diplomsko delo zaŠČita blagovne znamke

UNIVERZA V MARIBORU

EKONOMSKO‐POSLOVNA FAKULTETA MARIBOR

DIPLOMSKO DELO

ZAŠČITA BLAGOVNE ZNAMKE

BRAND REGISTERING

Kandidatka: Nataša Štante

E‐mail: [email protected]

Naslov: Ob Koprivnici 40, 3000 Celje

Številka indeksa: 80000819

Vrsta študija: izredni študij

Program: visokošolski strokovni

Študijska smer: marketing

Mentor: mag. Vladimir Gabrijan, višji predavatelj

Predstavitev diplomskega dela

Diplomsko delo, ki je pred vami, je nastalo kot potreba po natančnejši seznanitvi z obravnavanim problemom. Natančneje povedano, srečala sem se s problemom potrebe po zaščiti blagovne znamke v podjetju MARAND d.o.o. Tako sem se odločila, da bo diplomsko delo obravnavalo omenjeni problem.

V njem želim opozoriti, da je blagovna znamka pomemben element uspešnega nastopa na trgu. Seveda pa je pri tem potrebno upoštevati specifičnost vsakega trga ali vsakega tržnega segmenta posebej. Dokazati želimo, da je zaščita blagovne znamke nujna, če želimo uspešno nastopati na izbranem trgu oziroma segmentu trga.

V diplomskem delu želim torej izpostaviti slabosti nezaščitene blagovne znamke in prednosti zaščitene. Predpostavljam namreč, da je zaščitena blagovna znamka eden izmed predpogojev delovanja podjetja na trgu. Zaščitena blagovna znamka uživa na trgu večji ugled, zagotavlja poztiivno identifikacijo in prepoznavnost na trgu.

V diplomskem dela sem uporabila splošne družboslovne metode raziskovanja. Uporabljene so metode opisovanja, primerjanja in povzemanja. Uporabljena je tudi metoda zbiranja literature in virov ter obdelave primarnih in sekundarih virov.

V diplomskem delu sem ugotovila, da zaradi zlorab znamke nastajajo velike materialne škode, tako da jo je praktično nujno zaščititi. Premalo se zavedamo vrednosti, ki jo pomeni blagovna znamka za uporabnika in tudi za proizvajalca. Prav tako velikokrat pozabljamo, da igra blagovna znamka pomembno vlogo v odločitvenem procesu za nakup. Prav tako smo ugotovili, da velikokrat obstajajo konkretno določeni cilji, ki jih želimo doseči, zanemarjeno pa je področje strategij in taktik blagovne znamke. Predvsem pa bi želeli poudariti pomen zaščite blagovne znamke. Pri tem mislimo predvsem na učinkovito zbiranje podatkov in obdelavo informacij, ki predstavljajo izhodišče za ukrepanje. Prav tako ni ustreznega prilagajanja neustrezno določenih ciljev ali pa spreminjanja neučinkovitih strategij in taktik za doseganje ciljev.

KAZALO

1 UVOD .......................................................................................................................................... 2

1.1 Opredelitev področja in opis problema .............................................................................................. 2

1.2 Namen, cilji in osnovne trditve .............................................................................................................. 2

1.3 Predpostavke in omejitve raziskave..................................................................................................... 3

1.4 Uporabljene raziskovalne metode........................................................................................................ 3

2 ZAŠČITA INDUSTRIJSKE LASTNINE .............................................................................................. 4

2.1 Opredelitev industrijske lastnine in pravno varstvo ....................................................................... 4

2.2 Znamka .......................................................................................................................................................... 8

2.2.1 Tipologija znamk....................................................................................................... 10

2.3 Večplastnost znamke .............................................................................................................................. 12

2.3.1 Ekonomska, tržna in pravna vrednost znamke......................................................... 13

2.4 Zaščita znamke.......................................................................................................................................... 16

2.4.1 Varstvo znamke v Sloveniji ....................................................................................... 18

2.4.2 Varstvo znamke v tujini ............................................................................................ 19

2.4.3 Aktivna in pasivna zaščita ......................................................................................... 20

2.4.4 Zlorabe znamke v Sloveniji ....................................................................................... 23

3 ZNAMKA MARAND ................................................................................................................... 27

3.1 Opis podjetja Marand ............................................................................................................................. 27

3.2 Nastanek znamke Marand..................................................................................................................... 27

3.3 Pomen znamke za podjetje ................................................................................................................... 27

3.4 Zaščita znamke v podjetju ..................................................................................................................... 28

3.5 Postopek zaščite znamke....................................................................................................................... 28

3.5.1 Vloga ......................................................................................................................... 29

3.5.2 Preizkus..................................................................................................................... 29

3.5.3 Postopek ................................................................................................................... 30

3.5.4 Vpis ........................................................................................................................... 30

3.5.5 Statistični podatki o registriranih znamkah v Sloveniji ............................................. 30

4 PREDLOGI.................................................................................................................................. 32

5 SKLEP ........................................................................................................................................ 33

6 POVZETEK ................................................................................................................................. 34

7 SUMMARY ................................................................................................................................ 36

8 KLJUČNE BESEDE ‐ KEY WORDS .............................................................................................. 38

9 SEZNAM VIROV......................................................................................................................... 39

Stran 2

1 UVOD

1.1 Opredelitev področja in opis problema

Živimo v svetu blagovnih, storitvenih, geografskih in drugih znamk. Znamke nas spremljajo od rojstva do smrti. Tudi če se sami tega ne zavedemo, to drži. Že ob rojstvu starši razmišljajo, kateri voziček bodo kupili za svojega otroka; ali bo to znamke Chicco, Peg Perego, ali pa vendale ABC. Tako je tudi skozi vsa obdobja življenja. Znamke zagotavljajo konstantno kakovost in nas prepričujejo za nakup določenega izdelka.

Znamke kot je Coca‐Cola, Microsoft, Milka, Ferarri, Avon, Coco Chanel.... so v svetovnem merilu postale stalnice, ki nas spremljajo. Njihovim lastnikom, pa zagotavljajo obstoj, dobiček in prednosti na trgu. Tudi v Sloveniji obstaja maloštevilni krog znamk, ki so prodrle na svetovne trge. Omeniti je potrebno znamko Elan, ki je ena izmed redkih v svetovnem merilu in sinonim, za kvalitetne smuči. Mogoče bom komu na tem mestu storila tudi krivico. Še vedno pa ostaja dejstvo, da so v Sloveniji znane slovenske znamke omejene na ožje območje države. ali pa največ na sosedstvo držav – predvsem bivše republike Jugoslavije.

V potrošniškem svetu in tržno usmerjenem gospodarstvu so znamke bistveni element uspešnosti poslovnega subjekta. Ne posegajo le na ekonomsko področje, ampak narekujejo, tudi najrazličnejše trende. Tako narekujejo trend mode, zdravega življenja, tehnološke razvitosti in še marsikaj.

Potreba po zaščiti znamke se kaže v dejstvu, da znamka zagotavlja poslovnemu subjektu razlikovanje v razmerju do izdelkov konkurenčnih poslovnih subjektov. Zaščita znamke individualizira izdelek, mu doda pozitivne lastnosti v očeh kupca, zavira ponarejanje, ustvarja primeren imidž poslovnega subjekta v odnosu do kupcev in poslovnih partnerjev in omogoča pravno zaščito individualnih in edinstvenih lastnosti izdelkov na trgih.

Pri tem ščitimo lasten ugled, tržni položaj, edinstvenost in prepoznavnost na trgu. Hkrati si zagotavljamo varnost pred zlorabo, zavajanjem, konkurenčnimi pritiski ter ponarejanjem in posnemanjem konkurentov.

Tudi bitke, ki se bijejo med znamkami na pravnem področju izhajajo iz želje po zaslužku in konkurenčnih prednostih. Pravna zaščita znamke je tako sekundarni element ustvarjanja dobička nekega poslovnega subjekta.

1.2 Namen, cilji in osnovne trditve

Namen naloge je izpostaviti slabosti nezaščitene znamke v podjetju Marand. Pri izbiri naslova diplomske naloge sem upoštevala dejstvo, da sem zaposlena v podjetju, ki ima lastno znamko, ki pa ni zaščitena. S samim pisanjem bom poskušala ugotoviti zgodovino nastanka, razloge nezaščitene znamke, prikazati prednosti zaščite in približati moje delo udejanitvi registracije in zaščite znamke Marand.

Stran 3

Za cilje sem si postavila:

• ugotoviti vse možne oblike in načine zaščite znamke po veljavni slovenski zakonodaji;

• predstaviti celoten proces registracije (zaščite) znamke;

• ugotoviti, kakšna škoda lahko nastane pri nezaščiteni znamki.

Trditve, predstavljene v nalogi, so:

• zaščita znamke zagotavlja poslovnemu subjektu pozitivno identifikacijo in prepoznavnost na trgu (uporabljeni bodo praktični primeri, kot način preverjanja)

• zaščita znamke zagotavlja poslovnemu subjektu konkurenčne prednosti (uporabljeni bodo praktični primeri, kot način preverjanja);

• nezaščitena znamka lahko povzroči izgubo dobička za poslovni subjekt (uporabljeni bodo praktični primeri, kot način preverjanja).

1.3 Predpostavke in omejitve raziskave

Predpostavljam, da je zaščitena znamka eden izmed predpogojev delovanja poslovnega subjekta na sodobnem trgu. Poleg spremljajočih dejavnikov, kot so kvaliteta izdelka – storitve, kakor tudi embalaže, ki zaključujejo celoto znamke, obstaja vrsta dejavnikov, ki lahko vplivajo na uspešnost poslovnega subjekta (predvsem na področju konkurenčne prednosti). Tisti poslovni subjekti, katerih znamka ne uživa pravnega varstva so ponavadi, kljub kvalitetnim izdelkom in drugim dejavnikom, izpostavljeni najrazličnejšim oblikam dejavnosti konkurence ali drugih poslovnih subjektov, ki s svojimi aktivnostmi (predvsem ponarejanje in "podobnosti" v vseh oblikah večplastnosti znamke), poskušajo zagotoviti lastne interese (konkurenčno prednost) na trgu.

Raziskava je omejena na veljavno zakonodajo, ki v Republiki Sloveniji zagotavlja varstvo industrijske lastnine, in s tem tudi znamke. Raziskava bo izključno usmerjena v pravno varstvo znamke in na podjetje Marand v katerem sem zaposlena.

1.4 Uporabljene raziskovalne metode

V raziskavi so uporabljene splošne družboslovne metode raziskovanja. Pri proučevanju pojava pa so uporabljene metode opisovanja, primerjanja in povzemanja drugih avtorjev (deskripcijska, komparativna in kompilacijska metoda). Uporabljena bo metoda zbiranja literature in virov ter obdelave primarnih in sekundarnih virov.

Metode: deskriptivna, komparativna, kompilacijska; Primarni podatki bodo zbrani neposredno od avtorjev z usmerjenim intervjujem in bodo povzeti ali citirani v nalogi. Pri zbiranju in obdelavi že obstoječega gradiva bo uporabljena sekundarna metoda zbiranja in obdelave podatkov.

Orodja: proučevanje obstoječe pisne literature in drugih virov, usmerjeni intervju in analiza stanja.

Stran 4

2 ZAŠČITA INDUSTRIJSKE LASTNINE

V Sloveniji temelje zaščite lastnine v splošnem opredeljuje Ustava Republike Slovenije, kot najvišji državni pravni akt. 33. člen ustave govori o pravici do zasebne lastnine posameznika, 60. člen o pravicah iz ustvarjalnosti in 67. člen o lastnini v gospodarskih razmerjih. Smiselno je predstaviti tudi 74. člen, ki govori o podjetništvu, kot svobodni gospodarski pobudi. V vseh navedenih členih je mogoče najti koščke mozaika, ki podrobneje po različnih področjih opredeljuje lastnino.

Ustava predvsem ohlapno opredeljuje področja, ki so bistvenega pomena za državo in njene državljane. Podrobneje so predmetna področja opredeljena z zakoni, meddržavnimi pogodbami ter podzakonskimi predpisi, ki obravnavajo določeno področje.

Lastnina se lahko deli na toliko področij, kolikor je obravnavanih načinov uporabe, ali za kakšne vrste lastnino gre, kdo je lastnik, v kakšne namene se uporablja... Vsa lastnina pa vseeno ima nekaj skupnih imenovalcev. Lastnina ima lastnika. V nasprotnem primeru ni lastnina ampak javno dobro. Lastnik ima nad lastnino moč razpolaganja, uporabljanja, posoje, prodaje... in nenazadnje tudi uničenja. V nalogi je obravana lastnina v gospodarskih razmerjih, ki ji pravimo tudi intelektualna lastnina. Obravnavana je zaščita znamke, kot del intelektualne lastnine.

Skupina pravic intelektualne lastnine (ki izvirajo iz lastnine v gospodarskih razmerjih), se deli na avtorske pravice in avtorskim sorodne pravice, na druge pravice (topografije polprevodniških vezij in varstvo novih rastlinskih sort) in na pravice industrijske lastnine, katere so obravnavane v nadaljevanju. Ne glede na to, za kakšno pravico gre, se pravice, ki gredo lastnikom, po pravilu delijo na materialne in moralne pravice. Materialne pravice ponavadi obsegajo pravico do izkoriščanja in razpolaganja z predmetno lastnino, moralne pa so izključne pravice avtorjev, ustvarjalcev in so vezane na njih osebno.

2.1 Opredelitev industrijske lastnine in pravno varstvo

Industrijska lastnina je tisti del "lastnine", ki ne uživa varstva z zakonodajo, ki obravnava splošno lastnino ali avtorske in sorodne pravice. Industrijska lastnina je posebna kategorija lastnine v gospodarskih razmerjih in temelji na novih tehnoloških, tehničnih in oblikovalskih stvaritvah. Pravno varstvo teh stvaritev imenujemo pravice industrijske lastnine. Zakon o industrijski lastnini (ZIL‐1‐UPB3, Uradni list 51/2006) v svojem 2. členu opredeljuje pravice industrijske lastnine, ki so patent, dodatni varstveni certifikat, model, znamka in geografska označba, (ZIL, 2006).

Pravno varstvo temelji na hierarhiji pravnih aktov na nivoju države, kakor tudi na globalnem nivoju. Svet vse bolj teži k globalizaciji predpisov in pravo industrijske lastnine pri tem ni nobena izjema.

Preden je Slovenija postala samostojna država, je obstajala v federaciji šestih republik, ki se je imenovala Socialistična federativna republika Jugoslavija. Meje držav na zemljevidu

Stran 5

takratne Evrope so bile bistveno drugačne, prav tako pa so bile meje pravnih okvirjev v različnih državah med seboj zelo različne. Seveda tudi združene Evrope še ni bilo – vsaj v takšni obliki, kot jo poznamo danes.

Že takrat je bivša skupna država pristopila, k zagotavljanju pravnega varstva industrijske lastnine na globalnem nivoju. Slovenija je večino že ratificiranih pogodb s strani Jugoslavije ob suceksiji prevzela, dodatno pa je postala kot samostojna država podpisnica naslednjih pomembnih meddržavnih pogodb in sporazumov na področju industrijske lastnine (omenjam tiste, ki zadevajo varstvo znamke):

• Konvencija o ustanovitvi Svetovne organizacije za intelektualno lastnino (Uradni list SFRJ‐MP, št. 31/72 in 4/86, Uradni list RS‐MP, št. 9/92, 3/01)

• Madridski aranžma o mednarodnem registriranju znamk (Uradni list SFRJ‐ MP, št. 2/74, Uradni list RS‐MP, št. 9/92)

• Protokol k Madridskemu sporazumu o mednarodnem registriranju znamk (Uradni list RS‐MP, št. 21/97)

• Skupni pravilnik po Madridskem Aranžmaju o mednarodnem registriranju znamk in Protokolu k Madridskemu sporazumu o mednarodnem registriranju znamk (Uradni list RS‐MP, št. 2/06)

• Pogodba o pravu znamk (Uradni list RS‐MP, št. 28/01)

• Nicejski aranžma o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk (Uradni list SFRJ‐MP, št. 51/74, Uradni list RS‐MP, št. 9/92)

• Dunajski sporazum o mednarodni klasifikaciji figurativnih elementov znamk (Uradni list RS‐MP, št. 7/01)

• Nairobijska pogodba o varstvu olimpijskega simbola (Uradni list RS‐MP, št. 5/98)

Ob vstopu v Evropsko unijo pa je Slovenija, kot polnopravna članica sprejela naslednje pravne predpise:

• Direktiva št. 2004/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine (UL L 195, 2.6.2004, str.16)

• Uredba Sveta (ES) št. 1383/2003 z dne 22. julija 2003 o carinskem ukrepanju zoper blago, glede katerega obstaja sum, da krši določene pravice intelektualne lastnine, in o ukrepih, ki jih je treba sprejeti zoper blago, glede katerega je ugotovljeno, da je kršilo take pravice (UL L 196, 2.8.2003, str. 7)

• Uredba Komisije (ES) št. 1891/2004 z dne 21. oktobra 2004 o sprejemu določb za uporabo Uredbe Sveta (ES) št. 1383/2003 o carinskem ukrepanju zoper blago, glede katerega obstaja sum, da krši določene pravice intelektualne lastnine, in o ukrepih, ki jih je treba sprejeti zoper blago, glede katerega je ugotovljeno, da je kršilo take pravice (UL L 328, 30.10.2004, str. 16)

• Prva direktiva Sveta št. 89/104/EGS z dne 21. decembra 1988 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami (UL L 40, 11.2.1989, str. 1)

Stran 6

• Uredba Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti (UL L 11, 14.1.1994, str. 1), zadnjič dopolnjena z uredbo Sveta št. 422/2004 (UL L 70, 9.3.2004, str. 1)

• Uredba Komisije (ES) št. 2868/95 z dne 13. decembra 1995 za izvedbo Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 o znamki Skupnosti (UL L 303, 15.12.1995, str. 1), zadnjič dopolnjena z uredbo Komisije št. 1041/2005 (UL L 172, 5.7.2005, str. 4)

• Uredba Komisije (ES) št. 216/96 z dne 5. februarja 1996 o poslovniku odborov za pritožbe pri Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (blagovne znamke in modeli) (UL L 28, 6.2.1996, str. 11), zadnjič dopolnjena z uredbo Komisije št. 2082/2004 (UL L 360, 7.12.2004, str. 19)

• Uredba Komisije (ES) št. 2869/95 z dne 13. decembra 1995 o pristojbinah, ki jih je treba plačati Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) za registracijo modelov Skupnosti (UL L 303, 15.12.2002, str. 33), zadnjič dopolnjena z uredbo Komisije št. 1687/2005 (UL L 271, 15.10.2005, str. 14).

Kot je razvidno je veliko število predpisov prispevalo na področju globalizacije in unificiranja obravnavanega predmetnega področja industrijske lastnine. Slovenija je večino določb mednarodnih pogodb, dogovorov, sporazumov in drugih oblik uspešno implementirala v svojo zakonodajo in sicer v:

• Zakon o industrijski lastnini;

• Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah;

• Zakon o varstvu topografije in polprevodniških vezij;

• Kazenski zakonik.

Konvencija o ustanovitvi Svetovne organizacije za intelektualno lastnino (World intellectual property organization – WIPO) v svojem bistvu opredeljuje področja dela in s tem tudi opredeljuje intelektualno lastnino. Deli jo na (WIPO, 1967, 1979):

• literarna, umetniška in znanstvena dela;

• avtorske izvedbe, fonograme in predvajanje;

• izume na vseh področjih človeškega dela;

• znanstvena odkritja;

• industrijsko oblikovanje;

• znamke, storitvene znamke, komercialna imena in poreklo;

• varstvo pred nelojalno konkurenco in

• vse druge pravice ki izvirajo iz intelektualne dejavnosti na področju industrije, znanosti, literature in umetnosti.

Stran 7

V Sloveniji industrijsko lastnino delimo na naslednje ravni:

Slika 1: Delitev industrijske lastnine:

Vir: Urad Republike Slovenije za intelektualno lastnino

Na mednarodni ravni je najpomembnejši skrbnik intelektualne lastnine WIPO. WIPO je bržkone najpomembnejši mednarodnopravni dejavnik razvoja na področju prava industrijske lastnine (njegova članica je skupaj s še 174 drugimi državami tudi Slovenija). Nadzoruje izvajanje 21 mednarodnih pogodb, od tega 15 s področja industrijske lastnine in 6 s področja avtorskega prava. Prva in glavna naloga WIPO je na svetovni ravni zagotoviti zaščito in varstvo imetnikov pravic industrijske lastnine. V ta namen vladam držav članic, drugim organizacijam in zasebnim subjektom nudi strokovno pomoč, spremlja razvoj na področju industrijske lastnine in si prizadeva poenostaviti in

Stran 8

harmonizirati pravila in postopke, ki za uveljavljanje pravic industrijske lastnine veljajo v različnih državah.

Na lokalnem – državnem nivoju je skrbnik intelektualne lastnine Urad Republike Slovenije za intelektualno lastnino (UIL). Urad RS za intelektualno lastnino je bil ustanovljen z ustavnim zakonom za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije 25. junija 1991 kot Urad RS za varstvo industrijske lastnine v sestavi Ministrstva za znanost in tehnologijo. V Urad RS za intelektualno lastnino se je preimenoval decembra 1994, ko je začel veljati zakon o organizaciji in delovnem področju ministrstev, s katerim so mu bile dodeljene tudi pristojnosti na področju avtorske in sorodnih pravic. Decembra 2000 je z uveljavitvijo sprememb zakona o vladi postal organ v sestavi Ministrstva za gospodarstvo.

Urad je pristojen za izvajanje upravnih nalog vodenja postopkov registracije za podelitev pravic, ki izhajajo iz industrijske lastnine in avtorskega prava. Pripravlja zakonodajo in zastopa stališča Vlade Republike Slovenije (VRS) v telesih Svetovne organizacije za intelektualno lastnino (WIPO), Evropski patentni organizaciji (Eurpoean Patent Office ‐ EPO), Uradu za usklajevanju na notranjem trgu (Office for Harmonisation of Internal Market –OHIM) in v drugih delovnih skupinah. Urad nudi informacijske storitve iz lastnih baz in upravlja poravnalni svet za reševanje sporov med delodajalci in delojemalci

Široka paleta pravnih virov in organizacije na lokalnem regionalnem in globalnem nivoju zagotavljajo uveljavljanje pravic industrijske lastnine, ki se kažejo v varovanju izuma s patentom; oblike z modelom, slike in risbe z vzorcem, geografskega imena z označbo porekla blaga in blagovnega in storitvenega znaka z bagovno in storitveno znamko.

2.2 Znamka

Oznako blaga zasledimo že pred več kot 2000 leti. Odkrite opeke, ki so jih izdelali v starodavni Mezopotamiji, že vsebujejo reliefne oznake, s katerimi so označevali njihovo mesto v konstrukciji določene zgradbe. Na rimskih opekah so označeni izdelovalec, kraj pečenja in celo kraj na katerem so izkopali glino. V srednjem veku so bili cehovski mojstri v Angliji po zakonu prisiljeni označiti svoje izdelke z znaki, na osnovi katerih so jih lahko oblasti – kolikor se je izkazalo, da njihovi izdelki niso ustrezali predpisani kakovosti – sodno preganjale. Še posebno se je to zahtevalo pri izdelkih iz srebra in zlata (Habjanič, Ušaj, 2003, str.67)

Zakon o industrijski lastnini v svojem 42. členu opredeljuje znamko kot kakršenkoli znak ali kakršnakoli kombinacija znakov, ki omogočajo razlikovanje blaga ali storitev enega podjetja od blaga ali storitev drugega podjetja in jih je mogoče grafično prikazati, kot so zlasti besede, vključno z osebnimi imeni, črke, številke, figurativni elementi, tridimenzionalne podobe, vključno z obliko blaga ali njihove embalaže, in kombinacije barv kot tudi kakršnakoli kombinacija takih znakov.

Znamka je ime, izraz, simbol, oblika ali kombinacija naštetih, namenjena prepoznavanju in razlikovanju izdelka ali storitve enega ali skupine prodajalcev (Kotler, 1996, str. 444).

Stran 9

Znamka je lahko definirana, kot specifično ime, simbol ali dizajn ali pa kot kombinacija teh treh, le ta pa je uporabljena kot sredstvo razločevanja med izdelki. Dobavitelj bo skušal z svojo blagovno znamko ustvariti zavedanje in preference med kupci za to svojo znamko (Doyle, 1998, str. 11).

Mnoga podjetja imajo bodisi svojo znamko bodisi upravljajo znamko drugega podjetja. Pogosto jo obravnavajo preprosto kot logotip ali osnovni izdelek. Vprašanja, povezana z znamko, so praviloma v pristojnosti prodajne ali nabavne službe, načrtovanje znamke pa pogosto nima svojega mesta v podjetju. Vendar je znamka več kot to. Pomeni komunikacijski simbol, preprečuje tveganje za kupca, predstavlja dodano vrednost in, to je najpomembneje, zagotavlja prihodnje donose (Maljevec, 2002, str. 50).

Znamka je namenjena razlikovanju blaga oziroma storitev enega gospodarskega subjekta od podobnega ali istovrstnega blaga oziroma podobnih ali istovrstnih storitev drugega gospodarskega subjekta v gospodarskem prometu (Kovič, 1997, str. 72).

Gabrijan opredeljuje nosilce imagea, ki so lahko: osebe, podjetja, zavodi, klubi..., izdelki, prodajalne, kraji, države... (Gabrijan, 2004, str. 57). Nikjer sicer izrecno ne opredeljuje znamke, kot nosilke imagea, pa vendar je razumeti, da tudi znamka neodtujivo spada v opisani kontekst.

Širše razumevanje "brandinga", znamk in njenih manifestacij (trenutkov resnice) prinaša tudi pomembno razliko pri opredeljevanju dveh terminov: znamka in blagovna znamka. Z izrazom blagovna znamka mislimo na zaščitni znak, ime, simbol, ki jih sestavljajo besede, črke številke simboli, podpisi ali različne oblike. Za blagovne znamke običajno skrbijo pravniki in patentni zaščitniki, saj so kot takšne predmet pravne zaščite. Znamka ima lastno življenje, ki ji ga dajejo in ki ga krepijo njeni ustvarjalci. To da ima življenje, pomeni, da je ves čas enaka, a vseeno dovolj fleksibilna in drugačna – kot so malo drugačni ljudje, ki jo ustvarjajo (Drapal, Marovt, 2004, str. 41).

Ne glede na vse opisane definicije znamke lahko zagotovo trdim, da ima vsaka znamka telo in dušo. Obliko in dodano vrednost? Natanko tako. Telo je oblika, ki se kaže v zunanji prepoznavnosti znamke. Lahko se kaže v barvah, črkah, znaku ali in predvsem v kombinaciji naštetih elementov. Duša pa je tista dodana vrednost, ki se kaže v občutku, čustvih, zgodovini, tradiciji, načinu življenja, trendu, modi.... Dodana vrednost je tisti atribut, ki povezuje intenziteto občutenja z prepoznavnostjo oblike; pa če tudi samo delne ali posamezne lastnosti celote znamke.

Znamka je tako celovit individum, ki brez kateregakoli elementa ne more obstajati. V dobrem ali v slabem. Seveda je potrebno povedati, da obstajajo tudi takšne, katerih dela ‐ telo ali duša ‐ nista v idealnem sorazmerju. Mogoče je bolje uporabiti izraz, da telo nima duše. Uspejo le tiste znamke, katerih telo in duša sta polni; predvsem v kakovostnem in manj v količinskem smislu – harmonija.

Newman (2003) na preprost in učinkovit način ponazori kaj je znamka? Pravi, da gre za dokaj težko vprašanje na katerega je še potrebno najti odgovor. Obstaja vrsta interpretacij, kaj sploh je znamka – pa še te so ponavadi napačne. Takšna opredelitev je

Stran 10

pomembna zaradi tega, ker je znamka vsota vseh delov poslovanja, katere doživlja posameznik združeno v dojemanju tega doživetja. V bistvu obstajata dva temelja , katera je potrebno poznati:

1 znamka je celostna izkušnja, ki nastane z združitvijo vedenja in odnosa, ki ga ima posameznik z organizacijo, izdelkom ali storitvijo in

2 znamka ima dva živa dela: del ki ga ustvari organizacija, izdelek, ali storitev in del ki je v glavah oseb, ki jo doživljajo.

Znamka je skupek znaka in inštrumenta varstva, ki se kaže v obliki zavarovane znamke. Obstaja vrsta elementov, ki kakorkoli identificirajo blagovno znamko. To so lahko besede, imena, simboli ali kombinacija le‐teh:

Slovenski Zakon o industrijski lastnini pozna le dve kategoriji, in sicer: znamka in kolektivna znamka. Ker pa gospodarstveniki in strokovnjaki, ki se ukvarjajo z industrijsko lastnino govorijo o vrsti znamk glede na najrazličnejše atribute je smotrno prikazati tipologijo znamk.

2.2.1 Tipologija znamk

Potreba po tipologiji znamk je naravno in spontano izražena v vsakem pisanju o znamkah. Vendar naletimo na ponavljajočo se težavo pri kateri vsak avtor po svoje postavlja tipizacijo znamk brez predhodnega konsenza oziroma tipoloških meril. Slednja je zelo težko postaviti, saj obstaja toliko meril, kolikor je aspektov pogleda na znamko. Lahko bi rekli da je vse odvisno od tega na katerem robu brega reke stojimo in opazujemo okolico – znamko. Idealno bi bilo če bi lahko znamke tipološko razvrstili in poimenovali.

Naobširjnejšo delitev – tipologijo znamk sem zasledila v gradivu Vladimirja Gabrijana na Fakulteti za uslužni biznis v Novem Sad. Za tipologijo znamk navaja 12. možnih kriterijev (Gabrijan, 2005):

1. nosilec znamke;

2. stopnja novosti znamke;

3. pravno lastništvo znamke;

4. dejavnost lastnika znamke;

5. število izdelkov, ki so pod eno znamko;

6. povezanost znamke izdelka in znamke organizacije;

7. kriterij dominacije znamke;

8. stopnja finalizacije izdelka;

9. tip kupca / potrošnika;

10. geografsko področje, na katerem je znamka uporabljena;

11. število lastnikov znamke in

12. možnost pravne zaščite (stopnja diferenciranosti).

Stran 11

Po kriteriju nosilca znamke.

a) blagovna znamka;

b) storitvena znamk;

c) znamka organizacije.

Po kriteriju stopnje novosti znamke:

a) obstoječa znamka;

b) spremenjena znamka;

c) nova znamka.

Po kriteriju pravnega lastništva znamke:

a) lastna znamka;

b) znamka drugih (npr. pridobljena z licenco, franšizo).

Po kriteriju dejavnosti lastnika znamke:

a) znamka proizvajalca;

b) različne oblike znamk trgovcev;

c) znamke drugih ponudnikov.

Po kriteriju števila izdelkov, ki so pod eno znamko:

a) amono znamka (en izdelek z znamko);

b) skupinska znamka (znamka skupine /kolekcije/ izdelkov);

c) hišna znamka (znamka posameznih organizacijskih enot, npr. pogona, podjetja);

d) korporativna znamka (znamka družine, znamka celotnega asortimana, krovna znamka).

Po kriteriju povezanosti znamke izdelka in znamke organizacije:

a) identičnost znamke izdelka in znamke organizacije;

b) delna povezanost (integriranost) znamke izdelka in znamke organizacije;

c) popolna izolacija znamke izdelka in znamke organizacije.

Po kriteriju dominacije znamke:

a) dominantna znamka organizacijske enote (korporativna znamka, hišne znamke);

b) mešane znamke (dualne znamke: dva ali več imen, loga…z isto pomembnostjo v znamki podprte znamke: korporativna ali hišna znamka kot podpora);

c) dominantna znamka izdelka (mono znamke: znamka korporacije se pojavlja na posebnem mestu; prikrite znamke: identiteta korporacije je skrita).

Stran 12

Po kriteriju stopnje finalizacije izdelka:

a) znamka surovine;

b) znamka polizdelka;

c) znamka končnega izdelka.

Po kriteriju tipa kupca / potrošnika:

a) izdelek z znamko za do;,

b) izdelek z znamko za reproduktivni proces.

Po kriteriju geografskega področja,na katerem je znamka uporabljena:

a) lokalna znamka;

b) regijska znamka;

c) nacionalna znamka;

d) internacionalna znamka;

e) multinacionalna znamka;

f) globalna znamka (svetovna, globalna, galaktična).

Po številu lastnikov znamke:

a) individualna znamka,

b) kolektivna znamka.

Po kriteriju možnosti pravne zaščite (stopnja diferenciranosti):

a) zmišljena znamka (najvišja stopnja diferenciranosti;,

b) arbitrarna (pomebna, bez direktne povezava z značilnostmi nosilca znamke);

c) sugestivna;

d) opisna;

e) generična (najnižja stopnaj diferenciranosti).

2.3 Večplastnost znamke

Večplastnost znamke izhaja neposredno iz tipologije, kjer je jasno razvidno, da ni mogoče samo na en, edinstven način opredeliti znamko. Trdim lahko, da ima znamka večplastne atribute. Poskušala bom opredeliti vrednosti znamke, ki se odražajo v ekonomskem (finančnem), tržnem in pravnem trenutku.

Raziskave kažejo, da je zasnova blagovnih znamk večplastna in da zgolj z uporabo izraza "blagovna znamka" nemalokrat zabrišemo raznolikost znamke kot koncepta. Zelo koristno sredstvo, ki managerjem pomaga pri naravi blagovnih znamk je "ledena gora blagovne znamke" (Davidson, 1997 v de Chernatony, 2002, str. 22).

Stran 13

Slika 2: Ledena gora blagovne znamke

Vir: Gfk Ad Hoc Research Worldwide, Qualitative Healthcare Seminar, Case study: Creative

groups by Silvia Fraberger and Astrid Essi, Fessel‐Gfk Austria

Kot je razvidno naše poznavanja – dojemanje blagovne znamke temelji predvsem na racionalnem (razumskem) nivoju. Tukaj vštevamo predvsem otipljive, vidne in kontaktno zaznavne dejavnike ki temeljijo na naši zavesti. Po pravilu pa pozabljamo in zanemarjamo emocionalni nivo, katerega pa vsaka znamka vsebuje, tako kot telo dušo.

Ne glede na to, pa moja težnja opredelitve znamke na racionalnem nivoju zahteva še vedno določene napore, saj je tudi na tako racionalnem področju težko izbrati pravo pot za ovrednotenje znamke na ekonomskem, tržnem in pravnem področju.

2.3.1 Ekonomska, tržna in pravna vrednost znamke

V teoriji obstaja pet primernih pristopov ugotavljanja ekonomske ‐ finančne vrednosti blagovne znamke (Aaker 1991, str. 21‐30):

Opazovanje razlik v cenah. Najenostavnejše je opazovanje trenutne razlike med cenami izdelkov ali storitev konkurenčnih blagovnih znamk. Vendar je pri tem težko določiti, kaj sploh pripada blagovni znamki in kaj ostalim delom podjetja. Kolikšen del uspeha je pripisati imenu/znaku in kolikšen drugim dejavnikom, npr. zaposlenim strokovnjakom. Razlike v ceni je mogoče na več načinov meriti tudi na podlagi trženjskih raziskav. Ena izmed možnosti je, da primerjamo, koliko so porabniki pripravljeni plačati za generični izdelek oziroma za izdelek z blagovno znamko.

Opazovanja preferenc porabnikov. Temelj te metode je ugotoviti, kakšne so razlike v preferencah, stališčih in nakupnem vedenju porabnikov pri nakupu generičnega izdelka oziroma izdelka z blagovno znamko. Finančna vrednost blagovne znamke je marginalna vrednost dodatne prodaje, ki nastane zaradi blagovne znamke.

Računovodsko‐ekonomska metoda. Vrednost blagovne znamke znaša toliko, kolikor je bilo vanjo vloženih sredstev oziroma kolikor je bilo stroškov je z njo nastalo. Slabost te

Stran 14

metode je v tem, da kupci za blagovno znamko niso vedno pripravljeni plačati toliko, kolikor je njena knjižna vrednost.

Metoda gibanja vrednosti delnic. Cena podjetja na borzi je odvisna od otipljivih in neotipljivih dejavnikov, ki se delijo na vpliv vrednosti blagovne znamke, vpliv vrednosti ostalih dejavnikov (kot sta razvoj in raziskave ter patenti) in vpliv vrednosti dejavnikov v industriji (kot sta rast panoge in nova tehnologija). Finančno vrednost blagovne znamke je določena z izločitvijo vpliva otipljivih faktorjev ter zadnjih dveh točk neotipljivih faktorjev.

Upoštevanje bodoče realizacije. Po tej metodi je vrednost blagovne znamke določena na podlagi bodočega zaslužka, s preračunavanjem na sedanjo vrednost

Nujno pa je pri tem potrebno upoštevati subjektivno oceno prihodnosti, kar prinaša možnost napak.

Preprosto lahko ekonomsko ali finančno vrednost znamke izmerimo s preprostim izračunom med vložkom v znamko in med iztržkom, ki je posledica prodaje znamke.

Tržna vrednost se odraža v tržnem deležu določene znamke, v tržnem deležu uporabnikov slednje in v vrednosti dohodka na znamko izdelka ali storitve. Gre za izmerljive pokazatelje, ki jih je mogoče opredeliti s številkami in sicer glede na število prodanih izdelkov določene znamke v konkurenci istovrstnih proizvajalcev omejeno z prostorskimi dejavniki (lokalno, regionalno ali globalno).

Mogoče je tudi približno izračunati, koliko oseb uporablja izdelek določene znamke, predvsem glede na istovrstne izdelke drugih konkurenčnih organizacij.

Tržna vrednost določene znamke pozicionira tako znamko kakor lastnika na določeno mesto v panogi, v kateri nastopa na trgu. Znamka torej ne more biti tržna če ne nastopa na trgu.

Znamka naj bi lastniku zagotavljala tržno vrednost.

1. Kompetentna (Competent) Tržna znamka ni puhla, saj za njo stoji kakovost. IKEA je začela z lepim a nekakovostnim pohištvom. Blagovna znamka se je dvignila v nebo šele, ko so začeli sodelovati z boljšimi proizvajalci. Brez dobrega produkta, ki naslavlja realne potrebe, z brandingom raje ne začni!

2. Kredibilna (Credible) Tržna znamka mora držati obljubo. Na vseh področjih sodelovanja s potrošnikom se morajo vsi odgovorni zavedati obljube. Če komuniciramo preprostost naše storitve, potrošnik pa mora na nujno informacijo čakati ure in ure ter poklicati pet ljudi, pač nismo kredibilni.

3. Jasna (Clear) Močne znamke povedo kaj so in tudi kaj niso. Vedo, kaj je njihova obljuba vrednosti, ki jih ločuje od konkurenčnih blagovnih znamk. Volvo = varnost. Ni športen, ni luksuzen, ni majhen mestni … Njegova jasnost ga ločuje od konkurence, ki skuša biti vse za vsakogar.

4. Privlačna (Compelling) Močna znamka je prilagojena in relevantna ciljni javnosti. Ve, komu je namenjena in v njem ustvarja navdušenje do svoje ponudbe. Hostel Celica navdušuje

Stran 15

mlade nahrbtnikarje, receptor v hotelu Domina pa takoj pokliče krepkega varnostnika, ko na vratih opazi gosta v kratkih hlačah.

5. Konsistentna (Consistent) Ko v podjetje pride nova uprava ali v mesto nov župan, se hitro pojavi želja po repozicioniranju. Pravilo konsistentnosti pravi, naj bo tržna znamka čimbolj nespremenjena skozi čas. Nenadne spremembe lahko uničijo ves v preteklosti zbrani kapital, zato naj se spreminja skrajno pazljivo in postopoma.

6. Konstantna (Constant) Močne znamke imajo strategijo in taktični plan komuniciranja. Slovenske znamke tega praviloma nimajo, zato se zgodi, da jih nekaj let ne opazimo, potem pa kar naenkrat izstrelijo desetine milijonov tolarjev za enomesečno oglasno akcijo. Močne tržne znamke so vedno opazne, gradijo stalen odnos z vmesnimi popestritvami, da ne zdrsnejo v pozabo.

7. Samozavestna (Confident) Samozavest je prepričljiva. Tržne znamke, ki posedujejo to kvaliteto, ne cigumigajo, pač pa sprejemajo drzne odločitve in se soočijo s posledicami. Sledijo viziji in verjamejo v njeno uresničitev.

8. Povezana (Connected) Na trgu uspejo znamke, ki so vpete v skupnost, imajo mrežo partnerjev, sponzorirancev in navdušenih strank, ki kot ambasadorji krepijo moč znamke na trgu.

9. Predana (Committed) Pomembna je dolgoročnost. Branding ni en oglas ali dogodek, pač pa dolgoročno prepletanje komunikacij. Coca Cola, Armani in McDonalds’ svojo obljubo uresničujejo že zelo dolgo, Google, Amazon in Microsoft pa to načrtujejo.

10. Današnja (Current) Uspešne tržne znamke ne živijo v preteklosti. Ustvarjene so za danes in se razvijajo za jutri. Mogoče so zanimiv primer današnjosti aktualna Microsoftova branding prizadevanja.

Stran 16

Slika 3: Pozicioniranje blagovnih znamk

Vir: http://www.brandchannel.com/images/home/bgb_2003.pdf

Pravna vrednost znamke se odraža na nefinančnem področju in opredeljuje le razmejitev ali je znamka registrirana in kot takšna vpisana v register. Ali je predmet nacionalnega regionalnega in globalnega varstva ali pa ne.

Pri pravni vrednosti je potrebno upoštevati tudi dejstvo, da neregistrirana blagovna znamka prav tako uživa določeno stopnjo varstva in s tem tudi ima že v osnovi neko vrednost.

Pravna vrednost znamke se kaže tudi na drugih področjih. Za primer je mogoče navesti omejitve, ki jih predstavlja pravno (registrirana) zaščitena znamka, ob vstopu konkurenčnih podjetij na trg ali na področje istovrstnih izdelkov

Pomembno je, da poznamo ekonomsko, tržno in pravno vrednost znamke. Vsi trije elementi (aspekti) zagotavljajo optimalen pogled na vrednost znamke v primeru vrednotenja celotnega podjetja ali same znamke pri prodaji, prevzemu, združevanju... in drugih pomembnih odločitvah ali ukrepih, kjer je potrebno oceniti določeno premoženje.

2.4 Zaščita znamke

Intelektualna lastnina je samostojno pravno področje, saj zakon določa vrsto in vsebino teh pravic, njihov obseg in način pridobitve, način uveljavljanja pravic v primeru njihove kršitve, vrste in dovoljene oblike gospodarskega izkoriščanja ipd. Torej podjetniška narava teh pravic zahteva tudi ustrezno upravljanje z njimi.

Stran 17

Pravice so teritorialne in tudi praviloma časovno omejene, razen znamk, trgovskih imen in geografskih označb, katerih varstvo lahko traja neomejeno dolgo. Po izteku zakonsko predpisane dobe postane predmet takšnega varstva javna dobrina in ga lahko vsakdo svobodno komercialno izkorišča. Imetnik pravice sme prepovedati komercialno izkoriščanje predmeta pravice, za katerega ni dal dovoljenja. Varstvo teh pravic se nanaša izključno na gospodarsko dejavnost.

Svetovna organizacija za intelektualno lastnino (WIPO), ki ima sedež v Ženevi, si prizadeva za čim večje poenotenje zakonodaj svojih članic na področju intelektualne lastnine. Pod njenim okriljem so bile sprejete številne mednarodne pogodbe, ki usklajujejo posamezna področja prava intelektualne lastnine. Ratifikacija teh pogodb zagotavlja uskladitev nacionalnih zakonodaj na tem področju, kar med drugim prinaša določeno poenotenje vsebine pravic in njihovega trajanja ter poenostavitev postopkov njihove pridobitve.

Nekatere mednarodne pogodbe omogočajo tudi pridobitev pravic intelektualne lastnine v državah članicah na podlagi ene same prijave. Po Ustavi Republike Slovenije se ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe uporabljajo neposredno ter jih ni potrebno prevzeti v slovensko zakonodajo. V Sloveniji velja trenutno 23 mednarodnih pogodb s področja intelektualne lastnine.

Posamezna področja intelektualne lastnine urejajo tudi predpisi Evropske unije, in sicer nekatera področja avtorskega prava, področje patentiranja biotehnoloških izumov ter področje modelov in znamk. Direktive so prevzete v slovensko zakonodajo, uredbe pa se uporabljajo neposredno.

Pravice industrijske lastnine so si v mnogočem posebne. Umestitev pravic v sistem splošnih pravil o izključevalnih pravicah je nujna za obravnavanje njihovega varstva, ki je v veliki meri le modaliteta splošnega varstva absolutnih pravic. Predmet zaščite se odraža v izključnih pravicah industrijske lastnine, ki se po vsebini delijo na (Šipec, 1998, str 41‐66) pozitivne in negativne izključne pravice.

Pozitivna pravica se izkazuje na način, da ima nosilec izključno pravico uporabe zavarovane dobrine v smislu izkoriščanja, uživanja, upravljanja in podobnih upravičen... Hkrati pa je mogoče med pozitivne izključne pravice umestili tudi izključno pravico do razpolaganja – prenašanja na druge osebe ali subjekte.

Pozitivna pravica izhaja iz upravičenja lastnika, ki se kaže na dveh bistvenih področjih. Imetnik pravice uveljavlja svoje materialne in moralne pravice. Materialno upravičenje se kaže na pravici gospodarskega izkoriščanja zaščitene dobrine, kar pomeni, da ima lastnik znamke pravico znak uporabljati v gospodarskem prometu za označevanje blaga ali storitev. Moralno upravičenje lastnika se izkazuje v pravici, da ima kot ustvarjalec pravico biti kot tak naveden v vseh listinah, ki se nanašajo na predmet njegove stvaritve.

Negativna pravica je po vsebini izključevalna. Pri slednji lahko upravičenec tretjemu prepreči uporabo dobrine (znamke) v mejah pravic, ki jih ima na dobrini. Negativna pravica pride do izraza predvsem v primerih varovanja pred posegi, oziroma, ko pride do neskladja med dejanskim in pravnim stanjem.

Stran 18

Za neposredno izvrševanje negativnih pravic, je bistvenega pomena publicitetni učinek, ki se kaže v vpisu lastništva znamke v register. Register zagotavlja neposredno izvrševanje pravic, saj velja, da nevpisana pravica ne obstaja.

42. člen Zakona o industrijski lastnini postavlja osnove varovanja pravic iz znamke Z znamko zavarujemo kakršenkoli znak, ki je v gospodarskem prometu namenjen razlikovanju blaga in storitev iste ali podobne vrste drugega gospodarskega poslovnega subjekta. Torej je znak označba, ki blago ali storitev razlikuje od drugih , znamka pa je pravica s katero se znak zavaruje. Z znamko lahko zavarujemo le znak, ki je dejansko primeren za razlikovanje blaga in storitev v gospodarskem prometu.

V 45. členu obravnava še varstvo pravic, ki izhajajo iz kolektivne znamke. Gre za isto varstvo pravic (kot v 42. členu). Edina posebnost kolektivne blagovne znamke je v tem, da je lastnik kolektivne znamke je lahko vsako društvo ali združenje pravnih ali fizičnih oseb, vključno z zvezo društev ali združenj, ki ima lastnost pravne osebe, ali pravna oseba javnega prava – torej več oseb, ki so se združile v obliki združevanja interesov.

Zakon o industrijski lastnini pozna dve oblike uveljavljanja pravic in sicer :

• s prijavo (zahtevek, ugovor) na Urad Republike Slovenije za intelektualno lastnino – Urad o svoji odločitvi izda sklep ali odločbo zoper katera ni pritožbe in

• z tožbo v upravnem sporu, ki se vloži pri Upravnem sodišču Republike Slovenije v Ljubljani. V sporu odloča sodišče na sedežu v Ljubljani – sodišče lahko izdaja začasne odredbe in sklepe, o svoji odločitvi pa izda sodbo, ki jo pošlje v izvršitev uradu.

Obstaja tudi inštrument kazenske ovadbe ki izhaja iz 238. člena Kazenskega zakonika:

• s kazensko ovadbo na policijo ali na tožilstvo (sodišče). O ovadbi odloča krajevno pristojno sodišče, ki prav tako s sodbo seznani urad za njeno izvršitev.

Zakon o varstvu konkurence in Zakon o varstvu potrošnikov poznata inštrument uveljavljanja pravic:

• s prijavo na Tržni inšpektorat Republike Slovenije pri Ministrstvu za gospodarstvo RS, kateri izdaja obvezujoče sklepe in odločbe;

• s tožbo v primeru premoženjsko pravnega varstva na krajevno pristojno sodišče, ki izda sodbo in obvesti urad.

2.4.1 Varstvo znamke v Sloveniji

42. člen Zakona o industrijski lastnini postavlja osnove varovanja pravic iz znamke Z znamko zavarujemo kakršenkoli znak, ki je v gospodarskem prometu namenjen razlikovanju blaga in storitev iste ali podobne vrste drugega gospodarskega poslovnega subjekta. Torej je znak označba, ki blago ali storitev razlikuje od drugih , znamka pa je pravica s katero se znak zavaruje. Z znamko lahko zavarujemo le znak, ki je dejansko primeren za razlikovanje blaga in storitev v gospodarskem prometu.

Stran 19

V 45. členu obravnava še varstvo pravic, ki izhajajo iz kolektivne znamke. Gre za isto varstvo pravic (kot v 42. členu). Edina posebnost kolektivne blagovne znamke je v tem, da je lastnik kolektivne znamke je lahko vsako društvo ali združenje pravnih ali fizičnih oseb, vključno z zvezo društev ali združenj, ki ima lastnost pravne osebe, ali pravna oseba javnega prava – torej več oseb, ki so se združile v obliki združevanja interesov.

Zakon o industrijski lastnini pozna dve oblike uveljavljanja pravic in sicer:

• S prijavo (zahtevek, ugovor) na Urad Republike Slovenije za intelektualno lastnino – Urad o svoji odločitvi izda sklep ali odločbo zoper katera ni pritožbe in

• z tožbo v upravnem sporu, ki se vloži pri Upravnem sodišču Republike Slovenije v Ljubljani. V sporu odloča sodišče na sedežu v Ljubljani – sodišče lahko izdaja začasne odredbe in sklepe, o svoji odločitvi pa izda sodbo, ki jo pošlje v izvršitev uradu.

Obstaja tudi inštrument kazenske ovadbe ki izhaja iz 238. člena Kazenskega zakonika:

• s kazensko ovadbo na policijo ali na tožilstvo (sodišče) ‐ o ovadbi odloča krajevno pristojno sodišče, ki prav tako s sodbo seznani urad za njeno izvršitev.

Kazenski zakonik med drugimi elementi kaznivega dejanja obravnava tudi znamko. Gre za kaznivo dejanje pri katerem je znamka identificirana oziroma predstavlja dikcijo znamke iz 2. odstavka 1. člena in 42. člena Zakona o industrijski lastnini.

Kaznivo dejanje torej stori tisti, ki pri gospodarskem poslovanju z namenom, da bi preslepil kupce ali uporabnike storitev, uporabi: tujo znamko s katero je zavarovan znak, ki je v gospodarskem prometu namenjen razlikovanju blaga ali storitev iste ali podobne vrste. Znamke so pri prometu blaga in storitev izjemnega pomena, saj so navadno sinonim za določeno stopnjo kakovosti blaga, oziroma storitve, ki so z njimi označene. Prav zaradi tega so najbolj mamljive za raznorazne neupravičene uporabe, ker gredo proizvodi, označeni z njimi, po navadi dobro v promet. Kazensko pravo varuje znamko le posredno preko varstva kupcev, oziroma uporabnikov storitev, ki v zmoti kupijo ponujeno blago z odtisom z znamko zavarovanega znaka, čeprav to blago ne izvira od nosilca znamke (Jovanovič, 2001, str.3).

Zakon o varstvu konkurence in Zakon o varstvu potrošnikov poznata inštrument uveljavljanja pravic:

• s prijavo na Tržni inšpektorat Republike Slovenije pri Ministrstvu za gospodarstvo RS, kateri izdaja obvezujoče sklepe in odločbe;

• s tožbo v primeru premoženjsko pravnega varstva na krajevno pristojno sodišče, ki izda sodbo in obvesti urad.

2.4.2 Varstvo znamke v tujini

Pridobitev varstva oziroma registracije znamke v drugih državah lahko poteka po treh različnih poteh:

• nacionalna prijava;

Stran 20

• mednarodna registracija znamke;

• znamka skupnosti CTM (Community Trade Mark).

Najosnovnejša oblika prijave je nacionalna prijava, ki se vloži neposredno pri ustreznem nacionalnem organu države, v kateri želimo varovanje. Pri tem praviloma mora tuji prijavitelj postopek izvesti prek zastopnikov, ki so vpisani v register zadevne države. Pri iskanju tujih zastopnikov so vam lahko v pomoč zastopniki, ki so vpisani v register slovenskega urada. Pri večini držav je postopek zelo podoben postopku pred našim uradom.

Na temelju nacionalne registracije ali prijave znamke v Republiki Sloveniji lahko imetnik oz. prijavitelj znamke uveljavlja mednarodno registracijo znamke v okviru Madridskega sporazuma in Protokola k Madridskemu sporazumu, katerega članice so v glavnem vse pomembnejše evropske države. Prijava za mednarodno registracijo se vloži na ustreznem obrazcu pri Uradu RS za intelektualno lastnino, ki vlogo pošlje Svetovni organizaciji za intelektualno lastnino v Ženevi.

Znamke Skupnosti (Community Trade Mark‐CTM) se vlagajo skladno z določili Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o blagovni znamki Skupnosti (Uredba) in pravilnika o njenem izvajanju. Uredba vzpostavlja sistem zaščite oziroma registracije blagovne in storitvene znamke, ki obstaja hkrati z nacionalnimi sistemi v državah članicah EU. Za CTM znamko je značilno načelo enotnosti, kar pomeni, da ima učinek na celotnem področju EU. Na podlagi Uredbe je mogoče z eno samo prijavo registrirati znamko z veljavnostjo v vseh državah članicah EU.

Uredba, pravilnik, natančna navodila za prijavitelje, obrazci, višina pristojbin, seznam zastopnikov, so na voljo na spletni strani Urada za harmonizacijo notranjega trga za znamke in modele Evropske unije (OHIM), do katere lahko dostopate tudi prek domače strani našega urada oziroma v čitalnici urada.

Prijavo CTM lahko pri OHIM‐u ali Uradu RS za intelektualno lastnino vloži vsak državljan Republike Slovenije ali pravna oseba, ki ima sedež na njenem ozemlju. Prijava se vloži v enem od uradnih jezikov EU (tudi v slovenščini), sam postopek registracije pa poteka po izbiri prijavitelja bodisi v angleščini, francoščini, italijanščini, španščini ali nemščini. Prijavitelj lahko vloži prijavo sam ali prek zastopnika, ki je vpisan v register zastopnikov pri OHIM‐u.

2.4.3 Aktivna in pasivna zaščita

Aktivna zaščita znamke se neposredno odraža v aktivnostih lastnika znamke, pa naj gre za registrirano ali neregistrirano znamko. Na tem mestu bi rada še opozorila, da imajo tudi neregistrirani lastniki blagovnih znamk pri zaščiti le‐teh določene pravice, ki izvirajo iz zakonodaje.

Zmotno bi bilo trditi, da lastniki neregistriranih znamk nimajo pravic ki izhajajo iz pravnega varstva industrijske lastnine. Sicer ne uživajo absolutnega varstva, pa vendar ni dovoljeno

Stran 21

registrirati znaka, "če je enak ali podoben znamki ali neregistriranemu znaku, ki je v Republiki Sloveniji znana znamka v smislu člena 6.bis Pariške konvencije ali tretjega odstavka 16. člena Sporazuma TRIPs." 43. člen Zakona o industrijski lastnini opredeljuje absolutne razloge za zavrnitev registracije znamke, hkrati pa v 44. členu dovoljuje dodatne – relativne razloge za zavrnitev znamke.

Zakonodajalec je tako predvidel tudi možnost uveljavljanja varstva relativnih pravic, ki izhajajo iz neregistrirane znamke. Pravice se udejanjajo z ugovorom zoper registracijo znamke pri Uradu Republike Slovenije za intelektualno lastnino (101. člen ZIL) in z inštrumentom sodnega varstva ‐ tožbo izpodbijanja pravice do znamke (116. in 119. člen ZIL) pri pristojnemu sodišču.

V primeru ugovora mora zainteresirana stranka vložiti ugovor v roku treh mesecev od objave prijave znamke v Biltenu urada; v primeru sodnega varstva pa v roku petih let od datuma vpisa znamke v register.

Lastniki neregistrirane znamke lahko uveljavljajo tudi pravice iz Zakona o varstvu konkurence v primerih nelojalne konkurence in sicer za slednjo šteje: "neupravičena uporaba imena, firme, znamke ali kakšne druge oznake drugega podjetja, ne glede na to ali je drugo podjetje dalo soglasje, če se s tem ustvari ali utegne ustvariti zmeda na trgu."

Tako je mogoče uveljavljati inštrument pravnega varstva v obliki tožbe na pristojno sodišče. V skladu z 28. členom obravnavanega zakona pa mora tržna inšpekcija "na lastno pobudo ali na predlog tožeče stranke začasno prepovedati dejanja, za katera je vložena tožba zaradi nelojalne konkurence ali ovadba zaradi tega dejanja (13. člen)."

V smislu Uredbe Sveta o znamki Skupnosti je bila še pred sprejemom Slovenije v polnopravno članstvo upravičencem zagotovljena pravična obravnava v primerih zagotavljanja pravic, ki izhajajo iz neregistrirane znamke. Uredba je v svojem 106. členu zagotovila, da določila slednje ne bodo vplivala na že prej pridobljene pravice, oziroma ne bo vplivala na pravico do začetka postopka po civilnem, upravnem ali kazenskem pravu države članice ali po zakonodaji Skupnosti za prepoved uporabe znamke Skupnosti, če se uporaba nacionalne znamke lahko prepove po zakonodaji te države članice ali po zakonodaji Skupnosti.

Upravičenec lahko tako v smislu izvajanja svojih pravic zahteva uveljavitev na nivoju države, kjer ima domicil, kakor tudi enakovredno na nivoju držav Evropske Unije. Sedaj ko je Slovenija polnopravna članica Evropske unije pa lahko upravičenec preko nacionalnega zastopnika Urada za harmonizacijo notranjega trga za znamke in modele (Office for Harmonisation in the Internal Market‐ OHIM) v Alicanteju neposredno uveljavlja svoje pravice iz naslova neregistrirane znamke.

"Slovenska zakonodaja v določeni meri varuje tudi podjetja, in posameznike, ki v gospodarskem prometu svoje blago ali storitve označujejo z znaki, katerih niso registrirali kot modelov ali znamk pri uradu za intelektualno lastnino. Zakonske določbe dajejo prednost varstva tistemu, ki je določen znak pričel uporabljati prej oz. ima prej pridobljeno pravico glede takšnega znaka.

Stran 22

Na splošno pa bi bilo za uporabnike neregistriranih znakov smiselno, da razmislijo tudi o registraciji teh in si tako zagotovijo monopolno varstvo v vseh državah članicah skupnosti" (Brezavšček, 2004, stran 20).

V nadaljevanju bom opisala nekaj načinov, aktivnega varovanja blagovne znamke:

Družba Hewlett Packard – svetovna proizvajalka računalniške strojne opreme. Znani so predvsem po velikem tržnem deležu pri prodaji tiskalnikov in potrošnega materiala slednjih (tonerji in kartuše), aktivno varuje svojo blagovno znamko s sistemom sklepanja pogodb (ekskluzivne pogodbe) z območnimi zastopniki, ki prodajajo njihovo blagovno znamko. Aktivno posegajo na zlorabe blagovne znamke "HP" na globalnem nivoju in v namene odkrivanja zlorabe blagovne znamke (gre predvsem za ponarejanje tonerjev in kartuš za tiskalnike) sklepa pogodbe s posamezniki – pretežno detektivi, da odkrivajo zlorabe blagovnih znamk. Zoper odkrite kršitelje sprožajo dosledne postopke pred sodišči in jih s takšnim načinom odvračajo od podobnih dejanj.

Ista družba vlaga velika sredstva v programe za boj proti ponaredkom. Gre v prvi vrsti za osveščanje širše javnosti s prepoznavnimi znaki originalnih izdelkov – znamk HP.

Družba Microsoft – svetovna proizvajalka programske opreme. Znani so po operacijskem sistemu Microsoft Windows in Microsoft Office, prav tako aktivno varuje svojo blagovno znamko s sistemom pogodbe med končnim uporabnikom in podjetjem. Gre za komunikacijsko okno, ki se sproži ob namestitvi njihovega programa. Programska oprema zahteva potrditev seznanitve s tekstom pogodbe, saj v nasprotnem primeru (ali ob zavrnitvi pogojev pogodbe) ni mogoče namestiti programa na računalnik.

V tekstu pogodbe je izrecno zapisano tudi, da je program zaščiten s zakoni ki obravnavajo intelektualno lastnino. Seveda v predmet varovanja spada tudi znamke Microsoft.

Na področju intelektualne lastnine programske opreme se ustanavljajo tudi močna združenja, ki s pomočjo svojih zaposlenih odkrivajo uporabnike, oziroma tiste, ki zlorabljajo blagovne znamke direktno ali pa posredno. Eno takih združenj je BSA (Business Software Alliance), ki nastopa v Sloveniji pod imenom BSA GIZ (GIZ ponazarja, da gre za gospodarsko interesno združenje). V opisu poslanstva je zapisano, da je njihova prva naloga izobraževanje javnosti, svetovanje, popularizacija uporabe legalnih programov, informiranje in pomoč. Šele na drugem mestu je odkrivanje zlorab in prijavljanje storilcev pristojnim organom. Pri vsem tem sem naletela na paradoks, saj se na svojih spletnih straneh prvenstveno ponašajo le z dosežki pregona in uspehi na sodiščih.

Splošno znani so ukrepi avtomobilske industrije, ki so aktivno zaščito dvignili do te meje, da blago ali storitve določene znamke prodajajo v omejenih količinah (serijah), samo izbranim osebam in pod visoko ceno. Takšen primer je javnosti znan z znamko Ferrari in Mercedes, kjer si imetnik znamke pridržuje pravico da kupca preveri in mu po lastni presoji proda ali pa tudi ne vozilo prestižne znamke.

Zagotovo je na tem mestu potrebno izpostaviti storitev varovanja – zasledovanja, kot jo poimenujejo najrazličnejši patentni uradi, družbe ali zasebniki. Gre za aktivno vrsto

Stran 23

varovanja – zgodnjega odkrivanja podobnosti znamk, ki so prijavljene za registracijo. Dejansko gre za zasledovanje objav enakih in podobnih – zamenljivih znamk na določenem geografskem področju (npr. EU).

Tudi države, ki so ugotovile, da je boj proti zlorabljanju znamk in intelektualne lastnine velika težava – tukaj mislim predvsem na Italijo, ki ima ogromno število proizvajalcev produktov z znanimi in uveljavljenimi znamkami – so pričele z aktivnim varovanjem te lastnine. V Italiji si tako lahko kupec produkta s ponarejeno znamko prisluži visoko kazen – seveda v primeru, da je zavestno kupi takšen izdelek. Zanimiv pristop, pa vendar verjetno učinkovit. S takimi kaznimi država zagotovo zmanjšuje prodajo in odvrača morebitne podpornike ponarejevalcev.

Ne glede kaj je predmet varovanja, ali je to izdelek, ali storitev, predmet ali neotipljiva snov, gre vselej v bistvu za varovanje znamke, oziroma tistega, kar znamka predstavlja.

Pasivnost varovanja znamke se odraža predvsem takrat, ko nekdo drug poseže v varovano znamko in sproži postopek na katerega mora upravičenec varstva reagirati. To pomeni, da lastnik znamke sedi v naslanjaču občutka ugodja, vse dotlej, ko nekdo drug slednjega "vzburka".

2.4.4 Zlorabe znamke v Sloveniji

Zlorabe znamk v Sloveniji so statistično prikazane le v poročilih policije – ko gre za kazniva dejanja in poročilih Urada za intelektualno lastnino, kadar gre za upravne spore na sodišču ali postopke pred poravnalnim svetom urada.

Tabela številka 1: Statistični podatki števila obravnavanih oseb za kaznivo dejanje Preslepitev kupcev po 237. členu Kazenskega zakonika Republike Slovenije

Leto /

Ukrep: 2002 2003 2004 2005 2006

Kazenska

ovadba 10 8 2 2 0

Poročilo na

tožilstvo 3 1 3 0 3

Vir: MNZ RS UIT

Kaznivo dejanje Preslepitve kupcev vsebuje v svojem prvem odstavku dikcijo, ki jo je mogoče izvršiti z znaki kaznivega dejanja zlorabe blagovne znamke; in sicer: »kdor z namenom, da bi preslepil kupce, v večjem obsegu razpečava izdelke z označbo, v kateri so podatki , ki ne ustrezajo vsebini, vrsti, izvoru ali kakovosti blaga…« , kar jasno in

Stran 24

nedvoumno kaže da gre pri navedenem dejanju za zlorabo blagovne znamke oziroma zlorabo industrijske lastnine.

Tabela številka 2: Statistični podatki števila obravnavanih oseb za kaznivo dejanje Neupravičena uporaba tuje oznake ali modela po 238. členu Kazenskega zakonika Republike Slovenije

Leto /

Ukrep: 2002 2003 2004 2005 2006

Kazenska

ovadba 7 5 50 0 2

Poročilo na

tožilstvo 1 3 4 4 2

Vir: MNZ RS UIT

Pri kaznivem dejanju Neupravičena uporaba tuje oznake ali modela, pa je zloraba znamke taksativno našteta: » kdor pri gospodarskem poslovanju neupravičeno uporabi tujo firmo, žig, znamko, oznako…«.

Iz tabel Ministrstva za notranje zadeve je razvidno, da je celotno število obravnavanih kaznivih dejanj v primerjavi z drugimi delikti splošne in gospodarske kriminalitete majhno. Ker so statistične tabele ministrstva vsebinsko skope ni mogoče razbrati za kakšne vrste kaznivih dejanj je v obravnavanih primerih šlo. Prav tako ni mogoče podati ocene o dejanski aktivnosti/neaktivnosti policije na področju zaščite industrijske lastnine.

Konkretneje pa svoje delo obravnava Urad za intelektualno lastnino. V svojih letnih poročilih obravnava posamezna področja tudi z vsebinsko komponento.

Stran 25

Tabela številka 3: Število registriranih znamk in število primerov obravnavanih zlorab znamke

Leto /

Ukrep: 2002 2003 2004 2005 2006

Število

registriranih

znamk

1650/6809* 1416/776* 2026/5260* 1558/4641* 1600/3928*

Vloženih tožb 27 51 37 16 39

Sodbe sodišč 46 44 Za znamko ni

podatka 31 24

Nerešeni spori 41 142 110 69 80

Poravnalni svet Ni podatka Ni podatka 0/0** 1/1** 0/0**

* nacionalne/tuje z varstvom v Sloveniji;

** skupno zahteve/ni prišlo do poravnave;

Vir: URSIL

Glede na podatke urada je število upravnih sporov, ki potekajo pred sodiščem v primerjavi s policijsko statistiko, občutno večje. Tožbe, ki jih je prejel urad so posledica nestrinjanja z odločbo, ki jo je izdal in so nadaljnji predmet obdelave pri Upravnem sodišču Republike Slovenije v Ljubljani. Tretja instanca pa je Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ki odloča v primerih pritožb na sodbe Upravnega sodišča. V tabeli so zbrani le podatki, ki v vseh treh oblikah zastopajo znamko.

Pri delovanju poravnalnega sveta je potrebno opredeliti, da ta poskuša v predhodnem postopku (preden spor prične reševati sodišče) rešiti spore v zvezi z znamko med delodajalci in delojemalci. Sodno varstvo je dopustno le v primerih, če je predhodni postopek pred poravnalnim svetom bil neuspešen.

Podatki o postopkih so pomanjkljivi in opredeljujejo celotno obdobje od leta 1996 do 2006, kjer je bilo skupno sproženih 31 zahtev za postopek pred poravnalnim svetom, od tega pa kar 28 neuspešno zaključenih poravnav. Dve stranki sta se poravnali izven postopka, v enem primeru pa so bile stranke napotene na sodišče, saj ni šlo za spor iz delovnega razmerja.

V svetovnem merilu so največji ponarejevalci znamk na azijski celini. Vzrok temu je neustrezna in ohlapna zakonodaja, kakor tudi reševanje socialne stiske velikega števila ljudi, ki živijo na življenjskem minimumu in se na tak način preživljajo.

Primer iz leta 2007 kaže na velike težave, s katerimi se sooča Kitajska oblast. Družba Nike (ena izmed mnogih) je zaradi ponarejanja blagovne znamke – športnih copat znamke Nike od dveh kitajskih in ene francoske družbe prejela 23.300 funtov odškodnine na račun

Stran 26

odkritih ponaredkov v Šanghaju. Ponaredki znamk so tema skoraj vsakih gospodarskih stikom Kitajske z zahodnimi gospodarstveniki in politiki.

Leta 2006 je Danska policija odkrila 10.000 ponarejenih računalniških mišk znamke Logitech. Po podrobnejšem pregledu je bilo ugotovljeno, da h+gre za ponaredke, ki so prispeli iz Hongkonga. Dansko sodišče je po izvedenem postopku kaznovalo podjetji iz Amerike in Hongkonga zaradi ponarejanja blagovne znamke na 636.100 kron s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, ter stroški postopka. Ponarejene računalniške miške so bile javno uničene tako, da jih je prevozil valjar (gradbeni stroj).

Da so tudi slovenske znane znamke predmet zlorab je že znano. Leta 2004 je novinar tednika Mladina v Egiptu »odkril« orodje znamke UNIOR, proizvajalca družbe Unior iz Zreč, ki pa je imelo vse sestavine znamke razen manjše napake, ki se je odražala v eni črki. Kljub isti tipologiji črk (oblike pisave znamke) je šlo za orodje pod imenom UNION.

Lahko bi iskali primere v nedogled in bi jih zagotovo našli še v veliki količini. Da pa sama zloraba znamk ni tako nedolžna zadeva, kaže tudi naslednja izjava generalnega sekretarja Interpola Ronald Noble, ki je v Bruslju na prvem kongresu o boju proti ponarejevanju obelodanil, da so dobički od prodaje ponarejenih CD‐jev, tekstila, avtomobilskih delov in drugih ponaredkov namenjeni financiranju terorizma. Hkrati je od svetovnih vlad zahteval, da naj prenehajo zanemarjati tovrstna kriminalna dejanja s katerimi kujejo milijardne dobičke v dolarjih. Interpol naj bi prišel do spoznanja, da so ponarejevalci povezani tudi s financiranjem terorističnih skupin. Denar s ponaredki naj bi si služila tako IRA kot kolumbijski gverilci, libanonski ponarejevalci avtomobilski delov pa naj bi bili recimo povezani z nekaterimi arabskimi terorističnimi sestanki.

Zagotovo gre pri vseh primerih za interese posameznikov ali organiziranih poslovnih subjektov, ki se odražajo v dobičku na škodo pravnega lastnika zlorabljene znamke. Očitno so zaslužki s takšnim načinom dela v velikem nesorazmerju z zagroženimi kaznimi in morebitnimi tožbami, saj je očitno, da se zlorabljanje izplača, ne glede na posledice. Na strani nepridipravov pa je še vedno tudi neurejena zakonodaja posameznih geografskih in administrativnih območij.

Stran 27

3 ZNAMKA MARAND

Poglavje je nastalo na podlagi usmerjenega intervjuja z direktorjem in lastnikom družbe g. Andrejem Marčičem.

3.1 Opis podjetja Marand

Podjetje Marand Inženiring d.o.o. je eno vodilnih slovenskih podjetij na področju informacijsko‐komunikacijskih tehnologij in informacijske podpore poslovnih procesov. Največji del poslovanja predstavljajo celovite informacijske rešitve, prilagojene njihovim željam in potrebam. Naročnikom zagotavlja celovito podporo vsem informacijskim funkcijam in procesom, od poslovnih sistemov, do največjih strežniških sistemov, od svetovanja pri izbiri opreme do sistemske integracije in razvoja prilagojenih programskih rešitev, od izobraževanja uporabnikov do celovite ponudbe vzdrževanja vseh vrst informacijskih sistemov in opreme.

Podjetje se konsistentno predstavlja kot ponudnik celovitih informacijskih rešitev na domačem in tujih trgih, kar v zadnjem času potrjujejo tudi vse večji prodajni uspehi na tujem trgu in vrsta mednarodnih priznanj partnerjev ‐ vodilnih svetovnih ponudnikov informacijskih rešitev.

Glede na specifiko trgov sta bila izbrana dva različna modela trženja in promocije, ki sta diametralno različna za domači in tuje trge. Na domačem trgu je bilo veliko vloženo v produktno oglaševanje in promocijo storitev, vezanih na izdelke, saj je bil to po lastni oceni najboljši način za gradnjo prepoznavnosti na domačem trgu. Na tujih trgih pa podjetje nastopa direktno do naših potencialnih kupcev. Pomembno vlogo igrajo tudi sponzorstva in spletne strani.

3.2 Nastanek znamke Marand

Znamka Marand je nastala že ob samem začetku poslovanja podjetja, saj je vseskozi obstajala želja biti takoj prepoznavno na hitro rastočem trgu informacijskih tehnologij. Z manjšimi spremembami se je osnovni logotip uporabljal več let. Z vedno večjo prepoznavnostjo podjetja in bolj usmerjenim pozicioniranjem kot ponudnikom celovitih informacijskih rešitev, je bilo potrebno to dodatno poudariti tudi že v samem logotipu, kateremu je bil dodan podpis »Napredna računalniška hiša«. S to, zadnjo spremembo so bile dodatno poudarjene osnovne prednosti podjetja, združevanje zahtev in potreb partnerjev in najnaprednejših informacijskih rešitev.

3.3 Pomen znamke za podjetje

Kot že prej omenjeno, Marand najboljše opišemo kot »napredno računalniška hišo«, kot ponudnika najbolj optimalnih celovitih informacijskih rešitev, ki združujejo potrebe in

Stran 28

zahteve kupcev z najboljšimi tehnološkimi rešitvami. Pri tem velja omeniti še dva zelo pomembna dejavnika uspeha: znanje in izkušnje ter stalna skrb za stranke.

Brez znanja in izkušenj ne bi bilo mogoče ponuditi najbolj optimalnih rešitev, brez stalne skrbi za dolgoročno sodelovanje in partnerstvo s strankami pa na trgu ne bi pomagale še tako izpopolnjene tehnične rešitve.

Še posebej je tak način tesnega sodelovanja ključnega pomena pri načrtovanju in izvedbi kompleksnih informacijskih sistemov, kjer v večletnem tesnem sodelovanju nastajajo informacijske rešitve, ki temeljito posegajo v poslovanje naših poslovnih partnerjev

Podjetje oglašuje znamko preko vrste kanalov, preko oglaševanja v medijih, sponzorstvih in drugih možnostih. Zaveda se, da ima kot del širše družbe možnost – in skorajda že »dolžnost« – da pripomore k razvoju kulture, umetnosti, športa in drugih ne‐poslovnih dejavnosti v ožjem in širšem okolju, kar tudi dejavno izvaja.

V prihodnosti se bo še bolj posvetilo prepoznavnosti lastne znamke tako na domačem, predvsem pa tudi na tujih trgih, saj so rešitve, ki jih razvijajo lastni strokovnjaki ne poznajo meja v svetu globalnih internetnih rešitev.

3.4 Zaščita znamke v podjetju

Znamka, kljub temu , da jo podjetje uporablja že vrsto let, tako doma kot v tujini, še ni registrirana. Razlogov za neregistracijo znamke, pravzaprav nihče ne pozna. Po vsej verjetnosti je najbolj verjetna razlaga ta, da se do sedaj na področju zagotavljanja varstva znamke še ni zgodilo ničesar, kar bi vplivalo na delovanje podjetja, storitev ali na znamko.

3.5 Postopek zaščite znamke

Ker v družbi Marand še nimamo registrirane znamke sem se odločila, da kljub temu opišem celoten postopek registracije.

Ob upoštevanju minimalnih zakonskih določil, je postopek registracije znamke relativno preprosta stvar. Mogoče ga je opraviti samostojno – individualno ali pa preko posrednika (posameznik, organizacija, družba…), kateremu podelimo pooblastilo.

Urad RS za intelektualno lastnino na svoji spletni strani ponuja preprost vodljiv način registracije znamke z vsemi obrazložitvami in pripadajočimi obrazci. Slednja internetna stran je bila zaradi preprostosti in dostopnosti navdih za predstavitev postopka registracije.

Postopek se prične z vlogo, ki ji prosilec za registracijo znamke dostavi na urad.

Stran 29

3.5.1 Vloga

Vloga se poda v obliki predpisanega obrazca, ki nosi oznako SIPO‐Z1. V navedenem prijavitvenem obrazcu so predvideni vsi podatki, ki se nanašajo na lastnika znamke, na samo znamko (vrsta in opis, tekstovno, slikovno, 3d…), navedbo razredov po nicejski klasifikacijo, podatki o prilogah in podatki o prejemu vloge.

Vlogi mora prijavitelj priložiti tudi potrdilo o plačanih prijavnih pristojbinah in seznam proizvodov ali storitev.

Posebnosti sta le pri vlogi za registracijo kolektivne znamke, katere priloga mora biti Pravilnik o kolektivni znamki in pri vlogi za registracijo zvočnega znaka, katerega priloga mora biti v obliki zvočnega zapisa.

Vloga se pošlje na Urad priporočeno s pošto ali pa se osebno odda na uradu med uradnimi urami. Uslužbenci potrdijo prejem vloge neposredno ob osebni predaji ali pa v roku enega tedna pošljejo prijavitelju po pošti.

Vloga za mednarodno registracijo znamke (v 78 državah) se lahko poda le na podlagi že registrirane znamke v Sloveniji. Postopek se prične pri slovenskem uradu in nato nadaljuje pri Svetovni organizaciji za intelektualno lastnino – WIPO v Ženevi ‐ Švica.

Podobno je pri vlogi za Evropsko varstvo znamke, ki se poda na Uradu Evropske unije za harmonizacijo notranjega trga (znamke, modeli) v Alicante –Španija. Prijavo lahko poda lastnik tudi na uradu v Sloveniji in sicer le tisti, s sedežem na območju članic unije. S tem pridobi evropsko znamko.

3.5.2 Preizkus

Urad po uradni dolžnosti opravi formalni preskus vloge. Pri tem preveri, ali so podani vsi elementi , ki dopuščajo registracijo znamke in so vsebovani v 42. in 43. členu Zakona o industrijski lastnini, Pravilnika o vsebini prijave znamke in ali je vloga pravilno ‐ v celoti izpolnjena.

Če se ugotovi, da je vloga nepopolna, Urad pozove prijavitelja, da vlogo dopolni.

Kot posebnost je potrebno navesti, da urad ne izvaja popolnega preskusa, saj ne preverja, ali nova registracija posega v pravice že prijavljenih znamk. Zaradi tega obstaja t.i. preskusno obdobje treh mesecev. To pomeni, da urad objavi prijavo za registracijo v svojem glasilu. Morebitni oškodovanci imajo v tem roku čas, da vložijo pisni ugovor zoper registracijo znamke.

Tretje osebe, ki niso subjekti v postopku lahko podajo v istem roku nasprotujoče mnenje, o katerem urad obvesti prijavitelja. Slednji pa ima možnost podati odgovor z obrazložitvijo.

Stran 30

3.5.3 Postopek

Po objavi v Biltenu za industrijsko lastnino, ki je na voljo v papirni in elektronski obliki na internetnih straneh urada (slednji brezplačno).

Urad v trimesečnem obdobju sprejema ugovore in nasprotna mnenja in odloča o svojih ukrepih v obliki sklepa. Če v navedenem roku ni ugovorov, ali pa so ti neutemeljeni. Dovoli registracijo znamke in hkrati pozove prijavitelja, da plača pristojbino za registracijo znamke za obdobje desetih (10) let.

3.5.4 Vpis

Po prejemu potrdila o plačani pristojbini znamko registrira – izda odločbo in jo objavi v Biltenu. Znamka je formalnopravno registrirana, na lastniku pa je skrb za vzdrževanjem. Podaljševanje registracije in spremljanje morebitnih kršitev pravic je v izključni domeni vsakega lastnika.

Vsako spremembo v zvezi z registrirano znamko urad vpiše tudi v register znamk.

3.5.5 Statistični podatki o registriranih znamkah v Sloveniji

Po podatkih, ki jih je v letnem poročilu objavil Urad Republike Slovenije za intelektualno lastnino za leto 2006 imamo v Sloveniji registriranih skupno 22.709 znamk po nacionalni poti; 114.966 pa po mednarodni poti. Ob vstopu v Evropsko unijo smo je na slovenskem ozemlju pričelo varstvo tudi za 203.174 znamk unije, katerih število se je do leta 2006 povzpelo na 358 990 znamk, ki v Sloveniji uživajo pravno varstvo.

Tabela številka XXX. Registrirane znamke po letih

Nacionalna pot Leto

Domače Tuje Skupaj Mednarodna pot Evropska pot Vse skupaj

2000 750 859 1609 6503 ‐ 8112

2001 712 886 1598 6577 ‐ 8175

2002 846 804 1650 6809 ‐ 8459

2003 783 633 1416 7776 ‐ 9192

2004 1315 747 2062 5260 34.486 41.808

2005 1136 422 1558 4641 59.757 65.956

2006 1184 416 1600 3928 61.573 67.101

Vir: UIL‐SIPO

Stran 31

Kot je razvidno iz tabele registracija domačih znamk konstantno raste, med tem ko so tuje znamke in znamke registrirane po mednarodni poti v upadu. Prav tako se povečuje varstvo znamk registriranih v Evropski uniji.

Stran 32

4 PREDLOGI

Pri izdelovanju naloge sem želela predvsem preveriti, kakšno varstvo uživa znamka Marand – znamka poslovnega subjekta v katerem sem sama zaposlena. Ugotovila sem, da znamka, pod katero družba ponuja svoje storitve ni registrirana. Razlogi so vsekakor na strani vodstva, ki se zaradi neznanih razlogov ni odločilo za registracijo znamke.

Glede na moje ugotovitve bi trdno opredelila predlog, da vodstvo čim prej registrira blagovno znamko, saj je za registracijo potrebno vložiti minimalna sredstva in minimalen trud. Po podatkih, ki sem jih pridobila registracija zahteva časovni okvir približno štiri mesece in denarna sredstva v višini od 250 – do 500 €. Seveda je časovni okvir opredeljen v primeru, da na prijavo ni ugovora, cena pa je ugotovljena na podlagi tega ali gre za registracijo nacionalne znamke, evropske znamke ali registracijo po Madridskem sporazumu v posameznem določenem številu držav.

Znamka Marand je v Slovenskem merilu že uveljavljena znamka na področju informatike in informacijskih storitev in si že iz naslova uveljavljenosti zasluži registracijo. S tako majhnimi vloženimi sredstvi kot je cena povprečnega osebnega računalnika bi si zagotovili dodatno varstvo za dobo desetih let.

Upam, da sem s svojo nalogo vodstvu družbe Marand prikazala, kaj pomeni zavarovana – registrirana znamka. Ugotovila sem, da se poskušajo zavarovati pred zlorabo znamke vsi tisti, ki se zavedajo pomembnosti znamke, oziroma vsi tisti ki se zavedajo, kako dolgotrajen je postopek izgrajevanja uspešne blagovne znamke, kakovosti izdelka in zaupanja kupcev.

To seveda ni edini predlog, saj bi lahko nadaljevala s sistemskim vzdrževanjem, izgradnjo in nadgrajevanjem znamke. Seveda pa vsaka stvar zahteva svoj čas, sredstva in ljudi.

Torej za začetek ostajam na prvem koraku – pri registraciji znamke – nato pa… kdo ve?

Stran 33

5 SKLEP

Trditve, ki sem jih v nalogi postavila so bile trši oreh, kot sem si predstavljala. Razlog temu je, da obstaja veliko število dostopne literature o znamkah, ki pa po svojih tematikah ne posegajo na področje zaščite znamke in intelektualne lastnine na sploh. Večina tekstov opisuje ekonomski vidik, trženjski vidik, kakor tekste ki opisujejo vzpostavitev, izgradnjo, vzdrževanje nadgrajevanje…. znamke kot predpogoj za uspešno trženje blaga in storitev.

Trditev, da zaščita znamke zagotavlja poslovnemu subjektu konkurenčne prednosti zagotovo drži. Že v primeru, ki sem ga omenila (Iskra Prins in Hydria holding) je razvidno, da gre pri sporu za tekmo na konkurenčnem igrišču. Dva subjekta, ki prodajata istovrstno blago se želita polastiti lokalno uveljavljene znamke. Menim, da ni potrebno zgubljati besed. Ljudje po navadi in skorajda po pravilu kupujejo boljše blagovne znamke, ki zagotavljajo boljše produkte ali storitve. Zaščitena blagovna znamka v tem primeru pomeni in odraža resnost lastnikov, ki z zaščito (registracijo) zagotavljajo (moralna in pravno posledična odgovornost) kakovostnejše produkte in storitve, kot konkurenca.

Trditev, da nezaščitena blagovna znamka povzroča izgubo dobička poslovnemu subjektu zagotovo drži. Vendar je potrebno pojasniti nekaj dejstev. Ponarejevalci se raje odločajo za zlorabo uveljavljenih in znanih znamk, saj lahko pričakujejo večji izplen. Vprašati se je potrebno, kdo bo ponarejal znamko, ki ni niti uspešna in niti prepoznavna. Na tem mestu je neregistrirana znamka v boljšem položaju, vendar pa malo vredna (ali ničvredna) za lastnika. Sama po sebi nezaščitena znamka nima direktne vzročne zveze z izgubo dobička, ima pa bistvene slabosti pri sodnih in drugih postopkih.

Zaščitena blagovna znamka je v sodnih in drugih postopkih zagotovo v prednosti saj je že sama »zaščitenost« predmet obravnave v postopku. Prav tako iz zaščitenosti izhajajo pravice, ki jih ima lastnik. Bistvo zlorabe pa je v kršenju teh pravic.

Stran 34

6 POVZETEK

Skozi nalogo sem prikazala možne oblike in načine zaščite, ki se odražajo v registraciji (zaščiti) znamke na lokalnem – v Sloveniji, regionalnem (evropska znamka) in globalnem območju (mednarodna znamka). Način, razredi, tip znamke in območje registracije so prepuščeni vsakemu poslovnemu subjektu ali posamezniku.

Slovenska zakonodaja, je v popolni harmoniji z zakonodajo evropske skupnosti, kakor z določili mednarodnega prava, ki se dotika znamk. Slovenija je uspešno ratificirala mednarodne pogodbe, z vstopom v evropsko skupnost pa smo prenesli v svoj pravni red tudi določila evropskih direktiv in uredb. Z gotovostjo lahko trdim, da imamo ažurno in mednarodnim standardom prilagojeno nacionalno zakonodajo.

Zaradi zlorab znamke poslovnim subjektom nastajajo velike materialne škode. Zaradi prestiža (ker nekateri lastniki podatkov ne objavljajo) je skorajda nemogoče priti do realne ocene, kakšna škoda je povzročena z zlorabo znamke. Iz dostopnih podatkov, ki jih je na območju Slovenije objavila policija izhaja, da je v letih od 2002 do 2006 nastala materialna škoda, ki bi jo lahko povezali z zlorabo znamke v višini 7,73 milijonov tolarjev, kar je adekvatno 32.257 €. Očitno je, da prikazane številke ne odražajo dejanskega stanja. Policisti prikazujejo le neposredno dokazljivo nastalo škodo, kar pa je v primeru zlorabe znamke nedopustno.

Zagotovo je treba upoštevati škodo, ki nastane posredno zaradi zlorabe znamke in se kaže v:

• izgubi ugleda poslovnega subjekta;

• izgubi zaupanja strank in poslovnih partnerjev.

Predvsem se zadnji element kaže v odstopanjih pri nakupu produktov z uveljavljeno znamko, ko kupci pričnejo kupovati blago – predvsem in po pravilu – s ponarejeno znamko, ki je, seveda, cenejše.

Iz kazni, ki jih dosojajo sodišča v civilnopravnih postopkih je mogoče razbrati, da gredo ocenjene škode v višine preko 100.000 € na posamezen primer odkrite zlorabe.

Ne glede na to ali je znamka zavarovana (registrirana) ali ni, škoda ob zlorabi nastane. Zaščitena znamka torej uživa kvalitetnejše varstvo le v postopku, ki je zaradi stanja »registriranosti« že ugotovljeno in ga ni naknadno potrebno dokazovati. Prav tako je z registrirano znamko mogoče dokazovati vrednost znamke in druge finančne dejavnike (vložki, marketing za izgradnjo in pozicioniranje….), katere je mogoče kot škodo opredeliti v posameznem sodnem postopku. Skratka, registrirana znamka ima dodano vrednost, ki jo je mogoče izraziti v številkah v škodnem primeru na sodišču.

Nezaščiteno blagovno znamko je z vidika storilca lažje zlorabiti, saj v postopkih lahko pričakuje, da bo kazen, v primeru, da bo moral povrniti stroške zagotovo za omenjeno dodano vrednost manjši.

Stran 35

Dejstvo je, da vsaka znamka (ne samo zaščitena) zagotavlja poslovnemu subjektu pozitivno identifikacijo in prepoznavnost na trgu. V podporo navedbi bom povzela stavek, ki potrjuje moje navedbe in se nanaša na znamko Coca‐Cola: »Coca‐Cola je s 94% globalne prepoznave najbolj prepoznavna blagovna znamka na svetu. Je druga najbolj široko razumljena besedna zveza na svetu, takoj za kratico O.K. (vse v redu).

Zagotovo je to mesto, na katerem bi želel stati marsikdo s svojo znamko. Torej trditev zagotovo drži. Poleg prepoznavnosti vsaka znamka želi in tudi ustvarja občutek diverzifikacije (različnost) do drugih znamk. Vsak imetnik znamke obljublja nekaj, kar drugi ne. McDonald's zagotavlja pridih lokalnih jedi v svoji hrani; Virgin Atlantic na svojih poletih zagotavlja ljubeznivost in kvaliteto – s podlistkom, da se bodo obljube tudi resnično držali…. Znamke se torej ne razlikujejo samo po obliki, barvi in tipologiji črk. Razlikujejo se v vsem kar predstavljajo – produkt, storitev, dejstvo.

Zaščitena blagovna znamka je v sodnih in drugih postopkih zagotovo v prednosti saj je že sama »zaščitenost« predmet obravnave v postopku. Prav tako iz zaščitenosti izhajajo pravice, ki jih ima lastnik. Bistvo zlorabe pa je v kršenju teh pravic.

Stran 36

7 SUMMARY

Throughout this work I showed possible forms and means of protection which are expressed in the registering of brands at the local (Slovenian), regional (European brands) and global levels (international brands). The manner, kinds and type of brand and the region covered by registration are left to each business or individual.

Slovenian legislation is entirely in accordance with the legislation of the European Community as determined by international law with regard to brands. Slovenia has successfully ratified international contracts, and with entrance into the European Community we have imported into our legal system also European directives and ordinances. I can affirm with certainty that we have up‐to‐date national legislation that conforms to international standards.

Because of brand misuse businesses suffer great material damage. For reasons pertaining to prestige (because some owners do not publish information) it is virtually impossible to arrive at a real estimation about how much damage is caused by brand misuse. From the available data, which in Slovenia is published by the police, it can be seen that from 2002 to 2006 material damage that could be linked to brand misuse totalled 7.3 million tolars, or 32 257 euros. It is clear that these numbers do not express the actual amount. The police show only the directly provable damage that arises, which in the case of brand misuse is insufficient.

It is, of course, necessary to consider the damage that arises indirectly due to the misuse of brands and is shown in:

• the business’s loss of reputation;

• the loss of customer and business partner trust.

Especially the last element is seen in the deviation in buying products with the established brand, when buyers start to buy goods – especially and as a rule – with counterfeited brands which are, of course, less expensive.

From the fines charged by the courts in legal proceedings it can be discerned that estimated damage amounts to over 100 000 Euros per individual case of clear misuse. Regardless of whether the brand is insured (registered) or not, damage occurs when there is misuse. Thus, a registered brand has more secure care only in proceedings in which the state of being “registered” is already ensured and need not be subsequently proven. Equally, it is possible to show the value of a brand and other financial factors (inserts, marketing for building and positioning…), which it is possible to define, as damage, in an individual legal process. In short, a registered brand has an added value which it is possible to express in numbers in court in the event of damage.

Stran 37

A non‐registered trade mark is, from the perspective of the culprit, easier to misuse, since in legal proceedings one can expect that the fine, in the event that one must return costs, will surely be lower for the mentioned added value.

The fact is that every brand (not only a registered one) ensures the business a positive identification and recognizability on the market. In support of this statement I will cite a sentence that confirms my statement and pertains to the brand Coca‐Cola.

This is surely the position many would like to have with their brand. The assertion is thus definitely true. In addition to recognizability, each brand would like to and also does create a sense of diversification from other brands. Each possessor of a brand promises something that the others do not. McDonald's ensures a sense of local dishes in their food; Virgin Atlantic ensures kindness and quality on their flights – with a leaflet that their promises will become true… Brands, thus, differentiate themselves not only in shape, colour and the type font. They differentiate in all that they represent – the product, service, fact.

In legal and other proceedings a registered brand has an advantage since the “registering” on its own is the subject of discussion in the proceedings. As well, by registering, the owner has certain rights. The essence of misuse lies in disregarding these rights.

Stran 38

8 KLJUČNE BESEDE ‐ KEY WORDS

WIPO – World Intellectual Property Svetovna organiczacija za intelektualno

Organization lastnino

EPO – European Patent Office Evropska patentna organizacija

OHIM – Office for Harmonisation Urad za usklajevanje na notranjem

of Internal Market trgu

Trade Mark Blagovna znamka

CTM – Community Trade Mark Znamke skupnosti

BSA – Business Software Alliance Gospodarsko interesno združenje

proizvajalcev in prodajalcev računalniške

opreme

EU Brands Evropske znamke

Stran 39

9 SEZNAM VIROV

1. Aaker David A. 1991. Managing Brand Equity. New York: The Free Press;

2. Brezavšček, Mateja. 2004. Blagovna znamka ES in pravice uporabnikom neregistriranih

znakov, Evro Pravna praksa letnik 2004, 17‐20, Ljubljana. Gospodarski Vestnik;

3. Curtis, Jean in drugi. 2004. Superbrands, An Insight Into Britain's Strongest Brands 2004,

London, 129,209;

4. Curtis, Jean in drugi. 2004. Superbrands, An Insight Into Britain's Strongest Brands 2004,

London, 48‐49;

5. de Chernatony, Leslie. 2002. Blagovna znamka: Od vizije do vrednotenja. Ljubljana; GV

Založba

6. Doyle, Peter. 1998. Marketing Managment and Strategy. London : The Consumer

Research Network Inc.,.

7. Drapal, Boris in Marovt, Lucija. 2004. Znamka je vodilo in motivator za zaposlene, HRM,

letnik 2, številka 5, str 40‐43,

8. Dvoršak, Andrej, privatni detektiv, licenca 047. Usmerjeni intervju, december 2006;

9. Habjanič, Darja in Ušaj, Tanja. 2003. Osnove trženja. Ljubljana: Državna založba Slovenije

10. Jovanovič, Liljana, 2001, Pravice industrijske lastnine v kazenskem pravu, Pravna praksa ‐

priloga, letnik 2001, številka 2, 1‐5;

11. Kačičnik, Matjaž, 2004, Unior v Kairu, Kopije slovenskega orodja, tednik Mladina, številka

32, 10;

12. Kotler, Philip. 1998. Marketing Management – Trženjsko upravljanje, Ljubljana:

Slovenska knjiga;

13. Kovič, Vesna. 1997. Blagovne in storitvene znamke, Svetovalec – priloga gospodarskega

vestnika, letnik 1997 številka 16, 72;

14. Maljevec, Boštjan. 2002. Čas je, da preverite blagovno znamko, Svetovalec – priloga

gospodarskega vestnika, letnik 2002 številka 43, 50;

15. Mežnar Špela, Intelektualna lastnina: Kaj vam pomenijo pravice intelektualne lastnine,

članek, Pravna praksa, letnik 2001, številka 13, stran 5, Gospodarski vestnik;

16. Newman, Damien. 2003. The Designer's Guide to Brand Strategies, London:

samozaložba;

17. Bohinc Rado, Kete Ujčič Mojca, Tržno pravo, Ljubljana, FDV 2001, stran 11;

Stran 40

18. Snoj Boris in Gabrijan Vladimir. 2004. Osnove Marketinga 1 in 2. Maribor: EPF;

19. Šipec, Miha. 1998. Sodno varstvo industrijske lastnine, Ljubljana: Gospodarski Vestnik

20. Uredba o izvajanju Uredbe Sveta, Uradni list Republike Slovenije (ES) o znamki Skupnosti

in Uredbe Sveta (ES) o modelih Skupnosti (Uradni list RS 4/2007), Ljubljana; in Uradni list

Evropske unije, Uredba Sveta (ES) o znamki Skupnosti z dne 20. decembra 1993, (Uradni

list št. 40/94) ‐ L 011 , 14/01/1994, 17. Zvezek 1, dokument 31994R0040SL

21. URL: http://www.mladina.si/dnevnik/46109/;

22. URL: http://www.pavlindoo.si/ponaredki.html;

23. URL:http://mojmikro.si/index.php?id=1860&n=news&start=440;

24. URL:http://www.fabus.edu.yu/prezentacije/index.php?dirpath=./II+Godina/Uvod+u+ma

rketing/ ‐ mr.+Vladimir+Gabrijan&order=0;

25. URL:http://www.marketingprofs.com/6/arruda27.asp

26. URL:http://www.policija.si/portal/statistika/kriminal/pdf;

27. URL:http://www.policija.si/portal/statistika/kriminal/pdf;

28. URL:http://www.rtvslo.si/zabava/modload.php?&c_mod=rnews&op=sections&func=rea

d&c_menu=6&c_id=27790;

29. URL:http://www.uil.sipo.si/?id=71;

30. URL:http://www.uil‐sipo.si/index.php/?id=124;

31. URL:http://www.uil‐sipo.si/index.php/?id=66;

32. URL:http://www.uil‐sipo.si/index.php?id=84

33. URL:http://www.uil‐sipo.si/index.php?id=corpcur0;

34. URL:http://www.uil‐sipo.si/uploads/media/uil_predstavitev‐urada.pdf;

35. URL:http://www.wipo.int/treaties/en/convention/pdf/trtdocs_wo029.pdf;

36. URL:http://www.zurnal.org/za‐malo‐denarja‐malo‐‐‐clanek1401.html;

37. Zakon o varstvu konkurence, Uradni list Republike Slovenije, 1993, (ZVK, Uradni list RS

18/93), Ljubljana

38. Zakon o industrijski lastnini, Uradni list Republike Slovenije, 2006, (ZIL‐1‐UPB3, Uradni

list 51/2006), Ljubljana

diplomsko delo zaŠČita blagovne znamke

Documents