenem objektu (stadion Ljudski vrt v Mariboru) prepovedala oziroma začasno

omejila gibanje in s tem onemogočila dostop nasilnežem ter zavarovala javni red na

stadionu.

S tega vidika se je izkazalo, da se lahko z razmeroma blagimi posegi v ustavno

zagotovljene človekove pravice (pravica do svobode gibanja) uresniči oziroma opravi

primarno policijsko nalogo, tj. zagotavljanje splošne varnosti prebivalcev. Ob tem pa

velja omeniti, da je potrebno vedno imeti sekundarni načrt, na podlagi katerega bi

stopnjevali ukrepe policije, če s prvotnim ne bi dosegli želenega učinka.

Med raziskovanjem tuje zakonodaje, pri čemer smo se omejili na nam bližnji

Republiko Hrvaško in Republiko Avstrijo ter nemško Zvezno deželo Bavarsko in Anglijo

ter Wales v Veliki Britaniji, smo ugotovili, da imajo policijske organizacije na

omenjenih območjih na razpolago naši začasni omejitvi gibanja podobna ali enaka

pooblastila, kar kaže vodilo zakonodajalcev k učinkovitim in sorazmernim ukrepom

policije proti državljanom pri odpravljanju pretečih najrazličnejših nevarnosti.

52

7 TESTIRANJE HIPOTEZ

V zaključku pa se moramo ozreti tudi k postavljenim delovnim hipotezam

diplomskega dela in ugotoviti naslednje:

Prva hipoteza se je glasila: »Policijski postopek je vsako dejanje policista zaradi

opravljanja policijskih nalog.«

Vsako dejanje, ki ga policist opravi, da bi izvedel policijsko nalogo ali uporabil

policijsko pooblastilo, imenujemo policijski postopek. Bistvo policijskega dela

predstavljajo naloge in pooblastila, ki jih policisti izvajajo na podlagi zakonskih

določil in so za opravljanje takih nalog s strani države pooblaščeni, za razliko od

drugih državljanov, ki takega statusa nimajo. Zaradi tega je pravilna ugotovitev, da

je čisto vsako dejanje policista opravljeno z namenom izvršitve policijske naloge ali

izvedbe pooblastila, policijski postopek.

Potrjujemo hipotezo, da je policijski postopek vsako dejanje policista zaradi

opravljanja policijskih nalog.

Druga hipoteza se je glasila: »Osebi, ki se znajde v policijskem postopku, je vedno

začasno omejeno gibanje.«

Omejitev gibanja oseb v policijskem postopku je njegova sestavina brez katere ne

gre, je neizogibno potrebna predpostavka policijskega postopka. Saj če policist pred

seboj nima osebe, zoper katero ali zaradi katere bi uporabljal policijska pooblastila,

tudi policijski postopek ne obstaja. Osebe v policijskem postopku morajo na kraju

ostati nujno potreben čas, da policist izvede potrebna opravila policijskega postopka.

Potrjujemo hipotezo, da je osebi, ki se znajde v policijskem postopku, vedno

začasno omejeno gibanje.

Tretja hipoteza se je glasila: »Policisti lahko opravijo določene policijske naloge

tudi brez navzočnosti osebe v postopku.«

53

Kot smo ugotovili pri potrjevanju prejšnje hipoteze je nujno potrebno, da vse osebe

v konkretnem policijskem postopku ostanejo na kraju nujno potreben čas, da policist

izvede vsa opravila policijskega postopka. V praski se lahko, izjemoma, pripeti

situacija, ko oseba med postopkom zapusti kraj, zaradi različnih objektivnih razlogov

in policist takrat mora zaključiti oziroma dokončati postopek tudi brez navzočnosti

osebe, vendar je to lahko le izjemoma, saj mora biti oseba seznanjena s posegi v

svoje pravice.

Ne potrjujemo hipoteze, da policisti lahko opravijo določene policijske naloge tudi

brez navzočnosti osebe v postopku.

Četrta hipoteza se je glasila: »Začasna omejitev gibanja je učinkovit ukrep za

strokovno izvedbo policijskih pooblastil.«

Razlikovanje med posegi v ustavno zagotovljeni pravici do svobode gibanja in osebne

svobode, je predpostavka načela sorazmernosti, ki ga morajo pri svojem delu

upoštevati policisti. Slediti morajo zakonsko dopustnim posegom v te pravice in

upoštevati težo uporabljenih pooblastil, ki morajo biti sorazmerna želenemu cilju.

Pravilna je uporaba blažjih posegov v človekove pravice in šele neuspeh slednjih

opravičuje ostrejše posege v ustavno zagotovljene pravice. Pravilen je zgodnejši

poseg v pravico do svobode gibanja, ki je na lestvici nižje od pravice do osebne

svobode.

Potrjujemo hipotezo, da je začasna omejitev gibanja učinkovit ukrep za strokovno

izvedbo policijskih pooblastil.

Peta hipoteza se je glasila: »Podobni ukrep ni opredeljen v področnih zakonih drugih

držav.«

Med raziskovanjem tuje zakonodaje smo ugotovili, da imajo različne policijske

organizacije v Evropi na razpolago naši začasni omejitvi gibanja podobna ali enaka

pooblastila, kar kaže na vodilo zakonodajalcev k učinkovitim in sorazmernim

ukrepom policije proti državljanom pri odpravljanju pretečih najrazličnejših

nevarnosti.

Ne potrjujemo hipoteze, da podoben ukrep ni opredeljen v področnih zakonih drugih

držav.

54

8 LITERATURA IN VIRI

Amežič, D. (2010). Pravica do svobode gibanja in represivna pooblastila policije pri

opravljanju mejne kontrole in izravnalnih ukrepov (diplomsko delo).

Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede.

Anti-social Behaviour, Crime and Policing Act. (2014). The national archives of

United Kingdom (12/2014) z amandmaji.

Criminal Justice and Public Order Act. (1994). The national archives of United

Kingdom (33/1994) z amandmaji.

Gesetz über die Aufgaben und Befugnisse der Bayerischen Staatlichen Polizei.

Amtsblatt der Bayerische Staatsregierung (373/2013).

Gesetz über die Bundespolizei. (2013). Bundesgesetzblatt Bundesrepublik

Deutschland (1602/2013).

Gorenc, R. (2012). Sprožilna situacija kot pogoj za začetek izvajanja policijskega

postopka (diplomsko delo). Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede

Grudnik, M. (2002). Analiza kvalitete policijskih postopkov mandatnega kaznovanja

pri kršitvah cestno prometnih predpisov na območju Policijske uprave Slovenj

Gradec (diplomsko delo). Ljubljana: Višja policijsko-varnostna šola.

Kečanović, B., Klemenčič, G., Zidar, K. in Pavlin, P. (2006). Policijsko pravo in

pooblastila — splošni del. Ljubljana: GV založba.

Klemenčič, G., Kečanović, B. in Žaberl, M. (2002). Vaše pravice v policijskih

postopkih. Ljubljana: Pasadena.

Kodeks policijske etike. (2008). Ljubljana: Ministrstvo za notranje zadeve Republike

Slovenije, Policija.

Krope, S. (1998). Standardizacija in tipizacija policijskih postopkov kot dejavnik

kakovosti policijskih storitev. Organizacija: revija za management,

informatiko in kadre, 31 (5), 280-287.

55

Lampe, R. (2010). Pravo človekovih pravic — sistem človekovih pravic v

mednarodnem, evropskem in ustavnem pravu. Ljubljana: Uradni list

Republike Slovenije.

Müller, M. (2011). Primerjava normativnih podlag varnostnih policijskih pooblastil v

Republiki Sloveniji in Zvezni deželi Berlin (diplomsko delo). Ljubljana:

Fakulteta za varnostne vede.

Nemanič, S., mag. Krope, S., Rupnik, J., Viltužnik, R., Huselja, A., Kregar, F. et al.

(2010). Katalog standardov policijskih postopkov. Ljubljana: Ministrstvo za

notranje zadeve Republike Slovenije, Policija (neobjavljeno).

Polutnik, B., Krope, S. in Lobnikar, B. (2004). Komuniciranje policistov s kršitelji

cestno prometnih predpisov. Varstvoslovje, 6 (4), 333–338.

Pravila policije. (2013). Ljubljana: Ministrstvo za notranje zadeve Republike

Slovenije, Policija (neobjavljeno).

Pravilnik o načinu izvajanja pooblastil pooblaščenih uradnih oseb carinske službe.

(2010). Uradni list RS, (109/10).

Pravilnik o policijskih pooblastilih. (2014). Uradni list RS, (16/14).

Public order act. (1986). The national archives of United Kingdom (64/1986) z

amandmaji.

Senčar, A. (2012). Omejitev gibanja — pravna ureditev in policijski postopki

(magistrsko delo). Nova Gorica: Evropska pravna fakulteta.

Sicherheitspolizeigesetz. (2014). Bundesgesetzblatt Republik Österreich (566/1991) s

popravki in dopolnitvami.

Šturm, L. (2002). Komentar Ustave Republike Slovenije. Ljubljana: Fakulteta za

podiplomske državne in evropske študije.

Ustava Republike Slovenije. (1991). Uradni list RS, (33/91-I, 42/97, 66/00, 24/03,

69/04, 69/04, 69/04, 68/06, 47/13 in 47/13).

Ustavno sodišče Republike Slovenije. (2004). Odločba o zavrnitvi ustavne pritožbe

zoper sklep senata Okrožnega sodišča v Mariboru v zvezi s sklepom

preiskovalnega sodnika Okrožnega sodnika v Mariboru o podaljšanju hišnega

pripora. Uradni list RS, (2/2004).

Virjent, B. (2002). Vpliv dinamike komunikacije na izvedbo policijskih postopkov.

Varstvoslovje, 4 (4), 316-324.

56

Vlada Republike Slovenije. (2011). Predlog zakona o nalogah in pooblastilih policije.

Pridobljeno na http://vrs-3.vlada.si /MANDAT08/VLADNAGRADIVA.NSF

/IMiS?OpenAgent&FA130DD2A8A69021C12578BC004AE52B&4

Zakon o carinski službi. (2004). Uradni list RS, (103/04).

Zakon o kazenskem postopku. (2012). Uradni list RS, (32/12).

Zakon o nadzoru državne meje. (2010). Uradni list RS, (35/10).

Zakon o nalogah in pooblastilih policije. (2013). Uradni list RS, (15/13).

Zakon o policiji. (1998). Uradni list RS, (66/09).

Zakon o policijskim poslovima i ovlastima. (2013). Narodne novine RH (76/09).

Zakon o pravilih cestnega prometa. (2013). Uradni list RS, (82/13).

Zakon o prekrških. (2011). Uradni list RS,(29/11).

Zakon o tujcih. (2011). Uradni list RS, (50/11).

Žaberl, M. (2006). Temelji policijskih pooblastil. Ljubljana. Univerza v Mariboru,

Fakulteta za policijsko-varnostne vede.