DIPLOMSKO DELO VISOKOŠOLSKEGA STROKOVNEGA ŠTUDIJA
Uporaba hipnoze pri preiskovanju kaznivih dejanj
September, 2016
DIPLOMSKO DELO VISOKOŠOLSKEGA STROKOVNEGA ŠTUDIJA
Varstvoslovje
Uporaba hipnoze pri preiskovanju kaznivih dejanj
September, 2016 Janja Radić
Mentor: izr. prof. dr. Igor Areh
DIPLOMSKO DELO VISOKOŠOLSKEGA STROKOVNEGA ŠTUDIJA
Uporaba hipnoze pri preiskovanju kaznivih dejanj
Mentor: izr. prof. dr. Igor Areh
Zahvala
Rada bi se zahvalila mentorju izr. prof. dr. Igorju Arehu za strokovno
svetovanje, prijaznost, potrpežljivost in spodbudo pri nastajanju diplomskega
dela.
Iskrena hvala dragima staršema, ker sta mi omogočila študij in me skozi vsa
leta podpirala.
Zahvaljujem se sestri, ker mi je v vseh lepih in slabih trenutkih stala ob
strani in me bodrila.
Hvala tudi partnerju, ki je verjel vame, me optimistično spodbujal ter mi
nesebično pomagal.
Posebno zahvalo namenjam svojemu otroku za neizmerno energijo in moč, ki
mi jo daje, in ker je bil v času pisanja diplomskega dela pripravljen potrpeti
in me deliti s knjigami.
Hvala tudi vsem ostalim, ki ste mi vsa ta leta stali ob strani.
3
Kazalo
1 Uvod ............................................................................................. 6
2 Zgodovina hipnoze ............................................................................ 8
3 Opredelitev hipnoze ......................................................................... 12
3.1 Tehnike hipnoze ......................................................................... 15
3.2 Posebne vrste hipnoze.................................................................. 17
4 Uporaba hipnoze ............................................................................. 20
4.1 Prednosti in slabosti uporabe hipnoze pri preiskovanju kaznivih dejanj ........ 20
4.2 Preiskovalna hipnoza ................................................................... 22
4.3 Hipnoza v medicini ...................................................................... 24
4.4 Hipnoza v športu ........................................................................ 26
5 Hipnotiziranje ................................................................................ 27
5.1 Potek hipnotiziranja ..................................................................... 27
5.1.1 Hipnotibilnost ...................................................................... 29
5.1.2 Priprava osebe na hipnotiziranje ................................................ 30
5.1.3 Hipnotiziranje ...................................................................... 32
6 Hipnotizer ..................................................................................... 34
7 Hipnoza in spominjanje ..................................................................... 36
7.1 Sugestibilnost ............................................................................ 38
7.2 Potlačitev spominov in amnezija ..................................................... 41
8 Procesno pravni vidik hipnoze .............................................................. 42
9 Zaključek ...................................................................................... 45
10 Literatura in viri ............................................................................ 49
4
Povzetek
V svojem diplomskem delu predstavljam tehniko hipnoze kot metodo za izboljšanje
spomina pri pričah in žrtvah kaznivih dejanj. Posvetim se pojmovanju in uporabi
hipnoze skozi zgodovino, nato pa podam še njeno definicijo in tehnike. Poleg načina
uporabe hipnoze pri preiskovanju kaznivih dejanj, predstavim tudi njene prednosti in
slabosti, opišem potek hipnotiziranja ter vlogo in funkcijo hipnotizerja. V zadnjih
dveh poglavjih pojasnim vpliv spomina na hipnotične informacije ter predstavim
pravne dileme hipnoze.
Osredotočam se na predstavitev hipnoze in njeno uporabnost pri preiskovanju
kaznivih dejanj. Namen hipnotiziranja je dobiti podatke o dejanju, ki se jih priča ali
žrtev v budnem stanju zaradi jeze, razburjenja, travme, strahu, amnezije in drugih
dejavnikov ne spominja.
Mnenja strokovnjakov so različna že pri samem pojmovanju hipnoze, nasprotovanja
pa so tudi glede opredelitve njenih značilnosti, učinkovitosti in uporabne vrednosti.
Vrednost informacij pridobljenih s hipnozo je odvisna od pravne zakonodaje
posamezne države. Zaradi dejavnikov tveganja, kot so možnosti popačenja spomina,
izkrivljanje sugestij, neposrednega vpliva hipnotizerja na zavest hipnotiziranega
itd.,v večini primerov pridobljene hipnotične informacije ne morejo biti uporabljene
kot dokaz na sodišču.
Pomembno vlogo pri preiskovalni hipnozi ima hipnotizer, ki mora postopek
hipnotiziranja izvesti strokovno ter spoštovati moralne, etične in druge standarde.
Strokovnjak za izvedbo preiskovalne hipnoze mora biti klinični psiholog ali psihiater,
ki obvlada osnove kriminalistične taktike.
Ključne besede: hipnoza, preiskovanje kaznivih dejanj, spomin, uporabnost,
hipnotizer
5
Summary
Use of hypnosis in criminal investigation
In my thesis I present the technique of hypnosis as a method to improve memory in
witnesses and victims of crime. Sanctify the conception and application of hypnosis
throughout history, and then me give its definition and techniques. In addition to the
usage of hypnosis in criminal investigations, introduce its advantages and
disadvantages, description of the course hypnotisation and the role and function of
hypnotists. In the last two chapters explain the impact of the memory of the
hypnotic information and introduce legal dilemmas hypnosis.
I focus on the presentation of hypnosis and its usefulness in investigating crime.
Hypnotisation purpose is to obtain data on the action to be a witness or a victim
awake from anger, excitement, trauma, anxiety, amnesia and other factors not
remember.
Experts have different opinions even at the conception of hypnosis opposition but
also as regards the definition of its characteristics, efficiency and utility value. The
value of information obtained through hypnosis depends on the rule of law of each
country. Because of the risk, such as the potential for distortions of memory
distortion suggestions, hypnotists direct impact on the consciousness hypnotized,
etc., in the majority of cases they acquired hypnotic information can not be used as
evidence in court.
An important role in investigating hypnosis is a hypnotist who must process of
hypnotism carried out professionally and respect the moral, ethical and other
standards. Expert to carry out investigative hypnosis should be a clinical psychologist
or psychiatrist who has mastered the basics of criminal tactics.
Keywords: hypnosis, investigate crimes, memory, usability, hypnotist
6
1 Uvod
Hipnoza je v današnji družbi našla in dodobra učvrstila svoje mesto. Je uporabna
tehnika, ki je zastopana in cenjena na različnih mestih in v različnih situacijah.
Enotna teorija, ki bi pojasnjevala hipnotično stanje, ne obstaja. Za kriminalistične
namene lahko hipnozo opredelimo kot spremenjeno stanje zavesti z usmerjeno
pozornostjo, poveča se koncentracija in dojemljivost za sugestije. Tako se osebe v
hipnotičnem stanju lažje spomnijo preteklih dogodkov, ki so jih pozabile ali
potlačile. Med preiskovalno in medicinsko hipnozo obstajajo bistvene razlike. Za
slednjo se oseba odloči, ker želi pri sebi nekaj spremeniti. Bistvo preiskovalne
hipnoze pa je v tem, da se v spominu osebe ne spremeni nič. Hipnoza v športu
športnikom omogoča, da so med tekmovanjem bolj zbrani, saj lahko le tako
popolnoma izkoristijo svoje potenciale. Običajno posameznik v hipnotičnem stanju
krepi svojo samozavest in notranjo mirnost.
Uporaba preiskovalne hipnoze ima tako pozitivne kot negativne lastnosti. Že od
samega začetka so mnenja strokovnjakov različna. Medtem ko zagovorniki omenjajo
uspešno zaključene preiskave s pomočjo uporabe hipnoze, nasprotniki opozarjajo na
njeno neobjektivnost, nezanesljivost, pravno nedopustnost in neznanstveno vrednost
tehnik. Prednost preiskovalne hipnoze je predvsem v pridobivanju informacij, ki jih
hipnotizirana priča ali žrtev pove, in s tem pomaga kriminalistom k nadaljnji
preiskavi.
Kriminalisti hipnozo uporabljajo pri različnih kaznivih dejanjih, kot so umori,
posilstva, ugrabitve, tatvine itd., z namenom pridobivanja podatkov o kaznivem
dejanju, ki se jih oseba v budnem stanju ne spominja. Preiskovalni hipnotizer
pomaga priči ali žrtvi v hipnozi obuditi opis storilcev, številke registrskih tablic, kraj
in potek kaznivega dejanja ter druge podrobnosti o dogodku. Za izvajanje
hipnotičnega intervjuja sledijo posebnim fazam in postopkom.
Med samim postopkom hipnoze osebe ne morejo izgubiti nadzora nad lastnim
vedenjem. Vendar pa zahteve v kontekstu, v katerem so izvedeni hipnotični postopki,
lahko pritiskajo na posameznika tako, da začne upoštevati navodila hipnotizerja.
Zgornjo trditev dokazujejo tudi različne raziskave o prisilni naravi psihološkega
eksperimenta. Vsaka obtožba, ki pravi, da oseba zaradi hipnoze deluje proti svoji
volji, mora biti skrbno preučena (The British Psychological Society, 2001).
Priče so zelo pomembne pri policijskih preiskavah, vendar se le redko spominjajo
toliko, kot bi želela policija. Posledično so forenzični psihologi vložili veliko napora in
7
časa v izboljšanje spomina prič. V zadnjih tridesetih letih se je pokazalo veliko
zanimanje za uporabo hipnotičnih tehnik, kot pomoč pri izboljšanju spomina. Številni
raziskovalci so trdili, da so se izkazale za uporabne pri policijskih preiskavah.
Nekatere eksperimentalne raziskave so pokazale, da lahko hipnoza privede pričo do
tega, da zniža svoj kriterij, po katerem se odloča, kaj bo povedala. To lahko privede
do povečanega priklica napačnih informacij. Kadar so uporabljeni hipnotični
postopki, lahko pride tudi do povečane prepričanosti priče v informacije, čeprav so
lahko slednje pravilne ali nepravilne. Večje število informacij, ki jih priča pove,
četudi nepomembne, in njeno prepričanje v te informacije pomaga opazujočim, da
ocenijo, kako dobra in natančna je priča. Posledično se lahko preiskovalcem zdi, da
je hipnoza izboljšala njeno učinkovitost. Ravno zaradi teh razlogov so lahko priče v
hipnozi bolj nagnjene k povečanju sugestibilnosti pri vodečih vprašanjih in
zavajajočih informacijah kot pa pri klasičnih postopkih. Zato so odgovori v takšnih
zaslišanjih bolj usklajeni s tem, kar se od priče pričakuje, kot pa podatki pridobljeni
s standardnim postopkom. Na podlagi tega so lahko preiskovalci oblikovali dober vtis
o hipnotičnem intervjuju. Način uporabe hipnoze v policijskih preiskavah večinoma
skrije te pomanjkljivosti. Običajno se hipnoza uporablja v izjemnih primerih, ko so
izključene vse druge možnosti zbiranja informacij. Le redko je lahko pričevanje
pridobljeno s hipnozo objektivno potrjeno (Kebbell in Wagstaff, 1998). Najboljši
argumenti za uporabo hipnoze kot tehnike za izboljšanje spomina so uspešno rešeni
praktični primeri. To je predvsem vidno v primerih, ko je priča ali žrtev doživela
hudo travmatično izkušnjo in v primerih amnezije.
Namen mojega diplomskega dela je ugotoviti, zakaj in kdaj kriminalisti pri svojem
delu uporabljajo hipnozo. Pri pisanju sem si pomagala s tujo in z domačo literaturo, z
internetnimi viri in s strokovnimi članki.
V diplomskem delu bom preverjala sledeče hipoteze:
• Hipnoza in spanje se med seboj razlikujeta.
• Hipnoza je uporabna tehnika za ugotavljanje storilcev kaznivih dejanj.
• Oseba se pod vplivom hipnoze spomni stvari, ki se jih drugače ne bi spomnila.
• Hipnotizirana oseba se točneje spomni dogodka, ki ga je videla ali doživela
kot oseba v budnem stanju.
• Ljudje med hipnozo lahko lažejo.
8
2 Zgodovina hipnoze
Hipnozi lahko sledimo kar precej nazaj v zgodovino. Uporabljali in poznali so jo
Sumerci že v četrtem tisočletju pred našim štetjem, kar potrjujejo ohranjeni
klinopisni zapisi iz dežele ob Evfratu in Tigrisu. Ti zapisi vsebujejo dokaze, da so
svečeniki – zdravniki s hipnozo zdravili ljudi v snu. Podobni zapisi v sanskrtu so se
ohranili v Indiji, v Manuovem zakoniku (Tepperwein, 1984).
S hipnozo so se ukvarjali tudi v starem Egiptu. Na tri tisoč let starem dokumentu,
imenovanem Ebersov papirus, so opisane metode hipnoze, ki so zelo podobne
današnjim metodam. Opisan je postopek, ki ga danes poznamo kot metodo fiksiranja.
Pred obrazom človeka so držali svetlečo, vrtečo kovinsko ploščico, ki je zamotila
njihov zavestni del uma in jih popeljala v hipnotično stanje. Prav tako je znana tudi
metoda polaganja rok ob izrekih svečenikov. Uporabljali so jo za odpravo bolečin.
Opisuje postopek oz. napotek ob izvedbi hipnoze, in sicer svetuje, da je treba
položiti svoje dlani na bolnikove, da bolečina zamre, nato bolniku rečeš, da bolečine
ni več, da je šla. Egipčanski svečeniki so izvajali hipnozo v posebnih prostorih
templjev, kamor so prihajali bolniki spat, moliti k bogovom, in kjer so zapadali v
hipnotična stanja (Tepperwein, 1984).
V antiki so Grki prav tako uporabljali hipnozo v obliki tempeljskega sna. Bolniki, ki so
prihajali v takšna svetišča, pa niso kar vstopili v tempelj in začeli z zdravljenjem.
Potrebna je bila priprava, očiščenje. Najprej so se morali nekaj časa držati določene
diete, sledilo je umivanje, nato pa še pogovor s svečeniki. Bolniki so potem zaspali.
Medtem ko so bolniki spali, so svečeniki s pomočjo sugestij aktivirali človekove
notranje moči, ki so privedle do ozdravitve (Tepperwein, 1984).
Rimljani so veliko prevzeli od Grkov. Tudi oni so uporabljali sugestivno moč hipnoze.
Celo nekateri njihovi filozofi in pesniki so jo uporabljali v besednih dvobojih. Znanje
o uporabi hipnoze, v obliki tempeljskega sna, se je ohranilo tudi stoletja kasneje.
Njihovo dediščino in znanje so prevzeli krščanski redovniki, ki so s pomočjo molitve,
blagoslovljene vode in polaganja rok, dosegali čudežne ozdravitve. O uporabi
avtohipnoze kot načinu zdravljenja je poročal tudi Theophrastus Bombastus von
Hohenheim imenovan Paracelsus (1493-1541). Ta oblika zdravniške spretnosti se je
ohranila vse do nastopa inkvizicije, ko so jo ljudje zaradi nevarnosti, da jih bodo
obtožili čarovništva in posledično zažgali na grmadi, začeli opuščati (Tepperwein,
1984).
Začetnik moderne hipnoze je bil avstrijski zdravnik Franz Anton Mesmer (1734–1815),
saj je obudil ponovno zanimanje za hipnozo in hipnotične tehnike. Po njem se
imenuje metoda mesmerizem. Uporabljal je teorijo o živalskem magnetizmu. Bolnike
9
je najprej zdravil z magnetnimi ploščami, kasneje pa samo še s sugestijo. Svojo
metodo je razlagal kot delovanje magnetnega fluida, s katerim človek izžareva svojo
voljo, pri tem pa vpliva na telesa in voljo drugih ljudi. Med samim postopkom, ki ga
je izvajal Mesmer, so se dogajale številne ozdravitve in izboljšanja zdravja. Zaradi
odmevnih ozdravitev je bila ustanovljena komisija z nalogo, da razišče Mesmerjeve
metode in nauke. Njegovo dejavnost so razglasili za neznanstveno, njegove uspehe
pa pripisali domišljiji bolnikov. Nekateri njegovi sodobniki, kot na primer Benjamin
Franklin, so že takrat ugotovili, da hipnotičen sen, ki ga je izzval Mesmer nima
nobene veze z magneti. Trdili so, da ljudje zaradi pričakovanja delovanja sugestij
padajo v hipnotični sen (Chapman, 2006).
Mesmerjevo delo je kasneje nadaljeval angleški očesni zdravnik James Braid (1795–
1860), ki je leta 1841 storil odločilen korak v razvoju hipnoze, ko je na skrivaj
opazoval poskuse hipnotizerja Lafontaina in se začel s tem bolj natančno in
podrobneje ukvarjati. Braid je poskuse opravljal na svoji ženi, prijatelju in domačem
slugi. Vse tri mu je uspelo spraviti v hipnotičen sen, torej hipnotizirati. To je dosegel
tako, da je hipnotiziranec strmel v bleščeč predmet. Sugestij ni bilo. Iz praktičnih
izkušenj, ki si jih je pridobil kot očesni zdravnik, je vedel, da neprestano gledanje v
bleščeč predmet utruja oči (Tepperwein, 1984). Prišel je do zaključka, da gre za
vrsto spanja, zato je začel uporabljati grško besedo hypnos, ki pomeni spanje (Bryan,
1998). Iz tega se je kasneje razvila izpeljanka hypnosis oz. hipnoza po slovensko
(Tepperwein, 1984). Kasneje je hotel vso zadevo preimenovati v monoidealizem, saj
je spoznal, da ne gre za spanje, ker so se ljudje popolnoma zavedali svoje okolice.
Osebe so slišale vse, kar se je dogajalo okoli njih v času hipnotičnega stanja. Kljub
temu da je pozneje ugotovil, da v hipnozi ne gre za spanje, se je ime obdržalo
(Chapman, 2006).
Tu je potrebno omeniti tudi britanskega kirurga v Indiji, Jamesa Esdaila, ki je
prinesel veliko novega v svet hipnoze. Po njem se imenuje eno od globokih stanj
hipnoze. Bil je glavni kirurg v zaporu v Kalkuti. Kljub slabim življenjskim in
higienskim pogojem je izvedel več kot tisoč kirurških operacij z izredno majhno
stopnjo umrljivosti. Za anestezijo je takrat uporabljal izključno hipnozo. Svoja
dogajanja je kasneje predstavil tudi Angleški kraljevi zdravniški zbornici. Poskušal jih
je prepričati o prednostih hipnoze, vendar ga je zbornica enoglasno zavrnila. Kljub
temu je Braidovo in Esdailovo delo premaknilo hipnozo proti znanstvenim sprejetjem
(Bryan, 1998).
August Ambroise Liebeault (1823–1904) in Hypolite Bernheim (1840–1919) sta bila
prva v Franciji, ki sta hipnozo izpostavila kot normalni fenomen. Močno sta
10
popularizirala uporabo hipnoze v terapevtske namene in poudarjala moč sugestije.
Tako kot Liebeault, ki je leta 1866 objavil knjigo Umetni sen in podobna stanja, je
tudi sam Bernheim leta 1896 napisal knjigo o sugestiji in njenem pomenu. Sugestijo
kot metodo zdravljenja je Bernheim vpeljal na medicinski kliniki v Nancyju. Z
Liebealtom sta ustanovila nancyjsko šolo zdravljenja. Ta šola je učila, da hipnoza
temelji na avtohipnozi in da se bolniki lahko pozdravijo le sami (Tepperwein, 1984).
Eden od učencev te šole je bil Sigmund Freud, oče sodobne psihoanalize. V svojih
zgodnjih letih je prakticiral hipnozo, ki mu je služila kot sredstvo za odkrivanje
globoko v podzavest odrinjenih spominov in dogodkov. Kasneje je hipnozo v svoji
praksi opustil, saj je menil, da ljudje, ki jih ni mogoče hipnotizirati, ne morejo
doživeti hipnotične regresije. Razvil je tehniko svobodnih asociacij in strukture, ki jo
je poimenoval psihoanaliza. Ta naj bi odpravila problem splošnega pomanjkanja
hipnotibilnosti, tako da bi omogočila zdravljenje brez hipnoze. Malo pred svojo
smrtjo je izjavil, da če bi prej vedel toliko o hipnozi kot ve danes, ne bi nikoli izumil
psihoanalize (Chapman, 2006).
Francoski terapevt in farmacevt Emile Coue (1857–1926) je znan kot začetnik uporabe
avtosugestije. Menil je, da je hipnoza v bistvu vedno avtohipnoza. Pacientom je
govoril, da sam ni še nikogar ozdravil, ampak je le pripomogel k samozdravljenju. Je
avtor zelo znane afirmacije: »Iz dneva v dan mi je v vsakem pogledu čedalje bolje.«
Njegov znan zaključek je bil, da je domišljija vedno močnejša od volje.
Nevrolog Jean Martin Charcot (1825–1894) je prvi uporabil hipnozo v medicinske
namene. V pariški bolnišnici »La Salpetriere« je raziskoval hipnozo kot obliko
histerije. Bil je velik nasprotnik nancyjske šole. Menil je, da sta hipnoza in histerija
znak nevrološke šibkosti, in da je zato mogoče hipnotizirati le histeričnega
posameznika. Zastopal je stališče, da je hipnoza umetno izzvana histerija. To je
potrdil s poskusi na pacientih, ki so bili duševni bolniki. Hipolyte Bernheim je
nasprotoval tej ideji in trdil, da je hipnoza posledica delovanja sugestij in da je lahko
hipnotiziran vsak človek (Tepperwein, 1984).
Po prvi svetovni vojni je eno vplivnejših imen na področju hipnoze ruski fiziolog I. P.
Pavlov (1849–1936). Trdil je, da je hipnoza pogojni refleks. Poskuse je opravljal na
živalih, predvsem na psih. Svoja spoznanja je strnil v trditvi, da »sleherni trajni
dražljaj ali dražljaj, ki se sistematično ponavlja in po živčnih kanalih doseže
določeno točko na možganski skorji, prej ali slej pripelje do prisilne zaspanosti in
nato do spanja oziroma hipnoze (Tepperwein, 1984).«
11
Berlinski psihiater I. H. Schultz je izdelal posebno verzijo avtohipnoze imenovano
avtogeni trening. Avtogeni trening je tehnika sproščanja in vplivanja na samega sebe.
Medtem ko napreduje s treningom, oseba uspeva, da v vedno večji meri vpliva na
procese, ki drugače niso dostopni naši volji. Sestavljen je iz šestih osnovnih vaj, ki
osebo naučijo vplivati na zmanjševanje napetosti v mišicah (težnostna vaja), na
uravnavanje krvnega pritiska (toplotna vaja), na umirjanje srca (vaja srca) in na
umirjanje dihanja (vaja dihanja), na uravnavanje delovanja trebušnih organov (vaja
sončnega spleta) ter doseganja razbremenitev od množice misli in skrbi
(koncentrativna vaja glave). Za učinkovitost vadbe je prav tako pomemben pravilen
položaj telesa.
K popularizaciji in uveljavitvi hipnoze je pripomogel ameriški psiholog Leslie M. Le
Cron. Na svojih tečajih je hipnozo predstavljal številnim zdravnikom in psihologom,
za širšo javnost pa je napisal knjige, ki predstavljajo enostavne, toda učinkovite
metode hipnoze (Tepperwein, 1984).
Med prvo in drugo svetovno vojno je potreba po hitrem zdravljenju vojnih nevroz
ustvarila veliko zanimanje za hipnoterapijo (James, 2010). Sredi leta 1955 je
britansko zdravniško združenje vpeljalo učenje hipnoze in uradno priznalo
uporabnost in koristnost hipnoze kot obliko medicinske terapije. Sledilo mu je
ameriško zdravniško združenje, ki je leta 1958 sprejelo hipnozo za medicinsko
metodo zdravljenja, nato pa je še leta 1962 ameriško združenje psihiatrov priznalo
hipnozo kot medicinsko vedo. Američani so jo kasneje najpogosteje razvijali in
uporabljali v terapevtske namene (Krmelj in Pajntar, 2010). Dave Elman in Milton H.
Erickson bosta za vedno zapisana v zgodovino hipnoze, saj sta prispevala pomembna
znanja na področju hipnoze in hipnoterapije. Erickson je uporabljal hipnozo na
ustvarjalen način. Namesto sugestij, ki so značilne za klasično hipnozo, je razvil
poseben komunikacijski stil. Hipnotično stanje je namreč povzročil z različnimi
pripovedmi, z obujanjem spominov ter s pripovedovanjem čudnih in presenetljivih
zgodb, ki se na prvi pogled sploh niso navezovale na pacientov problem. Tako se je
razvila nova, indirektna oblika hipnoze, danes znana kot »Ericksonova hipnoza.« Za
razliko od klasične hipnoze, je Ericksonova hipnoza bolj fleksibilna in včasih tudi
presenetljiva (Zaghet, 2008). Kljub številnim oviram, s katerimi se je soočala, je
hipnoza danes bolj ali manj uveljavljeno terapevtsko sredstvo in jo uporabljajo
mnogi strokovnjaki (Bras, 1977).
12
3 Opredelitev hipnoze
Od najzgodnejše zgodovine Keltov, Afričanov, Kitajcev ter drugih narodov in kultur
pa vse do danes, hipnozo pripisujejo delovanju bogov, kozmičnim vplivom, višjim
silam. Skozi vso zgodovino je nosila v sebi veliko mističnega in nekaj od tega je
ohranila še danes (Kojič, 1984).
Beseda hipnoza izvira iz grške besede hypnos, kar pomeni spanje. V hipnozi res
zgleda, kot da bi hipnotizirana oseba spala. Vendar hipnotično stanje in spanje nista
isto, med njima so pomembne razlike, zato se ju ne more enačiti. Kljub temu da so
pozneje ugotovili, da v hipnozi ne gre za spanje, se je ime obdržalo.
S teoretičnega vidika bi morali opredelitev hipnoze razložiti na način, ki bi bil najbolj
sprejemljiv za večino strokovnjakov. Čeprav so to poskušali več stoletij, še posebej v
zadnjih desetletjih tega stoletja, in čeprav se je zelo intenzivno ustvarjalo na
definiranju hipnoze, to še danes ni v celoti storjeno. Vzrok temu je, da od trenutka,
ko se je začelo teoretizirati o hipnozi ni bila ustvarjena nobena teorija, ki bi bila
povsem zadovoljiva (Kojič, 1984). Poskusov opredelitve hipnoze je toliko, kolikor je
strokovnjakov, ki se ukvarjajo z njo (Feješ, 2002). Enotna teorija, ki bi pojasnjevala
celovito in izčrpno razlago hipnotičnega stanja, ne obstaja. Obstaja več različnih
teorij, ki spremljajo razvoj tega psihičnega pojava. Te teorije danes nimajo več
podpore.
Bras navaja najbolj znane teorije (Izbrana poglavja psihoterapije, 1977):
Patološka teorija hipnoze ali teorija histerije meni, da je hipnoza posebna oblika
histerije in da so lahko hipnotizirane le histerične osebnosti. Hipnotično stanje naj bi
bilo umetno povzročeno patološko stanje histerije.
Teorija spanja opisuje hipnozo kot stanje spanja, ki je posledica izčrpanosti oči
zaradi fiksacije med hipnotično indukcijo. I. P. Pavlov je enačil hipnozo in spanje.
Teorija igranja (prevzemanja vloge) opisuje, da oseba v hipnozi prevzame neko vlogo
in se vede tako, kot misli oziroma verjame, da bi se vedla hipnotizirana oseba. Oseba
se tega nauči iz različnih opisov in ustreznih navodil hipnotizerja.
Teorija hipersugestibilnosti pojasnjuje hipnozo kot posebno stanje potencirane
sugestibilnosti. Ta teorija pripisuje veliko vlogo terapevtu, ki s svojo pojavo,
govorom, izkušenostjo in nastopom naredi tako velik vtis na hipnotizirano osebo, da
ta postane bolj sprejemljiva za sugestije.
13
Teorija disociacije opisuje, da oseba v hipnotičnem stanju reagira, kot bi bila v
disociiranem stanju, kjer sta področja vedenja in doživljanja psihološko in fiziološko
ločeni od celotne osebnosti.
Teorija kondicioniranja ugotavlja, da lahko v pogojih kondicioniranja z besednimi
dražljaji med hipnozo povzročimo organske spremembe v telesu hipnotiziranega.
Psihoanalitična teorija hipnoze poudarja poseben odnos med hipnotizirano osebo in
hipnotizerjem, kjer hipnotizer poskuša prevzeti nadzor hipnotizirane osebe nad
njenim hotenjem in ravnanjem (Bras, 1977).
Glede na globino hipnoze Tepperwein (1984) razlikuje tri stopnje hipnoze:
Lahka hipnoza: omogoča lažjo sprostitev, pri tem pa ostaja zavest povsem aktivna.
Poskusna oseba sprejema in izpolnjuje določene sugestije.
Srednja hipnoza: na tej stopnji je sproščenost večja, zavest pa komajda aktivna.
Poskusna oseba lahko izpolnjuje vse ukaze in navodila hipnotizerja, ki niso v
nasprotju z njeno osebnostno strukturo, možne pa so tudi posthipnotične sugestije.
Globoka hipnoza: v tem primeru je sproščenost popolna, zato se tudi zavest
popolnoma izključi. Poskusna oseba izpolnjuje hipnotizerjeve tudi nelogične ukaze in
se, ko hipnozo ukine, ničesar ne spominja.
Takšna razdelitev hipnoze je znana že iz pradavnih časov in je tudi danes v večini
primerov povsem primerna, še posebej, ker ta stanja nenehno prehajajo iz ene v
drugo, zato jih med seboj ni mogoče ostro ločiti (Tepperwein, 1984).
Hipnozo je zelo težko natančno definirati. Prava narava hipnoze, v smislu
polnovredne teorije, je še danes neznana. Vendar so jo nekateri strokovnjaki
definirali kot polovično zavest, stanje med budnostjo in spanjem, v katerem se
telesne aktivnosti zmanjšajo in duhovne postanejo bolj aktivne. Britansko zdravniško
združenje je hipnozo definiralo: »Hipnoza je prehodno stanje zmanjšane pozornosti
pri pacientih, stanje, v katerem lahko pride do različnih pojavov samo od sebe ali kot
reakcija na verbalne in druge dražljaje. Ti pojavi obsegajo zamenjavo zavesti ali
pomnjenja, povečujejo občutljivost na sugestije, odgovore in misli, ki pacientom v
običajnem duševnem stanju niso blizu. V hipnotičnem stanju je, med drugim, mogoče
izzvati ali potlačiti pojave, kot so: anestezija, paraliza, odrevenelost mišic in
vazomotorične spremembe (Tepperwein, 1984).«
Obstajajo različne definicije hipnoze, od najpreprostejših do najbolj zapletenih.
14
Eno izmed prvih definicij hipnoze najdemo sredi 19. stoletja. Litrre, leta 1863,
definira hipnozo kot fiziološki pojem, vrsto magnetnega stanja, ki nastane, ko osebo
prisilimo da gleda luč v višini oči (Kojič, 1984).
V sodobnem času je za razvoj hipnoze in psihoterapije veliko naredil ameriški
psihiater in psiholog Milton H. Erickson. Veliko njegovih izjav je navedenih kot
definicija hipnoze. Ena izmed njih je, da je hipnoza posebno stanje zavesti, katere
značilnost je pripravljenost sprejemanja novih idej. Poudarja, da um postane
dovzeten za nove ideje, ki jih hipnotizer predstavlja. To pomeni, da oseba v
hipnotičnem stanju postane bolj dovzetna za sugestije ali bolj odprta za ideje, ki so
ji predstavljene. Poudarek, ki ga daje Erickson na zavest namesto na nezavest,
nepazljivost in nepoznavanje nečesa, je prav tako zelo pomemben. Ericksona ni
zanimal pogovor z zavestnim umom, njegov cilj je bila vedno neposredna
komunikacija s podzavestjo pacienta. Verjel je, da imajo ljudje v sebi vse potrebne
vire, s katerimi razrešijo svoje težave (Hawkins, 2006).
»Hipnoza je spremenjeno stanje zavesti, ki obsega usmerjeno pozornost, povečano
sposobnost zaznavanja in koncentracije ter ga je mogoče doseči pri večini subjektov,
ki imajo za to primerno motivacijo in odnos. Hipnotično stanje se lahko doseže s
procesom sproščanja, s preusmeritvijo pozornosti, z zaupanjem, s pričakovanji, s
čimer koli, kar lahko vpliva na subjektovo domišljijo (Reiser, 1980).«
Kmet in Špernjak (2009) definirata hipnozo kot »celovito spremembo posameznikove
zavesti, ki jo lahko označimo kot stanje pozorne in dovzetne zbranosti v enem od
vzporednih kanalov čuječnosti.«
Po definiciji Waxmana je hipnoza spremenjeno stanje zavesti, ki ga hipnotizirana
oseba doseže s celotno osredotočenostjo na hipnotizerjev glas. Spanos je nasprotoval
prepričanju, da je hipnoza spremenjeno stanje zavesti. Sam jo je definiral kot ciljno
usmerjeno dejanje, ki je lahko razumljeno glede na to, kako oseba razlaga svojo
situacijo ter kakšne so njene predstave o svojih dejanjih (Gudjonsson, 1992).
Philippe Kerforne meni, da je hipnoza »naraven pojav, ki lahko vsakomur pomaga, da
išče v sebi moč, ki jo potrebuje za telesni, kulturni ali duhovni razvoj, ter tako
izboljša svoje življenjske pogoje (Kerforne, 2000).«
Martin je obširneje definiral hipnozo kot stanje zavesti, kjer je pozornost usmerjena
na posebno predstavo ali podobo, pri tem pa je pri posamezniku znižana zavednost
zunanjega okolja (Martin, 2004). Hawkins je prav tako opredelil hipnozo kot
15
usmerjeno pozornost na čustva, misli in občutke. Zaradi pozornosti je zanimanje
posameznika za okolico zmanjšana (Hawkins, 2006).
Zaghet opredeli hipnozo kot »terapevtski pripomoček, ki v bolniku krepi
sugestibilnost in koncentracijo na omejeno število informacij (npr. na terapevtov
glas).« Dr. Anton Trstenjak opisuje hipnozo kot »stanje umetnega spanja, ki se
razlikuje od naravnega spanja v tem, da ga ne izzovejo hipnogeni (fiziološki in
psihološki) dejavniki utrujenosti, ampak umetni vpliv s pomočjo asociativne sugestije
(Zaghet, 2008).«
Najnovejšo definicijo o hipnozi je leta 1995 izdelala Ameriška psihološka asociacija
(American Psychological Association) ki meni, da je hipnoza duševno oziroma
mentalno stanje ali udejanjanje vloge domišljije. Usmerjena je predvsem na
postopek in namen hipnoze (Pajntar, 2016).
Slovar slovenskega knjižnega jezika definira hipnozo kot spanju podobno stanje, v
katerem se umetno uspavani vdaja vplivom uspavajočega.
3.1 Tehnike hipnoze
Povzročanje hipnotičnega stanja oziroma indukcija hipnoze vključuje na stotine
različnih postopkov in tehnik. Pri vseh tehnikah hipnotiziranja gre za postopno
zoženje zavesti z omejevanjem čutnih vtisov. To se doseže s fiksiranjem pozornosti
na neki predmet ali z omejevanjem skupine misli in predstav (Bras, 1977). Vsak
hipnotizer daje prednost tistim tehnikam, s katerimi dosega najboljše rezultate,
medtem ko ostale uporablja redkeje ali jih sploh ne.
Psiholog Bras (Izbrana poglavja iz psihoterapije, 1977) je navedel pet najpogosteje
uporabljenih tehnik za povzročanje hipnoze. Te so:
Tehnika s pomočjo dviganja roke je ena izmed najboljših, a tudi najtežavnejših
postopkov za povzročanje hipnoze, saj zahteva od hipnotizerja več vztrajnosti kot
drugi postopki. Hipnotiziranemu omogoča udeležbo v indukcijskem procesu. Po
navodilu hipnotizerja hipnotizirana oseba najprej sede na stol in položi obrnjene
dlani na stegna. Nato se ji sugerira, naj usmeri pozornost na svoje roke in na
premikajoče se prste na rokah, ki se počasi dvigajo, dokler se ne dvigneta obe roki.
Ko se dotakneta obraza, naj bi oseba padla v globok spanec.
16
Tehnika fiksiranja predmeta se najpogosteje uporablja. Je enostavna, nekoliko
hitrejša alternativna tehnika in daje takojšnje rezultate. Hipnotizer naroči osebi, ki
jo hipnotizira, da se osredotoči na določen predmet pred seboj. Vrsta predmeta ni
pomembna. Ko oseba intenzivno fiksira predmet, hipnotizer nadaljuje s sugestijami.
Ob tem se mora hipnotizirana oseba počutiti prijetno, umirjeno in sproščeno. Pri
mnogih osebah ponavljanje sugestij povzroči zapiranje oči. Takrat se lahko hipnotizer
dotakne s prsti posameznikovih vek in tako še poudari zapiranje oči. Če je oseba
zaprla oči, se hipnotizer osredotoči na sugestije, ki inducirajo spanje. Če pa se
posameznikove oči ne zaprejo spontano, lahko uporabi tehniko štetja.
Pri tehniki povzročanja hipnoze s sugeriranjem spanja mora hipnotizirana oseba
ležati na divanu in imeti zaprte oči. Hipnotizer jo s sugestijo sprosti, umiri, osvobodi
telesne napetosti in jo popelje v prijetno okolje.
Hipnozo lahko povzroči tudi tehnika z osredotočanjem pogleda. Za dobro uporabo te
tehnike, mora hipnotizer vaditi čvrst, umirjen in osredotočen pogled. Hipnotizer stoji
neposredno pred hipnotizirano osebo in ima usmerjen pogled v njene oči, v njen
nosni koren ali v namišljeno točko za njeno glavo. Hipnotiziranemu sugerira, da ga
gleda naravnost v oči. Oseba postaja vse bolj sproščena in vse bolj zaspana. Nato ji
pove, da se bodo oči zaprle in ostale zaprte, dokler ji ne bo dovolil, da jih odpre.
Indirektna tehnika hipnoze je še posebej primerna za vplivanje na osebe, ki jih je
sicer težko hipnotizirati. Je metoda, pri kateri osebo v budnem stanju neposredno
povežemo z neko hipnotizirano osebo. Oseba v budnem stanju natančno opazuje
postopek povzročanja hipnotičnega stanja hipnotizirane osebe. Hipnotizer svoje
sugestije usmerja samo k hipnotizirani osebi, vendar s ponavljanjem sugestij lahko
doseže, da vsaka sugestija, ki jo izreče hipnotizirani osebi, deluje tudi na osebo v
budnem stanju.
Tudi Tepperwein (Visoka šola hipnoze, 1984) je opisal nekaj primernih tehnik
hipnotiziranja. Navedla bom le nekatere:
Mesmerjevo gladenje je tehnika, kjer hipnotizer hipnotizirano osebo gladi, tako da
počasi premika roko od glave do pet, nato pa roke s stopal v velikem loku vrne nazaj
h glavi. Brez posebne sugestije bo hipnotizirana oseba začutila utrujenost in zaprla
oči.
Tehnika fiksiranja kazalca je stara, preizkušena metoda hipnotiziranja, ki je skoraj
vedno uspešna. Hipnotizer osebi, ki jo hipnotizira, nekoliko nad očmi uperi kazalec, v
17
katerega hipnotizirani strmi, ne da bi trenil z očesom. Kmalu se mu oči utrudijo in
zaprejo. Če hipnotizer opazi, da je začela oseba mežikati, mu lahko ukaže, da
nemudoma zapre oči.
Tehnika štetja se sestoji v tem, da hipnotizirani sedi ali leži in ima zaprte oči.
Hipnotizer mu sugerira, da bo začel šteti do deset, oseba pa bo pri vsakem številu
odprla in počasi ter mirno zaprla oči nazaj. Prav tako mu pove, da bo pri vsaki
naslednji izgovorjeni številki globlje v hipnotičnem stanju. Če hipnotizirani pri številu
deset še vedno lahko odpre oči, mora hipnotizer celotni postopek ponoviti. Njegov
cilj je doseči čim večjo sproščenost in umirjenost, ki bo omogočala čim globlje
hipnotično stanje hipnotiziranega.
Tablete za hipnozo je tehnika, ki je primerna v kombinaciji z drugimi tehnikami.
Pred postopkom povzročanja hipnotičnega stanja da hipnotizer hipnotizirani osebi
eno ali dve tako imenovani tableti za hipnozo. Ti tableti seveda nimata nobenega
učinka. Hipnotiziranemu sugerira, da bo že čez nekaj minut začutil pomirjujoče
delovanje tablet, dihanje se bo umirilo, imel bo vedno težje roke in noge, oči pa se
mu bodo zaprle.
3.2 Posebne vrste hipnoze
Tepperwein (Visoka šola hipnoze, 1984) kot posebne vrste hipnoze navaja naslednje:
Hipnoza po telefonu poteka enako kot neposredna hipnoza. Za indukcijo hipnoze po
telefonu je pomembno, da je bila oseba že kdaj prej hipnotizirana in da je bila v
njeno podzavest vsajena beseda, ki v določenem trenutku znova sproži hipnozo. Prav
tako je pomembno, da je med postopkom ob hipnotiziranem vedno prisotna še
kakšna druga oseba. Tovrstna hipnoza je le za odtenek slabša od neposredne hipnoze.
Hipnozo s pomočjo magnetofonskega traku ali gramofonske plošče je priporočljivo
uporabiti tudi za osebe, ki so manj voljne hipnoze. Oseba se najprej uleže na kavč in
mirno diha, saj mora biti čim bolj sproščena, nato se popolnoma osredotoči na
hipnotizerjev glas, ki je posnet na magnetofonskem traku ali plošči. S posnetkom
hipnoze na magnetofonskem traku omogočimo osebi, da lahko vsak dan doma posluša
ta posnetek oziroma sugestije, dokler hipnoza ne začne delovati. Magnetofonski trak
oziroma plošča je zelo dragocena tudi pri avtohipnozi. S to vrsto hipnoze je mogoče
izgubiti odvečno težo, opustiti kajenje in izboljšati uspeh v šoli.
18
Skupinska hipnoza je postopek, v katerem hipnotizer sočasno hipnotizira več oseb.
Prostor, v katerem poteka hipnotiziranje, naj bi bil zamračen in tih. Pri tej metodi je
potrebno biti pozoren na sestavo skupine, saj ima vsak posameznik svoj tempo, zato
tiste, ki izstopajo iz povprečja hipnotiziramo ločeno. Skupina mora biti sestavljena
tako, da lahko hipnotizer vsem udeležencem daje iste sugestije. Idealno velikost
skupine sestavlja od tri do dvanajst oseb, kar še omogoča lahko nadziranje in
vodenje. Sugestibilnost oseb v skupini je večja zaradi vzajemnega oponašanja in
duševnega niveliranja pa tudi zaradi »skupinskega duha«, ki prevzame posameznike
in jih motivira. Poleg povečane sugestibilnosti posameznika v skupini je prednost tudi
v tem, da je postopek časovno ugoden in manj naporen. Slaba stran skupinske
hipnoze je, da lahko en sam udeleženec predstavlja negativen zgled in zmoti potek
celotnega postopka, ter s tem prekine postopek za vse člane skupine.
Hipnozo v budnem stanju lahko izvajamo le v primeru, če hipnotizer sugestije
izgovarja dovolj zanesljivo in določno osebam, ki so izrazito sugestibilne. Po
avtorjevem mnenju je takšnih oseb približno 15 odstotkov. Hipnotizer posreduje le
sugestije za doseganje hipnotičnega stanja. Prav tako ni razpoznati postopka
uvajanja v hipnozo.
Medikamentozna hipnoza – pri tovrstni hipnozi hipnotizer ne uporablja običajnega
uvajanja v hipnozo, ampak primeren narkotik, ki ga v manjši dozi vbrizga osebi, tako
da ne povzroči narkoze, temveč le sprostitev. Vbrizganje poteka počasi in
enakomerno, da oseba ne bi omedlela, kajti hipnotizerjev cilj je samo zoženje njene
zavesti.
Hipnoza v snu je edini način, s katerim lahko hipnotiziramo osebo proti njeni volji.
Predpogoj za to vrsto hipnoze je, da oseba zaspi. Najprimernejši trenutek za
izvajanje naj bi bil dve uri po tistem, ko je oseba zaspala oziroma eno uro preden bi
se prebudila. Po približno dveh urah hipnotizer položi roko osebi na čelo in govori
tiho s prijaznim, a odločnim glasom, s katerim vpliva na podzavest spečega. S tihim
govorjenjem začne že ob vstopu v prostor, da se ga oseba, ko bi prišel bližje, ne bi
prestrašila. Oseba se na noben način ne sme zbuditi, zato ji hipnotizer ne govori v
smeri obraza in je ne kliče po imenu, saj se zaradi tega večina ljudi prebudi. Vse
sugestije so pozitivno naravnane, zato hipnotizer med hipnotiziranjem ne ukazuje. S
to vrsto hipnoze lahko pomagamo bolnikom pri številnih motnjah in težavah. Dr.
Alfred Brauchle je navedel, da je s to metodo mogoče uspešno zdraviti tudi otroke, ki
močijo posteljo, jecljajo, nenehno sesajo prst ali imajo kakšne druge težave. Zaradi
delovanja hipnoze v snu so številni dosegli presenetljive uspehe na raznih področjih.
19
Mnogi so zmanjšali telesno težo, se naučili tujih jezikov, opustili kajenje, popravili
uspeh v šoli ali pri športu.
Hipnoza s šepetanjem je še posebej primerna za živčne ljudi, ki niso dovolj mirni, da
bi reagirali na hipnozo. Pri tem postopku se oseba, ki bo hipnotizirana, udobno uleže
in ima odprte oči. Hipnotizer najprej začne govoriti običajne besede z normalnim
glasom, kar deluje pomirjevalno. Po nekaj stavkih utiša glas, nato samo šepeta. Zelo
pogosto se zgodi, da hipnotizirana oseba že po nekaj minutah šepetanja sama od
sebe zapre oči. Nato hipnotizer šepeta običajno besedilo, vse dokler ne nastopi
hipnoza.
Pretrgana hipnoza je postopek, ki je zelo učinkovita pri osebah odpornih na hipnozo.
Hipnotizer nekajkrat prekine hipnotično stanje z namenom, da bi hipnotizirano osebo
vprašal, kako se počuti. Tako dobi neposredno od hipnotizirane osebe bistvene
podatke o tem, kaj mu prija in kaj ga moti. Pri tej metodi se hipnotizer prilagaja
posameznim reakcijam hipnotiziranih oseb.
Hipnoza po televiziji – v Združenih državah Amerike so opravili poskus, kjer je
hipnotizer skušal hipnotizirati gledalce preko televizijskega ekrana. Hipnotizer je
svoje sugestije posredoval gledalcem, ker pa ni mogel videti njihove odzive, je kmalu
za tem izrekel sugestijo za prekinitev hipnotičnega stanja. Odziv gledalcev je bil
različen. Nekateri posamezniki so bili navdušeni, spet drugi pa so se pritoževali.
Hipnoza živali - Danes je tako imenovana živalska hipnoza »instinktivno-refleksno
stanje imobiliziranosti (odrevenelosti zaradi strahu), s katerim živali najpogosteje
reagirajo na nevarnost.« Pri različnih živalih lahko izzovemo hipnotično stanje tako,
da se živali nepremično zagledamo v oči, da jo prestrašimo ali, da ji preprečimo
svobodno gibanje. I. P. Pavlov je poudarjal, da je potrebno pri hipnotiziranju živali in
pri poskusih s »pogojnim refleksom« računati z različnimi posameznimi reakcijami
živali, saj te ne reagirajo enako na isto tehniko.
Avtor poleg teh vrst hipnoze omenja tudi hipnozo po pismih, posredno hipnozo,
množično hipnozo, hipnozo na daljavo, posthipnozo, verižno hipnozo, globoko
hipnozo, hipnozo z magnetiziranjem in prazno hipnozo.
20
4 Uporaba hipnoze
V zgodovini se je hipnoza začela razvijati oziroma uporabljati v zdravstvene namene
kot sredstvo za lajšanje bolečin, danes pa je uporabna na mnogih področjih
delovanja ljudi, kot na primer v športu, analitični psihoterapiji, šolstvu in ne
nazadnje tudi za preiskovanje kaznivih dejanj.
V petdesetih letih prejšnjega stoletja so hipnozo v nekaterih državah v preiskovalne
namene začeli uporabljati tako kriminalisti, z namenom pridobivanja novih
informacij, kot tudi zasebni preiskovalci v civilnih zadevah.
Večina strokovnjakov, ki se ukvarja s hipnozo, nasprotuje uporabi preiskovalne
hipnoze. Zagovorniki hipnoze v preiskovalne namene pa trdijo, da jo je mogoče
uporabljati le pod natančno določenimi pogoji (Areh, 2011):
• potrebno se je držati predpisanega postopka;
• hipnozo lahko izvaja le za to usposobljen kriminalist;
• hipnoza se lahko uporablja samo pri psihogeni amneziji.
Medicinska hipnoza se poleg psihoterapije najpogosteje uporablja v zobozdravstvu in
v ginekologiji, pri porodih brez ali za zmanjšanje bolečin. Leta 1962 je v Sloveniji
prvi uporabil hipnozo pri porodu ginekolog in porodničar profesor Marjan Pajntar.
Hipnoza v športu je s športnim hipnotizerjem mešanica klasične in Ericksonove
hipnoze. Športniku hipnoza pomaga, da se osvobodi negativnega stresa in napetosti,
ki blokira njegovo znanje in spretnosti. Z njeno uporabo se pri športniku odpravijo
tako stres kot negativne misli, ki jih nadomesti z občutkom sproščenosti in zaupanja,
da bi dosegel največjo učinkovitost in rezultate.
4.1 Prednosti in slabosti uporabe hipnoze pri preiskovanju
kaznivih dejanj
Uporaba hipnoze ima tako pozitivne kot negativne lastnosti. Že od samega začetka so
mnenja v literaturi in praksi različna. Nasprotniki hipnoze opozarjajo predvsem na
njeno neobjektivnost in pravno nedopustnost (Maver, 1982). Kljub togosti zakonodaje
in nakazanim nevarnostim, zagovorniki hipnoze omenjajo tista stališča, po katerih je
hipnoza koristna tehnika pri nekaterih procesnih dejanjih v kazenskem postopku,
predvsem pri priklicu dejstev, ki se jih oseba v budnem stanju ne more spomniti.
21
Uspešni primeri uporabe hipnoze so eden glavnih razlogov zagovornikov njene
vključitve v kazenski postopek (Kmet in Špernjak, 2009).
Peter Umek je predstavil ključni problem hipnoze: »Menim, da je hipnoza v
kriminalistični preiskavi uporabna, čeprav z mnogimi omejitvami in tudi pričakovanja
ne smejo biti prevelika. Zavedati se moramo dejstva, da podatki, pridobljeni v
hipnozi, pa naj bodo na videz morda odločilni za rešitev primera, niso nikakršni
dokazi o storilcu, so samo indici, katerih dokazno moč je treba šele potrditi. Drugače
pa so ti podatki lahko le osnova za domneve, ki usmerjajo kriminalistično preiskavo.
Hipnoza ni bližnjica ali nadomestilo za klasične preiskovalne metode (Umek, 2005).«
Pojavljala so se številna vprašanja o primernosti hipnoze pri preiskovanju kaznivih
dejanj, saj so številni strokovnjaki v svojih študijah in raziskavah prišli do različnih,
včasih celo nasprotujočih si ugotovitev. Nekatere eksperimentalne študije so trdile,
da uporaba hipnoze ne vpliva na izboljšanje spomina in da si oseba v hipnotičnem
stanju lahko izmišlja podrobnosti ter podaja več napačnih informacij. Obstajajo tudi
študije, v katerih so ugotovili povečanje spomina o kriminalnih dogajanjih z uporabo
hipnoze. Reiser (1980) je bil mnenja, da se priče spomnijo več podatkov v
hipnotičnem stanju kot v budnem. Hipnoza pri preiskovanju kaznivih dejanj se
uporablja predvsem pri pričah kaznivih dejanj, čeprav je zelo uspešna tudi pri žrtvah
z amnezijo. Bil je prepričan, da je hipnoza uspešna pri osebah z ogromno motivacijo
in željo po sodelovanju v hipnozi.
Ježek (2006) se strinja z mnenji nekaterih slovenskih teoretikov, da problem v
hipnozi predstavlja kontaminacija spomina. Kriminalisti, ki želijo pridobiti
informacije o storilcu oziroma dogodku, naj z vprašanji ne silijo v žrtev, saj lahko te
zaradi vpliva hipnoze in prevelikih pričakovanj lažejo oziroma dodajajo stvari svoji
prvotni zgodbi.
V hipnotičnem stanju se iz dolgoročnega spomina prikliče bistveno več informacij kot
v zavestnem stanju. Raziskave so pokazale, da motivacija vpliva na boljši spominski
priklic. Z uporabo hipnoze se prikliče bistveno več podrobnosti, vendar je med njimi
velik delež izmišljenih podrobnosti. Hipnotizirane osebe velikokrat pripovedujejo o
tem, kar mislijo, da se je zgodilo ali da bi se moralo zgoditi, in ne o tem, kar se je v
resnici zgodilo. Napak se ne zavedajo, lahko celo izjavijo, da je vse, kar so doživele
in videle v hipnotičnem stanju, resnično (Areh, 2011).
Izkušnje hipnotizerja Pajntarja, ki se je na našem področju ukvarjal s preiskovalno
hipnozo, so pozitivne. Povedal je, da se je pri kaznivih dejanjih priča z uporabo
22
hipnoze lažje kot v zavestnem stanju spomnila dogodkov in storilcev. Pajntar je
mnenja, da je s pravilno uporabo hipnoze volja osebe neomejena (Murko, 2007).
Praktična vrednost hipnoze pride do izraza pri težjih kaznivih dejanjih in v primerih,
ko preiskava zaide v slepo ulico in so izčrpane vse druge možnosti, ki bi omogočile
njeno napredovanje (Maver in soavtorji, 2004). Uporabno vrednost hipnoze opazimo
tudi pri pričah ali žrtvah, ki so doživele psihični šok oziroma travmo. Ta travmatična
izkušnja lahko osebo pod vplivom hipnoze pripelje do ponovnega doživljanja
dogodka. Priča ali žrtev kaznivega dejanja zaradi duševne travme pozabi podrobnosti
dogodka, v hipnotičnem stanju pa se teh dogodkov lahko ponovno spomni (Kmet in
Špernjak, 2009).
4.2 Preiskovalna hipnoza
Hipnoza se v sodnih postopkih pojavlja že krepko več kakor stoletje. Prvi zapisi
poročajo o francoskih razpravah, in sicer glede vprašanja, če je mogoče osebo pod
vplivom hipnoze prepričati, da stori kriminalno dejanje. Sčasoma so se vedno bolj
zanimali za uporabo hipnoze kot tehniko pridobivanja informacij od udeležencev
kaznivih dejanj (Kmet in Špernjak, 2009).
V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja se je bolj vidno začela pojavljati hipnoza v
kriminalistiki. Leta 1976 je dr. Reiser pri losangeleški policiji ustanovil Inštitut za
preiskovalno hipnozo (Maver in soavtorji, 2004). Bil je prepričan, da pri žrtvi oziroma
priči s hipnozo pridobimo 90 odstotkov zanesljivih informacij o dogodku (Riordan,
2016). V Združenih državah Amerike so v tistih časih hipnozo uporabljali vsi večji
policijski oddelki, tudi FBI (Zvezni preiskovalni urad). Za uporabo hipnoze je bilo v
osemdesetih letih izšolanih več tisoč policistov. Hipnozo sta takrat v večjem številu
uporabljali tudi policiji Velike Britanije in Izraela (Maver in soavtorji, 2004). Kasneje
so številne države sprejele prepoved nekaterih organov, ki določa, da so
hipnotizirane osebe v postopku izločene kot priče na sodišču (Wagstaff, 2009).
Preiskovalna hipnoza je poimenovana z različnimi izrazi. Nekateri tuji pisci
uporabljajo namesto izraza preiskovalna izraz forenzična hipnoza. Opisujejo jo kot
tehniko za raziskovanje spomina žrtev in prič hujših kaznivih dejanj. Z njo vplivajo na
spomin dogodkov, okoliščin in poteka kaznivega dejanja (Waxman, 1983). Hibbard in
Worring (Forenzična hipnoza, 1981) sta jo definirala kot preiskovalno metodo, ki jo je
mogoče uporabiti pri žrtvah in pričah kaznivih dejanj, ki prostovoljno privolijo v to,
23
da bodo hipnotizirane. Njen namen je izboljšanje spomina. Wagstaff uporablja izraz
forenzična hipnoza in je namenjena zbiranju dokazov za pravne namene
(Gudjonsson, 1992). Eden izmed največjih zagovornikov preiskovalne hipnoze Reiser
(1980) navaja, da gre za posebno metodo znotraj kazenskega prava, pri kateri
sodelujejo usposobljeni kriminalistični delavci in pravniki s kazenskopravnega
področja, njen namen pa je predvsem zbiranje podatkov in ne zdravljenje
posameznikov. Prav tako meni, da spomin z uporabo hipnoze ne postane popačen.
Kriminalisti uporabljajo preiskovalno hipnozo pri različnih kaznivih dejanjih, kot so:
posilstva, umori, ropi, tatvine, avtomobilske nesreče s smrtnim izidom, hujše telesne
poškodbe, teroristična dejanja, itd. Informacije, ki bi jih preiskovalni organi dobili od
hipnotiziranih oseb, ne bi imele dokazne vrednosti, pač pa bi bile orientacija za
nadaljnji postopek. Preiskovalno hipnozo uporabljajo predvsem v predkazenskem
postopku z namenom pridobivanja podatkov o dejanjih, ki se jih oseba v budnem
stanju ne spominja. Vse pridobljene podatke je potrebno preveriti z materialnimi
dokazi, saj si lahko hipnotizirana oseba nezavedno izmišljuje in poda napačne
informacije (Maver, 1982).
Pri razgovoru uporabljajo strokovnjaki različne tehnike hipnoze. Najpogosteje se
uporablja tako imenovana TV-tehnika. Hipnotizirana oseba si predstavlja, da sedi
pred televizijskim zaslonom in gleda film o kritičnem dogodku, pri tem pa opazovano
dogajanje oziroma sliko lahko upočasni, zavrti naprej ali nazaj, zaustavi in poveča
kakšno podrobnost. Če poveča obraz, ki ga je videla z razdalje parih metrov, lahko
povečava nastane le tako, da ji, ne da bi se zavedala, doda podrobnosti, ki jih v
resnici ni mogla zaznati. Pojavi se učinek polnjenja spominskih vrzeli, ker hipnotizer
od hipnotizirane osebe pričakuje odgovor (Areh, 2011). Uporaba te tehnika je zelo
koristna pri ugrabitvah in pri prometnih nesrečah s pobegi (Reiser, 1980).
Kriminalistične izkušnje so pokazale uspešno uporabo hipnoze. J. R. Jaffe je z
raziskavo ugotovil, da so v New Yorku z uporabo hipnoze v 70 odstotkih, pri FBI v 50
odstotkih, v Los Angelesu pa v 79 odstotkih prišli do za preiskovalne namene dobrih in
uporabnih informacij. Čeprav je hipnoza uporabna pri preiskovanju kaznivih dejanj,
nekateri še vedno dvomijo v njeno uspešnost. Sodišča in sodniki niso pretirano
naklonjeni uporabi preiskovalne hipnoze, saj menijo, da uporaba hipnoze ni primerna
niti v dokaznem postopku niti v predkazenskem postopku. V nekaterih primerih so
ameriška in britanska sodišča dokazovanje s hipnozo sicer priznala, v nekaterih pa so
ga zavrnila (Maver in soavtorji, 2004). Največji razlog za nesprejemljivost izjav in
24
podatkov pridobljenih v hipnozi je v nezanesljivosti hipnotičnih informacij, ki so
lahko posledica nepravilnega in napačnega spominjanja.
Nekateri strokovnjaki namesto hipnoze priporočajo uporabo kognitivnega intervjuja.
S tovrstnim intervjujem, v primerjavi s klasičnim policijskim intervjujem, dobimo
skoraj enako število dodatnih podrobnosti. Med temi podrobnostmi pa je delež
izmišljenih podatkov bistveno manjši kot pri uporabi hipnoze (Areh, 2011).
V preteklosti so v Sloveniji preiskovalno hipnozo uporabljali pri hujših kaznivih
dejanjih, kadar so preiskovalni organi izčrpali vse smernice za preiskovanje. Danes
uporabo hipnoze v kazenskem postopku naši pravni teoretiki odločno odklanjajo,
glede njene uporabe v predkazenskem postopku pa so dokaj skeptični (Maver in
soavtorji, 2004).
4.3 Hipnoza v medicini
Medicinska hipnoza sega v začetek prejšnjega stoletja, ko je škotski kirurg James
Esdaile v Indiji napravil preko 300 velikih in nešteto majhnih operacij v hipnozi kot
edini anesteziji. Tako Angleži kot Američani so v 60. letih prejšnjega stoletja sprejeli
hipnozo kot medicinsko vedo. Vsa svetovna medicinska in psihološka združenja so v
zadnjih petnajstih letih sprejela hipnozo kot učinkovito in sodobno terapevtsko
metodo zdravljenja v medicini (Urankar, 2008). Hipnoza v medicini je preizkušena,
kompleksna in uporabna psihološka tehnika, s katero se neposredno dostopa do
podzavestnega uma. Zanjo je značilno stanje telesne in duševne sproščenosti,
usmerjene pozornosti ter povečane dojemljivosti za sugestije. Izraz medicinska
pomeni, da se hipnoza uporablja v zdravstvene namene, za zdravljenje psihičnih in
psihofizičnih težav.
Bras (1977) navaja, da so v preteklosti »s hipnozo uspešno zdravili razne oblike
histerije, histerično paralizo, letargijo, konverzijo, mutizem, slepoto, disociacijo,
amnezijo, psihogene govorne motnje, astmo, enurezo, fotofobijo, različna kožna
obolenja, lišaje, ekceme, psoriazo, bradavice, alergijo, motnje spanja, bruhanja
nosečnic, menstrualne motnje, anoreksijo, morbidne bojazni, kleptomanijo,
perverznosti, alkoholizem, celo psihoze, depresijo, zgodnjo shizofrenijo, uporabili so
jo tudi v ortopediji, zobozdravstvu, pri obolenjih vegetativnega živčnega sistema, za
ustavitev krvavenja pri hemoragični diatezi in pri drugih organskih obolenjih.«
25
Hipnoza v medicini se uporablja zlasti v zobozdravstvu in v porodništvu kot pomoč za
neboleč porod. Prepričanje, da mora mati pri porodu trpeti, da je porod boleča
izkušnja, je posledica predsodkov in religijskih ter kulturoloških izročil. Prvi neboleč
porod pod vplivom hipnoze omenjajo v 50. letih 19. stoletja. Leta 1870 je neki
porodničar v dveh letih opravil 400 porodov s hipnozo. Z uporabo hipnoze pri
nosečnicah in porodnicah lahko zmanjšajo ali odpravijo jutranjo slabost, bolečine v
križu, zaprtje, bruhanje, zmanjšanje popadkov in utrujenosti ter popolnoma
preprečijo ali zmanjšajo bolečine pri porodu. Za neboleč porod s hipnozo so na voljo
tri metode (Bras, 1977):
Direktna metoda: porodnico hipnotizirajo tik pred ali med porodom, rodi v hipnozi.
Indirektna metoda: nosečnico hipnotizirajo nekaj dni pred porodom, rodi pri zavesti
pod vplivom hipnotičnih sugestij.
Kombinirana metoda: nosečnico predhodno pripravijo na porod s hipnozo, hipnotizer
želi doseči čim globlje hipnotično stanje.
Slabost uporabe hipnoze v porodništvu je, da ni možno oziroma se ne da hipnotizirati
vseh porodnic in da so priprave na uporabo hipnoze pri porodu zamudne, saj naj bi
vsaka nosečnica imela svojega hipnotizerja oziroma ginekologa (Bras, 1977).
Hipnoza se v zobozdravniški praksi uporablja že več kot 80 let. Leta 1837 so poročali
o prvem poskusu direktne sugestije oziroma hipnoze. Od takrat se je njena uporaba
pričela močno razvijati po vsem svetu, nekateri celo menijo, da se najpogosteje
uporablja ravno na tem področju zdravniške prakse. Z direktno sugestijo je mogoče
odpraviti psihogene bolečine, vendar je olajšanje v veliki meri samo začasno, če pri
tem ne odkrijejo oziroma ne odstranijo delovanje duševnega konflikta. Pri
operativnih posegih s hipnozo lahko sprostijo pacientove facialne mišice, zmanjšajo
in preprečijo krvavitve, preprečijo refleksno zapiranje ust ter nadzorujejo slinjenje
pacienta. Hipnoza sama po sebi predstavlja vzpostavitev pozitivnega odnosa z
zobozdravnikom. Z uporabo hipnoze lahko zmanjšamo tudi uporabo kemičnih
anestetikov, saj hipnoza lahko prepreči, odstrani ali zmanjša bolečino pri pacientu.
Zobozdravniki poročajo, da so z uporabo hipnoze dosegli uspeh v 90 odstotkih
primerov (Bras, 1977).
26
V Sloveniji se je od leta 1962, ko je v medicini hipnozo z namenom zmanjševanja
porodnih bolečin prvič uporabil prof. Marjan Pajntar, njena uporaba že precej
razmahnila. Kmalu zatem se je zanimanje o porodu s hipnozo pri nosečnicah zelo
povečalo in kar nekaj slovenskih porodnišnic je ponudilo hipnozo pri porodu. Leta
1972 je 20 odstotkov vseh porodnic v porodnišnici Kranj rodilo s pomočjo hipnoze.
Sekcija za klinično in eksperimentalno hipnozo, v katero je bilo včlanjenih okoli 120
članov, zdravnikov in psihologov, je bila ustanovljena v okviru Slovenskega
zdravniškega društva leta 1979. Člani sekcije so leta 1980 aktivno sodelovali pri
organizaciji 2. Evropskega kongresa hipnoze v Dubrovniku. Leta 2007 so ustanovili
Društvo za medicinsko hipnozo Slovenije (DMHS), ki je sprejelo in povzelo kodeks
etike Evropskega združenja za hipnozo (EHS). Člani društva so zdravniki, psihologi in
nekateri drugi medicinski izobraženci, ki lahko hipnozo izvajajo le pod nadzorom
zdravnika (Pajntar, Areh in Možina, 2013).
4.4 Hipnoza v športu
Hipnoza v športu ima dolgo in bogato zgodovino uspehov. Športni hipnotizerji oziroma
psihologi dobro vedo, da je le malo vrhunskih športnikov, katerih trening ne bi
vseboval tudi psihološke priprave. V njo dostikrat vključujejo hipnozo ali avtohipnozo
vsaj v obliki progresivne relaksacije, kreativne vizualizacije ali avtogenega treninga
(Šport in hipnoza, 2016).
Psihologinja Eva Kovač (2016) navaja:
V zadnjih petdesetih letih se hipnoza v športu uporablja kot ena od učinkovitih metod
za intenzivno sproščanje, izboljšanje koncentracije in pozornosti ter za psihično
pripravo na tekme. Lahko se uporablja kot mentalni trening, za dviganje
samozavesti, odpravljanje bolečin in strahov, pri utrjevanju tehnične in taktične
izvedbe nastopa na tekmi ter pri korekciji misli. Ko sta sproščena tako telo kot um,
poskuša športni hipnotizer s pozitivnimi hipnotičnimi sugestijami krepiti športnikovo
samozaupanje in samozavest pred tekmami, saj je športnik v tem stanju zelo
dovzeten za njegova navodila in sugestije. Hipnoza v športu se uporablja tudi pri
krepitvi pozitivnega razmišljanja oziroma pri premagovanju negativnih misli,
predvsem v smislu spominjanja preteklih napak in s tem povezanih slabih občutkov,
dvomov in zaskrbljenosti. Poleg tega je hipnoza tudi dober trening za vzdrževanje
koncentracije, predvsem pa dobra tehnika za kontroliranje misli, saj so eden od
27
najpogostejših distraktorjev, ki rušijo športnikovo osredotočenost na tekmo, njegove
misli. Pri športniku poskušamo v hipnotičnem stanju izzvati spomine na pretekle
dobre tekme, treninge in nastope, ter s posthipnotičnimi sugestijami te pozitivne
misli in čustva sidrati v spomin.
Zaradi velike zbranosti in izločenosti zunanjih dražljajev je v hipnotičnem stanju
močno povečana športnikova predstavljivost, zato jo pogosto uporabljamo za
mentalni trening. Športnik v teh sproščenih stanjih najpogosteje vizualizira določene
tehnične in taktične zamisli, se pripravi na stresni dogodek oziroma tekmo,
vizualizira prihod na tekmo ter občutke in misli, ki se pojavljajo. Kot posledica misli
na tekmo se pri športniku večinoma poveča napetost, ki jo lahko sproti zmanjšuje.
Poleg vizualizacije, ki športniku dviga verjetnost dobrega nastopa na tekmi, športni
hipnotizerji zmanjšajo tudi previsoko napetost, ki bi se lahko pojavila pred tekmo
(Kovač, 2016).
Uporaba hipnoze je sprva smiselna v mentalnem treningu, kjer športni hipnotizer
športnika vodi skozi različne vaje in mu podaja pozitivne sugestije, čez čas pa
športnike spodbuja, da začnejo samostojno uporabljati avtohipnozo (Kovač, 2016).
Od uporabe hipnoze kot sestavnega dela mentalnega treninga ima športnik veliko
korist, še posebej če jo izvaja skupaj s športnim hipnotizerjem oziroma psihologom,
ki ima primerno znanje o hipnotiziranju. Za uspeh hipnoze je pomemben dober odnos
in zaupanje med športnikom in športnim hipnotizerjem, saj se bo le tako lahko
športnik prepustil hipnotizerju in njegovim sugestijam. Vendar hipnoza ni edina
tehnika, ki jo uporabljajo v psihologiji športa. Bistveno je, da športni hipnotizer in
športnik preko skupnega sodelovanja izbereta ustrezno psihološko metodo in tehniko
ter se na ta način približata fenomenu optimalnega nastopa na tekmi (Kovač, 2016).
5 Hipnotiziranje
5.1 Potek hipnotiziranja
Obstajajo številne tehnike, ki jih hipnotični preiskovalci uporabljajo v forenzičnih
preiskavah in ki lahko prinašajo boljše rezultate kot rutinsko policijsko zaslišanje. Te
tehnike vključujejo razumevajoče neavtoritarne zasliševalce, ki vzpostavijo zaupanje
in odnos, ter ponovna testiranja in tehnike, ki omogočajo vračanje spomina, kot so
igranje vlog, risanje slik, priklic spomina v različnem vrstnem redu in vračanje
28
konteksta. Hipnotični preiskovalci se izogibajo problemom, ki so povezani s
policijskim zasliševanjem in lahko ovirajo očividčevo pričanje (Wagstaff, 2008).
Fisher, Geiselman in Raymond (1987) so preverili enajst posnetih intervjujev floridske
policije. Našli so veliko število problemov, ki so bili kasneje prepoznani tudi s strani
drugih preiskovalcev. Policijski zasliševalci pogosto prekinjajo očividca, saj poskušajo
odgovarjati na njegova vprašanja. Take prekinitve pogosto zmotijo koncentracijo
očividca, kar ovira njegovo zmožnost spomniti se informacij, in s tem posledično
skrajšajo svoje odgovore. Pri tem je velika možnost izpusta pomembnih podrobnosti.
Večina policijskih zasliševalcev se raje zanaša na uporabo zaprtih vprašanj, kot na
primer »Kakšne barve je bila njegova majica?« kot na odprta vprašanja, na primer
»Opišite vašega napadalca«. Zaprta vprašanja zahtevajo le omejen odgovor, kar pa
očividcu ne daje možnosti natančnejše razlage. To pomeni, da so edine informacije,
ki jih dobijo tiste, ki jih zahtevajo. Če torej zasliševalec pozabi vprašati določeno
vprašanje, ali pa misli, da slednje ni pomembno, potem te informacije ne bodo
zabeležene (Kebbell in Wagstaff, 1998). Hipnotični preiskovalci navadno ravnajo v
nasprotju s tem, saj le redko prekinjajo in dajo očividcem možnost do prostega
govora (Wagstaff, 2008). Ob tem imajo pogosto klinično ozadje, dobre medosebne
spretnosti in so občutljivi na psihološke potrebe očividca. Posledično bodo manj
verjetno uporabljene neprimerne zasliševalske strategije. Poleg tega lahko
karakteristike rituala hipnoze in načina, v katerem je očividec zaslišan, spremenijo
zasliševalcev slog, tako da je bolj skladen z optimalnim priklicem spomina (Kebbell in
Wagstaff, 1998).
Pri hipnotičnem intervjuju za forenzične namene je običajno uporabljen splošni
postopek. Najprej hipnotizer vzpostavi odnos s pričo, opiše ter pojasni sam proces, ki
mu sledijo postopki uvajanja. Navadno pričo prosi, da se osredotoči na fizično ali
duševno aktivnost (na primer: naj strmi v določeno točko na steni), nato ji sugerira
(na primer: »vaše veke postajajo težke«). Začetni fazi sledi poglabljanje doseženega
hipnotičnega stanja. Hipnotizer lahko to doseže na več načinov. Najpogosteje sta
uporabljeni tehniki štetja in predstavljanja. Pri prvi tehniki hipnotizer priči sugerira,
da bo pri vsaki naslednji izgovorjeni številki bolj sproščena in v globljem hipnotičnem
stanju. Pri predstavljanju pričo s sugestijo popelje v zelo sproščeno in prijetno okolje
(Kebbell in Wagstaff, 1998). S temi načini lahko hipnotizer doseže globoko
sproščenost in koncentracijo. Tepperwein (1984) navaja, da je učinkovit način za
poglabljanje hipnoze tudi ponavljanje sugestij.
29
Ko so opravljeni začetni postopki, hipnotizer oceni, koliko se priča spominja
določenega dogodka in presodi, katero tehniko, namenjeno izboljšanju spomina, bo
uporabil. Najpogosteje sta uporabljeni tehniki »starostna regresija« in »učinek
televizije«. Po končanju priklica spomina, hipnotizer priči sugerira, da se bo njen
spomin izboljšal s časom in do prihodnje seje. Potem pričo prebudi. Za prebujanje
običajno uporabi postopek štetja (Kebbell in Wagstaff, 1998). Na koncu sledi še
intervju po hipnozi.
Postopek preiskovalne hipnoze je sestavljen iz naslednjih faz:
• intervju pred hipnozo,
• indukcija,
• pridobivanje informacij,
• dehipnotizacija,
• intervju po hipnozi.
5.1.1 Hipnotibilnost
Izraz hipnotibilnost pomeni sposobnost razviti hipnotično stanje in je odvisna od
prevladovanja pozitivnih motivov nad negativnimi (Bras, 1977). Staro pravilo se glasi,
da je vsak človek sugestibilen, ne pa tudi hipnotibilen. Tepperwein meni, da je
mogoče hipnotizirati vsakega človeka ob predpostavki, da si to želi tudi sam in da je
duševno zdrav, kljub temu pa je potrebno ustvariti tudi ugodne pogoje (Tepperwein,
1984).
Na hipnotibilnost vplivajo različni dejavniki. Eden izmed pomembnih dejavnikov je
izbira najugodnejšega dela dneva. Prvo hipnozo je priporočljivo časovno izpeljati v
eni izmed naravnih faz, saj to močno vpliva na sugestijo utrujenosti in teže. Pri
ponovljeni hipnozi pa čas dneva ni več tako pomemben (Tepperwein, 1984). Krmelj
in Pajntar poudarjata, da je za uspeh hipnoze pomembna usposobljenost
hipnotizerja, želja po sodelovanju, stopnja raporta in zaupanja med hipnotiziranim
in hipnotizerjem (Krmelj in Pajntar, 2010). Bras kot pomemben dejavnik navaja tudi
izbiro prave tehnike, saj lahko posameznik z določeno tehniko izredno hitro doseže
hipnotično stanje, medtem ko z neko drugo ne. Dodaja, da je prav tako pomembna
starost hipnotiziranega, osebna naravnanost do hipnoze in motivacija (Bras, 1977).
Hipnotibilnost je v veliki meri odvisna od hipnotiziranega, nekoliko pa tudi od
hipnotizerja (Kojič, 1984).
30
Laboratorijske in klinične raziskave so dokazale, da je hipnotibilnost stabilna in
merljiva osebnostna lastnost (Kmet in Špernjak, 2009). Podatki o stopnji
hipnotibilnosti so različni. Nekateri anglosaksonski avtorji menijo, da je mogoče
hipnotizirati vsako osebo, vendar je za to včasih potrebno tudi več kot štiristo
terapij. Angleški avtor Bramwell je mnenja, da so vse osebe sugestibilne do določene
točke in da le od 10 do 20 odstotkov ljudi lahko doseže stanje globoke hipnoze
(Kojič, 1984). Po Reiserju (1980) naj le 5 odstotkov ljudi ne bi bilo mogoče
hipnotizirati, 45 odstotkov naj bi jih doseglo lažje hipnotično stanje, 35 odstotkov
ljudi naj bi doseglo stanje srednje globoke hipnoze in 15 odstotkov ljudi naj bi
doseglo globoko hipnotično stanje. V nasprotju s splošnim prepričanjem, naj ne bi
bilo mogoče hipnotizirati kar četrtino ljudi, 5 do 10 odstotkov ljudi bi naj doseglo
visoko hipnotibilnost, pri nobeni osebi pa ni mogoče povzročiti hipnotičnega stanja
proti njegovi volji (Kmet in Špernjak, 2009).
Matjanova (1997) meni, da so inteligentnejše osebe bolj dovzetne za hipnozo kot
tiste, ki so manj inteligentne. Poudarja, da je pri tem potrebno posameznikovo
strinjanje s hipnozo. Oseba mora hoteti biti hipnotizirana. Če ni pripravljena zanjo in
če jo absolutno odklanja, je inteligentnost dejavnik, ki otežuje hipnozo.
Inteligentnejša oseba se lažje upira. Če pa oseba pristane na hipnozo in se ji ne želi
upirati, je večja inteligentnost faktor, da posameznik lažje sledi navodilom. Večina
avtorjev je enakega mnenja, da so inteligentnejše osebe z večjo sposobnostjo
koncentracije in močno voljo boljši kandidati za hipnozo kot duševno nenormalne
osebe. Te naj bi težje dosegle hipnotično stanje zaradi nezadostne miselne
koncentracije in pomanjkanja fantazije (Bras, 1977).
Otroci lažje dosežejo hipnotično stanje kot odrasli. Avtor navaja, da so otroci
praviloma zelo hipnotibilni, vendar je njihova občutljivost v veliki meri odvisna od
njihove starosti in cerebralne zrelosti. Brez večjih težav je mogoče hipnotizirati
otroke stare devet let in več. Občutljivost za hipnozo se v obdobju pubertete začasno
zmanjša, nato pa se spet izrazito poveča (Tepperwein, 1984).
5.1.2 Priprava osebe na hipnotiziranje
INTERVJU PRED HIPNOZO
Splošna priprava na hipnozo zahteva doseganje določenih optimalnih oziroma
fizikalnih pogojev, kot so položaj, temperatura, svetloba, prav tako pa zahteva tudi
31
duševne pogoje, kot so motivacija za hipnozo, razprava o hipnozi in sprejemanje
hipnoze (Kojič, 1984).
Uvodni del se začne s predstavitvijo priče oziroma žrtve preiskovalnemu hipnotizerju.
Vsi kontakti med pričo ali žrtvijo in hipnotizerjem morajo biti skozi celoten postopek
hipnoze zvočno ali video posneti ter ustrezno dokumentirani. Najprej je potrebno
dokumentirati dan, datum, čas in kraj hipnotičnega intervjuja ter imena vseh
prisotnih. Poleg tega je zaželeno, da si preiskovalni hipnotizer posname lastni
posnetek intervjuja. Ta posnetek celotnega intervjuja bo predložil tožilcem,
odvetnikom, sodnikom in poroti ter s tem dokazal, da so bile uporabljene
sprejemljive tehnike in da je bil intervju ustrezno izpeljan (Howell, 2016). Kopijo
posnetka mora zavarovati pred izgubo ali poškodbo. Preiskovalna hipnoza mora
potekati v mirnem in udobnem prostoru (Howell, 2016).
V pripravljalnem pogovoru s hipnotizirano osebo mora hipnotizer vzpostaviti in
vzdrževati odnos, ki bo ustvaril vzdušje zaupanja in naklonjenosti v hipnotizerja in
sam proces (Howell, 2016). Oseba mora biti prepričana, da ji želi samo najboljše.
Hipnotizer osebo skuša čim bolj motivirati za možnost, da bi bila hipnotizirana, hkrati
pa poskuša izločiti njena napačna in moteča pojmovanja, bojazni in odpore (Bras,
1977).
Hipnotizirani osebi mora hipnotizer pojasniti, da je bila v življenju že večkrat
hipnotizirana, le da se tega ni zavedala. Zato ni nikakršnih razlogov za vznemirjenje,
saj se samo zavestno uvaja že znano stanje (Tepperwein, 1984). Prav tako osebi
razloži postopek hipnoze, kaj se bo govorilo ter kaj se od nje pričakuje (Howell,
2016). Povedati ji mora, kakšna vprašanja ji bo zastavil in katerim temam se bo
izogibal. Vprašanja se namreč morajo nanašati le na zadeve povezane s kaznivim
dejanjem. Priči ali žrtvi je potrebno razjasniti napačne predstave o hipnozi, saj jih
ima večina napačno predstavo. Potrebno jih je pomiriti in jim povedati, da
hipnotizirana oseba med hipnozo ne spi oziroma ni v nezavesti, da v hipnozi ne izgubi
nadzora nad samim seboj, da ne bo razkrila svojih skrivnosti ali naredila neumnosti.
Osebi se seznani, da se bo po hipnozi spomnila vsega, kar se je odvijalo v
hipnotičnem stanju, opozoriti pa jo je potrebno, da med hipnozo lahko laže ali si
izmišlja podatke, če je motivirana za to. Ob koncu se osebo vpraša, če ima kakšno
vprašanje oziroma se jo spodbudi, da vpraša vse, kar jo zanima o hipnozi (Howell,
2016).
32
Navadno osebe, ki bodo hipnotizirane vprašujejo (Bras, 1977):
• Ali je nevarno biti hipnotiziran in ali jim hipnoza lahko škoduje?
• Ali mora imeti posameznik res »slabotno voljo«, če hoče biti hipnotiziran?
• Če so lahko vsi ljudje hipnotizirani?
• Ali lahko ostane v hipnozi in se nikoli ne zbudi?
Pred pričetkom hipnotiziranja mora preiskovalni hipnotizer pridobiti pisno privoljenje
priče ali žrtve. V primeru, da je priča ali žrtev mladoletna, se mora pridobiti soglasje
staršev ali zakonitih skrbnikov. Nato mora iti skozi standardni kontrolni seznam in
poskrbeti, da so vse postavke v zvezi s pričo ali žrtvijo opravljene. Z ustreznim
kontrolnim seznamom ugotovi, če je oseba na zdravljenju, če ima kakšne fobije in če
uporablja kontaktne leče. Oseba, ki je na zdravljenju zaradi hudih zdravstvenih
težav, za hipnotiziranje potrebuje soglasje zdravnika. Preiskovalni hipnotizer mora
voditi zapiske ali uporabiti obrazec agencije, da dokumentira vse specifične podatke,
bistvene za hipnotični postopek (Howell, 2016).
Po končanem intervjuju pred hipnozo običajno hipnotizer uporablja tako imenovane
preizkuse sugestibilnosti, s katerimi želi ugotoviti, če je oseba sposobna slediti
njegovim sugestijam. Ti preizkusi hipnotizerju pomagajo pripraviti osebo za hipnozo
in odpraviti njen odpor do hipnoze (Bras, 1977).
5.1.3 Hipnotiziranje
INDUKCIJA
Hipnoza se običajno začne s hipnotično indukcijo. Ta se navadno sestoji iz niza
sugestij, ki usmerjajo pričo ali žrtev v to, da se duševno in telesno sprosti ter se
zatopi v notranje izkušnje, kot so čustva, misli in predstave (The British Psychological
Society, 2001). Te sugestije omogočajo priči ali žrtvi, da zapre oči, da se začne
zavedati svojega dihanja itd. (Howell, 2016). Med avtohipnozo se v tem procesu
osebe usmerjajo same (The British Psychological Society, 2001).
Obstaja veliko različnih tehnik za povzročanje hipnotičnega stanja. Preiskovalni
hipnotizerji pri induciranju hipnoze najpogosteje uporabljajo progresivno sproščanje,
tehnike poglabljanja hipnotičnega stanja, kamor sodi tehnika štetja in tehnika
predstavljanja, tehnike zmedenosti ali pa več različnih tehnik (Howell, 2016).
Postopek hipnotične indukcije je za mnoge hipnotizerje pomemben, saj pravijo, da
33
je prisotnost tega postopka tisto, kar resnično definira kontekst, ki vključuje
hipnotično sugestijo, v nasprotju s sugestijo brez hipnoze (The British Psychological
Society, 2001).
PRIDOBIVANJE INFORMACIJ
Različne informacijsko izzvane tehnike, kot so učinek televizije, starostna regresija,
ideomotorični odziv, so oblikovane tako, da omogočajo priči ali žrtvi, da se spomni
pozabljenih ali potlačenih informacij, prav tako pa jim omogoča mentalni pregled
zaporedja dogodkov. Hipnotizer osebo vodi v čas nazadovanja, da opiše dogodke,
osumljence ali da zagotovi ustrezne informacije o kaznivem dejanju. Tehnika, ki se
običajno uporablja za doseganje hipermnezije je učinek televizije. Ta tehnika
omogoča, da si žrtev ali priča predstavlja vstop v teater, kjer si bo ogledala poseben
dokumentarni film z zaporedjem dogodkov, kot so se pojavili na dan kaznivega
dejanja (Howell, 2016). Ko oseba prikliče spomin na dogodek, začne opisovati
prizore. Hipnotizer osebi predlaga, da lahko film zaustavi, prevrti naprej ali nazaj,
predvaja v počasnem posnetku ali zamrzne sliko in poveča kakšno podrobnost. V
mislih osebe se mogoče dogodki odvijajo travmatično, vendar so sposobne opazovati
proces sproščeno in na miren način (Echaore M. in McDavid, 2008). Priče ali žrtve
dobro vedo, da med hipnozo ali po njej niso v resničnem teatru. Namen tovrstne
tehnike je distanciranje priče ali žrtve od stresnega dogodka (Howell, 2016).
DEHIPNOTIZACIJA
Ko hipnotizer želi prekiniti hipnotično stanje, je najboljši postopek za prebujanje
štetje. Preiskovalni hipnotizer priči ali žrtvi pove, da v trenutku, ko bo začel šteti od
ena do deset in ko bo dosegel številko deset, bo oseba odprla oči ter se počutila
sveže in sproščeno. Hipnotizirano osebo nato usmeri na počasno prebujanje s štetjem
od ena do deset. Ena pomeni, da se oseba začenja prebujati, pri številki dve je vedno
bolj budna, tako se stopnjuje do osem, pri številki devet postaja oseba skoraj čisto
budna in pri številki deset je popolnoma prebujena in sproščena. Preden začne z
intervjujem po hipnozi, se mora hipnotizer prepričati, da je oseba popolnoma
prebujena, še posebej pri osebah, ki dosežejo globoko stopnjo hipnoze (Howell,
2016).
Hipnotizirane osebe zelo različno reagirajo na hipnozo. Lahko so zadovoljne,
začudene, razočarane ali potrte. Nekatere hipnotizirane osebe po prebujanju čutijo
različne psihosomatske simptome, kot so bolečina v glavi, potenje, bruhanje,
34
tresenje itd. (Bras, 1977). V takšnih primerih hipnotizer preveri in presodi, če oseba
potrebuje medicinsko pomoč ter ji jo po potrebi poskuša zagotoviti.
Zelo redko se zgodi, da se oseba ne zbudi iz hipnoze, ker se v hipnotičnem stanju
počuti zelo prijetno in ga ne želi prekiniti. Takrat hipnotizer osebo vpraša, zakaj se
ne more prebuditi in kaj naj naredi, da se bo prebudila (Bras, 1977). Če posameznik
ne reagira na dane sugestije za prebujanje, ga hipnotizer prepusti samemu sebi, tako
se bo čez nekaj ur zbudil sam od sebe (Kojič, 1984).
INTERVJU PO HIPNOZI
Po prebujanju sledi intervju s hipnotizirano osebo. Ta intervju lahko vsebuje
komentarje, vprašanja ali dodatne informacije. Preiskovalni hipnotizer priči ali žrtvi
pojasni, da v primeru, če se kasneje spomni novih podatkov glede kaznivega dejanja,
lahko vzpostavi kontakt s preiskovalcem, ki mu je bil primer dodeljen. Zvočno ali
video snemanje celotnega kontakta med preiskovalnim hipnotizerjem in pričo ali
žrtvijo se prekine, ko se poslovita (Howell, 2016). Posnetek celotnega procesa se
lahko uporabi na sodišču le v primerih, če oseba v to privoli, če so vse pridobljene
hipnotične informacije preverljive z nadaljnjimi materialnimi dokazi in če so
izpolnjeni vsi zakonsko določeni pogoji. Neutemeljene informacije pridobljene s
hipnozo so za sodišče neuporabne. Posnetka ni potrebno več shranjevati v primerih,
ko je storilec kaznivega dejanja aretiran in obsojen, ko so izčrpane vse možnosti
pritožb ali ko primer zastara (Howell, 2016).
6 Hipnotizer
V postopku hipnotiziranja je zelo pomembna vloga hipnotizerja. Ta mora biti
ustrezno usposobljen in odgovoren, ne sme kršiti pravil, upoštevati mora moralne in
etične norme, poznati zakone v zvezi s hipnozo ter ne sme dovoliti, da bi bil
postopek hipnotiziranja izpeljan nepravilno in površno. Postopka ne bi smeli izvajati
neetični in nestrokovni ljudje.
Stik med hipnotizerjem in hipnotiziranim imenujemo »odnos«. Iz zunanjega okolja se
umaknejo vsi ostali vplivi in vtisi, zavest hipnotiziranega pa se povsem osredotoči na
hipnotizerjev glas. Dober hipnotizer ne potrebuje nič drugega kot lasten glas in
delovanje lastne osebnosti (Tepperwein, 1984).
35
Hipnozo lahko povzročimo pri mnogih osebah. Eden izmed odločilnih dejavnikov
uspeha hipnoze je prvi vtis, ki ga na osebo, ki jo želi hipnotizirati naredi hipnotizer.
Zato mora nastopiti trdno in prepričljivo, njegova osebnost in sposobnost pa morata
vzbuditi zaupanje in vero. Če je njegov glas neodločen in zatikajoč ter dvomi o
uspehu hipnoze, verjetno ne bo sposoben povzročiti hipnotičnega stanja.
Hipnotizerjeva zgovornost in prijazna odločnost pri osebi spodbudita željo po hipnozi,
lahko pa jo tudi toliko motivirata, da se ne bo upirala njegovim sugestijam. Na osebo
naredi močan vtis tudi hipnotizerjev ugled, spoštovanje in uspeh pri hipnotiziranju
drugih (Bras, 1977). Dober hipnotizer mora biti vsekakor zelo samozavesten, kajti
kdor ne verjame vase, ne more v nobenem primeru pričakovati, da mu bodo drugi
zaupali. Za uspešen potek hipnoze je namreč potrebno, da hipnotizirana oseba
priznava hipnotizerja in je pripravljena na to, da bo nekdo nanjo vplival. Njena
naklonjenost in zaupanje v hipnotizerja je najpomembnejši predpogoj za uspeh
hipnoze (Tepperwein, 1984). Oseba, ki ne dvomi v hipnotizerjevo sposobnost,
spretnost, znanje in moč, ustrezno reagira tudi na sugestije, za katere ni logične
osnove (Bras, 1977).
Lastnosti, ki jih mora imeti hipnotizer, da bi lahko bil uspešen tudi pri težjih
primerih, so: izrazita osebnost, dobra sposobnost opažanja, prisotnost duha, popolna
gotovost, negovana zunanjost in potrpežljivost (Tepperwein, 1984). Za uspeh pri tem
delu potrebuje organizacijske veščine, sposobnost govora in medosebnega odnosa.
Biti mora pošten, vreden zaupanja, vesten, nepristranski in miren.
Če je hipnotizer uniformiran policist, je zaželeno, da je med celotnim postopkom
hipnoze oblečen v civilna oblačila (Howel, 2016). Od hipnotizerjeve zunanjosti je v
veliki meri odvisna njegova zmožnost vplivanja na druge ljudi. Povprečna oseba je
razmeroma bolj sprejemljiva za sugestije nekoga, ki zna narediti nanjo močan vtis s
svojim nastopom, z govorom, s postavo, z obleko, z gibi, s starostjo, z izkušenostjo, z
izobrazbo ali, kot so rekli v preteklosti, z »magnetno osebnostjo« (Bras, 1977).
Pomembno je tudi, da hipnotizer svoj besednjak prilagodi stopnji hipnotizirančeve
izobrazbe. Dober hipnotizer si bo vselej prizadeval, da bi se kar najbolj vživel v
osebo, ki jo namerava hipnotizirati in se prilagodil njeni intelektualni ravni, kar pa
seveda zahteva veliko koncentracije. Brez takšnega vživljanja noben človek ne more
delovati na drugega (Tepperwein, 1984). Neprimeren jezik se pojavlja takrat, ko
hipnotizer uporablja preveč formalne povedi ali besede, ki jih priča ne razume.
Takšen jezik preprečuje priči, da bi razumela vprašanje, in tako se ustvari pregrada
36
med hipnotizerjem in pričo, ki ni ugodna za izvedbo intervjuja (Kebbell in Wagstaff,
1998).
Preiskovalni hipnotizer se mora izogibati postavljanju sugestivnih vprašanj, saj to
lahko privede do netočnih informacij hipnotizirane osebe. Prav tako mora biti
previden, da z vprašanji ne pritiska na hipnotizirane osebe, saj bi lahko začele lagati
in dodajati podrobnosti svoji prvotni zgodbi (Ježek, 2006). Lažno pričanje priče ali
žrtve lahko privede do tožbe vložene proti njemu, zato je pomembno, da se celoten
postopek hipnotiziranja posname.
Če je uporaba hipnoze nestrokovna, neetična ali nepravilna, lahko nastanejo
škodljive posledice za hipnotizirano osebo. V hipnotičnem stanju lahko hipnotizer od
hipnotizirane osebe pridobi osebne podatke in izkušnje, ki niso povezane s kaznivim
dejanjem (Maver, 1982). Strokovnjaki zahtevajo, da mora biti preiskovalni hipnotizer
ustrezno usposobljen, poznati mora preiskovalne metode in zakone v zvezi s hipnozo.
Najprimernejši za preiskovalno hipnozo naj bi bil klinični psiholog ali psihiater,
čeprav nekateri strokovnjaki menijo, da je najustreznejši za preiskovalno
hipnotiziranje kriminalist. Pomembno je, da ima preiskovalni hipnotizer pri uporabi
hipnoze v kriminalistične namene izkušnje in znanje na področju kriminalistične
taktike (Maver, 1982).
Veliki raziskovalec hipnoze A. Forel navaja: »Ni dvoma, da je najboljši hipnotizer
tisti, ki zna ljudi najbolj prepričati o svoji sposobnosti, da jih hipnotizira in jih za to
bolj ali manj navduši. Navdušenje je namreč pomemben dejavnik pri hipnozi, kajti če
hoče človek prepričati druge, mora biti tudi sam prepričan oziroma mora biti
nadarjen za ustvarjanje posebnega vzdušja dramatičnosti. Sicer pa je tisto, kar lahko
najbolj prepriča obe vrsti ljudi, tako aktivne kot pasivne, dejanski uspeh –
doživljanje dejstev. Na tem psihičnem procesu temeljijo hipnotične epidemije,
množične sugestije in okužbe s hipnozo, o katerih je toliko govora, a jih ljudje
navadno narobe razumejo. Vse tisto, kar nas navdušuje, nas osvaja in zlahka zaduši
nasprotne predstave v nas (Tepperwein, 1984).«
7 Hipnoza in spominjanje
Spomin je miselna aktivnost, ki omogoča priklic podatkov, ki se jih je oseba v
življenju naučila oziroma jih je doživela. Je sposobnost človeka, da lahko vse svoje
predstave, misli in informacije v zavesti ohrani ter obnovi. Pomeni sistem, v katerem
37
se ohranja naučeno gradivo, količina ohranjenega gradiva, proces obnavljanja pa tudi
posamezne spominske sledi (Pečjak, 2001).
Hipnoza se je povezovala s spominom na dva načina, in sicer na način ustvarjanja
amnezije, ki pomeni izgubo spomina, in na način hipermnezije, ki pomeni povečanje
spomina. Zaradi hipermnezijske značilnosti, ki bi jih naj imela hipnoza, so slednjo
začeli uporabljati v policiji za izboljšanje spomina prič kaznivega dejanja. Navadno
hipnotični intervju vsebuje različne tehnike, ki bi lahko brez hipnoze pomagale
pričam, da se spomnijo podrobnosti. Te vključujejo vzpostavljanje konteksta ter
omogočanje svobodnega, neprekinjenega pripovedovanja o dogodku. Pomembno
vprašanje je »Zakaj se hipnotični postopki dodajajo k tehnikam za izboljšanje
spomina?« (The British Psychological Society, 2001).
Še vedno obstajajo velika razhajanja med eksperimentalnimi rezultati in med
zagovorniki hipnoze z izkušnjami na terenu. Da bi lahko razložili ta razhajanja, bi
bilo uporabno raziskati dva dejavnika. Prvi je, da so pri uporabi hipnoze prisotni
številni elementi, ki lahko vplivajo na lažno izboljšanje spomina, in drugi, nekatera
izboljšanja spomina so pristna, saj lahko določeni hipnotični postopki učinkovito
izboljšajo spomin priče (Kebbell in Wagstaff, 1998).
Eksperimentalne raziskave kažejo, da hipnoza pogosto nima učinka na spomin. Zaradi
določenih okoliščin, kot na primer posneta kazniva dejanja ali uprizorjeni incidenti,
pa se lahko pojavijo nekateri učinki. V takšnih primerih so glavni učinki (The British
Psychological Society, 2001):
• s povečanjem pravilnih informacij enakomerno narašča tudi povečanje
nepravilnih priklicanih informacij iz spomina;
• samozavest se lahko poveča kljub netočnosti spomina.
Hipnoza ne poveča zanesljivosti spomina, saj lahko pride do vplivanja sugestij s
strani hipnotizerja. Hipnotizirana oseba lahko podzavestno olepšuje dogodke, si
izmišlja podatke, včasih pa to stori zato, da bi ustregla zahtevam hipnotizerja (Kmet
in Špernjak, 2009). Spanos, Lynn, McLean in Weekes menijo, da do različnih
spominov pride zaradi sugestivnih vplivov hipnotizerja in da različnost spominskih
pričanj ni odvisna od tega, če je oseba v hipnotičnem stanju ali ne (McConkey in
Sheehan, 1995).
38
Zaradi problematičnosti teh učinkov so nekatere zvezne države v Združenih državah
Amerike prepovedale pričanje osebam, ki so predhodno bile intervjuvane s hipnozo.
V Združenem kraljestvu takšne prepovedi ne poznajo, je pa leta 1987 Notranje
ministrstvo predstavilo sklop osnutkov s smernicami o uporabi hipnoze v policijskih
intervjujih. V teh smernicah je zapisano, da je potrebno točnost informacij
pridobljenih s hipnozo jemati z rezervo. Hipnoza se naj uporablja le v izjemnih
primerih, kot zadnja možnost, kadar drugih sledi ni več na voljo. Pod nobenim
pogojem se ne sme hipnotizirati osumljenca kaznivega dejanja in tudi ne priče, ki bi
lahko pričale na sodišču. Hipnozo mora izvesti psihiater ali klinični psiholog, celoten
postopek pa mora biti posnet. Posledično so leta 1988 izdali dokončno okrožnico, ki
poziva k izogibanju uporabe hipnoze, kot orodja v policijski preiskavi, zaradi tveganj
povezanih z njo (The British Psychological Society, 2001).
Pri nekaterih žrtvah in pričah se včasih pojavi motivirano pozabljanje, saj določeno
kaznivo dejanje lahko povzroči pri osebah travmo, zaradi česar se spomin blokira ali
popači. Oseba želi travmatičen dogodek pozabiti, zato iz zavesti izrine neprijetne
spomine (Maver, 1982). V takšnih primerih je priporočljiva tehnika regresije.
Tovrstna tehnika omogoča, da se oseba pod vplivom hipnoze s spominom vrne v
preteklost in celotni travmatični dogodek podoživi (Kebbell in Wagstaff, 1998).
Zaznavanje in spominjanje poteka tako na zavestni kot na podzavestni ravni. Iskrena
izjava priče, da se podrobnosti kaznivega dejanja ne spominja, še ne pomeni, da le
teh zares ni zaznala (Maver in soavtorji, 2004). Z uporabo hipnoze se lažje pride do
človekove podzavesti in do podrobnosti dejanja oziroma informacij, ki jih oseba ima,
ne da bi se tega zavedala.
Če vse skupaj povzamemo, ne obstajajo trdni dokazi, da bi hipnoza lahko izboljšala
spomin prič. Namesto tega je lahko posledica hipnoze netočen spomin in izguba
prepričanosti v informacije. Z dokazi, ki so bili pridobljeni s hipnozo, je potrebno
ravnati skrajno previdno (The British Psychological Society, 2001).
7.1 Sugestibilnost
Hipnoza pomeni interakcijo med hipnotizerjem in drugo osebo ali ljudmi. V tej
interakciji hipnotizer skuša vplivati na subjektovo dojemanje, občutja, mišljenje in
obnašanje s pomočjo osredotočanja na predstave in podobe, ki bi lahko sprožile
hoten učinek. Za dosego teh učinkov, hipnotizer uporablja verbalne komunikacije, ki
se imenujejo sugestije. Sugestije se razlikujejo od navodil, ki se uporabljajo v
39
vsakodnevnem življenju, v tem, da je uspešen odziv, ki ga izkusi oseba, vezan na
neprostovoljnost in enostavnost postopka (The British Psychological Society, 2001).
Hipnotična sugestija je na splošno ukaz, ki ga hipnotizirana oseba izpolni v hipnozi in
je petdesetkrat prepričljivejši od tistega, ki ga prejme v stanju zavesti. Tako lahko
ima preoster ukaz, ki ga hipnotizer vnese v hipnotizirančevo podzavest, katastrofalne
posledice na njegovo običajno zavestno stanje in na njegove odnose z okolico
(Kerforne, 2000).
Slovar slovenskega knjižnega jezika opisuje sugestijo kot posredno, prikrito vplivanje
na čustva, mišljenje in ravnanje določene osebe. Sugestibilnost pa kot dovzetnost
osebe za sugestijo.
Vrste sugestij (The British Psychological Society, 2001):
Ideomotorična sugestija
S tovrstno sugestijo lahko dosežemo preprosto, avtomatsko gibanje telesa, kot na
primer prsta ali roke, prav tako pa je možno tudi zavirati gibanje, kot na primer
negibnost rok.
Sugestije za zaznavna občutenja
Te sugestije lahko vzbudijo občutek mraza, otopelosti ali težke okončine, na primer
roke. Osebi so lahko sugerirana tudi vizualna občutenja, kot na primer »Vaš prijatelj
sedi pred vami«. V literaturi takšne sugestije imenujejo halucinacije.
Sugestije za kompleksna občutenja
Te vključujejo podoživetja starejšega spomina (starostna regresija) ter predstavo na
bližnji dogodek v prihodnosti. Prav tako vključujejo amnezijo za vse ali za določene
dogodke med hipnotičnim postopkom ter časovno motnjo (izgubljen občutek za čas).
Posthipnotične sugestije
S katero koli izmed zgoraj naštetih sugestij je možno določiti, da se bo odziv zgodil
po koncu hipnoze.
Rezultati hipnotiziranih oseb so se spreminjali glede njihove povečane dovzetnosti za
sugestije do zavajajočih informacij, ki so jih podali hipnotizirani. Nekatere študije so
pokazale, da so osebe pod vplivom hipnoze bolj dovzetne za odgovarjanje na
sugestivna vprašanja, spet drugi preiskovalci pa se s takšnimi rezultati niso strinjali.
Tudi Spanos, Gwynn, Comer, Baltruweit in de Groh (1989) so ugotovili, da so tako kot
hipnotični tudi nehipnotični postopki enako dovzetni za popačenje spomina.
Udeleženci, ki so bolj dovzetni za sugestije, so večinoma bolj pogosto popačili
40
spomine, tako v hipnotičnem kot tudi v nehipnotičnem stanju (Kebbell in Wagstaff,
1998).
Za okrepitev sugestije je najzanesljivejše sredstvo njeno ponavljanje. Vsaka sugestija
mora biti jasno formulirana. Hipnotizer ne sme dopustiti, da hipnotizirane osebe
napačno razumejo določeno sugestijo, ker jo običajno izpolnjujejo skoraj dobesedno
(Tepperwein, 1984). Načini, kako se hipnotizirane osebe odzovejo na sugestije ter
kako doživljajo svoje odzive, so zelo odvisni od pričakovanj hipnotizerja in konteksta,
v katerem so sugestije podane (The British Psychological Society, 2001).
Hipnotizer mora biti pri sugestijah izredno previden. Pozitivne sugestije so
učinkovitejše kot negativne. Pomembno je, da daje hipnotizer pozitivno naravnane
sugestije, ki bodo hipnotizirano osebo prijazno spodbujale k spremembi (Kerforne,
2000). Reiser (1980) meni, da pri preiskovanju kaznivih dejanj lahko negativne
sugestije, kot so »ne moreš« in »nikakor«, negativno vplivajo na osebo pod vplivom
hipnoze. Najustreznejše so permisivne sugestije, kot na primer »ali boš«, »ali želiš«.
Freud deli sugestije na neposredne in posredne. Neposredna sugestija je delovanje
ene osebe na drugo. Posredna sugestija pa deluje kot »neki dejavnik, ki je odvisen od
duševnega razpoloženja bolnika in brez našega posredovanja vpliva na uspeh
celotnega zdravniškega zdravljenja. Večinoma ugodno vpliva na uspešen potek, zgodi
pa se tudi, da ga zavira (Kerforne, 2000).« Pri posredni obliki sugestije hipnotizirana
oseba običajno ne ve, da mu hipnotizer sugerira. Takšne sugestije oseba prej
sprejme in jim prisluhne (Tepperwein, 1984).
Na splošno je veljalo, da hipnotična indukcija povzroči pri osebi spremenjeno stanje
zavesti ali trans, v katerem se poveča odzivnost na sugestije. Sodobne raziskave se
sprašujejo o veljavnosti takšnega načina mišljenja o hipnozi. Čeprav so študije
pokazale prepričljive psihološke in fizične spremembe, kot posledici hipnoze in
odziva na sugestije, mnogi ugovarjajo, da ni bilo prepričljivo dokazano, da so te
spremembe značilne izključno za hipnozo ali hipnotično sugestijo. To področje je
trenutno tema eksperimentalnih raziskav (The British Psychological Society, 2001).
Kljub temu je koncept transa možno uporabiti za označevanje stanja notranje
zamaknjenosti in odmaknjenosti od trenutnih realnosti, kar je navadno spodbujeno s
hipnotično indukcijo. V tem smislu je lahko zelo podoben vsakodnevnemu transu, kot
na primer zatopljenost v glasbo itd. To stanje zatopljenosti lahko poveča
sugestibilnost, vendar bo to potrebno še empirično dokazati. V nasprotju s tem
obstajajo trdni dokazi, da pričakovanje in povečana motivacija povzročata povečanje
41
sugestibilnosti. V vsakem primeru, čeprav so osebe lahko zatopljene v predlagane
predstave ali podobe, se zavedajo svojega okolja in se odzivajo temu primerno (The
British Psychological Society, 2001).
Sugestija je jedro vsakega hipnotičnega delovanja in ji je potrebno posvetiti največjo
skrb in pozornost. Čeprav je sugestija dokaj pogost pojav v vsakdanjem življenju, je
hipnoza izkušnja, s katero se je srečalo le nekaj ljudi (Kerforne, 2000).
7.2 Potlačitev spominov in amnezija
Potlačitev spominov in amnezija sta si podobni. Pri obeh gre za obrambni proces, pri
katerem ima oseba neprijetne spomine spravljene globoko v sebi in jih lahko prikliče
le v določenih okoliščinah.
Amnezija in potlačitev spomina povzročata veliko polemik. Nekateri trdijo, da je
hipnoza lahko zelo uporabna pri priklicu pristnih oziroma pravih spominov, ki so bili
zaradi travme potlačeni ali pa sploh niso imeli dostopa do zavesti (Kebbell in
Wagstaff, 1998).
Potlačitev spominov je lahko zavedna ali nezavedna. Po Freudovi teoriji je potlačitev
spominov obrambni proces, pri katerem oseba neprijetne dogodke in konflikte potlači
globoko vase in jih na videz pozabi. Iz zavesti izrine neprijetne ali boleče spomine, ki
jih ne želi podoživljati, in tako zmanjšuje občutke nelagodja. Potlačitev v nezavedno
ne pomeni, da neprijetni spomini in občutki izginejo, ampak jim oseba le onemogoči
vstop v zavest. Na osebo nezavedno delujejo in usmerjajo njeno vedenje (Areh,
2004). Znanstveno je dokazano, da osebe, ki so potlačile spomine na spolno ali
psihično zlorabo, lahko imajo težave pri navezovanju tesnih osebnih odnosov. Torej
pri potlačitvi spominov gre za namerno izogibanje spominom na neprijetne dogodke
in konflikte (Reiser, 1980).
Amnezija je stanje, ki lahko povzroči popolno ali delno nezmožnost spominjanja na
določene pretekle dogodke. Gre za nesposobnost pomnjenja podatkov ali priklica
dogodkov iz spomina. Bolj pogosto prizadene dolgoročni spomin, v katerem so
podatki shranjeni za vedno, kot kratkoročnega, ki traja le nekaj sekund (Britansko
zdravniško združenje, 1990).
Obstajajo različne oblike amnezije. Najpogostejša opredelitev amnezije je na
retrogradno in anterogradno amnezijo. Pri retrogradni se oseba ne more spomniti
42
dogodkov pred nesrečo oziroma pred nastopom amnezije, medtem ko sposobnost za
izdelovanje novih spominov ostane (Britansko zdravniško združenje, 1990).
Anterogradna amnezija pa je, ko se oseba ne more spomniti dogodkov, ki so se
zgodili po nesreči (Britansko zdravniško združenje, 1990). Oseba si po nastopu
amnezije ni sposobna zapomniti novih dogodkov, medtem ko spomini pred nastopom
amnezije ostanejo nepoškodovani.
Posthipnotična amnezija je posledica hipnotizerjevih sugestij. Hipnotizirana oseba se
po končani hipnozi ne bo spomnila ničesar, kar se je zgodilo ali kar je počela v
hipnotičnem stanju (Kihlstrom, 1997). Dosežemo jo lahko pri približno četrtini
hipnotiziranih oseb. To vrsto amnezije je prvi opisal Marquis Puysegur leta 1784
(Kojič, 1984).
V nekaterih primerih je lahko hipnotična amnezija zelo koristna. Na primer, kadar
priče trdijo, da se ne morejo spomniti podrobnosti kaznivega dejanja, čeprav se zelo
dobro zavedajo, kaj se je zgodilo. Priča ali žrtev hipnotizerju informacij ne zaupa
zaradi strahu pred ukrepi policije, ker ne želi govoriti o neprijetnih dejanjih, in
zaradi delne odgovornosti priče ali žrtve za kaznivo dejanje, ki je storjeno proti njej.
Če preiskava napreduje, se lahko zgodi, da priče spremenijo mnenje in želijo
povedati podrobnosti o kaznivem dejanju. V takšnih primerih to pomeni, da priznajo,
da so prej lagale o tem, da se ne morejo spomniti določenega dogodka (Kebbell in
Wagstaff, 1998).
8 Procesno pravni vidik hipnoze
V Sloveniji kazensko procesna teorija navaja, da je hipnoza »posebno stanje sna, v
katerem je izključena voljna dejavnost in v katerem prihaja do izraza samodejno
ravnanje hipnotiziranca zaradi njegove na tak način ustvarjene sugestibilnosti ter
psihične odvisnosti od hipnotizerja med hipnotičnim transom (Dežman in Erbežnik,
2003).«
Zakon o kazenskem postopku prepoveduje uporabo hipnoze kot načina zasliševanja
obdolženca ali priče. V osnutku novega slovenskega Zakona o kazenskem postopku
(ZKP-1) drugi odstavek 232. člena določa, da zakonske določbe o nedovoljenih
načinih zaslišanja obdolženca veljajo tudi za zaslišanje priče. Čeprav v slovenski
kazensko procesni zakonodaji izrecno o hipnozi ni govora na nobenem mestu, je po
Zakonu o kazenskem postopku hipnotično zaslišanje obdolženca vseeno prepovedano.
43
Osmi odstavek 227. člena določa, da se proti obdolžencu ne smejo uporabiti sila,
grožnja ali druga podobna sredstva, zato da bi se dosegla njegova izjava ali
priznanje. Hipnoza je kot prepovedani način zasliševanja obdolženca zajeta v pojmu
»druga podobna sredstva«. Zasliševanje priče kaznivega dejanja s pomočjo uporabe
hipnoze je prav tako nesprejemljivo. Zakon o kazenskem postopku uporablja 266/3
člen, ki pravi »Ni dovoljeno, da bi se pri obdolžencu ali priči uporabili zdravniški
posegi ali da bi se jima dala takšna sredstva, s katerimi bi se vplivalo na njuno voljo
pri izpovedovanju.« Sama hipnoza torej nikjer ni prepovedana, saj zakon izrecno
prepoveduje le t.i. narkoanalizo, ki pa je precej nevarnejša od hipnoze in lahko
povzroči večjo zlorabo procesnih jamstev obdolženca. Nedopustnost uporabe hipnoze
v slovenskem kazenskem postopku lahko izpeljemo samo iz splošnega načela
kazenskega procesnega prava, v skladu s katerim je prepovedano vse, kar ni izrecno
dovoljeno. To pomeni, da je hipnoza prepovedana, ker v kazenski zakonodaji ni
omenjena (Kmet in Špernjak, 2009).
Tako kot večina zakonodaj po svetu, tudi slovenska ureditev ne dopušča zasliševanja
pod vplivom hipnoze kot dokaznega sredstva. Kmet in Špernjak (2009) se s takšno
naravnanostjo zakonodajalcev povsem strinjata z upoštevanjem nedokazane
zanesljivosti hipnoze in velike sugestivnosti oseb pod njenim vplivom. Osebe pod
vplivom hipnoze so lahko bolj dovzetne za sugestije hipnotizerja ter pripovedujejo in
opisujejo stvari, za katere ni nujno, da so se zgodile, ampak jih navajajo zato, da
ustrežejo pričakovanjem hipnotizerja. Izjava osebe v hipnotičnem stanju ni nujno
resnična, zato te informacije nimajo dokazne vrednosti v kazenskem postopku
(Maver, 1982). Kljub temu bi bilo morda uporabno odpreti razpravo o možnosti
uvedbe zaslišanja pod vplivom hipnoze v predkazenskem postopku, pri čemer bi bile
hipnotične informacije predvsem orientacija za nadaljnjo usmerjanje kriminalistične
preiskave (Feješ, 2002).
V primeru, če bi obdolženec privolil v zaslišanje ali razgovor v hipnotičnem stanju in
bi bila uporaba hipnoze izključno v njegovo korist, bi se bilo s hipnozo koristno
dokopati do razlogov ter motivov, ki so ga napeljali h kaznivemu dejanju, prav tako
pa bi mu lahko bile v korist tudi dotlej neznane podrobnosti. V takšnih primerih si ni
težko predstavljati položaja, v katerem bi prišlo do obrambne potlačitve in drugih
obrambnih mehanizmov pri storilcu kaznivega dejanja. Podatki, ki bi jih preiskovalci
pridobili tekom hipnoze od obdolženca, sicer ne bi smeli imeti dokazne vrednosti, bi
pa lahko imeli orientacijski pomen za nadaljnjo preiskavo. Vse navedeno velja tudi za
pričo kaznivega dejanja in za žrtev, ki želi sodelovati v preiskavi travmatičnega
44
dogodka. V Združenih državah Amerike je uporaba hipnoze na zahtevo obdolženega
dovoljena, samo če se ugotavlja njegova nedolžnost in se preiskujejo težja kazniva
dejanja (Kmet in Špernjak, 2009).
Tako kot uporabo hipnoze, so zavrnili tudi uporabo poligrafa v kazenskem postopku.
Čeprav je v kazenskem postopku prepovedan, je vendarle našel pot v kriminalistično
prakso. Dežman in Eberžnik (2003) se strinjata z uporabo poligrafa kot pomožnega
preiskovalnega sredstva, vendar pod pogojem, da obdolženec prostovoljno privoli na
testiranje in da je seznanjen z načinom njegovega delovanja. Izidi pridobljeni s
poligrafom nimajo dokazne vrednosti zaradi njegove nedokazane zanesljivosti. Prav
tako se z njegovo pomočjo pride do podatkov, ki jih obdolženec ne želi dati, na
podlagi podzavestnih reakcij, tako pa se kršijo njegove pravice do prostovoljne in
svobodne obrambe. Tukaj se jasno vidi podobnost med poligrafom in hipnozo, saj
nobeden od teh fenomenov ni primeren kot dokazno sredstvo, lahko pa sta koristna
kot pomožno preiskovalno sredstvo. To pomeni, da ni razloga, da se ne bi dopustila
uporaba hipnoze v predkazenskem postopku na podlagi podobnih utemeljitev kakor
pri poligrafu (Kmet in Špernjak, 2009).
45
9 Zaključek
V prvi hipotezi sem predpostavila, da se hipnoza in spanje med seboj razlikujeta.
Hipnozo lahko opišemo kot globoko fizično in mentalno sproščenost. Je spremenjeno
stanje zavesti, osredotočenosti, s povečano koncentracijo in sugestibilnostjo. Do
pred kratkim so menili, da sta hipnoza in spanje podobni in da je um v hipnotičnem
stanju nezavesten. Vendar pri hipnozi ne gre za obliko spanja. Med njima so
pomembne razlike, zato ju ne moremo enačiti. Med spanjem se oseba ne zaveda, kaj
se dogaja okoli nje, medtem ko v hipnotičnem stanju lahko enostavno sledimo
dogajanju okoli sebe. Oseba v hipnozi doživlja stanje med budnostjo in spanjem.
Hipnotično stanje je naravno stanje uma, ki ga doživljamo vsak dan, ne da bi se tega
zavedali. Na osnovi prebrane literature in sklepov, postavljeno hipotezo sprejmem.
Z drugo hipotezo sem predpostavila, da je hipnoza uporabna tehnika za ugotavljanje
storilcev kaznivih dejanj. Na osnovi prebrane literature sem ugotovila, da se osebe v
hipnotičnem stanju zaradi povečane usmerjene pozornosti lahko lažje spomnijo
informacij, kot se jih spomnijo v budnem stanju. To so predvsem informacije o opisu
storilca: barva las, višina, oblačila, podatki o vozilu in registrskih tablicah, opisu
kraja, poteku kaznivega dejanja ter druge informacije, ki pomagajo pri nadaljnji
preiskavi. Znani so številni praktični primeri, ko je oseba pod vplivom hipnoze
podrobno opisala okoliščine in storilca kaznivega dejanja, in s tem pripomogla k
uspešno zaključeni preiskavi. Vendar pravilnosti spominjanja oseb pri preiskovanju
kaznivih dejanj v hipnozi ne moremo potrditi, saj ne obstajajo zanesljivi dokazi.
Dejavniki, ki lahko vplivajo na napačno identifikacijo so rasa in vera storilca, starost
priče ali žrtve, stopnja stresa v času kaznivega dejanja, prisotnost orožja med
kaznivim dejanjem itd. Na podlagi teh sklepov postavljeno hipotezo delno sprejmem.
V tretji hipotezi sem predpostavila, da se oseba pod vplivom hipnoze spomni stvari,
ki se jih drugače ne bi spomnila. Čeprav nekatere laboratorijske raziskave kažejo, da
včasih hipnotične tehnike nimajo vpliva na izboljšanje spomina, pa praktični primeri
navajajo drugačno zgodbo. V praktični preiskavi številni dejavniki povezani s hipnozo
lahko pomagajo, da se izboljša spomin oseb in se bistveno povečajo količine
pridobljenih informacij o kaznivem dejanju, v primerjavi s preostalimi klasičnimi
tehnikami zaslišanja. Hipnoza kot tehnika za izboljšanje spomina je še posebej
primerna, kadar je oseba doživela kakšen travmatičen dogodek ali pri primerih
amnezije. Na podlagi preučene literature in sklepov, postavljeno hipotezo sprejmem.
46
S četrto hipotezo sem predpostavila, da se hipnotizirana oseba točneje spomni
dogodka, ki ga je videla ali doživela, kot oseba v budnem stanju. Na osnovi prebrane
literature sem ugotovila, da se s hipnozo sicer poveča količina priklicanih informacij
iz spomina, toda točnost teh informacij je zelo nezanesljiva in vprašljiva. Včasih so
lahko povečanja v pravilnih priklicih spomina povezana s povečanjem nepravilnih
priklicev spomina. Prav tako so lahko med hipnozo osebe zelo prepričane v pravilnost
napačnih informacij. Nezmožnost razlikovati med realnim spominom od spomina v
hipnozi in sugestivni vplivi hipnotizerja na osebo so pomanjkljivosti hipnotičnega
postopka, ki prispevajo k netočnosti spomina. Ker so dobljene informacije v hipnozi
lahko napačne in pomanjkljive, postavljeno hipotezo zavračam.
Pri peti hipotezi sem predpostavila, da osebe med hipnozo lahko lažejo. Ker gre pri
uporabi hipnoze za izboljšanje spomina osebe večinoma samo za pomoč, da se
spomni preteklih dogodkov, zato lahko oseba, če želi, laže tudi v hipnozi. Osebe
zaradi pretirane vneme, da bi pomagale pri preiskavi in se spomnile določenih
dogodkov o kaznivem dejanju dobronamerno lažejo. Prav tako lahko lažejo zaradi
lastne koristi in si namerno izmišljujejo dogodke, posredujejo podatke, ki so jih
slišale od drugih oseb ali pa se izgovarjajo, da se ničesar ne spomnijo. V hipnozi
lahko zavestno lažejo tudi globoko hipnotizirane osebe. Na podlagi preučene
literature in sklepov, postavljeno hipotezo sprejmem.
Hipnoza v preiskovalne namene ni nova metoda. V Združenih državah Amerike se je
pojavila že okoli leta 1950. Njen namen je bil izboljšanje spomina prič in žrtev, ki se
niso mogle spomniti poteka in okoliščin kaznivega dejanja. Zaradi njenih hipnotičnih
lastnosti, kot so: usmerjena pozornost, velika dovzetnost za sugestije, možnost
osredotočanja, povečana koncentracija in možnost povečanega spominjanja oseb, so
jo kriminalistični delavci začeli uporabljati pri reševanju kaznivih dejanj z namenom
pridobivanja informacij oziroma materialnih dokazov za sodne procese.
Pri uporabi preiskovalne hipnoze se postavlja pomembno vprašanje za kriminaliste,
če se oseba v hipnozi lahko spomni dogodkov bolj podrobno in bolj zanesljivo kot v
običajnem stanju. Na splošno je veljalo, da lahko hipnotične tehnike izboljšajo
spomin prič, vendar laboratorijske raziskave kažejo drugače. Študije so pokazale, da
tehnike hipnoze ne vplivajo vedno na izboljšanje spomina. Ena izmed večjih
pomanjkljivosti in slabosti hipnoze je, da se lahko priče ali žrtve spomnijo več
pravilnih informacij, ampak te niso nujno bolj točne, saj lahko ima včasih hipnoza
škodljiv učinek na točnost (upad natančnosti). Naslednja pomanjkljivost je povečana
prepričanost prič ali žrtev v točnost svojih izjav, čeprav so lahko te netočne. Slabost
47
hipnoze je tudi, da so priče v hipnozi lahko bolj dovzetne za sugestivna vprašanja in
zavajajoče informacije, kot v budnem stanju. Te pomanjkljivosti omejujejo njeno
uporabnost v postopku zasliševanja, vendar v praktični preiskavi številni dejavniki
povezani s hipnozo lahko omogočijo pridobivanje večjega števila pomembnih
informacij v primerjavi s klasičnimi policijskimi intervjuji. Od slednjih so lahko
hipnotični intervjuji boljši že zaradi njihovega kliničnega, psihološkega in
medosebnega ozadja, kljub temu pa zasliševalci manj nasprotujejo uporabi
kognitivnega intervjuja. To je postopek, ki lahko izboljša spomin priče ali žrtve brez
nevarnosti izkrivljanja spomina, kot se zgodi pri hipnozi. Zaradi teh ugotovitev so
zaključili, da je kognitivni intervju primernejši kot hipnoza (Kebbell in Wagstaff,
1998). Z vidika pridobivanja verodostojnih podatkov in spoštovanja človekovih pravic
je razumljivo, da je kognitivni intervju uporabnejši oziroma primernejši od hipnoze.
Vendar, kadar gre za primere, ko je oseba doživela hudo travmo ali v primerih
psihogene amnezije, dajem prednost hipnozi.
Uporaba hipnoze pri zaslišanju obdolžencev ali prič pod nobenim pogojem ne sme
imeti dokazne vrednosti. Hipnotiziranje obdolžencev lahko pomeni kršitev temeljnih
človekovih pravic, zato se strinjam, da so pri nas takšna zaslišanja nesprejemljiva.
Hipnoza se naj ne bi uporabljala pri pričah, razen če je potreba po dodatnih
informacijah in bi bila uporaba hipnoze koristno sredstvo, na primer kot pomoč priči,
da se spomni pomembnih informacij. Vendar priča ne sme biti hipnotizirana brez
pisne privolitve. Prav tako je potrebno pred pričetim hipnotiziranjem priči pojasniti
vse o naravi hipnoze. Hipnotizirati bi jo moral klinični psiholog ali psihiater
usposobljen za preiskovalno hipnozo. Med zaslišanjem se mora hipnotizer izogibati
neprimernim sugestivnim vprašanjem, in s tem preprečiti možnost nepravilnih
sugestivnih odgovorov priče. Celoten postopek hipnotiziranja mora biti zvočno in
video posnet ter dokumentiran. Kopijo posnetka je potrebno zavarovati pred izgubo
ali poškodbo.
Uporaba preiskovalne hipnoze je lahko predmet resnih kršitev, zato jo je potrebno
uporabljati le v določenih primerih. Ker informacije pridobljene od hipnotizirane
osebe niso vedno točne in resnične, jih je potrebno jemati z rezervo. Iz tega razloga
je tudi priporočljivo, da se najprej posvetuje s forenzičnim psihologom ali
psihiatrom, da ugotovi, če je vprašljivi primer ustrezen za uporabo preiskovalne
hipnoze. Pridobljene hipnotične informacije je treba temeljito preveriti in potrditi z
nadaljnjimi materialnimi dokazi, v nasprotnem primeru so neuporabne. Sodišče
48
tovrstne informacije v večini primerov zavrača, saj niso dovolj zanesljive in
verodostojne.
Tožilstvo mora biti pripravljeno postaviti na pričanje sodnega izvedenca, dobro
seznanjenega o preiskovalni hipnozi, ki lahko pojasni poroti naravo hipnoze, in kako
deluje postopek zaslišanja. Pričevanje sodnega izvedenca je pomembno, saj lahko pri
poroti odpravi morebitne napačne predstave in dvome, ki jih imajo v zvezi s hipnozo.
Naši pravni strokovnjaki zavračajo uporabo hipnoze v kazenskem postopku. Vsekakor
pa bi bilo vredno razmisliti o njeni uporabi v predkazenskem postopku, vendar samo v
izjemnih primerih, kot zadnja možnost, ki bi lahko premaknila preiskavo naprej.
Pridobljene informacije bi lahko služile kot smernice kriminalistom za nadaljnjo
razreševanje kaznivega dejanja. Pri tem je potrebno poudariti, da bi za uporabo
hipnoze morali uvesti vsa zahtevana strokovna in postopkovna jamstva.
Namen diplomskega dela je bil ugotoviti, zakaj in kdaj kriminalisti pri svojem delu
uporabljajo preiskovalno hipnozo. Na podlagi preučene literature lahko odgovorim,
da kriminalisti pri svojem delu uporabljajo hipnozo z namenom pridobivanja za
preiskavo pomembnih informacij od prič ali žrtev, ki se dogodka oziroma kaznivega
dejanja ne morejo spomniti v budnem stanju.
49
10 Literatura in viri
Areh, I. (2004). Kratek pregled raziskav spomina. Psihološka obzorja, 13(3), 107–118.
Areh, I. (2011). Forenzična psihologija, skripta predavanj. Ljubljana: Fakulteta za
varnostne vede. Pridobljeno 8.6.2016 na
http://arehpsihologija.edublogs.org/files/2008/09/13-Psiholing.-hipnoza-
pogajanja-2013-14-2dgm6j4.pdf.
Bras, S. (1977). Izbrana poglavja iz psihoterapije. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Britansko zdravniško združenje. (1990). Družinska zdravstvena enciklopedija
(Complete family health encyclopedia). Ljubljana: DZS.
Bryan, W.J. (1998). History of hypnosis. Aspentree counseling & hypnotherapy.
Pridobljeno na http://www.aspenhypnotherapy.com/HypnoHistory.html.
Chapman, R. A. (2006). The Clinical Use of Hypnosis in Cognitive Behavior Therapy:
A Practitioner’s Casebook. New York: Springer Publishing Company.
Dežman, Z. in Eberžnik, A. (2003). Kazensko procesno pravo Republike Slovenije.
Ljubljana: GV Založba.
Echaore, S. M. in McDavid R. A. (2008). Career Opportunities in Forensic Science.
Pridobljeno 21.7.2016 na
https://books.google.si/books?id=6NADwphGDuwC&pg=PA211&lpg=PA211&dq
=PROFILE+OF+AN+FORENSIC+/+INVESTIGATIVE+HYPNOSIS+INTERVIEW&source=
bl&ots=m12rHWJFVh&sig=zZo8c6k9QiQWUyzdgiE0W54ZYIo&hl=sl&sa=X&ved=0
ahUKEwjhoa2uo8jOAhXIWxQKHTBAD-
cQ6AEIODAE#v=onepage&q=PROFILE%20OF%20AN%20FORENSIC%20%2F%20INVES
TIGATIVE%20HYPNOSIS%20INTERVIEW&f=false
Feješ, I. (2002). Savremeni kriminalitet i dokazno pravo. Novi Sad: samozaložba.
Gudjonsson, G. H. (1992). The Psychology of Interrogations, Confessions and
Testimony. Psychological Techniques for Enhancing Memory Retrieval.
Chichester: John Wiley and Sons.
Hawkins, P. J. (2006). Hypnosis and stress: A guide for clinicians. Chichester: John
Wiley and Sons, Ltd.
50
Hibbard, W. S. in Hibbard, R. W. (1981). Forensic hypnosis: The practical application
of hypnosis in criminal investigation. Springfield, IL: Charles C Thomas.
Howell, M. (2016). Profile of an forensic/ Investigative hypnosis interview. Marx
Howell & Associates. Pridobljeno 21.7.2016 na
http://www.marxhowell.com/ewExternalFiles/wEB%202%20PROFILE.pdf.
James, U. (2010). Clinical Hypnosis Textbook. Abingdon: Radcliffe Publishing.
Ježek, F. (2006). Hipnoza in pregon kaznivih dejanj. Pravna praksa, 2006(28), 30–31.
Kebbell, M. R. in Wagstaff, G. F. (1998). Hypnotic Interviewing: The Best Way to
Interview Eyewitnesses? Behavioral Sciences and the Law, 16(1), 115–129.
Kerforne, P. (2000). Hipnoza in avtohipnoza: uvajanje v vsakodnevno rabo.
Ljubljana: Tomark.
Kihlstrom, J. F. (1997). Hypnosis, memory and amnesia. Biological and Psychological
Perspectives on Memory and Memory Disorders. Philosophical Transactions of
the Royal Society: Biological Sciences as part of a special issue, 352, 1727–
1732.
Kmet, S. in Špernjak, D. (2009). Hipnoza v sodni psihologiji in (slovenskem)
kazenskem postopku. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 60(2), 106–
117.
Kojič,T. (1984). Hipnoza, teorija i praksa. Beograd: Nolit.
Kovač, E. (15. 6. 2016). Uporaba hipnoze v športu. Epsihologija. Pridobljeno 15. 6.
2016 na http://www.epsihologija.si/novica/uporaba-hipnoze-v-sportu.
Krmelj, J. T. in Pajntar, M. (2010). Začetni tečaj za študente: Osnove medicinske
hipnoze. Kranj: Društvo za medicinsko hipnozo Slovenije.
Martin, E. F. (2004). A Daubert Testing of Hypnotically Refreshed Testimony in the
Criminal Courts. O' Donohue, W. in Levensky, E. (ur.), Handbook of Forensic
Psychology, 579–600. San Diego: Elsevier Academic press.
Matjan, P. (1997). Hipnoza je kot kirurški nož – lahko zdravi, lahko pa tudi rani.
Panika, (1), 9–15.
Maver, D. (1982). Hipnoza v kriminalistiki. Revija za kriminalistiko in kriminologijo,
33(2), 83–91.
51
Maver, D. in soavtorji. (2004). Kriminalistika. Ljubljana: Uradni list Republike
Slovenije.
McConkey, M. K. in Sheehan, P. W. (1995). Hypnosis, Memory and Behavior in
Criminal Investigation. New York: The Guilford Press.
Murko, E. (2007). Tečaj hipnoze. ISIS, Glasilo zdravniške zbornice Slovenije, leto XVI,
št. 1., str. 126.
Pajntar, M. (2016). Hipnoza – metoda zdravljenja. Hipnoza-Pajntar.si. Pridobljeno
6.6.2016 na http://www.hipnoza-pajntar.si/splosno-o-hipnozi.html.
Pajntar, M., Areh, I. in Možina, M. (2013). Ali je hipnoza učinkovita pri zdravljenju
telesnih in duševnih težav?. Slovenska revija za psihoterapijo Kairos, 7(1/2),
19–31.
Pečjak, V. (2001). Učenje, spomin, mišljenje. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede
(Knjižna zbirka Profesija).
Reiser, M. (1980). Handbook of Investigative Hypnosis. Los Angeles: LEHI Pub.Co.
Riordan, M. (2016). Forensic Hypnosis. JMarkInc.com. Pridobljeno 7.6.2016 na
http://www.markriordan.com/default.aspx/MenuItemID/73/MenuGroup/Hom
e.htm.
Tepperwein, K. (1984). Visoka šola hipnoze. Zagreb: Prosvjeta.
The British Psychological Society. (2001). The Nature of Hypnosis. Pridobljeno na
http://bscw.rediris.es/pub/bscw.cgi/d4420923/BPS-Nature_hypnosis.pdf.
Umek, P. (2005). Hipnoza v preiskovanju kaznivih dejanja. V B. Lobnikar (ur.), 6.
slovenski dnevi varstvoslovja (1). Ljubljana: fakulteta za policijsko-varnostne
vede.
Urankar, A. (2008). Hipnoza bo v medicini vse pogostejša. Dnevnik.si. Pridobljeno
3.6.2016 na https://www.dnevnik.si/32042.
Wagstaff, G. F. (2008). Hypnosis and the Law: Examining the Stereotypes. Criminal
Justice and Behaviour, 35(10), 1277–1295.
Wagstaff, G. F. (2009). Is There a Future for Investigative Hypnosis?. Journal of
Investigative Psychology and Offender Profiling, (6), 43–57.
52
Waxman, D. (1983). Use of Hypnosis in Criminology: discussion paper. Journal of the
Royal Society of Medicine, (76), 480-484.
Zaghet, A. (2008). Regresivna hipnoza v psihoterapiji. Trst: Mladika.