ezra in nehemija pomožna snov za učitelje v sobotni šoli · 2019-10-03 · egipta. kakor je 12...
TRANSCRIPT
IV./2019
EZRA IN NEHEMIJA
Pomožna snov za učitelje v sobotni šoli
Izdala za uporabo pri bogoslužju KAC, Uprava,
Njegoševa cesta 15, 1000 Ljubljana 2019
1. SMISELNA ZGODOVINA: ZERUBABEL IN EZRA
Od 28. septembra do 4. oktobra
I. Splošni pregled
Ključno besedilo: Ezr 1,1-3 Cilj proučevanja: Ezr 1; 4,1-5; 7
Naš Bog je Bog zgodovine. Poteguje se za svoje ljudstvo, da bi
izpolnil obljube in jih pripeljal domov. Poskrbel je za Izraelce in
zadovoljil bo tudi naše potrebe natanko ob svojem času.
Ezra in Nehemija sta bili včasih ena knjiga, začneta se z naukom o
Božjem milostnem delu za Izraela po kralju Ciru. Knjigi se še posebej
osredotočita na časovni zaporedje Zerubabelovega in Ezrovega
delovanja. Prvo skupino odpeljanih Judov, ki se je v domovino vrnila
537 pr. n. št., sta vodila Zerubabel, upravitelj, in Jozue, veliki duhovnik.
Zerubabelova izkušnja s pozidavo templja v Jeruzalemu je zapisana v
Ezr 1 do 4,5. V Ezr 7 beremo o vrnitvi druge skupine odpeljanih pod
vodstvom Ezra kakšnih 80 let pozneje.
Proučevati bomo začeli prerokovanje o prvi vrnitvi odpeljanih.
Prerokovanja iz knjig Jeremija in Daniela so sestavljena iz napovedi
preroka Jeremija o 70-letni sužnosti (Jer 25,11-12) ter poznejše
Danielove zaskrbljenosti zaradi izpolnitve prerokovanja iz Dan 9. Bog
je Danielu zagotovil, da bedi nad odpeljanimi in da bo izpolnil svojo
besedo. Prerokovanje se je izpolnilo po medo-perzijskem kralju Ciru in
s poveljem, naj se Judje vrnejo in obnovijo tempelj pod Zerubabelovim
vodstvom.
Druga skupina povratnikov je prispela leta 457 pr. n. št., približno
60 let po obnovi templja v Jeruzalemu leta 515 pr. n. št. Ezr 7 podrobno
opisuje njihovo vrnitev in predstavi Ezra kot osebo, ki je pisar in
strokovnjak za Gospodovo postavo. Ezra je bil učitelj Tore in je
življenje posvetil službi Bogu. Prizadeval si je med odpeljanimi zanetiti
zanimanje za Božjo besedo.
3
II. Razlaga
Da bi razumeli Ezrovo in Nehemijivo sporočilo, moramo prepoznati
poenostavljeno literarno strukturo teh dveh knjig:
Poenostavljena literarna struktura Ezrove knjige
I. Vrnitev iz Babilona v Jeruzalem po Cirovem odloku.
1. Leta 537 pr. n. št. sta Zerubabel in Jozue z Božjim vodstvom
v Judejo pripeljala prvo skupino Izraelcev. (Ezr 1,1 do 4,5)
2. V Jeruzalemu so obnovili Božji tempelj pod vladavino
različnih tujih kraljev. (Ezr 4,6 do 6,22)
II. Vrnitev iz Babilona po Artakserksovem odloku.
1. Leta 457 p. n. št. se je pod Božjim vodstvom v Judejo vrnila
druga skupina Izraelcev. (Ezr 7,1 do 8,36)
2. Ezrove prenove. (Ezr 9,1 do 10,44)
Literarna struktura Nehemija
I. Vrnitev iz Babilona v Jeruzalem s pisnim dovoljenjem kralja
Artakserksa.
1. Leta 444 pr. n. št. Nehemija z Božjim vodstvom pripelje nazaj
v Judejo tretjo skupino Izraelcev. (Neh 1,1 do 2,10)
2. Pozidano jeruzalemsko obzidje. (Neh 2,11 do 7,3)
II. Proučevanje Božje besede in prerod ter prenova v Izraelu.
1. Ljudje, ki so se vrnili, so prešteti. Posvetijo se Bogu, pro-
učujejo njegove spise in delajo njegovo voljo. Praznujejo
posvetitev jeruzalemskega obzidja. (Neh 7,4 do 12,47)
2. Sklepne Nehemijeve prenove. (Neh 13)
Seznani se s temi strukturami, temeljnimi zgodovinskimi dogodki in
letnicami. Ali še bolje – nauči se jih na pamet. Ti podatki ti bodo
pomagali, da ne boš zmeden glede treh posegov samega Boga v blagor
njegovega ljudstva – da jih je povrnil v Jeruzalem. Pomagalo ti bo
razumeti sporočilo obeh knjig. Kaj sporočata? Gospod je zvest in
izpolni obljube.
Ne pozabi, da so nekateri deli teh knjig sestavljeni tematsko in ne
kronološko,še posebej Ezr 4,6-23.
Znotraj okvira poenostavljene literarne strukture Ezra in Nehemija
ne spreglej odredb, ki so omogočile trikratno vrnitev Božjega ljudstva v
Jeruzalem.
4
Trije ključni odloki medo-perzijskih kraljev:
1. Cirov odlok leta 538 pr. n. št., ko so se Judje vrnili iz babilonske
sužnosti ter začeli obnavljati tempelj v Jeruzalemu.
2. Darijev odlok leta 520 pr. n. št., ko so se Judje vrnili v Jeruzalem
in nadaljevali obnovo templja (posvečen je bil leta 515 pr. n. št.).
3. Artakserksov odlok leta 475 p. n. št., ko je bilo pozidano mesto
Jeruzalem in so Judje pridobili narodno samostojnost.
Poudariti je treba, da za Ezra in Nehemija ni bil izziv obnova
templja (dokončan in posvečen je bil za službo leta 515 pr. n. št., skoraj
60 let preden je v Jeruzalem prispel Ezra). Moža sta si želela obnoviti
mesto Jeruzalem, njegovo upravo in doseči Izraelu samostojnost.
V spodnji tabeli je seznam kraljev Perzije in skupine, ki so se vrnile
v Izrael med njihovim vladanjem. Četrti stolpec beleži delo, ki ga je
vsaka skupina opravila v Izraelu in kaj se je zgodilo med vladanjem
vsakega izmed perzijskih kraljev. S tabelo si boš laže predstavljal
časovno zaporedje dogodkov.
Perzijski kralj Leta
vladanja
Skupina, ki se je vrni-
la in drugi pomembni
dogodki
Obnova, ki se je dogajala
med vladanjem vsakega
izmed kraljev
Cir Veliki 559-530
pr. n. št.
537/536 pr. n. št. –
vrne se prva skupina
(Zerubabel in Jozue)
Začetek obnove templja
Kambiz II. 530-522
pr. n. št.
Darij I. 522-486
pr. n. št.
Marec 515 pr. n. št. tempelj
je dokončan
Kserks I.
(Ahasver)
486-465
pr. n. št.
Estera se poroči s
Kserksom I. in
postane kraljica
Upor proti obnovi
Jeruzalema
Artakserks I.
465-425
pr. n. št.
457 pr. n. št. – Ezra se
vrne z drugo skupino
445/444 pr. n. št.
Nehemija se vrne s
tretjo skupino
Začne se najdaljše preroško
obdobje (Dan 8,14; 9,24-27)
Nasprotovanje obnovi
Jeruzalema (Ezr 4,7-23)
Obnovljeno jeruzalemsko
obzidje
5
Prva vrnitev (537/536 pr. n. št.)
Kralj Cir je v izpolnitev Jeremijevih in Izaijevih prerokovanj
objavil: "Gospod, Bog nebes, … mi je naročil, naj mu zgradim hišo v
Jeruzalemu." (Ezr 1,2) To ne pomeni, da je Cir postal Božji sledilec. Cir
se je trudil ugoditi ljudstvu v svojem kraljestvu, tako da je priznaval
njihove bogove in vero. Kralj je priznaval vse bogove in prosil
blagoslove od vseh, da bi le dobil podporo podložnikov. Pero
navdihnjenja nam pove, da "v času, ko je Bog obljubil, da bo dal
obnoviti tempelj v Jeruzalemu, je On deloval na Cira kot svojega
pomočnika, da je pravilno dojel prerokovanja o sebi, s katerimi ga je
Daniel tako dobro seznanil, da bo judovskemu ljudstvu podaril svobodo.
Kralj je videl besede, ki so bile zapisane več kakor sto let pred
njegovim rojstvom in so napovedovale način, kako bo zaseden Babilon.
Prebral je sporočilo, ki mu ga je naslovil Vladar vesolja. … Po vsem
tem je bilo njegovo srce globoko ganjeno, da se je odločil izpolniti
poslanstvo, ki mu ga je določil Bog." /Ellen G. White, Preroki in kralji,
str. 334-335/ Cir je izdal odlok, da se judovski ujetniki vrnejo v
Jeruzalem. Prva vrnitev ni bila prisilna preselitev; Judje so se lahko
svobodno odločili za vrnitev v domovino. Razdelitev, ki je pozneje
sledila med severnim in južnim kraljestvom Izraela ter razcep med
rodovi se med sužnostjo niso zacelili. Le potomci ljudi, ki so spadali v
južno Judovo kraljestvo, so se odzvali na vabilo, da se vrnejo v
Obljubljeno deželo.
Kralj Cir je določil Sesbazarja za voditelja skupine. Kakšen namig
nam da ime Sesbazar glede njegove istovetnosti? Tukaj sta dve
možnosti. Ime Sesbazar skupaj z omembo, da je bil vodja, se pojavita
samo na začetku vrnitve iz babilonske sužnosti. Vodja ljudstva je vedno
imenovan Zerubabel (kar pomeni seme Babilona). Tako lahko
sklepamo, da sta Sesbazar in Zerubabel ena in ista oseba (oboje je
babilonsko ime, le da je drugo bolj versko nevtralno in uradno). Lahko
pa da je bil Sesbazar vodja v začetku, pozneje je umrl in ga je zamenjal
Zerubabel.
Zerubabel je pripeljal prvo skupino ujetnikov v Jeruzalem in začel
popravljati tempelj. Pojavilo se je veliko nasprotovanje in kar nekajkrat
se je začeto delo v naslednjih letih zaustavilo. Na koncu je Bog poslal
preroka Hagaja in Zaharija leta 520/519 pr. n. št., da sta spodbudila
6
naseljence k dokončanju obnove templja. Kar dvajset let je bilo treba, da
so naseljenci dokončali in posvetili tempelj (leta 515 pr. n. št.).
Druga vrnitev (457 pr. n. št.)
V Ezr 8 je seznam izgnancev, ki so se vrnili z Ezrom. Poleg
duhovnikov in članov kraljeve družine, je omenjenih 12 voditeljev
judovskih družin. Vrnitev ujetnikov bralca spomni na mogočen izhod iz
Egipta. Kakor je 12 rodov popotovalo iz Egipta v Obljubljeno deželo, se
je zdaj znova 12 družin odpravilo na pot v Izrael.
Drugo vrnitev je omogočil kralj Artakserks, ki je skupaj z Ezrom
poslal pismo in odprl vrata Judom. Znova je poudarjeno, da lahko odide
vsak, kdor se prostovoljno javi. Artakserks prizna Izraelovega Boga, ki
je zanj "področni bog". Zanimivo je, da se kralj zaveda Ezrove
razumnosti in posebej omeni od Boga dano modrost, ko ga pooblasti za
vodja odprave. Ezrova naloga je bila poučevati ljudstvo o Božji postavi
ter postaviti temelje verske kulture. Kralj je v tem delu zaznal tudi svojo
vlogo. Razumel je, da je on pospešil obnovo judovske vere in njihovo
istovetnost, ko je z Ezrom poslal skupino.
Kralj Artakserks je z odlokom za obnovo Jeruzalema in ne samo
templja izpolnil prerokovanje o 70 tednih iz Dan 9,25. Leto 457 pr. n. št.
je začetna točka 70 tednov, ki so "oddeljeni" od prerokovanja o 2300
večerih in jutrih in tako se obe obdobji začneta isto leto. Prerokovanje o
70 tednih se konča leta 34 n. št., ko kamnajo Štefana, kar sovpada z
oznanitvijo evangelija poganom po Jezusovem križanju leta 31 (sredina
tedna, ki je omenjena v Dan 9,27). 2300-letno obdobje se konča leta
1844 in je tako najdaljše preroško obdobje. Zaključek tega obdobja je
začetek predadventne sodbe v nebesih (simbol dneva sprave). Zato ima
čas Ezrove vrnitve v Izrael pomembno vlogo v prerokovanju (za
poglobljeno proučevanje te teme glej nauk 3).
III. Uporaba
V Ezr 1,1 piše, da je Gospod obudil duha perzijskega kralja Cira, da
je izdal povelje, s katerim dovoli Judom vrnitev v Izrael. Cir se je
odzval na Božjega Duha, ki ga je nadalje spodbudil, da je Judom naročil
pozidati jeruzalemski tempelj. Neverjetno, da se je poganski kralj
odzval na Božje spodbujanje! Beseda obudil izhaja iz besede ur, ki
7
pomeni tudi "prebuditi ali dvigniti na noge". Cir se je v nekem smislu
prebudil ob Božjem klicu.
Kadar se Bog vseli v naše življenje, se prebudimo za njegove
spodbude in vodstvo. Takšna pozitivna spodbuda izhaja iz spoštovanja
mogočnih in milostnih Božjih dejanj v preteklosti in v našem življenju.
To spoštovanje Boga nam daje moč, da ga občudujemo in mu sledimo
ter vztrajamo v svoji hoji z njim in opravljamo delo, ki nam ga nalaga.
Ko se zavedamo, kdo Bog je in kaj je naredil, ko vemo, kako ljubeče
ukrepa v dobro svojega ljudstva in kako ga spodbuja k delovanju, se
trudimo biti zelo uspešni.
V razredu se pogovarjajte o naslednji vprašanjih, potem ko ste se
pogovorili o pomenu besede »obudil« v Ezr 1,1:
Kaj te spodbuja, da slediš Bogu?
Kako občutiš, da te Bog spodbuja ali obuja, da narediš nekaj zanj?
8
2. NEHEMIJA
Od 5. do 11. oktobra
I. Splošni pregled
Ključno besedilo: Neh 1,4-5 Cilj proučevanja: Neh 1 in 2
Ko sta se vrnili prvi skupini (prva pod vodstvom Zerubabela in
druga pod vodstvom Ezra), je Bog naročil Nehemiju, točaju kralja
Artakserksa, (Neh 1,11) naj v Jeruzalem povede še eno skupino
odpeljanih. Nehemiju je bilo povedano, da je ostanek Judov v Jeru-
zalemu "v veliki stiski" (Neh 1,3) zaradi nasprotovanja, na katero so
naleteli pri obnovi mesta. Nehemija so užalostile novice iz Jeruzalema
in je kar nekaj dni žaloval. Postil se je in molil.
Kralj Artakserks je opazil, da je Nehemija v stiski in ga je
povprašal, zakaj je tako žalosten. Nehemija je odgovoril, da je
Jeruzalem opustošen. Prosil je, da bi mu kralj dal čas za obnovo. Prese-
netljivo je, da je ugodil njegovi prošnji, saj je videl, da "je dobrotljiva
Božja roka nad njim". (Neh 2,8 prirejeno) Nehemija je priznal Božjo
previdnost in milost.
Nehemija je vedel, da potrebuje pomoč, kajti poglavarji onkraj reke
so nagnali Izraelcem strah v kosti in so ti celo prenehali delati. Zaradi
pritožb poglavarjev je kralj Artakserks ustavil prenovo Jeruzalema. Da
bi Nehemija ustavil prejšnjo kraljevo zapoved, je iznajdljivo prosil
kralja, naj pošlje skupaj z njim pismo in obvesti prebivalce, da je
Nehemija tam po uradnih poslih in ga zato ne smejo ovirati.
Nehemija 2 se konča z Nehemijevim nadzorovanjem dela, ki ga je
bilo treba opraviti, in s spodbujanjem ljudi, naj gradijo. V razredu povej,
da je Nehemijeva uspešnost v uživanju kraljeve naklonjenosti nepo-
sredni sad iskanja Boga v odgovor na tragične dogodke v Jeruzalemu.
(Neh 1,3) Nehemija je molil in se postil; (Neh 1,4) sad tega je bil, da je
Bog pripravil kralja ter ljudstvo, da se je odzvalo z naklonjenostjo.
9
II. Razlaga
Nehemijeva molitev (Neh 1)
Ko je Nehemija sprejel obiskovalce, ki o prispeli iz Judeje, je bil
vznemirjen. Ker je bil uradnik na kraljevem dvoru, je mogoče, da je že
vedel za Artakserksovo sodbo proti Judeji. Sovražne sile okoli
Jeruzalema so se pritoževale kralju, ki je podlegel pritožbam, prepričan,
da Judje predstavljajo možno politično grožnjo. (Ezr 4) Nehemija je ali
zaradi govoric ali dejavnosti vladnih uradnikov povprašal o razmerah v
Judeji. Žal Hananija in njegovi družabniki govoric niso zgolj potrdili,
temveč je bila resnica še slabša od pričakovanega. Nehemija se je
sesedel ob novicah in nekaj dni žaloval. Potem pa se je z vprašanji
obrnil na Boga.
Nehemijeva molitev je predstavljena v nauku. Ko jo razčlenimo,
odkrijemo, da je glavnina (središče) molitve prošnja Bogu, naj se
spomni svojih obljub. Nehemija spomni bralce na veliko sliko – Bog
izpolnjuje obljube. Molitev se začne z oboževanjem in češčenjem, šele
potem Nehemija prosi Boga, naj prisluhne njegovi prošnji. Oboževanju
in češčenju sledi priznanje grehov in prošnja Bogu, naj se spomni svojih
obljub in obnovi svoje ljudstvo. Potem pa se Nehemijeva molitev
zaokroži in spomni Boga, da gre za njegovo odrešeno ljudstvo.
Nehemija ponovno prosi Boga, naj ga usliši in mu zagotovi milost pred
kraljem. Zaveda se, da ima kralj moč ustaviti razmere v Judeji, in torej
prosi Boga, naj deluje na kraljevo srce.
Pogosto pričakujemo takojšnje odgovore na molitve, a Nehemija je
vztrajal in molil več kakor 4 mesece, preden se je kaj zgodilo. Obdobje
molitve je bilo Nehemijeva priprava, da postane vodja odprave. Imel je
čas premisliti o korakih, ki ga čakajo, ko bo prispel v Jeruzalem, da
razmisli, kaj bo naredil, da pospeši obnovo in morda celo o tem, katere
materiale potrebujejo. Razmislil je o vsem tem, kajti ko ga je kralj
končno vprašal: "Kaj torej prosiš?" (Neh 2,4) je imel dobro pripravljen
odgovor.
10
Pogovor s kraljem in pošiljanje Nehemija v Jeruzalem (Neh 2,1-10)
Nehemija je prošnjo kralju začel z omembo grobov očetov. (Neh
2,5) V starih časih so izredno spoštovali prednike in so se jih zelo trudili
lepo pokopati, saj so s tem izražali globoko spoštovanje do prednikov in
željo po miru. Nehemija ni z imenom omenil Jeruzalema, marveč je
preprosto omenil pomembnost grobov in mesta, ki ga ljubi. Ali je vse to
med kraljem in Nehemijem potekalo znotraj enega srečanja, ni znano,
možno pa je, da se je pogovor nadaljeval v bolj zasebnem krogu, ko je
bila navzoča tudi kraljica. (Neh 2,6) Zgodovinarji so prepričani, da so
ženske vplivale na kralja Artakserksa, in navzočnost njegove žene (grški
zdravnik in zgodovinar Ktezias omenja, da naj bi bila to Damaspija,
čeprav njeno ime v svetopisemskem besedilu ni omenjeno) naj bi bila
Nehemijeva prednost. O tem lahko zgolj ugibamo.
Nehemija je potreboval 1) čas, 2) priporočila, da bi ga voditelji
Izraelovih sovražnikov spustili mimo in ga ne bi ovirali, ter 3) les za
gradnjo. Zanimivo je opaziti, da je kraljev uradnik Asaf, čuvaj
kraljevega gozda, judovsko ime, kar pomeni, da je bil kakor Nehemija
Jud, ki se je povzpel na visoki položaj. Nehemija je les potreboval za tri
projekte: 1) tramove za mestno trdnjavo, ki je stala severno od templja z
namenom, da varuje njene svete prostore; 2) za mestno obzidje in 3) za
svoje bivališče. Možno je, da je načrtoval popravilo doma, ki je pripadal
njegovi družini.
V Jeruzalemu: priprava na pozidavo obzidja (Neh 2,11-20)
Nehemija je prispel v Jeruzalem s poveljniki vojske in konjeniki.
Spotoma je izročil kraljevo pismo vsakemu od upraviteljev, ki so
sodelovali pri oviranju obnove mestnega obzidja. Potem ko je tri dni
počival, kar je očitno ustaljeno obdobje časa po tako dolgem potovanju,
se je z manjšo skupino ponoči podal na skrivno pot. Morda je bil v
skupini njegov brat Hananija in bližnji tovariši ali sorodniki, ki so ali
prišli skupaj z njim v Jeruzalem ali pa so že prebivali tamkaj. Ti so
obvestili Nehemija o stanju Izraela. (Neh 1,2-3) Skupina je skrivaj
ocenila stanje obzidja in vrat, da ne bi prehitro pritegnili pozornosti.
Sanbalat in Tobija sta imela v Jeruzalemu verjetno zaveznike in
Nehemija je pravilno domneval, da jih opazujejo.
11
Nehemija je izjavil: "Nisem namreč povedal nobenemu človeku, kaj
mi je bil dal moj Bog v srce, da storim v Jeruzalemu." (Neh 2,12)
Beseda "dal" je natan in pomeni "dati, položiti ali namestiti". Nehemija
želi povedati, da poslanstvo pozidave ni njegova zamisel, marveč Božja.
Bog je to breme položil v njegovo srce; spodbudil ga je in vanj vsadil
željo, da ga dokonča. Nehemiju je bilo jasno, da to prihaja od Boga.
Ko je bilo nočno poslanstvo opravljeno in je Nehemija pridobil
potrebne podatke za načrtovanje dela, je nagovoril judovske voditelje.
Ko so naredili načrte, je nastopil čas za delovanje. Jude je povabil
"zidajmo jeruzalemsko zidovje, da ne bomo več ljudem v zasrambo"
(hebrejsko cherpa). Cherpa pomeni "zasmeh, posmeh, sramotenje in
prezir." V Stari zavezi se cherpa pogosto prevaja kot sramota ali graja v
smislu nečasti. Stare kulture so temeljile na ustroju sramote in časti.
Čast je bila najbolj cenjena vrednota in sramote se je bilo treba izogibati
za vsako ceno. Nehemija je tako zabrenkal na strune občutljivosti za
sramoto, ko je predstavil svoj dokaz. Ljudi je prepričal, naj delujejo, da
bodo odstranili sramoto, ki jo trenutno doživljajo. Brez obrambnega
ustroja niso bili samo ranljivi, marveč tudi osramočeni. Z njihovo
sramoto pa je bil povezan tudi občutek krivde. Nehemija je bil glas
ljudstva, ki je donel občutke pomanjkljivosti in sramote, ker so morali
trpeti zatiranje. Glavno vprašanje so bili čast in spoštovanje in
dediščina, ki jih bodo znova pridobili s sodelovanjem v tem
pomembnem delu. Jeruzalemske ruševine so predstavljale njihovo vero
v Boga v slabi luči.
Ko Nehemija pove, (Neh 2,18) da je nad njim Božja roka in kar mu
je povedal kralj, je ljudstvo prepričano vzklikalo: "Vstanimo in
zidajmo!" Ni se jim bilo treba bati perzijske oblasti in kar je še
pomembneje – Bog je bil na njihovi strani. Da bi spremenili svoje
razmere, so vstali in nekaj naredili. Naj bo ta prikaz vere nauk za nas.
Zadeve se ne spreminjajo z valjanjem v bedi ali v iskanju izgovorov;
spremenijo se samo z delovanjem. Nehemija je spodbudil ljudi, da nekaj
naredijo, delujejo, spremenijo svojo usodo. Rotil jih je, da se z vero
držijo Boga, saj On vodi to odpravo in jo bo dokončal.
Zato Nehemija ni izgubil poguma, ko so sovražni voditelji prišli k
njemu s posmehom in porogom ob njihovem trudu, da bi pozidali
obzidje. Odgovoril jim je: "Bog nebes nam da srečo." (Neh 2,20) Ni
12
dovolil, da bi z ujčkanjem njihovih žaljivk nasprotniki zmagali.
Namesto tega se je pogumni točaj oprijel Božjih obljub in se držal
njegove moči.
III. Uporaba
Zastavi naslednja vprašanja:
1. Preberi Nehemijevo molitev in se odloči, katere dele molitve
lahko uporabiš v svojem molitvenem življenju.
2. Vsak naj razmisli in odgovori na naslednje: Nehemija je vedel za
veliko nasprotovanje obnovi jeruzalemskega obzidja, preden je prišel v
mesto. Če bi obstajala možnost, da te Bog pošlje nekam, kjer bi vladale
težavne razmere in nasprotovanje, in bi ti to vedel – ali bi se javil za
nalogo? Če da, zakaj?
3. Bog je Nehemija poklical na posebno delo. Postil se je in molil,
preden je govoril s kraljem, saj je čutil breme za mesto in ljudstvo. Ali
pomisliš na post in molitev, ko se v tvojem življenju pojavijo težave?
Kako post in molitev spremenita tvoje življenje? Kdaj si se nazadnje
postil in za kaj si molil in se postil?
4. Preden je Nehemija pojasnil ljudstvu, čemu je tam, se je
sprehodil po mestu, da je ugotovil, kaj je treba narediti.
a. Zakaj je načrtovanje pomembno?
b. Spomni se česa posebnega, za kar si odgovoren ali pa si del
tega v svoji cerkvi. Kaj lahko narediš, da si ogledaš svoje
poslanstvo, preden se ga lotiš?
13
3. BOŽJI KLIC
Od 12. do 18. oktobra
I. Splošni pregled
Ključno besedilo: Ezr 7,10.27; Rim 8,28 Cilj proučevanja: Ezr 7; Dan 8,14; 9,24-27
Bog je Ezra in Nehemija poklical za posebno nalogo: obnovo
jeruzalemskega obzidja in mestnih vrat. Še pomembneje pa je, da je Bog
ta moža poklical "obnovit" ostanek Božjega ljudstva, da bi ljudstvo
znova delovalo kot misijonar svetu. Ezra se je odzval Božjemu vabilu in
bil učitelj njegove besede. S skupino, ki se je odločila vrniti, je potoval
v Jeruzalem, da bi ljudi poučil o Bogu. V Jeruzalemu je Ezra pripravil
ljudstvo, da se je lotilo obnove Jeruzalema. Pred prenovo življenja mora
vedno priti do duhovne prenove; naravni sad takšne naravne rasti pa so
odločna dejanja. Ezra se je tako izročil poučevanju ljudstva o tem, kdo
je Bog, da bi jih navdušil hoditi za njim.
Ko je prišel na plano še Nehemija, človek dejanj, ga je Bog poklical
prenovit fizično strukturo Jeruzalema, da bi ljudi navdušil, da stojijo za
pravico, da zaupajo Božji zaščiti in obrodijo prenovo v življenju naroda.
Pokazal je, kako živi kristjan, ki vsak dan živi za Boga.
Ta nauk potrjuje Artakserksov odlok v Ezr 7 kot začetni datum za
prerokovanje o 2300dneh/letih iz Dan 8,14 in za prerokovanje o 70
tednih v Dan 9,24-27. Prav tako se razpravlja o Božji izvolitvi v okviru
Rim 8 in 9.
II. Razlaga
Preroško časovno obdobje
Bog je Ezra poklical na začetku 70 tednov iz prerokovanja, ki je
podano v Dan 9,24-27. Nastop tega preroškega obdobja ustreza
Artakserksovemu povelju, naj se pozida Jeruzalem v letu 457 pr. n. št.
Nauk tega tedna podrobno pojasnjuje, kaj pomeni preroško obdobje in
kako se umešča v prerokovanje o 2300 dnevih/letih. Bog po prero-
kovanju kaže, da On bedi nad dogodki in našim svetom. Bog postavi
14
preroka ali voditelja nad svojim ljudstvom v času vsakega preroškega
obdobja ali pa časa stiske v Izraelu in nekoga nad vsakim časovnim
obdobjem. Mojzes je recimo nastopil v času izhoda iz Egipta, Jozue ob
koncu Izraelovega popotovanja po puščavi, ko je Božje ljudstvo stopilo
v Obljubljeno deželo. Naslednji oris kaže, da so bili preroki poklicani v
pomembnem času v zgodovini zveličanja, kar ustreza začetku in koncu
preroškega obdobja:
Noe – poklican služiti Bogu pred potopom.
Abraham – poklican biti oče Božjemu ljudstvu.
Mojzes – vodi Božje ljudstvo iz sužnosti do meja obljubljene
dežele.
Jozue – popelje Božje ljudstvo v obljubljeno deželo.
Samuel – sodi v začetku monarhičnega obdobja.
Ozea in Amos – prerokujeta pred padcem severnega kraljestva in
Samarije leta 722 pr. n. št.
Ezekiel in Daniel – sta preroško službo nastopila med odpeljanjem
v Babilon.
Hagaj in Zaharija – sta služila po vrnitvi iz babilonske sužnosti.
Ezra in Nehemija – sta začela služiti Bogu na začetku
prerokovanja o 2300 večerih in jutrih (457 pr. n. št.)
Janez Krstnik – poziva Izraela k spokorjenju pred začetkom
Jezusovega delovanja
Štefan – priča poganom (ko se konča prerokovanje o 70 tednih – 34
n. št.)
Ellen G. White – poklicana, ko se je končalo prerokovanje o 2300
dnevih/letih (1844)
V tem povzetku vidimo vzorec Božjega delovanja. V Božjem
načrtu odrešenja so podani določeni zaznamovalci preroškega časa.
Kadar koli nastopi duhovna stiska, Bog pošlje preroke, ki izpolnijo
15
njegovo poslanstvo, tako da pokličejo ljudstvo nazaj k Bogu in k
poslušnosti njegovi besedi.
Osebni čas
Izvolitev je lahko tudi vabilo k izpolnitvi določene naloge, kakor je
bilo tudi v primeru Ezra in Nehemija in v primeru mnogih drugih Božjih
služabnikov. (2 Mz 3,9-12; Iz 6,7-8; Jer 1,5-9) Povabljeni smo tudi
razmišljati o Jezusovem značaju in narediti nekaj določenega za Boga.
Lahko gre za delo ki ga opravimo zanj; dejanje, ki nam ga zaupa, kot je
denimo pomoč nekomu; ali pa gre za posebno poklicno pot, ki traja vse
življenje.
Vsak od zgoraj omenjenih voditeljev je bil izvoljen od Boga "za tak
čas, kakršen je sedaj". (Est 4,14) Vabili so k dejanjem, spokorjenju in
globoki predanosti Bogu. Ezra in Nehemija sta opravila vlogo voditeljev
Božjega ljudstva na začetku najdaljšega preroškega časovnega obdobja.
Ljudi sta tudi opominjala, naj živijo za Boga in z vero in dejanji kažejo
svojo predanost. Ljudstvo, ki se je vrnilo iz Babilona, je bilo vajeno
babilonskega načina življenja in češčenja mnogih božanstev. Kljub
vsem težavam, s katerimi so se spopadali po vrnitvi iz izgnanstva,
malikovanje na srečo ni bilo med njimi. Pa vendar njihov pretekli verski
pluralizem ni ostal brez škodljivih posledic. Četudi judovska skupnost
ni več molila malikov, sta zaradi preteklega malikovanja Ezra in
Nehemija morala na novo poučiti ljudstvo, kaj pomeni častiti Boga
nebes in živeti zanj. Njuno na videz kruto ravnanje v razmerah, kakršne
so bile mešani zakoni v poznejših poglavjih Ezra in Nehemija, ne sme
presenečati, saj sta oba želela poučiti ljudi, kaj pomeni živeti sveto in
kako temeljito spremeniti nesvet življenjski slog. Ezra in Nehemija sta
vabila v popolno predanost Jahveju, k popolni prenovi in goreči službi
Bogu.
Poklican obnoviti: sodelovanje
Nehemija je prispel v Jeruzalem (445/444 pr. n. št.) kakih 13 let za
Ezrom in njegovo skupino. Nehemijevo poslanstvo obnove Jeruzalema
ne bi bilo tako uspešno brez Ezrovega dela. Ezra je bil zaposlen s
poučevanjem ljudstva o Bogu. Bog ga je uporabil, da je duhovno
"gradil" ljudstvo, da bo lahko ob Nehemijevem prihodu "gradilo"
16
fizične strukture. V ozadju je vse vodil Bog ter pripravljal srce ljudstva
in dveh vodij. Bog ni želel samo obnovljenega Jeruzalema; želel je
obnovljeno ljudstvo, ki bi mu pripadalo. Ezrova in Nehemijeva naloga
je bila predvsem povrniti ljudi k Bogu. Zato nista ljudstva samo
navdihovala za delo med ruševinami, temveč še pomembneje –
navdihovala sta ga, naj odkrije gorečnost za Boga. Ezra in Nehemija sta
bila z molitvenim življenjem in postom, iskanjem Boga in delovanjem v
skladnosti z Božjo besedo zgled takšne gorečnosti.
Ezra in Nehemija sta bila izbrana za določeno nalogo v strateškem
času v zgodovini. Bila sta poklicana vodja, vsak na svoj edinstven način
na podlagi svojih darov. Ezra je bil duhovnik in pismouk in njegov
največji vpliv je imel s poučevanjem tore. Nehemija pa je bil po drugi
strani kraljev točaj in je imel neverjetne voditeljske sposobnosti, s čimer
je spodbujal in zbiral ljudi za delo. Ezra je bil učitelj; Nehemija je bil
delavec. Oba sta bila voditelja in vendar sta vodila vsak na svoj način.
Oba sloga sta pomembna za njuno poslanstvo. Drug drugega sta
dopolnjevala in sodelovala, da bi kaj spremenila za Boga. Bog je
uporabil njuni različni osebnosti in gorečnost, da je dosegel spremembe
v narodu.
Vsak med nami je odgovoren za nalogo ali položaj, ki nam ga Bog
zaupa. Odločitev, ali bomo nalogo opravili z odliko ali povprečno, je
naša. Bog nam bo pomagal na vsakem koraku naše poti; ne bo pa
namesto nas opravil dela, ki ga je zaupal nam. Lahko da imamo vse
darove pod nebom, a če jih ne uporabljamo za Boga, so nekoristni. Vsak
od nas se mora odločiti, da vse vloži v nalogo, ki nas jo je Bog poklical
opravit kljub nasprotovanju. Ezra in Nehemija bi se lahko vdala, pa se
nista. Vztrajala sta, ker sta svoje oči uprla v Boga. Pomembnost njunega
poklica je odtehtala njun strah pred negativnimi posledicami, ki so se
pojavile, ker sta se postavila za Gospoda. Bila sta prepričana, da je
njuno poslanstvo tega vredno.
Predestinacija
Bog je poklical ali vnaprej določil svoje ljudstvo, Izraela, da bo luč
svetu. Pavel omenja ta klic v Rim 9 do 11 skupaj z dejstvom, da
Izraelovi voditelji niso sprejeli Jezusa Kristusa za svojega Mesija in
Zveličarja. Božje vabilo se ni spremenilo, marveč prilagodilo, kajti
17
Božje vrednote in darove zveličanja je bilo treba razodeti tudi poganom.
Bog je poklical določene ljudi na določeno nalogo. Želel je, da se verni
Judje in pogani zveličajo in so skupaj luč in blagoslov svetu. Vnaprejšnja določitev ima v Svetem pismu tri glavne pomene: 1. Bog je vnaprej določil, da obstaja samo ena pot zveličanja, in
sicer po Jezusu Kristusu. (Jn 14,6; Apd 4,12) V njem smo izvoljeni za
večno življenje, če ga sprejmemo za svojega osebnega zveličarja. (Rim
8,29; Ef 1,3-8) On si želi, da se vsi zveličajo. (1 Tim 2,3-4) 2. Bog je vnaprej določil nekatere (tako posameznike kot skupnost
vernikov) za določeno nalogo, posebno poslanstvo (kakor je posvetil
zvesti ostanek, da oznani večni evangelij). Bog ima poslanstvo, ki
obsega ves svet. (Iz 49,6) 3. Bog je vnaprej določil končni vrhunec človeške zgodovine, ko se
bo vrnil kot sodnik in podelil plačilo. (Dan 2) Končni izid bo njegova
eshatološka zmaga. Bog si ne želi zveličati samo peščice, marveč zbrati
čim več ljudi – kolikor je mogoče izmed narodov na končni eshatološki
shod. (Raz 21,3)
III. Uporaba
Naslednja vprašanja se ubadajo z obdobji preroškega časa: 1. Še enkrat preglej seznam prerokov. Osredotoči se na nekaj imen.
Pogovorite se, kako je bil vsak med njimi poklican. Kako je ta prerok
vedel, da je poklican? 2. Zakaj Ellen G. White ustreza temu seznamu? Kako jo je Bog
uporabil za duhovno voditeljico svojega ljudstva? 3. Kako so se ljudje skozi zgodovino odzvali na od Boga poklicane
voditelje? Zakaj je sprejemanje od Boga izvoljenih voditeljev in njihovo
vodenje tako zapleteno? 4. Kaj otežuje delo od Boga izvoljenim vodjem?
18
Za razmislek 1. Kako lahko spoznam Božjo voljo zase? 2. Zakaj goriš? Kako te Bog vabi, da uporabiš svoje želje in darove
zanj? 3. Kako lahko sodeluješ v cerkvi z drugimi obdarjenimi ljudmi, ki
jih je Bog poklical služit, a se od tebe zelo razlikujejo? Kako lahko
razlike med vami postanejo prednost? 4. Kako veš, da počneš tisto, kar te je Bog poklical naredit?
19
4. NASPROTOVANJE
Od 19. do 25 oktobra
I. Splošni pregled
Ključno besedilo: Ezr 5,5; Neh 4,20 Cilj proučevanja: Ezr 4,4-24; 5; 6; Neh 3; 4; 6,1-13; Dan 10,12-13.20. V tem nauku globlje obravnavamo poročila o nasprotovanju, na
katero je naletela vsaka od skupin povratnikov, ko so obnavljali tempelj,
mesto in obzidje, najprej pod upraviteljem Zerubabelom in potem pod
duhovnikom Ezrom ter končno še pod upraviteljem Nehemijem. Četudi
poročila niso vedno pisana v kronološkem zaporedju, lahko sestavimo
zaporedje dogodkov na temelju kraljev, ki so omenjeni v vsakem izmed
pisem, in pritožb čez Jude.
Kljub dejstvu, da se je delo nekajkrat ustavilo, ker so se ljudje bali
groženj okoliških narodov ali kraljev in so izgubili vero v Božjo zaščito,
je Gospod vedno pošiljal voditelje, ki so spodbujali ljudstvo, naj znova
zida. Včasih so minila leta, preden se je delo nadaljevalo, nikoli pa ni
bilo dokončno opuščeno. Bog je želel, da se Izraelci vrnejo v oblju-
bljeno deželo in je bil z njimi kljub nasprotovanju, poniževanju in
včasih nasilju. Ker je kaj težko, ne pomeni, da nas Bog ni poklical tega
naredit. Bog od običajnih ljudi prosi velike reči in potem sam priskrbi
potrebno. V knjigi Ezra in Nehemija je Bog navdihnil voditelje in
preroke, da so trdno stali proti sovražnosti.
Bog vedno bedi nad ljudmi vere, ki mu zaupajo kljub zapletenim
okoliščinam in ukrepa v njihovo dobro ter opravi svoje delo. Bog
nagrajuje sodelovanje in pripravljenost iti naprej ter odločnost, da se
izpolni postavljena naloga.
II. Razlaga
Kronologija dela v Ezrovi knjigi Pod Zerubabelovim vodstvom
537-535 pr. n. št. – obnova tempeljskega oltarja in temeljev
(Ezr 3)
20
535-520 pr. n. š. – delo je zastalo zaradi močnega
nasprotovanja (Ezr 4 do 6)
520-515 pr. n. št. – delo se nadaljuje pod preroškim
Hagajevim in Zaharijevim delovanjem
515 pr. n. št. – tempelj dokončan (Ezr 6,13-22)
Pred Ezrom
465-464 pr. n. št. – nasprotovanje obnovi Jeruzalema (Ezr
4,7-23) – Artakserks ustavi delo v prvih letih
Ezra
457 pr. n. št. – Ezra prispe v Jeruzalem, ko delo stoji (Ezr 7)
V Ezr 3 je omenjena obnova tempeljskega oltarja in temeljev, kar se
je zgodilo med letoma 537-535 pr. n. št. po Cirovem odloku. (Ezr 1,1 do
2,70) Po prvotnem praznovanju, (Ezr 3,10-13) so dela ustavili (Ezr 4,1-
5) zaradi močnega nasprotovanja, ki se je začelo okoli leta 535 in je
trajalo vse do 520. Za podrobnosti glej Ezr 4,24 do 6,12. Ezr 4,16 na
kratko opisuje nasprotovanje gradnji v času kralja Kserksa (486-465 pr.
n. št.). Potem v Ezr 4,7-23 beremo o nasprotovanju v času vladanja
kralja Artakserksa. Ezra je vključil kopije pisem, ki so bila poslana
kraljema Artakserksu in Dariju. Pisani sta v aramejščini, četudi je knjiga
pisana v hebrejščini, kar pomeni, da sta uradni listini, ki sta ohranjeni v
jeziku, ki je bil tisti čas uporabljen za pisanje javnih listin. (Aramejščina
je bila takrat uradni jezik, kakor je danes angleščina.) Po 15 letih
močnega nasprotovanja, v letu 520 pr. n. št. je prerok Hagaj spodbudil
ljudstvo, naj nadaljuje gradnjo templja. (Preberi 5 njegovih kratkih
pridig v knjigi preroka Hagaja). Podprl ga je tudi prerok Zaharija, sad pa
je bil, da je bil tempelj dokončan v manj kakor 5 letih in posvečen
marca 515 pr. n. št.. (Ezr 6,13-18) Temu je mesec dni pozneje sledilo
praznovanje pashe. (Ezr 6,19-22)
Dan 10,12-13.20
Bog je pripravil vse, da bi njegovo ljudstvo lahko obnovilo tempelj
v Jeruzalemu po vrnitvi iz babilonske sužnosti. Osebno je poskrbel za
odstranitev ovir in odprtje poti za to pobožno dejavnost. Iz Dan 10
izvemo, da sta se angel Gabriel in Mihael (drugo ime za Jezusa
21
Kristusa) bojevala za um perzijskih kraljev Cira in njegovega sina
Kambisa, da bi ju prepričala, naj pospešujeta obnovo, ko so ju zavistni
nasprotniki rotili, naj ustavita prenovo templja. Bog se je bojeval s tema
knezoma, da bi ju prepričal, da Božjemu ljudstvu zagotovita prostor,
kjer bodo lahko častili živega Gospoda. Piše, da so Judje izgubili pogum
in prenehali delati, čeprav je bil Bog z vso svojo močjo na njihovi strani.
Delo se je nadaljevalo, ko se je pojavil prerok Hagaj.
Te razmere nas opozarjajo pred pomanjkanjem vere in straho-
petnostjo, da ne sledimo Božjemu vodstvu, kadar nam pripravi pot, da
bi izvršili njegovo voljo. Božja previdnost je vedno boljša od naših
izračunov ali načrtov. Moramo zaupati v njegovo vodstvo in mu slediti.
Lahko smo prepričani, da so njegovi načrti in poti najboljši in da ima
vedno v mislih našo blaginjo.
Hagaj in Zaharija
Preroka Hagaj in Zaharija sta se na prizorišču pojavila po dolgih 15
letih nasprotovanja obnovi. Ljudstvo je postalo malodušno in prenehalo
obnavljati tempelj. Bog je ta preroka poklical in usmeril, da bi ljudstvu
spregovorila in ga navdihnila h gradnji kljub sovražnemu nasprotovanju.
Bog ju je spodbujal, naj se ne bojita. Bil je z njima in njegova
navzočnost ju bo ohranjala.
Bog je stopil pred ljudstvo z vprašanjem: "Za vas same pa je čas, da
prebivate v svojih z deskami obitih hišah, ta hiša pa bodi pusta?" (Hag
1,4) Proučite vse primere, kjer se v Svetem pismu pojavi beseda "obite"
(safun) in boste odkrili nekaj zanimivega. Vsi ti primeri so povezani s
cedro. (1 Kr 6,9; 7,3; 7,7; Jer 22,14) Bog imenuje hiše svojega ljudstva
(Hag 1,4) obite, ker niso bile narejene iz materiala, ki so ga običajno
uporabili za gradnjo na tem področju. In kaj je bilo narobe s cedrovimi
trami? Judje so jih naročali iz Libanona, da bi obnovili tempelj. Ta je
moral biti postavljen po zgledu, ki ga je imel Salomon, kar je pomenilo
prepletanje kamnitih blokov in lesenih cedrovih opažev. Za tempelj so
načrtovali uporabiti cedrove trame. Nasprotniki pa so jih »prisilili«, da
so prenehali obnavljati tempelj, in les je prosto ležal naokoli. Zakaj ga
ne bi uporabili? Četudi so tako za svoje hiše porabili les, ki je bil
namenjen Božjemu templju, je Bog našel drugo rešitev. Poslal jih je v
hribe, da najdejo les in mu s tem postavijo hišo. Bog za lastno hišo ne
22
zahteva najdražje materiale. Bolj si želi prostor, da bo lahko prebival z
njimi.
Še pomembneje je, da je Bog želel, da bi si njegovo ljudstvo želelo
njegovo družbo, kar je bil tudi namen templja Večja težava je bilo
njihovo neizročeno srce – nedokončan tempelj je bil zgolj znamenje
njihove otopelosti. Ko je kdo predan nalogi ali človeku, ga naspro-
tovanje ne bo zlahka ustavilo. Prenehanje dela je tako govorilo o
pomanjkanju predanosti Božjega ljudstva. Božja spodbuda pa je
ljudstvo prebudila iz otopelosti in strahu ter ga spodbudila da znova
začne obnavljati tempelj. Po tem niso več omahovali z delom. V petih
letih so tempelj dokončali. Včasih nas premagata posvetnost in udobje.
Takrat se moramo spomniti, kaj je pomembno v življenju.
Kronologija dela v Nehemijevi knjigi
445/444 pr. n. št. Nehemija prispe v Jeruzalem (Neh 1 in 2)
Nasprotovanje delu (Neh 2,11-20; 4,1-23; 6,1-14)
Po 52 dneh (manj kakor v 2 mesecih) je obzidje dokončano
(Neh 6,15-19)
Neh 4
Sanbalat, ki je skupaj s Tobijem vodil Samarijo severno od Judeje,
je grozil Nehemiju in se zatekel k posmehovanju in roganju Judom. Z
Judi je bil sorodstveno povezan po strani velikega duhovnika (s poroko)
in je slutil, da bo njegova moč nad judovskim narodom oslabela, ko
bodo obnovili obzidje. Verjel je, da Judje niso dovolj močni, da so
slabotni in da je njihova naloga zanje veliko preobsežna. Rekel je, da
Judom ne bo nikoli uspelo pozidati obzidja. Drugi voditelji tega
področja so se mu pridružili v politični zavezi, da bi ustavili Izraelce.
Arabci so bili pod vodstvom Gesema in so zavzeli južno področje pod
Judejo; Amonci so živeli na vzhodu na perzijskem območju; Asdod pa
je bil zahodno od Judeje. Judeja je bila povsem obdana s sovražnimi
silami. Izraelci so se začeli bati, Nehemija pa je zadevo vzel kot žalitev
Boga in judovskega ljudstva. Sovražniki so sramotili Božje ime in
Izraelce, zato je vpil k Bogu, naj "sliši" in "obrne njihovo zasmehovanje
njim na glavo". (Neh 4,4; 3,36) Ni se sam maščeval, marveč je prosil
Boga, naj vzame zadevo v svoje roke. Prepričan je bil, da ga je Bog
23
usmeril v pozidavo obzidja, odgovor na to je bil tudi naklonjen odziv
kralja in Izraela. Ker so se grožnje njihovih sosedov poigrale z
domišljijo in jih prestrašile, je Nehemija spodbudil ljudstvo, naj se
"bori", ker je Bog velik in strašen (Neh 4,20; 4,14) in se bo bojeval
zanje. (Neh 4,20; 4,14) Nehemija je zbral Jude in jih razdelil v skupine
ter opremil s popolno bojno opremo ter jih razpostavil na obzidje, da so
jih sovražniki lahko videli. Svetu je pokazal, da so pripravljeni na
napad.
Strategija je bila uspešna; sovragovi načrti so propadli. Judje pa so se
spomnili, da morajo zaupati Bogu in ne dovoliti, da se jim človeški
sovražnik zdi večji od njihovega Boga. Kljub še nekaj grožnjam so zidali
dalje, dokler niso v zgolj 52 dneh dela dokončali obzidje. (Neh 6,15)
III. Uporaba
Vzorec delovanja in ustavljanja in spet delovanja in ustavljanja kaže
na strah, kaj jim bodo storili ljudje. Sovražnikove grožnje, kraljev odlok
o prepovedi dela in majhno število ljudi – vse se je zarotilo proti njim,
da bi le nehali delati.
1. Kaj je naredil prerok Hagaj, da je spodbudil ljudstvo, da so
skupaj uspešno obnovili tempelj?
2. Kaj se zgodi, ko si v mislih vedno znova vrtimo vprašanje: Kaj
vse se lahko zgodi? Vse skupaj je samo še slabše, mar ne? Tako
dolgo nas skrbi, da se zgodi, da nam naša pričakovanja in domišljija
preprečujejo zaupati Bogu in iti naprej. Ovire so videti večje od
samega življenja in pozabljamo, da je Bog obljubil, da se bo bojeval
za nas. Kako smo lahko podobni Nehemiju in gojimo močno vero,
da je Bog dejansko z nami?
3. Katerih voditeljskih lastnosti se lahko naučimo od Nehemija, ko
spodbujamo bližnje?
4. Kateri dejavniki so te prestrašili in ti preprečili opravljati Božje
delo?
5. S čim lahko spodbudiš ljudi, ki so ujeti v življenjske težave in
strah, ki ga prinaša spopadanje z njimi, ter imajo težave z
zaupanjem, da se bo Gospod bojeval zanje?
24
5. KRŠENJE DUHA POSTAVE
Od 26. oktobra do 1. novembra
I. Splošni pregled
Ključno besedilo: Neh 5,11.15-16 Cilj proučevanja: Neh 5
Nehemija 5 opisuje, kako je Nehemija ravnal s krivičnostjo med
ujetniki. Ko so pozidavali jeruzalemsko obzidje, združeni za boj proti
sovražniku, v njihovih vrstah ni bilo vse lepo in prav. Lakota, ki je
vladala v deželi, je pustila nekaj družin brez finančnih možnosti, da bi
plačali perzijske davke ali celo kupili hrano.
Zato so Judje zastavili svoje domove, polja in vinograde. Ko je
zastavilo pošlo, so morali najti druge načine, kako plačati davke in
dobiti hrano. Sužnost je bila v tistih časih nekaj običajnega in Izraelci so
se ravnali po običaju, prodali otroke ali sebe sorodniku, da bi lahko
oddelali dolg. Ko je Nehemija izvedel, da Izraelci kupujejo lastno
ljudstvo, da bi poskrbeli za te družine, se je razjezil. Četudi je zakon
dovoljeval to početje, se je Nehemija temu uprl, saj ni bilo pravično.
Srečal se je z nekaj najmogočnejšimi judovskimi voditelji. Vprašal je,
ali se jim zdi pošteno, da so se svobodni, ki so prišli v Izrael, morali
zopet zasužnjiti svojim bratom in sestram. Sčasoma je prepričal
voditelje, da je njihovo vedenje moralno sporno, in so vrnili revnim vse,
kar so jim vzeli. Nehemija je zgled – da se postaviš za to, kar je prav,
tudi ko so v krivico vpleteni vplivni ljudje. Njihov položaj in prestiž
nista ustavila Nehemija, da ne bi spregovoril proti temu, kar ni bilo
prav.
II. Razlaga
Struktura Neh 5
Neh 5 ima jasno tematsko strukturo in jo lahko razdelimo na
naslednje enote:
1. Stiske ljudstva in pritožbe ter Nehemijeva odločna dejanja (Neh
5,1-13)
a. Razlogi za stisko ljudstva (Neh 5,1-5)
25
b. Nehemijeva jeza in graja (Neh 5,6-7)
c. Nehemija skliče javni shod in obtoži voditelje (Neh 5,7b-8a)
č. Molk voditeljev (Neh 5,8b)
d. Nehemijevo svarilo voditeljem, naj hodijo v Božjem strahu
in vrnejo imetje ljudem ter povrnejo izgubo (Neh 5,9-11)
e. Pozitivni odziv voditeljev (Neh 5,12a)
f. Zaobljuba voditeljev, Nehemijevo simbolično dejanje in
hvaležno slavljenje Gospoda (Neh 5,12b-13)
2. 12 Nehemijevih let marljive in nesebične službe (Neh 5,14-16)
3. Nehemijev dnevni prispevek za številne ljudi in obiskovalce
(Neh 5,17-18)
4. Nehemijeva molitev za usmiljenje (Neh 5,19)
Nehemijevo ravnanje z zatiranjem/krivico
Sredi polne zasedenosti z delom za Gospoda je prišla resna obtožba
zoper voditelje Božjega ljudstva. Ubogo ljudstvo je bilo zatirano, bili so
lačni, otroci zasužnjeni, vinograde in polja pa so jim zasegli.
Ko so Nehemiju povedali, kaj se dogaja med Judi, se je zelo
razjezil. Beseda za jezo je kharah in pomeni "biti jezen" ali "goreti od
jeze". Kharah pomeni močan odgovor v jezi. Beseda je v Svetem pismu
dokaj pogosta. Pojavi se recimo zgodaj, ko omenja Kajnovo jezo, ko je
izvedel, da njegova daritev ni sprejeta, ali pa Mojzesovo jezo, ko je
videl, da je ljudstvo plesalo in častilo tele. (2 Mz 32,19.22) A kharah je
uporabljena tudi za Božjo jezo, ki se je razplamtela, ko je Izraelovo
ljudstvo delovalo hudobno. (2 Mz 4,14; 32,10-11; 4 Mz 11,1.10.33)
Enaka besedna zveza "se je zelo razjezil" se pojavi tudi v naslednjih
besedilih. V 1 Mz 34,7 najdemo te besede, ko je bila posiljena Dina in
so se njeni bratje (Jakobovi sinovi) zelo razjezili in se maščevali
storilcem, tako da so pobili vse moške v Sihemu. V 2 Sam 13,21 se je
kralj David zelo razjezil, ko je slišal, da je njegov sin Amon posilil
svojo sestro Tamaro (čeprav se ni odzval v jezi, da bi poravnal krivico).
Tretji primer uporabe teh besed najdemo v Neh 4,7, ko so sovražniki
Judov odkrili, da Izraelci pozidavajo obzidje. Sovražniki so se zelo
razjezili, ker so obnovo videli kot resno grožnjo njihovi oblasti nad
deželo. V dveh besedilih je opisano izredno resno kaznivo dejanje –
posilstvo – zaradi česar vidimo poročilo o krivici v Nehemiju prav tako
26
kakor resno kaznivo dejanje. Nehemija je enako jezen ob tem, kar je
slišal, kakor tisti, ki so slišali za posilstvo svoje sestre in hčere.
Nehemija je krivico in nemoralno vedenje izenačil. Enako vidi tudi
zatiranje. Človek se strezni in zresni, ko spozna, da je zatiranje v
Nehemiju izzvalo tako močna čustva jeze. Na zatiranje Judov se je
odzval osebno, kakor bi bili prizadeti člani njegove družine.
Nehemija pa se ni prenaglil z odzivom, marveč je o zadevi resno
premislil. Besede, ki so uporabljene "posvetoval sem se sam v sebi v
srcu", so hebrejsko malakh in levav. Malakh ima dva pomena: 1)
"vladati kot kralj" ali "biti postavljen za kralja" ter 2) "razmisliti" ali "v
sebi pretehtati". Levav pa pomeni "srce". Dobesedno vrstica pravi "v
mojem srcu". Če vse sestavimo, dobimo, da je Nehemija skrbno
pretehtal zadevo v srcu. Ker sta srce in um v hebrejščini prispodobi za
razmišljanje, je Nehemija razmislil in ocenil, kaj naj naredi glede
zatiranja in krivice med Izraelci. Tako se lahko od njega naučimo še
enega pomembnega nauka, in to je, da se ne odzovimo v jezi na krivico.
Raje si vzemimo čas in premislimo, kaj bi bilo najbolje narediti.
Dobro je in pomembno, da se na krivico odzovemo močno, a to ne
pomeni, da se razjezimo. Kajnova jeza proti bratu Abelu ni bila primerna
– na primer. Brezbrižnost do zla je eden najhujših grehov. Ko ljudje
vidimo krivico in se obrnemo proč, kakor da to ni naša stvar, pokažemo
svoj hlad in izgubo občutljivosti za greh. Izredno nevarno je biti čustveno
leden in se ne odzvati na krivico. Naš Bog je Bog pravice; vedno je na
strani zatiranih. Preroki so velikokrat grajali Božje ljudstvo, ker niso
preprečili krivice. Preroki so spodbujali ljudstvo, naj bodo dobri z
ubogimi, naj jim pomagajo; poučevali so ljudstvo, naj bo milostno do
vdov, sirot in tujcev. (5 Mz 10,18; 14,29; 24,19; 27,19; Zah 7,10)
Potem ko je Nehemija okaral judovske plemenitaše in poglavarje, ki
so molčali in se niso odzvali, je sklical veliki shod, da bi vsi voditelji
dojeli posledice svojega zatiralskega vedenja in kako je to vplivalo na
veliko ljudi. Zaradi velike množice bodo voditelji dejansko prisiljeni
popustiti njegovim zahtevam. Še pomembneje pa je, da se je Nehemija
sklical na njihovo odgovornost pred Bogom. "Ali ne bi imeli hoditi v
strahu Boga našega, da ne bomo v zasmeh poganom, svojim sovraž-
nikom?" (Neh 5,9) Nehemija uporabi besede "strahu našega Boga" kar
nekajkrat v svoji knjigi. (Neh 5,9.15; 7,2)
27
Božji strah naj bi Jude spomnil na njihovo željo po hoji z Bogom,
da sprejemajo svoje odločitve skladno z njegovo voljo in da živijo zanj.
Zato so se Judje vrnili v Jeruzalem; prišli so, da bi bili in živeli kot
"odgovorno Božje ljudstvo". Spoznali so, da so njihovi predniki zapu-
stili Boga, sami pa so to hoteli preprečiti. Nehemijeva graja jih je
utišala, saj so končno dojeli, da ne živijo brez krivice in so zapadli v
navade iz preteklosti ali pa so se navzeli novih od okoliških ljudstev. Če
delajo kakor prej in zatirajo manj srečne zaradi osebnega dobička, ne
morejo biti luč narodom.
Nehemija ni ugovarjal zaradi posojanja, saj je tudi sam ljudem
posojal denar in žito. Govoril je proti zaračunavanju obresti. Zato je
zahteval, da voditelji povrnejo zemljišča, ki so jih zajeli, in obresti, ki so
jih zaračunali.
Presenetljivo je, da so se vodje odzvali pozitivno in obljubili, da
bodo vse vrnili. Pozneje so poklicali duhovnike, da so naredili
zaobljubo med poglavarji in duhovniki. (Neh 5,12-13) Ljudje so "storili
po tej obljubi". (Neh 5,13) Iz besedila izvemo, da so po tej zaobljubi vsi
– plemenitniki, uradniki in ljudstvo – delali skupaj in ustvarili nove
poslovne metode, ki so upoštevale pravice vseh.
Nehemijev zgled
Poglavje se konča z odlomkom, ki pojasni, da je bil Nehemija
upravitelj Judeje. In čeprav bi z vso pravico pobiral davke od ljudstva,
ki ga je upravljal, je živel po svoji vesti in ni pridal bremen k že tako
obremenjenemu ljudstvu, ki je moralo pošiljati davke Perzijcem.
Namesto tega je svoj denar (plačilo Perzije) uporabil, da je tem iz
svojega doma in drugim, ki so to potrebovali, priskrbel prostor, kjer so
jedli. Kar je imel, je radodarno ponudil drugim. Dela ni opravljal, da bi
obogatel, marveč da je služil. Nehemija je živel po načelu iz Mr 10,43-
44: "Kdor koli hoče postati velik med vami, naj vam bo služabnik, in
kdor koli hoče med vami biti prvi, bodi vsem hlapec." Širil je pravico in
ponižen odnos v službi.
28
III. Uporaba
Naslednje vprašanje uporabi kot uvod v proučevanje:
Kaj je bilo najtežje, kar si kdaj moral narediti, da si poskrbel za
svojo družino ali ljubljene?
Bodi pripravljen kot učitelj povedati osebno izkušnjo. Spodbudi
tudi druge k temu. Tako se boste bolj povezali kot skupina. Kakor je
Nehemija za ljudi skrbel, tudi mi izražajmo skrb, tako da delimo med
seboj kot bratje in sestre. Vsi preživljamo težavne čase in spodbudno je
slišati od drugih, kaj so doživeli in kako so ravnali v določenih razmerah
kot Jezusovi sledilci.
Naslednja vprašanja zastavi na koncu poučevanja:
1. Razmislite, kaj lahko naredite, da bi pomagali ubogim, tem, ki so
porinjeni na obrobje ali pa prizadetim. Kako lahko podpirate razno-
likost? Kaj lahko naredite, da bi komu spremenili življenje na
boljše?
2. Kako si lahko podoben Nehemiju in se odločno upreš krivici?
Razmisli o naslednjem:
a. Kako se krivici upreti doma?
b. Kako se krivici upreti na delu?
c. Kako se krivici upreti v šoli?
č. Kako se krivici upreti s prijatelji?
3. V Nehemijevem času je bilo za zatiranje krivo posojanje in
zaračunavanje obresti ter sužnost. Kako se v današnjem času zavarovati,
da ne zatiramo drugih?
29
6. BRANJE BESEDE
Od 2. do 8. novembra
I. Splošni pregled
Ključno besedilo: Neh 8,8, Joz 1,8; Jn 5,39-40 Cilj proučevanja: Neh 8
Nauk se osredotoča na pomembnosti preživljanja časa z Božjo
besedo. Izraelovi voditelji in ljudstvo so pokazali neverjetno ljubezen do
Boga in njegove besede, ko so več ur poslušali glasno branje Pisem.
Dogodki tega poglavja so se odvili sedmega meseca (tišri) v letu, kar je
pomembno, saj se je v tem mesecu praznovalo več svetih dni in
praznikov: prvega, desetega in petnajstega dne (praznik trobentanja, dan
sprave in praznik šotorov). Ezra in Nehemija sta skupaj z voditelji
sklicala ljudstvo in otroke na prvi dan – in leviti so začeli brati in
pojasnjevati Božjo besedo. Ljudstvo je več ur poslušalo poročila o svoji
dediščini in o mogočni Božji navzočnosti ter o zvestobi do njih. Branje
in razlaga (in prevod) levitov so se ljudstva globoko dotaknili. Ko je
ljudstvo slišalo sporočila iz Mojzesovih knjig, so se prepričali o lastni
grešnosti in Božji svetosti ter začeli jokati.
Nehemija in leviti so ljudi prepričevali, naj ne jočejo in naj ne bodo
žalostni, marveč naj se veselijo v Gospodu zaradi njegove obilne
ljubezni do njih. Ob podaljšanem branju Peteroknjižja je ljudstvo
ugotovilo, da naj bi 15. dan meseca praznovali praznik šotorov. Zato so
se znova zbrali, da bi praznovali pozabljeni in zanemarjeni praznik s
sedemdnevnim slavjem. V tem času so živeli v šotorih na strehah in
dvoriščih svojih hiš in po mestu, medtem ko so proučevali Božjo
besedo. Osmi dan pa so se zbrali k svečanemu zaključku.
II. Razlaga Ker je besedilo Neh 8 do 10 pisano v tretji osebi in ne v prvi kakor
drugi deli knjige, je mogoče, da so ta poglavja sestavljena kot teološko
središče, katerega namen je pojasnilo stanja Izraelcev in njihova
posvečenost Bogu. Dejanja iz teh poglavij so se verjetno zgodila potem,
30
ko je v Jeruzalem prispela Nehemijeva skupina. Omembe je vredno, da
se Ezra pojavi v 8. poglavju, in je omenjen skupaj z Nehemijem samo v
Neh 8,9 in 12,26. Jasno je, da je tema te literarne enote Neh 8 do 10
posvečenje Bogu z branjem Pisem, priznavanje in obnova zaveze. V
opisu se pojavi Ezra, ki ni pomagal fizično graditi, marveč je bila
njegova vloga pripeljati ljudstvo do proučevanja Božje besede. Središče
Neh 1 do 6 (kakor tudi Ezr 1 do 6) je gradnja, a pozornost je usmerjena
na izgrajevanje Božjega ljudstva. (Neh 7 do 13; Ezr 7 do 10) Neh 8
kaže, da je branje besede izrednega pomena, če želimo z vsem srcem
živeti v Božji navzočnosti.
Struktura Neh 8
A. Branje knjige postave (Neh 8,1-2)
B. Ljudstvo se odzove in časti Gospoda (Neh 8,3-6)
C. Razumevanje prebranega (Neh 8,7-8)
Č. Ta dan je svet, ne žalujte in ne jočite (Neh 8,9)
D. Gospodova radost je vaša moč (Neh 8,10)
Č'. Ta dan je svet: ne žalujte (Neh 8,11-12)
C'. Iz prebranega razumejo, da naj bi bivali v šotorih (Neh
8,13-15)
B'. Ljudje se odzovejo in naredijo šotore (Neh 8,16-17)
A'. Branje knjige postave (Neh 8,18)
Branje Božje besede
Branje Božje besede je v Neh 8 pomembna zasnova. Neverjetno se
zdi, da so ljudje branje poslušali več ur, "od jutranjega svita do poldne",
(Neh 8,3) približno 5 do 7 ur, kar kaže na njihovo odprtost za Boga. A
tu ni šlo samo za poslušanje branja, marveč tudi za razumevanje.
Dejansko je "razumevanje" najpomembnejši del poglavja.
V vsem poglavju se beseda za razumevanje "bin" pojavi 6-krat.
(Neh 8,2-3.7-9.12) Presenetljivo je, kolikokrat se beseda pojavi. Pisec je
namenoma večkrat ponovil misel o razumevanju, da bi k temu usmeril
našo pozornost. Skupaj z besedo bin se dvakrat pojavi tudi beseda
sakhal, ki prav tako pomeni "razumeti" in tudi "biti moder in preudaren"
ter "imeti razumevanje, modrost in razsodnost". (Neh 8,8.13) Že od
začetka je omenjeno, da so se zbrali vsi, ki "so mogli slišati in
31
razumeti", (Neh 8,2) kar pomeni odrasle in otroke, ki so dovolj stari, da
razumejo pisma. Beseda ni šla pri enem ušesu noter in ven pri drugem.
V življenju je morala imeti pomen in smisel, morala je voditi v večjo
modrost in spreminjati. Pridobiti znanje ne pomeni, da v možganih
kopičimo lepe misli in podatke. Znanje mora vplivati na vse, kar smo.
Odziv ljudstva
Presenetljivo je, da so besede vsekakor delovale na zbrane, saj so
jokali. Kar so slišali iz postave, je vplivalo na njihovo razumevanje
Boga, in spremenili so pogled nase in na svet. Poslušanje Božje besede
nam pomaga videti reči z Božjega zornega kota in sami sebe kot
grešnike. Ko danes ljudje berejo Staro zavezo, včasih zmotno mislijo, da
takrat ljudje niso zmogli videti ljubečega Boga. A iz Nehemijevih
besedil razberemo, da ni tako. Preživljanje ur z Božjo besedo, branje o
milosti in mogočnih dejanjih ni odrinilo ljudstva od Boga, marveč jih je
prepričalo o njegovi ljubezni in milostnem posredovanju. Spoznali so,
da so bili nezvesti, Bog pa je ostal zvest. Lepota in moč Pisem je v tem,
da nas v njih Bog roti in prosi, naj se povrnemo k njemu, in nam kaže,
kdo v resnici je – Bog, ki nas ljubi in naredi, kolikor je treba, da bi nas
rešil in povrnil k sebi.
Čas v Božji besedi vodi v oseben in skupni prerod. "Živa je namreč
Božja beseda in krepka in ostrejša kakor vsak dvorezen meč, in prodira
prav do ločitve duše in duha, členovja in mozga, in je sodnik naklepov
in misli srca; in stvari ni skrite pred njim, temveč vse je golo in razodeto
očem njega, ki imamo z njim opravek." (Heb 4,12-13) Glasno branje
Besede učinkuje tako, da sede v srce in um ljudi; odzovejo se izredno
čustveno. Ko se zavedo svojega grešnega stanja, začutijo žalost; na
koncu pa se odzovejo s še večjim veseljem nad Bogom.
V tem poglavju najdemo še eno pomembno temo, in sicer vlogo, ki
so jo v tem prerodu opravili voditelji. Preobrazba se je začela z voditelji,
ki so sklicali zbor v odziv na Božje navodilo v njegovi besedi.
Najverjetneje so od Ezra in Nehemija izvedeli o Bogu in sta jih prepričali
njuna neomahljiva ljubezen in predanost teh voditeljev. Vodstvo je
izkoristilo to priložnost. Sledili so Božjim navodilom in dosegli ljudstvo z
branjem. Stvari niso prepustili naključju, marveč so organizirali poslu-
32
šalce in "razlagalce" ter prevajalce Pisem, da bi dosegli čim večje
razumevanje.
Želja voditeljev, da bi se učili od Ezra, prav tako kaže učljivega
duha in pristop. Kakšna tragedija, ko ljudje verjamejo, da vse vedo in se
jim nič več ni treba učiti. Žal takšno stališče prav tako izključuje
pripravljenost, da nas pouči Sveti Duh. Biti odprt za nauk od drugih in
še posebej od Boga, je prednost, da lahko v svetu kaj spremenimo za
Boga.
Gospodova radost
Vrhunec ali središče strukture zgoraj obravnavanega poglavja je
Neh 8,10, ki ponavlja besede "ta dan je svet" in potem "ne bodite
žalostni". Zakaj? "Kajti Gospodova radost je vaša moč (ma'oz)." (Neh
8,10) Ljudem je trikrat rečeno, naj ne bodo žalostni in se ne žalostijo,
marveč naj se raje veselijo. Maoz pomeni "zavetje, trdnjava ali utrdba".
Prevaja se tudi kot "zaščita", najpogosteje pa kot "moč, trdnjava ali
zavetje". Psalmist recimo piše o Bogu kot maoz, ki je naše zavetje in
moč. (Ps 31,4; 37,39; 43,2; 52,7) Beseda za radost (khedwah) se pojavi
v Svetem pismu dvakrat. Drug primer je v 1 Let 16,27 v Davidovi
pesmi, kjer slavi Boga, ko v shodni šotor položijo skrinjo zaveze: "Slava
in lepota sta pred njim, moč in radost v njegovem mestu."
Praznik trobentanja se je začel s trobljenjem v ovnov rog, kar je
nakazalo začetek priprave na dan sprave; torej je nastopil čas (10 dni)
samopreiskovanja in spokorjenja.
Ezra in leviti pa so ljudstvu naročili, naj preneha žalovati in jokati,
ker je ta dan svet. Ezra pravi ljudstvu, da je radost, ki prihaja od
Gospoda, njihova moč, trdnjava in zavetje. Če želijo biti trdno
ukoreninjeni in močni, potrebujejo "Gospodovo radost". Ne spreglejte,
da gresta svetost in radost skupaj. Radost izhaja iz razumevanja, da jim
je Bog odpustil. To Gospodovo radost naj bi pokazali, tako da z
družinami skupaj uživajo hrano in se družijo drug z drugim. Hrano naj
bi tudi podelili s temi, ki niso imeli s čim praznovati. V teh 10 dnevih so
imeli čas razmišljati, kar jih je privedlo do dneva sprave. Ezra si
prizadeva, da bi ljudstvo razumelo, da ni potrebno samo spokorjenje.
Veselje v tem, kar je naredil Bog, ko je priskrbel zveličanje, je prav tako
33
pomembno. Niso smeli pozabiti obljube o zveličanju, marveč se zaradi
nje veseliti.
III. Uporaba Ezra je učil ljudstvo, da prihaja moč za vsakodnevno življenje iz
radosti v Gospodu. To navodilo se skoraj zdi preveč preprosto. Kako naj
bo radost v Gospodu najpomembnejša rešitev za naše vsakodnevne
težave?
Ko se osredotočimo na radost v Gospodu, ne glede na to, kar se
nam dogaja v življenju, zaupamo v Boga, da je dovolj velik, da opravi z
našimi težavami. Takšno zaupanje v Boga nas dvigne in nam da pogum
za ta dan. Pomaga nam, da zdržimo in da se ne smilimo samim sebi
zaradi razmer. Ohranja nas osredotočene na to, kaj lahko naredi Bog in
kaj je že naredil za nas po križu.
1. Spomni se svetopisemskih oseb, ki so živele v težavnih razmerah,
pa so vendar vedele, da jih Bog nosi v njihovih težavah. Česa se lahko
naučimo iz vsakega primera?
2. Kako pomembno je tvoje stališče? Viktor E. Frankl, preživeli iz
holokavsta in avstrijski psiholog, je napisal: "Človeku lahko vzamejo
vse razen temeljne človeške svoboščine – da v vseh okoliščinah izbere
svoj odnos do njih, da sprejme lastno pot." /Man's Search for Meaning:
An Introduction to Logotherapy, str. 104/ Ali se s to izjavo strinjaš ali
ne? Pogovarjajte se o tem. Zakaj je stališče v našem življenju tako
pomembno?
34
7. ODPUŠČAJOČI BOG
Od 9. do 15. novembra
I. Splošni pregled
Ključno besedilo: Neh 9,17 Cilj proučevanja: Neh 9
V Neh 9 je zapisana molitev priznanja ljudstva Izraela. 24. dan v
sedmem mesecu so se Izraelci znova zbrali, da bi skupaj priznavali
grehe, molili in se postili.
Spet so dan začeli z branjem iz Knjige postave. Poglabljanje v
Božjo besedo prepričuje; ljudje so se kot eden v spokorjenju obrnili k
Bogu. Niso pa se zgolj spokorili za svoje grehe tistega trenutka, temveč
za grehe ljudstva skozi vso zgodovino.
Spomnili so se vsega, kar je ljudstvo naredilo od Abrahama dalje,
ko ni sledilo Bogu. Tako se pokaže vzorec truda, da bi hodili z Bogom,
vendar so ga zapustili. In Bog se je vedno znova vračal k njim in jih
reševal. Branje iz Tore jih je vodilo, da so sestavili človeške spodrsljaje
in Božjo zmago. Molitev se je začela in končala s hvalo Bogu, vmes pa
so ga prosili, naj znova posreduje v njihovo dobro.
Bili so opomnjeni, da bo Bog, kakor je bil zvest v preteklosti, še
naprej skrbel zanje. Kljub težavam, ki jih prestajajo v domovini, ko
gradijo tempelj, pozidavajo obzidje in mesto, jih Bog vidi in jih ne bo
zapustil. Na koncu so sklenili podpisati zavezo z Bogom.
II. Razlaga
Struktura Neh 9
1. Ljudstvo bere iz knjige postave (Neh 9,1-3)
2. Molitev priznanja (Neh 9,4-38)
a. hvala Bogu (Neh 9,4-8)
b. Božja zvestoba kljub Izraelovi nezvestobi v Egiptu in v
puščavi (Neh 9,9-22)
c. Božja dobrota kljub Izraelovi nezvestobi v Kanaanu (Neh
9,23-31)
č. Hvaljenje Boga in priprošnje (Neh 9,32-38)
35
Branje iz knjige postave
Dogodek je bil odlično organiziran: leviti so brali iz Pisem četrtino
dneva in potem še nekaj ur, ljudstvo je priznavalo grehe in zablode ter
častilo Boga. Predstavljajte si mogočno izkušnjo večurnega branja
Svetega pisma ali poslušanja, čemur bi sledilo priznavanje, hvale Boga
– kar bi trajalo še dodanih nekaj ur, kar se zdi za tako veliko množico
skoraj neverjetno. Takšna predanost bi zahtevala neverjetno osredo-
točenost in osupljivo žejo po Bogu.
Morda je bila želja po tem, da bi videli Boga pri delu, tista, ki je
pripeljala ljudi do tega, da so ga vztrajno iskali. Bili so zaskrbljeni.
Njihova skrb je razvidna iz prošenj v molitvi: "Naj se ti ne vidi majhna
vsa tista težava, ki je zadela nas." (Neh 9,32) Ljudstvo prosi Boga, naj
ne spregleda vsega, kar se jim dogaja; v lastni domovini jih okoliški
narodi niso dobro sprejeli; preganjani so in garajo, ko se trudijo obnoviti
ljubljeno mesto. Boga prosijo, naj posreduje, deluje, radi bi ga videli in
slišali, da se odzove. Ob koncu njihovega shoda so voditelji povabili vso
množico, naj vstane. Potem so vpili h Gospodu in molili molitev, ki je
zapisana v Neh 9,5-38 in spada med najboljše molitve, ki so zapisane v
Svetem pismu.
Molitev priznanja
Skupinske javne molitve in priznanja, ki so zapisani v Neh 9, kažejo
globoko razumevanje narave greha in tudi zavest o nezadostni ljubezni
do bližnjega. Ljudstvo se je postilo in si posipalo glave, kar je bilo
zunanje znamenje ponižanja pred Bogom. Ponižen pristop h grehom iz
preteklosti kaže, da so se vrnjeni ujetniki zavedali, kako zlahka lahko
zapadejo v isti vzorec neposlušnosti in nezvestobe Bogu kakor njihovi
predniki. Niso si želeli nadaljevati tega cikla.
Izraelci so priznali grehe svojega ljudstva, ki so jih tudi pripeljali do
izgnanstva. Boga so izrinili iz svojega življenja in s tem govorili: "Bog,
ne želimo te!" Ker Bog spoštuje naše želje in se ne vsiljuje podanikom,
je dovolil, da je njegovo ljudstvo želo posledice zavračanja Boga.
Morda je najboljši opis tega, kaj se zgodi, ko izrinemo Boga, v Eze-
kielovi knjigi. Ezekiel nam prislika podobo Boga, ki se izseli iz Izraela,
potem ko je ljudstvu pošiljal svarilo za svarilom. (Ezk 5,11; 8,6) Ko ga
ljudstvo noče, se Bog umakne. Njegov prestol se preseli na Oljsko goro,
36
in ko njegova navzočnost zapusti Jeruzalem, ga zadene uničenje. (Mt
23,37-38) Ko se umakne Božja zaščita, pride na prizorišče Satan, ki
"hodi kakor rjoveč lev okrog in išče, koga bi pogoltnil". (1 Pt 5,8)
Izrael se je sedaj ozrl na vse, kar so naredili kot ljudstvo. Bili so
zgroženi nad tem, kako slabo so sledili Bogu. Tega se je zavedal vsak
posameznik.
Videli pa so vzorec Božje zvestobe. Enako kakor v Ezekielovi
knjigi se tudi njihova zgodovina ne konča s preselitvijo Boga iz Jeru-
zalema. (Ezk 43,1-5; 48,35) Ko pa so preseljeni v Babilon, se z njimi
preseli tudi Bog. Nikoli ne bo zapustil svojega ljudstva. Pusti ga, da
malo odtava, da se prebudi, in ga spet pritegne k sebi, nikoli pa ga ne
izpusti. Na koncu Ezekielove knjige Bog obljubi, da jih bo popeljal
nazaj v Jeruzalem in se tja preselil z njimi. Vrnjeni ujetniki so doživeli,
da se je Bog z njimi preselil nazaj v Izrael. Bil je z njimi.
V Neh 9,20 ljudje pravijo, da jim je Bog dal svojega "dobrega
Duha", da jih je poučeval (sakhal). Besedo smo že videli v 8. poglavju;
pomeni pa "razumeti, biti preudaren in moder". Bog nam podarja
najboljše darove. Sveti Duh ni bil dan samo vernim v Novi zavezi,
marveč tudi vernim v Stari zavezi. Sveti Duh jim je bil dan, da jih je
poučeval in modril. To počne tudi za nas, ko mu dovolimo, da nas
"poučuje". Bog je dal Izraelcem vse, kar so želeli in "potrebovali"
(Svetega Duha, hrano, vodo, kraljestva, deželo, zmago v boju, zbi-
ralnike, vinograde, oljčne nasade in sadna drevesa). Pa vendar so se
ljudje navduševali samo nad rečmi, ki jim jih je Bog dajal, namesto nad
Darovalcem. Ko pa so nastale težave in so vpili k Bogu, jih je spet
uslišal. Zakaj? Zaradi svojega velikega usmiljenja.
Molitev se začne z nagovorom Bogu "ti" (Neh 9,5-6) in konča z
"mi", ko ljudstvo vpije k Bogu v svojem obupu in krhkosti. (Neh 9,37-
38) Nasprotja med Božjo zvestobo in dobroto ter človeško grešnostjo ni
mogoče preveč poudariti. Priznanje grehov spremeni razmere. Ko je
ljudstvo prepoznalo greh prednikov, so rekli: "Krivično smo delali."
(Neh 9,33)
Spokorjenje za greh je vtkano v molitev, a poudarjena je tema
Božje milosti. Beseda za milost je rakhamim, kar pomeni "sočutje,
usmiljenje in milost". Izhaja iz besede rekhem, ki pomeni maternica.
Kako mati neguje svojega otroka in ga ljubi, tako beseda rakhamim
37
kaže, da Bog ljubi svoje otroke in ima do njih sočutje. Beseda za milost
se v Neh 9 ponovi 6-krat. (Neh 9,17.19.27-28 in dvakrat v 31). Poleg
tega se dvakrat pojavi beseda khesed. (Neh 9,17.32) Običajno se to
besedo prevaja kot neomajna ljubezen, lahko pa jo prevedemo tudi kot
prijaznost ali usmiljenje. Božje usmiljenje in ljubezen sta primerjana s
človeško nezvestobo. Ljudstvo je vse, kar je imelo, pripisalo svojim
dosežkom; pa vendar ga Bog ni zapustil. Odločilo se je častiti druge
bogove; pa vendar ga Bog ni pustil. V Neh 9,17 piše: "Ampak ti si Bog
mnogega odpuščanja, milostiv in poln usmiljenja, počasen v jezi in
obilen v milosti, ti jih nisi zapustil." Naš Bog je vedno pripravljen
odpuščati in spremeniti naše življenje.
Druga besedna zveza, ki so jo leviti ponavljali v molitvi, je "uslišal
iz nebes". (Neh 9,27-28) Kadar koli so ljudje vpili k Bogu, jih je vedno
uslišal. Bog čaka, da ga pokličemo. Včasih se nam zdi, da Bog molči,
ker ne dobimo želenega odgovora; vendar se ustavi vsakič, ko ga
kličemo, kakor se je ustavil za slepega Bartimeja, ki je kar naprej klical
Jezusa, ker je želel videti. (Mr 10) Bog se je spustil na goro Sinaj, da bi
govoril s svojim ljudstvom, čeprav ga je zatem zavrnilo in si raje izbralo
zlato tele, ki ga je molilo. Zakaj si Bog tako brezmejno prizadeva za
nas? Ker si želi biti blizu nas. Izraelci so se oprijeli obljube, da nas Bog
vedno sliši. Ker je slišal njihove prednike, so verovali, da bo zdaj slišal
tudi nje in jim odgovoril. In tako je bilo.
III. Uporaba Kakor so Izraelci spoznali, da se lahko učijo iz izkušenj in spo-
drsljajev prednikov, tako se lahko mi učimo od Izraelcev.
1. Katero dejanje Izraelcev, ki je orisano v molitvi, izstopa kot
nekaj, na kar moram biti pozoren tudi jaz?
2. Kaj je naredil Bog v moji preteklosti? Zapiši na papir ali pa nariši
časovnico njegovega posredovanja v tvojem življenju – ravnaj se po
naslednjih navodilih:
a. Opiši življenje svoje družine in hoje z Bogom. Nariši vzpone
in padce ter jih označi. Vrni se, kolikor se da, v preteklost in na
grafu riši, kaj se je zgodilo. Označi točke, ko so različni
družinski člani sprejeli Kristusa. Kaj opaziš na grafu?
b. Zdaj naredi isto za svoje življenje.
38
1) Zapiši, kdaj si jasno videl Božje vodstvo.
2) Ali vidiš kakšne vzorce? Če da, kaj so? Četudi so naši spodrsljaji resnični, imamo upanje, da je Jezus do nas
usmiljen in nam daje svojo pravičnost, da nas pokrije. Kakor so imeli
Izraelci obljubo o neizčrpni Božji milosti, jo imamo tudi mi danes. Kaj
lahko izročiš v Božje roke, vedoč, da je Bog poln usmiljenja in ljubezni
do tebe?
39
8. BOG IN ZAVEZA
Od 16. do 22. novembra
I. Splošni pregled
Ključno besedilo: Neh 9,38 in 10,39c Cilj proučevanja: Neh 10
Zaveza je bila kronsko dejanje v vzpostavljanju odnosa med Bogom
in njegovim ljudstvom. Najprej so Izraelci proučili Pisma, kar je
pripeljalo do prepričanja in priznanja greha. (Neh 8 in 9) Po priznanju,
hvalah in prošnji Judov so obnovili zavezo. Najprej jo je podpisal
Nehemija, sledilo pa je še 83 voditeljev ljudstva. Listino so zapečatili,
preostali iz množice pa "so vzeli nase prekletje in prisego, da bodo
živeli po Božjem zakonu". (Neh 10,30) Potem so zaobljubili zvestobo
Bogu in prisegli. Prisegli so, 1) da se ne bodo poročali z ljudmi drugih
narodov; 2) da bodo zvesto izpolnjevali sobotno zapoved; 3) da bodo
odpisali vse dolgove in 4) da bodo poskrbeli za tempelj (tudi z desetino
in darovi).
Podpis zaveze pa ni zadostoval. Vedeli so, da morajo temu slediti
dejanja. Njihova predanost Bogu se je morala videti in zato je sveti
narod vpeljal pomembne vidike hoje z Bogom. Kot Božje ljudstvo bodo
rasli z odnosom z Bogom in z določenim vedenjem. Kritično pri želji,
da ostanemo zvesti Bogu in razvijamo dobre navade, je redno in
vztrajno prositi Boga za preobrazbo in pomoč. Z njegovo pomočjo in
osredotočenostjo nanj lahko razvijemo dobre navade ter ostanemo na
pravi poti. Judje niso prepustili svoje rasti naključju, marveč so marljivo
načrtovali, da bi tako ostali ukoreninjeni v Bogu.
II. Razlaga Tematska struktura Neh 10
1. Voditelji zapečatijo zavezo (Neh 10,1-27)
2. Ljudstvo obljubi hoditi po poti Božje postave (Neh 10,28-29)
3. Zaobljuba zaveze (Neh 10,30-39)
a. nič mešanih porok (Neh 10,30)
40
b. spolnjevanje sobotne zapovedi (Neh 10,31a)
c. odpis dolga (Neh 10,31b)
č. svetiščna služba (Neh 10,32-39)
i. tempeljski davek (Neh 10,32-33)
ii. les (Neh 10,34)
iii. prvine (Neh 10,35-37a)
iv. desetina (Neh 10,37b-38)
v. darovi (Neh 10,39a,b)
vi. povzetek: "Vse bomo prinašali v hišo svojega Boga."
(Neh 10,38)
Od stvarjenja do ponovnega stvarjenja
Svetopisemsko poročilo o stvarjenju se začne v 1 Mz 1 in traja
sedem zaporednih dni. Vrhunec poročila o stvarjenju, ki je znano tudi
kot prvo poročilo o stvarjenju, je sedmi dan, sobota. To poročilo nam
pove, da smo ustvarjeni odvisni od Boga in naj bi živeli v odnosu z
njim. 1 Mz 2 opisuje stvarjenje z rahlo drugačnega zornega kota, a še
vedno gre za niz sedmih dni, ki se stečejo v vodoravni (človek s
človekom) odnos s poroko prvega para. Žal je greh pokvaril stvarjenje,
ko je človeštvo prekinilo odnos z Bogom, ker je poskušalo živeti
samostojno. Odklonitev Boga v človeškem življenju je svet kmalu
pognala v grešnost, dokler ni Bog ukrepal s potopom, da bi ustavil plaz
zla; drugače kmalu ne bi bilo več koga rešiti.
Z Bogom, ki je zvest svoji besedi, obstaja vedno nov začetek; po
potopu je v Noetovem času znova ustvarjal. Ohranil je ostanek in po
njem bo prinesel zveličanje. To poročilo o novem stvarjenju je zapisano
v zaporedju sedmih dogodkov in ima vrhunec v zavezi. (1 Mz 8,1 do
9,17) Četudi je moral Bog večkrat na novo začeti (babelski stolp,
Abraham, Mojzes itn.), je zaveza ostala osrednji vidik odnosa med
Bogom in človeštvom.
Zaveza med Bogom in ljudmi je pomembna prvina poslanstva
ponovnega stvarjenja, ki se ga Bog loteva od padca človeštva dalje.
Zaveza je uradna ustanovitev odnosa med Bogom in ljudmi. Je poskus
obnove prekinjenega odnosa med Bogom in ljudmi. Potrebna je, ker
človeštvo ne zaupa Bogu. Ko si ljudje med seboj zaupajo, ne
potrebujejo kosa papirja in porokov, ki jamčijo, da bo vsaka stran
41
izpolnila svoj del pogodbe. Bog ve, da mu ljudje s težavo zaupajo. Zato
je našel način, kako nam pokazati, da je vedno zvest. Zaveza je način, s
katerim nam Bog pokaže, da misli resno glede svoje predanosti nam.
Bog vedno naredi prvi korak. On je pobudnik zaveze; On ustanavlja
zavezo z nami.
Sestava zaveze
Zaveza je uradna listina, ki jo po hetitskem dogovoru sestavljata
dve strani (običajno gre za dogovor med gospodarjem in podložniki) in
je zavezujoča. Najboljši primer sestave zaveze v mezopotamski kulturi
najdemo v 1 Mz 15, kjer je Bog sklenil zavezo z Abrahamom.
Abraham se je ravnal po uveljavljenem običaju ustanavljanja
zaveze med dvema strankama. Dobesedni prevod za sklepanje zaveze je
"rezanje" zaveze, saj je bilo treba "rezati" živali. Odvisno kako bogat je
bil podložnik (služabnik), je prinesel različne živali in jih je prerezal na
pol. Podložniki so bili tisti, ki so prerezali živali na pol in se potem
zaobljubili gospodarju. Ker je bil Abraham bogat, je prinesel telico,
kozo, ovna in grlico ter goloba. (1 Mz 15,9) Vsakega je prerezal na pol
in polovici položil eno nasproti druge na tla, med njima pa pustil
prehod. Ptice so puščali cele, ker so bile premajhne, in so jih položili
eno nasproti druge. Podložnikova naloga je bila sprehoditi se med kosi
trupel in reči nekaj takega: "Naj se mi zgodi kakor tem živalim, če
prelomim zavezo." Ni bil običaj, da bi se med temi sprehodil tudi
gospodar, saj je bila to naloga zgolj tistega, ki je imel nižji položaj v
odnosu. Tako naj bi se Abraham sprehodil med polovicami kot
podložnik, čeprav to početje v besedilu ni posebej omenjeno.
Pričakovali bi, da se dejanje tukaj konča in je zaveza sklenjena,
vendar Bog ni tako končal overjanja zaveze. Ko je sonce zašlo, je
Abraham nenadoma videl "kadečo peč in gorečo plamenico", ki sta šli
med trupli. Dim in ogenj predstavljata Boga Stare zaveze (dim na gori je
pomenil, da je navzoč Bog, in ognjen steber v puščavi enako; kasneje v
Novi zavezi pa imamo ognjene jezike – Apd 2). Kaj te reči pomenijo?
Sam Bog se je sprehodil med polovicami. Ni pričakoval, da se bo samo
Abraham sprehodil med njimi in se zaobljubil; tudi sam Bog je to
naredil: "Če prelomim to zavezo, naj bom presekan na pol kakor te
živali." Neverjetno – ljudje so vedno znova prelomili zavezo. Bog pa je
42
bil na koncu ta, ki je bil voljan biti presekan na križu in umreti za grešno
ljudstvo, da bi pokazal zvestobo in neverjetno ljubezen. Bog ni nikoli
prelomil zaveze. A ker smo jo mi, je Bog zasedel naš položaj in bil
presekan na pol; Bog je umrl namesto nas.
Bog je sklenil zavezo z nami, da bi pokazal predanost in dobroto.
Kljub temu da kršimo odnos z njim, ga še vedno znova popravlja. Želi
nas povrniti k sebi. (2 Mz 19,4; Jn 12,32)
Obljube zaveze
V Nehemijevem času so Judje spoznali, da je Bog zvest. Zdaj so
sklenili, da želijo biti svet narod Bogu. Voditelji so podpisali listino, ki
je pričala, da želijo biti zvesti Bogu. Potem se je ostanek Izraelcev s tem
strinjal in so se zaobljubili, da bodo upoštevali Božjo postavo. Zavedali
so se, da je odgovornost hoje z Bogom odvisna od njih. A hoja z Bogom
ne more biti zgolj govorjenje; zahteva fizična dejanja. Ljudstvo mora
biti poslušno Božjim naukom.
V poglavju je najprej razbrati namero ljudstva, da bo poslušno,
ostanek poglavja pa je posvečen opisu podrobnosti zaobljube Bogu. 1)
Ne bodo se poročali z okoliškimi narodi in ne bodo dajali svojih otrok v
zakon tem, ki ne živijo za Boga. 2) Na sobotni dan ne bodo kupovali ali
prodajali in bodo imeli soboto za sveti dan, drugačen in se zavedali, da
lahko kupujejo in prodajajo vse druge dni v tednu. 3) Vsako sedmo leto
bodo odpustili dolgove in pustili zemljo počivati, kakor je dano
navodilo v 3 Mz 25 za jubilejno leto. 4) Osredotočili se bodo na obnovo
služb v templju – zagotovili bodo živež levitom in duhovnikom, ko
bodo vračali desetine in prinašali darove ter poskrbeli za svetiščne
potrebščine. Duhovniki so prejeli desetino desetin. V preteklosti, ko je
bilo levitov veliko več kakor duhovnikov, je bil ta delež velik. V
Nehemijevem času je ostala samo skupinica, ki je prejemala desetino
desetine, in to je bilo borno plačilo. Da so se duhovniki s tem strinjali,
kaže njihovo nesebičnost in ponižnost. Dejanja množice in zaposlenih v
templju kažejo, da so bili z vsem srcem predani Bogu.
43
III. Uporaba Zaveza z Abrahamom
1. Predstavljaj si prizor zaveze med Bogom in Abrahamom in pri
tem uporabi vseh svojih pet čutil. In zdaj odgovori na naslednja
vprašanja:
a. Kaj bi vonjal?
b. Kaj bi slišal?
c. Kaj bi okusil?
č. Kaj bi videl?
d. Kaj bi občutil?
2. Kako se ti zdi Božja hoja med polovicami živali v 1 Mz 15? Kaj
misliš, o čem je razmišljal Abraham, ko je Bog "vrezal" zavezo
z njim? Kaj ti osebno pomeni, da je Bog sklenil zavezo z
Abrahamom?
Nehemijeva zaveza
1. Zakaj so se Izraelci posebej zavezali štirim točkam? Kaj je tako
pomembnega v vsaki?
2. Skupnost je naredila cel krog: veselili so se, žalovali in sklenili
zavezo z Bogom. S to novo predanostjo se je ostanek Izraelcev veselil
prihodnosti in se zavedal, da jim bo Bog pomagal hoditi z njim, jim
dajal moč in vedno večjo željo po življenju z njim. Kaj lahko obljubiš
Bogu? S čim lahko zagotoviš, da boš izpolnil svoje del obljube v
prihodnosti z globljim odnosom z Bogom? Katero vlogo ima pri tvojih
obljubah Sveti Duh?
44
9. PREIZKUŠNJE, STISKE IN SEZNAMI
Od 23. do 29. novembra
I. Splošni pregled
Ključno besedilo: Neh 10,29 Cilj proučevanja: Ezr 2 in 8; Neh 7; 10; 12
Ta nauk razčleni nekaj seznamov in rodovnikov, ki jih najdemo v
knjigah Ezra in Nehemija. Seznam vsebuje: rodovnike teh, ki so se v
Judejo vrnili z Zerubabelom (Ezr 2) in potem z Ezrom (Ezr 8) in
Nehemijem (Neh 7), ter tudi številne posode in predmete, ki jih je s
seboj prinesel Zerubabel za Gospodov tempelj, (Ezr 1,7-11) potem ko
jih je v Babilon odnesel Nebukadnezar. V Neh 12 je seznam duhov-
nikov in levitov, ki so našteti, da bi se nadaljevalo pravo češčenje Boga.
Pozornost vsem tem podrobnostim kaže Božjo skrb tudi za podrobnosti
v našem življenju. Vsak teh seznamov nas nečesa uči. Naštevanje posod
iz templja nas v mislih prenese na Belsazarjevo zabavo. On je name-
noma osramotil Boga in uporabil te svete predmete za svojo pojedino.
(Dan 5) Po drugi strani pa je Cir počastil Boga in njegovo ljudstvo, ko je
predmete poslal nazaj z ljudstvom v Jeruzalem. Zapisi rodovnikov
spomnijo bralca, da Bog ne pozabi svojih, da ohranja družine in da ima
vsaka družina v Božjem delu svojo vlogo. Žal pa omembe številk
ljudstva tudi kažejo, da ni bilo veliko Izraelcev, ki so se odločili vrniti.
Večina se je privadila novih domov in kulture in se ni hotela podati na
potovanje v obljubljeno deželo. Kdor se je odločil vrniti, je pokazal
pogum in zaupanje v Božje vodstvo kljub negotovim razmeram pozi-
davanja dežele.
II. Razlaga
Rodovniki
V Ezr 2 in Neh 7 je zapisana ista skupina teh, ki so se vrnili. Gre za
zapis ljudi, ki so se sčasoma vrnili v Izrael iz treh skupin, ki so prišle z
Zerubabelom, Ezrom in Nehemijem. Končno število celotne skupine
vrnjenih v Izrael je bilo 42.360. (Ezr 2,64; Neh 7,66) To število bega,
saj je veliko višje kakor vsota številk, podanih v teh dveh poglavjih:
45
Seznam preseljenih Ezr 2 Neh 7
Moški Izraelci 24.144 25.406
Duhovniki 4.289 4.289
Leviti, pevci, vratarji 341 360
Svetiščni delavci (potomci Salomonovih služabnikov) 392 392
Ljudje nepreverjenega rodovnika 652 642
Vsota 29.818 31.089
Tako v Ezr 2 in Neh 7 je končna številka ista (42.360), vendar
štejejo malo drugače. Kako pojasniti ta odstopanja? Obstaja nekaj
možnosti. Morda končna številka zajema duhovnike nepreverjenega
rodovnika (Ezr 2,61-63) in skupine, ki morda niso omenjene. A splošno
sporočilo je kristalno jasno: Bog pozna svoje in nikogar ne bo pozabil.
(2 Tim 2,19)
V Ezr 2 in Neh 7 so naštete različne skupine ljudi, ki so se vrnili,
skupaj z imeni družin, njihovimi poglavarji in predstavniki. Katere
posebne skupine so omenjene? Duhovniki, leviti, pevci, netinimci
(svetiščni služabniki), vratarji, sinovi Salomonovih služabnikov in nekaj
takih, ki niso mogli dokazati, da so Izraelci, a so bili sprejeti med
ljudstvo, le da ne med duhovnike. (Ezr 2,59-63) Različne skupine
predvsem kažejo na različne vloge, ki so jih imeli Judje v delu za Boga.
Vsak prejme drug dar in včasih nalogo, ki temelji na moči, darovih in
talentih, ki nam jih je dal Bog. Vsakogar med nami je ustvaril
drugačnega, da lahko skupaj tvorimo eno celovito telo vernikov. Pevci
so bili prav tako pomembni kakor duhovniki, ki so vodili ljudstvo v
češčenju. Svetiščni služabniki so opravljali pomembno nalogo čiščenja
templja in organiziranja. Prav tako so pomagali levitom pri njihovih
dolžnostih.
Seznam živali
Zanimivo je, da so tudi živali štete na seznam ljudstva, ki se je
vrnilo iz babilonske sužnosti, posebej je omenjenih 736 konj, 245 mul,
435 kamel in 6.720 oslov. (Ezr 2,66-67) Morda se najde kdo, ki bi si to
razlagal kot mogočen dokaz, da Bog ljubi tudi živali. Bog skozi vse
46
Sveto pismo kaže svojo skrb za vse živo. Bog je rešil živali na Noetovi
barki (1 Mz 7,2 do 3,8) in ni hotel uničiti Niniv ne samo, ker so se ljudje
spokorili, marveč ker so tam živele tudi živali. (Jon 4,11) Še več – Bog
je človeku ob stvarjenju naložil odgovornost, da ga predstavlja in skrbi
za njegov ustvarjeni svet. (1 Mz 1,28) Isto se je ponovilo po potopu,
čeprav z zapleti, (1 Mz 9,2) ker je bil v živali dan strah pred ljudmi.
Seznam duhovnikov
V Ezr 8 je Ezra zapisal rodovnik tistih, ki so šli z njim iz Babilona.
Z njim se je vrnilo komaj kakšnih 5 do 6 tisoč ljudi. Najbolj ga je skrbel
rod duhovnikov, saj je bil tudi sam duhovnik in tudi ker so bili
duhovniki potrebni za nemoteno delovanje tempeljskih služb. Zato je
začel zapis od potomcev Pinehasa (Eleazarjev sin) in Itamarja po
Aronovi strani, ki je veliki duhovnik. Potem se naveže na politično
linijo kralja Davida po Hatušu, preostanek poročila pa zapolni z
naštevanjem običajnih državljanov. Omenjenih je natanko 12 rodov, kar
bralca spomni na 12 Izraelovih rodov. Čeprav se 12 rodov ni vrnilo v
celoti, je manjše število Judov, ki so se, prav tako pomembno, kakor če
bi bilo število 12 rodov nedotaknjeno. Eden naukov tega rodovnika je –
da kakor Bog ni nikoli zapustil 12 Izraelovih rodov, bo bedel tudi nad
temi, ki so se vrnili.
Potem ko je Ezra zbral ljudstvo ob reki Ahavi, da bi odšli proti
Jeruzalemu, je bil žalosten, ker ni bilo levitov. Prav ti, ki naj bi ljudstvo
poučevali o Bogu in so imeli največjo vlogo v obnovi ljudstva, da bi
"hodilo z Bogom", se niso odločili vrniti v Izrael. In Ezra se loti dela.
Sklical je 9 voditeljev in dva moža, ki sta opisana kot "zvedenca", (Ezr
8,16) ter jim naloži nalogo, da gredo k človeku Idu, prvaku v Kasifiji, s
prošnjo, naj jim pošlje levite in nekaj netinimcev. Ni veliko znanega o
Idu ali Kasifiji, razen da je moralo biti v tistem mestu kar veliko Judov.
Ezra se zahvali Bogu, ker mu je Id poslal 38 levitov in 220 netinimcev,
ki so bili določeni, da strežejo levitom in pomagajo v templju. Skupina
se je odzvala na pobude Svetega Duha in se odločila pridružiti množici
ob reki Ahavi.
V Neh 12 so imena duhovnikov in levitov od časa prve vrnitve iz
Babilona vse do časa Ezra in Nehemija. Kronološki zapis imen kaže na
pomen duhovniških družin. Poročilo o posvetitvi jeruzalemskega
47
obzidja je takoj po seznamu duhovnikov in levitov, kajti pred dogodkom
moramo ugotoviti, da je ljudstvo popolnoma opremljeno z osebjem, ki
je potrebno za posvetitev, ter je povsem predano pobožnosti.
Seznam zlatih in srebrnih predmetov
Preden se je skupina odpravila v Jeruzalem, je Ezra napovedal post
in čas molitve. Ni hotel prositi kralja za spremstvo; namesto tega je
preživel čas na kolenih. Vedel je, da potrebujejo zaščito na potovanju, in
je potreboval Boga, da jih reši pred plenilci in napadalci. Preden so odšli
v Jeruzalem, je razdelil predmete in dar za tempelj med 12 voditeljev
izmed duhovnikov. Seznam teh predmetov je zapisan v Ezr 8,24-30.
Srebrni in zlati predmeti so bili prostovoljni dar Bogu. Ko je Ezra izročil
predmete, jim je dejal: "Vi ste sveti Gospodu, in te posode so svete."
(Ezr 8,28) Svetost je skozi vso Ezrovo knjigo odločilna, saj naj bi ti, ki
se vrnejo, posvetili svoje življenje Bogu in bodo njegovi predstavniki na
svetu. Ezra in voditelji so hoteli popraviti zlo, ki so ga zagrešili
predniki. Opravljali so poslanstvo za Boga in to bodo naredili
popolnoma posvečeni njemu.
Seznam živali za žgalno daritev
Ob koncu poročila o ujetnikih, ki pridejo v Jeruzalem, pa se pojavi
še en seznam. Sestavljajo ga živali, ki so jih darovali Bogu v žgalno
daritev, potem ko so varno prispeli v svoj novi dom. (Ezr 8,35) Ljudstvo
je darovalo 12 juncev, 96 ovnov, 77 jagnjet in 12 kozlov. To neverjetno
število živali, ki so jih darovali za žgalno daritev, kaže hvaležnost
povratnikov. Hvaležni so bili za Božjo zaščito, ko so spoznali, da niso
varno prispeli v Jeruzalem po naključju. Veselili so se prihodnosti. Ker
je Bog poskrbel zanje na potovanju, je imel načrt za Izraela, da bo
uspešen.
III. Uporaba 1. Preberi zgoraj omenjene sezname in se spomni še drugih
uporabnih naukov, ki se jih lahko iz vsakega naučiš.
a. odgovori na naslednja vprašanja:
1) Zakaj se je pisarju zdelo pomembno to zapisati?
2) Čemu je Bog ohranil te zapise?
48
3) Kaj pomenijo zate?
4) Katere lastnosti Boga razpoznaš v njih poleg tega, da skrbi
za nas?
2. Svetost je bila pomembna lastnost duhovništva pa tudi Izraela kot
ljudstva. Zato je bilo pomembno ohranjati zapis vseh duhovnikov in
levitov. Bog po vsej Stari zavezi vabi ljudi, naj bodo sveti, ker je
tudi sam svet. (3 Mz 19,2) Biti svet, ker je svet Bog, pomeni, da
nam je mar za moralno držo.
a. Ali sta svetost in sveto življenje pomembna tudi danes? Če
da, zakaj?
b. Ali moralna oseba v današnjem svetu izstopa?
c. Ker nimamo več starozaveznega templja in duhovništva,
kako zagotoviti, da adventisti živimo sveto življenje za Boga?
49
10. ČEŠČENJE GOSPODA
Od 30. novembra do 6. decembra
I. Splošni pregled
Ključno besedilo: Ezr 3,11 Cilj proučevanja: Neh 12,27-47
Da bi jeruzalemsko duhovništvo užilo veljavo, se Neh 12 začne z
naštevanjem levitov in duhovnikov od babilonskih časov do obdobja
Ezra in Nehemija. Ko so ugotovili, da imajo usposobljene ljudi za
svetiščne službe, se naslednji del poglavja osredotoči na posvečenje
jeruzalemskega obzidja. Seveda varnosti ne zagotavlja obzidje, marveč
Gospod. Tako ljudstvo ne bo varno, če jih ne varuje Gospod. Izraelci so
običajno posvečevali predmete ali stavbe, da so priznali, da moč ne
prihaja iz predmeta, marveč je v Bogu. (Ps 127,1-2)
Posvetitev jeruzalemskega obzidja se je začela s petjem dveh velikih
zborov, ki sta ločeno šla skozi Jeruzalem in se na koncu združila v
templju. Tam so opravili "velike daritve" in ljudstvo se je izredno
veselilo. Dejansko so se ljudje tako glasno veselili, da so celo njihovi
oddaljeni nasprotniki slišali praznovanje dokončanja obzidja. Pozneje je
Nehemija razdelil tempeljske dolžnosti, da je bilo poskrbljeno glede na
postavo za levite in druge tempeljske uslužbence. Ljudstvo je bilo
radostno, da je tempelj znova deloval. Hoteli so zagotoviti, da je
poskrbljeno za te, ki služijo Gospodu, a ne samo za trenutek, marveč za
prihodnost.
II. Razlaga
Očiščenje
Preden so obzidje posvetili, so se duhovniki in leviti očistili, očistili
so tudi ljudstvo, vrata in obzidje. Očiščevalni obredi so bili v Izraelu
običaj in so simbolizirali očiščenje od greha ter ločitev za svetost.
Obredi so v glavnem zajemali pranje oblačil in kopanje. (2 Mz 29,4;
40,12-15; 3 Mz 16,20-28; 4 Mz 19,7)
50
V Izraelu je bilo več obredov očiščevanja. Najresnejši obred
očiščevanja se je opravil za vsakogar, ki je prišel v stik s truplom. Ker je
smrt stanje, ki je posledica greha, se je človek ali ljudje moral posebej
očistiti, ta postopek je opisan v 4 Mz 19. Duhovniki so darovali rdečo
kravo brez madeža in njen pepel vsuli v posodo z vodo. Nekdo, ki je bil
čist, je vzel izop in ga potopil v vodo ter s tem poškropil predmete ali
ljudi, ki so veljali za nečiste. Če se ta, ki je veljal za nečistega, ni
poškropil z vodo očiščevanja, je bil še vedno nečist. (4 Mz 19,13)
Na dan sprave je duhovnik, ki je opravljal očiščevanje svetišča in
daroval daritve za svoj greh in grehe ljudstva, preoblekel svoja oblačila.
Preden je nadel "sveta oblačila", si je umil telo. (3 Mz 16,4) Ko je
končal obred, je snel "sveta oblačila" in si spet umil telo. (3 Mz 16,23-
24) Človek, ki je odpeljal grešnega kozla v puščavo, je moral narediti
enako, preden se je smel vrniti v izraelski tabor. (3 Mz 16,26)
Druga očiščevanja so vključevala očiščevanje za duhovnike, (2 Mz
29,1-9) ki so si morali umiti roke in telo; (2 Mz 30,17-21, 40,12-14.30-
32) očiščevanje gobavosti (kakor greh vodi v smrt, tako se je gobavost
končala s smrtjo – 3 Mz 13,6; 13,34); telesni izločki; (3 Mz 15,1-29; 5
Mz 23,10-11) ter očiščevanje levitov. (4 Mz 8,5-7; 19,7-22) Ker so
duhovniki in leviti sodelovali pri posvetitvi obzidja, so se najprej očistili
z umivanjem rok in nog in morda telesa. Potem so očistili ljudstvo, ki je
bilo najverjetneje naprošeno, da umije sebe in tudi svoja oblačila. Sveto
pismo omenja, da so očistili vrata in obzidje, kar pomeni, da je bilo vse
poškropljeno z vodo.
Voda, s katero so škropili, ni bila sama po sebi čudežna; Božja
beseda je bila ta, ki je razglasila, da je očiščevanje očistilo ljudstvo greha
in smrti. Obred je služil kot simbol čistosti. Svetost in očiščevanje od
greha sta bila pomembna, da so lahko v slavnostnem obredu pristopili k
Bogu. Obred očiščevanja kaže, da je Kristusova kri ljudstvo očistila in
pokrila. Očiščevanje je zajemalo odpuščanje grehov. Ko so se ljudje
ponižali pred Bogom in se umili, so s tem priznali, da potrebujejo pomoč;
Bog jih je moral očistiti. On jih je moral narediti celovite in svete, ne pa
oni sami s svojimi dejanji. Pa vendar je Bog zahteval umivanje kot
oprijemljiv opomnik njegove moči, ki spreminja življenje ljudi.
51
Neizmerno veselje
Glavni del obreda posvečenja je vključeval glasbo in slavljenje.
Najprej so se leviti in pevci zbrali v Jeruzalemu; mnogi so živeli zunaj
mesta in so tja prišli samo, ko so bili na vrsti za službo. Duhovniki,
leviti in pevci so vodili praznovanje Božje skrbi zanje z zahvaljevanjem
(besednim priznavanjem tega, kar je naredil Bog) in petjem hvalnic.
Harfe, cimbale in druga glasbila so spremljali dva velika zbora, ki sta
pela in ločeno hodila skozi Jeruzalem. Na koncu sta se združila v
templju in glasno pela. (Neh 12,42) Dobesedno piše, da je bilo pevce
slišati. Njihovega veselja se ni dalo zajeziti ali utišati, saj so glasno peli
hvalnice. Glasno so peli, ker so prekipevali od veselja nad hitrim
dokončanjem obzidja in tem, da jim je Bog pomagal.
Ko so bili po njihovi vrnitvi iz babilonske sužnosti položeni temelji
za tempelj leta 537/536, so ljudstvo, duhovniki in leviti hvalili Gospoda.
(Ezr 3,10-11) Enako se je zdaj zgodilo v Nehemijevem času po dokon-
čanju jeruzalemskega obzidja. Vsakdo je slavil Gospoda in dva zbora
sta mu pela hvalo za dokončano delo. (Neh 12,31.38)
Ljudstvo se je neizmerno veselilo. Neh 12,43 dobesedno pravi, da
jih je Bog pripravil do samach (veselja) z veliko samach (veselja).
Beseda samach se v Neh 12,43 pojavi kar 5-krat. In samo 1-krat v Neh
12,44, ko so se ljudje veselili duhovnikov in levitov, ki so služili v
templju. Ko se znova pojavi v Neh 12,27, ki je povzetek celotnega
poročila, pravi, da je ljudstvo sklicalo levite, da bi radostno (samach)
praznovali posvečenje.
Beseda se v poglavju pojavi natanko 7-krat, kar bi naj bralcu
nakazalo pomembnost. Število 7 je v Svetem pismu število polnosti,
dokončanja in dovršenosti. Samach, ki so ga tako ljudje doživljali, je
bilo popolno. Bog jih je razveselil. Njihovo veselje kaže, kaj je pravo
veselje v življenju, saj so se veselili tega, kar je naredil Bog. Nauk za
nas je, da praznujemo to, kar Bog počne v našem življenju, in ne
spregledamo njegovih dobrohotnih dejanj in jih jemljemo za
samoumevne. Raje praznujmo njegovo previdnost. Priznavanje Božjih
blagoslovov in vodstva vodi v hvaležnost in čustveno trdnost.
Hvaležnost nas osrečuje in dela zmagoslavne.
Radost je značilni vidik češčenja, prav tako kakor spoštovanje
Boga, ki ga lahko opredelimo kot globoko spoštovanje v osebnem
52
srečanju z njim. Ravnovesje med radostjo in spoštovanjem je izredno
pomembno; pa vendar žal tolikokrat spregledano. Če je bogoslužje
polno spoštovanja do Boga, v njem pa ni veselja, postane suhoparno in
togo. Po drugi strani pa če je navzoče samo veselje in ni spoštovanja, se
bogoslužje prej sprevrže v čustvenost kakor pa v resnico. Zato mora
naše bogoslužje vsebovati oboje. Spoštovanje in radost skupaj ustvarita
pravo bogoslužno ozračje. Izraelci so razumeli potrebo po tem ravno-
vesju, ko so se glasno in z vsem srcem radovali, hkrati pa slavili Boga
za vse, kar je naredil. Njihovo češčenje je temeljilo na resnici in Božjih
delih, ne pa na čustvenosti. Ljudje, ki skačejo z bogoslužja na bogo-
služje, da bi se "duhovno zadevali", zgrešijo smisel slavljenja Boga.
Naše bogoslužje mora biti vedno ukoreninjeno v Jezusu in ne v naših
čustvih. Pa vendar so Izraelci občutili radost in veselje, ko so slavili
Boga. Ti občutki veselja so od Boga dani in temeljijo na resnici, kdo
Bog je in kaj je naredil. Iskanje Boga in bogoslužje nas ohranjata
utemeljene v njegovi milosti in hvaležnosti.
III. Uporaba Očiščevanje
Obredi očiščevanja predstavljajo čiščenje od greha in so priprava za
prihod pred Boga ter priznanje, da smo brez njega "nečisti". Četudi
danes nimamo obredov očiščevanja, kako bi lahko uporabili načelo
čiščenja? K Bogu lahko pridemo, kakršni smo, a ne kakor koli. Kako naj
torej stopimo predenj? Kaj moramo narediti, da se ponižamo pred njim?
Kako lahko to pokažemo?
Radost
1. Preberi Ps 136, psalm, poln hvale in poveličevanja Boga. Česa
nas uči o bogoslužju? Katere različne razmere pristopanja k Bogu
so opisane? Za kaj vse se v tem psalmu slavi Boga?
2. Kako zagotoviti, da bo tvoja cerkev slavila Boga z ravnovesjem
radosti in spoštovanja?
3. Pevci in glasbeniki so imeli v Stari zavezi pomembno vlogo v
poveličevanju in so bili odločilni za svetiščne službe. Kako
zagotoviti, da cenimo glasbenike v svojih cerkvah?
53
a. Pomisli, kako tvoja cerkev ali povzdiguje glasbenike in
služabnike ali pa jih potiska na stran ali celo spravlja v
malodušje. Kako lahko tvoja cerkev smiselno in spoštljivo
vključi pianiste in zbor v bogoslužje?
b. Kako lahko kot cerkev pomagate glasbenikom in pevcem
razumeti, da njihovi od Boga dani darovi bogatijo cerkvene
službe?
4. Če pogrešaš radost, ko slaviš Boga, kaj bi lahko naredil, da bi
povrnil prvo ljubezen?
54
11. ODPADLO LJUDSTVO
Od 7. do 13. decembra
I. Splošni pregled
Ključno besedilo: Neh 13,22 Cilj proučevanja: Neh 13,1-22
Poglavje se začne z bežno omembo prepovedi v Mojzesovem
zakonu, kjer piše, da Amonci in Moabci ne smejo sodelovati, kadar se
Izraelci zberejo k praznovanju in na svečanih shodih. Nehemija piše, da
je ljudstvo, ko je slišalo, da se ne smejo mešati z malikovalci, (5 Mz
23,3) ločilo "izmed Izraela vse mešano ljudstvo". (Neh 13,3) Tako
močno je delovala postava na um in srce ljudstva.
Poglavje potem opisuje prenove, ki jih je Nehemija vpeljal, preden
se je vrnil v Babilon. Kralj Artakserks ga je poklical nazaj v Perzijo,
potem pa mu je dovolil znova potovati v Izrael. Po nekem času
odsotnosti se je Nehemija vrnil v Jeruzalem. Morda je slišal govorice o
žalostnem stanju v Izraelu, od kar je odšel, in o pokvarjenih voditeljih,
ki so prevzeli vodenje. Ko je prispel v Jeruzalem, je odkril, da je veliki
duhovnik Eliasab dovolil Amoncu Tobiju prebivati v eni izmed tem-
peljskih sob. Prva Nehemijeva prenova je bila, da je izgnal Tobija iz
sobe ter jo povrnil prvotnemu namenu, da so v njej shranjevali žito in
kadila. Druga prenova je bila povezana z leviti in pevci, ki niso
prejemali desetin in darov, ki so jim pripadali. Morda je ljudstvo
izgubilo voljo ob slabem upravljanju templja in zato niso dajali desetin
in darov. Nehemija je povrnil sistem desetinjenja in določil vodje nad
določenimi vidiki templja, da pokvarjen veliki duhovnik ni imel nadzora
nad temi področji. Na koncu je obnovil pravo posvečevanje sobote. Na
sobotni dan je zaprl mestna vrata, da je preprečil trgovanje in potem
zagrozil vsem, ki so še prodajali in kupovali zunaj jeruzalemskega
obzidja. Njegova gorečnost za pravilno posvečevanje sobote je zgled
vse do danes.
55
II. Razlaga Desetine
Nehemiju je bilo desetinjenje izredno pomembno. To prakso je
obnovil, kajti brez nje tempelj in njegove službe niso mogle pravilno
delovati. Zakaj je imel Nehemija tako močna čustva glede vračanja
desetine?
Ko so omenjene desetine in darovi, se velikokrat osredotočimo na
nagrado, ki jo bomo prejeli glede na Mal 3,10. V tem besedilu Bog
pravi Izraelcem, naj ga "preizkusijo" v vračanju desetin, kajti če mu jih
bodo vračali, jih bo blagoslovil. On sam pravi, da bo odprl vrata nebes
in jim izlival blagoslove do preobilice. (Mal 3,10) Zato spodbujajmo
druge, naj dajejo Bogu, da bodo prejeli obljubljeni Božji blagoslov.
Dajanje desetin in darov pa ne sme biti odvisno od prejetih blago-
slovov. Dajanje desetin se imenuje "vračanje", kajti vse, kar imamo, je
blagoslov od Boga, kajti vse nam je dal On. Ker je Bog naš stvarnik, ga
kot takšnega priznavamo in mu vračamo. Dajemo iz hvaležnosti za to,
kar je naredil: ustvaril nas je, vzdržuje nas, skrbi za nas, umrl je za nas,
še dalje nas obnavlja. V vračanju desetin vidimo hvaležnost, še posebej
v poročilu o Abrahamu in Jakobu.
V 1 Mz 14 beremo o bitki v Kanaanu. 4 mezopotamski kralji (kralj
Sinarja, Elasar, Elam in Gojim) so se bojevali s 5 kanaanskimi kralji
mest Sodome, Gomore, Adma, Zeboima in Bela. Mezopotamski kralji
so zmagali in zasegli veliko ujetnikov. Ker je na tem področju živel Lot,
so zajeli tudi njega. Ko je Abraham izvedel, da so odpeljali nečaka, je
oborožil svojih 318 izurjenih služabnikov in se pognal za mezo-
potamsko vojsko. Njegova manjša skupina vojakov je napadla Mezo-
potamce in zmagala. Bog je dal Abrahamu neverjetno zmago in povrnil
je vse, kar je bilo zajeto – tudi Lota.
Na poti nazaj se Abraham presenetljivo sreča s kraljem Salema, ki
je imenovan tudi duhovnik Najvišjega. Melhizedek je Abrahama
blagoslovil in Abraham mu je dal desetino od vsega. (1 Mz 14,20) V
Heb 7,2.4 posebej piše, da je dal Abraham desetino od vsega, kar je
imel. Abraham je vrnil desetino Bogu, ker mu je Bog naklonil
neverjetno zmago. Prevzel ga je strašni in mogočni Bog, ki je šel z njim
v boj in se bojeval z njim. Njegovo srce je prekipevalo hvaležnost in iz
hvaležnosti je vrnil desetino.
56
Jakob je imel podobno izkušnjo, ko so ga starši poslali k stricu
Labanu, da se poroči z bogaboječo ženo in ne vzame Kanaanke ter tudi
da bi ga zaščitili pred bratom Ezavom, ki se ga je odločil umoriti. Ko je
bil Jakob na begu v Haran, je zaspal, in Bog mu je dal sanje, kjer je
videl lestev, ki je segala do nebes in angele, ki so hodili gor in dol po
njej, na vrhu pa je stal Gospod. (1 Mz 28,13) Bog mu je spregovoril in
mu obljubil, da bo z njim in ga blagoslovil. Ko se je Jakob prebudil, je
vzkliknil: "Kako častitljiv je ta kraj! Ni nič drugega kakor Božja hiša, in
tu so nebeška vrata!" (1 Mz 28,17) Jakob se je zaobljubil: če bo Bog
resnično z njim, kakor je rekel v sanjah, potem Gospod ne bo samo
njegov Bog, marveč mu bo dajal desetino od vsega, kar mu daje. (1 Mz
28,20-22) Znova vidimo človeka, ki v strahospoštovanju vidi, kdo je
Bog in kaj počne, in potem iz hvaležnosti obljubi, da bo zvesto vračal
desetino.
Zato desetino vračamo iz srca, polnega hvaležnosti. Ne prvotno, ker
bomo s tem deležni blagoslova, temveč ker je Bog zvest in strašen, ko
skrbi za nas in nas prav vsak dan blagoslavlja. Nehemija je z dejanji
pokazal, da je vračanje desetine izredno pomembno ne samo za podporo
Božjega dela, marveč da nam pomaga priznati, da vse prihaja od njega.
Dajemo, ker Bog daje nam. Tako sodelujemo v njegovi službi za
človeštvo.
Sobota
Druga tema, ki se je je Nehemija lotil v tem poglavju, pa je dan
bogoslužja, sobota. Izraelci so na sobotni dan poslovali z ljudmi
okoliških krajev, namesto da bi ta dan slavili Gospoda. (3 Mz 23,3)
Nehemija je močno nasprotoval njihovemu neposvečevanju sobote.
Nehemija je bil upravitelj v deželi in ker je bil izredno pobožen
človek, je hotel zagotoviti, da se ljudstvo ravna po Božjih navodilih.
Čutil je, da mora ostro ukrepati, da bo ljudstvo razumelo, da je soboto
zares treba posvečevati. To mora biti dan počitka Gospodu, ko si ljudje
vzamejo čas, da so z družino in prijatelji in kar je še pomembneje, da
preživijo čas z Bogom. Ko so trgovali na sobotni dan, so se prikrajšali
za priložnosti občestva z Bogom in se oropali priložnosti, da pokažejo
ljubezen in skrb tudi drug drugemu.
57
Bog Stvarnik je videl soboto kot izjemno pomembno, drugače je
tudi ne bi ustvaril kot posebni dan. Ko bi bilo vse potrebno dokončano v
šestih dneh, potem Bog ne bi ustvaril sedmega dne. Ampak to je naredil,
da bi nam dal posebni dan kot spomin, da je On stvarnik in da smo
ustvarjeni, da bi bili v občestvu z njim in odvisni od njega. Na ta dan
počitka od vsega dela tudi obnovimo svoje moči in še pomembneje
spoštujemo Božji način praznovanja življenja, saj je ta dan naredil svet.
Sobota ni kakor vsak drug dan; sobota je sveti dan. Svet pomeni "ločen"
za poseben namen in "dan na stran" za dejavnosti, ki dvigujejo naše
misli k Bogu. Zato naj bi se naše početje na ta dan razlikovalo od reči,
ki jih počnemo druge dneve v tednu. Sam Jezus je ostal v grobu na
sobotni dan in vstal na prvi dan tedna, s tem je posvečeval soboto celo
mrtev. Tako zelo je sobota pomembna Bogu.
V vsem Svetem pismu nam Bog kaže pomembnost sobote in kako
naj se na ta dan odvrnemo od posla in običajnih dejavnosti, da bi
poveličevali Gospoda sobote. Spodbuja nas, naj jo priznamo kot dan
naslade, kot svet Gospodov dan in ga častimo – ne tako da počnemo, kar
nam ugaja, hodimo po svojih poteh, zadovoljujemo sebične želje,
govorimo posvetno. Bog je znova obljubil blagoslov. (Iz 58,13-14)
Enako kakor je obljubil, da nas bo blagoslovil, ko vračamo desetino,
obljublja blagoslov, ko živimo soboto po njegovem in se ne osredo-
točamo na lastne želje, marveč raje v vsem, kar počnemo, poveličujemo
Boga. Kakor je bilo omenjeno z desetino, naj ne bi posvečevali sobote
zaradi blagoslovov. Sveta naj nam bo, ker je to dan, ki nam je bil dan
kot darilo, da se osredotočimo na Gospodovo dobroto.
III. Uporaba Desetina
1. Katero načelo stoji za desetinjenjem? Zakaj Bog želi, da mu
vrnemo 10 odstotkov?
2. Napiši nauke, ki se jih naučimo z vračanjem desetine.
Sobota
1. Kaj misliš, zakaj Sveto pismo ne omenja posebej, kaj smemo in
česa ne smemo početi na soboto?
58
2. Preberi naslednja besedila o posvečevanju sobote: 2 Mz 16,22-
30; 34,21; 35,3; Iz 56,2; 58,13; Jer 17,21. Iz teh besedil izpiši
načela o tem, kako Bog želi, da posvečujemo ta dan.
3. Preberi naslednja poročila v Svetem pismu o posvečevanju
sobote: Mr 2,23-28; 3,1-6; Lk 13,10-17; Jn 5,1-12. Razmisli o teh
opisih in odgovori na vprašanja:
a. Česa nas Jezus uči o soboti, česar ljudstvo/voditelji niso
razumeli?
b. Katerih načel posvečevanja sobote se naučimo iz teh poročil?
59
12. RAZREŠEVANJE SLABIH ODLOČITEV
Od 14. do 20. decembra
I. Splošni pregled
Ključno besedilo: Ezr 9,6 Cilj proučevanja: Ezr 9 in 10; Neh 13,23-31
Med slabimi odločitvami, ki so jih sprejeli Izraelci, so bile njihove
poroke z nevernimi, ki niso bili z njimi verovali v resničnega in živega
Boga. Dva dela, ki smo jih proučili v tem nauku, imata opravek s
spoznanjem, da ima Božje ljudstvo mešane družine s tistimi, ki niso
želeli slediti Bogu in so bili malikovalci. Nehemija konča knjigo s
kratkim poročilom o svojem sporu z Judi, ker so sklenili kompromis v
posvečenju Bogu in se poročili z nevernimi. Poudari, da je Salomon
padel zaradi slabe odločitve, da se poroči z malikovalko. Božje ljudstvo
se je moralo učiti iz Salomonove slabe izkušnje. Nehemija je javno
osramotil moške, ki so se poročili z malikovalkami, in jih spomnil, da
njihove odločitve vodijo ali k Bogu ali pa od njega.
Zanimivo je, da se je Ezra ukvarjal s povsem enakimi razmerami
nekaj let poprej. V Ezr 9 in 10 beremo njegovo molitev priznanja, ko
omenja resnost poročanja z nevernimi. Sami so bili ljudstvo na samem
začetku in bodo ali rasli v večjo predanost Bogu ali pa bodo od njega
odpadli. Ezrova in Nehemijeva vnema v teh razmerah je ljudstvo
pripeljala na kolena in mnogi so se odločili ločiti od nevernih zakoncev.
Učeč se iz teh poročil temeljito premislimo o svoji izbiri zakonca.
Najpomembneje je, da se učimo iz načela, ki je tukaj poudarjeno:
odločajte se tako, da vas bo to vodilo bliže k Bogu in ne od njega.
Vsako odločitev pretehtajte in temeljite na tem, kam vas bo pripeljala.
II. Razlaga Nehemija 13: Nehemijev odziv in korenitost v mešanih zakonih
Nehemija je ljudstvu pokazal Salomonov primer in jih spomnil, da
je celo Salomon, najmodrejši med kralji, ki so kdaj živeli, zaradi slabih
odločitev padel v malikovalstvo, ki so ga širile njegove žene. Ljudstvo
60
je vprašal, ali meni, da so odporni na vplive malikovalk, ki živijo znotraj
njihovega doma. Igra z ognjem povzroči požar. Niti duhovniki niso z
vsem srcem sledili Bogu v tej zadevi. Vnuk velikega duhovnika se je
poročil s Sanbalatovo hčerjo, s hčerjo Horonca, enega najhujših
Izraelovih sovražnikov. Za duhovnika je veljalo strogo pravilo: "Devico
iz svojega ljudstva naj vzame za ženo. In svojega semena naj ne
onesveti med svojim ljudstvom." (3 Mz 21,14-15) Zato je Nehemija
odgnal vnuka velikega duhovnika. (Neh 13,28) To korenito dejanje kaže
resnost, s katero je Nehemija obravnaval poroke med vernimi. Zakon
naj odseva Božja načela ljubezni in je jedro za izgradnjo cerkve in
družbe.
Ezra 9: Ezrov spopad s težavo in njegova molitev
Nekaj let poprej se je tudi Ezra ukvarjal z mešanimi porokami. Ko
so mu povedali, da se ljudstvo, voditelji in duhovniki poročajo z
ženami, ki niso izročile srca Bogu, je bil pretresen. Raztrgal je svoja
oblačila in dolgo sedel neurejen in zgrožen. Po vsem, kar so Izraelci
doživeli, ni mogel verjeti, da so v Izraelu znova prevladali grehi, zaradi
katerih so morali v sužnost in od katerih so si pravkar opomogli. Ker
Izrael ni hotel biti drugačen od okoliških ljudstev pred sužnostjo, je bil
odpeljan od Boga, ko je sprejel češčenje bogov okoliških narodov.
Mešanje z drugimi ljudstvi jih je pripeljalo v slabo prakso in sinkreti-
stično češčenje. In zdaj so bili na robu prepada v iste grehe. Povrh vsega
pa so komaj prišli iz Babilona. Ezra je bil tako pretresen in žalosten ob
teh novicah, da je obsedel vse do večernih daritev. Tedaj je padel pred
Boga in molil čudovito molitev, priznaval grehe ljudstva in dejal, da ne
more dvigniti obličja k Bogu zaradi vsega, kar je naredilo ljudstvo.
V Ezr 9,9 piše: "Vendar pa nas ni zapustil naš Bog v naši sužnosti,
ampak nam je naklonil milost." Hebrejska beseda za milost je chesed in
pomeni veliko več kakor zgolj milost. Vključuje neomajno ljubezen in
zvestobo. Bog jim je naklonil milost, da bi 1) zagotovil prerod, 2)
popravil hišo, 3) pozidal ruševine in 4) podaril Izraelu obzidje. Vse to so
glagoli dejanj in kažejo, da Bog ni zapustil svojega ljudstva. Ponudil je
celo pomoč, da so se lahko zgodile naslednje 4 stvari: popravljal je,
obnavljal, dajal in poživil ljudstvo. Beseda poživil se pojavi dvakrat,
tudi v Ezr 9,8. V hebrejščini je to beseda michyah in pomeni poživ-
61
ljajoče in tudi rešuje življenje, olajšanje, obnova in vzdrževanje. Ezra je
poudaril, da jim je Bog dal "življenje". Ohranil jim je življenje, dal, kar
so potrebovali, in jih poživil, da so lahko opravili potrebno delo v
Jeruzalemu. Poživil jih je, da so lahko bili znova "celoviti".
Oni pa so zametavali vse Božje blagoslove, ko so se poročali z
malikovalci. Celovitost, ki jo je Bog želel za svoje ljudstvo, so spod-
kopavale njihove odločitve. Ezra je prav tako skrbelo, da ne bodo
popolnoma poživljeni kot Božje ljudstvo, če se bodo mnogi povezovali
z zakonci, ki jih Bog ne zanima. Zdaj, ko so kot narod začenjali novo
pot in so bili zgolj ostanek, je Ezra menil, da je pomembno, da Izrael
sledi Bogu in se ne vdaja znova temu, kar jih bo odvedlo od njega.
Strogo držanje Božje besede je bilo tokrat izrednega pomena, saj otroci,
ki bi se rodili v teh zakonih, sploh ne bi poznali svetopisemskega jezika.
Ezra 10: rešitev
Ezrova zaskrbljenost in globoko prepričanje glede te zadeve sta
ljudstvo prepričala o resnosti njihovih dejanj. Začeli so se zbirati okoli
Ezra in jokati skupaj z njim. Moški ali ženska, ki je globoko predan
Bogu, lahko izredno vpliva na ljudi. Pobožni vodja, ki ne spregleda
hudobnih dejanj, zbudi pobožnost v drugih. Voditelji so se domislili
rešitve, da odslovijo žene in otroke. Ti zakoni niso bili po Božji volji;
zato ni omenjena beseda ločitev.
Ko se danes odločamo o ločitvi od nevernih zakoncev, si oglejmo
načelo za njihovimi dejanji, in ne črke besede. Pavel svetuje vernim
zakoncem, naj ne zapustijo nevernega moža ali žene, ki si resnično želi
ostati poročen. Po drugi strani ne sme nihče prisiliti nevernega, da
ostane poročen z vernim proti svoji volji. (1 Kor 7,12-15) Nihče ne sme
vsiljevati takšne pristranske ureditve. Načelo, ki se tako pojavi, je
sklepanje pobožnih odločitev na vseh življenjskih področjih. V
skladnosti z Božjimi navodili se moramo modro odločiti, s kom se
poročimo. Prav tako moramo modro živeti znotraj zakona, ne glede na
to, ali se poročimo z vernim ali nevernim. Ob vsem tem se moramo
modro odločati. Boga namreč predstavljamo v svojem delu, na
delovnem mestu, v vzgoji otrok in v stiku z drugimi ter tudi v tem, kako
se lotevamo reševanja težav z zakoncem ali s kom, ki je jezen na nas.
62
Pomembna beseda, ki se pojavi v obeh poglavjih, je chared in
pomeni trepetati ali bati se. (Ezr 9,4; 10,3) Prvi primer pravi: "Tedaj se
zbero k meni vsi, ki so trepetali ob besedah Izraelovega Boga." Drugi
primer poroča, da so se odločili za ločitev zaradi nasveta teh, ki so
trepetali ob zapovedi našega Boga. Trepetati ob besedah Boga in ob
Božji zapovedi je povezano in pomeni, da je vsaka od besednih zvez
pojasnilo druge. Trepetanje ob Božji besedi je omenjeno kar nekajkrat v
Svetem pismu, recimo v Iz 66, kjer je omenjeno dvakrat. "Toda na tega
se ozrem: na ubožca in potrtega v duhu in na njega, ki trepeče pred mojo
besedo." (Iz 66,2) "Čujte Gospodovo besedo, ki trepetate pred njegovo
besedo!" (Iz 66,5) Misel o trepetanju pred Bogom in njegovo besedo
prebudi duha ponižnosti v pristopanju k Bogu in Svetemu pismu.
Priznamo, da ne vemo vsega, in zato ponižno pristopimo k učenju in
radovoljno sledimo temu, kar slišimo ali beremo. Besede ne kritiziramo,
temveč Beseda deluje kot naš vodnik.
Najboljša lekcija, ki se je lahko naučimo iz Ezrove in Nehemijeve
težave, je, da trepetamo ob Božji besedi. Ljudstvo je trepetalo pred
Bogom in so bili voljni narediti največ, da bi imeli močan odnos z njim.
Trepetanje pred Bogom vodi v poslušnost Božji besedi in v zameno v
srečno in radostno življenje. Trepetamo lahko tudi ob njegovi besedi in
ne dovolimo, da pride kar koli med nas in poslušnost Svetemu pismu.
Biti učenec pomeni biti poslušen, ne samo vedeti.
III. Uporaba 1. Kakor je Bog deloval v življenju Izraelcev in skrbel zanje – kakor
je razvidno iz glagolov dejanj iz Ezr 9,9 – Bog deluje tudi danes v
našem življenju. Spomni se, kaj vse počne zate prav sedaj. Povej to v
svojem razredu.
2. Bog je želel poživiti ostanek Izraelcev in jih znova ozdraviti,
kakor sta poudarila Ezra in Nehemija, poroke z nevernimi pa so jim
onemogočale, da bi doživeli polnost Božjega načrta. Zato niso bili
deležni tesne hoje z Bogom. On si nas želi ozdraviti in poživiti.
Razmisli, ali je kaj v tvojem življenju, kar je napoti pravi sreči in
skladnosti z Bogom. Kaj ti onemogoča globlji odnos z njim?
3. Ob Ezru so se zbrali ti, ki so trepetali pred Božjo besedo in se
odločili spremeniti svojo posvečenost Bogu.
63
a. Kako naj bi mi trepetali pred Božjo besedo?
b. Kaj lahko naredite kot cerkev, da bi se na novo posvetili
Bogu?
c. Kaj lahko osebno narediš, da se izročiš Bogu?
č. Kako ti lahko odgovoren zakonec pomaga pri spremembi?
64
13. VODITELJI V IZRAELU
Od 21. do 27. decembra
I. Splošni pregled
Ključno besedilo: Neh 8,8.12 Cilj proučevanja: Ezr 7 in 8; Neh 1 do 3; 4,7-23; 5,14-19
Ezra in Nehemija kažeta, kaj pomeni biti vodja za Boga. On ju je
postavil na vplivni položaj (Ezra je bil duhovnik, Nehemija upravitelj),
sama pa sta se odločila biti odgovorna v izvrševanju nalog. Oba sta delo
vzela resno, saj sta se zavedala Božjega poziva, mu bila predana in sta
ljubila Božje ljudstvo. Zavedala sta se vpliva na ljudstvo, s katerim sta
delala. Položaj sta uporabila za dobro. Predvsem pa sta kazala očitno
gorečnost za Boga. Ti, ki so bili ob njiju, so vedeli, da ljubita Boga in
živita zanj z neverjetno predanostjo. Njuna zvestoba je navdihnila
Izraelce, da so hodili z Bogom v tesnejšem odnosu.
Ezra in Nehemija sta bila tudi pogumna. Nista se bala narediti kaj,
česar so se drugi bali – recimo popeljati skupino ujetnikov nazaj v
Jeruzalem, kjer sta vedela, da bo življenje težko. Spodbujala sta ljudi in
jih krepila, razdeljevala dolžnosti in nista vsega naredila sama. Bila sta
voditelja z namenom, imela vizijo za Izraelce, da se obnovijo in spet
poživijo. Zato sta bila pripravljena narediti vse, kar je bilo treba, da bi se
te sanje uresničile. Voditelja sta bila tudi ponižna. Tudi onadva sta
služila in ne bila samo strežena. Prav tako nista pričakovala ali si želela
prejeti veliko denarja za delo. Njuno življenje in vodstvo kaže načela za
vdano vodenje v današnjem času. Najpomembnejše pa je, da so navade
te, ki sta jih razvila in kazala in iz katerih se lahko danes učimo ter jih
uporabimo v delu za Boga.
III. Razlaga Ključ uspešnega voditelja so navade, ki jih razvije. Če vodja živi
iskreno, pošteno, odprto in vztrajno preživlja čas v Božji besedi, bere
modro čtivo in raste po pridobljenem znanju, bo veliko bolj duhovno
vplival na ljudstvo in svet kakor kdo, ki v nasprotju s tem preživlja čas v
65
"praznih" dejavnostih in praznih pogovorih, vsak dan nekaj ur gleda
televizijo ali igra video igrice. Naš način razmišljanja in to, na kar se
osredotočamo, določa naše vedenje. Navade, ki jih razvijemo in po
katerih delujemo, opredeljujejo, koliko vpliva bomo imeli na druge in
koliko nas Bog lahko uporabi ter kaj naredi po nas.
Ezra in Nehemija sta razvila navade, iz katerih se lahko učimo. Če
želimo biti vplivni vodje, se učimo od njiju in oblikujmo svoje navade
po njunih. Dobra življenjska načela, ki sta jih gojila, je vredno
posnemati. Pomembna je vsakodnevna rutina in ne velike reči, ki jih
naredimo tu in tam. In kakšna je bila vsakodnevna rutina Ezra in
Nehemija? Kaj bi lahko rekli o njunih vsakodnevnih navadah iz poročil
o njiju?
Ezra: duhovni vodja
Ezra je imel veliko voditeljskih lastnosti, morda sta ga najbolj
odlikovali dve navadi: 1) nepopustljivo proučevanje Svetega pisma ter
2) goreča molitev in post. Očitno je Ezra oblikoval te navade, ko je bil
mlad in ni nikoli popustil. Opisan je kot "pismouk, izurjen v
Mojzesovem zakonu." (Ezr 7,6) Beseda za "izurjen" je mahir in
predstavlja človeka, ki je uspešen v svojem poslu. Ezra se je marljivo
učil v istem šolskem sistemu kakor Daniel in njegovi trije tovariši v
Jeruzalemu. Prejel je najboljšo izobrazbo v deželi. Izraz mahir je zelo
določen in najverjetneje kaže na Ezra, ki je predstavnik judovske vere
pred perzijsko oblastjo. Bil je izurjen pisar, izurjen v Mojzesovem
zakonu, kar pomeni v naukih hebrejske Tore (pet Mojzesovih knjig) in v
Božjem nauku na splošno, ne samo 10 zapovedih, na kar običajno
pomislimo, ko slišimo izraz postava.
Ezra pa ni bil samo pismouk, izurjen samo na svetopisemskem
področju. Spremenilo ga je tudi poznavanje postave. Poznavanje
resničnega živega Boga je spremenilo njegovo življenje. Vemo, da je
bilo tako z Ezrom, ker v Ezr 7,10 piše. "Zakaj Ezra je pripravil svoje
srce, da bo preiskoval Gospodov zakon in ga izpolnjeval ter da bo učil v
Izraelu postave in sodbe." Izjava, da je Ezra "pripravil" svoje srce, je
ključna. Srce se nanaša na um, misli in čustva. Torej je bilo njegovo
celotno bitje trdno odločeno in posvečeno Božji postavi. Božja postava
je sopomenka za Boga, čigar značaj predstavlja. Ezra se je tako trdno
66
odločil proučevati Božjo besedo in biti odprt za njeno preobražajočo
moč. Odločil se je z vsem srcem slediti postavi in jo poučevati druge.
Razumel je, da je njegov določen poklic v življenju proučevati in
poučevati Božjo besedo – njen nauk. Ezrove navade so vsebovale tudi
to, da je v osebno življenje vključil globoko razumevanje hebrejskih
Svetih spisov. Kar koli je bral, je tudi delal. Bil je Jezusov učenec, ki je
delal, kar mu je Bog pokazal.
Tudi druga navada – post in molitev – je jasno vidna iz poročil o
njegovem vodenju. Ko so se ljudje zbrali ob reki Ahavi, (Ezr 8,15)
preden so odšli proti Jeruzalemu, je Ezra oklical post. Vedel je, da
potrebujejo zaščito na poti, saj bi jih lahko plenilci kadar koli napadli.
Prav tako se je postil in molil, ko je imel opravek z mešanimi zakoni.
(Ezr 9 in 10) Tako je očitno, da je to postalo njegova navada, kadar koli
se je znašel pred težavnimi razmerami. Namesto da bi se za posvet
obrnil na ljudi in naredil načrt, se je najprej obrnil na Boga vesolja, ki je
imel vse v svojih rokah.
Nehemija: služabnik vodja
Tudi Nehemija je imel navado moliti in se postiti. Ko je slišal, da
nasprotniki ljudstvu preprečujejo dalje zidati mestno obzidje, je sedel,
jokal in žaloval nekaj dni in se medtem postil in molil. Boga je rotil, naj
se jih usmili in ukrepa. Bog je uslišal njegove molitve in ga poslal v
Jeruzalem kot voditelja njegovega ljudstva. (Neh 1 in 2)
Ko je bil upravitelj, vidimo še druge njegove navade. Imel je
navado biti vztrajen. Ni izgubil poguma pred nasprotniki ali se navzel
malodušnosti Izraelcev. Bil je osredotočen na to, kar naj naredijo, in
vpil k Bogu po pomoč, potem pa se vrnil na delo. Izraelce je oborožil,
da so se lahko zaščitili in svarili zunanje sile. (Neh 4) Zaradi resnih
groženj bi lahko odnehal. A njegova vztrajnost je izvirala iz njegove
navade, da zaupa Bogu. Tudi zaupanje v Boga je navada, ki jo je treba
razviti. Če smo vajeni dvomiti o Bogu in mu ne zaupati, bomo šli še dlje
in krivili Boga, ko se bodo v našem življenju pojavile ovire in težave.
Po drugi strani pa če smo zaupljivi in imamo vero v Božje obljube, nam
bo uspelo to ohraniti tudi sredi težav.
Nehemija je imel tudi navado radodarnosti. V Neh 5,14-19 je
poskrbel za služabnike in druge, ki niso imeli veliko in so vsak dan
67
potrebovali prostor, kjer bi jedli. Namesto da bi zbiral plačo kot
upravitelj v Izraelu, je zaslužek podaril ljudstvu. To je bila njegova
dolgoletna navada. Ko je izvedel, da izraelski voditelji in bogataši
jemljejo dolžnikom, (Neh 5,1-13) se je raztogotil. Ker je bil sam
nagnjen k radodarnosti, je vsaka krivica v njegovem sočutnem srcu
sprožila hiter odziv.
In nazadnje ni bil samo Ezra ta, ki je preživljal čas z Božjo besedo.
Tudi sam upravitelj je bil zgled tega. (Neh 8,9) Da bi Nehemija ohranil
svojo gorečnost do Boga in vizijo, ki jo je imel za ljudstvo, je moral
gojiti navado proučevanja Svetih spisov. (Neh 8) Posvečenje Bogu je
treba negovati in gojiti. Iskanje Boga brez omahovanja je nagnjenje, ki
uspeva samo, če vsak dan preživimo čas z Bogom. Je neposredni sad
molitve in branja Svetega pisma. Boga je treba slišati neposredno iz
njegove besede. Nehemija je zagotovil, da je ljudstvo slišalo Pisma v
svojem jeziku in da so jim bila pojasnjena. Sodeloval je z Ezrom in
leviti, da je poučeval ljudstvo. Dober vodja prepozna darove svojega
ljudstva in jih uporabi v njihovi moči. Nehemija je imel dar navdi-
hovanja drugih. Uporabil ga je, da je navdihnil ljudstvo, da so se
združili in trdo delali kljub težavam. Predvsem pa jih je navdihnil, da so
hodili z Bogom.
III. Uporaba Proučevanje Pisem
1. Kakšna je tvoja navada proučevanja in branja Svetega pisma?
Ker se učimo drug od drugega, razredu povej, kaj počneš.
2. Razmislite, kaj lahko kot cerkev naredite, da spodbudite vernike
k proučevanju Svetega pisma.
3. Določite dan za post in molitev glede česa, kar je v vaši cerkvi
pereče. Potem se zberite in molite za to. Povejte izkušnje molitve in
posta še komu.
Radodarnost
1. Kako je lahko vaša cerkev radodarna do koga v skupnosti?
2. Kako nesebično dajati v tvojem življenju?