1. TEORETIČNI DEL

1.1. Formati DVD

1.1.1. Kdo podpira formate DVD [3]

DVD-R/RW je bil ustvarjen v laboratorijih podjetja Pioneer, podprl pa jih je tako imenovan DVD Forum, v katerega se je hitro vključilo veliko močnih podjetij. Sony in HP sta združila sile ter ustvarila format DVD+R/RW. Seveda pa nista ostala edina. Podjetja so se namreč dogovorila o sodelovanju v skupini Alliance Industry Group. Ne glede na to, kako posamezni proizvajalci reklamirajo svoje izdelke, nobena skupina ne predstavlja uradnega združenja proizvajalcev. Da je zmeda še večja, obstaja na trgu tudi format DVD-RAM, ki ga podpira DVD Forum. Ta format je namenjen le hranjenju podatkov in je manj združljiv z različnimi predvajalniki. DVD Forum je postavil prve standarde zapisa DVD-ROM in DVD-Video, poleg tega pa je izdelal DVD-logotip, ki je v splošni rabi in zato tudi daje videz formalnega združenja. Ne glede na različne trditve pa je podpora obema formatoma v novejših napravah podobna, vendar še vedno ni stoodstotna.

1.1.2. Trije glavni formati [4]

Trenutno so aktualni trije osnovni formati medijev in zapisovalnikov: DVD-R/RW, DVD+ R/RW in DVD-RAM. Prva dva sta si zelo podobna. Enostranski (DVD-5) DVD-Video plošček lahko vsebuje 133 minut visoko kakovostnega MPEG-2 videa, skupaj s tremi kanali prostorskega zvoka in štirimi kanali za podnapise (brez kompresije podatkov bi DVD-5 plošček lahko vseboval le 3 minute videa). Pri dvoslojnem ploščku (DVD-9), se predvajalni čas poveča na 240 minut. Dvostranski enoslojni plošček (DVD-10) lahko vsebuje malo več kot 266 minut videa, vendar je treba plošček med predvajanjem obrniti.

Maksimalen prenos podatkov je 9,8 Mb/s, kar vključuje video, avdio in podnapise. Povprečen prenos podatkov za 133 minut dolg video je 4,7 Mb/s. Povprečen prenos podatkov, ki je na voljo, je odvisen od števila avdio tokov in uporabljenih metod kodiranja, vendar je zaradi dobrih rezultatov priporočeno, da je prenos vsaj 4 Mb/s.

1

Ime Kapaciteta (GB) Št. slojev Št. strani Komentar

DVD-5 4.7 1 1 Berljiv samo z ene strani

DVD-9 8.54 2 1 Berljiv samo z ene strani

DVD-10 9.4 1 2 Berljiv z obeh strani

DVD-18* 17.08 2 2 4 sloji, berljiv z obeh strani

DVD-R 4.7/9.4 1 1 ali 2 Enkrat zapisljiv DVD

DVD-RAM 2.6/5.2 1 1 ali 2 Večkrat zapisljiv DVD (RAM)

DVD-RW 4.7 1 1 ali 2 Večkrat zapisljiv DVD (RW)

  *proizvodnja DVD-18 je izredno težka, cena pa je zaradi tega precej visoka, tako da virtualno za ta format ni nikakršne replikacijske kapacitete.

Tabela 1 Razvrstitev DVD-jev glede na njihovo kapaciteto [1]

1.2. Kako so zapisani podatki na DVD-ju [5]

Navaden, torej tovarniško razmnožen DVD, je plastična, polikarbonatna okrogla plošča, v katero je na spodnji strani vrezana spirala (groove) z izdolbinami in vdolbinami, ki predstavljajo informacije ena oz. nič, s katerimi so v računalnikih zapisani podatki. Pri izdolbinah se laserski žarek v čitalcu odbije, pri vdolbinah pa razprši. Da dosežemo odboj, mora biti plošča prekrita z zelo tankim slojem aluminija.

Dvoslojni DVD, imenovan DVD 9, je sestavljen iz dveh takih delov, ki sta zlepljena drug na drugega. Branje dveh slojev dosežemo s sredinsko metalizacijo, ki je tako tanka, da prepušča nekaj svetlobe, a še vedno dovolj odbojna za podatke v spodnjem nadstropju. Čitalni laser lahko enota s premikanjem leče fokusira na spodnji ali na zgornji oblat.

Pri zapisljivem mediju je v plastiko vrezana le spirala, medtem ko je potrebno vdolbinice simulirati. Za to skrbi pridodana plast, tako imenovano barvilo (dye), nanešeno med polikarbonat in odbojni kovinski sloj. Ko pisalni žarek, ki ima večjo moč od bralnega, posveti na barvilo, le-ta zaradi optičnih lastnosti potemni. Pri čitanju to pomeni razpršen laser in posledično ničlo.

Double-layer DVD+R je skupek obeh tehnologij, pri katerem je bilo tehnološko zelo težko razviti serijsko izdelavo, saj se debeline plasti barvila in metalizacije merijo v mikrometrih. Že majhno odstopanje v sredinski plasti bi povzročilo, da bi pisalni žarek zapisoval oba sloja naenkrat, ali pa bi bilo branje zaradi slabe odbojnosti nepravilno. Poleg tega so morali inženirji zaradi bralne združljivosti doseči enake lastnosti kot pri DVD 9 formatu.

2

slika 1 Prerez dvoslojnega DVD-ja [3]

Prerez dvoslojnega zapisljivega DVD-ja: svetlomodro je označen polikarbonat, vijolično plast barvila in sivo nanos srebrove zlitine, pri čemer ima prvi nivo okoli 55% prepustnosti.

1.2.1. DVD-R/RW [4]

DVD-R je bil prvi format za enkraten zapis, cene naprav pa so bile takrat astronomske. Profesionalne naprave imajo še vedno visoka ceno, a le zato, ker je z njimi mogoče brez težav kopirati ustrezno zaščitene DVD filme. Naprave, ki so namenjene za široko uporabo tega sicer ne zmorejo, to pa ne pomeni, da na tak medij s cenovno ugodnejšo napravo ne moremo zapisati svojega filma. DVD-RW je format za večkraten zapis, zato je medij nekoliko dražji. Prenese okrog 1000 zapisov in brisanj. Smiselna uporaba medijev je zapisovanje podatkov, ki jih občasno obnovimo naprimer za pripravo varnostnih kopij datotek. Trenutna hitrost zapisa DVD-R plošče je 8x ali 11.080 KB/s, pri DVD-RW ploščah pa je hitrost polovična, podobno kot pri CD ploščah.

3

1.2.2. DVD+R/RW [4]

DVD+R se je pojavil kasneje, kar občutimo še danes zaradi nekoliko višje cene. Cenovna razlika pa se vztrajno zmanjšuje. DVD+R/RW mediji so namenjeni enakim opravilom oziroma namenom kot DVD-R/RW, razlike v glavnem ni. Majhna prednost formata DVD+RW je podpora naključnemu branju in pisanju. Tako je mogoče v okolju MS Windows datoteke na tak medij prenašati z metodo povleci in spusti. Na voljo pa sta tudi iskanje in označevanje napak na plošči, kar je seveda koristno, ne pa tudi nujno pri vsakdanji uporabi. DVD+RW plošče vzdržijo enako število prepisov kot predhodnik. Trenutna hitrost zapisa pri tovrstnih napravah je enaka kot pri predhodniku, torej za DVD+R ploščo 8x ali 11.080 KB/s.

1.2.3. DVD-RAM [4]

DVD-RAM je bil prvi prepisljivi DVD medij na trgu in kot tak v začetku bolj zanimiv za podjetja, ki so potrebovala prostoren medij za shranjevanje podatkov. Plošče so na voljo kot enostranske (2,6 GB) in dvostranske (5,2 GB). Naprave in mediji podpirajo naključno branje in pisanje ter iskanje in označevanje napak na plošči. Takšno ploščo je mogoče prepisati 100.000-krat, kar je v primerjavi z zgoraj omenjenima medijema ogromno. Temu primerna je tudi cena plošč, ki je razmeroma visoka. Zaradi tega pa se podjetja zadnje čase pogosteje odločajo za katerega od prej navedenih formatov.

1.2.4. Boljše od obeh svetov [4]

V boju med formati je gordijski vozel presekal ravno Sony, ki je glavno zmedo tudi povzročil. Podjetje Sony je bilo namreč prvo, ki je ponudilo hibridni zapisovalnik, torej takšnega, ki je podpiral tako DVD+ R/RW in DVD R/RW format zapisa. Temu se je odzvala tudi konkurenca, zato je na trgu prava poplava takšnih naprav. Prednost takšne naprave je v možnosti izbire medija. V prihodnosti lahko pričakujemo, da se bodo proizvajalci odločili za skupni standardni format, ki bo povsem odpravil težave z združlivostjo posameznih naprav.

1.3. Način zapisa DVD-ja glede na vsebino

1.3.1 Podatkovni DVD [4] S podatkovnim DVD-jem je še najmanj težav. Zapisovanje opravimo s programom za zapis DVD-jev, podobno kot pri zapisovanju podatkov na CD-ROM, le da je DVD medij prostornejši. Pri formatih zapisa, ki jih pri vsakdanji uporabi računalnika navadno uporabljamo, ni težav z branjem zapisov, če je DVD pogon v drugem računalniku le dovolj sodoben, da podpira naš izbrani format zapisa. Univerzalna sta zapis ISO in

4

ISO/UDF. Takšnega DVD-ja ne moremo uporabljati v hi-fi DVD predvajalniku, ker le-ta nima vgrajenih programov za branje in obdelavo podatkovnih zapisov.

1.3.2. Video DVD [4]

V tem primeru govorimo o univerzalnem video zapisu na DVD. Z ogledovanjem videoposnetkov na računalniku nimamo težav, saj je medij temu namenjen. Obstajajo le problemi pri nekoliko starejših, pa tudi pri nekaterih novejših DVD predvajalnikih, za katere ni nujno, da podpirajo doma zapisane DVD-je. Pri novih napravah ni težav, naj gre za zunanjo napravo ali napravo, ki je vgrajena v osebni računalnik. Za ogled video zapisa na DVD-jih potrebujemo v računalniku ustrezen program, ki ga proizvajalci navadno priložijo zapisovalniku. Ogled omogoča tudi program Windows Media Player, ki je standardni program za ogled medijev v operacijskem sistemu MS Windows XP.

1.3.3. Avdio DVD [4]

Pri predvajanju Avdio DVD medijev je nekolko več težav, ker so temu predvajanju namenjeni posebni programi, ki pa so predragi za domačo uporabo. Želja, da bi izdelali kompilacijo na prostornem mediju je seveda velika, vprašanje pa je smiselnost. Na DVD medij ne moremo shraniti toliko glasbe, kot se nam zdi na prvi pogled. DVD medij ima kapaciteto nekaj CD medijev, vendar je cena DVD-jev toliko višja od CD-jev, da cenovno ni ugodno, vzrok pa so tudi predragi programi. Format zapisa glasbe na Avdio DVD-jih je PCM WAV ali AC3, torej prostorski zvočni zapis. Slednja možnost seveda zasede več prostora, zato pa je užitek ob poslušanju večji.

1.3.4. MP3 DVD [4]

DVD je krasen medij za hranjenje velike količine glasbenih datotek MP3. V tem primeru gre za povsem enakovredno uporabo DVD medija kot pri podatkovnem DVD-ju, le da so tu vse datoteke zapisane v obliki MP3. Poslušanje glasbe z DVD-ja prek domačega računalnika je uporabno predvsem zaradi velikega števila datotek. Nekaj težav imamo le z izdelavo seznama predvajanja vseh datotek za posamezne MP3 predvajalnike. Večina teh programov preprosto ne zmore tolikšne količine podatkov v seznamu. Pri nekaterih MP3 predvajalnikih lahko rešimo težavo z izdelavo večih seznamov predvajanja, ki jih nato združimo v enega samega. Potem izberemo naključno predvajanje in glasbe je dovolj za celomesečno predvajanje, brez vmesnih posegov. Za zapisovanje MP3 datotek na DVD ne obstaja poseben format zapisa, zato je nemogoče predvajati MP3 datoteke iz tako ustvarjenega DVD-ja na zunanjih DVD predvajalnikih. Pri pregledu vsebine naprava ne najde ustreznih zapisov, ki bi se ujemali z medijem. Zunanji predvajalniki znajo predvajati MP3 datoteke iz CD-jev, iz DVD medijev pa ne. Naprave nam največkrat sporočijo, da v napravi ni diska, da format ni ustrezen oziroma da je prišlo do napake pri branju medija.

Na spletu in v revijah sicer obstaja nekaj člankov o možnosti predvajanja MP3 DVD-jev z DivX-predvajalniki, ki so v zadnjem času dostopni po ugodnih cenah. Avtorji ne navajajo modelov. ki naj bi to omogočali, tako da teh informacij ni mogoče preveriti. Preizkusil sem veliko takšnih predvajalnikov, vendar takšnega predvajanja ni omogočal nobeden.

5

Pravega razloga, da zunanji DVD in DivX predvajalniki ne omogočajo predvajanja MP3 DVD zapisov ne najdem, ker ti predvajalniki predstavljajo enostavne mikro računalnike s skrčenim naborom ukazov in vnešeno osnovno verzijo Linux operacijskega sistema, DVD pogoni pa so v osnovi isti kot pri osebnih računalnikih. Menim, da so težave le v tem, da proizvajalci zaenkrat v predvajalnike še ne vgrajujejo ustrezne programske opreme.

1.3.5. Foto DVD [4]

Priprava in uporaba Foto DVD-jev ni nič posebnega, saj že v svoji osnovi sodijo v video kategorijo, funkcijo ustreznega zapisovanja fotografij na DVD pa omogočajo že programi za zapisovanje DVD-jev. Na voljo je tudi veliko programov, npr. DVD Picture Show. Ti programi nam pomagajo pri izbiri fotografij, zlaganju teh v posamezne knjižnice, izdelavi izbirnih menujev, določanju časa predvajanja posamezne fotografije, dodajanju glasbe in komentarjev, na koncu pa nam posnamejo tako pripravljeno diaprojekcijo na DVD ali CD. Na DVD gre seveda več fotografij v višji kakovosti. Tako pripravljen DVD bo uporaben tudi na zunanjem DVD predvajalniku, seveda pa ga je mogoče predvajati tudi prek računalnika. Prva možnost je prijetnejša, saj je udobneje gledati projekcijo na TV zaslonu. Nekateri zunanji DVD prevajalniki podpirajo tudi prikaz JPEG datotek zapisanih na CD-jih ali DVD-jih, žal pa ni nujno, da bo predvajalnik, ki zna predvajati JPEG datoteke s CD-jev, znal to opraviti tudi iz DVD-jev.

1.3.6. DivX DVD [4]

Problematika DivX DVD-jev je podobna kot pri glasbi MP3. Uporaba takšnih zapisov na osebnem računalniku ni problematična in prinaša za ogledovanje filmov precej prednosti. Na DVD medij lahko zapišemo več filmov. Pri predvajanju enostavno izberemo željeno datoteko in jo predvajamo. Pri večini zunanjih DVD-predvajalnikov ogled DivX zapisov ni možen, ker funkcija (kodek) na teh napravah ni vgrajena.

1.3.7. DVD video [4]

Video v formatu DVD prinaša veliko novosti. Prva je seveda močno izboljšana kakovost posnetkov, ki so ponavadi posneti v PAL, s hitrostjo 25 slik na sekundo ali v NTSC (ZDA), s 30 slikami na sekundo. Druga novost je interaktivnost, saj imajo DVD diski menuje, v katerih uporabnik lahko izbira jezik, podnapise, obliko podnapisa ter obliko zvoka. Uporabnik lahko pri nekaterih filmih izbira tudi zorni kot gledanja videa, kar naj bi postalo običajno pri novih DVD filmih. Novost je tudi razdelitev na DVD regije. Vsak DVD video nosi zapis katerim regijam je namenjen in ga uporabljamo lahko le na napravah, ki so za te regije prirejene. Na ta način je izvedena zaščita filmov, da lahko filmske družbe nadzirajo tržišče filmov po posameznih geografskih področjih.

6

1.4. Regije [3]

Na tržišču DVD-jev je vzpostavljen sistem regij, ki je geografsko oblikovan z namenom, da se uredi tržišče filmov na DVD medijih in dostopnosti le-the v posameznih državah sveta.

Regije so:

1.Severna Amerika

2.Evropa, Japonska, Bližnji Vzhod, Južna Afrika

3.Jugovzhodna Azija

4.Avstralija, Nova Zelandija, Srednja in Južna Amerika

5.Severozahodna Azija, Severna Afrika

6.Kitajska 

slika 2 Prikaz razdeljenosti po regijah [3]

S tem sistemom so preprečili, da bi v Evropi lahko gledali ameriške DVD filme, preden bi le-ti prišli v evropske kinematografe.

7

1.5. Struktura zapisa video DVD-ja [6]

Če z računalnikom pregledamo vsebino Video DVD medija vidimo, da sta v njem dva imenika. Eden, imenovan AUDIO_TS je običajno prazen, saj ni namenjen filmu, temveč zvočnemu DVD-ju. V drugem, imenovanem VIDEO_TS pa največkrat najdemo od deset do dvajset datotek, ki imajo končnice VOB, IFO in BUP, pričnejo pa se lahko z besedo Video ali VTS.

Datoteke IFO so namenjene posredovanju informacij predvajalniku. V njih je zapisano kje so posamezna poglavja, določeni zvočni in slikovni podatki in podobno.

Datoteke BUP so rezervne kopije datotek IFO, kar lahko vidimo že iz velikosti datotek na DVD-plošči.

Najpomembnejše so datoteke VOB. Kratica pomeni okrajšavo za Video Object. V datoteki je zapisan film.

Ko vstavimo DVD v predvajalnik, ta naprej prebere vsebino informacijske datoteke Video_ts.ifo, ki določa kaj in kako naj se predvajajo podatki, ki so shranjeni v datoteki Video_ts.vob. Tu gre običajno za obvestila o avtorskih pravicah, lahko pa tudi za menu, v katerem si lahko izbiramo jezik, izvlečke in podobno. Sledijo datoteke vts_01_0.ifo, vts_02_0.ifo itd. To so datoteke z zapisi o poglavjih. Ker ne obstaja datoteka vts_00_0.ifo, je torej na DVD-ju teoretično mogoče imeti do 99 poglavij, vsako od poglavij lahko vsebuje do 10 datotek tipa VOB. Zaporedno število datoteke v okviru poglavja je v imenu datoteke tipa VOB zapisano kot zadnje. Naprimer ime Vts_01_0.vob, pomeni prvo datoteko VOB v prvem poglavju. Če pogledamo dolžine datotek tipa VOB ugotovimo, da nobena ni večja od 1 GB (1024 x 1024 x 1024 bajtov). Omejitev izhaja iz sposobnosti PC-ja, saj ta ni znal predvajati filmskih datotek daljših od 1 GB. Ta trditev drži predvsem za starejše operacijske sistem, kar pa je v windowsih XP odpravljeno. Standard se je zaradi združljivosti vseh sistemov obdržal.

2. PRAKTIČNI DEL

2.1. Zasnova in problematika multimedijske predstavitve

Multimedijska predstavitev nam omogoča predstavitev tako tekstovnega gradiva, kot tudi video materiala, ter glasbe. Predstavitev je zasnovana tako, da uporabnik lahko prehaja iz vsebine na vsebino po svoji volji in ni omejen na že vnaprej določen vrstni red vsebin. Tako si lahko uporabnik sam izbere kaj si bo ogledal in določeno vsebino preskoči, če ga ne zanima. Tako si lahko vsak uporabnik po svoji izbiri prilagaja vsebino aplikacije. Način prehajanja med vsebinami imenujemo navigacija. Le-ta mora biti izvedena tako, da uporabnika ne zmede, torej enostavno in logično. Problem se pojavi, če imamo na aplikaciji veliko vsebin, ki jih želimo predstaviti. Tu je potrebeno izdelati natančen načrt

8

navigacije, ki omogoča logično premikanje po vsebinah ter možnost prekinitve in prehoda v vsakem trenutku. Le tako bomo lahko izdelali aplikacijo, ki bo uporabniku prijazna in ga med pregledovanjem vsebin ne bo zmedla. V takem primeru je smiselno, da vsebino aplikacije razdelimo na logične sklope in s tem pridobimo večjo preglednost aplikacije.

Pri načrtovanju aplikacije moramo biti pozorni na to, komu je aplikacija namenjena (ciljna publika) ter kako velika bo aplikacija glede na obsežnost vsebine. Tako se odločimo za medij, na katerem bo aplikacija delovala. Če aplikacija ni preveč obsežna, se odločimo za CD ali pa celo mini CD v obliki vizitke. Tu pa smo seveda omejeni na obseg medija, ki v danem primeru znaša od 50 do 150 MB za mini cd ter 700 MB za CD. To naj bi bilo dovolj za aplikacijo, ki večinoma vsebuje tekstovne podatke, ter video nižje tehnične kvalitete. Navadno se tu odločimo za kompresijo ali krčenje video vsebine, s tem pa zmanjšamo njeno velikost v MB. Prav tako se odločimo za video vsebino nižje resolucije, kar nam tudi omogoča tekoče predvajanje aplikacije na sistemih nižjega cenovnega razreda. S tem pa seveda okrnemo samo video vsebino. Tak način predstavitve je namenjen predvsem podajanju informacij, za katere sama kvaliteta ni tako pomembna.Če želimo izdelati aplikacijo, ki po vsebini in velikosti presega kapaciteto CD medija, se odločimo za medij, ki lahko sprejme več vsebine. Tu je sedaj v veljavi medij DVD, ki je precej razširjen. Pri aplikaciji ki uporablja ta medij imamo dosti večje možnosti predstavitve vsebin večjih razsežnosti. Tu imam v prvi vrsti v mislih video vsebino, ki je po velikosti največja. Poleg tega, da je teh vsebin lahko več, je ta lahko tudi bolj kvalitetna. Tako je lahko video vsebina zapisana v polni resoluciji, kar za PAL sistem znaša 720x576 pixlov (pikic na inč). S tem dobimo boljšo kvaliteto video vsebin. Prav tako pa se lahko odločamo za samo stiskanje – kompresijo vsebin, glede na njihovo velikost. Da ohranimo kvaliteto samega videoposnetka je priporočljivo, da ne uporabimo prevelike kompresije, saj s tem zelo okrnemo video material. V praksi se uporablja kompresija med 4 in 9 MB/s. Vse pa je odvisno od želja in velikosti vsebin.

V primeru moje predstavitve praktičnega dela diplomske naloge multimedijske aplikacije, sem se odločil za medij DVD. Razlog tega je, ker sama aplikacija vsebuje veliko število videoposnetkov, ki sem jih želel predstaviti v čim boljši kvaliteti.

2.2. Postopki priprave promocijskega DVD-ja

Pri postopku priprave promocijskega DVD-ja si najprej izdelamo grobi načt aplikacije, opredelimo cilj aplikacije, komu je aplikacija namenjena (ciljna publika), izgled aplikacije ter opredelimo orodja, s katerimi bomo aplikacijo izdelali. O vseh teh parametrov je odvisno kako se bomo lotili izdelave aplikacije.

Začnemo pri izbiri materiala, ki ga bo aplikacija vsebovala. Tega razvrstimo po logičnih vsebinskih sklopih. Razdelimo strukturo aplikacije in si naredimo grobi načrt navigacije, s katero nato izbiramo vsebino aplikacije.

Ko imamo izelan okvirni načrt vsebine in navigacije, se lotimo priprave in izdelave video materiala. Tega moramo najprej zmontirati in opremiti z glasbo in drugimi audio efekti.

9

Prav tako lahko video material opremimo z grafičnimi elementi in tekstom. To fazo opravimo s pomočjo programa za video editiranje. V mojem primeru je bil to program Adobe Premiere, ki je namenjen nelinearni montaži in obdelavi video materiala. Ko imamo določen sklop zmontiran in opremljen z avdiom, se lotimo kodiranja. V našem primeru je to mpg2 kodek, ki je namenjen izdelavi video DVD-ja. Tako pripravljen video material spravimo na disk. Tako obdelamo vse sklope, ki vsebujejo video material.

Nato se lotimo temeljitega načrta navigacije, pri katerem moramo upoštevati vse možnosti prehodov po materialu. Izdelamo drevesno strukturo poteka navigacij. Opredelimo glavne sklope aplikacije ter njene podsklope in predvidimo možnosti prehajanja po sklopih in podsklopih. Navigacija mora biti logična in ne sme dopuščati dvomov kje se nahajamo in kam lahko gremo. Predvidimo tudi možnost prehoda na osnovni menu neglede na to, kje smo.

Ko sem imel izdelan natančen načrt navigacije, sem se lotil izdelave in oblikovanja menujev. Ti so lahko statični, ali pa animirani. Pomembno je, da vsak menu vsebuje potrebne gumbe za navigacijo. Izdelal sem grafični vmesnik za menuje ter oblikoval gumbe. To sem storil s pomočjo programa Adobe Photoshop, ki omogoča izdelavo menujev po plasteh (layerjih). To nam koristi, če želimo elemente menuja še dodatno animirati. Ker nam program Adobe Photoshop tega ne omogoča, sem to storil s pomočjo programa Adobe After Effects. Tu sem uvozil celotno kompozicijo, ki sem jo izdelali v Adobe Photoshopu in izvedel animacijo vsake plasti (layerja) posebej. Izdelano animacijo sem nato izvozil v obliki mpg2 avi formata na disk. Tako pripravljena animacija menuja je nato pripravljena za izdelavo avtorizacije video DVD-ja.

Ko sem imel pripravljen celoten video material ter izdelane vse menuje (animirane in statične), sem se lotil avtorizacije DVD-ja. To sem storil s pomočjo programa Adobe Encore. Ta nam omogoča izdelavo video DVD-ja, ter določanje linkov vsakemu gumbu navigacije posebej. V program Adobe Encore sem uvozil ves material, ki sem ga pripravili za izdelavo aplikacije. Sem spada ves video material in menuji z gumbi za navigacijo.Nato sem določil kaj se bo zgodilo, če pritisnemo določen gumb v menuju ter akcijo, ki se bo zgodila, ko se operacija konča. Seveda sem se moral strogo držati zgoraj omenjenega načrta poteka navigacij.Ko sem imel izdelane vse akcije aplikacije, sem celoten projekt posnel na disk. Program Adobe Encore pripravi celoten projekt v obliko, ki sem jo nato zapisal na DVD s pomočjo DVD pekača.

Sledila je faza poskusov in popravkov. Pri zapisovanju poskusne aplikacije predlagam zapisovanje na preprisljive DVD-je, ki omogočajo večkraten zapis.

10

2.3. Načrt izdelave video DVD-ja

Pri izdelavi video DVD-ja sem opravil naslednje faze dela:

Razdelitev ideje in priprava načrta Izdelava scenarija Priprava podrobnega načrta – ene zaokrožene teme Priprava posameznih modulov Integracija modulov v končni izdelek testiranje končnega izdelka

Pri načrtovanju sem označil celotno aplikacijo glede na namen. Predvidel sem ciljno publiko in temu primerno opisal funkcije aplikacije. Predvidel sem tudi način dostopa do aplikacije ter izbral zahtevano strojno in programsko opremo.

V scenariju sem predvidel vse sestavne dele (module) aplikacije.

Podrobni načrt vsebuje:

tematski opis,  vsebinski opis vizualni namen modulov

Splošni opis zajema opis navigacije v okolju menu sistem. Uporabnika seznani z osnovnimi gumbi za navigacijo, z možnostjo pomoči, možnost prehoda iz ene strani na druge z identično navigacijo. Nekatere naloge ali aktivnosti so lahko zajete v t.i. vročih točkah, ki pomagajo pri razlagi ali iskanju podatkov. 

Ozadje menujev se praviloma spreminja glede na temo oziroma obravnavano snov. Podan mora biti hiter prehod med stranmi in možnost, da se vedno vrnemo na začetni menu.

V okviru podrobnega načrta aplikacije je potreben je opis strojne in programske opreme potrebne za normalno delovanje sekvenc.

Zaslon s tekstom Ozadje Slike Gumbi Animacije, video 

11

Sekvenca je torej računalniška aplikacija, ki jo gradimo podobno kot knjigo z dodajanjem posameznih zaslonov, na katerem so vedno novi nizi drugih elementov.

Strani so povezane v drevesno strukturo. Ta je osnova za izdelavo navigacije, ki nam omogoča sistematsko sprehajanje po posameznih temah in poglavjih znotraj tem.

Izdelovanje gradiv je zapleteno in zahtevno delo, saj je uporabnik v celoti odvisen od dobre priprave gradiv, navodil in možnosti pregledovanja posameznih sklopov.

Zato govorimo o timu strokovnjakov, ki sodelujejo pri pripravi takih gradiv:

koordinator za skupino - režiser scenarist video/avdio snemalec montažer grafični oblikovalec programer tehnično osebje

Postopki pri razvijanju aplikacije promocijski DVD:

Analiza problema in razvoj ideje Načrt – opis aplikacije Izdelava dokumentacije Priprava scenarija in izdelava posameznih sekvenc Povezovanje delov v celoto Preverjanje celote

2.3.1. Načrtovanje aplikacije

Aplikacija je namenjena samopromociji avtorja in vsebuje elemente grafike, montaže, snemanja, celostne grafične podobe in obdelave slike.

2.3.2. Scenarij

Aplikacija je sestavljena iz glavnega menuja ter treh podmenujev, ki se nato delijo na več zaključenih podcelot. V glavnem menuju uporabniku ponudimo tri sklope (CGP-celostne grafične podobe, snemanje in montaža, ter grafično oblikovanje). Uporabnik si lahko s pomočjo navigacije izbere sklop, ki ga zanima, preveri njegovo vsebino, si

12

pogleda video material ter se v vsakem koraku lahko vrne na osnovni menu. Tam pa si lahko izbere novo temo ali gre korak nazaj.

Vsi menuji so animirani, prehodi iz menuja v menu pa so narejeni tako, da njihov prehod ni moteč. To pomeni, da je konec animacije prvega menuja enak začetku drugega. Tako dosežemo tekoč in nemoteč prehod med menuji, z barvami pa opredelimo sklope in s tem v vsakem trenutku vemo, na katerem sklopu smo.

2.3.3. Programska in strojna oprema

Celotno aplikacija sem izdelal s paketom programov ADOBE, kar je omogočilo lažjo izdelavo, ter večjo združljivost med posameznimi programi.

Vse statične navigacije sem izdelal v programu Adobe Photoshop in to v PAL resoluciji, ki znaša 720x576 pixlov. Tu pripravimo tudi vse gumbe navigacije, ki so potrebni za prehode med podstranmi.

Animirane podlage za navigacije sem izdelal v programu Adobe After Effects, ki nam omogoča delo s plastmi, ter animacijo vseh že pripravljenih elementov ozadja.

Video material sem zmontiral in podložil z glasbo s pomočjo programa Adobe Premiere, ki je namenjen nelinearni montaži slike in tona.

Avtorizacijo ter izdelavo celotne aplikacije sem izvedel s programom Adobe Encore. Tu sem določil vse povezave in dogodke, ki se zgodijo ob izbiri določenega gumba aplikacije ter dodal glasbeno podlago animiranim menujem.

2.4. Priprava video materiala

2.4.1. Zajemanje slike

Na začetku priprave video DVD-ja sem v računalnik prenesel video material. Tu imamo več možnosti. Ena od možnosti je zajemanje videa preko analognih vhodov na računalniku. Tu se pojavi problem, ker potrebujemo za ta postopek posebno video kartico, ki nam to omogoča, te pa so ponavadi precej drage. Drugi način, ki je bolj sprejemljiv, pa je zajemanje video materiala preko “fire-wire” vhoda. Te kartice so precej cenejše, potrebujemo pa predvajalnik, ki je opremljen z istim izhodom. Ponavadi za ta postopek uporabimo kar digitalno kamero, ki ima tak priključek. S tem se lahko izognemo nakupu dragih predvajalnikov.V okviru diplomske naloge sem se odločil za zajemanje videa preko “fire-wire” vhoda.

13

2.4.2. Montaža video materiala

Ko sem željeni material prenesel v računalnik, sem se lotil montaže videoposnetkov. Za to opravilo nam je na voljo več orodij, mi pa se bomo malce pobližje spoznali s programom Adobe Premiere.

To je program za nelinearno montažo video in avdio materiala. Z njim lahko ustvarimo mehke prehode med kadri (disolve), spreminjamo hitrost sekvenc, dodamo napise, posnetke opremimo z glasbo, ter obdelamo sliko. Ko imamo sekvence urejene med seboj v željenem zaporedju (editing), se lotimo kodiranja materiala.

Priprava video materiala v programu Adobe Premiere

Če naša aplikacija vsebuje tudi videoposnetke, jih moramo najprej zmontirati in podložiti z glasbo. To storimo s pomočjo programa Adobe Premiere. Ta nam omogoča nelinearno montažo videa in avdia kar pomeni, da lahko brez večjih težav video material vstavljamo in brišemo z naše časovne linije. To nam omogoča hitro montažo ter enostavno popravljanje posnetka. Ko smo s samo montažo zadovoljni, posentek posnamemo na disk v formatu, ki ga naš program za avtorizacijo prepozna. Nato program sam naredi konverzijo v mpeg 2 format, ki je standard za izdelavo DVD-jev. V mojem primeru je to Canopusov DV-format, ki lepo sodeluje s programom Encore.

14

slika 3 Montaža video materiala v Adobe Premiere

2.4.3. Kodiranje

Pot je lahko tudi drugačna. Po montaži filma je tega potrebno spremeniti (kodirati) v ustrezno obliko (format). V mojem primeru je bil to MPEG-2. Na voljo je veliko programov za kodiranje, ki tudi zajemajo filme iz kamer. Uporaba teh programov je lahko zelo preprosta ali pa tudi ne. Seveda je vse odvisno od tega, katerega od programov za izvedbo kodiranja izberemo. V primeru diplomske naloge sem to storili kar s programom Adobe Premiere.

Če želimo, lahko izberemo nastavitev Custom (Settings/Make MPEG file), kjer lahko nastavimo kar nekaj parametrov izhodne datoteke. Za uporabnike, ki nimajo dovolj znanja in izkušenj je najbolje, da se držijo priporočenih vrednosti in izberejo nastavitev DVD compatible. S to izbiro lahko naredimo datoteko MPEG-2 s pasovno širino 6 Mb/s, kar je več kot dovolj, v primerjavi s kvaliteto VHS, morda celo preveč. Na ta način lahko na DVD shranimo približno uro in pol posnetkov. Če želimo na DVD shraniti večjo količino video zapisa je primerna ročna nastavitev 4 Mb/s, ki po mojih izkušnjah tudi popolnoma zadostuje.

15

2.5. Avtorizacija DVD-ja

Ko imamo na disku končno datoteko MPEG-2 (ali več datotek), se lahko lotimo izdelave DVD. DVD video ponuja kar nekaj prednosti v primerjavi z video kasetami. Ena izmed značilni prednosti je ta, da je osnova vsakega DVD grafični izbirni menu. Z njega izbiramo želen posnetek ali pa samo posamezne dele posnetka. Po tem, kako zmogljivo in hkrati enostavno je mogoče izdelati tak menu, se med seboj loči množica programov za izdelavo domačih DVD-jev. Podrobneje si poglejmo dva od teh programov. To sta Sonic My DVD, ter Adobe Encore.

V Sonicovem programu MyDVD (različica 5.0), je postopek zelo enostaven. Ko poženemo program, se lahko odločamo med izdelavo novega DVD-ja, snemanjem videa neposredno na DVD (deluje le z digitalnimi kamerami prek firewire vmesnika) in popravljanjem že narejenega DVD-ja (deluje samo z DVD-ji, ki so bili narejeni s katerim izmed Sonicovih programov). Izberemo izdelavo novega DVD-ja. Tako pridemo na prazno strano, ki že ima ozadje in privzeti naslov, kot je to določeno v trenutno izbrani temi. Tem je na izbiro kar nekaj, med njimi tudi nekaj takih, ki imajo gibljivo ozadje (npr. premikajoči se oblaki) in glasbo. Animirano ozadje in animirani gumbi lahko domači DVD prikažejo v zelo lepi luči.

Kliknemo na gumb za vnos posnetkov in v projekt vnesemo našo prej narejeno datoteko MPEG-2 oz. večje število le-teh. Za vsako izmed njih bo program naredil svojo ikono s prikazom njene začetne slike. Za osnovo bi bilo to dovolj. V tem primeru si s klikom na gumb Burn izberemo le še funkcijo zapisovanja na DVD, v kateri program poskrbi za zapis končnega DVD medija.

Če hočemo pripraviti bolj popoln izdelek, moramo opraviti še nekaj dodatnih opravil. Najprej si lahko posnetke razbijemo na t. i. poglavja (chapters), program pa bo za vsako izmed njih na podmenuju naredil svojo ikono, s katero gremo pri pregledovanju lahko neposredno na izbrano poglavje. Ko pri pripravi aplikacije z desno tipko kliknemo ikono našega posnetka, le izberemo funkcijo izdelave poglavij (Add/Edit Chapters). Pri opredeljevanju poglavij se z drsnikom premikamo po našem posnetku in na mestu kjer želimo označiti poglavje kliknemo na tipko Add Chapter. Ko zaključimo urejanje poglavij s klikom na tipko OK, se ikona našega posnetka samodejno spremeni v ikono za podmenu, na katerem so razporejene ikone do posameznih poglavij, ki smo jih označili. Seveda lahko vsako poglavje tudi poimenujemo. Če smo MyDVD uporabili tudi za osnovni zajem videa (vendar so podprte le digitalne kamere, kar pomeni, da za potrebe digitalizacije VHS to ne bo uporabno), imamo tudi možnost samodejnega zaznavanja kadrov in postavitve poglavij na kadre.

Ko smo z videzom menuja in podmenujev zadovoljni, si lahko DVD ogledamo, nato pa samo še izberemo funkcijo zapisovanja DVD (Burn) in si DVD »zapečemo«. Najlepše pri tem je, da lahko kdaj pozneje svoj izdelek tudi popravimo (če smo uporabili nosilec +RW ali –RW) in mu po potrebi dodamo še kakše posnetek ali pa tudi posamezne posnetke izbrišemo. Z nosilcem +RW je takšno popravljanje zelo hitro, saj poteka brez začasnega prepisovanja vsebine na disk.

16

MyDVD je program, ki omogoča, da osnovne stvari postorimo lahko in hitro, žal pa ne omogoča ročnega popravljanja in spreminjanja menuja. Tako ne moremo povečati gumbov, jih razpostavljati na menuju na željena mesta, ne moremo dopisati dodatnih besedil in podobno. Za take posege je bolje uporabiti katerega izmed bolj profesionalnih programov. Med te pa sodi prav Adobe Encore.

Poleg videoposnetkov lahko na DVD zapišemo tudi posamezne serije fotografij v obliki dinamičnih predstavitev (slideshow). Enostavno izberemo fotografije, ki bi jih želeli shraniti, določimo kako dolgo naj bo posamezna fotografija prikazana in izberemo morebitne prehode med fotografijami. Program MyDVD na podlagi podatkov zgradi dodatno datoteko MPEG-2, to pa bo kasneje predvajalnik prikazoval kot film, kar za nas pomeni bolj dinamično predstavitev. Zaradi tega se nam predstavitev odvija po vnaprej določenem vrstnem redu. Na predvajanje namreč nimamo vpliva, tako kot pri predstavitvah na računalniku.

Za naprednejšo izdelavo video DVD-ja je namenjen program Adobe Encore, ki pa zmore mnogo več kot le izdelavo gumbov in njihovo navigacijo.

S tem programom lahko sami izdelamo gumbe, ki so lahko različnih oblik in barv. V njih samih pa je lahko celo videoposnetek ali slika, ki se nanaša na video ali katera druga, ki nas spominja na dogodek, ki se bo zgodil, če ta gumb pritisnemo. Gumbom lahko določimo akcijo, ki se zgodi s samim pritiskom ter akcijo, ki se zgodi, ko se izbrani dogodek konča. Tako lahko programiramo kaj se bo zgodilo, ko se konča videoposnetek, ki smo ga izbrali s pritiskom na gumb.

Uporabljamo lahko animirane menuje, ki jih lahko podložimo tudi z zvokom, kar še dodatno popestri aplikacijo.

Delo s tem programom je malce zahtevnejše, vendar je tudi končni izdelek, ki ga naredimo v tem programu, dosti bolj dovršen.

Če se lotimo bolj kompleksnega izdelka, ki vsebuje animirane menuje in glasbeno podlago le-teh, se vsekakor odločimo za program Adobe Encore.

2.5.1. Izdelava menujev

Če se lotimo izdelave posebnega lastnega DVD-ja, je najbolje, da si menuje izdelamo kar sami. Za to pripravo je najbolj primeren program Adobe Photoshop, kjer lahko izdelamo ozadja za menuje in celoten vidni del navigacije. Podrobnejši opis izdelave navigacije si bomo ogledali kasneje. V Photoshopu si pripravimo tudi vse grafične elemente, ki jih lahko uporabimo za animacijo če želimo, da je ozadje menuja animirano. Pri tem je pomembno, da so elementi zloženi po plasteh (layerjih), tako da lahko animiramo vsak element posebej. Za animacijo teh elementov sem uporabili prav tako program iz skupine programov Adobe - After Effects.

17

Pri izdelavi ozadja moramo biti pazljivi na resolucijo, ki je v našem primeru, za PAL standard, predpisana 720x576 točk. Prav tako moramo biti pozorni na varnostno cono, ki predstavlja področje vidno na katerem koli monitorju pri pregledovanju DVD-ja. Vsak TV ekran nam namreč prikaže manj slike, kot je naša celotna resolucija. Prav tako lahko opredelimo resolucijo na 72 DPI (točk na inčo), kar pa nam še zmanjša velikost datoteke v MB. To je namreč maksimalna resolucija, ki jo prikaže PAL system.Pri izdelavi menujev se ponavadi držimo oblikovalskih zakonitosti. Sem spada pravilen izbor barv, ter postavitev gumbov v menuju po pravilu zlatega reza. Pri izbiri barv si pomagamo z barvnim krogom, kjer določimo harmoničnost barv. Obstajajo tudi programi, ki nam glede na željeno barvo predlagajo ostale harmonične barve, ter njihove komplementarne barve.

2.5.2. Harmonične barve [1,7]

Kadar je skupni učinek dveh ali več barv prijeten, ubran, potem pravimo, da so barve harmonične (harmonija = red, urejenost).

slika 4 Barve, ki imajo enako temnost ali svetlost (harmonija različnih barvnosti) [7]

Ittnov barvni krog je zasnovan tako, da si nasproti ležijo komplementarne barve. V njegovem dvanajstdelnem barvem krogu so harmonične vse barve, ki so v ogljiščih enakostraničnega ali enakokrakega trikotnika ali pravokotnika ali kvadrata.

2.5.3. Zlati rez [2,8]

Zlati rez je pojem, ki že tisočletja zaposluje znanstvenike različnih področij. Kljub temu da se da vrednost zlatega reza izraziti številčno le v približkih, je vsestransko zaznaven na vseh področjih človeškega ustvarjanja. V umetnosti je simbol urejenosti ter pomeni skladnost merske kompozicije likovne stvaritve. Zlati rez pomeni proporcijski ključ zasnove kompozicije v arhitekturi od antike naprej in je aktualen še danes. Matematiki se z njim ukvarjajo že tisočletja in je osrednji problem ustvarjanja v geometriji.

18

slika 5 Zlati rez [8]

Namišljene  linije so nam vsiljene z gibanjem ali s samo obliko objekta, npr. smer gibanja nekega vozila, zvonik ali TV stolp, ki se dviga, stremi proti nebu.Psihološke linije so tudi namišljene, vendar na drugačen način. To so črte, s katerimi v mislih povežemo sorodne objekte.

V sliki je zelo pomembna točka glavnega objekta ali središče zanimanja. Ravno prej omenjene linije naj bi vodile pogled h glavnemu središču zanimanja slike. Če je le mogoče, se izogibamo močnih linij, ki bi vodile k manj pomembnim objektom slike. V tem primeru bi bila slika razbita  in bi naš pogled begal po njej. Ta namišljena središča, imenovana tudi dominante, dobimo, če razdelimo sliko na devet enakih delov. Presečišča tako dobljene mreže so naše točke ali središča zanimanja.

2.5.4. Izdelava navigacij v programu Adobe Photoshop

Za pripravo navigacije menujev, ki jih nato uporabimo pri avtorizaciji, uporabimo program Adobe Photoshop. Tu lahko obdelamo vse statične slike menuja, ter dodamo gumbe. Gumbom dodamo akcije, ki se nato sprožijo s pomočjo navigacije v Encoru. Za večjo preglednost vsakemu gumbu dodelimo svojo mapo, ki jo poimenujemo in dodamo znak (+). Tako bo Encore spoznal, da gre za gumb. Vsakemu gumbu nato dodamo acijo, ki se zgodi ob izbiri gumba in ob njegovem proženju. Če želimo, da se gumb kakorkoli spremeni (oblikovno ali barvno), to dosežemo tako, da layer gumba v Photoshop-u poimenujemo z znakom (=1). Če gumbu želimo dodati še sliko iz videoposnetka, ki ga prožimo, dodamo pred ime gumba še znak (%). Tako izdelano ozadje, ter navigacijo posnamemo na disk v formatu PSD.

19

slika 6 Izdelava gumbov v programu Adobe Photoskop

2.5.5. Izdelava animiranega ozadja v programu Adobe After Effects

Če želimo doseči bolj razgibano in zanimivo ozadje, se lotimo animacije le-tega. To izvedemo s pomočjo programa Adobe After effects.

Že vnaprej pripravljene elemente zložimo po plasteh, da jih lahko brez težav posamično animiramo. Tu smo prepuščeni svoji lastni domišliji. Ponavadi uporabimo za animacijo teh elementov orodja za rotacijo, pozicijo, razne prehode (disolve, wipe, scale…) ter ostale efekte, ki nam jih nudi program Adobe After Effects. Paziti moramo na format slike, ki je za naš sistem PAL določen z 720x576 točk.

Če želimo da je naša animacija neskončna, jo pripravimo tako, da je njen zažetek enak koncu in je tako prehod s konca animacije na začetek neviden. Temu v žargonu pravimo tudi loop - zanka. Tako lahko izdelamo le par sekund animacije, ki pa se ponavlja.

Vse animacije nato posnamemo na disk v obliki videa. Zaradi zmede moramo biti tudi pozorni na logična imena.

20

slika 7 Izdelava animacije v Adobe After Effects

2.5.6. Izdelava avtorizacije s programom Adobe Encore

Ko imamo pripravljene vse elemente, ki jih želimo vključiti v DVD-ju, se lotimo avtorizacije. V program Encore tako uvozimo vse elemente (video material, menuje, navigacijo, glasbo, animirana ozadja…).Pri tem moramo biti pazljivi pri organizaciji projekta in preglednosti. Če je projekt obsežen nam bo to zelo olajšalo nadaljno delo in izdelavo povezav. Priporočljivo je, da si vse elemente organiziramo po mapah in si s tem izboljšamo sam pregled nad projektom, kar nam bo prišlo zelo prav pri večji količini

21

podatkov. Priporočeno je tudi poimenovanje vseh elementov, da ne pride do pomot in brezumnega iskanja po direktorijih.

Pri sami izdelavi povezav (linkov) je ključnega pomena scenarij aplikacije. Le tako bomo lahko spravili vse elemente v funkcionalno celoto, da bo imela vse povezave v logičnem zaporedju. Brez dobro izdelanega scenarija in drevesne strukture projekta, si skoraj ne moremo zamisliti obsežnejšega DVD-ja, ki ima več menijev in podmenijev. Kaj hitro se lahko izgubimo kar pomeni tavanje v temi in nepotrebno porabo časa.

slika 8 Avtorizacija v Adobe Encore

V programu Adobe Encore ima lahko vsak menu animirano ozadje. To dosežemo tako, da namesto celotnega statičnega menuja uvozimo samo elemente navigacije, za ozadje pa dodamo že pripravljene animacije. Pri tem moramo paziti, da se nam položaji navigacije in animacije lepo prilegajo. Vsakemu meniju lahko dodamo tudi svojo glasbo, določimo dolžino, ter dodamo akcijo, ki se zgodi po določenem času. To funkcijo uporabimo za loop animacije, ki smo jih že pripravili v programu After Effects. Pomembno je, da se nam dolžina animacije in dolžina avdio podlage ujemata. S tem bomo dosegli neopazne prehode.

22

Ko imamo tako pripravljen menu in navigacijo, določimo še akcije za posamezne gumbe. Pri akcijah moramo biti pazljivi, da si sledijo v pravilnem vrstnem redu. Tako določimo začetek in konec akcije. Pri koncu akcije določimo kam se bomo vrnili, ko se akcija (videoposnetek) konča. Običajno se vrnemo na začetni menu, da ne zmedemo gledalca. Seveda pa to ni pravilo, vse je odvisno od scenarija in želja, ki smo si jih v njem zamislili.

Če želimo med menuji prehajati nemoteče in zvezno to storimo tako, da je konec vsake animacije menuja enak začetku naslednje. Pri tem moramo biti pozorni na to, kam vse iz danega menuja lahko nadaljujemo. Najlažje je, da si izberemo enake začetke in konce za vse menuje, ki nam v projektu nastopajo. S tem se izognemo omejitvam pri menjavanju menujev.

Vsakemu videoposnetku lahko dodamo tudi poglavja (chapterje). S tem olajšamo premikanje po posameznih scenah. To pride v poštev predvsem pri vključevanju daljših videoposnetkov.

2.6. Preizkus izdelka

Ko imamo aplikacijo zapisano na DVD nosilcu v obliki video DVD-ja, sledi preizkusna stopnja. Potrebno je preveriti vse povezave navigacij, ter kvaliteto video zapisa na DVD-ju. Potrebno je preveriti vse možne kombinacije, čeprav se nam zdijo nesmiselne. S tem se izognemo “zmrznitvi” aplikacije pri uporabniku, ki ni najbolj vešč uporabe.Ko imamo aplikacijo preizkušeno, se lotimo njenega razmnoževanja.

3. PREDSTAVITEV IZDELKA

3.1. Princip navigacije

Navigacija je razdeljena na tri glavna poglavja. Ta so: celostna grafična podoba, snemanje in montaža, ter grafično oblikovanje. Vsako poglavje je posebej ločeno z barvo. Zaradi boljše preglednosti je vsako od teh poglavij razdeljeno še na podpoglavja. Izdelan je tudi osnovni menu, preko katerega dostopamo do vsakega od treh poglavij. Vsa poglavja in podpoglavja imajo še možnost hitrega prehoda na osnovni menu. V podpoglavjih pa je izdelan še gumb, ki nam omogoča skok na glavno poglavje tega podpoglavja.Navigacija je izdelana tako, da se po končani akciji vedno vrnemo na začetno mesto, od tu pa gremo potem dalje ali pa na osnovni meni.

23

3.2. Drevesna struktura navigacije DVD-ja

24

slika 9 Drevesna struktura video DVD-ja3.3. Tipični ekrani predstavitvenega DVD-ja

Osnovni menu

slika 10 “Osnovni menu”

Osnovni menu je prvi menu, ki se samodejno prikaže po končanem uvodnem filmu, ko vstavimo DVD v predvajalnik. Od tu imamo možnost izbire treh podmenujev.

- CGP (celostna grafična podoba)- Snemanje in montaža- Grafično oblikovanje

Menu “CGP – celostna grafična podoba”

slika 11 menu “CGP”

Tu imamo možnost vrnitve na osnovni menu, ter možnost izbire treh podmenujev.

- Ema- Spet doma

25

- Na zdravje

Menu “Ema”

slika 12 meni “Ema”

Tu imamo možnost vrnitve na osnovni menu, možnost koraka na prejšnji menu ter možnost izbire treh podmenujev.

- najavna špica oddaje Ema- Promocijski spot oddaje Ema- CGP oddaje Ema

Menu “Spet doma”

slika 13 menu “Spet doma”

Tu imamo možnost vrnitve na osnovni menu, možnost koraka na prejšnji menu, ter možnost izbire treh podmenujev.

- Najavna špica oddaje Spet doma- Novoletna podoba oddaje Spet doma

26

- CGP oddaje Spet doma

Menu “Na zdravje”

slika 14 menu “Na zdravje”

Tu imamo možnost vrnitve na osnovni menu, možnost koraka na prejšnji menu, ter možnost izbire dveh podmenujev.

- Najavna špica oddaje Na zdravje- CGP oddaje Na zdravje

Menu “Snemanje in montaža”

slika 15 menu “Snemanje in montaža”

Tu imamo možnost vrnitve na osnovni meni, ter možnost izbire treh podmenujev.

- snemanje Porto- snemanje Old movie- snemanje Tomažev svet

27

Menu “Porto”

slika 16 menu “Porto”

To je samo vmesni menu, od koder gremo samodejno na film o Portu.

Menu “Old movie”

slika 17 menu “Old movie”

To je samo vmesni menu, od koder gremo samodejno na film Old movie.

28

Menu “Tomažev svet”

slika 18 menu “Tomažev svet”

To je samo vmesni menu, od koder gremo samodejno na film Tomažev svet.

Menu “Grafično oblikovanje”

slika 19 menu “Grafično oblikovanje”

Tu imamo možnost vrnitve na osnovni menu, ter možnost izbire dveh podmenujev.

- Oblikovanje 1- Oblikovanje 2

29

Menu “Grafično oblikovanje 1”

slika 20 menu “Grafično oblikovanje 1”

Tu imamo možnost vrnitve na osnovni menu, možnost koraka na prejšnji menu, ter možnost izbire sedmih podmenujev.

- menu Borzen- menu Podoba TVS- menu Primus- menu Mondial- menu Collegium- menu Globus- menu Zvezda Evrope

Menu “Grafično oblikovanje 2”

slika 21 menu “Grafično oblikovanje 2”

30

Tu imamo možnost vrnitve na osnovni menu, možnost koraka na prejšnji menu, ter možnost izbire sedmih podmenujev.

- menu EU- menu Sveto in svet- menu Priznanje Slovenije- menu Rokomet- menu Stoli- menu Umori- menu Promos (10 min.)

31

4. Zaključek

Projekt izdelave aplikacije je bil izveden uspešno. Večjih zapletov pri sami realizaciji ni bilo. Vse je potekalo po predhodnjem načrtu, tako da se načrtovan čas ni bistveno

razlikoval od dejanskega časa izdelave same aplikacije. Malce več časa kot je bilo sprva načrtovano, so mi vzeli animirani menuji, kajti program za izdelavo avtorizacije Adobe Encore ima za te postopke nekaj omejitev. Ne omogoča namreč, da bi celotna dolžina animiranih menujev presegala velikost 1 GB, kar je bilo v danem primeru težko zmanjšati. Animiranih menujev je namreč veliko in kaj hitro je velikost narasla čez dovoljeno kapaciteto. To sem na koncu rešil s ponavljajočim dogajanjem – loop, kar pa je malce spremenilo dejanski prvotni načrt izvedbe aplikacije.

Nekaj težav sem imel tudi pri pripravi prehajanja iz menuja v menu. Te prehode sem si zamislil tekoče, brez prekinitev. Že v začetku je bilo mišljeno, da so vsi animirani menuji pripravljeni tako, da je njihov konec enak začetku naslednjega menuja.Po končani pripravi animiranih menujev sem ugotovil, da pri takšni izvedbi ne dobim zadovoljivih rezultatov, ker konec animacije ni bil enak začetku menuja. Videl se je preskok v nivoju videa, kar pa nikakor ni bilo zaželjeno in v skladu z začetno idejo nevidnih prehodov. Zaradi velike kombinacije teh prehodov in že poprej omenjene omejitve programa, sem moral spremeniti celotno zasnovo in idejo aplikacije. Odločil sem se za enostavnejšo izvedbo tako imenovanega nevidnega reza. To pomeni, da so se vsi animirani menuji začeli in končali z isto postavitvijo grafike in barve. Odločil sem se za črno-belo varianto vmesne grafike, ki je bila še najbolj nevtralna. Ta možnost se je izkazala za zelo uporabno, kajti nisem imel več omejitve za prehod z menuja na menu. S tem sem zmanjšal tudi velikost celotnih animiranih menujev in prišel v okvire, ki jih podpira programska oprema.

Program Adobe Encore je dokazano prijazen do uporabnika, saj podpira vse ostale formate celotnega Adobe paketa in je z njimi tudi združljiv. Razen zgoraj naštetih omejitev, nisem imel drugih večjih težav pri sami izdelavi aplikacije.

Pri izdelavi diplomske naloge sem spoznal veliko novih stvari. Še nikoli prej se nisem lotil tako kompleksne aplikacije, pridobljeno znanje pa mi bo še kako koristilo pri prihodnjih projektih.

32

5. Literatura in viri

[1] Johanes Itten, Umetnost barv,[samozal.] R. Reichmann, 1999

[2] Milan Butina, Prvine likovne prakse,založba Debora, 1997

Spletno gradivo

[3] http://www.dvd-si.com/dvd_tech.php pregledano 11.02.2005

[4] http://www.infocellar.com/DVD/index.htmpregledano 15.03.2005

[5] http://www.joker.si/article.php?rubrika=2&articleid=750&page=2 pregledano 20.12.2004

[6] http://mojmikro.delo-revije.si/?n=tests&mesec=November%202004 pregledano 20.12.2004

[7] http://www.s-gimvic.lj.edus.si pregledano 20.12.2004

[8] http://sl.wikipedia.org/wiki/Zlata_spiralapregledano 20.12.2004

33