gibanje za pravičnost in razvoj · 2006. 12. 21. · izdaja in zalaga: gibanje za pravičnost in...

D E C E M B E R 2 0 0 6

L E T N I K 1 , Š T E V I L K A 1

Gibanje za pravičnost in razvoj

P R E B E R I T E :

V teh časih

Brez odmora

Blaginja za vse

Občine in občani

Zdravje, okolje in življenje

Pomoč starejšim

Vesti od tu in tam

Bio kmetovanje

Živali in ljudje

Kultura

Duhovnost in praksa

Za šalo in zares

časopis

Predstavljajte si, da bi nekdo predlagal radikalno inovacijo v socialni politiki. V primeru, ki ga obravnavamo, gre za univerzalni temeljni dohodek (UTD). Natančneje, gre za predlog, da bi država vsem državljanom (ali prebivalcem) starim (denimo) šestnajst let in več, izplačevala fiksno in za vse enako mesečno vsoto. To izplačilo ne bi bilo pogo-jeno z določeno vrsto obnašanja ali kakimi posebnimi lastnostmi, temveč bi prejemnik moral zgolj veljati za upravi-čenega člana družbe.

TEMELJNI DOHODEK ZA VSE

Država naj bi UTD izplače-vala v enotni višini in red-nih presledkih vsakemu članu družbe, ne glede na njegov socialni ali materi-alni položaj, brez kakršnih koli pogojev in omejitev. Zanj ne bi bilo treba dela-ti ali se udeleževati kak-šne druge družbeno kons-truktivne dejavnosti. Pri ideji univerzalnega temeljnega dohodka ne gre zgolj za predlog admi-nistrativnega ukrepa. Iz

argumentacije njegovih zagovornikov kot tudi nas-protnikov je razvidno, da razprava o UTD odpira širša družbena vprašanja in posega v same koncep-tualne temelje sodobne družbe. Nekateri zagovor-niki UTD tako vztrajajo, da šele njegova uvedba zagotavlja doseganje temeljnega cilja demokra-tične družbene ureditve, dejanske svobode za vse člane družbe. Drugi v njem vidijo logični korek-

tiv postfordističnih druž-benih razmer, kjer letni proizvod nacionalnega gospodarstva ni več plod aktivnosti posameznikov in njihove lastnine, temveč je v veliki meri odvisen od družbenih interakcij, spo-razumov, institucionalizi-ranega kapitala in mora kot tak biti na razpolago vsem. Da predlog UTD nima zgolj administrativnega dome-ta, priča tudi argumenta-

cija njegovih nasprotni-kov. Ta se ne ustavi ob vprašanju njegove eko-nomske (ne)racionalnosti in (ne)uresničljivosti, tem-več opozarja na njegovo siceršnjo neskladnost z družbeno uveljavljenim pojmovanjem pravičnosti. nadaljevanje na strani 11>

Uvodnik

BESEDA UREDNIKA

“V Gibanju Vam

želimo vesele

praznike in

srečno, zdravo

in uspešno novo

leto 2007”

Vladimir Gajšek glavni in odgovorni urednik

Glavni in odgovorni urednik: Vladimir Gajšek Oblikovanje: Vid Gajšek Tehnični urednik, fotografija: Vid Gajšek

Lektor: Vladimir Gajšek Izdaja in zalaga: Gibanje za pravičnost in razvoj

Naslov uredništva: Zaplana 5, 1360 Vrhnika Slovenija / Slovenia tel.: 040 86 51 10 e-pošta: [email protected]

Delo v časopisu GPR je prostovoljno, zato prispevkov ne honoriramo.

Časopis Gibanja za pravič-nost in razvoj (GPR) bo odslej spremljal celostno podobo življenja v druš-tvenih slovenskih razme-rah, ki je usklajena s cilji in dejavnostmi GPR. Ko bi javno besedo oklestili tako zelo, da bi se nanašala le na delne, to je parcialne interese, bi se tudi GPR kazala morebiti samo v svoji najbolj zunanji in formalni obliki: - gre pa za življenjske vsebine, sega-joče od kulture dialoga do zdravja, od okoljevarstve-ne problematike do biok-metijske pridelave, od pomoči starejšim in otro-kom ter družinam do živalske problematike, vse pa tudi na duhovnem območju, ki terja veliko znanih, a uspešnih napo-rov. V tako imenovanem medijskem slovenskem prostoru je Časopis GPR v raznolikosti življenjskih vsebin in po obvestilnosti novost, saj odpira tudi dopisništvo vsemu člans-tvu GPR. Uredniška »politika« je dialoška in učlovečena, je duhovno odprta in iskrena. Prispevki v Časopisu GPR in urednikovanje predstav-ljajo prostovoljno delo in vključitev v dogajanje znotraj GPR, z namenom, da lahko praktično v jav-nosti tiskovno deluje vsak član GPR. Iskrenost odno-sov ob mestih srečanja kot info-točkah pomeni tisto spodbudo, ki jo uresniču-jemo skupaj s predsedni-

kom GPR in s pozitivno življenjsko naravnanostjo in življenjskim slogom. Medsebojno sporazumeva-nje je utemeljeno na pros-ti odločitvi za dejavnosti in cilje GPR, kar zahteva celostno zavedanje, ali kot se je izrazil predsed-nik dr. Janez Drnovšek med drugim v Mislih o živ-ljenju zavedanju, predsta-vljajočih bistvo sveta: »Smisel lahko najdemo in se naučimo živeti. - Z mis-limi bomo ustvarjali pozi-tivno energijo. Moč naših misli lahko postane najviš-ja sila v vesolju, vendar le takrat, ko v njej ne bo več nizkih energij in se bo naše zavedanje spojilo z vesoljno zavestjo. - Ta moč bo imela samo eno omejitev. Z njo ne bomo mogli storiti nič slabega. Samo dobro. - Ne bomo pogrešali sveta, ki ga puš-čamo za seboj. Kar še enkrat poglejmo, kakšen je. Ne bomo pogrešali svobode in možnosti izbire med slabim, zelo slabim in manj slabim. Vendar še vedno slabim.« Cilj giban-ja je zagotoviti dostojno preživetje slehernemu, ki je tudi sposoben graditi družbene odnose - GPR si obenem prizadeva za pri-jaznejši odnos ljudi do živali, ko ozavešča ljudi, da ne ubijajo in mučijo živali. Ker je zavest o medsebojni povezanosti ali potreba po sodelovanju in medsebojni pomoči vpletena v dejavnosti GPR, se zavzemamo tudi

za prakso sproščene javno-sti ter za strpnost. Tukaj deluje GPR za pravičnejšo svetovno ureditev in javno nastopa zoper vsakršno nasilje. Tudi inovativnost, razvoj humanizma in zdra-va okoljska politika so vključene v Časopis GPR. V Časopisu GPR je mogoča presevnost medsebojnih razmerij, kajti kolikor predstavlja GPR tipologijo druženj v društvenih ori-entacijah, toliko prej in bolje lahko spodbuja k iskanjem novih, izvirnih rešitev, da bi naj slednje olajšale socialno ali gmot-no življenje ljudem. Inte-gralno družbeno to spet pomeni, da ne gre zgolj za pozitivistične odgovore kratkoročno, pa tudi ne le za srednjeročno utilitarno empirijo, ko bi le trenutna izkustva kaj veljala, mar-več se GPR zavzema, da se odrečemo pozunanjenosti in da upoštevamo pojave družnosti, prijateljevanja in srečevanj. Ob tem pa nastopa tudi duhovno gibanje, ki je gotovo več-razsežno. Rubrike Časopisu GPR odpirajo vrata k sodelova-nju: Prosimo, vstopite, sodelujte!

3

V teh časih

KOMENTIRANI PREGLED PREDSEDNIKOVIH MISLI

NATO – mir K Janezu D. 33 V mestnih občinah in podeželskem zaledju se nizajo tudi okoljevarstveni problemi. Ljudje živimo v prostorsko zgodovinskem okolju. A tako kot v drugih evropskih mestih, se tudi v slovenski prestolnici »pojavljajo« na zidju in drugih javnih lokacijah z razpršilnimi barvami zlo-vešči, bolj ali manj posre-čeni ali ponesrečeni napisi grafitarjev ter njihove bolj ali manj aktualne značilne risbe in znaki. Debelokožci teptajo tla in po zidovih in namesto da bi grafitarji polepšali z duhovičenjem in risbami zlasti sivi beton podhodov in nadhodov ter drugo tako zidje, ki zija v prazno in dela slovenski dan še bolj siv, kakor je sicer, se spravljajo kaj radi na pro-čelja na novo ometanih hiš, na znamenite zgradbe in hiše v starem mestnem jedru, na cerkve, na spo-menike – tudi na Navju! – in na marmor…, s čimer počnejo pač škodo, saj ne upoštevajo materialov in ne estetike, ki jo nudi sama arhitekturna rešitev. Obhodno smo videli tudi v Nemčiji in Avstriji na cer-kvah grafitarske protestne n o č n e n a p i s e : »ABRÜSTEN!«, kar pomeni sicer »razorožiti«, toda v tem primeru: »zradirati« ali vsaj »porušiti«… Lepota dovršene arhitek-ture se skazi ob packari-jah, kadar se grafitarji izživljajo na objektih, kjer se pravzaprav ne bi smeli: kajti če bo šlo tako nap-rej, bodo popackali z zna-ki totalitarizmov in včasih slaboumnimi domislicami tudi vodnjake, na primer Robbov vodnjak treh rek… - zato pa ob tem vodnjaku pred ljubljanskim magis-

tratom venomer bedi paz-nik, tako rekoč varnostnik ali mestni čuvaj, za vsak primer. Ali še obstaja kaka prestolnična hiša, kjer se ne bi pojavili taki ali dru-gačni čačkasti napisi, od vhoda do hodnikov, vsaj morda na zunanjih ali not-ranjedvoriščnih garažah…? Določnost grafitov je povédna, zato je Janez D. 33 zapisal, da se sicer v Ljubljani večkrat pelje mimo hiše, kjer na steni piše: »NATO je oborožena sila kapitala.« Ob takih frazah se človek vpraša, kako je parolarstvo pred-rugačeno z levim ali des-nim zaklinjanjem – kot strah, na sredi je namreč prazno, okoli pa ni nič… A prav zato brž ponudi Janez D. 33 odgovor na grafit: »NATO ni oborože-na sila kapitala in to ne sme nikoli postati. Lahko pa postane skupna sila naprednega človeštva, s katero se bo lahko soočilo z resnimi kriznimi situaci-jami, ki nam grozijo že v ne tako daljni prihodnos-ti.« Napisi in čačkaste skice na mestnih zidovih so lahko okras, lahko pa so tudi zgolj skazica, ki dela preglavice tistim, ki skrbe za čistočo in red, prav tako stanovalcem. Enolični beton je sicer mogoče poživiti – ampak s čim in kako? Le kateri objestni vzorci in privajeni norci so dovolj pogumni, da pisari-jo s čačkami tudi po ime-nitnih stavbah, ko bi ven-dar lahko urejali na pri-mer zunanjščino betonskih hlevov na idiličnem pode-želju? Estradni duh mest-nih zabavišč se namreč končno izživi le v mestu, ne pa na vasi… Je pot nao-koli po mestu še urbano živahna in kaže na izročilo lepote in skladja?

Dokler spešiš in greš na primer že na kulturno ministrstvo, te spremljajo vrste grafitarskih duhovi-čenj, včasih tudi psovk in žaljivk – nekateri si pač p r e d s t a v l j a j o »demokracijo« kot demon-stracije neslanosti, drugi spet se zanašajo na prete-kle ideološke vzorce skraj-ne bede, ki naj jo prekrije ideologizacija… In temu se mestno oko kar privadi, človek samo zmigne z rameni in gre dalje. V mestu se kaže neka nena-vadna objestnost, ki ni z ničimer zadovoljna, tudi ko zahteva »svobodo«, kolikor se pod tem poj-mom skriva – neodgovor-nost. Občinsko se je tokrat Janez D. 33 ozrl samo na problematiko NATO in se kot vselej zavzel za nena-silje v politiki, torej za mir v svetu in v državi, pa naj govori o vlogi organi-zacije NATO v afganistan-skih razmerah ali v vlogi sprejemljivega kapitala, ki ni in ne sme postati more-bitni gospodar orožja. Država deluje, ljudje pa se vprašujejo, kakšni so strateški cilji svetovne varnostne sile, ki jo nudi NATO. Ali se kdo še sploh vpraša, da pomeni NATO - kratico za North Atlantic Treaty Organisation, torej Severnoatlantsko obram-bno organizacijo, zasnova-no s pogodbo 4. aprila 1949, ki ima svoj namen v mirnem urejanju medna-rodnih vojaških sporov, v skupnem nastopu proti oboroženim napadom ter v obvezni pomoči, ko so pristopile k tej organizaci-ji 29. aprila 2004 Sloveni-ja, Bolgarija, Romunija, Slovaška, Estonija, Latvija in Litva? Le slepo naspro-tovanje omenjeni organi-zaciji ne pozna ne ustanov v skupni infrastrukturi ne

pristojnosti posameznih držav članic in kadrovan-ja, niti strategije NATO… V tem primeru je potrebno podpreti slovensko držav-ljansko zavest, ki podpira politiko varnosti in zagoto-vljenega evropskega in svetovnega miru.

- vg Nakupovalna mrzlica, zagotovitvena vročica K Janezu D. 32 Ali vas daje morebiti nakupovalna mrzlica, zlas-ti v prednakupnih obdob-jih predpraznične ihte? Želja, ki se zmerom pora-ja iz takih ali drugačnih, a vselej psihološko pogoje-nih umanjkljajev, preraš-ča večkrat slovenski žep. V resnici Janez D. 32 govo-ri o ozimnici, ki jo stvarno priporoča vsakomur, ki si želi ohraniti vsaj mirno družinsko vest in red. V razmerah blaginje in revščine ni nič več tako, kot je bilo »nekdaj«, saj so tiste pravljice le še pravljice. Če so babice in dedki v povojnih razmerah že kljub pomanjkanju skr-beli vsaj za ozimnico, je lahko trezna sestava bodo-čega jedilnika na zalogo skupna in družinsko druž-na rešitev v državi blagin-je. Poleg tega so imeli včasih skrinje z ledom na pocinkani notranji oblogi, tudi z odtokom ledenice, kjer so shranjevali pokvar-ljivo organsko blago oziro-ma jedila, zlasti mesne izdelke, da o znanih kiblah z zaseko in vloženim pre-kajenim mesom ter doma-čimi klobasami ali loncev z mastjo in ocvirki ne govo-rimo, ko je bila doba »kislega kruha« - to je rženega kruha in je bil beli kruh samo kvečjemu sen. Celo v dobi UNRRA paketov so si mestni ljudje

4

V teh časih

oskrbeli ozimnico, če ne drugega, pa vsaj krompir in zelje in kislo zelje, korenček pa so imeli kar v peščenih škatlah v kleti…, sicer pa so vlagali sadje, kompote in druge dobrote. Kot da bi spet poslušali otroško pesemco: »Repa, korenje – slabo življenje; repa – še še, - korenje pa – ne!« Gotovo človek ne pozabi otroških dni, ko je z očkom kolesaril v Pesnico do Šmarjete in pod grad Hrastovec, kjer sta v Pes-nici lovila rdečeokice, zelenookice, belice in slu-zavce, tudi ščuke… Vse te ribice je pekla doma mama, jih vlagala v kis, v steklene velike kozarce… - marinada… in ko je prihu-lila zima, je nesel gimna-zijec vložene ribe ter jih delil, da so imeli tudi dru-gi… - mesa pač ni bilo po vojni, te vložene ribe pa so bile prava zimska posla-stica. Ljudje so se morali znajti, da so živeli kljub pomanjkanju karseda še lagodno in prijetno. Uspešni Janez D. 32 pra-vilno opozarja na življenj-ske potrebščine in na ozi-mnico! Nekateri javni mediji in časopisni piskači pa so zagnali vik in krik, kakor da Janez D. 32 oznanja kataklizmo v slo-venskem prostoru, katas-trofo v evropskih razsež-nostih in češ pravo global-no apokalipso…, zlasti

zaradi navedka: »Saj si vendar lahko zamislimo velike ekološke katastrofe ali pa teroristične napade velikih razsežnosti, ki bi za določen čas lahko pov-sem omrtvičili naše življe-nje. Kar spomnimo se orkana, ki je zbrisal New Orleans in nemoč sodobne ameriške države, da bi ljudem v stiski pravočasno pomagala. In strokovnjaki nam napovedujejo vedno več ekoloških katastrof. Pa tudi teroristični napadi niso noben privid, saj se varnostne službe po svetu ukvarjajo v glavnem le še z njimi. Med njimi kroži rek, da ni vprašanje, če bo prišlo, do terorističnega napada velikih dimenzij, temveč je vprašanje le, kdaj.« V resnici Janez D. 32 povsem pravilno upora-bi kontrastno tehniko pisa-nja, ko opozarja, da je pomanjkanje tudi socialni svetovni pojav, ki ga lahko resda pogojujejo tudi naravne negativne okoliš-čine – a človek jih preživi le z močno voljo in organi-ziranim delom ter s strpno solidarnostjo. Taka opozo-rila je potrebno dojeti resno, se ne sprenevedati, kakor da obstaja en sam zemeljski raj še pred izgo-nom Adama in Eve na smr-tno zemljo, ker sta pač jedla sadež z drevesa spo-znanja, ko sta se »spoznala« in tako spozna-la, da sta naga… Kjer člo-vek pričakuje le pomoč države, ko pride stiska, se

mora zanašati vsaj na san-je o sedmih tolstih in o nadaljnjih sedmih mršavih kravah… In tudi zato gra-dijo pametni gospodarji in oblastniki vselej kašče, da jih napolnijo, ko je čas obilja. So danes velike katastro-fe, ki bi presekale oskrbo-valne tokove, nemogoče? Tako se Janez D. 32 vpra-šuje, ali je morda res nemogoč »energetski mrk, ki bi za določeno obdobje ustavil vse tovarne, mline, štedilnike in hladilnike - da o ogrevanju ne govori-mo,« seveda ve, da bi se v takih primerih dvignil demografski standard tudi v slovenskih razmerah in bi se ljudje skupaj tiščali… In vsi nepraktični objestno preobjedeni samovoljni tipi bi takrat začutili hlad odnosov, saj menijo, da jih nič ne sme in ne more presenetiti… V scenariju nesreče se ljudje morajo zbrati in si pomagati. Pri tem velja, kot je poudaril Janez D. 32: »Nebogljenost sodob-nega človeka v resni krizni situacije je resnično groz-ljiva. Krive so države, kri-ve so institucije, krivo je potrošništvo, kjer je dobi-ček edini motiv, ki vse poganja. A krivi smo tudi sami, ker smo svoje življe-nje na milost in nemilost prepustili slučaju.« In stvar preživetja je oži-vela v socialnem pomenu. V času, ko svet prideluje preobilico hrane in drugih gmotnih sredstev, se še vedno kažejo mogoče pos-ledice nerazumnega pora-bništva in nezadostnost kapitala zase, ko bi posta-la inflacija popolna in bi denar – kakor v vseh voj-nah in revolucijah kot pre-kucuškem skrajnem nasilju – postal brezvreden papir… Tukaj pa se zruši še vsak socialni darvinizem, pa naj bo obarvan v taki ali

drugačni partijski barvi, naj uporablja butaro in sekirico v zlorabi simbola nekdanje rimske moči, morda svastiko kot zname-nje sončnega božanstva in sreče s preurejenim klju-kastim križem, ali zvezdo, ki je predstavljala simbol-no modro napredovanje, tudi napoved rojstva Boga, a je bila ta zvezda kot rdeča peterokraka zlorab-ljena v hude namene, v morije, birokracijo in danes zrušeni državni sis-tem totalitarizma… Današnji čas zahteva načelo dobrega gospodarja in preudarnost, toda ne več skoporite »varčnosti«, ki ni nič drugega kakor goli egoizem in prenažr-tost zase ali malomeščan-sko jalova vasezagleda-nost. Kdor zna ravnati preudarno z gospodarjen-jem, od hrane do orodja, si zasluži svoj človeški položaj v družbi, ki naj je solidarna ne le vzdolž socialnih masovnih gibanj in sodobnega informacij-skega proletariata ali v socialni mobilnosti nižjega uradništva, marveč tudi v vertikalni razporeditvi funkcij. Kjer prihaja do nesorazmerij med horizon-talno in vertikalno social-no mobilnostjo, prihaja do tektonskih družbenih pre-mikov. Toda – kakšne so možnosti bogatenja preu-darno pridnih in poslovno sposobnih, če še vedno velja povzdolžna misel-nost, da napredka ni mogoče urediti z razvojem skupnih gospodarskih, kul-turnih, zdravstvenih, pro-metn i h , kmet i j s ko -pridelovalnih, okoljskih in drugih družbenih sil? Kako se naj človek zavaruje pred lastno preobjedenos-tjo?

- vg Reka brez vrnitve? K Janezu D. 31 Je ta svet še sploh prime-

5

V teh časih

ren za normalno bivanje, če se že letni časi menjajo naglo drug v drugega nep-ričakovano? Ali so že pod-nebne razmere, na katere deluje nedvomno indus-trijsko človeštvo, podreje-ne napovedim znanstvene-ga ali praktičnega tipa, ko je dejstvo, kako se človeš-tvo levi iz enega časa v drugi? Na ravni čedalje večjih tudi ozračnih spre-memb tokrat Janez D. 31 ne omenja mutacije kot spremembe glasu v puber-teti, niti ne namiguje na spremembe v slovenski vladi, kjer naj bi bili raz-rešeni nekateri ministri po opozicijski interpelaciji…, marveč glagolnik od spre-meniti posveti ekološko zanesljivim spremembam, o čemer ne govorcajo več samo futurologi ali znans-tveni fantastiki… Ekstrem-ni vremenski pojavi so postali kakor privajena vsakdanjost… Zlasti fosilna goriva v svojih načinih rabnosti ali izrabe kažejo, da po napovedih Mednaro-dne agencije za energijo povečujejo povpraševanje vsaj do leta 2030, pri čemer pa ne načrtujejo ukrepov zoper onesnaže-vanje okolja… Kakor da bi narava spreminjala svoje božje telefonske številke… Ali so katastrofe klimat-skih razsežnosti le sen znanstvene fantastike in utopije – ali pa so ponekod že resna grožnja obstoja? Bi se svet spremenil v Pompeje in izbruh drugač-nega Vezuva? Če je mogo-če predvidevati, da nas zadenejo zlasti klimatske spremembe, tedaj ni to več sami dejstvo naravos-lovja in znanstvenih razis-kav ter statistik, ampak se spreminjajo take spre-membe tudi v socialni pojav. Države v svojem hitrem razvoju, zlasti pri-meroma Kitajska in Indija, koder so selile sicer razvi-te države Zahoda svoj kapital in industrijski pogon, torej umazani

obseg produkcije, tudi hlastajo že po mogočih dobičkih in ne upoštevajo povratne zanke, nanašajo-če se na naravno ali ozrač-no onesnaževanje. In ven-dar vsi vedo, da je treba prav v takih novih tehno-loških in industrijskih raz-merah namestiti tudi čis-tilne naprave. Narava je vnesla očitno v svoje načrte nekaj temelj-nih sprememb, in narave pač ni mogoče ogoljufati: »Klimatske spremembe so vedno bolj intenzivne. Njihova dinamika se pos-pešuje. Pred 10 leti smo mislili, da nas bodo zadele čez 100 let. Danes nekate-ri znanstveniki že vedo, da so usodne posledice segre-vanja ozračja pred vrati. Ne bodo zadele naših potomcev ampak že kar nas. / Vprašanje zdaj je, kje je točka, ko ni več vrnitve. Kdaj bo nastopil trenutek, ko bo zemeljska atmosfera nepovratno uničena. Bo to čez 20 let? Morda čez 15 let? Morda če z 10 let? Ali pa že čez 5 let?/ Napovedi so nezanes-ljive. Tisto, kar je zanes-ljivo je, da se tempo uni-čevanja izredno in povsem nekontrolirano povečuje. Tisto, kar je veljalo dve leti nazaj, so danes groz-ljiva dejstva že presegla.« Brezbrižnost političnih voditeljev, ki morajo skr-beti vsak za svojo pozicijo v državah, se zdi zaenkrat res dovolj ustaljena, saj se na naravo ne ozirajo posebej, kaj šele posebej na okoljsko politiko. Enostranska idila srečne zemlje in kakor rajskega in nedolžnega človeštva se po svoje krha. Poleg kapi-talskih sil in izkoriščanja naravnih virov obstajajo spremenljive posledice onesnaževanja okolja, ko sprememb kakor da ni ve č mogoče popraviti. Očitne in bistvene spremembe pa že prinašajo razlikovanje v počutju ljudi… Janez D. 31

je te spremembe zaznal tudi v okoljsko bolnih pojavih, ki jih je potrebno znova in spet preprečeva-ti, marsikje pa jih morajo znanstvene in gospodarske sile že tudi zdraviti. Člo-veštvo se »reciklira« skla-dno z naravo,če ne v prak-tičnih dosežkih znanosti, pa vsaj v novi miselnosti, okoljevarstveni vzgoji in v vednosti, kaj sploh pomeni energija – od gospodinj-stva do tovarne, od pro-meta do zbiranja in razvr-ščanja odpadkov, s čimer vse vplivajo dejavniki na zmanjševanje vplivov v samih podnebnih razme-rah. Z razvojem znanosti in tehnologij, s kibernetiko, s spletom in skupno infor-miranostjo, s telekomuni-kacijami, vesoljskimi pole-ti in hitrim premagovan-jem razdalj, tudi s tran-sportom blaga ali s kupče-vanjem in trgovanjem, z medicinskimi in drugimi odkritji nevarnost biti ni nič manjša kot kdajkoli prej. Edina umetnost pre-živetja se vedno inteligen-tno prilagodi vsakršnim razmeram – toda ne na račun izumrtja rastlinskih ali živalskih vrst… Na takih temeljih obstaja vprašan-je, kaj lahko stori pešec zoper segrevanje ozračja, proti ozonskim luknjam, proti nepredvidljivim pos-ledicam onesnaženja Zem-lje? Ampak saj se vendar ne more skriti v kakšno luknjo in le čakati, da bo

kataklizma mimo. Javnost teče množično mimo in se ne zmeni za posamezni-ka… Dobri človek mora torej že pred izbruhom nesreč preprečevati same katastrofalne možnosti naravnega uničevanja. Ravno tukaj se spomniš, kako si se včasih norčeval, češ, še voda da bo uste-kleničena? Novo tisočletje se vrača k vprašanju obla-sti: kdor bo imel v oblasti zajetje pitne vode, bo vladal. Obkolitveno so na enak način tudi Inki zavla-dali v Peruju: pojavili so se med tamkajšnjimi indi-janskimi ljudstvi, zasedli so svete studence in vod-njake, si vzeli oblast nad tekočimi sladkimi vodami in jezeri – in vsa ljudstva so se morala podrediti, lahko pa so ohranila, priz-navajoč inkovskega vladar-ja, svoja božanstva, šege in običaje. Vodnjaki mora-jo ostati pitni, to se pravi, čisti. Šepetanje listja v drevesnih krošnjah mora dihati tudi s človeškimi pljuči. Ekologija - po Ern-stu Haecklu (1866) kot znanost o odnosih organiz-mov do okolja – mora pou-darjati naravno ravnovesje v bisferi in med ljudmi. Katastrofalne ali uničujo-če posledice je zategadelj potrebno, kot praviloma poudarja Janez D. 31, povsod in v vsakem prime-ru vnaprej in načrtno pre-prečevati: že zdaj in tukaj.

- vg

6

V teh časih

Med turisti in redovništvom K Janezu D. 30 Kapital, ki naj je kriv za vse, kar prinaša v denar-nih razlikah med bogatimi trgovci z novci, srednjes-lojskimi družbicami in siceršnjim – narodnim – prebivalstvom ali ljuds-tvom, že deluje na zlora-bo prostega časa in na občansko zavest sveta. Egalizacijske težnje lahko peljejo v svoji dialektiki v še večjo porazlikovanost med stanovi in družbenimi razredi, saj se dogaja, da v imenu skupnih dobičkov poteptajo celo človekove pravice. Ščegetljive rekla-me za napredek so lahko kažipot v ničes. Janez D. 30 tokrat opozarja na uni-čevanje narave vi menu sejmarske logike hitrih povzpetnikov in profitar-jev, ki jih ne skrbi ne državni, ne moralni, ne naravni zakon. Ampak če bi naj si vse postmoderni človek namreč ogledal in použil v nekakšni površni hlastavici, za katero sicer nič ne ostane, ko ljudje izgubljajo svoj domorodni pomen tembolj, kolikor manj se zavzemajo za čisto naravo – tedaj človek ni več naravno, ampak le še stehnizirano in slavoh-lepno, egoistično bitje, ki je polno samega sebe. Geofobni lovci na proslule dobičke, meni Janez D. 30, so kakor divji lovci samega naravnega uniče-vanja, čeprav ponujajo hitre užitke in uspavajo z znano omamo prijetnega oddiha tudi še tako ostro zavest, da je naravi treba pustiti, kar je naravnega. Ljudi ne skrbi uničevanje narave, dokler jih ne zadene bolezen… Adminis-trativno industrijske bol-he, vaške uši in celinske ali otoške stenice so sicer odpravljene, saj vlada povsod higiena blaginje, toda simbolno krvosesna situacija se ponavlja na

nekih drugih ležiščih živ-ljenjske prenočitve. Dana-šnjim postmodernim in stehniziranim ljudem v civiliziranem svetu se ni treba bati kolere in kuge, tukaj ni malarije in goba-vosti, kakor se razširja po nerazvitih krajih sveta… Okoljska politika pa je ogrožena domala povsod po svetu: tukaj zaradi afri-ških vojn, zaradi azijskih revolucij in socialno mno-žičnih premikov ter konku-renčnosti, v latinskoameri-škem primeru zaradi iztre-bljanja gozdov in hlepote po dobičku za vsako ceno, tudi ob izčrpavanju rudnih bogastev, v bližnjevzhodni krizi, v ameriškem nepod-pisu kjotskega sporazu-ma…, v evropski zadržano-sti in posebej v posledicah balkanskih novoveških voj-nih ran, od Bosne in Her-cegovine, Hrvaške, Srbije, Črne gore, Makedonije, Bolgarije, Romunije…, vse do slovenske natančne pridnosti in medsebojnega formaliziranja moči. Ob takih razmerah se kažejo zadnjih nekaj minut pobegle želje raje, ki drvi za hitrim in populi-stično množičnim samoza-dovoljevanjem: »Pred kra-tkim sem potoval po dal-matinski obali - prvič po osamosvojitvi. Bil sem šokiran, ko sem videl, kako brezobzirno uničuje-jo naravni zaklad, ki jim je bil dan. Obala je popol-noma preobremenjena s hoteli in vedno novimi apartmajskimi naselji. Infrastruktura ne zmore več obremenitev. Povsod se čuti le želja po hitrem dobičku, brez urbanistič-nega koncepta in brez občutka za naravo.« Ko Janez D. 30 nadalje omen-ja, kaj se dogaja na hrvaš-kem otoku Mljetu, opazi, kako se naglica užitkov z ogledi širi – domačini pa ostajajo praznih rok. Ni stražmojstra, ki bi si zavi-hal brke in rokave ter bi okoljevarstveno prepove-

doval uničevanje narave ali onesnaževanje vode… z motornimi ladjicami v naravnem parku… in mno-gi od zunaj drvijo na mljetski otoček, za sabo pa puščajo le grenak okus devastacije ter novega poganstva, tako da bene-diktinski samostan postaja pravzaprav trafika sredi gnijočega jezera… V drugih primerih, ki jih navaja Janez D. 30, so sodobne zlorabe, tako tudi primer asfaltne baze, kjer pa je sodišče ustavno določilo, da gre za očitno zlorabo ter je presodilo v korist vasi, ne pa indus-trijstva. – Industrija, ki je dosegla svoj vrh že v 20. stoletju, na primer v težki industrijski panogi, se je sprevrgla v elektronsko in kibernetsko revolucijo. Dobre sečoveljske soline bi tudi nekateri kar odpra-vili, prav tam bi gradili vsepočez vsaj udobna nova betonska naselja, če že ne podaljšali letališke steze… - vse pa v imenu letoviščarjev, ki prihajajo in bi naj še v večjem šte-vilu prihajali samo zrak vdihnit v občino Piran, sicer pa bi se naselili zača-sno prav v pomenu narav-nega krajinskega parka. Kot vse kaže, bi taki hoteli videti ptice samo še v živalskem vrtu, če ne že nagačene kot spomin na nekdanjost?

Največ, kar lahko vsak stori v svojem okolju, je možnost, da ga ohranja v naravni čistosti, a hkrati v naravovarstveni zavarova-nosti. Sedemstoletna tra-dicija solinarjev ne bi smela izhlapeti v nič – zaradi razbeljenih glav, ki ponevedoma in na hitro sklepajo kupčije brez krč-marja. Bogastva narave ne bi smeli zapraviti čez noč – v imenu nezdravega turi-zma in poceni »gostinstva« brez gostoljubnosti. Kdor rešuje naravo, rešuje pra-vzaprav sebe. In Janez D. 30 se tokrat spet ozre k našim predni-kom, ki so še živeli z nara-vo. In češe imamo kaj soli v glavi, bomo z morjem, ki je izhlapelo na zemlji, kot naravno sol - brez dodat-nih kemičnih primesi – začinili naše zdravo življe-nje. Kdor pozna življenje, mu ni nikoli dolgčas – zlas-ti ne v naravi, zlasti ne v sečoveljskih solinah. »V nekem dolgoročnem, sonaravnem razvoju turiz-ma na naši obali bi takšne soline predstavljale pravi zaklad,« je tokrat izrekel Janez D. 30. In prav ima, saj pozna zdravo vizijo tovrstnega sonaravnega in turistično bogatega, prija-znega razvoja.

- vg

7

Brez odmora

LJUBITE JIH, SAMO LJUBITE JIH

Zgodba o zapostavljenem življenju »Gospa, svetujem vam, da se vaš sin ne druži z njim, ker je slab fant,« je pripo-ročila pedagoškega delav-ka, naj zaščitim svojega desetletnika pred slabim vpl ivom potencialno nevarnega sošolca. Nekaj mi je pravilo, da je temu drugače. Čutu sem se odzvala in povabila otroka na počitnice. Nič posebnega, k nam domov, kjer bomo živeli tako, kot živimo vsak dan. Veliko sva se pogovarjala. Ni bilo težko prodreti v njegov svet. V njem so bile tako skromne in maj-hne želje, da mi je pelo srce in hkrati se je trgalo, ko je dejal: »Rad bi imel atija,« ki ga sicer ne poz-na, ker sta se z mamo raz-šla ko je bil še dojenček. »Rad bi imel atija, ki bi me dvignil na ramena! Uaauu, kako bi letel!« je dvignil roke in krožil po prostoru. »Veš, mamica gre danes ven, morda pa si bo našla prijatelja, da bo srečna. Tudi jaz bom srečen, ker bom imel atija! Saj vem, ne bo moj pravi ati, samo imel me bo pa rad!« Brez ugovarjanja je sledil prošnjam in upošteval pra-vila: sam se je tuširal (česar doma ne počne), pospravil krožnik za seboj, in tako naprej. V naši hiši ne »šparamo« s pohvala-mi. Tudi za njega jih je bilo veliko. Oči so se mu zasvetile, ko sem ga pobo-žala in mu rekla, da je krasen fant. Zvečer sem čutila njegovo umirjeno srečo, preden je potonil v sen po dnevu, polnem smeha in doživetij.

Opazovala sem ga med igro, s polno domišljije. »To je moj najlepši dan v življenju!« se je radostil, ko sta s sinom tekala po visoki travi na travniku, plezala v krošnje starih dreves. »Jaz bi živel pri vas,« mi je rekel. »Samo mojo mamico bi imel tukaj!« Da, tukaj je nekaj narobe. Otroci se rodijo angelsko čisti, in on je med njimi - kot moj, vaš in vsi ostali mladiči. Vse jih je potreb-no brusiti in negovati, da

lahko zasijejo v plemeniti lepoti. A kam takrat, ko odpovejo brusilci? Mama samohranilka se sicer tru-di, vendar pri vzgojnih ukrepih ne vztraja dosled-no. Otrok ji je že zdavnaj ušel: kriči nanjo, celo uda-ril jo je že, ignorira jo in izkorišča njeno popustlji-vost. Sedaj obiskuje psihi-atra in zaradi njegove »neobvladljivosti« so mu predpisali celo pomirjeva-la. »Danes grem spet k zdrav-niku.« je dejal zamaknje-no. » Vse mi boš poročal, v redu?« sem ga poskušala malce razvedriti, vendar je rekel samo: »Ja. Bom.« Na vprašanje, o čem so se pogovarjali, ni znal odgo-voriti. Čutila sem samo otožnost, ki je naredila

njegov obrazek drugačen. Umaknil se je spet v svoj svet. Taval je po stanova-nju in ni vedel, kaj na počne. Stisnila sem ga k sebi in mu rekla, da se bomo vsi potrudili, da bo vse v redu. Kmalu je poza-bil na srečanje z zdravni-kom in se z nami veselil kopanja v lepem poletnem dnevu. Nezaslišana sramota! Za socialno službo, za medici-no, za šolski sistem in za starše! S tem otrokom je vse v najlepšem redu. Dej-

stvo je le, da kot mi vsi potrebuje pozornost, lju-bezen in dosledne vzgoji-telje, ki bodo namesto neprimernega kaznovanja in predpisovanja pomirje-val naredili kaj konkretne-ga pri vzroku težav, ne pa pri posledicah. Da bodo v šoli poskrbeli ne samo za nadarjene otroke iz ureje-nih in uglednih družin, temveč otrokom iz social-no ogroženih družin poma-gali s pravilnim kanalizira-njem energije do pravih rezultatov. Etiketa »slab fant« ne bo rešila težave. Neprimerna vzgoja ni problem otrok, ampak je domena staršev. Ko hlasta za ljubeznijo, išče pozornost in skuša najti tisto za kar je pri-krajšan, to počne pač na

svoj način – tako kot se mu zdi prav. Vzgojni sis-tem ne bi smel biti name-njen etiketiranju. Od nje-ga se pričakuje, da izbolj-šuje znamke in zaznamke, ki nas spremljajo ne samo do konca šolskih, ampak tudi živih dni. Vem, da to ni osamljena zgodba. Rotim vas, prislu-hnite otrokom. Sporočili vam bodo, kaj potrebujejo. A bolj kot pomirjevala potrebujejo samo vaše budno oko! Otrok je kot tampon, ki vsrka vase sleherno čus-tvo, ki se poraja v vas. Vaše notranje nezadovolj-stvo se v otroku odraža na različne načine, v najhujši obliki tudi zbolijo. Čustvo je energija, ki kro-ži med vami in otrokom. Od vas, dragi starši je odvisno, kakšna bo ta energija. Naj bo lepa in čista! Vaši otroci vam jo bodo vrnili. Samo radi jih imejte in jim prisluhnite! Samo ljubite jih! Moira

8

Brez odmora

MEJE SPOZNAVNEGA Ko govorimo o višjih nivo-jih zavedanja, govorimo o mejah spoznavnega proce-sa. Kaj je človek? Od kod prihajamo? Kam gremo? Filozofi so odgovarjali, mistiki odgovarjajo. Če verjamemo, da je materialni svet po sebi alfa in omega, so meje našega spoznavanja deter-minirane in omejene zgolj na tisto, kar se vidi takoj in slepe za tisto, kar odlo-ča o tem, kakšen bo potek stvari. Dogodki življenja so nep-redvidljivi. Četudi jih posameznik skrbno neguje in naredi vse, da bi se ste-kle skladno z njegovo predstavo, se ponavadi ne. Meje spoznavnega imajo svoje zakonitosti. Življenje je igra; ne gre za to, kako jo igramo, pač pa za to, kako igra igra nas. Vsi sistemi, od kulture do prava, so plod človekove misli. In ljudje, ki so pos-tavili zakone, so s svetlimi izjemami verjeli v absolut-nost materije. Zakoni so pogosto skregani z realnim stanjem stvari. Zakoni so slepi za izjeme. Človek, ki verjame v materijo kot absolut, v svojo enačbo ne vpne izjem. Izjeme so kot »vis maior«, lahko jim rečete tudi naključja - tisti ele-ment, ki korigira prera-čunljivost. Zato misel dis-tance do izključno sebe in ničesar drugega, velja kot edino pravilo ki plasira izjeme z logiko protislov-ja. Bolj ko se trudimo, bolj kot silimo, manj možnosti je za odličen potek in iztek stvari. Seveda ovire obstajajo, a meja vašega spoznavanja določa, do

kam vas lahko ovira tangi-ra. Meje splošnosti so meje povprečja, meje materije so gradnik sveta mamona. Protislovja so ključ do akceptiranja izjem v polju vsakokratnega aparata proučevanja sveta in ljudi. Aparat kot miselni sistem, kjer človek s pomočjo svo-jega razuma osmišlja svet, je brez dvoma nujno orod-je preživetja. Resda naiv-nost ni pokvarjenost, a

brez dvoma izkazuje nekultiviran talent. Diplomacija (kdor je pov-sod, ni nikjer) je hinavšči-na v polju materialnega kot svetega. Diplomacija (vsak sliši samo tisto, kar razume) kot tehnika para-doksa pa stanje realnosti drugega reda, ki je pač težje dostopna. Vsa zgo-dovina je polna skupin, ki so ponavadi tretirane kot heretične, z znanjem in vednostjo, ki je zaščitena kot prostozidarstvo ali podobno enigmatično odtujena svetu materije. Svet se ne spreminja. Isti je od nekdaj. Vera v spre-membo celote je utopič-na. Meje spreminja zgolj posameznik, spreminjajo jih kritične mase posame-znikov, ki kot izjema vpli-vajo na materialni svet pogojenosti spoznavnega procesa. Paradoks.

Izjem se ne da predvideti, niti vključiti v aparat raz-sodnega in razumskega. Izjeme in naključja korigi-rajo napake in krivice. Besede so sicer odveč, a koristijo. Kot je rekel Pound: »Suženj je tisti, ki priča-kuje, da ga bodo drugi osvobajali«. Vprašanje pa je, kdo je sposoben živeti s svobodo? Lucija Mulej

GENETSKO SPREMINJANJE! Nevarnost spreminjanja genetskih zasnov rastlin in živali je alarmantna, ker sodobni človek ne ve domala ničesar o duhov-nih, energijskih in zavest-nih temeljih življenja. Spreminjanja se loteva v napačnem trenutku in v napačni fazi razvoja. Že res, da se je prvi val genetskega spreminjanja rastlin in živali začel že v času neolitika s preobraz-bo določenih rastlinskih in živalskih vrst v kulturne rastline in domače živali, kakršne poznamo še danes. A se s tem, ob sedanjem tehnično pogo-jenem valu genskega manipuliranja, ne velja tolažiti. Takrat je človek zavestno živel v harmoniji z naravo in vesoljem. Člo-vekova ustvarjalnost je naravi tako rekoč pomaga-

la, da je lahko razvila ras-tlinske in živalske vrste z novimi kvalitetami. Danes je položaj bistveno drugačen. Človek se je iztrgal iz celote. Izgubili smo občutek za zakonitos-ti med seboj tesno pove-zanih ravni bivanja. Če v takem stanju spreminjamo genetske osnove, ne more-mo niti vedeti, kdaj in kje rušimo vesoljno celoto. Posledice se nam lahko usodno sesujejo nad gla-vo, morda deset ali sto let kasneje. Genetska manipulacija rastlin in živali - da o člo-veku sploh ne govorimo - je v danih pogojih slepa ulica. Pot vodi drugje. Odločilno je prvo razpot-je. Ali nas vodi ljubezen do Zemljine celote in žel-ja po spoznavanju temel-jev življenja tostran in onkraj meja razumske logike - ali pa nas potiska samogibni val civilizacije, sestavljene iz množice posameznikov, ki niso nik-dar zavestno doživeli uni-verzalne vse-povezanosti življenja. Marko Pogačnik LOKALI, TAKŠNI IN DRUGAČNI Gibanje za pravičnost in razvoj nadaljuje s svojo večplastno dejavnostjo: pomoč otrokom, pomoč starejšim, zdrava prehra-na in ekološka pridelava živil, skrb za zdravo okolje in ohranjanje narave, ino-vacije in razvoj, socialna pravičnost, zdravje, skrb za živali, pozitivna razmiš-ljanja, eko gradnja. V smi-slu tovrstnega gibanja gre za delovanje pristne skup-nosti, ki se odružblja jav-no, vendar ne tako, da bi posameznika kolektiviralo ali kogarkoli sililo k for-

9

Brez odmora

malno obveznim izpolnje-vanjem nalog, marveč v pomenu skupnih srečanj in prostovoljnega prispevka za odružbljanje slovenstva v postmoderni dobi. In v tak domovinski prostor so se spolitizirano in z nenad-nimi »vpadi« začele tudi lokalizirane volitve s svojo anestezijo: kdo bo koga kot protikandidata prej omrtvičil? Ga lokaliziral na princip zdravljenja ali operacije zdravega politič-nega -občinskega- telesa? Brž so si nekateri nataknili kravate in se grejo »visoko politiko« - ampak niti pri-bližno v imenu Gibanja za pravičnost in razvoj! Soci-etalnost v smislu Talcotta Parsonsa se tukaj potrjuje na svojevrsten, tipično slovenski način, ki pa je usklajen s svetovnimi trendi medsebojnih so/delovanj in delovanj, ne le državno formalno v odnosu do uradnosti, ampak v sami skupnosti, ki se odpi-ra z novimi možnostmi. Razmerja konfliktov so torej najprej skupnostna in družbena, ne pa držav-no-uradovalna, čeprav kdaj javni mediji zavajajo s preusmeritvijo pozornos-ti javnega mnenja v dru-gozavestna področja, ponavadi le dnevnopolitič-no. Odružbljanje slovens-tva v postmoderni dobi namreč pomeni tudi slog novega vladanja in medse-bojnosti – zlasti v odnosu državljank in državljanov v medsebojni družabnosti in družbenosti, torej v sami societalnosti. Ta societalnost kot družbe-nost namreč ni več ideolo-ško tendenčna, marveč je zamiselno intenca. Ali je družbenost upravi-čena v vsakem primeru, postane očitna zmota šele tedaj, ko gre za ugotovit-ve stranskih poti v sloven-stvu 21.stoletja, o čemer pričajo področja, ki obse-gajo od položaja državne-ga predsednika do položa-ja ministrstev ali premiera

v državi, od gospodarskih predvidenih reform do položaja zdravstva, social-nega varstva, osnovnega, srednjega in visokega šols-tva, prometa, energije, kmetijstva ali okoljske politike… Družbenost je namreč upravičena šele v pristnih skupnostih, kakrš-no je primeroma Gibanje za pravičnost in razvoj ali ko medsebojnost temelji na zaupanju in prostovolj-stvu, slednje pa obsega mladinska gibanja in vso sfero civilne družbe. Civil-na sfera je namreč tista, ki se zdi v virtualni resnič-nosti vseh svetovnih držav bistvena za nove, boljše odnose, saj odpira različ-nost pogledov in nujni medsebojni dialog. To pa se pokaže kot določna kriza v lokalnih slovenskih razmerah, kjer je še mno-go nenačrtovanega ali volilno dobesedno vpadne-ga: kandidature bi morale biti pripravljene in načrto-vane, kot vse kaže, pa so mnogi sprejeli kandidaturo le ad hoc, da se ohrani status quo. In vendar – kampanjsko tekmujejo… Kako? Janez D. 24 opozarja tokrat na nekakšno nelo-j a l no tekmova l no s t »lokalcev«…, ko »volijo« drug drugega (kaj pomeni »voliti« v srbohrvaškem, črnogorskem, bosanskem jeziku, se tudi ve!) v dru-gačnem gibanju ali preri-vanju, je tudi znano: svét-niki se kaj hitro prelevijo v nedolžne svetníke, ena-ko velja za nežni spol kot tako imenovano »kvoto«… in ta »kvota« velja za oba spola, ali kakor duhovito pripominja naš predsednik dr. Janez Drnovšek: »Enkrat sem že zapisal, da izgleda kot da bomo volili miss Slovenije, ne pa župane in občinske svetni-ke.«

Široka paleta aktivacijskih možnosti, ki jih ponuja Gibanje za pravičnost in razvoj, kaže na societal-nost področij in vsebin, ki so scela odprte, a zavezu-jejo neformalno: »Tudi organi Gibanja so le for-malni, ker jih je po zako-nu treba imeti, dejansko pa ne igrajo in ne bodo igrali nobene vodilne vlo-ge, ki bi temeljila na nad-rejenosti kogarkoli. Kdor tega ne razume, ne razu-me bistva Gibanja. Vsi

člani so med sabo enaki, velja le dober namen, pozitivna energija in prip-ravljenost pomagati dru-gim. Če je tako, se vse aktivnosti odvijajo sponta-no in gladko, v pravo smer. Ljudje se med sabo dopolnjujejo, ustvarjajo sinergijo in stvari se pre-mikajo naprej. Takoj, ko se pojavijo kakšna trenja, potem že nekaj ni v redu.« Gibanje za pravič-nost in razvoj predstavlja torej ideal, ki ga je idejno in v praksah mogoče ures-ničevati le s prostovoljnim odružbljenim pristopom in z upoštevanjem sleherne-ga posameznika v medse-bojnosti. Kdor bi vrival v Gibanje za pravičnost in razvoj morebitna trenja in motnje, bi povzročal ob informacijskem šumu tudi nasprotovanja pozitivne-mu mišljenju, kar pa se običajno povrne samim nasprotnikom. Zato v Gibanju za pravičnost in razvoj gotovo ni prostora

za zagovornike, ki menijo, da velja načelo: Bellum omnium contra omnes! – Vojna vseh proti vsem! – to načelo bi namreč zdrs-nilo v breztalje in hujša razočaranja, na koncu katerih je preveč porazov in zakrčenosti, da bi bilo mogoče še kakorkoli usmerjati gibanje sicer spremenljivih interesov v skupno dobro ter v posa-meznikovo in javno blagin-jo. Pozitivna energija se porojeva vedno najprej v

civilni sferi: od družine in sorodstva do prijateljskih in neformalnih skupin, ki pa se družijo v sklenjene vezi, tudi seveda v Giban-ju za pravičnost in razvoj. Organi Gibanja za pravič-nost in razvoj so organizi-rani prav v tej medsebojni povezavi in v pozitivni energiji, ki dviguje mož-nosti sodelovanja skozi vse skupnostne in družbene sfere pozitivno. Etični in moralni princip na kulturnem ozadju Giba-nja za pravičnost in razvoj predstavlja določno izho-diščno točko v medseboj-nem sodelovanju. In tukaj se nihče javno ne »plakatira«, ni neki splošni tip, ampak značaj in ose-ba in osebnost. In to nekaj velja. V sociologiji druš-tvenih okolij in gibanj je mogoče slovensko spoznati vsaj tri ravni: • civilnodružbena uredi-

tev, ki izhaja v cilje

10

Brez odmora

društva in iz njih: s čim se ukvarjamo, za kaj si prizadevamo;

• formalna ali kategorialna

potrditev na upravnopra-vni ravni notranjih zadev: društvo je pravna oseba s svojim računom in se ravna po obstoječi zakonodaji. Člani druš-tva smo državljani, ki imamo tudi svoje splošno znane obveznosti in načine obnašanja

• organizacijska sistemiza-

cija je le formalna, vzpostavlja urejenost funkcij, od predsednika društva do notranje organizacije društva s pravilnikom

Odprava krivičnih stanj je mogoča v spravnem dogo-voru in pripravljenosti na dialog prej kot v kakršni-koli sebični obliki zakrče-nih videznih odnosov. Celo več, tukaj se človek sproti otrese privajenih in nau-čenih predsodkov, saj pot-rebuje lastno preobrazbo, zlasti glede na postmoder-no ponudbo kdaj vasezapr-tih omejenosti in glede na povpraševanje po uspehu. Ko ljudje požrtvovalno delujemo v Gibanju za pravičnost in razvoj, potr-jujemo poleg dobre volje in namenov tudi dejansko udejanitev medsebojnosti. Gibanje za pravičnost in razvoj je koristno torej v svoji terciarni socialni dejavnosti in že predstav-lja določen socialni kapital slovenske družbe in drža-ve. Kdor je kdajkoli obču-teval socialno, zdravstve-no, duševno ali osebnost-no stisko, ve, da Gibanje za pravičnost in razvoj ponuja možnost dviga in premagovanja težav na ravneh pristne skupnosti. To pa je mogoče doseči le v smislu tiste ontične pos-tavke bivajočega, ki izhaja v transcendenco, torej v presežnost skozi kulturo dialoga in s srčno ali pogu-

mno odprtostjo v svet. Plačilo prostovoljnega dela si namreč ti, sloven-ski človek v medsebojnih zdravih in boljših odnosih. Tukaj ima Gibanje za pra-vičnost in razvoj seveda vse perspektive odlično odprte tako za posamezni-ka kot za skupnost. Vladimir Gajšek STRPNI IN NESTRPNI V sodobnih časih, ki so prinesli izraze javne nestr-pnosti v državah EU, se srečamo tudi v Sloveniji s pojmi, kot so ksenofobija ali sovraštvo do tujcev, konservativizem kot politi-čni izraz ohranjanja starih vrednost, radikalizem kot neupoštevanje mnenja drugega in trmoglavljenje za vsako ceno, islamizem kot sprijeno muslimans-tvo, neokomunizem in neofašizem kot sovraštvo do drugačnih družbenih slojev in nacij… V vseh primerih nestrpnosti gre za goreče zagovarjanje obstoječega, celo več, za neupoštevanje družbene soodvisnosti. Šele zadnji dve stoletji, ki sta vnesli v države sveta demokratično urejanje, splošno volilno pravico ter soudeležbo pri kapitalu, ob zavarovanju zasebne lastnine, sta tudi vnesli v pojem modernosti vrsto negativnih nestrpnosti. Ali smo torej lahko pozitivno nestrpni ali pozitivno kse-nofobni? Če upoštevamo, da je še v stari Avstriji bilo slovens-tvo podrejeno scela tuje-mu, nemškemu in kapital-sko liberalnemu napredne-mu vplivu, je mogoče opa-ziti, da smo bili Slovenci vendarle nestrpni do vsa-kega napredka: kajti, ko bi sprejeli nemščino za

svoj jezik in moderni izraz omike, znanosti in indus-trije, bi se sami asimilirali v nekakšno nemško slovan-sko manjšino. Pozitivna nestrpnost slovenstva se je potrdila tudi nadalje v vseh agresijah zoper naci-onalne vrednote, kulturo in tradicijo. Šele slovenski interesi, ki so postali Evropsko družbeni, pred-stavljajo pozitivno podobo slovenskega človeka kot državljana, ki se zavzema »nestrpno« za demokraci-jo. Eno so kompromisarski odnosi, ki popuščajo tam, kjer ne bi smeli, drugo pa je ustavni zagovor temelj-nih pravic v socialni in pravni državi, ki zagotav-lja skupne odnose na oze-mlju in v zgodovini. S tem pa se že dotikamo vpraša-nja, kako sprejemamo tujce, pa ne kot turiste ali sezonsko tujo delovno silo, saj je pretok blaga, kapitala, zlasti pa delovne sile nuja tudi v 21. stolet-ju. Gre za sprejem ali odklon neslovenskih manj-šin v Sloveniji, kjer je sicer ustavno in zakonito urejeno, kakšne so pravice vseh državljanov v Slove-niji. Negativna nestrpnost kot ksenofobija kaže pravzap-rav nemoč države, ki popušča predsodkom, da je vse, kar je tuje, polaš-čajoče se domačega. Res je, da se vsak prebivalec v katerikoli evropski državi zavzema za svoje nacio-

nalne in politične, eko-nomske in kulturne intere-se, toda samo v skupnem sodelovanju v EU lahko dosega meje strpnih odno-sov tako, da upošteva raz-ličnost, ne pa tujost. Kar je tuje, je namreč razčlo-večeno, kar pa je drugač-no, je lahko humano boga-to. V vsakem primeru strp-ni odnosi ne pomenijo popuščanja zaradi zanika-nja etičnih, moralnih in drugih vrednot, ampak predstavljajo pot v prihod-nost. Kot vidimo, tehnolo-ški, informacijski, kiber-netski razvoj s seboj ni prinesel le pozitivnih last-nosti, saj se večkrat sesu-je v svoja značilna naspro-tja. Tako poznamo poleg opi-sanih negativnih oblik nes-trpnosti na osebni in druž-beni ravni tudi predsodke, ki zadevajo izobrazbo, politično prepričanje, spol, jezik, navade… Pre-seganje negativne nestrp-nosti je možno s pozitiv-nim mišljenjem in ozaveš-čanjem. Šele v evropski in slovenski skupnosti, kjer so in bodo odnosi urejeni humano, je mogoče priča-kovati, da bo prevladal dialog nad ozkimi interesi. Ivan Rak

11

Blaginja za vse

> nadaljevanje članka > Nadzorovalno namesto socialnega dela? Predpostavlja se, da bodo ljudje pravice na vsak način poskušali zlorabiti, zato jih je treba stalno preverjati. Nadzorovanje pa ni mučno le za (potencialne) prejemnike in prejemnice socialne pomoči ali drugih socialnih prejemkov, ampak tudi za zaposlene socialne delav-ke in delavce, saj morajo opravljati nadzorovalno namesto socialnega dela. Diskusije o UTD-ju sprosti-jo našo domišljijo in akti-virajo ljudi: vprašanja, ki se dotikajo vseh, so lahko vzpodbuda, da si ljudje izmenjajo mnenja in stali-šča, se medsebojno pove-zujejo in delujejo ter na ta način skupaj raziščejo še neraziskane in neizkori-ščene potenciale skupnos-ti, nove modele odnosov, skupnega bivanja itd. Razdeljevanje denarja, ki bi se sprostil z ukinitvijo nadzorovalnih postopkov

in institucij, bi lahko tran-sformirali v bolj humano, temelječe na pravici vsa-kega posameznika in posa-meznice do dostojnega življenja – in ne na doka-zovanju delovne etike ali trajne nezmožnosti za plačano zaposlitev.

Temeljni dohodek za vse Ob vstopu v novo tisočlet-je dajem v razpravo pred-log za izboljšanje človeš-kega položaja: namreč, da bi morali vsi prejemati univerzalni temeljni doho-dek (UTD), v višini, ki bi zadoščala za preživetje. V svetu, v katerem zaradi podhranjenosti vsaki dve sekundi umre otrok, mlajši od pet let, in kjer skoraj tretjina celotnega prebi-valstva živi v razmerah »skrajne revščine«, ki pogosto vodi v prezgodnjo smrt, se planetarna uvel-javitev takšnega predloga o temeljnem dohodku morda zdi brezumno uto-pična. Bralci bržkone dvo-mijo v možnost njene ure-sničitve tudi v najbogatej-ših državah Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj. In če bi ga uvedli, bi temeljni dohodek deloval kot močno orodje družbe-ne pravičnosti: priskrbel bi materialna sredstva, ki jih ljudje potrebujejo za doseganje svojih ciljev, in tako širil dejansko svobo-do za vse. Hkrati bi poma-

gal pri reševanju političnih dilem glede revščine in brezposelnosti ter služil idealom, ki so povezani s feminističnimi in zelenimi gibanji. Tako bom vsaj dokazoval. Kakor mnogi v Evropi sem tudi sam prep-ričan, da UTD še zdaleč ni

le utopija, temveč je v sedanjem kontekstu Evropske unije povsem smiseln. Nenazadnje so Združene države edina dežela na svetu, kjer UTD že obstaja: leta 1999 je Aljaški stalni sklad vsaki osebi, ki je vsaj eno leto preživela na Aljaski, ne glede na njeno starost izplačal letni UTD v višini 1680 dolarjev. To izplačilo sicer še zdaleč ne zagotav-lja preživetja, kljub temu pa je dve desetletji po uvedbi postalo vse prej kot zanemarljivo. Definicija UTD Pod univerzalnim temelj-nim dohodkom razumemo dohodek, ki ga država v enotni višini in v rednih presledkih izplačuje vsa-kemu odraslemu članu družbe. Ta dotacija se izplačuje in njena višina je določena ne glede na to, ali je oseba bogata ali revna, ali živi sama ali z drugimi, je pripravljena delati ali ne. U T D s e i m e n u j e »temeljni«, zato ker lahko človek vedno računa nanj, je materialni temelj, na katerem je mogoče graditi življenje. Z njim se lahko zakonito sešteva vsak drug dohodek – v denarju ali v naravi, od dela ali od var-čevanja, od trga ali od države. Po drugi strani ni v definiciji UTD, kakor ga razumem tu, ničesar, kar bi ga povezovalo s poj-mom »osnovne potrebe«. Zamisel o UTD je stara vsaj sto petdeset let. Prvi dve znani formulaciji te ideje je navdihnil Charles Fourier, plodovit francoski utopični socialist… povzeto po: "Brezplačno kosilo za vse? Predlog uni-verzalnega temeljnega dohodka", Philipp Van Parijs, Založba Krtina, 2004

UTD IN POGLEDI NA DRUŽBO RUDOLFA STEINERJA Avtor knjige Pogledi na družbo Rudolfa Steinerja je dr. Andrej Fištravec, univ. dipl. soc. Knjiga je vir, iz katerega so vzeti citati in odlomki kot avtorski tekst za ta čla-nek. Dr. Andrej Fištravec je gost okrogle mize na temo Univerzalni temeljni dohodek. Povabili smo ga, ker je en redkih strokov-njakov pri nas (in tudi v svetu), ki si je za svojo disertacijo izbral življenje in delo Rudolfa Steinerja. Redkost med akademiki in znanstveniki je tudi njego-va doslednost v povezova-nju teorije in prakse; torej mišljenja, govora in delovanja. Zvestobo Stei-nerjevi socialni praksi dr. Fištravec dokazuje z opra-vljeno specializacijo za waldorfskega učitelja in k o t u s t a n o v i t e l j waldorfskega vrtca in osnovne šole v Mariboru. In zakaj povezujemo Rudolfa Steinerja z Uni-verzalnim temeljnim dohodkom? Steiner je bil velik vizionar in poznava-lec duhovnih (nevidnih) in materialnih (vidnih in čut-nih) razsežnosti našega sveta in življenja. Že kot mlad študent je na Dunaju urejal bogato Goethejevo zapuščino (ki do dandanes ni v celoti dostopna za javnost) in na ta način bil učenec enega največjega misleca vseh časov. Kasne-j e j e G o e t h e j e v a »vedenja« o duhovni raz-sežnosti sveta nadgrajeval še s svojimi modeli social-nih praks na mnogih pod-r o č j i h d r u ž b e n o -socia lnega ž iv l jenja (pedagogika, medicina, kmetovanje, ekonomija, sociologija…).

12

Blaginja za vse

Žal je, tako kot mnogi njegovi sodobniki, ostal veliki večini javnega in znanstvenega kroga ljudi »prikrit«. Materialistični znanstveni pogled na svet, ki se je pričel dvigati v zavesti ljudi, je bil hitrej-ši. Kazalo je, da vsemogo-čni »človek« ne bo nikoli več potreboval ne duha, ne Boga, kaj šele Steiner-ja… V današnjem času krize sveta in v materijo ujetega človeškega duha morda zopet potrebujemo Steinerja in njegovo razla-go »resničnosti«. Potrebu-jemo ga zato, da bomo sploh razumeli kaj se dogaja z nami, z našimi bližnjimi in širšimi odnosi v družbi, da bomo vedeli

kje in kako pričeti iskati rešitve iz situacije, v kate-ri smo se znašli. Ob vsem tem pa močno dvomim, da Steinerjevega pogleda na družbo, predv-sem tistega dela o člove-kovih potrebah, izkorišče-valski del kapitalistov ne pozna! Videti je, da so ga močno upoštevali, toda v svojo korist. Ves marketin-ško - propagandni aparat kapitalističnega monopola že dolgo več ne proizvaja dobrin, za dobrobit in bla-ginjo družbe, temveč je vsa njihova pozornost usmerjena v proizvodnjo vedno novih in vedno več-jih UMETNIH POTREB… P o s i l j u j e j o n a s z »dobrinami«, ki jih »potrebujemo« samo zara-

di njihovega dobička! Pos-ledica je izčrpanost naše matere Zemlje preko vseh meja in njeno uničevanje čez vse meje predvidljive-ga. Kdo od nas se še poču-ti varnega? Kako naj vemo, kaj nam bo prinesel jutrišnji dan? V mnogih razpravah o uni-verzalnem temeljnem dohodku je kot eno glav-nih nasprotovanj navede-no dejstvo, da bi njegova u v e d b a p o d p i r a l a »lenuhe«. Jaz pa vsem tem avtorjem zastavljam vprašanje: Kdo, ozaveščen in z odgovornostjo v srcu do matere Zemlje, bo kmalu še sploh pripravljen garati za zaslužke peščice

bogatinov? In kako dolgo še? Dr. Andrej Fištravec v odgovoru na vabilo za okroglo mizo: »V osnovi bom govoril, da že sedaj obstajajo različni tipi kapitalizma in da to, kar govori Steiner obstaja v različnih antropozofsko usmerjenih socialnih prak-sah. Jedro Steinerjevega obrata pa je spoznanje, da človekovo delo ne more obstajati kot blago, ker ga zaradi njegove enkratnosti in neponovljivosti ni mogoče kvantificirati, zaradi česar ni mogoč objekt iven b lagovn i odnos.« Rudolf Steiner: »Ker je človek začel doživljati

samega sebe in svet kot nekaj tri-členega, je pri-čel v svoji podzavesti zah-tevati tri-členi socialni organizem in ne samo eno-vitega monističnega držav-nega organizma, ki zajema tudi gospodarsko in držav-no življenje; pričel je zah-tevati duhovno organizaci-jo zase, pravno-politično ali pravno-državno organi-zacijo zase in gospodarsko organizacijo zase. Samo tako bo človek našel samega sebe v zunanjem svetu. Največji pretresi današnjega časa izhajajo iz tega in dosegajo najviš-jo možno točko zato, ker socialni organizem ni ekvi-valentno členjen glede na potrebe človekovega nara-vnega organizma.« Dr. Andrej Fištravec: Pogledi na družbo Rudol-fa Steinerja, Maribor: Litera, 2003 IZ UVODA AVTORJA Pričujoče delo je nastalo na osnovi avtorjeve diser-tacije iz leta 1999 in pred-stavlja v svetu prvi poskus vrednotenja in uvrstitve antropozofskega koncepta družbe Rudolfa Steinerja v okvir sociološke tradicije na disertacijski ravni. S Steinerjem in z različni-mi antropozofskimi social-nimi praksami (kot primer z waldorfsko pedagogiko ali biodinamičnim kultivi-ranjem zemlje) sem se pričel srečevati kot zaseb-nik od začetka osemdeset-ih let prejšnjega stoletja. In če sem si hotel dati zadovoljive odgovore, zakaj me te socialne prak-se zanimajo in zakaj jih skušam uresničevati, sem lahko to storil samo kot cela osebnost. Torej kot zasebnik in kot akademski profesionalec. Na splošno v Evropi ne obstaja posebno zaniman-je za akademsko in sploh znanstveno ukvarjanje s

Steinerjevim delom, čep-rav bi bilo glede na števil-ne antropozofske socialne prakse širom Evrope priča-kovati ravno nasprotno. Zato lahko rečem (…), da recepcija izjemno obsež-nega Steinerjevega opusa (ki mu v sodobni zgodovini znanosti zlepa ni mogoče najti primerjave) še zda-leč ni izpeljana oziroma se še sploh ni prav začela. Sodobne znanosti ne pose-dujejo absolutnega veden-ja o svetu, v katerem živi-mo. Tudi če izhajamo iz predpostavke, da je znan-stveni pogled na svet naj-bolj veljaven pogled na svet, to še zdaleč ne pomeni, da je njegova veljavnost popolna. Prav nasprotno: razvoj znans-tvenih disciplin nenehno kaže, da so veljavnosti znanstvenih stavkov, s katerimi se izrekamo o družbi in naravi, vedno znova samo bolj ali manj približni, s časovne per-spektive tudi presenetljivo približni ali celo povsem neveljavni. Zaradi preseganja tovrst-n e g a s p o z n a v n o -teoretskega in ontološkega neskladja sodobnih znano-sti ter družbene in narav-ne resničnosti, s katero se znanosti ukvarjajo, se mi zdi neobhodno vsaj dvoje. Prvič, da znanstveniki ne pristajamo na velikokrat (sladek) privid, kako zelo smo pomembni, in (posledično) samozadost-ni, zaradi česar se mora-mo potem braniti z različ-nimi znanstvenimi stereo-tipi in predsodki. In dru-gič, da smo (v izogib prve-mu) nenehno pripravljeni na samopremisleke lastnih predpostavk in postopkov, ki jih uporabljamo pri svo-jem delu, ter zaključkov, do katerih pri svojem delu prihajamo. Zaradi človekove potrebe po razumevanju sveta, ki sicer predstavlja gonilno

13

Blaginja za vse

silo njegovih prizadevanj, ki so se v zahodni civiliza-ciji v veliki meri instituci-onalizirale v znanstvenih interpretacijah družbene in naravne resničnosti, ne absolutiziram. Znanstveno spoznanje sveta je tako samo eno izmed delnih spoznanj sveta, do katerih se je dokopalo človeštvo (pri čemer se je treba zavedati, da je zahodni koncept znanosti sicer dominanten koncept zna-nosti v sodobnem svetu, vendar že na ravni znans-tvenih konceptov ni edini koncept znanosti, kaj šele da bi bil edini koncept, s pomočjo katerega ljudje dojemamo in razumemo svet). Zaradi mene je lah-ko znanstveno spoznanje tudi najbolj resnično (torej veljavno) v primer-javi z vsemi ostalimi vrsta-mi spoznanja. Vendar to še zdaleč ne pomeni, da je tudi najbolj resnično (veljavno). In kar bi lahko bilo najhujše, tudi edino. Kombinacija znanstvene samozadostnosti, podkrep-ljena s spoznavno teoret-skimi in ontološkimi zaga-tami, ter iz njih izhajajo-čimi predsodki, so tisti razlogi, zaradi katerih se je po mojem mnenju v (zahodno) znanstvenih krogih pričelo molčati o Steinerjevem opusu in zaradi česar predstavlja znanstvenim sodobnikom njegovo delo še vedno vir nelagodja, zaradi katerega se ne splača soočati z nje-govim delom. Upam, da lahko pričujoče delo pokaže na neumest-nost obeh omenjenih raz-logov. DRUŽBA KOT TRI-ČLENI SOCIALNI ORGANIZEM Steiner jedrnato razčlen-juje vse tri člene socialne-ga organizma v »Die Kern-punkte«. Gospodarsko življenje predstavlja tisti del socialnega organizma,

ki je v zvezi z vsem tistim, kar predstavlja proizvod-njo, cirkulacijo in potroš-njo blaga. Drugi člen soci-alnega organizma je živ-ljenje javnega prava ozi-roma politično življenje. Njemu pripada to kar bi se v smislu stare pravne države lahko označilo s pravnim življenjem drža-ve. Kot tretji člen v social-nem organizmu pa označu-je vse tisto, kar se nanaša na duhovno življenje. Torej vse, kar počiva na naravni nadarjenosti posa-meznega človeškega indi-viduuma in vstopa v soci-alni organizem tako na osnovi naravno-duhovne kot fizične nadarjenosti posameznega človeškega individuuma. Prvi, gospodarski sistem, je v zvezi z vsem, kar mora biti prisotno, da lah-ko človek regulira svoj materialni odnos do zuna-njega sveta. Drugi, držav-no-pravni sistem, je v zve-zi s tistim, kar mora biti prisotno v socialnem orga-nizmu zaradi odnosa člo-veka do človeka. Tretji, duhovno-kulturni sistem pa v zvezi z vsem, kar vstopa v socialni organi-zem na osnovi kreativnosti posameznega individuu-ma. Za tovrstno primerjavo se odloči (Steiner) zato, da bi človeško mišljenje postalo tako gibljivo, da bi z njim lahko razumeli socialni organizem znotraj njemu lastnih potreb. Načelo tričlenosti, ki predstavlja ob razumevan-ju družbe kot socialnega organizma osrednji social-no-teoretski okvir Steiner-jeve konceptualizacije družbe, je tesno povezano s Steinerjevim psihološkim in antropološkim razume-vanjem človeka nasploh. Namen našega prispevka seveda ni, da bi se natanč-neje ukvarjali s Steinerje-vim konceptom človeka.

Vseeno pa moramo opozo-riti na ta vidik, še pose-bej, ker to razumevanje obvladuje celoten Steiner-jev opus, in ker mu tudi Steiner sam pripisuje velik pomen. Na podlagi njegovega ograjevanja od direktnih analogij med naravnimi in socialnimi organizmi tudi lažje razumemo njegovo govorjenje o človeškem organizmu in socialnem organizmu, ko ju primerja na ravni njunih osnovnih sistematskih funkcij: funk-cij sistema glave in živčev-ja, ritmičnega sistema in sistema izmenjave snovi. Steiner namreč pravi, da če opazujemo človeški in socialni organizem na rav-ni njunih osnovnih sistem-skih funkcij, potem lahko rečemo, da tiste zakonito-sti, ki veljajo pri človeku v njegovem sistemu glave in živčevja, veljajo v social-nem organizmu v gospo-darskem sistemu; tiste zakonitosti, ki veljajo pri človeškem organizmu v njegovem ritmičnem siste-mu, veljajo pri socialnem organizmu v pravno-državnem sistemu; zakoni-tosti pa, ki veljajo pri člo-veku v njegovem sistemu izmenjave snovi, veljajo pri socialnem organizmu v njegovem ku l tu rno-duhovnem sistemu. Po Steinerju tako za gos-podarski sistem socialnega organizma veljajo tiste zakonitosti, ki so primer-ljive s človekovo dejavnos-tjo čutov in živčevja, torej imamo pred seboj dve dejavnosti, brez katerih ni mogoče misliti obeh orga-nizmov – človeka v poseb-nosti, ki jo dobiva s pomo-čjo živčnega sistema (na splošno lahko rečemo p o s e b n o s t »samozavedanja«), družbe pa v posebnosti zadovolje-vanja potreb preživetja, brez česar nobena družba ni mogoča.

GOSPODARSKI ČLEN DRUŽBE »Ves sklop bitja, ki se ustvarja v procesih, kateri slonijo na odnosih človeka do narave in se nadaljuje-jo v vsem, kar mora storiti človek, da bi predelal naravne proizvode in jih usposobil za potrošnjo, vsi ti procesi in samo ti pro-cesi zajemajo tisto, kar se v socialnem organizmu imenuje gospodarski člen.« (Rudolf Steiner) Gospodarsko življenje socialnega organizma temelji na naravi in njenih danostih. Ta podlaga daje gospodarstvu in s tem celotnemu socialnemu organizmu pomemben pečat, čeprav se naravne danosti v svoji prvobitni obliki ne pojavljajo v nobeni socialni organizaci-ji. Te naravne danosti se v socialni organizem vgraju-jejo na podoben način, kakor se v socializacijo človeka vgrajujejo njego-ve naravne telesne in duhovne sposobnosti. Gospodarsko življenje ima v socialnem organizmu mesto »sistema glave«, s katerim je pogojena indi-vidualna nadarjenost člo-veškega organizma. Tako kot je »sistem glave« odvi-sen npr. od delovanja pljuč in srca, tako je gos-podarski sistem odvisen od človeške dejavnosti. Vendar, tako kot glava ne more samostojno voditi regulacije dihanja, tako se tudi sistem človeškega dela ne more regulirati samo s tistimi silami, ki bi bile prisotne samo znotraj gospodarskega sistema. Človek v gospodarskem sistemu je bitje, ki se v njem nahaja s svojimi interesi, ki ne izhajajo iz gospodarskega sistema. V gospodarskem sistemu se zadovoljujejo samo potre-be, ki jih človek prepozna-va kot svoje. Potrebe pa

14

Blaginja za vse

nastajajo znotraj razvoja človeka kot naravnega in duhovnega bitja. »Ker je na vprašanje inte-resov znotraj socialnega organizma najbolj ustrez-no odgovoriti tako, da posamezen človek z njiho-vo pomočjo na najboljši način pride do zadovoljit-ve svojih potreb in da se na najbolj koristen način vključi v gospodarstvo, se mora to vprašanje praktič-no rešiti z ureditvijo gos-podarskega sistema. To pa je mogoče samo tako, da se interesi lahko v resnici svobodno izražajo in se s tem ustvarjata volja in možnost, da se počne tis-to, kar je primerno za njihovo zadovoljevan-je." (Rudolf Steiner) Zadovoljevanje človekovih interesov in potreb v gos-podarskem sistemu se ure-sničuje s proizvodnjo in izmenjavo blaga, tj. »dobrin, katerim daje vre-dnost človeška potreba«. Blago ne dobi svoje vred-nosti abstraktno ali polju-bno, marveč samo tako, da mu vrednost podeli tisti, ki ga troši. Izdelek človeka-proizvajalca dobi svojo vrednost (postane blago) šele takrat, ko se pojavi človek-potrošnik. Brez nekoga, ki ima inte-res po določenem izdelku, je proizvajanje dobrin brez vrednosti in v gospo-darskem smislu brez pomena. Kapital in na njem temelječi odnosi v družbi so za Steinerja socialno dejstvo, ki izvira iz zgodovinskega razvoja socialnega organizma. »Do sodbe o načinu, kako kapital pospeševalno ali zaviralno deluje v krogo-toku socialnega organiz-ma, lahko človek pride samo takrat, ko je sposo-ben videti, kako človeške individualne sposobnosti sodelujejo in se trošijo v ustvarjanju pravil in moči gospodarskega življenja

kapitala.« (Rudolf Stei-ner). Steinerjevo vredno-tenje učinkovanja kapitala na konkretne socialne odnose torej izhaja iz institucionalizacije kapi-talskih odnosov v družbi, glede na odnos do posa-meznih članov moderne družbe, ki sodelujejo v socialnih odnosih kapitala. Zato se mu vprašanje člo-veškega dela kaže kot vprašanje, do katerega je mogoče zavzeti ustrezno sodbo, v kolikor vprašanje človeškega dela povežemo z nosilcem tega dela (torej konkretnim posame-znikom) in v kolikor delo, ki ga opravlja, ne izničuje človekovega dostojanstva. Takšna analiza je mogoča tako, da opazujemo na eni strani odnos človeka do njegovih lastnih (delovnih) sposobnosti, na drugi stra-ni pa, kako je njegov delo-vni akt umeščen v sami pravni zavesti socialnega organizma. S tem Steiner kaže, kako nujno je, če hočemo govo-riti o gospodarskem življe-nju znotraj socialnega organizma, da človek ohranja tudi znotraj tega člena možnost svobode s v o j e g a k u l t u r n o -duhovnega življenja, saj edino tako lahko njegovo delo tudi ostane njegovo, v njegovi posesti. Na drugi strani pa takšna zastavitev nujno potegne za seboj tudi zahtevo po socialnosti odnosov znotraj gospodar-skega organizma. »Donos nekega dela, ki sloni na človekovih indivi-dualnih sposobnostih in se organizira s pomočjo kapi-tala, mora v zdravem soci-alnem organizmu – kot vsako duhovno delo – izha-jati na eni strani iz svobo-dne iniciative delavcev, na drugi strani pa iz svobod-nega razumevanja drugih ljudi, ki želijo dosežke njihovih sposobnosti… Svo-boden razvoj individualnih sposobnosti, ki delujejo na osnovi kapitala, ni povzro-

čil stanja, po katerem mora biti človeška delovna sila blago, ampak onemo-gočanje teh sil s strani političnega državnega živ-ljenja ali s strani krožnega toka gospodarskega življe-nja.« (Rudolf Steiner) Privatna lastnina ni nič drugega kot (samo) posre-dnik svobodnega delovne-ga razpolaganja s proizva-jalnimi sredstvi. Lastnik ima samo pravico razpola-gati s svojo lastnino, v skladu s svojo lastno svo-bodno iniciativo. Pravica razpolaganja pa se lahko spremeni takrat, ko se privatna lastnina prične pretvarjati v sredstvo za neutemeljen razvoj moči, ki v osnovi nima ničesar skupnega z načeli, ki vel-jajo v gospodarskem siste-mu in so povezana z nep-restanim kroženjem mate-rialnih dobrin in blaga. »Posameznik proizvaja samo v sodelovanju z dru-gimi… S pravico do razpo-laganja z neko dobrino se torej ne more upravljati ločeno od interesov skup-nosti. Iz tega izhaja, da ne kaže iskati načinov, kako izkoreniniti lastnino iz osnov, iz katerih izrašča kapital, ampak, kako upravljati s tem lastniš-tvom, da bi kar se da dob-ro služilo celotni skupnos-ti.« (Rudolf Steiner) Naloga države seveda ni omejevanje ali izničevan-je privatne lastnine ter spreminjanje le-te v smeri skupne (državne) lastnine, kar se je v Steinerjevem času takoj po prvi svetovni vojni začelo kazati skozi sovjetski socialni eksperi-ment (in kar je sam tudi eksplicitno kritiziral). Država lahko v gospodars-tvu »intervenira« samo takrat ali na tak način, da zagotavlja prenašanje lastniških pravic, ki se ne iztekajo v produktivnem delu, ki torej ne zagotav-

ljajo nadaljnjega kroženja kapitala. Država je lahko v takšnih primerih samo posrednica, nikakor pa nima pravice, da bi si to lastnino prigrabila. Kon-kretne oblike pravnega reguliranja prenašanja lastnine s strani države so odvisne od vsakokratnih konkretnih zgodovinskih okoliščin, znotraj katerih se bi izpeljala takšna regulacija. Isto načelo velja tudi za lastnino, pridobljeno s pomočjo varčevanja; tako pridobljena lastnina se mora prenesti na posame-znika ali skupino ljudi, ki proizvajajo ali materialno ali duhovno (torej ne uži-vajo rente), izbere pa jih poslovnež, z oporoko. Denar sam zase, ne da bi imel pokritje v konkret-nem delu in potrebah, ne sme biti v posesti »lastnika«, kar se dosega z ustreznimi uredbami in ustanovami. »Človek ne more delati sam zase, kot tudi ne more pojesti samega sebe.« Sam razredni boj znotraj socialnega organi-zma izgubi pomen, ker prenehajo obstajati razlo-gi, ki delavstvo vanj poga-njajo. Vzporedno s spre-minjanjem privatne lastni-ne se spreminjajo tudi delavske mezde zaradi »socialne soodvisnosti lju-di, ki so sposobni nositi in ustvarjati življenje« - »Lastnina preneha biti tisto, kar je bilo do sedaj… Predmeti lastnine bodo vstopili v krogotok socialnega življenja. Posa-meznik ne bo mogel več uveljavljati svojih privat-nih interesov na škodo skupnosti, vendar pa tudi skupnost ne bo mogla upravljati z njo birokrat-sko, na škodo zasebni-ka.« (Rudolf Steiner) Gaja Lašič

15

Blaginja za vse

LJUDSKA SAMOPOMOČ v obliki lokalne izmenja-ve dobrin in storitev Učenje in kreativno sode-lovanje v družbeno-socialni mreži / lokalnem združenju civilne samopo-moči V sledečem članku vam želim približati idejo o medsebojni, lokalni, izme-njavi blaga in storitev. Opisati želim, kaj je to lokalna / civilna / družbe-na / socialna - samopo-moč / trgovina / menjava. Z izrazoslovjem in poime-novanji se ne želim vezati na noben v svetu že obsto-ječ sistem ali njegovo valuto. V nadaljevanju bom za sistem uporabljala izraz lokalna menjava ali skrajšano L-menjava, za lokalno valuto pa L-točke. L-menjava ima obliko demokratične skupnosti članov; člani med seboj lokalno sodelujejo oz. trgujejo v nedenarni obliki in si tako olajšajo indirek-tno menjavo dobrin in storitev. Sistem ob vpisu članom odpre račun in potem vodi evidenco pro-meta v dogovorjeni lokalni valuti. Vrednost L-točke je stvar dogovora članov; ponekod je razmerje z uradno valuto 1 : 1, pogos-teje pa lokalna ali vzpore-dna valuta, zaradi varnosti pred nihanji na svetovnih trgih, veže vrednost L-točke na ceno žita, kruha ali česa drugega. Vse sto-ritve sistema so neprofit-ne. L-menjava je del etič-ne ekonomije, ki običajno ekonomijo (le) dopolnjuje s svojimi prednostmi. S tem koristi posameznikom in družbi. Zaradi izjemno velikega vpliva takšnih mrež na varstvo okolja jo ponekod imenujejo tudi eko-menjava. Člani na organi-ziranem lokalnem trgu

preprosto ponudijo svoje izdelke / storitve in jih zamenjajo za izdelke / storitve drugih članov. Lokalna izmenjava ustvar-ja socialno samopomoč, optimalno pravičnost v trgovanju ter spodbuja učenje in razumevanje poteka trgovanja ter ozad-ja ekonomije. Ohranja tudi neodvisnost od nihan-ja svetovne menjave (količine denarja v obto-ku). Uporaba takšne izmenjave prinaša bistvene prednosti na vseh področjih v skup-nosti, brez izjem. Omogo-ča ocenjevanje prispevkov posameznika skupnosti in ga tudi pravično nagradi. Koristi niso pridobljene s tekmovalnim obnašanjem in izkoriščanjem drugega; prihajajo iz kreativnega sodelovanja, ki prinaša medsebojne koristi. Pri L-menjavi zaradi njene narave ne obstajajo mož-nosti (luknje) za manipuli-ranje! L-menjava spodbuja izme-njavo na pravičnem siste-mu dajanja in jemanja: kdor hoče kaj dobiti, mora tudi kaj dati. L-točke in papirnati boni imajo zgolj simbolično vrednost. Ne nagrajuje ekstremov, bodisi prevelikega egoiz-ma / sebičnosti ali preko-mernega razdajanja. Pomembno je spoznanje, da v tej nedenarni izmen-javi pridobivamo vsi. Naša znanja in izkušnje (storitve in produkti) se z lahkoto zamenjajo za zna-nja in izkušnje drugih. Skozi takšno izmenjavo se spontano spremenimo iz (potencialnega) pasivnega v aktivnega posameznika. Naša kreativnost se z lah-koto izraža, zanjo pa smo pravično nagrajeni. Sode-lovanje ni več problem, ampak veselje ob koristih za vse.

ODKOD IDEJA ZA LOKALNO SAMOPOMOČ? Ideja in praksa sta stari skoraj sto let. Najbolj raz-širjen je LETS (Local Exchange Trading System); naziv sistema je hkrati ime za enoto valute. V sedanji obliki se je dobro razvil v angleško govorečih državah. V Angliji je okrog 500 takšnih sistemov. Nekateri ekonomski stro-kovnjaki pričakujejo, da bo v prihodnjih letih 30 – 40 % ekonomije v Angliji raslo s pomočjo LETS sis-tema. Že sedaj je v družbi znatno opazno zanimanje lokalnih oblasti, strank in novo-nastalih organizacij

za te sisteme. BO L-MENJAVA KMALU V SLOVENIJI ? Prepričana sem, da boste kmalu tudi vi imeli mož-nost aktivno sodelovati v izmenjavi! Predvidevam, da se bo razvilo več siste-mov hkrati. Nič hudega. Čim več, tem bolje. Vsak sistem se vsaj malo razli-kuje od drugih: zaradi geografskih, demograf-skih, lokalnih in drugih posebnosti območja iz katerega izhaja. Vedno se na prvem mestu pojavijo n a j b o l j p e r e č a »povp ra ševan ja« i n »ponudbe«, torej potrebe, zaradi katerih je nastal. Najlepše pri vsem pa je, da je poimenovanje plačil-

nega sredstva ali L-točk v domeni ustanoviteljev. Ime običajno že na daleč izžareva duha in lokalno identiteto kot nekaj pre-poznavnega. Lahko so poi-menovane posebnosti pokrajine ali mesta, imena znanih ljudi, priznan izde-lek, itd. Ne boste verjeli, kakšna imena vse imajo. Na Japonskem, recimo, je ena skupnost poimenovala svoje točke kar »kikiriki«. ZA RAZMISLEK… Zakaj so dandanes ljudje v ekonomiji tako zelo egois-tični, nekateri pa celo izkoriščajo druge? To omo-goča in spodbuja samo oblika običajnega plačil-

nega sredstva - denar. Denar, če ga imate, lahko naložite tako, da dobite več obresti, kot jih v celo-tnem družbenem sistemu plačujete (obresti in infla-cijo). Torej, če se samo en del gospodarstva finan-cira iz kreditov, direktni in indirektni plačniki njego-vih storitev plačujejo tudi njegove obresti. Po drugi strani pa je denar edino plačilno sredstvo. Če ga imate premalo ali ga sploh nimate, v družbi ne more-te dolgo normalno (beri dostojno) »obstajati«. Gaja Lašič

16

Blaginja za vse

NA POMOČ ! Slovenci smo zanimiv narod. V humanitarnih akcijah vedno pokažemo sočutje in radi podarimo delček tistega, česar ima-mo sami v izobilju. Pogos-to se je Gibanju očitalo, da pomaga samo v tujini in ne doma. Kar je zavaja-joča neresnica. Križnar je rekel, da ga kličejo žrtve in oni, ki so v stiski. Včasih se zdi, da določen procent Slovencev kliče na pomoč le lasten otrok, sorodnik (če je v skladu z željami in preferencami večine sorodstva) in mor-da sosed, če se obnaša tako kot se spodobi oz., kot mi želimo, da se. In potem se krog zaključi. »Komu boš pomagal, če ne svojim?!« Zakaj so nam blizu zgolj tisti, ki so nam neposredno blizu po krvi in »statusu«? Vsi smo povezani, pa če to vidimo ali ne. Na forumih po slovenskem spletu mar-sikateri razvajeni človek piše, da bi šel prav rad v Darfur na izlet na državne stroške... in požel slavo za posladek... Jasno, da je to zgolj prazno besedičenje, brez osnove, brez pogu-ma, brez vizije. Primitivi-zem je oblika mišljenja, lastna ljudem, ki imajo za »svoj« zgolj bližnji log. Ni pomembno, če tak člo-vek nosi visok status, pri-dobljen z izobrazbo, spo-sobnostjo ali s čim dru-gim, manj legalnim. Primi-tivizem je oblika mišljen-ja, ki se zoži na interes in preigravanje koristi. Zakaj se osredotočati zgolj nase in na tisto, kar bi naj nam bilo lastno? To je ozkosrčno; in nič kaj človečno. Kdo pa nas kliče? Kdo pa vas kliče? Kdo pa tebe kliče? - Vprašanje je

samo, kdo sliši. In ukrepa. Tukaj in tam. Doma in po svetu. Lucija Mulej SOCIALNA PRAVIČNOST Ali ima kdorkoli pravico pustiti druge brez pomoči, čeprav sam živi strogo in težavno življenje, ki pa je po lastnem značaju še vedno zelo dobro? Saj, najbrž bi si to isto vpraša-nje postavil še marsikdo, če…, no, če bi si denimo ne bal za lastno prihod-nost. Čeprav z velikimi težava-mi, se je naše gospodars-tvo v zadnjem času ven-darle odmaknilo od jalove-ga in impotentnega mode-la dogovorne ekonomije. V bistveno manjši meri pa je ta miselni preskok uspel povprečnemu človeku. Žal ga še ni obšlo spoznanje, da tržni model narekuje, če že ne kar brutalno, darvinistično tekmo preži-vetja, ki pa, kot vemo, ni obvezno. Med poglavitnimi pravili te tekme neizogib-no sodi tudi vsaj malček poznavanja denarne logike sveta. Če pa za to ni prip-ravljenosti, bi moralo priti vsaj do osveščenosti, da ta logika obstaja. Nenazad-nje je tako rekoč pred nosom. Dovolj je le bežen pogled v zrcalo. Penimo in godrnjamo čez vse, hkrati pa hlastamo za novicami ljudi z naslovnic, smo jim zavistni – zavistni smo torej tistim, ki so odpravili nezaupljivost do nekaterih temeljnih vzvodov kapita-lizma. Zanje čas ni nekaj, kar teče in hiti mimo, so njegov družabnik. To pa pri denarnih poslih pomeni veliko. Ljudje z naslovnic se zavedajo, da denar v banki izgubi v desetih letih petino svoje realne vrednosti, da torej lahko

skozi moderna vlaganja mimo bank in zavarovalnic sami razpolagajo z zasluž-kom od svojega vloženega denarja. Pri čemer ne tve-gajo nič kaj več kot pred-stavlja riziko bivanje sle-hernega izmed nas. Ja, sreča se dogaja dru-gim, poreče marsikdo. Pa to še zdaleč ne drži. Prav nasprotno. Najpogostejši odgovor našega človeka na vprašanje, ali kaj razmiš-lja o tem, da bi pričel na daljši rok odvajati meseč-no vsaj 50 EUR se glasi nekako takole: »Joj! Mnja, mnja, že, že – a trenutno ne gre.« Vse po vzoru na tisto znano: »Bomo, …bomo.« Samo vedno: »Bomo, …bomo,« in tako mine življenje. Vendar je ta »bomo« v svojem glo-bokem bistvu nič drugega kot preoblečeno čakanje na neke pravljične čase ali na neko pravljično social-no državo, ki bosta poskr-bela za vse. Dotlej pa vsak mesec za znesek odobre-nega minusa v kak nakupo-valni center – naj se vidi! Kakorkoli, na področju neumne potrošniške misel-nosti že krepko stojimo ob bok Zahodu, bistveno manj na področju, kako priti do sredstev za udeja-njanje – še bolje, manifes-tiranje – trošenja. Sklenimo: že srednjeročno – kaj šele dolgoročno! – jih bo razmišljanje, ki se nas-lanja le na kreditirano porabo, moralo neizogibno dobiti po nosu. Če bo le hotel dostojno bivati in se starati vsaj na približni ravni povprečnega Evro-pejca, bo naš človek enos-tavno primoran vzdržati se nekaterih nakupov in pri-četi vlagati zase in za svoj račun. Kar nujno pomeni, brez posredništva oz. sle-pega zaupanja le v bančne ali zavarovalniške nalož-bene produkte, ki spričo svojega pogoltnega in pot-ratnega aparata pridržijo

levji delež dobička. Nav-sezadnje se že po petih letih povsem jasno vidi moč obrestno obrestnega računa modernih naložb v primerjavi s tistim, ki je v imenu ˝varnosti˝ bank ali zavarovalnic obremenjen s tolikšnimi ˝stroški˝. Naš človek bo torej primo-ran za neko obdobje pot-lačiti sram, ker je avto soseda pač novejši, ker pač mobilnik v njegovem žepu ni hkrati tudi televi-zor, fotografski aparat, prenosni računalnik, mor-da celo vibrator, in kaj vse še ne. V nasprotnem pa… Ja, čas streznitve pride, zagotovo pride. In samo upamo lah-ko, da nekaterih ne bo tako streznilo, da bodo začeli piti. Sklenimo: Zato je še kako dobrodošla pobuda g. Jožeta Kovačiča, da Giba-nje nameni pozornost tudi tem vprašanjem, da se torej v Odboru za socialno pravičnost ustanovi delov-na skupina, ki bo brezpla-čno informirala in svetova-la ljudem, kaj je neodvis-no premoženjsko svetova-nje, kaj je upravljanje premoženja in kaj je pos-redovanje pri poslih z vre-dnostnimi papirji – jasno – po standardih EU. Nenazadnje, še kako na mestu so ocene pobudni-ka, da bodo realne pokoj-nine iz I .stebra vedno manjše in jih predvidoma čez cca 15-20 let ne bo več, da so pokojnine iz II. stebra čisti pesek v oči, da bodo rente iz življenjske-ga zavarovanja ali varče-vanja daleč premajhne, predvsem pa drži njegova trditev, da mora vsakdo sam poskrbeti za svojo bodočnost. Kontakt: Jože Kovačič, 051 41 88 80, e-p o š t a : k o v a [email protected] Darko Žlebnik

17

Občine in občani

Kaj vam pomeni pravič-nost? ZJ: Pravičnost je smerni-ca, ki ji v življenju sledim in mi pomeni tisto, kar je prav – ne le po zakonu, ampak tudi etično. Pri ugotavljanju, kaj je pravi-čno in kaj ne, menim, da je prav slediti tudi svoje-mu notranjemu glasu in delovati skladno s svojo vestjo. Katere okoljevarstvene probleme boste reševali in predstavili – kratkoroč-no in dolgoročno – kot nujne? ZJ: Glede na dejstvo, da ima Ljubljana preko 250.000 prebivalcev in da vsakodnevno v Ljubljano prihaja vsaj še enkrat toli-ko tedenskih in dnevnih migrantov, ne moremo mimo dejstva, da so pritis-ki na okolje izjemno veli-ki. Teh pritiskov in okoljskih problemov se na Mestni občini Ljubljana zavedamo in jih bomo sistematično reševali v okviru svojih pristojnosti, zagotovo pa bomo nekatere probleme lahko rešili le v sodelovan-ju s pristojnimi državnimi organi. Segmenti okolja so med

seboj tesno povezani, kakor tudi dejavnosti lju-di, ki na spremembe okol-ja vplivajo, zato je prob-leme nujno reševati spro-ti. Glede na samo stanje okolja, ki ga na Zavodu za varstvo okolja MOL sprem-ljamo že vrsto let, je nuj-no poudariti, da je bilo na nekaterih področjih že veliko storjenega, predv-sem na tistih, ki so bila v pristojnosti mesta. Ohran-jeni so kakovostni viri pit-ne vode, dokaj ohranjena je narava, manj uspešni pa smo bili pri omejitvah izpustov v ozračje, predv-sem s strani prometnega onesnaženja. Na področju energetike so se emisije znatno znižale. Kako razvijate strateške občinske projekte v občini biokmetijsko v zaledju in podeželsko? ZJ: Mestna občina Ljublja-na (MOL) načrtno podpira okolju prijazno kmetijs-tvo. Velik del kmetijskih zemljišč leži na vodovars-tvenih območjih, kjer je potrebna še posebna paz-ljivost. V Ljubljani imamo še vedno zelo kvalitetno pitno vodo, kar je tudi rezultat dolgoletnega dela kmetov in MOL. MOL na vodovarstvenih območjih izvaja monitoring ostankov rastlinskih hranil in fito-

farmacevtskih sredstev v tleh, s čimer spremljamo stanje ostankov rastlinskih hranil in fitofarmacevtskih pripravkov v tleh. Načrt-no spodbujamo preusmer-janje kmetov v integrirano in v ekološko kmetijsko pridelavo. V integrirano kmetijsko pridelavo je vključenih 33 prideloval-cev, v ekološko pa 13 pri-delovalcev. Katere so vaše regionalne tipične jedi? ZJ: Koruzni ali ajdovi žganci z zeljem, močnik prežganka, kislo mleko, pečen krompir v kosih, zaroštan krompir, pečen krompir s čebulo in kislo smetano, šara, tople kumare, štruklji, pohane šnite, prosena kaša, carski praženec… Kakšen je vaš odnos do starejših in otrok? ZJ: Sem zelo družaben človek in imam ljudi rad, do otrok in starejših pa gojim še posebno spošto-vanje, saj gre za skupini, do katerih moramo v druž-bi izkazovati največ pozor-nosti in skrbi.

Kako razvijate infrastruk-turno socialno politiko? Kakšna je vaša občinska demografska slika? ZJ: Mestna občina Ljublja-na je gotovo ena izmed tistih občin, ki si prizade-va za načrten in usklajen razvoj družbenih dejavno-sti. Govorimo o področju predšolskega varstva, izo-braževanja, znanosti, kul-ture, zdravstva, socialne-ga varstva, urbanizma, športa, varstva okolja… Kljub temu, da ima MOL po posameznih področjih sprejete srednjeročne plane in strategije, pa je osnovna usmeritev uravno-težen socialni razvoj, za katerega si bomo prizade-vali tudi v prihodnje. Pri uresničevanju socialne politike na lokalni ravni (večina pristojnosti s tega področja, predvsem načr-tovanje, je na nacionalni ravni) sodelujemo z javni-mi zavodi in nevladnimi organizacijami s posamez-nega področja.

Vladimir Gajšek

POGOVOR Z LJUBLJANSKIM ŽUPANOM ZORANOM JANKOVIĆEM

18

Zdravje, okolje in življenjski slog

VODA JE ŽIVLJENJE!

Pomen vode za življenje postaja vedno bolj očiten. Voda je vir, ki zadovoljuje osnovne potrebe ljudi in je tudi ključ razvoju (kmetijstvo, ribolov, proi-zvodnja energije, industri-ja, transport in turizem). In je tudi življenjskega pomena za vse globalne ekosisteme. Dejstva nam danes vedno bolj kažejo, da se nahajamo pred sve-tovno krizo vodnih virov. Na prvi pogled se naj to ne bi nanašalo na evrop-ske vodne vire, saj naš kontinent ne trpi za poma-njkanjem vodnih virov. Kljub temu pa, kvaliteta vode v Evropi in upravljan-je z našimi vodnimi viri so v realnosti zelo daleč od tega, da bi to bilo zadovo-ljivo. Pomembne točke o global-ni situaciji vodnih virov so sledeče: • manj kot 1% vse vode

na našem planetu je dano človeku v uporabo

• več kot 1,2 milijarde ljudi nima možnosti shranjevanja pitne vode

Pomembne točke o situa-ciji vodnih virov v Evropi: • 20% vseh vodnih plasti v

EU je resno ogroženih zaradi onesnaževanja

• vodne plasti nas oskrbu-jejo s približno 65% vse evropske vode

• 60% evropskih mest pre-komerno izkoriščajo svoje vodne vire

• 50% ozemelj z vodnimi plastmi se nahaja v izrednem stanju zaradi pretiranega izkoriščanja

• površine ozemelj v zahodni Evropi, ki se napajajo z vodo, so se od leta 1985 povečala za 20%

EU direktiva "Water Framework Directive" državam članicam nalaga, da do leta 2015 dosežejo, da so vsa vodna telesa (reke, jezera, podtalnica, morje, mokrišča...) vsaj približno čista, kemijsko in biološko in sicer: • treba je zaščititi vse

vode, reke, jezera, obalne vode in vodne plasti

• treba je vzpostaviti cilje, ki bodo zagotovili, da bodo vse vode dose-gle status »dobrega stanja« do leta 2015

• definirati je treba sis-tem upravljanja rečnih tokov, ki ne bi gledal na politične meje

• doseči je treba medna-rodno sodelovanje med državami

• zagotoviti je treba zma-

njšanje in kontrolo one-snaževanja, ki ga povz-ročajo kmetijstvo, indu-strije, mestna naselja, itd

• vpeljati je treba takšno cenovno politiko, ki bo zagotavljala plačilo tistih, ki onesnažujejo

• tehtati je treba intere-se okolja s tistimi, ki so od njega odvisni

Uradna stran EU: http://ec.europa.eu/e n v i r o n m e n t / w a t e r /w a t e r - f r a m e w o r k /index_en.html Samo kaplja nevarne snovi lahko onesnaži na tisoče litrov vode. Onesnaženje, ki ga povzročimo danes se lahko ohrani še generaci-jam naših zanamcev v vodnih plasteh, ki jih mi danes uporabljamo. EU direktiva predlaga prepre-čevanje onesnaževanja pri izviru in definira mehani-zem kontrole, ki bi garan-tiral, da bi vsi viri onesna-ževanja bili pod uspešnim nadzorom. Direktiva je bila dana leta 2002. Leta 2008 je zadnji rok za javno predstavitev načrtov upravljanja vodnih virov. Kljub temu pa bi bilo že sedaj zanimivo izvedeti kaj smo v Sloveni-ji že naredili na tem pod-ročju. Upam, da Slovenija ne bomo čakala na zadnji trenutek. Onesnaženje namreč ne čaka na neke roke. Zakaj bi morali čakati na zadnji dan ali na d i rekt i vo dano od »zgoraj«? Ali ne bi naredili nekaj zase že prej? Ne zato, ker nam je nek »tata« to ukazal, pač pa zato, ker se imamo radi. Marina Butala

NACIONALNI GOZDNI PROGRAM - gozdovi za prihodnost Zadnji teden v mesecu maju je teden gozdov. V tem tednu po vsej Evropi potekajo številne akcije, ki so posvečene gozdo-vom. Glavna aktivnost, ki pote-ka v Sloveniji, je proces Nacionalni gozdni pro-gram. Šest desetin Slove-nije pokriva gozd in po gozdnatosti smo tretja država v Evropski uniji. Slovenci smo skozi zgodo-vino ohranjali posebno pozoren odnos do gozda in narave, tako smo uspeli ohraniti ne samo lepe goz-dove, temveč tudi visoko raven biotske pestrosti. Prav na račun gozdov Slo-venija spada v sam vrh EU držav po deležu območij NATURA 2000. Gozdovi varujejo naselja, promet-no in drugo infrastrukturo, pa tudi kmetijska zemljiš-ča. Zagotavljajo nam vodo, hrano, krmo, zdra-vilne rastline, gorivo in senco. Predstavljajo nara-vne vrednote, krajinsko pestrost pa tudi duhovne vrednote. Nudijo nam zdravo in prijetno bivalno okolje ter široke možnosti za rekreacijo in turizem. Omogočajo razvoj gospo-darskih dejavnosti poveza-nih z gozdom in lesom, delovna mesta in zaposlo-vanje in zaslužek. Gozdni ekosistemi so vir biotske pestrosti. Blažijo klimat-ske spremembe in so pomemben ponor ogljika. Z gozdovi moramo gospo-dariti tako, da bodo zado-voljevali družbene, gospo-darske, okoljske, kulturne in duhovne potrebe sedan-jih in prihodnjih genera-

19


cij. Čuvati jih moramo pred onesnaževanjem, požari ter boleznimi in škodljivci in drugimi škod-ljivimi dejavniki. Na konferenci Združenih narodov o okolju in razvo-ju (UNCED), ki je potekala leta 1992 v Riu de Janeiru, je bila sprejeta Agenda 21. Usmeritev 11 poglavja Agende 21 poziva države, da pripravijo nacionalne gozdarske akcijske progra-me za trajnostno gospo-darjenje z gozdovi. Uskla-jeni morajo biti z drugimi rabami prostora in z vsemi deležniki. Četrta Ministrska konfe-renca o varovanju gozdov v Evropi, Dunaj 2003, je ponudila državam v podpis Dunajsko resolucijo št 1. ki je posvečena nacional-nim gozdnimi programom. Ta resolucija definira nacionalni gozdni program kot proces načrtovanja gozdne politike, njenega uresničevanja, nadziranja in presoje na državni in/ali deželni ravni na način, ki omogoča udeležbo, je celovit, medsektorski in stalen. Omogoča izboljša-nje trajnostnega gospo-darjenja z gozdovi, kot je opredeljeno v Helsinški resoluciji H1. Zanj je značilno, da: • temelji na suverenosti

in iniciativi držav ter na dolgoročni politični zavezanosti gozdovom na visoki ravni,

• kar najbolje izkorišča obstoječe zmogljivosti in podpira razvoj inte-lektualnih, človeških in organizacijskih sposo-bnosti na področju trajnostnega gospo-darjenja z gozdovi;

Načela nacionalnih goz-dnih programov so: • sodelovanje • celovita in medsektor-

ska obravnava • stalen proces z dolgoro-

čnimi obveznostmi • vzpostavitev institucij

in kadrov • usklajenost z notranjo

zakonodajo in politiko • vključevanje v nacio-

nalne trajnostne razvoj-ne strategije

• usklajevanje z medna-rodnimi obveznostmi, ki priznavajo medsebojno dopolnjevanje med mednarodnimi pobuda-mi in konvencijami v zvezi z gozdovi

• reforma ustanov in poli-tike

• ekosistemski pristop • družabništvo pri izvaja-

nju • povečanje ozaveščenos-

ti Program razvoja gozdov Slovenije je osnovni stra-teški dokument s področja gozdov in gozdarstva. V procesu Nacionalni gozdni program bo posodobljen in izboljšan. Zaželeno je, da proces poteka na odprt in pregledni način, zato naj od začetka v pripravi sodelujejo vsi zainteresi-rani deležniki. Gradivo je predstavljeno na spletni strani MKGP http://www.mkgp.gov.si, kjer lahko prijavite udeležbo na delavnicah in forumu. Moto Gozdovi za prihod-nost označuje prizadevan-ja, na podlagi katerih bodo gozdovi trajno zago-tavljali vse funkcije ter materialne in nematerial-ne dobrine za družbo. V ta namen bo ugotovljeno stanje po štirih vsebinskih sklopih: okoljski, gospo-darski, družbeni ter izob-raževanje, raziskave in ozaveščanje javnosti, določeni bodo cilji in usmeritve za njihovo dose-ganje. V proces nastajanja so povabljeni vsi, ki jih to zadeva.

Ta zaveza se bo nadalje-vala s spremljanjem implementacije, z monito-ringom in poročanjem jav-nosti o doseganju spreje-tih ciljev. Vabimo vas k trajnemu sodelovanju v korist gozdov in nas vseh. ODPADKI - KAKO RAVNATI Z NJIMI Bivanje, materialna dejav-nost človeške vrste in sve-tovno gospodarstvo, so odvisni od naravnega okol-ja in delovanja planetar-nega ekosisitema. Okolje je vir energije in snovi, opravlja ekološke storitve, hkrati pa sprejema emisije in odpadke, ki so posledi-ca človeške dejavnosti. Človek je v kameni dobi živel s pretokom 35 kg snovi na dan, sodobni člo-vek pa prekorači 1320 kg snovi dnevno. Raziskovalci so dosegli skupno mnenje, da so vplivi človeštva prvič v zgodovini prekoračili zmogljivosti ohranjanja integracije in produktivno-sti naravnih virov. Prihaja do nepovratnih sprememb okolja in njegovih sestavin in zmanjšanja biotske raz-novrstnosti planeta. Slovenija je s sklenitvijo Evropskega sporazuma sprejela tudi temelje okol-jevarstvene politike EU in se zavezala, da bo vzpos-

tavila instrumente za nje-no uveljavljanje. To zah-teva aktivno sprejemanje okoljevarstvenih zahtev znotraj EU in vgraditev v slovenski pravni sistem, pa tudi dograjevanje institici-onalnega sistema za pre-nos teh zahtev v prakso. Ravnanje z odpadki je eno slabše rešenih nalog v okviru varstva okolja v Sloveniji, kar potrjuje dejstvo, da se še vedno večina odpadkov odlaga na bolj ali manj urejenih odlagališčih. Aktivnosti, ki se pospešeno izvajajo v zadnjih letih, in sicer zlas-ti na podlagi sprejetega Nacionalnega plana vars-tva okolja (NPVO) kažejo, da delo na področju rav-nanja z odpadki napredu-je. Zbiranje odpadkov Za vzpostavitev infrastruk-ture je potrebno izpolniti pomemben predpogoj – to je ustrezno zbiranje odpadkov. Najboljši način ločevanja je zbiranje loče-nih frakcij na izvoru, ven-dar pa celotne količine sekundarnih surovin ni možno zbrati v sistemu ločenega zbiranja. Razlogi za to so v neosveščenosti in neznanju ljudi, večkrat pa tudi v pomanjkanju interesa, da bi odpadke zbirali. Ločeno zbiranje na izvoru zahteva tudi slo-venska zakonodaja, ki nudi tudi manjša odstopa-nja in prilagoditve, sklad-

20


no s situacijo na terenu. Ločeno zbiranje odpad-kov na izvoru K temu nas zavezuje Odre-dba, ki opredeljuje ravna-nje z ločeno zbranimi fra-kcijami. Namen ločenega zbiranja je zmanjšati koli-č ino biorazgradljivih odpadkov, omogoč iti ponovno uporabo odpad-kov, zmanjšati obremeni-tev okolja in nevarnega potenc i a la mešan ih odpadkov, s tem pa tudi znižati stroške iz naslova plačevanja taks za obre-menjevanje okolja. Odjemna mesta Odjemna mesta so lokaci-je, od koder izvajalec odvaža odpadke, kjer so postavljene posode za biološke in ostale odpad-ke. Odjemna mesta so povprečno eno gospodinj-stvo pri individualni grad-nji, pri blokovskih naseljih pa povprečno 6-9 gospo-dinjstev Zbiralnice ločenih frakcij Po Odredbi o ravnanju z ločeno zbranimi frakcijami je predvidena zbiralnica na vsakih okoli 500 prebi-valcev, postavljene pa naj bi bile tudi ob večjih trgovskih centrih in javnih ustanovah. Zbirni centri Zbirni centri so dobro dos-topne zagrajene površine, kjer zbiralec uredi ločeno zbiranje večjih kosov odpadkov. Zbirni centri morajo biti urejeni sklad-no s Pravilnikom o ravnan-ju z odpadki. Kosovni odpadki Kosovne odpadki naj bi bilo možno oddati v zbir-nih centrih vse leto, doda-tno pa naj poteka akcija dvakrat letno (spomladi in jeseni).

Neverni odpadki iz gos-podinjstev Posebej pereč problem so nevarni odpadki iz gospo-dinjstev, saj se tu kaže najmanj osveščenosti porabnikov. Nevarni odpadki se ponavadi zbira-jo dvakrat letno v naprej objavljenih akcijah, na določenih lokacijah. Za prevzem in ravnanje z nevarnimi odpadki je odgovorna za to strokovno usposobljena oseba izva-jalca ali podizvajalec s potrebnimi dovoljenji. Helena Prosenc JAHALNO ZDRAVLJENJE Fundacija Nazaj na konja Fundacija Nazaj na konja je ustanovljena za področ-je uveljavljanja vseh vrst

terapevtskega zdravljenja s pomočjo konja. Izpolnje-vanje namena zagotavlja tako, da s pomočjo dona-cij in sponzorstev kupi konje, primerne za tera-pevtsko jahanje in financi-ra oziroma sofinancira stroške izvajanja tera-pevtskega jahanja in hipo-terapije, ter si prizadeva terapevtsko jahanje in hipoterapijo promovirati v strokovni javnosti, in ob pomoči stroke doseči sta-tus priznane terapije za določene bolezni, kot je

to urejeno v nekaterih državah EU. Z a k a j U s t a n o v a »Fundacija Nazaj na kon-ja«? Kaj nas je vodilo pri usta-navljanju Fundacije? Želja pomagati? Potreba po izpovedi lastnih težav in težav prijateljev? Družen-je enako mislečih? Najbrž vse to in še veliko več. Pa seveda učinek, ki ga je imel obisk kobile Nobless na našo Urško ob njenem rojstnem dnevu, ki ga je morala preživeti v bolniš-nici. Najbrž je bilo to. Vsi smo vedeli in tudi čuti-li, kakšen vpliv ima bližina konja na ljudi - a kaj take-ga! Urška je dobesedno »poletela« k svoji Nobless. Po izpovedi njene mame je Urška šele tisti trenutek začela svojo borbo zoper bolezen v sebi.

In tako se je začelo. Zbrali smo se ob kavi in pogovar-jali o zbiranju sredstev za bolne otroke. Nato je iz zbiranja sredstev nastala zamisel o majhnem kon-certu, nato o večjem kon-certu, nato velika priredi-tev, nato.... In da ne bi vse to ostalo samo v naših glavah, smo se odločili ustanoviti Fundacijo in prireditve imeti vsako leto ter s tem pomagati mno-gim... To so naše želje, ki izhaja-

jo iz notranje energije mnogih ljudi, ki so pripra-vljeni dati del sebe, da pomagajo drugim. Funda-cija jim pomeni okvir, znotraj katerega lahko uresničijo svoje želje. Čas bo pokazal, kako uspešni bomo pri tem. Hvala vsem, ki ste do sedaj pomagali in hvala vsem, ki še boste. Naloge in dejavnosti fun-dacije • Strokovni pristop k izve-

dbi vseh oblik terapevt-skega jahanja

• Financiranje oziroma

sofinanciranje stroškov izvajanja vseh oblik terapevtskega jahanja

• Nakup primernih konjev

za izvajanje vseh oblik terapevtskega jahanja

• Organizacija in skrb za izobraževanje strokov-nih sodelavcev Fundaci-je

• Povezovanje z organiza-

cijami v tujini, ki imajo strokovnjake z opravlje-no licenco na tem pod-ročju

• Povezovanje z ustano-

vami, ki že izvajajo terapevtsko jahanje v Sloveniji

• Promocija vseh oblik

terapevtskega jahanja v strokovni javnosti in prizadevanje k dosegan-ju statusa priznane terapije

Kaj je hipoterapija? Beseda »hipoterapija« je sestavljenka iz dveh grških besed, hippos [ gr. konj ] in therapeia [ gr. zdravlje-nje ]. Je oblika medicin-sko-f izoterapevtskega zdravljenja s pomočjo konja, kateri vpliva na jahača s svojim tridimen-zionalnim gibanjem. Tera-

21


pevtova naloga je usklaje-vanje odzivov pacienta na konjevo gibanje glede na zastavljene cilje oz. žele-ne učinke. Pozitivni vplivi hipoterapije so vidni na telesnem, emocionalnem, duševnem in socialnem področju razvoja pacien-ta-jahača. Odkar je človek udomačil konja, mu le-ta služi kot pomočnik, partner, prija-telj. To dejstvo je v zad-njih nekaj desetletjih pos-talo odločilen adut pri razvijanju terapevtskega jahanja. Terapevtsko-pedagoško jahanje in vol-tižiranje pomeni terapijo ob konju, s konjem, na konju, s pomočjo konja. Izhaja iz različnih pedago-ških, psiholoških, psihote-rapevtskih, rehabilitativ-n i h i n s o c i a l n o -integrativnih terapevtskih pristopov. Terapevtsko-pedagoško jahanje in vol-tižiranje je primerno za otroke, mladostnike in odrasle... Konji v igri in soočanjih z otroci nastopajo kot peda-gogi, ki »vzgajajo« na sko-rajda samoumeven način in jim omogočajo: • da iz ljubezni do živali

»premagajo« sami sebe, saj konj potrebuje nego in hrano vsak dan, neo-dvisno od vremena in brez izjem,

• v obojestranskem prist-nem stiku pridobivanje tako pozitivnih kot negativnih izkušenj,

• izpolniti prosti čas, ki ga sicer tratijo z dolgo-časjem,

• stik z enako mislečimi vrstniki, ki se praviloma razvije v dolgoročna prijateljstva.

"Hipo – terapevtski" pris-topi s pomočjo konja so primerni predvsem za... • osebe z boleznimi cen-

tralnega in perifernega ž i v čn e g a s i s t e m a (cerebralna paraliza, diskinezija, multipla skleroza...)

• osebe z boleznimi gibal-nega aparata

• osebe, ki potrebujejo rehabilitacijo po nesre-čah

• osebe, ki potrebujejo rehabilitacijo po mož-ganski kapi

• osebe z genetskimi motnjami (Downov sin-drom...)

• osebe z ortopedskimi motnjami

Specialno terapevtski pristopi s pomočjo konja so primerni predvsem za... • osebe z motnjami v

duševnem razvoju • slepe in slabovidne • gluhe in naglušne • osebe z govorno – jezi-

kovnimi motnjami • gibalno ovirane osebe • osebe s primanjkljaji na

posameznih področjih učenja

• osebe z motnjami vede-nja in osebnosti

Kdo izvaja terapevtsko-pedagoško jahanje in voltižiranje? Izvaja ga pedagog-inja ali psiholog-inja, specialni in rehabilitacijski pedagog-inja (defektolog-inja, spe-cialni pedagog-inja - zara-di sprememb v stroki se za isti profil pojavljajo razli-čni nazivi), socialni peda-gog-inja, ki so opravili dodatno izobraževanje na področju terapevtsko-pedagoškega jahanja in voltižiranja ki se izvaja v nekaterih državah EU (Nemčija, Avstrija, Šved-ska …) ter pridobili status inštruktorja jahanja, ki ga

podeljuje Slovenska kon-jeniška Akademija. Tudi terapevtsko-pedagoško jahanje se izvaja pod zdravniškim nadzorom. Zdravnik poda mnenje o primernosti jahanja za vsakega udeleženca tera-pevtskega jahanja pose-bej. Dodatno potrebujemo še vodnika konja in po potre-bi enega ali dva pomožna terapevta oz. pomočnika. Uč inki terapevtsko-pedagoškega jahanja in voltižiranja Vplivi na razvoj senzomo-toričnega področja: • izboljšanje ravnotežja,

koordinacije in reakcij-skih sposobnosti

• izboljšanje drže • sprostitev • zaznavanja svojega

telesa in vzpostavljanje kontrole

• olajšano učenje neodvi-snega sedenja, stoje, hoje

• stabilizacija in mobili-zacija glave, trupa in udov

• uravnavanje mišičnega tonusa

• povečanje gibljivosti medeničnega dela, kar vpliva na gibčnost kol-kov in pomaga ohranjati ravnotežje hrbtenice

Vplivi na razvoj emocio-nalno-kognitivnega podro-čja: • poviševanje koncentra-

cije • izboljševanje motivaci-

je • zaznavanje razpoloženj

in prepoznavanje reak-cij drugih živih bitij

• sprejemanje, priznava-nje in premagovanje strahov

• krepitev občutka samo-zavesti in zaupanja v lastne zmogljivosti

• zvišanje frustracijske tolerance

• občutek zadovoljstva

Vplivi na razvoj socialnega področja: • učenje pravilnih reakcij

v vedenju • učenje sprejemanja

drugih živih bitij • izgradnja občutka odgo-

vornosti • prepoznavanje in upoš-

tevanje skupno postav-ljenih pravil

• učenje sklepanja kom-promisov

• učenje ponujanja in prejemanja pomoči

• zmanjševanje agresiv-nosti

• izgradnja prijateljstva in vzpostavljanje zaup-ljivih odnosov do konja, terapevta in drugih pri-jateljev jahačev

Predstavitev sodelavcev Fundacijo vodijo člani upravnega odbora: - Janko Predan, dr. med., predsednik Fundacije - Alexander S. Goljevšček - Metka Demšar - Ida Jurgec - Silva Logar Terapije vodijo: - Metka Demšar - Darja Pangerl - Tanja Petrovič - Ana Štrucl - Pegi Zakrajšek Povzeto po www.nakonju.si LIPICANEC Lipicanec iz burnih sanj burje je Pegaz otrok in jezika, in ko jezdiš v brezglavo neurje, te slaví pesniška slika. Kras ozeleneva v kopitih v pomladnem jutru življenja- podkev dneva v sanjah skritih nosi srečo, zdravje, sonce hote-nja. Vladimir Gajšek

22

Pomoč starejšim

POMOČ STAREJŠIM GPR V današnjem času je med nami veliko starejših ljudi, ki potrebujejo pomoč pri vsakodnevnih opravilih. Nekateri med njimi so osameli v bolnišnici, v kateri prebivajo več mese-cev in nimajo nikogar, ki bi jih obiskal, se z njimi pogovarjal, jim prebral kakšen članek iz časopisa, knjige… ali jih morda pel-jal na krajši sprehod. S takšnimi drobnimi in preprostimi dejanji bi sta-rejšim ljudem prinesli v bolnišnični vsakdan vesel-je in radost ter jim poka-zali, da so še vedno del naše družbe. Pomagajmo jim s skupnimi močmi ter jim izkažimo prisrčno pozornost, naredimo jim bolj pisano jesen življen-ja. Projekt pomoč starejšim obsega: • obiske na domu, v bol-

nišnici, v domu starej-ših občanov

• sprehode in spremstvo

• računalniške tečaje

• rekreacijo oz. športne prireditve

• kulturno umetniški program - literarni večeri, glasbeni veče-ri, razstave

• družabne prireditve - razne prireditve, kre-sovanje, pikniki

• zdrav način prehranje-vanja - predavanja o zdravi prehrani, izme-njava kuharskih recep-tov….

• varnost starejših obča-nov

Namen tega projekta je predvsem polepšati dneve, ki jih preživljajo znotraj zidov bolnišnice.

Vsi, ki želite več informa-cij ali ste pripravljeni pro-stovoljno sodelovati pri tem projektu, pišite na [email protected] Andreja Gorza MEDGENERA-CIJSKO SODELOVANJE Dejstvo, da v življenju vsak posameznik zasede vse generacijske vloge, je prav gotovo globoko zako-reninjeno v kolektivni zavesti Slovencev. V pre-teklosti so ljudje na stare dni iskali varnost v lastni številčni družini, danes pa jo je treba iskati predv-sem v zaupanju in solidar-nosti od mlajših generacij. Seveda medgeneracijski sporazum ne more temel-jiti izključno na zakonoda-ji, temveč izvira iz prist-nega človeškega sočutja in skrbi za vsa pomoči potre-bna živa bitja. Vsakdo se namreč iz svoje osebne izkušnje zelo dobro zave-da, da bo prej ali slej tudi sam ali pa morda njegov družinski član na lastni koži izkusil nemoč in pot-rebo po vzajemni pomoči. Zato bi bilo povsem krat-kovidno privilegirati dolo-čeno generacijsko skupino na račun drugih, ko pa dobro vemo, da se ne moremo izogniti nobene-mu življenjskemu obdobju niti posledicam, ki jih to prinese. Sodelovanje vseh genera-cij je ključnega pomena za harmonično delovanje družbe. Trditev, da so nam posamezne skupine v breme, je kratko malo neetična in nepoštena. Vsakdo v družbi je njen tvorni člen, ki se trudi in zanjo prispeva po svojih najboljših močeh. Medge-neracijski sporazum zgolj

potrjuje in prepoznava posameznikov trud in pomoč v njegovem aktiv-nem obdobju, kar mu na starost vrača v obliki pokojnine, zdravstvenega varstva in posebne starost-ne oskrbe.

Vsaka generacija mora sprejeti odgovornost za trenutni in prihodnji polo-žaj ter ozavestiti svoj res-nični pomen v družbi in delovati po svojih najbolj-ših močeh. Šele tedaj bomo lahko z gotovostjo rekli, da je prihodnost vseh prav gotovo v solidar-nosti in medgeneracijskem sporazumu. Branko Štrucl VISOKA DOBRA STAROST AKADEMIKA 101letnik pesnik in aka-d e m i k D r a g u t i n Tadijanović Kakovost življenja se kdaj potrjuje tudi s tretjim življenjskim obdobjem: človeško, družinsko, druž-beno, poklicno, delavno… Med starostnike v bližnji Hrvatski spada tudi slavni 101 letnik pesnik in akade-mik Dragutin Tadijanović, iz Rastušja doma, ki mu je vedno ostal zvest, čeprav je opravljal visoke kultur-ne funkcije, od urednika do literata… Tak je tudi v

pesmih: jasen, pregleden, zvest domu in svoji ženi, zdaj že pokojni Jeleni, ki mu je podarila prstan – o tem prstanu, ki ga vedno nosi in bo šel s pesnikom v grob, je napisal gospod Tadija tudi prelepo pesem… Hrvaški pesnik,

esejist, literarni zgodovi-nar, prevajalec Dragutin Tadijanović (4. 11. 1905, Rastušje) s svojim življen-jem dokazuje, da je lahko starost lepa, osončena, živahna in dobrotna. Elegična občutja s social-nim nadihom so prežeta v Tadijanovićevem pesništvu na ravni domačih univer-zalij. Ko sem nastopal s tem odličnim in (iz)povednim pesnikom nekoč v Slavonskem Brodu, je bil živahnega in kritičnega, a vseskozi prijateljskega duha. Zanimivo je, kako se v duhu brišejo genera-cijske meje, le da je dob-ra volja,pozitivna misel, medsebojno razumevanje. In tako kot je živel gospod Tadija v mladosti, tak je ostal tudi prileten: celo šegav, v starih dobrih navadah, urejen duh. Široka izobrazba in pesniš-ki navdih sta postavila pesnika in akademika Dra-gutina Tadijanovića v evropske razsežnosti, ko je preživel dva »Franja«, kakor je dejal, namreč Franca Jožefa, avstrijske-ga cesarja, a tudi Franja Tudjmana, državnega

23

Pomoč starejšim

predsednika prve resnično svobodne domovine Hrvat-ske… Gospod Tadija, sto-lenletnik, pesnik in preva-jalec je v 85ih letih obja-vil več kot 500 pesmi in 40 pesniških zbirk, je rojen pesnik, med drugim z zbir-kami: Lirika (1931), Sunce nad oranicama (1933), Pepeo srca (1936), Dani djetinjstva (1937), Tuga zemlje (1942), Pjesme (1951), Blagdan žetve (1956), Srebrne svirale (1960), Prsten (izbor, 1963, 1970, 1985), Večer nad gradom (1966), Pjes-me i proza (1969), Choix de poemes (1971), Vezan za zemlju (1974), Poezija (izbor, 1974), Sabrane pjesme (1975), Sam (1976), Prijateljstvo riječi (1981), Svjetiljka ljubavi (1984), Srebrne svirale (izbor 1984, 1985), Moje djetinjstvo (1985), Kruh svagdašnji (1987), More u meni (1987), Kao da sam te sanjao (izbor, 1988),

Knjiga pjesama prva, dru-ga (1988), Sabrana djela (1988), Gozba (izabrane pjesme 1990), La verdure de la terre (1991), Selec-ted poems (1993), Čarolije (poezija i proza 1994) idr.; bil je predsednik Društva književnika Hrvatske, eden med najuspešnejšimi uredniki hrvaškega založ-ništva in revijalistike. V različnih razmerah je pes-nik in akademik Dragutin Tadijanović pokazal, da samo opazno in osebno zavzeto ali ustvarjalno

delo preseže tudi čas, to je verjetno tudi njegov eliksir življenja. Je v neizsanjanih sanjah na starost pustil pesnik in a k a d e m i k D r a g u t i n Tadijanović za sabo tudi prejšnje, 2. stoletje zato, da gleda v novoveške raz-mere še vedno kot zakore-ninjen v čas? Med umirje-no elegično občutljivostjo in iz/povednostjo se je vselil čas, ki je v svojih srečnih trenutkih ovekove-čil pesnikovo dušo, saj je Dragutin Tadijanović že od samega začetka ves pes-nik. Tudi ko govori o čisto vsakdanjih rečeh, njegova pesem diha v sicer kdaj žalobnem, pa spet samoo-cenjevalnem tonu, je v sozvočju s svetom in seboj. Pesnik je sprijaz-njen s tisto tihotno govori-co ozemljenega sveta, v katerem je govorica prist-na in docela izvorno oseb-na, prav to pa je tudi

Tadijanovićeva temeljne poetična kakovost. Balkan se je spet prilagodil v Tadijanovićevi pesmi in življenju dobroti in lepoti, da bi zjedril tudi slovansko dušo v novem, evropskem času. Ali je v pesnikovi biosferi tudi na starost ohranjen spomin na vrednote in omiko, na šege in vse, kar ljudi veže, ne pa razdaja? Niso pesmi, ki so prirasle srcu, tiste, ko se oglasijo med rožami in oblaki? In

prav to je vpisano v kolek-tivni evropski spomin bolj kakor zgolj zgodovinske letnice na časovnem traku pesnikovega življenja. Gospod Tadija je naš dobri hrvaški sosed. Vse najbol-je, da bi sonce zlatilo nje-gov čas in pesem! Vladimir Gajšek PRIVOZ S T A R O S T I - SREĆNO DOMOV Včeraj se je končno pono-či med grmenjem in blis-kanjem ulilo, nato je samo še deževalo v Ljubljani… Na avtobusni postaji proge št. 3, za smer Rudnik, je stala nemočna stara ženi-ca z berglicami, čakala je na avtobus, 92letna gospa s Prul… Pregovoril sem jo, da jo pospremim s Sloven-ske ceste do postajališča Sidro, kajti avtobus 3 – Rudnik ima obvoz po 21.uri… - sem jo le prego-voril, deževalo je v temo in deževalo: oba sva bila brez dežnika. Stara gospa je komaj premikala noge, tako da že nisem vedel, ali jo naj morda kar nesem čez cesto…, saj prek ceste ni mogla tako hitro, kot je gorela zelena na semafor-ju. Avtomobilisti so bili uvidevni, ko je gospa hra-mljala čez cesto, jaz z njo, ko sem jo držal in pazil, da ji ne bi na mokrem zdrsnilo… Ljubljana, moje mesto. Tudi preko drugega sema-forja sem jo srečno pripel-jal in potem do avtobus-nega postajališča Park Zvezda oziroma Sidro, čeprav naju je že kar dob-ro zamakalo, pomagal sem nama le tako, da sem naju pokril s časopisom čez glavo. Končno je pripeljal avtobus 3 – Rudnik, šoferja sem poprosil, naj počaka, ko vstopava, potem pa tudi, ko bo 92letna gospa

z berglicami »izstopila«, seveda z mojo pomočjo… Avtobusar je res lepo počakal, da sem pomagal gospe z avtobusa in sem pazil, da mi ne bi zdrsnila ali padla. Bil sem skratka živa bergla in četudi moker, kar zadovoljen, da sem gospo Anico, ki sem jo tedaj spoznal, vsaj toli-ko oskrbel, da je lahko potem sama šla domov… Ja, starejšim in bolnim, onemoglim je treba poma-gati »prostovoljno« - in si pridobiti njihovo zaupanje z nasmehom in dobro vol-jo… Dabome, lepo je, če pomagaš drugemu nesebi-čno. Kajti potlej je hotela 92letna gospa domov sama – rad sem jo pustil, naj gre, saj pot pač do vhod-nih vrat v stanovanjskem bloku dodobra pozna… Ob tej pomoči stari gospe se vprašujem, kako da osameli nihče ne pomaga, ko gre primeroma zvečer v stolnico k sveti maši – in se vrača sama, ko se komaj premika z berglica-mi, domov; ko je ne bi popeljal z avtobusnega postajališča na Slovenski cesti, bi tam pač ostala morda reva čez noč – ni vedela, da ima namreč avtobus obvoz proge. Ver-jetno je v Sloveniji še mnogo takih ostarelih osa-melih, a po svoje res pogumnih in dobrih ljudi… Vladimir Gajšek

24

Vesti od tu in tam

SREČANJE NA GRADU ŠTATEN-BERG ALI DVI-GOVANJE ZAVE-STI Grad Štatenberg je veliča-stno sprejel ljudi, ki so

pripravljeni iz svojega življenja narediti več in ki so pripravljeni bogatiti svojo energijo, da jo bodo lahko podelili z drugimi. Pa vendar je bil ta dan drugačen kot na prvem srečanju, kjer smo bili pomešani z radovedneži in nejevernimi Tomaži, ki so nehote mešali energije. Seveda je bilo neizbežno, da so potešili radoved-nost, jih pa na gradu Šta-tenberg ni bilo. Bili pa so ljudje z zaveda-njem 'biti in užiti dan'! Ni bilo čutiti nekega pričako-vanja, svoja telesa in dušo so prepustili toplim vibra-cijam in sončnim žarkom, ki so tam žareli, se mi zdi, drugače; kot bi bili ponos-ni, da so uspeli pregnati vse temne oblake. Ni nam dopuščeno, da bi vedeli, kaj nas čaka v živ-ljenju. Lahko pa izbiramo med 'živeti zdaj in verjeti v krasen jutri' ali pa se prepustiti večnim skrbem za jutri, ki poskrbijo, da nam življenje polzi mimo, brez, da bi se zavedali lepote življenja.

In na srečanju so bili ljud-je, ki se zavedajo življen-ja v smislu 'užiti vsak tre-nutek'. Predsednik je govoril o pomembnosti dvigovanja zavesti posameznika, kajti samo tako se lahko ustvari

kritična masa energije, ki bo z lahkoto premikala danes ustvarjene kriterije o smislu življenja v glavah ljudi, ki skrbijo, da nas sistem pridno drži v svojih krempljih. Kaj pomeni dvigovanje zavesti? Da si vzamete čas in globoko razmislite o svojem življenju in se vprašate, zakaj ste name-njeni temu svetu in kakšen je vaš odnos do narave, torej tudi do sebe in pos-ledično do drugih? Eno od razmišljanj, zakaj smo poslani na svet je, da se naučimo človeških vred-not - poštenost, iskrenost, potrpežljivost, sposobnosti sprejemanja življenja, kot nam je namenjeno… Koli-ko omenjenih vrednot nas uči današnji sistem? Nič od tega. Sistem od človeka zahteva način življenja, ki ga večina ne zmore, temu pa sledi nezadovoljstvo. Ste kdaj poslušali tišino? Ali ste se zazrli v zvezde in si predstavljali, kako letite med njimi, kako se jih dotikate? Vzemite si čas in doživite sončni

zahod! Rečete svojim roži-cam: »Kako ste lepe!«? Povejte zjutraj soncu dob-ro jutro! Poberite papir-ček, ki je odvržen od člo-veka, ki mu je malo mar za naš planet in si pred-stavljajte, če bi vsak člo-vek v določenem trenutku pobral samo en košček, bi planet očistili. Tako ga lahko čistimo s svetlimi mislimi! Več jih bo, bolj bo čist! Svet je energija in svetla energija je tudi svetla misel! Pusti-te jim, da pridejo do vas, da vas očistijo in s tem boste pomagali očistiti svet. To je eden izmed načinov dvigovanja zaves-ti. In ena izmed velikih nalog Gibanja za pravičnost in razvoj. Torej, to je naša naloga. Moira SREČANJE GPR MURSKA SOBOTA

Poročilo s sestanka GPR Murska Sobota, dne 7.11.2006. Zbralo se nas je nekaj čla-nov GPR, opravičilo se je 5 članov, ki so bili zaradi osebnih razlogov ali bolez-ni odsotni. Dnevni red: 1. Pomoč Romom na Dolenjskem 2. Pomoč mamici z bolno deklico 3. Predstavitev knjige Marjana Šrimpfa- Donna Vida v novembru 4. Organiziranje forumov na aktualne teme 5. Razno 1. - Glede aktualne teme v zvezi z Romi smo se dogo-vorili o pomoči, z zbiran-jem oblačil in hrane za

otroke. V Romic - romsko društvo so bila dobavljena oblačila, predvsem za otroke. Predsednik romske zveze Jožek Horvat-Muc obvešča o potrebščinah, ki jih najbolj potrebujejo. Zbiranje oblačil in hrane se nadaljuje. 2. - V slovenskem mediju je bila objavljena zgodba o mamici z bolno deklico, ki živi v nevzdržnih razme-rah. Priskočila sem na pomoč in z lokalnim splet-nim portalom smo našli ljudi, ki so darovali pohiš-tvo in posteljo (spali sta namreč na napihljivi blazi-ni), zanju se je zbralo tudi nekaj denarja. Punč-ka se je rodila z volčjim žrelom, bila je operirana, zdaj pa jo čaka še opera-cija ušes, ker ji bodo vsta-vili cevke. Punčki sem prinesla hrano, igrače, dobila bo kolo. Mamica je zaradi vseh težav (tudi sama boleha) tudi v psihič-ni stiski. Obiskujem jo vsak dan in ji skozi pogo-vor pomagam iz stiske. 3.- 16.11. 2006 v Pokrajin-ski in študijski knjižnici v Murski Soboti predstavitev knjige Marjana Šrimpfa z naslovom Donna Vida. V knjigi gre za Slovenko Vido Vidmar, ki ima svoj tera-pevtski center v Južni Ameriki. Zraven članov in simpatizerjev vabimo še vse tiste, ki želijo s pomo-čjo njenih nasvetov izbolj-šati svoje življenje. 4. - Ideja o forumih o aktualnih temah je ena izmed možnosti prebujan-ja civilne družbe. Na foru-me bi povabili strokovnja-ke, medije in seveda ljudi, ki bi na teh forumih dobili odgovore na vprašanja v zvezi s konkretno proble-matiko. Člani in simpati-

25

Vesti od tu in tam

zerji na naslednjem ses-tanku podajo predloge o temah. 5. - Poklepetali smo tudi o načinu, kako je mogoče privabiti še več ljudi v GPR, seveda pa je to povezano z našimi dejav-nostmi v družbi. Predstavila sem svoj način ozaveščanja ljudi o pomembnosti preprečitve gradnje elektrarne na Muri. Kmalu bom namreč izdala zgoščenko z naslo-vom Müra, ki je napisana kot protest proti gradnji. S koncerti želim to sporočilo prenesti med ljudi. Mateja Horvat Zver - Moira SREČANJE GPR SLOVENJ GRADEC 2. sestanek Gibanja za pravičnost in razvoj Koroška - Slovenj Gradec, dne 16. 11. 2006 Prisotni: Matijaž Gosteč-nik, Bogomir Rus, Helena Prosenc, Andreja Štekl, Vladimir Jarh Nikolič, Mir-ko Kašnik, Suzana Grešov-nik, Matjaž Januška, Vinko Merkač, Metka Kordiš Dnevni red: 1. Poročilo o lokalnih voli-tvah in stanje v mestnem svetu 2. Pobude in predlogi delovanja Poročilo: - Matijaž Gosteč-nik poda kratko analizo lokalnih volitev. V mest-nem svetu je GPR pridobi-lo en mandat, in sicer ga je dobil Matijaž Gosteč-nik. Zavezal se je, da bo deloval po načelih GPR in se o pobudah posvetoval s člani. V odbore Mestnega sveta je predlagal nekate-re člane.

Pobude in predlogi delo-vanja: GPR se bo aktivno vključilo v praznovanje 800 obletnice cerkve svete Elizabete, ki bo potekalo leta 2007 v Slovenj Grad-cu, saj je sv. Elizabeta poznana kot dobrotnica, ki je rada darovala pomoči potrebnim. V mesecu novembru in decembru se bomo posve-tili zbiranju igrač za obda-rovanje otrok, ki so iz socialno šibkejših družin. Podala se je pobuda ki je bila soglasno sprejeta da bo GPR Koroška pomagalo pri ustanavljanju društva za slepe in slabovidne na Koroškem, ki naj bi imelo sedež v Slovenj Gradcu. Nudili bomo tehnično pomoč pri ustanavljanju društva in se povezali z ustreznimi službami, ki naj bi pomagale pri reali-zaciji določenih progra-mov. Sklep vseh prisotnih je bil, da je potrebno spodbujat prostovoljstvo na različnih ravneh ( npr. pomoč sta-rejšim na domu idr.), v kar pa bi vključili mladino. Predlogov in pobud je še veliko (zavetišče za živali, dobrodelne akcije), zave-damo pa se, da jih je pot-rebno premisliti in ciljno zastaviti, da bodo tako tudi v Mestnem svetu lah-ko naletele na pozitiven odziv. Metka Kordiš SREČANJE GPR KRANJ Poročilo s srečanja GPR Kranj Ponedeljkovo srečanje je bilo spet zelo poučno. Ga. Mira in ga. Stana, predsta-vnici Hospica – območnega odbora zgornje Gorenjske, sta predstavili delovanje

Hospica in svoje izkušnje s prostovoljnim delom v okviru tega društva. Sestanek smo sklenili z ugotovitvijo: kljub močni želji, da bi več prispevali k spremembam družbe na bolje, ugotavljamo, da nas je premalo. Zato bomo zastavljene cilje uresniče-vali korak za korakom, po svojih najboljših močeh. Odločili smo, da trenutno še ne moremo organizirati redne oblike prostovoljne pomoči, lahko pa sodelu-jemo pri raznih enkratnih oblikah pomoči. Do nasle-dnjega srečanja bomo poiskali možnosti, katerim ustanovam oz. društvom lahko ponudimo tovrstno obliko pomoči in se dogo-vorili za čim prejšnje sodelovanje. Srečujemo se v vegetari-janski restavraciji Papala. Vljudno vabimo člane GPR iz kranjskega konca, da se nam pridružijo. SREČANJE GPR KRŠKO Zbrali smo se 5. novembra 2006, v gostilni Tri lučke na Sremiču. Prisotnih je bilo 10 članov in simpati-zerjev GPR. V prijetni debati smo govorili o nači-nu našega delovanja in si izmenjali mnenja o podro-čjih, na katerih bi delovali kot sekcija GPR Posavje. Govorili smo o naslednjih zadevah: • povezavi ekologije in

energetike, ki je zaradi gradenj hidroelektrarn na Savi in načrtovanja gradnje novega bloka jedrske elektrarne zelo aktualna

• problemi duševnega zdravja družbe kot celote, detabuizacija problema, kako jo dose-či

• uvajanje šol v sistem eko šol

• problem občutka odrin-jenosti starejših ljudi, medsebojna povezanost generacij

• ekologija, odnos do okolja, akcije za čiščen-je narave

• ureditev javne razsvet-ljave na pešpoti od mosta do Srednje tehni-ške šole Krško

• odstranitev volilnih pla-katov

• še večja vzpodbuda za ločeno zbiranje odpad-kov in recikliranje, podati pobudo, da Kos-tak d.d. ponovno z info-materialom opozori uporabnike

Spremljali bomo vsebino programov, ki se spreje-majo za regionalni razvoj Posavja in strategijo raz-voja turizma v občini Krš-ko ter poskušali podati pripombe. Nadalje bomo dejavni na področju: • Uvajanja stojnice z

zdravo, ekološko pride-lano hrano, ki bi bila tudi začasna info točka GPR. V sodelovanju s ponudniki in prideloval-ci zdrave hrane, bi bila stojnica postavljena vsako soboto na prosto-ru krške tržnice, lahko tudi na Senovem.

• Navezave kontakta z zainteresiranim trgov-skim podjetjem, za odprtje trgovine z zdra-vo prehrano v Krškem.

• Delovanje v smeri uva-janja sistema eko šol v tukajšnje osnovne šole.

Dobivamo se v prostorih Mladinskega centra Krško. Vabljeni vsi zainteresirani! Aleš Suša

26

Vesti od tu in tam

INFO TOČKE

Spoštovane članice in čla-ni GPR, vabimo vas k poši-ljanju predlogov o lokaci-jah novih info-točk po celotni Sloveniji. Te točke bodo namenjene informi-ranju in vpisu novih članov v Gibanje. Predvsem išče-mo lokacije, ki že sledijo ciljem gibanja, kot so: ekološke kmetije, trgovine z zdravo prehrano, ipd., sicer pa se bomo o predlo-gih osebno posvetovali. Vljudno prosimo, da ponu-dbe pošljete na e-naslov: [email protected] oz. po pošti na naslov: Giban-je za pravičnost in razvoj, Zaplana 6, 1360 Vrhnika. Za koordinacijo med član-stvom in lokalnimi info točkami ter upravnim odborom GPR sta zadolže-na: Aleksander Kos [email protected] GSM: 040 48 18 33 in Matjaž Majerič [email protected] GSM: 051 81 34 94 Vljudno Vas prosimo, da vprašanja in pobude naslo-vite nanju! Upravni odbor GPR

G P R - Z A S A V J E Aleksander Kos PERUN – društvo za duhov-no življenje Cesta zmage 37 1410 Zagorje ob Savi GSM: 040 41 70 19 e-pošta: [email protected] G P R - P O M U R J E Matjaž Majerič Hotiza-Grede 4 9232 Črenšovci GSM: 051 81 34 94 e-pošta: [email protected] G P R - M A R I B O R Miro Mihec Kraljeviča Marka Ulica 6 2000 Maribor GSM: 041 71 02 77 e-pošta: [email protected] G P R - S L O V E N J G R A D E C - K O R O Š -K A Helena Prosenc Vrunčeva 5 2380 Slovenj Gradec tel: 02 88 44 70 4 GSM: 040 47 36 64 e-poš-ta:[email protected]

GPR - KRANJ Janja Škrjanc in Edita Žit-ko "PAPALA" vegetarijanska kuhinja Sejmišče 1 4000 Kranj GSM: 031 42 40 35 e-pošta: [email protected] G P R - R A D O V L J I -C A Andreja Palčič "META" trgovina za zdravo življenje Kranjska cesta 4a 4240 Radovljica tel.: 04 53 14 020 fax: 04 53 12 009 e-pošta: [email protected] splet: meta.informacija.net G P R - O B A L A Janja Marn Golob Krajevna skupnost Porto-rož Obala 16 6320 Portorož GSM: 041 50 60 30 e-pošta: [email protected] G P R - K I D R I Č E V O Nežika Šešo Lovrenc na Dravskem pol-ju 86 2324 Lovrenc na Dravskem polju e-pošta: [email protected] G P R - D O L E N J S K E T O P L I C E Vesna Majes K2M Trgovina in lončarska delavnica Pionirska cesta 3 8350 Dolenjske toplice tel: 07 30 66 830 GSM: 051 38 25 07 e-pošta: [email protected] G P R - V E L E N J E / S A L E Š K A D O L I N A Hajro Halilovič Koroška 8/b 3320 Velenje GSM: 051 41 25 98 e-pošta: [email protected]

G P R - S A V I N J S K A D O L I N A Stane Podlunšek Obrtniška cesta 17 3331 Nazarje GSM: 041 49 96 68 e-pošta: [email protected] G P R - C E L J E Sabina Kosmatin in Ljubica Jelen Robova ul. 7 3000 Celje GSM: 040 85 59 51, 031 88 78 48 e-pošta: [email protected] G P R - L E N A R T Sabina Markoli, dr.dent.med Zobozdravstvo M Ilaunigova ul.15 2230 Lenart GSM: 051 69 32 62, 041 70 58 84, 041 47 39 93 e-pošta: [email protected] G P R - D O M Ž A L E mag. Milan Pirman Podrečje 46a 1230 Domžale GSM: 041 78 27 93 e-pošta: [email protected] G P R - G O R I Š K A Igor Ukmar GSM: 040 56 77 65 e-pošta: [email protected] G P R - P O S A V J E Nataša Štarkl Ekološka kmetija - BIODAR Zvone Černelič Dečno selo 48 8253 Artiče GSM: 041 57 85 30 e-pošta: [email protected] G P R - Š K O F L J I C A Marjan Čučkin, Klanec 13, 1291 Škofljica, GSM: 051 63 54 71 e-pošta: [email protected]

27

Vesti od tu in tam

SREČANJA GPR NA GRADOVIH Program, cilji in dejavnos-ti GPR resnično utirajo pota srečanj, ki niso le grajska, ampak tvorijo civilno družbo. Za prijazno in družinsko domovanje, za požrtvovalno prosto-voljsko delo, za skupno solidarnost in družbeno odprtost za vse, ki odpira srčno srečanje ljudi. Ures-ničitev teh ciljev in dejav-nosti GPR izhaja iz neneh-ne zavzetosti članov in

simpatizerjev, da se tvor-no vključujejo v življenje in delo GPR, kjer prevla-dujejo prijateljski in prija-zni odnosi s pozitivnim mišljenjem. V GPR vsi sku-paj orjemo eno brazdo na veliki njivi civilne družbe, obdelujemo skupno vrsto v žitnem polju, za kruh vseh, in stopamo skupaj kot dobri ljudje, da pred-stavljamo pota prihodnos-ti, govorimo o možnih boljših odnosih ter v dob-roti skupaj delujemo za cilje GPR. Zdrav potek skupnega narodnega in družbenega življenja pogojujejo nove in stare strukture, saj je odločitev za GPR usmerjena v vses-transki razvoj gibanja na raznovrstnih področjih v Sloveniji. O povezanosti skupnih interesov GPR z našimi ljudmi govori tudi vsako grajsko srečanje in delovanje GPR v celoti. V kratki zgodovini GPR se

odseva dolgotrajni družbe-ni cilj, da postane življen-je ljudi tvorno, dobro, zdravo in lepo. Obe grajski srečanji GPR – na Turjaku in Štatenbergu – sta potr-dili ustanovni pomen deja-vnosti in ciljev GPR, kar je izrazil tudi predsednik dr. Janez Drnovšek z drugimi. S Srečanja GPR na gradu Turjak - 1. občni društve-ni zbor 28. maja 2006 Ni naključje, da so se dogajala srečanja Gibanja za pravičnost in razvoj na

slovenskih gradovih, ki sta ob tem zaživela v vsej ljudski in društveni polno-sti, v ljudskosti ciljev GPR, a tudi v prisrčnem druženju ter medseboj-nem spoznavanju. Obe srečanji GPR je popestrila tudi ponudba biološko neoporečne hrane z doma-čih kmetij in vegetarijan-ska kuhinja. V zabavnem delu so nastopili s pevski-mi točkami ob spremljavi popevkarsko primerne glasbe pevke in pevci. Kar je morda tudi za evropske razmere povsem nenavadno, je srečanje ljudi s svojim državnim in društvenim predsednikom dr. Janezom Drnovškom neposredno, ko se je obis-kovalstvo srečanja obnaša-lo srečno, saj so ljudje med seboj živahno komu-nicirali – in brez kakih for-malističnih ovir. Pokazalo se je, da vseslovensko v

GPR razumejo, da hočejo uresničevati civilnodruž-bene cilje GPR. Na srečanjih kot zborovan-jih so določili tudi člansko društveno vodstvo in odbore GPR - tako so bili izvoljeni in potrjeni organi Gibanja za pravičnost in razvoj na 1. rednem obč-nem zboru, za dobo treh let. S Srečanja na gradu Šta-tenberg - 16. julija 2006 Srečanje na gradu Štaten-berg, 16. julija 2006, je potrdilo živahni utrip druš-tvenega gibanja za pravič-nost, socialnost in razvoj medčloveških odnosov. V posameznih skupinah so društveni razpravljavci potrdili usmeritev GPR v celoti, posebej pa so pou-darili pomen ljudskega novoveškega gibanja, ki združuje pozitivno mišlje-nje z občestvenimi intere-si. Štatenberško srečanje je tudi potrdilo življenjsko silo GPR, saj je s svojim

predsednikom dr. Jane-zom Drnovškom pokazalo in dokazalo, kako se ures-ničujejo medsebojni odno-si na temeljih tipične medčloveške izkušnje, tako s socialnimi projekti kot z zavzetostjo za zdra-vo prehrano, za okoljsko politiko, za bio-kmetije, za ekološko urejanje, za zdrav življenjski slog. Čla-ni GPR in simpatizerji so potrdili medsebojnost v

skupnem navdihu sloven-skega in evropskega življe-nja v 21.stoletju. Sicer dokaj zapuščeni grad Šta-tenberg je tokrat zaživel tudi v skupnem ljudsko-kulturnem soglasju in v zavzetosti za nenasilje, za nadaljnje utrjevanje druš-tvenih dejavnosti GPR v Sloveniji. Bilo je sprošče-no, osvežujoče, čeprav vroče. * Na obeh grajskih srečanjih so se zvrstili v posebne kroge razpravljavce GPR po področjih svojega inte-resnega delovanja, ki so zajeli socialno sfero kot pomoč otrokom ali pomoč starejšim, pomen civilne družbe in njen razvoj, zdravo prehrano in ekološ-ka pridelava živil, posebej skrb za zdravo okolje in ohranjanje narave, social-no pravičnost doma in po svetu, pomen zdravja za osebno, družinsko in sku-nostno življenje, skrb za živali, gradnjo in kritiko

obstoječih neurejenih raz-mer, vse pa s pozitivnimi razmišljanji. Gradova Turjak in Štaten-berg sta gostila člane in simpatizerje GPR obakrat v lepem vremenu. O obeh srečanjih so širše poročali tudi tisk in mediji. Vladimir Gajšek

28

Vesti od tu in tam

2. SREČANJE GPR KRŠKO Poročilo z 2. srečanja GPR Krško – sestanek 2.12.2006 Govorili smo o naslednjih temah: • Možnosti odpiranja

trgovine z zdravo hrano v Krškem. Našli smo nekaj praznih lokalov, ki bi jih bilo mogoče najeti. Dogovori s trgov-cem, ki dobavlja zdravo hrano, potekajo.

• Postavitev stojnice z ekološko pridelano hra-no 1 x mesečno na krški tržnici. Najboljši dan za izvedbo bi bil ob sobo-tah, v dogovoru z različ-nimi ponudniki zdrave prehrane.

• Primerne lokacije za info točko GPR Krško še nimamo. Dokler ne naj-demo primerne frekven-tne lokacije, bomo začasno ob različnih priložnostih organizirali začasne info točke.

• Na različnih lokacijah bomo skušali organizira-ti predavanja o zdra-vem načinu življenja. Na predavanjih bomo promovirali GPR.

• Govorili smo o načinu delovanja sekcije GPR Krško: vsak deluje samostojno po svojih močeh, skupne akcije se dogovorimo na ses-tankih, damo skupno izjavo, ki se potem zapiše in pošlje na pri-merne naslove in neka-tere medije. Koordina-tor sklicuje sestanke.

• Predvajanje filma Nep-rijetna resnica v KD Krško(17.12. in 19.12., ob 19. uri); veseli smo pokroviteljstva javnega komunalnega podjetja Kostak d.d., ki šolarjem omogoča brezplačen ogled filma . V zvezi z

globalnim segrevanjem se zavzemamo za ukre-pe, ki zmanjšujejo emi-sije toplogrednih plinov (konkretno v Krškem: še izboljšati možnost jav-nega prevoza, načrtova-nje in izgradnja kolesar-skih stez, sanacija ener-getsko potratnih stavb,…).

• Govorili smo tudi o aktualni temi v našem okolju, energetiki. Poli-tiki in energetski stro-kovnjaki veliko govorijo o povečanih potrebah po energiji, malo pa se omenja odgovorno in racionalno ravnanje z energijo. Premalo je vzpodbud za ukrepe, ki pripomorejo k varčeva-nju z energijo.

Naslednji sestanek bo pre-dvidoma v nedeljo, 7. januarja 2007, ob 17.00. SREČANJE GPR ŠKOFLJICA

Poročilo s srečanja GPR Škofljica

Srečanje GPR Škofljica je potekalo 31. avgusta 2006, ob 18.30. uri na Klancu 13 v Škofljici, na domačiji organizatorja srečanja Marjana Čučkina. Prisotni: Marjan Čučkin, Mateja Čučkin, Ana Lapan-ja, Marjan Lapanja, Blaž Zupančič, Barbara Győrfi. Odsotni: ostali člani GPR iz občine Škofljica. G. Marjan Čučkin je v uvo-dnem nagovoru obvestil, da bo sedaj njegova domačija zanaprej tudi informativna točka GPR Občina Škofljica. Na prvem sestanku smo se člani na kratko predstavili, razložili svoja pričakovan-ja ter kakšen bi bil naš prispevek Gibanju. Dogo-

vorili smo se, da bomo o konkretnih dejavnostih razmislili še do naslednje-ga sestanka, za katerega smo izrazili upanje, da se nam bo takrat pridružilo več članov, saj bomo tako tudi lažje izvajali naše aktivnosti. Čas in kraj naslednjega sestanka bosta sporočena naknadno. Lep pozdrav vsem članom in simpati-zerjem GPR! Barbara Győrfi SREČANJE GPR RADOVLJICA Na drugem srečanju GPR Radovljica, 3. 11. 2006, se je zbralo 12 članov in/ali simpatizerjev GPR. Bolj ali manj konstruktivni pogo-vori so nas pripeljali do nekaterih sklepov: 1. - Vanja Boben je pred-lagala, da pripravi in izve-de projekt Oglaševanje in telesni lepotni ideali. Pro-jekt naj bi otrokom in mladini pojasnil vpliv medijev nanje. Vanja ima veliko znanja in osebnih izkušenj na področju mar-ketinga in jih je priprav-ljena deliti z otroki na njim razumljiv način. Povezala se bo z določeni-mi šolami v naši okolici in ob njihovi podpori organi-zirala delavnice, na kate-rih bi mladi z lastnimi izkušnjami prišli do spoz-nanj, kako škodljiv vpliv imajo lahko mediji. Podro-bnosti projekta nam bo še predstavila. Kot grafični oblikovalec bo pri projek-tu sodeloval Anže Rozman. 2. - Mirko Mulej prevzame pobudo in organizacijo projekta Računalnik – okno v svet starostnikom. Gos-pod Mirko nas bo seznanil s splošnimi načeli in orga-nizacijo ter sestavil podro-

ben učni načrt. Verjame-mo, da je kot pedagog in strokovnjak na področju računalništva in elektrote-hnike najbolje usposobljen za izvedbo tako plemeni-tega projekta. 3. - Info točka se poveže s Centrom za socialno delo v Radovljici in se pozani-ma o projektih, ki jih vodi Center, ter o morebitni pomoči, ki jo potrebuje pri izvedbi. Nekatere akti-vnosti GPR se namreč zelo dopolnjujejo z aktivnostmi Centra, zato je sodelovan-je več kot smiselno. 4. - Projekt Sadeži družbe med člani GPR Radovljica zaenkrat še ni zaživel. Pozivamo posameznike, ki so pripravljeni pomagati starejšim (na njihovih domovih, v Domu upoko-jencev in drugod), da se javijo Info točki Radovlji-ca. Cilj projekta je druže-nje, prebiranje časopisov, sprehod, pomoč pri dosta-vi stvari iz trgovine, lekar-ne itd. 5. - Danica Pavlič je na sestanku razdelila brošuri-ce fundacije The Art of Living. Art of living je ena največjih humanitarnih in izobraževalnih organizacij na svetu. Eden od projek-tov je Delavnica preobraz-be. Člani bodo razmislili o tem, ali jih delavnica zanima in bi se želeli van-jo vključiti ali jo komu priporočiti. 6. – Na k kratko smo se seznanili še s projektom LETS. Še vedno velja, da se dobimo vsak prvi petek v mesecu. Veseli smo, da se je tudi v Radovljici prema-knilo. Ustaviti se zdaj ne moremo več! Andreja

29

Bio kmetovanje

Zakaj biodinamična metoda dela? Uničevanja Zemlje s strupi ni več moč spregledati. Človek je prišel že tako daleč, da z lastnimi roka-mi zastruplja rastline, mnoge živali in nenazad-nje tudi sebe. Ljudje za to zastrupljanje kemični industriji celo plačujemo. S tem si uničujemo lastno bodočnost in bodočnost svojih zanamcev. Res, da se je s kemičnimi pripravki zvišala količina pridelkov, a se je z njimi v ospredje postavilo ustvar-janje dobičkov ne pa pri-delovanje hrane. Rastline so postale manj vitalne, kaljivost semen se je bis-tveno poslabšala in plodo-vi na takšnih rastlinah predstavljajo grožnjo za organizem, ki jih užije. S strupi smo tako uničili zemljo, da bi potrebovala desetletja, morda stoletja za očiščenje. Vse več je bolezni: raki, depresije, alergije … Pojavljajo se vedno nove, hujše bolezni. Trpimo posledice, za kate-re smo krivi samo mi sami. Za takšno zastrupljanje ni bilo nobene potrebe. Kmet je začel kemijo upo-rabljati v slepem zaupanju stroki, ki mu je obljubljala večje zaslužke. Vendar kaj se je zgodilo? Zastrupil je lastno zemljo in rastline prisilil v odvisnost od kemičnih pripravkov. Dan-današnji kmetovalci so tako ujeti v neskončni krog, nakup semen, gnojil, škropiv, zdravil za obolele rastline in živali … Ne morejo več sami pridelati semen (padec regeneracij-ske sposobnosti rastlin, gensko spremenjene ras-tline), kot so to lahko sto-rili njihovi predniki. Ven-dar bodo morali vsi nekoč reči stop in začeti znova. Brez strupov. Za naše last-no dobro.

Biološko–dinamična meto-da je najstarejša in najbo-lje raziskana metoda kme-tijske pridelave, ki je raz-širjena po vsem svetu in v vseh klimatskih pasovih. Temelji na ohranjanju naravnega ravnovesja in krepi rodovitnost zemlje. Zaradi tega je med doslej znanimi metodami prizna-na kot najodličnejša metoda pridelave zdrave hrane. Ali je biološko-dinamična pridelava prijaznejša od konvencionalnih oblik kmetovanja?

Ugledni švicarski neodvisni i n š t i t u t F I B L (Forschungsinstitut für biologischen Landbau) že več kot dvajset let ugotav-lja in poroča o razlikah med konvencionalnim, organsko-biološkim ter biološko-dinamičnim nači-nom pridelave. Biološko-dinamična metoda je v prednosti po izmerjenih parametrih, ki poleg pri-delka upoštevajo tudi odstotek biomase, pes-trost travnih vrst, žuželk, deževnikov in drugih orga-nizmov. Projekt je po sve-tu znan pod imenom DOK-poizkus (d inamično, organsko, konvencional-no), njegove metode pa so podlaga za delo pridelo-valcem po vsem svetu.

Kako ločiti biološko-dinamične pridelke od konvencionalno pridela-nih? Biološko-dinamični pridel-ki so že na otip bolj čvrsti. Praviloma so tudi težji, saj imajo več suhe snovi. Za jabolka velja, da so pri enakem premeru tudi do deset odstotkov težja. Pri nekaterih pridelkih si lahko pomagamo s pozna-vanjem "zlatega reza", značilnega za planet Mer-kur. Na primer pri ananasu potekajo spirale v razmer-ju osem proti trinajst. Pri sončnici štiriintrideset proti petinpetdeset itn. Pri drugih uporabimo pen-

tagram, značilnost Vene-re. Zasledimo ga, če jabolko prečno prereže-mo. Peščišče je namreč petkrako. Obstajajo pa tudi metode, ki so plod znanstvenega dela. Ena takšnih je kris-talizacija bakrovega klori-da. Glede na sliko, ki v postopku nastane, kažejo biološko-dinamični pridel-ki visoko stopnjo notranje-ga reda, medtem, ko pri konvencionalno pridelanih pridelkih ni nobene struk-ture. Enako je pri obseva-nih semenih. Vse bolj pa se uveljavlja tudi uporaba biofotonske kamere ali fotopomnože-valke, ki jo je razvil nem-ški fizik Fritz Albert Popp

(znan po raziskavah na področju rakavih obolenj). Temelji na dokazanem stalnem toku fotonov, ki jih oddajajo vsi živi orga-nizmi. Zdrava hrana ima najnižjo in najbolj kohe-rentno intenziteto. O biološko-dinamični metodi Utemeljitelj antropozofije (veda oz. modrost o člove-ku), temelja biološko–dinamične metode kmeto-vanja, dr. Rudolf Steiner (1861 – 1925) je leta 1924 ob priliki poljedelskega tečaja v Koberwitzu (mesto ob nemško-poljski meji) predstavil popolno-ma nov pristop v pridelavi hrane. Ob bok uporabi mineralnih gnojil po nače-lih Justusa Liebiga (1840) je postavil metodo samo-zadostnega kmetijstva. Živila, pridelana po tej metodi, so označena z mednarodno blagovno znamko DEMETER, ki je v svetu pojem živil najvišje kakovosti. Iz antropozofije so se poleg biološko-dinamičnega kmetovanja razvile tudi: waldorfska pedagogika, antropozofska medicina ter evritmija. Biološko–dinamična meto-da je oblika ekološke pri-delave, ki nima osnov v konvencionalnem kmeto-vanju, kot je to značilno za klasično ekološko pri-delavo. Pri slednji se kemično-sintetični pripra-vki sicer ne uporabljajo, žal pa se namesto odvra-čanja škodljivcev večkrat uporabljajo sredstva za njihovo uničevanje. Biološko-dinamična meto-da ne »sestavlja organiz-mov« in ne uničuje škod-ljivcev, ampak ustvarja pogoje, da se kulturne rastline lažje in bolje povežejo z energijami, ki so vir življenja. Dosežemo jih z vztrajnim izvajanjem biološko-dinamičnih ukre-pov, ki nas pripeljejo do

BIODINAMIČNA METODA DELA

30

Bio kmetovanje

željene individualnosti kmetijskega gospodarstva oziroma samozadostnega kmetovanja. Namesto Darwinovega naravnega boja, značilne-ga za klasično pojmovan-je, je pri biološko-dinamični metodi v ospre-dju sožitje in kroženje v naravi. Kmetija je organi-zem, katerega organi so polja, travniki, sadovnja-ki, drugi deli kmetije pa tudi živali in ljudje, ki živijo na kmetiji. Zaradi številnih razlik med kmeti-jami je vsako gospodars-tvo vsaj malo drugačno. Ne glede na to pa mora vsako težiti k zaokrožene-mu in samo sebi zadostne-mu organizmu. Individual-nost kmetijskega organiz-ma tako izključuje sistem-ski pristop, na katerem sloni konvencionalna pri-delava. Torej izključuje tudi klasičen monokulturni način kmetovanja. To pa ne pomeni, da kmetija nima prevladujoče dejav-nosti, kot je na primer živinoreja, vinogradništvo ali sadjarstvo. Lahko jo ima, vendar se je potreb-no pri takšni organizirano-sti kmetije bistveno bolj truditi za ohranjanje nara-vnega ravnovesja. Za to pa je potrebno poznavanje temeljnih antropozofskih načel. Antropozofska načela Za razliko od klasične deli-tve na živo in neživo nara-vo delimo naravo na svet mineralov, rastlin, živali in ljudi. Pri tem je vsak predhodni podlaga nasled-njemu, vendar nobeden ne more obstajati sam zase. Tako je na primer seme le zapis oz. informa-cija, iz katerega ne bo nikoli zrasla rastlina, če nanj ne bodo delovale energije iz okolja. Prst sestavlja plast, v kateri prevladuje kremen (SiO2) ter plast humusa.

Kremen ni topen v vodi, humus pa vlago absorbira. Kremena je na Zemlji veli-ko (do 48%), količina humusa pa je majhna. Obe substanci sta skupaj z gli-nastimi delci v tleh, ki predstavljajo vez med njima, osnova oziroma snov. Iz antropozofskega vidika je snov zgolj nosilec vitalnih oziroma življenj-skih energij. To je temelj za razumevanje biološko – dinamične metode, ki pra-vi: ne hrani nas snov, ki jo uživamo, temveč energija, ki jo snov nosi. Cilj torej ni povečevati količine gno-jil, pridelkov oziroma živil, ampak ustvarjati pogoje, da bo snov sposo-bna vezati čimveč živ-ljenjsko potrebnih energij. To seveda ni mogoče v okolju s klasičnimi oz. konvencionalnimi metoda-mi. Mineralna gnojila in pesticidi prihajajo iz mineralnega sveta, mine-rali pa sposobnosti spreje-manja vplivov, ki so ključ-ni za rast in razvoj organi-zmov nimajo. Te sposob-nosti imajo le organske snovi. Le iz organskega, ki potrebuje mineralno samo kot podlago, je mogoče ustvariti zdrav organizem. Biološko-dinamična meto-da organizmu pomaga k takšni vitalnosti, da se lahko samostojno ubrani pred škodljivimi dejavniki. Tako imenovani škodljivci so torej zgolj simptomi, ki opozarjajo na porušeno ravnovesje. Konvencionalne metode, ki neposredno dodajajo snovi, naletijo na odpor številnih naravnih dejavni-kov: bakterij, virusov, gliv, žuželk idr. Ti se bori-jo proti temu, da bi bili izključeni iz naravnega procesa, zato je potrebno vedno več pesticidov in mineralnih gnojil. Ne gle-de na povečanje količin-skega obsega pridelkov je hranljivost tako pridelanih živil vse slabša. V procesu

prebave tako pridelanih živil mora organizem pre-delati vedno več snovi, kar je vzrok za številna obole-nja. Vpliv planetov Med ključne dejavnike, ki preko substanc v tleh vpli-vajo na razvoj organiz-mov, prištevamo planete Sončnega sistema. Delimo jih na planete podsončne-ga sistema, kamor spadata Merkur in Venera, ter pla-nete nadsončnega siste-ma, kamor prištevamo Mars, Jupiter in Saturn. Ostali planeti so za pozna-vanje osnov manj pomem-bni. Venera in Merkur delujeta preko humusne substance v tleh. Njuno delovanje podpira Luna, ki ima vlogo leče ali fokusa. Mars, Jupi-ter in Saturn pa delujejo neposredno preko kreme-na. Znano je, da korenine npr. sadnega drevja ne smejo priti v stik s kreme-nom. Kremen je namreč odločilen dejavnik pri pos-redovanju toplote. Tem-peratura na Zemlji je pos-ledica odboja toplote, ki je sorazmerna deležu v tleh prisotnega kremena. Na mestih, kjer prevladuje kremen (npr. v puščavah) so nagle temperaturne spremembe, počasnejše pa na področjih, ki so bogata s humusom in vlaž-na. Enako velja za občut-ljivost kmetijskih površin na sušo. Mars, Jupiter in Saturn delujejo s toploto. Vpliv Venere in Merkurja preko Lune pa je močnejši ob prisotnosti vlage. Ta dva planeta vplivata na kalji-vost semen, rast in repro-dukcijo rastlin, zato se jima pripisuje vse, kar je povezano z obliko rastlin. Mars, Jupiter in Saturn pa skrbijo za vitalnost rastlin. Torej je ob zmerno toplem vremenu zdravje rastlin boljše, kot pa v

dneh s padavinami. V času polne lune se vre-me največkrat spremeni in je takrat tudi statistično največ padavin. V tem času opazimo povečano rast rastlin, v kolikor ne gre za rastline, ki so treti-rane s pesticidi, mineral-nimi gnojili, oziroma gen-sko spremenjene organiz-me, ki so emancipirani od večine naravnih dejavni-kov in uspevajo po svoje. Zaradi intenzivne kmetij-ske pridelave se ravnoves-je samodejno težko vzpos-tavi, zato rastline krepimo z biološko-dinamičnimi preparati in čaji, pri čemer upoštevamo ritme ter položaj oziroma kon-stelacije planetov. Pripra-vke izdelujemo iz rmana, kamilice, koprive, baldri-jana in drugih zelišč, ter tako skrbimo, da so naše rastline povezane z vplivi, ki jim dajejo življenjsko moč. Zaključek Prej ali slej bomo nove metode vrednotenja živil sprejeli vsi. V naravi je najprej plen, šele nato je lovec. Najbrž bo ostalo tako. Medtem pa še bomo priče skokovitemu razvoju številnih bolezni in bolni-kov, ki bi jih bilo veliko manj, če bi pridelavi zdrave hrane posvetili vsaj malo več pozornosti. Danes je skrb za zdravje vse bolj v rokah medicine. Nekoč, ko je bila praksa, da so bile žene zdravnikov gospodinje, je znan zdrav-nik to komentiral z bese-dami: "medicina skrbi za bolnike, gospodinja pa skrbi za zdrave ljudi". Prav je, da tega ne pozabimo. Biološko-dinamična meto-da je svojevrsten pristop h kmetovanju. Ta je za vsa-ko kmetijo drugačen in terja precej eksperimenti-ranja. Toda tukaj ni pros-tora za špekulacije. Govo-

31

Bio kmetovanje

rimo o konkretnem svetu in ne o človeških fantazi-jah. Vsak napredek, ki ga v pridelavi dosežemo, je rezultat trdega dela, razu-mevanja in osebne rasti. Le tako lahko vplivamo na ravnovesje, ki ga morajo doseči vsi deli kmetije in kmetija v celoti. Nagrada za trud so živila, ki se odlikujejo po tako visoki stopnji notranjega reda, da jih lahko imenujemo zdravila. To uspeva pribli-žno tritisočim kmetijam po svetu, katerih živila so označena z znakom DEME-TER. Vsi stopamo po poti last-nega razvoja. Pri tem ima hrana pomembno vlogo. Vsak dosežek na tem pod-ročju se zrcali v napredku človeštva. Samo pomisli-mo, kakšen napredek je človeku omogočila upora-ba ognja v pripravi hrane. Danes zgolj fizični razvoj ni dovolj in prav to je pomembno sporočilo bio-loško-dinamične pridelave hrane. Vir: splet kmetije družine Purgaj, www.kmetija-demeter.net

MEGAGREEN®

Priložnost za zdravo kmetijstvo Po tridesetletnih raziska-vah na področju uporabe mineralnih snovi v kmetij-stvu je hrvaški znanstvenik Tihomir Lelas patentiral edinstven postopek mikro drobljenja. Gre za aktiva-cijo mineralnih delcev s trki pri zelo velikih hitros-tih, kar je v svetu prva in edina doslej znana mehan-ska metoda proizvajanja mikro in nano delcev. Omenjeni način drobljenja omogoča izdelovanje Megagreen®-a, okolju pri-jaznega sredstva za rastli-

ne, ki je tako aktiviran in s tem aktiven kalcit. Še nikoli prej ni bila uporaba tako majhnih delcev upo-rabljena v kmetijstvu. Pri Megagreen®-u gre za akti-viran zeolit (naravni kalci-jev alumosilikat z vodo: uporabljamo jih kot ionske izmenjevalce), ki se lahko uporablja v pridelavi pre-hrane in pri vzreji živali. V današnjih raziskavah in tehničnih rešitvah je v ospredju skrb za okolje. Rezultati pridelave so pokazali, da je Megagre-en® zelo učinkovit na pod-ročju rastlinskega in žival-skega zdravja in povečuje produktivnost kultur ter zmanjša potrebo po vodi

(zalivanje). Opravljenih je bilo več praktičnih in laboratorij-skih raziskav, katerih rezultati iz Francije, Itali-je, Hrvaške, Nemčije, Bos-ne in Slovenije so potrdili spodbudno delovanje Megagreen®-a na rastline in potrdili ekološko neopo-rečnost. Megagreen®: • Surovina: mineral kalcit,

sedimentna rudnina • Oblika: mikroniziran

prah • Velikost zrn: 0,0001 –

0,002mm • Tehnologija: mikroniza-

cija in aktivacija skozi dinamičen proces drob-ljenja, povzročen z veli-

ko hitrostjo in medse-bojnim trenjem in trki delcev; postopek je patentiran

• Topljivost: 3 – 4% kemij-sko topljiv, čez 90% koloidno (raztopljen v vodi)

• Nanašanje: 0,3% koloid-na raztopina z vodo se prši po zelenih delih rastline v obliki megle

• Doziranje: 1-1,5 kg/ha na vsako pršenje

• Pogostost pršenja: vsa-kih 10 do 14 dni v vege-tacijski dobi

Do sedaj dosežene pred-nosti: • krajša vegetacijska doba

do pridelka – do 30%

• povečana odpornost na bolezni (vsled lastne imunologije)

• manjša potreba po oskr-bi z vodo – do 50% -glej praktične rezultate

• povečanje suhe snovi v plodu -glej praktične rezultate

• čas in kakovost skladiš-čenja plodov glede na kakovost pridelka -glej praktične rezultate

• ojačanje rastline, • hitrejša rast, • debelejši listi s poveča-

no pigmentacijo, • povečana odpornost na

bolezni - zmanjšanje v povprečju za 50%

• največje zmanjšanje potrebe po vodi do 70%,

• povečana odpornost na hidratni stres, to je

pomanjkanje vode • povečanje pridelka • aktivacija rasti in reduk-

cija vegetacijskega časa • povečana odpornost na

površinske bolezni • izboljša se velikost in

izgled sadeža ter vseb-nost sladkorja v sadežu (organoleptične kvalite-te).

Megagreen® je, kar zadeva proizvodnjo in prodajo v Sloveniji in v svetu, v celoti odprt projekt, zato vabimo vse, ki so priprav-ljeni investirati oz. vložiti svoje delovne sposobnosti ali sredstva ali imajo mož-nosti plasmaja, da se nam pridružijo. Megagreen® je v začetku razvojne faze in omogoča sodelovanje v razvoju in uporabi, zato vse zainte-resirane prisrčno vabimo k skupnemu prispevku v raz-voj. Razvoj obsega tudi praktično uporabo, npr. uporaba boljših metod pršenja prinaša bistveno boljše učinke in prihranke pri uporabi Megagreen®-a (vabljeni torej tudi proiz-vajalci pršilk). S W O T ( s t r e n g t h s , weaknesses, opportuniti-es, threats) oz. 4P proje-kta: Prednosti na kratko: - naravne domače surovine (dovolj količin v Sloveniji) - ne obremenjujoče do okolja oz. pozitivno za vsakršno okolje - zniževanje porabe vode (v povprečju 50%) - zniževanje porabe umet-nih gnojil (v celoti) - povečan pridelek - izboljšan pridelek (več suhe, trdne snovi) - manj potrebe po zaščit-nih sredstvih za škodljivce in bolezni (v celoti) - manjše zastrupljanje okolja oz. ne zastrupljanje (v celoti) - možnosti razširitve upo-rabe na druga področja

32

Bio kmetovanje

(izziv za raziskave in raz-voj) - možnost uporabe na pol-jubnih površinah oz. na vseh površinah Slabosti (pomanjkljivosti): - začetek dejavnosti - nepoznavanje izdelka na trgu pri pridelovalcih hra-ne Priložnosti: - dogovor z večjimi pride-lovalci hrane - uporaba neugodnih vre-menskih okolij (puščave, suše) - uporaba ob slabšanju podnebnih razmer (suše, vročine itd.) - uporaba na iztrošenih tleh – vrnitev vrednosti – cena kmetijskih zemljišč - posebna priložnost: pomanjkanje nafte in s tem dvig cen bo izjemno povečal cene umetnih gnojil Nevarnosti (pretnje): - obstoječi pridelovalci, okoljevarstveniki, vlada (praktično ne želijo spre-memb, niti razvoja, ker je v spremembe in razvoj potrebno vložiti tako trud, kot sredstva) - okolje ne pozna izdelka - industrija kemičnih prip-ravkov za zaščito rastlin in industrija umetnih gnojil / Megagreen® je direktna konkurenca in s tem ogro-ža dobičke komercialnih koncernov Če vas zanima več o Mega-green®-u ali bi radi kakor-koli sodelovali pri projek-t u , p i š i t e n a [email protected] ali pokličite 041 71 02 77 Miro Mihec

DEMETER najuglednejša blagovna znamka za živila iz biolo-ško-dinamične pridelave Demeter je v svetu, tako v Ameriki, v Švici, na Šved-skem na Novi Zelandiji, v Južni Afriki, na Siciliji, v Italiji… pojem živil, ki ne vsebujejo le zagotovo čis-tih hranilnih substanc, temveč zelo veliko vitalnih energij. Če je na vrečki napisano DEMETER, potem v vrečki DEMETER je. DEMETER je blagovna znamka za proiz-vode, pridelane po biološ-ko-dinamični metodi. Bla-govno znamko DEMETER smejo uporabljati le pogo-dbeni partnerji, ki so pod-vrženi strogi kontroli. Strogo se preverja, da se od pridelave pa do prede-lave konsekventno dela v skladu s Smernicami Demeter zveze. Zahteve, ki jih do pridelovalcev postavlja DEMETER zveza, presegajo zahteve za eko-loško pridelavo Bio - ured-ba Evropske skupnosti. Smernice zveze DEMETER zahtevajo ne le opuščanje sintetičnih gnojil in kemič-nih sredstev za zaščito rastlin oziroma kemične dodatke pri predelavi pri-delkov, temveč zahtevajo izvajanje mer za spodbu-janje procesov življenja v tleh in v hrani. Kmetje, in predelovalci zveze DEME-TER so zato aktivni obliko-valci življenja vredne bodočnosti. Živila, ki jih tako pridelajo, imenuje-mo upravičeno živila s karakterjem. DEMETER proizvodi so lah-ko le tisti, ki so res smisel-ni in dragoceni. Od itali-janskih Antipasti pa do vegetrijanskega premaza, kompletna hrana za dojenčke, pikantne in sladke stvari, odlikovan sladoled, močno kobilje mleko, lasagne iz zmrzo-valne skrinje, sir iz suro-vega mleka, vino ali ovčja

salama ali pa prepečenec. Tako obsežna je ponudba živil s karakterjem. O askezi z zrni in zelenjavo res ne more biti govora. K temu pa še dragocena, naravna kozmetika za majhne in velike, za našo »drugo kožo« pa oblačila z blagovno znamko DEME-TER iz volne in bombaža. DEMETER – da bi se zares dobro počutili! DEMETER v specializira-nih trgovinah - Proizvodi, ki prihajajo iz biološko-dinamične pridelave, ima-jo karakter. Torej se zdi zaželeno, da izražajo tudi trgovine, kjer te proizvode lahko kupite, individualno kvaliteto. Zato so DEME-TER proizvodi na voljo le v specializiranih trgovinah. Posebno tesno sodelujemo s trgovinami na kmetijah, trgovinami z zdravo hrano in reformnimi trgovinami. Dobri proizvodi so vezani na indentifikacijo, znanje o poreklu, servis in kom-petentno svetovanje. DEMETER se s svojimi par-tnerji trudi, zadostiti vsem tem zahtevam. To velja tudi za pekarne in mesarije, ki z logotipom DEMETER jasno dajo vede-ti: pri nas delamo konsek-ventno ekološko in bodoč-nosti ustrezno. Celosten način razmišljan-ja je na kmetiji konsek-ventno uresničen Spodbu-jeni s predavanji Dr. Rudolfa Steinerja, poime-novanimi z »V duhovnosti zasidrani znanstveni teme-lji za uspeh poljedelstva« in navezujoč se na Goet-hejevo metodo spoznanja narave, gledajo kmetje, nosilci blagovne znamke DEMETER, na svojo kmeti-jo kot na živ, enkraten organizem. V mislih nima-jo le konkretne, material-ne substance, fizične naravne sile, temveč tudi sile kozmosa, ki vse obli-kujejo. Šolanje tankočut-nega opazovanja narave vpliva na vsakodnevno

delo. V prizadevanjih za celosten pristop in duhov-no razumevanje, razvijajo DEMETER kmetje lastne strategije v delu z narav-nimi bogastvi. Zato najde-mo med njimi mnoge pio-nirje na področju alterna-tivnih energij in obnovlji-vih surovin. Odgovornost za zdravje človeka in Zem-lje, zahteva več kot le opuščanje kemije, več kot le delo s komposti in zele-no gnojenje – potrebno je aktivno podpiranje in obli-kovanje naravnih proce-sov! Preparati spodbujajo plo-dnost tal - Tipična za biološko-dinamično polje-delstvo in zato v Smerni-cah DEMETER tudi ustrez-no zasidrana, je uporaba posebnih preparatov iz zdravilnih zelišč, minera-lov in kravjeka. Na kmeti-jah jih ponavadi izdelujejo sami in jih nato uporablja-jo v majhnih dozah. Pre-parati ne delujejo zaradi količine temveč zaradi informacij, katerih nosilci so, podobno kot to velja za principe klasične home-opatije. Na ta način bis-tveno povečamo plodnost tal, kar se izraža v večji aktivnosti talnih organiz-mov, v večji vsebnosti biomase in izraziti rasti rastlinskih korenin. Biološ-ko-dinamično negovani travniki so posebno bogati z zelišči, predstavljajo tako mnogostransko, zdra-vo krmo za živali, ki zato dosegajo najvišjo kvaliteto mleka in mesa. Desetletja trajajoče raziskave, tako v švicarskem institutu FIBL so dokazale, da biološko-dinamični preparati kul-turni krajini spet vrnejo nekaj sil, ki jih sicer tudi pri najboljši obdelavi silom prilik izgubi. Na tak način se dela trajnostno v najboljšem smislu besede! O pravem trenutku - Za vse v življenju imamo pri-meren in manj primeren čas – umetnost je v tem,

33

Bio kmetovanje

da te čase razlikujemo. Tej zahtevi skušajo ustreči DEMETER kmetje pri svo-jem delu v toku letnih časov. Pri tem se ravnajo po kozmičnih ritmih. Nji-hov vpliv na rastline je nesporen. Tudi mnoge živali reagirajo kot je dokazano, na sile iz koz-mosa, tako na primer pri p lodnost i . B io loško-dinamične raziskave v zve-zi z učinkom zvezdnih konstelacij, se desetletja posvečajo ugotavljanju delovanja planetarnih dogajanj na poljedelske kulture. Znanstveno je dokazano, da je les, pose-kan pri stari Luni, bolj odporen proti lesnemu črvu in gnitju. Korenje,

posejano pred polno Luno rodi dobro, krompir posa-jen ob takem času pa rodi slabo. Kozmična dimenzija našega življenja je za DEMETER kmete vsak dan zanimiv izziv. Če je žival zdrava, je človek vesel - Odnos je ključna beseda za biološ-ko-dinamično metodo. Zajema ne le vzajemno delo in spoštljiv odnos do ljudi, ki potrebujejo tujo nego in najdejo svoje mesto na mnogih kmeti-jah. S tem imamo v mislih tudi živalim ustrezno rejo. V z ljubeznijo prežeti odgovornosti za naše domače živali dobijo gove-da, prašiči, perutnina, ovce in koze pa tudi čebe-le potrebam ustrezne hle-

ve, dovolj gibanja, svež zrak in pozornost človeka. Za to se zahvalijo z vital-nostjo, dobro plodnostjo in zdravimi živili odličnega okusa. DEMETER kmetij si brez živali ni mogoče zamisliti. Živali, predvsem krave, igrajo centralno vlogo v individualnosti organizma kmetije. Dajejo nam harmonična gnojila, ki tla oživljajo ohranjajo plodna. Krmo pridelujejo DEMETER kmetje sami ali pa jo kupujejo od drugih DEMETER kmetij. Živalske moke, dodatki, preventiv-na zdravila kot antibiotiki ali hormoni so tabu. Za zadnjo pot živali, ki naj bi človeku služila za hrano narekuje etika in moralna

odgovornost, da se stresi, strah, žeja in bolečine morajo preprečiti. Tudi to predpisujejo Smernice DEMETER zveze za živino-rejo. O globalizaciji trgov - Medtem ko se povsod govori o globalizaciji, je za DEMETER pomembna lokalizacija. Zaščita kmeč-ke kulture v kraju samem in trajnostno zagotavljan-je regionalnih struktur sta principa povsod tam v sve-tu, kjer je DEMETER akti-ven. Živila s karakterjem rastejo zaradi intenzivne-ga povezovanja tal z okol-jem. Kdo ne pozna neza-menljive arome dobrih vin, katerih kvaliteta je prav v tem, da so zrcalo tipične klime in tal? Ni

nasprotje, da je DEMETER zastopan po celem svetu, na vseh petih kontinentih. Zavesten užitek prepozna tisto, kar je najboljše iz regij sveta. Dovolite, da Vam korenje Vašega naj-bližjega DEMETER kmeta prav tako tekne kot kava DEMETER kvalitete iz Mehike! Predelava je oplemenite-nje, ki vrednosti ohranja - Človek ne živi le od sve-žih živil. Predelani DEME-TER proizvodi, morajo izpolniti pričakovanje, da visoko kvaliteto surovine v predelavi ohranijo, spod-bujajo in odpro v za člove-ka primerno obliko živila. Ustrezne Smernice za pre-delavo spodbujajo roko-delsko umetnost proizva-jalcev, saj so celo naravni dodatki dovoljeni le, če so res nujno potrebni. Nitrit, ki se pogosto dodaja pre-kajenemu mesu in ki povz-roča rakaste bolezni na primer, je za DEMETER meso in mesne izdelke izključen, četudi krovna organizacija ekoloških kmetov, uporabo tega sredstva dovoljuje. Snovi, ki so gensko tehnično spremenjene so seveda absolutno prepovedane, saj ne ustrezajo sliki živila DEMETER kvalitete z njeno živo pestrostjo. Kvaliteta postane vidna – v okusu jo je mogoče tudi doživeti - O kvaliteti vsi govore – vsaj v reklami. Za potrošnika pa je odločujo-če, poznati tudi kriterije pojma kvalitete. Pri DEME-TER zvezi skrbijo konsek-ventne smernice od pride-lave do predelave za enot-no visok standard, katere-ga izvajanje se kontrolira. Toda še več. Že desetletja delajo znanstveniki na tem, da posebnost biološ-ko-dinamično proizvedenih živil tudi prikažejo. Tako se s sliko ustvarjajočimi metodami v vidni obliki lahko dokaže kvaliteta, za vrsto tipičen karakter. V

filigranu podobnih slikah se pokažejo razlike ne le med konvencionalnimi in bio- proizvodi, temveč tudi med organsko-biološkimi in biološko-dinamičnimi. Ta poseben red, ki je več kot le feno-men snovi, je jasen pri vseh DEMETER surovinah (jabolka, krompir, žita, korenje) pa tudi pri stan-dardnih DEMETER proizvo-dih kot sok ali mleko. Če se predelava pojmuje kot oplemenitenje, spodbuja tisto, kar je za določeno živilo tipično. Tako dobi človek hrano, ki ne le pol-ni želodec, temveč služi na enak način telesu, duši in duhu človeka. Živilo, ki to ime zasluži, je več kot suma vsebovanih snovi. Razliko čutite in okusite. Notranje vrednosti so pomembne! Močna skupnost - Gibanje DEMETER kot podjetniški splet spodbuja biološko-dinamično gospodarjenje, da bi tako zagotovili temelje življenja na Zem-lji in bi človeka krepili v njegovih pozitivnih priza-devanjih. V kooperaciji sodelujejo pridelovalci, predelovalci trgovci in potrošniki pri oblikovanju trga. Take asociacije ima-jo pred očmi človeka in njegove potrebe in vodijo na enak način računa o ekoloških, gospodarskih in družbenih vidikih. Fernis v cenah in družbena poveza-nost je odgovor DEMETRA na tokove fuzij v svetu. Največje združenje ponu-dnikov ekoloških proizvo-dov v svetu povezuje pes-trost individualno delujo-čih, samostojnih podjetni-kov pod enotnim znakom- logotipom DEMETER. Pot-rošnik pri svojih nakupih odloča o bodočnosti plane-ta Zemlja! Meta Vrhunc (povzeto po www.demeter.net)

34

Živali in ljudje

P O M A G A J M O OTROKOM REŠI-TI ZAPUŠČENE ŽIVALI

Osnovnošolci pomagajo reševati zapuščene kužke in muce, ki ostajajo v zavetiščih neoddani več kot 30 dni. (Celje, 29. november 2006) Ali lahko kdo mirne vesti usmrti zdravega, a zapuš-čenega kužka ali muco? Ali imamo pravico zakonsko določiti rok, po katerem so živali prepuščene samim sebi? Zapuščenim živalim je po zakonodaji namreč namenjeno 30 dni življenja v zavetišču, po izteku tega roka pa bi jih lahko usmrtili - ne glede na njihovo starost ali zdravstveno stanje. Otro-ci, slovenski glasbeniki (Tinkara Kovač, Adi Smo-lar, Jadranka Juras, Tina G. in drugi) ter mnogi lju-bitelji živali se s tem ne strinjajo in so se 6. decembra letos v Celju zavzeli za živali, ki so pre-puščene samim sebi. »Ker občine niso obvezane plačevati več kot je nuj-no, smo zavedna zavetišča v precepu, saj zapuščenim živalim želimo nuditi oskr-bo tudi 31., 39. ali 66. dan od prihoda v zavetišče. Kako torej ohraniti žival pri življenju? Vse je pove-zano z znatnimi sredstvi. V zavetišču Zonzani smo to

doslej poskušali delati z večinoma lastnimi sredstvi in odrekanjem. Sedaj pa žal tudi to ni več dovolj. Sredstva so pošla,« pravi

Rok Krajnik dr. vet. med., zaposlen v omenje-nem zavetišču. Naša največja želja je, da ne bi brez potrebe usmrtili nobene živali več. V ta namen se je okrog zavetiš-ča Zonzani zbrala skupina prostovoljcev 'iz vseh vet-rov', ki se je odločila orga-nizirati dobrodelno akcijo 'Otroci rešujemo živali', ki jo začenjamo z dobrodel-nim koncertom. Upamo, da bomo tako zbrali pre-potrebna sredstva da 'prezimimo' te osamljene in zapuščene živali, ki v zavetišče prihajajo kar iz 29 slovenskih občin (tudi iz Maribora, Ptuja, Sloven-ske Bistrice, Iga itd). Hkrati pa želimo s koncer-tom pričeti dvigati zavest ljudi o pravilni negi, zašči-ti in vrednosti živali ter odgovorne opozoriti na omenjeno problematiko. Otrokom iz slovenskih osnovnih šol, ki so nas navdihnili za to akcijo, so se na dobrodelnem kon-certu 6. decembra letos, ob 19. uri, v Unionski dvo-rani v Celju pridružili Tin-kara Kovač, Jadranka Juras, Adi Smolar, Tina G, Miha Alujevič, Extra band glasbene šole Celje, Plesni studio Igen, Perkašns in še kdo.

Kužkom in mucam iz Zon-zanija pa lahko vsi poma-gajo tudi z donacijo na TRR društva VALENTIN - ta je 'varuh' zavetišča Zon-zani in organizator koncer-ta -: 05100-8012277864, namen: 'Za Zonzani'. 7 zlatih pravil, ki prepreči-jo, da bi vaš kosmatinček pristal v zavetišču, in tudi še več takšnih informacij lahko najdete na spletu www.otrociresujemozivali.org. MEDVED IN LOVEC, MED-VED IN PRIJA-TELJI Medved in lovec Neki lovec je dalj časa zasledoval medveda, ven-dar je imel kosmatinec izvrsten voh in se ga je spretno izogibal. Mrhoviš-če sta lovec, ki je prinašal hrano in medved, ki jo je spretno odnašal, izmenič-no obiskovala in nekako na distanci krožila drug okrog drugega. Pa pride dan, ko se srečata na razdalji pet-ih metrov in lovec trd od strahu okameni, ko si z medvedom zreta iz oči v oči, zato mu puška kar na rami obvisi. Medo se dvigne na zadnje tace in sprednje iztegne visoko v zrak, potem pa se vrže v desno na vse štiri in izgine v gozdu. Lovec v šoku šele tedaj zgrabi puš-ko in prestrašen pobegne domov. Do tu vse lepo in prav. A ta isti lovec namena, da bo medveda ubil, ni opus-til. Ob naslednjem neugo-dnem vetru je medveda iz zasede ob mrhovišču ustrelil.

Zgodba o krvoločnem lov-cu in umorjenem medvedu je resnična. Medved in prijatelji Potikali smo se po medve-dovem revirju in na mokri blatni gozdni poti zagleda-li sledi medvedjih šap. Obstali smo in si ogledova-li sledi. Pojavil se je strah, saj z nami ni bilo nobenega pasjega prijatel-ja, da bi zaznal morebitno nevarne vohalne novice. Medvedove sledi so po nekaj metrih izginile v pesku in suhi zemlji in ni bilo mogoče razbrati v katero stran je odhlačal. Glasno smo začeli opona-šati srake, kavke, ujede in na mestu močno cepetali kot konji. Tudi kakšen JuuUUhuUU! v takšnem primeru ne škodi. Morebitnega bližnjega medota smo opozorili na našo prisotnost in odpeša-čili naprej proti lovski opazovalnici. Tja hodimo proučevat početje lovcev. To pot smo našli novo jamo, ki bo mogoče talna krmilnica, saj je za mrho-višče preblizu vasi. Obrnili smo se in se vrnili po isti poti in glej ... koruzni storž ... predtem pa ga ni bilo! ... Spogledali smo se in se zasmejali. Medo z naročjem koruznih storžev na skrivaj kroži okoli nas. Očitno so bile sledi čisto sveže in naše krakanje in topotanje učinkovito opo-zorilo medvedu, saj se je vse dogajalo na 500 m2 gozda in času 10 minut. Spotoma smo uničili še preostale medvedove sle-di, saj nikoli ne veš kdaj pride zli lovec. Na pomlad, ko je bil še sneg sem našla majcene sledi medvedka in nikjer na okrog sledi mame. Pomendrali smo sledi, saj smo predtem srečali jezne lovce na konjih. Strašni nam, strašni tudi malemu medvedku. Ne vem ali je

35

Živali in ljudje

mali preživel, ne vem koli-ko je star medo, ki je izgubil koruzni storž, ne vem koliko let je imel dolenjski medved, ki je plačal z življenjem, ker je prizanesel lovcu. Vem pa, da je država Slovenija dolžna postaviti zelene prehode za živali. Ti so najnujnejši za varno pre-čenje avtocest. Očitno so do sedaj na to pozabljali. Živali so ujete, ker smo jim uničili koridorje giban-ja in migracij. V kočevskih gozdovih bi moral obstaja-ti rezervat za divje živali iz naših gozdov, za katere je sedaj prostor le pod puško (npr. medvedi, ki so se navadili naselij) Masaker Ministrstva za okolje in prostor ni opravi-čljiv. Kako pijani lovci štejejo medvede, medtem j i m b o g a t u n i z a "medvedovino" pred nosom mahajo z šopi denarcev, ni pretežko ugotoviti. Slo-venija bi lahko podprla širok raziskovalni projekt populacije medvedov v Sloveniji in povabila stro-kovnjake iz celega sveta. Sredstva iz EU so ob izje-mnem projektu samoume-vna. Na Bio so nekateri že siti žab in muh, veliko si jih želi raziskovati medve-de. In prvo, lovce prevzgo-jiti v varuhe narave. Tudi to je turizem, saj potem nebi imeli težav z reklam-nimi slogani. Imeli bi MED-VEDE. Majhne hiške na drevesih za opazovanje volkov in polne lune zame-njamo za lunaparke. Tina MOJE SREČANJE S K O S M A T I N C E M MEDOLIZCEM Bilo je v času, ko sem pri-jateljeval z dokajšnjim čudakom veseljakom, sicer slikarjem, in v tistih dneh sem že kot vselej

obiskoval likovnike doma in v ateljeju… Slikar je bil posebna podobica, nekako vseznalec in vserazumeva-joč tip, ki ga je zanimal zlasti antropološko evolu-cijski razvoj od opičnjaka ali pračloveškega dvonož-ca do sebe samega. Moža-kar je bil dokaj vzkipljive nravi in se je rad razgovo-ril, kako da so se praljudje tudi na slovenskem ozem-lju selili naokoli, še v času, ko so bili tudi pra-medvedje pravzaprav medvedki, takšni malo večji kakor medvedasti zajci ali hrčki v domačem medvednjaku… Počutil sem se včasih, kakor da sem v aragojski jami v vzhodnih Pirenejih, kje blizu Perpignana, v kateri so leta 1969 odkrili oko-li 450.000 let stare fosilne ostanke človeka, ti kostni ostanki pa so primerljivi s fosili Homo erectusa… Čeprav je bil slikarski pri-jatelj tudi sam sin slikar-ja, člana skupine Neodvis-nih in žlahtnega predstav-nika intimizma, pa se je vsebolj zanimal za narod-ne zadeve in sploh za sodobne pračloveško vrs-to,ki sva ji kajpak pripa-dala tudi midva. Zato se je kakor namenil šotoriti in celo kakor »polhariti« kje v Hrušici, v širni zakra-seli gozdnati planoti v jugozahodni Sloveniji, zahodno nad Notranjskim in severno nad Pivškim podoljem, kjer je najvišji vrh Sveti Lovrenc - 1019 m –, prav pripravljal se je na doživetja v naravi. Prijatelj slikar je pripravil šotor, vzel v avtomobilski prtljažnik obilo pločevink hrane in kruha, tudi pija-če…, kakor da se odprav-ljava na severni ali južni pol ali morda kje bliže v afriške savane in v pra-gozd. In sva se nekega lepega dne odpeljala neznano kam, pravzaprav v Hrušico. Na počitnice sva se peljala – sama, žene sva pustila doma, za

zapečkom, tako rekoč kakor dva dobra in skrbna pračloveka, saj je znano, da so žene morale v času nabiralništva in požigalniš-tva doma čuvati ognjišče, skrbeti so morale, da je v peči vedno gorelo ter so se možje prikazali vedno doma na toplem, tudi tedaj, ko se je človeštvo razvilo že na stopnjo lov-cev ali mesojedcev oziro-ma na stopnjo vsejedcev. Po nekajurni prijetni in sončni vožnji sva se ustali-la, potem ko sva se po cestah in kolovozih vozila mimo nekih gručastih vasi in dobrih ljudi, v nekem hostju. Gozdovi so šeleste-li, nebo je sinjelo, v lepem dnevu sva se s pri-jateljem slikarjem utabo-rila na neki gozdni jasi, čeprav, se mi zdi, kar glo-boko v gozdu…, pravzap-rav nisva niti bila na jasi, ampak med bičevjem in grmjem v hosti, sredi goš-čave. Seveda sva si naj-prej skuhala obilno jedači-co in si nalila in nazdravila pijačico, preden se odpra-viva na lov… - ampak na lov za skritimi pračloveški-mi zakladi. Ko sva se lepo napokala ali se založila ter si skuhala še kavo, sva vzela vsak svojo lovsko rovačo ter se odpravila po gozdni poti nizdol, potem vsevprek po gozdnih poteh, vse dokler nisva prišla do spodmola nad travniško jaso. In tam je bila res velika jama, pravzaprav tunel. S prija-teljem sva vzela s seboj tudi plastične vrečke, da bova zbrala lovni uplen… Morda sva se pet hodila nekam paleolitsko skozi staro kameno dobo, ki je, kakor se ve, sicer tudi najstarejša in najdaljša univerzalna doba v praz-godovini človeštva. Tako sva prišla tukaj v spodmo-lu na začetek človeškega časa, da najdeva najsta-rejše zavestno narejeno

orodje, torej na prehodu iz terciarja v kvartar, kakor nekje pred dvema milijonoma letali vsaj vse do izteka ledene dobe - pred 10.000 leti… In sva prešla niže in globlje v jamo, da najdeva pestnja-ke - orodje, obdelano na obeh straneh, pa tudi odbitkovno orodje in mor-da še kamnita rezila?! Seveda sva se s prijatel-jem lotila dela tiho, da ne bi motila narave in duš umrlih,če so bili kje sploh še tamkaj,če se niso že kdaj preselili in odselili v toplejše kraje, ko so men-da lovili tiste male medve-de, pravzaprav palčkaste pramedvede…, kakor je bil trdnó prepričan prijatelj slikar. In ko sva začela vsak s svojo rovačo združ-no riti po tleh, sva našla tudi nekaj lepih kosov – ampak kateri je pravi pestnjak? Le vešče oko in celo otip je zaznal, da držim v rokah pravo člove-ško praorodje. S takimi pestnjaki so naši pokonč-ni, tako rekoč pošteni pre-dniki kajpak odrli kako žival ali zverco, si strojili kožuh in so potem doma ženske verjetno tudi že krpale in šivale oblačila, čeprav še ni bilo oblačil po zadnji modi – ali pač, kdo-ve? Na misel so mi prihaja-le tuje besede, kot so »abbevillien, acheuléen«, nato iz srednjega paleoli-tika »moustérien« ter iz mlajšega paleolit ika »aurignacien, solutréen« pa »magdalénien in gra-vettien«... Prijatelja sli-karja sem zbadal, ali so v teh selilnih naravnih jam-skih bivališčih že tudi darovali živali ali pa so že imeli morda kje tudi celo šotore – kakor midva tam zgoraj, izza avtomobila, kaj šele kolibe z ognjišči? Seveda je prijatelj slikar vedel na vsako, najsi še tako težko vprašanje, svoj in menda edino pravi in pravilni odgovor, kar vživ-ljal se je v preteklost, kakor da se kje še spomni

36

Živali in ljudje

reinkarnacije vnazaj in vseh preteklih življenj, tako mi je jel ognjevito razlagati o pračloveškem lovu, o selilnih navadah praljudi, zlasti pa o tedan-jih medvedih, ki so bili pravzaprav medvedki, čeprav zverinice s slabo razvitimi derači, tudi še pravi podplatarji, sicer pa vsejedci kot smo ljudje, nekateri povrhu tudi mrhovinarji. Torej sva se znašla pravzaprav v selišču – v sezonskem pračloveš-kem bivališču? Prijatelj slikar je začel tudi sanjari-ti o vesolju in vesoljni zavesti, ki da je vseljena v človeške možgane in tako rekoč na področje podza-vestne ali skupinsko izven-

zavestne pameti… Potem sva primerjala, kaj je bil kdo nabral ali nalovil – sami pristni pestnjaki… V pripoved pa je prijatelj slikar nenehno vpletal tiste pramedvede oziroma užitne male medvede… »No, ti pa govoriš maksi-malno kot kakšen Homo erectus,« sem se pošalil, ko sva šla z odličnim ulo-vom proti šotoru, »in tiste medvede imaš pravzaprav za rakune, in kakega raku-na si lahko še udomačiš!« Temu je prijatelj slikar ostro nasprotoval, bil je namreč prepričan, da so bili tisti pramedvedi tudi selilci in da so jim sledili praljudje…

Zdaj sem začel še sam filozofirati o malih medve-dih, o družini zveri Novega sveta, ki so tako podobne kunam ali medvedom in so nočne živali in vsejedci in večkrat s krinkasto risbo na obrazu…, tako na pri-mer zvitorepi medvedi, nosati medvedi, pa podla-sičji medved, pande… Seveda je takim mojim medvedjim filozofijam prijatelj slikar sproti ostro oporekal. Vse dokler mu nisem začel recitirati Hei-nejevega Atta Trolla…, ki je končal kot slavni med-vedji predposteljnik! In ko sva takole spešila čez mračno goščavo,je prijatelj slikar pohiteval

naprej, jaz pa sem filozof-sko nekako zaostajal, si ogledoval debla in krošnje dreves in poslušal govori-co gozdov. Kar nenadoma zaslišim potuljeno mrko rjovenje. Ustavil sem se in se previdno ozrl naokoli. Nekaj metrov pred mano je bilo nekaj velikega in črnega, nekaj temnorjave-ga v grmovju, tam med debli. Obšla me je mršča-vica, začel sem se hladno potiti, obšel me je pras-trah. Zagledal sem medve-djo mrcino, ki je mendrala naokoli. Me je medved opazil? Močneje sem stis-nil plastično vrečko, polno pestnjakov. V drugi roki sem čvrsto stisnil palico, s katero sem si sicer poma-gal pri lezenju navkreber,

po strmih hostnih poteh… Mrki medvedji mrmrač je tiho rjovel, če tako rečem, bilo je res grozno. In temu pravijo nekateri, da je ljubki medo brunda brunda… Opazil me je. Oplazil me je s svojimi zverskimi očkami, jaz pa sem kakor gledal mimo in bi se najraje napravil nevidnega. Niti na misel mi ni prišlo, da bi se vrgel na tla in se pretvarjal, da sem mrtev. Medved me je nekaj hipov, ki so trajali celo večnost, pogledoval in se ni hotel umakniti, vsaj zdelo se mi je tako. Začutil sem, kako mi je toplo spolzelo po hlačnem razporku in po hlačnicah… Končno je kosmatinec in črnuh odlomastil in šel svojo pot. Na samem kraju sem vstal otrpel in kakor vkopan. Divja zver je pus-tila za sabo tudi nekaj svojega smradu… Šeleko sem se prepričal, da je nevarnost zares mimo, sem se toliko opogumil, da sem šel za prijateljem slikarjem navkreber po hosti… Ko sem ga došel, mi je neskrbno rekel, da ni nič nenavadnega, če srečam v takih okoliščinah rjavega medveda… in da imam palico, in naj bi nagnal to strašno mrcino in zver kakor kakega cest-no popadljivega svetov-ljanskega psa, ko bi češ udrihnil po mrcinjem hrb-tišču…? Tega edinega srečanja s pravim medvedom v nara-vi ne bom pozabil – In tiste pestnjake sem potem poklonil prijatelju slavis-tu, ki je kar žarel od sre-če, ko je držal v rokah in težkal pračloveško praoro-dje. Nekaj časa sem še po reviji SAZU po slikah pri-merjal pristnost pestnja-kov, a vsakokrat sem se spomnil na srečanje z medvedom – in kako sem ostal živ… Ladko

MEDIJI IN ŽIVALSKI SVET Velikokrat sem pozorna na to, kako mediji obravna-vajo odnos do živali in skrb za njih. Opažam, da novinarji v svoje prispevke prepogosto vnašajo lastna mnenja, kar je dobro, a ne takrat, ko ta mnenja temeljijo na nepoznavanju teme, nepoučenosti in v teh primerih tudi pomanj-kanju čuta do živali. Spomnim tv prispevka o teku pred biki v Pamploni, novinarka je povedala tudi tole: »Več kot 500 kg težki biki so dobesedno mendra-li nemočne ljudi pred seboj...« Mislim, da je vsak komentar odveč. V prejšnji številki Nedela, je kolumnistka opisovala neko gledališko predstavo, v kateri so v izvirniku pred desetletji na odru zaklali kokoš. Nato je nadaljeva-la: »Formalnega dovoljen-ja za tak poseg skorajda ni mogoče dobiti, če pa bi ga že, bi vik in krik zagnali ljubitelji živali, ker bi se jim verjetno za nekaj časa pokvaril užitek grizljanja hrustljavo ocvrtih kurjih bedrc.« Ne vem, zakaj se je v kolumni, ki sicer obravna-va čisto druge teme in ljudi, spravila na ljubitelje živali. Očitno pozna le takšne, ne pozna pa pra-vih ljubiteljev živali, ki so dosledni v mišljenju in delu, saj le-ti svoj čas in energijo porabijo za skrb za živali, ne pa za medij-sko izpostavljanje in dob-rikanje novinarjem. Če ji za živali in tiste, ki zanje skrbijo, ni mar, zakaj tak-šno omalovaževanje? Jim želi škodovati? Dobro je prevetriti lastne vrednote. Lepo je živeti v skladu z mislijo: če že ne koristiš, vsaj ne škodi. Barbara Győrfi

37

Kultura

PO OBISKU KONCERTA ORKESTRA SAVITRA P obisku koncerta orkestra SAVITRA 3. novembra 2006 zvečer je zavel ob predstavitvi glasbenih izvajalcev komornega orkestra Savit-ra z odra med poslušalce in gledalce blagodejen piš mladosti, združen z lepo-to, ki je nakazoval upanje tistih, ki so prišli na kon-cert, da to upanje ne bo zaman. In res je bilo tako. Nastopajoči so se namreč izkazali kot zreli mojstri svojega instrumenta. Komorni orkester Savitra, ki ga je vodil dirigent Mat-jaž Rebolj, se je predsta-vil kot izredno disciplinira-no glasbeno telo in je to svojo vrlino izrazilo z veli-ko medsebojno zlitostjo, pa tudi s tem, da je sledi-lo izredno voljno in preda-no dirigentovi taktirki. Dirigent Matjaž Rebolj je s svojim nevihravim voden-jem in pretanjenostjo znal izvabiti iz svojih glasbeni-kov vse tisto, kar si je oči-tno dobro zamislil. Komor-ni orkester Savitra je s tem res dokazal, da preč-ka most zaupanja in zato tudi upravičeno žanje veli-ke uspehe. Navdušenje, ki ga je ta orkester pri občinstvu znal vzpodbuditi, mu omogoča in mu daje legitimacijo za nastop na velikih glasbe-nih odrih v širnem svetu. Bilo je očitno, da je tudi zasluga koncertnega mojs-tra, prvega violinista tega orkestra, ki je znal z mla-dostno in magično močjo potegniti za sabo ostale izvajalce, vse v taki meri, da je to tudi dirigentu priigralo na lice zadovol-jen nasmešek.

Program izvajalcev je bil nekoliko pričakovan. V prvem delu »Impresije življenja« Črta Sojarja Voglarja, se je ta skladba družila z modernejšem, malone vsemirskim pristo-pom, ki pa je ostal za ved-no sprejemljiv za konzer-vativnejšega poslušalca in je v svoji srčiki razkril ter razkrival bogastvo čustvo-vanja in razumevanja do končnega razčiščenja vse-ga problemskega. Nič manj impresiven ni bil nastop solista za rog, Boš-tjana Lipovška, ki je poka-zal na tem instrumentu, enem najtežjih med piha-li, veliko znanje in čut za mero. Znano je, da terja rog od izvajalca velike napore, ni pa tudi skrito, da je rog zaradi specifič-nega tonskega vibriranja obremenjujoč tudi za člo-vekove organe, predvsem za glavo. Solist Boštjan Lipovšek je svoj instru-ment suvereno obvladoval in mu dajal pravo tonsko barvo, vse v širokem raz-ponu, ki ga dovoljuje ta instrument. Skladatelj Tomaž Habe je to skladbo za rog in godalni orkester »Arcor« napisal z velikim poznavanjem izrazne mož-nosti tega instrumenta in ponudil izvajalcu, da z njo pokaže vse svoje možnosti solista rogista. Komorni orkester Savitra je zaokrožil svoj koncert s klasikom svetovnega for-mata Petrom Iljičem Čaj-kovskim in sicer z njegovo Serenado za godalni orkes-ter v C duru opus 48. Ta biser velikega umetnika, ki uživa v svetu veliko pri-znanje, je orkester Savitra posredoval ob tempera-mentnem vodenju dirigen-ta nadvse impresivno in brez vsakršnega spodrslja-ja. Morda bi veljalo ven-dar pripomniti, da bi bil lahko zadnji, sklepni akord v tej skladbi zaigran nekoliko bolj sforzato,

sprejemljiv pa je lahko seveda ugovor, da je tovr-stna interpretacija predv-sem zadeva čustvovanja in realizacije vsakega diri-genta posebej. Velika škoda je, da dvora-na tokrat ni bila dodobra zasedena, saj so mnogi ljubitelji glasbe s tem opustili, da bi spoznali zares odličen godalni orkester, kateremu bi bilo zelo vredno prisluhniti. Toda impresivni in dolgo trajajoči aplavzi vseh, ki so koncert poslušali, so lahko v zadovoljstvo izva-jalcem, da je segla glasba, ki so jo izvedli obiskoval-cem v dvorani do srca in v priznanje, kar je sicer

majhna odškodnina za veliki trud, ki so ga poka-zali na koncertu in za trud, ki so ga s svojimi deset in desettisočimi ura-mi žrtvovali, da so dosegli navedeno raven glasbene-ga izražanja. Orkestru Savitra kot umet-niško zrelemu in homoge-nemu telesu pod vodstvom dirigenta Matjaža Rebolja želim na nadaljnji poti še mnogo uspehov. Milan Stante, najstarejši član Gibanja za pravičnost in razvoj, po poklicu dipl.iur, glasbenik

V ČISTI MODRI-NI DR. MIRE CEPUDER Pogovori v plavem salonu Mar veste, kdo vse je že bil v Port Royale (Port – Royal – des - Champs, samostan cistercijank, jugozahodno od Versaille-sa, ustanovljen 1204–25, središče janzenizma /ki ga je v letih 1710–12 dal porušiti Sončni kralj Ludo-vik XIV./), v salon bleu – v modrem salonu, namreč v salonu, ki je nudil tudi zatočišče mnogim – prega-njanim – filozofom, racio-nalno razsvetljenim misle-cem ali kulturnikom in

drugim, med drugim celo samemu Voltairu? Je kak-šna paradigmatična vzpo-rednica med tistim mod-rim salonom in salonom dr. Mire Cepuder tam »na gmajni«, ki že dolgo ni več gmajna, ampak kultivirano področje slovenskega kul-turnega prebivanja? Tokrat ob pogovoru zdrav-nice in slikarke dr. Mire Cepuder niti po naključju nismo povezali primeroma z Angélique Arnauld, s cistercijani in – slovenskim moralno ljudskim - janze-nizmom ali z Blaisom Pas-calom..., bili pa smo v modrini, ki simbolično že po tradiciji predstavlja zdravje, čisto in čedno življenje, ne pa preprosto kakega hladu. Morda smo

38

Kultura

bili kakor v Gershwinovi Rapsody in blue..., kdove. Mira Cepuder se je rodila v Ljubljani, kjer je leta 1952 promovirala na Medi-cinski fakulteti, pozneje pa opravila še specializaci-jo iz medicine dela, delala je na Gorenjskem, napos-led tudi v Škofji Loki. Med zdravniškimi prijatelji je priljubljena tudi kot ustvarjalka, vselej polna življenjske energije. Pred 30imi leti je dr. Mira Cepuder začela slikati pod mentorstvom slikarja in kritika Marijana Tršarja, zadnjih 14 let jo vodi, svetuje umetnostni zgodo-vinar in kritik dr. Zoran Kržišnik, bivši direktor Moderne galerije v Ljub-ljani. Svetoval je prijatelj-sko tudi kdaj slikar Janez Bernik, zdravnica slikarka tovarišuje občasno še z drugimi likovniki, primero-ma z Jožetom Ciuho, Andrejem Jemcem itd. Zdravnica in slikarka dr. Mira Cepuder je članica KUD Kliničnega centra in ljubljanske Medicinske fakultete, živi upokojena v rodnem mestu. Likovni kritik in organiza-tor Zoran Kržišnik vidi v slikarstvu dr. Mire Cepu-der čisto slikarsko poezijo, ki je vzrasla iz cvetja in ljubezni do abstraktnega tihožitja, kjer prevladuje-jo hladne barve. Že tukaj je mogoče reči, da sicer povsem samosvo-je, že na prvi pogled pre-pozna/v/no slikarstvo dr. Mire Cepuder izraža indivi-dualno izrazitost, podobno kot pri Jeleni Gajšek, Miri Uršič, Vidi Fakin, Vidi Belantič, Metki Krašovec in drugih slovenskih slikar-kah, ki vsaka po svoje vedno tudi izpovedujejo svojo slikarsko individual-no ocvetličenost ali kdaj strogo nežnost.

Kdo Vas je navdušil, gos-pa slikarka in poklicna zdravnica, za slikarstvo, sploh za likovnost, likov-no umetnost?

dr. Mira Cepuder: Nihče, sama.

Res kratek odgovor. Ali ob vas živijo barve? dr. Mira Cepuder: Ja, od nekdaj so živele v meni barve modrine, zeleni-la...; tako kot besede več-krat prebereš, vedno čutiš nekaj novega v sonetih. Značilno za Vas je, da imate radi modrine in sinjine. Je to sinjina morja ali sinjina neba ali obojega skupaj?

dr. Mira Cepuder: Oboje. Sinjine morja, gora, neba, vsega... Ali pomeni modra barva zdravje? Vzemimo plašč presvete Marije je vedno moder, tudi pri Danteju, ko gre v raj, ker je to barva zdrava in življenja. dr. Mira Cepuder: Mogoče sem to podzavestno čuti-la, vse sem morala imeti v modrem, obleko, rastline, cvetove na vrtu, perunike, ki so vedno modre ali bele, potem zavese, skrat-ka motila me je topla bar-va, naj bo rjava, rdeča, oranžna, me je motila. Modra barva je tudi barva vode in v vodi je izvir

življenja, kaj menite o tem kot slikarka? dr. Mira Cepuder: Ob Krki sem preživela mladostna leta, Krka je mirna, ob vsakem vremenu ima svoj ton modre ali zelene, priv-lači me, da bi jo naslikala, a si še nisem ustvarila predstave, kako naj bi zgledala, ali bi tekla po travniku, nekaj bi rada naredila iz tistih barv. Na ta način so verjetno nasta-le Rusalke, ker sem vedno razmišljala o vodi, o biva-nju človeka v vodi, o vilah in sanjskih bitjih, o kate-rih so govorili, kajti so sanjska bitja, ki nimajo možnosti živeti z njimi. Vsak, ki je šel zvečer tam mimo, ga je z lasom opla-

zila čarovnija... in je bil pritegnjen v pravljico. Kako ustvarjate v slikar-skih potezah, kaj vam pomeni slikarska poteza na platnu, zlasti pa pote-za? dr. Mira Cepuder: Poteza me mora ganiti, toliko časa spreminjam barve in poteze, da se uskladijo in me gane, da je to tisto, kar sem želela narediti, ne da sem si predstavljala, da bi morala to sliko narediti perfektno, da me navduši. Slike ki jo hočem naslikati še nisem videla. Trstenjak je napisal: »umetnina se rodi v duši, obliko ji dasta srce in razum«, to je Trs-tenjak dobro napisal. Tako

kot je napisal Marjan Tršar, nikoli nisem marala realizma, ne v življenju, ne v slikarstvu, zato je tudi on, ki je bil zelo rea-len, delal akademijo, vsa-ka črta je morala pasti… Začel je sanjati slikarstvo, ko je videl moje slike. Zoran Kržišnik spet moje slike interpretira po svoje. Ustvarjalnost šteje kot nekaj takega, kar se dviga in pada, kot val morja: ali pa smo ustvarjalci kot tisti, ki deskajo, pa se prevrnejo v valove, on pa o vsem tem razmišlja, ko vidi te, in dejansko je ta ustvarjalna volja kot val, ki se prevrne... Ali je v tem tudi trenutek slikarske katarze? dr. Mira Cepuder: Gotovo. Absolutno… če do tega trenutka ne pride, slika ni tako dobra, kot sem si jo zamišljala, ko pa to doži-vim, vem da je to tisto, kar sem želela. Preoblikovanje stvarnosti obstaja v umetnosti, zlasti v likovni umetnosti, kjer pa ne gre zgolj za formali-zem. S slikanjem je mogoče izbrisati težke preizkušnje. Slikanje je namreč tudi iskanje lepše-ga sveta, v realnosti nedo-segljivega. Kje ste se prvič srečali s slikarstvom, dr. Mira Cepuder? dr. Mira Cepuder: Prvič pravzaprav sem se soočila z Marijanom Tršarjem, ko mi je ob prvem obisku prinesel svoje grafike in rekel, da takšna hiša ne sme imeti praznih sten ter jih je obesil po stenah. Nato mi je prišlo na misel, da bi lahko na teh stenah visele moje slike. In res sem šla po olja in po barve in platna, in tako sprva v imenu otrok, da bom poklonila svojo slikar-sko ustvarjanje otro-

39

Kultura

kom..., malo sram me je bilo začeti slikati sicer v poznih letih; tako sem šla na žlebe in nekega novem-brskega dne sem naslikala breze..., in to je bila prva slika, ki je bila v jami bar-vna, ker so bile zraven bukve, naslikana pointilis-tično. “A veš, da je to dobro...”, je dejal Marjan Tršar. Poleg Marjana Tršarja Vas je navdušil za likovno ustvarjalnost tudi Zoran Kržišnik. dr. Mira Cepuder: Na lepem sem srečala Zorana Kržišnika in Janeza Berni-ka, oba sta prišla na obisk. Toda to sta dve osebnos-ti, ki sta si diametralno nasprotni? - Kako je z “ženstvom” v slikarstvu? dr. Mira Cepuder: Žensk, ki sem jih hotela naslikati, se ne vidi. Počasi pa je šlo spontano, kakršnokoli podobo sem že naslikala: morje, cvet, vmes sem vstavila kakšno dekliško glavico – in slika je bila tista, ki sem jo sanjala že prej, pa nisem vedela, kako bi jo uresničila… So slike že v podzavesti? dr. Mira Cepuder: Gotovo so zaznave, predstave in slike kar dolgo časa v pod-zavesti, nikdar pa ne pride tisti trenutek, ko bi ti nek-do povedal, ali bi si jih lahko sploh jasno predsta-vil. Prepričana sem, da pade to kot mana z neba, je namreč neka sreča, da uresničiš, kar si že dolgo mislil, pa nisi mislil, na kakšen način boš to nare-dil, le nastane spontano. Mene so zelo spodbudile dobre glasbene stvari..., če sem zvečer npr. poslu-šala kakšno dobro arijo, Chopina, koncert, sem komaj čakala, da zjutraj začnem, kar vrelo je v meni, vsaka umetnost me

je podžgala, da sem nasle-dnji dan lahko slikala, tudi Jemčeva razstava me je podžgala. Napolniš se z drugo umetnostjo, ampak navdih in videnje je v tebi. Iz dolgotrajne krize, ko se mi je ustavilo in nisem mogla več slikati, me je rešil Zoran Kržišnik. Dal mi je upanje, da so to dobe, ki se pojavljajo pri vseh umetnikih... - ne da ti ne delaš, ti zdaj delaš v gla-vi, to rojevaš in potem boš izbruhnila -, veliko psiho-loškega me je naučil. Ko ste v svojem ateljeju, mi, prosim, povejte, kako se počutite, v vseh teh sinjinah in zeleninah, ki spominjajo na zdrav-je... dr. Mira Cepuder: Počutim se tako dobro, da ne bi šla nikoli ven, da bi kar spala tukaj. To je moj pravi dom. Kako se počutite, ko sto-jite pred praznim plat-nom? dr. Mira Cepuder: Največ-krat se počutim celo sko-raj prazno, dokler ni vsaj kakšne spodbude, ko pride barva, črta, točka, in čim je kakšna zaznavna barvna diagonala, sem že dobra. Tako da me ne nese pri slikarskem zamahu, da ni cvet preveč centralen ali karkoli. Včasih napravim osnutek, da ne pride do nesoglasij. Težko je govo-riti o svojem delu. Kaj vam pomeni cvet? dr. Mira Cepuder: Cvet je priprava s svojo obliko in barvo, človeku ponudi in da idejo, kako je mogoče iz tega nekaj izpeljati. Začelo se je obdobje, ko je vstopil vame cvet, pa ne običajen..., predelan z notranjim doživetjem, torej spremenjen, kakor si

ga zamišljam v vesolju, prosto lebdečega, poveča-nega..., sploh ne več cvet, samo domišljija, notranja občutenost je še. Je cvet za vas organska, živa urejenost ali le liko-vni predmet? Mira Cepuder: Cvet je zame živ. Vedno bolj mi prihaja na misel, da mi barve delajo več veselja kot oblike, cvet mi morda le malo pomaga pri obli-kah, barve pa moram spel-jati tako, da so mi všeč in se med seboj skladajo. Običajno na tihožitjih vidimo naslikano cvetje kot objekte, medtem ko vaš cvet diha iz sebe… dr. Mira Cepuder: In res, to ni več cvet, temveč je že barva, ki je oblikovana v živem življenju. Estetska funkcija umet-nosti v vaših likovnih stvaritvah je imanentna – vaše slike so v sebi popolne in celostne, nič jim ni mogoče odvzeti, nič jim ni mogoče dodati. Ali so umetnine brezčas-ne? Že takrat, v idejnih zasnu-tkih, sem premišljevala nekaj, kar sem potem rea-lizirala. Najbolj me gane, ko opažam, da so moje slike všeč mladim, ki še nimajo pojma o pravem slikarstvu, pa tistim v sre-dnjih letih in starejšim, vsak bi rad imel slike v svoji sobici, veliko slik. Ali menite, da so vaše slike zdravilne? dr. Mira Cepuder: To pa mi je rekel neki gospod, da otroci niso nikoli dali miru v dnevni sobi, odkar pa jo je obesil, ima mir. Kaj vas navdušuje, ga. zdravnica in slikarka – zdravniški poklic ali klic slikarstva? V kakšnem

življenjskem nazoru? dr. Mira Cepuder: Oboje enako. Ničemur se ne bi mogla odpovedati. V zdra-vništvu me je navduševalo pravočasno, zgodnje odkrivanje rakastih in dru-gih težkih bolezni, najbolj vesela sem bila, če sem odkrila, kar se je še dalo ozdraviti, da je človek preživel. Postavljate v težke položaje... naslikat nekaj, kar včasih samo fantaziraš, si misliš, da bi mogoče to lahko naredil, da bi iz realnosti prešla v neko stanje. Cvetovi, življenje, nas-protje tiho-žitja... dr. Mira Cepuder: Barve govorijo močneje kot nas-likani cvetovi. Če gledam množico orhidej, ki se zlivajo v celoto, barve prehajajo druga v drugo in oblike orhidej izginjajo. Ko smo ravno v letu Ein-steina, vse je relativno, tudi lepota slike? Kako je z estetskim doživetjem in čutenjem, kdo gleda sliko, kakšna čustva ga prevzemajo, kakšno je estetsko in umetniško življenje ali pogled na življenje? Je v tem res le vse »relativno«? dr. Mira Cepuder: Srečna sem, ker je moje slikanje všeč mnogim, tudi mladim in najmlajšim. Včasih se zdi, kakor da bi Vaše slike pele in so glas-ba barv... Če so moje slike primerlji-ve z glasbo, ne vem, glas-bo pa potrebujem, ko je slika že pri koncu in naj-ljubši mi je tedaj Chopin, skladatelj pri polni moči, ki mi z jakostjo glasbe pomaga dokončati sliko. In Vaše – rusalke? dr. Mira Cepuder: Ker v okolici soljudi sprva nisem

40

Kulturaa

našla pravega somišljeni-ka, sem dognala, da se s slikanjem prestavim v drug svet, ki si ga ustvar-jam sama. Vso mladost me je spremljala misel na prizor, ki sem ga gledala v petem razredu v ljubljanki operi. Prav na tisti trenu-tek se spominjam, ko iz vode vstane rusalka v pet-rolejsko modri tančici iz modro zelene vode, se dvigne ter... izgine. Pri prvem slikanju sem skušala posneti bežen spo-min, a ni mi uspelo. Šele po nekaj desetletjih je na platnu nastala tista rusal-ka, ki sem jo videla v mla-dosti. Kako pa je z abstraktno figuraliko? V kakšnem nasprotju sta si abstrak-cija in “realnost”? dr. Mira Cepuder: Abstrak-tna figuralika… morda jo najprej narišem natančno, jo nato zabrišem, in vme-šam druge barve, da natančnost izgubi svojo prvotnost, cilj, namen. Skozi meglo ali v noči so vse stvari skrivnostnejše, in ker nas realnost dosti-krat ne zadovoljuje, beži-mo od nje. Tako prihaja-mo v abstrakcijo, kjer odvržemo vse, kar nam ni všeč. Odkrivam svet, o katerem nisem vedela ničesar in ki sem ga samo slutila. Real-nost me je vedno motila, predvsem socialne razlike, ki so v medicini najbolj vidne. Čemu se ne sreču-jemo vsi kot prijatelji, enaki, ljubeči. Zakaj je toliko nasprotovanj, sov-raštva, zavisti. Zakaj si ne ustvarjamo skupnega živ-ljenja v tem kratkem živ-ljenju na tem malem pla-netu. Umetnost življenja, ki je slikarstvo, je veliko lepše. Vso zunanjo vsebino not-ranje preoblikujemo, čus-

tveno doživimo, nastane nekaj popolnoma drugega. Mislim, da je življenje samo že velika umetnost. Torej - realna podoba je fotografsko posnemanje vidnega, abstrakcija pa nastane, ka odvržemo vse, kar je za naše oči odveč. In ko sem spoznala, da je cvetja toliko in se zliva druga v drugo, barve prav tako, in da ni več meja, le barva, ki prehaja iz ene v drugo, mi je postalo jasno zakaj ločiti cvetove, če je vse en sam cvet in ena sama barva. Narava daje misel, vse je izpeljano iz nje, čeprav na koncu nas-tane nekaj popolnoma drugega. In naravni občutki v ume-tnosti...? dr. Mira Cepuder: Narava daje utrinek, vse je izpel-jano iz nje, čeprav na koncu naslikamo tisto, ob kateri želimo živeti. Res ste ustvaralna duša, gospa slikarka in zdravni-ca dr. Mira Cepuder! dr. Mira Cepuder: Za slika-nje so potrebna čustva, razum in fantazija, kot je dejal psiholog Anton Trs-tenjak. Za pogovor z dr. Miro Cepuder je bilo pomem-bno, da se izrazi ne le osebni likovnoumetniški okus, ampak tista umetni-ška in estetska veljava, ki jo določa tudi slovensko »žensko« slikarstvo pose-bej od tiste slikarke nap-rej, ki je upodobljena por-tretno na tolarskem petti-sočaku. Usoda slikark je podrejena ne le okusu dobe, ki se podreja naj-večkrat sebilastnim mani-erizmom, marveč njihovi osebni občutljivosti, ki se navezuje organsko na svet barv in svetlobe. Vendar ne gre za preproste posne-tke narave, za prerisovan-

je, kolikor prej za vidnost narave v ženski osebni občutljivosti - ta se prid-ružuje moški duhovnosti, čeprav na poseben in kdaj tudi neotipljiv ali metafi-zični način. Kar je nepos-redno dostopno našemu dojemanju, je v delu ne le slovenskih likovnic običaj-no izraženo po modulih videnja, ki izraža njihovo lastno osebo, njihovo dušo ali, rečeno jungovsko - njihovo Animo. Ta Anima prebiva tako rekoč hkrati v virtualnem svetu med-človeških, a tudi naravnih vrednot, kjer je domala vse možno, kolikor je organsko: preliv iz podobe metulja v podobo cveta se uredi tako, da se oblike porojevajo v svetlobah in barvah, vse pa na primer pri slikarski zavzetosti dr. Mire Cepuder kot notranji gon po samoizrazu, ki je barvno hladen, modrikasto prehoden - vendar nikoli razčlovečen. Modrina zdravja spominja na plašč preblažene Device Marije, in to zdravje se preliva tudi v slikarstvo, čeprav samo sporočilno posredno. »Gledalcu je ob tem sli-karstvu kot bi vdihoval ozon. Narava, prečutena, preoblikovana, ki je v cvet uklenila vizijo vesolja, vstopa v magične dimenzi-je stvariteljskega poleta domišljije. V virtualno vesolje, kjer je vse mogo-če, vse dosegljivo,« je zapisal v naturno panteis-tičnem duhu o slikarkini pretanjeni ustvarjalnosti dr. Mire Cepuder bivši direktor Moderne galerije v Ljubljani dr. Zoran Kržiš-nik. Človek pomisli pri tem na oblike, ki so se tvorile v medsebojnih osebnih stis-kah, da se je človek spod podrejenosti nekako kakor izvil Bogu s svobodno vol-jo, toda v stvariteljsko voljo biti. Pogovarjal se je: Vladimir Gajšek

MUŠIČ IZ SLOVENSKIH ZASEBNIH ZBIRK Galerija Zala, Ljubljana Gojko Zupan je v Mušičev razstavni katalog ljubljan-ske Galerije Zala tokrat zapisal: »Zoran Kržišnik, Tomaž Brejc in drugi kriti-ki so zapisali vrsto pronic-ljivih ugotovitev daleč pred ponavljavci v širši Evropi, pa ostajajo spre-gledani, čeprav nekatere njihove ugotovitve drugi pisci prodajajo kot svoje. Odpovedala je širša orga-nizacija pri nas, saj obsež-nejše monografije Zorana Mušiča v slovenščini še danes ni.« Da obstajajo zasebne likovne zbirke, je bilo komaj mogoče slutiti, tudi v primeru slikarja Zorana Mušiča pa gre tokrat za izbrano sito, ki je uvrstilo izvrstna dela, skozi katera diha ves in en sam umetnik Zoran Mušič, pa naj gre za svinčnik na papirju, jedkanico, suho iglo, akvarel, gvaš, olje ali mešano tehniko. Obsežna bibliografija in monograf-ske ter druge likovne štu-dije in kritike pričajo, da je delo likovnega umetni-ka Zorana Mušiča vseskozi aktualno in epohalno, saj se vrašča v objektivne poglede same slovenske in evropske umetnosti. Avtorstvo Zorana Mušiča je tako rekoč neizbrisno: že na prvi pogled prepozna-mo slikarja slovenskega in evropskega formata, ki se je bil uveljavil v umetniš-kem svetu sredi Pariza in Benetk, ne pa tudi v kate-rem od slovenskih ali prej jugoslovanskih mest. Ker je slikar še vedno ohranjal figuraliko ali vsaj sledi figuralike v pretanjenih likovnih zapisih, je ostajal zvest risarski in slikarski potezi, kakor jo je pozna-la še moderna.

41

Kultura

Jedro Mušičeve likovne govorice je včlenjeno v slovensko in evropsko liko-vno umetnost tako, da ohranja človeško izrazito i n t ud i ču s t ve no -ustvarjalno, a nesementi-mentalno sporočilo, ko je slikar preživel tudi smrtno obdobje medvojne evrop-ske razdružbljenosti, ali kot je zapisal posebej v katalog Mušič iz slovenskih zasebnih zbirk Gojko Zupan: »Mušič je imel v Ljubljani, Trstu in Benet-kah prve samostojne pred-stavitve. Nacisti pa so ga potisnili v najhujše izkuš-nje preživetja. Od novem-bra 1944 je bil jetnik v koncentracijskem taboriš-ču Dachau. Tam je pred in ob osvoboditvi znova iskal človeškost v risanju. Kot v krču je narisal več kot 200 risb mrtvih trpinov in taborišča samega. Poln upov se je po koncu vojne vrnil v Ljubljano. Iz nje se je razočaran zaradi doma-če zavisti in komunističnih pritiskov umaknil v tujino. Našel je nov dom v Benet-kah. Znova je začel iz popolne anonimnosti in se s podporo redkih pozna-valcev, žene in strokov-njakov razvil v umetnika, ki so ga iskali ugledni gale-risti in zbiratelji.« Mušič kot slikar torej govori v črti in barvi z določeno slikarsko tragično življenj-sko izkušnjo, ki pa jo pre-sega z lepoto. Šele v tujini nekateri uspejo med slo-venskimi umetniškimi

vzgojenimi dušami – tak je bil primeroma slikar Zoran Mušič, ki je obiskoval mariborsko učiteljišče, tam sta bila njegova men-torja in vzor Viktor Cotič in Anton Gvajc; nadalje je Mušič študiral na zagrebški ALU, leta 1934 je zaključil študij in obiskal Španijo, o tem objavljal doživete potopise, ter se je leta 1935 vrnil domov na Šta-jersko. Slikar Zoran Mušič je živel v Mariboru in Lju-bljani, poleti je zahajal v Dalmacijo. Veliko je raz-stavljal v Sloveniji in Jugoslaviji, bil je član kluba Brazda in skupine Neodvisni. Novembra 1944 je bil interniran v koncen-tracijsko taborišče Dac-hau, kjer je preživel do konca vojne in ustvaril pretresljive skice Nismo poslednji. Po vojni se je vrnil v Ljubljano, a zaradi pritiskov se je umaknil leta 1945 v Gorico in Benetke. Leta 1952 je Zoran Mušič razstavljal v Parizu in se je tam tudi ustalil. Velikokrat se je vračal v Benetke, tako da je izmenoma živel med Benetkami in Parizom. V Slovenijo se je lahko prvič vrnil leta 1956, ko je obis-koval starše v Ljubljani in Brdih, brata in druge soro-dnike. Razstavljal v Ljub-ljani 1960, 1967 in na vseh bienalih od prvega leta 1955 do sedemdesetih let. Zoran Mušič je umrl 96 let star v Benetkah, kjer je tudi pokopan. Stalna Muši-

čeva zbirka grafik je od leta 1991 na ogled v dvor-cu Dobrovo v Goriških Brdih. Med drugim je pre-jel Zoran Mušič nagrade: Nagrada na II. mednarod-nem grafičnem bienalu v Ljubljani (1957), Jakopi-čeva nagrada (1979), čast-na nagrada 14. mednarod-nega grafičnega bienala v Ljubljani (1981), Prešerno-va nagrada za življenjsko delo (1991). Enovitost Mušičevega ume-tniškega in življenjskega sloga je usklajena, saj je že izza mariborskega začetnega obdobja, vse do študija v Zagrebu in v evropskem življenju umet-nik razpoznaven po svoji barvitosti in motivni žlaht-nosti. Serijske slikarije povedo, da je avtor ves svoječasno zavzet le z določno motiviko v temat-skih sklopih in življenjsko. Najsi je slikal Zoran Mušič na prostem, v naravi, ali v ateljeju – vedno imamo pred seboj mojstra, ki obvlada čopič in platno, a tudi risbeno intuicijo vodi v usklajeno, čeprav drob-no kompozicijo: - tako je razviden v slikarskih ciklih Samotar, Avtoportreti, Katedrale. Koloristi in impresionisti ter evropski moderni slikarji so pred-stavljali Mušičevo predpo-dobo, ki jo je razvil v svo-je zrelo likovno ustvarjan-je, pa naj gre kakor za risarski in pretanjeno sli-karski performans beneš-kega obdobja ali za abs-traktno obdobje ter za skicozno pretresljivo likov-no izpoved iz konclagerja Dachau, ko je opozoril naslovno: Nismo poslednji. Mušičeva pregledna raz-stava v ljubljanski Galeriji Zala, ki predstavlja uskla-jen slikarjev opus iz slo-venskih zasebnih zbirk, je estetsko in kulturno uskla-jena ter pritegljiva. Kaže na aktualnost slovenskega slikarja in slikarstva v Evropi in svetu. - gvaš

SAMOTNO POTOVANJE V DALJNE DEŽELE Alma Karlin, Samotno potovanje v daljne deže-le, Tragedija ženske, CMD, 2006, 439 str. Kar predstavlja Alma Kar-lin kot samosvoja ženska, jo določa v njeni ženski izjemni in umetniški vlogi. Ko je popotni gon popeljal Almo Karlin, umetniško dušo in pisateljico, po svetu, ni vedela, na kak-šne medčloveške težave bo naletela in kaj vse bo morala tudi ponižno razža-ljena preživeti. V potopi-sih Samotno potovanje iz let 1919/20-24 na parni-kih, železnici v cenenem razredu se je Alma Karlin srečevala povsod z ljudmi nižjega sloja, spoznavala pa je v tujih, tudi eksotič-nih deželah, ljudi najprej na tržnici, da je ugotovila okus rase in dobe. Bila je tipična pripadnica tudi vzhodnjaških filozofij in občudovalka japonske uglajenosti, medtem ko so ji bili tuji latinskoameriški posegi v zasebnost ali celo poskusni posiljevalski napadi prav tam. Obenem je celjska pisateljica Alma Karlin na tujem zbirala školjke, perje, narodno in ljudsko – etnografsko – bogastvo, v svojem žen-skem svetovljanstvu pa je bila prava bohemska pisa-teljska duša. Kljub naklep-ni osami je našla povsod tudi dobre ljudi in se z njimi spoprijateljila, tako da je šege in običaje opi-sala posebej živahno, celo med nekdanjimi ljudožerci kot lovci na glave… Na poteh popotovanj in, rekli bi, na svetovljansko popotnih info točkah se je Alma Karlin zadržala tudi kdaj več časa, saj si je dokupila vozovnice tako, da se je zaposlila kot pre-vajalka ali učiteljica tujih jezikov – obvladala je namreč poleg nemščine

42

Kultura

tudi angleščino, španšči-no, francoščino in druge jezike. Potovala pa je Alma Karlin iz Celja preko Trsta, Benetk in iz Genove čez Marseille, Barcelono, skozi Gibraltar, na obalo Afrike ter dlje v Južno Ameriko in na Daljni vzhod, vse do Avstralije… Povsod je živela na poti skrajno skromno, večkrat je bila tudi lačna…, toda potovalni gon ji ni dal miru, zato je morala oku-siti slast poti kot nadgrad-njo svoje osebnosti. Kot edinka je na koncu poto-vanja po svetu v Celju poskrbela za ostarelo in bolno oziroma umirajočo mamo. Potopisni opisi Alme Karlin so živahni, a stvarni, so počlovečeni in obenem izkušenjsko bridki. Ker je podnaslovila svojo knjigo Tragedija ženske, se je vpisala tudi med bojevnice za ženske pravice in ena-kopravnost. Že kot samot-na svetovna popotnica je predstavljala Alma Karlin moderno žensko. Vse svoje potopise Samot-no potovanje v daljne dežele, Tragedija ženske, in drugo literaturo je pisa-la Alma Karlin na priročni pisalni strojček erika, na katerega se je tudi nave-zala. Samotno potovanje v daljne dežele - Tragedija ženske je knjiga, ki govori o usodi moderne ženske v 20. stoletju in predstavlja izredno pritegljivo branje t e d r o b c e n e »avstroogrske« ženskice. Vladimir Gajšek

DOSLEDNO V LEPOTI STAVB IN KRAJINE akademski duh arhitekture in likovnosti dosledno na sledeh prostosti, skladnos-ti, lepote

K Zborniku Marjana Mušiča – Ob 100-letnici rojstva in 20letnici smrti akademika Marjana Mušiča, SAZU, 2004, Ljubljana, 2006, 130.str. Predstavitev življenja in dela Plečnikovega učenca, slovenskega arhitekta, sli-karja in izčrpnega pisca o arhitekturi Marjana Mušiča (6. 11.1904, Novo mesto - 6. 1.1984, Portorož), 1946–76 profesorja na Fakulteti za arhitekturo, gradbeniš-tvo in geodezijo v Ljubljani, član SAZU (izredni 1970, redni 1979), leta 1972 s Prešernovo nagrado za živ-ljenjsko delo – pomeni zao-kroženo podobo ne le stro-kovnjaka v arhitekturi, nalog spomeniškega značaja in konservatorskih posegov, ampak dejansko velikega slovenskega človeka, umet-nika, humanista. Slikar Andrej Jemec je v predgovoru k zborniku opre-delil delo Marjana Mušiča v vsej njegovi svežini, jasnos-ti in življenjski poglobljeno-sti duha, skozi umetnost proporcev in urbanizacijo prostora v likovnih skicah ter v urbanističnih in arhite-kturnih megaprojektih, obe-nem pa je pokazal na poj-movanje umetništva in nje-gove zgodovine ter na raz-

sežnosti kulturne dediščine v kateri se kaže in izraža narodna identiteta: »V tem duhu spoznavamo, da so nam naložene dolžnosti, in da moramo neločljivo zvezo med prostorom in časom našega samouresničenja

bolj skrbno preučevati in vrednotiti.« Akademikov sin, arhitekt Marko Mušič je v svojem Urednikovem komentarju izrazil poslani-co, ki se zahvaljuje predse-dniku SAZU, akademiku prof. dr. Boštjanu Žekšu, akademiku prof. Andreju Jemcu kot tajniku razreda za umetnosti SAZU, uprav-nemu direktorju Zoranu Mezgu v SAZU, tajnici razre-dov SAZU Mariji Brezigar, dr. Simoni Kranjc za zahte-ven jezikovni pregled, Mateji Goršič za vzorno pripravo in izvedbo razstav-nega kataloga, Matiju Jem-cu za zasnovano oblikovanje zbornika ter trem prvim damam svojega ateljeja in življenja, Ani, Tini in Sonji, ki so soustvarjale dogodke zbornika. Umetnostni zgodovinar - sprva konservator, profesor zgodovine slovenske umet-nosti in umetnosti drugih jugoslovanskih narodov na Filozofski fakulteti v Ljub-ljani in vodja Znanstvenega inštituta Filozofske fakulte-te Nace Šumi - izčrpno poroča o čudovitem Mušiče-vem življenju in delu, tako v navezi s Francetom Stele-tom, kot z velikim fizikom in filozofom Ernstom Mac-hom, posebej pa poudarja vlogo Marijana Mušiča kot

Plečnikovega učenca in v klubu Ognjišče arhitektov akademikov. Obenem je Nace Šumi pokazal na arhi-tektovo delo z motivom Ljubljanskih ali Gorenjih vrat v Novem mestu ter navezavo na Novo mesto. Umetnostni zgodovinar Pet-er Krečič je v prispevku Akademik arhitekt Marjan Mušič (1904-1984) opisal biografsko pot, na kateri je Marjan Mušič že šestnajstle-tnik v družbi s prijatelji Zdenkom Skalickim, Boži-darjem Jakcem in Ivanom Čargom tvoril s svojimi eks-presivnimi pasteli novomeš-ko pomlad, ko je pokrovi-telj novomeške prireditve impresionist Rihard Jakopič tudi ohranil njegove stvarit-ve; Krečič je tudi opisal usodo nekaterih Mušičevih knjig, tako Obnovo sloven-ske vasi in drugih, ki se nanašajo na slovensko ljud-sko stavbarstvo ali na eseji-stične traktate Veliki arhi-tekti (1965, 1966 in 1968) ter Mušičevo sodelovanje v Slovenskem etnografskem leksikonu ali Enciklopediji likovnih umetnosti, podob-no kot Plečnikovo monogra-fijo v knjižni zbirki Zname-niti Slovenci (1980); hkrati pove, da je pisal še o Maksu Fabianiju, Janezu Jagru, Ivanu Vurniku, Edvardu Rav-nikarju. - Milan Mihelič je v prispevku Akademik arhi-tekt Marjan Mušič na kratko očrtal konservatorsko-restavratorske posege z inovativnimi rešitvami, arhi-tekturno ustvarjalnost v rodnem Novem mestu in predavateljsko vnemo. - Marko Pozzeto je v prispe-vku Arhitekt profesor Mar-jan Mušič, zgodovina arhi-tekture in jaz pokazal, kako so v petdesetih letih prejš-njega stoletja razpravljali o arhitektih Wagnerju, Olbric-hu, Hoffmannu in Loosu, ko se je prof. Mušič navezal na Franceta Steleta in Eda Ravnikarja, s tem pa je že uveljavljal tudi Le Courbisi-erjevo kakor strojno-arhitekturno in rabno prak-so; pisec opisuje arhitekta Marjana Mušiča kot izvrst-nega risarja in grafika, pre-davatelja, ki je znal vedno

43

Kultura

prepričati, gledal je bolj na osebno risbo, ter se uprl zgolj tehnizaciji računalniš-tva. – Arhitekt Fedija Košir je v prispevku s čutom za mero opredelil problemske sklope: 1. terminologija oz. obravnava temeljnih poj-mov, 2. metrologija s teori-jo razmerij, 3. fenomenolo-gija, ki jo sestavljata mor-fologija in tipologija, 4. teorija kompozicije, 5. teo-rija prezentacije – kar vse tvori teoretsko zamiselnost v arhitekturi in njeno skup-no tehnologijo. Košir navaja Dušana Grabrijana, Marjana Mušiča in Eda Ravnikarja, ki so po svoje sledili Plečniku, pa tudi akademikovega nečaka Vladimirja Braca Mušiča ter sooča nekatere Grabrijanove poglede z Mušičevimi, pri čemer ve za Mušičevo temeljno kulturno evropsko širino, za arhitek-turno in likovno razgleda-nost, za konservatorsko prakso na terenu, za odlič-no občo in zgodovinsko enciklopedično informira-nost, hkrati pa predavatelja predstavlja v vsej njegovi tehtni človeški dragocenos-ti, ki je za pravo stvar našel pravo besedo. Arhitekt Stanko Kristl je v zapisku Profesor Marjan Mušič, pre-davatelj, teoretik, vizionar omenil interdisciplinarno pestro druščino, ki so jo ob Marjanu Mušiču tvorili ume-tniki in razumniki Matija Bravničar, Lojze Dolinar, Janez Gradišnik, Božidar Jakac, Jože Kastelic, Marij Pregelj, France Stele idr.; v tej druščini omikanega kul-turnega okusa je Marjan Mušič potrdil enako kot drugi veliki umetniki Evrope v preteklosti in sodobnosti zavzetost za ustvarjalno napredovanje, obenem pa je svojega predavatelja opisal tudi kot Plečnikovega učenca, ko so v seminarju veljala stroga etična merila in čut odgovornosti do druž-be: »S svojo pokončnostjo je bil neupogljiv kritik eno-plastne arhitekturne samo-zadostnosti. Priznaval je nujnost napredka in nove poglede na arhitekturo, vendar ne na račun neupoš-tevanja metafizičnih vred-

not. V tem pogledu je bil velik prerok in v tem je tudi njegova veličina.« . – Jurij Princes je v zabeležki Refleksija na pot lepote in ustvarjalnosti akademika Marjana Mušiča opozoril na predavanje komparativista Dušana Pirjevca o arhitek-turi, kjer je prostor prostos-ti urejen s prostostjo pros-tora, kar je zaznal tudi pri Michelangelu in prostoru vatikanske kupole v primer-javi z lepoto notranjega prostora Brunelleschijeve kupole: akademika Marjana Mušiča postavlja na visoko mesto z risbo kot zibelko intuicije ter opozarja na svet množic in enakosti, na razvrednotenje lepote in umetnost, na logiko požreš-ne investicijske špekulacije ter se vprašuje: »Ali je to somrak arhitekture in kultu-re na sploh?« - . Arhitektov Nečak Vladimir Braco Mušič je v obsežnejšem spisu Načrtovalska metodika v delu Marjana Mušiča – ob stoletnici rojstva in dvaj-setletnici smrti opozoril na analizo, idejo in koncept, kar je strnil arhitekt v svoj projektantski nauk na prob-lemskih ravneh, kot so regi-onalno obravnavanje, vred-notenje ali valorizacija, oblikovanje novih središč in naselij, regeneracija ali revitalizacija historične pokrajine in naselij; Muši-čev nečak je zaznal v stri-čevem delu prostorski in širši kontekst tudi urbanisti-čnih problemov, vrednoten-je kranjskih, seliščnih in arhitekturno likovnih značil-nosti ob izdelani natančni metodologij, prav tako kranjsko kulturno oblikova-nje novih centrov in naselij, kar je Mušič opisal v knjigi Obnova slovenske vasi, naklada 45.000 izvodov, naposled pa je razdelal pomen akademikovega ure-janja ter integralno izražan-je z besedo in sliko. – Dam-jan Prelovšek je obdelal v prispevku Marjan Mušič in Jože Plečnik raznovrstno arhitekturno sodelovanje, razčlenil je evropske in slovenske smernice enako kot pomen kozolca, ki ga je

odkril Slovencem prav Mar-jan Mušič, hkrati pa je Pre-lovšek opredelil pomen jugoslovanske arhitekture celostno in se zavzel za Mušičevo korespondenco z Meštrovićem. – Jožef Muho-vič je oprl svoje razmišljan-je Risba kot zibel intuicije in orodje mišljenja ne le na ameriškega pesnika Charle-sa Simica, ampak na vrsto filozofij risbe kot predhod-nice slikovnega materiala ali celostne slikarske, kipar-ske, arhitekturne ali grafič-ne kompozicije, ko je obe-nem opredelil risbo izza intuitivno predvidnih in sebevidnih plasti tudi kot primerno orodje umetniške-ga ali estetiziranega, a dog-nanega mišljenja: Linearni oris omogoča zamisli, da se pozunanji in stópi zavesti nasproti kot objekt zazna-

vanja,« obenem spregovori natančneje in esejistično jasneje o naravi same Muši-čeve rísarske prezence; obliko Mušičeve risarske prisotnosti opredeli Muhovič kot hrbtno stran dokumen-tarističnega apela, umetni-ka risarja predstavi na poteh po mestih, kot so Benetke, Firence, Verona, Rim, Dubrovnik, Ohrid, koder vse je arhitek pos-tvarjal svoja vizualna doži-vetja in ustvarjal neizbrisno sled časa, in tukaj oimeni-mo, da se je posvečal z isto vnemo Dioklecijanovi pala-či, Milvijskemu mostu kot slovenskemu kozolcu ali svinjaku. Muhovič je prepo-znal v Marjanu Mušiču orga-nizirano jasnega in ustvar-jalno lepega umetnika, ki je

tudi v digresiji o novosti in izvirnosti zmogel nezastar-ljivost oblike in suvereno lastno potezo, pripisuje mu še modrost oči ali uvid pop-redmetenega vida. Tudi v humusu oblikotvorne dejav-ne in večno žive vitalnosti ali izvorne umetniške zag-nanosti kot strukture umet-niške udejanitve izraža skladnost v tehniki, motivi-ki, oblikovni odprtosti kot življenjski pogoj : »Marjan Mušič je imel več umetniš-kih talentov in srečo, da je živel v vzpodbudnem dru-žinskem in kulturnem okol-ju, ki je zmoglo katalizirati njihovo razvijanje. Kdaj natančno je odkril svoj risarsko-slikarski talent, ni povsem znano.« V resnici je arhitekt in celostni likovnik Marjan Mušič pretvarjal genius loci v genius mundi,

a na slovensko sublimne načine. Čeprav se Muhoviču ne komu drugemu v Zborni-ku ne zapiše, da gre za genijalnega človeka, je potrebno to vendarle izreči odkrito ob vsem opusu, ki se je začel že z Mušičevim navzočevanjem na novome-ški veliki razstavi leta 1920, ko je šestnajstletnik že pokazal dovršenost v likov-nem izrazu. - Tomaž Brate je v spisu Risba arhitekta Marjana Mušiča: arhitektove sanje, kjer je členil primerjavo Mušičevih risb z rimskimi vedutami arhitekturnega slikarstva Giovannija Battis-te Piranesija ali Thomasa Cola, tudi Mušičev risarski Dubrovnik, Benetke, Floren-

44

Kultura

co, Verono, Piran in Novo mesto, med drugim o arhi-tektovi risbi ugotovil: »Risba je nekaterim arhite-ktom poseben užitek in poseben segment kreacije,« in »Sreča in užitek arhitekta se v risbi kaže v štirih vse-binskih sklopih, v dveh, ki sta v svojem bistvu beležen-je, in dveh, kjer je srž v kreaciji,« da pojasni zgodo-vinske in krajinske razsež-nosti prostoročnega arhitek-tovega upodabljanja. – Mar-jan Ocvirk v zapisu Akade-mik prof. Marjan Mušič, eden od pomembnih ustvar-jalcev arhitekturne risbe ljubljanske arhitekturne šole pravi : »Po drugi sveto-vni vojni, leta 1946, so na Fakulteto za arhitekturo prišli trije odlični risarji arhitekti: Edo Ravnikar, Boris Kobe in Marjan Mušič, vsi učenci Jožeta Plečnika, enega najboljših risarjev Wagnerjeve šole na dunaj-ski akademiji upodabljajo-čih umetnosti, utemeljitelja arhitekturne risbe pri nas« in »Pravo risarsko arhitek-turno pesnitev pa predstav-lja njegov esej o sloven-skem kozolcu v knjigi Arhi-tektura slovenskega kozol-ca, ki je izšla leta 1970,« namreč z dopolnjujočimi kahnovskimi risbami svetlo-be in sence sinu Marka Muši-ča, ter omenja tudi druge Mušičeve arhitekturno teo-retske knjige, ki so bile in so napotek za dojetje ne le svetovne ali slovenske stro-ke likovne umetnosti, mar-več tudi napotek k razumet-ju kulturne krajine, spome-niškega varstva in restavra-torstva. Z nostalgijo arhi-tekt Ocvirk ugotavlja, da pravzaprav pristna arhitek-turna risba vsebolj izginja – celo iz univerzitetno-projektantskih programov, ko se stavbni umetniki ne poklonijo več na koncu kon-cev niti Michelangelu. – Slikar, likovni kritik in teoretik Marijan Tršar opredeli v doživljajsko kriti-čnem pregledu Mladostni pasteli arhitekta Marjana Mušiča arhitektovo videnje umetniške komorne liričnos-ti, ko sta se nemudoma

odpeljala v novomeško Mušičevo domačijo, da sta pregledala pastele in druge likovnine v vsem njihovem estetskočutnem sijaju, ki so že z občutljivostjo mladost-nega Mušičevega genija zaživeli v vsej mehki, a ekspresivni barvitosti in štafaži – ko Tršar očrta kriti-čni pregled Mušičevih mla-dostnih pastelov, med kate-rimi so nekateri členjeno predstavljeni v omenjenem zborniku, zaznava že dovolj urejen opus, ki se je kasne-je poglobil tudi v celostno stroko likovne umetnosti in se potrdil v arhitekturi, primeroma takole: »Motiv iz domačega vrta kaže podob-no dvojnost Mušičevega likovnega gledanja: mehke-mu, povečini rdečkasto toplemu krajinskemu vzduš-ju z zamegljenimi hišami v ozadju vrisuje skelet, sple-ten iz črnih debel dreves in njihovih čez pot padajočih senc.« - vsega je ocenil tokrat Tršar 15 Mušičevih akvarelov skratkimi likovno-kritiškimi poskusnimi ozna-kami. – Gojko Zupan opiše v Utrinkih iz študentskih dni kot v podatkovni generacij-ski nanizanki, kako je pote-kalo selilno študentsko živ-ljenje v Ljubljani od ene študentske sobice v drugo, tudi prve službe, vse do poroke z Desanko Miović iz Splita in: »K možu in ženi so zapisali še sina, rojenega 30.januarja 1941 v Ljubljani in krščenega pri frančiška-nih v cerkvi Marijinega Oznanjenja za Marka Petra Marijana. Tu se je začelo življenje novega bodočega akademika.« Gojko Zupan tudi prej ugotavlja, da so Mušiču dali pečat v smeri konservatorstva ob Antonu Bitencu še Staša Blažič, Vlasto Kopač, Svetozar Kri-žaj, Viktor Molka, Janez Valentinčič, Špelka Valen-tinčič, Nataša Štupar-Šumi idr. – Vladimir Nartnik je opredelil Poskus branja spominskega znamenja na Glavnem trgu v Novem mes-tu z numerološko analizo in skrito številčno-abecedno simboliko, ki da potrjuje preroški namig na novoza-vezni rek : »Šestinštirideset

let se je zidal ta tempelj, in ti ga boš v treh dneh posta-vil?« - Črtomir Mihelj v spominskem zapisku Marjan Mušič – misel in dejanje opiše, kakšen je bil arhitekt Mušič kot human, razgle-dan, humanistično in umet-niško izobražen profesor oziroma kot predavateljska avtoriteta na FAGG v Ljub-ljani, Oddelek za arhitektu-ro, predmet Razvoj arhitek-ture I-III, svojega profesorja opiše v luči navezanosti in kako so študentje dihali s profesorjem arhitekturo v naravi in na fakulteti; tudi v burnem revolucionarnem letu 1969, ko naj bi se Edo Ravnikar in Mušič udeležila s e j e P e d a g o š k o -znanstvenega sveta ter je bil prof. Ravnikar odgovoril: »Če gre Marjan, grem tudi jaz!«, in ko je profesor Mušič udeležbo odklonil, je z enostavnim »Ne!« odklonil udeležbo na seji tudi profe-sor Ravnikar, ko so se vara-ta kar zaloputnila…, skrat-ka, Črtomir Mihelj pravi: »Poskušal sem ga opisati tako, kot sem ga videl in razumel.« - Tudi Marjan Debelak se spomni časov študija s kratkim zapisom Vzornik profesor Marjan Mušič, kjer vrednoti svojega profesorja v prijateljskem duhu, ki je vzgajal načelno tako, da so mladi odkrivali vrednote in jih razvrstili, da so ohranili najvrednejše za vsako ceno tam, kjer ne bi mogli ohraniti vsega vred-nega, da so naposled bili zmožni manj vredno preob-likovati, nadomestiti ali dodati nove kakovosti; naposled objavi navedek iz Mušičevega strokovnega elaborata Zgornje Posočje, urbanistične študije in pro-jektov za Bovško in Kobariš-ko iz leta 1964, kjer »Breginj je edinstveni feno-men v vsakterem oziru.« - Kako tvorno in vzorno je bilo sodelovanje med profe-sorjem in študenti izpričuje Miloš Lapajne v spomin-skem zapisku Fakulteta in moji spomini na profesorja, kjer pravi, da sta Mušič in Ravnikar način dela prej v Plečnikovem seminarju - tudi prej kot sama študen-

ta, vzgojena v duhu omike in humanizma – v predava-teljskem in umetniškopeda-goškem procesu še poglobi-la, posebej pa še izpostavi delo pri restavriranju in izdelavi načrtov okolja cer-kve sv. Sofije na Ohridu,pri sanaciji je sodeloval UNES-CO, strokovna komisija pa je sprejela Mušičev predlog z ojačitvijo temeljev, izrav-navo in potezanje s pomoč-jo železnih zateg, utrditev zidov, snemanje fresk in njihovo ponovno namesti-tev… - obenem omenja Mušičev asistent in študent, kako je sodeloval pri načr-tih za rekonstrukcijo gradu Otočec, gradu v Kostanjevi-ci ter pri drugih dolenjskih gradovih, nakar sklene takole: »Ko smo že diplo-manti leta 1953 s kolegi ustanovili Projektivno pod-jetje Novem mesto, je ostal naš zvesti svetovalec, pose-bno pri delih za Novo mesto in Dolenjsko.« - Očetov zbornik SAZU je sklenil hva-ležni sin Marko Mušič s predstavitvijo monografije Marjan Mušič/Arhitektura za vse čase/Novo mesto in Dolenjska, v slikovno doku-mentarnih ilustracijah in s 83imi kratkimi komentarji; objavil je tudi kataložni uvod K razstavi, ki so jo priredili leta 2004 v Župan-čičevi dvorani SAZU, in tam pravi: »Obiskovalkam in obiskovalcem se zahvalju-jem za obisk v tej oazi omi-kanosti, znanja in ustvarjal-nosti. Želim polno doživetje neizmerne ljubezni do arhi-tekture in umetnosti prosto-ra nasploh, čaščenja lepote in magične privlačnosti arhitekturne risbe, ki so Marjana Mušiča prevzemali do zadnjega diha.« Vladimir Gajšek

45

Duhovnost in praksa

VEROVATI ALI BITI

V času razprav o odnosu med veroizpovedmi in dru-žbo se je vredno vprašati, kakšen je smisel verovanja in kaj nam pomenijo razli-čne veroizpovedi. Verovati pomeni zaupati nečemu, česar osebno ne moremo neposredno izku-siti. Navadno se veroizpo-vedi naslanjajo na izkuš-nje redkih posameznikov. Na tak ali drugačen način jih je pretresla božja nav-zočnost. Dotaknila se jih je večnost. Pripovedovali so o tem, nastale so legende in pričevanja sve-tih knjig. Kot posledica, so neznanemu začeli verjeti tudi ljudje, ki takih izku-šenj sami niso nikdar doži-veli. Nazadnje so se sklopi izku-šenj razsvetljenih posame-znikov in obrednih praks strnili v posamezne religi-je. Verovanje se instituci-onalizira in skrbi za svojo lastno reprodukcijo in raz-voj. Nazadnje se postavi na prste in izjavi predstav-nikom družbe: tukaj sem, plačuj moj obstoj. Ali obstaja alternativa institucionaliziranemu verovanju? Seveda obsta-ja, obstaja ves čas odkar obstajajo religije. Sme se celo reči, da religije lahko obstajajo samo zato, ker hkrati obstaja tudi tisto,

kar zanika nujnost njiho-vega obstoja.

Kar zanika nujnost njiho-vega obstoja je neposred-na izkušnja večnosti, ose-bna izkušnja božanske biti. Ko človek sam doživi Božanstvo v svojem jedru, znotraj tkiva vsakdanjega življenja ali v organizmu narave, ne potrebuje nobenih posrednikov več. Doume, da so različne veroizpovedi vzhoda in zahoda samo različni jezi-ki s katerimi se skuša povedati eno in isto: • da človek, narava in

vesolje nismo samo kup materije in zmes različ-nih funkcij,

• da človek ni samo sku-pek razumskih mehaniz-mov in čustvenega smo-dnika,

• da smo vsi del vse-obsežne celote, ki je večnostne in božanske narave.

Kakšna bi po tem takem lahko bila alternativa obstoječim oblikam vero-vanja? Družba bi morala vsakemu človeku od otroš-tva naprej omogočiti, da ohranja stik s svojim božanskim jedrom, da se ga nauči obnavljati in nje-gove kvalitete prevajati v vsakdanje življenje in ustvarjanje.

Takšna alternativa ostaja iluzorna, dokler vsak od nas starcev, ki danes raz-mišljamo o odnosu do veroizpovedi, učimo otro-ke ali pišemo učne načrte, ne začne prisluškovati utripu večnosti v sebi, dokler sam ne poskuša v svojem življenju prepoz-navati sled božanske nav-zočnosti in poslušati glas svoje več-razsežnostne biti. Marko Pogačnik NEVIDNE PASTI P O Z I T I V N E G A MIŠLJENJA Stanje, ko resnično ljubi-mo druge, je stanje duha, kjer se razlike med znot-raj - zunaj, naš - vaš, dob-ro - slabo, temno – svetlo, stalijo. Resnično pozitivna misel se ne doseže zgolj s samo-prigovarjanjem o tem, da sem »jaz pač tako dozo-rel, da ljubim vse«. Resni-čno pozitivna misel se ne doseže s pretvarjanjem in igranjem dobrega. Resnič-no očiščenje zavesti ne dosežemo zgolj s ponav-ljanjem afirmacij celosti in opogumljanja. Pozitivne afirmacije nam-reč ne delujejo v zavesti, ki je v precejšnji meri neozaveščena. Zakaj je temu tako? Dobre stvari vedno zahtevajo svoj čas. Kaj sploh pomeni »biti pozitiven«? Z mojega stali-šča to ne pomeni biti naiv-no in fanatično nasmejan cele dneve in pozabljati na sposobnost razločevan-ja, na zdrav razum in eti-ko, ki nas vse opozarja na to, kaj je in kaj ni pravil-no usmerjeno, izrečeno in storjeno. Pozitivnost sicer pogostokrat povezujemo z moralo, a morala je nek konsenz o vrednotah druž-

be, ki pa niso nujno vedno pozitivne. Kot primer navajam meščansko in zlasti puritansko moralo, katere glavni cilj je ohran-janje dobrega videza in imena, »keeping up the appearances«; meščanska družba 19. stoletja je pri-kazala svoje stran poti v slikovitih pripovedih, katerih Nora je zgolj ena. Kaj je torej moralno? Kaj je vest? To so proizvodi družbe, to so dejanja ose-be, ki moralne poteze ne stori zaradi pozitivnosti lastnega bitja, pač pa zaradi ugleda in morda sankcij, ki bi sledile, ko neke moralne zapovedi ne bi upoštevala. Kaj je torej tisto, čemur bi lahko rekli pozitivno mišljenje in delovanje? Sama bi namesto morale rajši uporabila termine zavesti, etike in sočutja. Te kvalitete se ne rodijo v značaju, pač pa v bitju človeka. Karakter je nau-čen, sprogramiran, resnič-na zavest pa se odraža v biti človeka, ki ne zna varati in katera prav tako varanja ne pozna. In ga ravno zaradi tega dejstva prepozna. Etika naj bi bila torej onkraj zapovedi človeka in naj bi sledila principu Živ-ljenja. Kaj je pravzaprav morala? Kot pravi Rajneesh: »O ljubezni govorimo samo zato, da lahko skrijemo svoje sovraštvo; nasmiha-mo se samo zato, da skri-jemo svojo jezo. ... Potre-bno se je razgaliti pred samim seboj, kaj natančno je v vašem srcu... Brž ko zagledate sovraštvo, je s tem konec sovraš-tva« (Rajneesh, 1998) Bistveno je torej, da smo pošteni do sebe in svojih namer, ki v končni fazi odločijo o izidu vsake stvari. Ne odloča sreča,

46

Duhovnost in praksa

pač pa naši nameni in »obresti«, ki smo si jih tekom življenja in sreče-vanja z ljudmi, okoljem in živimi bitji, prislužili. Kaj je torej morala? Mis-lim, da je smiselno razlo-čevati med karakterjem oz. značajem ter osebnos-tjo oz. zavestjo. Prvi pol odgovarja morali, ki je naučena ter stvar stolet-nih dogovorov. Drugi pol pa etiki, ki je živa, modro-stna ter zlasti sočutna. Glavni problem morale je v tem, da sodi in ne pozna milosti. Ne pozna izjem, je mrtva, ali kot pravi de Mello: »Da si zares nemo-ralen, ni treba prelomiti zakona; samo ubogati ga je treba dobesedno«. Torej, v bivanju so vedno izjeme, kar zavest oz. etika prepozna in upošte-va. Prava milost pozna odstopanja od pravil, kajti le-ta je zapisal človek in ne univerzalna eksistenca. Logika eksistence je onkraj morale in gnezdi v zavesti, ne v vesti. Morala lahko ubije, zavest pa daje življenje. Ali kot je rekel Leo Buscagl: »Ljubezen vedno ustvarja, nikoli ne uničuje. To je edino upanje za človeka«. Lucija Mulej KDO SMO IN ZAKAJ NISMO Seveda boste takoj ugoto-vili, da v tem naslovu nekaj manjka. Zakaj nis-mo – kaj? Celoten naslov bi se moral glasiti: Kdo smo in zakaj nismo tisto, kar bi morali biti. A kaj bi morali biti? Odgovor na to vprašanje je težak. Vemo pravzaprav le to, da nismo tisto, kar bi želeli ali mogli biti. Če bi bili to, kar bi želeli biti, bi bili mnogo srečnejši, svet bi bil danes mnogo lepši kot

je in ne bi bilo skrbi, kaj bomo zapustili našim potomcem. A pojdimo lepo po vrsti. Danes lahko govorimo o krizi identitete, vsaj za človeka v zahodnem, raz-vitem svetu. Posplošeno rečeno lahko trdimo, da ta človek ne ve, kdo je, od kod prihaja, kakšno je njegovo poslanstvo v živ-ljenju in smisel bivanja. Vprašanja, ki dišijo po filozofiji in duhovnosti. Ali je to resnično tako nepo-membno, da se nam s tem ni potrebno ukvarjati? Poskušajmo si odgovoriti na nekaj preprostih vpra-šanj. Ali ste kdaj razmiš-

ljali o sebi kot o razum-nem bitju, katerega bivan-je na tem planetu ni brez posebnega smisla, temveč ima posebno, pomembno nalogo? Ali ste kdaj pomis-lili na to, kakšni so vaši resnični talenti in potenci-ali in za kaj so vam dani – v kakšen namen? Ali ste se kdaj vprašali, kaj bi v živ-ljenju resnično radi in z veselje počeli, kje bi lah-ko dosegali najboljše rezultate? Ali ste poskušali najti tisto dejavnost, kar bi vas osrečila? Ali ste kdaj pomislili, da služenje denarja oziroma pehanje za preživetjem ne more biti pravi smoter človeka? Ali vam je kdaj prišlo na misel, da splošno priznani cilj razvitega človeka – čimbolj uživati in imeti se

dobro – ne more biti nara-vni cilj, ki ga podpira narava? In naposled, ali ste se kdaj vprašali, kdo in kaj v resnici ste? V življenju smo prišli do pomembnih odločitev, ki so nas usmerile na sedanjo pot, pridobili smo si izob-razbo in našli zaposlitev. Ali nam pri odločitvah pomagal notranji glas, je bilo ob tem zadovoljno srce? Smo krenili na pot, ki nas navdaja z zadovolj-stvom? Smo jo izbrali v skladu s svojim poslans-tvom? Smo si pridobili izo-brazbo za poklic, ki nas resnično veseli? Predstavljajmo si, da je

življenje podobno podjet-ju, mi pa smo tisti, ki se v njem želimo zaposliti… Kako deluje uspešno pod-jetje, si, vsaj v grobem, znamo predstavljati. Sto-pimo torej v podjetje, ki se imenuje Svet. V tem podjetju ni kadrovske slu-žbe, kjer bi nas prijazno sprejeli in vprašali, kdo smo, od kod prihajamo in kaj smo po poklicu. Saj bi na ta vprašanja (po zgor-nji analogiji) tudi ne znali odgovoriti. Ne vprašajo nas, kaj bi želeli delati, kaj znamo in kje bi se lah-ko najbolje izkazali. Pa saj tudi oni ne vedo, za kaj bi nas lahko uporabili, saj nimajo začrtanih jas-nih ciljev in izdelane pos-lovne politike. Ne vpraša-mo jih, na katero delovno

mesto nas bodo namestili, saj niti ne vemo, kje nas pravzaprav potrebujejo. Ne pozanimamo se, kakšen bo naš zaslužek, saj niti ne vemo, ali si lahko v tem podjetju sploh kaj obetamo. Ne povedo nam, kakšen bo naš delovni čas, saj ne vedo, kaj bomo sploh počeli. In tako negotovo tavamo po podjetju, dokler ne najdemo kake priložnosti za delo, ki nam omogoči, da za svoje delo dobimo nadomestilo. Želimo si le, da bi bilo plačilo čim bolj-še. A plačilo je navadno borno, saj drugačno tudi ne more biti, kajti cilji podjetja niso določeni in vsem znani, zato pravo sodelovanje ni mogoče, učinkovitost je majhna, motivacija prav tako. Opa-zimo, da peščica zaposle-nih, začuda, zelo dobro zasluži, a so ob tem nesre-čni, saj očitno ne delajo tistega, kar bi jih napolni-lo z resničnim zadovolj-stvom. Sami pa smo neza-dovoljni, črnogledi in žalo-stni, saj slutimo, da bi moralo po<djetje delovati čisto drugače, z znanimi, svetlimi cilji, sami pa bi se morali znajti v čisto dru-gačni vlogi, v kateri bi lahko želi neprimerno bogatejše sadove in užili notranje zadovoljstvo. Vse to pa bi bilo čisto dru-gače, če bi znali odgovori-ti na zgornja vprašanja. Potem bi podjetju Svet lahko sami pomagali gos-podarno poslovati, pripo-mogli bi k načrtovanju njegove politike človečno-sti in jasnih ciljev, ki so v dobro vseh nas. Preveč je takšnih, ki morajo na zgornja vpraša-nja odgovoriti negativno in se zavedajo, da se v njiho-vem življenju ni zgodilo tako, kot je želelo njihovo srce. A dokler je človek živ, ni zanj nič izgubljene-ga. Pomembno je spozna-

47

Duhovnost in praksa

nje, kaj je tisto pravo, k čemur moramo stremeti. In pomembno je, da otro-kom pomagamo, da ne bodo ponavljali naših napak. Važno je biti obču-tljiv za vsa vprašanja, ki nam jih ponudi življenje. Če se na njih ne odzove-mo, je tako kot bi bili mrtvi. A čas je tak, da nas sili k razmišljanju in nas-tavlja nam preizkušnje, ko moramo o marsičem raz-misliti. Če to berete, ste že na pravi poti. Hvala vam, kajti s tem ne pomagate le sebi temveč vsem nam. Zoran Železnikar ODSOTNOST KONFLIKTA JE HARMONIJA Martin Luther King : »Vsi smo povezani v mrežo vza-jemnosti, iz katere se ne moremo iztrgati, kar nepos-redno vpliva na nekoga, posredno vpliva na vse.« Najboljši način vsakega delovanja,je da smo neško-dljivi. Večina ljudi bo neš-kodljiva v eni situaciji in škodljiva v drugi. Obstaja zelo malo ljudi, razen popolnih bitij,ki so v vsaki situaciji neškodljivi. Zaradi naših slepil, naše pogojeno-sti, smo v nekaterih situaci-jah neizbežno škodljivi, v drugih manj. Vendar je to dovolj,da ustvarjamo našo karmo. Biti neškodljiv v vseh situacijah, za to je potreben nadzor nad samim seboj. Nadzor je lažje vzpo-staviti z meditacijo in s pozitivno, jasno odločnos-tjo, biti neškodljiv v toliko situacijah, kot jih prepoz-namo .Šele pozneje bomo prepoznali, kako škodljivi smo bili. Vsi živimo v iluziji, da smo neškodljivi,vemo kje so meje, toda večkrat, jih preskočimo.

Prepričana sem, da je gos-pod Bush vdan kristjan, toda poglejte škodo, ki jo povzroča Afganistanu, Iraku in svetu. Škodo, ki jo on, in tisti okoli njega pravkar povzročajo svobodi Ameri-čanov, ko si izmišljajo poti in načine, kako jih prikraj-šati za svobodo. Morali bi slišati gospoda Blaira, kako razlaga, zakaj je Britanija šla v vojno z Irakom. Zakaj se za to nje-mu ni potrebno opravičiti- nikoli se ni opravičil, čeprav je bilo 70 odstotkov Britan-cev proti vojni, da ne ome-nim Francozov, Nemcev in ostalih Evropejcev. To je resničnost, ki jo nekateri nočejo videti,sposobni so jo izključiti in najti razumsko razlago zato. Kadar kršimo zakon karme, do neke mere vznemirimo ravnovesje sve-ta. Povratni udarec je manjši ali večji, odvisno od pomena dejanja. Pri napadu na Irak je povraten udarec velikanski .Če imajo mili-joni ljudi enako škodljivo misel, in če se ta udejanja, je karmični učinek prav tako velik. Če imate npr. dva človeka v sporu, in ta spor zadeva oba, recimo o zemlji, nafti, kako boste ravnali?Srečate se z drugo stranjo in iščete konpromis, včasih to zado-volji oba .Ne boste dobili vsega, kar bi želeli dobiti, ampak s tem, ko boste nekaj dali in ne boste zah-tevali vseh vaših pravic, vaši nasprotniki pa bodo imeli podoben neškodljiv pristop, žrtvovali bodo nekaj svojih pravic, lahko dosežete konpromis. Z upo-rabo modrosti, modrega konpromisa, pridete do sprejemljivega dogovora in ohranite mir in končate konflikt brez nadalne ško-de .Drugače bi, bilo če ima-te v drugem primeru na obeh straneh fanatike, ki ne bodo nikoli popusti-li .Dejavnik časa je zelo pomemben .Vse kar se zgo-di na zemlji, se je že zgodi-lo na višjih nivojih, izven časa, mogoče pred mnogimi

leti.Za zgostitev na fizični ravni je potreben čas- v tem relativnem smislu, kot ga zaznavamo iz naše fizič-ne ravni zavedanja .Če ustvarjamo odnose, ki so vezani na pravočasnost dogodkov potem je seveda vključen čas in ga je potre-bno upoštevati. in kot je rekel Shakespeare: Obstaja plimovanje v zade-vah ljudi, ki če ga ujamete v vrhuncu....dobite tisto, kar raste izven časa in je pripravljeno, da se zgodi. Dogodek je zgostitev na fizično raven, rezultat mis-li, ki so že prisotne na višjih nivojih .Gre za načrte, misli in miselne tvorbe ljudi, ter višjo voljo .Gre torej za posledice karme, za rezul-tat dogodkov, ki smo jih pognali v tek s svojimi prej-šnjimi dejanji ali mislimi, ki so bile lahko dobre ali sla-be. Poskusimo biti neškodljivi. Odsotnost konflikta je har-monija. B. Alida SONCE V OČEH Spoštovanje sebe in drugih zahteva visoko stopnjo avtorefleksivnosti, torej sposobnosti pogledati v sebe brez iluzije in pred-sodkov, brez opravičevanj. Sposobnost priznati senčne in svetle plati naše dušev-nosti in graditi na svetlobi besed in dejanj. Poskusimo se opazovati, kako delujemo in kaj izre-čemo; če bomo pozorni in pošteni do sebe, bomo naš-li kotiček v sebi, kjer se razlika med svetlobo in temo razblini in kjer najde-mo prostor miru, ki ga ne more zmotiti nobena zuna-nja silnica, najsi je to člo-veški spekter negativnih lastnosti ali pa pozitivnih. Ostanemo morje, ki v svoji mirni tišini izraža eno: ura-vnovešenost.

Hvala ali graja, vse je eno. Ločevanje enega in druge-ga nam zmoti pozornost, ki je pozornost svetlobe in pravih dejanj v pravem času. Uravnovešenost psihe in duha lahko dosežemo zgolj s poštenostjo; ni zgolj res, da na »dolgi rok« dobiva-mo, če delujemo skladno s kozmosom. Ne gre zgolj za pridobivanje ali izgubljan-je, gre bolj za stanje duha, za stanje zavesti in temu primerno kvaliteto življen-ja, ki smo jo sposobni žive-ti. Ljudje z visoko ravnijo zavesti delujejo skladno z zakoni kozmosa, ki niso zapisani v nikakršnih knji-gah, zapisani so v duši člo-veka, ki je prehodil pot. Ste kdaj pozorni na oči ljudi, s katerimi komunici-rate? Ste že opazili sonce v njihovih očeh, iskre ljubez-ni in svetlobe? Vse navede-no lahko opazimo povsod okrog nas, v vseh živih bit-jih. To je sij življenja, srčnosti bitja, ki je prisotna v vsa-komur od nas. Brez izjeme na raven zavesti in prefe-renc, ki jih kot ljudje, ima-mo. Ta iskra je kot seme, ki ga je vsak od nas dolžan razvijati. Veliko ljudi se trudi doseči to stanje, a se zapletajo v mreže starih zamer in gre-hov; prav tako razni trenin-gi zavesti, kjer se čisti pre-teklost, temeljijo na čišče-nju starih ran; vendar, vsak proces se mora na določeni točki zaključiti, in pretira-no ukvarjanje s preteklos-tjo nam odvrača pozornost od isker v lastnih očeh in očeh bitij, s katerimi se srečujemo. Vedno se lahko odločimo in vedno lahko spremenimo smer, ki smo jo začrtali, kajti kaj pomaga galop, če gremo v napačno smer? Lucija Mulej

48

Za šalo in zares - zabava

PET POVEDK ZA OTROKE IN DRUGE ČUDEŽNI ZVONČEK V davnih časih so imeli ljudje imeli čudežni zvon-ček. Ta zvonček je zvonč-kljal in cingljal tako lepo, da se je uresničila vsaka želja tistemu, ki ga je slišal in si kaj zaželel. S čudežnim zvončkom so lahko priklicali ljudje svo-je dobre in milostne duho-ve. Duhovi so bili kakor palčki, ki so vprašali: "Kaj si želiš?" In si rekel: "Daj mi grad!" ali kaj takšnega ter si brž dobil in si se vselil v grad in si imel svo-je služabnike, kuharje in točaje, kletarja in konjuš-nika, svojega pisarja in dvornega norca in še cel kup dvorjanov. Nekega dne je nekdo tisti čudežni zvonček ukradel, obesil pa je navaden zvon-ček. Odtlej so lahko ljudje pametno zvončkljali, koli-kor so hoteli, a dobrih škrateljnov ni in ni bilo več na spregled. Šele neki vitez Bazilij je odkril, da je čudežni zvonček skrit in zakopan v globoki jami. Na njem pišejo latinske besede: INSTABILIS CLA-MOR. Sicer pa je zakopan v tvoji domišljiji. Otroci večkrat slišijo zvončkljati čudežni zvonček, a odrasli jim ne verjamejo. Zvonovi zvonijo k opravku in smrti, k molitvi in ko je nevarno, ko je mir in radodarno. Tudi zvonček želja takole zvončklja. In otrokom odrasli nič ne verjamejo, da se oglaša zveneče tudi ta zvončklja-vi zvonček od nekod. In komu v glavi zvoni in zve-ni? A nič zato. Gotovo se kdaj čudežni zvonček oglasi tudi tebi.

ČASOVNA ČAROBNA LUK-NJA Hosta je skrivnostno šume-la, lesne poti so se zame-šale in deklica Maja je zašla v gozdu. Izgubila se je, takole mimogrede se je izgubila in se ji je zde-lo, da je ne bo nihče več našel in da je zdaj sama, čisto sama na svetu. Hodi-la je skozi skoro nepreho-dno grmičje, smukala se je okrog štorov in v goz-dnem hladu ji je postalo že temno pri srcu. Izza vsake visoke praproti je prežal kakšen volk, če ne celo tiger. In med gobami so skakali, kakor je videla, sami hudi škrateljni z rde-čo kapuco na glavi.

Maja je prišla na neko jaso, kjer so rasle čudovi-te rože. In ker je bilo son-čno, medtem ko se je raz-prostiral vsenaokrog gozd, je kar za nekaj trenutkov pozabila na strah in tesno-bo in grozo. Nabrala si je šopek rožic in si spletla venček. In ko je prišla tako okrašena na sredo jase, je, hopla, padla v neko luknjo, v nekakšen brlog. A v tem brlogu je domova-la kaj čudna žival. Zverci je bilo ime Čas. Na eni steni se je vrtelo v slikah, kar je bilo nekoč in še včeraj in tik pred kratkim, na drugi steni luknje pa se je odvrtevalo, kar se šele bo zgodilo. In ti dve steni sta bili prehodni, lahko si

stopil skoznju in prišel v preteklost in zgodovino, ali pa si prišel skozi drugo steno jame v prihodnost. Maja se je zelo začudila in svojim očem kar verjeti ni mogla, da se je znašla v tako čudni jami. Zanimalo jo je, ali se bo lahko vrnila domov. Pogledala je in videla sebe, kako hodi in hodi spet skozi gozdovje in kako je prišla ven iz gozda na domači travnik... - in tisti hip je Maja skočila skozi steno prihodnosti ter se je znašla nemudoma na domačem travniku. Kako ji je odleglo!

ENKRATNA TEKMA V veleblagovnici, ki je večja kakor največji čebe-lji panj na svetu, je mrgo-lelo kupcev. Pa ti gre mamica s svojimi otroki in drži eno dete v naročju, živžavasti fantič se je drži za krilo, spet drugi pople-suje naokoli, sestrica Mal-čka pa teka kdaj tudi pred nakupovalnim mrežastim vozičkom. Mamici je vroče in vse nekam odveč, a kaj, nakupi so nakupi. Zdaj reče frkolinčku, naj že da mir, zdaj pogleda druge-ga, naj se nikar ne zažene na vrat na nos v levo... Pa malčica Malčka, ta je še nerodno majhna in zveda-va in takle stikljiv otro-ček.

In se zgodi... Malčka se štorasto zaleti v kup ovoj-nih papirjev, še dobro, da ni zadela in se zadegala ob porcelanaste krožnike in skodelice na levi... Ja, in še imenitno se ji zdi, Malčki, ko se papirnati ovoji odvalijo po tleh in se takole lepo kotalijo in se valjčkajo, da punčka kar zaploska z rokami. Ampak mami zardi in potem pobledi in spet zar-di, kar sapo ji je vzelo od jeze in Malčko grdo ošte-je, jo dvakrat po zadnji plati in ji grozeče preti, ji mrko govori, deklici, naj pobere papirje, ki jih je vrgla na tla. In Malčka? - O, to pa ne, teh ovojev pa že ne bo pobirala! Zdaj pa res ne in zanalašč ne! Mamica se ujezi tako zelo, da Malčko pocuka za lase in ji navije ušesa. Malčki gre na jok, a je še bolj trmasta. Ne, nič ne bo pobirala, pa četudi jo našeška mamica tukaj pred vsemi...! Mami je nerodno, Malčka bo zdaj zdaj izbruhnila v vreščeč jok... Ko vse to vidim, se brž sklonim in rečem Malčki: "No, deklica, jaz pa bi se šel tekmovat s tabo! Kaj misliš, kdo bo prej pobral te papirnate ovoje s tal in jih zdeval v košaro - ti ali jaz!?" In jo zelo pomem-bno in sploh važno pogle-dam. Malčka me preveri punča-rasto od nog do glave, brž se skloni in jame tako hit-ro pobirati s tal ovoje papirja, da joj! Komaj jo dohitevam, tako pridna in hitra je punčka. Kot bi trenil, so bili papir-nati ovoji spet v košari. Malčka se postavi, ha, zdaj pa sem jaz zlata ptič-ka, jaz sem bila prva. Nič si ne morem in ji priznam, da je ona prva in najboljša in sploh. Deklica se mi nasmehne in pogleda

49

Za šalo in zares - zabava

mamo. In mama, Malčkina mama samo jeclja in pra-vi: "No, opraviči se, Malč-ka, ker si bila poredna!" Malčka pa sije od sreče, ker je zmagala. Malčkini

mami rečem, naj si pogle-da svojo pridno hčerico, kako je zadovoljna. Malč-kini mamici je nerodno, a kaj bi tisto, glavno je, da je zmagala v pobiranju malčica Malčka. In že gre-jo z nakupovalnim vozič-kom naprej... NAJVEČJI REVEŽ NA SVE-TU Žir bi žrl in požrl lakotnik, tako reven je bil revež, siromašen siromaček, da ni imel ničesar. No, mogo-če je le imel nekaj, to pa je bilo manj od nič. Še tiste pocapane in zakrpa-ne hlače niso bile njegove, čeprav jih je našel capin razcapani na smetišču. In tudi srajca, ki jo je nekdo zavrgel na robu ceste, ni bila njegova. In škrpeti škrpetasti, ki jih je nosil ubornež, niso bili njegovi, ampak najdeni nekje za grmom. Prava sirota sirot-na, bled ko sirotka in kilav se je revež vlačil po svetu. Takle obubožan ubožec seveda tudi ni imel kakšne kajžice, kamor bi lahko glavo položil in kjer bi lahko kdaj mirno zaspal. Ko bi imel kakšno kočuro, bi se zavlekel tja in bi se zleknil kar na pograd in bi

prijetno potonil v sanje. Ne, tale ubožec ni imel nobene hišice. Pa tudi stanovanja ni imel in niti kakšne sobe, niti izbice ni imel. Nič. Čisto nič.

Zato takle šemežni revež živi koderkoli. Povsod smo ga že srečali, tavača. In kljub temu, da je bil naj-bednejši ubožec na svetu, so se vpraševali ljudje: Zakaj pa se tako živo sve-tijo in smejejo oči temu revšetu? Zakaj? Saj še svo-jih gat nima in sploh niče-sar. Nič. Goli nič. Revež pa se je samo nas-mehnil in je šel svojo pot. Nič ga ni težilo in še smrti se ni bal, kajti tudi smrt ni mogla biti njegova, tako strašno je bil reven. Nič. Prazen nič. Vladimir Gajšek

PROFI GLAVA Zjutraj se je profesor pre-budil in ni vedel, kje se ga drži glava. Le kje se ga drži tako pomembni del telesa, v katerem so osre-dnji živčni centri in neka-tera čutila in ki se začne nad vratom? Hotel si je vsaj z dlanmi podpreti glavo, pa ni mogel… - in ni vedel, ali išče on glav o ali glava njega. Ja, kdor nima v glavi, ima sicer v petah… Končno je otipal glavo ob sebi na postelji in glava mu je rekla: »Ja, ljubi moj, kaj ti ne pride v gla-vo, da me izgubljaš koder-koli zadnje čase?« In pro-fesor ni vedel odgovora. Potem ko je vstal, si je le previdno nataknil glavo na vrat, ne pa na trebuh, kakor počnejo dandanes sicer mnogi. Skuhal si je čaj in prigriznil kos kruha. Koliko dela še ga čaka danes, dela z glavo, kajti znano je, da večidel pro-fesorji pač delajo z glavo. Torej je imel dela res čez glavo. In je imel profesor res polno glavo skrbi. Zdaj je moral organizirati to, potem ono, biti na tej prireditvi, potem odpreda-vati spet tam nekje… in sploh si je nakopal – čep-rav na izgubljeno – glavo preveč dela.

Zvečer ko je bil na nekem splošnem predavanju, je prosila profesorja, ki je imel seveda glavo še ved-no na pravem mestu, neka novinarka za bežen, kra-tek intervju. Profesor je sklonil glavo – in pazil, da mu ni padla v naročje – in rekel dokaj začuden i nov inark i : »Veste, nič ne morem govoriti, ne vem več, kje se me glava drži!« Ne ve se, ali je omenjeni profesor že našel glavo – ali pa tava pametno brez-glavo po svetu. Budo Zen

DOMISLI DO MISLI - AFORIZMI V VERZIH OD A DO Ž Žarke svobode gledaš skozi rešetke svetleje, da vidiš, kje so luknjaste meje.

Zakladi duha so zakopani visoko na nebu. In seveda zapuščinsko šele na pogrebu.

Vse kar je prav – če nič ni prav!

Ubog v duhu – bogat pri kruhu!

Trdoglavci kučmani so gologlavci mehkobučmani.

Šalo na stran – naj me plenta bes! zdaj se šalimo zares!

Spovedne molčečnosti ne razglašajo skozi čustva sodbe v imenu ljudstva.

Riti zapovedujejo želodcem. Siti.

Povej mi, kdo si, pa ti povedo, kdo nisi.

Oprezno se je spozabil! Le koliko je nagrabil?!

Nudimo prvo pomoč v slednji slavi poslednji državi?

Mehkoglavi migljači z glavo se ne bojijo, da jo imajo na trdem vratu za tujo slavo.

Levičarji poučni so desnosučni.

Ko nam je vladal en sam ključavničar z vrsto ječarjev, nam je vladalo še več ključarjev.

Jahali so me naokoli, pa v jahalnih hlačah nikoli!

Izurjeno je vozil skozi življenje razburjen, dokler ni prišel iz ur izurjen.

Hlevi, o domovina moja, pa toliko človeškega gnoja!

Gradili smo boljšo družbo, drhal, le da je bil povsod slabši material.

Fosili so dokaz, da še živi žival v nas.

Eksperiment na človeku je uspel po pomotiv – vsi smo roboti.

Dvoličneži so vedno Dvonožci enosedno.

Čudo vseh čudes uzrem, samo da se v zrcalu uzrem.

Cepili so nas proti domišljiji naodveč, zato niti ne sanjamo več.

Bolno ozračje nas sili krvavo, da bi dihali zaceljeno zdravo.

Akvarijske ribice so pri nas tudi piranhe za globlji okras! Aristo Fan

Zadnja stran

gibanje za pravičnost in razvoj · 2006. 12. 21. · izdaja in zalaga: gibanje za pravičnost in...

Documents