bilten fbs nedelja, 17. oktober 2010

3

Letošnji 45. Festival Borštnikovo srečanje nam ponuja številne novosti. Tako imamo poleg tekmovalnega in spremljevalnega programa tudi generacije, showcase, ter mostove. V programu lahko najdemo tudi razne bralne uprizoritve in pogovore o knji-gah. Najbolj spodbudno pa je to, da letos poleg študentov AGRFT sodelujejo na fe-stivalu tudi študentje Filozofske fakultete Maribor. Razlog za sodelovanje študentov FF je v njihovem prepričanju, da so se kot edina družboslovna fakulteta v Mariboru dolžni vključevati v pomembna kulturna dogajanja v Mariboru, kot je Festival Bor-štnikovo srečanje. Zato so pripravili kul-turno-izobraževalni projekt Literatura na cesti. Posameznih prireditev niso organizi-rali samo slovenisti, temveč tudi prevajalci. Program je namenjen vsem, tudi naključ-no mimoidočim po mariborskih ulicah, saj bodo študentje recitirali dela raznih pisa-teljev v samem središču mesta, s svojo poezijo pa se bo predstavila tudi mlajša pesniška generacija. Povabili pa so pred-vsem mariborske osnovne in srednje šole ter seveda študente. Festival je v določeni meri pripomogel k informiranju o samem dogodku in je Lite-raturo na cesti predstavil v Almanahu, ven-dar so študenti sami poskrbeli za promo-cijo dogodka in izdelali brošure ter plakate, kar jim je otežilo samo organizacijo - pred-vsem zaradi pomanjkanja časa in denarja. Kljub začetnemu pesimizmu verjamejo, da bo njihov trud požel velik uspeh in jim za-gotovil nadaljevanje projekta v naslednjem letu. Upam, da jih bo na prihodnjem fe-stivalu vodstvo bolj podprlo, sploh ker se približuje EPK 2012.Festival Borštnikovo srečanje se želi vpeti v mednarodni kontekst. To mu bo vseka-kor tudi uspelo, saj so odgovorni že sam izbor predstav uskladili z mislijo na medna-rodno promocijo. Vendar si upam trditi, da bo z vključevanjem raznih drugih kulturnih dogodkov, srednjih šol in družboslovnih ter umetniških fakultet preraslo te okvirje in tako postalo osrednji kulturni, in ne samo gledališki, dogodek v Mariboru oz. celotni Sloveniji.

Nina Ditmajer

Bor{tnik presega svoje okvirje

G. Strni{a Žabe ali Prilika o ubogem in bogatem Lazarju

bilten fbs 034 bilten fbs 03 1

Kdo je kaj na FBS

Alja Predan, umetniška direktorica Danilo Rošker, direktor SNG Maribor Lidija Koren, izvršna producentkaKsenija Repina Kramberger, urednica publikacij in spletnih straniMojca Planšak, koordinatorka simpozijev in tujih gostovBranka Nikl Klampfer, producentka mednarodnega programaNevenka Pašek, odnosi z javnostjo in marketingDanijela Grgić, oblikovanje vizualne podobeDarko Štandekar, tehnični vodjaIvan Vinovrški, fotografJanez Klenovšek, fotografFranci Rajh, arhivar

Matej Bogataj in Nebojša Pop-Tasić, voditelja pogovorov o predstavahRobert Titan Felix, voditelj pogovorov o knjižnih novitetah

Gregor Butala, selektor tekmovalnega in spremljevalnega programa

Strokovna žirija Melita Forstnerič Hajnšek, Thomas Irmer, Amelia Kraigher, Katarina Pejović, Marko Peljhan

Žirija za Borštnikov prstan Aleš Jan, Mateja Koležnik, Tone Partljič, Alja Predan, Milena Zupančič

Bilten – interni informator Festivala Borštnikovo srečanjeUrednica Ksenija Repina KrambergerPomočnica urednice Anita VolčanjšekLektorica Nina DitmajerUredništvo Viktorija Aleksovska, Rok Andres, Nina Ditmajer, Tereza Gregorič, Anita Volčanjšek, Mojca Ketiš, Anže Virant, Vita Zgoznik Oblikovanje Danijela GrgićPrelom Tomislav StrnadTisk Dravska tiskarna Maribor250 izvodov Maribor, oktober 2010

Več informacij na www.borstnikovo.si

P o k r o v i t e l j i

uvodnik tekmovalna predstava

ČR

TOM

IR G

OZN

IK

Slovenska plodovita samonikla dramska in pesniška osebnost Gregor Strniša je v svoji drami Žabe želel bralcu pričarati fan-tomski svet, ki je popolnoma in neizbe-žno prepleten z dejansko stvarnostjo. S slednjo bije neprestano bitko Lazar, ubog, reven in patetično naiven pismonoša. Pri prihodu v krčmo Žabe, kjer starka cvre žabje krake, niti v sanjah ne sluti, kakšno presenečenje mu je ukrojila usoda to noč. Namreč, babica se kaj kmalu prelevi v Evico, prelestno mladenko, ki hlepi po debeli denarnici svojih ljubimcev. Nepre-stano doživlja grešna, bolestna, nenaza-dnje tudi ljubezenska trčenja z moškimi v drami. Njen mož Točaj je hkrati svoji nedolžni ženički zvodnik, a neprestano, ljubosumno hrepeni po njuni platonski dimenziji ljubezni. Ko Točaj odvrže masko, pokaže svoj de-monski obraz. Spremeni se v Luciferja, ki Lazarju ponudi mamljivo kupčijo – če po-zabi na svojo preteklost, mu napolni žepe z zlatom in mu nadene častivredno ime Mynherr Lazarus van Guldenmeer. Med mletjem mlinov v Lazarjevi glavi se prika-

že kot neuresničljiva silhueta mlada Toča-jeva žena, ki ga ne bo imela brez cekinov pod palcem. Čim se Lazar zave dvojnosti duše glavne protagonistke drame, si za-rije nož v srce. Pred navidezno smrtjo ga reši Točaj-hudič, ki mu izdre nož in Lazar se preslika v Lazarusa v večerni obleki. Le-tega zapelje Evica, ki jo, po njegovem mnenju, umori z opravičljivim razlogom. Lazarus si zakrije svoj, morilčev obraz z oblekami Lazarja in pobegom, hip tre-nutka pa ga priklene na tla, ko doživi sr-hljivo, nepojmljivo prikazen Evice. V tem trenutku se zgodi dvoje – Lazarusa vrag zabode, Lazar pa se povrne v svoje “sta-ro telo”. Težka glava mu zarisuje gnusne sanje, srce ponovno uboštvo in duša po-slanstvo pismonoše – reveža. Vsi trije protagonisti drame se vrtijo v začaranem življenjskem krogu, ki ga kot omamno pregrešni prvi grižljaj stvarnosti pričarajo igralci Mestnega gledališča Ptuj s podpisom režiserja Jerneja Lorencija. Igra nas popelje v spopad z našimi an-gelskimi in hudičevskimi poli. Slednji so del našega ideala in nedvomno tudi naše

pogube. Predstavljajo svobodno vo-ljo, pot, po kateri nas vodi bodisi usoda bodisi življenje. Vsi smo na dotični točki Evice in Točaji. Na tisti točki, ko je potreb-no naprej. Kam naprej? »V lazenje dan za dnem, v cestni prah ...« Tematika drame nam tako hkrati sezi-da gradove v oblakih, ki jih že naslednji delček sekunde podre orjaška fantazma. Fantazma, ki je v drami prikazovala po-slednji pogled Lazarja, ki bi okamnil mo-žnost odrešitve Evice in njenega moža, ki jima jo podaja. Opustošil bi vse možnosti odrešenja vsega luciferskega, hudiče-vskega, demonskega in vražjega v nas samih. Pogubil bi sleherna upanja, da lahko kljub luciferskosti v nas samih pri-žgemo luč, ki bo gorela tam nekje. Nekje, kjer je pot. Pot do nas samih. Ali je tudi ta pot zgolj fantazma, ki se zdi kot privid idealnosti in hkrati večna poguba?

Vita Zgoznik

Privid idealnosti ali večna poguba?

bilten fbs 032 bilten fbs 03 3

refleksija tekmovalna predstava

Jernej Lorenci

Docent na AGRFT v Ljubljani. Za svoje režije je prejel več nagrad, med njimi veliko Borštnikovo nagrado za najboljšo predstavo v celoti, dve Borštnikovi nagradi za režijo, Šeligovo nagrado za najboljšo predstavo Tedna slovenske drame, veliko nagrado za najboljšo predstavo na mednarodnem festivalu Zlati lev v Umagu na Hrvaškem, veliko nagrado za najboljšo predstavo na festivalu Ex Ponto, nagrado kritikov in teatrologov BiH za najboljšo predsta-vo leta, nagrado mednarodnega inštituta ITI »Music theatre now«, nagrado za režijo na mednarodnem festivalu Zlati lev v Umagu na Hrvaškem, nagrado Društva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije za najboljšo predstavo sezone.

Na simpoziju so z referati svoja raz-mišljanja o ustvarjalnem prostoru dramaturgije predstavili slovenski in tuji znanstveniki in raziskovalci, uvelja-vljene dramaturginje in dramaturgi. Vsi sodelujoči so poudarili raznolikost dra-maturškega dela in odpirali tudi nove poglede na bodočnost tega poklica. Raznolikost dramaturških praks v različnih okoljih evropske gledališke tradicije je izziv, da se že tako široko področje dramaturškega udejstvova-nja razširi in postane vezni člen v in-terdisciplinarnosti družboslovja in hu-manistike. Dramaturgija je že zdavnaj prestopila meje gledališča. Synne K. Behrndt iz Univerze Win-chester (Velika Britanija) je svoj referat posvetila uporabnosti dramaturga in njegovi prisotnosti (tako v gledališču kot v terminologiji). Dr. Tomaž Toporišič je svojo tezo naslonil na termin eman-cipirana dramaturgija (reinterpretacija pojma emancipirani gledalec Jacque-sa Rancierja). Ugotavlja, da funkcija dramaturga, ki sodeluje v veliko ra-znolikih funkcijah, ni več enoznačna,

Festival Borštnikovo srečanje I SNG Maribor I Maribor Theatre FestivalSlovenska ulica 27, SI-2000 Maribor, SlovenijaT +386 (0)2 250 62 27, 250 61 00 F +386 (0)2 250 62 28E borstnikovo@sng-mb.si I www.borstnikovo.si

Gregor Strniša

Žabe ali Prilika o ubogem in bogatem LazarjuMestno gledališče Ptuj17. 10. 2010, 19.00Stara dvorana – tribunaPredstava traja 1 uro in 50 minut in nima odmora

Režiser Jernej LorenciDramaturg Krištof DovjakKostumografinja Belinda RadulovićScenograf Branko HojnikSkladatelj Branko RožmanLektor Simon ŠerbinekAsistentka režije Yulia RoschinaOblikovalec luči Simon Puhar

Igrajo Točaj Igor SamoborLazar, Lazarus Radko PoličBabica, Evica Pia Zemljič

informator

simpozij

Iz antike Projekt v organizaciji Festivala Bor-štnikovo srečanje, Akademije za gledališče, radio, film in televizijo in Društva za antične in humanistične študije sestavljajo bralne uprizoritve in okrogla miza. Besedila Peržanov, Oktavije in Žab bodo pod vodstvom Jere Ivanc uprizorili študentje AGRFT na Prvem odru Prve gimnazije, o kon-tekstu pa bodo na simpoziju in okrogli mizi spregovorili prevajalci ter ostali strokovnjaki s področij klasične filolo-gije, umetnostne zgodovine, antropo-logije in zgodovine.Peržani (472 pr. Kr.) so najstarejše in Oktavija (ok. 90 po Kr.) najmlajše ohranjeno dramsko besedilo iz anti-ke, hkrati pa sta drami edina ohranje-na predstavnika svoje vrste. Iz grške antike so znane štiri drame z zgodo-vinsko tematiko, iz rimske antike jih je približno petnajst. Najstarejše grške tri črpajo snov iz perzijskih vojn: Frini-hovo Zavzetje Mileta (492), ki govori o perzijski zmagi nad jonskim mestom, prav tako njegove Feničanke (476), ki opevajo grško zmago nad perzijskim ladjevjem pri Salamini, ter Peržani, ki jih je Ajshil napisal po zgledu Feničank in veljajo danes za začetek političnega gledališča. Je pri tem dejstvo, da je bil horeg oz. finansje pri uprizoritvi prvih dveh Temistokles, politik in zmago-valni vojskovodja pri Salamini, horeg pri uprizoritvi Ajshilovih Peržanov pa Perikles, mladi politik v vzponu, za-nemarljivo? Kje je meja med kritičnim, političnim gledališčem in panegirično, politikantsko dramatiko? Pri Rimljanih je bil vpliv politikov na gledališče več kot očiten, predvsem

Večer z Milo

Včerajšnji dogodek, Večer z Milo Ka-čič, je bil poln čustev, občutenj, pribli-žanj in oddaljevanj. Poezija te izvrstne pesnice, igralke in predvsem ženske se je dotaknila prav vsakogar od nas, obiskovalcev. Na obrazu vsakega po-sameznika je bilo opaziti pritajeno za-drževanje solzice ali dveh, saj so be-sede nesmrtnih čustev drezale v našo notranjost in nas opominjale, da smo tudi mi del Miline ustvarjalnosti. Če je Mila Kačič ob pisanju pesmi imela na-men čustveno premakniti bralce oz. poslušalce, ji je to vsekakor uspelo. K odlični interpretaciji so pripomogle Štefka Drolc, Ivanka Mežan, Iva Zu-pančič ter čutna glasbena in plesna spremljava. Posebno čutno ozračje je tvorila sama postavitev odra. Trije stoli, odeti v rde-ča ogrinjala, so se ujemali z rdečimi modnimi dodatki igralk, na tleh so ležale pisemske ovojnice z Milinimi pesmimi, v ozadju pa so bili posta-vljeni glasbeniki. Ob zvokih jokajoče violine smo se razžalostili, ob zvokih basa smo se globoko zamislili, har-monika pa je v nas prebudila občutek živahnosti. Vse to sta spremljala ne-žna osvetljava in tudi projekcija Milinih fotografij. Mila Kačič je bila za svoje delo in ustvarjanje večkrat nagrajena, npr. leta 1978 je dobila Zlato areno, leta 1986 je bila razglašena za igralko leta na Festivalu slovenskega filma v Celju, leta 1994 je bila proglašena za Slovenko leta.

bralne uprizoritve refleksija

jutri

11.00 | Naskov dvorec | Pogovor o uprizoritvah Žabe in Počitek od zgodovine |16.00 | Prvi oder Prve gimnazije | 50’ | Iz antike: Oktavija, bralna uprizoritev –

DAHŠ, AGRFT Ljubljana in Prva gimnazija Maribor |

17.00 | Kazinska dvorana | 45’ | Rudi Šeligo – digitalne zbirke – Slovenski gledališki

muzej in Novi Zato. |

18.00 | Mali oder | 1h 30’ | G. Fon Pes, pizda in peder – Mestno gledališče ljubljansko

in Zavod Imaginarni |

20.00 | Tribuna na VO | 1h 25’ | C. Kosmač, S. Fišer Pogovori, samogovori – SNG

Nova Gorica |

20.00 | ŠTUK | 1h 10 | L. Hübner Marjetka, str. 89 – AGRFT Ljubljana |

22.00 | Stara dvorana | 2h | A. Popovski, J. Mijović Metamorfoze – Jugoslovensko

dramsko pozorište Beograd, Srbija | abonma |

Izgubljena otroštva

Škrip orkestra je gledališka predsta-va. Škrip orkestra je koncert. Škrip orkestra se igra v gledališčih. Škrip orkestra se gleda v klubih. Škrip or-kestra se pojavlja na glasbenih festi-valih. Škrip orkestra se posluša na CD-ju. Kontradiktorno? Niti najmanj. Škrip orkestra je avtorski prvenec igralke in plesalke Jelene Rusjan. Na-stal je v koprodukciji Gledališča Glej in Mesta Žensk leta 2009 in je neka-kšen antikabaret, noir-kič, ki skozi specifično estetiko, ki na trenutke spominja na Tima Burtona, podaja svoj pogled na zelo resno temo. Na odru spremljamo bend, ki nas skozi osem različnih pesmi in z mini-malistično uporabo gledaliških sred-stev popelje skozi izgubljena otro-štva, nam predstavi zlorabe otrok, ubijanje otrok, otroke, ki morijo in nas na koncu pusti pretresene, brez upa-nja. Na koncu je otrok mrtev. Pred-stava (oziroma koncert oziroma »per-formans«, no, v nadaljnjem besedilu vse to nadomešča izraz dogodek), ki svoj navdih črpa iz drame Blazinec (The Pilowman) irskega dramatika Martina McDonagha, otroških pesmi ter surovega rocka, nas ne pusti hla-dnega kot britev, prav nasprotno, s svojo neposrednostjo nam prikaže v družbi popolnoma zamolčan aspekt otroštva. Že same igralke (zavoljo boljšega razumevanja jih bom imenoval tako, čeprav bi lahko bile tudi pevke ali performerke ali kaj čisto tretjega) – poleg Jelene Rusjan jedro skupine tvorita še hrvaška igralka Ana Fra-njić in igralka Barbara Krajnc – sku-

in da je dramaturško delo pogojeno z mnoštvom. Vodja dramaturškega od-delka v Mannheimski operi dr. Regine Elzenheimer (Nemčija) se je posvetila še nedefinirani dramaturški funkciji v sodobnem glasbenem gledališču in prihodnosti le-te. Tatjana Ažman (dra-maturginja SNG Opera in balet Lju-bljana) se je ukvarjala s problemom dramaturgije v glasbenem gledališču v Sloveniji, saj je pri nas tovrstna praksa še zelo neprepoznavna. O dramaturgiji v Združenih državah Amerike in odno-som do nje je v svojem referatu razpra-vljala dr. Shelley Orr (ZDA), še posebej s poudarkom na mladih ustvarjalcih. Magnus Florin (vodja dramaturškega oddelka v Kraljevem dramskem gle-dališču v Stockholmu, Švedska) je poudaril nejasnost vsebine dramatur-govega dela in je pripravil predloge za razjasnitev vloge dramaturga v gleda-lišču. Po odmoru za kosilo je svoj pogled na dramaturško ustvarjanje podala Ursula Werdenberg, svobodna dramaturginja, ki deluje v Švici, pa tudi v Nemčiji in

Žabje zatohlosti ni več, tesnoba se je spremenila v prijazno zagato, tema v svetlobo, jok v glasbo, človekova zaprtost v osebno satisfakcijo, medsebojna razmerja v prevratniški aktivizem in megla v potujoč snežni oblak.

Zdenko Kodrič, Večer, 24. 3. 2010

paj s še štirimi (v tokratni uprizoritvi je, očitno izjemoma, nastopil tudi igralec), nam s svojim izgledom, ki je po eni strani izjemno zapeljiv, po drugi strani pa otroški in predvsem krvav (vsaka igralka izgleda, kot da je padla po stopnicah) vržejo v obraz bistvo dogodka – me bomo govori-le o stvareh, ki vam niso všeč in to na način, ki vam ne bo všeč, hkrati pa vam bomo to tako servirale, da vam bo vse skupaj všeč. In res nam je bilo, vsaj sodeč po aplavzu med songi in na koncu. Že tako neprijetno tematiko dodatno okrasijo z minima-listično scenografijo in rekviziti, ki so vsi dejanske igrače igralk ter neusmi-ljena preobrazba igrač v instrumente, s katerimi ustvarjajo zvočno podla-go. Na nekaterih mestih se igračam pridružijo tudi dejanski instrumenti, recimo klaviature in kitari, vendar so vsi uporabljeni na nekonvencionalen način (kitara, ki jo dobesedno zlora-blja grozeč zajček na baterije, ima prav lep zvok). Končni učinek vseh elementov (ko-stumov, maske, rekvizitov, scenogra-fije, spektakularnega »lightshowa«, pa seveda petja, igranja in igranja) je presunljiv. In brutalen. In ti ne pusti spati. Dobesedno. Morda za konec še manjša opazka – zakaj se pred-stave, ki nedvomno presegajo uve-ljavljeno gledališko prakso pri nas in bi kot take zaslužile več kot samo pohvalo v obliki uvrstitve na spre-mljevalni program Borštnikovega srečanja, nikoli ne prebijejo v tekmo-valni program? Bi s tem komu stopili na žulj?

Anže Virant

Najpogostejše teme, katerih se je kot pesnica posluževala, so ljube-zen, materinstvo, zvestoba in smrt. O zvestobi je imela Mila posebno, dokaj zapleteno mnenje, in sicer da lahko nekoga, ki si mu telesno zvest, varaš v mislih, in da si lahko nekomu ves predan, kljub temu da se zapletaš z drugim. To sicer ne velja za prijatelj-stvo, ki zahteva brezpogojno in po-polno zvestobo, brez vsakršnih oblik varanja. Prijateljstvo je le ena od oblik človeških odnosov, ki potrebuje zve-stobo za svoj obstoj. Drugače pa je v ljubezni – ta lahko preživi tudi nezve-stobo, prikrito in odkrito. Sprašujem se, zakaj je ravno ljube-zenski odnos ta, ki prenese vse. Za-kaj ljubezni nič ne poruši, jo poplavi, zažge, sesuje, raztrga, zasiplje? No ja, to je najbrž retorično vprašanje in nima smisla iskati odgovora nanj. Vendar je Mila ta odgovor našla in ga zapisala v svoje pesmi. Ta odgovor lahko najde prav vsak izmed nas, je pa pot do njega težavna. Moramo se prebiti skozi čustva grenkobe, vese-lja, upanja, obupa, žalosti, padanja, pobiranja, izgube, pridobitve, ljubezni in skozi čustva čistega življenja. In ko prehodimo, prebrodimo, preplavamo in preplezamo pot skozi ta čustva in občutenja, pridemo do odgovora, do katerega je prišla tudi Mila: ljubezen je bila, je in vedno bo. O njej se ne spra-šujemo, v njo ne dvomimo. Enostavno jo sprejmemo in ji prisluhnemo. »Če te pokliče ljubezen, prisluhni ji, morebiti zadnjikrat slišiš njen sirenski glas.« Viktorija Aleksovska

v primeru zgodovinske drame (fabula praetexta), 'igre v senatorski togi', ti-pično rimske zvrsti. A od nje je ostalo, žal, le malo: iz obdobja zgodnje repu-blike nekaj konteksta – skoraj vsak ovekovečeni vojskovodja je bil tak ali drugačen pesnikov finansje – in izre-dno malo teksta, samo fragmenti po-sameznih dram, iz obdobja cesarstva pa resda celoten tekst ene, Oktavije, a tako rekoč brez konteksta; precej verjetno je nastala enkrat v obdobju Flavijcev (71–96), njen avtor pa je bil dober poznavalec Senekove dra-matike. Dogajanje je postavljeno na cesarski dvor leta 62, ko se je Neron poročil z nosečo ljubico Popejo Sabi-no, prvo ženo Oktavijo pa obsodil na smrt v izgnanstvu, čeprav je imela – vsaj v drami – na svoji strani Seneko in zbor Rimljanov. Se v kritiki Nerona skriva hvalnica novi cesarski dinastiji ali kritika aktualnega cesarja? Je njen avtor Senekov apologet? Je Oktavija politična ali politikantska? Iz Aristofanove komedije Žabe (405 pr. Kr.), ki velja za prvo 'teoretsko be-sedilo' o dramatiki, je jasno razvidno, kako pomembna je bila v Atenah pri presoji tragiškega pesništva politika: da bi rešil krizo, v kateri sta se znašli atenska dramatika in država, izčrpana od peloponeških vojn, se Dioniz po Sofoklovi in Evripidovi smrti odpravi v podzemlje iskat najboljšega pesnika, pri njegovi presoji pa odigra odločilno vlogo predlog strategije reševanja iz krize – zmaga Ajshil. A pri vsem tem se ne moremo otresti občutka, da je bil edini resnični avtor političnega gle-dališča Aristofan.

Jera Ivanc

Avstriji. Svoje predavanje je razdelila na dva dela. V prvem je orisala svoje začetke kot dramaturginja v času (se-demdeseta leta prejšnjega stoletja), ko je bil poklic dramaturga pretežno moška domena in ko v Švici ni ob-stajala nobena šola, kjer bi se lahko izučila za praktično dramaturginjo. V drugem delu je opisala svoj način dela kot dramaturginja, predvsem kot nek-do, ki mora koncept vsake predstave prilagoditi mestu, kjer ustvarja, ter pu-bliki, za katero ustvarja. Za zaključek pa je svoje poglede na dramaturgijo predstavila mag. Diana Koloini, ki je kot dramaturginja med drugim sode-lovala v SNG Nova Gorica ter SNG

Drama Ljubljana. V njenem prispevku naj bi podala dvaindvajset misli o dra-maturgiji, do katerih se je dokopala v dvaindvajsetih letih praktičnega udej-stvovanja. Vendar je svoje misli pred-stavila strnjene v desetih točkah, ki so njen osebni pogled na dramaturgovo delo, ki je kot servis za vse in ki, ker dramaturg edini nima lastnega mesta v gledališču, si mora vseskozi svoje me-sto na novo osmišljevati in ga na novo definirati, saj dramaturg ni več zgolj intelektualno zavetje kolektiva, ampak počne vse. Dramaturg je vse ali nič.

Rok Andres in Anže Virant

Dramaturgija med realnostjo in vizijo