Magister Tomaž Gorjup, akademski slikar, je redni profesor za risanje in slikanje na Oddelku za
likovno pedagogiko Pedagoške fakultete, Univerze v Ljubljani. Rodil se je 9. 4. 1950 v Ljubljani
očetu Rudiju Gorjupu, akademskemu slikarju, akademski slikar Tine Gorjup pa je njegov stric.
Leta 1974 je diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pri prof. J. Berniku, leta 1976
pa zaključil magistrski študij slikarstva pri prof. A. Jemcu. Leta 2000 ga je Univerza v Ljubljani
habilitirala v naziv redni profesor za risanje in slikanje. Je član ZDSLU, DLUL in Galerije Equrna.
Področja dejavnosti: slikarstvo, risba, grafika, teorija likovne umetnosti, likovna pedagogika.
Za svoje delo je prejel več pomembnih nagrad in priznanj, med drugimi leta 1981 v Ljubljani
Župančičevo nagrado. Razstavljal je na preko 100 samostojnih in 450 skupinskih razstavah doma
in v tujini.
TOMAŽ GORJUPZGOŠČINE ČASA IN POSTANKI V MATERIJI SLIKE / slike 2015–2016
22. 3. – 20. 4. 2016
Vabimo vas na odprtje razstave
TOMAŽ GORJUP
ZGOŠČINE ČASA IN POSTANKI V MATERIJI SLIKE / slike 2015–2016
v torek, 22. marca 2016, ob 18. uri
v Galerijo Kresija, Stritarjeva ulica 6, Ljubljana.
Avtorja in njegovo delo bo predstavila Anamarija Stibilj Šajn.
Razstava bo na ogled do 20. aprila 2016.
Galerija Kresija, Stritarjeva 6, 1000 Ljubljana, Slovenija
T: +386 (0) 1 306 1036, +386 (0) 1 306 1171
E: [email protected], [email protected], [email protected]
www.ljubljana.si/si/zivljenje-v-ljubljani/kultura-turizem/razstavni-prostori-mol
www.facebook.com/galerija.kresija
Vstop prost / Free entrance
Ponedeljek - petek / Monday - Friday 10.00 – 18.00
Sobota / Saturday 10.00 – 12.00, 12.30 – 14.00
Nedelja / Sunday 10.00 – 13.00
Prazniki zaprto / Closed on public holidays
ZGOŠČINE ČASA IN POSTANKI V MATERIJI SLIKE / slike 2015–2016
Tomaž Gorjup, akademski slikar in magister umetnosti, je že od otroštva neločljivo povezan
z likovno umetnostjo. Formalno izgrajevanje njegove slikarske osebnosti pripada ljubljanski
likovni akademiji, kjer je opravil tudi magistrski študij slikarstva, a domača atmosfera je nanj
vplivala vse od začetkov njegovega samozavedanja. Ob očetu, akad. slikarju Rudiju Gorjupu,
in stricu, akad. slikarju Tinetu Gorjupu je začel spoznavati enigmatični likovni svet, ki ga je
že od malega širil tudi z obiski številnih galerij. Kasnejše avtorjevo intenzivno, odgovorno in
raziskovalno posvečanje slikarstvu, ki ga vseskozi odlično združuje z zahtevnim pedagoškim
delom, pa rezultira bogat, spreminjajoč in z izrazitimi individualnimi karakteristikami
zaznamovan opus.
Slikarstvo je zanj zavezujoče področje, poslanstvo, kateremu se vsak dan znova posveča,
brez oddiha, saj je notranja nuja tako močna, da mu ne dopušča mirovanja. Želja in klic po
izražanju ga namreč vselej znova zvabita pred odprt, neskončen, čist prostor slikarskega
platna. In ustvarjalna akcija se začne. Začne se v prostor in čas segajoč proces, ki se iz
intimnih slikarjevih notranjih svetov seli v likovno nazornost. Pri tem vsaka sled, ki na
poseben in oseben način »urbanizira« slikovno polje, v polnosti govori o avtorju samem. Vsako
novo delo je vse bolj svobodno zasnovano in prvinsko. Predstavlja zrcalni odsev njegovega
notranjega sveta in polnokrvno uresničevanje izrazito slikarske umetniške kreacije, ki se
giblje v okvirih abstraktnega barvnega ekspresionizma.
Razstava z naslovom »Zgoščine časa in postanki v materiji slike« obsega dela z letnico 2015,
kot tudi tista, ki jih je avtor nanizal v letošnjem letu. V njih se ni zgostil le ustvarjalni
trenutek v vsej svoji kompleksnosti, v simbiozi slikarjevih zaznav, doživljanj in odzivanj,
temveč so zgoščenine konglomerat celotne ustvarjalnosti, vse od začetkov, ki so ga preko
različnih iskanj, slogovnih okvirov, tehničnih pristopov in tematskih zasnov pripeljala v
21. stoletje, v obdobje povsem novega ustvarjalnega stanja. V njem avtor stavi na sedanji
trenutek, saj sledi hipnim utrinkom, vendar se v njih reflektirajo tudi minula ustvarjalna
prizadevanja, ki iz podzavesti pogojujejo prav takšen, specifičen likovni odgovor, njemu
lasten, intimen postanek v materiji slike.
Gorjupova potovanja po slikovnem polju potekajo v spremstvu barv, ki niso le snovni
dodatek, temveč njegove spremljevalke, zaupnice, temperamentne sopotnice, nosilke njegovih
razpoloženj. Vanje prelije svojo polnost bivanja. Barve manifestira v značilnem likovno-
formalnem prijemu izrazito poudarjenih gestualnih prvin. Vehementne, eruptivne, tekoče,
široke, sproščene in hkrati odločne barvne sledi različnih smeri in intenzitet, mehke,
zaobljene, pa tudi stroge oblike, ločene ploskovne linije in zaprti, monokromni barvni
zapredki postanejo temelj v ekspresionističnem izrazu. Barvna snovnost nanosov se zgošča,
koncentrira, pa tudi redči v smeri transparentnih učinkovanj. V zaplate izrazitejših barvnih
impastov posega z grafičnimi pristopi, zareže vanje, virtuozno brazda po njih, riše tekoče,
zvezne vzorce zankasto zaprtih linij in razpira materijo barve oziroma poudari dogajanje
v njej. Konkretnim, širokopoteznim nanosom, ki vibrirajo v strukturah in živosti barvne
sledi, dodaja posamezne navidezno nežnejše, pa vendar suverene linije. Intervencije širokih,
odločnih potegov črne stopnjujejo dramaturgijo naslikanega. Ustvarjalni proces se pne v
širokem interpretativnem loku in seže od vodene slikarske akcije do stihijskih intervencij, v
katerih barva sama išče pot. Kompozicije učinkujejo odprto, v slogu »all over painting«. So
dinamične in uravnotežene. Odnosi med naseljenim in praznim prostorom, med toplimi in
hladnimi barvnimi vrednostmi ter raznolikimi potezami likovne igre so usklajeni in vodijo
v ravnovesje. Avtor si z njimi prizadeva vzpostaviti globoko v sebi zakodiran red, sistem, ki
vodi k popolnosti. Le-to slutimo tudi preko upognjenih linij, ki rišejo segmente krožnice in
se v posameznih rešitvah zaprejo celo v krog, v obliko vseh oblik.
Slike so vse bolj barvno živahne. K čistosti, živosti in žarilnosti barv prispevajo tudi
spremljajoče beline ozadja, ki dodatno intenzivirajo in iluminirajo barvne osnove. Tudi sicer
se avtor nagiba v temperamenten in optimističen kolorit.
Barvna pokrivanja potekajo večplastno in oblikujejo čvrsto strukturo slikovnega organizma.
Nivojsko nanašanje plasti in vzpostavljanje vmesnih zračnih prostorov vodi v odpiranje in
v vzpostavljanje izrazitega vtisa prostorske iluzije, ki je dosežen in potrjen na več načinov.
Zdi se, da že minimalna sled ne obvlada le površine, temveč se giblje po prostoru in ga
polnomočno vzpostavi, namensko priseganje na gradnjo po plasteh pa ga le še podkrepi. V
samem slikarskem postopku se objektivizira gibanje, in s tem je že a priori vzpostavljena
prostorska dimenzija, izvirajoča iz fenomenologije percepcije.
Tomaž Gorjup je vitalen slikar, avtor, ki je v nenehnem gibanju, umetnik, ki neutrudno išče
novih ustvarjalnih poti. Razmišljanja, doživljanja, čutenja in razpoloženja prevaja v likovna
dejanja; teorijo preliva v prakso in s prakso potrjuje teorijo. Raziskovalna vnema in ustvarjalna
energija sta posebni sili, ki ga ženeta naprej, k drugačnim, svežim, domiselnim likovnim
rešitvam. Naprej v njegovem slikarstvu pomeni nezadržno izražanje sebe, predstavlja pa
tudi stremljenje po elementarnosti. Zanima ga namreč barvna sled, linija, njena struktura
in moč, barva v prvinski, nezadržni in neponovljivi sledi. S tem je ustvarjalnost zreducirana
na področje čiste likovnosti, slika pa postane enotna in v sebi zaključena likovna struktura
s samostojno entiteto in prvinsko identiteto.
S svojimi »Zgoščeninam časa in postanki v materiji slike« je Tomaž Gorjup absolutni vladar
slikovnega prostora. Z barvami, ploskvami, linijami in grafizmi ga osmišlja in energetsko
polni, hkrati pa mu dopušča, da nežno diha s svojo neomadeževano belino.
Anamarija Stibilj Šajn