Univerza v Mariboru
Fakulteta za varnostne vede
DIPLOMSKO DELO
Kriminalistika v romanih pisateljice kriminalnih romanov
Patricia Cornwell
Marija Trobevšek
Junij, 2010 Mentor: prof. dr. Darko Maver
ZAHVALA
Zahvaljujem se mentorju, prof. dr. Darku Mavru, za napotke, strokovno pomoč in
podporo pri izdelovanju diplomske naloge. Zahvaljujem se vsem, ki so po sili razmer
morali sodelovati pri nastanku moje diplomske naloge.
''Ni bolj očarljivega pohištva od knjig.''
Sydney Smith
Jack Razparač
http://www.dolphin-littlehampton.co.uk/assets/images/jack-the-ripper1.jpg
KAZALO
1 UVOD ........................................................................................................................ - 1 -
2. KRIMINALNI ROMANI PATRICIE CORNWELL .............................................. - 3 -
2.1 OPIS KNJIŢNIH DEL PATRICIE CORNWELL ............................................................ - 3 -
2.1.1 Obdukcija .................................................................................................... - 5 -
2.1.2 Vse, kar ostane ............................................................................................. - 6 -
2.1.3 Farma trupel ................................................................................................. - 6 -
2.1.4 Lončarjeva njiva .......................................................................................... - 7 -
2. 2 NEDOSLEDNOSTI V SERIJI KNJIG .......................................................................... - 8 -
3 ŢRTVE JACKA RAZPARAČA .............................................................................. - 9 -
3.1 LOKACIJE KRAJEV, KJER SO NAŠLI ŢRTVE JACKA RAZPARAČA ........................... - 10 -
3.2 MARTA TABRAM ............................................................................................... - 11 -
3.2.1 Zadane rane................................................................................................ - 13 -
3.2.2 Zmotne ugotovitve ..................................................................................... - 13 -
3.2.3 Primerjava - nekoč in danes....................................................................... - 14 -
3.3 MARY ANN NICHOLS ......................................................................................... - 15 -
3.3.1 Zadane rane................................................................................................ - 17 -
3.3.2 Zmotne ugotovitve ..................................................................................... - 17 -
3.3.3 Primerjava - nekoč in danes....................................................................... - 18 -
3.3.4 Povezava umora Mary Ann Nichols z Walterjem Sickertom.................... - 19 -
3.4 ANNIE CHAPMAN ............................................................................................... - 20 -
3.4.1 Zadane rane................................................................................................ - 22 -
3.4.2 Zmotne ugotovitve ..................................................................................... - 23 -
3.4.3 Primerjava - nekoč in danes....................................................................... - 24 -
3.5 ELIZABETH STRIDE ............................................................................................ - 24 -
3.5.1 Zadane rane................................................................................................ - 26 -
3.5.2 Zmotne ugotovitve ..................................................................................... - 26 -
3.6 CATHERINE EDDOWS ......................................................................................... - 27 -
3.6.1 Zadane rane................................................................................................ - 28 -
3.6.2 Zmotne ugotovitve ..................................................................................... - 29 -
3.6.3 Primerjava – nekoč in danes ...................................................................... - 29 -
3.6.4 Povezava umora Catherine Eddows z Walterjem Sickertom .................... - 30 -
3.7 MARY JANE KELLY ........................................................................................... - 31 -
3.7.1 Zadane rane................................................................................................ - 33 -
3.7.2 Zatišje ........................................................................................................ - 34 -
3.8 ZAKAJ ................................................................................................................ - 34 -
4 MODUS OPERANDI ............................................................................................ - 36 -
4.1 MORILČEV PODPIS ............................................................................................. - 37 -
4.2 SADISTIČNI MORILEC ......................................................................................... - 38 -
4.3 RAZPARAČEVE ŢRTVE IN SICKERTOVI AKTI ....................................................... - 38 -
4.4. SPOMINKI IN TROFEJE ....................................................................................... - 39 -
5 WALTER SICKERT – PORTRET MORILCA ...................................................... - 40 -
5. 1 WALTER JE JACK IN JACK JE WALTER ............................................................... - 41 -
5.2 POVEZAVA PISEM JACKA RAZPARAČA Z WALTERJEM SICKERTOM .................... - 41 -
5.2.1 Grafologija ................................................................................................. - 44 -
5.2.2 Uporabljen jezik ........................................................................................ - 44 -
5.2.3 Vodni znak in pisemski papir .................................................................... - 45 -
5.2.4 DNK .......................................................................................................... - 47 -
5.2.5 Madeţi krvi v pismih in prstni odtisi ......................................................... - 49 -
5.3 Kombinezon in torba .................................................................................... - 49 -
5.4 Knjiga gostov ................................................................................................ - 51 -
5.5 PODOŢIVLJANJE UMOROV V SLIKAH WALTERJA SICKERTA ................................ - 52 -
6 WHITECHAPELSKI UMORI ................................................................................ - 56 -
7 ZAKLJUČEK .......................................................................................................... - 59 -
8 LITERATURA ........................................................................................................ - 61 -
KAZALO SLIK
SLIKA 1: UMOR V CAMDEN TAWNU ........................................................................................ - 10 -
SLIKA 2: ZEMLJEVID ČETRTI WHITECHAPEL IZ LETA 1888 ..................................................... - 11 -
SLIKA 3: GEORGE YARD BUILDINGS, 1938 ............................................................................. - 12 -
SLIKA 4: NAJDBA TRUPLA MARTHE TABRAM ......................................................................... - 13 -
SLIKA 5: BUCK'S ROW, 1938 ................................................................................................... - 15 -
SLIKA 6: NAJDBA TRUPLA MARY ANN NICHOLS .................................................................... - 16 -
SLIKA 7: PRIMER MREŢE, S KATERO SI JE PRI SLIKANJU POMAGAL SICKERT .......................... - 19 -
SLIKA 8: DVE ŠTUDIJI GLAVE BENEČANKE ............................................................................. - 20 -
SLIKA 9: VRATA NA ZADNJE DVORIŠČE NA HAMBURY STREETU ŠTEVILKA 29 ...................... - 21 -
SLIKA 10: DVORIŠČE NA HAMBURY STREETU ŠTEVILKA 29 .................................................. - 22 -
SLIKA 11: NAJDBA TRUPLA ELIZABETH STRIDE, THE PICTORIAL NEWS, 1888 ...................... - 25 -
SLIKA 12: PRIZORIŠČE UMORA CATHERINE EDDOWES, MITRE SQUARE ................................ - 27 -
SLIKA 13: GIUSEPPINA, BENEŠKA POCESTNICA ....................................................................... - 30 -
SLIKI 14: LE JOURNAL,/ FOTOGRAFIJA CATHERINE EDDOWS PRED OBDUKCIJO .................... - 31 -
SLIKA 15: DORSET STREET, VHOD NA MILLER'S COURT, 1928 ............................................... - 32 -
SLIKA 16: PRIZORIŠČE ZLOČINA UMORA MARY ANN KELLY ................................................. - 33 -
SLIKI 17: DVE RAZLIČICI SLIKE DOLGOČASJE ......................................................................... - 36 -
SLIKA 18: WALTER RICHARD SICKERT ................................................................................... - 40 -
SLIKA 19: POVEČAVA SLIKE NA PISMU ................................................................................... - 42 -
SLIKA 20: CELOTNO PISMO ..................................................................................................... - 43 -
SLIKA 21: PISMO OPENSHAWU Z VODNIM ZNAKOM »A PIRIE & SONS« ................................. - 45 -
SLIKI 22: KUVERTA S KATERE SO DOBILI DNK IN POVEČAVA POŠTNEGA ŢIGA ..................... - 48 -
SLIKA 23: PRSTNA ODTISA V RDEČEM ČRNILU ........................................................................ - 49 -
SLIKA 24: SICKERTOV DELOVNI KOMBINEZON ....................................................................... - 50 -
SLIKA 25: POLETNO POPOLDNE ............................................................................................... - 52 -
SLIKA 26: MORNINGTON CRESCENT NUDE #1# ...................................................................... - 53 -
SLIKA 27: MORNINGTON CRESCENT NUDE #2# ...................................................................... - 53 -
SLIKI 28: 'NIZOZEMKA' IN SLIKA ŢENSKEGA AKTA, KI SE PRETEGUJE .................................... - 54 -
SLIKA 29: ŢELEZNA POSTELJA ................................................................................................ - 54 -
SLIKI 30: ŠTUDIJA ŢENSKE IN NAPETOST ................................................................................ - 55 -
SLIKA 31: WALTER SICKERT, 1941 ......................................................................................... - 57 -
SLIKA 32: JACK RAZPARAČ V TEMI ......................................................................................... - 60 -
Vse naslove slik sem preverila in zapisala 31. marca 2010
POVZETEK
Leposlovje in strokovna literatura hodita z roko v roki. Preiskovanje kaznivih dejanj se
je z leti spreminjalo, metode preiskovanja so se izpopolnjevale in dopolnjevale. Enako
je z opisovanjem le teh v leposlovju. Avtorica kriminalnih romanov Patricia Cornwell je
v svojih delih posebej pozorna, da sledi najnovejšim odkritjem na področju
preiskovanja kaznivih dejanj. Kot veliko drugih piscev se je odločila spoprijeti se z
nerešenimi zločini, ki burijo duhove, zato se je lotila preučevanja umorov izpred več kot
sto let. Ohranjeni material je s pomočjo strokovnjakov s področja forenzičnega in
tehničnega znanja preučila in zapisala verodostojno klasično študijo o psihopatskem
morilcu.
Med avgustom in novembrom 1888 je nekdo umoril vsaj šest ţensk v londonski četrti
Whitechapel. Njihova grozljiva smrt je več mesecev sejala strah in trepet, storilec si je
nadel ime, ki je postalo prispodoba za serijskega morilca - Jack Razparač. Več kot sto
let so ti umori veljali za ene najbolj zapletenih nerešenih zločinov na svetu. Pripisali so
jih zloglasnemu serijskemu morilcu, ker so bili zagrešeni v oţjem predelu londonskega
okroţja in so imeli skupne značilnosti. Te in druge umore, ki bolj ali manj spominjajo
na delo Jacka Razparača so takrat poimenovali Whitechapelski umori.
Cornwellova se raziskave loti metodično in dosledno upošteva vse malenkosti, ki ji
prekriţajo pot. Enako se loti pisanja kriminalnih romanov, leposlovja. Njene knjige so
zanimivejše od drugih kriminalnih romanov, saj avtorica razišče še tako majhne, drugim
nepomembne malenkosti in tako bralcu v vsaki knjigi poda zanimivo zgodbo, ki temelji
na resničnih preiskovalnih metodah. Kljub izmišljenim primerom njene knjige sama
teţko poimenujem kot fikcijo, saj so opisani primeri lahko del vsakdanjika.
KLJUČNE BESEDE
Patricia Cornwell, Jack Razparač, Walter Sickert, Whitechapelski umori, serijski
morilci, kriminalni romani, leposlovje, forenzično preiskovanje, metode raziskovanja,
DNK analiza, grafologija, vodni znak
CRIMINALISTICS IN THE THRILLERS BY PATRICIA CORNWELL
SUMMARY
Fiction and professional literature go hand in hand. Investigating crimes has changed
through years, the methodology of investigation have been improved and supplemented.
The same holds true for their descriptions in fiction. The author of thrillers Patricia
Cornwell in her works pays special attention to keep up with the latest discoveries in the
field of crime investigation. As many other writers, she has chosen to deal with yet
unsolved crimes which stir up excitement, consequently she has began to study murders
that took place more than a hundred years ago. With the help of forensic and technical
experts, she researched the preserved material and wrote a credible classic study of a
psychopathic killer.
Between August and November 1888, someone murdered at least six women in the
district Whitechapel in London. Their horrible deaths spread terror that lasted several
months afterwards, the perpetrator nicknamed himself Jack the Ripper, and this became
a metaphor for a serial killer. These murders have been for more than a hundred years
considered one of the most complicated unsolved crimes in the world. They were
attributed to the infamous serial killer because they were committed in an inner city
district of London and shared certain characteristics. These and some other murders
which more or less reminded of Jack the Ripper were then called Whitechapel murders.
Cornwell approaches the investigation methodically and consistently takes into account
all the details she encounters. She applies the same approach when writing thrillers,
fiction. Her books are more interesting than other thrillers as she researches even the
tiniest, trivial details, thus each of her books gives the reader an interesting story based
on real methods of investigation. Despite the fact that her cases are all made up, I could
hardly call her books fiction, as the cases described could be a part of everyday life.
KEY WORDS
Patricia Cornwell, Jack the Ripper, Walter Sickert, Whitechapel murders, serial killers,
thrillers, fiction, forensic investigation, methods of investigation, DNA analysis,
graphology, water sign
- 1 -
''Dober roman nam pove resnico o svojem junaku:
slab roman pa nam pove resnico o avtorju.''
Gilbert Keith Chelsteron
1 UVOD
Naslov Kriminalistika v romanih pisateljice kriminalnih romanov se je izoblikoval s
časom, ker sem pisanje diplomskega dela odloţila za nekaj časa. Osnovni naslov, na
podlagi katerega sem spisala dispozicijo, sem dobila na šolski spletni strani med
predpisanimi temami. Veseli me, da pišem nalogo, v katero moram poleg strokovne
literature vključiti tudi leposlovje, kar se pri strokovnih nalogah, kot je diplomsko delo
ne dogaja pogosto, posebej ne takrat, ko je uporabljeno leposlovje del tvojega
vsakdanjega zanimanja.
Moja naloga je teoretične narave, v njej bom raziskala in analizirala pisane vire. Pred
začetkom pisanja sem zbrala in v grobem predelala vso literaturo na podlagi katere
pišem to diplomsko nalogo. Najprej sem se lotila leposlovja – zapisala sem izvlečke,
mnenja in morebitne nejasnosti o njih. Nadaljevala sem s prebiranjem strokovne
literature in izpisovanjem podatkov, ki bi mi pomagali potrditi ali ovreči zapisano v
leposlovju.
Namen naloge je predelati in interpretirati dela pisateljice kriminalnih romanov Patricie
Cornwell. Predstavila bom njen način pisanja, zakaj piše kriminalne romane, kje črpa
vire in kakšno je njeno poznavanje področja kriminalistike. Zapisala bom mnenje o tem,
koliko in kakšno kriminalistiko avtorica predstavlja v svojih delih, kakšno je njeno
poznavanje tega področja in na kakšen način predstavi to znanje bralcu. Preverila bom,
ali se avtorica in njeni glavni junaki posluţujejo forenzičnih metod raziskovanja, če so
njihovi izsledki mogoči in ali se njihov način raziskovanja posluţuje metod in
inštrumentov, ki jih uporabljajo forenzični preiskovalci danes. Opisala bom njeno
sposobnost bralca presenetiti in ga poučiti na tem področju. Predpostavljam, da so njena
dela natančna in strokovna, kar pomeni, da zapisano o sodnomedicinskih in forenzičnih
metodah dela ni izmišljeno in je povzeto po praksi.
- 2 -
Poudarek naloge je na knjigi Portret morilca, ki jo je Cornwellova napisala na podlagi
večletne raziskave umorov iz leta 1888. V knjigi avtorica predstavi svojo teorijo o
identiteti razvpitega londonskega serijskega morilca iz četrti Whitechapel, Jacka
Razparača. Glavna predpostavka tega diplomskega dela je, da so zločini – v tem
primeru umori Jacka Razparača, prej ali slej rešljivi.
Zanimalo me je, ali opisi preiskovalnih metod v knjigah na kakršenkoli način vplivajo
na preiskovanje pri resničnih zločinih, ali zapisno prinese novo idejo ali namig, kako
preiskavo, ki se znajde na mrtvi točki reševati iz drugega zornega kota. Predvidevam, da
raziskovalne metode v knjigah nimajo posebnega vpliva na delo forenzičnih
preiskovalcev, lahko pa jim nudijo nove ideje ali jih spodbudijo k drugačnemu
razmišljanju, ki posledično lahko pozitivno vpliva na rezultate njihovega dela.
Delo bom predstavila z vidika sprememb na področju preiskovanja kraja kaznivega
dejanja umora. Skušala bom prikazati napredek pri raziskovanju tako, da bom opisala
razlike med delom preiskovalcev takrat in danes. Predstavila bom razmišljanja avtorice
in zapisala lastna mnenja o takratnih preiskavah. Knjigo sem prvič prebrala po njenem
izidu v slovenskem jeziku. Zaradi nazornih opisov, strokovno podprte razlage in
številčnosti podatkov, najprej nisem vedela, kaj naj si mislim. Ko sem knjigo znova
vzela v roke in se zapisanega lotila z razčlenitvijo in zapisovanjem podatkov, se je
mozaik začel sestavljati in danes sem prepričana, da je njena teorija o identiteti
razvpitega serijskega morilca pravilna.
- 3 -
''Ni me strah mrtvih, skrbijo me ţivi.''
Dr. Kay Scarpetta
2. KRIMINALNI ROMANI PATRICIE CORNWELL
Marija Milenković v svoji knjigi Leposlovje in kriminologija zapiše: »Literarni zločin je
ţe od nekdaj izzival človeško domišljijo, saj je branje o tujih kršitvah pisanih in
nenapisanih vedenjskih pravil in norm prav gotovo delovalo kot ventil za sproščanje
napetosti, ki nastanejo ob številnih zavorah povzročenih z raznimi prepovedmi.«
Kadar govorimo o kriminalnih romanih, »kriminalkah«, govorimo o posebni zvrsti
romanov, v katerih avtorji opisujejo kriminalna dejanja ter preiskovanje le-teh. Glavni
junak ali junakinja postopno odkriva in razčlenjuje dogodke, išče motiv za storjena
dejanja in nas pripelje do svojih zaključkov.
(http://sl.wikipedia.org/wiki/Kriminalni_roman)
Poznamo več zvrsti kriminalnih romanov. Vsebina je tista, po kateri danes kriminalne
romane razvrščamo na detektivske romane, sodne drame ali trilerje in tiste, katerih
avtorji se osredotočijo na forenzične preiskave in psihološka ozadja zločinov. Med
slednje spada tudi serija romanov Patricie Cornwell o glavni mrliški oglednici dr. Kay
Scarpetta. Kljub temu v svojih knjigah Cornwellova ne pozabi opisati načinov
odkrivanja in raziskovanja kriminalnih dejanj.
''Dober roman nas uči, kako logično razmišljati, sili k temu, da se osredotočimo ne le na
pomembne stvari, temveč tudi na podrobnosti, uči, kako na podlagi opaţanj sklepati,
pozitivno pa vpliva tudi na urejanje spomina. In kar je najpomembnejše, to počne na
lahkoten, nevsiljiv in zanimiv način'' (Milenković, 2005).
2.1 Opis knjiţnih del Patricie Cornwell
Cornwellova je pri pisanju leposlovja dosledna. Natančno opiše postopke forenzičnih
preiskav kaznivih dejanj. Bralcu pojasni njihovo pomembnost in na laiku razumljiv
način predstavi celoten proces raziskovanja in dokazovanja v preiskavah kaznivih
dejanj. Uporabi znanja in raziskave z različnih področij, kar njena dela naredi zanimiva
- 4 -
in poučna. Opis obravnave dokazov z najnovejšimi forenzičnimi pripomočki in
metodami dela bralca spodbudi k razmišljanju in mu podţge ţeljo, da ţeli pripomoči k
razrešitvi uganke.
Pisanje Patricie Cornwell je natančno in strokovno. Trditve, izpeljane na podlagi
dokazov, temeljijo na njenih izkušnjah in znanju pridobljenem pri opravljanju poklica.
Zaposlena je bila pri glavnem mrliškem ogledniku v Virginiji. Čeprav je bilo njeno delo
zgolj analitično, jo je zanimalo vse v povezavi z delom nadrejenega, kar je opisala v
svojih knjigah. Na dr. Marcellu Fierru je osnovala glavni lik serije kriminalnih romanov
dr. Kay Scarpetta (http://en.wikipedia.org/wiki/Patricia_Cornwell).
Cornwellova je glavni junakinji serije namenila tudi nekaj svojih lastnosti. Kay odlično
kuha (Cornwellova je izdala ţe nekaj kuharskih knjig), obe sta se rodili v Miamiju, sta
ločeni in sta imeli teţak odnos s svojima pokojnima očetoma. Našla sem še eno
povezavo. Kayina nečakinja Lucy je istospolno usmerjena, svojo kariero v Quanticu
skoraj uniči zaradi razmerja s sodelavko. Lezbično razmerje Cornwellove je moţa njene
ljubice pripeljalo do poskusa umora ţene (isto tam).
Glavni junaki imajo različna znanja oziroma spretnosti. Njena predanost natančnosti je
tako velika, da si znanja oziroma spretnosti, o katerih piše, najprej pridobi sama. Tako
se je naučila pilotirati helikopter, opravila je tečaj in si pridobila dovoljenje za športno
potapljanje ter se naučila voziti motor. ''Zame je pomembno, da ţivim v svetu, o
katerem pišem. Če ţelim, da lik v knjigi nekaj naredi ali ve, ţelim to narediti ali znati
tudi sama'' (www.patriciacornwell.com).
Njeni romani se od drugih avtorjev kriminalnih romanov razlikujejo po njeni
doslednosti ob uporabi znanj in spoznanj s področja forenzičnega in sodnomedicinskega
znanja. Cornwellova, po mojem vedenju in poznavanju te tematike iz strokovne
literatur, ne dela opaznih, predvidljivih napak. Kljub temu njen glavni lik in drugi
akterji knjige niso nezmotljivi.
Glavna junakinja sodeluje z veliko ljudmi, najpogosteje z Petom Marinom (detektivom
na oddelku za umore), Bentonom Weslejem (agentom FBI, ki sestavlja psihološke
profile zločincev) in nečakinjo Lucy Farinelli (računalniško genialko). Njeno zgodbo in
- 5 -
zgodbe njenih sodelavcev spremljamo med raziskovanjem zločinov. V seriji je trenutno
prevedenih enajst knjig. Predstavila bom le nekatere.
2.1.1 Obdukcija
Vrsta umorov se začne manj kot dva meseca pred začetkom zgodbe. Morilec ţrtve mori
v njihovih stanovanjih. Njegov modus operandi je jasen. V hišo ali stanovanje je prišel
skozi odprta okna z dvoriščne strani, svoje ţrtve je presenetil in jih zvezal z nečim, kar
mu je tisti trenutek najbolj pri roki (telefonski kabel, vrvica od ţaluzij, električne ţice
posteljnih svetilk).
''Ena ţica je bila ovita okrog zapestij, ki sta bili zvezani za hrbet. Druga je bila zavita
enkrat okrog vratu, povlečena pod ţico okrog zapestij in trdno zvezana okrog gleţnjev.
Dokler so bila kolena zvita, je ostajala zanka okrog vratu zrahljana. Ko je stegnila noge
– refleksna kretnja zaradi bolečine ali napadalčeve teţe na njej – se je zanka okrog vratu
zadrgnila'' (Cornwell, 1998).
Preiskovalci v knjigi pri vsaki ţrtvi najdejo semensko tekočino, ne najdejo pa vzorca, po
katerem morilec svoje ţrtve izbira. ''Njen telesni videz je bil pomemben, ker je
nedoslednost vzorca, postajala vzorec'' (Cornwell, 1998). Ţrtve niso imele skupnih
telesnih ali rasnih značilnosti in so ţivele v različnih predelih mesta.
Cornwellova v knjigi zelo natančno opiše pregled trupel na kraju zločina: »Iskala sem
kakršnokoli jasno sled, ki morebiti ne bi preţivela prevoza do mrtvašnice« (Cornwell,
1998), zavarovanje dokazov ter obdukcije ţrtev ter pri tem uporabljene naprave. Opiše
rekonstrukcijo dogodkov in poda profil morilca.
V knjigi sem prvič slišala za 'nesektorja', kar pomeni, da ima semenska tekočina
moškega majhno serološko vrednost in antigenov njegove krvne skupine ni moč najti v
drugih telesnih izločkih (slina, seme ali znoj) kot pravi Cornwellova. Brez krvnega
vzorca tej osebi ni mogoče določiti krvne skupine. Prav tako sem prvič slišala za
'bolezen javorovega urina', katere najpogostejši znak je značilen izrazit vonj in potenje.
Vonj je izrazitejši, kadar je človek s to boleznijo pod stresom. Njegova oblačila se s tem
vonjem prepojijo.
- 6 -
2.1.2 Vse, kar ostane
Serijski morilec mori mlade pare in njihova trupla skriva globoko v gozdovih Virginije,
dokler niso kosti, vse kar od njih ostane. V tej knjigi nam Cornwellova predstavi
postopek razpadanja trupel in kako določiti vzrok smrti pri okostju. Če morilec na
primer ţrtvi potegne glavo vznak in ji pri tem prereţe sapnik in arteriji ter trupla dolgo
ne odkrijejo, bo patolog teţko odkril vzrok smrti, ker tkivo in hrustanec razpadeta.
Pri eni od ţrtev Kay Scarpetta najde ureznino na členku prsta, za katero zapiše, da je
preveč ravna, da bi jo povzročil ugriz ţivali ali dotik kremplja. Pri ugotavljanju ali je
rana nastala pred smrtjo ali po njej zaprosi za pomoč strokovnjaka, ki ji pove, da se
razpoka ureznine na rastoči kosti ukrivi, ureznina, ki nastane na mrtvi kosti pa je ravna.
Prijetega osumljenca morajo na podlagi analize DNK izpustiti. Njegova krvna skupina
se je ujemala z najdeno na kraju zločina, pri DNK se je pojavila vidna razlika. Izkaţe se,
da so morilcu presadili kostni mozeg, operacija je spremenila njegovo DNK v krvi,
zaradi česar ga niso mogli povezati z zločini.
2.1.3 Farma trupel
Umor enajstletne Emily Steiner v Severni Karolini, spominja na delo krutega morilca
Templa Brooksa Gaulta, ki se ţe dolgo izogiba roki pravice in s katerim se je Kay
Scarpetta ţe srečala.
To knjigo sem izbrala z razlogom. Farma trupel res obstaja, to je oddelek za forenzično
patologijo univerze v Tennesseeju. Ustanovil jo je antropolog dr. William M. Bass leta
1971. Glavni namen ustanovitve je ustvariti kraj, kjer je moţno raziskovati razkroj
trupel (http://www.patriciacornwell.com/).
Na obseţnem območju strokovnjaki raziskujejo in časovno opredeljujejo razpadanje
trupel, ki jih izpostavijo različnim razmeram, da bi laţe določili vzrok in čas smrti ljudi,
katerih trupla najdejo po določenem času.
- 7 -
Glavna junakinja med obdukcijo deklice na njeni zadnjici najde znamenje v obliki
polkroga, ki ga ne zna razbrati in ne ve, kako je nastal. Del koţe z znamenjem izreţe in
ga odnese na Farmo trupel, kjer ji pomagajo tako, da različne predmete poloţijo pod
trupla in spremljajo odziv koţe na te predmete. Izkaţe se, da je deklica nekaj časa leţala
na kovancu.
''Nečistost kovine v kovancu povzroči, da ta začne neenakomerno oksidirati, medtem,
ko na njem leţi truplo. Tako dobimo prazne lise in nepravilen vtisk, zelo podoben
odtisu čevlja, ki prav tako ponavadi ni popoln, razen, če je teţa razporejena enakomerno
in človek stoji na popolnoma ravni površini'' (Cornwel, 2004).
Predstavila bom še knjigo Lončarjeva njiva, v kateri Kay uspe prekiniti morilski pohod
Templa Brooksa Gaulta.
2.1.4 Lončarjeva njiva
Lončarjeva njiva je kraj oz. pokopališče, kamor pokopljejo neznane osebe, osebe, ki jih
niso mogli identificirati. V Centralnem parku v New Yorku najdejo golo ţensko truplo.
Modus operandi je srhljivo znan. Truplo je ustreljeno v glavo, naslonjeno na fontano,
kosi njene koţe so izrezani. Temple Brooks Gault znova mori.
Morilec uţiva v pozornosti in v poskusih policije, da bi ga ujeli. Pošilja jim sporočila. V
mrtvašnici Kay naleti na truplo moškega, za katerega se ne ve, kdo ga je pripeljal in od
kod. Po zapisih v nepopolni dokumentaciji, naj bi šlo za samomorilca. V truplu
prepoznajo pokvarjenega policista, s katerim se Kay ni razumela. V ţepu njegove
piţame ji morilec pusti sporočilo. Izkaţe se, da ga je v mrtvašnico pripeljal sam Gault.
Pri njegovih načrtih mu slepo sledi in pomaga Carrie Grethen, ki jo kot Gaulta
spoznamo v prejšnjih knjigah. Bila je sodelavka in intimna prijateljica Kayine nečakinje
Lucy.
Scarpetta pri preiskovanju primera zdruţi moči z newyorško Tranzitno policijo.
Cornwellova opiše labirint tunelov podzemne ţeleznice, ki ga za nemoteno sprehajanje
in skrivanje uporablja Gault. Tam konča pod streli ostrostrelca.
- 8 -
''Bila sem na kolenih. Pripravil se je za brco, jaz pa sem dvignila noţ in mu kirurško
rezilo zasadila v zgornji del stegna. Z obema rokama sem zarezala, kolikor sem le
mogla, on pa je zavreščal. Arterijska kri mi je brizgala po obrazu, ko sem izvlekla noţ,
in njegova prerezana stegenska arterija je krvavela v ritmu njegovega strašnega srca.
Sklonila sem se, da ne bi bila na poti. Iz notranjosti tunela proti postaji sta se zaslišala
dva poka ostrostrelske puške, krogli sta zaţviţgali in Gault je padel. Pribliţeval se je
vlak, vendar ga nisem potegnila s tirov. Odšla sem stran in se nisem ozirala nazaj''
(Cornwell, 2005).
V knjigah, ki sledijo Lončarjevi njivi se Cornwellova ne ponavlja. Vedno je nekaj
novega. Preprečiti mora krajo jedrskih konic, ko teroristi v Vzroku smrti zavzamejo
jedrsko elektrarno pri Old Pointu. V Srhljivem razkritju se spopade z virusom črnih koz.
2. 2 Nedoslednosti v seriji knjig
V njenih zgodbah ni veliko nedoslednosti, tiste, ki so, so za dobro berljiv kriminalni
roman po mojem mnenju nepomembne:
- Dnevi v tednu se ne ujemajo z datumi na koledarju. Patricia Cornwell upošteva
dneve v letu v katerem piše knjigo in ne letu, ko naj bi se zgodba odvijala.
- Vse, kar ostane se dogaja v letu 1992, glede na zapisano v knjigi Kruto in
nenavadno naj bi Mark James umrl februarja 1991, zato se ne bi smel pojaviti v Vse,
kar ostane.
- V Lončarjevi njivi Pete Marino reče, da policija ne ve, kaj je Temple Gault storil z
oblačili Eddija Heatha. V Kruto in nenavadno je zapisano, da so oblačila našli poleg
golega dečka, lepo zloţena na kupu.
- Lucy se v štirih letih postara za enajst let. Od deset do enaindvajset let.
V njenih knjigah se mi zdi pomembno, da je dosledna pri novostih na področju sodne
medicine, pri opisu poškodb trupel in sodnomedicinskih naprav ter njihove uporabe, pri
opisu uporabljenih metod dela ter pri raziskovanju ozadij akterjev v knjigi. Da nam
moţnost, da bralci sami pridemo do določenih zaključkov. Posebej pomembno se mi
zdi, da s svojim pisanjem bralcu omogoči, da občuti zapisano in se lahko poistoveti z
glavnimi liki.
- 9 -
''Jack Razparač je bil morilec sodobnega kova,
ki se je rodil sto let prezgodaj, da bi ga lahko ujeli.''
Patricia Cornwell
3 ŢRTVE JACKA RAZPARAČA
S knjigo Portret morilca je avtorica ţelela dokazati, da nekoč nerazrešljivi zločini z
uporabo sodnomedicinskih raziskovalnih metod ne ostanejo nerazrešeni. Cornwellova je
za pomoč zaprosila veliko strokovnjakov, katerih znanja in dognanja je uporabila in z
njimi podprla svoja razmišljanja. Na vprašanja, ki so si jih strokovnjaki zastavljali skozi
stoletje, je odgovorila z rezultati forenzičnih in tehničnih preiskav, svoje sklepe je
podprla z dejstvi.
Veliko piscev se je ţe lotilo preiskovanja resničnih zločinov. Ne poznam nobenega, ki
bi svojo raziskavo potrdil s tako realnimi zaključki, kot je to naredila Cornwellova.
Večina omenjenih knjig je ţelja avtorja po hitri slavi in dobrem zasluţku.
Umori se prodajajo. Danes lahko za primerno vsoto obiskovalci Londona ob pojasnilih
in obrazloţitvah vodnika prehodijo pot, kjer je leta 1888 morilec z noţem umoril in
razrezal vsaj pet prostitutk, nesrečnic, kot so jih imenovali takrat in kot jih imenuje tudi
Patricia Cornwell. Njen opis umorov je grozljivo natančen.
Ko beremo vrstice se nam zdi, da v mrazu, pod obokom vrat, ki vodijo na enega od
dvorišč, v megli skušamo razpoznati obrise osebe, ki je tisti čas sejala strah in trepet na
Londonskih ulicah. Sprehodimo se skozi četrti Whitechapel in Spitalfields, se ustavimo
na Mitre Squaru in v soseski Miller's Court, kjer je, kot nekateri še danes verjamejo,
Razparač razkosal svojo zadnjo ţrtev Mary Jane Kelly.
Več kot sto let strokovnjaki raziskujejo njegove zločine in jih bolj ali manj uspešno
povezujejo z moţnimi osumljenci. Veliko je knjig, katerih avtorji so prepričani, da je
njihova teorija pravilna in so odkrili, kdo je bil zloglasni Jack Razparač. Leta 1888 je
policija govorila z več kot sto osumljenci, a zločinov niso nikoli razrešili. Raziskava
Cornwellove pa je natančna in dosledna. Razišče vse vidike Sickertovega ţivljenja in
njegove navade ter jih poveţe z Razparačevimi.
- 10 -
Do leta 2001, ko je Patricia Cornwell, na predlog namestnika pomočnika komisarja
Johna Grieva s Scotland Yarda, začela raziskovati Razparačeve zločine, teh nihče ni
poskušal pojasniti s pomočjo sodobnih preiskovalnih metod. Na njegov predlog je svojo
raziskavo osredotočila na umetnika z imenom Walter Richard Sickert. ''Je pa še en
zanimiv moţak, ki bi ga mogoče lahko preverili, če ţelite. Umetnik z imenom Walter
Sickert. Naslikal je nekaj morilskih prizorov. Eden od njih je še posebej zanimiv:
oblečen moški sedi na robu postelje, na kateri leţi golo truplo prostitutke, ki jo je
pravkar umoril. Naslov slike je Umor v Camden Townu'' (Cornwell, 2005).
Slika 1: Umor v Camden Tawnu
http://www.artcyclopedia.com/feature-2002-11.html
Sickert je v letih 1908 in 1909 narisal serijo slik s to tematiko. Leta 1907 so v
najemniški sobi v Camden Tawnu blizu njegovega domovanja našli prostitutko s
prerezanim vratom, kar je po mnenju mnogih navdihnilo omenjeno serijo slik.
3.1 Lokacije krajev, kjer so našli ţrtve Jacka Razparača
Lokacije posameznih umorov so označene na spodnjem zemljevidu četrti Whitechapel
iz leta 1888. Za laţji pregled sem zapisala imena ţrtev in lokacije, kjer so odkrili
njihova razrezana in pohabljena trupla:
- Martha Tabram, umorjena 7. avgusta 1888, George Yard Buildings
- Mary Ann Nichols, umorjena 31. avgusta 1888, Buck's Row, Durward Street
- Annie Chapman, umorjena 8. septembra 1888, Hanburry Street
- 11 -
- Elizabeth Stride, umorjena 30. septembra 1888, Dutfiled's Yard, Berner Street
- Catherine Eddows, umorjena 30. septembra 1888, Mitre Square
- Mary Jane Kelly, umorjena 9. novembra 1888, Miller's Court, Dorset Street
Slika 2: Zemljevid četrti Whitechapel iz leta 1888
http://www.casebook.org/victorian_london/maps.html
Oznaka na ulici Goulston predstavlja mesto, kjer je policist Alfred Long v temačni veţi
odkril krvav predpasnik, za katerega so kasneje ugotovili, da je pripadal Catherine
Eddowes.
3.2 Marta Tabram
Martho sta pred njenim štiridesetim letom zapustila ţe dva moška. Vzrok je bila njena
razuzdanost in nekontrolirano pijančevanje. Zadnja jo je ţivo videla njena prijateljica
Mary Ann Connoly. Usodnega dne sta z Marto pili v druţbi dveh mornarjev. Martho je
videla zadnjič, ko je ta v spremstvu enega od mornarjev hodila proti najemniškim
stavbam imenovanim George Yard Buildings na Commercial Streetu.
- 12 -
Ob pol štirih zjutraj se je z dela vračal Alfred Crow, ki je na podestu v prvem nadstropju
stavbe, v kateri je ţivel, videl nekaj, kar bi lahko bilo truplo. Takrat ni bilo nič
nenavadnega, če je na hodniku leţal kakšen nezavesten pijanec, zato se je utrujeni
Alfred odpravil spat.
Slika 3: George Yard Buildings, 1938
http://wiki.casebook.org/index.php/Image:GYB.jpg
Ko se je nekaj minut pred peto uro, pristaniški delavec John S. Reeves odpravljal v
sluţbo, je na taistem podestu našel ţensko, ki je leţala vznak v mlaki krvi. Poiskal je
policista, ta je poslal po zdravnika. Truplo je pregledal dr. Timothy R. Killeen. Oroţja, s
katerim je morilec Marthi povzročil rane, niso nikoli našli.
- 13 -
Slika 4: Najdba trupla Marthe Tabram, Famous Crimes Past and Present, 1903
http://wiki.casebook.org/index.php/Martha_Tabram
3.2.1 Zadane rane
Ocenil je, da je ţenska umrla pribliţno pred tremi urami, da je stara 36 let in je zelo
dobro hranjena. ''Martha Tabran je bila nizke rasti, debelušna, preprosta in srednjih let.
Ko je bila umorjena, je bila oblečena v zeleno krilo, rjavo spodnje krilo in dolg
površnik, imela je črno čepico in škorenjce'' (Cornwell, 2005).
Dr. Timothy R. Killeen, ki je opravil Marthino obdukcijo je povedal, da se je morilčev
noţ »osredotočil« na njene prsi, trebuh in mednoţje. Menil je, da je rane zadal desničar.
Martha je bila zabodena devetintridesetkrat. Od tega je bila petkrat zabodena v levo
pljučno krilo, dvakrat v desno, enkrat v srce, petkrat je morilec noţ zasadil v njena jetra,
dvakrat v vranico in šestkrat v trebuh. Kje na telesu so bile druge rane ni zabeleţeno.
3.2.2 Zmotne ugotovitve
Dr. Timothy R. Killeen je za vzrok smrti določil poškodbo srca. Cornwellova se s tem
ne strinja in zapiše, da je na podlagi podatkov o ranah Marthe Tabran edini moţni vzrok
smrti izkrvavitev zaradi številnih vbodnih ran. Vbodna rana v srce ni nujno smrtna. Če
- 14 -
pri tem ni poškodovana arterija, tako rano lahko kirurško oskrbijo. To ne pomeni, da bi
v letu 1888 Marthi lahko pomagali, tudi če bi bil vbod v srce edina rana, ki bi ji jo
napadalec zadal.
Dr. Killeen je bil prepričan, da je morilec zelo močan, kar ni nujno. Adrenalin in bes
človeku dajeta velikansko moč. Prepričan je bil, da z noţem ni mogoče presekati
prsnice, zato je predvidel, da je morilec uporabil dve oroţji – noţ in bodalo. Trditev je
potrdil tudi z dejstvom, da so bile vbodne rane različnih velikosti.
''Vbodne rane so lahko različno široke glede na to, kako globoke so, glede na zasuk
rezila in proţnost tkiva oziroma poškodovanega dela telesa'' (Cornwell, 2005). Z noţem
bi človek, ki ga vodi bes, telesu povzročil veliko škode. Da je bil morilec Marthe besen,
celo blazen, lahko podpremo z dejstvom, da ji je zadal devetintrideset vbodnih ran.
3.2.3 Primerjava - nekoč in danes
V zapisanih podatkih, ki so se ohranili in katere je Cornwellova dodobra pregledala ni
navedeno, ali je oroţje, s katerim je bila umorjena Martha eno ali dvorezno. Zapisano je
število vbodnih ran, kar ni dovolj za določitev, kako so bile te rane zadane in v kakšnem
vrstnem redu. Je bil morilec višji od svoje ţrtve, je ta leţala na tleh, ko je vanjo zabadal
noţ. Če so bile rane velike ali nepravilne, bi to lahko pomenilo, da je morilec oroţje
zavrtel, ali pa se je ţrtev ob vbodih še vedno premikala.
Martha ni bila velika. V višino je merila pribliţno 160 cm. Na podlagi raziskave ran bi
lahko ugotovili, kako visok je bil njen morilec. Če sta oba stala, ko je morilec prvič
zarinil noţ v svojo ţrtev, bi bila rana zadana od zgoraj navzdol v zgornjem delu njenega
telesa, vbod pa bi bil narejen pod kotom.
Cornwellova pravi, da morilec v primeru, da je bil višji od svoje ţrtve, te ne bi mogel
zabosti v trebuh ali genitalije. S tem se ne strinjam. Če je morilec oroţje drţal tako, da
je bilo rezilo v dlani obrnjeno navzgor in je Marto ob napadu z levico na primer prijel za
ramo, z desnico pa ob svojem boku zamahnil proti njej, bi jo po vseh moţnostih lahko
zabodel ravno v trebuh. Ponavadi se oseba ob takem gibu še malo nagne v tisto smer, iz
katere zamahne.
- 15 -
Leta 1888 oblačila ţrtve niso imela drugega pomena kot to, da so na podlagi oblačil
ţrtev laţe identificirali. Takrat oblačil niso preiskali, da bi ugotovili, ali je morilec pustil
kakšne sledi, preverili niso niti tega ali so bile zadane rane narejene skozi obleko ali pa
je morilec obleko dvignil.
3.3 Mary Ann Nichols
Mary je njen moţ zapustil zaradi njenega pijančevanja in prepirljivosti. Imela sta pet
otrok, s katerimi ni imela stikov. Skrbništvo nad otroki je izgubila, ker je ţivela v grehu
s kovačem. Mary je bila pustega videza, bila je debelušna in okroglolična. Ko jo je
zapustil kovač se je preţivljala s prodajo svojega telesa.
Mary Ann se je ponoči zadrţevala v skupnih prenočiščih, kjer si je posteljo delila z
drugo pocestnico Nelly Holland, ki je bila tudi zadnja, ki je Mary Ann videla ţivo. Ker
ji je zmanjkalo denarja, so Mary Ann odrekli posteljo in jo 29. avgusta postavili na
cesto.
Slika 5: Buck's Row, 1938
http://wiki.casebook.org/index.php/Buck%27s_Row
- 16 -
Maryno truplo je našel kočijaţ Charles Cross. Naslonjeno je bilo na vrata blizu
hlevskega dvorišča, ob njej je na desni strani leţal klobuček, levo roko je imela
naslonjeno na zaprta vrata. Njene oči so bile odprte, glava je bila nagnjena nazaj in
obrnjena proti vzhodu. H Crossu je pristopil drug kočijaţ, Robert Paul. Ker je imela
dvignjeno krilo, sta sklepala, da jo je nekdo onečastil (posilil), zato sta s krilom zakrila
njeno nagoto in odšla iskat policista. Krvi nista opazila.
Ko sta se vrnila v spremstvu policista, je bil ob truplu ţe John Neil, policist, ki je o
najdbi opozoril sodelavce. Ugotovili so, da je grlo ţenske grdo prerezano, zato so takoj
poslali po dr. Reesa Ralpha Llewellyna, ki je ugotovil, da je »povsem mrtva«.
Slika 6: Najdba trupla Mary Ann Nichols, Famous Crimes Past and Present, 1903
http://wiki.casebook.org/index.php/Mary_Ann_Nichols
''Njena zapestja so bila mrzla, njen trup in spodnje okončine pa še precej tople.
Prepričan je bil, da je umrla pred manj kot pol ure in da si ran »ni zadala sama«.
Ugotovil je tudi, da je bilo okrog njenega vratu in na tleh malo krvi'' (Cornwell, 2005).
Truplo Mary Ann so poloţili v lesen zaboj in ga z vozom odpeljali pred vrata
mrtvašnice. Prizorišče zločina so počistili, kri so odplaknili z vedri vode. Eden od
policistov, John Phail, ki je pomagal pri čiščenju je na tleh opazil »kopico strjene« krvi,
- 17 -
ki je merila petnajst centimetrov in se je nabrala pod truplom. Dr. Llewellyn bi kri
opazil, če bi obrnil truplo.
Preden so Mary Ann zapeljali v mrtvašnico, je preteklo kar nekaj časa, saj so morali
počakati na upravnika s ključi. Pospremil jo je inšpektor Spratling, ki si je truplo bolj
podrobno ogledal. Dvignil je njena številna krila in ugotovil, da je imela prerezan
trebuh.
3.3.1 Zadane rane
Dr. Llewellyn je med obdukcijo ugotovil, da je bil jezik ţrtve rahlo natrgan, na desni
strani spodnje čeljusti je imela vidno modrico, ki je po njegovem mnenju nastala zaradi
udarca s pestjo ali »pritiska palca«. Tudi na levi strani obraza je imela vidno kroţno
modrico. Predvideval je, da je modrica nastala zaradi pritiska prsta.
Vrat Mary Ann je bil prerezan na dveh mestih. Prvi rez je bil dolg 10 centimetrov. Začel
se je tik pod levim ušesom, cca dva centimetra in pol pod levo spodnjo čeljustjo. Z
drugim rezom, dva in pol centimetra pod prvim, je morilec od leve proti desni presekal
vse ţile, mišično tkivo in hrustanec. Dolg naj bi bil dvajset centimetrov, končal se je
sedem centimetrov in pol pod desno stranjo čeljusti. Morilec je noţ zarezal tako
globoko, da je porezal ţrtvina vretenca.
Glede zapisanih mer sem bila skeptična. Ni mi jasno, kako je rana okoli vratu lahko
dolga 20 centimetrov. Mislila sem, da se je prevajalka zmotila in narobe preračunala
mere. Izposodila sem si knjigo v angleškem jeziku, da bi preverila zapisano. Prišla sem
do enakih izračunov z manjšim odstopanjem, saj je prevajalka meritve zaokroţila.
3.3.2 Zmotne ugotovitve
Dr. Llewellyn je bil prepričan, da je morilec ţrtev napadel s sprednje strani. V svojem
pričanju je navajal, da je morilec ţrtvi pokril usta z desnico, z levo roko, v kateri je drţal
noţ, pa je zarezal v trebuh ţrtve. Ker so vse rane zadane od leve proti desni je
domneval, da je bil morilec levičar.
- 18 -
Ko sta kočijaţa našla truplo Mary Ann Nichols, sta ji dvignjeno krilo potegnila čez gol
trebuh in noge. Kako je potemtakem morilec, ki je z desnico ţrtev drţal za vrat, v levici
pa je imel noţ, uspel dvigniti plasti kril, ki jih je imela ţrtev na sebi, da je lahko zarezal
v njen trebuh.
'' Povsem nelogično je, da bi preračunljiv, logično delujoč in inteligenten morilec, kot je
bil Jack Razparač ţrtvi najprej prerezal trebuh, saj bi ji s tem dal priloţnost, da se v
nepredstavljivi grozi, paniki in bolečini zagrizeno bori'' (Cornwell, 2005).
Svoje prepričanje o poteku napada je dr. Llewellyn podprl z razlago, da na prizorišču
okrog njenega vratu ni bilo krvi. Njegovo celotno pričanje ovrţe najdba policista, ki je
počistil kraj zločina. Obstaja tudi moţnost, da so bila ţrtvina oblačila prepojena s krvjo.
Po vsej verjetnosti ji je morilec stopil za hrbet, ji potegnil glavo vznak in ji z noţem
prerezal vrat. Odrgnino na jeziku lahko obrazloţimo z moţnostjo, da se je ţrtev
ugriznila v jezik. Mogoče se je otepala ali se je ob prvem vrezu zasukala toliko, da je
moral morilec poteg z noţem čez vrat ponoviti. Mogoče se ji je uspelo iztrgati iz
prijema in jo je drugič zgrabil pod brado in zarezal, kar bi pojasnilo drugi rez in
modrice, ki jih je utrpela ţrtev. Morilec ni pričakoval, da se bo ţrtev izvila iz njegovega
prijema, zato je v drugo močneje zarezal in jo pri tem skoraj obglavil.
Mary Ann je padla vznak. Kri ji je tekla po bradi in se vpijala v njena oblačila ter se
zbirala v luţi pod njo, ki jo je kasneje opazil policist. Morilec ji je dvignil krila in se
lotil rezanja njenega trebuha in genitalij. ''Ni mogla kričati. Mogoče ni bilo od nje niti
glasu, razen zvokov njenega dušenja, grgranja zraka in curkov krvi, ki so zalivali njen
sapnik. Verjetno se je zadušila in utonila v lastni krvi, medtem, ko je popolnoma
izkrvavela'' (Cornwell, 2005).
3.3.3 Primerjava - nekoč in danes
Truplo Mary Ann so pustili v mrtvašnici uboţnice Whitechapel, kjer naj bi počakalo na
mrliškega oglednika Wynna Baxterja. V ţelji, da bi pomagala in prihranila čas, sta
gojenca uboţnice Robert Mann in James Hatfield truplo slekla in ga umila.
Nejevoljnemu Baxterju, ki jima je to očital, sta svoje razloge obrazloţila z izgovorom,
- 19 -
da jima nihče ni naročil, naj se trupla ne dotikata. Povedala sta, da njena oblačila niso
bila poškodovana, ko so truplo prinesli. Da bi prihranila čas, sta oblačila rezala in parala
z ţrtve. Na sebi je imela številne sloje oblačil, trde od posušene krvi, ki sta jih brez
pripomočkov le s teţavo slekla, zato sta si pomagala z rezanjem.
Danes bi prizorišče zločina zamejili s trakovi, truplo bi zavarovali pred javnostjo in
slabim vremenom. Ţrtev bi fotografirali iz različnih zornih kotov. Prisotni zdravnik bi
izmeril temperaturo trupla in zraka ter na podlagi izmer ugotovil čas umora. Preveril bi
stopnjo mrliških lis in mrliške okorelosti, s čimer bi dognal, ali je bilo truplo
premaknjeno ali je ţrtev umrla na mestu, kjer so jo našli. Natančno bi pregledali njena
oblačila, površino trupla, neposredno okolico in tla pod truplom. Očitne dokaze na
telesu bi shranil, da se med prevozom ne bi uničili ter zavaroval tiste, ki niso vidni, tako
da bi ji na primer na roke dal vrečke, ki bi jih pritrdil in s tem zavaroval moţne sledi
pod nohti, ki niso vidne s prostim očesom.
3.3.4 Povezava umora Mary Ann Nichols z Walterjem Sickertom
Sickertove slike so nastajale v točno določenih postopkih. Svoje risbe je razdelil na
kvadrate in jih geometrično povečal ali pomanjšal. S tem je prikazal natančna razmerja
med posameznimi deli na sliki. Ta mreţa je vidna na njegovih skicah in tudi nekaterih
slikah. Uporabil jo je tudi Jack Razparač na svojih ţrtvah.
Slika 7: Primer mreţe, s katero si je pri slikanju pomagal Sickert
http://musee.louvre.fr/bases/doutremanche/popup.php?lng=1&idImage=1&idOeuvre=2
995&&newWidth=550&&newHeigh=437&f=3110
- 20 -
''Naredil je en nazobčan rez, ki so mu sledili »trije ali štirje« kratki ravni rezi od zgoraj
navzdol in »več« počez, skoraj v vzorcu kvadratne mreţe'' (Cornwell, 2005). Opisane
rane je Jack Razparač naredil na trebuhu Mary Ann.
Truplo Mary Ann so našli na pločniku, naslonjeno na steno, njene oči so bile široko
odprte, slepo je strmela v temo. Sickert je leta 1903 naslikal študijo ţenske glave s
široko odprtimi, strmečimi očmi. Ţenska na sliki je videti mrtva, okoli vratu ima dve
temni črti.
Slika 8: Dve študiji glave Benečanke
Slika je skenirana iz angleške knjige Portrait of a Killier
Razparač pri prvih dveh umorih ni bil pripravljen na paranje. Mary Ann je nekajkrat
zabodel v spolovila, ni pa mesaril, ni odstranil drobovja in organov. Teden dni kasneje
je upravičil svoj sloves Razparača.
3.4 Annie Chapman
Annie je bila visoka 152 centimetrov, bilo ji je sedeminštirideset let in manjkala sta ji
dva sprednja zoba. Zaradi kratkih, temno rjavih valovitih las so debelušno ţensko na
ulici klicali ''temna'' Annie. Imela je odtujenega moţa, ki je ni preveč zanimal, dokler je
prihajala tedenska renta. Imela sta dva otroka, s katerima ni imela stikov.
- 21 -
Annie je zadnjo videl John Donovan, upravnik skupnih leţišč. Obljubila mu je, da se
vrne z denarjem in ga prosila, naj ne odda njene postelje. Ob dveh zjutraj se je odpravila
ven v deţ, da zasluţi za prenočišče. Ali je še kdo videl Annie ni znano, ker ni bilo prič.
Slika 9: Vrata na zadnje dvorišče na Hambury Streetu številka 29, 1970
http://wiki.casebook.org/index.php/Image:29Yard.jpg
Malo čez peto uro zjutraj je John Richardson preverjal kletne prostore na naslovu
Hanbury Street 29. Klet je pregledoval redno, saj je dva meseca prej nekdo vanjo vlomil
in odnesel takrat dragoceno orodje, dve ţagi in dve kladivi. Ko se je prepričal, da je klet
zaklenjena, je nekaj časa posedel na stopnici, ki vodi na zadnje dvorišče, da si popravi
čevelj. Noge so mu počivale na kamniti plošči, kjer so pozneje našli truplo »temne«
Annie. Videl in slišal ni nič.
Na drugi strani ograje se je Albert Cadosch ob petih in petindvajset minut odpravil na
dvorišče. Z druge strani ograje je slišal nekoga reči: »Ne!« povedal je, da je nekaj minut
kasneje slišal, kako je nekaj teţkega padlo ob ograjo, a ni preveril kaj bi to bilo.
- 22 -
Ob pol šestih je Elizabeth Long nekaj metrov od ograje na Hanbury Streetu opazila par,
moškega in ţensko, ki sta se glasno pogovarjala. Prepričana je bila, da je bila ţenska
»temna« Annie. Moški naj bi jo spraševal: »Ali boš?«, ţenska pa je odgovorila: »Bom.«
Časovno se potek dogodkov, kot so ga opisale te tri osebe, ne ujema, a takrat nihče ni
nosil ure. ''V tistem času je večina ljudi vedela, koliko je ura, glede na njihova običajna
opravila, po poloţaju sonca na nebu in po cerkvenih urah, ki so bíle vsako polno ali
vsake pol ure'' (Cornwell, 2005).
Slika 10: Dvorišče na Hambury Streetu številka 29
http://wiki.casebook.org/index.php/Image:29Yard.jpg
Pet minut do šestih se je na trţnico odpravil John Davis. Na dvorišču med hišo in
ograjo, blizu prej omenjene kamnite plošče, je našel Annino truplo.
3.4.1 Zadane rane
''Leţala je na hrbtu, njena levica je počivala na levi strani njenih prsi, desnica je leţala
ob njej na tleh, noge je imela skrčene. Razmetana oblačila so bila dvignjena nad kolena
in njeno grlo je bilo prerezano tako globoko, da se je glava komaj še drţala telesa''
- 23 -
(Cornwell, 2005). Morilec je razparal ţrtvin trebuh. Odstranil ji je drobovje in zaplato
trebušnega tkiva, ki so leţali v mlaki krvi ob njenem levem ramenu.
Policist Joseph Chandler je poslal po okroţnega zdravnika dr. Georga Phillipsa. Ta je
ugotovil, da je morilec ţrtvi najprej prerezal vrat, nato ji je razparal trebuh. Ocenil je, da
je mrtva pribliţno dve uri. Zaradi zateklega obraza ţrtve in dejstva, da ji je med
zgornjimi zobmi ven molel jezik je dr. Phillips sklepal, da je morilec svojo ţrtev
zadavil, preden se je njenega telesa lotil z noţem. Glava je bila skoraj odrezana od
telesa. Vreznine so bile najgloblje na levi strani in plitvejše proti desni. Če je morilec
stal za ţrtvijo, ko ji je prerezal vrat je bil desničar.
Med obdukcijo so ugotovili, da so morilca zanimali organi, kot so ledvica, maternica in
vagina. Dr. Phillips je ugotovil, da so nastopili prvi znaki mrliške okorelosti, opozoril je
na madeţe krvi nad njeno glavo in na ograji za hišo. Preden so jo z vozom odpeljali v
mrtvašnico Whitechapel, je dr. Phillips odvrţene organe pospravil nazaj v trebušno
votlino ţrtve.
3.4.2 Zmotne ugotovitve
Na podlagi vsebine ţelodca, v katerem so našli majhno količino hrane in nobene
tekočine, je dr. Phillips domneval, da je bila ţrtev umora trezna. Takrat še niso testirali
telesnih tekočin kot so urin, kri in očesna steklovina. Priče so povedale, da je bila Annie
vinjena, ko so jo zadnjič videle in tudi morilcu je po vsej verjetnosti odgovarjalo, da je
njegova ţrtev otopela zaradi zauţitega alkohola.
Pričal je, da je smrt nastopila zaradi nenadnega padca krvnega tlaka. Med umiranjem
krvni pritisk pada in ne more biti vzrok smrti, ampak je njegova posledica. Vzrok smrti
je bila brez dvoma izkrvavitev iz ran zadanih na vratu ţrtve.
Za odstranitev drobovja iz trebušne votline storilec ne potrebuje veliko časa – odstranil
je vse, kar mu je bilo v napoto in malomarno odvrgel nad ţrtvino ramo. Če je bila
njegova trofeja maternica, jo je storilec izrezal s tkivom, ki se maternice drţi – noţnico
in mehurjem. V temi in strahu, da ga lahko vsak trenutek zasačijo, se morilec ni ubadal
z natančnimi rezi.
- 24 -
3.4.3 Primerjava - nekoč in danes
Dr. Phillips je v mrtvašnico prišel pet ur za tem, ko so pripeljali Annino truplo. Ponovila
se je zgodba Mary Ann Nichols. Ugotovil je, da je bilo truplo »temne« Annie slečeno in
umito, njena oblačila pa so leţala na tleh v kotu mrtvašnice.
Sosledja dogodkov po opisu prič niso nikoli preverili in razčlenili. Izjava Elizabeth
Long, da je ţrtev videla ob pogovoru z moškim ob pol šestih, ne more biti resnična.
Lahko, da je videla par med pogovorom, vendar ţenska sigurno ni bila Annie. Ob tej uri
je bilo na cesti ţe veliko ljudi, ki so se odpravljali na delo ali po opravkih in morilec, ki
je računal na pomoč teme, se umora ne bi lotil ob svetlobi na kraju, kjer bi ga lahko
vsak trenutek presenetili.
Kraja kaznivega dejanja niso dobro preiskali. Tri dni pozneje je deklica na sosednjem
dvorišču našla sled posušene krvi. Predvidevali so, da je kri za sabo pustil morilec, ko je
beţal čez ograjo s kraja zločina. Na istem mestu so našli krvav kos zmečkanega papirja
in zaključili, da si je vanj morilec obrisal roke. Morilci imajo pred samim dejanjem
umora ponavadi načrt, kako bodo neopaţeno odšli, kar je v skladu z domnevami
policije, da je sled na sosednjem dvorišču pustil, ko je beţal.
3.5 Elizabeth Stride
Elizabeth, »dolga Liz«, kot so jo klicali prijatelji, je svoj priimek dobila po moţu,
Thomasu Stridu. Nekaj časa je ţivela s pristaniškim delavcem Michaelom Kidnyem,
katerega je tri dni pred smrtjo zapustila. Preţivljala se je s pospravljanjem sob v
najemniški hiši gospe Elizabeth Tanner, kjer je zadnji dve noči tudi prespala. Na večer
njenega umora sta s Tannerjevo v pivnici spili kozarček. Med deseto in enajsto se je
»dolga Liz« pogovarjala s prijateljico Catherine Lane in ji povedala, da se odpravlja
ven. Ni povedala, kam je namenjena.
Zadnji jo je videl policist William Smith, ki je bil ob pol enih na obhodu na Barner
Streetu. Bila je v druţbi moškega, ki je nosil v časopisni papir zavit paket. Visok je bil
okoli 170 centimetrov, oblečen je bil v teman površnik ter temne hlače. Smithu se je
moški zdel dostojen, zato je nadaljeval z obhodom.
- 25 -
Ob enih se je Louis Diemschutz s svojim branjevskim vozom napotil proti stavbi
Društva za prosveto delovnih moţ na Berner Streetu. Presenečeno je ugotovil, da so
dvoriščna vrata odprta. Ko je njegov konj povlekel voz na dvorišče, je nenadoma
prestrašeno odskočil na levo. Louis je opazil temno gmoto na tleh ob zidu. Mislil je, da
so smeti, zato je vanje dregnil z bičem. Da bi si predmet dobro ogledal je stopil z voza
in priţgal vţigalico. Ko je v medli svetlobi zagledal ţensko obličje je stekel po svečo,
da bi preveril ali je pijana ali mrtva.
Slika 11: Najdba trupla Elizabeth Stride, The Pictorial News, 1888
http://photos.casebook.org/displayimage.php?pos=-564
''Grlo Elizabeth Stride je bilo prerezano. Diemschutz je s konjem in vozom zmotil
Razparača. Proti vratom društva je tekla kri, zgornji gumbi njenega suknjiča so bili
odpeti in izpod njega sta gledala bluza in steznik. Leţala je na levem boku, njen obraz je
bil obrnjen k zidu in njena obleka je bila premočena od nedavnega obilnega deţja''
(Cornwell, 2005).
- 26 -
Morilec je svojo ţrtev napadel medtem, ko je v stavbi potekal sestanek članov društva.
Okna so bila odprta in nihče ni nič slišal. Z obhoda, ki ni trajal več kot petindvajset
minut, se je vrnil policist William Smith. Iz stavbe so prihiteli drugi in začel se je
direndaj. Stanovalka iz sosednje stavbe je ob tem opazila mladeniča, ki se je s hitrimi
koraki oddaljeval proti Commercial Roadu, v roki je imel torbo znamke Gladstone, ki je
bila tisti čas zelo priljubljena.
3.5.1 Zadane rane
Dr. Phillips, ki je na prizorišče umora prišel kmalu po najdbi trupla, je ugotovil, da si
ţrtev ran ni zadala sama. Ugotovitev je podkrepil z dejstvom, da niso našli oroţja.
3.5.2 Zmotne ugotovitve
Sklepal je, da je morilec ţrtev podrl na tla, preden ji je s sprednje strani prerezal grlo.
Navedbe niso smiselne, saj bi Elizabeth v tem primeru verjetno kričala in se upirala.
Nihče je ni slišal kričati in na rokah ni imela nobenih ran, ki bi nastale ob upiranju.
Morilec bi moral pri takem scenariju ţrtev podreti na tla, poskrbeti, da ne bi kričala,
obvladati bi moral njeno upiranje in zarezati v njen vrat. Pri tem bi ga kri iz vratne ţile
ţrtve prepojila. Kdo ne bi opazil okrvavljenega moškega na cesti. S čelnim napadom bi
tvegal, da se bo ţrtev upirala, moţen bi bil celo pretep, s tem pa bi morilec izgubil
nadzor. Nekdo, ki svoje zločine načrtuje do potankosti, ker ne ţeli, da bi ga prijeli, ni
pripravljen tvegati.
Dr. Phillips ni znal razloţiti okrvavljenega desnega rokava ţrtve. Povedal je, da za
okrvavljeno roko nima odgovora, saj je bila ta nepoškodovana in je počivala na njenih
prsih. Oseba, ki krvavi, skuša krvavitev ustaviti. Ko je morilec Elizabeti prerezal grlo,
se je v trenutku zgrabila za vrat, česar ne bi mogla storiti, če bi bil njen morilec pred njo
ali na njej - bil bi v napoto. Okrvavljen desni rokav ţrtve potrjuje, da ta ni leţala na tleh,
ko ji je prerezal vrat. Kri bi v tem primeru stekla po njenem ovratniku in vratu na tla
pod njo. Kri bi bila tudi na njenem rokavu, a z njo ne bi bil prepojen.
- 27 -
Razparač je istega večera, nepotešen, na Mitre Squaru srečal nadomestno ţrtev,
pocestnico Catherine Eddows, ki je bila pravkar izpuščena iz zapora.
3.6 Catherine Eddows
Catherine je moţ in oče njenih treh otrok Thomas Conway zapustil zaradi njenega
pijančevanja. Sinova sta ţivela pri njem, hči se je poročila in ţivela z moţem. Zadnjih
sedem ali osem let si je Catherine posteljo v najemniški hiši delila z Johnom Kellyjem.
Bila je mršava triinštiridesetletnica upadlega obraza, kar je bila posledica pijančevanja.
S Kellyjem sta ţivela iz rok v usta. Ko jima je zmanjkalo hrane, sta zastavila kakšen
predmet ali oblačila in si z denarjem kupila nekaj za pod zob. Catherine je občasno
čistila domove, nekaj sta zasluţila tudi s pobiranjem pridelkov.
Dan pred umorom sta zastavila Kellyjeve škornje. Catherine je listek iz zastavljalnice
skrbno spravila in upala, da bo škornje lahko odkupila nazaj. Na trţnici sta si z
pridobljenim denarjem privoščila zanju obilen zajtrk, zato jima ni ostalo dovolj za
prenočišče.
Slika 12: Prizorišče umora Catherine Eddowes, Mitre Square
http://photos.casebook.org/displayimage.php?pos=-66
Catherine se je namenila obiskati svojo odtujeno hči, kar je imela navado, kadar ji je
zmanjkalo denarja. Kljub prošnjam Kellyja, naj ne hodi, se je odpravila na pot in
obljubila, da se vrne v dveh urah. Kje je hodila in kaj je delala ves ljubi dan nihče ne ve.
- 28 -
Onemoglo od pijače jo je okoli osmih zvečer pobral policist George Simmons in jo
umaknil s ceste. Catherine ni mogla stati pokonci, zato jo je Simmons s pomočjo
drugega policista odpeljal na policijsko postajo Bishopsgate, da se strezni. Ko je Kelly
izvedel, da je v priporu je pomislil, da je na varnem in je legel k počitku.
Preden jo je okoli enih ponoči policist George Hutt spustil, mu je zagotovila, da je
sposobna poskrbeti zase. Pribliţno pol ure pozneje so v Cityju priče opazile Catherine v
druţbi moškega. Njeno truplo je petnajst minut do dveh našel policist Edward Watkins,
ki je zaključil obhod po ulicah, ki so vodile na Mitre Square, trg sredi visokih skladišč.
Ponoči tam ni bilo ljudi, čez dan je trg oţivel. Na obravnavi je Watkins povedal, da je
obhod trajal cca štirinajst minut in trupla, ko je zadnjič prečkal trg, ni bilo.
3.6.1 Zadane rane
Razparač je pri tem umoru postal bolj samozavesten in še bolj nasilen. Ljudi je hotel s
svojim delom šokirati. Gnala ga je jeza, ker so ga manj kot uro nazaj prekinili med
delom.
Ţenska, katere imena še niso vedeli, je leţala vznak, njen obraz je bil obrnjen v levo,
roke je imela ob telesu, dlani obrnjene navzgor. Njena krila so bila dvignjena, razgaljeni
trebuh je bil razparan od prsnice do spolovil. Kot pri tretji ţrtvi je bilo njeno drobovje
iztrgano in malomarno odvrţeno nad njeno desno ramo.
Dr. Gordon Brown je na podlagi toplote telesa in mrliške okorelosti, ki še ni nastopila,
predvidel, da je umrla pred manj kot pol ure. ''Razparač ji je razparal prsni koš in trebuh
vse do zgornjega dela stegen in spolovil. Zarezal je v noţnico in čez zgornji del stegen,
kot če bi hotel razmakniti tkivo, preden bi v kolkih odrezal noge'' (Cornwell, 2005). Ko
so truplo v mrtvašnici slekli, je iz oblačil padel košček, mečica, njenega levega ušesa.
Morilec je ţrtev zabadal in jo rezal. Poškodoval ji je trebušno slinavko in vranico,
vagino ji je prerezal do danke. V desnem stegnu so globoke vreznine prerezale vezi. S
seboj je odnesel levo ledvico in del maternice.
- 29 -
3.6.2 Zmotne ugotovitve
Dr. Brown je menil, da je drobovje nad desno ramo morilec poloţil namenoma. Lahko
ga je odvrgel tja, kjer mu ni bilo v napoto, saj vemo, da so Razparača zanimali točno
določeni organi.
Naslednji dan je s skupino zdravnikov opravil obdukcijo. Kot vzrok smrti so navedli
petnajst do osemnajst centimetrov dolgo rano na njenem vratu. Rana je potekala od
odrezanega levega ušesa in se zaključila sedem in pol centimetrov pod desnim ušesom.
Morilec je z vrezom presekal goltanec, glasilke in poškodoval hrustanec vratnih vretenc.
Ocenili so, da je Eddowsova izkrvavela iz leve karotidne arterije in da je bila njena smrt
takojšnja. Iz opisa prejšnjih umorov vemo, da smrt pri prerezanem vratu ni takojšnja.
Catherine se je zadušila z lastno krvjo, ko je hlastala za zrakom.
3.6.3 Primerjava – nekoč in danes
''Najpomembnejši dokaz pri vsakem umoru je truplo. Vse sledi povezane z njim, je
potrebno zaščititi z vsemi moţnimi sredstvi'' (Cornwell, 2005). Od trupla, ki ga
natančno pregledamo na kraju zločina, izvemo veliko. Danes bi policisti osamili
prizorišče, poklicali bi dodatne enote in zaprli območje. Prizorišče bi osvetlili in
poklicali sodnomedicinskega izvedenca.
Truplo in prizorišče bi posneli s kamero, bili bi pozorni na radovedneţe. Znano je, da se
veliko morilcev vrača na kraj dejanja in si ogleduje svoje delo. Ne morejo se upreti, da
ne bi bili priča odziva ljudi.
Iskali bi sledi, ki jih je morilec pustil za sabo. Na Razparačevih krajih zločina niso našli
stopinj ali sledi, ki bi vodila od trupla. Razparač je ob razdejanju, ki ga je puščal za sabo
sigurno pustil veliko sledi, kot so na primer lasje, vlakna in drugi mikroskopski delci.
Danes bi našli tudi semensko tekočino različnih odjemalcev pocestnic. Našli bi
organske in neorganske sledi, ki bi bile v pomoč pri preiskavi.
- 30 -
3.6.4 Povezava umora Catherine Eddows z Walterjem Sickertom
Obraz Catherine Eddows je bil močno poškodovan. Pod noţem Razparača so nastajali
globoki kratki rezi, ki spominjajo na Sickertove likovne poudarke na portretu beneške
pocestnice. Sickert je narisal serijo njenih slik. Njen obraz je vedno zatemnjen ali
poškodovan. Njene poškodbe se spreminjajo in niso vedno na istih mestih. Na eni izmed
slik leţi na postelji, njene oči so izbuljene.
Obraz Catharine je bil najbolj poškodovan na desni strani, prav tako, kot je zrisano na
spodnji sliki. Moţno je opaziti kar nekaj podobnosti med Razparačevo ţrtvijo in
Sickertovim aktom. Obe sta bili temnolasi, imeli sta visoki ličnici in koničasto brado.
Slika 13: Giuseppina, beneška pocestnica
http://www.gac.culture.gov.uk/search/Object.asp?object_key=12645
Fotografija Catherine Eddows, posneta v mrtvašnici, spominja na drugo Sickertovo
stvaritev. V enem od svojih pisem, po umoru Eddowsove, je Razparač napisal: ''Kako
lepo ogrlico sem ji podaril.''
- 31 -
Sliki 14: Le Journal, Časopis / Fotografija Catherine Eddows pred obdukcijo
http://img.slate.com/media/3/sickert4_TN.jpg,
http://wiki.casebook.org/index.php/Image:EddowesMortuary.jpg
3.7 Mary Jane Kelly
Mary se je pri šestnajstih letih poročila z rudarjem, ki je tri leta kasneje umrl v
eksploziji. Takrat se je začela vdajati pijači in prodajati svoje telo. Osem mesecev je
morala preţiveti v bolnišnici, kjer so jo zdravili zaradi spolne bolezni.
Umrla je stara štiriindvajset let. Bila je izobraţena, postavna mladenka. Skupaj z
Josephom Bartnettom je ţivela na Dorset Streetu v pritlični sobi, ki je bila od sosednje
sobe ločena s predelno steno. Ob steni je stala njena lesena postelja. Sobica je imela
dvoje velikih oken in vrata, ki so vodila na Miller's Court.
Mary Kelly in Joseph sta se hudo sprla deset dni pred njenim umorom. Vzrok spora je
bila Maryina prijateljica Maria Harvey, s katero si je Mary dvakrat na teden delila
posteljo. Maria je Mary zadnjič videla ţivo 8. novembra, ko jo je obiskala v njeni
spalnici. Istega večera jo je zadnjič videl tudi Joseph, ki jo je po odhodu Marie obiskal.
- 32 -
Slika 15: Dorset Street, vhod na Miller's Court, 1928
http://wiki.casebook.org/index.php/Image:26_27Dorset.jpg
Elizabeth Prater, ki je ţivela nad Mary Kelly, je ob pol dveh skozi špranje v tleh videla
medlo svetlobo. Ker je spila nekaj kozarčkov je trdno zaspala. Ob štirih ponoči jo je
zbudila mačka, ki je skočila na njeno posteljo. V sobi pod njeno je bilo temno, vendar se
ji je zdelo, da je slišala nekoga vzklikniti »Oh, umor!« Glas je bil slaboten. Elizabeth je
še nekaj čas poslušala, potem pa zaspala nazaj.
Mary Kelly je stanodajalcu dolgovala nekaj denarja. Lastnik hiše, John McCarthy, je
svojemu pomočniku naročil, naj skuša izterjati denar. Ura je bila skoraj enajst, ko je
Thomas Bowyer trkal na njena zaklenjena vrata. Segel je skozi razbito šipo na oknu in
umaknil zaveso. Prizora, ki ga je čakal na drugi strani, ni nikoli pozabil. Poklical je
svojega delodajalca, nato pa odhitel iskat policista. Inšpektor policijskega okroţja je
poslal po policijskega zdravnika dr. Georga Phillipsa. V sobo Mary Kelly se nikomur ni
mudilo. Dr. Phillips se je skozi razbito šipo prepričal, da ji ni več pomoči. Preden so
policisti s sekiro razbili vhodna vrata, so skozi okensko odprtino naredili nekaj
fotografij.
- 33 -
3.7.1 Zadane rane
''Fotografije s prizorišča zločina prikazujejo takó razkosane posmrtne ostanke, kot da bi
jo povozil vlak. Razparač ji je odsekal ušesa in nos, porezal in olupil obraz vse do kosti.
Pustil ji ni nobene obrazne poteze razen temnih las, ki so bili še vedno skrbno urejeni,
ker se verjetno z Razparačem ni ruvala. Ker ni bilo dovolj prostora, da bi jo napadel v
hrbet, jo je napadel s prednje strani'' (Cornwell, 2005).
Morilec ji je s »čvrstim ostrim rezilom« prerezal desno karotidno arterijo. Ţrtev je leţala
vznak, njena kri pa je pronicala skozi posteljo in se nabirala na podu pod njo. Razparač
si je vzel čas. Paral in rezal je njeno telo, rane so bile globoke in široko zevajoče. Ko se
je z noţem lotil njenih spolovil ni končal, dokler je imel kaj rezati. Telo je spremenil v
krvavo kašo. Desno nogo, ji je olupil do kolena tako, da se je videla bela stegnenica.
Rane kaţejo, da ji je desno nogo pod kolenom skušal odrezati. Ţrtvine prsi in jetra so
našli poleg postelje, črevesje na posteljni omarici.
Ko si je dr. Thomas Bond okoli štirinajste ure ogledal razkosano truplo je ugotovil, da je
mrzlo in da je mrliška okorelost ţe nastopila. V razparanem ţelodcu, raztresena po
črevesju, je bila delno prebavljena hrana. Ker je bila trebušna votlina razparana in je vsa
kri ţe odtekla iz telesa, se je truplo hitreje ohladilo.
Slika 16: Prizorišče zločina umora Mary Ann Kelly
http://wiki.casebook.org/index.php/Mary_Jane_Kelly
- 34 -
3.7.2 Zatišje
Obdukcijo Mary Kelly je opravila skupina najboljših sodnomedicinskih izvedencev, ki
so Razparačevo delo ţe dobro poznali. Prisostvovali so dr. Thomas Bond iz
Westminstra, dr. Gordon Brown iz londonskega Cityja, dr. Duke iz Spitalfieldsa, dr.
George Phillips in pomočnik. Obravnava se je zaključila, ko je dr. Phillips opisal
prizorišče zločina. Javnosti so prikrili, da je Razparač s seboj odnesel srce ţrtve.
Zavladalo je zatišje.
Po njenem umoru je za prebivalce četrti Whitechapel do takrat bolestno resnični Jack
Razparač, postal mora iz preteklosti. Ljudje so se »tolaţili« z raznimi teorijami.
Mogoče je bil nori brivec ali blazneţ, ki čepi v bolnišnici. Mogoče je umrl.
Ljudje so v teorije verjeli iz preprostega razloga. Če je Razparač naredil samomor ali če
je zaprt v temni luknji, to pomeni, da so njihove ulice spet varne. Slepo so verjeli, da za
umore zagrešene po smrti Mary Kelly, ni odgovoren Jack Razparač.
3.8 Zakaj
Walter Sickert ni bil normalen človek. Njegova umetnost to potrjuje. ''V njegovi
umetnosti ni nobene pravljičnosti, neţnosti ali sanjavosti. Bil je nadarjen umetnik, čigar
delo so spoštovali, vendar v njem niso vedno uţivali'' (Cornwell, 2005).
Denys Sutton v svoji biografiji o Sickertu zapiše, da je imel umetnik v rani mladosti tri
operacije »fistule«. Cornwellova dopušča moţnost, da je bil njegov penis majhen,
brezobličen in zaprt, kar je pomenilo, da ni imel izvoda sečevoda. V takih primerih je
mehur povezan s kanalom, ki se odpre pri korenu penisa ali blizu zadnjične odprtine.
Sickert je imel genetsko podedovano okvaro spolnih organov oziroma drugače
povedano hipospadijo.
''Fistula – Neobičajna cevasta povezava med telesno votlino in notranjim organom ali
organom in telesnim površjem; fistula je prirojena ali pridobljena zaradi bolezni''
(Leksikon Sova, 2006). Gre torej za nenormalno povezavo danke in mehurja, sečevoda
ali vagine. V teh primerih pride do praznjenja črevesja v mehur, praznjenje črevesja ali
- 35 -
mehurja v vagino ali maternico in izločanje menstrualne krvi skozi danko. Lahko jo
povzroči ognojek, ki se zaje v tkivo ali koţo in ustvari novo odprtino za izločanje urina,
blata ali sluzi.
Okvara pri Sickertu ni bila zanemarljiva, saj je zaradi nje prestal kar tri operacije. Pri
hujši obliki omenjene okvare bi bila odprtina na sečevodu na korenu penisa. V obširni
zbirki slik, risb in skic, ki so nastale pod izkušeno roko Walterja Sickerta, ne najdemo
moških aktov. Moški na njegovih slikah so vedno napravljeni. Cornwellova je našla dve
risbi, ki ju je verjetno naslikal v najstniških letih. Oba moška na slikah imata namesto
penisa nedoločljiv štrcelj.
Operacije na spolovilih so bile takrat še posebej mučne in boleče. Bolnik je leţal na
ţelezni postelji, stegnjeni roki so mu zvezali z gleţnjema tako, da so bila kolena
pokrčena. Moţno je, da za tak poseg niso uporabljali anestezije. Bolnika so sestre drţale
v močnem primeţu, medtem ko je kirurg s skalpelom zarezal po celotni dolţini fistule.
Za takrat petletnega Walterja je morala biti to grozljiva izkušnja. Cornwellova je to
izkušnjo povezala z njegovo sovraţnostjo do ţensk. Ne samo pohabljenost ampak tudi
dejstvo, da je pri operaciji sodelovala sestra, ki ga je nemočnega drţala in dovolila, da je
preţivljal take bolečine.
Nič čudnega, da je Sickertov »peklenski« drugi jaz z noţem nadomestil njegovo
moškost. ''Pohabljeni penis ni bil tisti del njegove anatomije, ki bi predstavljal njegovo
bit. To so bile njegove oči. Opazoval je. Opazovanje – vohunjenje, zalezovanje z očmi
in nogami, je ena glavnih značilnosti psihopatskih morilcev'' (Cornwell, 2005).
- 36 -
''Psihopatski morilci pogosto preizkusijo svoj modus operandi,
preden se lotijo izvedbe načrta.''
Patricia Cornwell
4 MODUS OPERANDI
Splošno poznana in najpogosteje uporabljena teorija o umorih Jacka Razparača je, da je
k svojim ţrtvam pristopil pod pretvezo, da si ţeli spolnih uslug. Ţrtve so mu sledile na
odmaknjen teman kraj, kjer jih je napadel in umoril. Čeprav tak potek dogodkov, ki so
vodili do umorov Cornwellova dopušča, predlaga še drugačno sosledje dogodkov
oziroma moţnost. Kot namig na drugačen potek dogodkov poda razlago, razčlenitev
Sickertove umetnine, ki nosi naslov Dolgočasje.
Sliki 17: Dve različici slike Dolgočasje
http://thelostchildhood.files.wordpress.com/2009/02/walter_sickert_gallery_2.jpg,
http://2.bp.blogspot.com/_ESC4bygtp2M/Rl7COzqKauI/AAAAAAAAAYs/6mSu4zBB
qDE/s1600-h/Sickert+Ennui.bmp
Obstaja pet različic omenjene slike. Na vseh različicah sta zdolgočaseni starec s cigaro
in zamišljena ţenska naslonjena na predalnik. Del slike, ki se spreminja in je na vsaki
- 37 -
od slik malo drugačen, je slika na steni. Na treh različicah ima ţenska na sliki okoli
ramen ovit kos oblačila, v drugih dveh je na istem mestu le nedoločena rdeče rjava
senca. Nad levo ramo ţenske na levi sliki vidimo bel polmesec, na desni bel madeţ, ki
spominja na nagačenega goloba.
Cornwellova je pozornost usmerila k belemu polmescu na levi sliki. ''Ko sem si lik bliţe
ogledala, sem odkrila moški obraz, napol skrit v senci. Ţenski se pribliţuje s hrbtne
strani. Rahlo se je obrnila, kot da sluti njegovo prisotnost'' (Cornwell, 2005). Obraz
moškega postane očitnejši, če ga pogledamo s pomočjo povečevalnega stekla, glava
ţenske pa je podobna lobanji.
Tu svojo razlago misli prekine in je ne nadaljuje. Menim, da je ţelela prikazati
naslednjo moţnost. Razparač je svojim ţrtvam sledil, jih opazoval in ko je ocenil
poloţaj, v trenutku udaril. Napadel je od zadaj. Ţrtve se njegove prisotnosti do napada
verjetno niso zavedale.
4.1 Morilčev podpis
''Na prizorišču umorov preiskovalci ponavadi iščejo še eno podrobnost, ki več umorov
povezuje v serijo, in sicer kakšno morilčevo posebnost, po kateri se razlikuje od drugih
morilcev, hkrati pa je konsistentno prisotna v njegovih umorih, to je »morilčev podpis«''
(Šterk, 2007). Morilčev modus operandi so stvari, ki jih mora narediti za umor, način
umora in ravnanje s truplom. Sem spada tudi izbira oroţja. Specifičnost morilčevega
podpisa je v stvareh, ki niso nujne za umor.
Jack Razparač je, ko je izpopolnil svoj modus operandi, ţrtvam jemal organe in jih
odnesel s seboj. Nekateri so mnenja, da je bil to njegov podpis. Moje mnenje je, da so
bile v njegovem primeru »morilčev podpis« rute ali drugi kosi blaga, ki so jih okoli
vratu nosile vse njegove ţrtve. Tistim, ki niso imele svoje, je v »podpis« na vratu pustil
»lično zloţen robček« (umor Rose Mylett) ali »zavezan kos srajce« (umor Johna Gilla).
Sickertova prijateljica se spominja, da je imel umetnik svoj najljubši rdeči robec. ''V
času, ko so nastajale njegove slike o umoru v Camden Tawnu in se je vţivljal v prizor,
si je nadel vlogo suroveţa, okrog vratu si je ohlapno zavezal robec, si na oči potisnil
- 38 -
čepico in priţgal svojo svetilko'' (Cornwell, 2005). Mislim, da je imel ta robec dvojno
vlogo. Sickerta je spominjal na vse njegove umore, medtem ko je rdeča barva
ponazarjala s krvjo prepojene rute na vratovih njegovih ţrtev.
Pri morilčevem podpisu gre za neobvladljivo, nezavedno potrebo, fantazijski ritual, ki
ga morilec izvede na točno določen način. Morilec svojega podpisa nikoli ne spremeni,
prilagaja in improvizira pri načinu umora, njegov modus operandi se lahko spremeni.
4.2 Sadistični morilec
Umori serijskih morilcev nimajo vedno izrazitega seksualnega motiva. S tem mislim, da
ţrtve niso bile posiljene. Seksualna nota je v samem dejanju. Prisotna je v procesu
izbire, sledenju ţrtvi, njenem umoru, morilčevem občutku moči in kontrole ter
zadovoljstvu in nasladi, ki jo doţivi ob morjenju. Za umore, kjer ni izrazitega
seksualnega motiva, je značilno, da so izredno nasilni in vključujejo prekomerni uboj,
številna pohabljanja ali razkosavanja ţrtev. Poveča se število vbodnih ran, predvsem v
predelu genitalij. Silovito prebadanje in iznakaţenje ţrtev morilcu pomeni nadomestilo
spolnega odnosa.
Sadistični serijski morilec, kot je bil Jack Razparač, je ob rezanju, zbadanju in
prebadanju, paranju trebuha, trganjem črevesja in odstranjevanjem notranjih organov
dosegel spolni uţitek.
4.3 Razparačeve ţrtve in Sickertovi akti
Razparač in Sickert sta svoje ţenske izbirala po enakem principu. Razparačeve ţrtve so
bile nekoliko okrogle in majhne rasti. Bile so v letih in niso bile lepotice. Leta
alkoholizma in prodajanja telesa je ţenskam najprej uničilo njihov videz. Sickertu so
bile pri srcu ţenske grdega obraza, s pomanjkljivostmi. Akti na njegovih slikah so
zavaljene ţenske, ki jih je Sickert pripeljal z ulice.
Razparačeve ţrtve in Sickertovi akti imajo poškodovan obraz. Razparač ga je obdelal z
noţem, Sickert, ga je zatemnil ali popačil s čopičem. Sicertovi akti imajo okrog vratu
- 39 -
vidne temne lise, Razparač je ţenskam rezal vratove. Najdene ţrtve so imele široko
odprte oči in usta, Sickertovi akti strmijo v prazno, glave so zrisane pod čudnim kotom.
Zadnja ţrtev, ki jo pripisujejo zloglasnemu Razparaču je bila Mary Kelly. Bila je lepa,
mlada in bolj izobraţena od prvih štirih ţrtev. Ona in njen umor se razlikujeta od prvih
štirih. Umor je bolj brutalen, morilec si je vzel več časa in za sabo pustil krvavo
razdejanje. Vendar osnovni modus operandi ostaja enak. Morilec ji je prerezal vrat in
razparal njen trebuh. Odstranil notranje organe in največ poškodb zadal njenim spolnim
organom.
Menim, da je bil umor Mary Jane Kelly bolj brutalen, ker se je zgodil za zaprtimi vrati.
Vse ostale ţrtve je Jack pokončal zunaj na cesti, dvorišču ali trgu, pri tem je obstajala
velika moţnost, da ga kdo preseneti. Mary Jane je umoril v njeni sobi, vzel si je čas.
4.4. Spominki in trofeje
Morilci danes svoje fantazije podţigajo z raznimi slikovnimi pripomočki, na voljo so
jim internet, različne revije in celo spominki v obliki fotografij. Leta 1888 takih
pripomočkov ni bilo na razpolago. S čim je Razparač buril svojo bolno domišljijo.
Preden se je odpravil na delo, je svoje izprijene misli »hladil« s predmeti, ki so ga
spominjali na prejšnje umore. Kakšnimi?
Skice nastale pod roko Walterja Sickerta, ki jih je opazilo njegovo umetniško oko, nam
pripovedujejo zanimivo zgodbo. Skiciral je na ulici, ob gledanju predstav, skiciral je vse
in ves čas. S spretnimi, hitrimi potezami je beleţil videno in kasneje to prenesel na
platno. Imel je fotografski spomin, kar mu je omogočilo, da je risal po spominu.
Risal je odrezane glave, trup brez rok in nog, odrezana debelušna stegna in podobno.
Skic ni nikoli uporabil v svojih študijah, pastelih in slikah. Njegove skice delov telesa
so srh vzbujajoče. Udi so mlahavi, povsem ločeni od telesa, v njih ni napetosti, kot bi si
ogledovali odrezane roke. Skice mrtvih udov bi za nekaj časa prav gotovo zadostili
Razparačevi domišljiji. Kasneje je jemal dele ţrtev, v primeru Annie Chapman, njeno
maternico.
- 40 -
''Walter Sickert je bil najhujši nasprotnik forenzičnih znanstvenikov.
Bil je tornado, ki prihrumi v laboratorij in naredi pravo razdejanje.''
Patricia Cornwell
5 WALTER SICKERT – PORTRET MORILCA
Walter se je rodil 31. maja 1860 v Münchnu v Nemčiji. Bil je najstarejši otrok
danskega umetnika Oswalda Adalberta Sickerta in angleško-irske lepotice Elenor Luise
Moravie Henry. Imel je štiri brate in eno sestro. Nihče izmed njih ni imel otrok.
Slika 18: Walter Richard Sickert
http://cybermuse.gallery.ca/cybermuse/search/artist_e.jsp?iartistid=5049
Walterjeva sestra Helena brata v svojih spominih opisuje kot očarljivega a prepirljivega
dečka. Prekipeval je od energije, s silo si je izbiral prijatelje in jih izrezal iz svojega
ţivljenja, ko ni imel več koristi od njih.
Bil je brezbriţen in zavarovan vase. Svoje je ponavadi dosegel z manipuliranjem,
prevarami in očarljivostmi. Drugi otroci so mu slepo sledili, ubogali so njegove ukaze,
tudi če jim je bilo pri izvajanju teh neprijetno.
- 41 -
5. 1 Walter je Jack in Jack je Walter
''Sickertova vzvišenost, brezčutnost in neverjetna sposobnost manipulacije je značilna
za psihopate'' (Cornwell, 2005). Ti delujejo brez strahu pred posledicami. Edina
oprijemljiva bojazen psihopata je, da ga bodo ujeli. Za trpljenje, ki ga povzročajo z
izbruhi nasilja jim ni mar. Človeška ţivljenja zaničujejo, svojega se oklepajo.
Razparač je bil psihopat. ''Njegovi umori, namigi, izzivanje časopisov in policije,
njegove igrice – vse to mu je bilo v veliko zabavo. Verjetno je doţivel največje
razočaranje, ko je kmalu spoznal, da so njegovi nasprotniki navadni tepci'' (Cornwell,
2005). Zanj so bili drugi ljudje bedaki. Prepričan je bil, da ga ne bodo nikoli ujeli, da je
prebrisan in inteligentnejši od drugih ljudi. Rad se je igral igrice in izzival tiste, ki so si
zadali nalogo, da ga ulovijo. Rad je povzročil veliko zmedo in jo nato opazoval.
5.2 Povezava pisem Jacka Razparača z Walterjem Sickertom
Veliko ljudi je bilo takrat prepričanih, da so Razparačeva pisma potegavščina. Nekateri
so bili prepričani, da jih je pisalo več različnih ljudi, drugi so mislili, da so bila pisma
stvaritev novinarja, ki je z njihovo izdajo ţelel napisati čim bolj senzacionalno zgodbo.
Nekateri časopisi in policija so bili prepričani, da gre za nesmiselno pisanje norcev, zato
jih niso jemali resno.
Strokovnjaki za papir in pisavo so na pobudo Patricie Cornwell preučili vsa domnevna
Razparačeva pisma, ki so se do danes ohranila in jih primerjali s pismi umetnika
Walterja Sickerta. Našli so naslednje dokaze oziroma povezave:
- Razparačevo pismo, napisano na umetniški papir
- vodni znaki na Razparačevih pismih se ujemajo z vodnim znakom na papirju, ki ga
je uporabljal Walter Sickert
- Razparačeva pisma napisana z mehkim, kredi podobnim svinčnikom, ki se uporablja
za nanašanje osnove pri izdelovanju litografij
- Razparačeva pisma z barvo ali črnilom, nanesenim s čopičem
- posušena kri na Razparačevih pismih se ujema z mešanicami olja in voska, ki se
uporablja za osnovo pri jedkanju.
- 42 -
''Ena od glavnih značilnosti Razparačevih pisem je, da so večinoma napisana z
risarskimi svinčniki in umazana s svetlimi črnili in barvami. Kaţejo na izurjeno roko,
dobro izučenega ali poklicnega umetnika'' (Cornwell, 2005).
Nekatera Razparačeva pisma so napisana in narisana s številnimi barvami ali tehnikami
in vsaj dvema različnima pisaloma. Pri pisanju je uporabljal barvne svinčnike,
litografske krede in slikarske čopiče. ''Številna od njegovih pisem sploh niso pisma,
temveč profesionalni likovni izdelki in umetnine, ki bi jih lahko dali v okvir in
razobesili v galeriji'' (Cornwell, 2005).
Strokovnjaki za likovno umetnost pravijo, da so risbe v Razparačevih pismih
profesionalne in da se ujemajo z umetniškimi deli in slogom Walterja Sickerta. Ena od
logičnih razlag tistih, ki niso verjeli, da sta bila Walter in Jack ena in ista oseba bi bila,
da je Walter, znan po čudaškem humorju, napisal nekaj pisem v šali. Teţko bi razloţili
dejstvo, da se je veliko zapisanega kasneje tudi uresničilo. Mogoče bi bilo, da je
Razparač le bral pisma objavljena v časopisih in zapisano uresničeval. Nekatera dejstva
o umorih opisana v teh pismih je lahko poznal le morilec.
Našli so tudi povezavo med podpisi del Walterja Sickerta in podpisi v pismih Jacka
Razparača. Veliko slik in risb je Walter podpisal s priimkom, na nekaterih ga je okrajšal
v St.. Čez čas se je odločil, da bo v podpisovanju uporabljal svoje drugo ime in se je
začel podpisovati z inicialkami R. S. ali R. St..
Slika 19: Povečava slike na pismu
http://blackraiser.com/nredoubt/jackripper3.jpg
- 43 -
V Razparačevem pismu so na risbi rezila noţa zapisane inicialke R. (verjetno W.) in S..
Inicialke so vidne pod povečevalnim steklom. Sickert se je verjetno na vso moč zabaval,
ker njegovega podpisa takrat niso opazili.
Slika 20: Celotno pismo
http://www.casebook.org/podcast/listen.html?id=73
Krvi podobni madeţi na Razparačevih pismih so takrat veljali za človeško ali ţivalsko
kri. Umetnostna zgodovinarka dr. Anna Gruetzner Robins in konservatorka za papir
Anne Kennett sta prišli do zaključka, da je omenjena snov na pismih lepljiva rjava
osnova, ki se uporablja pri izdelavi jedkanic. V drugih primerih je šlo za mešanico črnil,
ki je spominjala na posušeno kri. Madeţi v pismih so spretno naneseni z umetniškim
čopičem.
Z osupljivim razponom različnih vrst papirja, peres, barv, znamk in pisav je Walter
Sickert ustvaril pravo preiskovalno zmedo. Njegova nenehna potovanja in pisanja pisem
- 44 -
brez datumov so dodobra namučila tiste, ki so se lotili raziskave njegove korespondence
in zapisov, da bi jih primerjali s pismi Jacka Razparača.
5.2.1 Grafologija – preučevanje človeškega značaja na podlagi njegovega rokopisa
Razparač je bil, kot pravi Cornwellova, intelektualno nadut. V številnih pismih policiji
in časopisom je skušal prikriti svoj rokopis, kljub temu so pisma polna namigov kdo je,
kje se bo zadrţeval in kje bo naslednjič moril.
Njegovi poskusi so lahko prepričali takratne preiskovalce. Danes strokovnjaki opazijo
prikrivanje pisave in tudi prikrivanje inteligentnosti pisca. Razparač je v enem od svojih
pisem napisal: »Nisem obsedenec, za katerega me imate, za vas sem hudičevo preveč
prebrisan«.
Pri preiskavi Razparačevih pisem je sodelovala tudi strokovnjakinja za pisave Sally
Bower. Potrdila je, da je v nekaterih Razparačevih pismih pisavo pisec skušal prikriti
tako, da je pisal z levico namesto z desnico. Walter Sickert je enako spretno uporabljal
obe roki. Čas, ki ga je namenila raziskavi Razparačevih pisem, je namenila tudi
primerjavi oblikovanih črk, povezanih v besede. V Razparačevih pismih je opazila
podrobnosti med več črkami - določene svojske značilnosti in način, kako je tekla roka
pisca. Pisava v pismih z napredovanjem preiskave postaja čedalje manj prikrita.
5.2.2 Uporabljen jezik
Razparač je bralce ţelel prepričati, da je neveden ali celo nepismen. Trudil se je, da so
njegova pisma polna pravopisnih napak, nekatera niso tekoča in so nečitljiva. To ni v
skladu z nekom, ki uporablja besede, kot je na primer »zagata« in se podpisuje z
»Mathematicus«. Pisma, ki jih je pisal Razparač so polna vulgarnosti.
Nekdo, katerega jezik je tako slab, ne bi uporabil pisemskega papirja z vodnim znakom.
Taka oseba bi teţko imela dostop do peresa ali črnila, kaj šele do kvalitetnega
pisemskega papirja.
- 45 -
Prav tako vsebina spodnjega pisma ni smiselna, saj je bil naslov na kuverti napisan
čitljivo in brez napak. Naslovljen je bil na dr. Openshawa, Kustosa za patologijo v
Londonski bolnišnici, Whitechapel. Vsebina pisma je bila namerno izumetničena, pisec
je ţelel prikriti svojo izobraţenost.
''Stari šef prau si meu
ta levo ladvico sm hotu
operirat bliz tvoje
bolnice glih ko sm hotu
potegnt moj noţ čez
njen hudiču vrat so
tist prekleman policaji
vse pokvarl ampak se verjetn
bum spet spravu na del in bom
ti poslal še en kos
drobovja
Jack Razparač
A si vidu zlodja
z mikraskopam in skalpelam
kaku si ogleduje Ledvico
na pokonci dvignjenem steklam''
(Cornwell, 2005).
Slika 21: Pismo Openshawu z vodnim znakom »A Pirie & Sons«
http://wiki.casebook.org/index.php/Image:OpenshawLetter.jpg
5.2.3 Vodni znak in pisemski papir
Na papirju, katerega je Razparač uporabljal za svoje pisanje policiji in časopisom, so
odkrili vodni znak »A Pirie & Sons«. Razparač je omenjeni papir uporabil večkrat:
- pismo z dne 22. novembra 1888 domnevno iz Manchestra nosi delni vodni znak
- pismo z dne 22. novembra 1888 domnevno iz East Londona nosi delni vodni znak
Walter Sickert in njegova ţena Ellen sta po poroki v juniju 1885 začela uporabljati papir
z vodnim znakom »A Pirie & Sons«.
- 46 -
Dr. Paul Ferrera, direktor Inštituta za forenzično znanost in medicino Virginije, je
diapozitive pisem z omenjenim vodnim znakom skeniral z računalnikom za forenzično
izboljšavo podob. Delne podobe vodnih znakov iz Razparačevih pisem in podobe
celotnega vodnega znaka iz pisem, ki jih je Sickert pošilja prijateljem je primerjal na
video zaslonu in ugotovil, da se popolnoma ujemata.
Na pisemskem papirju »A Pirie & Sons«, ki sta ga uporabljala zakonca Sickert je bil
natisnjen njun naslov. Papir je bil prepognjen kot voščilnica, vodni znak je bil ravno na
sredini prepogiba. Papir pri treh najdenih Razparačevih pismih z vodnim znakom je
raztrgan po pregibu, tako da se je ohranila le polovica vodnega znaka. Uporaba tega
papirja pomeni posmeh takratni policiji.
Sickert je uporabljal tudi pisemski papir z vodnim znakom Joynson Superfine. Na
papirju z istim vodnim znakom so bila napisana štiri Razparačeva pisma iz kartoteke
''Umori v četrti Whitechapel'', na dve izmed teh se je podpisal z »Nemo«, kar je bilo
odrsko ime Walterja Sickerta.
Peter Bauer, strokovnjak za papir, je pozornost namenil tudi papirju, na katerem ni bilo
vodnih znakov in ugotovil, da se pisemski papir dveh pisem, ki jih je Razparač poslal
Metropolitanski policiji povsem ujema s pisemskim papirjem pisma poslanega Policiji
Londonskega Cityja. Svetlo moder papir uporabljen v teh treh primerih je bil izdelan iz
istega traku, kar dokazuje, da jih je napisala ista oseba.
Papir Razparačevih pisem je preučeval s pomočjo tridesetkratnega povečevalnega
stekla, da bi ugotovil mere, vsebnost vlaken in razdalje med sledmi sita. Pisemski papir
»A Pirie & Sons« je bil strojno obdelan. Iz enega traku ali bale razreţejo papir na
manjše kose. Med različnimi trakovi oziroma balami zaradi različne hitrosti sušenja in
načina rezanja prihaja do razlik na primer v vsebnosti vlaken. V enem naročilu
pisemskega papirja, je ta lahko iz različnih trakov.
Ugotovil je, da sta pismo dr. Openshawu in pismo z datumom 22. november, ki ga je
Razparač domnevno poslal iz Londona, oba z delnim vodnim znakom »A Pirie &
Sons«, iz istega traku.
- 47 -
Vodni znak »A Pirie & Sons« je na svojem pisemskem papirju uporabljala tudi
Metropolitanska policija, kar potrjuje eno od takratnih teorij, da je bil Jack Razparač
policist. Cornwellova to teorijo ovrţe prav na podlagi vodnih znakov. Vodni znak na
papirju, ki ga je uporabljala Metrpolitanska policija se razlikuje od vodnih znakov v
pismih Razparača in Sickerta. Razliki sta dve. Vodni znak je brez datuma in vključuje
besedi LD in Register. Prav tako so našli razliko v papirju, ki je drugačne kakovosti in
barve. Policijski dokumenti so pisani na papir velin, papir Razparačevih in Sickertovih
pisem pa je rebrast, kar je tretja pomembna razlika.
5.2.4 DNK
Skupaj s Liso Schiermeier, strokovnjakinjo za analize DNK in Chuckom Pruittom,
strokovnjakom za forenzično izboljšavo podob se je dr. Ferrera lotil natančne preiskave
do danes ohranjenih Razparačevih pisem in kuvert.
Pregledali so arhivirano dokumentacijo in vzeli vzorce DNK s pisem kuvert in znamk,
ki so jih pisali Jack Razparač, Walter Sickert, njegova ţena Ellen Cobden Sickert in
Walterjevega učitelja Jamesa McNeilla Whistlerja. Nekatere vzorce so vzeli izključno
za potrebe izključitve.
''Obstaja moţnost, da so dokazi, ki pripadajo Sickertu, pomešani z Whistlerjevim in
prav gotovo Elleninim vzorcem'' (Cornwell, 2005). Ne ve se, kateri izmed obeh -
Walter ali Ellen je na pisma, ki sta jih pošiljala prijateljem lepil znamke.
V prvih dveh poskusih niso našli ničesar. Moţna razlaga zakaj, je visoka temperatura, s
katero so iz konservatorskih razlogov obdelali Razparačeva pisma. Temperatura je
uničila DNK. Druga moţnost je, da je DNK razpadla zaradi slabih skladiščnih razmer.
Pri tretjem nizu genetskih testov so iskali mitohondijsko DNK. Razlika med jedrno in
mitohondrijsko DNK je v tem, da je jedrna v vsaki celici našega telesa in se deduje po
obeh starših, mitohondrijska je zunaj jedra celice in se deduje samo po materini strani.
Cornwellova nerazumevanje laiku pojasni na jajcu – jedrna DNK je v rumenjaku,
mitohondrijska v beljaku.
- 48 -
Sliki 22: Kuverta s katere so dobili DNK in Povečava poštnega ţiga
http://www.howstuffworks.com/framed.htm?parent=european-history/jack-the-ripper-
artist.htm&url=http://www.casebook.org/
Pismo v zgornji kuverti je bilo napisano na pisemski papir znamke »A Pirie & Sons«. Iz
poštnega ţiga je razbrati, da je bilo odposlano 29. oktobra 1888 v Londonu.
''Najboljšo sled smo našli na enem od Razparačevih pisem, na katerem smo našli
mitohondrijski niz DNK enega samega darovalca, s katerim smo lahko izključili
devetindevetdeset odstotkov prebivalstva iz moţnega kroga ljudi, ki bi lahko bili oseba,
ki je s slino zmočila in se dotaknila lepila na hrbtni strani znamke. Niz DNK istega
profila smo našli še na enem od Razparačevih pisem in na dveh pismih Walterja
Sickerta'' (Cornwell, 2005).
V vseh petindvajsetih pregledanih vzorcih so našli mitohondrijsko DNK in v večini od
teh genetskih profilov so našli mešanico različnih posameznikov. V petih vzorcih so
našli del iste sekvence mitohondrijske DNK – eden je bil na zgornji kuverti, na kateri so
našli čisto sekvenco enega samega dajalca.
Drugih pet vzorcev z isto sekvenco so našli na:
- znamki s kuverte pisma dr. Openshawu
- kuverti Ellen Cobran Sickert
- kuverti pisma Walterja Sickerta
- znamki kuverte Walterja Sickerta
- in Razparačeve kuverte z madeţem krvi (bila je preveč razkrojena, da bi ugotovili
ali je človeška).
- 49 -
5.2.5 Madeţi krvi v pismih in prstni odtisi
Strokovnjaki so v madeţih, za katere so menili, da so madeţi krvi, prepoznali osnovo za
jedkanje. Dr. Fererra je s pomočjo svetlobe različnih valovnih dolţin in filtrov te
madeţe »odstranil«. Pod njimi so odkrili posmehljiv Razparačev »ha« in skoraj nečitljiv
delni podpis »Razparač«.
V Razparačevem pismu, ki ga je naslovil na policijo 14. oktobra 1896, sta dva vidna
prstna odtisa v rdečem črnilu. Prstna odtisa po vsej verjetnosti ustrezata kazalcu in
sredincu leve roke, s katero je Razparač drţal list, medtem ko je pisal izzivalne vrstice
policistom. Primerjava papilarnih črt odtisov bi bila moţna, če bi imeli odtise Walterja
Sickerta. Ohranjenih odtisov umetnika do danes niso našli.
Slika 23: Prstna odtisa v rdečem črnilu
Slika je skenirana iz angleške knjige Portrait of a Killier
5.3 Kombinezon in torba
Genetske delce iz omenjenega niza DNK so našli tudi na drugih Sickertovih predmetih,
kot na primer na kombinezonu, ki ga je nosil med slikanjem.
''Dan po umoru Mary Ann Nichols, v soboto, 1. septembra, sta časopisa Daily
Telegraph in Weekley Dispach objavila zgodbo o nenavadni izkušnji nekega mlekarja''
(Cornwell, 2005).
- 50 -
Slika 24: Sickertov delovni kombinezon
http://www.tate.org.uk/images/cms/12681w_sickertcopy.jpg
Povedal je, da je nekaj ur pred umorom Nicholsove na njegova vrata potrkal neznanec,
kupil mleko in ga na dušek izpil. Neznanec, ki je imel v rokah črno torbo, ga je prosil,
če lahko za trenutek uporabi njegovo lopo. Mlekar mu je ustregel. Ko je pogledal v
lopo, je neznanca zasačil, ko si je čez hlače natikal bel kombinezon. Mlekar je povedal,
da si je neznanec nadel še belo suknjo in dejal: »Strašen umor, ali ne?«, pograbil svojo
torbo in odhitel.
Sickertova prijateljica je v svojih spominih zapisala, da je imel umetnik torbo znamke
Gladstone, na katero je bil zelo navezan. Torba je na pogled spominjala na zdravniško
torbo. Sickert je na torbo z velikimi belimi črkami napisal »grmičevje, Candem Road
81« in prijateljico v gosti megli s torbo v rokah vlekel na srhljiv izlet po četrti
Whitechapel. V času Razparačevih umorov so našli veliko okrvavljenih noţev v bliţini
krajev umorov, enega so našli v grmičevju blizu doma Sickertove matere.
- 51 -
Enako torbo je nosil mladenič, ki ga je s kraja zločina Elizabeth Stride videla hiteti
stanovalka pozorna na direndaj na sosednjem dvorišču.
5.4 Knjiga gostov
Joan Hill je po moţu, lastniku penziona Rockland Bed & Breakfast na Lizard Pointu,
podedovala stare hotelske knjige in druge dokumente stare do 125 let. Nikoli ni slišala
za Walterja Sickerta, ime Jack Razparač ji je bilo znano. Na knjigo gostov je
Cornwellovo opozoril Michael Raffael, ki je obiskoval hotele in pripravljal članek o
kulinariki. Med listanjem po knjigi je naletel na skice in Razparačevo ime.
Knjiga gostov iz obdobja 1877 do 15. julija 1888 je popisana s nespodobnimi,
sarkastičnimi, otročjimi in nasilnimi pripombami, katere spremljajo skice. »Umetnik« je
zrisal moškega v fraku s cilindrom, monoklom in deţnikom, ki strmi v hrbet ţenske.
Pod njenimi oblačili je s svinčnikom narisal gole prsi in noge. Pod moškim je s
svinčnikom zapisano Jack Razparač. Na eni izmed slik v knjigi je bradati moţ v fraku,
ki razkazuje svoj spolni ud. Veliko je ustvarjenih slik iz pack črnila. Packe je v podobe
spreminjal tudi Jack Razparač v svojih pismih. Zapisom v knjigi gostov je avtor slik
popravljal slovnične napake. Sickert je imel enako navado. V svojem izvodu
ţivljenjepisa Ellen Terry je dodajal pripombe, spreminjal in razširjal opise dogodkov.
Dr. Anna Gruetzner Robins je slike natančno pregledala. Strinjala se je, da so delo iste
roke kot skice v Razparačevih pismih. Slike moških figur v knjigi, z različnimi klobuki
in bradami, so po njenem mnenju Sickertovi avtoportreti v Razparačevi preobleki.
Ime Jack Razparač se je pojavilo dva meseca po 15. juliju 1888, ko je bila knjiga gostov
ţe zapolnjena. Cornwellova pristnost slik pojasni z napisom najdenem v knjigi, na
katerem so Sickertove inicialke oziroma monogram in datum - oktober 1889. Sickert je
hotel obiskal po Razparačevih umorih in se »poigral« s knjigo gostov. Rockland Bed &
Breakfast na Lizard Pointu so umetniki, kot je bil Sickert, pogosto obiskovali.
- 52 -
5.5 Podoţivljanje umorov v slikah Walterja Sickerta
Sickert je bil fasciniran z umori Jacka Razparača, kar naj bi večkrat povedal tudi svojim
znancem in prijateljem. Njegovi motivi na slikah so temačni in osorni.
Na večini slik serije Umor v Camden Tawnu je oblečen moški, ki srepo bolšči v nago
ţensko. Moška podoba je zatemnjena, skoraj grozeča. Njegovega obraza se nikoli ne
vidi, obrnjen je stran od slikarja ali pa stoji v senci.
Slika 25: Poletno popoldne
http://www.museumoflondon.org.uk/archive/exhibits/creative/artistloc/1920/1920_wsic
kert_i.html
Na drugih slikah so podobe ţensk, katerih obrazi so nerazpoznavni, izmaličeni. Tudi na
drugih slikah najdemo omenjene motive.
- 53 -
Slika 26: Mornington Crescent nude #1#
http://www.nga.gov.au/Exhibition/Edwardians/Detail.cfm?IRN=127064&BioArtistIRN
=25105&MnuID=SRCH&ArtistIRN=25105&Alpha=
Tisti, ki niso verjeli, da je Sickerta navdihnil lastni morilski pohod so prepričani, da je
zgornja slika študija naravne svetlobe. Osvetlitev od zadaj na sliki prikazuje skoraj
popolno silhueto ţenske na postelji. Drugi, so se osredotočili na njen teman obraz.
Slika 27: Mornington Crescent nude #2#
http://www.thearttribune.com/IMG/jpg/Sickert_Lit.jpg
Kljub spretni roki, Walter Sickert na svojih slikah obraze ţensk potemni, zmaliči, jim
riše izbuljene oči in podobno. Spodaj sem zbrala nekaj primerov takih slik.
- 54 -
Sliki 28: 'Nizozemka', The Dutch Girl in Slika ţenskega akta, ki se preteguje
http://www.artunframed.com/images/sickert/hollandaise.jpg,
http://images.artnet.com/WebServices/picture.aspx?date=20080606&catalog=138699&
gallery=110884&lot=00092&filetype=2
Sickert je narisal veliko ţenskih aktov na ţelezni postelji v zatemnjeni sobi. Dejstvo, da
nobena izmed teh ţensk nima obraza so pripisovali temu, da ni ţelel razkriti identitet
ţensk, ki so mu pozirale. Na spodnji sliki je ena izmed omenjenih slik. Če jo malo bolj
natančno pogledamo, vidimo, da na postelji leţi ţenska.
Slika 29: Ţelezna postelja
http://collection.artgallery.nsw.gov.au/collection/results.do;jsessionid=94DE11F3835A
07AF782BB72531EE8939?id=140473&db=object&dept=&view=screen
- 55 -
Sliki 30: Študija ţenske, ki sedi na postelji in si naravnava nogavico in Napetost
http://museumsunwrapped.man.ac.uk/imagezoom/imagezoom.php?irn=1598,
http://collection.britishcouncil.org/collection/artist/5/17966/object/43818/0
Na zgornji levi risbi sem najprej opazila izstopajoči obraz ţenske. Obraz ne ustreza
neţno usločenemu telesu. Kadar dekleta urejamo oblačila, to spremljamo s pogledom.
Ţenska na sliki zre predse, njen obraz je brezizrazen, mrtev. Cornwelova v knjigi
večkrat omeni, da je Sickert svojim aktom okoli vratu risal temne lise, kar je na zgornjih
dveh skicah lepo vidno.
Na desni skici prav tako opazimo široko razprte oči in usta ter temne lise na njenem
vratu. Obraz je brezizrazen, na njem ni videti pričakovanja.
''Ne glede na umetnostne in strokovne analize večina Sickertovih razkrečenih aktov
spominja na iznakaţena trupla. Na številnih aktih in drugih motivih imajo upodobljene
ţenske gol vrat, ki ga obkroţa črna črta'' (Cornwell, 2005).
- 56 -
''Razumen človek se svetu prilagodi; nerazumen človek pa skuša doseči,
da bi se svet prilagodil njemu.''
George Barnard Shaw
6 WHITECHAPELSKI UMORI
Po umoru Mary Jane Kelly je zavladalo zatišje. Časopisi o Razparaču niso pisali.
Njegova pisma so arhivirali in jih niso objavljali. Vse kasnejše zločine so pripisali
drugim kljub temu, da je bil modus operandi umorov enak dejanjem zloglasnega
morilca. Cornwellova v knjigi opiše nekaj neraziskanih umorov, ki so po njenem
mnenju delo Jacka Razparača.
- Ţenski trup, 2. oktober 1888
- Umor dveh dečkov, konec oktobra 1888
- Percy Knight Searl, 26. november 1888
- Rose Mylett, 20. december 1888
- John Gill, 27. december 1888
- Jean Boatmoor, 23. september 1888
- Ţensko truplo, umor na Pinchin Streetu, 10. september 1889
- Emma Johnson, 15. september 1897
- Emily Dimmock, umor prostitutke v Camden Tawnu, 19. september 1907
Najpomembnejši izmed naštetih je umor Emily Dimmock, ki je navdihnil serijo
Sickertovih slik Umor v Camden Townu.
Sickert se je leta 1906 vrnil v Anglijo in se naselil v četrti Camden Town, pol ure hoda
od hiše, kjer je z moškim po imenu Bertram Shaw ţivela Emily Dimmock. Bila je
pocestnica najslabše vrste. Okuţena s spolno boleznijo se je večkrat zdravila v različnih
bolnišnicah. Okuţila je veliko moških, ki so jo nadlegovali, ji grozili s pestmi in celo
smrtjo. Emily se za groţnje ni menila in je še naprej pridno nudila svoje »kuţne«
usluge.
Sickert ji ni mogel razparati trebuha in vzeti njenih spolnih organov. Pripravljal se je na
intenzivno ustvarjalno obdobje nasilne umetnosti. Namenil se je ustvariti dela, ki si jih
leta 1888 in 1889 ni upal upodobiti. Vedel je tudi, kako nevarna je kuţna kri in prav
- 57 -
gotovo ni hotel priti v stik s tako krvjo. Ko je leta 1888 moril, je ţrtev napadel od zadaj
in se tako izognil krvi, ki je špricala iz prerezanih vratov njegovih ţrtev.
Emily so zadnjič videli ţivo 11. septembra 1907. Njeno truplo so našli naslednjega jutra
za zaklenjenimi dvojnimi vrati spalnice. Zaklenjena so bila tudi vhodna vrata in vrata
dnevne sobe, okna so bila zapahnjena. Truplo sta našla Bertram Shaw in njegova mati.
Bertram je odklenil vhodna vrata z rezervnim ključem, skozi notranja vrata je moral
vdreti.
Emily je leţala na trebuhu. Leva roka z okrvavljeno dlanjo je bila spodvita na njenem
hrbtu, njena desna roka je iztegnjena počivala pred njo na blazini. Morilec ji je verjetno
sedel na hrbet, ji z močnim sunkom nazaj potegnil glavo in ji z desnico prerezal vrat.
Emily je z levico nagonsko segla k rani, morilec ji je roko zvil na hrbet in s kolenom
pritisnil navzdol, da se ni mogla upirati. Vrat je imela prerezan do hrbtenice. Morilec je
zarezal od leve proti desni. Z noţem je prerezal posteljno ogrinjalo in ji poškodoval
desni komolec. Njeno kuţno kri je vpila postelja. Po njenem umoru policija ni prejela
nobenega pisma Jacka Razparača
Slika 31: Walter Sickert, 1941
http://www.corbisimages.com/images/67/62C38477-3C64-43FC-81FD-
3134F827FB61/HU011571.jpg
- 58 -
''Sickert ni nehal moriti. Mogoče je ubil petnajst, dvajset, štirideset ţrtev, preden je 22.
januarja 1942 pri enainosemdesetih letih mirno izdahnil v svoji postelji v Bathamptonu''
(Cornwell, 2005).
- 59 -
''Ab homine homini cottidianum periculum''
''Človeku vsak dan preti nevarnost od človeka.''
7 ZAKLJUČEK
Skozi pisanje diplomske naloge sem lahko le še potrdila in podkrepila svoje
zadovoljstvo s pisanjem Patricie Cornwell. Avtorica je v kriminalnih romanih dosledna,
skoraj bolestno pedantna pri raziskovanju – vztraja pri podrobnem opisu vsake
malenkosti, kar je posebej razvidno pri opisovanju forenzične medicine in pri
opisovanju postopkov policije.
Predana je resničnosti zapisanega – naučila se je pilotirati helikopter, opravila je tečaj in
si pridobila dovoljenje za športno potapljanje ter se naučila voziti motor. Vse to z enim
samim namenom – bralcu iz lastnih izkušenj prikazati znanja in sposobnosti glavnih
likov v njenih knjigah. Cornwellova piše o stvareh in dogodkih, ki jih je tako ali
drugače, doţivela sama.
Znanje in ideje črpa iz časa, ko je bila zaposlena pri glavnem mrliškem ogledniku
Virginije, na katerem je osnovan glavni lik njenih knjig, dr. Kay Scarpetta. Njeno
pisanje gre v korak z najnovejšimi spoznanji in odkritji na področju preiskovanja
kriminalnih dejanj.
Zločini v knjigah bralca spodbudijo k razmišljanju in včasih prepričanju, da na podlagi
opisanih dokazov, lahko sam razreši zločin. Verjamem, da se iz tega razloga tudi
resnični preiskovalci posluţujejo leposlovja, s pomočjo katerega urijo svoj spomin,
opaţanja in ustvarjanje zaključkov.
S knjigo Portret morilca je Cornwellova dokazala, da se zločine, za katere so ljudje
prepričani, da jih ne bodo nikoli razrešili, nekdo z ţeljo in vztrajnostjo, ter uporabo
novih metod raziskovanja, lahko razreši. Sama sem prepričana, da je njena teorija o
identiteti razvpitega serijskega morilca pravilna.
- 60 -
Slika 32: Jack Razparač v temi
http://www.all-about-forensic-psychology.com/images/forensic-psychology-jack-the-
ripper.jpg
Prepričala me je njena doslednost pri povezovanju različnih vidikov v ţivljenjih Jacka
Razparača in Walterja Sickerta. Uspela je prikazati veliko vzporednic med njima in jih
podpreti z znanstvenimi metodami in ugotovitvami strokovnjakov z različnih področij.
Cornwellova je v knjigi zapisala: »Nikoli ne bomo izvedeli, do koliko usodnih zmot je
prišlo pri Razparačevih umorih in koliko dokazov je bilo izgubljenih, vendar smo lahko
prepričani, da je morilec za seboj pustil sledi svoje identitete in vsakdanjega ţivljenja«.
Priznati je treba, da je s spisanim odgovorila na zastavljena vprašanja v preteklosti in
tudi na tista, ki jih je postavila sama.
Zapisala je, da serijski morilci ne nehajo moriti. Razparačeva pisma so nehala prihajati
po letu 1896, kartoteke njegovih umorov so zapečatili za celo stoletje. Jack Razparač pa
je čakal v temi, da spet napade.
''Za zdaj nasvidenje, Razparač in zmuzljivec''; Jack Razparač
- 61 -
8 LITERATURA
- Cornwell, P. (1998). Obdukcija; Zaloţba Mladinska knjiga, Ljubljana
- Cornwell, P. (2000). Vse kar ostane; Zaloţba Mladinska knjiga, Ljubljana
- Cornwell, P. (2004). Farma trupel; Zbirka ţepna knjiga, Zaloţba Meander, Izola
- Cornwell, P. (2005). Lončarjeva njiva; Zaloţba Meander, Izola
- Cornwell, P. (2005). Portret morilca – Jack Razparač, primer zaključen; Zbirka
ţepna knjiga, Zaloţba Učila International, Trţič
- Cornwell, P. (2003). Portrait of a Killer – Jack the Ripper, Case closed; A Time
Warner Paperback, Lancaster Place, London
- Leksikon Sova (2006). 4. dopolnjena in posodobljena izdaja, 1. natis. – Ljubljana:
Cankarjeva zaloţba, 2006
- Maver, Darko (1988). Kriminalistični spoznavni proces; Časopisni zavod, Uradni
list SR Slovenije, Ljubljana
- Maver, Darko (2004). Kriminalistika; Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana
- Milenković, M. (2005). Leposlovje in kriminologija; Ljubljana: Cankarjeva zaloţba,
2005
- Salecl, R. (1990). Mnoţični in serijski morilci v luči psihoanalize; V: Revija za
kriminalistiko in kriminologijo; št. 4, str. 295-302
- Šterk, K. (2007). Serijski morilec: normalen psihopat patološke matere. Ljubljana:
Študentska zaloţba, 2007
- 62 -
Strani svetovnega spleta:
Jack Razparač, http://sl.wikipedia.org/, 31. marec 2010
Casebook: Jack the Ripper, http://www.casebook.org/, 31. marec 2010
Patricia Cornwell, http://en.wikipedia.org/wiki/Patricia_Cornwell, 25. april 2010
Patricia Cornwell, http://www.patriciacornwell.com/, 31. marec 2010
Kriminalni roman, http://sl.wikipedia.org/wiki/Kriminalni_roman, 25. april 2010
- 63 -
DELOVNI ŢIVLJENJEPIS
Osebni podatki:
Ime in priimek: Marija Trobevšek
Datum in kraj rojstva: 19. avgust 1977, Ljubljana
Izobrazba:
- Visoka šola za socialno delo, smer Kibernetika v socialnem delu (1997-2001),
diplomirala 24. avgusta 2001
- Fakulteta za policijsko varnostne vede, visokošolski program, smer Kriminalistika
(2001-2003), diplomirala 30. januarja 2004
- Fakulteta za socialno delo, univerzitetni program (2009-2010), diplomirala 3.
februarja 2010
- Fakulteta za policijsko varnostne vede, univerzitetni program (2004-2006)
Druga znanja:
- opravljen Strokovni izpit iz upravnega postopka na Fakulteti za upravo dne 13. maja
2003, št. potrdila 47500/2003-I-110
- opravljen Strokovni izpit iz socialne varnosti na Ministrstvu za delo, druţino in
socialne zadeve dne 26. januarja 2004, št. potrdila 47500/2003-I-110
Delovne izkušnje:
- Trgovsko podjetje Tkanina d.d. - pripravništvo po končani srednji šoli
- Društvo UP – prostovoljno delo, pomoč zasvojencem in njihovim svojcem
- Center za Socialno delo Kamnik – pripravništvo (2003)
- Varnost Maribor d.d., vodja procesov izvedbe (2005-2009)
- Center za socialno delo Škofja Loka, strokovna delavka za eno področje ali več
Marija Trobevšek
univ.dipl.soc.del., dipl. varstvoslovka
- 64 -
IZJAVA O AVTORSTVU
Podpisana MARIJA TROBEVŠEK, rojena 19. avgusta 1977 v Ljubljani, študentka
Fakultete za varnostne vede Univerze v Mariboru, izjavljam, da sem diplomsko delo z
naslovom
KRIMINALISTIKA V ROMANIH PISATELJICE KRIMINALNIH ROMANOV,
PATRICIA CORNWELL
napisala samostojno s korektnim navajanjem virov in ob pomoči mentorja dr. Darka
Mavra.
_________________________
(podpis študentke)
Ljubljana, 1. junij 2010