Kreft (& Hribar-Sorčan): VSTOP V ESTETIKO

Okoliščine obdobja, v katerem je nastala estetika

Čas novoveške filozofije, pa tudi že njenih problemov: Dvom, ki naj bi vodil do gotovosti je vseprisoten, le da da na področju subjekta tudi "pozitivne rezultate" - najdena je vsaj ena gotovost - da "jaz, ki dvomim, se motim, ... sem".

Bolj problematičen je problem okusa, saj še tako pretanjen okus ne more skriti svojega izvora v čutnosti po načelih novoveškega poveličevanja razuma onemogoča kakršnekoli trajne, zanesljive, nespremenljive sodbe. Aisthesis tako ostaja področje, na katerem kraljuje dvom in ne omogoča nobene gotovosti.

Subjekt kot tisto edino, čemur lahko pripišemo gotovost, se je tako moral znebiti čutnosti in zaznave , da bi lahko opravljal svojo vlogo jamstva resnice in napredka. Posledica tega projekta je ločitev telesa in duše.

Problem, ki se pojavi pa je bil, da je bilo treba telo in dušo obenem nekako povezati, saj je le to lahko omogočalo razumu njegovo nadzorno, obvladovalno, varnostno vlogo.

Prizorišče tega "spravljanja skupaj" dobi leta 1735 ime Estetika (Baumgarten)

Vse kar nastopa na tem prizorišču pa se od leta 1747 naprej imenuje Lepe umetnosti (Batteux), Gre za veščine, ki jim je skupna lepota , od katere ne gre pričakovati kakšne otipljive koristi, ampak le čisto ugodje.

Pozni nastanek konceptov Estetike in UmetnostiO tem Kristeller in Tatarkiewicz.Razloge za to je težko izslediti, Kristeller jih vseeno nekaj navede: - vzpon slikarstva in glasbe v 18. stoletju- nastanek literarne, likovne kritike (periodični tisk!)- nastanek ljubiteljskega meščanskega občinstva (med rajo in dvorno elito) in želja po uveljavitvi modernega, civiliziranega načina uživanja

Problem vstopov v estetiko na način zgodovine estetikeTak vstop je "prijeten", ker prikazuje smiselno celoto in ponuja zgodbo napredovanja (heglovsko). Problem je, ker se to napredovanje vsakič razblini v nejasnem izteku. Zaključek, ki bi celotni zgodbi podelil smisel namreč ni možen.Taki vstopi se zapirajo vase, nato, pa ne morejo "ven". Poleg tega gre velikokrat za konstrukte tipa "estetika pred estetiko", katerim se dodaja "estetiko po nastanku discipline ter zadnje čase "estetiko moderne dobe", pri kateri pa gre povečini le za serije gesel, ki ne računajo več z estetiko kot celovito in zaokroženo celoto.

Razcepljena zgodovina in konec estetikePisanje estetik kot pregledov zdajšnjega stanja, ki iz nekdaj sklenjene zgodbe prehajajo v serijo gesel, povezanih predvsem z ugotovitvijo o koncu estetike kot discipline oz. o koncu "klasične estetike".V ozadju teh pristopov, ki ne računajo več z estetiko kot zaokroženo disciplino o celovite in zaokroženem predmetu, je obrat v umetnostih in sprememba paradigme v humanistiki.Nezadovoljstvo z estetiko, izraženo v govoricah o njeni krizi, koncu ali smrti, je šlo vzporedno z zavračanjem sistematičnega filozofskega mišljenja. Sestavljanje

pripovedi iz razbitin in iskanje minimalnega skupnega imenovalca, ki bi dal estetiki vsaj nekaj enotnosti.

Iskanje najmanjšega skupnega imenovalca:

Tatarkiewicz- Umetnost kot področje, ki ga sestavlja tudi tisto, kar je skupno na način igre domino: vsaka se sklada vsaj z eno, vendar sta vedno tudi vsaj dve, ki se ju ne da spraviti skupaj.- Moderni koncept lepote: Lepota kot nekaj subjektivnega, kar se poraja v človekovem odnosu do predmetov.- Moderni koncept umetnosti: Umetnost kot lepa ustvarjalnost, pri kateri pravila postavljajo geniji, ne da bi pri tem sami sledili kakim pravilom.- "Svet človeških del ni lepo urejeno skladišče, kjer bi bile stvari lepo zložene, posortirane, ... Vendar pa človeški um čuti potrebo po redu in jasnosti in da bi jo zadovoljil, ureja svet ter pri tem s predmeti operira kot da bi bili enotni. Ni je torej teorije, ki bi veljala za vse predmete, strpane v nek razred, vendar vsaka velja vsaj za določen del predmetov. Take, ki bi enoznačno in brez izjeme veljala za vse predmete ni in je tudi ne more biti".

Tagliabue- Sodobna estetika nastopi s postheglovskim obdobjem v filozofiji: Umetnost ni več izdelovanje lepote, vezano na način posnemanja narave. Estetika je že kmalu izgubila to opredelitev svojega predmeta in od tedaj ne ve več, kako ga določiti.- sodobna estetika ne nastaja več iz svojega odnosa do predmeta, ampak iz "same sebe": umetnost nastaja iz umetnosti, estetika pa iz estetike. Prim. obdobje 1890 - 1950: Poplava estetik, ki se izogibajo kakršnemukoli stiku z umetnostjo lastne dobe, po drugi strani pa se pri tistih filozofijah, ki ostajajo osredotočene v umetniškem delu, pojavi odpor do estetike in celo zavrnitev discipline.

Estetika po koncu estetikeObdelujejo predvsem obdobje modernosti, zavračanje kakršnegakoli definiranja. Namesto izskanja enega samega načela želi ponuditi pluralizem izhodišč.

Strategije predstavitev estetike:

a) Massimo ModicaNekdanje zgodovinsko sosledje skuša preurediti na nov način: izstop iz disciplinarnosti in monističnega motrenja umetniškega ali estetskega fenomena. S tem želi doseči učinek kritičnega razmerja do estetske modernosti in učinek enovite zgodovine filozofije, pri čemer pa ne tvega pristanka v enoznačni liniji napredovanja ali pripadnosti nepluralistični, s totaliteto zaznamovani celoti.Cf. Lukacs, Massimo Modica: "okolje estetske kulture" - okolje, v katerem se dogaja obravnava estetskih pojavov brez posebne discipline in na različnih koncih filozofiranja. Estetsko iskanje in spraševanje ne poteka več v vnaprej določenih, trdnih in k poenotenju usmerjenih disciplinarnih okvirih.

b) Estetika v feministični perspektivi

Estetika kot disciplina teži k obvladovanju in nadzoru. Nujen je izstop iz disciplinarnosti!"Nezainteresiranost" estetskega doživljanja in estetske sodbe pa je eden izmed načinov izključevanja.Za podobo genija kot tvorca umetnosti je predpostavka moškosti.

Estetika bi lahko bila primeren model za teorijo, izdelano brez interesa po dominaciji: je namreč tako protislovna, neukrotljiva, izmika se tako esencializmuin kot dualizmu, ki sta poglavitni napaki evropske modernosti.

c) Marksistična kritična teorijaEagleton: Moč in gospostvo pri estetskem: prepričanje, da kategorija "estetsko" omogoča dostop do nekaterih žariščnih točk moderne evropske misli: k najširšim socialni, političnim in etičnim temam.Ideološkost estetskega naj bi bila v tem, da prav središčni položaj estetskih vprašanj v evropski moderni filozofiji omogoča gotovost, strnjenost in celovito povezanost filozofskih sistemov, ki utemeljujejo velike zgodbe in jim dajejo ozadje, oporo in moč. Obenem pa je estetsko pri tem le iluzorno

v vseh treh primerih gre za odzive na razpad enotnosti estetike kot filozofske discipline in na postmodernistično kritiko vseh temeljnih kategorij estetike kot discipline, ki na značilen način pripada modernosti.Skupno jim je prepričanje, da ima estetika ali pa vsaj estetskost ključ za razrešitev postmodernistične vseenosti, relativizma in brezizhodnosti.

Ohranjata se dva ključna motiva filozofskega pomena estetike:- Poslanstvo estetike pri zagotavljanju take celovitosti moderne filozofije, ki bi presegla njena binarna protislovja.- Moč estetike, da prek teh povezovalnih mostov odpira razsežnost brezkončne vizije napredovanja človeštva.

Estetika naj bi tako imela še vedno nekaj opraviti z odgovori na uganko zgodovine, pred katero sta nemočna tako razum kot nravnost s svojo moralno dolžnostjo.Da bi namreč od stremljenja k sreči, ki je vedno nekaj čutnega, predvsem pa konkretnega, prišli do stremljenja h kulturi kot napredku človeštva, je potreben vezni člen, ki ni niti razumsko spoznanje niti nravna dolžnost. Estetika je vlogo te vmesnosti že imela in želja, da bi to vlogo obdržala, je eden od razlogov za tak razmah estetike po tem, ko so jo že skoraj pokopali.

Stoletje estetikeMARIO PERNIOLA

Estetika naj bi nadaljevala osnovne možne smeri, ki sta jih nakazala Kant in Hegel:

Kant: - estetika življenja - estetika forme

Hegel: - estetika spoznanja/resnice- estetika dejanja

V 60ih letih pride do obrata, ki vsaki od teh smeri spremeni značaj:

E. Življenja -------------- političen predznakE. Forme ----------------- medijski predznakE. Spoznanja ------------- skeptični predznakE. Dejanja ---------------- komunikacijski predznakE. kot filozofija telesnosti, čutnosti in zaznave ------------- fiziološki predznak

Vsi ti preobrati pa so le elementi enega velikega preobrata - preobrata estetike same.

"Kulturni preobrat estetike" -- Estetiko iztrga filozofski sistematični pedanteriji in jo naredi neodvisno- Iz sfere elitnosti jo preseli na območje vsakdanjega- Odvzame ji evropocentričnost

Njen cilj ni več posedovanje predmeta filozofskega mišljenja. Obstaja brez distance do tistega, s čimer se je napolnila, in skuša govoriti v zlitju s predmetom in iz predmeta svojega interesa navzven, ne pa o njem od zunaj, z varnega zavetja discipline.

NASTANEK ESTETIKE

Motiv za njen nastanek je v potrebi po zakrpanju luknje, ki je nastala z ločitvijo duše in telesa. Temeljno gonilo estetike ob njenem nastanku je

bilo premoščanje tega brezna, tako da bi lahko komunikacija med obema bregovoma vendarle stekla, po možnosti tako, da med njima

kljub vsemu ne bi prišlo do kakršnegakoli neposrednega stika.

Prehod iz 16. v 17. stoletje:Začetek permanentne krize.- sprememba podobe stvarstva in vloge človeka v njem.- verske delitve in vojne- izčrpanost humanizma, padec avtoritet, ki sta jih vzpostavila renesansa in humanizem.

Soočanje z negotovostjo: radikalni skepticizem, DVOM (danes pa apatičnost).to posledično privede do filozofske konstrukcije subjekta.

1. Sprememba podobe stvarstvaPtolemajski vs. Kopernikanski model Čutno izkustvo bolj podpira ptolemajski sistem. Z uveljavitvijo kopernikanskega se zruši ustaljena podoba sveta. Posledice: negotovost o božjih namenih, izguba vere v smotrnost stvarstva, propad človeškega zaupanja vase kot najvišjega in središčnega ustvarjenega bitja. glede na to, da je človek precej slabo opremljen z zmožnostjo spoznanja, se pojavi vprašanje "Kaj je sploh tisto, kar jamči, da ima karkoli sploh kakšno trdnost, gotovost, resnično vrednost?"Descartes: Čuti nas varajo - kar pride vame od zunaj, s posredovanjem čutil, je skrajno nezanesljivo - gotovost pa je težko dostopna - vrojene ideje pa so dostopne le s precejšnjim trudom in niti malo evidentne. Razlog za dvom in filozofski skepticizem.

2. Verske delitve in vojneNegotovost glede prave vere. Nezaupanje v posvetni red človeškega skupnega življenja (pr. Hobbes).

3. Izčrpanost humanizma in padec avtoritetIzgubljanje v neplodnih pedanterijah; temu botruje dvom o veličini človeka, njegovem dostojanstvu in njegovi zagotovljeni vlogi gospodarja v stvarstvu.Relativizem. Padec prej nespornih avtoritet (prim. Aristotel)

Brez trdne podobe vesolja, ki bi kot izraz božje naklonjenosti jamčila za razsvetljeno bivanje, v kaosu verskih in dinastičnih bojev, ki so kosili po Evropi in naredili vsakdanje življenje nevzdržno nevarno in negotovo, in brez starodavnih avtoritet ni moglo cveteti drugega kot dvom in filozofski skepticizem.

DESCARTESRazbitje aisthesis, ločitev duha in telesa.

Čutenje se konča, kjer se začne zaznava - telesni procesi se končajo, kjer se začnejo razumski.

Descartesov odgovor na situacijo: "Če se niti na kozmični red ne da zanesti, če človeku ni dano prepoznato Boga brez globokoumnih razglabljanj in če je vse tako nestanovitno, poleg tega pa se motijo tudi največje avtoritete - ne preostane drugega, kot da se človek zanaša zgolj na sebe samega, saj bo v tem primeru, če ne drugega, vsaj žrtev svojih napak. (Poleg tega ne more nič ogroziti ugotovitve, da jaz, ki se motim, ... sem.)

Filozofija (in ne teologija) ima prvo besedo pri vprašanjih obstoja boga in nesmrtnosti duše.Je namreč tista zmožnost premisleka in utemeljevanja, ki govori vsem ljudem (in ne npr. zgolj vernikom) - je človeško univerzalnejša od teologije, čas dvoma pa potrebuje tako zmožnost.

Razbitje AISTHESISZaznavanje ni povezano s čutnostjo - zaznava namreč sodi k umu, čutnost pa k telesu.(Pri starih je bila aisthesis skupni izraz za čutnost in zaznavo). Descartes: ločitev čutnost : zaznava.Čuti duša, in ne telo:

Ločitev duh : telo- Kam postaviti ločnico med njima?- Kako pojasniti posredovanje med dušo in telesom?

Descartesov odgovor: teorija o "živalskih duhovih"Gibljiva snov, ki izpolnjuje sredino živcev - s premiki prenaša informacije (na daljavo oddaja sporočila duši).- Čutenje se konča, kjer se začne zaznava (telesni procesi se končajo, kjer se začnejo razumski).- Ta sporočila niso nikakršne podobe stvari, ampak njihove reprezentacije: v zaznavi so predmeti reprezentirani, niso si pa podobni1.

Da bi bile te reprezentacije pravilne, moramo razviti pravilne metode spoznavanja.Telo, po drugi strani, pa nam ne pripada na tak način, in nam je zato tuje. Telo je samo mašina, naša duša pa "ni od tega sveta", saj je nesmrtna. "Imamo telo, vendar nismo telo".

Zaznavamo z možgani, z dušo, in ne s telesom, čutili. Pravzaprav pa sveta sploh ne zaznavamo, saj je zaznava že kodirano sporočilo, ki ni svetu povečini prav nič podobno - toda to je pač vse, kar lahko od sveta sploh pride do nas, saj neposrednega stika s svetom dejansko sploh nimamo.

Zmaga nad skepticizmom je tako tudi zmaga nad svetom, v katerega bi bil človek vpet in odprt, v pretoku z njim, in zmaga nad vsakršno podobnostjo med svetom, kot ga zaznava naša duša, in snovnim, telesnim vesoljem okoli nas. Higienično razmerje v odnosih med človekom in svetom.

1 najnatančneje jih reprezentirajo jezikovni znaki in številke - govorica zaznave pripada duši, saj gre za že šifrirano govorico naše reprezentacije.

Ugovori Descartesu:

PIERRE GASSENDI

"Vse ideje ali podobe, ki jih imamo, so iz čutov".Gassendijev poskus, da se čutnost kultivira oz. civilizira, ne pa odstrani.

Naslonitev na Epikurja2. filozofski sistem gradi iz logike, prek fizike do "etike modre izbire med ugodjem in neugodjem" (vs. aristotelska etika - razumsko pretehtavanje med dobrim in zlim in izbira poti na podlagi tega).3

V ozadju naslonitve na Epikura je ideja kozmosa, ki je nepodložen tako razumu kot tudi vsaki drugi redoljubni moči.Eden od znakov takšne upornosti razumu, ki ga skuša novoveška filozofija spraviti pod nadzor, je tudi čutnost, zaznava - aisthesis, ki so ji lastni individualnost, upornost in neulovljivost.

Polemika z Aristotelom- Zavrnitev silogizma: Silogizem je za spoznanje nekoristen. Treba se je opreti na opazovanje in eksperiment. Samo na tak način lahko proizvedemo novo znanje. Usmerjenost v novo raziskovanje in v preizkušanje izidov novega raziskovanja, ne pa ponavljanje že dognanih resnic. Indukcija je edina, ki lahko proizvaja novo uporabno vednost, ne pa silogizem, ki zgolj potrjuje avtoriteto že danih propozicij. Skepticizem pa ostaja zraven kot varovalka, ki prepričuje totaliteto vednosti in možnost, da bi se novo ugotovitve zaprle same vase.- Prednost čutnosti pred "kontemplacijo esenc": "Znanost mora priti iz pojavov, ne pa iz bistev stvari".

Polemika z Descartesom- Prednost čutnosti pred "avtoriteto cogita": Senzualistični skepticizem: Zavrnitev prednosti in notranje avtoritete cogita. Avtoriteto ima kvečjemu čutnost/zaznava, ki pa ne more nikdar omogočiti vseobsežne in absolutne gotovosti onkraj vsakega dvoma.- Čutni izvor podob, idej: Podobe so nujna prva stopnica na poti do spoznanja. Izpeljane so iz zaznave, ne pa iz duha. - Ugovor zoper razkorak med telesom in dušo- Libertinski dvom, ki opira območje svobode vs. kartezijanski dvom, ki je zgolj sredstvo za pridobitev najmanjše točke, na katero bi lahko Jaz oprl lastno gotovost.- Spoznanje ne nastaja v zaprtosti Jaza v subjektiviteto, temveč v občevanju in sporazumevanju ljudi kot oseb med seboj.

2 Zagovorniki hegemonije razuma so tako Epikurja kot Gassendija obsodili za "materialista" in užitkarja, kar pa pomeni največ to, da lahko razum vlada samo, če mu uspe zatreti telesnost, čutnost in željo.3 * Marx: Razlika med Demokritovo in Epikurjevo filozofijo narave Demokrit: Urejeni kozmos, premočrtno gibanje atomov, ki svojo smer spreminjajo le zaradi medsebojnih trkov, ki pa so predvidljivi. Determinizem, odsotnost svobodne volje. Demokrita ceni Hegel, Gassendi: "Descartes = novi Demokrit".

Epikur: Spoznavna teorija: empirist; fizika: atomist, etika: individualizem in liberitinstvoKozmos manj "urejen", atomi se lahko odklonijo od svoje predvidene poti iz lastnega nagiba, brez vsak zunanje prisile (cf. gr. atomos = lat. individuum - podoba osebe, ki se upira vsakršni determinaciji - Marx se zanima prav za to upornost).Marx postavi višje Epikura.

JOHN STUART MILL

Koristno, prijetno in lepo sodijo skupaj.Čutnost je izhodišče - je načelo sreče, razum pa je urejajoče,

civilizirajoče načelo.

Tudi naslonitev na Epikurja. Ugodje kot utilitaristično načelo in sreča kot smoter moralnih dejanj. Epikurejci niso živalski uživači, saj živalska ugodja ne zadostijo človekovim predstavam o sreči. Namesto zatiranja čutnosti in sprenevedanja o sebičnosti, koristnosti in sreči, predlaga Mill človeško čutnost z njenim poželenjem po sreči kot izhodišče. Civilizira jo utilitaristični razum, ki meri, kaj je zares koristno in ugodno hkrati. Nasprotje med čutnostjo in razumom je motor, ki poganja nastajanje in obnavljanje reda meščanske družbe.

Glasba med kozmologijo in akustiko

GIOSEFFO ZARLINOSvet je strukturiran kot glasba, v nebesu vlada harmonija in tudi naša duša se ravna po enakih zakonih. Paradigma humanistične vednosti, ki vztraja pri celostni podobi kozmosa, ustrojenega po načelu glasbene

harmonije.

Človeška sposobnost uporabe artikuliranega glasu, s katerim navzven izrazi misli, ki so bile spočete v duši. Stremljenje po doseganju harmonije - izražanje s pomočjo ritma in metruma. Artikulacija harmonije v govorici.

Glasba:- Izvira iz sluha kot vrednostnega čuta: sluh zaznava utrip notranjosti predmetov in je zato najvišji čut, saj dojema in izraža bistvo in misel (medtem ko vid zaznava le površino in razlike med zunanjostmi).- Glasbena znanost je del matematike, zato je trdna in utemeljena (Zarlino je še humanist pred dvomom in skepticizmom). Je harmonija in veda o harmoničnosti vsega bivajočega.- Glasba je tako sveta stvar, ki sega v vse druge vede, saj je vsem potreben nauk o harmoniji, ki se tiče kozmične celote.- Harmoničnost kot najsplošnejše merilo resnice: spoznanje, ki ne deluje harmonično, ne more biti resnično spoznanje, saj se ni prebilo do bistva stvari.- Glasba ponuja užitek v lepi čutnosti, poleg tega pa koristi duši, saj s tem, ko jo spravlja v sosledje gibanja in mirovanja, mojstri intelekt. Najvišji smoter glasbe pa je v sferi čiste svobode, kjer pomeni odločitev za harmoničen način življenja. Tu gre že za glasbeno etiko - odločitev za harmonijo kot podlago lastnega življenja in delovanja- Glasba kot harmonija, ki jo najdemo v vsakem srečanju med odbojnostjo in privlačnostjo kot načelo premoščanja razlik v spravo.

VINCENCO GALILEI

Preusmeritev paradigme vednosti iz območja totalitete bivajočega, ki je glasbeno strukturirano kot harmonija, k osredotočenosti na človekovo

poslušanje, od kozmične glasbe sfer h glasbi, ki jo človek izdeluje, da bi dosegel čutno ugodje.

- "Tiranija števil" vs. uho kot edino merilo: Zahteva po popolni svobodi glasbenega izraza, ki mora slediti človeškemu poslušanju, ne pa trdim pravilom popolnosti in harmoničnosti metafizičnih sfer. "Sestop glasbe k človeku". - Opera - posvetna glasba, civilizirano ugodje novega mestnega občinstva. Povezava besedila in glasbe - cilj je namreč zbujanje čustev, teh pa niti besedilo niti glasba sama zase ne moreta izraziti in izzvati.

Primerjava z: DESCARTES: Kompendij o glasbi

Eksperiment - Descartes skuša razkriti mehanizem zvočnega delovanja in njegovega čustvenega učinka. Ne zanima ga umetniški vidik glasbe ali umetniška svoboda, ipd., ampak zgolj mehanika glasbenega stroja na eni in čutnega stroja za poslušanje na drugi strani. Predpostavka o harmoniji pri njem ne nastopa, saj

je ne potrebuje. Akustični, fiziološki in psihološki eksperiment, raziskava akustike in psihologije čutnosti in zaznave zvoka.. Eksperimentalna estetika.

-----------------------

V okviru kartezijanske mehanicistične filozofije je možno zgolj poznanstvenjenje estetike, ne pa tudi njena samostojna filozofska utemeljitev. Estetika kot filozofska disciplina je namreč možna samo v takih filozofijah, ki so zmožne posredovanja med čutnostjo in razumom.

Estetika kot filozofija ni isto kot filozofija lepote ali filozofija umetnosti (kalistika, artistika). Svojega nastanka namreč ne dolguje predmetu, s katerim bi se kot

nova veja filozofije lahko ukvarjala, ampak prav razcepu med res cogitans in res extensa, ki ga je Descartes odprl, a ga je bilo treba na nek način premostiti.

I.Premoščanje prepada med čutnim spoznanjem in razumom

LEIBNIZ

Reševanje problema povezave med telesnostjo in duševnostjo, čutnostjo in razumom, zunanjimi stvarmi in našim duhom:- v vsaki stvari odseva in se v njej zrcali ves svet- univerzalna harmonija: vse kar je, je skupaj delujoča celota, zato v stvarstvu ni nepremostljivih razlikovanj in vrzeli- ni stvari, ki bi bila zgolj mehanična, čisto ločena od misleče substance - med mišljenjem in snovnostjo obstaja zveznost, ne pa kartezijanska načelna nezdružljivost

Uvaja organsko enotnost pojmovnega in čutnega. Povezava med njima je sicer hierarhizirana, a zvezna. Čutnost tako dobi (sicer nižjo, a vendar) spoznavno vrednost. Zor oz. teorija čutnosti in zaznave ima kljub nižjemu spoznavnemu pomenu neko drugačno, izpostavljeno vlogo: zagotavlja namreč celostnost. Aisthesis, ki je pri Descartesu razpadla v dva dela, se pri Leibnizu spremeni v vseprisotno podobo celote, ki je vseskozi dana le v reprezentaciji. bit bivajočega v celoti se nam daje že na ravni zora scela in naenkrat. V vsakem čutnem vtisu je reprezentirano konstrukcijsko, povezovalno načelo celote.

Zvezne stopnje zora: ("male zaznave", jasno in nerazločno spoznanje (estetsko spoznanje), razločno spoznanje (znanstveno spoznanje). Prav vsaka stopnja zora omogoča povezavo, ki vsako bivajoče poveže s celotnim vesoljstvom. Pri "malih zaznavah" je spoznavna vrednost sicer skoraj nična, saj si z njimi ne moremo pomagati do kakršnegakoli pojma o predmetih, toda obenem so že te zaznave jamstvo, da je stvarstvo v redu urejeno ter našemu zaznavanju in spoznavanju dostopno.

Jasno in nerazločno spoznavanje = estetsko spoznanje; gre za jasno čutenje, ki pa je brez pojmovne razločnosti (npr. barvna zaznava). Ostaja brez pojma, vendar ima jasno spoznanje o tem, s čimer ima opraviti. Dogaja se na območju ugodja, ugajanja in okusa za stvari in je sicer spoznanje nižje, nekonceptualne vrste, a je vendarle spoznanje. Pri jasnem, a nerazločnem zoru gre tako za zor posameznega v njegovi celoti - jamstvu urejenosti in celostnosti sveta (ki jo prinašajo že "male zaznave"), prinaša čutna raven zora še vsestransko vidnost predmeta zaznave (nato se z dodajanjem znanstvenega vpogleda začne tvorjenje pojmov o stvareh, ...).

Leibniz tako znanstvenega spoznanja ni ločil od estetskega niti od malih zaznav načelno, ampak le po stopnjah.Po Leibnizu je to, kar se nam kaže v zaznavi in razumu, čutnosti in intuiciji, ... smotrnost stvarstva - skladnost, urejenost, harmoničnost celote in njegovega gibanja.

V spisu Beatitudo (Blaženost) govori Leibniz o lepem - pri tem združuje srednjeveško pojmovanje lepega, ki kaže na božanskost stvarstva in na novo, posvetno ugodje civiliziranega človeka. Lepota je zanj ugodje v občutku popolnosti v ali izven nas. Za spoznanje popolnosti pa moramo biti intelektualno dejavni. Ugodje je tako intelektualna dejavnost, užitek pa čutna. Blaženost, ki jo

sproži intelektualno doživljanje popolnosti pa se sprevrže v elan, usmerjen k dobremu. Leibniz tako zagotovi celo prehod od doživljanja lepote k volji do dobrega delovanja. Prisoten je že zametek razlikovanja med lepim in vzvišenim (užitek, ugodje) in povezava med doživljanjem vzvišenega (ugodje kot intelektualno spoznavanje popolnosti).

Z vzpostavitvijo povezave med čutnostjo in duhovnostjo, med naravo in kulturo, čustvi in razumom ter telesom in dušo, je Leibniz odprl možnost za dvojno zasnovo estetike (1. z navezavo estetike na jasne, a nerazločne zaznave, ki sodijo k nižji spoznavni zmožnosti in njeni mojstritvi k popolnosti, namesto k njeni opustitvi v korist konceptualnega spoznanja; 2. kot nekakšen metaestetski način dojemanja sveta kot dobro urejene celote, onkraj meja delovanja razuma in njegovih abstraktnih pojmov).

ALEXANDER GOTTLIEB BAUMGARTEN

Benedetto CroceZahteva po ponovnem branju izvirnih del vseh filozofov: povzete oznake so namreč nezanesljive in s časom postanejo tudi zanesljivo zmotne. Ta zamisel o "riliggendo" se pri Croceju zbudi ravno v zvezi z Baumgartnom, ko je (skozi branje njegovih del) prišel do spoznanja o zmotnosti sodb, ki jih je o njem podedoval po raznih oznakah iz drugih del o estetiki.

Prva utemeljitev discipline leta 1735 v Baumgartnovem delu "Filozofske meditacije o nekaterih stvareh, ki se tičejo pesništva". Iskanje mesta za vedo o čutnosti in zaznavi. Tu se nahaja na kočljivem področju razcepa med čutnostjo in zaznavo ter čustvenim in razumskim.Estetika tako ni nastala kot "filozofija umetnosti", ampak kot veda o aisthesis - je pa umetnost najpopolnejši način čutnozaznavnega spoznanja, ki je povsem drugačno od pojmovnega, konceptualnega, abstraktnega spoznanja (O vsakem možnem predmetu našega spoznanja lahko tako pridemo do dveh, medsebojno dopolnjujočih se resnic: do znanstveno-konceptualne in umetniško-estetske).

- Povezava filozofije in pesništva - pesništvo kot filozofije vreden in zanjo celo pomemben predmet. Poezija postane razlog za nujno spremembo novoveških znanstvenih konceptov, ker je njihov domet prav v soočenju s pesniško resnico in poetičnim spoznanjem dokazljivo nepopoln in prekratek.

Baumgartnov začetek:- Govor: kot reprezentaciji in komunikaciji mu pripada povezanost med "zunaj" in "znotraj". Govor je niz izgovorjenih besed, ki označujejo med seboj povezane predstave.- Polje preučevanja pesništva je polje besedne reprezentacije, na katerem poteka živo jezikovno občevanje med ljudmi. Komunikacija, ki poteka med ljudmi o predstavah, ki jih tvorimo - območje intersubjektivnega sporočanja.

Senzitivno in konceptualno spoznanje- Senzitivne predstave (reprezentacije) so konfuzne (ne pa nejasne!). Vsebujejo nerazločno jasno podobo predmeta. Konfuzno je tisto, kar razumu ne omogoča selekcije v smeri abstrahiranja na bistveno. Kar pa se kaže razumu kot konfuzno, je za senzitivno spoznanje polno in zaokroženo. Zato sodi k senzitivnemu spoznanju jasna, a nerazločna predstava, h konceptualnemu pa jasna, a nujno razločna predstava. Senzitivni govor pa je tisti, ki prinaša to nerazločno jasno podobo predmeta.

Jasne in nerazloč(e)ne reprezentacije : Jasne in razloč(e)ne reprezentacije- Prednost nerazločne jasnosti pred razločno jasnostjo: v senzitivnem govoru se pojavlja predmet sicer jasno, tak kot je, vendar brez razločevanja. Predmet se v senzitivni jezikovni reprezentaciji pojavlja vsestransko, v vsej svoji individualni polnosti in večdimenzionalnost, brez vsake abstrakcije. Konceptualna jezikovna reprezentacija pa je tista, v kateri se predmet pojavlja enostransko, in prav v tem je abstraktnost konceptualnosti. Konfuzne predstave, ki prinašajo več vidikov naenkrat so tako bolj poetične od konceptualnih razločnih predstav. Baumgartnov pojem pesništva sodi k čutnosti in zaznavi, ki morata imeti v pesniški govorici

prosto pot. Pesem je namreč posredovanje popolnosti, do katere pridemo, če površino neke snovi, tisto kar je pri nekem predmetu čutno dostopno, osvetlimo z vseh strani. Koncepti nimajo pesniške vrednosti, saj so povsem enostranski in ne omogočajo spoznanja konkretnega ali celo posameznega, vsestransko določenega predmeta.- Najpopolnejši senzitivni govor je PESEM: na popoln način sporoča vsestransko jasnost pojavnosti, ne da bi se "dvignila" do pojma, ki odpravi prav to vsestranskost.

Konceptualno in Estetsko spoznanjeFilozofija je postavljena na stališče, s katerega že dolgo ni hotela spregovoriti - stališče aisthesis. S tega stališča se ta "nova disciplina" postavlja po robu znanstvenemu spoznanju resnice z neko "nižjo" vrsto popolne resnice, ki pa je v nasprotju s konceptualnim mišljenjem živa, v svetu, med predmeti in njihovim vsestranskim doživljanjem.Konceptualno spoznanje vidi eno v vsem, estetsko spoznanje pa vse v enem.Estetika kot umetnost lepega razmišljanja je tako neizogibna spremljevalka vsega našega mišljenja in delovanja.

- Zakon imaginacije: deluje tako, da si senzitivno predstavljamo celotno stvar, tudi če nam je predstavljen le en sam njen del. - "Pesništvo je kot slikarstvo ... " možnost skupne teorije vsestranskega senzitivnega spoznanja- Odpiranje spopadov s klasicistično estetiko (cf. vrh polemika Lessing - Winckelmann)

Odnos Razum - ČutnostPola se dopolnjujeta - razumu se sprva zgolj dozdeva, da ne rabi čutnosti in da sam zadostuje za svoje gospodovanje . Vendar pa čutnost potrebuje ravno v smislu, da brez nje ne more v splošnem veljati za samozadostnega. Čutnost, ki se mu noče podrejati, sicer ruši njegovo avtoriteto, zato pa najde zaveznico v "obvladani čutnosti" - taki, kot jo najdemo v umetniških izdelkih, ki so narejeni po zakonih lepote, harmonije, sozvočja, simetrije, itd - matematično obvladljivih in izračunljivih čutnih podob.Uvedba estetike kot discipline, ki se ukvarja s čutnostjo na splošno ter z njeno popolnostjo - umetniško reprezentacijo.

Opredelitev pesnika kot ustvarjalcaZmožnost obvladovanja organizacijskega momenta v pesnitvi (teme), ki daje delu celostnost - totaliteto. Pesniška umetnina vsebuje red, vzpostavljen tako, da so vse predstave, ki jih vsebuje pesniška umetnina, določene s temo in z njo povezane. V tem pesnik posnema Stvarnika.

Celotnost spoznanjaRacionalno, znanstveno spoznanje in čutno spoznanje skupaj tvorita celoto spoznanja.Popolnost senzitivnega govora ponuja tisto, kar znanstvenemu, razumskemu svetu manjka - zvezo, člen, ki je nujno potreben, da bi celota sploh delovala kot celota in da bi spoznanje sploh bilo spoznanje, ne pa le raztreščena množica posameznih ugotovitev. Do načela totalitete se ni mogoče prebiti po poti razuma, saj racionalnosti manjka estetski moment.Estetika kot veda, ki preučuje zakonitosti čutnega spoznanja, njen domet pa je tudi logika celostnosti, totalitete.

Dvojna definiranost estetike:- znanost o čutnem spoznanju- znanost o tistem, kar manjka resnici, da bi bila "cela" - o samonanašajočem se členu govoric, ki omogoča, da vsi drugi nekaj pomenijo. Samo v območju estetskega je namreč mogoče tako spoznanje in priobčljiva taka resnica, ki ne ubije svojega predmeta.

II.Francosko razsvetljenje okusa

SPOPAD MED STARIMI IN MODERNIMI(Boileau - Perrault)

Spor med ljubitelji antike in zagovorniki modernosti. Gre za spopad okusov in spopad o okusu, v katerem je zmagal in se za dolgo ustoličil moderni okus- tisti, ki vsepovsod pričakuje, da je tisto najnovejše tudi najrazvitejše in najpopolnejše (V ozadju je stališče o neprestanem napredku k popolnosti, katerega realno obstoječi vrh je vsakokratna sedanjost.)

Teorije okusaModerni: okus ni subjektivni čut, ampak objektivna kulturna, socialna in zgodovinska danost. Okus je mogoče mojstriti in šolati (prim. Descartes postavi, da lahko z razumom ločimo resnico od neresnice z dokajšnjo gotovostjo, če le uporabljamo pravilno metodo. Sedaj pa možnost, da bi lahko z okusom, ki bi bil primerno razvit in omikan, z avtoriteto sodili o vseh čutnih zadevah).

Ločnica okusa kot ločnica med civilnim in necivilnim. To je povezano z vzpostavitvijo civiliziranosti kot pravega okvira za napredovanje v kulturi.

Pojmovanje umetnosti, spopad o sublimnem kot umetniškem učinkuModerni: progresivistično pojmovanje umetnosti kot veščine, ki se skoi čas nujno izboljšuje.Boileau: opozori na "naravni temelj" pesniškega genija. Pesniška umetnost ni samo v priučljivih pravilih, ki se s časom izboljšujejo. Umetnost genija je ravno v sublimnem, presežnem učinku pesniške govorice, ki vznikne brez možnosti, da bi ga poučevali kot veščino.(To je bližje Baumgartnu in njegovemu umetniku kot stvarniku)

Perrault bi lahko dokazoval, da je tudi sublimni učinek le veščina, ki podleže pravilom, vendar se odloči, da sublimno kot umetniški učinek v celoti zavrne. Umetnost je namreč za moderne povsem kulturna, zgodovinsko pogojena zmožnost. Gre za odmik od divje narave, naravnemu kvečjemu dodaja okus. umetnost je tu zato, da z njo ubežimo brutalnim strastem in naravnemu redu. Pri tem mora filozof voditi pesnika in ne obratno.

Vloga umetnosti in okusaStari: Zagovarjanje naravne in genialne poezije, ki vzbuja močne strasti in vodi k entuziazmu.Moderni: Da bi umetnost (poezija) postala civilizacijsko sredstvo, vpeto v napredek, jo mor voditi okus. Okus mojstrijo filozofi, in po njih se morajo ravnati umetniki. Tak arbiter izostrenega okusa je z nastopom modernih postala Akademija: predpisovanje, kako naj poteka napredek na območju duha in umetnosti. Poezija mora po tako rekoč znanstveni metodi vzbujati take občutke, čustva in spoznanja, ki sodijo k omikanemu, civiliziranemu človeku nove dobe.

O OKUSUFrancoske teorije okusa - Ali okus podleže razumu, in ga torej lahko obvladamo?

J. P. CROUSAZ"Traktat o lepem"Ali lepota sodi bolj k razumu ali bolj k čustvom?

Je lepota ideja ali čustvo? (Oboje.)To, kar smo, je zbirka zaznav. Te pa se dajo razvrstiti bodisi med ideje bodisi med čustva. Ideje zasedajo prostor duha, čustva vzburjajo srce.Ideje so lahko jasne, razločne, sestavljene, enostavne ... čustva pa imajo drugačno lestvico: so šibka ali pa močna.Lepota ni samo čutnočustvena zadeva, vezana na ugodje in neugodje, ampak tudi intelektualna - je tudi ideja. Iz tega izhaja možnost, da lahko lepoto uživamo tudi povsem intelektualno, brez vsakega ugodja (tak odnos do ugodja naj bi bil odnos civiliziranih, prefinjenih ljudi).

Crousaz vzpostavi intelektualno uživanje lepote kot merilo, ugodju/neugodju pa da drugoten pomen. S tem reši vprašanje odnosa med okusom in razumom. Lepoto pa lahko tako postavi stran od "umazanega sveta".

Lepota kot subjektivni odnos do objektov: Lepota je vsa v pogledu (plemenitega) subjekta in ne v čutnih značilnostih objekta. Njena spremenljivost je vezana na to, da jo omikan človek ocenjuje intelektualno, ne pa po ugodju, ki mu ga zbuja.Garant za intelektualno uživanje lepote: božja previdnost, ki je vnaprej uskladila čustvo in razum

Kontra:J. B. DUBOSBolj kot mišljenju zaupati čutom!"Nobene intelektualne telovadbe ni treba, da bi občutili lepota. Garant našega okusa: šesti čut, ki nam ga je vsadila naravna previdnost. Ta presoja, kaj nam je všeč in kaj ne.

// Problem strogega racionalizma (C) in empirizma (D): Pri vprašanju lepote se ju drži nekaj nerazložjivega, kar obema uhaja izpod nadzora, zaradi česar tako Crousaz kot Dubos potrebujeta predpostavke, ki jih ne moreta razložiti (Bog, šesti čut). //

N. C. J. TRUBLETTudi čustva so lahko jasna in razločna. Prepričanje, da tudi iz čutenja, zaznave in čustvovanja marsikaj spoznamo.Trublet sicer razlikuje duhovni okus in telesni okus. Okus tako razpade na dvoje:

- intelektualni okus, ki se ga lahko izobražuje in vzgaja ter- čutni okus

(Tu gre ponovno za krepitev avtoritete "plemenitih, civiliziranih" ljudi: samo ti namreč lahko občutijo in presojajo lepoto v vsej njeni širini in globini.)

Charles BATTEUX

Umetnosti, okusne in lepe - razvijanje teorije okusa

1747 : Lepe umetnosti, zvedene na eno samo načelo

Renesansa je nekdanje veščine, razdeljene na svobodne in navadne, ločila na novo. Nastale so: znanost, obrti in umetnosti.Umetnosti pa niso imele ne pravega naziva ne prave definicije. Iskanje "enega samega načela" umetnosti.

Batteuxovo določanje za umetnosti značilnega in samo njim lastnega načela

Okus kot sredstvo vzdrževanja človeške skupnosti"Kar je v veščinah vredno pohvale, je njihov prispevek v civiliziranju človeštva do take stopnje, da je zmožno življenja v skupnosti in da se oblikuje kot skupnost. Obča korist, h kateri prispevajo veščine je vzdrževanje skupnega življenja skupnosti na civilizirani ravni.Civilizirane manire, izostren okusin prefinjen duh omogočajo, da se vzdržuje človeška skupnost. Vprašanja okusa torej niso nekakšna postranska vprašanja, saj je okus temeljna sestavina, ki veže človeško skupnost v dobro delujočo celoto.

Opredelitev veščinVeščine - vse, kar se da delati po pravilih. Pri tem za spoštovanje pravil ni potrebna prisila niti ne gre za slepo nujo. Pravila zgolj omogočajo, da neko veščino obvladaš bolje - zmožnost človeka, da napreduje. Človek potrebuje veščine in s tem pravila za njihovo opravljanje, ker je v primerjavi z drugimi živalmi bolj šibko obdarjen. Pritegnitev veščin v domet koristne uporabe. Razum na tem področju ni absoluten vladar, saj ne gre za objektivno resnico, ampak za doseganje koristnih učinkov.

Stopnje razvoja umetnosti(niz od narave h kulturi)- NUJA: umetnosti nuje in stiske (arhitektura, ... )- UDOBJE: zadovoljevanje potreb izbire in udobja- UGODJE: zadovoljevanje potreb, ki jih narekuje ugodje

Tri zvrsti umetnosti glede na smoter- Mehanične umetnosti (strežejo osnovnim potrebam človekove narave)- Koristne & prijetne um. (nastale so iz potrebe, vendar so se s pomočjo okusa dvignile na višjo raven).- Lepe umetnosti (njihov smoter je zbujanje ugodja pri civiliziranih ljudeh, presežka potrebe in zgolj udobja - glasba, poezija, slikarstvo, drama, ples).

Kritika Batteuxovega koncepta umetnosti:Morris Weitz: Umetnost ni koncept v definicijskem pomenu besede, saj ne temelji na specifični razliki bistva umetnosti, ki bi se razločevala od vseh drugih predmetov, ampak na pripadnosti določeni družini pojavov. Pripadnost temelji na podobnosti in ne na enem samem načelu, kar pomeni, da sta v takem razredu vedno vsaj dva taka predmeta, ki nimata nobene skupne lastnosti ter da se

področje, ki ga termin pokriva, spreminja s konvencijo, ki pod oznako "umetnost" sprejema vedno nove predmete.Dickie & Danto: Pri umetnosti in opredeljevanju umetniškosti predmetov gre za družbeni dogovor, dosežen po ustaljenem postopku.

Umetnost ni pojav, ki bi se ga dalo reducirati na eno samo načelo, ki bi bilo lastno bistvu vseh pripadajočih predmetov - ratlog, zakaj umetnosti ni moč definirati.Od kje trdoživost tega koncepta do danes?konept "umetnosti", ki ga je Batteux definiral z lepoto kot esencialno značilnostjo predmetov, ki mu pripadajo ni znanstveni koncept, temveč koncept, prilagojen interesom, ki ga oblikujejo, ne pa predmetom, ki jih označuje. Batteuxova redukcija na lepoto kot skupno načelo je uspela, ker je dobro povzela te interese (razlikovanje med civiliziranimi in neciviliziranimi ljudmi), ne pa zato, ker bi metodično prišla do nedvoumnega bistva umetnosti in umetnin.

O lepotiLepota kot domnevno skupna bistvena lastnost lepih umetnosti in njenih izdelkov, kadar so ti narejeni po pravilih.

Razlikovanje med razumom in okusom:- Razum raziskuje bistvo predmetov, ki je od nas neodvisno, in zato naše ugotovitve loči na resnične in neresnične- Okus pa se ukvarja s predmeti le, kolikor so ti v odnosu z nami samimi. Ni pa brez zveze z določenim "razsvetljevanjem", saj tudi okus osvetljuje in razsvetljuje, čeprav ne vodi k resnici.

Okus je tako nekaj razumskega - razsvetljenskega zato, ker pomeni razumevanje pravil s pomočjo čustev. Ugodje je tako podvrženo nadzoru vednosti. Vezni člen med ugodjem in razumno presojo je : namreč "lumière": lepo umetnosti tako imitirajo lepo naravo, toda to, kaj je lepega v naravi, presojamo z razumom oziroma s tisto razsvetlitvijo, ki je nujna spremljevalka človeškega, presežnega ugodja. izdelki umetnosti presegajo naravo po svoji lepoti zato, ker so izdelani po meri okusa, in ne po meri nuje- umetniška dela naj bi bila tako bolj pogodu razumu, ki je bolj kultiviran, kot pa naravne lepote, nad katerimi se npr. navdušuje srce, ki ostaja bližje naravi.

Ugodje tako postane ločnica med civilizirano elito in njenim kultiviranim ugodjem ter "navadnimi užitki", h katerim težijo "nerazsvetljene" množice.

Okus, povzdignjen v "metafizično načelo presoje ugodja s stališča lepote in finosti" je postal orodje povzdigovanja načina življenja, ki pripada eliti, a je hkrati del razsvetljenskega programa napredka vsega človeštva.

III.Estetika moralnosti

BRITANSKA ESTETIZACIJA ETIKE

Isti "človek okusa", ki je botroval nastanku oziroma odkritju umetnosti, se je kot civilno in civilizirano bitje sodobne vrline izkazal tudi kot nosilec moralnega reda v skupnosti in s tem etike, ki ni iskala zunanje avtoritete, temveč je izhajala iz svobodne volje, ki se ji ni treba podrejati kakšnim koli zunanjim predpisom, ki bi bili v nasprotju z njenimi željami in potrebami.Filozofska etika se je ločila od religijskih in teoloških utemeljitev, zato pa je morala izvesti načelno možnost vrline iz konkretnega, praktičnega bivanja osebe v okolju, kakršno dejansko je, in pokazati na možnost, da moralno neoporečno osebo prepoznamo.

- Kako ima človek sploh možnost iz samega sebe postati bitje, ki sledi etičnemu smotru?- Kako ločiti med moralno oporečno in neoporečno osebo? Vprašanje prepoznave civiliziranega in moralno obvladljivega človeškega bitja.

Problem za racionaliste je na področju morale ta, da je tisto, kar nas žene pri delovanju pogosto vse prej kot razum. Če pa etičnosti ni mogoče utemeljiti v človeški naravi, je z razumsko izvedenimi nauki pač ni mogoče utemeljiti.Tu priskoči utemeljitvi etike na pomoč zaznavna, čutna razsežnost - razsežnost lepote. (Povezovanje moralne vrline in lepote, "lepa duša", ... ). Estetizacija etike je povezala in skoraj združila dobro in lepo (ne tako kot Platon).

Sreča in vrlina: Ljudje bi bili radi hkrati dobri in se imeli dobro, ne bi se radi odpovedali ne sreči ne vrlini. Sreča je namreč tu osebni, celo zasebni ideal, medtem ko vrlina pomeni vzdrževanje skupnosti in njenega skupnega napredovanja.

a) "Škandalizatorji" na področju etikeZaslužni so za preselitev etičnih vprašanj iz območja platonskih idej in krščanskih zapovedi na področje konkretne družbene situacije in motivacije subjekta ter za sprevrnitev ustroja moralnih pravil in prepovedi v praktično uresničljiva navodila za doseganje osebne sreče in socialne blaginje.- MACHIAVELLI: Cilj posvečuje sredstva- HOBBES: Ljudi žene povsem sebičen interes- MANDEVILLE: obstoječe družbene okoliščine so primerne za napredek posameznikov in skupnosti hkrati. Sebičnost kot edino naravno stanje človeške moralne motivacije. ureditev, ki to človekovo naravo pripoznava in z njo računa, lahko bolje poskrbi za uveljavljanje javne blaginje in morale, kot pa taka, ki bi temeljila na predpostavkah o vrojenih nastavkih za človeško nesebičnost in vrlino.

b) "Reševalci" vrline CAMBRIDGEŠKI PLATONISTIPovezovanje dobrote in lepote. V etične razprave se vključi tak pojem lepote, ki briše razliko med lepim in dobrim.

JOHN LOCKEUvedba praktičnega, uporabnega razuma. Božanska etična zapoved naj bi bila hkrati tudi človekov vsakdanji zakon ravnanja. (Božanski etični zakon ostaja v igri, prav tako pa tudi čutna človeška narava, ki si za smoter raje izbere srečo kakor nravnost.)

//Nadaljevalci tega drugega toka se nato trudijo v smeri čudeža transsubstanciacije vrline v srečo in obratno. Na pomoč pride lepota kot tisti vmesni člen, v katerem človek prepozna obe kot eno in isto in se odpove čutni, meseni sreči v korist duhovne.//

SHAFTESBURYLepoto postavi v središče svojega načrta utemeljitve etičnosti. Estetizirana etičnost. Lepota kot substanca dobrega - s tem Shaftesbury odpre pot poznejšemu izumu "lepe duše" kot razvitega moralnega organa.Kot bistveno značilnost etičnega delovanja postavi harmonijo. Omikan okus za lepoto je ravno okus za harmonijo in od tod vzporednica med sodbo o moralnem dejanju in sodbo o lepoti: tisto, kar je primoralnem ravnanju ljuditrajnejše in trdnejše od konvencij, običajev in navad, je prav občutek za harmonijo, ki narekuje deovanje, ki ima posluh/okus za harmonijo naravnega in človeškega moralnega reda. Obstoj moralnega čuta, ki pa ob rojstvu še ni razvit, marveč mora biti izoblikovan in izobražen. Človek ima namreč nastavke za naravno dober okus. Etična sfera ima možnost za nastanek in razvoj v naši lastni duši. Telo ni več zgolj stroj - pod pogojem, da razvijemo tiste potence, ki jih imamo z rojstvom samo nakazane. Tako kot je vsem ljudem skupen razum, pa če ga razvijajo in mojstrijo ali ne, jim je skupna tudi zmožnost, dvigniti svoj "naravno dober okus" na primerno raven (še vedno je prisotna delitev moralnih subjektov na razvite in nerazvite - dober človek je lahko zgolj aristokrat duha). Modernistični pristop: svoji lastni naravi smo dolžni, da jo presežemo, če jo hočemo zares izkoistiti, in dober okus, ki je občutek za dobro in zlo, ni prirojen, temveč je sposobnost, ki smo jo po naravi zmožni v sebi razviti.Za moralni čut je bistveno povezovanje med ugodjem in moralno razumsko refleksijo, ki skupaj dasta duhovno ugodje, značilno za ljudi, ki so razvili naravno dober okus.Izvor človeške sreče je v kraljestvu duhovnih užitkov.

Shaftesbury (in ostali nasprotniki Hobbesa) hočejo dokazati, da smo ljudje zmožni dobrega, moralno primernega ravnanja in delovanja zato, ker stremimo k lastni sreči, to pa od nas zahteva, da se vzpnemo na raven intelektualnega ugodja in si zastavimo etično utemeljene smotre - maksime našega lastnega delovanja.Lepota tu pomeni takšno urejenost, ki je za nas ugodna in prispeva k človeški sreči. Lepo tako ni tisto, kar je olepšano, ampak tisto, kar olepšuje. Lepota kot za človeka osrečujoča in zadovoljujoča ustvarjalnost, ki pa ne more biti drugačna kot moralno sprejemljiva, torej dobra. Lepota in vrlina sta med seboj neločljivo povezani.

HUTCHESONBrani zmožnost človeškega bitja, da svoje ravnanje, obnašanje in delovanje uravnava po vrlini, razviti iz lastnih naravnih zmožnosti in v lasten prid.Lepo in dobro sta v sozvočju, priznanje učinkovanja lepote je edini način, da se v etiki izognemu pristanku v sebičnosti in relativizmu.

Človek ne stremi zgolj k osebnemu ugodju in udobju, marveč tudi k intelektualnim ugodjem, ki ga napolnjujejo z veliko večjo srečo ter ga vodijo k družbeni harmoniji, uravnani in usklajeni v lepoti duše.Na delu je tudi filozofski optimizem: v naravi se čuti božja roka, in le po njeni zaslugi svet ni brezdušen stroj, ampak stvarstvo skladne, harmonične lepote in dobrote. V takem svetu pa mora tudi človeško bitje, narejeno po božji podobi, že po svoji naravi vključevati pravi čut za lepo in dobro urejenost, za estetizirano etičnost harmonije.Hutcheson skuša z vsemi argumenti utrditi prepričanje, da sta lepota in dobrota med seboj sorodni, celo da med njima obstaja neka nujna in bistvena medsebojna povezava. Ta zveza pa se mora pokazati kot lastnost konkretnega človeškega bitja tukaj in zdaj. Ne more biti metafizična, ampak ima lahko veljavo le, če je povsem oprijemljiva, preverljiva in ugotovljiva.Moralnost ima povsem objektivna merila, človek pa ima moralni čut, s katerim je zmožen neposredno oceniti pravo stran v moralnih odločitvah in je nekakšen univerzalni organ presoje. Moralni čut zaznava vrlino kot prijetno in lepo.

Hutchesonnato iz naravnega čuta za lepoto in dobroto izvede koncept moralne lepote - dobro in lepo se stopita drug v drugem (kalokagathia). Lepota kot del moralnosti tako zagotavlja, da sebični interes ne more prevladati. Lepota je zaznana dobrota, dobro pa moralna lepota.4

Kalokagathia se je v 18. stoletju dobro prijela in je izražala zvezo med lepoto in vrlino kot samoumevno in neproblematično. Vplivala je tudi na nastanek razpravljanj o lepi duši.

ZAMISEL O MORALNI LEPOTI PRI NEMŠKEM PIETIZMULepa duša

Človek se rodi kot nepopolno bitje in se mora podati na pot preobrazbe svoje duše, katere cilj je premagovanje vsakršne sebičnosti in ničevosti ter prehod v čisto, deviško bivanje te duše. Tekom te preobrazbe se čutno in nadčutno, lepota in dobrota združijo, rezultat tega pa je "lepa duša" - koncept pietizma, ki pa se hitro sekularizira, čeprav nikoli povsem ne izgubi svojega mističnega pridiha.

Primerjava in celo povezava moralnega čuta in čuta za lepoto omogoči trditev, da nas lahko moralno dejanje naredi tudi srečne. In ker je lepota moralnega dejanja nad vsemi drugimi lepotami, nam prinaša celo najvišjo srečo.

Lepa duša kot teleološki smoter človekovega bivanja na tem svetu: duša slehernega človeka lahko postane umetniško delo - najvišja forma lepote, v kateri se čutno in nadčutno, človek in Bog srečujeta in zlivata v eno.

Razvoj fiziognomije (Johann Caspar Lavater)Osnovno izhodišče fiziognomije je, da je telesna zunanjost zvesta podoba duševne notranjosti. Telesna lepota tako znak notranje lepote - lepe duše. Lepa duša postane z razvojem fiziognomije otipljiva in čutno zaznavna, človekov moralni značaj pa je mogoče dešifrirati iz njegove pojavnosti.

v razpravah o lepem in dobrem, iz katerih se je izcimila "lepa duša", naletimo na več motivov, ki se stekajo vanjo:

4 to enačenje prekine šele Berkeley: "Zaznavanje lepote samo po sebi človeka ne more motivirati za vrlino".

- Prepričanje, da mora filozofija z močjo razumskega argumenta dokazati, da sta napredek k popolnosti in večja človeška sreča združljiva in med seboj celo povezana smotra. iz tega vznikne enačenje srečnega ugodja in moralne vrline: razvitega, civiliziranega človeka najbolj osrečuje prav to, da je v svojih dejanjih dober.- Povezava med lepoto in vrlino: močna zveza med uživanjem v lepoti in stremljenjem k dobremu. Tako se najprej rodi moralno lepo, ... končno pa kar lepa duša. - S tem pa so povezane tudi zahteve po iskanju take umetniške dejavnosti, ki bi s svojo privlačnostjo dajala zgled in vzgajala množice (kot tako se za najbolj primerno kaže gledališče).

SPOR O MORALNEM POMENU GLEDALIŠČARousseau vs. ostali enciklopedisti

Rousseau: Gledališče je leglo razvrata in greznica nemoralnostiDiderot: Človeških strasti se ne sme brzdati in vklepati v prisilni jopič v imenu razsvetljenstva in razuma. Pot prostega izražanja strasti je namreč tudi pot razsvetljevanja. Strasti morajo priti do nove možnosti izražanja v gledališču in izoblikovati nov žanr "spektakla velikih strasti". Diderot predlaga meščansko tragedijo - resno moralno dramo, ki se dogaja v domačem družinskem okolju in je namenjena novemu občinstvu množic tretjega stanu. Moralna drama se naslanja na človeški značaj: ljudje smo taki, da si hkrati želimo spoštovanja zaradi naše vrline, pa tudi užitkov, ki jih ponuja greh. Diderotovo videnje človeške narave je materialistično - ni je metafizične sile, ki bi lahko preglasila tisto, kar je s povsem čutnim obstojem človeka že dano in prisotno: nagoni, strasti, čustva. Zato predlaga, naj jim damo prosto pot, da se razživijo, še zlasti tam, kjer se celo iz slabih zgledov lahko kaj naučimo - v gledališču.Moralno stanje bomo namreč lahko dosegli le s sproščenim čustvovanjem, nikakor pa ne z zatiranjem naravnih strasti ali puritanstvom. Skrajne in presežne strasti so namreč povezane z vzpostavljanjem socialnega ravnotežja nravi.

Umetnost pri razsvetljencih ni tu zaradi same sebe. Svoje pomembno mesto v načrtih razsvetljevanja in napredka človeštva mora opravljati zato, ker brez nje ni mogoče dejavno povezati dobrega in lepega.Povezovanje in vključevanje telesa in duše, strasti in razuma, lepote in dobrote ter sreče in napredka je edina možnost za uveljavitev družbene pogodbe.

V miselnem toku, ki lepoto in vrlino postavi v neposredno medsebojno zvezo, postane lepota čutno dojemljiv in aktiven način omogočanja njunega medsebojnega stika. Ker pa je med vsemi našimi ugodji prav uživanje v umetniški lepoti najdlje od prvinskih nagonov, je kultiviranje umetnosti in doživljanja umetniških del priviligirana bližnjica od razsvetljenskih načrtov napredka, ki jih narekuje razum, do njihove izvedbe v moderni civilizaciji.

ZAKLJUČEK - PREGLED

- Razlog za nastanek umetnosti ni bil obstoj umetnosti, za katero bi bila potrebna še ena filozofska disciplina (Prim. sočasnost nastanka koncepta umetnosti in estetike).

- Pojma umetnosti in estetike ter njima pripadajoča koncepta so nastali v osemnajstem stoletju med prvo veliko krizo modernosti in razsvetljenstva, ki se je pojavila, ko se je začelo kazati, da razum, na katerega so toliko stavili, sam ne more vladati svetu in so se pokazale vse vrzeli novoveških filozofij, pokopernikanskih pogledov na svet in prepričanj, da lahko znanost razreši vse dileme in razkrije vse resnice.

- Trije tokovi, ki so botrovali nastanku estetike, so skušali premostiti tri razpoke, ki so zevale v novoveški filozofiji in onemogočale njen mirni spanec:

- poskus vzpostaviti povezavo med razločenima telesom in duhom- vprašanje o statusu sodb okusa in možnosti njihove veljavnosti- vzpostavitev povezave med lepim in dobrim

1. Poskus vzpostaviti povezavo med razločenima telesom in duhomTakšno razločevanje je bilo nujno potrebno za vzpostavitev človeka kot gospodarja tostranstva in možnost nesmrtnosti njegove duše. Ni ga torej bilo mogoče opustiti, obenem pa je bila potrebna razlaga za delovanje povezave med telesom in dušo, ki se je ni dalo zanikati. Poskus razlage razmerja med telesom in dušo s tako medsebojno povezanostjo, ki je po svoji substanci nekaj tretjega. Ta tretja zadeva, ki pa ne more biti kar še ena substanca, mora omogočati korespondenco in komunikacijo med čutnim in nadčutnim, telesnim in duševnim, čustvi in razumom, itd. Kljub različnim poskusom, česa takega niso našli, je pa nastala veda, ki je to povezanost med telesom in dušo sprejela za polje svojega obdelovanja. Estetika tako v tem kontekstu (Baumgarten) preučuje čutno spoznanje, spoznanje nižje vrste, vendar pa kljub temu teži višje: zanima jo pravzaprav predvsem popolnost čutnega spoznanja, ki pa je nekaj čutno nedosegljivega - vsestransko osvetljeno posamezno in konkretno v vsem bogastvu svojih neskončnih določb, ki predstavlja celostnost in univerzalnost bivajočega. Estetika si obeta, da bo razumno in znanstveno prikazala prav to vsestransko enost, to celoto brez vrzeli, ki se izogiba vsem znanostim in razumskim veščinam.

2. Teorije okusa- Vprašanje o statusu neke povsem subjektivne zmožnosti, ki spremlja izbiro, cenitev in vrednotenje ugodja in neugodja. Želja po tem, da bi okusu pripisali status zakonite cenitve, botruje poskusom dokazovanja, da obstaja naravni okus, ki je v skladu z razumom oz. kar pod njegovim vodstvom. Želja, da bi sodba okusa imela vsaj približno tako veljavnost, kot jo imajo sodbe, ki jih izreka razum. (Motivacija, ki vodi takšna utemeljevanja je predvsem želja po poveličevanju čisto določenega ("civiliziranega") okusa kot razumnega in obče veljavnega).

- Zmožnost tvorjenja koherentnih in razumsko obvladanih, poleg tega pa še univerzalno veljavnih sodb okusa je znotraj območja čutnega ugodja in neugodja izolirala razmerje do lepote in umetnosti ter ga predstavila ko povsem subjektivno sodbo, ki pa naj bi vendarle imela veljavnost in razumsko obvladano

strukturo. Tako se je lahko že pri ugodju izluščilo nekaj človeško presežnega, kar ni predstavljalo zgolj podložnosti naravi, nagonom in strastem.

- Na osnovi tega razpravljanja se je pojavila definicija Umetnosti, ki se je dvignila od vseh drugih veščin in njim pripisala zadovoljevanje zainteresiranih, čutnih, neposredovanih užitkov. Umetnost kot Lepa umetnost se pojavi tako kot nekakšen hegemon na področju čutnosti, čustev in okusa, obenem pa sploh omogoča zastavitev človeškega bivanja kot presežnega znotraj filozofije.- Izločitev razuma kot posebne zmožnosti: Razum je prepoznan kot nesposoben lotiti se določenih nalog, ki so lastne človeku - človek ima zmožnosti namreč tudi tam, kamor razum ne seže: je zmožen kreacije - izdelovanja sveta po lastni podobi in po meri lepote, pa tudi izrekanja sodb, o katerih se da nedvoumno odločati.

- Debata o okusu, ki se izteče v filozofijo lepote in filozofijo umetnosti je povzdignila čutno pričujočo lepoto in umetnostna raven znaka vzvišenosti človekove kulturne narave in potrdila njegove zmožnosti, da s kreativnostjo preseže kakršnokoli danost.Okus za lepoto tako postane znak za zmožnost smotrnega napredka k popolnosti, kakršne razum kot zmožnost ne more zagotoviti.

- V lepoti, ki nam nudi užitek, je najdeno tisto presežno, ki je več od zgolj potešitve banalnih poželenj: gre za ugodje, ki ni več zaznamovano z užitkom - estetsko ugodje. Estetsko ugodje s tem prejme položaj posebne vzvišene vrste, ki ni enako niti barbarskim in vulgarnim poželenjem niti katerimkoli drugim civiliziranim zadovoljstvom.

- Definicija Umetnosti z Lepoto označuje zmožnost preseganja lastne danosti ne glede na razumsko gospodarjenje z vsem bivajočim z drugačnim - nepraktičnim razmerjem do vsega, kar je in tudi do samega sebe.

- Porodi se Estetika kot Filozofija umetnosti, pri kateri ima umetnost mesto posebne - vzvišene, nadrazumske zmožnosti, ki pa je obenem taka, da se jo da kljub temu presežku, ki uhaja razumski razčlenitvi, vendarle z razumom obvladati in nadzorovati.

3. Estetizacija etikeEnačenje dobrega z lepim in vzpostavitev povezave med njima na ravni umetniškega dela ali pa prek "čuta za moralno lepo", ...oz. kar lepe duše kot organa, ki v nas vžiga navdušenje za moralno dejanje.

- Najvišja lepota - tista, ki ji dejansko pripada dejavna vez z izoblikovanjem dobrega v nas, tiči predvsem v duši sami in ne v lepoti zunanjih objektov (narave, umetniških del ... ). Najpopolnejše umetniško delo je človek sam, najlepša med lepimi stvarmi je lepa duša, ne pa stvari izven nas.Lepota v tem smislu je pripravljenost na moralno dejanje.

- Človek ima možnost, da se razvije v svojo lastno kreacijo: lepa duša tako npr sodi med tiste potenciale, ki jih človek lahko razvije ali pa tudi ne. Čutno ugodje pri tem človekovem "samorazvoju" ni samo vaba, ampak konstitutivni element na poti od lepote do dobrega. "Pot od lepote do dobrega je tlakovana z ugodjem". Nesebično dobro ravnanje je pogojeno z ugodjem, ki ga prinaša zato, ker je

dobrota videti lepa, in se nam s tem videzom zdi tudi prijetna in ugodna. Biti lep in dober zase in za druge je namreč nekaj, zaradi česar je lahko človek srečen.

Nadaljnji razvoj Estetike kot filozofske discipline:

Kant - povzdignjenje estetike med nosilne discipline filozofije

Pri Kantovi "estetiki" gre za predsistematsko utemeljitev teritorija, na katerem je razsodna moč suverena - za določitev meja, v katerih je razsodna moč lahko zakonodajna in sploh dokazovanje apriorne zakonodajnosti razsodne moči.- Trden položaj dveh polov (čistega razuma in čistega uma) naredi mejo med njima neprehodno, namesto prehoda zazija brezno, zaradi katerega se izhodiščna enotnost po razčlenitvi izkaže za iluzorno. Razsodna moč tu nastopi kot moč povezovanja in premoščanja, kot "zmožnost", da mislimo posebno kot vsebovano pod občim.- Estetska razsodna moč v igro ne vstopa zato, da bi izmojstrili svoj okus ali napredovali v razumevanju lepote, umetniških del, ... , saj estetska razsodna moč ničesar ne prispeva k spoznanju svojih predmetov. Pri kritiki estetske razsodne moči gre tako zgolj za uvod v reševanje vprašanja, ali smo v svojih sodbah zmožni apriornega prehajanja od občega k posebnemu in obratno.- Med nujnostjo kavzalnosti in svobodno voljo je področje, kjer kot določujoče načelo deluje smoter. Vprašanje kritike razsodne moči je torej: ali je človek a priori zmožen v svojih prehodih od posebnega k občemu in obratno slediti apriornemu smotru svojega bivanja - se pravi - ali je človek tak vrh narave, da si lahko zastavi in upa na uresničitev smotra, ki si ga apriorno mora sam postaviti. Tak smoter, ki si ga mora človek kot človeštvo v zgodovini sam zastaviti, je neskončno napredovanje k popolnosti.

Schelling in Hegel: Redukcija na filozofijo umetnosti

V zgodovini estetike začneta takoj po ustanovitvi, ki jo je izpeljala na križišču treh obravnavanih poti (čutno, lepo, nravno), delovati redukcija, ki jo naredi zgolj za filozofijo umetnosti, in elevacija, ki jo s področja nižje spoznavne zmožnosti privede v najvišja nadstropja filozofije.- Redukcija na umetnost (Schelling, Hegel) je logična, ker gre estetiki že od začetka za most med naravo in kulturo in za svobodni smoter kot določujoče gonilo človeškega bivanja namesto naravne vzročnosti. - Povzdignjenje med nosilne discipline filozofije (Kant) pa je prav tako logična posledica pomanjkanja možnosti, da bi se zgolj z zmožnostmi razuma in uma prišlo do nerazklane celovitosti historičnega projekta napredka človeštva k temu ali onemu smotru.

- Poskusi poznanstvenjenja estetike

Estetika kot filozofska disciplina, ki utemeljuje možnost skoka iz narave v kulturo. Njen pravi predmet preučevanja pa je prav to brezno, prek katerega plete pot.