UNIVERZA NA PRIMORSKEM
PEDAGOŠKA FAKULTETA
MAGISTRSKO DELO
TARCIZIJA KOFOL
KOPER 2014
UNIVERZA NA PRIMORSKEM
PEDAGOŠKA FAKULTETA
Magistrski študijski program druge stopnje
Razredni pouk
Magistrsko delo
GLASOVNI OBSEGI OTROK OD ŠESTEGA DO DVANAJSTEGA LETA STAROSTI
Tarcizija Kofol
Koper 2014 Mentor: doc. dr. Ivan Lešnik
Svoje življenje spreminjam v glasbo.
Sidney Bechet
ZAHVALA
Iskreno se zahvaljujem mentorju doc. dr. Ivanu Lešniku za pomoč, strokovne
nasvete in vodenje pri izdelavi magistrskega dela.
Zahvaljujem se vodstvu Osnovne šole Dekani, ki mi je omogočilo izvedbo
raziskave, ter vsem učencem, ki so sodelovali pri raziskavi.
Zahvaljujem se tudi intervjuvanim Aldu Kumerju, Jani Olivieri, Slavici
Kleibencetl in Zdenki Markovič, ki so s svojimi stališči obogatili magistrsko delo.
Posebna zahvala pa gre domačim, ki so mi med študijem pomagali in me
podpirali.
Hvala vsem, ki so verjeli vame in me spodbujali pri doseganju zastavljenih
ciljev.
Tarcizija Kofol
IZJAVA O AVTORSTVU
Podpisana Tarcizija Kofol, študentka magistrskega študijskega programa druge
stopnje Razredni pouk
izjavljam,
da je magistrsko delo z naslovom Glasovni obsegi otrok od šestega do dvanajstega
leta starosti
- rezultat lastnega raziskovalnega dela,
- da so rezultati korektno navedeni in
- da nisem kršila pravic intelektualne lastnine drugih.
Podpis:
________________
V Kopru, dne
IZVLEČEK
Človeški glas je najlepši in najstarejši inštrument. Ima izjemno moč izražanja
čustev in je neposredno povezan z našim dihanjem ter našim psiho-fizičnim stanjem.
V magistrskem delu z naslovom Glasovni obsegi otrok od šestega do dvanajstega
leta starosti nas zanimajo naslednji elementi: kako se glasovni obsegi otrok spreminjajo
s starostjo otrok in z redno vajo, razlike v razponu glasovnih obsegov šestletnih in
dvanajstletnih otrok ter razlike v razponu glasovnih obsegov otrok, merjene leta 1950
(Groebming), leta 1997 (Mohr) in v naši raziskavi, opravljeni leta 2014.
Magistrsko delo vsebuje poglobljen teoretično-analitičen pregled strokovne
literature, znanstvenih razprav in raziskav ter člankov domačih in tujih strokovnjakov s
področja obravnavane problematike.
V šoli temelji glasbeni pouk na petju, zato so zelo pomembni: učiteljev pozitiven
odnos do petja, učiteljeva metodična in didaktična znanja ter razvite glasbene
sposobnosti kot tudi njegova strokovnost pri izbiri in učenju novih pesmi.
V teoretičnem delu so predstavljene temeljne glasbene sposobnosti, razvoj
otroškega glasu in obsegi otroških glasov, motnje in poškodbe glasu, vokalna tehnika
ter pozitivni učinki petja.
V empiričnem delu so predstavljeni in analizirani glasovni obsegi stotih otrok od
šestega do dvanajstega leta starosti Osnovne šole Dekani, ki obiskujejo šolski pevski
zbor. Predstavljena in analizirana je primerjava rezultatov naše raziskave glasovnih
obsegov z drugimi raziskavami.
Z intervjujem so predstavljeni pogledi in mnenja različnih glasbenikov, ki se
ukvarjajo z otroško glasbo, tako ustvarjalno kot poustvarjalno. Zanima nas skladatelj,
učitelj glasbe in vzgojitelj. Polstrukturirani intervju z vprašanji odprtega tipa smo izvedli
s skladateljem Aldom Kumarjem, z Jano Olivieri, vzgojiteljico predšolskih otrok, ki piše
pesmi za otroke, Slavico Kleibencetl, profesorico glasbenega pouka na osnovni šoli, in
Zdenko Markovič, profesorico glasbenega pouka na osnovni šoli.
Ključne besede: glas, glasovni obsegi, vokalna tehnika, petje, pevski zbor
SUMMARY
Vocal ranges of children aged between six to twelve years
Human voice is the most beautiful and the oldest musical instrument, which
possesses incredible power to express emotions and is directly related to our breathing
as well as psycho-physical condition.
In this Master’s thesis entitled Vocal ranges of children aged between six to twelve
years we deal with the following elements: how the vocal range is changing with age
and with exercises, what differences are in the ranges of children of different age and
finally we compare our results with the researches held in 1950 (Groebming) and 1997
(Mohr).
This work includes a deep theoretical and analytical survey of technical literature,
scientific discussions, researches and articles written by experts in this field.
Music lessons at school are based on singing, therefore, a teacher’s positive
attitude to singing, his/her methodological and didactic knowledge, developed musical
abilities and professional selection and teaching of new songs are essential.
The theoretical part of the thesis presents basic musical abilities, the development
of the child’s voice and of the vocal range, voice disturbances and harms, vocal
technique and positive effects of singing.
The empirical part includes the presentation and analysis of vocal ranges of one
hundred children who attend the Dekani Primary School, take part in the school choir
and are from six to twelve years old. The results are compared with other similar
researches.
The interviews with different persons that work with music for children, show their
views and opinions in this area. We interviewed a composer Aldo Kumar, an educator
Jana Olivieri that also writes music for children and music teachers, Slavica Kleibencetl
and Zdenka Markovič.
Key words: voice, vocal ranges, vocal technique, singing, choir
KAZALO VSEBINE
1 Uvod ........................................................................................................................... 1
I. Teoretični del .............................................................................................................. 2
2 Glasbena umetnost .................................................................................................... 2
2.1 Glasbeni elementi ................................................................................................ 2
2.1.1 Ritem ............................................................................................................. 2
2.1.2 Melodija ......................................................................................................... 3
2.1.3 Harmonija ...................................................................................................... 3
2.1.4 Barva zvoka .................................................................................................. 3
3 Razvoj glasu ............................................................................................................... 4
3.1 Glasovni aparat .................................................................................................... 4
3.2 Glas ..................................................................................................................... 5
3.3 Pevski glas .......................................................................................................... 7
3.4 Pevske sposobnosti ............................................................................................. 7
4 Glasovni obsegi otrok ............................................................................................... 12
4.1 Otroški glas ........................................................................................................ 12
4.2 Mutacija ............................................................................................................. 13
4.3 Obsegi otroških glasov ....................................................................................... 14
5 Motnje in poškodbe glasu, govora in petja ................................................................ 18
5.1 Motnje fonacije ................................................................................................... 18
6 Petje v šoli ................................................................................................................ 22
6.1 Učiteljev odnos do petja ..................................................................................... 22
6.2 Izbira primernih pesmi ........................................................................................ 23
6.3 Pozitivni učinki petja ........................................................................................... 25
6.4 Vokalna tehnika ................................................................................................. 27
II. Empirični del ............................................................................................................ 31
7 Problem, namen in cilji ............................................................................................. 31
7.1 Opredelitev problema ............................................................................................ 31
7.2 Namen in cilji raziskave ..................................................................................... 31
7.3 Raziskovalne hipoteze ....................................................................................... 32
7.4 Raziskovalna vprašanja ..................................................................................... 32
7.5 Metode dela ....................................................................................................... 32
7.5.1 Vzorec merjencev ........................................................................................ 32
8 Rezultati z interpretacijo ........................................................................................... 33
8.1 Rezultati z interpretacijo empirične raziskave glasovnega obsega ..................... 33
8.1.1 Glasovni obsegi šestletnih pevcev ............................................................... 35
8.1.2 Glasovni obsegi sedemletnih pevcev ........................................................... 36
8.1.3 Glasovni obsegi osemletnih pevcev ............................................................. 37
8.1.4 Glasovni obsegi devetletnih pevcev ............................................................. 38
8.1.5 Glasovni obsegi desetletnih pevcev ............................................................. 39
8.1.6 Glasovni obsegi enajstletnih pevcev ............................................................ 40
8.1.7 Glasovni obsegi dvanajstletnih pevcev ........................................................ 41
8.1.8 Primerjava glasovnih obsegov ..................................................................... 42
8.2 Primerjava naše raziskave z drugimi raziskavami .............................................. 43
8.2.1 Primerjava glasovnih obsegov šestletnikov ................................................. 44
8.2.2 Primerjava glasovnih obsegov sedemletnikov ............................................. 45
8.2.3 Primerjava glasovnih obsegov osemletnikov ............................................... 46
8.2.4 Primerjava glasovnih obsegov devetletnikov ............................................... 47
8.2.5 Primerjava glasovnih obsegov desetletnikov ............................................... 48
8.2.6 Primerjava glasovnih obsegov enajstletnikov .............................................. 49
8.2.7 Primerjava glasovnih obsegov dvanajstletnikov ........................................... 50
8.2.8 Rezultati primerjave raziskav glasovnih obsegov ......................................... 50
8.3 Rezultati z interpretacijo intervjujev .................................................................... 51
8.3.1 Obdelava intervjujev .................................................................................... 62
8.3.2 Interpretacija intervjujev glede na raziskovalna vprašanja ........................... 69
8.4 Sinteza empiričnega dela ................................................................................... 73
9 Sklep ........................................................................................................................ 75
10 Viri in literatura ....................................................................................................... 77
KAZALO TABEL
Tabela 1: Razvojne stopnje II. ...................................................................................... 9
Tabela 2: Razvojne stopnje petja ................................................................................. 9
Tabela 3: Obsegi otroških glasov po Groebmingu. ......................................................14
Tabela 4: Obsegi otroških glasov po Mohru. ...............................................................15
Tabela 5: Obsegi otroških glasov po Gobcu. ...............................................................15
Tabela 6: Obsegi otroških glasov po Kavčič. ...............................................................16
Tabela 7: Obsegi otroških glasov po Kerec. ................................................................16
Tabela 8: Obsegi otroških glasov po Žerjav. ................................................................17
Tabela 9: Obsegi otroških glasov po Welchu. ..............................................................17
KAZALO GRAFOV
Graf 1: Struktura vzorca otrok, vključenih v raziskavo glede na spol ...........................33
Graf 2: Glasovni obseg 6-letnikov OŠ Dekani ..............................................................35
Graf 3: Glasovni obseg 7-letnikov OŠ Dekani ..............................................................36
Graf 4: Glasovni obseg 8-letnikov OŠ Dekani ..............................................................37
Graf 5: Glasovni obseg 9-letnikov OŠ Dekani ..............................................................38
Graf 6: Glasovni obseg 10-letnikov OŠ Dekani ............................................................39
Graf 7: Glasovni obseg 11-letnikov OŠ Dekani ............................................................40
Graf 8: Glasovni obseg 12-letnikov OŠ Dekani ............................................................41
KAZALO SLIK
Slika 1: Glasovni aparat ............................................................................................... 5
Slika 2: Tvorba tona .................................................................................................... 6
Slika 3: Položaj glasilk pri dihanju (a), tvorjenju glasu (b) in žvižganju (c) .................... 7
Slika 4: Govor – počitek .............................................................................................21
Slika 5: Pravilna (a) in nepravilna (b) pevska drža ......................................................29
Slika 6: Glasovni obsegi pevcev OŠ Dekani od 6. leta do 12. leta ...............................42
Slika 7: Primerjava glasovnih obsegov 6-letnih in 12-letnih pevcev OŠ Dekani ..........42
Slika 8: Primerjava glasovnih obsegov 6-letnikov ........................................................44
Slika 9: Primerjava glasovnih obsegov 7-letnikov ........................................................45
Slika 10: Primerjava glasovnih obsegov 8-letnikov ......................................................46
Slika 11: Primerjava glasovnih obsegov 9-letnikov ......................................................47
Slika 12: Primerjava glasovnih obsegov 10-letnikov ....................................................48
Slika 13: Primerjava glasovnih obsegov 11-letnikov ....................................................49
Slika 14: Primerjava glasovnih obsegov 12-letnikov ....................................................50
Kofol, Tarcizija (2014): Glasovni obsegi otrok od šestega do dvanajstega leta starosti. Magistrsko delo.
Koper: UP PEF.
1
1 UVOD
Glasbena umetnost spremlja človeka skozi vse življenje. V sebi skriva neskončno
razsežnost in moč, s katero lahko vpliva na slehernega od nas, ki premore minimalno
empatijo do glasbenih ritmov, melodij, sozvočij in se jim prepusti. Otrok je nedvomno
dovzeten za našteto in ko se ukvarja z glasbo, se odziva celovito skozi igro svojega
telesa, srca in uma (Sicherl-Kafol, 2001). Glasba nas notranje bogati, izboljšuje naše
razpoloženje, nas motivira, sprošča, osrečuje. Z njo vplivamo na telesni razvoj in na
motorične spretnosti, razvijamo slušno zaznavanje, mišljenje, domišljijo, pomnjenje in
govor (Denac, 2002). Glasba na otroka ne deluje sama po sebi, temveč potrebuje
posrednika ali medij. V šoli je to učitelj, njegov pozitiven odnos do glasbe in petja,
metodična in didaktična znanja ter razvite glasbene sposobnosti (Ajtnik, 1999).
Pomembno je učiteljevo glasbeno pedagoško strokovno znanje, še posebej pomembno
pa je obvladovanje vokalne tehnike v teoriji in praksi. Za uspešno petje je potrebno
znati tudi prilagoditi in izbrati ustrezne tehnike za optimalen razvoj glasovnega aparata
(Slosar, 1995).
Učitelj je učencem vzor in če s svojim delom izraža ljubezen do glasbe in posredno
do petja, ki ga po načelih medpredmetnih povezav lahko vključuje tudi pri drugih
predmetnih področjih, bodo tudi učenci spontano sprejemali petje kot nekaj
pozitivnega, sproščujočega in nekaj, kar nas vseživljenjsko bogati. Sčasoma bodo
postali navdušeni pevci. Vsebina pesmi je zelo močno motivacijsko sredstvo, zato bodo
učenci pesem navdušeno sprejeli le tedaj, če se bo v njej zrcalili njihov svet, predstave,
čustva in način mišljenja (Voglar, 1987).
Ena od značilnosti glasu, odvisna od spola in starosti, je glasovni obseg. Glasovni
obseg je razpon od najnižjega do najvišjega glasu, ki ga posameznik zmore.
Kofol, Tarcizija (2014): Glasovni obsegi otrok od šestega do dvanajstega leta starosti. Magistrsko delo.
Koper: UP PEF.
2
I. TEORETIČNI DEL
2 GLASBENA UMETNOST
Glásba ali múzika (grško μουσική τέχνη (mousike techne) – umetnost muz) je
pojem, ki je najpogosteje označen kot umetnost, oblika zabave ali nasprotje govora
oziroma hrupa (Wikipedija, 2013a).
Glasba je po nekaterih definicijah univerzalen jezik in se pojavlja v različnih
kulturah po svetu. Skupaj z jezikom nas med drugim ločuje od drugih živih bitij. Svet
okoli nas doživljamo predvsem s čustvi in glasba v nas te občutke budi in plemeniti. Le-
ti stopajo v našo zavest kot notranje izkustvo. Čeprav se tega pogosto ne zavedamo,
glasba na nas vpliva blagodejno, nas notranje bogati, izboljšuje naše razpoloženje, nas
motivira, sprošča, osrečuje. Z glasbenimi dejavnostmi razvijamo sposobnosti
doživljanja, zaznavanja, ustvarjanja in vrednotenja estetskih razsežnosti glasbe. Z njo
vplivamo na telesni razvoj in na motorične spretnosti ter razvijamo slušno zaznavanje,
mišljenje, domišljijo, usmerjeno pozornost, pomnjenje in govor (Denac, 2002).
2.1 Glasbeni elementi
Glasbo sestavljajo različne glasbene sestavine: ritem, melodija, harmonija, zvočna
barva. Povzeto lahko definiramo glasbene elemente kot pomembne dejavnike pri
oblikovanju pesmi.
Ritem oblikujejo različna tonska trajanja, razmerje med poudarki imenujejo
metrum, tempo pomeni hitrost izvajanja, stopnjo jakosti nam določa dinamika, medtem
ko je zvočna barva odvisna od inštrumenta oziroma človeškega glasu. Melodija je
logično oblikovano zaporedje tonov različnih višin, ki so na podlagi lastnosti tona
opredeljeni ritmično, metrično in jakostno. Osnova za harmonijo je harmonsko
razmerje, kjer gre za povezavo najmanj dveh akordov. To je sočasno razmerje najmanj
treh glasov, povezanih s tremi glasovi, od katerih je vsaj eden nov (Mihelčič, 2009).
2.1.1 Ritem
Ritem je glasbena prvina, ki temelji na odnosih tonov glede na trajanje in
poudarek. Ritem je poglavitna sestavina glasbe. Pomeni menjavanje poudarjenih in
nepoudarjenih enot v periodičnem zaporedju. V glasbi zaznamuje ritem trajanje tonov v
medsebojnih odnosih. Povezan je z metrumom, ki določa zaporedje težkih in lahkih
dob in časovno mero, ki ureja hitrost oziroma tempo (Slosar, 2003).
Kofol, Tarcizija (2014): Glasovni obsegi otrok od šestega do dvanajstega leta starosti. Magistrsko delo.
Koper: UP PEF.
3
2.1.2 Melodija
Melodija je glasbena prvina, ki temelji na zaporednih odnosih med toni, ki so
oblikovno in vsebinsko urejeni, določeni po višini in trajanju. Melodija je najbolj
prepoznaven del kompozicije, saj ritmično opredeljena vrsta tonov različne višine z
vsebinsko in s smiselno celoto pritegne poslušalca (Mihelčič, 2009).
Slosar (1999) meni, da je melodija temeljni element glasbenega izrazja, saj je
vsebinsko in oblikovno zaokrožena celota, ki jo tvori niz tonov in ima lastno izrazno
izpovedno moč. Melodija lahko obstaja brez besedila. V otroških pesmih pa se melodija
prilagaja vsebini pesmi in besedilu.
2.1.3 Harmonija
Harmonija je glasbena prvina, ki temelji na sočasnih odnosih med toni. Je urejena
zveza dveh in več zaporedno povezanih akordov različnih funkcijskih vrednosti.
Harmonija pomeni gibanje akordov, ki je lahko usklajeno, logično povezano ali pa tudi
ne. Načini gibanja akordov vplivajo na celostno zvočno projekcijo skladbe, to pa je
osnova za razumevanje medsebojne povezanosti (Mihelčič, 2009).
2.1.4 Barva zvoka
Barva zvoka je osnovni glasbeni pojem, je tisto, zaradi česar ločimo enako visok
zvok pri violini od tistega pri flavti. Barvo zvoka določajo alikvotni toni, ki jih lahko
zaslišimo hkrati z danim tonom (Wikipedija, 2013b). Po Mihelčiču (2009) je barva
specifična lastnost vsakega instrumenta, po kateri se ton razlikuje od tona, zven od
zvena. Barvo prepoznamo po drugačni razvrstitvi alikvotnih tonov in po načinu zbujanja
zvena.
Kofol, Tarcizija (2014): Glasovni obsegi otrok od šestega do dvanajstega leta starosti. Magistrsko delo.
Koper: UP PEF.
4
3 RAZVOJ GLASU
S svojim telesom lahko proizvajamo različne zvoke: ploskanje, topotanje z nogami,
šklepetanje z zobmi, pa tudi zvoke, ki se sproščajo pri prebavljanju hrane. Vendar so v
primerjavi s tistimi, ki jih tvorimo z glasilkama v grlu, to je z govorom in s petjem,
drugotnega pomena. Ti glasovi odsevajo mentalno, čustveno in telesno stanje človeka
(Dewhurst-Maddock, 2000).
Človeški glas je bil eden prvih zvokov, ki jih je pračlovek zaznaval skupaj z
naravnimi zvoki iz okolja (Lešnik, 2009). Z glasom je izražal čustva, hkrati pa tudi svoje
misli (Lhotka-Kalinski, 1975).
Glas je v tesni povezavi z gibanjem. Pri izražanju tvorijo glas in naše kretnje vedno
neko celoto. Za tvorbo glasu potrebujemo izdišni zrak, ki je potreben tudi za gibanje.
Od diha živita ples in pantomima, kakor tudi petje in govor (Coblenzer in Muhar, 2003).
Pri govoru so pomembni konzonanti ali soglasniki, za petje pa vokali ali
samoglasniki, iz tega sledi, da izražajo vokali emocionalni značaj, konzonanti pa
intelektualni (Lhotka-Kalinski, 1975; Miller, 1986; Scherer 2003).
Govoriti kot tudi peti zmore vsak, tudi tisti, za katere pravimo, da nimajo glasu
oziroma razvitih glasbenih sposobnosti, kajti vsi imamo vso potrebno anatomsko
zasnovo za petje. Če pa kljub temu človek ne more peti, pomeni, da njegov organ za to
še ni pripravljen, da njegov glasovni aparat še ni ustrezno razvit. (Fojkar Zupančič,
2002a). Tisti pa, ki pojejo, pravijo, da je v petju nekaj radostnega (Marek, 2007).
Za petje ne obstaja samostojen organ, saj dihalni organi, grlo in mišice pri grlu
opravljajo tudi druge funkcije v našem telesu, kot so požiranje, kašljanje, kihanje,
zehanje, smeh, jok, kričanje ali govor (Lhotka-Kalinski, 1975).
3.1 Glasovni aparat
Človeški glasovni aparat je najzanimivejši, a tudi najbolj zapleten inštrument, ki
ustvarja zvok. Zaradi svoje zgradbe izpolnjuje dve nalogi:
· ima sposobnost glasbenega instrumenta, da tvori tone določene višine
in jakosti in
· je nosilec človeške govorice, lahko tvori vokale, zloge in besede v vsej
njihovi pestrosti (Žvar, 2001, str. 69).
Glasovni aparat sestavljajo: prsna votlina z rebri, trebušna prepona, požiralnik s
sapnikom, prsno mišičevje, žrelo z glasilkama ter ustna in nosna votlina. K dihalnemu
aparatu prištevamo sapnik, pljuča, rebra in medrebrne mišice, prepono in trebušne
mišice. Dihala delujejo kot aktivator. Zvočila – grlo z glasilkami je generator. Odzvočna
Kofol, Tarcizija (2014): Glasovni obsegi otrok od šestega do dvanajstega leta starosti. Magistrsko delo.
Koper: UP PEF.
5
cev, sestavljena iz žrela, ustne votline, nosne votline in sinusnih votlin, pa je resonator
(Ivačič, 2009).
Slika 1: Glasovni aparat (Dewhurst – Maddock, 2000).
3.2 Glas
Glas določa več značilnosti, in sicer glasnost, višina, barva, melodija, glasovni
obseg, srednja govorna lega in nastavek (Hočevar Boltežar, 2008). Na barvo,
kakovost, višino in jakost zvoka vpliva veliko dejavnikov: dihalni dejavniki so grlo,
sapnik, pljuča, prepona; glasotvorni sta glasilki, resonančni pa ustna votlina, žrelo, trdo
in mehko nebo ter obrazne, nosne, lobanjske in zatilniške votline (Borota, 2004).
Po Boltežar Hočevar (2008) je glasnost odvisna od amplitude nihajev glasilk, od
subglotisnega tlaka, oblike in napetosti glasilk ter odzvočne cevi. Večja ko je razdalja
med skrajnimi točkami amplitude, močnejši je glas. Glasnost izražamo v decibelih (dB).
Višino glasu izražamo v herzih (Hz), odvisna je od mase, dolžine, napetosti in
elastičnosti glasilk, hitrosti zračnega toka skozi grlo ter subglotisnega tlaka. Več
tresljajev v sekundi proizvede višji glas. Od velikosti in oblike odzvočne cevi je odvisna
barva glasu. Vsak človek ima svoj zvočni podpis, popolnoma enkraten sestav alikvotnih
tonov, ki so odvisni od strukture glasovnega aparata, in s tem svojo popolnoma
enkratno barvo glasu (Hočevar Boltežar, 2008). Alikvotni toni, imenovani tudi sozveneči
toni, sotoni, parcialni toni, višjeharmonski toni, so skoraj neslišno zveneči toni ob
določenem osnovnem tonu, ki skupaj z njim tvorijo zven oziroma tonsko zlitino, ta pa je
ključna za barvo osnovnega tona (Wikipedija, 2014). Melodija pomeni spreminjanje
glasnosti in višine med govorom in daje določene informacije v govoru. Ena od
Kofol, Tarcizija (2014): Glasovni obsegi otrok od šestega do dvanajstega leta starosti. Magistrsko delo.
Koper: UP PEF.
6
značilnosti glasu, odvisna od spola in starosti, je tudi glasovni obseg, razpon od
najnižjega do najvišjega glasu, ki ga posameznik zmore. Srednja govorna lega
predstavlja višino glasu, ki jo vsakodnevno uporabljamo in pri kateri se najmanj
utrudimo. Nastavek je način približevanja glasilk na začetku fonacije, poznamo mehki,
trdi in zadihani nastavek (Hočevar Boltežar, 2008).
Glas nastane zaradi nihanja zračnega toka pri prehodu skozi grlo (Hočevar
Boltežar, 2008). Pri produkciji glasu so najpomembnejše: glasilki in govorna cev. Zvok,
ki ga ustvarjata glasilki, je dokaj šibak (Kovačič, 1995). Nihajoči glasilki zapirata ali
razpirata špranjo, ki jo obdajata tako, da sta ali popolnoma staknjeni in zaustavljata tok
zraka ali pa je med njima špranja in prepuščata tok zraka, ki prihaja iz pljuč. Nastane
osnovna frekvenca glasu, ki je odvisna od frekvence nihanja glasilk (Hočevar Boltežar,
2008). Med dihanjem sta glasilki odprti, ko pa začnemo peti ali govoriti, se glasilki
napneta in zožita. Pri nastanku glasu se glasilki sočasno z izdihom zapreta. Zoženje
prsnega koša in zaprtje glasilk iz pljuč ustvari povečan tlak, ki pa je neznaten v
primerjavi z zunanjim tlakom. Periodično zaporedje odpiranja in zapiranja glasilk
povzroči uhajanje večje ali manjše količine zraka iz grla v ustno votlino in to
zgoščevanje in razredčevanje zraka se odraža kot zvočno valovanje, takrat nastane
glas (Kovačič, 1995; Žvar, 2001).
Slika 2:Tvorba tona (Dewhurst-Maddock, 1999).
Kofol, Tarcizija (2014): Glasovni obsegi otrok od šestega do dvanajstega leta starosti. Magistrsko delo.
Koper: UP PEF.
7
Slika 3: Položaj glasilk pri dihanju (a), tvorjenju glasu (b) in žvižganju (c) (Žvar, 2001).
»Za kakovosten glas mora biti nihanje glasilk pravilno, nihanje obeh glasilk mora
biti časovno, amplitudno in frekvenčno usklajeno, stik med glasilkama mora biti
popoln« (Hočevar Boltežar, 2008, str. 48).
3.3 Pevski glas
Danes petje poimenujemo kot izraz čustvenega stanja (Denac, 2002), in zato je
petje veliko več kot samo glasbena dejavnost in prevod notacije v zvok (Ajtnik, 1999).
Pri petju postane naše celo telo inštrument (Marek, 2007). »Vsak drug inštrument je
grajen iz mrtve materije in ga šele izvajalec obudi v življenje. Pevec pa igra na živ
inštrument – človeški glas« (Gregorc, 1982, str. 18).
Človeški glas ima tako kot vsak instrument resonančne prostore, ki so pri vseh
inštrumentih stalni, fiksni, pri glasu pa so spremenljivi. »Sposobnost urejati obliko žrela
postavi glas v skupino enkratnih in posebnih instrumentov, ki osnovni zvok okrepijo,
definirajo in obarvajo« (Danev, 2008, str. 108).
Med govorjenim in pevskim glasom ni bistvene razlike, ta se pojavi pri šolanih
pevcih, katerim se pri študiju solo petja razvije pevski format (Žvar, 2001).
Poklicni pevci brez težav obvladajo vsaj dve oktavi. Korektno znajo zapeti vse
zvoke na lestvici, jih lahko dolgo obdržijo, »pianissimo« in »fortissimo«, »legato« in
»staccato«, svetlo in zakrito (Danev, 2008).
3.4 Pevske sposobnosti
Otrokov razvoj je kompleksen proces, v katerem se integrirajo gibalni, čustveno-
socialni in spoznavni dejavniki, ki se med seboj prepletajo in so soodvisni (Lešnik,
2009).
Petje, kot elementarna glasbena dejavnost, razvija temeljne glasbene
sposobnosti, kot sta ritmični in melodični posluh, občutek za sozvočja, glasbeni
spomin ter analitično zaznavo in oblikovno mišljenje. Učenci razvijajo intonančno in
Kofol, Tarcizija (2014): Glasovni obsegi otrok od šestega do dvanajstega leta starosti. Magistrsko delo.
Koper: UP PEF.
8
ritmično natančnost reprodukcije in sposobnost doživete interpretacije pesmi. Izvajanje
pa se povezuje z ustvarjalnostjo, kar se kaže v izražanju glasbenih vsebin (Sicherl-
Kafol, 2001).
Na psihomotoričnem področju se razvijajo glasbene spretnosti. Z ustreznimi
vajami se širi glasovni obseg in izboljšuje kakovost vokalne tehnike. Izboljšuje se tudi
tehnika igranja na glasbila ter skladnost gibov ob glasbi (Oblak, 2003).
Razvoj pevskih sposobnosti je zelo povezan z razvojem glasbenih sposobnosti.
Razvojne stopnje pevskih sposobnosti delimo na aktivne in pasivne. Aktivne pevske
sposobnosti vključujejo razvite sposobnosti za izvajanje, razvit pevski organ, razvite
sposobnosti slišanja, poslušanja in izvajanja tona, pasivne pevske sposobnosti pa
vključujejo razvitost sposobnosti slišanja in poslušanja tona, ki pa ga otrok ni zmožen
izvajati (Žvar, 2001).
Temeljne pevske sposobnosti razdelimo na elementarne sposobnosti in
sposobnosti višjega reda (Žvar, 2001).
1. Elementarne sposobnosti so:
- ritmični posluh (natančna izreka ritmične vsebine);
- melodični posluh (natančno zadevanje melodije);
- glasovna sposobnost (razvita psihomotorika, razvit pevski aparat, glasovna tehnika,
obseg glasu);
- sposobnost glasbenega spomina (spomin za kvaliteto, intenziteto in dolžino
tona in tonskih kompleksov).
2. Sposobnosti višjega reda so:
- harmonski posluh (občutek za sozvočje);
- sposobnost estetskega oblikovanja in estetske presoje (Žvar, 2001).
Sposobnosti višjega reda se začenjajo razvijati v obdobju med šestim in devetim
letom, intenzivneje pa nastopijo po enajstem letu (Sicherl-Kafol, 2001).
Po Peskovi (1995) sestavljajo glasbeni razvoj: temeljni glasbeni sposobnosti, kot
sta ritmična in melodična sposobnost prepoznave in ponovitve, ter sposobnosti višjega
reda, kot so harmonska komponenta, sposobnost analitičnega poslušanja ter
sposobnost estetskega oblikovanja in vrednotenja.
Kofol, Tarcizija (2014): Glasovni obsegi otrok od šestega do dvanajstega leta starosti. Magistrsko delo.
Koper: UP PEF.
9
Lešnik (2009, str. 57) je v tabelo strnil razvojne stopnje po Koledniku (1998).
Tabela 1: Razvojne stopnje II (Kolednik, 1998).
Starost Razvojne stopnje
0–1. l Reagiranje na zvok
1.–2. l Spontano ustvarjanje glasbe
2.–3. l Začetek reprodukcije odlomkov in glasbene ponudbe
3.–4. l Zmožnost dojemanja absolutne višine pri učenju instrumenta
4.–5. l Zmožnost diskriminacije višinskih registrov, ponavljanje preprostih ritmov
5.–6. l Diskriminacija preprostih tonalnih in ritmičnih vzorcev
6.–7. l Improvizirano petje, boljša percepcija tonalne kakor atonalne glasbe
7.–8. l Ločevanje med konsonanco in disonanco
8.–9. l Improvizacija ritmičnih načinov
9.–10. l Percepcija ritmične in melodične improvizacije, dojemanje dvoglasij in
kadenc
10.–11. Začetek harmonskega občutenja, dojemanje podrobnosti v glasbi
12.–17. Kognitivna in emocionalna zrelost
Žvarova (2001, str. 35) je po Gembrisu (1995) strnila v tabelo razvojne stopnje
petja.
Tabela 2: :Razvojne stopnje petja (Gembris, 1995).
Starost Razvojne stopnje petja
1. leto
Bebljanje, igra in eksperimentiranje z glasom, gibanje v majhnem tonskem
obsegu, ponavljanje posameznih tonov, imitacija intonacije in govora.
1–2 leti
Igra in eksperimentiranje z glasom kakor v 1. letu, prepoznavni
začetki pesmi, brez ritmične in melodične organizacije, ponavljanje
kratkih fraz v različnih tonskih legah in v spremenljivem tonskem
načinu, prevladujejo mali intervali, postopno širjenje k velikim
intervalom (do kvarte ali kvinte).
2–3 leti
Poznavanje melodij v lastnem obsegu, poskus posnemanja pesmi, začetki
spontanega petja pesmi.
Predstava o obrisu pesmi, prepoznavanje ritmične organizacije petja,
povezanost melodičnega ritma z govornim ritmom, kontroliranost tonske
višine, neutrjenost tonskega načina, nestabilnost intonacije.
3–4 Pravilnost petja pesmi glede na besedilo, jasnost intervalnih
Kofol, Tarcizija (2014): Glasovni obsegi otrok od šestega do dvanajstega leta starosti. Magistrsko delo.
Koper: UP PEF.
10
leta struktur, negotovost glede občutka za tonaliteto.
4–5 let Prepoznavanje naučenih pesmi, obvladovanje metruma, intervalov
in tonskih načinov. Širjenje pesemskega repertoarja.
5–6 let Dobro reproduciranje pesmi. Občutenje celotne pesmi, stabilnega tonskega
načina in občutenje prehoda v oddaljen tonski način. Razvoj obsega glasu
do none ter občutek za čvrst metrum.
Sicherl-Kafolova (2001) povzema na osnovi raziskav glasbenega razvoja
naslednje značilnosti pri starosti 6 ̶ 7 let: Prevladuje sintetično sprejemanje glasbe in
šele postopno analitično prepoznavanje posameznih glasbenih elementov (dinamika,
tempo, ritem itn.). Melodična reprodukcija pesmi je večinoma pravilna, v intonančni
čistosti intervalov pa še ne, manj je ritmičnih napak kot intonančnih, besedilo je v
pomoč pri petju zahtevnejših ritmov. Začenja se oblikovati zavest o tonaliteti, čeprav
otroci pri zadevanju intervalov še transponirajo v druge tonalitete in se po napačno
zapetemu tonu redko vrnejo v izhodiščno intonacijo, dobro sledijo pentatoniki in
pozneje tudi durovi in molovi tonaliteti. Petje pesmi »pot-pourri« ter kombinacije
spontanih in naučenih pesmi je še navzoče, otroci pogosto variirajo porazdelitev
besedila, vstavljajo petje v nevtralni zlog, spreminjajo melodijo ali ritem. Ločijo enake in
različne tonske višine. Ko usvojijo pojma višje in nižje, lahko določijo tudi smer gibanja
intervala. Ločijo enaka in različna ter daljša in krajša zvočna trajanja. Ko razvijejo
občutek za mero, razmeroma pravilno ploskajo, udarjajo, hodijo, korakajo na preproste
ritme (doba, prva poddelitev). Ločijo glasno in tiho izvajanje, slabše razlikujejo
naraščanje in pojemanje. Ločijo hitro in počasno izvajanje, slabše razlikujejo
pohitevanje in zadrževanje. Ob poslušanju narašča sposobnost prepoznavanja izraznih
sredstev (značaj skladbe, zvočna barva, tempo, dinamika, načelo oblikovanja ̶
ponavljanje/različnost itn.), izvajalskih sredstev (inštrument, pevec) in znanih pesmi v
inštrumentalni izvedbi. Narašča pestrost, koordinacija in skladnost gibnega odzivanja
na glasbo, namesto predhodnih celostnih gibnih odzivov prevladujejo odzivi
posameznih delov telesa, značilno je ponavljajoče se gibno izražanje, otroci dobro
sledijo (dvodobnemu) taktu in metrumu, naklonjeni so motorično spodbudni glasbi.
Pri starosti 8 ̶ 9 let je značilen razvoj od sintetičnega k analitičnemu sprejemanju
glasbe. Narašča sposobnost zaznave posameznega glasbenega dejavnika,
sposobnost prepoznavanja glasbene celote kljub spremembi posameznega elementa.
Ohranjanje ritma povzroča manj težav kot ohranjanje melodije. Naraščajo kognitivne
sposobnosti: klasifikacija (razvrščanje zvočnih značilnosti na osnovi podobnosti) in
seriacija (razvrščanje zvočnih značilnosti na osnovi razlik). Otroci so sposobni
Kofol, Tarcizija (2014): Glasovni obsegi otrok od šestega do dvanajstega leta starosti. Magistrsko delo.
Koper: UP PEF.
11
razlikovati tonske višine (visoko/nizko), trajanje (dolgo/kratko), jakost (glasno/tiho,
naraščanje/pojemanje), hitrost (hitro/počasi, pohitevanje/zadrževanje), oblikovna
načela (ponavljanje/različnost). Oblikuje se zavest o tonaliteti in intervalnih odnosih.
Pojavi se postopno zaznavanje večglasij (ritem, melodija, zvočna barva) (Sicherl-Kafol,
(2001).
Kofol, Tarcizija (2014): Glasovni obsegi otrok od šestega do dvanajstega leta starosti. Magistrsko delo.
Koper: UP PEF.
12
4 GLASOVNI OBSEGI OTROK
4.1 Otroški glas
Najizrazitejša sprememba, ki jo otrok doživi v svojem telesnem razvoju, je v
razvoju glasu, in sicer mutacija glasu. Pri dečkih je mutacija izrazita, manj izrazita pa je
pri deklicah. Znatno spremembo glasu doživijo moški in ženske tudi v starosti. Zato
govorimo o treh razvojnih stopnjah glasu: otroškem glasu, glasu odraslega in glasu v
starosti (Žvar, 2001). V fiziologiji otroškega glasu in v fiziologiji odraslega glasu ni
večjih razlik, vendar pa imajo nekatere spremembe v rasti otroškega telesa, kot so
razmerje med glavo in trupom otroka in predpubertetne spremembe otroškega telesa
svoj učinek. Od rasti so pogojno odvisni tudi organi za glas, ki se razvijajo sočasno. Do
sprememb glasu prihaja postopoma, tako telesne spremembe vplivajo na zvočnost
otroškega glasu. Na prepoznavnost glasu vpliva velikost in porazdelitev telesnih
resonančnih votlin ter velikost glasilk. Pri otroškem glasu prevladuje resonanca glave,
zato je otroški glas svetel. Zaradi manjšega vpliva prsne votline so otroški glasovi
lahkotnejši in bolj sproščeni kakor glasovi odraslega človeka (prav tam, 2001).
Rast grla in celotnega vokalnega trakta vpliva na spreminjanje njegove dimenzije,
na spreminjanje sestave tkiv ter na spreminjanje motoričnega programa fonacije in
izreke (Hočevar Boltežar, 2008).
Pri novorojenčku je grlo visoko v vratu, z rastjo otroka pa se grlo pomika navzdol.
Pri osmih letih je grlo v višini četrtega in petega vratnega vretenca, pri petnajstih letih
pa v višini šestega in sedmega vratnega vretenca. S starostjo se spreminja tudi dolžina
glasilk: pri novorojenčku je dolžina glasilk od 2,5 do 3 mm, pri petletnem otroku 7,5
mm, pri devetletnem 9 mm, pri pubertetniku od 12 do 15 mm, medtem ko je dolžina
glasilk odrasle ženske od 12 do 17 mm, moškega pa od 17 do 23 mm (prav tam,
2008).
Pri otroku skupaj z grlom raste celotni dihalni trakt. Zaradi značilnosti rastočega
grla potrebuje otrok večji dihalni napor za govor in petje kot odrasel. Pred puberteto so
pljučne funkcije pri dečkih in deklicah enake, povezane pa so s telesno aktivnostjo. Po
puberteti pa imajo fantje boljše pljučne zmogljivosti. Pred puberteto se dečki in deklice
razlikujejo tudi po različno dolgih glasilkah, in sicer imajo dečki za 8 % daljši glasilki,
vendar je njihov glasovni obseg enak kot pri deklicah. Po puberteti pa se začne
različna rast odzvočne cevi, kar vpliva na razlike v formantih med spoloma (prav tam,
2008).
Med desetim in štirinajstim letom, v času pubertete, se začne pospešena rast grla,
ki je bolj izražena pri fantih, kjer se kot med tiroidnima ploščama priostri na 90 stopinj,
glasilki se podaljšata tudi do 100 %, glas se zato zniža za oktavo, povečajo pa se tudi
Kofol, Tarcizija (2014): Glasovni obsegi otrok od šestega do dvanajstega leta starosti. Magistrsko delo.
Koper: UP PEF.
13
odzvočna cev in pljučne funkcije. Pri dekletih se dolžina glasilk podaljša na največ 150
%, glas pa se zniža največ za kvinto. Rast grla je pri fantih zaključena do štirinajstega
leta, pri dekletih pa do petnajstega leta (prav tam, 2008).
4.2 Mutacija
Puberteta je obdobje v življenju, ko se vsak posameznik začne spreminjati iz
otroka v odraslo osebo. V času pubertete pride v telesnem razvoju do spolnega zorenja
in do sekundarnih spolnih znakov, ki vplivajo tudi na spremembe otroškega glasu.
Spremembo glasu v puberteti imenujemo mutacija. Pri dečkih se nežni otroški glas
spremeni v globok moški glas in ta sprememba traja za nekatere najstnike veliko dlje
časa kot za druge. Mutacija je končana v nekaj mesecih do enega leta, sledi pa ji
obdobje dozorevanja grla oziroma stabilizacija glasu, ki traja pri dekletih med enajstim
in sedemnajstim letom, pri fantih pa med štirinajstim in devetnajstim letom (Hočevar
Boltežar, 2008).
Pri fantih raste v tem času jabolko tako hitro, da se v razmeroma kratkem času
podaljšajo glasilke za 1/3 dolžine, pri dekletih so razlike veliko manjše. »Pevski organ
ohripavi, glas se krha in lomi in poleg visokih tonov se oglašajo pri dečkih nenavadno
nizki glasovi« (Gröbming, 1930).
Mutacija petega glasu lahko traja dlje kot mutacija govorjenega glasu. Pomembno
je, da se med rastjo in dozorevanjem grla izogibamo velikim glasovnim naporom
oziroma petju. Zato je resno učenje solo petja priporočljivo šele po sedemnajstem letu
za dekleta in devetnajstem letu za fante (Hočevar Boltežar, 2008).
Po Žvar (2001, str. 99) delimo mutacijo glede na razvoj na:
· predmutacijo (od 9. leta do 12. leta)
· mutacijo (od 12. leta do 16. leta)
· pomutacijo (od 16. leta do 18. leta)
Med mutacijo pride pri dečkih do znižanja glasovne lege, glas postane hrapav,
raskav; pride do tipičnega »zloma« glasu, ko glas preide od visokega otroškega glasu
do nizke moške lege (Žvar, 2001). Pri deklicah so spremembe glasu manj izrazite.
Posebna, neprijetna motnja je tako imenovana »perverzna mutacija«, ko zaradi vpliva
moških spolnih organov pride do »možačastega« glasu in se glas ne more več
spremeniti (Žvar, 2001).
Ko mutacija traja dlje kot dve leti in ni končana do šestnajstega leta, govorimo o
motnji. Dečkom lahko ostane trdovraten deški glas. Vzrok za nepopolno mutacijo je
lahko glasovna preobremenjenost ali moteno delovanje mišic grla. Vzrok za nastanek
Kofol, Tarcizija (2014): Glasovni obsegi otrok od šestega do dvanajstega leta starosti. Magistrsko delo.
Koper: UP PEF.
14
motenj pa je lahko tudi hrupno okolje v šoli, pri športu ali v prostem času. (Žvar, 2001,
str. 100).
Med mutacijo je zelo pomembno pravilno ravnanje z glasom, predvsem glasu ne
preobremenjujemo (Žvar, 2001), ali kot navaja Gröbmling (1930, str. 73): »Dokler se
glas ne ustali in dokler ne dobi pevec organa zopet v svojo oblast, je najboljše petje
sploh opustiti«.
Obsega glasu po mutaciji se ne da predvideti iz obsega pred mutacijo. Tudi
mnenje, da se soprani prelevijo v tenorje in alti v base, ne drži, ugotovljeno pa je, da se
povprečna lega moških glasov pomakne približno za oktavo navzdol, obseg ženskih
glasov pa poveča za nekaj tonov navzgor in navzdol (Gröbmling, 1930).
4.3 Obsegi otroških glasov
Glasovni obseg, ki ga človek uporablja pri govorjenju, je mnogo manjši od petega.
Navadno se giblje v spodnjih legah pevskega obsega. Za miren naraven govor velja,
da se pri moških giblje med a in d (e), pri ženskah in otrocih pa med a in d¹ (e¹)
(Gröbmling, 1930).
Glasovni obseg je odvisen od dolžine in debelosti glasilk. Glasovi se močno
razlikujejo po obsegu, po svoji značilnosti in barvi. Razlikujemo deške glasove in
dekliške glasove, ki so v marsičem podobni odnosu med moškimi in ženskimi glasovi.
Glas deklic je običajno tenek in slabotnejši, z minimalno prsno resonanco, v srednji in
visoki legi pa močno prevladuje resonanca glave (Gregorc, 1982).
Za zborovodje kot tudi za učitelje glasbenega pouka je izrednega pomena
poznavanje obsegov otroških glasov.
V spodnjih razpredelnicah predstavljamo dva opisa otroških glasovnih obsegov.
Navedeni obsegi za otroke veljajo za tiste otroke, ki redno vadijo petje.
Adolf Groebming je obsege otroških glasov predstavil leta 1948 v knjigi
Zborovodja.
Tabela 3: Obsegi otroških glasov po Groebmingu (1948).
Starost Glasovni obseg
0 ̶1 leta a¹
1 ̶ 2 let f¹–a¹
3–5 let e¹– a¹
6 let e¹ –a¹
7 let d¹ –c²
Kofol, Tarcizija (2014): Glasovni obsegi otrok od šestega do dvanajstega leta starosti. Magistrsko delo.
Koper: UP PEF.
15
8 let d¹–d²
10 let c¹–e²
11 let h–e²
12–15 let a–f²
Andreas Mohr je obsege otroških glasov razdelil na štiri razvojne faze, ki so z
redno vajo uresničljive (Žvar, 2001, str. 98).
Tabela 4: Obsegi otroških glasov po Mohru (1997).
Starost Glasovni obseg
1–3 let g¹–c²
3 –6 leti f¹– e²
6–10 let c¹–f² (c³)
10 –15 let a –a² (c³)
Magistrsko delo temelji na raziskavi glasovnih obsegov in primerjanju teh z že
izvedenimi raziskavami, zato v nadaljevanju predstavljamo še nekaj tovrstnih raziskav.
Gobec je v Grlici, reviji za mladinsko zborovsko glasbo, leta 1953 v članku
Glasovni obsegi in izbor pesmi predstavil glasovne obsege otrok od rojstva do 15. leta.
Tabela 5: Obsegi otroških glasov po Gobcu (1953).
Starost Glasovni obseg
0 let a
1 leto f– a
2 leti f– a
3 leta e–a
4 leta e–a
5 let e–a
6 let d¹– a¹
7 let d¹–c²
8 let d¹–d²
9 let c¹–d²
10 let c¹–e²
11 let c¹–f²
12 let h–f²
Kofol, Tarcizija (2014): Glasovni obsegi otrok od šestega do dvanajstega leta starosti. Magistrsko delo.
Koper: UP PEF.
16
13 let a–g²
14 let a–a²
15 let g–f²
Kavčičeva je leta 1998 v diplomskem delu Oblikovanje glasu in razvijanje
glasovnega obsega na igriv način (Kavčič, 1998, v Žerjav, 2009) raziskala glasovne
obsege otrok 1., 2., 3. in 4. razreda.
Tabela 6: Obsegi otroških glasov po Kavčič (1998).
Starost Glasovni obseg
1. razred h–f²
2. razred a–d²
3. razred g–a²
4. razred fis–f²
Rezultati veljajo za otroke, ki redno obiskujejo pevski zbor ali glasbeno šolo.
Kerec je izmerila glasovne obsege otrok od 2. do 4. razreda in jih leta 2004
predstavila v diplomskem delu Glas in njegov razvoj v otroški dobi. Tudi v tem primeru
gre za dobre pevce. (Kerec, 2004, v Žerjav, 2009).
Tabela 7: Obsegi otroških glasov po Kerec (2004).
Starost Glasovni obseg
2. razred a–d²
3. razred a–c²
4. razred g–f²
Žerjav (2009) je v diplomskem delu Razvoj glasu in glasovni obsegi otrok v prvem
triletju osnovne šole izmerila glasovne obsege otrok prvega triletja na I. OŠ Rogaška
Slatina.
Kofol, Tarcizija (2014): Glasovni obsegi otrok od šestega do dvanajstega leta starosti. Magistrsko delo.
Koper: UP PEF.
17
Tabela 8: Obsegi otroških glasov po Žerjav (2009).
Starost Glasovni obseg
6 let c¹–a¹ (h¹)
7 let c¹–h¹ (c²)
8 let c¹–c² (d²)
Welch (2014) je v Angliji med letoma 2010 in 2014 v okviru projekta Sing Up
izvedel raziskavo večanja glasovnih obsegov z redno pevsko vajo in pravilno tehniko
petja.
Tabela 9: Obsegi otroških glasov po Welchu (2014).
Starost Glasovni obseg
7 let g–c²
8 let g–d²
9 let f–d²
10 let f–e²
Pri oblikovanju otroškega glasu morajo učitelji in drugi glasbeni pedagogi
upoštevati načela, ki so pomembna pri odraslih pevcih, pri učencih pa so nepogrešljiva.
Postopnost se kaže predvsem v ustreznih ritmičnih in melodičnih vajah, usmerjenih v
razvoj različnih glasbenih sposobnosti (Langness, 2000; Welch, 2000; Silverman,
2008).
Kofol, Tarcizija (2014): Glasovni obsegi otrok od šestega do dvanajstega leta starosti. Magistrsko delo.
Koper: UP PEF.
18
5 MOTNJE IN POŠKODBE GLASU, GOVORA IN PETJA
Glas je naše primarno komunikacijsko orodje. Izraža naše ukaze, potrebe in želje.
Je kot ogledalo, ki odseva naše zdravje, starost, čustva in razpoloženje.
Čeprav govorne težave zmanjšajo našo sposobnost komuniciranja in posledično tudi
našo samozavest, jim posvečamo premalo pozornosti. Na izgubo glasu lahko vpliva
zdravje, kot je navaden prehlad, način življenja ali stres. (Barr in Williams, 2011).
Za nastanek kakovostnega glasu in govora so potrebna zdrava dihala z dobro
nadzorovanim izdihom, zdravi, normalno delujoči: grlo in artikulacijski organi ter
periferni kontrolni mehanizmi z normalno delujočim perifernim in centralnim živčevjem.
Motnja, ki se pojavi v tem zaključenem krogu, vpliva na nastanek glasu in govora in
povzroči glasovno ali govorno motnjo (Mysack, 1976).
Glasovne motnje delimo na organske in funkcionalne. Organske nastanejo kot
posledica poškodbe, okužbe, draženja sluznice grla s snovmi iz okolice, imunskim
mehanizmom, mehanskih obremenitev glasilk pri fonaciji ob preveliki ali napačni rabi
glasu, kot posledica prirojenih napak v grlu, lahko pa tudi kot posledica okvare v
centralnem, perifernem živčnem sistemu, imenovane nevrološke glasovne motnje.
Funkcionalne glasovne motnje so tiste, za katere pri pregledu hripavega bolnika ne
najdemo organskega vzroka za hripav glas. Pri funkcionalnih glasovnih motnjah so
lahko udeleženi vsi trije sistemi, in sicer dihanje, fonacija in artikulacija, včasih dva,
redkeje pa samo grlne mišice. Za vse funkcionalne glasovne motnje pa je značilna
prevelika aktivnost oziroma napetost med seboj slabo usklajenih grlnih mišic. Organske
in funkcionalne motnje se med seboj velikokrat prekrivajo, oziroma zaradi organske
motnje lahko nastane funkcionalna in obratno (Hočevar Boltežar, 2008).
Dejavniki, ki poslabšajo kakovost glasu po Hočevar Boltežar (2008) so: okužbe
(glivične, bakterijske, virusne); škodljive navade (kajenje, prekomerno uživanje
alkohola, uživanje drog); neugodni mikroklimatski pogoji na delovnem mestu ali doma;
neprimerni akustični pogoji na delovnem mestu ali doma; alergija; zdravila; hormonske
motnje; gastroezofagealni refluks; avtoimunske bolezni slinavk; velofaringealna
insuficienca, disfunkcija vratne hrbtenice.
5.1 Motnje fonacije
Posledice bolezenskih sprememb, kot so pevski vozliči, polipi in granulomi na
glasilkah, akutno ali kronično vnetje grla, maligni tumorji, posledice poškodb, posledice
motene gibljivosti glasilk zaradi ohromitve spodnjega laringalnega živca, povzročijo
organske motnje fonacije. Psihogene motnje fonacije pa so posledica duševnih
konfliktov (Žvar, 2001). Hočevar Boltežar (2008) navaja, da avtorji v sodobni strokovni
literaturi, ko označujejo funkcionalno glasovno motnjo, ki je povezana z napačno
Kofol, Tarcizija (2014): Glasovni obsegi otrok od šestega do dvanajstega leta starosti. Magistrsko delo.
Koper: UP PEF.
19
uravnavano ali neuravnoteženo dejavnostjo fonacijskih mišic, pogosto uporabljajo izraz
mišično tenzijska disfonija (MTD). Do MTD pride zaradi napačnega delovanja
fonacijskih mišic, nepravilnega nihanja glasilk in nepravilne dejavnosti ventrikularnih
gub.
5.2 Motnje glasu pri otroku
Glasovne motnje se lahko pojavijo ne glede na starost. Razlika med glasovnimi
motnjami pri otrocih in odraslih je v tem, da se otroške glasovne motnje pojavljajo pri
razvijajočem in spreminjajočem se vokalnem traktu. Kratki otroški glasilki, ki nihata z
veliko frekvenco, celo dvakrat hitreje kot ženski in trikrat hitreje kot moški glasilki, še
nista v celoti razviti, zato je grlo bolj občutljivo za obremenitve in so zato glasovne
motnje pogostejše med otroki kot pa med odraslimi (Hočevar Boltežar, 2008).
Najpogostejši vzrok glasovnih motenj pri otrocih je funkcionalna disfonija oziroma
mišično tenzijska disfonija (MTD) brez sluzničnih sprememb ali s sluzničnimi
spremembami (47 %); vozliči na glasilkah (35 %), ki se pojavijo pogosteje pri dečkih
kot pri deklicah; laringitis (11%) in drugo (7%) (Hočevar Boltežar, 2008, str. 114).
Ob vstopu v šolo se pri šestletnih ali sedemletnih otrocih lahko pri petju pojavijo
večje ali manjše težave. Žvar (2001, str. 104) navaja naslednje: produkcija tona je
plitva in pogosto cmerava; visoki in nizki toni so barvno ekstremno oddaljeni; glasni toni
se poljubno izmenjavajo s tihimi; dihalna kapaciteta je pomanjkljiva, legato petje in
fraziranje je oteženo ali sploh ni mogoče; vdih je glasen, skoraj nasilen, pogosto otrok
vdihne sredi besede, ne zna aktivirati trebušne prepone; artikulacija besed je netočna;
intonacija je negotova.
5.3 Druge motnje in poškodbe glasu in grla
Hripavost, ena najpogostejših motenj glasu, je pojem, ki obsega več sprememb
glasu. Lahko smo popolnoma brez glasu, prisiljeni v popolno molčečnost, ali pa je glas
raskav in prenapet. Spremembe se pojavijo v glasnosti, višini glasu pa tudi v njegovi
barvi (Kojić, 2010). Hripavost nastane zaradi spremembe na glasilkah, kot posledica
nepravilne tehnike dihanja, slabe slušne kontrole in prevelikega napora glasilk (Bunch,
1997). Hočevar Boltežar (2008) nas opozarja, da se vse prevečkrat uporablja izraz
hripavost, ne samo za odstopanja v kakovosti glasu, temveč tudi za motnje višine,
glasnosti in ritma, ter da v slovenskem prostoru še vedno enačimo oba pojma.
Napačna in pretirana uporaba glasu najpogosteje privede do spremembe glasu,
strokovno imenovane disfonija. Je najbolj pogosta govorna motnja pri ljudeh, ki svoj
glas izraziteje uporabljajo pri vsakodnevnem delu, kot so igralci, napovedovalci, pevci,
učitelji, voditelji, moderatorji, vzgojitelji in prodajalci, pogosto pa je hripavost tudi
Kofol, Tarcizija (2014): Glasovni obsegi otrok od šestega do dvanajstega leta starosti. Magistrsko delo.
Koper: UP PEF.
20
posledica glasnega navijanja ali petja. Čezmerna in napačna uporaba glasilk lahko
povzroči vnetje z rdečino in oteklino; če traja daljši čas, pa tudi nastanek razjed,
vozličev in polipov, ki lahko vodijo v trajno hripavost (Kojić, 2010). Akutno vnetje grla je
pogosta bolezen, ki se pojavi samostojno ali pa spremlja vnetje sosednjih organov,
lahko pa tudi nalezljivo bolezen. Vzrok akutnega vnetja so pretiran in nepravilen govor
in petje, čezmerno kajenje in uživanje žganih in alkoholnih pijač (Kambič, 1986).
Kronično vnetje grla je bolezen predvsem odraslih moških, manj žensk in izjemoma
otrok. Nastane kot posledica neustreznega zdravljenja akutnega vnetja (Kambič,
1986).
Disfagija ali motnja požiranja nastopi, ko obstaja problem v procesu požiranja.
Vzroki za nastanek motnje so običajno povezani z glasovnimi, govornimi motnjami in
motnjami dihanja, ker pri vseh sodelujejo isto živčevje in mišice. Med vzroki za
nastanek motnje najdemo slabo zobovje, ki onemogoča pravilno grizenje in žvečenje;
vnetje sluznice ustne votline in žrela zaradi obsevanja, jemanja zdravil; ali okužbe
sluznice, predvsem z glivami (Žemva, b.d.).
Fojkar Zupančič (2004) meni, da imajo glasovne okvare redko vzrok samo v
nepravilnem delovanju pevskega organa, temveč je potrebno iskati najpogostejše
vzroke za razne motnje glasu pri napačni in nezadostni uporabi dihalnih mišic.
Ena od napak pri nastajanju tona je tako imenovana »nema lega«, kjer gre za
odsotnost glasovnega obsega med približno h¹ do e², kar je posledica petja samo s
prsno resonanco v povezavi z grlenim zastavkom in stisnjenim tonom. Po Fojkar
Zupančič je »nema lega« ena najpogostejših nepravilnosti pri otroških, še bolj pa pri
dekliških in ženskih glasovih (Fojkar Zupančič, 2004).
Pri takšnih težavah so priporočljive tehnične vaje, kjer melodija teče od višjega
tona proti nižjemu. Vaje naj se začnejo v višji legi, med d² do f², najprej se pomikamo
po poltonih navzgor po obsegu, nato se previdno pomikamo po poltonih navzdol in pri
tem pazimo, da ostane glas lahek in da ohranja podoben zven kot v visoki legi. Pri tem
je pomemben občutek globine, pozorni moramo biti tudi na spuščeno in prosto nihajoče
grlo ter globok, oprt dih, tako da tonu dovolimo, da teče (Fojkar Zupančič, 2004).
Glasovne težave lahko po Fojkar Zupančič izhajajo tudi iz nepravilne ligamentacije
glave in vratu. Nepravilna »umeščenost« glave lahko negativno vpliva na vrat, saj
nesproščen vrat utesnjuje delovanje glasovnih mišic, kar povzroči napetost v ramenih,
posledično to ovira pravilno dihanje, vse skupaj pa vpliva na nesproščeno, moteno
proizvajanje tonov (Fojkar Zupančič, 2002b).
Hripavost lahko preprečimo tako, da se izogibamo snovem, ki izsušujejo telo, kot
sta alkohol in kofein; se izogibamo pasivnemu kajenju; uživamo veliko tekočine; skrbno
Kofol, Tarcizija (2014): Glasovni obsegi otrok od šestega do dvanajstega leta starosti. Magistrsko delo.
Koper: UP PEF.
21
izbiramo prehrano, v kateri ni pikantnih jedi; varčujemo z glasom; ko smo hripavi, se
izogibamo govorjenju in petju (Kojić, 2010).
Barr in Williams (2011) nam ponujata kot eno od rešitev pogoste počitke glasu.
Enourno predavanje lahko razdelimo na čas predavanja in čas počitka. Po navadi je
čas predavanja predolg. Na sliki imamo prikazane tri možnosti: štiridesetminutno
predavanje in dvajsetminutni počitek, dvajsetminutno predavanje in desetminutni
počitek ter za glas najboljšo rešitev – desetminutno predavanje in petminutni vmesni
počitek.
Slika 4: Govor – počitek (Barr in Williams 2011).
Kofol, Tarcizija (2014): Glasovni obsegi otrok od šestega do dvanajstega leta starosti. Magistrsko delo.
Koper: UP PEF.
22
6 PETJE V ŠOLI
V šoli temelji glasbeni pouk na petju. Petje je elementarna glasbena dejavnost, s
katero zadovoljujemo potrebe učencev po individualnem ali skupinskem pevskem
izražanju. Z njim razvijamo temeljne glasbene sposobnosti: ritmični posluh (natančna
izreka ritmične vsebine) in melodični posluh (natančno zadevanje melodije),
sposobnost višjega reda (harmonski posluh, občutek za sozvočje), pevske spretnosti in
sposobnost estetskega doživljanja ter vrednotenja, kajti petje pomeni natančno
melodično in ritmično poustvarjanje vokalnega dela z uporabo vseh elementov
interpretacije (Slosar, 2003). S petjem razvijamo trajno ljubezen do pevske kulture in
naše pevske tradicije. Razvijamo glasbeni besednjak, sposobnost orientacije in
razumevanja zvočnega (grafičnega ali notnega) zapisa glasbenega dela, ustvarjalnost
pri interpretaciji pesmi, izmišljanju melodije, besedila ali obojega, pri dopolnjevanju
melodije, spreminjanju melodije, ipd. (prav tam, 2003).
Pravilno petje nam ni dano samo po sebi, je dolgotrajni proces, ki se ga ne
moremo naučiti v enem dnevu. Peskova (1997) pravi, da se učenje petja začne takoj
po rojstvu. Otrok mora veliko eksperimentirati s svojim glasom, učiti se mora tone in
tonske skupine in jih uskladiti s svojim glasom. Pri vsem tem pa potrebuje spodbudo in
vodstvo odraslih. Kultivirano petje zahteva sproščenost telesa, pevsko dihanje, pevsko
oporo in jasno izreko posameznih glasov oziroma besedila (Slosar, 2003). Pri petju je
eden od najpomembnejših občutkov občutek ugodja in veselja (Lešnik, 2009).
Kriteriji za lepo petje po Ivačiču (2009) so naravno in sproščeno petje, polno,
zvočno petje, jasno in razumljivo petje. Predvsem pa mora biti petje iskreno in imeti
pomen in izraz.
Za oblikovanje pevskega glasu poznamo več pristopnih načinov, ki jih pogojuje
naš namen. Lahko je naš namen iz nešolanega glasu izvabiti in razviti vse skrite
potenciale ali pa odstraniti vse ovire, ki preprečujejo razvoj obstoječih potencialov.
Skupni cilj obeh izhodišč je doseči optimalen pevski razvoj učenca. Pri petju je
pomembno, da nimamo občutka, da pojemo sami sebi, ampak da imamo pred seboj
poslušalce in k njim usmerjamo ton (Lešnik, 2009).
6.1 Učiteljev odnos do petja
Vsak glas ima posebne naravne in edinstvene kakovosti, naloga učitelja pa je, da
pevcu pomaga oplemenititi njegove naravne danosti (Potočnik, 1999).
»Pevca vzgajamo, da bo njegov glas:
· zvenel polno, toplo in naravno,
· razvil resonanco,
Kofol, Tarcizija (2014): Glasovni obsegi otrok od šestega do dvanajstega leta starosti. Magistrsko delo.
Koper: UP PEF.
23
· intonančno čist,
· sposoben izvajanja različnih dinamičnih stopenj,
· ritmično natančen, neprisiljen in uren,
· sposoben jasne artikulacije,
· sposoben jasne dikcije,
· sposoben izražati različna čustvena razpoloženja,
· sposoben izvajati stilno različno glasbo,
· ostal zdrav« (Potočnik, 1999, str. 10).
Ajtnikova (1999) ugotavlja, da so za uspešnost najpomembnejši pogoji učiteljev
pozitivni odnos do petja, njegova metodična in didaktična znanja ter razvite glasbene
sposobnosti. »Kdor sam rad poje, kdor se ob svojem glasu dobro počuti, poje tudi z
učenci in jim zna vliti veselje do petja ali celo navdušiti zanj« (Ajtnik, 1999, str. 22).
Učitelj mora tudi poznati temelje razvojne psihologije, ki proučuje otrokov razvoj,
njegovo integracijo z realnostjo, komunikacijo z drugimi in pridobivanje lastnih
spoznanj, kajti vzporedno s splošnim razvojem učenca se razvijajo tudi njegove
glasbene in pevske sposobnosti, na katere pa vpliva tudi stimulativnost okolja (Phillips,
1992).
Pri oblikovanju otroških glasov mora učitelj slediti posameznim ciljem, da lahko
zagotovi optimalen glasovni razvoj (Žvar, 2001). Žvarova (2001) meni, da mora učenec
na začetku odkriti, kaj lahko stori s svojim glasom, spoznati zven svojega glasu, višino,
jakost in barvo, ki jo skuša opisati. Usvoji naj osnove dihanja ter povezavo telesa in
zvena. Glasovne zmožnosti naj doživi s pomočjo imitiranja živalskih in drugih glasov.
Spozna naj samoglasnike in njihove resonance, odkrije in popravlja zveneče (n, m),
šumeče (š, f) in eksplozivne (p, t, k) soglasnike ter spozna podaljšano napetost pri
izdihu. Preponsko mišičevje naj aktivira prek igre, s pomočjo pantomime pa naj
uporablja telo kot inštrument (korpofono muziciranje).
Učitelj mora imeti dobro znanje o vokalni tehniki, znati mora tudi prilagoditi in
izbrati ustrezne tehnike za optimalen razvoj glasovnega aparata in hkrati glasbenih
sposobnosti otrok oziroma učencev (Slosar, 1995).
6.2 Izbira primernih pesmi
Na učenje nove pesmi se mora učitelj temeljito strokovno in didaktično pripraviti.
Izvajanje določenega glasbenega dela zahteva od njega poznavanje in razumevanje
partiture, ustvarjalni odnos do izvajanega dela in ustrezne izvajalske veščine in znanja.
Razumeti mora obliko nove pesmi, obvladati njen ritem, melodijo in harmonijo. Nato na
osnovi teh elementov ustrezno določi fraze in potrebne vdihe. Obvladati mora pevsko
Kofol, Tarcizija (2014): Glasovni obsegi otrok od šestega do dvanajstega leta starosti. Magistrsko delo.
Koper: UP PEF.
24
izreko in razumeti pomen besedila, pravilno izbrati tempo in upoštevati predvidene
morebitne agogične spremembe. Pozoren mora biti tudi na dinamiko, kajti ta mora
okvirno slediti zapisu partiture. Navsezadnje pa je dolžan upoštevati tudi barvo zvoka in
vzdušje, ki ga določena pesem zahteva (Slosar, 2003).
Oblakova (2003) je predstavila klasifikacijo stopenj poučevanja petja in ustreznih
glasbenih metod v prvem triletju osnovne šole:
1. izbor pesmi ̶ glede na
· obseg pesmi,
· ritmično in melodično strukturo pesmi,
· tempo, ki omogoča jasno izreko in doživljajsko interpretacijo;
2. predstavitev in učenje pesmi ̶ glede na glasbeni in besedni del
· pesemski vsebini lahko posredujemo ločeno ali
· izhajamo iz njune celostne oblike;
3. imitacija ali metoda posnemanja;
4. memoriranje besedila;
5. memoriranje melodije;
6. delo s slikovnim zapisom;
7. doživljajsko in estetsko oblikovanje pesmi:
· dinamika,
· tempo in agogika,
· fraziranje,
· dikcija,
· artikulacija;
8. utrjevanje in spremljanje pesmi;
9. petje in vzgoja občutka za sozvočje;
10. petje in didaktične igre, ki so namenjene spontanemu razvijanju, poglabljanju
in utrjevanju posameznih sposobnosti ali spretnosti učencev:
· igra melodičnega odmeva,
· igra pevskega dihanja,
· igra izreke glasov.
Za učenje nove pesmi lahko izbiramo med različnimi metodami učenja nove
pesmi: učenci ponavljajo poslušane dele za učiteljem; učitelj najprej sam zapoje celo
pesem; učitelj pripoveduje vsebino in zraven poje; lahko najprej naučimo besedilo ali
najprej melodijo; kadar zna razred peti po notah, se lahko del pesmi zapoje, drugi del
pa variira ali improvizira. Petje s pripevanjem in po posluhu se izvaja predvsem v nižjih
razredih (Ajtnik, 1999). Ko učitelj sam zapoje pesem in ko jo nekajkrat ponovi, začnejo
Kofol, Tarcizija (2014): Glasovni obsegi otrok od šestega do dvanajstega leta starosti. Magistrsko delo.
Koper: UP PEF.
25
učenci spontano pomagati, ker je še ne znajo, pojejo le tu in tam, pravimo, da pripevajo
(Voglar, 1987). Učitelj lahko predstavi novo pesem s petjem tudi tako, kot pripoveduje
zgodbo. Pri tem je pomemben očesni stik, razlika v barvi glasu, jakosti in pravilni in
točni izgovorjavi besedila (Pugh, 1995).
Učitelj, ki se čuti notranje poklicanega, je tisti, ki razvije pedagoški čut, s katerim
odkriva uspešnost ali pomanjkljivost v svojem vzgojno-izobraževalnem ravnanju, in
pedagoško potrebo, katera ga spodbuja h glasbeno-pedagoškim dejavnostim (Oblak,
1995). Učiteljeva osebnost in njegova širša razgledanost ter stil njegovega dela vplivajo
na sooblikovanje učenčeve osebnosti. V učencih zbudi interes za glasbene vrednote,
kar je tudi temeljni cilj glasbene vzgoje (Oblak, 1995).
6.3 Pozitivni učinki petja
»Glasba je umetnost trajne vrednosti, ki pomembno sooblikuje družbeno-kulturni
prostor. Dokazana je tudi njena pozitivna vloga pri spodbujanju učenčevega skladnega
in uravnoteženega razvoja« (Borota, 2006, str. 12).
Glasba ima za razvoj učenca neprecenljivo vlogo, vpliva na njegov socialni,
emocionalni, intelektualni in fizični razvoj. Skozi glasbo učenec razvija široko paleto
idej, hkrati pa mu glasbene izkušnje omogočajo izražanje lastnih čustev ter opazovanje
tujih. Z bogatenjem glasbenih izkušenj se učenec tudi fizično razvija (Pesek, 1997).
Dewhurst-Maddock (1999) v svojem delu Zdravilna moč glasbe in zvoka opisuje in
navaja primere zdravljenja z zvokom. Predstavi nam možnost uporabe zvoka kot
zvočne kulise ob različnih meditativnih tehnikah. Pogačnik (2001) dodaja, da
poznavanje zdravilnih učinkov glasbe sega daleč v zgodovino. Že na egipčanskih
papirusih je zabeleženo zdravljenje neplodnosti, revmatičnih obolenj ali pikov žuželk.
Religije ravno tako izkoriščajo pozitivne učinke glasbe, vedoč, da glasba vzpostavi
neposreden stik z močnimi čustvi in strastmi. Da nas glasba pomirja in da je prvi in
takojšnji dobrodejni učinek zdravljenja z glasom sprostitev, je prepričana Shirlie Roden
(2000). Dewhurst-Maddock (1999) pravi, da če pravilno uporabljamo svoj glas, se
kmalu počutimo bolje, da s pomočjo glasu lahko bolezen prepoznamo in jo tudi
zdravimo. Torej lahko govorimo o pozitivnih učinkih petja. Shirlie Roden (2000)
priporoča vsakodnevno prepevanje, kajti z njim lahko pozdravimo dele telesa, kjer se je
zaščitni ovoj zgostil kot posledica bolečih in pozabljenih izkušenj in travm. Zdravilne
učinke petja opisuje v knjigi Zdravljenje z glasom (2000). Navaja, da najpreprostejša
oblika zdravljenja z glasom je ta, ko mati s petjem uspava svoje dete. Njeno petje
učinkuje, ker je njeno srce odprto in jo z otrokom povezuje ljubezen. Tudi raziskava
medicinskega centra kalifornijske univerze kaže, da petje oziroma predvajanje
uspavank pozitivno vpliva na dojenčkov razvoj, saj za pet dni skrajša bivanje
Kofol, Tarcizija (2014): Glasovni obsegi otrok od šestega do dvanajstega leta starosti. Magistrsko delo.
Koper: UP PEF.
26
nedonošenčkov in otrok s prenizko porodno težo v porodnišnici (Campbell, 2004, v
Vidmar, 2004). Petje uspavank je razširjeno v vseh kulturah. Uspavanke pomirjajo
dojenčke in pozitivno vplivajo na duševno stanje matere, pri tem pa se tudi tvori močna
vez med materjo in otrokom.
Zaradi pozitivnih učinkov petja in glasbe je priporočljivo vsakodnevno prepevanje
tudi v šoli, ne le pri glasbenem pouku, temveč tudi med drugimi urami. S petjem otrok
pridobiva ter povečuje nadzor nad svojim telesom, veča se mu besedni zaklad, ki
pospešuje rabo jezika in mu pomaga pri učenju besednih in zvočnih vzorcev (Pesek,
1997). Sicherl-Kafolo (2001, str. 92) pravi: «Petje kot elementarna glasbena dejavnost
razvija temeljne glasbene sposobnosti – ritmični in melodični posluh. Učenci razvijajo
ritmično in intonančno natančnost reprodukcije in sposobnost doživete interpretacije
pesmi. Izvajanje se tako povezuje z ustvarjalnostjo, ki se kaže v izražanju doživljanja
glasbenih vsebin.»
Katrin Schuler (1996) navaja, da je že dolgo znano, da glasba zbuja veselje in
pospešuje smisel za skupnost. V članku Glasba pospešuje kreativnost in storilnost
predstavlja raziskave, ki so jih opravili na nemških in švicarskih šolah, kjer so skrajšali
ure pouka matematike in drugih predmetov ter jih nadomestili z več urami glasbe.
Raziskava je pokazala, da so ti učenci po treh letih imeli manj problemov z jezikom, bili
so ustvarjalnejši, samozavestnejši in so zmogli več v drugih šolskih urah kot njihovi
vrstniki. Podobno študijo so izvedli tudi v berlinskih osnovnih šolah in rezultat je bil
podoben, pri teh otrocih so bili izraženi: energija, vzdržljivost, koncentracija, izvirnost,
toleranca in odklanjanje nasilja.
Kofol, Tarcizija (2014): Glasovni obsegi otrok od šestega do dvanajstega leta starosti. Magistrsko delo.
Koper: UP PEF.
27
6.4 Vokalna tehnika
Po Lešniku (2009) izpostavlja vokalna tehnika usklajeno delovanje elementov
glasovnega aparata. Ne poudarja funkcije govora, temveč je njena pozornost
usmerjena v koordinirano gibanje grla in pevskega aparata kot celote. Z vokalno
tehniko otrokom razvijamo glasbene sposobnosti in oblikujemo glas.
Pod vokalno tehniko spada:
· pravilna telesna drža,
· usklajeno dihanje s pravilno oporo pevske muskulature,
· ustrezen nastavek in zastavek tona,
· jasna pevska izreka,
· ustrezen glasovni obseg,
· izenačenost glasu pri različnih dinamičnih stopnjah,
· izenačenost glasu pri različnih tonskih višinah,
· resonanca,
· pevska artikulacija.
Lešnik (2009) dodaja, da moramo pri pravilnem petju paziti na globok vdih,
enakomeren izdih, na dihalno oporo in naslon, koncentracijo zračnega toka, mehki
zastavek, nizko lego jabolka in pravilno držanje mehkega neba in jezika. Paziti moramo
na pravilno pevsko izreko ter na pravilen nastavek in lepo obarvan ton. Osnova lepega
in pravilnega petja je po njegovem mehak zastavek ob tihem petju in pravilno usmerjen
nastavek na trdo nebo.
Vokalna tehnika se je skozi čas spreminjala, razlike v izvajanju pa so bile odvisne
od glasovnega obdobja in okusa. Vokalno tehniko obravnavamo kot temelj, ne le
glasbene izobrazbe, temveč kot vrednoto, ki pogojuje tudi boljšo kakovost življenja
(Miller, 2004, v Lešnik, 2009). Glavni namen vokalne tehnike je, da odpravimo
nepravilnosti pri petju ter tako glasu pustimo, da neomejeno deluje. Skušamo obogatiti,
širiti in plemenititi to, kar je pevcu dala narava (Lešnik, 2009). Sadolin (2000) pravi, da
tehnika ni najpomembnejša stvar pri petju, pomembnejša je izrazna zmožnost petja, ki
pa je odvisna od dobre tehnike.
Za dosego našega cilja izvajamo pri vokalni tehniki: sprostitvene in ogrevalne vaje,
vaje za pravilno pevsko držo, dihalne vaje, govorne vaje ter pete vaje. Pomembno je,
da so vse vaje prilagojene razvojnim možnostim otrok, so sistematične, zanimive,
zabavne, predvsem pa morajo imeti jasen cilj (Ivačič, 2009).
Kofol, Tarcizija (2014): Glasovni obsegi otrok od šestega do dvanajstega leta starosti. Magistrsko delo.
Koper: UP PEF.
28
Blankenbehler (2009) poudarja deset točk, po katerih naj bi učitelji oziroma
zborovodje delali, uporabljali vokalno tehniko in brez negativnih posledic učili otroke
pravilnega petja:
1. preproste ogrevalne vaje,
2. vaje za pravilno pevsko držo,
3. dihalne vaje, kjer smo pozorni na pravilen vdih,
4. vaje za registre,
5. vaje za posluh, s pomočjo gibanja,
6. petje lestvic,
7. petje intervalov,
8. petje samoglasnikov, pravilno odpiranje ust,
9. petje na osredotočenem tonu
10. učenje nove pesmi.
Otroci posnemajo naše petje, zato naj bo sproščeno in pravilno izvedeno. Vsako
vajo natančno in večkrat pokažimo. Vaje naj bodo zabavne, ne predolge. Ne pozabimo,
da se otroci določene veščine naučijo s ponavljanjem.
Po Žvar (2001, str. 109) moramo pri izbiranju vaj za oblikovanje glasu upoštevati:
· »postopnost: vaje ne smejo biti ritmično in melodično prezahtevne,
prednost imajo vaje za razvijanje posluha, koncentracije, natančno
zadevanje tonov ter večglasne vaje;
· motivacijo: vaje naj vključujejo komične situacije, tako bodo otroci z
veseljem sodelovali in jih izvajali;
· samostojnost: vedno vadimo tudi s posamezniki, s tem zmanjšamo
možnost napak;
· namen vaje: pevcem pojasnimo, zakaj izvajamo določeno vajo in kaj ta
vaja razvija; s tem jih spodbudimo k boljšemu sodelovanju.«
Upevanje je ključni dejavnik za dobro vajo, njegova sestavna dela sta sproščanje
in ogrevanje, kar učinkovito povezuje pevce v skupino z jasnim skupnim ciljem (Burger,
2014). Ogrevanje je odličen način, da pevce poučimo o vokalnem ustvarjanju.
Ogrevanje nam pomaga hitro doseči, da glas, uho in razum dobro delajo; uvesti
vokalne pojme, ki jih potrebujemo za izboljšanje kvalitete zvoka; odpraviti probleme pri
vokalnem ustvarjanju; okrepiti vokalno vzdržljivost za naporne vaje in koncerte;
pomagati pevcem ustvariti zdrave pevske navade, predvsem pa ne pomaga zgolj
posameznim pevcem, temveč ima vpliv na uspeh zbora kot celote (Telfer, b.d.).
Kofol, Tarcizija (2014): Glasovni obsegi otrok od šestega do dvanajstega leta starosti. Magistrsko delo.
Koper: UP PEF.
29
Do rezultata lepega, sproščenega, naravnega zvoka zbora pridemo le z vztrajnim
in rednim delom. Pri tem so vaje usmerjene v postavljanje glasu in vzdrževanje ter
oplemenitenje naravnih danosti pevcev. Zborovodja se temu lahko posveti na začetku
vaje, pri upevanju. Primerna dolžina upevanja je omejena na 10 do 20 minut. Zborovski
zvok pa oblikuje na vsaki vaji, med učenjem pesmi, pri ponavljanju in utrjevanju
(Burger, 2014). Pri otroških zborih moramo paziti, da je tehnična zahtevnost primerna
starosti in razvojni stopnji otrok, cilj pa je pri pevcu razviti zdravo petje, ki otroka
navdušuje in razveseljuje, brez kričanja, saj so otroški glasovi še v postopku razvoja
(Burger, 2014).
Cvejić B. in D. (2007) navajata, da pri tvorjenju glasu sodeluje celoten organizem,
centralni organi pa močno vplivajo na kakovost emisije tona, vendar imajo pri tem
veliko vlogo tudi mišice okončin, trebuha in prsnega koša, kajti s svojimi gibi dražilno
vplivajo na centralni živčni sistem. To pa pomeni, da je zelo pomemben položaj telesa
in njegov vpliv na tvorjenje glasu.
Dobra telesna drža in pravilno pevsko dihanje sta osnova dobrega, lepega in
zdravega pevskega glasu, pogojujeta tehnično zmogljivost ter moč umetniškega
podajanja (Žvar, 2001).
b)
a)
Slika 5: Pravilna (a) in nepravilna (b) pevska drža (Telfer, b.d.).
Lawrence (1989) meni, da je za uspešno pevsko vajo potrebna dobra organizacija
in postavitev jasnih ciljev. Učinkovita pevska vaja je raznolika, vsebuje kakovostno
glasbo in raznovrstne učne metode ter je dobro časovno organizirana. Pomembno je,
Kofol, Tarcizija (2014): Glasovni obsegi otrok od šestega do dvanajstega leta starosti. Magistrsko delo.
Koper: UP PEF.
30
da zborovodja vse pevce med pevsko vajo ohranja aktivne in v pevcu ne zbuja
občutka, da je odveč, temveč da je sposoben dobro opraviti svojo nalogo.
»Zborovodja lahko samo vodi in usmerja, ne sme pa ukazovati in predpisovati drže
po določenih vzorcih. Predvsem pa si mora vzeti čas in vse tisto, kar želi podati svojim
pevcem, izkusiti in preizkusiti sam na svojem telesu« (Fojkar Zupančič, 2002b, str. 20).
Kofol, Tarcizija (2014): Glasovni obsegi otrok od šestega do dvanajstega leta starosti. Magistrsko delo.
Koper: UP PEF.
31
II. EMPIRIČNI DEL
7 PROBLEM, NAMEN IN CILJI
7.1 Opredelitev problema
Glasovi se razlikujejo po glasovnem obsegu, ta je odvisen od dolžine in debelosti
glasilk. Razlikujemo deške glasove in dekliške glasove, ki so v marsičem podobni
odnosu med moškimi in ženskimi glasovi. Spremembe glasu se kažejo predvsem v
času odraščanja, ko prihaja do telesnih sprememb, te posledično vplivajo na zvočnost
otroškega glasu, na barvo glasu in glasovni obseg.
Za vzgojitelje predšolskih otrok, učitelje razrednega pouka, profesorje glasbenega
pouka, skladatelje otroških pesmi ter zborovodje je izrednega pomena poznavanje
obsegov otroških glasov.
Menimo, da se v osnovnih šolah premalo ukvarjamo s problematiko glasovnega
obsega, tudi učitelji svojim učencem ne raziščejo glasovnih obsegov, temveč se
zanesejo na priložene smernice učnih načrtov, na priporočene pesmi in delujejo v
skladu z njimi.
Malokateri učitelj, ko svoje učence uči pesem, ki presega otrokov glasovni obseg
navzgor in navzdol, se zaveda, kako je celoten pevski organ pri doraščajočem otroku
nežen in občutljiv »instrument«, ki ga lahko vsako neprevidno in nasilno
preobremenjevanje pokvari za vse čase. Zelo pomembno je tudi, da mladi pevci pojejo
v primernem času, v primernih prostorih, in ne kadar koli ali kjer koli, npr. v prahu in
blatu, dežju, mrazu in vročini ali na prepihu.
Ker se obseg otroških glasov menja od leta do leta, vzporedno z rastjo pevskega
organa, saj kar zmore 12-letni pevec, ne zmore še 6-letni, in zato ker je sleherna prisila
v nezmogljive višine lahko usodna za pevski organ in za normalen razvoj otrokovega
glasu, smo se odločili, da magistrsko delo posvetimo raziskavi glasovnih obsegov
učencev, starih od šest do dvanajst let, ki redno obiskujejo pevski zbor na Osnovni šoli
Dekani.
7.2 Namen in cilji raziskave
Glasovni obsegi otrok se nenehno spreminjajo in večajo s starostjo otrok ter z
redno vajo. V magistrskem delu nas zanima, kako se razvijajo glasovni obsegi otrok in
koliko različnih tonov zmorejo zapeti otroci, stari od šest do dvanajst let. Zanima nas
odnos zborovodij, profesorjev glasbenega pouka ter skladateljev do obravnavane teme
ter pogledi in mnenja različnih glasbenikov, ki se ukvarjajo z otroško glasbo, tako
ustvarjalno kot poustvarjalno.
Kofol, Tarcizija (2014): Glasovni obsegi otrok od šestega do dvanajstega leta starosti. Magistrsko delo.
Koper: UP PEF.
32
Namen magistrskega dela je raziskati glasovne obsege otrok od šestega do
dvanajstega leta starosti, ki na Osnovni šoli Dekani obiskujejo pevski zbor, in jih
primerjati z drugimi raziskavami.
Cilji magistrskega dela so:
· ugotoviti glasovni obseg otrok od šestega do dvanajstega leta starosti,
· primerjati rezultate naše raziskave z drugimi, že izvedenimi raziskavami,
· potrditi predpostavko, da se glasovni obsegi večajo s starostjo otrok in z redno
vajo,
· potrditi predpostavko, da se glasovni obsegi otrok razvijajo v zadnjih desetletjih
v nižje lege.
7.3 Raziskovalne hipoteze
· H1 ̶ glasovni obseg dvanajstletnikov šolskega zbora OŠ Dekani je v primerjavi
z glasovnim obsegom šestletnikov šolskega zbora OŠ Dekani večji za 3 cele
tone.
7.4 Raziskovalna vprašanja
V intervjuju smo preverjali poglede in mnenja različnih glasbenikov, ki se ukvarjajo
z otroško glasbo, tako ustvarjalno kot poustvarjalno. Osredotočili smo se na naslednja
raziskovalna vprašanja:
· Kakšen je bil začetek glasbene poti intervjuvancev?
· Kakšno in kolikšno vlogo imata družina in okolje pri njihovem delu?
· Kje črpajo navdih za ustvarjalno delo?
· Kolikšno vlogo posvečajo glasovnim obsegom otrok pri svojem delu?
7.5 Metode dela
V raziskavi sta bili uporabljeni deskriptivna in kavzalna metoda. Tehnike zbiranja
podatkov so bile: opazovanje in petje ter nestandariziran intervju.
7.5.1 Vzorec merjencev
Vzorec merjencev je bil namensko izbran. V vzorec so bili vključeni učenci in
učenke od šestega do dvanajstega leta starosti Osnovne šole Dekani, ki obiskujejo
otroški oziroma mladinski pevski zbor. Preizkušenih je bilo 21 šestletnih otrok, 22
sedemletnih otrok, 25 osemletnih otrok, 11 devetletnih otrok, 9 desetletnih otrok, 6
enajstletnih otrok in 6 dvanajstletnih otrok. Skupaj 100 otrok, od tega 11 dečkov in 89
deklic.
Kofol, Tarcizija (2014): Glasovni obsegi otrok od šestega do dvanajstega leta starosti. Magistrsko delo.
Koper: UP PEF.
33
8 REZULTATI Z INTERPRETACIJO
8.1 Rezultati z interpretacijo empirične raziskave glasovnega obsega
Raziskava je potekala dlje časa, in sicer od aprila do junija 2014. Z raziskavo so
bili seznanjeni učitelji razredniki, zborovodja, ravnatelj ter starši otrok. Glasovni obsegi
so bili izmerjeni s pomočjo klavirja, na katerega smo otrokom zaigrali lestvico, zraven
peli na poljubne zloge (la, na). Otroci so najprej peli zraven, nato pa še samostojno
navzgor in navzdol po lestvici.
V empirični raziskavi je sodelovalo 100 otrok: 89 deklic in 11 dečkov.
Graf 1: Struktura vzorca otrok, vključenih v raziskavo, glede na spol.
Otroški pevski zbor in mladinski pevski zbor na Osnovni šoli Dekani obiskujejo
večinoma deklice. Dečkov je, kot je razvidno iz grafikona, v primerjavi z deklicami zelo
malo.
Izmerili in analizirali smo glasovni obseg otrok od šestega do dvanajstega leta
starosti, ki obiskujejo Osnovno šolo Dekani in so vključeni v šolski pevski zbor.
Tabela 10: Struktura vzorca otrok, vključenih v raziskavo glede na starost.
STAROST
Frequency Procenti Valid Percent Cumulative Percent
6 let 21 21,0 21,0 21,0
7 let 22 22,0 22,0 43,0
8 let 25 25,0 25,0 68,0
9 let 11 11,0 11,0 79,0
10 let 9 9,0 9,0 88,0
11 let 6 6,0 6,0 94,0
12 let 6 6,0 6,0 100,0
Skupaj 100 100,0 100,0
Spol
ženski
moški
Kofol, Tarcizija (2014): Glasovni obsegi otrok od šestega do dvanajstega leta starosti. Magistrsko delo.
Koper: UP PEF.
34
V raziskavi je sodelovalo 21 šestletnih otrok, 22 sedemletnih otrok, 25 osemletnih
otrok, 11 devetletnih otrok, 9 desetletnih otrok, 6 enajstletnih otrok in 6 dvanajstletnih
otrok. Iz tabele je razvidno, da se s starostjo otrok zmanjšuje delež otrok, ki sodelujejo
pri pevskem zboru.
Merjenje glasovnega obsega je potekalo individualno v glasbeni učilnici, s pomočjo
klavirja. Pevci so po metodi odmeva ponavljali melodični motiv do svojega pravilno
odpetega najvišjega oziroma najnižjega tona.
Kofol, Tarcizija (2014): Glasovni obsegi otrok od šestega do dvanajstega leta starosti. Magistrsko delo.
Koper: UP PEF.
35
8.1.1 Glasovni obsegi šestletnih pevcev
V raziskavi je sodelovalo 21 otrok, starih šest let.
Tabela 11: Glasovni obsegi 6-letnih pevcev OŠ Dekani.
Graf 2: Glasovni obsegi 6-letnikov OŠ Dekani.
Iz tabele in grafa je razvidno, da ima šest šestletnih pevcev razvit glasovni obseg
c¹–c², to je eno oktavo oziroma šest tonov, štirje dosegajo osem tonov (c¹–e²) .
Najmanjši glasovni obseg: c¹–h¹, pet tonov in pol, imajo štirje otroci, največji obseg: h–
e², osem tonov in pol, imata dva otroka.
Statistični podatki kažejo, da imajo šestletni pevci na osnovni šoli Dekani
povprečni glasovni obseg šest tonov in pol.
6-letni pevci * OBSEG
OBSEG Skupaj
C1-H1 C1-C2 C1-E2 H-C2 H-D2 H-E2 A-H1
6-letni pevci 6 let 4 6 4 1 2 2 2 21
Skupaj 4 6 4 1 2 2 2 21
Kofol, Tarcizija (2014): Glasovni obsegi otrok od šestega do dvanajstega leta starosti. Magistrsko delo.
Koper: UP PEF.
36
8.1.2 Glasovni obsegi sedemletnih pevcev
V raziskavi je sodelovalo 22 otrok, starih sedem let.
Tabela 12: Glasovni obsegi 7-letnih pevcev OŠ Dekani.
Graf 3: Glasovni obsegi 7-letnikov OŠ Dekani.
Iz tabele in grafa je razvidno, da ima šest sedemletnih pevcev razvit glasovni
obseg h–e², osem tonov in pol. Najmanjši glasovni obseg: c¹–d², šest tonov in pol, ima
en pevec, največji obseg: g–a², trinajst tonov, ima tudi en otrok.
Statistični podatki kažejo, da imajo sedemletni pevci na Osnovni šoli Dekani
povprečni glasovni obseg devet tonov.
7-letni pevci * OBSEG
OBSEG Skupaj
C1-D2 C1-E2 C1-F2 H-E2 H-F2 A-C1 A-E2 A-F2 A-G2 G-A2
7-letni
pevci 7 let
1 1 2 6 1 3 3 3 1 1 22
Skupaj 1 1 2 6 1 3 3 3 1 1 22
Kofol, Tarcizija (2014): Glasovni obsegi otrok od šestega do dvanajstega leta starosti. Magistrsko delo.
Koper: UP PEF.
37
8.1.3 Glasovni obsegi osemletnih pevcev
V raziskavi je sodelovalo 25 otrok, starih osem let.
Tabela 13: Glasovni obsegi 8-letnih pevcev OŠ Dekani.
Graf 4: Glasovni obsegi 8-letnikov OŠ Dekani.
Iz tabele in grafa je razvidna razpršenost velikosti glasovnega obsega. Najmanjši
glasovni obseg: a–d², osem tonov in pol, ima en pevec, največji obseg: g–c³, štirinajst
tonov in pol, imajo trije osemletni pevci.
Statistični podatki kažejo, da imajo osemletni pevci na Osnovni šoli Dekani
povprečni glasovni obseg dvanajst tonov.
8-letni pevci * OBSEG
OBSEG Skupa
j H-G2 A-D2 A-E2 A-F2 A-G2 A-A2 A-C3 A-D3 G-G2 G-A2 G-H2 G-C3
8-letni
pevci 8 let
2 1 2 3 4 1 2 1 3 1 2 3 25
Skupaj 2 1 2 3 4 1 2 1 3 1 2 3 25
Kofol, Tarcizija (2014): Glasovni obsegi otrok od šestega do dvanajstega leta starosti. Magistrsko delo.
Koper: UP PEF.
38
8.1.4 Glasovni obsegi devetletnih pevcev
V raziskavi je sodelovalo 11 otrok, starih devet let.
Tabela 14: Glasovni obsegi 9-letnih pevcev OŠ Dekani.
Graf 5: Glasovni obseg 9-letnikov OŠ Dekani.
Iz tabele in grafa je razvidna razpršenost velikosti glasovnega obsega. Najmanjši
glasovni obseg: h–f², devet tonov, ima en pevec, največji obseg: g–c³, štirinajst tonov in
pol, ima tudi en pevec.
Statistični podatki kažejo, da imajo devetletni pevci na Osnovni šoli Dekani
povprečni glasovni obseg enajst tonov in pol.
9-letni pevci * OBSEG
OBSEG Skupaj
H-F2 A-E2 A-F2 A-G2 A-A2 A-C3 G-E2 G-A2 G-C3
9-letni pevci 9 let 1 1 1 2 2 1 1 1 1 11
Skupaj 1 1 1 2 2 1 1 1 1 11
Kofol, Tarcizija (2014): Glasovni obsegi otrok od šestega do dvanajstega leta starosti. Magistrsko delo.
Koper: UP PEF.
39
8.1.5 Glasovni obsegi desetletnih pevcev
V raziskavi je sodelovalo 9 otrok, starih deset let.
Tabela 15: Glasovni obsegi 10-letnih pevcev OŠ Dekani.
Graf 6: Glasovni obseg 10-letnikov OŠ Dekani.
Iz tabele in grafa je razvidno, da ima več kot polovica pevcev glasovni obseg g–g²,
dvanajst tonov. Najmanjši glasovni obseg, deset tonov, imata dva pevca, največji
obseg: g–c³, štirinajst tonov in pol, ima en pevec.
Statistični podatki kažejo, da imajo desetletni pevci na Osnovni šoli Dekani
povprečni glasovni obseg dvanajst tonov.
10-letni pevci * OBSEG
OBSEG Skupaj
A-F2 A-G2 G-E2 G-G2 G-C3
10-letni pevci 10 let 1 1 1 5 1 9
Skupaj 1 1 1 5 1 9
Kofol, Tarcizija (2014): Glasovni obsegi otrok od šestega do dvanajstega leta starosti. Magistrsko delo.
Koper: UP PEF.
40
8.1.6 Glasovni obsegi enajstletnih pevcev
V raziskavi je sodelovalo 6 otrok, starih enajst let.
Tabela 16: Glasovni obsegi 11-letnih pevcev OŠ Dekani.
Graf 7: Glasovni obseg 11-letnikov OŠ Dekani.
Iz tabele in grafa je razvidno, da ima polovica pevcev glasovni obseg g–g²,
dvanajst tonov, kar je tudi najmanjši glasovni obseg. Največji obseg je f–c³, petnajst
tonov in pol, ima en pevec.
Statistični podatki kažejo, da imajo enajstletni pevci na Osnovni šoli Dekani
povprečni glasovni obseg trinajst tonov.
11-letni pevci * OBSEG
OBSEG Skupaj
G-G2 F-F2 F-G2 F-C3
11-letni pevci 11 let 3 1 1 1 6
Skupaj 3 1 1 1 6
Kofol, Tarcizija (2014): Glasovni obsegi otrok od šestega do dvanajstega leta starosti. Magistrsko delo.
Koper: UP PEF.
41
8.1.7 Glasovni obsegi dvanajstletnih pevcev
V raziskavi je sodelovalo 6 otrok, starih dvanajst let.
Tabela 17: Glasovni obsegi 12-letnih pevcev OŠ Dekani.
Graf 8: Glasovni obseg 12-letnikov OŠ Dekani.
Iz tabele in grafa je razvidno, da ima polovica pevcev glasovni obseg g–g²,
dvanajst tonov, kar je tudi najmanjši glasovni obseg. Največji obseg je f–h², petnajst
tonov, ima en pevec.
Statistični podatki kažejo, da imajo dvanajstletni pevci na Osnovni šoli Dekani
povprečni glasovni obseg trinajst tonov.
12-letni pevci * OBSEG
OBSEG Skupaj
G-G2 G-A2 F-H2 E-F2
12-letni pevci 12 let 3 1 1 1 6
Skupaj 3 1 1 1 6
Kofol, Tarcizija (2014): Glasovni obsegi otrok od šestega do dvanajstega leta starosti. Magistrsko delo.
Koper: UP PEF.
42
8.1.8 Primerjava glasovnih obsegov
Slika 6: Glasovni obsegi pevcev OŠ Dekani od 6. leta do 12. leta.
Iz slike je razvidno, kako se glasovni obsegi glede na starost otrok razvijajo tako v
višje kot v nižje lege.
Slika 7: Primerjava glasovnih obsegov 6-letnih in 12-letnih pevcev OŠ Dekani.
Iz slike je razvidno, da je glasovni obseg dvanajstletnikov večji od glasovnega
obsega šestletnikov, in sicer za šest tonov in pol. Povprečje glasovnega obsega
šestletnika je šest tonov in pol, dvanajstletnika pa trinajst tonov.
6-letni
7-letni
8-letni
9-letni
10-letni
11-letni
12-letni
6-letni
12-
letni
Kofol, Tarcizija (2014): Glasovni obsegi otrok od šestega do dvanajstega leta starosti. Magistrsko delo.
Koper: UP PEF.
43
8.2 Primerjava naše raziskave z drugimi raziskavami
Našo raziskavo smo primerjali z že izvedenimi raziskavami glasovnega obsega od
leta 1950 do 2014. S primerjavo smo ugotavljali, ali se glasovni obsegi naše raziskave
razlikujejo od glasovnih obsegov otrok drugih raziskav ter ali se glasovni obsegi
današnje mladine razlikujejo od glasovnih obsegov otrok izpred petdeset let.
Za primerjavo smo uporabili raziskavo Groebming iz leta 1950, Gobec iz leta 1953,
Mohr iz leta 1997, Kavčič iz leta 1998, Kerec iz leta 2004, Žerjav iz leta 2009, Welch iz
2010–2014 in našo raziskavo.
Tabela 18: Raziskave glasovnih obsegov 1950–2014.
Iz tabele je razvidno, da se glasovni obsegi razlikujejo glede na leta in starost
otrok.
V nadaljevanju smo zaradi boljše preglednosti primerjali glasovne obsege po
starosti otrok.
Raziskave Groebming 1950
Gobec 1953
Mohr
1997
Kavčič 1998
Kerec
2004
Žerjav
2009
Welch
2010 -
2014
Kofol
2014 Starost
6 let e¹–a¹ d¹–a¹ f¹–e² c¹–a¹ (h¹) c¹–c² (a– c²)
7 let d¹–c² d¹–c² c¹–f² h–f² a–d² c¹–h¹( c²) g–c² h–e² (a–f²)
8 let d¹–d² d¹–d² c¹–f² a–d² a–c² c¹–c² (d²) g–d² a–g² (g–c³)
9 let d¹–d² c¹–d² c¹–f² g–a² a–f² f–d² a–a² (c³)
10 let c¹–e² c¹–e² c¹–f² (c³) f#–f² f–e² g–g² (c³)
11 let h–e² c¹–f² a–a² f–g² (c³)
12 let a–f² h–f² a–a² (c³) f–g²
Kofol, Tarcizija (2014): Glasovni obsegi otrok od šestega do dvanajstega leta starosti. Magistrsko delo.
Koper: UP PEF.
44
8.2.1 Primerjava glasovnih obsegov šestletnikov
Slika 8: Primerjava glasovnih obsegov 6-letnikov.
Po Groebmingu iz leta 1950 je povprečni glasovni obseg šestletnikov od e¹ do a¹,
to je dva tona in pol. Radovan Gobec 1953. leta zapiše glasovni obseg šestletnikov od
d¹ do a¹, kar znaša tri tone in pol. Po Mohru (1997) imajo šestletni pevci glasovni obseg
od f¹ do e² (pet tonov in pol). Žerjav je leta 2009 izvedla raziskavo in njeni šestletni
pevci so imeli glasovni obseg od c¹ do a¹ (h¹), štiri tone in pol oziroma pet tonov in pol.
Rezultati naše raziskave kažejo, da ima večina šestletnih otrok glasovni obseg od
c¹ do c², oziroma povprečje glasovnega obsega je šest tonov in pol, kar je veliko več,
kot navaja Groebming. Pravzaprav nihče od pevcev ni imel tako razvitega glasovnega
obsega (dva tona in pol), saj je bil najmanjši izmerjeni glasovni obseg pet tonov in pol,
in sicer štirih otrok od enaindvajsetih.
V primerjavi z raziskavo Groebminga iz leta 1950 imajo otroci pevci iz OŠ Dekani
za štiri tone večji glasovni obseg. V primerjavi z raziskavo Radovana Gobca leta 1953
pa za tri tone večji glasovni obseg. V primerjavi z raziskavo Mohra (1997) je glasovni
obseg dekanskih šestletnih pevcev večji za en ton, medtem ko je v primerjavi z
raziskavo Žerjavove (2009) večji za dva tona.
Primerjava raziskav prikazuje, da se glasovni obsegi z leti razvijajo tako v višje
lege kot v nižje lege, in sicer dva tona v nižje lege in en ton in pol v višje lege, skupaj
za tri tone in pol.
Groebming
Gobec
Mohr
Žerjav
Kofol
Kofol, Tarcizija (2014): Glasovni obsegi otrok od šestega do dvanajstega leta starosti. Magistrsko delo.
Koper: UP PEF.
45
8.2.2 Primerjava glasovnih obsegov sedemletnikov
Slika 9: Primerjava glasovnih obsegov 7-letnikov.
Groebming (1950) in Gobec (1953) navajata povprečni glasovni obseg
sedemletnikov d¹–c² (pet tonov). Po Mohru (1997) imajo sedemletni pevci glasovni
obseg od c¹ do f² (osem tonov in pol). Po Kavčič (1998) imajo za pol tona večji glasovni
obseg, in sicer h–f², to je devet tonov. Kerec (2004) navaja glasovni obseg
sedemletnikov a–d², kar znaša osem tonov in pol. Raziskava Žerjavove (2009)
prikazuje, da imajo sedemletni pevci glasovni obseg od c¹ do c², to je šest tonov. Tudi
po Welchu (2014) je povprečje osem tonov in pol, in sicer g–c².
Rezultati naše raziskave kažejo, da ima največ sedemletnih pevcev glasovni
obseg h–e², (osem tonov in pol), povprečje glasovnega obsega sedemletnih pevcev pa
je devet tonov.
Primerjava raziskav prikazuje, da imajo sedemletni pevci pri večini raziskav
glasovni obseg osem tonov in pol (Mohr, Kerec, Welch), pri dveh raziskavah devet
tonov (Kavčič, Kofol), pri dveh raziskavah pet tonov (Groebming, Gobec) in eni šest
tonov (Žerjav). Ugotavljamo, da so manjši glasovni obsegi iz leta 1950 in 1953,
medtem ko so večji iz zadnjih let.
Opaziti je večanje glasovnega obsega od leta 1950 do 2014, in sicer za tri tone in
pol, en ton in pol v nižje lege in dva tona v višje lege.
Groebming
Gobec
Mohr
Kavčič
Kerec
Žerjav
Welch
Kofol
Kofol, Tarcizija (2014): Glasovni obsegi otrok od šestega do dvanajstega leta starosti. Magistrsko delo.
Koper: UP PEF.
46
8.2.3 Primerjava glasovnih obsegov osemletnikov
Slika 10: Primerjava glasovnih obsegov 8-letnikov.
Po Groebmingu (1950) in Gobcu (1953) je povprečni glasovni obseg osemletnikov
d¹–d², šest tonov. Po Mohru (1997) imajo osemletni pevci glasovni obseg od c¹ do f²
(osem tonov in pol). Tudi po Kavčič (1998) imajo povprečni glasovni obseg osem tonov
in pol, in sicer od a do d². Kerec (2004) navaja za ton manjši glasovni obseg, in sicer a
–c², kar znaša sedem tonov in pol. Raziskava Žerjavove (2009) prikazuje glasovni
obseg od c¹ do d², to je šest tonov in pol. Po Welchu (2014) je povprečje devet tonov in
pol, in sicer g–d². Ugotavljamo, da so najmanjši glasovni obsegi iz leta 1950 in 1953.
Rezultati naše raziskave kažejo, da so osemletniki na Osnovni šoli Dekani izredni
pevci, saj je njihovo povprečje kar dvanajst tonov. Največ osemletnih pevcev ima
glasovni obseg a–g², to je enajst tonov.
Primerjava raziskav prikazuje, da tudi pri osemletnih pevcih gre za večanje
glasovnega obsega od leta 1950 do 2014, in sicer za pet tonov, dva tona in pol v nižje
lege in dva tona in pol v višje lege.
Groebming
Gobec
Mohr
Kavčič
Kerec
Žerjav
Welch
Kofol
Kofol, Tarcizija (2014): Glasovni obsegi otrok od šestega do dvanajstega leta starosti. Magistrsko delo.
Koper: UP PEF.
47
8.2.4 Primerjava glasovnih obsegov devetletnikov
Slika 11: Primerjava glasovnih obsegov 9-letnikov.
Groebming (1950) in Gobec (1953) navajata povprečni glasovni obseg
devetletnikov c¹–e², osem tonov. Mohr (1997) navaja za pol tona večji glasovni obseg
od c¹ do f² (osem tonov in pol). Kavčič (1998) navaja največji glasovni obseg, in sicer
g–a², kar znaša trinajst tonov. Po Kerec (2004) je glasovni obseg devetletnih pevcev a–
f², deset tonov. Po Welchu (2014) pa je povprečje deset tonov in pol, in sicer f–d².
Rezultati naše raziskave kažejo, da je povprečje devetletnih pevcev na Osnovni
šoli Dekani enajst tonov in pol. Največ devetletnih pevcev pa ima glasovni obseg od a
do a², to je dvanajst tonov.
Iz raziskave je razvidno, da so najmanjši glasovni obsegi navedeni leta 1950 in
leta 1953.
Primerjava raziskav prikazuje, da gre pri devetletnih pevcih za večanje glasovnega
obsega od leta 1950 do 2014, in sicer za štiri tone, en ton in pol v nižje lege in dva tona
in pol v višje lege.
Groebming
Gobec
Mohr
Kavčič
Kerec
Welch
Kofol
Kofol, Tarcizija (2014): Glasovni obsegi otrok od šestega do dvanajstega leta starosti. Magistrsko delo.
Koper: UP PEF.
48
8.2.5 Primerjava glasovnih obsegov desetletnikov
Slika 12: Primerjava glasovnih obsegov 10-letnikov.
Groebming (1950) in Gobec (1953) navajata povprečni glasovni obseg
desetletnikov od c¹ do e², osem tonov. Mohr (1997) navaja za pol tona večji glasovni
obseg od c¹ do f² (osem tonov in pol). Kavčič (1998) navaja glasovni obseg od f do f²,
kar znaša dvanajst tonov. Po Kerec (2004) je glasovni obseg devetletnih pevcev od a
do f², deset tonov. Po Welchu (2014) pa je povprečje enajst tonov in pol, in sicer od f
do e².
Rezultati naše raziskave kažejo, da je povprečje desetletnih pevcev na Osnovni
šoli Dekani dvanajst tonov. Največ desetletnih pevcev ima glasovni obseg od g do g².
Primerjava raziskav prikazuje, da tudi pri desetletnih pevcih se od leta 1950 do
2014 glasovni obseg veča, in sicer za štiri tone, dva tona in pol v nižje lege in en ton in
pol v višje lege.
Groebming
Gobec
Mohr
Kavčič
Kerec
Welch
Kofol
Kofol, Tarcizija (2014): Glasovni obsegi otrok od šestega do dvanajstega leta starosti. Magistrsko delo.
Koper: UP PEF.
49
8.2.6 Primerjava glasovnih obsegov enajstletnikov
Slika 13: Primerjava glasovnih obsegov 11-letnikov.
Glasovni obsegi enajstletnih pevcev so manj raziskani. Groebming (1950)
prikazuje povprečni glasovni obseg enajstletnikov od h do e², to je osem tonov in pol.
Tudi po Gobcu (1953) je povprečni glasovni obseg osem tonov in pol, vendar od c¹ do
f². Mohr (1997) navaja glasovni obseg od a do a², kar znaša dvanajst tonov.
Rezultati naše raziskave kažejo, da je povprečje enajstletnih pevcev na Osnovni
šoli Dekani trinajst tonov, največ pevcev ima glasovni obseg od f do g².
Primerjava raziskav prikazuje, da se tudi pri enajstletnih pevcih od leta 1950 do
2014 glasovni obseg veča, in sicer za štiri tone in pol, tri tone v nižje lege in en ton in
pol v višje lege.
Groebming
Gobec
Mohr
Kofol
Kofol, Tarcizija (2014): Glasovni obsegi otrok od šestega do dvanajstega leta starosti. Magistrsko delo.
Koper: UP PEF.
50
8.2.7 Primerjava glasovnih obsegov dvanajstletnikov
Slika 14: Primerjava glasovnih obsegov 12-letnikov.
Groebming (1950) prikazuje povprečni glasovni obseg dvanajstletnikov od a do f²,
to je deset tonov. Po Gobcu (1953) je povprečni glasovni obseg devet tonov, in sicer
od h do f², Mohr (1997) navaja glasovni obseg od a do a², kar znaša dvanajst tonov.
Rezultati naše raziskave kažejo, da je povprečje dvanajstletnih pevcev na Osnovni
šoli Dekani trinajst tonov, največ pevcev ima glasovni obseg od f do g².
Primerjava raziskav prikazuje, da se tudi pri dvanajstletnih pevcih od leta 1950 do
2014 glasovni obseg veča, in sicer za tri tone, dva tona v nižje lege in en ton v višje
lege.
8.2.8 Rezultati primerjave raziskav glasovnih obsegov
Rezultati primerjave vseh raziskav glasovnih obsegov od leta 1950 do 2014
prikazujejo večanje glasovnega obsega v povprečju za štiri tone. V nižje lege se je
glasovni obseg v povprečju zvečal za dva tona, v višje lege pa v povprečju za en ton in
pol, kar nakazuje, da se v petdesetih letih glasovni obsegi razvijajo tako v nižje kot v
višje lege, za pol tona več v nižje lege. Vzroke za večanje glasovnega obsega lahko
iščemo v večji glasbeni izobraženosti učiteljev, njihovem čutu za sproščeno in
kvalitetno petje, predvsem pa v kvalitetni vokalni tehniki.
Groebming
Gobec
Mohr
Kofol
Kofol, Tarcizija (2014): Glasovni obsegi otrok od šestega do dvanajstega leta starosti. Magistrsko delo.
Koper: UP PEF.
51
8.3 Rezultati z interpretacijo intervjujev
Empirična raziskava vsebuje tudi nestandariziran intervju, polstrukturirani intervju s
vprašanji odprtega tipa. Z intervjujem smo preverjali poglede in mnenja različnih
glasbenikov, ki se ukvarjajo z otroško glasbo, tako ustvarjalno kot poustvarjalno.
Intervju smo izvedli s skladateljem Aldom Kumarjem, z Jano Olivieri, vzgojiteljico
predšolskih otrok v vrtcu Semedela, ki piše pesmi za otroke in vodi otroški pevski zbor,
Slavico Kleibencetl, profesorico glasbenega pouka na OŠ Dekani, ki vodi otroški in
mladinski pevski zbor, in Zdenko Markovič, profesorico glasbenega pouka na I. OŠ
Žalec, ki vodi otroški in mladinski pevski zbor.
Osredotočili smo se na naslednja raziskovalna vprašanja:
· Kakšen je bil začetek glasbene poti intervjuvancev?
· Kakšno in kolikšno vlogo imata družina in okolje pri njihovem delu?
· Kje črpajo navdih za ustvarjalno delo?
· Kolikšno vlogo posvečajo glasovnim obsegom otrok pri svojem delu?
Intervjuje smo izvajali neposredno z vsakim udeležencem posebej. Postopek
opravljanja intervjujev je trajal tri tedne.
Pred intervjujem so bili intervjuvanci seznanjeni z našo raziskavo, pred samim
začetkom pogovora pa smo jim predstavili potek in namen intervjuja. Intervjuvanci so
dali ustno privoljenje, da so njihovi podatki objavljeni v magistrskem delu.
Srečanja so v povprečju trajala od 45 do 60 minut. Dialoge z intervjuvanci smo
usmerjali, da so potekali v okviru problematike, ki nas je zanimala. Pogovor smo
snemali.
V magistrskem delu je prikazan celoten potek intervjujev. Odgovori intervjuvancev
so zapisani dobesedno in z ležečo pisavo. V nadaljevanju smo podatke kvalitativne
raziskave analizirali glede na določene pojme oziroma raziskovalna vprašanja.
Kdaj in kako se je začela vaša glasbena pot?
Aldo Kumer:
Kot otrok sem bil deležen petja mame in igranja citer stare mame. Živo se
spominjam, da me je oboje neznansko privlačilo, nekako pomirjalo in hkrati razburjalo.
V petem razredu osnovne šole pa sem začel obiskovat pouk harmonike na glasbeni
šoli.
Kofol, Tarcizija (2014): Glasovni obsegi otrok od šestega do dvanajstega leta starosti. Magistrsko delo.
Koper: UP PEF.
52
Jana Olivieri:
Morda bi lahko rekla, da je bilo to pri mojih šestih letih, ko smo dobili prvo
televizijo, na kateri so bili le trije programi. Vedno sem si poiskala program, ki je
predvajal orkestralno glasbo. Predse sem postavila otroški plastični kuhalnik in nanj
»igrala«, kot da igram na klavir. Dobro se spominjam, da sem si predstavljala, da igram
najpomembnejše glasbilo v orkestru – klavir. Doma je morala biti tišina, da niso motili
»mojega koncertiranja«! Kmalu sem začela tečnariti, da hočem v glasbeno šolo, kjer
me bodo naučili igrati.
Slavica Kleibencetl:
Sedaj že daljnega leta 1975, po maturi, sem na vsak način želela delati kaj v
povezavi z glasbo. Moja učiteljica Nadja Žerjal, sedaj velika življenjska prijateljica, mi je
pomagala z nasveti in s pripravo za sprejemni izpit na Pedagoško Akademijo ̶ na
oddelek za glasbeni pouk in zborovodstvo. Vse se je uspešno izšlo in sem začela delati
z veliko ljubeznijo, da z glasbo lahko otrokom pridem tako blizu, da lahko nanje
vplivam.
Zdenka Markovič:
Moja glasbena pot se je začela v šestem. razredu osnovne šole, ko sem začela
obiskovati glasbeno šolo. Že prej pa sem se sama naučila igrati diatonično harmoniko.
Kdo vas je navdušil za glasbo in kdaj ste se navdušili za glasbo?
Aldo Kumer:
Ko si otrok, je teh vplivov več: starši, prijatelji … Zares sem se glasbe kot
umetnosti zavedel v prvih letih gimnazije. Moj profesor umetnostne vzgoje je bil Makso
Pirnik. On mi je prvi odprl vrata v ta skrivnostni svet zvoka, ki ga lahko z organiziranjem
njegovih tonskih višin in dolžin oblikujemo v glasbo.
Jana Olivieri:
Navdušenje nad glasbo sega že v predšolsko dobo, ko sem poslušala mamo igrati
na harmonij (sama je bila violinistka). Kot učiteljica je otroke med drugim učila tudi
zborovskega petja, pri čemer si je pomagala s harmonijem. Sicer pa se ne spomnim,
da bi obstajal neki določen trenutek, ko bi se to zgodilo. Navdušenje nad glasbo (zelo
raznovrstnih žanrov!) obstaja v meni, odkar se zavedam, da obstajam. Kot majhna sem
pogosto hodila s starši na plese na Triglavsko teraso, kjer sem ju opazovala, kako
Kofol, Tarcizija (2014): Glasovni obsegi otrok od šestega do dvanajstega leta starosti. Magistrsko delo.
Koper: UP PEF.
53
plešeta v ritmu žive glasbe. Imela sem dovolj časa, da sem opazovala tudi glasbenike,
kako igrajo, ne spominjam pa se, kdo so bili.
Slavica Kleibencetl:
Ja, ona, Nadja, moja učiteljica klavirja! Pri teoriji smo ji pogosto pripravljali razna
presenečenja, pri čemer sem imela ideje največkrat jaz. Odkrila je moj občutek za
otroke, krepila mojo ustvarjalnost, odgovornost in čut za pravičnost. To me je
navduševalo in poglabljalo mojo tiho željo ukvarjati se z glasbo tudi poklicno. Pri
odločitvi me je podprla in mi pomagala, ker je v meni videla potencial za delo z otroki.
Zdenka Markovič:
Za glasbo me je navdušil moj oče, ki je igral harmoniko na različnih zabavah in
porokah, pa seveda tudi doma. Stara sem bila 10 let.
V življenju vsakega glasbenika obstajajo osebe, ki zaznamujejo njegov glasbeni
razvoj. Kakšno vlogo so na vaši glasbeni poti imeli starši, učitelji glasbene umetnosti na
osnovni šoli ali morda kdo drug?
Aldo Kumer:
Starši, predvsem mama je znala mnogo pesmi in jih je pela z veliko interpretativno
močjo, saj se spominjam, da sem pesmi, ne samo slišal, ampak njihove zgodbe
doživljal tudi kot vizualne podobe. Drug tak vpliv na moje glasbeno življenje kot otroka
je imela stara mama, ki je igrala orglice in citre. Ne vem, kje se je tega naučila, oba
instrumenta pa je kar dobro obvladala, saj je base in akordično podlago lepo vodila ob
vodilni melodiji, ki jo je po navadi igrala v tercah.
Jana Olivieri:
Starši so vsekakor imeli najpomembnejšo vlogo pri tem. Rasla sem ob poslušanju
plesne glasbe (valčkov, polk, preprostega rock´n´rolla …) in glasbenih pravljic na
gramofonskih ploščah. Vse pesmi, glasbo, dialoge in barve glasov pripovedovalcev v
teh pravljicah sem si natančno zapomnila. Oče je kot plesni učitelj imel doma veliko
glasbe, tako na magnetofonskem traku kot na gramofonskih ploščah, in to se je doma
zelo pogosto vrtelo. Pri nas se ni poslušalo radijskih postaj, televizije pa do mojega 6.
leta starosti sploh imeli nismo, zato se je veliko prepevalo. Z nakupom pianina in
kasneje kitare je glasba postala skoraj najpomembnejši del družinskega življenja.
Starša sta me pri glasbenem ustvarjanju vedno popolnoma podpirala. Pri tem se nista
omejevala na nobeno zvrst glasbe, temveč sta sprejemala različnost zvrsti, katerim
Kofol, Tarcizija (2014): Glasovni obsegi otrok od šestega do dvanajstega leta starosti. Magistrsko delo.
Koper: UP PEF.
54
sem skozi različna življenjska obdobja posvečala svoj čas. Oba sta imela rada glasbo
in sta jo sprejemala v vsej njeni raznolikosti. Tako jo sprejemam tudi jaz. Velik in zelo
pomemben pečat v mojem glasbenem razvoju je vsekakor pustila moja učiteljica
klavirja v glasbeni šoli. Spominjam pa se tudi vzgojiteljice v vrtcu, ki je zelo lepo igrala
na klavir. Pri njej sem se prvič srečala tudi z zborovskim petjem.
Slavica Klaibencetl:
Nadja Žerjal je ta oseba. Če ne bi spoznala nje, bi najverjetneje izbrala pot kje v
medicini. Nadja je za svoje pedagoško delo prejela tudi Gerbičevo nagrado, jaz sem
bila njena prva učenka, ne pa edina, ki si je izbrala glasbeno pot. Mnogi njeni učenci
sedaj delajo v glasbenih šolah, so inštrumentalisti, zborovodje, pedagoški delavci ...
Zdenka Markovič:
Na mojo pot sta vplivala starša. Oče kot »muzikant«, mama kot dobra pevka, ter učitelj klavirske harmonike v glasbeni šoli.
Kaj vam pomeni glasba?
Aldo Kumer:
Kot profesionalnemu glasbeniku, skladatelju, mi glasba pomeni neki skrivnosten
svet, v katerega se moram spuščati vedno znova, ko začnem pisati novo kompozicijo.
Kar predstavljajte si, koliko možnosti obstaja v tem bogatem zvočnem svetu, kot
skladatelj pa se moraš v neki fazi odločiti samo za eno in edino in dokončno varianto, ki
jo potem zabeležiš v obliki notnega zapisa.
Jana Olivieri:
V prvi vrsti mi pomeni druženje z ljudmi, sprostitev, veselje, zabavo ter
vzpostavljanje novih stikov, ne glede na narodnost, raso, veroizpoved ali politično
opredeljenost. Glasba je edinstveni jezik, s katerim se lahko sporazumevaš s celim
svetom. Je pristna in vsakemu omogoča, da jo doživlja po svoje. Z glasbo lahko
pomagaš sebi in drugim, lahko je terapevtsko sredstvo, zdravilo za vsakdanje tegobe.
Predvsem pa je pomembno sredstvo za izražanje svojih čustev, stališč, vrednot in
pogledov na življenje.
Slavica Klaibencetl:
Glasba je jezik, v katerem se lahko sporazumevamo, jezik, skozi katerega
pripovedujejo zgodovinski umetniki, jezik, v katerem lahko govorijo tudi otroci danes, ko
Kofol, Tarcizija (2014): Glasovni obsegi otrok od šestega do dvanajstega leta starosti. Magistrsko delo.
Koper: UP PEF.
55
poustvarjajo pesmice, igrajo skladbe, pojejo. Glasba je sredstvo, prek katerega učiš
otroke.
Zdenka Markovič:
Glasba mi pomeni veselje, zabavo, sprostitev, pa tudi službo.
Kje dobite navdih za ustvarjalno delo? Kje dobite navdih za pisanje otroških
pesmi? Morda na to vplivajo določene osebe ali poznanstva?
Aldo Kumer:
Če ostanemo pri otroških pesmih, moram povedati, da navdih za melodično in
ritmično strukturo pesmi črpam iz literarne predloge pesmi, ki jo nameravam uglasbiti.
Če znaš pravilno prisluhniti, se že v vsaki pesmi kot literarnem delu skriva neka glasba.
Treba jo je seveda odkriti, kar pa je naloga skladatelja. Moj največkrat uglasbeni pesnik
je Milan Dekleva. Na njegove tekste sem napisal tudi dve kantati za otroški in mladinski
zbor ter orkester. To sta Kepe svetlobe in Skok čez rob sveta.
Jana Olivieri:
Zgodi se hipoma … Ideja pride hitro ali pa sploh ne pride … Največkrat dobim
navdih v preprostih življenjskih situacijah. To so hitri in nepredvideni prebliski in včasih
si jih je dobro čim prej zapisati, saj se kaj hitro začnejo motati po glavi razno razne
variacije … Včasih pa se dogaja obdobje teme, ko ni idej – vsaj ne kakšnih dobrih,
čemur največkrat botruje preutrujenost zaradi stresnega tempa »služba – dom«.
Včasih me sodelavke prosijo za kakšno pesem na določeno temo. Če se ob tem še
mudi, nastanejo te pesmi pod nekim »časovnim pritiskom«, kar se po navadi izkaže kot
»pesem, ki se ne prime«. Otroci najraje prepevajo tiste moje pesmi, ki so nastale iz
srca, in ne po naročilu.
Slavica Klaibencetl:
Navdih za delo so otroci. Njihova spontanost, sprejemanje, doživljanje, izmišljanje,
… in potem izražanje skozi zvok. Kadar dosežem tisto točko, da ni več besed, da
govori iz pesmice samo še neokrnjen svet otroške ustvarjalnosti, so najlepši trenutki v
mojem poklicnem življenju.
Kofol, Tarcizija (2014): Glasovni obsegi otrok od šestega do dvanajstega leta starosti. Magistrsko delo.
Koper: UP PEF.
56
Zdenka Markovič:
Moja ustvarjalnost se kaže predvsem na letnih koncertih šolskih zborov, ideje pa
nastanejo kar v moji glavi.
Katere posebnosti bi poudarili pri izboru skladb za otroke. Kako jih izvajate v
javnosti?
Aldo Kumer:
Ne izvajam.
Jana Olivieri:
Najprej mora biti pesem vsebinsko in glasovno primerna starosti otrok, takoj za
tem pa mora biti všeč meni. Le tako jo lahko otrokom posredujem na prijeten, sproščen
in zanimiv način. In v tako pesem je vložene vedno ogromno srčne energije. Četudi
pristopim do vsake pesmi profesionalno, otroci takoj začutijo, kdaj mi je le-ta blizu, oz.
kdaj » mi pesem leži«. Takih pesmi se izredno hitro naučijo in jih prepevajo z ljubeznijo.
V javnosti jih izvajam vedno ob vsej razpoložljivi instrumentalni spremljavi, ki paše
zraven.
Slavica Kleibencetl:
Vsebina skladbe oz pesmice mora biti otroku blizu, mora biti iz njegovega sveta,
čim bolj sodobna in brez moraliziranja ... Pesmico vedno dolgo iščem in izbiram.
Otrokom jo predstavim in poiščem odziv. Jih navdušujem za lepo v izbrani pesmici. Pri
nastopu pa smo potem kot čarovniki, ki tudi drugim privoščijo to lepoto, zato lahko
prepričljivo zapojemo.
Zdenka Markovič:
Pri izboru pesmi za otroke sem pozorna, da so pesmi spevne, da jih otroci radi
pojo. Za nastope na reviji pa izberem tudi zahtevnejše, malo manj »popularne«, da z
njimi pokažem sposobnost in nivo zbora. Seveda pa je dosti pesmi tudi tematsko
izbranih, glada na temo koncerta.
V čem se razlikuje skladanje skladb za otroške zbore od skladb za odrasle zbore?
Aldo Kumer:
Pri komponiranju za otroke veliko pozornost polagam na dihanje, torej glasbeno
frazo, saj vemo, da je otroški dih v primerjavi z dihom odraslega človeka krajši, zato
Kofol, Tarcizija (2014): Glasovni obsegi otrok od šestega do dvanajstega leta starosti. Magistrsko delo.
Koper: UP PEF.
57
mora tudi glasbena misel slediti tej fiziološki predispoziciji. Zelo pa je pomembno, v
kakšnem obsegu pišem za otroke, saj je tudi ambitus otroškega glasu v primerjavi z
odraslimi pevci mnogo ožji. Tretji element so ritmične možnosti, ki so otroku dostopne.
Dejstvo pa je, da si kot skladatelj v takih omejitvah postavljen pred velik izziv, saj je
velikokrat težje narediti skladbo v okviru omejenih sredstev, kot če imaš na razpolago
cel simfonični orkester z vsemi njegovimi tonskimi možnostmi. Manj je lahko tudi več.
Jana Olivieri:
Sama ne skladam namensko »za zbore«, temveč ustvarjam pesmi, ki jih prepevajo
tudi otroški pevski zbori. Za odrasle ne skladam zborovske glasbe in zaenkrat niti
nimam te želje. Sploh pa mi skladanje ne pomeni omejiti se na zvrst ali ciljno
populacijo, temveč sredstvo, s katerim lahko izražam svoja trenutna razpoloženja,
videnja situacij, stvari, dogodkov … Ko skladam, se izražam spontano. Morda
nastanejo otroške pesmi zato, ker so tudi otroci zelo spontana bitja?!
Slavica Kleibencetl:
Otroške skladbe so mnogo bolj občutljive, vse morajo imeti ravno pravšnje
besedilo, melodijo z ne previsokim obsegom, spremljavo, ki vsaj malo pomaga pri
izbrani tonaliteti, če je atonalna, mora biti bolj igriv pristop ... Pravzaprav je vse kot
nekakšna fina igra.
Zdenka Markovič:
Nisem skladateljica.
Torej ste pozorni na otrokov obseg glasu pri izbiri oziroma pri skladanju pesmi?
Aldo Kumer:
Kot sem že navedel, je zelo pomembno, v kakšnem obsegu pišem za otroke, saj je
ambitus otroškega glasu v primerjavi z odraslimi pevci mnogo ožji.
Jana Olivieri:
Kadar izbiram zborovski repertoar, sem zelo pozorna na obseg pesmi, zahtevnost
ritma in melodije ter na vsebino. Pozorna sem tudi na raznolikost izbranih pesmi v
posameznem šolskem letu. Izogibam se ponavljanju istih pesmi v zborovskem
repertoarju. Pri skladanju pa sem na obseg in ritem včasih res pozorna (največkrat kaj
poenostavim zaradi otrok), na melodijo pa ne. Če pišem pesem »po naročilu« za točno
Kofol, Tarcizija (2014): Glasovni obsegi otrok od šestega do dvanajstega leta starosti. Magistrsko delo.
Koper: UP PEF.
58
določeno starost otrok, sem pozorna na vse faktorje. Glede na starost ciljne skupine po
potrebi poenostavim tudi besedilo pesmi. Na žalost se mi te pesmi ne zdijo nikoli tako
dobre kot tiste, ki nastanejo v trenutku navdiha in ki jih ne poenostavljam. Najboljši
kazatelj tega je žar otroškega petja.
Slavica Kleibencetl:
Seveda. Obseg je morda še najbolj pomembna komponenta, saj je razvojno
pogojena. Vedno pazim, da pesem ni previsoka in tudi ne prenizka, da je starosti
primerna.
Zdenka Markovič:
Pri izboru pesmi seveda izberem tiste, ki jih bodo moji pevci sposobni dobro in
natančno odpeti.
Kaj menite o predpostavkah, ki nakazujejo, da se glasovni obsegi otrok razvijajo v
zadnjih desetletjih v nižje lege?
Aldo Kumer:
Teh predpostavk ne poznam. Večkrat se mi je zgodilo, da se je kakšna dirigentka
otroških zborov name obrnila s prošnjo, da bi kakšno pesem celo zvišal za kak ton ali
terco.
Jana Olivieri:
Menim, da bodo predpostavke kar držale, vprašanje pa je, zakaj moramo ljudje
venomer postavljati neke meje in mejnike … Konec koncev je glas dar narave in
glasilke naše naravno glasbilo. Vsekakor ga lahko urimo in razvijamo v vrtoglave višine
ali nižine in vendar je navsezadnje naravni dar tisti, ki določa spontane višine in barvo
glasu. In tako kot nove generacije, v primerjavi s prejšnjimi, pridobivajo na telesni višini
in teži, je morda usoda razvijanja glasovnega obsega razvoj v nižje lege …
Slavica Kleibencetl:
Tudi sama opažam, da je tako. Otrokova tendenca, nekoliko bolj pri dečkih, je peti
nižje. To pripisujem naslednjim vzrokom: v vrtcih in šolah ne intoniramo pesmi, vedno
več je umetnih zvokov strojev, ne nazadnje tudi otrokovih zvočnih igrač, otroku
ponujamo zabavno glasbo iz odraslega sveta, ob kateri ne more peti, onesnaženost
zraka ...
Kofol, Tarcizija (2014): Glasovni obsegi otrok od šestega do dvanajstega leta starosti. Magistrsko delo.
Koper: UP PEF.
59
Zdenka Markovič:
Mogoče na to kaj vpliva izvajanje popevk, ampak pri mojih pevcih se obseg širi tudi
v višine z rednim opevanjem in izvajanjem različnih tehnični vaj, ki vplivajo na obseg.
Ali se glasovni obseg današnje mladine razlikuje od glasovnih obsegov otrok
izpred petdesetih let in zakaj?
Aldo Kumer:
Teh podatkov nimam. Moram pa povedati, kaj opažam pri mladih študentih na
AGRFT, kjer delujem kot profesor. Glasbeni obseg in posluh je vsaj pri nekaterih
izredno skromen. Tu pa smo že pri vprašanju šolstva. Tisti študenti, ki so v osnovni šoli
imeli dobro glasbeno vzgojo, so peli v zborih ali hodili v glasbeno šolo, so mnogo boljši
od ostalih.
Jana Olivieri:
Na to bi težko odgovorila, ker jih sama še nimam toliko. Vsekakor pa lahko
primerjam obdobje dvajsetih let in menim, da neke bistvene razlike v glasovnem
obsegu (na predšolski stopnji) ni. Zdi se mi, da je glasovni obseg današnjih
šestletnikov celo nekoliko večji, kot je bil glasovni obseg otrok izpred dvajsetih let (moje
izkušnje).
Slavica Kleibencetl:
Na splošno je v šoli v razredih glasovni obseg otrok manjši od tistega izpred
petdesetih let, pri otrocih pa, ki svoj glas gojijo v zboru, ni tako, saj z učenjem svoj
obseg hitro širijo tudi do zavidljivih višin celo v zelo zgodnji šolski dobi. Po tolikih letih
svojega dela opažam, da se je v zboru spremenil odnos do zvočne barve, prav nobene
težave ni vključevati v program skladbe s sodobnejšimi zvočnimi pristopi, na primer
govorjeni deli, clustri, celotonska zaporedja, atonalnost ... Res je, vse, kar slišimo, je
zvok, kot je rekel John CAGE, toda vse je lahko tudi dobra ali slaba muzika za otroke,
zato je toliko bolj pomembno, kaj in kako izbiramo zanje! Občutljivost za tonsko
govorico je treba vzgajati, redko kdo se rodi z njo.
Zdenka Markovič:
Nimam občutka, da se kaj razlikuje. Mogoče je pri današnjih pevcih večji, če redno
delaš na pevski tehniki.
Kofol, Tarcizija (2014): Glasovni obsegi otrok od šestega do dvanajstega leta starosti. Magistrsko delo.
Koper: UP PEF.
60
Ste se kot otrok kdaj preizkusili v petju v pevskem zboru?
Aldo Kumer:
Kot otrok sem pel v šolskem pevskem zboru.
Jana Olivieri:
Da, v vrtcu, osnovni in srednji šoli.
Slavica Kleibencetl:
Intenzivno sem pela v različnih zborih dvajset let. Najprej v šolskem pevskem
zboru, potem v gimnazijskem zboru, nadalje v odraslem zboru. Nazadnje v mešanem
zboru Obalca v Kopru.
Zdenka Markovič:
Ves čas sem pela v zborih od osnovne šole do zaključka študija na Pedagoški akademiji.
Se vam je kot otroku vtisnila v spomin kakšna otroška zborovska pesmica?
Aldo Kumer:
Rad sem imel pesem Ob bistrem potoku je mlin.
Jana Olivieri:
Pesem Strojepiska. To pesem sem kot osnovnošolka spremljala z ritmičnim
igranjem na pisalni stroj, ki je bil seveda takoj za klavirjem najpomembnejše
spremljevalno »glasbilo«. Morda mi je zato pesem ostala v nepozabnem spominu.
Slavica Kleibencetl:
Iz osnovne šole mi je v spominu ostala črnska duhovna pesmica Swing love, v
kateri smo prvič peli triglasje.
Zdenka Markovič:
Od otroških ogromno, težko bi izpostavila samo eno.
Ali je po vašem mnenju v osnovni šoli usmerjene dovolj pozornosti v glasbeno rast
in razvoj otrok, predvsem pri razvijanju glasovnega obsega? Če ni, kako bi to izboljšali?
Kofol, Tarcizija (2014): Glasovni obsegi otrok od šestega do dvanajstega leta starosti. Magistrsko delo.
Koper: UP PEF.
61
Aldo Kumer:
Vse je odvisno od sposobnosti in predanosti učiteljev glasbene vzgoje. Velikokrat
tudi od ravnateljev, saj so v večini primerov odgovorni za to, ali bo na šoli pevski zbor
in kakšna bo njegova kvaliteta. Dejstvo pa je, da se otrokovo ukvarjanje z glasbo
neizmerno obrestuje v smislu emocionalne in socialne rasti mladega človeka.
Jana Olivieri:
Kljub temu, da nisem zaposlena v šoli, temveč v vrtcu, menim, da je glasba kot
predmet v šoli močno okrnjen (premalo ur) in preveč usmerjen na šolsko učenje
določenih glasbenih informacij, namesto da bi se posvetili tistemu, kar glasba je, torej
petju, igranju na različna glasbila (od lastnih do Orffovih idr.), glasbenemu ustvarjanju
... V prvi triadi pa je poleg tega pouk glasbe odvisen še od učiteljevih glasbenih oz.
pevskih sposobnosti, ki so zelo raznolike! Menim, da je dovolj pozornosti v glasbeno
rast in razvoj glasovnega obsega otrok usmerjene le v šolskih pevskih zborih in drugih
oblikah interesnih glasbenih dejavnosti, v kolikor le-te delujejo znotraj posameznih
osnovnih šol.
Slavica Kleibencetl:
Delo na glasbenem področju v osnovni šoli je veliko odvisno od učitelja.
Nedvomno je država do števila ur, ki so namenjene glasbeni vzgoji, zelo mačehovska.
Vedno manj jih namenja vzgoji. Celo predmet se sedaj imenuje glasbena umetnost. To
razumem kot priporočilo, naj ne vzgajam, ampak le učim. S tem se seveda ne strinjam.
V svoj pouk vpletam veliko vzgoje in sem sodi tudi odnos do glasovnega obsega. Večje
otroke osveščam o pomembnosti razvoja glasu, o slabih vplivih na zdrav glas, o
čuvanju in pomembnosti pravilnega petja, o tem, kako je pomembno razvijati svoj
glasovni obseg in potencial. Manjšim otrokom pa izbiram kakovostne pesmice in če le
imam priložnost, na kakšnem roditeljskem sestanku na primer, toplo svetujem, naj
svojim otrokom ponudijo pesmice, ki jih njihovi otroci lahko pojejo in razumejo.
Zdenka Markovič:
V osnovni šoli je vsekakor dovolj pozornosti usmerjene v glasbeno rast in razvoj
otrok. Treba je samo delati z otroki v razredu in seveda na pevskih vajah.
Kofol, Tarcizija (2014): Glasovni obsegi otrok od šestega do dvanajstega leta starosti. Magistrsko delo.
Koper: UP PEF.
62
8.3.1 Obdelava intervjujev
Podatke kvalitativne raziskave smo obdelali po konceptu Blaža Meseca (Mesec,
1998). Intervjuje smo najprej transkribirali, nato parafrazirali, določili kod prvega reda,
pojem in razlago pojma. Glede na določene pojme smo intervjuje analizirali.
V magistrskem delu je celoten potek analize prikazan le na enem intervjuju, drugi
intervjuji so prikazani v analizi glede na določene pojme.
Parafraziranje – opuščanje gradiva Kod 1. reda
Kdaj in kako se je začela vaša
glasbena pot?
Kot otrok sem bil deležen petja mame
in igranja citer stare mame. Živo se
spominjam, da me je oboje neznansko
privlačilo, nekako pomirjalo in hkrati
razburjalo. V petem razredu osnovne šole
pa sem začel obiskovat pouk harmonike
na glasbeni šoli.
Kdo vas je navdušil za glasbo in
kdaj ste se navdušili za glasbo?
Ko si otrok, je teh vplivov več: starši,
prijatelji … Zares sem se glasbe kot
umetnosti zavedel v prvih letih gimnazije.
Moj profesor umetnostne vzgoje je bil
Makso Pirnik. On mi je prvi odprl vrata v ta
skrivnostni svet zvoka, ki ga lahko z
organiziranjem njegovih tonskih višin in
dolžin oblikujemo v glasbo.
V življenju vsakega glasbenika
obstajajo osebe, ki zaznamujejo njegov
glasbeni razvoj. Kakšno vlogo so na
vaši glasbeni poti imeli starši, učitelji
glasbene umetnosti na osnovni šoli ali
morda kdo drug?
Kot otrok je bil deležen petja mame in
igranja citer stare mame. V petem razredu
osnovne šole je začel obiskovati pouk
harmonike na glasbeni šoli.
Na začetek glasbene poti so vplivali
starši, prijatelji, na gimnaziji pa predvsem
profesor umetnostne vzgoje Makso Pirnik.
Kofol, Tarcizija (2014): Glasovni obsegi otrok od šestega do dvanajstega leta starosti. Magistrsko delo.
Koper: UP PEF.
63
Starši, predvsem mama je znala
mnogo pesmi in jih je pela z veliko
interpretativno močjo, saj se spominjam,
da sem pesmi, ne samo slišal, ampak
njihove zgodbe doživljal tudi kot vizualne
podobe. Drug tak vpliv na moje glasbeno
življenje kot otroka je imela stara mama, ki
je igrala orglice in citre. Ne vem, kje se je
tega naučila, oba instrumenta pa je kar
dobro obvladala, saj je base in akordično
podlago lepo vodila ob vodilni melodiji, ki
jo je po navadi igrala v tercah.
Kaj vam pomeni glasba?
Kot profesionalnemu glasbeniku,
skladatelju, mi glasba pomeni neki
skrivnosten svet, v katerega se moram
spuščat vedno znova, ko začnem pisati
novo kompozicijo. Kar predstavljajte si,
koliko možnosti obstaja v tem bogatem
zvočnem svetu, kot skladatelj pa se moraš
v neki fazi odločiti samo za eno in edino in
dokončno varianto, ki jo potem zabeležiš v
obliki notnega zapisa.
Kje dobite navdih za ustvarjalno
delo? Kje dobite navdih za pisanje
otroških pesmi? Morda na to vplivajo
določene osebe ali poznanstva?
Če ostanemo pri otroških pesmih,
moram povedati, da navdih za melodično
in ritmično strukturo pesmi črpam iz
literarne predloge pesmi, ki jo nameravam
uglasbiti. Če znaš pravilno prisluhniti, se
že v vsaki pesmi kot literarnem delu skriva
neka glasba. Treba jo je seveda odkriti,
Na glasbeni poti je imelo pomembno
vlogo interpretativno mamino petje ter
igranje stare mame na citre.
Glasba mu pomeni neki skrivnosten
svet, v katerega se pri skladanju pesmi
vedno znova vrača.
Pri otroških pesmih črpa navdih za
melodično in ritmično strukturo pesmi iz
literarne predloge pesmi. Največkrat je
uglasbil pesmi pesnika Milana Dekleve.
Na njegove tekste je napisal tudi dve
kantati za otroški in mladinski zbor ter
orkester. To sta Kepe svetlobe in Skok
Kofol, Tarcizija (2014): Glasovni obsegi otrok od šestega do dvanajstega leta starosti. Magistrsko delo.
Koper: UP PEF.
64
kar pa je naloga skladatelja. Moj
največkrat uglasbeni pesnik je Milan
Dekleva. Na njegove tekste sem napisal
tudi dve kantati za otroški in mladinski
zbor ter orkester. To sta Kepe svetlobe in
Skok čez rob sveta.
V čem se razlikuje skladanje skladb
za otroške zbore od skladb za odrasle
zbore?
Pri komponiranju za otroke veliko
pozornost polagam na dihanje, torej
glasbeno frazo, saj vemo, da je otroški dih
v primerjavi z dihom odraslega človeka
krajši, zato mora tudi glasbena misel
slediti tej fiziološki predispoziciji. Zelo pa
je pomembno, v kakšnem obsegu pišem
za otroke, saj je tudi ambitus otroškega
glasu v primerjavi z odraslimi pevci mnogo
ožji. Tretji element so ritmične možnosti, ki
so otroku dostopne. Dejstvo pa je, da si
kot skladatelj v takih omejitvah postavljen
pred velik izziv, saj je velikokrat težje
narediti skladbo v okviru omejenih
sredstev, kot če imaš na razpolago cel
simfonični orkester z vsemi njegovimi
tonskimi možnostmi. Manj je lahko tudi
več.
Torej ste pozorni na otrokov obseg
glasu pri izbiri oziroma pri skladanju
pesmi?
Kot sem že navedel, je zelo
pomembno, v kakšnem obsegu pišem za
otroke, saj je obseg otroškega glasu v
primerjavi z odraslimi pevci mnogo ožji.
čez rob sveta.
Pri komponiranju za otroke veliko
pozornost posveča dihanju, glasbeni frazi,
ambitusu otroškega glasu ter ritmu.
Poudarja pomembnost obsega
otroških pesmi in pri pisanju pesmi za
otroke daje glasovnemu obsegu velik
pomen.
Kofol, Tarcizija (2014): Glasovni obsegi otrok od šestega do dvanajstega leta starosti. Magistrsko delo.
Koper: UP PEF.
65
Kaj menite o predpostavkah, ki
nakazujejo, da se glasovni obsegi otrok
razvijajo v zadnjih desetletjih v nižje
lege?
Teh predpostavk ne poznam. Večkrat
se mi je zgodilo, da se je kakšna
dirigentka otroških zborov name obrnila s
prošnjo, da bi kakšno pesem celo zvišal
za kak ton ali terco.
Ali se glasovni obseg današnje
mladine razlikuje od glasovnih
obsegov otrok izpred petdesetih let in
zakaj?
Teh podatkov nimam. Moram pa
povedati, kaj opažam pri mladih študentih
na AGRFT, kjer delujem kot profesor.
Glasbeni obseg in posluh je vsaj pri
nekaterih izredno skromen. Tu pa smo že
pri vprašanju šolstva. Tisti študenti, ki so v
osnovni šoli imeli dobro glasbeno vzgojo,
so peli v zborih ali hodili v glasbeno šolo,
so mnogo boljši od ostalih.
Ste se kot otrok kdaj preizkusili v
petju v pevskem zboru?
Kot otrok sem pel v šolskem pevskem
zboru.
Se vam je kot otroku vtisnila v
spomin kakšna otroška zborovska
pesmica?
Rad sem imel pesem Ob bistrem
potoku je mlin.
Ali je po vašem mnenju v osnovni
Ne pozna predpostavk, da se glasovni
obsegi otrok razvijajo v nižje lege.
Nasprotno, večkrat se mu je zgodilo, da
se je kakšna dirigentka otroških zborov
nanj obrnila s prošnjo, da bi kakšno
pesem zvišal za kak ton ali terco.
Kot profesor na AGRFT opaža pri
nekaterih študentih izredno skromen
glasbeni obseg in posluh, kar pa ne velja
za glasbeno šolane.
Kot otrok je pel v šolskem pevskem
zboru.
V spominu mu je ostala pesem Ob
bistrem potoku je mlin.
Kofol, Tarcizija (2014): Glasovni obsegi otrok od šestega do dvanajstega leta starosti. Magistrsko delo.
Koper: UP PEF.
66
šoli usmerjene dovolj pozornosti v
glasbeno rast in razvoj otrok,
predvsem pri razvijanju glasovnega
obsega? Če ni, kako bi to izboljšali?
Vse je odvisno od sposobnosti in
predanosti učiteljev glasbene vzgoje.
Velikokrat tudi od ravnateljev, saj so v
večini primerov odgovorni za to, ali bo na
šoli pevski zbor in kakšna bo njegova
kvaliteta. Dejstvo pa je, da se otrokovo
ukvarjanje z glasbo neizmerno obrestuje v
smislu emocionalne in socialne rasti
mladega človeka.
Meni, da sta glasbena rast in razvoj
otrok odvisna predvsem od sposobnosti in
predanosti učiteljev glasbene vzgoje, ne
nazadnje tudi od ravnateljev, ki so
odgovorni za delovanje in kvaliteto
pevskega zbora. Meni, da se otrokovo
ukvarjanje z glasbo neizmerno obrestuje v
smislu emocionalne in socialne rasti
mladega človeka.
Kod 1. reda pojem Opredelitev oz. razlaga pojma
Kot otrok je bil deležen
petja mame in igranja citer
stare mame. V petem
razredu osnovne šole je
začel obiskovati pouk
harmonike na glasbeni šoli.
Na začetek glasbene poti
so vplivali starši, prijatelji,
na gimnaziji pa predvsem
profesor umetnostne
vzgoje Makso Pirnik.
Na glasbeni poti je imelo
pomembno vlogo
interpretativno mamino
petje ter igranje stare
mame na citre.
Začetek glasbene poti –
vloga družine
Kot otrok je bil deležen
petja mame in igranja citer
stare mame. V petem
razredu osnovne šole je
začel obiskovat pouk
harmonike na glasbeni šoli.
Na začetek glasbene poti
so vplivali starši, prijatelji,
predvsem pa profesor
umetnostne vzgoje Makso
Pirnik.
Kofol, Tarcizija (2014): Glasovni obsegi otrok od šestega do dvanajstega leta starosti. Magistrsko delo.
Koper: UP PEF.
67
Pri otroških pesmih
črpa navdih za melodično
in ritmično strukturo pesmi
iz literarne predloge pesmi.
Največkrat je uglasbil
pesmi pesnika Milana
Dekleve. Na njegove tekste
je napisal tudi dve kantati
za otroški in mladinski zbor
ter orkester. To sta Kepe
svetlobe in Skok čez rob
sveta.
Pri komponiranju za
otroke veliko pozornost
posveča dihanju, glasbeni
frazi, ambitusu otroškega
glasu, ter ritmu.
Navdih za ustvarjalno
delo
Pri otroških pesmih
črpa navdih za melodično
in ritmično strukturo pesmi
iz literarne predloge pesmi.
Največkrat je uglasbil
pesmi pesnika Milana
Dekleve, napisal je tudi dve
kantati za otroški in
mladinski zbor ter orkester.
Pri komponiranju za otroke
veliko pozornost posveča
dihanju, glasbeni frazi,
ambitusu otroškega glasu
ter ritmu.
Poudarja pomembnost
obsega otroških pesmi in
pri pisanju pesmi za otroke
daje glasovnemu obsegu
velik pomen.
Ne pozna predpostavk,
da se glasovni obsegi otrok
razvijajo v nižje lege.
Nasprotno, večkrat se mu
je zgodilo, da se je kakšna
dirigentka otroških zborov
nanj obrnila s prošnjo, da bi
kakšno pesem zvišal za
kak ton ali terco.
Kot profesor na
AGRFT opaža pri nekaterih
Vloga glasovnega
obsega otrok pri delu
Poudarja pomembnost
obsega otroških pesmi. Pri
pisanju pesmi za otroke
daje glasovnemu obsegu
velik pomen. Večkrat se
mu je zgodilo, da se je
kakšna dirigentka otroških
zborov nanj obrnila s
prošnjo, da bi kakšno
pesem zvišal za kak ton ali
terco. Pri nekaterih
študentih opaža izredno
skromen glasbeni obseg in
posluh, kar ne velja za
glasbeno šolane.
Kofol, Tarcizija (2014): Glasovni obsegi otrok od šestega do dvanajstega leta starosti. Magistrsko delo.
Koper: UP PEF.
68
študentih izredno skromen
glasbeni obseg in posluh,
kar pa ne velja za glasbeno
šolane.
Glasba mu pomeni
neki skrivnosten svet, v
katerega se pri skladanju
pesmi vedno znova vrača.
Kot otrok je pel v šolskem
pevskem zboru.
V spominu mu je
ostala pesem Ob bistrem
potoku je mlin.
Meni, da sta glasbeno
rast in razvoj otrok odvisna
predvsem od sposobnosti
in predanosti učiteljev
glasbene vzgoje, ne
nazadnje tudi od
ravnateljev, ki so odgovorni
za delovanje in kvaliteto
pevskega zbora. Meni, da
se otrokovo ukvarjanje z
glasbo neizmerno
obrestuje v smislu
emocionalne in socialne
rasti mladega človeka.
Pomen glasbe ̶ petja
Glasba mu pomeni
neki skrivnosten svet, v
katerega se vedno znova
vrača. Kot otrok je pel v
šolskem pevskem zboru.
Meni, da sta glasbena rast
in razvoj otrok odvisna
predvsem od sposobnosti
in predanosti učiteljev
glasbene vzgoje, ne
nazadnje tudi od
ravnateljev, ki so odgovorni
za delovanje in kvaliteto
pevskega zbora. Meni, da
se otrokovo ukvarjanje z
glasbo neizmerno
obrestuje v smislu
emocionalne in socialne
rasti mladega človeka.
Kofol, Tarcizija (2014): Glasovni obsegi otrok od šestega do dvanajstega leta starosti. Magistrsko delo.
Koper: UP PEF.
69
8.3.2 Interpretacija intervjujev glede na raziskovalna vprašanja
Raziskovalna vprašanja: Kakšen je bil začetek glasbene poti intervjuvancev?
Kakšno in kolikšno vlogo imata družina in okolje pri njihovem delu? Kje črpajo navdih
za ustvarjalno delo? Kolikšno vlogo posvečajo glasovnim obsegom otrok pri svojem
delu? smo spremenili v pojme in jih uporabili kot tematske sklope za analizo podatkov.
Rezultate intervjujev smo interpretirali glede na pojme, ki smo jih določili in jih
uporabili kot tematske sklope za analizo podatkov. Ob vsakem pojmu so podane
opredelitve pojmov, ki izhajajo iz parafraziranih ugotovitev posameznih intervjujev. Iz
teh ugotovitev izhaja sklep.
Začetek glasbene poti – vloga družine
I (1) Kot otrok je bil deležen petja mame in igranja citer stare mame. V petem
razredu osnovne šole je začel obiskovat pouk harmonike na glasbeni šoli. Na začetek
glasbene poti so vplivali starši, prijatelji, predvsem pa profesor umetnostne vzgoje
Makso Pirnik.
I (2) Začetek pri šestih letih s poslušanjem orkestralne glasbe na televiziji. Kmalu
zatem je začela obiskovati glasbeno šolo. Navdušenje nad raznovrstno glasbo je
pridobila od staršev, od očeta kot plesnega učitelja, predvsem pa ob maminem igranju
na harmonij, violino in poučevanju zborovskega petja. Pomembno vlogo sta imeli tudi
učiteljica klavirja v glasbeni šoli in vzgojiteljica v vrtcu.
I (3) Leta 1975, po maturi, se je vpisala na Pedagoško Akademijo ̶ na oddelek za
glasbeni pouk in zborovodstvo. Na začetek glasbene poti je močno vplivala učiteljica
klavirja Nadja Žerjal, ki je odkrila njen občutek za otroke, krepila njeno ustvarjalnost,
odgovornost in čut za pravičnost.
I (4) Glasbeno pot je začela v šestem razredu osnovne šole, ko je začela
obiskovati glasbeno šolo. Že prej pa se sama naučila igrati diatonično harmoniko. Za
glasbo so jo navdušili: oče muzikant, ki je igral harmoniko na različnih zabavah in
porokah, mama kot dobra pevka ter učitelj klavirske harmonike v glasbeni šoli.
Kot začetek glasbene poti so trije intervjuvanci omenili osnovnošolska leta, eden
pa srednješolska leta. Pri večini je imela veliko vlogo družina. Jano Olivieri in Zdenko
Markovič so za glasbo navdušili starši oziroma stari starši, Alda Kumerja in Slavico
Kleibencetl pa njuna profesorja na srednji šoli.
Navdih za ustvarjalno delo
I (1) Pri otroških pesmih črpa navdih za melodično in ritmično strukturo pesmi iz
literarne predloge pesmi. Največkrat je uglasbil pesmi pesnika Milana Dekleve, napisal
Kofol, Tarcizija (2014): Glasovni obsegi otrok od šestega do dvanajstega leta starosti. Magistrsko delo.
Koper: UP PEF.
70
je tudi dve kantati za otroški in mladinski zbor ter orkester. Pri komponiranju za otroke
veliko pozornost posveča dihanju, glasbeni frazi, ambitusu otroškega glasu ter ritmu.
I (2) Največkrat dobi navdih v preprostih življenjskih situacijah. Ko sklada, se izraža
spontano, v pesmih so izražena trenutna razpoloženja, videnja situacij, stvari,
dogodkov. Včasih napiše pesem na pobudo sodelavcev. Ugotavlja, da otroci najraje
prepevajo tiste njene pesmi, ki so nastale iz srca, in ne po naročilu.
I (3) Navdih za delo so otroci. Njihova spontanost, sprejemanje, doživljanje,
izmišljanje in izražanje skozi zvok.
I (4) Ustvarjalnost se kaže predvsem na letnih koncertih šolskih zborov, ideje pa
nastanejo spontano.
Navdih za ustvarjanje otroških pesmi črpajo iz otroških besedil ali iz preprostih
življenjskih situacij. Za ustvarjalno delo pa so navdih otroci sami, njihova spontanost in
izražanje skozi zvok. Pri pisanju pesmi za otroški pevski zbor skladatelja posvetita
veliko pozornosti dihanju in frazam, predvsem pa glasovnemu obsegu. Slavica
Kleibencetl meni, da morajo biti otroške pesmi veliko bolj občutljive kot pesmi za
odrasle zbore.
Vloga glasovnega obsega otrok pri delu
I (1) Poudarja pomembnost obsega otroških pesmi. Pri pisanju pesmi za otroke
daje glasovnemu obsegu velik pomen. Večkrat se mu je zgodilo, da se je kakšna
dirigentka otroških zborov nanj obrnila s prošnjo, da bi kakšno pesem zvišal za kak ton
ali terco. Pri nekaterih študentih opaža izredno skromen glasbeni obseg in posluh, kar
ne velja za glasbeno šolane.
I (2) Pri izbiri zborovskega repertoarja je zelo pozorna na obseg pesmi, zahtevnost
ritma in melodije ter na vsebino. Pri skladanju pesmi pa daje večjo pozornost obsegu in
ritmu kot melodiji. Meni, da glasovni obseg lahko urimo in razvijamo v vrtoglave višine
ali nižine, opaža pa, da kot otroci v primerjavi s prejšnjimi generacijami pridobivajo na
telesni višini in teži, je morda usoda razvijanja glasovnega obsega razvoj v nižje lege.
Opaža, da je glasovni obseg današnjih šestletnikov celo nekoliko večji, kot je bil
glasovni obseg otrok izpred dvajsetih let.
I (3) Obsegu pripisuje velik pomen. Vedno pazi, da pesem ni previsoka in tudi ne
prenizka, da je starosti primerna. Opaža pa, da se glasovni obsegi otrok zadnje čase
razvijajo v nižje lege. Vzroke za to vidi v neintoniranju pesmi v vrtcih in šolah, v umetnih
zvokih strojev in igrač ter ponujanju otroku zabavne glasbe iz odraslega sveta, ob
kateri ne more peti. Ugotavlja, da je v šoli glasovni obseg otrok manjši od tistega izpred
petdesetih let, kar pa ne velja za otroke, ki pojejo v zboru in svoj obseg hitro širijo tudi
do zavidljivih višin celo v zelo zgodnji šolski dobi.
Kofol, Tarcizija (2014): Glasovni obsegi otrok od šestega do dvanajstega leta starosti. Magistrsko delo.
Koper: UP PEF.
71
I (4) Pri izboru pesmi izbira tiste, ki jih bodo pevci sposobni dobro in natančno
odpeti. Pri svojih pevcih opaža razvijanje glasovnega obsega tako v višine kot v nižine,
predvideva, da na to vpliva izvajanje popevk. Pri svojih pevcih opaža, da se obseg širi
tudi v višine z rednim opevanjem in izvajanjem različnih tehnični vaj, ki vplivajo na
obseg. Ugotavlja, da je glasovni obseg pri današnjih pevcih večji, če redno delaš na
pevski tehniki.
Vsem intervjuvancem je glasovni obseg eden od ključnih dejavnikov pri izbiri
oziroma pri skladanju pesmi. Zavedajo se, da je primerna višina izredno pomembna za
kakovostno izvajanje pesmi in za zdrav razvoj pevcev. Slavica Kleibencetl in Jana
Olivieri se strinjata s predpostavkami, ki nakazujejo, da se glasovni obsegi otrok
razvijajo v zadnjih desetletjih v nižje lege, predvsem za to vidita vzrok pri izvajanju
popevk, neintoniranju pesmi in onesnaženosti. Aldo Kumer in Zdenka Markovič tega ne
zaznavata. Večina intervjuvancev meni, da nima dovolj podatkov glede razlike v
glasovnih obsegih današnje mladine in tiste izpred petdeset let. Opažajo pa, da imajo
današnji pevci, ki redno delajo na vokalni tehniki, večji glasovni obseg.
Pomen glasbe ̶ petja
I (1) Glasba mu pomeni neki skrivnosten svet, v katerega se vedno znova vrača. Kot
otrok je pel v šolskem pevskem zboru. Meni, da sta glasbena rast in razvoj otrok
odvisna predvsem od sposobnosti in predanosti učiteljev glasbene vzgoje, ne nazadnje
tudi od ravnateljev, ki so odgovorni za delovanje in kvaliteto pevskega zbora. Meni, da
se otrokovo ukvarjanje z glasbo neizmerno obrestuje v smislu emocionalne in socialne
rasti mladega človeka.
I (2) Glasba ji pomeni druženje, sprostitev, veselje, zabavo ter vzpostavljanje novih
stikov. Zanjo je edinstveni jezik, s katerim se lahko sporazumevaš s celim svetom,
predvsem pa sredstvo za izražanje lastnih čustev, stališč, vrednot in pogledov na
življenje. V pevskem zboru je pela že v vrtcu, osnovni in srednji šoli. Velik pomen daje
petju, igranju na različna glasbila in glasbenemu ustvarjanju. Meni, da je dovolj
pozornosti v glasbeno rast in razvoj glasovnega obsega otrok usmerjene le v šolskih
pevskih zborih in drugih oblikah interesnih glasbenih dejavnosti, v kolikor le-te delujejo
znotraj posameznih osnovnih šol.
I (3) Glasba se ji zdi pomembna za sporazumevanje, predvsem pa sredstvo, prek
katerega učiš otroke. Pela je v različnih zborih, v šolskem pevskem zboru, v
gimnazijskem zboru, v odraslem zboru. Nazadnje v mešanem zboru Obalca v Kopru.
Ne strinja se s preimenovanjem glasbene vzgoje v glasbeno umetnost, saj meni, da
ima vzgoja, kamor uvršča tudi odnos do glasovnega obsega, osveščanje o
pomembnosti razvoja glasu, o slabih vplivih na zdrav glas, o čuvanju in pomembnosti
Kofol, Tarcizija (2014): Glasovni obsegi otrok od šestega do dvanajstega leta starosti. Magistrsko delo.
Koper: UP PEF.
72
pravilnega petja ter o tem, kako je pomembno razvijati svoj glasovni obseg in potencial,
zelo pomembno vlogo za razvoj in glasbeno rast otrok.
I (4) Glasba ji pomeni veselje, zabavo, sprostitev, pa tudi službo. V pevskih zborih je
pela od osnovne šole do zaključka študija na Pedagoški Akademiji. Prepričana je, da je
v osnovni šoli dovolj pozornosti usmerjene v glasbeno rast in razvoj otrok, pri tem
izpostavlja pomembno vlogo učitelja in zborovodje.
Glasba je za vse štiri intervjuvance izrednega pomena. Je skrivnosten svet, kjer
lahko izražamo svoja čustva, se sporazumevamo, navezujemo stike ali se zgolj
zabavamo. Vsi intervjuvanci, razen Alda Kumerja, ki ne vodi pevskega zbora,
poudarjajo vsebinsko in glasovno primernost pesmi glede na starostno stopnjo pevcev.
Vsi štirje intervjuvanci so peli v pevskem zboru. Odgovori intervjuvancev potrjujejo
pomembnost kvalitetnega glasbenega in pevskega ustvarjanja, ki temelji na
poznavanju glasovnih obsegov, poznavanju metod vokalne tehnike, predvsem pa
temelji na sposobnosti posameznega učitelja in njegovih glasbenih oz. pevskih
sposobnostih.
Kofol, Tarcizija (2014): Glasovni obsegi otrok od šestega do dvanajstega leta starosti. Magistrsko delo.
Koper: UP PEF.
73
8.4 Sinteza empiričnega dela
V raziskavo glasovnih obsegov otrok od šestega do dvanajstega leta starosti je
bilo vključenih sto otrok iz Osnovne šole Dekani, ki obiskujejo šolski pevski zbor. V
raziskavi je sodelovalo 21 šestletnih otrok, 22 sedemletnih otrok, 25 osemletnih otrok,
11 devetletnih otrok, 9 desetletnih otrok, 6 enajstletnih otrok in 6 dvanajstletnih otrok.
Od 100 pevcev je bilo 11 dečkov in 89 deklic.
Zbrani podatki v magistrskem delu nakazujejo, da imajo na osnovni šoli Dekani
šestletni pevci povprečni glasovni obseg šest tonov in pol, sedemletni pevci devet
tonov, osemletni pevci dvanajst tonov, devetletni pevci enajst tonov in pol, desetletni
pevci dvanajst tonov, enajstletni in dvanajstletni pevci pa trinajst tonov.
Ugotovitve naše raziskave in primerjanje rezultatov vseh predstavljenih raziskav
podpirajo predpostavko, da se glasovni obsegi večajo s starostjo otrok in z redno vajo.
Rezultati naše raziskave dokazujejo, da je glasovni obseg dvanajstletnih pevcev
na Osnovni šoli Dekani večji od glasovnega obsega šestletnih pevcev za šest tonov in
pol. Povprečje glasovnega obsega šestletnega pevca je šest tonov in pol,
dvanajstletnega pa trinajst tonov.
Čeprav je naša raziskava imela majhen vzorec pevcev, smo jo primerjali z drugimi
že izvedenimi raziskavami: z raziskavo Groebming iz leta 1950, Gobec iz leta 1953,
Mohr iz leta 1997, Kavčič iz leta 1998, Kerec iz leta 2004, Žerjav iz leta 2009 in Welch
iz let od 2010 do 2014. Rezultati primerjave vseh raziskav glasovnih obsegov od leta
1950 do 2014 prikazujejo večanje glasovnega obsega otroških pevcev v povprečju za
štiri tone. V nižje lege se je glasovni obseg v povprečju zvečal za dva tona, v višje lege
pa v povprečju za en ton in pol.
Zbrani podatki nakazujejo, da se glasovni obsegi današnje mladine razlikujejo od
glasovnih obsegov otrok izpred petdeset let. Tako predpostavko, da se glasovni obsegi
otrok razvijajo v zadnjih desetletjih v nižje lege, lahko delno potrdimo, saj rezultati naše
raziskave nakazujejo, da se razvijajo tudi v višje lege.
Stališče do obravnavane problematike smo ugotavljali s pomočjo
polstrukturiranega intervjuja z vprašanji odprtega tipa. Intervju smo izvedli s
skladateljem Aldom Kumarjem, z Jano Olivieri, vzgojiteljico predšolskih otrok v vrtcu
Semedela, ki piše pesmi za otroke, Slavico Kleibencetl, profesorico glasbenega pouka
na OŠ Dekani, in Zdenko Markovič, profesorico glasbenega pouka na I. OŠ Žalec.
Vsem štirim intervjuvancem je tako pri izbiri pesmi kot pri skladanju pesmi glasovni
obseg eden od ključnih dejavnikov, ki ga moramo upoštevati. Slavica Kleibencetl in
Jana Olivieri se strinjata s predpostavkami, ki nakazujejo, da se glasovni obsegi otrok v
zadnjih desetletjih razvijajo v nižje lege, kot vzrok za to navajata izvajanje popevk,
neintoniranje pesmi v šolah in onesnaženost zraka. Aldo Kumer in Zdenka Markovič
Kofol, Tarcizija (2014): Glasovni obsegi otrok od šestega do dvanajstega leta starosti. Magistrsko delo.
Koper: UP PEF.
74
tega ne zaznavata, vendar tudi onadva predvidevata, da so vzroki za nižanje
glasovnega obsega enaki dejavniki, kot sta jih omenili prvi dve intervjuvanki. Glede
večanja glasovnega obsega današnje mladine intervjuvanci opažajo večji glasovni
obseg pri pevcih, ki redno delajo na vokalni tehniki. Vsi štirje menijo, da je v osnovni
šoli usmerjene dovolj pozornosti v glasbeno rast in razvoj otrok, se pa zavedajo, da sta
tako rast kot razvoj glasbenih sposobnosti odvisna od sposobnosti in predanosti
učiteljev, njihovega poznavanja glasovnih obsegov, poznavanja metod vokalne tehnike,
ne nazadnje tudi od njihovih pevskih sposobnosti.
Kofol, Tarcizija (2014): Glasovni obsegi otrok od šestega do dvanajstega leta starosti. Magistrsko delo.
Koper: UP PEF.
75
9 SKLEP
Pri izbiri teme, ki jo v magistrskem delu obravnavamo, so bili odločilni trije
dejavniki. Želeli smo a) raziskati glasovni obseg otrok od šestega do dvanajstega leta
starosti; b) primerjati ugotovitve naše raziskave z drugimi raziskavami in c) potrditi
predpostavko, da se glasovni obsegi večajo s starostjo otrok in z redno vajo. Želeli smo
tudi raziskati domnevo, da se glasovni obsegi otrok razvijajo v zadnjih desetletjih v
nižje lege.
Glede izbire teme za raziskavo, glasovni obsegi otrok, sta bili odločilni osebna
izkušnja avtorice in njeno iskanje odgovorov na vprašanje spreminjanja glasovnih
obsegov otrok glede na leta starosti. Izbira populacije ni bila vprašljiva zaradi več kot
tridesetletnega dela avtorice z mladimi. Težave so se pojavile pri iskanju literature in
zaradi maloštevilnih raziskav o tej problematiki.
Po pregledu obstoječe literature ter empiričnih raziskav smo izhajali iz domnev, ki
so vodile k postavitvi glavne hipoteze, in sicer iz domneve, da je glasovni obseg
dvanajstletnikov šolskega zbora OŠ Dekani v primerjavi z glasovnim obsegom
šestletnikov šolskega zbora OŠ Dekani večji za 3 cele tone. Da bi dobili vpogled v
razvijanje glasovnega obsega otrok, smo izvedli raziskavo, v kateri smo izmerili
glasovni obseg učencev, ki obiskujejo pevski zbor na Osnovni šoli Dekani. Empirična
raziskava je potekala od aprila do junija 2014. Skupno število sodelujočih pevcev je bilo
100.
Rezultati, pridobljeni v raziskavi, so pokazali, da je glasovni obseg dvanajstletnih
pevcev na Osnovni šoli Dekani večji od glasovnega obsega šestletnih pevcev za šest
tonov in pol. Pridobljeni podatki naše raziskave in primerjava podatkov empiričnih
raziskav pregledane obstoječe literature so podprli našo predpostavko, da se glasovni
obsegi večajo s starostjo otrok in z redno vajo.
Domnevo, da se glasovni obsegi otrok razvijajo v zadnjih desetletjih v nižje lege,
smo delno potrdili. Primerjave raziskav obstoječe literature so prikazale, da se je v nižje
lege glasovni obseg v povprečju zvečal za dva tona, medtem ko se je v višje lege
zvečal v povprečju za en ton in pol.
Glede pridobljenih podatkov so nas zanimali pogledi in mnenje različnih
glasbenikov, ki se ukvarjajo z otroško glasbo, tako ustvarjalno kot poustvarjalno. Izvedli
smo polstrukturirani intervju s skladateljem Aldom Kumarjem, z Jano Olivieri,
vzgojiteljico predšolskih otrok, ki piše pesmi za otroke in vodi otroški pevski zbor,
Slavico Kleibencetl, profesorico glasbenega pouka na osnovni šoli, ki vodi otroški in
mladinski pevski zbor, in Zdenko Markovič, profesorico glasbenega pouka na osnovni
šoli, ki vodi otroški in mladinski pevski zbor.
Kofol, Tarcizija (2014): Glasovni obsegi otrok od šestega do dvanajstega leta starosti. Magistrsko delo.
Koper: UP PEF.
76
Stališče intervjuvancev glede glasovnega obsega otrok in rezultati raziskav kažejo
na spreminjanje glasovnega obsega, tako v nižje kot v višje lege. Mnenje
intervjuvancev je delno primerljivo s podatki iz literature. Prepričani so, da je obseg
najbolj pomembna komponenta, saj je razvojno pogojena in ga moramo upoštevati
tako pri izbiri pesmi kot pri skladanju pesmi. Njihova opažanja in izkušnje pa potrjujejo
našo predpostavko, da se glasovni obsegi otrok razvijajo v zadnjih desetletjih v nižje
lege, predvsem zaradi prepevanja popevk, neintoniranja pesmi v šolah in zvočne
onesnaženosti okolja. Avtorica meni, da ima pri tem velik vpliv popularna glasba, saj
način petja, ki se uporablja pri popevkah, po navadi obsega srednjo in nižjo lego glasu
ter usmerja k širokemu tonu in ne razvija glasu v njegovi polnosti. Prav tako petje
popevk vodi k napačnemu govoru in trajne posledice se poznajo tako pri govoru kot pri
petju. O tematiki razvijanja glasovnega obsega v nižje lege nismo zasledili nobenih
raziskav, zato bodo morda v prihodnosti nadaljnje raziskave to domnevo potrdile ali
ovrgle na morebitnem večjem vzorcu.
Ob besedi glasba se nam največkrat porodi asociacija na petje. In če imamo radi
petje in uspešno prepevamo, nam v ušesih velikokrat podzavestno pozvanja
priljubljena melodija, ki smo jo nekoč slišali ali prepevali. Če pa nimamo ustrezno
razvitih glasbenih sposobnosti, kar parcialno pomeni, da v času osnovnošolskega
šolanja nismo bili deležni pravilne glasbene vzgoje, nas lahko ob besedi glasba
oziroma petje preplavita tudi trpkost in nelagodje. V osnovni šoli je vloga učitelja
motivirati, učiti in usmerjati učence pri pevskih dejavnostih. Predvsem pa je naloga
učitelja in tudi njegova odgovornost, da učencem že v zgodnjem obdobju približa
glasbo in jim zbudi veselje, interes in pozitiven odnos do petja ter jim privzgoji zdrave
pevske navade. Petje nas ne nazadnje združuje telesno, socialno in čustveno ter nas
kulturno bogati.
Kofol, Tarcizija (2014): Glasovni obsegi otrok od šestega do dvanajstega leta starosti. Magistrsko delo.
Koper: UP PEF.
77
10 VIRI IN LITERATURA
Ajtnik, M. (1999). Pesem pri pouku. Glasba v šoli, 3–4, 22–24.
Barr, S. in Williams, J. (2011). Inside the voice. Pridobljeno 23. 04. 2014 s
http://www.singup.org/songbank/teaching-tools/teaching-resource-detail/view/50-
inside-the-voice/
Blankenbehler, G. (2009). Singing lessons for little singers. Pitch Perfect Published
Publishing Company. USA.
Borota, B. (2004). Glasbeni praktikum. Koper: UP PEF Koper.
Borota, B., Geršak, V., Korošec, H., Majaron, E. (2006). Otrok v svetu glasbe, plesa in
lutk. Koper: UP PEF Koper.
Bunch, M. (1997). Dynamics of the singing voice. New York: Springer.
Burger, M. (2014). Zborovodja in vokalna tehnika. Pridobljeno 06. 06. 2014 s
h t t p : / / nas i zbor i . j sk d . s i / zbo rovod ja - vok a lna - tehn ik a /
Coblenzer, H. in Muhar, F. (2003). Dih in glas: navodila za dobro govorjenje. Ljubljana.
Pedagoška fakulteta.
Cvejić, B. in Cvejić, D. (2007). Umetnost pevanja. Beograd: Fakultet muzičke
umetnosti.
Denac, O. (2002). Glasba pri celostnem razvoju otrokove osebnosti. Ljubljana: Zavod
Republike Slovenije za šolstvo.
Dewhurst-Maddock, O. (2000). Zdravilna moč glasbe in zvoka. Ljubljana: Založba
Tangram.
Danev, A (2008): Belkanto ali sla po petju. Trst: ZTT EST.
Fojkar Zupančič, H. (2002a). O zdravem petju. Cerkveni glasbenik 95 (5–6), 16.
Fojkar Zupančič, H. (2002b). Drža telesa med petjem. Cerkveni glasbenik 95(9-12),
19–21.
Fojkar Zupančič, H. (2004). Najpogostejše glasovne napake – 2. Cerkveni glasbenik
97 (1), 7–9.
Gobec, R. (1953). Glasovni obsegi in izbor pesmi. Grlica I(1), 4–7.
Gregorc, J. (1982). Moje izkušnje in pogledi na zborovodstvo. Ljubljana: ZKO
Slovenije.
Groebming, A. (1948). Zborovodja II. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
Gröbming, A. (1930). Nekaj poglavij iz fiziologije in fonetike. Cerkveni glasbenik, VIII
(5–6), 72–75.
Hočevar Boltežar, I. (2008). Fiziologija in patologija glasu ter izbrana poglavja iz
patologije govora. Ljubljana: Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani.
Kofol, Tarcizija (2014): Glasovni obsegi otrok od šestega do dvanajstega leta starosti. Magistrsko delo.
Koper: UP PEF.
78
Ivačič, S. (2009). Osnove vokalne tehnike. Kranj: Zavod Republike Slovenije za
šolstvo.
Kambič, V. (1986). Hripavost. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Kojić, T. (2010). Hripavost. Pridobljeno 06. 06. 2014 s http://www.viva.si/Uho-grlo-nos-
Otorinolaringologija/182/Hripavost
Kovačič, J. (1995). Glas, glasba, glasbila: Učbenik glasbe za 5. razred splošno
izobraževalnih višjih šol. Celovec: Mohorjeva družba.
Langness, A.P. (2000). Helping children's voices develop in general music education. v
Bodymind and Voice: Foundations of Voice Education 3 (str. 803–813).
Lawrence, Y. E. (1989). Success Beging with the Director. Music Educators Journal, 75
(6), 36–39.
Lešnik, I. (2009). Vokalna tehnika učiteljev in kakovost petja učencev v prvem triletju
osnovne šole. Doktorska disertacija.
Lhotka-Kalinski, I. (1975). Umjetnost pjevanja. Zagreb: Izdavačko preduzeče Mladost.
Marek, D. (2007). Singing: the first art. Maryland: Scarecrow Press.
Mesec, B. (1998). Uvod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu. Ljubljana: Visoka
šola za socialno delo.
Mihelčič, P. (2009.: Osnove glasbene teorije. Ljubljana: DZS.
Miller, R. (1986). The Structure of Singing. System in Art in Vocal Techniques. New
York: Schirmer.
Mysak, E. D (1976). Pathologies of Speech Systems. Baltimore: The Williams and
Wilkins Company.
Oblak, B. (1995). Učitelj tudi zborovodja. Glasba v šoli I(1), 24–26.
Oblak, B. (2003). Glasbena slikanica 1. Priročnik za učitelje. Ljubljana: DZS.
Pesek, A. (1995). Glasbene sposobnosti – stopnje in struktura. Glasba v šoli I(1), 4–13.
Pesek, A. (1997). Otroci v svetu glasbe. Ljubljana: DZS.
Phillips, K. (1992). Teaching Kids to Sing. New York: Schirmer.
Pogačnik, B. (2001). Zdravljenje z glasbo. Glasba v šoli V/(1), 63–64.
Potočnik, B. (1999). Vzgoja zborovskega pevca. Naši zbori 49 (2), 9–11.
Pugh, A. & L. (1998). Music in the early years. London: Routledge.
Roden, S. (2000). Zdravljenje z glasom. Ljubljana: Iskanja.
Sadolin, c. (2000). Complete Vocal technique. Complit Vocal Tehnique. Copenhagen.
Denmark: Shout publishing.
Scherer, K.R. (2003). Vocal communication of emotion: A review of research
paradigms. Geneva: University of Geneva, Department of Psihology.
Schuler, K. (1996). Glasba pospešuje kreativnost in storilnos. Glasba v šoli II (2), 13.
Sicherl-Kafol, B. (2001). Celostna glasbena vzgoja: srce-um-telo. Ljubljana: Debora.
Kofol, Tarcizija (2014): Glasovni obsegi otrok od šestega do dvanajstega leta starosti. Magistrsko delo.
Koper: UP PEF.
79
Silverman, M. (2008). A performer’s creative processes: implications for teaching and
learning. Music Education Research 10(3), 249–269.
Slosar, M. (1995). Dejavniki uspešnosti razrednih učiteljev pri glasbeni vzgoji na
razredni stopnji osnovne šole, doktorska disertacija. Ljubljana: Akademija za
glasbo.
Slosar, M. (1999). Glasbena mavrica. Priročnik za učiteljice in učitelje. Ljubljana:
Debora.
Slosar, M. (2003). Izbrane vsebine iz glasbene didaktike. Koper: UP PEF Koper.
Telfer, N. (b.d.). Učinkovite ogrevalne in upevalne vaje po metodi Nancy Telfer.
Gradivo za interno uporabo na 34. zborovodskem seminarju.
Vidmar, T. (2004). Glasba kot eden najpomembnejših dejavnikov pri razvoju otroka v
predšolski dobi. Glasba v šoli IX, 56–61.
Voglar, M. (1987). Otrok in glasba. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
Welch, G.F. (2000). The developing voice. Bodymind and Voice: Foundations of Voice
Education 3/(V), 704–717.
Welch, G.F. (2014). Neuropsychobiological Features of Children's Singing
Development. London: International Music Education Research Centre (iMerc).
Institute of Education.
Wikipedija. (2013a). Glasba. Pridobljeno 15. 04. 2013 s
http://sl.wikipedia.org/wiki/Glasba.
Wikipedija. (2013b). Zven. Pridobljeno 15. 04. 2013 s http://sl.wikipedia.org/wiki/Zven
Wikipedija. (2014). Alikvotni toni. Pridobljeno 15. 04. 2014 s
http://sl.wikipedia.org/wiki/Alikvotni_toni
Žemva, M (b.d.). Motnje požiranja. Pridobljeno 06. 06. 2014 s
http://www.zdruzenjecvb.com/clanki/pdf/18-motnje-poziranja.pdf
Žerjav, B. (2009). Razvoj glasu in glasovni obsegi otrok v prvem triletju osnovne šole.
Diplomsko delo. Maribor: Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta.
Žvar, D. (2001). Kako naj pojejo otroci. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo.