Univerza v Ljubljani študijsko leto 2009/10

Fakulteta za socialno delo

SOCIALNO DELO S STARIMI

IZPITNA NALOGA

SODELOVANJE PRI SKRBI

ZA STAREJŠO OSEBO Z AFAZIJO PO

MOŽGANSKI KAPI

Nosilka predmeta: Ines Kokalj

1

Dr. Jana Mali 4. letnik izrednega študija

1. Izkustveni del naloge prepleten s teorijo

V izpitni nalogi bom opisala svoje sodelovanje in spoznanja pri skrbi za starejšo osebo z

afazijo. Afazija je težava, ki je v tem primeru nastala kot posledica po možganski kapi.

Skrb za osebo izvajajo v domačem okolju. Oseba je gospa (v nadaljevanju uporabnica)

stara 75 let, ki je pred 4 leti doživela možgansko kap.

Stik z uporabnico sem navezala preko humanitarnega društva Katarina kjer sem že nekaj

let prostovoljka. Njen mož je preko društva iskal pomoč pri izvajanju govornih vaj, vaj za

urjenje spomina ,računalniškega opismenjevanja ter občasne pomoči pri oblačenju in

hranjenju. uporabnica pa pogreša tudi druženje in pogovor, saj jo po tem, ko je doživela

kap in ima težave pri govoru, prijatelji ne obiskujejo pogosto. Vse te vsakodnevne

dejavnosti sta do tedaj zmogla sama. Mož, ki je 8 let mlajši pravi, da se stara tudi on in

ne zmore več nuditi toliko pomoči in opore kot pred leti. Ostali sorodniki pomagajo

kolikor zmorejo saj imajo tudi svoje družine in svoje obveznosti. Lastnih otrok nimata.

Za sodelovanje pri skrbi starejše osebe z afazijo po možganski kapi sem se seznanila s

teorijami različnih strokovnih področij. Pri svojem sodelovanju sem spoznavala teorije na

področju SD dela s starimi, teorije o možganski kapi, rehabilitaciji po možganski kapi, o

afaziji in teorije o komunikaciji in nadomestni komunkaciji.

Kot piše Ida Hojnik Zupanc (1997: 3–4), pri vsakem človeku razlikujemo tri vrste

starosti: kronološko starost, biološko starost in psihološko (doživljajsko) starost.

Kronološka starost je določena z rojstnim datumom in nanjo ne moremo vplivati. Na

kronološko starost so vezane določene družbene zahteve, npr. vstop v šolo, upokojitev.

Biološka ali funkcionalna starost se kaže v tem, koliko zmore človek samostojno

opravljati temeljna življenjska opravila in koliko je zdrav. Tovrstno starost težko merimo,

ker medicina ne razpolaga z biološkimi testi, ki bi dovolj zanesljivo določali dejansko

starost telesa.

Psihološka starost je odvisna od tega, koliko star se počuti vsak posameznik. Kronološko

starost predpisuje družba in je neosebna, medtem ko je funkcionalna starost objektivno

stanje človeka, doživljajska starost pa je osebno doživljanje svoje starosti. (Mali 2002:

318)

2

»Če upoštevamo različno biološko staranje in individualno doživljanje življenja in okolja,

postane vsak posameznik z leti unikat: enkratno neponovljivo človeško bitje. V starosti si

niti dva človeka na svetu nista podobna: vsak posameznik v starosti odseva edinstvenost

svoje življenjske poti.« (Hojnik Zupanc v Hojnik Zupanc 1997: 4)

Starost je neizbežno življenjsko obdobje. Vsak človek si nedvomno želi, da bi se

normalno staral. Staranje je pri mnogih ljudeh spontan proces, ki ga ne opazijo niti ne

omenjajo. Nekateri starostne spremembe prenašajo kot breme ter se z njimi ne morejo

soočiti. (Hojnik - Zupanc v Hojnik - Zupanc 1997: 12)

S pomočjo teoretičnih spoznanj sem nekako lažje razumela partnerja uporabnice, ki je

kljub svojim mlajšim letom, psihološko deloval precej starejši od svoje žene.

Opazila sem, da sem na začetku veliko več časa porabila za komunikacijo z njim kot pa z

uporabnico. Imela sem kar precej dela s tem, ko sem poskušala gospoda usmerjati v

pozitivno razmišljanje glede njegove starosti in tudi glede ženine starosti in njene težave.

Prav zato je pomembna priprava na kakovostno starost že v prejšnjih obdobjih življenja.

Človek si mora izoblikovati pozitivno stališče do starosti; ne sme je podcenjevati ali pa si

o njej delati iluzij. Starost je potrebno dojemati realistično, vendar s pozitivnega stališča.

Za kakovostno življenje je prav tako pomembno, da je človek povezan z vsemi tremi

generacijami. Od starega človeka lahko mlajša generacija sprejema življenjske izkušnje

in kulturo. Staremu človeku pa bo to pomagalo razumeti mlajše in z njimi vzdrževati

medgeneracijske stike. (Ramovš 2003: 244–247)

Z uporabnico, ki ima po možganski kapi težave z govorom, sem se večino stvari

dogovorila s postavljanjem vprašanj na katere mi je bodisi prikimala ali odkimala.

Med nama je stekla neverbalna komunikacija, ki je temeljila na empatičnem poslušanju,

kar je pogoj za zaupanje in sodelovanje. Uporabnica govori, a njen govor je večinoma

nerazumljiv. Ker imam tudi sama izkušnjo afazije, ob migrenskih glavobolih imam za

nekaj časa motnje govora in izpad polovice vidnega polja, si nekako vsaj pribljižno

predstavljam kako se ljudje z stalno afazijo počutijo.

Med pogovori sem večkrat povzemala sogovornico in preverjala, če sem jo prav

razumela, kakšno je njeno mnenje, kaj mi sporoča. Na tak način sem zagotavljala

njeno perspektivo.

3

Po spodnji delitvi spada mož uporabnice v zgodnje starostno obdobje, njegova žena pa v

srednje starostno obdobje. Zato se mi je zdelo na začetku pomembno, da moža

uporabnice vzpodbujam k pozitvnejšemu razmišljanju o starosti in o staranju, saj sem iz

pogovorov z njim razbrala, da ima veliko negativnih stereotipov kot naprimer to, da

njegova življenjska doba, glede na prednike ne bo dolga.

Vsako obdobje življenja se deli na več podobdobij. Ramovš meni, da je z vidika

socialnega funkcioniranja ustrezna delitev starosti na tri podobdobja. To so: zgodnje

starostno odbobje od 66.–75. leta starosti, ko človek še živi dokaj dejavno, srednje

starostno odbobje od 76.–85. leta starosti, ko se človek privaja na upadanje moči, ter

pozno starostno obdobje po 86. letu starosti, ko človek postaja prejemnik pomoči, sam pa

opravlja zadnje naloge v življenju. (Ramovš 2003: 70–75)

Velikokrat lahko zasledimo, da ljudje starost povezujejo z mnogimi negativnimi

stereotipi. Starejši ljudje so pogosto označeni kot nemočni in z omejenimi življenjskimi

možnostmi. Kljub temu pa je za veliko starih ljudi ta oznaka neosnovana, saj je veliko

starejših in starih ljudi kljub spremembam, ki jih doletijo v starosti, še vedno v dobri

kondiciji. Spremembe, katere najpogosteje doletijo stare ljudi, so: znižana telesna

zmogljivost, upadanje intelektualnih sposobnosti, socialni problemi, psihične spremembe,

spremembe na področju jezika. Pri starih ljudeh upada učinkovitost in funkcionalnost

organov, zato je pomembno, da vzdržujejo kondicijo s primerno prehrano, gibanjem in

mentalno aktivnostjo. Sorodniki, prijatelji ter partnerji naj staremu človeku s svojo

bližino vlivajo pogum, nudijo podporo in pomoč. Pomembno je, da ima star človek

občutek varnosti in zadovoljstva. Prav tako imajo na njegovo življenje zelo velik vpliv

pozitivna pričakovanja okolice. (Novljan, Jelenc 2002: 7–13)

Pri vsakem srečanju sem namenila 1/3 časa za pogovor z možem uporabnice, 1/3 časa

sva porabili z uporabnico, da sva opravili določene naloge, zadnjo tretjino pa smo

preživeli skupaj, bodisi v branju kakšnega strokovnega članka o kapi, afaziji, zanimivega

časopisnega članka, igrali igre: spomin, enka in poodbne. Tudi igre z mehko žogo so

prišle v poštev, tako, da je uporabnica razgibavala prizadeto roko. Uporabnica hodi s

pomočjo bergel in hojce. Uporabnica je prej, ko je bila še zdrava rada risala in slikala in

je izrazila željo, da bi poskušala z levo roko. Prosila sem moža, da ji preskrbi risalne liste

ali blok in barvice in svinčnike. Na začetku se je zelo jezila, ker ji ni šlo, kot je bila

4

navajena, a s časoma je našla nov način risanja in videti je, da se ob tem zelo sprošča in

zabava. Moža uporabnice sem vzpodbujala tudi k izražanju čustev, saj je večkrat potožil,

da je, odkar cele dne skrbi za ženo, nekako otopel. Povedal mi je, da je včasih rad napisal

kakšno pesem ali pa kakšen spis. Predlagala sem mu, da naj to dejavnost obnovi. Povedal

je tudi, da se boji, da ji ne nudi dovolj kvalitetne pomoči, saj ni „strokovnjak za

možgane“, kot se je sam izrazil. In nenazadnje se še ni sprijaznil z dejstvom, da odnos

med njima in življenje na splošno ne bo več takšno, kot je včasih bilo. Ker večinoma 24

ur na dan preživi sam s svojo ženo, se kljub delu, ki ga ima v zvezi z njo in sam s seboj,

počuti osamljenega.

Na stare ljudi pa ima velik vpliv tudi družbeni nadzor nad čustvovanjem. Stari ljudje si

pogosto prizadevajo občutiti določeno čustvo, ki je družbeno sprejemljivo in

pričakovano. Tako pogosto potlačijo prava lastna čustva, ki niso sprejemljiva, navzven pa

pokažejo družbeno pričakovana čustva. (Mali 2002: 317)

Čustvo, ki se posebej pogosto povezuje s starostjo, predvsem zaradi izgube bližnjih oseb

ter zaradi redkejših socialnih stikov, je osamljenost. Zavedati pa se moramo, da se lahko

človek počuti osamljenega tudi, če ima okrog sebe polno ljudi in seveda obratno se lahko

človek, ki nima pogostih socialnih stikov, ne počuti prav nič osamljenega. (Mali 2002:

318–319)

Povedal je, da se mu je življenje od trenutka, ko je njegovo ženo zadela kap obrnilo na

glavo.

Kot opisuje v svojem članku dr. med Ajda Osrajnik, kap pomeni nenaden, v nekaj

sekundah ali minutah nastali nevrološki izpad, ki je posledica motene prekrvitve

možganskega tkiva. Prekrvitev je lahko motena zaradi zamašitve možganske žile ali

krvavitve iz nje. Večina kapi spada glede na nastanek v prvo kategorijo (približno 80

odstotkov). Tako se zgodi, da se že prej zaradi ateroskleroze močno zožena možganska

žila nenadoma zapre ali pa v normalno žilo prileti strdek in jo zamaši. To je pravzaprav

najpogostejši mehanizem nastanka kapi nasploh. Strdek lahko prileti iz aterosklerotično

spremenjene stene večjih žil, ki so bliže srcu, ali pa neposredno iz srca ob motnji

njegovega delovanja (npr. ob motnji srčnega ritma).

Vzrokov za nastanek krvavitve iz možganskih žil je veliko, verjetno pa je najpogostejši

oslabelost žilne stene manjših možganskih žil, ki so bolezensko spremenjene zaradi

5

dolgotrajnega vpliva različnih škodljivih dejavnikov. Ti so zvišan krvni pritisk, zvišana

raven sladkorja v krvi, povečana maščoba v krvi, kajenje in še bi lahko naštevali.

Pomembni vzroki za krvavitev v možgansko tkivo so tudi različne strukturne

nepravilnosti žil, ki so lahko pridobljene ali prirojene. Takšen primer je izbočenje žilne

stene – anevrizma, ki se rada razpoči. (http://pza.si/Clanek/Mozganska-kap.aspx )

Mož uporabnice pove, da je žena imela določene zdravstvene težave tudi že pred kapjo, a

sta imela nekako vse pod kontrolo. No vsaj tako se mu je zdelo.

Dokler je bila žena po kapi v bolnici, je imel tudi občutek, da napreduje pri rehabilitaciji.

Najhujše kar se mu zdi je to, da ima žena težave pri govoru. Ima afazijo. Na spletu sem

našla veliko informacij o tem kaj je afazija, spintala sem nekaj člankov in jih obema

pokazala. Dogovorili smo se, da vsaj 15 minut namenimo prebiranju teh informacij in

sicer izmenično. Vsak od nas bere pet minut in se potem o prebranem pogovorimo.

Uporabnica ni brala naglas, brala je potiho. Njen del sva sočasno brala še midva vsak

zase. Vprašanja o prebranem sem v glavnem postavljala jaz. Uporabnica je s

prikimavanjem in odkimavanjem dala vedeti, da prebrano razume ali pa ne, oziroma, da

ona drugače doživlja. Mož uporabnice je povedal, da pravzaprav sploh ni vedel do sedaj

kaj afazija res pomeni.

Afazija

pomeni oslabljeno zmožnost govora zaradi možganskih okvar, kot v članku opisuje

Nada Žemva, iz Inštituta Republike Slovenije za rehabilitacijo. Beseda afazija izhaja iz

grške besede phasis, ki pomeni glas ali govor, predpona a- pa pomeni nasprotje. Poznano

je, da so v možganih posamezna področja, ki s svojim delovanjem bistveno vplivajo na

to, da govorimo in da govor tudi razumemo. Usklajeno delovanje je pogoj, da vse dobro

poteka. Motnje povzročijo večje ali manjše spremembe. Te so povezane z mestom in tudi

z velikostjo okvare v možganih. Možganska kap je daleč najpogostejši razlog za afazije.

Kar tretjina ljudi, ki preživi možgansko kap, lahko pričakuje, da bo imela težave pri

govoru.

6

Afazija se kaže pri vseh oblikah komunikacije: razumevanju govora, govorjenju, pri

branju, pisanju in v splošnem obnašanju pri sporazumevanju z drugimi. Zelo malo ljudi z

afazijo je, ki resnično ničesar več ne razume. Gre le za to, da mnoge besede dojemajo

megleno in jih ne morejo zanesljivo prepoznati. To bi lahko primerjali s tujim jezikom, ki

smo ga znali, a domala pozabili. Tiste besede, ki se v govoru pojavljajo pogosteje, ljudje

lažje razumejo.

Če zelo preprosto opišemo, kako se afazija kaže v govoru, lahko rečemo, da so težave z

besedami. Teh ni ali pa jih je preveč. Običajno je besed premalo in pogosto jih človek

išče z velikim naprezanjem in zelo težko izgovarja.

Pogosto neprestano izgovarja posamezen zlog, del besede ali besedo, ki je razumljiva ali

pa tudi ni. Lahko pride do vsebinsko napačnih poimenovanj, ki imajo z iskano besedo kaj

malo opraviti. Za besedo svinčnik bo uporabil „zgrabilna naprava“ ali „motorna stvar“ za

avto. Nekdo drug bo besedam zamenjeval zloge ali glasove in bo namesto televizor

izgovori »letevizor«.

7

Vir skice: http://www.aphasia.org/ vir skice:

http://www.buzzzco.com/Educational/Aphasia.htm

Besede so lahko povsem spremenjene in nimajo prav nobene zveze z iskano besedo. Tak

primer je, ko človek izgovori „hermedevišu“ za drevo ali „davjana“ za očala. Spet drug

bo uporabljal samo samostalnike ali druge besedne vrste, ki jih bo zlagal v preproste

stavke brez veznikov. Takemu govoru pravimo telegrafski. Mnogi trpijo za motnjami

iskanja besed. Ne morejo poimenovati določenega predmeta, čeprav natanko vedo, za kaj

pravzaprav gre. Podobno kot takrat, ko imamo »besedo na koncu jezika«. Zdravim

ljudem se to pripeti le od časa do časa. Ljudem z afazijo pa se to dogaja neprestano.

Resna težava je tudi popolna nemoč ponavljanja besed, ki ti jih drugi govorijo in

pričakujejo, da jih boš za njimi ponovil. Kadar je besed preveč, je običajno večina zelo

popačenih in spremenjenih. Govor je pri tem lahko povsem tekoč, brez prave vsebine in

popolnoma nerazumljiv. Videti je, kot da človek govori v nekem tujem jeziku, ki ga ne

razumemo. (http://www.sinapsa.org/tm/poljudno.php?id=51)

8

Vir skice: http://www.buzzzco.com/Educational/Aphasia.htm

Pri uporabnici, gre za spremenjen govor. Mož pove, da jo zelo težko razume kaj bi rada

povedala in da porabita veliko časa, da mu uspe razumeti kaj sploh želi. Počuti se zelo

frustriranega in se sprašuje, če je žena sploh prištevna. Primerjava, da je to tako kot, da

bi govoril z nekom, ki govori tuj jezik se mu zdi zanimiva in upoštevanja vredna. Se je

kar zamislil nad tem. Zanimalo me je tudi, če sta imela poleg fizoterapije, delovne

terapije tudi kdaj pomoč logopeda. Mož pove, da je imela le nekaj ur pomoči na Zavodu

za rehabilitacijo. Lahko bi najela privatno logopedinjo, vendar ne zmoreta plačevati drage

ure, najcenejša je bila 50€ na 45 minut, najdražja pa 90€ na 45 minut. Dogovorili smo se,

da jima v nadaljevanju predstavim nadomestno komunikacijo, da skupaj poizkusimo, če

pride kaj v poštev za uporabnico, če ji bo kaj v pomoč pri komunikaciji.

Izraz komunikacija izhaja iz latinskega glagola communicare, ki pomeni skupno

napraviti,sporočiti, deliti kaj s kom, posvetovati se, pogovoriti se o čem, priobčiti, biti v

medsebojnizvezi. Izraz communio (lat.) pomeni skupnost, communicatio (lat.) pa

sporočilo, naznanilo,občevanje, povezanost. Kot lahko vidimo, nas razlaga izvora besede

komunikacija usmerja vnekaj, kar je aktivno, nosi določeno sporočilno vrednost,

vključuje dinamiko in se udejanja v medsebojnih zvezah (Jelenc 1998: 7).

Nadomestna komunikacija

Ko uporabljamo za komuniciranje drugačne oblike, ki govor bodisi podpirajo ali mu

predstavljajo alternativo, to označujemo s terminom dopolnjena in alternativna

komunikacija.

9

(Tatenhove, 1996 po Dolenc, 1998) Pri nas se v praksi uporablja izraz nadomestna

komunikacija, v angleški literaturi zasledimo tudi izraz podporna komunikacija. V večini

primerov označujejo z obema izrazoma komunikacijo, ki jo uporabljajo osebe, ki niso

sposobne uporabljati govorno jezikovne komunikacije.

Nadomestna komunikacija je vsaka oblika komunikacije, ki nadomešča govorno

jezikovno komunikacijo. Poznamo več vrst nadomestne komunikacije: kretnje, govorico

telesa, kazanje s pogledom, obrazno izražanje, tabla z besedami, tabla z abecedo, slike,

otipljivi simboli, komunikator, ki oddaja glas. Glede na značilnosti posameznega pristopa

jih razvrščamo v dva sistema: ročno znakovni sistem in slikovni ali simbolni sistem.

Sistem nadomestne komunikacije lahko uporabimo (Regvar, 1994):

- kot začasen pripomoček, ko je običajna govorno jezikovna komunikacija toliko

prizadeta, da nima uporabne komunikacijske vrednosti, vendar se predvideva, da se bo

s postopki in metodami rehabilitacije govorno jezikovne komunikacije ponovno

vzpostavil običajen način komunikacije;

- kot stalen pripomoček za komunikacijo, ko se predvideva, da z običajnimi postopki in

metodami rehabilitacije govorno jezikovne komunikacije ne bo mogoče ponovno

vzpostaviti običajne komunikacije;

- kot del nekega drugačnega načina komunikacije, kadar je govorno jezikovna

komunikacija za znane sogovornike mogoča, vendar je za širšo okolico težko ali sploh

nerazumljiva. Tudi v primeru, ko je oseba že prej uporabljala nek drug sistem

komunikacije (npr. znakovni govor);

- kot terapevtsko sredstvo v procesu rehabilitacije govorno jezikovne komunikacije se

ga uporabi predvsem v zgodnji fazi rehabilitacije, da se zmanjša občutek frustracije

zaradi nenadne nezmožnosti uporabe dosedanjega načina komunikacije, ali pa, ko še

ni mogoče natančno opredeliti, v kolikšni meri bo mogoče ponovno vzpostaviti

prejšnji sistem komunikacije.

Picture communication systems – PCS

V Sloveniji se uporablja slikovni nadomestni komunikacijski sistem po Mayer-

Johnsonovi, ki ga je iz Kanade v naš prostor prinesla in tudi priredila našim jezikovnim

zahtevam profesorica logopedije Nena Vovk (Dolenc, 1998). Uporabljata ga Republiški

inštitut za rehabilitacijo in Zavod za usposabljanje invalidne mladine Kamnik.

10

Picture communication systems – PCS je sestavljen iz enostavnih risb, na katerih je tudi

napis. Besednjak vsebuje 3000 simbolov, ki so razdeljeni v šest različnih skupin: osebe,

glagoli, opisne besede, samostalniki, socialne fraze. Skupine so dodatno barvno

označene, kar pomaga pri razlikovanju simbolov. Število simbolov, ki jih posameznik

uporablja, je odvisno od njegovih sposobnosti. Sličice s simboli lahko oseba pokaže z

roko, s prstom ali s pomočjo različno prilagojenih stikal, ki jih lahko aktivira s katerim

koli delom telesa. Simboli so nameščeni na komunikacijski tabli ali albumu.

Poznamo še nekaj načinov nadomestne komunikacije in sicer. Minspeak, Blissymbols,

Worldsign – ki se pa pri nas ne uporabljajo pogosto.

Kot pripomočke za nadomestno komunikacijo uporabljamo komunikatorje in

računalnike.Komunikatorje vedno uporabimo kot nadgradnjo osnovnemu

komunikacijskemu pripomočku. Uporabnik z dotikom telesa ali stikala aktivira tonski

posnetek glasu (Alltalkerji), magnetofonski zapis prej posnetega stavka (Introtalkerji) ali

besedno poimenovanje izbranega simbola (Touchtalkerji). Osebe, ki dovolj dobro

obvladujejo pisanje in branje, lahko uporabljajo tudi komunikatorje prilagojene za pisno

sporazumevanje. Ustrezno prilagojene računalnike osebe upravljajo s pritiskanjem na

tipke ali pa s pomočjo prevajalnikov, ki v računalniške ukaze prevajajo preko mikrofona

govorjene besede, pihanje, premike glave, gibanje oči ipd. Grča Zidar (1999: 26-43)

Uporabnica in mož sta bila navdušena nad možnostmi nadomestne komunikacije in ker

nisem strokovnjak za to, sem jima obljubila, da jima pomagam poiskati ustrezno pomoč s

tega področja. Za začetek smo se dogovorili, da v bljižnji prihodnosti obiščemo dom Iris

na zavodu za rehabilitacijo.

Dom IRIS je demonstracijsko stanovanje v zgradbi Inštituta Republike Slovenije za

rehabilitacijo v Ljubljani s površino 90 m2. V stanovanju so nameščeni oprema in

11

pripomočki različnih tehnologij, od enostavnih do najzahtevnejših, ki so v pomoč osebam

z različnimi vrstami invalidnosti in starejšim. V Domu IRIS so ustvarjeni pogoji, ki

invalidnim in starejšim osebam omogočajo najvišjo stopnjo funkcionalne samostojnosti

in neodvisnosti bivanja. Prilagojena oprema, pripomočki in številni sodobni

elektronskimi sistemi omogočajo upravljanje bivalnega okolja (odpiranje vrat in oken,

dviganje in spuščanje zaves, upravljanje televizije, radia, telefona, vklop in izklop

ogrevanja, itd) na različne načine (daljinski upravljalnik, govorni ukaz, preko komandne

ročice invalidskega vozička, z gibanjem očesnih zrkel, itd). Hkrati omogočajo nadzor nad

bivalnim okoljem, kar zagotavlja varno in kakovostno bivanje.

Vir: http://www.dom-iris.si/

Z uporabnico pa sva skupaj ustvarili kartico “trenutne stopnje komunikacije” in sicer

zato, da bi njej in morda tudi kdaj v prihodnosti drugim s podobnimi težavami,

pripomoglo v tistih prvih stikih z zunanjo okolico. Okolje je še vedno premalo

seznanjeno, oziroma ozaveščeno o različnih težavah, ki jih imajo posamezniki, ki so

doživeli možgansko kap ali pa kakšno drugo bolezen, nesrečo ali poškodbo. In, če tudi

sami ne bomo/do nase opozarjali, se ne bodo stvari spremenile.

Kartica trenutne sposobnosti komunikacije:

Izdelala sem jo na svojem računalniku, jo sprintala ter plastificirala.Uporabnica jo ima s

seboj, ko gre na pošto, banko ali pa na kateri koli drug urad, kjer je veliko ljudi in se

vsem mudi in so nestrpni. Ko pokaže kartico, se okolica umiri in postanejo pozornejši.

12

S starostjo se lahko zmanjšajo socialni kontakti zaradi upokojitve, selitve otrok, izgube

partnerja ali nemobilnosti. Kljub zmanjšanim socialnim kontaktom pa so stari ljudje

vključeni v socialno mrežo, kjer ima oddaljena komunikacija izreden pomen. Omogoča

jim namreč pomembno socialno podporo. Nove tehnologije omogočajo družinskim

članom in prijateljem, ki so geografsko oddaljeni, da si še vedno delijo pomembne

trenutke v svojih življenjih, ne glede na razdaljo ali generacijo. Preko povezav, ki jih IKT

omogoča, so družina in prijatelji vedno »tukaj«, ko jih potrebuješ (Hojnik-Zupanc 1999:

158).

Uporabnica je zelo navdušena nad tem, da bi imela doma računalnik, malo manj je

navdušen mož.

Pogrešam sodelovanje bližnjih sorodnikov, (ni medgeneracijske solidarnosti…) saj bi ju

lahko še bolj vzpodbujali in pomagali pri računalniškem opismenjevanju.

Upam, da bo mož po obisku doma Iris bolj navdušen za to vrsto

komunikacije.Medgeneracijsko sožitje (pogosto se uporablja tudi pojem medgeneracijska

solidarnost) je temelj družbe, saj sta od njega odvisna tako njen obstoj, kot tudi njen

razvoj. Tako na makro ravni danes države in stroke stojijo pred izzivom, da razvijejo in

prilagodijo politike v skladu s spremenjenimi demografskimi okoliščinami (Mali, 2009).

Eno temeljnih poslanstev socialnega dela je povezovanje ljudi z družbenimi sistemi, da bi

si tako zagotovili dostop do razpoložljivih virov in različnih življenjskih priložnosti. V

tem primeru bi socialni delavci lahko odigrali pomembno vlogo pri računalniškem

ozaveščanju in opismenjevanju, kar bi posledično povečalo možnosti izbire informacij,

znanja itd. (Bear Federic v Miloševič Arnold 2000: 253).

2. Evalvacija

Socialno delo s starimi je specifično področje socialnega dela, ki se ukvarja s starimi

ljudmi in tveganji, povezanimi s starostjo. Usmerjeno je v povečevanje zmožnosti in

sposobnosti starih ljudi za soočanje s težavami in njihovo reševanje problemov, obenem

pa tudi ozaveščanje in spodbujanje okolja za ohranjanje odnosnih mrež. (Mali, 2007)

Socialna opora, ki jo star človek lahko dobi v socialnih omrežjih, pozitivno vpliva na

njegovo funkcioniranje in psihično počutje (Mali, 2009). Za vzpostavljanje

13

medgeneracijskega sožitja je ključna Strategija varstva starejših do leta 2010 –

solidarnost, sožitje in kakovostno staranje prebivalstva (SVS) (MDDSZ 2006), ki je

nastala kot nadaljevanje Programa razvoja varstva starejših oseb na področju socialnega

varstva do leta 2005 (PRVS) (MDDSZ 1997). Pomembna sta tudi Resolucija o

nacionalnem programu socialnega varstva za obdobje 2006 – 2010 (ReNPSV) (Državni

zbor RS 2006) in Nacionalni program socialnega varstva do leta 2005 (NPSV) (Državni

zbor RS 2000)

Strategija je zagotovo eden pomembnejših dokumentov, ki je nastal kot odgovor države

in stroke na staranje prebivalstva in kot odgovor na evropske zahteve po skrbi za novo

solidarnost med tretjo, srednjo in mlajšo generacijo. Njen namen je zagotoviti pogoje za

ohranitev solidarnosti in kakovostnega medčloveškega sožitja med tretjo, srednjo in

mlado generacijo ter pogoje za kakovostno staranje in oskrbo naglo rastočega deleža

tretje generacije (MDDSZ 2006: 9) (Mali, 2009). 

Evalvacija osebne izkušnje

Socialno delo s starimi ljudmi je pri nas še v razvoju in prav posebne socialnodelavske

literature na temo afazija in možganske kapi med starimi nisem zasledila.

Sem pa prebrala obvezno literaturo za ta esej, ki mi je bila delno tudi v pomoč.

Ugotavljam, tudi, da je primer, ki sem se ga lotila…že zdavnaj presegel okvire

običajnega eseja, a žal mi ne uspe, da bi ga skrajšala.

Kot bodoča socialna delavka- v vlogi prostovoljke, sem se trudila vplivati na izboljšanje

interakcij med dvema starejšima človekoma in njihovo družino, ter pridobiti pomoč

različnih služb, ki obstajajo v danem okolju.

Prostovoljsko delo pomembno dopolnjuje profesionalno delo in povečuje njegovo

kakovost, saj se lažje prilagaja specifičnim potrebam starejših, zlasti zadovoljevanju

njihovih čustvenih in socialnih potreb, ki jih profesionalne storitve ne uspejo zadovoljiti v

zadostni meri. Na ta način bistveno izboljšuje kakovost življenja starih ljudi in prispeva k

zmanjševanju socialne izključenosti starih ter tako omogoča, da ti čim dlje ostajajo v

domačem okolju in se zmanjša njihova potreba po premestitvi v institucionalno oskrbo.

14

Posebna vrednost prostovoljnega dela je ne nazadnje tudi v njegovem prispevku k

oblikovanju družbene zavesti. Opravljati prostovoljno delo pomeni aktivno sodelovati v

življenju družbe in pri reševanju družbenih problemov. Na ta način prostovoljno delo

spodbuja vrednote, kot sta nesebičnost in solidarnost, in s tem ustvarja protiutež pojavom

individualizma in egoizma, ki sta vedno bolj značilna za moderno družbo.

Bila sem tudi v vlogi koordinatorja storitev. Pri tem svojem socialnem delu s starimi sem

upoštevala načela kot so: mobilizacija moči in sposobnosti starih ljudi, maksimalno

funkcioniranje, zagotavljanje okolja, ki človeka ne bo omejevalo, etičnost, spoštovanje

etničnih razlik, sistemska perspektiva, postavljanje ustreznih ciljev.

V tej moji izkušnji sem spoznavala, da če medgeneracijske solidarnosti primanjkuje (par

nima svojih otrok in tako tudi nima vnukov…) se to odraža na kakovosti stranja.

V takih primerih se mi zdi še posebno pomembno, da imajo starejši ljudje možnosti

uporabe različnih socialnih storitev (pluralizaciji storitev socialnega varstva).

V preteklosti so bili ponudniki storitev pretežno državne ustanove, toda pomemben del

mreže so zdaj zapolnile nevladne organizacije in zasebni sektor. Mreža se je v zadnjih

letih najbolj razširila na področju zagotavljanja oskrbe .

Menim pa, da je kljub temu obseg storitev in dostopnost do programov še vedno pod

potrebno ravnijo, tako da bo širitev v prihodnje še vedno potrebna, še posebej za najbolj

ranljive skupine v tem primeru za stare, ki so doživeli možgansko kap in imajo kot

posledico afazijo.

Socialni delavci, lahko tudi pripomorejo k osveščanje in izobraževanje svojcev in

izvajalcev storitev, ki sodelujejo z osebami z afazijo, predvsem o tem kaj je afazija in o

nadomestni komunikaciji. Sodelujejo tudi pri oblikovanju individualiziranih pristopov za

prilagajanje komunikacije posamezniku in pri usposabljanju svojcev in osebja , ki delajo

z ljudmi z afazijo. Pomembno je tudi objavljanje novih spoznanj o komunikaciji,

predvsem primerov dobre prakse.

15

Razvoj mreže storitev pomoči na domu in oblik skupnostne skrbi za starejše izpostavlja

potrebo po pluralizaciji izvajalcev in programov dolgotrajne oskrbe. Država za namen

širitve mreže spodbuja vstop zasebnih in nevladnih izvajalcev v javno mrežo preko

podeljevanja koncesij in spodbujanja javno-zasebnega partnerstva, kar sledi trendu

prenosa oskrbe iz javnega v zasebni in nevladni sektor. Večja izbira ponudbe bo

omogočala večjo individualizacijo storitev. Omogočanje večje izbire pomeni večjo

stopnjo samoodločanja in opolnomočenja uporabnikov.

Pri svojem delu sem tudi spoznala, da otežena komunikacija odločilno vpliva na

življenje posameznika in njegove bližnje. Pogostokrat se dogaja, da so ljudje s težavami

kot je afazija, v komunikaciji nerazumljeni, ker se jim okolje ne prilagodi dovolj ali po

nekaj poizkusih vzpostavljanja kontakta obupajo. Rešitev je v naši senzibilnosti in

pripravljenosti resnično se potruditi prepoznati njihove potrebe in želje v njihovi govorici

telesa. Dovolj je že samo en znak, s katerim pričnemo graditi most medsebojne

povezanosti. Tako kot vsi ljudje, si tudi osebe z afazijo želijo in imajo pravico biti

slišane, razumljene in sprejete.

Da bi bil uporabnik slišan, je v praksi socialnega dela včasih pomembno, da ima

omogočeno njemu prilagojeno komunikacijo s strokovnim delavcem. Oblikovanje

posamezniku prilagojenih oblik sporočanja zahteva individualiziran pristop in

načrtovanje. Skozi opazovanje z udeležbo sem odkrivala močna področja, interese,

potrebe uporabnice in se trudila skupaj z njo del tega osmisliti, udejanjiti. Osrednjo

značilnost komunikacije, dvosmernost procesa, prepoznavam v pozitivnih spremembah

na obeh straneh. Oblike prilagojenega sporočanja so meni in v tem primeru njenemu

možu , ter bližnji okolici omogočale boljše sodelovanje z uporabnico in razvijanje bolj

osebnega ter spoštljivejšega odnosa do nje. Uporabnica pa je povečala vpliv na svoje

življenje z vključevanjem v izbiro pri: hrani, obleki, preživljanju prostega časa,

vključevanju v aktivnosti.

16

Spoznavala sem tudi, da primanjkljaje v sporazumevanju lahko včasih dopolnim tudi z

empatijo. Le tako sem lahko razumela kaj mi je hotela uporabnica sporočiti, tudi če tega

ni mogela izraziti jasno in na običajen način.

Zelo pomembna naloga je tudi vzpostavitev medsebojnega zaupanja in spoštovanja ter

partnerstva – uporabnica je aktivno sodelovala pri iskanju rešitev njene težave.

Biti slišan in imeti besedo, biti slišan in upoštevan, pomeni imeti moč. Zato imajo ljudje,

ki sporočajo drugače od večine, manj moči. Ocenjujem, da sem s svojim prostovoljnim

delom omogočila uporabnici korak bližje k “ biti slišana”. Zavedam pa se tudi, da je

samo moje sodelovanje premajhno, da bi lahko uporabnica uresničila več svojih potreb

in želja.

17

Literatura:

- Flajs N. 2003. Komunikacija na delovnem mestu. V: Kaučič BM (ur.), Lahe M (ur.).

Zbornik predavanja s strokovnega seminarja za medicinske sestre in zdravstvene

tehnike. Maribor: Društvo medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov, 2003. (a)

- Flajs N. 2003. Pomen samopodobe v medosebni komunikaciji. V: Kaučič BM (ur.),

- Lahe M(ur.). Zbornik predavanja s strokovnega seminarja za medicinske sestre in

zdravstvene tehnike. Maribor: Društvo medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov,

2003. (b)

- Grča-Zidar,Staša. 1999. Nadomestna komunikacija. Izobraževalni proces pri učencu s

cerebralno paralizo in nezmožnostjo verbalne komunikacije. Diplomsko delo.

Ljubljana: Pedagoška fakulteta

- Hojnik Zupanc, I. (1997), Priprava na upokojitev in starost. V: Hojnik Zupanc, I. (ur.),

Dodajmo življenje letom. Ljubljana: Gerontološko društvo Slovenije (3–13).

- Hojnik-Zupanc, I. (1999). Samostojnost starega človeka v družbeno - prostorskem

kontekstu. Ljubljana: Znanstvena knjižnica FDV.

- Jelenc, Dora. 1998. Osnovna vedenja o komunikaciji., Ljubljana: Pedagoška fakulteta

- Mali, J. (2002), Starost, emocije in emocionalno delo v domovih za stare. Socialno delo,

41,6: 317–322.

- Mali, J. (2009), Medgeneracijska solidarnost v obstoječih oblikah skrbi za stare ljudi. V:

Tašner, V. (ur.), Lesar, I. (ur.), Antić, M. G. (ur.), Hlebec, V. (ur.), Pušnik, M. (ur.),

Brez spopada: kultur, spolov, generacij. Ljubljana: Pedagoška fakulteta (243-256).

18

- Mali, J., (2007), – Socialno delo kot odgovor na tveganja, ki so povezana s starostjo

Ljubljana: Fakulteta za socialno

- Mali, J. (2006), Koncept totalne ustanove in domovi za stare. Socialno delo, 45, 1-2: 17-

27.

- Mali, J. (2008), Od hiralnic do domov za stare ljudi. Ljubljana: Fakulteta za socialno

delo

- Miloševič Arnold, V, (2000). Profesionalne vloge socialnih delavcev pri delu s starimi

ljudmi, Socialno delo, 39, 4-5:253-262

- Novljan, E. Jelenc, D. (2000), Odraslost: Osebe z motnjami v duševnem razvoju.

Ljubljana; Zveza Sožitje – Zveza društev za pomoč duševno prizadetim

- Ramovš, J. (2003), Kakovostna starost: socialna gerontologija in gerontagogika.

Ljubljana: Inštitut Antona Trstenjaka.

- Regvar .1994. Nadomestna komunikacija. Diplomsko delo. Ljubljana: Pedagoška

fakulteta

19