e-Župnijski utrip od svet´ga vida v letu 2015

Avgust 2015

Beseda življenja

Spoštovani vsi, ki slišite zvon od svetega Vida. Sodelovanje, povezovanje in edinost. To so besede, ki smo jih izpostavili na dan, ko v kroniki šentviške župnije obračamo nov list. Zabeležili smo prve korake v ta čas. Prelistajte! Dobrodošla naša nova dušna pastirja med nami! Nadaljujemo s povezovanjem svetov in generacij. Na Facebook-u smo odprli nov prostor za naše župnijsko srečevanje. https://www.facebook.com/zupnijski.utrip Dejanje, všeček, slika, utrip, komentar ali zapis. Ni važno kaj. Pomembno je, da kroži, preskakuje, se giblje in pretaka med nami. Le tako bodo naše ribice lahko plavale, ustvarjale jato in tok. V imenu ideje in prostora, ki nam je na razpolago, zapisal in povabil Tadej.

Spletna stran župnije Šentvid pri Stični

Arhiv objav Župnijskega utripa Zbirna mapa objav leta 2015

Kontakt: [email protected]

https://www.facebook.com/zupnijski.utrip

Posreduj tiskano Posreduj tiskano Posreduj tiskano Posreduj tiskano ---- povezuj svetove in generacijepovezuj svetove in generacijepovezuj svetove in generacijepovezuj svetove in generacije

Če nas s povratno elektronsko pošto ne obvestite, da ne želite prejemati naših elektronskih sporočil razumemo, da so naša sporočila pri vas dobrodošla. Če nimate nameščenega programa za branje PDF datotek, ga lahko brezplačno namestite s povezave:

http://www.adobe.com/products/acrobat/readstep2.html

Izdajajo sodelavci Župnijskega utripa župnije Šentvid pri Stični. E-naslov: [email protected]

19. 8. 2015 Beseda življenja za avgust 2015 1


Beseda življenja

Povzetek celotne postave

»Živite v ljubezni.« (Ef 5,2) V teh besedah je vsa krščanska etika. Če naj bo človeško delovanje takšno, kakor si ga je zamislil Bog, ko nas je ustvaril, torej pristno človeško, ga mora oživljati ljubezen. Da bi hoja1 – podoba za življenje – dosegla svoj cilj, jo mora voditi ljubezen, povzetek celotne postave. Apostol Pavel namenja to spodbudo kristjanom v Efezu, kot sklep in povzetek vsega, kar jim je pred tem pisal o načinu krščanskega življenja: preiti morajo od starega k novemu človeku, biti pošteni in iskreni drug z drugim, ne smejo krasti, znati si morajo odpuščati, delati dobro ... skratka, »živeti v ljubezni«. Prav je, da preberemo celoten stavek, iz katerega je vzeta klena beseda življenja, ki nas bo spremljala ves mesec: »Posnemajte torej Boga, saj ste njegovi ljubljeni otroci, in živite v ljubezni, kakor je tudi Kristus vzljubil nas in je daroval sam sebe za nas kot blago dišečo daritev in žrtev Bogu.«2 Pavel je prepričan, da mora imeti vsako naše ravnanje za zgled Božje ravnanje. Če je ljubezen razpoznavno znamenje Boga, mora to veljati tudi za njegove otroke: v tem ga morajo posnemati. A kako lahko spoznamo Božjo ljubezen? Pavlu je zelo jasno: ta ljubezen se razodeva v Jezusu, ki kaže, kako zelo nas Bog ljubi. Apostol je to doživel: »Vzljubil me je in daroval zame sam sebe,«3 zdaj pa to razkriva vsem, da bi postalo izkušnja celotne skupnosti. »Živite v ljubezni.« Katera pa je mera Jezusove ljubezni, po kateri je treba oblikovati našo ljubezen? Vemo: ta ljubezen nima meja, ne postavlja ovir in nima rajši enih od drugih. Jezus je umrl za vse, tudi za svoje sovražnike, za tiste, ki so ga križali, kakor Oče v svoji ljubezni do vseh daje, da sije sonce in pada dež na vse, dobre in hudobne, grešnike in pravične. Skrbel je predvsem za male in uboge, za bolne in izključene: močno je ljubil prijatelje in je bil posebno blizu učencem ... Njegova ljubezen si ni prizanašala, saj je šla do konca: darovala je življenje. Zdaj vabi vse, naj bomo deležni njegove ljubezni, naj ljubimo, kakor nas je ljubil on. Ta poklicanost nam lahko vliva strah, ker je prezahtevna. Kako lahko posnemamo Boga, ki ljubi




vse, vedno, prvi? Kako naj ljubimo z mero Jezusove ljubezni? Kako naj bomo “v ljubezni”, kakor od nas terja beseda življenja? To je mogoče le, če smo najprej mi sami izkusili, da smo ljubljeni. V stavku »živite v ljubezni, kakor je tudi Kristus vzljubil nas«, lahko besedo kakor prevedemo tudi s ker. »Živite v ljubezni.« Živeti4 tu pomeni delovati, ravnati, kakor da bi rekli, da mora biti ljubezen navdih in gibalo za vsako naše dejanje. A morda Pavel te dinamične besede ne uporablja po naključju, saj nas hoče spomniti, da se ljubezni učimo, da moramo prehoditi dolgo pot, da bi dosegli širino Božjega srca. Da bi pokazal potrebo, da moramo nenehno napredovati, uporablja tudi druge podobe, na primer: rast novorojenih do odraslosti,5 razvoj nasada, graditev stavbe, tek v tekališču, da bi osvojili nagrado.6 Nikoli nismo na koncu. Potrebna sta čas in vztrajnost, da dospemo do cilja, ne da bi klonili pred težavami, ne da bi nam kdaj vzele pogum naše polomije in napake, ampak smo vedno pripravljeni začeti znova in se ne vdamo povprečnosti. Avguštin iz Hipona je morda ob misli na svojo težavno pot o tem zapisal: »Naj ti bo vedno neljubo to, kar si, če hočeš doseči tisto, kar še nisi. Kjer se namreč počutiš dobro, se ustaviš in si rečeš: “Dovolj je tako.” In tako potoneš. Vedno dodajaj, vedno korakaj, nenehno hodi naprej: ne ustavljaj se na poti, ne obračaj se, ne skreni s poti. Kdor ne napreduje, ostaja zadaj.«7 »Živite v ljubezni.« Kako hitreje napredovati po poti ljubezni? Ker je vabilo namenjeno celotni skupnosti – “živite” –, bo koristno, če drug drugemu pomagamo. Žalostno in težko je, če gremo na potovanje sami. Za začetek lahko najdemo priložnost, da drug drugemu – prijateljem, domačim, članom iste krščanske skupnosti – ponovno izrazimo odločenost, da bomo hodili skupaj. Lahko si podelimo pozitivne izkušnje, kako smo ljubili, in se tako drug od drugega učimo. Tistim, ki nas lahko razumejo, lahko zaupamo napake, ki smo jih zagrešili, in trenutke, ko smo skrenili s poti, da bi se popravili. Tudi skupna molitev nam bo lahko dala luči in moči iti naprej. Zedinjeni med seboj in z Jezusom sredi med nami – on je Pot! – bomo do konca opravili naše “sveto potovanje”: okoli sebe bomo sejali ljubezen in dosegli cilj – Ljubezen.

Fabio Ciardi 1. V it. se Pavlov izrek glasi: »Camminate nella carità – hodite v ljubezni«; 2. Ef 5,1–2; 3. Gal 2,20; 4. it. hoditi; 5. 1 Kor 3,1–2; 6. 1 Kor 9, 24; 7. Sermo 169,18, PL 38,926.




Iz življenja župnije

Slovo patra Maksimilijana

P. Maksimilijan File se je od šentviških faranov poslovil v nedeljo, 26. 7. 2015, v cerkvi svetega Vida v Šentvidu pri Stični, od najbližjih sodelavcev pa se je poslovil v ponedeljek, 27. 7. 2015. Zaključil je delo župnijskega upravitelja in se vrnil v svojo ljubljeno Stično, kjer se bo v celoti posvetil svojemu delu. Od smrti župnika Jožeta Grebenca je p. Maksimilijan v Šentvidu pri Stični opravljal vodenje župnije. Župljani smo bili takrat globoko pretreseni in bilo nas je strah, kako bo potekalo naše duhovno življenje, kaj bo z našim župnijskim domom, ki je komaj dobil streho nad glavo, okna in fasado … Pa je bila Božja volja, da je k nam prišel p. Maksimilijan in naše življenje je potekalo umirjeno in v zaupanju v njegove premišljene poteze. Njegova močna vera, njegova močna karizmatična osebnost, njegov zdrav humor in zaupanje v sodelavce so obrodili sadove. Pod njegovim vodenjem smo spoznali, kaj je v naši župniji najboljše (in je potrebno negovati) in kje se moramo še pošteno potruditi, da bo župnija živela. V nas je položil dolžnost do sodelovanja. Ne samo do sodelovanja med delujočimi skupinami v župniji, pač pa do sodelovanja med vsemi, ki spadamo v našo župnijo. Svoja srca smo hranili pri daritvah njegovih svetih maš in njegovi blagoslovi so nas spremljali na naših poljih, v hlevih, v naših domovih, pri druženju z domačimi in vsemi, ki so prihajali v naše domove. Pod njegovim vodenjem se je izvedel prvi župnijski dan, ki ga bomo, če bo le božja volja, tudi ohranili. Skupaj z gospodarskim svetom je vložil ogromno energije in časa v župnijski dom, v katerega sta se lahko naš novi župnik Izidor Grošelj in kaplan Branko Setnikar vselila že ob prihodu. Mnogo dela je vložil v našo župnijo. Pri nas je deloval samo pol leta, vendar bo za vedno ostal v naših srcih, v naših molitvah in v naši zgodovini. Pater Maksimilijan File! Hvala vam, da ste sprejeli delo župnijskega upravitelja. Hvala vam, da ste dali naši župniji mnogo več, kot se je od vas pričakovalo, in hvala Bogu, da vas je pripeljal v našo župnijo.

Jožica Jevnikar




Približujemo

Molimo drug za drugega

Predstavljamo zaključne misli p. Maksimilijana župljanom in sodelavcem ob slovesu iz naše župnije 26 julija 2015. Za nami je pol leta sodelovanja, dela, srečevanj, pogovorov, načrtovanj, pomoči, potrpljenja, solidarnosti in molitev … Po vašem lepem sprejemu in podpori v prvih dneh sem spoznal, da je strah, ki sem ga imel ob prevzemu župnije, odveč. Prišel sem namreč med ljudi, ki so pripravljeni sodelovati in za svojo župnijo marsikaj vložiti in zastaviti. Tako so nam bili dani pogoji, da smo lahko začeli delati. Dal sem vam možnost, da delate sami. Zgrabili ste jo in naredili ste veliko. Prepričan sem, da če ste zmogli v tega slabega pol leta, boste zmogli tudi naprej. Ko bo prišel novi župnik, sem prepričan, da vas bo podprl, da bo sodeloval z vami, da vam bo pomagal in skupaj boste še naprej lepo oblikovali in vodili župnijsko življenje, dogajanje in sodelovanje pri bogoslužju. Ko sem imel novo mašo leta 2000, mi je moj novomašni pridigar skladatelj Avgust Ipavec rekel: »Veš, življenje je tako kot voda. Dokler je tekoča, je sveža, ko pa se ustavi, postane močvirje in se usmradi.« To misel poizkušam v svojem življenju kot duhovnik uresničevati in jo delim tudi z vami. Rad bi, da bi tudi vaše življenje, vaše delo, vaše župnijsko dogajanje bilo vedno živo in sveže.

Na župnijskem dnevu sem uporabil zgodbico o ribicah, ki so močne, kadar so povezane, kadar so skupaj, kadar so v jati. Tako tudi vi. Če boste sodelovali, če boste povezani z

Bogom, med seboj in z župnikom, bo Bog po vas naredil velike stvari. Hvala lepa, da ste me lepo sprejeli in sodelovali ves ta čas. Gotovo so bile tudi napake in pomanjkljivosti z moje strani. Nisem bil vajen te župnije, kakšno

stvar sem morda izpustil, spregledal, morda kaj naredil narobe, koga prizadel ali užalil, za vse se vam opravičujem. Na podobice, ki sem vam jih zapustil, sem zapisal: Molimo drug za drugega. Vračam se v Stično v samostan in na župnijo in obljubim, da bom za vas in za vašo župnijo tudi molil. Nekateri ste me na začetku nagovarjali, da bi kar ostal v Šentvidu. Tedaj sem vam rekel, da je bilo moje srce dano Stični in tja se vračam. Bo pa v mojem srcu sedaj tudi prostor za Šentvid. Bog vas živi in boglonaj za vse.




Riba kot simbol

Simbol ribe nas je spremljal na razne načine v dneh ob menjavi duhovnikov v naši župniji. Približujemo sporočilo tistih dni, povezano s tem simbolom. Ribica »Povezujmo se« je nastala po nagovoru p. Maksimiljana župljanom na prvi župnijski dan. Sporočilo tega dne sem želel ujeti v enostaven grafični simbol ter slogan, ki bi nas v prihodnje spominjal, usmerjal in spodbujal. Riba je eden prvih krščanskih simbolov. V času prvih kristjanov so simbol ribe uporabljali kristjani – osebe, ki verujejo v Jezusa Kristusa, za medsebojno prepoznavanje. Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz vas izvolil in vas postavil, da greste in obrodite sad in da vaš sad ostane; tako vam bo Oče dal, kar koli ga boste prosili v mojem imenu. (Jn 15,16)

Tako je lahko tudi danes povezovanje simbola ribe z osebami, skupinami in skupnostmi vzvišeno in dostojanstveno.

Ob prihodu in umestitvi g. župnika smo simbol ribe uporabili pri krasitvi cerkve ter iz motiva pripravili tudi simbolna darila, ki smo jih izročili kot župnijska skupnost in jih v nadaljevanju predstavljam. Obesek za ključe – skupnost ima in je V znak dobrodošlice predajamo ne samo to, kar imamo, ampak izročamo tudi to, kar smo in kar bi želeli biti. G. župnika Izidorja Grošlja smo 28. julija 2015 sprejeli s sledečimi besedami: Spoštovani gospod Izidor Grošelj! Naša župnija vas prvič pozdravlja med nami in vam izreka iskreno dobrodošlico. Danes se vam ne bomo predstavljali, saj bomo imeli čas in priložnost za spoznavanje v prihodnjih mesecih. Srečevali se bomo pri svetih mašah tukaj v župnijski cerkvi svetega Vida in v naših podružničnih cerkvah, pri verouku, pri pripravah na prejem zakramentov, na srečanjih skupin, ki delujejo v župniji. Spoznali boste, da smo Šentvidčani veseli, zgovorni pa tudi delavni in zanesljivi ljudje. Seveda pa komaj čakamo, da se nam predstavite vi, ki postajate naš dušni pastir. Naj vas pri vašem delu in življenju med nami spremljata Marijino varstvo in Božji blagoslov. Naš župnijski upravitelj, p. Maksimilijan, vam je izročil ključe vašega novega doma. S ključem na simboličen način sprejemate življenje med nami in z nami. Zato vam podarjamo simbolični obesek v obliki ribice, ki je znamenje krščanstva in v naši župniji postaja simbol za medsebojno povezovanje in




sodelovanje. Naj vas spremlja in vam izraža našo dobrodošlico, molitve, pričakovanja in skupna prizadevanja za rast Božjega kraljestva med nami. Gospod župnik Izidor – prisrčno dobrodošli doma. 1. avgusta pa smo prvič med nami pozdravili g. kaplana Branka Setnikarja s sledečimi besedami: Spoštovani gospod Branko Setnikar! Danes vas prvič pozdravljamo med nami, v naši župnijski cerkvi in, iskreno rečeno, težko skrivamo navdušenje nad vašim prihodom. Del teh občutkov gre pripisati dejstvu, da v naši župniji že zelo dolgo nismo imeli kaplana in da se predvsem naši mladi že zdaj zelo veselimo srečanj in druženja, predvsem pa spremstva duhovnika na naši poti v odraslost. Ne skrivamo niti tega, da so naša pričakovanja in želje zelo velike. Šentvid je starodavna fara in vera je marsikje še stvar tradicije. Čutimo, da je čas za plovbo čez globoko morje. Da je čas za vero, ki presega tradicijo. Za vero srca in življenja. Upamo, da nam bosta z gospodom župnikom pri tem pomagala z besedami, molitvijo in zgledom. Župljani smo se v preteklih mesecih trudili, da bi vama z župnikom pripravili prijeten dom. Ob pomoči župnijskega upravitelja p. Maksimilijana pa nismo gradili samo stavbe, ampak smo se trudili tudi za močno in trdno povezanost med nami. Simbol tega povezovanja je ribica, ki simbolizira naš trud, molitve in skrb za širjenje Božjega kraljestva med nami. Pred dnevi smo simbolični obesek v obliki ribice podarili gospodu župniku Izidorju; danes ga podarjamo tudi vam. Sprejmite z njim tudi našo šentviško župnijo, ki danes postaja vaš dom. Gospod kaplan Branko – dobrodošli pri nas v Šentvidu. Posoda za suho sadje – od srca za pot do srca »Imej ta kos lesa, ga boš že za kaj porabil.« S temi besedami mi je Zvonko podaril krepek orehov ploh. Ko je dozorela ideja o posodi, je Dejan pristal, da les izvotli in oblikuje. »Glej, jaz delam z motorno žago, grobo je moje orodje. Podari najboljše, kar lahko, in gotovo bo dobro.« Tako je naš kos lesa postopoma dobival končno podobo. Na koncu so jo mladi napolnili še s koščičarji in jo g. kaplanu Branku na prvo nedeljo med nami izročili z besedami: Ob zaključku te svete maše se vam, gospod kaplan, iskreno zahvaljujemo, da ste s takšnim žarom in veseljem pristopili k šentviškemu oltarju. Sprejeli ste nalogo, ki vam jo je zaupal vaš vrhovni pastir, naš nadškof in metropolit Stanislav Zore. Obljubljamo vam, da vam bo pri vašem poslanstvu po svojih močeh pomagali in da bomo drug ob drugem, kakor ribice v našem simbolu plavali proti toku, skupaj kljubovali pastem sodobnega potrošniškega oceana in iskali spodbude v Božji besedi, zakramentih in pričevanju. V spomin na naše prvo nedeljsko srečanje in na našo obljubo pa vam podarjamo posodo




v obliki ribe, napolnjeno z nam vsem dobro znano hrano ☺. Naj simbolizira našo željo, da se bomo velikokrat srečevali ob naši župnijski oltarni mizi, pa tudi za mizami druženja in praznovanja. Gospod kaplan Branko – še enkrat iskreno dobrodošli med nami.

Kuhinjska deska – daj nam danes naš vsakdanji kruh

Deska je nastala ob misli, da med nas prihajata duhovnika, ki edina lahko lomita in delita Kruh življenja – evharistijo. Mi pa smo dolžni njuno delo med nami ceniti in vrednotiti vsaj z mero vsakdanjega kruha. Po rokah družine Stopar je bila deska ob darovanju na umestitveni maši izročena za besedami: Na oltar prinašamo kruh in vino – sad naše zemlje in pridnih rok. Z njima prinašamo pred Gospoda vsa naša prizadevanja, obljubo povezovanja in iskreno vero, da se po duhovnikovih rokah kruh in vino spreminjata v Jezusovo telo in kri. Obenem pa sta kruh in vino znamenje naše dobrodošlice novemu župniku in kaplanu. Kruh smo položili na desko v obliki ribe, na kateri bosta odslej v novem župnijskem domu rezala svoj vsakdanji kruh med nami. Bog naj ga blagoslavlja, tako kot vse vajino delo v naši župniji.




Solnica – da bi bili vsi eno

Ne vemo, kaj pomeni edinost. Vemo pa, kakšni so trenutki, ko je ni. Riba pooseblja poklicanost tako oseb kot skupnosti. To je močna skupna lastnost, ki jo izraža identična oblika osnovnega gradnika solnice – riba. Tako kot sol in poper prinašata značilno dopolnitev jedem, tako je tudi delovanje oseb s svojimi edinstvenimi lastnostmi obogatitev v odnosih za osebe in skupnosti. Zavezanost k skupnim ciljem in edinosti označuje neločljiva spojitev osnovnega elementa. G. arhidiakona Francija Petriča, predstavnika škofije, smo na dan umestitve nagovorili takole: Spoštovani gospod arhidiakon – zahvaljujemo se vam, ker ste prišli v našo župnijo, za vsa vaša dosedanja prizadevanja in molitve in tudi za današnjo svečano umestitev našega novega župnika Izidorja. V spomin na današnjo slovesnost, pa tudi v prošnji, da nas boste še naprej spremljali in molili za našo župnijo, vam podarjamo skromno darilo. Solnica v obliki dveh ribic, ki sta med seboj neločljivo povezani, predstavlja župnijo in škofijo, ki se v luči Božje dobrote trudita za rast Božjega kraljestva. G. župnik in g. kaplan sta ob zaključku umestitvene maše naše simbolno darilo prejela skupaj s sledečim nagovorom: Spoštovani gospod župnik – naša župnija vas sprejema z velikim veseljem in hvaležnostjo. Želimo si, da bi naš župnijski dom postal živahno središče duhovnega in družabnega življenja naše župnije. Obenem pa upamo, da se bosta s kaplanom Brankom dobro počutila med nami in da bosta z veseljem opravljala zaupano poslanstvo. Tudi vidva bosta potrebovala solnico, v njej pa sol in poper, da bodo vajine jedi imele pravi okus. Naj ti dve ribici simbolizirata vajino povezanost in trud za skupno dobro vse naše župnije. In še enkrat obema izrekamo iskreno dobrodošlico v vajinem novem domu. Besedila za umestitveno sv. mašo je napisala Dragica Šteh, izdelke pa izdelal in opisal Tadej Koleša




Gradimo dom

Od izdelave ometov do kuhanja kavice

Z imenovanjem gospodarskega sveta v februarju 2015 smo si zadali časovni načrt, kako do prihoda novih duhovnikov v začetku avgusta zagotoviti bivanje v prostorih novega župnijskega doma. Odlična koordinacija župnijskega upravitelja p. Maksimiljana in izredna angažiranost vseh treh farnih ključarjev, Jožeta Kastelica, Jureta Varge in Tomaža Kastelica, so doprinesla uspeh, da smo zadnje julijske dneve v družbi številnih obrtnikov, ki so dokončevali svoje delo, čistili in urejali prostore v novem župnijskem domu. Vsi sodelujoči, skupaj s p. Maksimiljanom, smo izredno uživali, ko smo zaključevali delo. Vrhunec tega dogajanja pa je bil morda trenutek, ko je p. Maksimilijan vsem takrat prisotnim v novi kuhinji župnijskega doma skuhal dišečo kavico. V zgodnji pomladi smo začeli pridobivati ponudbe za omete, tlake, za izdelavo prezračevanja, kurilnico, beljenje, in še marsikaj, in kmalu potem so se začela dela z ometi. Bilo je veliko koordinacije, usklajevanja, dogovarjanja, sodelovanja, prilagajanja. Naposled pa so bili tu tudi rezultati. Notranjost župnijskega doma je dobivala pravo podobo. Po potrebi smo k delu povabili tudi ostale farane, predvsem pri polaganju stiropora za tlake in zadnje dni pri čiščenju župnijskega doma. Ves čas je bila nad nami tudi finančna konstrukcija oziroma skrb, kako za obilen zalogaj zagotoviti dovolj sredstev. Stalno smo premlevali, kako ne biti preveč nadležni, ampak vseeno učinkoviti. Tako smo na pobudo p. Maksimiljana organizirali dobrodelni koncert in prvi župnijski dan. Delali so z dobrim namenom, zato nam je z Božjo pomočjo to tudi uspelo. Ob zaključku del oziroma, ko je bilo stanovanje za nova duhovnika že opremljeno, smo izvedli tretji dan odprtih vrat, da so si farani lahko ogledali, kaj je nastalo z njihovo pomočjo. Le dva dni zatem pa so zidovi novega župnijskega doma postali dom, kajti v njem se je naselilo življenje. Nekaj dni je bil sicer župnik sam, potem pa se mu je pridružil še kaplan. Po prazniku Marijinega vnebovzetja pa bo vse skupaj zelo zaživelo z zdaj že tradicionalnim šentviškim oratorijem. Zato dobrodošli v novem župnijskem domu!

Silvo Škrabec


19. 8. 2015 Časovnica župnije Šentvid pri Stični julij 2015 1


Župnijska časovnica – julij 2015

Na časovnico dogajanja v naši župniji smo nanizali objave, ki odkrivajo in beležijo poseben čas. Spojijo konec obdobja delovanja župnijskega upravitelja p. Maksimiljana z novim časom, ki ga označuje prihod g. župnika Izidorja in kaplana Branka.

Dan umestitve, 2. 8. 2015

♥ Z današnjim dnem je v župniji Šentvid pri Stični nastopil službo župnika in poslanstvo dušnega pastirja g. Izidor Grošelj.

Župljani se veselimo prihodnosti, ki bi jo radi na liste kronike šentviške župnije zapisali v znamenju sodelovanja, povezovanja in edinosti.

Sprejem g. kaplana Branka Setnikarja, 1. 8. 2015

Sprejem novega župnika g. Izidorja Grošlja, 28. 7. 2015

♥ Gospod župnik Izidor – prisrčno dobrodošli doma. Iz pozdravnega govora župljanov

♥ Želimo jima, da bi se med nami dobro počutila. Tatjana Š.

♥ Po doooooolgem času v Šentvidu optimalna postava, župnik in kaplan. Dobrodošla in vse dobro! Dane K.

♥ Pokazal navzgor, gledal zelo daleč in sprejel blizu. Naš! Tadej K.

♥ Pozdrav novima duhovnikoma. Tone D.




Nasvidenje, g. Janez Petek

Župnik župnije Šentvid pri Stični od l. 2002 do l. 2003 in nato zadnjih 10 let do l. 2015 duhovni pomočnik.

♥ Hvala za vaše delo v Gospodovem vinogradu – šentviški župniji. Tadej K.

Nasvidenje, p. Maksimiljan!

♥ Legendarni pater. Elizabeta A.

Zaključno srečanje sodelavcev s p. Maksimiljanom, 27. 7. 2015, Pr' Fajdigat

♥ Po imenu smo bili poklicani. Pripravljen nam je bil prostor in upanje je položeno v nas. Z javno objavo se zavedamo zaupane odgovornosti, da tudi zaradi nas "zaplavamo skupaj kot jata ribic" …

Slovo p. Maksimiljana, nedelja, 26. 7. 2015, ob 8h.

♥ ... Skrivnostna so pota Gospodova in veličastni njegovi načrti. Človeška pa je hvaležnost. Iskrena, pristna, globoka hvaležnost, ki vam jo danes, p. Maksimiljan, izrekamo v imenu vse šentviške župnije ... Iz zahvale župljanov

Pridruži se in soustvarjaj! https://www.facebook.com/zupnijski.utrip




3. dan odprtih vrat v našem župnijskem domu, 26. 7. 2015

♥ Ognjišče, vonj po kavici, rože, zavese … Vstopili smo lahko v hišo in že začutili dom.

Druženje starejših, bolnih in invalidnih oseb, 6. 7. 2015

♥ V farni cerkvi sv. Vida v Šentvidu pri Stični smo se 6. 7. 2015 zbrali pri nedeljski sveti maši, ki je bila namenjena starejšim, bolnim in invalidnim osebam iz naše župnije. Sv. mašo je daroval pater Maksimiljan, sodelovale pa smo tudi sodelavke Župnijske karitas. Bogata vsebina sv. maše se je globoko dotaknila vseh prisotnih, ne glede na zdravje in leta. Med mašo je potekalo tudi bolniško maziljenje. Spomnili smo se tudi pokojnega župnika Jožeta Grebenca in katehistinje Anice Dobrovc, s katerima smo še lani sodelovali pri podobnem srečanju. Bog jima daj večni mir in pokoj.

Po maši je druženje potekalo v novem župnijskem domu, ki je bil prijeten ambient kljub temu, da je še v izgradnji. Zbralo se jih je 32 in sodelavke Župnijske karitas smo bile vesele, ker so med seboj klepetali, se smejali in bili srečni.

Jožica Jevnikar

Gradnja župnijskega doma v juliju 2015

♥ Cilj je dosežen! Naš župnijski dom je pripravljen za vselitev v delu, ki je namenjen župnijskemu uradu in bivanju g. župnika ter kaplana. Z izrednim tempom so si v mesecu juliju sledila naslednja dela: polaganje parketa, montaža vrat, fina montaža strojnih instalacij, elektrike, montaža pohištva, čiščenje in priprava prostorov, montaža zaves.

Zbral in uredil Tadej Koleša. Jezikovni pregled Simona Zvonar. Fotografije so prispevali: Monika Primc, Silvo Škrabec, Tanja Fajdiga, Gašper Stopar in Tadej Koleša.

Julij 2015

Beseda življenja

Dragi prijatelji povezani z Župnijskim utripom. Doživeli smo lep župnijski dan. V sliki in besedi ga v tokratnem javljanju postavljamo na našo junijsko časovnico, da postane naš župnijski mejnik. Zapisali in orisali smo takrat izrečene besede p. Maksimiljana v popotnico nam župljanom v našo prihodnost. Dodajamo našo oranžno ribico v jato. Pridružite se v vaši barvi. V veselem pričakovanju vas pozdravljamo. Tokrat sodelujoči.




https://www.facebook.com/zupnijski.utrip





15. 7. 2015 Beseda življenja za julij 2015 1


Beseda življenja

Zmagovalci

»Bodite pogumni: jaz sem svet premagal.« (Jn 16,33) S temi besedami Jezus konča poslovilni govor učencem pri svoji zadnji večerji, preden je bil izročen v roke tistim, ki so ga umorili. V tem jedrnatem govoru je učencem razodel najglobljo resničnost svojega odnosa z Očetom in poslanstva, ki mu ga je Oče zaupal. Jezus zapušča svet in se vrača k Očetu, učenci pa bodo ostali, da bi nadaljevali njegovo delo. Tudi nje – kakor njega – bodo sovražili, preganjali in celo umorili.1 Njihovo poslanstvo bo težko, kakor je bilo njegovo. Jezus dobro ve za težave in preizkušnje, s katerimi se bodo morali spoprijeti njegovi prijatelji: »Na svetu imate stisko,«2 jim je malo pred tem rekel. Jezus nagovarja apostole, ki so bili zbrani ob njem pri zadnji večerji, v mislih pa ima vse rodove učencev, ki bodo hodili za njim v naslednjih stoletjih, tudi nas. In res je. Čeprav je naša pot posejana z radostmi, na njej ne manjka “stisk”: negotova prihodnost, nestalno delo, revščina in bolezni, trpljenje zaradi naravnih nesreč in vojn, nasilje, ki se širi doma in med narodi. Nekatere stiske so povezane s tem, ker smo kristjani: vsakdanji boj, da bi ostali zvesti evangeliju, občutek nemoči pred družbo, ki se zdi neobčutljiva za Božje sporočilo, zasmehovanje, zaničevanje, če že ne odkrito preganjanje tistih, ki ne razumejo Cerkve ali so proti njej. Jezus pozna stiske, saj jih je doživljal sam, a pravi: »Bodite pogumni: jaz sem svet premagal.« Ta tako odločna in prepričana trditev se zdi protislovna. Kako lahko Jezus trdi, da je premagal svet, ko so ga le nekaj trenutkov za tem, ko je izgovoril te besede, prijeli, bičali, obsodili in na najbolj krut in sramoten način umorili? Ni videti kot zmagovalec, ampak je videti izdan, zavržen, izničen, torej presenetljivo poražen. V čem je njegova zmaga? Gotovo v vstajenju: smrt ga ni mogla zadržati v svoji posesti. Njegova zmaga je tako mogočna, da smo je deležni tudi mi: postane navzoča med nami in nas ponese s seboj v polno življenje, v novo stvarstvo. A še prej je bila njegova zmaga sámo dejanje največje ljubezni, s katerim je za nas dal življenje. Tu, v porazu, je v polnosti zmagal. Ko je prodrl v vsak kotiček smrti, nas je osvobodil vsega, kar nas stiska, in je vse, kar je negativnega, vsako našo temo in bolečino, spremenil v srečanje z njim, Bogom, Ljubeznijo, s polnostjo. Zdi se, da je Pavel vsakokrat, ko je pomislil na Jezusovo zmago, od veselja ponorel. Če se je Jezus, tako je trdil, spoprijel z vsako tegobo, tudi z največjo – smrtjo –, in zmagal, lahko tudi mi z njim in v njem premagamo vsako težavo, še več, zaradi njegove ljubezni smo “zmagovalci”: »Prepričan sem: ne smrt ne življenje, [...]




ne kakršna koli druga stvar nas ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni v Jezusu Kristusu, našem Gospodu.«3 Tedaj razumemo Jezusovo vabilo, naj se ničesar ne bojimo: »Bodite pogumni: jaz sem svet premagal.« Ta Jezusova beseda, ki jo bomo ohranjali živo ves ta mesec, nam bo lahko vlivala zaupanje in upanje. Čeprav so okoliščine, v katerih smo, še tako trde in težke, imamo gotovost, da jih je Jezus že sprejel za svoje in jih premagal. Tudi če v sebi nimamo njegove notranje moči, imamo njega samega, ki živi in se z nami bojuje. »Če si premagal svet,« mu bomo lahko rekli, ko bomo čutili, da nas zmagujejo težave, preizkušnje, skušnjave, »boš znal premagati tudi to mojo “stisko”. Meni, moji družini, mojim delovnim kolegom se zdi to, kar se dogaja, nepremostljiva ovira, vtis imamo, da ne bomo zmogli, a s teboj med nami bomo našli pogum in moč, da se bomo spoprijeli s to nesrečo, da bomo “zmagovalci”.« Ne gre za zmagoslavno gledanje na krščansko življenje, kakor da bi bilo vse láhko in že rešeno. Jezus je zmagoslaven prav v trenutku, ko je potopljen v dramo trpljenja, krivičnosti, zapuščenosti in smrti. Njegova zmaga je zmaga človeka, ki se iz ljubezni spoprime z bolečino, človeka, ki veruje v življenje po smrti. Morda bomo morali včasih tudi mi, kakor Jezus in mučenci, čakati nebes, da bomo videli polno zmago nad zlom. Pogosto se bojimo govoriti o nebesih, kakor da bi bila misel nanje mamilo, da se ne bi pogumno soočili s težavami, omrtvičenje, da bi ublažili trpljenje, alibi, da se ne bi bojevali proti krivicam. V resnici pa sta upanje na nebesa in vera v vstajenje močni spodbudi, da se spoprimemo z nadlogami, da podpiramo druge v preizkušnjah in da verujemo: končna beseda je beseda ljubezni, ki premaga sovraštvo, beseda življenja, ki porazi smrt. Vsakokrat, ko naletimo na kakršno koli težavo – osebno, naših bližnjih ali ljudi po različnih delih sveta, za katere zvemo – torej obnovimo zaupanje v Jezusa, ki je navzoč v nas in med nami, ki je premagal svet, ki nas napravlja deležne svoje zmage, ki nam odpira nebesa, kamor je odšel, da nam pripravi prostor. Tako bomo našli pogum, da se spoprimemo z vsako preizkušnjo. Vse bomo lahko premagali v njem, ki nam daje moč.

Fabio Ciardi

1. Prim. Jn 15,18.20; 16,2; 2. Jn 16,33; 3. Rim 8,37–38; prim. 1 Kor 15,57.




Iz življenja župnije

Naš prvi župnijski dan 2015

Konec tedna, pred godom svetega Vida je bilo v naši župniji še posebej slovesno. Obhajali smo namreč prvi župnijski dan, na predvečer pa smo imeli dobrodelni koncert. Na odru pred novim župnijskim domom so se vrstili povabljeni gostje in za sodelovanje vedno pripravljeni domači nastopajoči. Glasba, pesem in beseda sta se prvič s tega mesta dvigala med obiskovalce in jim v doživetje večera dodala še topel spomin na župnika Jožeta in Anico. Večnamenski zunanji prostor, amfiteater, je tako zaživel zadano mu poslanstvo. Nedelja je bil dan za našo skupnost in druženje. Pater Maksimiljan nam je v mašnem

nagovoru slikovito ponazoril, kako je za našo župnijsko prihodnost pomembno, da našim dobrim lastnostim dodamo še močno povezanost in

sodelovanje med nami. Tega sicer ni manjkalo na družabnem delu dneva, ko so se ob številnih aktivnostih dokazovali posamezniki in skupine. Napolnjen Župnijski trg je bil nagrada župnijskim sodelavcem za njihovo vnemo in predanost. Vsi udeleženi smo lahko prispevali svoj delček k uspešnosti tega dne. Pekli smo pecivo, darovali za srečelov, se pustili pogostiti, na razpolago dali svoje talente, kupovali srečke in listke tombole … Vse zbrano in darovano pa smo

namenili za nadaljevanje del v župnijskem domu. To je bil velik dan za našo faro, kajti dokazali smo si, da smo živa župnijska skupnost. Doživeto nas krepi, povedano zbližuje, zapisano pa obvezuje, utrjuje spoznanja, in deli med nami sadove rasti naše fare. Zato smo v znamenju župnijskega dne in

po očetovskih in prijateljskih besedah p. Maksimiljana vabljeni, da okrepimo sodelovanje in povezanost. Orodja, kot so Oznanila, domača stran naše župnije in Župnijski utrip, so nam na razpolago.

Tadej Koleša




Približujemo Predstavljamo nagovor p. Maksimiljana ob 1. župnijskem dnevu, 14. junija 2015.

Ustvarite močno župnijo

Dragi bratje in sestre. Pred nami je čas počitnic. Danes teden se bo začelo poletje in verjetno se boste mnogi v tem času podali na morje. Zato sem za začetek tega razmišljanja izbral zgodbo, ki je vzeta iz morskega sveta. Povedana bo kot zgodba, a njena vsebina izhaja iz resnične izkušnje.

V morju je živela skupina majhnih ribic. In te majhne ribice so bile stalno pod nekim pritiskom. Večje ribe so prihajale in jih napadale, jedle … skratka, ves čas so živele v nekem strahu, bile so preganjane. Bile so žrtve oziroma plen. Nekoč se je zgodilo, da je neopazno mimo priplavala ena velika riba in pojedla vse tiste ribe. No, eni ribici se je uspelo rešiti in ta ribica je odplavala naprej in potem je čez čas, ko je plavala po morju, našla skupino podobnih majhnih ribic.

Povedala jim je, kaj se je zgodilo v njeni prejšnji skupinici rib. Tudi one so povedale, da živijo v stalnem strahu in preganjanju, da jih neprestano ogrožajo različni sovražniki, ki plenijo, lovijo, jedo itn. Potem je ta ribica, ki

je pribežala od prejšnje skupine, povzela besedo in rekla, kaj pa če bi se me združile in naredile eno veliko jato in bi od daleč izgledale kot ena velika riba, kot ena velika skupina. Morda bi bile tako varne. In res te ribe so storile tako in začele plavati v jati skupaj. Ko so začutile kakšno nevarnost, so se še bolj povezale, zato so

mnogi plenilci mislili, da gre za eno veliko ribo, in so se tej jati izognili. Tako je menda v naravi pri pticah in ribah. Ko začutijo nevarnost, se povežejo v jato. Ujede in plenilci potem mislijo, da gre za eno veliko žival, ter se tej skupini živali izognejo. To so primeri iz narave. In če je bog položil v te živali, ki ne uporabljajo razuma kot ljudje, ampak delajo nagonsko, ta čut, potem mislim, da je prav, da se od njih tudi mi kaj naučimo. Morda ravno danes, ko obhajamo župnijski dan, ko razmišljamo o tem, kako naj bo tudi župnija kot ena taka povezana enota.




Ko je Bog ustvaril svet in vsa živa bitja, tudi duhovna, tudi vse angele, nadangele, angele varuhe, je, kot poznate iz sv. pisma in izročila, prišlo do upora. Eno duhovno bitje je postal padli angel. Latinsko se ta padli angel imenuje »diabolus«, italijansko »diavolo«, angleško »devil«, hrvaško »ñavo«. Slovenci se nismo naslonili na latinski izvirnik, ampak na grškega, in padlega angela imenujemo satan. Latinska beseda »diabolos« pomeni tisti, ki razdvaja, tisti, ki deli, ki ustvarja razdor. Če se spomnimo iz sv. pisma, je bil prvi razdor, ki ga je naredil hudič, med Evo in Bogom. Ko je Evo prepričal, naj ne posluša Boga, ampak dela po svoje. Eva se je s tem skušnjavcem pogajala, ampak s skušnjavo se ne gre pogajati. Če se pogajamo s skušnjavo, nas spodnese. Drugi razdor je satan vnesel med Adama in Evo. Potem Kajin in Abel pa Babilonski stolp pa Ezav in Jakob. Pa hudič, ko je skušal Jezusa v puščavi. Oziroma najhujša Jezusova skušnjava je bila, ko se je hudič prilepil na apostola Petra in mu rekel, ko je Jezus napovedal, da bo mogel trpeti: »O, Bog ne daj, da bi

se ti to zgodilo, bomo preprečili ...« Jezus je takrat zmerjal Petra: »Poberi se, satan!« Zato ker je hotel preprečiti, da bi Jezus naredil tisto, kar Bog hoče, ampak da bi delal po človeški vlogi. Torej hudič od

vsega začetka vnaša razdor, razdvojenost. In to ni dobro.

Danes, bratje in sestre, obhajamo župnijski dan. Včeraj je bilo 4 mesece, odkar sem med vami. V teh 4 mesecih sem spoznal mnogo vaših dobrih lastnosti. Zelo ste podjetni, pripravljeni

za sodelovanje, pripravljeni stopiti skupaj, poprijeti za delo, ste pobožni, dobrodušni. In večkrat ko sem tako pohvalil kakšno skupino župljanov, so rekli, saj to smo pa mi, Šentvidci. In zelo lepo je to slišati. Ampak kljub vsemu se mi zdi, da je ta huda skušnjava tudi med nami. Da tudi med nami prihaja včasih do te boleče razdvojenosti ali raztrojenosti, razčetvorjenosti. In mislim, da je prav, da se zavedamo, čeprav ste vse to, kar sem naštel; dobri, delavni, pošteni itn., pa je prav, da se zavedate in ne pozabite, da je vsakdo izmed nas samo ena majhna riba. In če je ta majhna riba sama ali pa če je veliko teh majhnih rib samih ali v majhni skupini, potem zelo hitro postanemo tudi sami

plen. Plen sporov, ljubosumja, jeze, razdorov, zamer, sovraštva ... Prav hitro ostanemo sami. Zato samo ljudje, ki so med seboj močno povezani, in prav

Kristus, kruh življenja, evharistija, ki jo darujemo vsak dan, vsako nedeljo, je tista, ki nas povezuje. Samo če smo močno povezani s solidarnostjo, sodelovanjem, sočutjem, s potrpljenjem, s toleranco, z

odpuščanjem, s spoštovanjem, z medsebojno pomočjo in seveda z molitvijo ter če nas povezuje skupno obhajanje evharistije, svete maše, kjer prejemamo Jezusa kot duhovno hrano, kot kruh, ki nas vse povezuje, samo v tem primeru smo močni. Samo v tem




primeru smo sposobni preživeti. In morda je to tisto, kar nam danes Bog želi povedati tudi ob tem našem prvem župnijskem dnevu in ob praznovanju našega zavetnika sv. Vida. Samo če bomo povezani, od Sobrač do Hrastovega dola, od Gradišča do Pokojnice, po dolgem, počez, poševno … samo če bomo povezani, potem bomo lahko kljubovali vsemu tistemu, kar od zunaj in od znotraj pritiska na nas in na naše duhovno življenje. Samo tako bomo lahko ustvarjali pogoje za zdravo krščansko življenje nas samih in pa seveda tistih, ki bodo prišli za nami - vaših otrok in vnukov. In samo če bomo kot župnija povezani kot ena taka močna jata rib, samo če bomo tako zelo povezani z odpuščanjem, spravo, toleranco razumevanjem, sočutjem ... samo tako bomo lahko župnija, ki ima prihodnost. Bog nam želi to povedati ob današnjem praznovanju. Tudi sam, počasi se moje službovanje med vami izteka, bi vam to povedal na podlagi lastnih opazovanj. Najprej zato, da imam tudi pred Bogom mirno vest, da nisem tega zadržal zase, po drugi strani pa zato, ker vem, da ste dobri, da imate dobre želje, da imate plemenite cilje, da želite ustvariti močno župnijo, in vam želim, da bi vam Bog pri tem pomagal. To sem vam sedaj povedal, odločitev pa je vaša. Imate eno župnijo, zato je prav, da ste močni in da je ne zapravite. Amen.

Besedilo p. Maksimiljan, grafična obdelava Tadej Koleša. Sodelujoči Jelka Rojec in Anita Sinjur.


15. 7. 2015 Časovnica župnije Šentvid pri Stični junij 2015 1


Župnijska časovnica junij 2015

Mesec junij je bil bogat v delih in praznovanju. Delček doživetega in izmenjanega med nami je zabeleženo na naši tokratni časovnici.

Gradnja župnijskega doma v juniju 2015 Smo zapirali in preganjali (vlago),

predvsem pa gladili, izravnavali, novili in tlakovali vse za dan, ki prihaja in

ga pričakujemo.

Župnijski dan, 14. 6. 2015

♥ V nedeljo, 14. junija, je župnija doživela prav poseben dogodek – prvi župnijski dan. Začeli smo s sveto mašo ob desetih. Po njej je sledila razdelitev spričeval in druženje na novoimenovanem »Trgu Sv. Vida«. Za hrano in pijačo je bilo poskrbljeno – lahko smo se posladkali s palačinkami in sladoledom ter s sveže pečenim mesom in pomfrijem. Stalno zaposleni pa so bili tudi prodajalci pijač. Začetek so nam polepšali otroci s folklore s svojo pesmijo in plesom. Pripravljen srečelov se je dokaj hitro končal, saj so srečke in z njimi dobitki vztrajno pohajali. Vsesplošno druženje so popestrila razna športna tekmovanja. Najbolj odmevno je bilo vlečenje vrvi. Prisotni pa so se lahko pomerili tudi v košarki, nekaj manj se jih je odločilo za odbojko, mlajši del populacije si je privoščil vodne igre. Druženje se kljub nekaj manjšim ploham ni ustavilo. Imeli smo se preveč dobro, da bi se razšli. Proti koncu nas je razveselila še tombola z glavnim dobitkom, jagenjčkom. Domov smo odšli šele pozno popoldne. Dogodek je bil odlično organiziran, pa tudi odziv župljanov je bil zelo pozitiven. Zdaj lahko le še upamo, da bodo župnijski dnevi pri nas postali tradicija.

Monika Primc




Dobrodelni koncert 13 .6. 2015

♥ V soboto, 13. junija, smo bili lahko priča čudovitemu dogodku – ponovnem Karitasovem koncertu. Odvijal se je v novem župnijskem atriju, začel pa se je ob osmih zvečer. Vstop je bil prost, prostovoljne prispevke smo namenili delom v župnijskem domu. Udeležba je bila sicer skromna, a smo vsi prisotni res uživali in z zanimanjem prisluhnili nadarjenim glasbenikom. Prireditev sta z lepimi besedami povezovala Dragica in Matej Šteh. Koncert pa ni bil nekaj posebnega le zaradi prizorišča. Tudi nekateri nastopajoči so bili ''novinci'' na naših koncertih. V večer so nas popeljali mladi pritrkovalci iz Doba. Predstavili so se nam še že znani, a vseeno odlični Eva Medved na citrah, moški pevski zbor iz Doba in Slavčki. Prvič pa smo se javnosti predstavili domači mladinci (Šentviška mladež). Na pobudo patra Maksimiljana je večer polepšal tudi zbor Stiške mladine. Posebno presenečenje je bil bend sester uršulink Urška band. V celoto pa sta večer zaključila Šentviška pritrkovalca. Po mojem mnenju je bil koncert res super. Bil je drugačen kot prejšnji. Za to so poskrbeli vsi nastopajoči, delavci iz ozadja, ki so poskrbeli za prostor, osvetljavo, zvok, povezovanje, pobudnik pater Maksimiljan … Vsem smo res hvaležni, da so pomagali ustvariti tak dogodek. Tudi vreme je bilo lepo, ljudje pa prijazni in nasmejani. Po koncu nas je čakala pogostitev, ki so jo pripravile Karitasove prostovoljke. Tako je večer ob družnem pogovoru in glasbi lepo minil.

Erika Primc

Postavitev koša na Župnijski trg, 12. 7. 2015

Bodi prvi! Poišči in sodeluj na: https://www.facebook.com/zupnijski.utrip

Bi želel doprinesti svoj del k lepoti našega bogoslužja. Poišči stik in sodeluj

kot bralec Božje besede.




Krstna nedelja meseca junija, 7. 6. 2015

7 novih faranov v mesecu juniju. To pa je vesela novica, ki si zasluži objavo.

Praznik svetega Rešnjega telesa in krvi, 4. 6. 2015

♥ Procesija, bandere, oltarčki, posipanje rožic … Že mnogokrat ponovljeno s številnimi generacijami naše fare, a skrivnost ostaja ista. Jezus v podobi kruha vedno znova vabi, prihaja in biva med nami. Mogočna so besedila, ki ta dan na naš kraj in ljudi kličejo božjega blagoslova. Tako so ta dan doživljale starejše generacije:

http://issuu.com/zupnijski.utrip/docs/e-zupnijski_utrip_leto_2010/57

Priporoči Župnijski utrip svojim sožupljanom.

Župnijska Oznanila redno v tvojem elektronskem predalu! Prejemanje lahko naročiš na: [email protected]

Beležka: Zapiske za objavo pošljite na: [email protected] Zbral in uredil Tadej Koleša. Fotografije so prispevali: Monika Primc, Silvo Škrabec in Tadej Koleša.

Junij 2015

Beseda življenja

Spoštovani sofarani od svet´ga Vida. V dneh, ko praznuje naš zavetnik sveti Vid in ko je aktualen naš prvi župnijski dan, prihajamo med vas. Naše e-druženje ne moremo primerjati z veseljem, ki nastane, ko se srečamo v živo, si izmenjamo besede, smo si blizu in skupaj tudi kaj konkretnega izpeljemo. In v teh dneh bo ali pa je bilo veliko teh priložnosti. Lahko bi rekli, da je to pravi župnijski utrip. Domača stran župnije in Župnijski utrip sta na razpolago, da kot naša skupna orodja pomagata, da se veselje, navdušenje in zanos enakomerno razdelijo med nami. Tako med prisotnimi, kot tistimi, ki so zadržani. Vsaj za tako dolgo in daleč kot je doseg zvona svetega Vida. Povezani kljub različnosti bomo tako kot Marta in Marija iz tokratne Besede življenja delali stvari, ki imajo trajno vrednost. Za naš Župnijski utrip, Tadej








13. 6. 2015 Beseda življenja za junij 2015 1


Beseda življenja

Edino potrebno

»Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno.« (Lk 10,41-42) »Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno.« Koliko ljubezni je v ponovitvi tega imena: Marta, Marta. Hiša v Betaniji, pred vrati Jeruzalema, je bila kraj, kjer se je Jezus s svojimi učenci običajno ustavil in se odpočil. Zunaj, v mestu, je moral razpravljati, ljudje so mu nasprotovali in ga zavračali, tu pa sta mir in sprejemanje. Marta je podjetna in dejavna. To je dokazala tudi kasneje ob bratovi smrti, ko je začela z Jezusom vzvišen pogovor, v katerem mu je z vso močjo zastavljala vprašanja. Marta je močna žena, ki kaže globoko vero. Na vprašanje: »Veruješ, da sem vstajenje in življenje?« brez obotavljanja odgovori: »Da, Gospod, verujem.«1 Tudi zdaj je zaposlena s pripravljanjem sprejema, ki bo vreden Učitelja in njegovih učencev. Je hišna gospodarica (kakor pove že njeno ime: Marta pomeni “gospodinja”), zato se čuti odgovorno. Verjetno pripravlja večerjo za odličnega gosta. Marija, sestra, jo pusti samo z njenimi opravili. Namesto da bi bila v kuhinji, v nasprotju z vzhodnjaškimi običaji z možmi posluša Jezusa, sedé pri njegovih nogah, prav kakor popolna učenka. Zato mu Marta nekoliko užaljeno reče: »Gospod, ti ni mar, da me je moja sestra pustila sámo streči? Reci ji vendar, naj mi pomaga!«2 Tedaj ji Jezus ljubeznivo, a odločno odgovori: »Marta, Marta, skrbi in vznemirja te

veliko stvari, a le eno je potrebno.« Ali Jezus ni bil zadovoljen z Martino podjetnostjo in njenim velikodušnim služenjem? Ali mu ni bil všeč pozoren sprejem in ali ne bi bil rad okusil jedi, ki mu jih je pripravljala? Kmalu po tem dogodku je Jezus v prilikah hvalil oskrbnike,

podjetnike in služabnike, ki znajo izkoristiti darove in trgovati z imetjem.3 Hvalil je celo njihovo zvitost.4 Torej se je moral razveseliti žene, ki je bila tako prizadevna in sposobna pripraviti dejaven in bogat sprejem. Jezus ji očita pretirano skrbnost in zaskrbljenost, s katero opravlja delo. Je nemirna, »z obilno strežbo je imela veliko dela«,5 izgubila je mir. Dela ne vodi več ona, ampak je delo postalo močnejše od nje in jo tiranizira. Ni več svobodna, postala je sužnja svojih opravil. Mar se včasih ne dogaja tudi nam, da se izgubljamo v tisoč stvareh, ki jih moramo napraviti? Pritegujejo in raztresajo nas internet, spletne klepetalnice, nekoristna sms sporočila. Tudi ko nas zaposlujejo resne obveznosti, zaradi njih lahko pozabljamo na to, da moramo biti pozorni do drugih, poslušati ljudi, ki so ob nas. Nevarnost je predvsem v tem, da pozabimo, zakaj in za koga delamo. Delo in drugi opravki postanejo sami sebi namen. Ali pa nas prevzameta tesnoba in vznemirjenost pred položaji in hudimi problemi v zvezi z družino, s finančnim stanjem, kariero, šolo, prihodnostjo nas samih ali otrok, tako da pozabimo na Jezusove besede: »Ne bodite torej v skrbeh in ne govorite: “Kaj bomo jedli ali


13. 6. 2015 Beseda življenja za junij 2015 2


kaj bomo pili ali kaj bomo oblekli?” Po vsem tem sprašujejo pogani. Saj vaš nebeški Oče vé, da vse to potrebujete.«6 Tudi mi zaslužimo Jezusovo grajo: »Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno.« Kaj je tisto edino potrebno? Poslušati in živeti Jezusove besede. Prav ničemur ne moremo dajati prednosti pred njimi in tistim, ki jih govori. Pravi način, da sprejmemo in pogostimo Gospoda, je v tem, da sprejmemo, kar nam pravi. Kakor je naredila Marija, ki je pustila vse, sedla k njegovim nogam in ni preslišala nobene njegove besede. Tedaj nas ne bo vodila želja, da bi se kazali ali bili v ospredju, ampak želja, da bi ugajali njemu, da bi služili njegovemu kraljestvu. Kakor Marta smo tudi mi poklicani opravljati “veliko stvari” v dobro drugih. Jezus nas je učil, da je Oče vesel, če obrodimo »obilo sadu«,7 in da bomo opravljali celo še večja dela kot on.8 Pri delu, ki nam ga je zaupal, torej od nas pričakuje požrtvovalnost, navdušenje, iznajdljivost, drznost, podjetnost. A brez zaskrbljenosti in vznemirjenosti, s tistim mirom, ki prihaja iz zavesti, da izpolnjujemo Božjo voljo. Edino pomembno je torej to, da postanemo Jezusovi učenci, da mu pustimo živeti v sebi, da smo pozorni na njegove navdihe, na njegov nežni glas, ki nas trenutek za trenutkom usmerja. Tako nas bo on vodil pri vsakem našem dejanju. Ko bomo opravljali “veliko stvari”, ne bomo raztreseni in izgubljeni, ker bomo izpolnjevali Jezusove besede in nas bo vodila samo ljubezen. V vseh opravilih bomo vedno delali samo eno – ljubili.

Fabio Ciardi

1.Prim. Jn 11,25–27; 2. Lk 10,40; 3. Lk 12,42; 19,12–26; 4. Lk 16,1–8; 5. Lk 10,40; 6. Mt 6,31–32; 7. prim. Jn 15,8; 8.


13. 6. 2015 Časovnica župnije Šentvid pri Stični maj 2015 1


Župnijska časovnica maj 2015

Mnogo več smo v župniji naredili in doživeli, kot je zajeto na spodnjih slikah. Zabeleženo pa naj postavi drobna mejna znamenja naših poti, ki jih danes skupaj ubiramo. Naj bodo gradnja, zakramenti in vlaganje v odnose stvari, ki nas bodo skozi čas krepile in povezovale.

2. dan odprtih vrat župnijskega doma, 31. 5. 2015

♥ Kavica in čaj za sprejem, pomenek udeleženih …

Sprehodili smo se po trdnih tleh od prostora do prostora,

tudi do tistih, ki so bolj skriti, a tudi zelo pomembni.

Ogledali in videli smo napredek, veselimo se cilja!

Želiš sodelovati pri oblikovanju časovnice Župnijskega utripa v realnem času. Javi se na: [email protected]


kot bralec Božje besede.


13. 6. 2015 Časovnica župnije Šentvid pri Stični maj 2015 2


Prvo sveto obhajilo v naši župniji 10. 5. 2015

»Od vseh za vse.« Župnijski utrip deli samo to kar prejme. Uporabite domačo stran župnije in našo časovnico za najavo ali podelitev dogajanja v župniji.


Starejše objave najdeš na:

http://sentvid-zupnija.si/ http://issuu.com/zupnijski.utrip

Pripravil Tadej Koleša

ŽUPNIJSKI DAN

v Šentvidu

Nedelja, 14. junija 2015 po deseti maši

na trgu pred novim župnijskim domom.

Obogaten bo z družabnimi in športnimi igrami,

kjer ste povabljeni k sodelovanju.

Pokažimo pripadnost župniji in sodelujmo

kot soseska, vas ali društvo ! DOBRODELNI KONCERT

Za jedačo in pijačo poskrbljeno. Sobota, 13. junija ob 20.00

V avditoriju pri v župnijskem domu.

Maj 2015

Beseda življenja

Dragi prijatelji sožupljani. Smo v Marijinem mesecu maju. Kar nekaj časa je minilo od zadnjega oglašanja in v župniji smo doživeli mnogo lepih skupnih trenutkov in dogodkov. Slika zabeleži in nagovori. Tokrat smo jih razvrstili na posebno časovnico. Z njimi smo poizkušali zajeti delček utripa v naši župniji. Beseda izrazi, podčrta, da osebno noto. Gotovo pa se ne rodi zlahka. Vabljeni, da jo uporabite in v pisani ali izmenjani obliki označite čas v katerem se nahajamo. Beseda življenja, pa nas tokrat vabi, da bi bili s sprejemanjem, usmiljenjem in odpuščanjem priče Božji ljubezni. Tako da bi lahko po nas mnogi odkrivali, kako je Bog tudi do njih bogat v usmiljenju in velik v ljubezni. Naj bodo z Marijo v njenem mesecu naši koraki varni, naše življenje pa v dar in veselje drug drugemu. Naš Župnijski utrip








10. 5. 2015 Beseda življenja za maj 2015 1


Beseda življenja

Priče Božje ljubezni

»Toda Bog, ki je bogat v usmiljenju, nas je zaradi velike ljubezni, s katero nas je vzljubil, čeprav smo bili zaradi prestopkov mrtvi, skupaj s Kristusom oživil.« (Ef 2,4–5) Ko se je Gospod Bog prikazal Mojzesu na gori Sinaj, je povedal, kdo je, z besedami: »Gospod, Gospod, usmiljen in milostljiv Bog, počasen v jezi in bogat v dobroti in zvestobi.«1 Da judovsko Sveto pismo pokaže naravo te ljubezni, ki je usmiljenje, uporablja besedo raḥămîm, ki spominja na materino naročje, kraj, iz katerega izhaja življenje. Ko se Bog daje spoznati kot “usmiljen”, kaže, kako je pozoren do vsakega bitja, podobno kot mama do svojega otroka: ima ga rad, mu je blizu, varuje ga in zanj skrbi. Sveto pismo uporablja še drug izraz (ḥesed), da izrazi še druge vidike ljubezni, ki je usmiljenje: zvestobo, dobrohotnost, dobroto, solidarnost. Tudi Marija v svojem Magnifikatu opeva usmiljenje Vsemogočnega, ki traja iz roda v rod.2 Sam Jezus nam je govoril o Božji ljubezni in nam Boga odkril kot “Očeta”, ki nam je blizu in pozoren na vsako našo potrebo, pripravljen odpuščati in nam dati vse, kar potrebujemo: »On namreč daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim.«3 Njegova ljubezen je res “bogata” in “velika”, kakor jo označuje Pismo Efežanom, iz katerega je vzeta beseda življenja: »Toda Bog, ki je bogat v usmiljenju, nas je zaradi velike ljubezni, s katero nas je vzljubil, čeprav smo bili zaradi prestopkov mrtvi, skupaj s Kristusom oživil.« Pavlove besede so nekakšen vzklik veselja, ki se rodi iz občudovanja izrednega delovanja Boga v nas: bili smo mrtvi in Bog nas je oživil, tako da nam je dal novo življenje. Stavek se začne s “toda”, ki kaže nasprotje s tistim, kar je Pavel ugotovil pred tem: tragično stanje človeštva, ki ga stiskajo krivda in grehi, ki je ujetnik sebičnih in slabih želja in pod vplivom sil zla, ki se odkrito upirajo Bogu. V teh okoliščinah bi človeštvo zaslužilo, da se razvname Božja jeza.4 Bog pa mu, namesto da bi kaznoval – in temu se Pavel zelo čudi –, vrne življenje: ne pusti, da bi ga vodila jeza, ampak usmiljenje in ljubezen. Jezus je že dal slutiti to Božje delovanje, ko je pripovedoval priliko o očetu dveh sinov: ta oče z odprtimi rokami sprejme mlajšega sina, ki se je pogreznil v nečloveško življenje. Enako govori v priliki o dobrem pastirju, ki gre iskat izgubljeno ovco, si jo zadene na rame in jo odnese domov, ter v priliki o dobrem Samarijanu, ki oskrbi rane človeka, ki je padel v roke razbojnikov.5


10. 5. 2015 Beseda življenja za maj 2015 2


Bog, usmiljeni Oče, ki ga ponazarjajo prilike, nam ni samo odpustil, ampak nam je dal sámo življenje svojega Sina Jezusa, dal nam je polnost božjega življenja. Zato slavospev hvaležnosti: »Toda Bog, ki je bogat v usmiljenju, nas je zaradi velike ljubezni, s katero nas je vzljubil, čeprav smo bili zaradi prestopkov mrtvi, skupaj s Kristusom oživil.« Ta beseda življenja bi morala v nas zbuditi isto veselje in hvaležnost kakor pri Pavlu in v prvi krščanski skupnosti. Tudi do vsakega od nas se Bog kaže “bogat v usmiljenju” in “velik v ljubezni”, pripravljen odpustiti in spet zaupati. Ni nobenega položaja greha, trpljenja ali osamljenosti, v katerem ne bi bil navzoč, v katerem se nam ne bi pridružil in nas spremljal na naši poti, v katerem nam ne bi zaupal in nam ne bi dal možnosti, da vstanemo, in moči, da vedno znova začnemo. V svojem prvem “angelusu”, 17. marca pred dvema letoma, je začel papež Frančišek govoriti o Božjem usmiljenju in ta tema je potem zanj postala običajna. Ob tisti priložnosti je rekel: »Božje obličje je obličje usmiljenega očeta, ki je vedno potrpežljiv ..., nas razume, nas čaka in se nam ne naveliča odpuščati ...« Svoj prvi kratki pozdrav je sklenil z besedami, da »je Bog ljubeči Oče, ki nam vedno odpušča, ki ima usmiljeno srce za vse nas. In tudi mi se učimo biti usmiljeni z vsemi.« Ta zadnji napotek nam svetuje, kako naj konkretno živimo besedo življenja. Če je Bog z nami bogat v usmiljenju in velik v ljubezni, smo tudi mi poklicani, da bi bili

usmiljeni z drugimi. Če Bog ljubi hudobne ljudi, ki so mu sovražni, bi se morali tudi mi naučiti ljubiti tiste, ki niso “prijetni”, celo sovražnike. Mar nam Jezus ni rekel: »Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli«?6 Mar ni od nas zahteval, da smo »usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče«?7 Tudi Pavel je vabil svoje skupnosti, ki jih je izbral in vzljubil Bog, naj oblečejo »čim globlje usmiljenje, dobrotljivost, ponižnost, krotkost, potrpežljivost«.8 Če smo verovali Božji ljubezni, bomo mogli tudi mi ljubiti s tisto ljubeznijo, ki se zna približati vsakemu človeku, ki trpi ali je v potrebi, ki vse opraviči, ki ščiti, ki zna poskrbeti. Ko bomo živeli tako, bomo lahko priče Božje ljubezni in bomo lahko tistim, ki jih srečujemo, pomagali odkrivati, da je Bog tudi do njih bogat v usmiljenju in velik v ljubezni.

Fabio Ciardi 1. 2 Mz 34,6; 2. Prim. Lk 1,50; 3. Mt 5,45; 4. prim. Ef 2,1–3; 5. prim. Lk 15,11-32; 3-7; 10,30-37; 6. Mt 5,7; 7. Lk 6,36; 8. Kol 3,12.


14. 5. 2015 Časovnica župnije Šentvid pri Stični marec-april 2015 1


Župnijska časovnica marec- april 2015

Župnija in njena skupnost živi svoje življenje. Kar je bilo včeraj pomembno, danes

nadomešča že novo. Pričujoč slikovni zapis beleži del prehojene poti z namenom, da se skupno delo, naša rast, osebna in skupna doživetja umestijo v časovni okvir. Tako zbrana, doprinašajo delček v mozaik zapisanega življenja naše župnije skozi njen čas.

Gradnja župnijskega doma v aprilu 2015

Dobrodelni koncert »Odpri srce in oči«, 18. 4. 2015

♥ V organizaciji Karitasa je potekal 8. dobrodelni koncert »Odpri srce in oči«. Posvečen je bil spominu na župnika Jožeta Grebenca in Anico Dobrovc.

Prejem prvoobhajilnih oblek, 12. 4. 2015

Postavitev igrišča za odbojko, 5 -12. 4. 2015

Želiš sodelovati pri oblikovanju časovnice Župnijskega utripa v realnem času. Javi se na: [email protected]




Sveta birma v naši župniji, 11. 4. 2015

♥ Na že prej pričakovani dan svete birme smo se birmanci pripravljali z devetdnevnico. Na prejem zakramenta Svetega Duha smo se morali fizično kot tudi duhovno pripraviti. Slovesnost je potekala pri 10 maši, ki jo je vodil nadškof Stanislav Zore. Ta nam je podelil zakrament Svetega Duha in nas z oljem mazilil na čelo. Pri obredu smo birmanci pridno sodelovali. Vedno pa so nam ob strani stali naši vzorniki-botri.

Birme se bomo spominjali po nadškofovih besedah. Vsakemu izmed nas je podaril Evangelij in molitvice zbrane v knjigi z naslovom Kristjan moli.

Kljub mnogim pripravam smo bili nestrpni in nervozni, a nas je Gospodov

glas pomiril in obenem poživil. V imenu vseh birmancev bi se radi zahvalili nadškofu Stanislavu Zoretu,

patru Maksimiljanu in seveda botrom in staršem za podporo in vodenje skozi krščansko življenje. Anita in Melita Sinjur

♥ Na prejem darov svetega Duha se pripravljamo in za njih prosimo že od krsta naših otrok. Vse priprave, kot je pletenje vencev, čiščenje cerkve ... pa pripomore k večji povezanosti župnijskega občestva. Še naprej bomo starši skrbeli in molili za naše otroke, da bi prejete darove znali pravilno izkoristiti. Tanja


kot bralec Božje besede. Priprava na praznik prejema svete birme širom župnije – Pletenje vencev

♥ Kot vsako leto smo se tudi letošnji birmanci organizirali za pletenje vencev. Pletenje je potekalo 5 dni pred ciljnim dnevom - birma. V posameznih večjih vaseh smo se skupinsko zbrali, se družili in tudi nekaj pojedli. Obiskal nas je tudi župnik pater Maksimilijan in s svojim metrom slavnostno izmeril dolžino vencev. Te smo shranili v hladne, temne prostore. Na dan čiščenja cerkve so jih starši birmancev tudi obesili. Celotni seštevek vencev je znašal preko 300 metrov. Ob tej priložnosti se nas je v Radanji vasi zbralo kar 32 vaščanov.

Anita in Melita Sinjur

Priporoči Župnijski utrip svojim sožupljanom.




Srečanje nadškofa Stanislava Zoreta z župnijskimi sodelavci, 7. 4. 2015

♥ Župnijski sodelavci ste zato, ker imate radi svojo župnijo in občestvo. To je bila uvodna misel nadškofa Stanislava Zoreta, namenjena vsem, ki na različne načine sodelujemo v župnijskem življenju in smo se čutili povabljene. V nagovoru nam je podal nekaj izhodišč, da bi naše delovanje v župniji imelo moč pričevanja. Zmolite vsak dan za župnijo eno Zdravo Marijo in molite tudi za novega župnika. Živite v svoji župniji kot katoličani. Če bo vaše občestvo prežarjeno, potem bo Evangelij dosegel tudi ostale. Skrbite za lepoto bogoslužja. Osvojite in posvojite ga. Lepo bogoslužje nagovarja, čista in urejena cerkev pa pomaga k takojšnji vzpostavitvi stika z božjim. Ne pojete, berete, delite obhajila pri maši, temveč ste prisotni na maši pri kateri pojete, berete, delite obhajilo … V nadaljevanju smo v pogovoru lahko izrazili naše misli o stvareh, na katere smo ponosni in se jih veselimo v naši župniji, ter tudi o stvareh, ki nas težijo.

Nadškof nas je s svojo besedo opogumil za nadaljnje sodelovanje v župniji. Dejal je tudi: »Delite veselje in skrbi med seboj.« Zato želi tudi ta zapis prispevati svoj delček, da si v naši župniji čim več lepih stvari podelimo med seboj.

Tadej

Velika noč, 5. 4. 2015

Velika sobota, 4. 4. 2015

♥ Naši najmlajši so pred Jezusov grob na veliko soboto položili svoje prošnje in zahvale.

Jutro velike sobote, 4. 4. 2015





Veliki četrtek 2. 4. 2015

♥ V znamenje priprave na srečanje z Jezusom v podobi kruha so naši prvoobhajanci letos prvič iz rok župnika Maksimilijana prejeli kruh s povabilom, da ga delijo s svojimi v družinskem krogu na spominski dan postavitve Evharistije.

Gradnja župnijskega doma v marcu 2015

Cvetna nedelja 29. 3. 2015

1. dan odprtih vrat župnijskega doma, 15. 3. 2015

♥ Kava za dobrodošlico, vrata odprta, načrti predstavljeni. Vstopimo!

Starejše objave najdeš na: http://sentvid-zupnija.si/

http://issuu.com/zupnijski.utrip

Sodeloval Gašper Stopar. Zbral Tadej Koleša, maj 2015.

Aleluja!

Kristus�je�vstal,Kristus�živi!

htt

p:/

/sen

tvid

-zu

pn

ija.s

i

[email protected]

2015

Marec 2015

Beseda življenja

Spoštovani sofarani od sv. Vida Čas od zadnjega mesečnega javljanja je bil zaznamovan z bolečino nenadnega odhoda v novo življenje našega g. župnika Jožeta Grebenca ter ga. Anice Dobrovec. Obstali smo brez besed. Življenje gre naprej, topli spomini ostajajo. Semena umirajo, da bi prinašala novo življenje. Naša sodelavca, župnik Jože in AD, postajata del svetle sledi našega kraja, župnije in Župnijskega utripa. Besede slovesa so pokojnima namenili predstavniki skupin in stanov. Zapisi teh nagovorov so zbrani na spletni strani. http://sentvid-zupnija.si/portfolio/1877/ Po osmih letih naših druženj z g. župnikom Jožetom ter ga. Anico je v srcih ohranjenih mnogo lepih trenutkov in spominov. Morda so nekateri takšni, da bi jih želeli podeliti z ostalimi kot dar, ki bi obogatil vse. Naš predal je odprt tudi za sprejem fotografij iz časa njunega življenja med nami. Lep spomin na župnika Jožeta lahko najdete tudi v video zapisu na naslovu: https://www.youtube.com/watch?v=7XmIo92erKk Tokratna beseda življenja nas vabi k sprejemanju križa na način, da ga nosimo skupaj. Primerno vodilo za trenutni čas v naši župniji. Iz našega arhiva smo med tekst razmestili slike pokojnega g. Jožeta na križevih poteh širom župnije. Bil je njihov pobudnik in srčni organizator. Vstopili smo v novo dobo župnijskega življenja, obogateni s sadovi iz preteklosti. Na poti novih izzivov nas trenutno spremlja p. Maksimilijan. Zastavili smo mu nekaj vprašanj, da bi se bolje spoznali. V nedeljo 15. marca pa nas vabi na ogled prostorov župnijskega doma ter na druženje ob kavici. Bodite del župnijskega utripa. Vaši sofarani.








13. 3. 2015 Beseda življenja za marec 2015 1


Beseda življenja

Skupaj nositi križ

»Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj.« (Mr 8,34) Med svojim potovanjem po severni Galileji, po vaseh v okolici mesta Cezareja Filipova, Jezus svoje učence sprašuje, kaj mislijo o njem. Peter v imenu vseh izpove, da je Kristus, Mesija, ki ga že stoletja dolgo pričakujejo. Da ne bi prišlo do nesporazumov, Jezus nedvoumno razloži, kako namerava uresničiti svoje poslanstvo. Res bo osvobodil svoje ljudstvo, a ne na pričakovan način, ampak tako, da bo za to plačal osebno: moral bo veliko trpeti, biti preizkušan, umorjen in po treh dneh vstati. Peter noče sprejeti takšnega Mesija. Kakor mnogi drugi v njegovem času, si ga namreč predstavlja kot človeka, ki bo z oblastjo in močjo premagal Rimljane in izraelskemu narodu dal pravo mesto v svetu. Zato graja Jezusa, ta pa ga posvari: »Ne misliš po božje, ampak po človeško.«1 Jezus se spet poda na pot, tokrat proti Jeruzalemu, kjer bo sprejel smrt in doživel vstajenje. Ali bodo njegovi učenci zdaj, ko vedo, da gre umret, še hoteli hoditi za njim? Pogoji, ki jih Jezus postavi, so jasni in zahtevni. K sebi pokliče množico in svoje učence in jim reče: »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj.« Učitelj jih je očaral, ko je hodil po jezerskem obrežju, medtem ko so metali mreže za lov, ali ob mitnici. Brez obotavljanja so zapustili čolne, mreže, mitnico, očeta, dom, družino in hodili za njim. Videli so, da dela čudeže, in poslušali so njegove besede modrosti. Do tistega trenutka so mu sledili polni veselja in navdušenja. A hoditi za Jezusom je nekaj še zahtevnejšega. Zdaj je bilo jasno videti, da to pomeni z njim popolnoma deliti življenje in usodo: neuspeh in sovražnost, celo smrt, in to kakšno! Najbolj bolečo, najbolj sramotno, takšno, kakršna je bila namenjena morilcem in najhujšim zločincem. To je smrt, ki jo Sveto pismo imenuje »prekleto«.2 Že samo ime “križ” je zbujalo




grozo, skoraj ga niso mogli izgovoriti. V evangelijih se ta beseda pojavi prvič. Kdo ve, kakšen vtis je pustila v tistih, ki so ga poslušali. Zdaj, ko je Jezus razodel, kdo je, lahko prav tako jasno izrazi, kdo je njegov učenec. Če Učitelj ljubi svoje ljudstvo tako zelo, da zanj umre, tako zelo, da si naloži križ, se mora tudi učenec, da bi bil res učenec, odpovedati svojemu načinu mišljenja in v celoti deliti Učiteljevo pot, začenši s križem: »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj.« Biti kristjan pomeni biti drugi Kristus: »misliti v sebi to, kar je v Kristusu Jezusu«, ki »je sam sebe ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu«.3 To pomeni biti križan s Kristusom, tako da lahko s Pavlom rečem: »Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni.«4 To pomeni ne vedeti za nič drugega »kakor za Jezusa Kristusa, in to križanega«.5 V nas še naprej živi, umira in od mrtvih vstaja Jezus. To je tista največja želja kristjana, ki je oblikovala velike svetnike: biti kakor Učitelj. A kako naj hodimo za Jezusom, da bi postali taki? Prvi korak je v tem, da »se odpovemo sebi«, da se odpovemo svojemu načinu mišljenja. To je Jezus zahteval od Petra, ko ga je grajal, da razmišlja po človeško in ne po božje. Tudi mi hočemo kakor Peter včasih sebično ali vsaj po svojih merilih uveljavljati sebe. Iščemo lahek in takojšen uspeh brez vseh težav, nevoščljivi smo tistemu, ki je uspešen, sanjamo, da bomo imeli povezano družino in gradili okoli sebe bratsko družbo ali krščansko skupnost, ne da bi morali za to plačati visoko ceno. Odpovedati se sebi pomeni stopiti v Božji način razmišljanja, tisti, ki nam ga je Jezus




razkril s svojim načinom delovanja. To je logika pšeničnega zrna, ki mora umreti, da obrodi sad; da najdemo več veselja v darovanju kot v prejemanju; da iz ljubezni darujemo življenje, skratka, da nase vzamemo svoj križ: »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj.«

Križ – »vsakega dne«, kakor pravi Lukov evangelij6 – ima lahko tisoč oblik: je lahko bolezen, izguba službe, nezmožnost, da bi uredili družinske ali poklicne težave, občutek poloma, ker nam ni uspelo vzpostaviti iskrenih odnosov, občutek nemoči ob velikih svetovnih spopadih, ogorčenje zaradi vedno novih škandalov v naši družbi ... Križa ni treba iskati, naproti nam pride sam, morda takrat, ko to najmanj pričakujemo, in na načine, ki bi si jih nikoli ne predstavljali. Jezus nas vabi, naj »vzamemo križ«, ne da bi ga samo vdano doživljali kot neogibno zlo, ne da bi dopustili, da nas zadene in stre, ne da bi ga vdano in ravnodušno prenašali. Jezus nas vabi, naj ga sprejmemo kot deležnost pri njegovem križu, kot možnost, da smo njegovi učenci tudi v tisti okoliščini in da živimo v občestvu z njim tudi v tisti bolečini, saj je on prvi z nami nosil naš križ. Ko si je namreč Jezus naložil svoj križ,

je vzel na svoje rame tudi vsak naš križ. V vsaki bolečini, naj bo kakršna koli, lahko najdemo Jezusa, saj jo je že sprejel za svojo. Igino Giordani vidi, da se tako zamenja vloga Simona iz Cirene, ki nosi Jezusov križ: križ »je lažji, če nam pomaga Jezus kot Cirenejec«. In je še lažji, nadaljuje, če ga nosimo skupaj: »Križ, ki ga nosi človek sam, ga na koncu stre; če pa ga nosi skupaj več ljudi z Jezusom med seboj oziroma tako, da za Cirenejca vzamejo Jezusa, postane lahek: prijeten jarem. Če v navezi plezajo mnogi, ki so soglasni, to postane praznik, hkrati pa se dvigajo.«7 Ko vzamemo svoj križ, da ga nosimo z njim, in vemo, da ga ne nosimo sami, ker ga z nami nosi on, je to odnos z Jezusom, to pomeni pripadnost njemu, vse do polnega občestva z njim, vse do tega, da postanemo drugi on. Tako hodimo za Jezusom in postajamo pravi učenci. Križ bo tedaj za nas, kakor za Kristusa, res »Božja moč«,8 pot do vstajenja. V vsaki slabosti bomo našli moč, v vsaki temi luč, v vsaki smrti življenje, ker bomo našli Jezusa.

Fabio Ciardi

1. Prim. 8,31–33; 2. prim. 5 Mz 21,23; 3. prim. Flp 2,5.8; 4. Gal 2,20; 5. 1 Kor 2,2; 6. Lk 9,23; 7. La divina avventura, Città Nuova, Rim 1966, str. 149 sl.; 8. 1 Kor 1,18.




Naš pogovor

Pristopimo dobrohotno!

Pater Maksimilijan je bil 13 februarja 2015 imenovan za župnijskega upravitelja naše župnije. Zanj smo pripravili nekaj vprašanj in ga prosili naj nas nagovori. Imenovani ste bili za upravitelja naše župnije. Kako naj vas župljani naslavljamo v naših medsebojnih stikih: g. župnik, pater Maksimilijan, župnijski upravitelj Maksimilijan? Glede na moj status cistercijana je moj uradni naziv pater Maksimilijan. Ker sem župnik, me ne moti tudi naziv župnik. Nikoli pa mi ni bil preveč simpatičen naziv ''gospod…'', tako da tega se pa lahko izogibate. Naš pokojni g. župnik Jože Grebenc je bil vaš kolega duhovnik in župnik Stični sosednje župnije. Kako sta sodelovala in kakšen je bil vajin odnos? Z g. Jožetom sva se dobro razumela. Večkrat se je zaustavil v Stični, ko je prinesel kakšne mašne namene, ali obiskal Ašičevo lekarno. Veliko sva se pogovarjala. Včasih, kadar nisem imel prevoza na kakšno duhovniško srečanje, me je g. Jože spotoma pobral in mi omogočil prevoz. Predvidevamo lahko, da ste imeli ob klicu iz škofije zelo malo časa za odločitev. Kako ste sprejeli zaupano nalogu upravitelja župnije Šentvid pri Stični? Pri takšnih klicih ni dobro preveč razmišljati. Duhovniki smo obljubili pokorščino škofu in svojim predstojnikom. Tudi verjamem, da po predstojnikih Bog razodeva svojo voljo. Torej je v takih primerih najbolje v veri in zaupanju sprejeti. V Šentvidu smo se župljani srečali z odhodom v večnost dveh oseb, ki so močno zaznamovali versko in javno življenje. Takšna situacija je redka. Kakšen naj bi bil naš pravi prehod v novo obdobje, če upoštevamo, da čas od nas zahteva hitro sprejemanje in prilagajanje novim dejstvom, po drugi strani pa je izguba obeh dragih oseb povzročila praznino, žalost, porodila pa so se tudi vprašanja, vse to pa nas vrača v preteklost? To se popolnoma strinjam. Podobno sem doživljal tudi sam. Vendar kot kristjani vemo, da je smrt samo prehod, kot bi skozi vrata stopili v drug prostor in vrata zaprli za seboj. Se ne vidimo, dobro pa vemo, da se za vrati nekdo nahaja. Pomembno pa je, da tudi takšno situacijo sprejmemo kot Božjo voljo, pustimo pokojnim, da odidejo, in zaživimo naprej. Povezuje nas molitev, daritev sv. maše in hoja po poti, ki so jo naši dragi rajni do neke mere tlakovali. Naša župnija ima bogato in lepo zgodovino. Ne moremo pa mimo dejstva, da so se v tem času zgodili tudi dogodki, ki so pustili rane tako na osebah, kot tudi v župnijski skupnosti. Na kakšen




način lahko te rane ozdravimo in začnemo, kot predvidevate vi, z novim duhovnikom tudi nov duhovni preporod. Kristjani imamo možnost, da na kakršno koli krivico odgovorimo z odpuščanjem. Če gremo starozavezno oko za oko, zob za zob, samo nadaljujemo verigo zla. Če odpustimo, ta tok zla prekinemo. To je edina sprejemljiva drža. Omenjate, da je vaš čas upravljanja naše župnije omejen. Nam lahko potrdite informacijo, da bomo ob času rednih menjav duhovnikov dobili tudi novega župnika. Tako je bilo rečeno. Glede na to, da je Šentvid velika in pomembna župnija, si upam pričakovati, da boste v času rednih prestavitev duhovnikov prejeli novega župnika. Župnijskim sodelavcem ste že razložili vaš pogled na delovanje župnije. Ga lahko predstavite tudi ostalim faranom. Moje videnje župnije je podoba vodnjaka. Župnik, njegovi sodelavci in vsi aktivni župljani si moramo prizadevati, da je v tem vodnjaku sveža in zdrava voda. Svežino moramo ohranjati, in ne kaliti vode s svojimi slabostmi in razprtijami. Ljudje, ki so željni te sveže vode, bodo pristopili in zajeli. To pomeni preprosto to, kar je rečeno o prvih kristjanih: zbirali so se k molitvam in sv. maši, bili so složni, imeli vse skupno in skrbeli za uboge. In Bog jim je vsak dan pridruževal teh, ki so našli odrešenje. Srčika vsega župnijskega življenja je in mora biti lepa in doživeta nedeljska sveta maša, pri kateri vsi čim bolj sodelujemo. Delo pokojnega g. župnika Jožeta Grebenca je bilo dobrohotno, vsestransko in obsežno. Kakšni so vaši cilji v smislu nadaljevanja tega dela. Gotovo je pomemben cilj tudi priprava na prihod novega župnika. Svoje poslanstvo vidim predvsem v tem, da skrbim, da župnijsko življenje teče normalno. To pomeni najprej skrb za obhajanje zakramentov in oznanjevanje krščanskega nauka. Temu se pridružujejo še dela v novem župnijskem domu. Zdi se mi dobro, da stavbo uredimo in opremimo do te mere, da se bo novi župnik lahko vselil vanjo in začel z rednim pastoralnim delom. Za dokončanje župnijskega doma bo potrebno še nekaj sodelovanja in sredstev. Velik del sredstev za dosedanji potek izgradnje je bilo zagotovljenih iz župnijskih virov, ki jih niso ustvarjale naše generacije. Kaj se glede na trenutno stanje sredstev in cilje, ki jih imamo glede izgradnje, pričakuje od zdajšnjih generacij faranov. Najprej se mi zdi, da je potrebna neka dobrohotnost vseh župljanov. Župnijski dom bo dom vseh. Nujno je, da ga kot takega tudi sprejmemo. Če bo potrebno kakšno uro prostovoljnega dela, bomo pač pristopili in naredili. Če bo potrebno zbirati sredstva, jih




bomo zbirali. Čas bo pokazal, kaj moramo storiti in naše najlepše dejanje bo, če bomo k stvari dobrohotno pristopili. Hiša, ki jo zgradimo postane dom takrat, ko se vanjo vseli življenje in odnosi. Dom prihodnjega župnika pa bo naša župnija. Kako naj se pripravimo, da mu bo bivanje med nami prijetno in v veselje? Sprejmite ga za svojega. Sodelujte z njim. Opogumljajte ga ko bo šibak in podpirajte ga, ko bo močan. Predvsem pa molite zanj in z njim. Prihodnost bo v rokah današnje mladine. Kako vidite naše mlade, kako bi jo vzpodbudili k bolj zavzetem delovanju v župniji. Zgled starejših, prijazna in spodbudna beseda, pričevanje lastne izkušnje in razumevanje drugačnosti mladih. Omogočite jim, da se bodo ob vas in v vašem okolju razvijali v pokončne in odgovorne kristjane. Mislim, da je to dovolj. Uvedli ste molitveno uro ob za nas do sedaj neobičajni dopoldanski uri. Gotovo je namenjena naši duhovni prenovi. Kako bi k njej pritegnili tudi ostale, ki so v dopoldanskem času običajno službeno zadržani. Čakam na njihovo pobudo in predlog! Dopoldanski čas se mi zdi zelo primeren za ljudi, ki so v pokoju. Večerne ure so mnogokrat neprimerne, pa naj bo to zaradi teme, ledu ali telenovel. Dopoldanski čas pa je primeren, ko stopijo v trgovino, na pošto, na pokopališče … in se pridružijo še pri skupni molitvi. Brez molitve lahko delamo, sadov pa ne bomo želi. Opazili smo, da ste aktivni tudi v družbenem omrežju. Lahko ta moderna sredstva pripomorejo, da bi se naše župnijsko občestvo krepilo in povezovalo? Kakšno stališče –odnos naj ima župnija do vseh teh možnosti, da njeni farani ne bi bili zgolj iskalci informacij o dogajanju, temveč da bi ustvarjali dogajanje. Seveda lahko in mnogokrat so zelo dobrodošla. Zlasti ko gre za pretok informacij. Vendar ne smejo nadomestiti klepeta po maši pred cerkvijo, sodelovanja v različnih skupinah … Težiti moramo za tem, da bo v našem življenju čim več srečanj z Bogom in človekom. Osebno. Brez elektronskih medijev in drugih posrednikov. Pater Maksimilijan, hvala vam za vaše odgovore in upamo, da bo njihovo sporočilo doseglo čim več naših faranov. Želimo vam Božjega blagoslova, da bi vaša setev obrodila sadove, in vam izrekamo pripravljenost za sodelovanje.

Pripravili sodelavci Župnijskega utripa

Februar 2015

Beseda življenja

Spoštovani prijatelji! "Sprejemajte drug drugega, ..." je osrednja misel tokratne besede življenja. Za današnji čas še posebej aktualne besede. Povabijo nas, da bi s spoštovanjem in ljubeznijo sprejemali drugačnost, in na ta način postavljali temelj za pluralno in hkrati zedinjeno skupnost. Ena od skupnosti je tudi župnija. V tem mesecu je razpisan izbor za nove člane župnijskega pastoralnega sveta, ki je mesto, kjer naj bi naša različnost postajala obogatitev. Vabljeni, da po svojih močeh in zmožnostih sodelujemo v tem delu utripa župnije. Predstavitvam župnijskih jaslic iz preteklih let smo v arhiv http://issuu.com/zupnijski.utrip dodali tudi letošnje, ki so jih pripravili soseščani iz Šentpavla. Doživetja ustvarjalcev gotovo ne bodo nikoli pozabljena. Ustvarjanju mozaika našega skupnega bogastva, v katerem bi vsak od nas našel svoj vgrajen delček, pa so namenjene naše objave in priloge. Zato k sodelovanju že vabimo prihodnjo skupino jasličarjev, še prej pa vse, da postanete soustvarjalci Župnijskega utripa. Vaši sožupljani








7. 2. 2015 Beseda življenja za februar 2015 1


Beseda življenja

Različni darovi

»Sprejemajte drug drugega, kakor je tudi Kristus sprejel vas, v Božjo slavo.« (Rim 15,7) Apostol Pavel hoče potovati v Rim in od tam še naprej v Španijo, pred tem pa krščanskim skupnostim v tistem mestu napiše pismo. V njih, ki bodo kmalu za tem z brezštevilnimi mučenci pričevale o iskreni in globoki zvestobi evangeliju, ne manjka, kakor drugje, napetosti, nerazumevanj in celo tekmovalnosti. Rimski kristjani namreč izvirajo iz različnega družbenega, kulturnega in verskega okolja. Nekateri prihajajo iz judovstva, iz grškega sveta in iz starodavnega rimskega verstva, morda tudi iz stoicizma ali iz drugih filozofskih smeri. S seboj prinašajo svoje izročilo misli in etičnih prepričanj. Nekatere označujejo kot “slabotne”, ker imajo posebne prehranjevalne navade, so na primer vegetarijanci, ali pa se držijo koledarja, ki jim narekuje posebne dneve posta; druge imenujejo “močne”, ker so prosti pogojenosti, niso navezani na prehranjevalne tabuje ali posebne obrede. Vsem Pavel namenja nujno vabilo: »Sprejemajte drug drugega, kakor je tudi Kristus sprejel vas, v Božjo slavo.« Že prej v pismu govori o tem, ko se najprej obrača k “močnim” in jih vabi, naj »sprejemajo slabotne«, »ne da bi presojali njihove pomisleke«; potem k “slabotnim”, da bi s svoje strani sprejemali “močne”, ne da bi jih sodili, saj je tudi nje same »sprejel« Bog. Pavel je namreč prepričan, da vsi, čeprav imajo različna mnenja in navade, delujejo iz ljubezni do Gospoda. Ni torej razloga, da bi sodili tistega, ki misli drugače, še manj pa, da bi ga pohujševali z nadutim ravnanjem in občutkom večvrednosti. Pred seboj moramo namreč imeti blagor vseh, »medsebojno izgrajevanje«, to je graditev skupnosti in njeno edinost.1 Tudi v tem primeru je treba uporabiti veliko pravilo krščanskega življenja, na katero Pavel v pismu spominja nekoliko pred tem: »Izpolnitev postave je ljubezen.«2 Ker rimski kristjani niso ravnali »v skladu z ljubeznijo«,3 so se izneverili duhu bratstva, ki mora oživljati člane vsake skupnosti. Apostol predlaga kot zgled medsebojnega sprejemanja Jezusa, ko je ob svoji smrti,




namesto da bi iskal lastno ugodje, nase vzel naše slabosti. 4 S križa je vse pritegnil k sebi in sprejel Juda Janeza skupaj z rimskim stotnikom, Marijo Magdaleno skupaj s hudodelcem, ki je bil z njim križan. »Sprejemajte drug drugega, kakor je tudi Kristus sprejel vas, v Božjo slavo.« Tudi v naših krščanskih skupnostih, čeprav smo vsi »Božji ljubljenci, poklicani in sveti«,5 ne manjka, kakor v rimskih skupnostih, nesoglasij in nasprotij med različnimi načini gledanja in kulturami, ki so često daleč druga od druge. Pogosto si nasprotujejo tradicionalisti in reformatorji – da uporabimo morda nekoliko poenostavljajoče izraze, ki pa jih takoj razumemo –, nekateri so bolj odprti, drugi bolj zaprti, nekatere zanima bolj socialno, druge bolj duhovno krščanstvo. Sedanji pojav priseljencev dodaja našim bogoslužnim zborom in različnim cerkvenim skupinam nove člane, ki se od nas razlikujejo po kulturi in zemljepisnem izvoru. Ista dinamika lahko izbruhne v odnosih med kristjani različnih Cerkva, pa tudi v družinah, v delovnem okolju ali na politični ravni. Tedaj nas napada skušnjava, da bi sodili tistega, ki ne misli kakor mi, in da bi se imeli za vzvišene, ko si brezplodno nasprotujemo in se med seboj izključujemo. Vzorec, ki nam ga ponuja Pavel, ni izenačevanje, ki vse potlači, ampak občestvo med različnimi, ki bogati. Ne govori naključno v istem pismu dve poglavji prej o enem telesu in različnih delih, pa tudi o različnosti milostnih darov, ki bogatijo in oživljajo skupnost.6 Vzorec ni – da uporabimo podobo papeža Frančiška – krogla, na kateri je vsaka točka enako oddaljena od središča, tako da med enim in drugim delom ni razlik. Naš vzorec je polieder [mnogoploskvenik], ki ima različne ploskve in je sestavljen nesimetrično, vsi deli pa ohranjajo svojo izvirnost. »Celo ljudje, ki jih je mogoče kritizirati zaradi njihovih napak, so dolžni prispevati nekaj, česar ne smemo izgubiti. To je združitev ljudstev, ki ohranjajo svojo posebnost v svetovni ureditvi. To je celota ljudi v družbi, ki išče skupno blaginjo, ki zares vključuje vse.«7 »Sprejemajte drug drugega, kakor je tudi Kristus sprejel vas, v Božjo slavo.« Beseda življenja je močno vabilo, da prepoznamo dobro, ki je v drugem, vsaj zaradi tega, ker je Kristus dal življenje tudi za tistega človeka, ki bi ga lahko sodili. To je vabilo, naj poslušamo in opustimo obrambne mehanizme, naj ostajamo odprti za spremembe, naj s




spoštovanjem in ljubeznijo sprejemamo drugačnost. Tako bomo mogli oblikovati pluralno in hkrati zedinjeno skupnost. To besedo je izbrala Evangeličanska cerkev v Nemčiji, da bi jo njeni člani živeli in bi jim bila luč v vsem letu 2015. Če jo z njimi delimo – vsaj v tem mesecu – člani različnih Cerkva, je to že znamenje medsebojnega sprejemanja. Tako bomo lahko slavili Boga z enim srcem in kakor iz enih ust,8 kajti, kakor je rekla Chiara Lubich v reformirani stolnici sv. Petra v Ženevi, »sedanji čas [...] zahteva od vsakega od nas ljubezen, zahteva edinost, občestvo, solidarnost. Tudi Cerkve kliče, naj ponovno vzpostavijo edinost, ki je stoletja porušena. To je reforma vseh reform, ki jo od nas terja nebo. To je prvi in potrebni korak naproti vesoljnemu bratstvu vseh mož in žena na svetu. Svet bo namreč veroval, če bomo zedinjeni.«9

Fabio Ciardi

1. Prim. Rim 14,1-23; 2. prim. Rim 13,10; 3. Rim 14,15; 4. prim. Rim 15,1-3; 5. Rim 1,7; 6. prim. Rim 12,3-13; 7. Veselje evangelija, 236; 8. Rim 15,6; 9. Chiara Lubich, Il dialogo è vita, Rim 2007, str. 43-44.J

Fotografije in postavitev: Petra Kuplenk

Januar 2015

Beseda življenja

Dragi prijatelji! Novo koledarsko leto je pred nami. Ko prestopamo v novo dobo se običajno ozremo tudi v preteklost. Kmalu bo minilo 7 let od objave prvega zapisa označenega z znakom Župnijskega utripa. 5 let pa je odkar smo povezani z elektronsko pošto z vsemi tistimi, ki ste nam zaupali svoje naslove. V tem času smo skupaj ustvarili drobno, a razvidno sled, ki označuje minuli čas, in daje tudi vzpodbudo za naprej. Danes lahko na mnogo načinov pridemo do informacij o dogajanju v naši župniji in širšem prostoru. Dogajanje, dogodki pa tudi tisto, kar ob tem doživimo in doživljamo, predstavlja naš utrip, utrip župnije, skupnosti in kraja v katerem živimo. Župnijski utrip želi prepoznavati ta utrip, ga zbirati in vračati med udeležene, predvsem z namenom, da bi skupnost med nami rastla. Da bi duhovno napredovali, je naš mesečni stik podprt z predlogom razlage Besede življenja, seveda pa bi vam želeli posredovati tudi več domačih zapisov. Zato ste vabljeni, da sooblikujete utrip župnije, ki svoj izraz dobi bodisi v naših izdajah, na spletni strani župnije ali v Oznanilih. Tokrat smo Besedo življenja opremili s slikami s priprave župnijskih jaslic. Zapis in več slik si lahko ogledate tukaj. V nadaljevanju pa predstavljamo foto utrinke z jaslic, ki so bile postavljene na Kmetiji Kotar v Dolenji vasi. Njihova zimska idila pa je zabeležena tudi tukaj. Do prihodnjič pozdravljamo Tanja, Tatjana in Tadej

Spletna stran župnije Šentvid pri Stični Arhiv objav Župnijskega utripa






9. 1. 2015 Beseda življenja za januar 2015 1


Beseda življenja

Žejen sem

»Jezus ji je rekel: “Daj mi piti!”« (Jn 4,7) Jezus zapušča judejsko pokrajino in je namenjen v Galilejo. Pot ga vodi preko Samarije. Sredi dneva, na soncu, utrujen od poti, sede k vodnjaku, ki ga je bil očak Jakob izkopal 1700 let poprej. Žejen je in nima vedra, da bi zajel vodo. Vodnjak je globok, 35 metrov, kakor lahko vidimo še dandanes. Učenci so bili odšli v mesto, da bi nakupili hrane. Jezus je ostal sam. Pride žena z vrčem in on jo preprosto prosi, naj mu da piti. Ta prošnja ni v skladu z navadami tistega časa: moški ni nagovarjal ženske, še posebej, če je ni poznal. Poleg tega so bili med Judi in Samarijani spori in verski predsodki: Jezus je Jud in žena Samarijanka. Razprtije in celo sovraštvo med obema narodoma so imeli globoke korenine zgodovinskega in političnega izvora. Med njim in njo je bila še druga, moralna pregrada: Samarijanka je imela več mož in je živela v neurejenih razmerah. Morda zaradi tega ni hodila zajemat vode z drugimi ženami zjutraj ali zvečer, ampak ob nenavadni uri, opoldne: da bi izognila njihovim opazkam. Jezus ne dopušča, da bi ga pogojevala kakršna koli prepreka, in se začne pogovarjati s tujko. Hoče stopiti v njeno srce in jo prosi: »Daj mi piti!«

Zanjo hrani dar – dar žive vode. »Če je kdo žejen, naj pride k meni in naj pije, kdor veruje vame,« je kasneje zaklical v jeruzalemskem templju.1 Voda je nujno potrebna za vsako obliko življenja, še dragocenejša pa je v sušnih pokrajinah, kakršna je Palestina. Jezus hoče dati “živo” vodo, ki je podoba razodetja Boga, ki je Oče in je ljubezen. To je Sveti Duh, Božje življenje, ki ga je prinesel. Vse, kar Jezus daje, je živo in služi življenju: on sam je “živi” kruh,2 je beseda, ki daje življenje,3 je preprosto Življenje.4 Na križu − kakor nam je kasneje povedal Janez, ki je bil priča − mu je eden od vojakov s sulico prebodel stran »in takoj sta pritekli kri in voda«:5 to je skrajni in popolni dar samega sebe.




Toda Jezus ne vsiljuje. Žene ne kara niti zaradi njenega neurejenega sobivanja. On, ki lahko vse da, prosi, ker res potrebuje dar nje same: »Daj mi piti!«

Prosi jo, ker je utrujen in žejen. On, Gospod življenja, postane berač in ne skriva svoje resnične človeškosti. Prosi tudi zato, ker ve: če bo žena dala, se bo laže odprla in bo laže tudi sama pripravljena sprejemati. Na podlagi te prošnje se začne pogovor, v katerem je utemeljevanje, napačno razumevanje in poglabljanje. Na koncu tega pogovora Jezus lahko razodene, kdo je. Dialog je porušil obrambne ograje in privedel do odkritja resnice – vode, ki jo je prinesel. Žena pusti, kar ima v tistem trenutku najdragocenejšega, svoj vrč, ker je našla čisto drugo bogastvo, in teče v mesto, da bi se tudi ona začela pogovarjati z bližnjimi. Tudi ona ne vsiljuje, ampak pripoveduje o tem, kar se je zgodilo, pove svojo izkušnjo in ugiba, kdo je človek, ki ga je bila srečala in jo je prosil: »Daj mi piti!«

Zdi se mi, da na tej evangeljski strani najdemo napotek za ekumenski dialog, za katerega se vsako leto v tem mesecu spomnimo, kako je nujen. Ob “tednu molitve za edinost kristjanov” se zavemo pohujšljive razdeljenosti med Cerkvami, ki traja že preveč let, in nas vabi, naj pospešimo čase globokega občestva, ki bo premagalo vsako prepreko, kakor je Jezus presegel razcepljenost med Judi in Samarijani. Razdeljenost med kristjani je samo ena od mnogih needinosti, ki nas bolijo in mučijo na mnogih področjih in jih sestavljajo nesporazumi, spori v družinah ali v stanovanjskih blokih, napetosti pri delu, tiha jeza na priseljence. Prepreke, ki nas pogosto delijo, so lahko družbene, politične ali verske narave ali pa samo posledica različnih kulturnih navad, ki jih ne znamo sprejemati. Povzročajo nasprotja med narodi in etničnimi skupinami, a tudi sovražnost v naši mestni četrti. Se ne bi mogli, kakor Jezus, odpreti drugemu in premagati različnosti in predsodke? Zakaj ne bi poslušali – ne glede na način, kako je izražena – želje po razumevanju, pomoči, po vsaj nekaj pozornosti? Tudi v človeku, ki je z nasprotne strani ali iz drugega kulturnega, verskega ali družbenega okolja, se skriva Jezus, ki nas nagovarja in prosi:




»Daj mi piti!«

Sami od sebe se ob tem spomnimo na drugo podobno Jezusovo besedo, ki jo je izgovoril na križu in jo prav tako navaja Janezov evangelij: »Žejen sem.«6 To je prvobitna potreba, izraz vsake druge potrebe. V vsakem človeku v stiski, v

nezaposlenem, osamljenem, v tujcu, tudi če je druge vere ali verskega prepričanja, tudi

če je sovražen, lahko prepoznamo Jezusa, ki nam govori: »Žejen sem,« in nas prosi: »Daj mi piti!« Dovolj je ponuditi kozarec vode, da bomo za to poplačani,7 da bomo vzpostavili dialog, ki obnavlja bratstvo. Tudi mi lahko potem izrazimo svoje potrebe, ne da bi se sramovali, da “smo žejni”, in tudi mi lahko prosimo: »Daj mi piti!« Tako se bo lahko začel iskren dialog in konkretno občestvo, ne da bi se bali različnosti in tveganja, da podelimo svojo misel in sprejmemo misel drugega. Pri tem se bomo opirali predvsem na možnosti tistega, ki ga imamo pred seboj, na vrednote, ki so v njem, čeprav skrite, kakor je naredil Jezus, ki je v ženi znal prepoznati nekaj, česar sam ni mogel narediti – zajeti vodo.

Fabio Ciardi

1. Jn 7,37; 2. prim. Jn 6,51sl.; 3. prim. Jn 5,25; 4. prim. 11,25-26; 5. Jn 19,34; 6. Jn 19,28; 7. prim. Mt 10,42.




Približujemo

Jaslice na Kmetiji Kotar

Med božičem in gospodovim razglašenjem nas je Kmetija Kotar iz Dolenje vasi vabila na ogled njihovih jaslic. Svojo domačijo so tudi letos odprli obiskovalcem in jim predstavili ljubezen do jaslic, ustvarjalni navdih in svojo kmetijsko dejavnost. Njihovo jaslično postavitev so zaznamovale figure izdelane v naravni velikosti, številne med njimi pa so v gibanju posnemala razna opravila.




Osebam so družbo delale številne živali v svojem naravnem okolju.

Sveta družina z malim Jezusom je našla prenočišče in začasno bivanje v štalici ob govedu in osličku.




Trije kralji so prihajali od daleč. Številni gostje-obiskovalci tudi. Vsakdo je bil toplo sprejet, pogoščen in obdarjen. Za čarobno vzdušje je poskrbel še sneg, ki je prizorišču dodal pravljični pridih. Hvala jasličarjem Kmetije Kotar za izvedbo jaslic v letu 2014. Z veseljem vas obiščemo tudi naslednje leto.

Fotografije sta prispevala Nejc Puš in Tomo Gorše.




S Kmetijo Kotar je sodeloval tudi izdelovalec miniaturnih jaslic Tadej Koleša, ki je razstavil kolekcijo svojih izdelkov.

Zapisal in uredil Tadej Koleša.

e-Župnijski utrip od svet´ga vida v letu 2015

Documents