glasilo oŠ stopiče 2012
DESCRIPTION
Glasilo učencev in zaposlenih v Osnovni šoli Stopiče.TRANSCRIPT
Glasilo OŠ Stopiče, Stopiče Letnik VI Številka 1
Junij, 2012
Drage bralke, dragi bralci!
Leto je zopet naokoli in ponovno je pred vami glasilo OŠ Stopiče Glas izpod Gorjancev. Za nami so precej
pestri meseci, ki so vsakomur izmed nas natresli veliko prijetnih trenutkov, nepozabnih spominov,
nedvomno pa bo vsem nam ostalo to leto posebej zapisano v mislih, saj smo pridobili tako teţko pričakovano
športno dvorano.
Uredniški odbor smo to leto sestavljali učenci novinarskega kroţka pod mentorstvom Karmen Blatnik.
Potrudili smo se, da smo ubesedili čim več takšnih dogodkov na naši šoli, tako da boste bralci dobili
nekakšno sliko ţivljenja med šolskimi zidovi. V glasilu boste našli kar nekaj zanimivih literarnih
prispevkov, pesniški stihi so dokaz, da imamo na naši šoli tudi odlične pesnike, opisanih je kar nekaj
dejavnosti, ki so se odvijale tekom šolskega leta. Prepričani smo, da bo prav vsak izmed vas našel nekaj
zase.
Zahvaljujemo se vsem učencem in mentorjem, ki ste kakorkoli prispevali k nastajanju gasila. Prispevkov je
bilo res veliko in ker nismo mogli objaviti vseh, se vam za to opravičujemo.
Ţelimo si, da vam korak v dolge počitniške dni popestrijo sledeče strani, naj vam bo branje v uţitek.
Predvsem pa vam ţelimo, da počitnice preţivite brezskrbno, si naberete novih moči, počnete tisto, za kar
vam je med šolskim leto primanjkovalo časa … in se imate neizmerno lepo.
Učenci novinarskega kroţka:
Eva Renuša, Nina Turk, Katja Kobe, Vesna Udovč in Jakob Zaletelj
Klavdija Ucman, 7. a
Ob izidu šolskega glasila
Spoštovane učenke, učenci, bralci glasila!
Vodilo naše šole od leta 2008, ko smo oblikovali skupno vizijo, se glasi:
»Dosegali bomo uspehe, če bomo nadaljevali v smeri strpnih medsebojnih
odnosov in posodabljanju ter urejanju našega delovnega okolja.«
V šolskem letu, ki se počasi izteka, smo dosegli ogromno. Oktobra smo se učenci, zaposleni, starši in krajani
veselili otvoritve in uporabe teţko pričakovane nove telovadnice. Pogoji za pouk športne vzgoje so se
izboljšali, s tem pa tudi doseţki učencev.
V glasilu Glas izpod Gorjancev je predstavljen drobec letnega dogajanja na šoli. Šolsko leto je mozaik,
sestavljen iz prijetnih, uspešnih, veselih, pomembnih dogodkov. Namen šolskega glasila je med drugim
informiranje učencev, staršev, krajanov in ostalih bralcev o našem skupnem delu ter uspehih. Prispevki
učencev so tematsko različni in so nastajali pod mentorstvom učiteljev treh triletij. Skozi projekte poskušajo
učitelji mentorji posredovati učencem spretnosti in veščine, ki jih za vsakdanje ţivljenje potrebujemo. S
pestro ponudbo interesnih dejavnosti in izbirnih predmetov razvijamo notranjo motivacijo posameznikov.
Angleščina, nemščina, francoščina odpirajo vrata v Evropo. Ko jih obvladamo, komuniciramo z drugimi
narodi, pa tudi poklicne poti so bolj pestre.
Upam, da ste bili z doseţenimi uspehi zadovoljni. Če ne, ponuja novo šolsko leto priloţnosti, da stvari
izboljšate.
Vsem sodelujočim učencem, učiteljem, mentorici šolskega glasila hvala za ustvarjalni duh. Obilo uţitkov ob
prebiranju prispevkov v prijetnih, razburljivih počitniških dneh.
mag. Mateja Andrejčič
ravnateljica
KAZALO
ŠPORTNA DVORANA STOPIČE………………………………………………………………...1
LITERARNI KOTIČEK ……………………………………………………………...................4
STIHI …………………………………………………………………………………………15
JEZIKOVNI KOTIČEK ……………………………………………………………………...21
INTERVJU …………………………………………………………………………………..27
DOSEŢKI UČENCEV ………………………………………………………………………..32
NAJBOLJŠA ŠPORTNIKA LETA ……………...………………………….…………………..36
ROKOMET JE MOJA IGRA ………………………………………………………………….37
EVROPSKA VAS …………………………………………………………………………….38
TEHNIČNI DNEVI …………………………………………………………………………..39
KULTURNI DNEVI …………………………………………………………………………42
ŠOLA V NARAVI – 7. RAZRED ……………………………………………………………...45
ŠOLA V NARAVI – 4. IN 5. RAZRED ……………………………………………………….. 47
DEJAVNOSTI, PRIREDITVE ………………………………………………………………..48
RAZVEDRILNI KOTIČEK …………………………………………………………………. 53
VRTEC ……………………………………………………………………………………….55
1
Učenci 3. in 4. razreda: Z novo telovadnico
smo zelo zadovoljni, saj imamo sedaj ure
športne vzgoje v dvorani in ne več zunaj na
mrazu. Za gibanje imamo zelo veliko prostora,
udeleţujemo se lahko veliko različnih športnih
dejavnosti, predvsem zanimivo pa je plezanje
po plezalni steni.
ŠPORTNA DVORANA STOPIČE
Splošno znano je, da športna vzgoja večini učencev predstavlja enega izmed najbolj
priljubljenih šolskih predmetov. Na naši šoli pa do nedavnega ni bilo čisto tako. Dolga leta
smo izvajali ure športne vzgoje in vse aktivnosti v zvezi s tem v precej majhnih prostorih,
mnogokrat pa smo se tudi v največjem mrazu razgibavali zunaj. A v veselje nas vseh, tako
učencev kot učiteljev, so se stvari drastično spremenile na bolje. Jeseni, natančneje 30.
oktobra, smo dobili novo sodobno športno dvorano. Tako so postale ure športne vzgoje tudi
za nas največji uţitek.
Pri novinarskem kroţku smo o tem, kaj pomeni pridobitev nove športne dvorane za šolo in
kraj, povprašali prebivalce Stopič, trenerje, športnice, učitelje in ravnateljico naše šole.
Jelka Močnik, knjiţničarka na OŠ Stopiče in krajanka Stopič:
Najpomembnejše je, da imajo sedaj učenci pogoje za izvajanje športne
vzgoje. Nadalje športna dvorana omogoča športno udejstvovanje in rekreacijo
tudi za ostale: za klube, za krajane … Sedaj si bomo lahko v domačem kraju
ogledali tekme in prireditve. Mislim, da bo ponovno zaţivel rokomet, ki je bil
pred leti doma v Podgorju. Hkrati z gradnjo športne dvorane se je dogradila
ali obnovila infrastruktura v okolici. Pridobili smo in bomo tudi obiskovalce
in večjo prepoznavnost Stopič v širšem okolju.
Silva Kirn, krajanka Stopič: Mladi v Stopičah so pridobili prostor, kjer
se lahko druţijo in koristno ter zdravo preţivljajo prosti čas. Stopiče so
bolj obiskane, ker prihajajo športnice in športniki na treninge in tekme tudi
iz drugih krajev, s tem pa spoznava več ljudi tudi naš kraj.
Vesna Udovč in Katja Kobe, učenki 8. r OŠ Stopiče: Za
naju pomeni športna dvorana vir dobrih doseţkov in
pridobitev velikega prostora. Zaradi telovadnice smo lahko
med športno vzgojo več notri in nam ni potrebno hoditi ven
na mraz. Dvorana nama je zelo všeč, ponosni sva nanjo in jo
skupaj s sošolci ohranjamo čisto.
Meniva, da so zaradi dvorane tudi same Stopiče bolj
obiskane. Ţe ko pridejo trenirat sem, si verjetno vsak ogleda
vas in meniva, da na vsakemu pusti vtis.
2
Breda Zajc, prof. športne vzgoje:
Neprecenljiva pridobitev za učence, velika
obveza za učitelje. Verjetno si nihče izmed
tistih, ki so vsa ta leta imeli telovadnico, ne
zna predstavljati, kaj je nam pomenil prvi
korak skozi nova vrata. Z novo pridobitvijo
odpade neprestano razmišljanje, kje bomo
delali, kaj bomo lahko naredili, kakšno bo
vreme, kakšen program si naj zastavimo…
Zdaj si bomo lahko postavili konkretne cilje in
jih tudi uresničili.
Ravnateljica mag. Mateja Andrejčič:
Največji doseţek za OŠ Stopiče v letu 2011
je zagotovo izgradnja nove športne dvorane.
Šola je pridobila z zakonom predpisane
prostorske pogoje za izvajanje programa
devetletne osnovne šole. Da je bila izgradnja
upravičena in potrebna, dokazuje uporaba
dvorane v popoldanskem času za treninge
ŢRK in rekreacijo društev ter krajanov vseh
treh KS. Zagotovo na razvoj in uresničevanje
vizije šole vpliva tudi dobro sodelovanje šole
s krajem.
Učenci 8. in 9. razreda: Nova
športna dvorana nam daje vse
moţnosti za izvajanje pravih
športnih aktivnosti in sedaj vsi
radi telovadimo. S svojo
prostornostjo, tribunami,
raznoraznimi rekviziti in super
garderobami na vse nas vpliva
zelo pozitivno. V telovadnici
imamo večje moţnosti za gibanje,
sodobno opremo za izvajanje vseh
vrst športa, in tako za nas
telovadba ni več nujno mučenje,
temveč nam je v uţitek in
zavedamo se, da tudi nujna za
razvoj telesa in ohranjanje
zdravja. Všeč so nam tudi koši in
goli.
Učenci 6. in 7. razreda:
Nad novo telovadnico smo
zelo navdušeni, predvsem
zato, ker imamo sedaj
boljšo in bolj zanimivo
telovadbo z obilico dobrih
rekvizitov, veliko več
moţnosti imamo za
treninge in priprave na
športna tekmovanja. Za
vsakega se najde nekaj, kar
ga veseli in v tem resnično
uţiva.
Andrej Murn, učitelj na OŠ Stopiče in
trener v RK Krka: Po mojem mnenju smo
z novo športno dvorano pridobili predvsem
odlične pogoje za udejstvovanje na vseh
športnih področjih. Predvsem pomembni so
kvalitetni prostorski pogoji, saj so le ti
predpogoj za izvajanje pouka športne
vzgoje in drugih s športom povezanih
dejavnosti.
Kaja Hudelja, učenka 9. r in rokometašica: Končno smo dobili tudi
športno dvorano v Stopičah, kar je za vse učence pa tudi za tiste, ki se v
prostem času ukvarjajo s športom, velika pridobitev. Zame kot za
krajanko in rokometno igralko je to izjemno dobro, saj imam dvorano pri
roki za treninge. S pomočjo te dvorane pa mislim, da se bo tudi šport v
Podgorju razvil in da se bodo rezultati pokazali v kratkem času.
3
FOTOUTRINKI Z OTVORITVE TELOVADNICE
Učenci novinarskega kroţka
Romana Tomšič, prof. športne vzgoje: Telovadnica … športna dvorana … sanje, ţelje
prenekatere generacije otrok na naši šoli. Leta in leta je bila športna vzgoja dokaj okrnjena
za nekatere vsebine, na trenutke tudi monotona in predvidljiva, predvsem v deţevnih in
hladnih dnevih, ko ni bilo moţno vaditi na zunanjih igriščih. Učenci so to sprejemali kar
nekako samoumevno, potrpeţljivo. Potrebno je bilo veliko iznajdljivosti in prilagajanja s
strani učiteljev in učencev. No, pa dovolj o minulih letih. Zdaj jo imamo – veliko, toplo,
svetlo … najlepšo, saj je naša. Počasi se navajamo nanjo in zelo uţivamo. Upam, da jo bodo
tako učenci kot zaposleni zadovoljno uporabljali.
LITERARNI KOTIČEK
4
V TRETJI DEŢELI
(domišljijski spis – pravljica)
Za dvanajstimi gorami in tremi vodami, v Tretji deţeli, je v majhni leseni hišici ţivela majhna
punčka s svojo mamo. Imela je sneţno belo muco.
Nekega dne se je v gozd odpravila nabirat jagode. Nabrala je tri jagode. Ko se je hotela
odpraviti, je zaslišala krik. Šla je pogledat. Tam je bil sedmeroglavi zmaj, ki je lovil škrata.
Punčka je prišla do zmaja in ga hotela brcniti, a se je zmaj prestrašil in takoj odletel. Škrat se
ji je zahvalil in ji podaril šopek ţivordečih vrtnic. Tudi ona se mu je zahvalila in ga povabila
na čaj. Seveda škrat ni zavrnil povabila, ker je vedel, da mu je punčkina mama ukradla
mošnjiček s čarobnimi olivami.
Prišla sta do skromne hišice s tremi prostori, v kateri sta ţiveli z mamo. Ko je mama zagledala
škrata z dolgo belo brado in podolgovatim nosom, je omedlela in izginila v zemljo. Punčka je
od začudenja spustila košaro in škratovo roko, tako da je škrat lahko pobegnil. Vedela je, da je
bilo vse to škratovo maslo. Od ţalosti je bridko zajokala.
Prva solza, ki jo je potočila, se je spremenila v vilo Jesenko, druga v vilo Pomladanko in tretja
v vilo Poletko. Pred punčko so tako stale tri dobre vile. Muca ji je skočila v naročje in začela
prestrašeno mijavkati. Punčka jo je pomirila in jo dala na leseno klop, ki jo je izdelal njen
pokojni oče.
Vile so jo vprašale, zakaj joka, ko pa je zunaj toplo in sije sonce. Punčka jim je od začetka do
konca vse po vrsti povedala. Vile so takoj, ko je punčka končala pripoved, izginile. Prišle pa
so nazaj s srebrno kočijo, ki je bila vpreţena s srebrnim trirogim samorogom. Usedle so se v
kočijo in poletele skozi čarobno nebo. Pristale so sredi temnega gozda. Naprej so morale peš.
Hodile so tri minute, dokler se niso ustavile pred škratovo votlino.
Vile so izrekle urok in vsi škrati so zaspali. Punčka se je pritihotapila v votlino in takoj
zagledala svojo mamo. Odvezala jo je. Preden pa sta odšli, je mama vzela še mošnjiček.
Odpravili so se domov.
Olive so se razpočile in s tem so izginili tudi škrati. Vsi so bili veseli. Mama in punčka sta se
zahvalili dobrim vilam, ki so bile zares dobrosrčne. Vile so se poslovile in s kočijo vred
izginile. Pustile so le drobno darilce, za katero nihče ne ve, kaj je v njem.
Maša Trampuš, 5. r
Ţiga Brkopec, 1. a
5
POVODNI MOŢ
Prebral sem balado Povodni moţ, ki jo je napisal pesnik France Prešeren. V nadaljevanju vam
bom pokazal, kako bi pesem po moje zvenela, če bi Prešeren ţivel in pesnil v današnjem času.
L'ubl'anska dekleta so od nekdaj po razvratu slovela,
med njimi je seksi Urša najbolj cvetela.
V petek zvečer je v disku ritko vrtela
in si novega ţrebca hudo ţelela.
Ura bila je ţe precej pozna,
ko Uršo zagrabi ţelja grozna.
V svetlobi luči Poršeja rdeč'ga,
zagleda mladen'ča srepo strmeč'ga.
Takoj vid'la je Urša bogat ulov,
lepega mladca hot'la je odvleč' domov.
Frajer to vidi, stopi do nje in reče:
"A bi mi ti nar'dila mal' sreče?«
Ona v glavo - kao - zardela,
potem pa urno v objem pohitela,
da je nebi kakšna leva bejba prehitela.
Jo stisne ob sebe pri prič',
ji paše njegov stisk ko sam hudič.
Vrtita se na parketu pozno v noč,
ko jo kar naenkrat povabi proč.
Ji je čist' vseeno al' je frejal' poročen,
mu seksi šepne: »Ti sam' poţen'!«
Urša ga strastno gleda spod obrvi,
ko mladec namenoma volan spusti.
V vodo deročo sta padla en, dva, tri,
za njima u L'ubl'an'ci niso našli nobenih sledi.
V teh verzih je zajeto bistvo pesmi Franceta Prešerna: prevzetna dekleta iščejo atrakcije in
uţitke. Ţelijo biti v središču pozornosti. Vseeno jim je, če pri tem koga prizadenejo. Njihova
zgodba se konča nesrečno.
Erik Kastelic, 8. b
Ţan Brkopec, 8. b
6
MOJA MLADOST IN MOJI STARŠI
Pravijo, da je mladost lepa in vznemirljiva, a polna vzponov in padcev. Glavno je, da imaš ob
sebi nekoga ravno takrat, ko ti je najhuje, ne gleda na to, kakšen je ob čisto vsakdanjem
dnevu.
Recimo moja mami. Tudi jaz sem svojeglava, trmasta, neposlušna, sovraţim, ko moram delati
tisto, česar ne ţelim in ne maram, kadar mi mami kakor cerkveni zvon vsak dan ponavlja, naj
si ţe enkrat pospravim to ropotijo, ki mi leţi po sobi.
Ne maram tudi, ko mami hoče, da posesam ravno, ko je na sporedu moja najljubša serija. A
vendar skozi mladost, odraščanje ugotovim, da mami potrebujem. Tako je bilo tudi neke
sončne nedelje, ko smo se odpravili na sprehod. Oblečena sem bila v kratko majico, ki mi je
bila prekratka in bila sem videti kot velikan v nedrčku, a meni se je to zdelo »kul«. Mami mi
je rekla, naj se preoblečem v daljšo majico ali pa si vsaj nekaj ogrnem okoli ledvic, ker si jih
bom spet prehladila. Nisem je poslušala. Mislila sem si, da moram zdaj ţe sama poskrbeti za
svoje zdravje in da bom ţe sama odgovarjala zase. Zvečer sem se vrnila domov čisto
prepihana, saj je veter bril kot zmešan. Malo mi je bilo ţal, da nisem s seboj vzela puloverja, a
se na to potem nisem več ozirala. Čez dva dni sem se ponoči zbudila z groznimi bolečinami v
trebuhu in mehurju, vse me je peklo, nisem mogla zaspati. Jokala sem. Na noge sem si
nataknila tople nogavice, to je bilo vse, kar sem lahko storila sama. Jokala sem, mami je prišla
v kopalnico in me vprašala, kaj me boli. Sama je kar hitro ugotovila, da sem si prehladila
ledvice, prinesla mi je vroč čaj z aspirinom, termofor in ledvični pas. Bolečine so se kmalu
pomirile in hitro sem zaspala. Bilo mi je grozno ţal, da je na sprehodu nisem poslušala in sem
se ji upirala, rekoč, da znam sama odgovorno ravnati s seboj. Mamičina presoja je bila
pravilna. Obiskali sva zdravnico, ki nama je sporočila, da imam vnete ledvice in naj bom
štirinajst dni raje še doma. Mami ni rekla nič. Vedela je, da mi je ţal in se mi je le iskreno
nasmehnila. Bila sem ji hvaleţna, da mi je pomagala in me ni pustila, ker sem se na sprehodu
delala tako odraslo. Bila sem hvaleţna, da je bila tam. In sama mislim, da bi starši morali biti
ob svojih obupnih najstnikih ravno, ko jim je najhuje. Ko zbolijo, ko jih zapusti simpatija in
jim stre srce, ko se sprejo z najboljšim prijateljem, seveda pa tudi takrat, ko se zapletejo v
resne teţave s starejšimi ali če jim kdo grozi. Takrat morajo storiti nekaj, da se to konča.
Vzgojna pa je tudi kakšna kazen, da ne bo pomote. Ja, potem še en mesec nisem smela na
računalnik in to se mi je zdelo zelo prav. Starši so resda sitni in najbolj grozni na svetu, a so
vedno tu za nas takrat, ko jih najbolj potrebujemo. Zato ne vem, kaj bi, če takrat mami ne bi
bilo zraven. Kar pa ne pomeni, da morajo mame ves čas skakati okrog nas, nam nositi dolge
rokave, nam pisati naloge. Ne, za to moramo poskrbeti sami.
A mladost je pač mladost. Je odraščanje, v katerem spoznamo dobre in slabe plati sveta, je
čas, ko spoznamo sami sebe. Pa tudi če skače čez jarek, a je zraven most, mladost je še zmeraj
mladost. Vaţno je le, da imamo ob sebi nekoga, mamo ali očeta, ki nas bo potegnil gor, ko
bomo zdrsnili v jarek in to hvaleţnost jima moramo tudi pokazali.
Tinkara Koračin, 7. a
7
POTOVANJE DO NAJLEPŠE ROŢE
Zjutraj sem se zbudila in stopila k oknu. Na omarici pod njim sem našla mamino sporočilo, na
katerem je pisalo, da je ponoči začela teţko dihati in jo je oče odpeljal v bolnišnico. Bila je še
toliko pri močeh, da je napisala pismo. Prosila me je tudi, naj je ne obiskujem, saj bi jo videla
v groznih mukah.
Dopoldne v šoli nisem prav nič poslušala, kajti nisem in nisem si mogla iz glave izbrisati
mame. Pri uri knjiţevnosti sem vendarle ujela nekaj na uho. Slišala sem nekaj o čudeţni in
največji roţi, ki ozdravi vsakogar in še tako smrtne bolezni. Pot do nje naj bi bila vrata, ki se
prikaţejo sredi vrta, ko ga najbolj potrebujemo.
Tisto popoldne sem čepela na stopnici pred vrati in opazovala ptice na vrtu. Pripovedi v šoli
sicer nisem verjela, vendar nisem mogla verjeti svojim očem, ko sem zagledala vrata, ki so
bila postavljen sredi vrta. Da bi se prepričala, sem stopila proti njim in jih odprla. Stopila sem
v velik prostor, ki se je končal z manjšimi vrati. Še nekajkrat sem stopila skozi manjša in še
manjša vratca. Za najmanjšimi vratci pa se mi je odprl pravi raj, sredi katerega je bil čudovit
vrt. Na vrtu je rasla čudeţna roţa, ki se je svetlikala v popoldanskem soncu. Roţa je spala.
Stopila sem do nje in jo odtrgala. Prebudila se je in mi dovolila, da sem jo odnesla mami.
Mama se je roţe razveselila in takoj ozdravela. Če ji ne bi prinesla roţe, bi mama zagotovo
umrla, sedaj pa spet teka z mano po vrtu, roţa pa je ovenela in se vrnila v čudeţni vrt. Svoje
zgodbe do sedaj pa nisem zaupala še nikomur.
Leja Udovč, 5. r
Nagrajenka natečaja Srečanje najmlajših literatov osnovnih šol
Tudi v tem šolskem letu je Javni sklad RS za kulturne dejavnosti razpisal literarni natečaj
Srečanje najmlajših literatov osnovnih šol, na katerem je prejela nagrado Maša Trampuš,
učenka petega razreda matične šole. Ustvarila je kar nekaj literarnih besedil, komisijo pa je še
posebej navdušila pravljica Gobje kraljestvo, ki je bila predstavljena na zaključni prireditvi v
četrtek, 17. maja 2012, v avli Krke, tovarne zdravil.
Mentorica Brigita Prus
GOBJE KRALJESTVO
Nekoč je ţivel reven moţ, ki je imel tri sinove. Seveda so bili vsi, razen najmlajšega, stari več
kot 7 let. Nekega dne so se igrali v gozdu skrivalnice. Najstarejši brat se je skril za grm, poln
borovnic. Ko jih je jedel, je zelo glasno cmokljal. Hitro sta ga odkrila. Najmlajši brat pa se je
skril za veliko skalo nenavadne oblike. Tam ga brata nista našla, zato se je neznansko
dolgočasil. Na skali je zagledal vrata, na katerih so bile narisane gobe. Medtem ko si je
ogledoval vrata, sta ga brata ţe našla. Bilo je pozno in morali so se vrniti domov.
8
Ponoči je najmlajši brat zbudil svoja brata. Točno opolnoči so odšli v gozd. Ogledovali so si
skalo, vendar se ni nič zgodilo. Čakali so in čakali. Točno sedem minut čez polnoč se je skala
zasvetila. Bratje so se prestrašili. Vrata so se odprla, zato so vstopili. Pot jih je vodila v
prečudovite gozdove. Hodili so naravnost, dokler niso prišli do majhnega jezera, ki je v
mesečini nastajal iz prelepega slapa. Bili so tako navdušeni, da sploh niso opazili, da so padli
v roke dvanajstim gobjim razbojnikom. Ti so imeli lesene sablje in puške, ki so streljale
jagode. Mlajšemu bratu je bilo to strašno všeč.
Še preden so razbojniki začeli streljati, je mimo prineslo gobjega kralja in kraljico s svojo
številno vojsko. Sam kralj je razbojnikom – mušnikom ukazal, da pustijo tri nenavadne
velikane pri miru. Mušniki so zbeţali, še preden je kralj dokončal ukaz. Bratje so se srčno
zahvalili gobjemu kralju. Ta pa jim je le odgovoril: »Mi smo dobre gobe. Sprejmemo
vsakega, ki je dobrega srca.« Kralj je vse tri brate povabil na veliki gobji ples.
Bratje so se na vsak način ţeleli zahvaliti kralju. Razmišljali so in razmišljali, nato pa je kralj
sam prišel do njih. Prosil jih je, če lahko vse mušnike in druge gobje razbojnike preţenejo iz
gobjega kraljestva.
Na gobji ples so prišli vsi povabljeni pa tudi nepovabljeni gostje. Prišli so tudi vsi razbojniki,
ki so ţiveli v gobjem kraljestvu. Bratje so planili nanje in jih ujeli v veliko mreţo. Obesili so
jo na drevo in nadaljevali s plesom.
Po končanem plesu so se poslovili, vzeli mreţo z razbojniki in odšli. V svoj svet so se vrnili
skozi posebna vrata. Razbojnike so vrgli v veliko jamo, sami pa so se utrujeni in skoraj miţe
odpravili domov. Ulegli so se v postelje in se pogreznili v globok spanec. Zjutraj niso
zagotovo vedeli, ali je bilo gobje kraljestvo resnično ali so le sanjali.
Maša Trampuš, 5. r
Tilen Kovačič, 7. a
Mitja Jerman, 9. a
9
KOT ZVEZDA NA NEBU
Ljudje zorimo počasi in z leti. To je misel Toneta Pavčka. To misel si razlagam kot neko
učenje čez celo ţivljenje. Človek nikoli ne dozori do konca, saj se vsak dan naučimo kaj
novega o ţivljenju.
Morda mi ne boste verjeli, ampak jaz ne razmišljam kot najstnik, ampak kot odrasla oseba, saj
imam v mislih ţe zastavljene cilje v ţivljenju. Na tem področju ţe delam. Imam ţe izbrano
osebo, ki bi jo rad imel ob sebi do konca ţivljenja. Ampak ta izbrana oseba je v najstniških
letih, kar me zelo moti, saj gleda drugače na svet kot jaz.
Ţivljenje med odraščanjem je zelo nevarno, saj te lahko majhna neumnost spravi v teţave do
konca ţivljenja. Zato pa imam starše, ki me vodijo v pravo smer, na pravo pot.
Včasih grem z bratom na nogometno tekmo. Seveda tam ne gre brez alkohola in ker sem še
mlad in ranljiv, sem se dal zavesti. Starejši so mi ponudili alkohol. Sprva sem ga zavračal, a
kasneje sem se dal pretentati. Naslednji dan sem občutil posledice. Spraševal sem se, če sem
res to jaz. Sam sebi sem bil velika uganka. Prisegel sem si, da ne bom do polnoletnosti nikoli
več poskusil alkohola, saj če sem trezen, se bolje počutim in se lahko zabavam na različne
načine z druţino, prijatelji, sosedi,…
V svoji vasi sem kar priljubljen, saj se s sosedi dobro razumemo, si pomagamo,
zato si prijateljstvo štejem kot veliko vrednoto. Moja vrednota je tudi druţina. Če otrok nima
druţine, je popolnoma izgubljen, osamljen, ne znajde se v zunanjem svetu in lahko zaide na
kriva pota. Druţina je zame to, da jo sestavljajo trije pomembni členi: oče, mati in otroci. Oče
je glava druţine. Tako je tudi pri nas. Ko sem ţe pri očetu, naj povem, da je oče moj vzornik,
saj ga zelo občudujem, kaj vse je pretrpel, ustvaril v ţivljenju in povrhu je še izjemen oče. Uči
me, kako naj grem po njegovih stopinjah. Moj oče veliko računa name. Jaz pa po tihem
razmišljam, če bom prenesel tako veliko vlogo, breme, kot ga prenaša on.
Moja pričakovanja v ţivljenju so nadpovprečna, saj si ţelim biti najboljši oče, dober moţ,
iskren prijatelj, si ustvariti lep dom. Če mi uspe, bom naredil veliko zabavo in nanjo povabil
vse.
Joţe Turk, 9. b
Matic Šurla, 6. a Nejc Udovč, 9. b
10
MLADOST JE PAČ MLADOST
Mladost. Kaj sploh je mladost? Teţko bi rekla, kaj je, vem pa, da je uporniška. Zaljubljena. Pa
neposlušna. In polna lepih spominov in dogodkov. Mladost je lepa. In svojeglava.
Najpomembnejše pa je, da v mladosti doţivimo obilico lepih in tudi malo manj lepih stvari.
Mladost nam da krila, da v njih poletimo nekam daleč, daleč stran…
Ura je 6:11. Budilka zvoni. ''Eva, vstani!'' mi za dobro jutro zakriči mami. Pa se ne odzovem.
Še vedno sem nekje v sanjah, kjer sem princesa in me čaka princ na bele konju. Podoben je
Niallu, pevcu v skupini One direction. ''Eva!!!'' se spet zadere mami. Počasi se zbudim in
skočim iz postelje. Mrko voščim mami dobro jutro in odidem v kopalnico. Sovraţim jutra.
Sovraţim budilko. Sovraţim šolo. Ne sovraţim pa njega. Mojo ljubezen, ki sploh ne ve, da
obstajam. On je edini razlog, zakaj sploh grem v šolo. Pogledam se v ogledalu. Videti sem kot
čarovnica z bradavico na nosu. Začela sem dobivati mozolje. ''O, fuj!'' se zadere Ţiga, potem
me pa še brcne. Saj bi ga nazaj, pa se mi ne da. Ko sem se končno vsa uredila, sem spila
mleko in odšla na avtobusno postajo. Prišel je avtobus in usedla sem se na sedeţ, kjer vedno
sedim. Razmišljala sem. O njem. Pa o njem. Pa o njem. In potem se v moje misli prikrade
misel, zakaj sanjam o njem. Zakaj sploh sanjam o njem? Sem le še ena punca, ki jo je obsedel.
Pa saj bi še razmišljala, a avtobus je ustavil. Odšla sem v garderobo, kjer so me mnoge
prijateljice spraševale, kaj je. Bila sem precej slabe volje. Pa vendar sem imela na sebi masko.
Masko z nasmeškom. Navzven sem sijala, notri v srcu pa se mi je podiral svet. Pouk je minil
precej dolgočasno. Sovraţim pouk. Odšla sem še na kosilo, potem pa domov. Na avtobusu so
se mi spet prikradle misli o njem…
Ko sem prišla domov, sem priţgala računalnik. Seveda, pozabila sem, da je mami dala
računalnik pod kodo, da ne bi bila na njem. Pametno, pametno, mami, sem si mislila, samo
kaj, ko si geslo napisala na listek in ga potem čisto 'neopazno' nalepila na zaslon računalnika.
Na facebooku ni bilo nič pametnega, zato sem se zleknila na kavč in začela gledati TV, bolj
natančno nadaljevanke. Prva beseda, ki je bila slišati od mami, ko je prišla domov je bila: ''A
spet gledaš te limonade?'' ''Ne mami, to niso limonade, to so nadaljevanke, a si zdaj lahko
malo tišja?'' Bila sem jezna. Hotela sem mami povedati, da sem zaljubljena. Pa nisem vedela,
kako. Zadnje čase je bila zelo stroga in z očijem sta vedno dejala: ''Šola je na prvem mestu.''
Baje. Odšla sem v sobo, naredila nalogo in se zleknila na posteljo. Spet sem imela v glavi
njega.
Nato sem zaspala. Zbudilo me je neţno boţanje po glavi. Bila je mami. To je to. Moram ji
povedati, kaj se dogaja. Bila sem kot paradiţnik. Vsa rdeča v obraz. In začela sem. Ko sem
začela, sploh nisem mogla nehat. Kar samo iz sebe je prišlo. Povedala sem ji, da imam v
mislih samo njega. Zjokala sem se ji v naročju, ona pa me je zibala kot majhnega otročka.
Njena edina beseda je bila: ''Moja princeska je zaljubljena.'' Skupaj sva sedeli in se
pogovarjali do večernih ur. Vedela sem, da me ne bo izdala in da mi bo vedno stala ob strani.
Kako čudovito mamo imam, sem si mislila. Na koncu mi je rekla, da je bilo tudi njej teţko me
gledati tako. Da jo je bilo strah zame, ker sem na enkrat iz majhne princeske odrasla v uporno
najstnico. Temu smo se smejale in tako končale najin pogovor.
11
Ema Turk, 1. a
Mladost je pač mladost in k vsaki mladosti sodijo tudi straši. Tu so za to, da nas varujejo in
nam govorijo take prikupne vzdevke. ''Princeska!'' je zakričal Ţiga. ''Nehaj jokat', pa prid' v
sobo, da se še enkrat stepeva.'' Ja, mladost je pač mladost, sem si mislila in se z nasmehom na
obrazu odpravila v Ţigovo sobo.
Eva Renuša 7. b
PREDSTAVA JANKO IN METKA
Predstavo Janko in Metka smo si ogledali v kulturnem centru Janeza Trdine. Voţnja z
avtobusom je bila prijetna. Najprej sem hotel sedeti z Vjolo, ampak sem sedel z Nejcem. Ko
smo prišli, nam je učiteljica Zlata razdelila vstopnice. Malo smo še počakali in kmalu smo bili
pri gospe, ki je pregledovala vstopnice. Jaz sem sedel v vrsti 7 desno in na sedeţu je bila
številka 35. Ko se je predstava začela, so malo zatemnili dvorano.
Najboljša in najbolj smešna oseba je bila čarovnica, ker je bila rdeče barve in je skočila v peč.
Janko in Metka sta bila otroka dobrega srca. Zlobna mačeha se je hotela znebiti otrok. V
prvem poizkusu ji ni uspelo, ko pa je poizkusila drugič, ji je uspelo. Janko in Metka sta se
izgubila v gozdu. Ponoči, ko sta spala, je zlobna mačeha kosila travo. Ob tem prizoru smo se
vsi zelo smejali. Ko sta prišla k čarovnici, se nam je zdelo, da čara, ampak so to bile le vrvice.
Delala se je prijazno, bila je pa zlobna. Janka je hotela zrediti, Metko pa je stradala. Bila je
kot sluţkinja. Janko je bil zaprt v postelji, ki je bila kletka. Čarovnica ga je večkrat potipala za
prst, da bi ugotovila, če je dovolj debel. Janko ji je namesto prsta dal palico od lučke.
Čarovnico je kmalu minilo potrpljenje. »Kar takega bom pojedla,« je rekla. Metki je ukazala,
naj zakuri peč. Metka je čarovnico pretentala. Namesto Janka je v peč šla čarovnica. Medtem
je njuna zlobna mačeha umrla in za vse je bil odgovoren njun oče. Zelo se je razveselil Janka
in Metke.
Ko je bilo konec predstave, so se vsi priklonili in mi smo zaploskali. Začela je igrati ista
glasba kot na začetku. Spet smo se zbrali in šli v pare. V paru sem bil z Vjolo. Na avtobusu
sva sedela skupaj. Ko smo prispeli v šolo, smo pisali o predstavi.
Le nekaj nas je dobilo nalogo, da zgodbo dokončamo doma, med njimi sem bil tudi jaz. In
tako smo doţiveli še eno prijetno voţnjo in lepo predstavo.
Tomaţ Stupar, 3. r
Sara Šušteršič, 7. a
Ajda Turk, 3. r
12
MED PRAZNIKI
Boţič in novo leto sem preţivel doma. Pred boţičem smo šli v Ljubljano, da si ogledamo
lučke. Za silvestrovo smo jedli biftek. Ko smo se najedli, sta prišla k nam dedek in babica.
Potem smo šli vsi skupaj ven. Zunaj smo spuščali rakete. Ko smo prišli noter, sem šel spat.
Počitnice so mi bile zelo všeč. Malo sem ţe pogrešal šolo.
Anţe Cimermančič, 2. r
MED PRAZNIKI
Med prazniki sem se igrala z barbikami. Šli smo v
gozd. Podirali smo drevesa. Za novo leto smo spuščali
pasje bombice. Gledali smo tudi rakete. Delala sem
domačo nalogo. Šli smo v mesto. Pripravili smo
novoletno večerjo. Babi je nama z bratom dala liziko
in bonbone. Reševala sem kriţanko. Na računalniku
sem igrala club pingvin. Risala sem in vsak dan brala.
Te počitnice so bile zelo, zelo lepe.
Laura Omerzu, 2. r
13
14
DEFINICIJE LJUBEZNI
V 7. razredu smo pri slovenščini obravnavali delo Feria Lainščka z naslovom Ajša Najša in
ljubezen in pri tem prišli do spoznanja, da vsak od nas ljubezen pojmuje nekoliko drugače.
Vsak učenec se je zamislim, kaj mu ta pojem predstavlja in nastalo je kar nekaj zanimivih
definicij ljubezni.
Ljubezen je potrpeţljiva, se ne napihuje, ne
misli hudega, ne veseli se krivice, veseli se
pa resnice. Vse opraviči, vse varuje, vse
prenese.
Ţan Rajk, 7. b
Ljubezen je, ko nekomu, ki ga imaš rad,
odkriješ svoja prava čustva in mu zaupaš,
poveš skrivnosti in ga nikoli ne izdaš.
Jakob Zaletelj, 7. b
Ljubezen je nekaj lepega. To je, da te ima
nekdo rad in te podpira, ti pomaga. Pravijo,
da ko si zaljubljen, lahko narediš vse.
Ljubezen je, da se imata dva rada in da sta
rada skupaj.
Matej Omerzu, 7. b
Ljubezen je, če ti fant pomaga pri domači
nalogi in se ti nasmehne, je veliko v tvoji
druţbi, kjer se počutiš dobro. Imaš nekoga
rad. Ljubezen je nekaj lepega.
Nina Staniša, 7. b
Ljubezen so po mojem mnenju čustva oz. občutki, ki jih teţko opišeš. Ljubezen je neka
pozitivna moč med dvema osebama, ki se močno ljubita in sta pripravljena ţiveti skupaj in
morda imeti tudi druţino. Ljubezen ti velikokrat dela tudi problemčke, biti zaljubljen in ko v
druţbi zaslišiš ime te osebe, kar zaţariš. Ljubezen je velik korak višje od simpatije. Ljubiti
nekoga pa je nekaj najlepšega in ga imeti rad. V ljubezni si dve osebi stojita ob strani, tako v
dobrih kot v slabih in teţkih trenutkih. Ta oseba ti največkrat daje pozitivno upanje, moč, če
padeš in se ne znaš pobrati iz teţav, ti priskoči na pomoč, te spodbuja v določenih stvareh in
te ime zelo, zelo rad.
Ana Šimc, 7. b
David Šeruga, 6. b
Tinkara Koračin, 7. a
STIHI
15
SANJARJENJE…
Ko se zjutraj zbudim,
si najprej zaţelim,
da krila dobim.
Od nekdaj sem hotela leteti,
kot galebi prevzeti,
od takšne lepote, ki sveti.
Ta ţelja nikoli ne ugasne,
kot lepote krasne,
ki ţenejo moje sanje vanje.
A niso se mi še uresničile,
da bi se s pticami vrtinčile
v njihovem krogu idile.
A zato verjamem v sanje,
da me nočna lepota ponese vanje,
ko z belim oblakom preidem v spanje.
Vesna Udovč, 8. a
Robert Kobe, 6. a
SVOBODA
Veter šepeče mi stihe,
moje misli pa plavajo drugam.
Ţelim si nekam, kjer bom sam!
Ţelim si svobode,
nočem šole,
niti številk, pa naj bodo sode ali lihe,
nočem dragih oblek, niti zlate vode.
Ţelim si svobode.
Dovolj imam svoje sobe,
dovolj kričečih besed, da je vse narobe.
Ţelim si svobode.
Leţim na postelji, gledam v zrak,
Kakšen bo moj naslednji korak?
Svoboda večna.
Pa bom res srečna?
Katja Kobe, 8. a
PRIJATELJICA
Moji prijateljici Maruša je ime, skupaj
hodiva v 6. b.
Ona rokomet trenira,
a pri matematiki od dolgočasja umira.
Čeprav je rokomet igra za njo,
se zaradi nogometa kregamo.
Saj ona za Ronalda navija,
kar mene ubija.
Ker najboljši je Messi,
saj zna z ţogo in njegovi so lepi dresi.
A z Marušo sva prijateljici vseeno
in skupaj sva veselje eno.
Ajda Brkopec, 6. b
16
Vilenica, mentorica Karmen Blatnik
PRIJATELJI
Potem, ko filma je ţe konec,
ali knjigo sem prebral,
mi tako dolgčas postane,
da bi najraje kar zaspal.
Res, da ko dolgčas mi postane,
ne vem, kaj delal bi.
A vedno vem, da blizu mene
čakajo prijatelji.
In z njimi se lahko zabavam
dneve in noči,
zato imam pravo prečo,
da na svetu so prijatelji.
Jaz rad z njimi ţogam se
in veselim,
se z njimi skrivam
in podim.
A včasih je veselo,
ker pri njih celo prespim,
a zgodaj zjutraj se zbudim,
da spet lahko norim.
Tudi oni so veseli,
da skupaj se igramo,
zato se vedno
super imamo.
Edino s prijatelji
kaj delim,
ker tujcem ne zaupam,
ali pa se jih bojim.
Lahko jim zaupam,
da ne bodo nič izdali,
lahko se zanesem,
da mi bodo pomagali.
Jaz svoje prijatelje
resnično rad imam, Meta Brkopec, 8. a
ali oni meni
ali jaz njim kaj dam.
Imam prijateljev veliko,
ki dobri se mi zdijo,
včasih so tiho,
včasih pa norijo.
Robert Kobe, 6. a
OTROK SPRAŠUJE ...
Kako miš ve,
da mora beţati pred mačko?
Kako listavec ve,
da ima liste namesto iglic?
Kako ţarnica ve,
da sveti, ko je tema?
Kako mi vemo,
da morajo biti copati na nogi,a ne na glavi?
Luka Cigale, 4. b
MEDVEDEK SLADKOSNEDEK
Medvedek Sladkosnedek je velik
sladkosned.
Je medvedjo hrano in slaščice za pobed.
Ta medvedek je zelo poseben, saj poje vse,
kar dobi,
ribe, jagode prav vse.
Tam v gozdu je doma,
ko je lačen, v vas prihlača.
Po smetnjakih brska, ropota,
da lovce na plan zbeza.
Neţa Bartol, 4. b
17
BRANJE… ČUDOVITO POTOVANJE
Kaj je branje?
Branje je eno
čudovito potovanje.
Kaj občutiš, kadar bereš?
Občutiš, da si kralj in
se na vse dereš.
Branje je res čudovito potovanje,
saj sam si s seboj
in na čudovitem potovanju.
In res, če še ne veš,
je knjiga vedno s tabo,
vsak trenutek samo s tabo.
BRANJE, ČUDOVITO POTOVANJE
Branje je čudovito potovanje,
ki misli ti napolni z zabavnimi,
s čudovitimi ali z ţalostnimi dogodki.
Ob branju spoznaš stvari,
ki jih do sedaj nisi poznal.
Besede prelepe te pošljejo v svet pravljic,
v preteklost ali k razburljivim
pustolovščinam.
Knjiga te pošlje na potovanje čudovito,
kjer pozabiš na čas in vse okoli sebe.
Ko te branje ponese v pravljični svet,
si srečen, ţiv in samozavesten.
Kadar pa si ţalosten, te razveseli
in postane tvoja najboljša prijateljica.
Ob branju pa se zaveš tudi tega,
da je ţivljenje čudoviti dar,
v katerem spoznaš mnogo stvari
in ga moraš dobro izkoristiti.
Za konec pa ugotoviš to,
da pametni ljudje v sebi nosijo veliko
bogastvo.
Maja Prešern, 5. r
Leja Udovč, 5. r
18
MOJ BRAT
Moj brat Gregor vedno modruje
in se s tem od drugih razlikuje.
Računalnik mu ugaja,
ob vikendih pozno vstaja.
Rad montira in sestavlja
ter za sabo ne pospravlja.
In čeprav se krega,
je dober kolega.
Zvečer mi ne da spat',
drugače ga imam kar rad.
Jan Karpljuk, 5. r
MOJA SESTRA KAJA
večkrat mi nagaja.
Po hiši se sprehaja
in nič ji ne ugaja.
Rada dolgo spi
in se druţbe veseli.
V roki mobi drţi,
a ko pozvoni,
se vsa spremeni.
Se gleda v ogledalo,
kje preveč je in kje premalo.
Veliko trenira,
za rokomet umira.
Bi rada bila velika,
a se tudi delu rada izmika.
Zaveda pa se,
da šola je vse.
Naj nagaja, se sprehaja,
to še vedno je edina Kaja.
Jo rada imam
in nikomur je ne dam.
Nika Hudelja, 5. r
SESTRE
Zakaj morajo biti sestre?
Zakaj sploh ţivijo?
Le zakaj jih dobimo?
So le male tečnobe.
Cvilijo in razgrajajo cele dneve tako glasno,
da ti gre gotovo čez uho.
Imeti starejšo sestro je še huje,
ker ti samo ukazuje in
neprestano nekaj modruje.
Za njih je značilno,
da cele dneve
pred računalnikom sedijo,
se s prijatelji kaj dogovorijo
in se zraven ves čas smejijo.
Res je z njimi teţko ţiveti,
pa vendar jih je lepo doma imeti.
Veliko naučijo nas,
zato se tudi za njih
vedno najde čas.
Maša Trampuš, 5. r
SESTRA
Lepo je imeti sestro, ali pa tudi ne.
Sestra je pravi zaklad
in ne le nadloga,
kot bi to rekel nekdo,
ki ga sestra ne uboga.
Lepo je, če mi pomaga
pri domači nalogi,
splete moje dolge lase
ali kakšno modro pove.
Lepo je imeti sestro, ali pa tudi ne.
Vendar ţal ni tako lahko,
ampak to je pač tako.
Ţivljenje bilo bi preveč dolgočasno,
če bi vse teklo gladko.
Lepo je imeti sestro, ali pa tudi ne.
Klavdija Hočevar, 5. r
19
MATIC
Ko nimam pojma o nalogi
in naloga teţka je,
vedno pravo imam priloţnost,
da sošolec mi pove.
Ker moj sošolec ter prijatelj
redno se uči,
jaz vedno ga sprašujem,
on pa rad pomaga mi.
Ko pride domov,
vedno mu hamburger zadiši,
potem pa na mizi
špinača leţi.
Seveda pa v bliţini
veliko prijateljev ima,
vsak dan jih pokliče,
da z njimi se igra.
A včasih tudi on
kakšno stvar vpraša me,
jaz pa mu odgovorim:
"Nimam pojma, kaj to je!"
Res se rad veliko zabava,
učenje pa mu dobro ni,
pa čeprav se ves dan trudi,
da v šoli pet dobi.
Nekega dne
pa bo zrasel Matic
in postal bo
res fajn stric.
Robert Kobe, 6. a
NOČ
Zunaj tiha noč,
ki ima svojo moč.
Vsi lahko zaspimo
in si nekaj zaţelimo.
Pride jutro in pohitimo,
da iz postelje pravočasno zbeţimo.
Nejc Brulc, 4. b
Ajda Brkopec, 6. b
SMEH
Smeh beţi, če ga kdo lovi.
Smeh ni kar tako,
da bi rekel halo.
To je resna stvar,
ki raste in raste,
dokler ne preraste.
Recept:
Smej se veliko,
da bilo ti bo lepo,
da se smejal s tabo bo vsakdo.
Nejc Brulc, 4. b
20
LISTEK IN SVINČNIK
Listek: Listek po zraku šumi.
Svinčnik: Svinčnik se huduje, listek naj miruje.
Listek: Listek pade na mizo.
Svinčnik: Svinčnik na listek steče.
Listek: Listek brţ odteče.
Svinčnik: Svinčnik se jezi.
Listek: Listek pa smeji.
Svinčnik: Svinčnik ponori.
Listek: Listek brţ zbeţi.
Svinčnik: Svinčnik ga ujame.
Listek: Listek hoče stran.
Svinčnik: Svinčnik se polomi.
Listek: Listek pa raztrga.
Svinčnik: Svinčnik se podrgne. HLAST
David Bauer, 4. a
V GOZDU, NARAVOSLOVNI DAN
Ta kraj sem si izbral zato,
ker je tukaj najbolj mirno.
Drevo bi vprašal,
zakaj ne gre po svetu?
Ko bi se le lahko pogovarjal s tabo!
Bi govoril z mano?
Nejc Ţagar, 3. r
Lovro Šimc, 1. a
JEZIKOVNI KOTIČEK
21
AUSFLUG NACH KLAGENFURT
Es war Freitag, den 18.Mai 2012. Die Schüler desSchulfachesDeutsch der Grundschule
Stopiče und der Grundschule Brusnicehabeneinen lehrfachten Ausflug nach Klagenfurt
gemacht. Wir haben einen Leiter gehabt. So war der Weg sehr interessant und lehrfacht. Der
Leiter war sehr freundlich undnett.Zuerst haben wir uns den Fürstthron und das Zollfeld
angesehen, wo die Herzogseinsetzung stattgefunden ist. Dort haben wir unsere Imbisse
gegessen.Den Weg haben wir mit der Besichtigung der Kirche von Maria Saal fortgesetzen.
Die Kirche ist sehr groß und wuchtig. Ihre Innere ziert ein sehr schöner Altar.Die Stadt
Klagenfurt war unsere nächste Station. Wir haben uns die Statue des Drachens, das Symbol
von Klagenfurt, angesehen. Dort war auch der Denkmal von großartiger Maria Theresia.
Danach sind wir nach Landeshaus des Kärntens gegangen, wo wir uns den Saal der Wappen
und den Fürststein angesehen haben.An den Wänden konnten wir die Wappen von 665
FürsDie letzte Station unseres Ausfluges nach Klagenfurt war der Besuch des Parks
Minimundus. tfamilienbesichtigen.Dort waren verkleinerte Sehenswürdigkeiten aus aller
Welt, von der Kirche heiligen Peters zu dem Eifelturm.
Für mich war die Besichtigung des Parks Minimundus das interessanteste Teil des Ausfluges.
Dann sind wir uns entlang dem Wörthersee gefahren und so sind wir uns nach Hause zurück
gefahren.
Diese Schulexkursion habe ich sehr lehrfacht und lustig gefunden. Ich wünsche mir, dass wir
mehr solcher Ausflüge haben würden!!!!!
Gašper Kastelic, 9. a
22
MEIN PORTRÄT
Ich bin MetaBrkopec. Ich komme aus Slowenien aus Novo mesto. Ich bin am 22. August
1998 geboren. Ich bin 13 Jahre alt. Unser Haus ist groß und mein Zimmer ist auch groß. Ich
gehe in die Schule Stopiče in die Klasse 8.
Mein Hobby ist Zeichnen. Ich habe einen Hund Bobi. Er ist sehr freundlich. Meine Freunde
sind Vesna, Katja, Monika, Metka, Erik, Ana, Adelina…
Ich esse gern Obst und Pizza und ich Trinke gern Wasser.
Mein Tagesablauf: Ich stehe jeden Tag um 6.00 Uhr auf. Ich gehe in die Küche und
frühstücke. Dann gehe ich in die Schule. Der Unterricht fängt um 8.00 Uhr an. Um 13.30 Uhr
ist die Schule aus und ich fahre mit dem Bus nach Hause zurück. Um 16.30 Uhr essen wir
Mittagessen. Um 21.30 Uhr essen wir zu Abend.
Wir (unsere Familie) fahren in Urlaub im August und Februar. Wir gehen ans Meer und in die
Berge. Mir ist es gut. Und du?
ANGLEŠKA DELAVNICA:
SHEPHERD'S PIE, PANCAKES
V petek, 4. 5. 2012, smo se učenci 7. razredov udeleţili angleške delavnice pri ge. Hlača.
Razdelili smo se v skupine. Ena je pekla palačinke, druga je lupila krompir, tretja je rezala
čebulo. Ko smo spekli Sheppherd's pie in palačinke, smo se z vso hrano še pošteno najedli.
Bilo je zelo zabavno, zanimivo in slastno, pa še nekaj novih kuharskih veščin smo pridobili.
Sodelovali so: Maruša Novak, Barbara Kobe, Teja in Nina Klemenčič, Tinkara Koračin,
Antonios Meglič, Primoţ Kulovic, Primoţ Pirc,Vida in Irena Bačar, Domen Mervar, Ana
Šimc, Rebeka Bartolja in Klavdija Ucman.
Maja, Rebeka in Aleks
On Friday 4th May 2012 7th grade pupils participated English classes workshop under Mrs.
Hlača leadership. We split into groups. One group made pancakes, the other group peeled
potatoes and the third group cut and chopped onions. When we baked Sheppherd's pie and
pancakes, we ate all the food and we were full. It was very funny, interesting and delicious,
and we even obtained some new cooking skills.
Maja, Rebeka in Aleks
23
SHEPHERD'S PIE –MESNA PITA S KROMPIRJEM
INGREDIENTS -sestavine
1 lbbeef / lamb / veal and pork (mixed)
5 oz chopped onion
3 table spoons butter or oil
3 cloves garlic, minced
1 1/4 cupstock / gravy / meat jelly
1 teaspoonflour or cornstarch
tomato paste
1 tablespoonWorcestershire sauce, or
1 1/2 teaspoons winevinegar
thyme, salt, pepper, cayenne
2 lbpotatoes
1 cupmilk (about)
3 oz butter
1 tablespoon grated dry cheddar
1 tablespoon grated Parmesan
INSTRUCTIONS- navodila
Chop, process or mince the meat. Cook onion in the fat until soft. Add the meat and garlic,
stirring well; then raise the heat so that the meat browns. Turn it over in large sections with a
spatula, so that it browns all over. Pour off any surplus fat. Add some of the liquid and bubble
gently for 5 minutes. Sprinkle on flour or corn starch, stir again and add the remaining liquid.
Let it bubble to a rich sauce, adding the various flavorings to taste. Meanwhile scrub, boil and
peel the potatoes. Set aside a couple and slice them thinly. Mash the rest with the milk and
butter, seasoning to taste. Put the meat into a shallowdish. Spread the mashed potato on top
and, with the slices, make a ring around the edge. Scatter the cheese over, and brown under
the broiler at a moderate heat, or at the top of a hot oven.
24
PANCAKES
Ingredients/ sestavine:
100 g flour
1 egg 250 ml milk
salt
oil
sugar
jam
First you put 1 egg, a bit of salt, some flour and milk. You put hem into a bowl and you mix
everything together. We call this mixture 'BATTER'.
You put a bit of oil into the frying pan and you heat it. Then you pour some batter into the
frying pan. You fry it first on one side, then you fry it on the other side. When both sides are
done you put it on a plate, you spread some jam. And that's it.
ANGLEŠKA DELAVNICA
V četrtek, 10. 5. 2012, smo imeli učenci osmih razredov angleško delavnico z naslovom
SWEET THINGS, CAKES, PIES AND OTHER STUFF. Torej kakor vam ţe naslov pove, smo
pekli sladke stvari. Delavnico smo začeli ob 13.15, sprva smo se lotili peke nuteline torte z
bananami. Ţe ob samem pogledu na recept smo mislili, da bo peka zelo zahtevna, vendar se je
izkazalo, da ni. Ko smo pripravili torto, smo se lotili še peke pice. Ta je bila nekoliko laţja.
Ko je bilo vse pripravljeno, smo se lotili še najbolj zanimivega dela, in sicer jedenja, njamiiii.
Ker je bila torta veliko prevelika za nas, je je veliko ostalo, zato smo jo odnesli učiteljem, ki
so imeli govorilne ure. S torto so bili zadovoljni in prav tako naši trebuščki.
Sodelovali so: Sara Judeţ, Sara Omerzu, Nika Auguštin, Ţan Brkopec, Aleš Drab, Metka in
Urška Staniša pod vodstvom ge. Hlača.
Upamo da bomo delavnico izvajali še kdaj.
25
Sledi še recept, ki ga najdete tudi na internetnem naslovu
http://www.kulinarika.net/recepti/3603/sladice/torta-nutella/
Testo:
6 jajc
2 dag sladkorja
18 dag moke
1 pecilni prašek
1 vanilin sladkor
4-5 ţlic Nutelle
Nadev:
0,5 l sladke smetane
5 ţlic Nutelle
Preliv:
2 dcl vode
5 ţlic sladkorja
PIZZA Dough Recipe
1 pound (or about 3 1/2 cups) high gluten flour
3/4 cup warm water
1 tablespoon vegetable oil
1 1/2 teaspoon active dry yeast
1 1/2 teaspoon sugar
1 teaspoon salt
In a heavy-duty stand mixer fitted with dough hook, add the water, oil, yeast, salt, and sugar.
Mix thoroughly until yeast has fully dissolved. Add flour and mix on low speed until all of the
flour and water have mixed and a stiff dough ball forms, about 3 to 4 minutes. Stop mixing as
soon as the dough ball forms as this type of dough should not be kneaded.
CAMBRIDGE ENGLISH READERS
Učenci 6. razreda smo v letošnjem šolskem letu sodelovali na mednarodnem natečaju v
kreativnem pisanju zaloţbe Cambridge UniversityPress. Na voljo smo imeli dve knjigi: What
a Lottery! in Let Me Out. Let Me Out je zanimiva zgodba o robotu, ki se ne glede na
okoliščine obnaša tako, kot je bil programiran. Na koncu ubije svojega lastnika in išče novega
gospodarja. Knjigo smo prebrali pri pouku, drugo pa pri varstvu. Doma smo odgovorili na
vprašanja in napisali spremenjen konec zgodbe. Nekaterim je prav lepo uspelo. Konec maja
smo prejeli priznanja v angleščini s povabilom, naj še kdaj sodelujemo na tem natečaju.
Ajda Brkopec, 6. b in Špela Gorenc, 6. a
26
PETER AND HIS MUM
Peter: Mum! I'm going out to play basketball.
Mum: OK, but tidy your room first.
…
Peter: I've done it.
Mum: Now you must mop the floor.
Peter: But …
…
Peter: My room's perfectly clean. Can I go now?
Mum: No! Look at the windows. They're very dirty. Clean them.
Peter: But muuum…
Mum: Clean them right now.
…
Peter: OK, I've done it. Now I'm going to play basketball.
Mum: OK.
Peter: (goes out and comes back in five minutes)
Mum: Why have you come back?
Peter: I'm too tired to play basketball.
Robert Kobe in Matic Šurla, 6. a
FRANKOFONSKI DAN
V petek, 25. maja, smo se učenci 7. in 8. razredov pri izbirnem predmetu francoščina
odpravili v Kranj na frankofonski dan. Avtobus smo si delili z učenci iz osnovne šole Otočec
in Center. V Kranju smo si na srednji ekonomski šoli ogledali razne predstave, ki so jih
pripravili učenci iz šol, kjer se učijo francosko. Vse plesne, dramske, pevske točke so bile
pripravljene v francoščini. Uvodu so sledili pozdravi ravnateljev, učiteljev, predstavnikov
ministrstev, francoskega inštituta ter zavoda za šolstvo. Točke so bile različne, vsak od nas si
je gotovo zapomnil eno, ki mu je najbolj padla v oči. Spoznavali smo nove prijatelje, dobili
ideje za našo predstavo za prihodnje leto in opazovali scenografijo ter kostume.
Tinkara Koračin, 7. a
27
MLADI ČLANI RK
»Ljudje ţivimo v zavetju drug drugega.« (irski pregovor)
V sodelovanju s KORK Stopiče smo v mesecu oktobru nastopali na prireditvi za starostnike,
decembra smo izdelovali voščilnice, meseca maja smo prispevali v Košarico RK.
Jelka Močnik
BELEŢKO IN FOTOAPARAT IMA VEDNO V TORBI
Dolenjski list – vsem Dolenjcem znan časopis. Ena od novinarjev pri navedenem časopisu je
tudi ga. Irena Novak, ki je hkrati tudi so urednica revije Živa ter mati dveh otrok. Glede na to,
da je polno zaposlena v službi in doma, sem jo vseeno poprosila za kratek pogovor.
Katja, najprej naj ti povem, da sem zelo počaščena, da me uvrščaš med znane osebnosti. Kljub
temu, da je moje delo pod budnim drobnogledom javnosti, se namreč sama nerada
izpostavljam oziroma se izpostavljam le toliko, kot je potrebno zaradi narave mojega dela. Če
bi mi medijska slava kaj pomenila, bi se najbrţ odločila za delo pri kateri od televizijskih hiš,
a sem raje izbrala lokalni časopis. Tu se novinarji lahko s posebno tenkočutnostjo lotevamo
lokalno pomembnih tem, ki določajo naš vsakdan morda še veliko bolj kot vele dogodki, o
katerih poročajo nacionalni mediji; na prve strani pridejo tudi zgodbe o ljudeh, ki jim večina
ostalih medijev ne namenja nobene pozornosti, a to še zdaleč ne pomeni, da si je ne zasluţijo.
Rodili ste se v Novem mestu v dokaj številčni družini, bili ste namreč trije otroci. Se lahko na
kratko opišete in poveste, kakšno je bilo vaše otroštvo?
Sem Irena Novak, po poklicu novinarka, ki dela pri časopisu Dolenjski list ter sem sourednica
revije Ţiva. Sem najmlajša od treh Pavličevih otrok. Imam veliko lepih spominov na dom, ki
sta ga moja starša postavila v Velikih Brusnicah in kjer smo z bratom in sestro, starim očetom
in stricem ţiveli v skupnem gospodinjstvu. Mama je skrbela za vse, tako mi ni bilo treba ţe
zelo zgodaj v vrtec, ampak me je zjutraj pogosto zbujal vonj po sveţe kuhanih ţgancih in
mleku.
Kot skoraj vsak otrok ste tudi vi obiskovali osnovno šolo. Kakšne spomine imate na šolo?
Kateri je bil vaš najljubši šolski predmet?
28
Šolo sem vzela nadvse resno. Mama ve povedati, da sem se v nekaj dneh sama naučila brati,
saj so nekateri moji sošolci to ţe znali in jaz nisem hotela zaostajati. S tem so se mi na široko
odprla vrata v svet branja. Najljubši predmeti v šoli so vedno povezani z učitelji; koliko so nas
znali pritegniti k obravnavani učni snovi in nas spodbuditi, da smo vrtali še dlje. Imela sem
srečo, da me je poučevala prof. Alenka Krese, ki je hitro opazila moje zanimanje in talente in
me je znala usmerjati in mi nalagati zadolţitve, ob katerih sem osebnostno rasla. Poučevala je
slovenščino in nemščino, to sta bila tudi moja najljubša predmeta, dejavna sem bila pri
novinarskem kroţku in šolskem radiu, nepogrešljiva pa tudi pri oblikovanju šolskih prireditev.
Po končani osnovni šoli in gimnaziji ste študirali na Fakulteti za družbene vede. Zakaj ste se
odločili za to pot?
Ţe v osnovni šoli sem si ţelela postati novinarka in to se niti po gimnaziji ni spremenilo.
Vedela sem, da bom študirala novinarstvo, ker mi je bilo to ţe od nekdaj všeč.
Ste imeli pri študiju kakšne težave? Ste kdaj pomislili, da ste izbrali napačno pot in bi morda
raje študirali kaj drugega?
Zanimali so me tuji jeziki, predvsem francoščina in nemščina, morda mi je danes nekoliko
ţal, da vsaj enega tujega jezika nisem študirala vzporedno.
Katera je bila vaša prva zaposlitev in zakaj ste se odločili zanjo?
Zanimivo je, da sem prvi prispevek za Dolenjski list napisala ţe v šestem ali sedmem razredu
osnovne šole, takrat za rubriko Mladi dopisnik. Veliko novinarjev, ki zdaj soustvarjamo
časopis, nas je tako začelo novinarsko pot. Po diplomi na Fakulteti za druţbene vede so na
Dolenjskem listu iskali novo delovno moč in takoj so me sprejeli. Takrat sem razmišljala, da
bo to začasna zaposlitev, letos pa bo minilo ţe deseto leto, odkar sem se zaposlila.
Kot ste že povedali, pišete za časopis Dolenjski list. Kako poteka vaš delovni dan?
Moji dnevi so zelo pestri in dinamični, nikoli pravzaprav ne vem natančno, kaj bo prinesel
dan. To me pri tem delu privlači in odbija hkrati, predvsem pa polni z adrenalinom, od
katerega smo novinarji kar odvisni. Delo običajno načrtujemo za teden dni vnaprej na sejah
uredništva, a se novinarji vsakodnevno odzivamo na aktualno dogajanje, ki ga tako rekoč ni
mogoče predvideti. V torbi imam vedno beleţko in fotoaparat, nikoli ne veš, kaj se zgodi ţe
na poti v sluţbo. Prijetnejši del mojega dela so obiski in pogovori na terenu. Ob obilici
vsakodnevnih informacij in druţini pa pogosto šele pozno zvečer, ko se vse umiri, najdem čas
za pisanje.
So vas službene dolžnosti zanesle tudi kam drugam po Sloveniji ali pišete le o dogodkih, ki se
odvijajo v Novem mestu ter njegovi okolici?
Občasno poročamo tudi od drugod, če je dejavnost, dogodek ali oseba povezana z našim
lokalnim okoljem in presodimo, da je to zanimivo. Sluţbeno sem bila pred nekaj leti tudi v
Bruslju, ko sem predstavljala institucije Evropske unije.
29
O čem največkrat pišete?
Spremljam aktualno dogajanje v novomeški občini, s svojim pisanjem opozarjam na
probleme, nepravilnosti, obveščam, posebej rada pa se lotim reportaţnih zapisov. Redno
pišem za prilogo Ţiva, ki jo tudi sourejam.
Se vaši članki kdaj nanašajo tudi na mladino?
Pogosto, sploh odkar imam tudi sama otroke. Otroci nas pogosto pritegnejo, da dobimo nov
navdih za pisanje. Izhodišče za naše pisanje so namreč pogosto osebna doţivljanja.
Večkrat pišete sami ali še s kom sodelujete?
Včasih se kakšne teme loti več novinarjev, ki vsak na svojem koncu preverijo, na primer v
kakšnih avtomobilih se vozijo občinski funkcionarji in potem podatke zberemo v skupen
zapis.
Imate poleg službe kakšne hobije, s katerimi se ukvarjate? Kaj radi počnete v prostem času,
za katerega domnevam, da ga ni veliko?
Nisem zapečkar, a sem zelo rada doma, brez obveznosti, ko lahko kaj skuham, kaj v miru
preberem, pobrkljam na domačem vrtu in se igram s hčerkama ali odidem na obisk k mami v
Velike Brusnice.
Imate za prihodnost kakšne morda neuresničljive želje?
Kakšen oddih na Kanarskih otokih ali kaj podobnega bi se prilegel. Sicer pa ne, ţivljenje je tu
in zdaj. Ţe danes je lepo.
Vaš moto se glasi… ?
Uţivaj ţivljenje, ker nikoli ne veš, kaj te čaka v prihodnosti.
Hvala za prijeten pogovor in še veliko uspehov v prihodnosti!
Hvala tudi vam, uţivajte v ţivljenju, ki vsak dan prinese kaj novega!
Katja Kobe, 8. a
30
ZDRAVNICA IZ NAŠIH KRAJEV
Maja Denkovski je bila nekdaj učenka OŠ Stopiče, danes pa je kot zdravnica zaposlena v
Splošni bolnišnici Novo mesto. Specializantka interne medicine trenutno uţiva na
porodniškem dopustu.
Ste priznana mlada zdravnica. Kaj vas je napeljalo, da ste svoje delo posvetili
bolnim?
Ţe od malega sem hotela delati nekaj, s čimer bi pomagala ljudem. Verjetno je k temu
pripomoglo tudi to, da sem bila kot majhna veliko bolna in da so bili vedno vsi zdravstveni
delavci prijazni z mano, tako da so mi bili obiski pri zdravniku v veselje.
Kako pa se spominjate svojih šolskih dni?
To je bilo pa lepo obdobje v mojem ţivljenju. Naučila sem se veliko novega, imeli smo
ogromno prostega časa, ki smo ga s sosedi preţiveli zunaj in se igrali vse mogoče igrice. Tudi
v šoli mi je bilo lepo, saj sem vedno rada spoznavala kaj novega. Največji vtis sta name
naredila dva izjemna osnovnošolska učitelja; ţal ţe pokojni g. Feliks Orel, ki mi je na preprost
način razloţil osnove uporabnega naravoslovja ter ga. Mimi Jovanovič, ki mi je za vedno
pustila najboljše osnove slovenske slovnice in knjiţevnosti. Vesela pa sem tudi, ker nas je kot
mentorica vpeljala v sodelovanje na najrazličnejših predstavah, od katerih je bila najbolj
»eminentna« vsekakor tista, s katero smo nastopili kar v ljubljanskem Cankarjevem domu.
Koliko let ste se šolali, da ste postali zdravnica?
Najprej 8 let v OŠ Stopiče, nato 4 leta na Gimnaziji v Novem mestu. Medicinska fakulteta
traja 6 let, vendar s tem šolanja še ni konec. Najprej sem morala delati 2 leti pripravništva,
potem pa se je bilo potrebno še specializirati za določeno področje. Specializacija traja še od 4
do 6 let, odvisno, katero področje si izbereš.
Kaj pa ste hoteli postati v otroštvu?
Kar kmalu sem vedela, da hočem postati zdravnica.
Še med študijem ste delali kot prostovoljka v Kongu. Kako je biti zdravnica v revni
afriški drţavi?
Čisto drugače kot pri nas. Kongo je ena izmed najbolj revnih drţav na svetu, kljub temu da
ima veliko naravnega bogastva, ki pa ga ţal izkoriščajo druge, bolj bogate drţave. S kolegico
sva delali v misijonu v Gomi, na vzhodu drţave. V misijonu so imeli 2 medicinski sestri,
dvakrat tedensko pa jih je obiskal tudi zdravnik iz
lokalne bolnišnice. K nam so prihajali ljudje iz bliţnje
okolice, pogosti so bili prehladi, angine, razne črevesne
okuţbe, pa tudi malarija, tuberkuloza, HIV. Nekaj časa
sem preţivela tudi v lokalni bolnišnici za zelo
podhranjene otroke, kjer sem videla tudi prizore, ki so
me močno pretresli: podhranjeni otroci, ki jih je bila le
31
kost in koţa in so od onemoglosti le nemočno leţali v maminem naročju.
Vaše področje je interna medicina, s čim se ta veja medicine ukvarja?
Interna medicina se ukvarja z boleznimi notranjih organov, tistih, ki se nahajajo v trupu, torej
srca, pljuč, prebavil, ledvic… K nam pridejo bolni ljudje, mi pa poskušamo postaviti diagnozo
oz. ugotoviti, katero bolezen imajo in jo tudi pozdraviti; če se da z zdravili, če pa potrebujejo
operacijo, jih napotimo h kirurgom.
Bili ste tudi gostja v vrtcu Škrat v Stopičah. Kaj ste tam počeli?
Takrat sem bila še na Medicinski fakulteti in ravno v tistem času smo za ljubljanske vrtce
pripravljali mednarodni projekt Medi medo. Namen projekta je bil, da se otroci ne bi bali
zdravnikov. Poteka pa takole: otroci prinesejo v vrtec svoje »bolne« medvedke, da jih
zdravnik pregleda. Ponavadi se ga otroci na začetku še malo bojijo, a strah hitro premagajo in
zdravniku pomagajo pri pregledu njihovega medvedka. Lahko so mu dali tudi injekcijo, mu s
stetoskopom poslušali srce in dali štampiljko. No, nekaj podobnega sem pripravila tudi za
otroke v stopiškem vrtcu in bili so navdušeni.
Kdo od starejših je na vas pustil največji pečat in zakaj?
To so zagotovo moji starši, ki so mi in mi še vedno stojijo ob strani, me vodijo in podpirajo v
vsem, kar počnem.
Čemu pa trenutno posvečate največ pozornosti?
Trenutno sem polno zaposlena mati, imam namreč dvomesečnega dojenčka Davida in skoraj
2-letnega sinčka Izaka.
Kakšni so vaši hobiji?
Veliko jih je, časa pa malo. Zdaj se ukvarjam s takimi, kjer smo lahko skupaj cela druţina -
dolgi sprehodi v naravo, kolesarjenje, fotografiranje, občasno pa tudi zaigram na violončelo.
Pa cilji za prihodnost? Morda kratek oddih na Havajih?
Z veseljem bi si ga privoščila, vendar, ţal, nimamo tako velikih plač, kot poročajo mediji.
Tako dolga potovanja tudi niso primerna za majhne otroke. Rada pa bi še naprej uţivala v
svojem poklicu in s svojo druţino.
Najlepša hvala za opravljen intervju. Ţelim vam še veliko uspehov na vseh področjih.
Vesna Udovč, 8. a
DOSEŢKI UČENCEV
32
CANKARJEVO TEKMOVANJE
BRONASTO PRIZNANJE
3. razred: Maks Andrin, Neţa Brkopec, Ajda Turk
4. razred: Klara Udovč, Ţiga Auguštin, Mojca Bartol, Aljaţ Kabur, Kaja Turk
5. razred: Jan Karpljuk, Maja Prešern, Maša Trampuš, Leja Udovč
6. razred: Nika Judeţ, Gaja Rodič, Matevţ Turk, Ajda Brkopec
7. razred: Irena Bačar, Laura Bele, Tinkara Koračin, Eva Renuša
8. razred: Meta Brkopec, Katja Kobe, Vesna Udovč, Katja Kobe
9. razred: Tina Brkopec, Lea Juršič, Gašper Kastelic
SREBRNO PRIZNANJE: Katja Kobe, 8. a (mentorica Karmen Blatnik)
LOGIKA
BRONASTO PRIZNANJE
3. razred: Nejc Ţagar, Ajda Turk, Maks Andrin, Neţa Brkopec, Melisa Cimrmančič, Matic Cigale,
Ahac Rodič
4. razred: Klara Udovč, Anja Kastelic, Špela Kovačič, Luka Cigale
5. razred: Maja Prešeren, Jan Karpljuk, Klavdija Hočevar, Leja Udovč, Maša Trampuš, Ana Šeruga
6. razred: Lovro Udovč, Ajda Brkopec, Arja Ilar, David Šeruga
7. razred: Irena Bačar, Tinkara Koračin, Maja Udovč, Laura Bele, Fran Brkopec, Ţan Rajk, Primoţ
Pirc, Ana Šimc
8. razred: Urban Ţagar, Rok Brulc, Sara Cimermančič, Nika Auguštin, Katja Kobe, Ţan Brkopec
9. razred: Tatjana Kump Muhič, Lea Avsec, Tina Brkopec
SREBRNO PRIZNANJE: Laura Bele, 7. a
ZLATO PRIZNANJE: Fran Brkopec, 7. b (mentor Mihael Škrget)
MATEMATIKA
BRONASTO PRIZNANJE
1. razred: Bor Mirovič, Ula Kastelec, Matic Ivesić, Marsel Adamlje Miklič
2. razred: Luka Udovč, Rebeka Slak, Zala Pavlič, Anţe Nemanič
3. razred: Nejc Ţagar, Matic Turk, Ajda Turk, Neţa Brkopec, Maks Andrin
4. razred: Klara Udovč, Jana Kulovic, Špela Kovačič
5. razred: Leja Udovč, Maša Trampuš, Maja Prešeren
6. razred: Lovro Udovč, David Šeruga, Matevţ Turk
7. razred: Fran Brkopec, Maja Udovč, Tinkara Koračin, Laura Bele
8. razred: Urban Ţagar, Erik Kastelec, Sara Judeţ, Meta Brkopec
9. razred: Gašper Kastelic, Tatjana Kump Muhič, Nejc Udovč
SREBRNO PRIZNANJE: Tinkara Koračin, 7. a in Urban Ţagar 8. b (mentor Mihael Škrget)
33
FIZIKA
BRONASTO PRIZNANJE
8. razred: Gaj Moţe, Erik Kastelec, Ana Koračin
9. razred: Gašper Kastelic, Tatjana Kump Muhič, Miha Vrhovnik,
ASTRONOMIJA
BRONASTA PRIZNANJA
7. razred: Laura Bele, Maja Udovč
8. razred: Gaj Moţe, Tatjana Kump Muhič
SREBRNO PRIZNANJE: Gaj Moţe, 8. b (mentor Mihael Škrget)
VESELA ŠOLA
BRONASTA
4. razred: Klara Udovč
5. razred: Leja Udovč, Maša Trampuš
6. razred: Lovro Udovč, Ajda Brkopec, Maruša Turk
7. razred: Laura Bele, Maja Udovč, Tinkara Koračin, Ana Šimc, Fran Brkopec
8. razred: Ţan Brkopec, Gaj Moţe
9. razred: Tatjana Kump Muhič, Lea Juršič,
SREBRNO PRIZNANJE: Gaj Moţe, 8. b
ZLATO PRIZNANJE: Gaj Moţe, 8. b (mentor Mihael Škrget)
BIOLOGIJA
BRONASTO PRIZNANJE: Meta Brkopec, 8. a
KEMIJA
BRONASTO PRIZNANJE
8. razred: Gaj Moţe, Ţan Brkopec, Monika Cimrmančič, Vesna Udovč in Nika Avguštin
GEOGRAFIJA
BRONASTO PRIZNANJE
8. razred: Erik Kastelec
9. razred: Tatjana Kump Muhič, Gašper Kastelic
INTERDISCIPLINARA RAZISKOVALNA NALOGA
BRONASTO PRIZNANJE: Lea Juršič, 9. r
34
ZGODOVINA
BRONASTO PRIZNANJE: Gašper Kastelic in Lea Juršič iz 9. r
ANGLEŠČINA
BRONASTO PRIZNANJE
9. razred: Monika Primc, Anja Lukšič, Tatjana Kump Muhič, Tina Brkopec, Karin Hočevar, Gašper
Kastelic, Kaja Hudelja
SREBRNO PRIZNANJE: Katja Kobe, 8. a in Gaj Moţe, 8. b (mentorica Anamarija Hlača)
ANGLEŠKA BRALNA ZNAČKA
BRONASTO PRIZNANJE
4. razred: Špela Kovačič, Jana Kulovic, Anja Kastelic, David Bauer, Klara Udovč, Alja Borsan, Marko
Cimrmančič, Roman Gazvoda, Nejc Brulc, Ţiga Auguštin, Jan Šašek, Aljaţ Kabur, Neţa Bartol,
Mojca Bartol, Luka Cigale, Kaja Turk
5. razred: Maja Prešeren, Maša Trampuš, Klavdija Hočevar, Miha Mantelj, Blaţka Ovniček, Leja
Udovč, Matija Udovč, Nika Hudelja, Mojca Košale, Nina Škedelj
6. razred: Matevţ Turk, Arja Ilar, Ajda Brkopec, Gaja Rodič, Nika Judeţ, David Koračin, Špela
Gorenc, Lovro Udovč, Nika Drab
7. razred: Laura Bele, Rebeka Bartolj, Tinkata Koračin, Domen Mervar, Eva Renuša, Jasmina Jakelj
8. razred: Erik Kastelec, Gaj Moţe, Sara Judeţ, Monika Cimermančič, Sara Cimermančič, Ţan
Brkopec, Nika Auguštin, Aleš Drab, Metka Staniša
ZLATI BRALNI ZNAČKARJI
Gašper Kastelic
Tatjana Kump Muhič
Lea Juršič
Nataša Srebernjak
Kaja Hudelja
Melisa Mantelj
Karin Hočevar
Tina Brkopec
Lea Avsec
35
ŠPORTNI DOSEŢKI
Atletika: Eva Renuša - občinska prvakinja in 3. na področnem prvenstvu, udeleţenka
drţavnega prvenstva.
Akrobatika: polfinale drţavnega prvenstva najmlajše deklice ekipno 1. mesto, Lana Oberč
Turk 3. mesto, mlajše deklice Maša Trampuš posamično 2. mesto, udeleţenka drţavnega
prvenstva.
Kros: deklice l. 1999 - občinske prvakinje (Irena in Vida Bačar), dečki l. 2000 občinski
podprvaki (Vid Bačar, Lovro Udovč), Irena Bačar, Vida Bačar, Vid Bačar, Lovro Udovč,
Megi Škufca in Ajda Brkopec - udeleţenci drţavnega prvenstva.
Nogomet: 3. v občini - mlajši dečki, starejši dečki, mlajše deklice.
Rokomet: 2. v občini - mlajši dečki, starejši dečki, mlajše deklice, 2. na področnem prvenstvu
- mlajše deklice, mini rokomet deklice.
Namizni tenis: učenci od 1. do 5. razreda ekipni občinski podprvaki, Matic Sanjkovič 2. na
področnem prvenstvu.
36
NAJBOLJŠA ŠPORTNIKA LETA
Najboljša športnika Osnovne šole Stopiče za šolsko leto 2011/12 sta postala Irena Bačar pri
deklicah in Vid Bačar pri dečkih.
Oba sta vzor športnega obnašanja tako po srcu kot tudi po sodelovanju in uspehu v različnih
športih. Udeleţila sta se večine šolskih športnih tekmovanj in ponosna zastopala svojo šolo,
hkrati pa redno trenirala in tekmovala v ţenskem in moškem rokometnem klubu. Njuni
športni doseţki so ju pripeljali do naziva naj športnika šole.
Irena je izjemna vsestranska športnica in kot učenka 7. razreda tudi vestna odličnjakinja. Z
besedami ne varčuje, tako da ji tudi učitelji ţe kar teţko sledijo. Jezik pa ji na igriščih ne
pomaga kaj veliko, tam se izkaţe s svojo vztrajnostjo, hitrostjo, močjo in obilico športnega
znanja.
Letos ji je uspelo skupaj s šolsko ekipo osvojiti 3. mesto v nogometu, 2. mesto v odbojki na
mivki in v rokometu ter 1. mesto v krosu na občinskih prvenstvih. Postala pa je tudi področna
podprvakinja v rokometu. Sama pa je posegla po medaljah v krosu in atletiki na občinskih
prvenstvih: dvakrat 2. v krosu in v teku na 600 m. Najboljši letošnji rezultat pa ima z
drţavnega prvenstva v krosu, in sicer 8. mesto. Je tudi velika vzornica mlajšemu bratrancu
Vidu, ki jo občuduje in sledi njenim stopinjam.
Vid ţe več let trenira rokomet in je ravno tako kot Irena vzoren in odličen učenec. Je zagrizen
športnik na vseh področjih, najuspešnejši v vzdrţljivostnih tekih in igrah z ţogo. Letos je
zasenčil svoje sošolce predvsem z naslovom občinskega prvaka v krosu in s 13. mestom na
drţavnem prvenstvu ter 3. mestom na občinskem prvenstvu v teku na 600 m. S šolsko ekipo
je na občinskem prvenstvu osvojil 2. mesto v rokometu tako pri mlajših kot tudi pri starejših
dečkih in 3. mesto v nogometu z mlajšimi dečki.
Šport je prav gotovo Vidov naj prijatelj, saj ga spremlja ţe od malih nog in ni nemogoče
pričakovati, da bomo o njem kot uspešnemu športniku še veliko slišali.
Učenca osnovne šole Stopiče, športnika šole Irena Bačar in Vid Bačar.
37
ROKOMET JE MOJA IGRA,
ker dobivam kondicijo in imam rad to igro. (Boštjan, 5. r)
ker dobim kondicijo in moč, zelo močno lahko vrţem ţogo v gol. (Nejc Martin, 5. r)
K rokometu sem se prijavil šele pozimi. Postal mi je všeč, ko sem opazil, da sem v igri dober.
Zelo mi je všeč, ko mi soigralci podajo ţogo in mi uspe zadeti gol. Rokomet mi je postal
najljubša igra in kroţek, treniram pa tudi ţe v klubu. Zelo mi je všeč, ko me učiteljica pohvali.
(Jan, 5. r)
ker dobivam kondicijo in se sprostim. Imam odlično učiteljico in soigralce. (Miha, 5. r)
ker rad igram rokomet in je to moj najljubši šport. Ko pride četrtek, komaj čakam konec
pouka, ker je potem kroţek rokometa. (Maj, 5. r)
ker mi je zanimiv in zabaven. Všeč mi je, ko se igramo igre (krokodilčki) in igramo mini
rokomet. Rada izvajam tudi vaje za učenje rokometa. K rokometu hodim, ker mi je najljubši.
(Maša, 5. r)
ker imamo dobrega učitelja, ki nas nauči, kako se ga igra. Velikokrat ga igramo tudi pri
športni vzgoji. In ker hodim na ta kroţek, imam boljšo oceno pri ocenjevanju. (Nina, 5. r)
ker uţivam v igri, še posebej, ko zadanem gol. Dobila pa sem tudi kar nekaj kondicije.
(Mojca, 5. r)
ker se med igro sprostim in zabavam. Uţivam v tej igri s prijatelji. (Maja, 5. r)
Rokometu rečem »najjači » šport, ker rada spoznavam nove gibe, preigravanje in streljanje na
gol. Kadar ne igram, rada opazujem igralce, ki se podijo za ţogo. Gledalec med spremljanjem
te igre res ne more zaspati. V rokomet sem zaljubljena, saj ne zdrţim en teden brez te igre.
(Blaţka, 5. r)
ker rada igram rokomet, saj v klubu rečejo, da sem zelo izvirna. K rokometu hodim tudi v
šoli, ker imam dobrega trenerja. (Nika, 5. r)
Učenke z mentorjem Andrejem Murnom in učenci z mentorico Brigito Prus
38
Tudi v letošnjem šolskem letu je naša šola sodelovala v projektu EVROPSKA VAS, v okviru
katerega so učenci raziskovali in bolj podrobno spoznavali Portugalsko in Švedsko. 9. maja
2012, ko praznujemo dan Evrope, je bila zaključna prireditev s stojnicami in kulturnim
programom v Dolenjskih Toplicah. Na stojnicah smo predstavili izdelke, plakate,
kulinariko… Na delavnicah so se učenci spopadali s sestavljanjem petelinov, dekleta pa so
vsem, ki so ţeleli, pletla kitke. Zabavala jih je navihana Pika Nogavička. Eva, Nina, Tinkara,
Laura in Tina so našo šolo predstavile s točko, na kateri so zapele pesem I have a dream od
ABBE. Poleg naše šole je na zaključni prireditvi sodelovalo še 8 šol.
Izdelke smo po vrnitvi iz Dolenjskih Toplic razstavili v avli, da si jih lahko ogledajo še ostali
učenci.
učenci interesne dejavnosti Evropska vas in mentorica Mateja Hočevar
fotografije: Lea Juršič, 9. a
39
TEHNIČNI DAN – PRIPRAVE NA OTVORITEV TELOVADNICE
Učenci predmetne stopnje smo imeli v petek, 23. 9. 2011, prvi tehnični dan, na katerem smo v
skupinah izdelovali dekoracije za bliţajočo se otvoritev telovadnice. Imeli smo več skupin in
v vsaki so učenci delali različne stvari. Učenci novinarskega kroţka smo fotografirali
dekoracije, ki so bile narejene in učence, ki so jih pridno izdelovali.
Na delavnicah smo izdelovali veliko stvari iz naravnih materialov. Okraševali smo buče in
koruzo, izdelovali lovilce sanj, 'leseno ograjo', ptičje strašilo, smetnjake iz kartona za papir,
ipd. Na nekaterih delavnicah pa so izdelovali izdelke za otvoritev telovadnice. Naredili so
črke in besede iz kartona. Vse učiteljice so se strinjale, da smo učenci pridno sodelovali, bili
pridni, raznoliki in zelo ustvarjalni. Pa tudi vsem učencem so bile delavnice všeč.
Nejc Kirn, Eva Renuša in Vida Bačar
40
TEHNIČNI EKO DAN
V petek, 20. 4. 2012, je potekal Eko dan z orientacijskim tekom, ki sta ga pripravili
organizatorki Natalija Mihelčić in Veruška Golob. Na orientacijskim teku so učenci s
pomočjo karte iskali bolj ali manj skrite postaje, na katerih so jih pričakali učitelji s ''teţkimi''
vprašanji. Orientacijski tek je potekal kroţno skozi tri naselja, in sicer skozi Gornjo Teţko
Vodo proti Koroški vasi in nato nazaj proti Stopičam skozi Dolnjo Teţko Vodo. Po teku smo
zbrali nekaj utrinkov s ''teţke'' poti.
Laura B: Bilo mi je zelo všeč, ker je bilo veliko postaj. Pot je bila dobro pripravljena in všeč
mi je bil naš timski duh pri orientiranju.
Sara C: Eko dan mi je bil všeč, ker tovrstnih stvari v šoli še nismo imeli.
Tina B: Kot vodja skupine sem zelo zadovoljna s svojo ekipo, saj smo na cilj prišli prvi.
Odnosi znotraj ekipe so bili dobri. Upam, da boste tudi naslednje leto organizirali tovrstni Eko
dan, čeprav se ga ne bom mogla udeleţiti.
Gašper K: Menim, da bi lahko večkrat organizirali tovrstne aktivnosti.
Damjan B: Menim, da je bil Eko dan prekratek in prelahek.
Karmen B: Po mojem mnenju bi se morali takšni dnevi dejavnosti izvajati večkrat letno, saj se
tako učenci učijo samostojnosti, iznajdljivosti, timskega dela, poleg tega pa še podrobneje
spoznavajo šolski okoliš. Meni osebno je bilo všeč to, da sem spoznala vasi, iz katerih
prihajajo moji učenci, poleg tega pa sem uţivala v naravi v tako čudovitem dnevu.
Mihael Š: Menim, da je to zanimiva izkušnja. Navdušil me je ekipni duh učencev ter
angaţiranost pri teku.
41
TEHNIČNI DAN – RUDNIK VELENJE
Učenci 7. razredov smo se 11. 11. 2012 odpravili na tehnični dan v rudnik Velenje. Ko smo
prispeli v rudnik, nas je vodič lepo pozdravil in razdelili smo se v skupine. Nato smo se
odpravili po čelado in rudarsko obleko, ki smo jih morali nositi v rudniku. Ko smo se oblekli,
smo dobili tradicionalno rudarsko malico – klobaso in kruh. Nato smo se odpravili v rudnik, v
katerega smo prišli s dvigalom. Po prihodu v rudnik smo se odpravili v rudarski muzej, kjer
smo si najprej ogledali kratek film, kako so ţiveli rudarji, kdaj so hodili domov in kako so
ţiveli. Nato smo si ogledali stari del rudnika. Vodič nam je povedal veliko o rudarjih, povedal
nam je tudi za dve največjih nesreči v rudniku, kjer je umrlo zelo veliko rudarjev in veliko jih
je bilo poškodovanih. Eno izmed njih so nam tudi uprizorili s tresenjem rudnika, reakcijami
rudarjev in bilo je res grozno. Nato smo se odpravili na malico. Po malici smo si ogledali še
modernejši del rudnika, tam smo se popeljali s posebnim tekočim trakom, po katerem so se
pred nekaj leti vozili rudarji. Nato smo si ogledali še, kakšne potrebščine so uporabljali. Iz
rudnika do dvigala smo se odpravili z vlakom. Nato smo se popeljali domov med tem smo si
ogledali še, kam gre ves premog, ki ga izkopljejo in videli smo hidro elektrarno. Izlet mi je
bilo zelo všeč, spoznal sem veliko novega, zanimivega in imel sem se lepo.
Jakob Zaletelj, 7. b
TRADICIONALNI SLOVENSKI ZAJTRK
V petek, 18. 11. 2012, smo imeli učenci in otroci v vrtcu zajtrk. Za zajtrk smo imeli kruh,
mleko, maslo, med in jabolko. Vsa ţivila so bila slovenskega porekla in jih bodo vsem
slovenskim šolam in vrtcem podarili naši kmetje, kmetijska podjetja, čebelarji in
ţivilskopredelovalna podjetja.
Za našo šolo in vrtec so donirali:
- Ţito Novo mesto: 31 kg kruha
- Ljubljanske mlekarne: 4,5 kg masla in 90 l mleka,
- Čebelarsko društvo Nm: 6 l medu,
- Jeruzalem Ormoţ: 54 kg jabolk.
Namen projekta tradicionalni slovenski zajtrk je ozaveščanje otrok in odraslih o pomenu
zajtrka, lokalno pridelanih ţivil, čebel pri opraševanju, kmetijske dejavnosti.
Zajtrk je najpomembnejši obrok, saj si tako ţe zjutraj zagotovimo dovolj energije za dobro
delo in igro ter za učinkovito razmišljanje. Zato zajtrkujmo pred odhodom v šolo, vrtec ali
sluţbo, saj malica ne more nadomestiti zajtrka.
Imejmo dobro prehranjevalno navado: zajtrkujmo vsak dan!
Bor in Ţiga, 1. a: »Zajtrk je pomemben za moţgane.«
Vito, 1. b: »Slovenska hrana je zdrava.«
Helena Umek
42
KULTURNI DAN 9. RAZRED - PO TRUBARJEVIH SLEDEH
Čudovito petkovo jutro, 30. septembra, ko smo se izpred šole v Stopičah odpeljali po
Trubarjevih sledeh. Vozili smo se v čudovitem vremenu po avtocesti, vsi polni pričakovanj,
kaj bomo videli, slišali in koliko znanja bomo odnesli nazaj v Stopiče. Z nami so se odpravile
tudi učiteljici slovenščine ga. Jovanovič in ga. Blatnik ter učiteljica angleščine gospa Hlača.
Najprej smo se odpravili na Turjaški grad, kjer smo si ogledali njegovo zgradbo in poslušali
vodičko o njegovi zgodovini. V sklopu Turjaškega gradu smo si ogledali tudi Dalmatinovo
kapelo. Nato smo se odpravili iskat odgovor na našo enačbo, ki naj bi bil povsem enostaven.
Odpravili smo se na Trubarjevo domačijo, ki se nahaja v kraju Raščica pri Turjaku. Tam nam
je vodič, gospod Andrej, na kratko predstavil Trubarjevo ţivljenje in njegovo zgodovino.
Kljub dobremu poznavanju zgodovine Trubarja, na katero so nas pri slovenskem jezika
pripravile naše učiteljice in dobrim pripravam na ekskurzijo, smo izvedeli kar nekaj stvari, ki
so bile za nas nove. Ob obeh predstavitvah smo reševali delavne liste, brez katerih si
učiteljice ne predstavljajo ekskurzije in to nam je šlo odlično od rok. Nato pa je sledil najbolj
zanimiv del ekskurzije, in sicer izdelava lastne male knjiţice. Vsi smo se pri izdelavi zelo
potrudili in nastale so prav čudovite male knjiţice. Iskali pa smo tudi odgovor na nam
postavljene enačbe. Dobili smo ga pri Trubarjevem pomenu, in sicer ta enačba predstavlja
slavno misel Trubarja: Slovenec brez jezika je enako nič. Ko smo izvedeli rešitev enačbe, pa
smo se odpravili nazaj proti Stopičam. Čeprav je na avtobusu vladala stroga tišina, mi je
uspelo ujeti nekaj vtisov.
GREGOR: Na ekskurziji mi je bilo zelo všeč, saj sem izvedel veliko novega in zanimivega.
JURE: Izlet mi je bi zelo všeč, še posebej delavnica, kjer smo izdelali svojo malo knjiţico.
JOŢE: Bilo mi je zelo zanimivo in poučno.
MITJA: Vse mi je bilo zelo všeč, še posebej ogled Turjaškega gradu in pa seveda malica.
ANEL: Bilo mi je všeč, saj je bilo zanimivo in poučno.
Lea Juršič 9. a
43
KULTURNI DAN- PO PREŠERNOVIH STOPINJAH
V torek, 21. 3. 2012, smo se učenci osmih razredov odpeljali v Ljubljano, Kranj in
Vrbo. Obiskali smo kraje, ki so povezani z enim naših največjih
literatov, Francetom Prešernom.
Pot smo začeli v Stopičah. Nato smo se z avtobusom odpeljali v
Ljubljano, kjer smo se sprehodili po Prešernovem trgu, se
ustavili pri spomeniku Franceta Prešerna, na Wolfovi ulici pa
smo videli kip Primičeve Julije.
Pot smo nadaljevali v Kranju, kjer stoji Prešernova spominska
hiša. V njej je imel France Prešeren svoje podnajemniško stanovanje. Ogledali smo
si pripomočke oz. pohištvo, ki je bilo nekoč v lasti Prešerna. Vodička nam je
podrobnejše predstavila Prešernovo življenju in čas, ki ga je preživel v Kranju
skupaj s sestro Katarino oz. Katro in nezakonskim sinom svojega najboljšega
prijatelja, Andrejem Rudolfom. Ogledali smo si njegovo redovalnico, originalne
rokopise in prve nastanke sonetov. Tam smo si lahko kupili tudi kakšne spominke.
Po končanem obisku spominske hiše smo se odpeljali v Vrbo, pesnikovo rojstno hišo.
Ogledali smo si njegovo hišo, prostore in še druge predmete v njej. Vodička nam je
tudi razložila starinske besede, kot so na primer mentrga, kašča, skodle… V spomin
na našega najboljšega pesnika pa so vaščani tudi postavili spominsko ploščo v čast
njemu.
Ker pa je vsega lepega enkrat konec, se je tudi naše popotovanje po Prešernovih
stopinjah končalo. Domov smo odšli okrog dveh. Vožnja v avtobusu pa ni bila nič
kaj prijetna, saj se nekateri učenci niso držali pravil in so na avtobus vzeli
sladkarije in drugo prepovedano hrano. Vseeno pa smo se imeli lepo, saj se je vožnja
kar hitro končala in že smo bili v Stopičah.
Vesna Udovč in Katja Kobe, 8. a
44
Vesna: Meni je bil kulturni dan všeč, saj smo spoznali veliko novega, kar prej
nismo vedeli. Prešerna sem spoznala na drugačen način, pa tudi njegova
prijatelja in ljubice. Dan je minil veselo in hitro.
Katja: Tudi meni je bil kulturni dan všeč. Spoznala sem, kakšno življenje je
bilo v času Prešerna, spoznala kakšno je pravzaprav bilo takratno okolje.
Kulturni dan je na meni pustil le pozitiven vtis. Podrobneje sem spoznala enega
naših največjih literatov in to mi je bilo v veselje.
Pred Prešernovim spomenikom v Kranju V Prešernovem gaju
Pred Prešernovim nagrobnim spomenikom Sredi Vrbe, rojstne vasi Franceta
45
ŠOLA V NARAVI - BOHINJ
V ponedeljek, 24. 10. 2011, smo se učenci 7. a in b odpravili v šolo v naravi v CŠOD Bohinj.
Odpravili smo se z avtobusom ob 8. uri zjutraj. Po dvourni voţnji smo prispeli v oblake zavit
Bohinj. Tam nas je pričakal upravnik doma Bohinj in nas razdelil po sobah. Naši prvi vtisi
niso bili najboljši, saj so bile sobe majhne, pa tudi dom je bil starejši. Poleg naše šole so prišli
v šolo v naravi tudi učenci sedmega in osmega razreda iz OŠ Kneţak. Po vselitvi smo imeli
odlično kosilo, nato pa so ţe sledile prve dejavnosti. Razdelili smo se v skupine in se
odpravili spoznavat geografske značilnosti Bohinja.
Tekom tedna smo imeli precej različnih in zanimivih dejavnosti, Bohinj smo kljub slabemu
vremenu spoznali v vsej njegovi lepoti. Ogledali smo si čiste izvire pod Triglavom, spoznali
zgodovino planšarstva, Triglavski narodni park, spoznali ţivali v Triglavskem narodnem
parku ipd. Poskusili smo se tudi v drugih dejavnostih, kot so lokostrelstvo, kanuizem,
pohodništvo in orientacija. Pri vseh teh dejavnostih smo se zelo zabavali, pri nekaterih pa smo
bili tudi zelo premočenih, saj je večino dni deţevalo.
Ob večerih smo imeli druţenje, spoznavni večer, zabavo z akrobacijami, različne igre… Po
napornem dnevu smo odšli v sobe, se umili in pripravili na spanje. Nočni mir bi moral biti ob
10. uri, vendar večina takrat ni zaspala, kar pa se je zjutraj poznalo, saj smo morali vstati ob 7.
uri, ker smo imeli jutranjo telovadbo. Prosti čas smo si zapolnili z različnimi igrami, igranjem
pinkponka, pogovarjanjem, počivanjem…
Po vseh teh lepih dneh šole v naravi je sledil zadnji dan. Tudi tisti dan smo imeli dejavnosti,
vendar le dopoldne. Imeli smo še kosilo, nato pa je prišel čas za odhod. Prišel je avtobus,
vendar smo imeli kar nekaj teţav, saj je bil avtobus premajhen in ni bilo dosti sedišč. Čakali
smo torej še eno uro na nov avtobus, nato pa smo odšli.
Šola v naravi je bila res zelo zanimiva, saj smo spoznali veliko novih stvari o Bohinju, pa tudi
zabavno je bilo. Vsak izmed nas je našel nekaj, kar mu je bilo všeč, pa tudi naš razred je še
malo okrepil svoje prijateljske vezi.
Eva Renuša, 7. b
In kaj si učenci mislijo o šoli v naravi?
Nina Turk: Meni je bilo v šoli v naravi zelo všeč zato, ker sem spoznala veliko novih stvari
in zanimivosti Bohinja. Preizkusili smo se v veliko dejavnostih, kot so lokostrelstvo,
kanuizem in veliko drugih. Spoznali smo veliko novih prijateljev iz OŠ Kneţak. Najbolj všeč
mi je bil kanuizem, saj smo se zelo nasmejali. V šolo v naravi bi šla še kdaj.
Jakob Zaletelj: V šoli v naravi sem se imel zelo dobro, saj smo bili le nekaj korakov stran od
Bohinjskega jezera. Tudi dejavnosti so bile zanimive, motil me je samo to, da je večino časa
deţevalo. Zadnji dan pa je bilo zelo sončno in toplo. Meni najboljša dejavnost je bila
lokostrelstvo in še kdaj bi šel v šolo v naravi.
46
47
… ko sem plezal po plezalni steni. Všeč mi je bilo zato, ker sem ţe znal plezati. Takrat sem
bil tudi dobre volje. Všeč mi je bilo tudi zadnji večer, ker smo predstavili, kar smo hoteli.
(Luka Cigale, 4. b)
… ko smo se lahko namakali v reki Tolminki. Nabrali smo tudi kamne. (Mojca Košale, 5. r)
… plezanje po steni in streljanje z lokom. Plezala sem prvič in mi je ţe uspelo doseči cilj.
Tudi pri streljanju z lokom sem bila uspešna. (Leja Udovč, 5. r)
… ko smo streljali z lokom, saj sem prvič streljal z lokom. Všeč mi je bilo tudi na zaključnem
večeru, ko smo imeli zanimivo točko. (Nejc Brulc, 4. b)
… ko smo plezali po plezalni steni. Splezala sem do vrha in uţivala. (Mojca Bartol, 4. b)
… ko smo zadnji večer ţurali. Takrat smo peli, plesali in se zalo zabavali. Všeč mi je bilo
tudi, ko smo šli v Tolminska korita in čez hudičev most, ki se je zelo majal. (Kaja Turk, 4. b)
Ţe dan pred zabavo sem bil zelo vznemirjen. Na zabavi smo imeli najprej podelitev priznanj,
za sodelovanje sem jo prejel tudi jaz. Bil sem zelo ponosen. Zabavni program smo popestrili s
petjem, igro in plesom. S plesno skupino smo plesali zumbo in to mi je bil najboljši del
zabave. (Nejc Martin Ravnih, 5. r)
V ŠVN mi je bilo neverjetno lepo. Najbolj mi je bilo všeč, ko smo šli v Triglavski narodni
park. Videli smo kamnito medvedjo glavo in hudičev most. (David Bauer, 4. a)
Najlepši dogodek v ŠVN mi je bil ples. Veliko smo plesali in peli, saj je bila glasba res prava.
Utrujeni in preznojeni smo si zasluţili spanje. Prvič v ţivljenju sem celo izgubil glas. (Boštjan
Murn, 5. r)
Plezanje po plezalni steni mi je bilo v ŠVN najzanimivejše, ker sem končno po dolgem času
spet napenjala mišice. Na plezalni steni so bili plezalni oprimki, ki so nam bili v pomoč pri
vzpenjanju. Na vrhu smo pozvonili na zvonček in s tem dokazali, da nam je uspelo. (Blaţka
Ovniček, 5. r)
V ŠVN sem se imel lepo, ker smo streljali z lokom in se veliko naučili. Šli smo tudi v
Tolminska korita. Spoznali smo bodoče sošolce. (Marko Cimrmančič, 4. a)
NAJBOLJ MI JE BILO VŠEČ …
Kaj? Šola v naravi
Kdo? Učenci 4. in 5. razredov matične in podruţničnih šol
Kdaj? 14.–18. 5. 2012
Kje? CŠOD Soča, Tolmin
Zakaj? Da doţivimo čim več novega in se poveţemo med seboj.
48
Ogled Tolminskih korit je bil enkraten. Hodili smo po majavem mostu. Če bi imela moţnost,
bi šla še enkrat. (Alja Borsan, 4. a)
Zelo sem se veselil streljanja z lokom. Učitelj nas je peljal v hodnik doma, kjer nam je
razloţil, kako se strelja. Komaj sem čakal, da dobim lok v roke. Končno sem ga dobil, napel
sem lok in izstrelil puščico. A glej ga zlomka, puščice ni bilo v tarči. »Kje je? Ups!« Zagledal
sem jo v vratih. Hitro sem jo potegnil ven, da kdo ne bi opazil moje sramote. (Matija Udovč,
5. r)
Veliko se nas je odločilo za najlepši dogodek v ŠVN, obisk Tolminskih korit. Nahajajo se v
Triglavskem narodnem parku. Pred prihodom nam je učiteljica povedala veliko zanimivosti o
koritih, ki smo jih potem med ogledom videli in jih tudi poslikali. Medvedja glava, reki
Zadlaščica in Tolminka, termalni izvir, zibajoča mostova, Hudičev most in sama narava, vse
to se nam je utisnilo v globok spomin. Mnogi si ţelimo ponovnega obiska in tja popeljati tudi
svoje domače. (Jan, Nika, Ana, Matic, Maja in Maša, 5. r)
Najboljše je bilo, ko smo odšli na pohod v Tolminska korita. Videli smo Zadlaščico, ki je bila
smaragdne barve. Reka je bila zelo čista. Vesela sem, ker smo spoznali tudi bodoče sošolce.
(Klara Udovč, 4. a)
BLED – PICASSO IN IMPRESIONISTI - GALERIJA DEVA PURI
V soboto, 19. novembra 2011, smo učenci, ki smo identificirani kot nadarjeni in učenci, ki
obiskujejo izbirni predmet likovno snovanje, odšli na Bled, kjer smo si ogledali razstavo
Pabla Picassa z naslovom Na Azurni obali. Podrobneje smo spoznali ţivljenje enega največjih
slikarjev ter se seznanili z njegovimi manj znanimi deli – keramiko in plakati.
Ogledali smo si tudi razstavo slovenskih impresionistov (Matija Jama, Ivan Grohar, Mateja
Sternen in Rihard Jakopič). V galeriji smo na raziskovalni način reševali učne liste – spoznali
smo nove pojme, poiskali zanimiva dela, ki izstopajo in predvsem spoznavali slovensko
impresionistično slikarstvo in kubističen pristop Pabla Picassa. Po končanem ogledu smo se
odpravili proti Blejskemu jezeru, kjer smo uţivali ob kremnih rezinah ter čudovitem pogledu
na Blejski grad.
Bilo je zanimivo, saj sem spoznala, da so tudi v Sloveniji delovali nadvse nadarjeni umetniki.
Katja Kobe, 8. a
fotografija: Tomaţ Murn, 9. b
49
ZADNJI ŠOLSKI DAN V LETU 2011
Kot vsako šolsko leto smo tudi letos zadnji šolski dan v starem letu imeli novoletno
prireditev. Bistvo letošnje prireditve so bile karaoke. Vsak razred je imel svoje predstavnike,
ki so zastopali razred z izbrano skladbo. Da so bile karaoke še bolj zanimive, pa je za to
poskrbela še strokovna ţirija, ki so jo sestavljale ga. Koračin, ga. Jovanovič in ga.Turk. Vsi
nastopajoči so pokazali, da se v njih skrivata glasbeni talent in posluh. Ker pa je bil
zmagovalec lahko le eden, je ţirija imela kar precej teţko delo. Prvih pet tekmovalcev se je v
finalnem krogu ponovno pomerilo med sabo in zmagovalki karaok sta bili odlični Eva Renuša
in Nina Klemenčič, učenki 7. b.
Eva Renuša: Po zmagi so bili občutki posebni. Ker si nikoli nisem upala samostojno peti
pred več ljudmi, sem ponosna, da mi je tokrat to uspelo. Zmaga pa je le pika na i.
Nina Turk, 7. b
4 leta so minila, odkar smo na naši šoli izobesili zastavo, ki priča, da smo eko. V letošnjem
šolskem letu smo nadaljevali z ţe ustaljenimi projekti v okviru ekošole: 107 učencev od 1. do
5. razreda je prebralo besedila, povezana z okoljem, naravo. V prednovoletnem času smo
ustvarjali voščilnice. 25 učencev predmetne stopnje se je odločilo preizkusiti se v ekokvizu.
Skozi celo leto smo zbirali prazne tonerje, kartuše, baterije, zamaške. Po učilnicah ste
pridno ločevali odpadke. Da veste, kateri odpadki sodijo med papir in kateri ne, ste dokazali
tudi v obeh zbiralnih akcijah starega papirja. Največ so ga zbrali v 9. a. Skupaj pa smo
zbrali 17 ton papirja in s tem ohranili kar nekaj dreves. Učenci v podaljšanem bivanju pa so
pripravili plakat o vodi ter z njim sodelovali v nagradnem natečaju.
Na začetku šolskega leta ste v vsakem oddelku prvič izbrali ekopredstavnika. Skupaj smo se
srečali trikrat. Tudi zato, da smo naredili okoljski pregled naše šole. Sluţil bo delu na
ekopodročju za naslednja leta.
Ker se zavedamo pomena čistega okolja, bomo vsi skupaj še naprej eko.
Vodja ekošole Mateja Jaklitsch
MI SMO EKO
50
ORIENTACIJSKI DAN ZA UČENCE 4. IN 5. RAZREDOV
Na sončno sredo, 9. 5. 2012, smo imeli učenci 4. in 5. r orientacijski pohod. Učiteljice so nam
pripravile zemljevid z označeno potjo in točkami (šola–Golišče–potok Klamfer pred
Šentjoštom–mimo Verduna–šola). Da se ne bi izgubili, je imela vsaka skupina svoj kompas.
Kljub temu sta dve skupini zašli, a smo jih kmalu našli. Na točkah smo rešili kriţanko o
orientaciji, izmerili temperaturo Klamferja in zraka, določili levi in desni breg ter delali
zanimive človeške kipe. Na koncu so učiteljice razglasile zmagovalce preizkušnje in nam
vsem podelile sladke nagrade.
Všeč nam je bilo, da smo bili razdeljeni po skupinah. Naloge na kontrolnih točkah so bile
zanimive. Z veseljem smo hodili po gozdu in čas izkoristili tudi za opazovanje narave.
Učiteljice so opazile, da nekatere skupine niso natančno brale napisanih navodil in
zemljevida, zato bodo še pripravile podobne aktivnosti. Česar pa se zelo veselimo.
Učenci 4. b
ŢUPANČIČEVA FRULICA
V mesecu aprilu je pod vodstvom ge. Mimi Jovanovič in ge. Karmen Blatnik potekala
delavnica za nadarjene, ki so se je udeleţili tudi posamezni učenci iz podruţničnih šol, in sicer
je potekal predizbor za regijsko tekmovanje v deklamiranju za Ţupančičevo frulico. Izkazalo
se je, da imamo na razredni stopnji kar nekaj obetavnih mladih deklamatorjev in pesnikov,
vendar zmagati ne morejo vsi. Komisija se je odločila, da sta najbolj doţiveto deklamirala
pesmi Leja Udovč iz 5. r in Matevţ Turk iz 6. a, ki sta se v mesecu maju udeleţila tudi
regijskega tekmovanja na OŠ Drska.
Učenci novinarskega
kroţka
51
ZAKLJUČEK BRALNE ZNAČKE S SLAVKOM PREGLOM
21. 5. 2012 smo imeli prireditev ob zaključku bralne značke. Obiskal nas je pomemben
slovenski mladinski pisatelj Slavko Pregl, ki nas je s svojim humorjem popeljal v svoj svet
literarnega ustvarjanja, z nami pa je podelil tudi kar nekaj svojih dogodivščin iz
osnovnošolskih dni. Nato pa smo mu učenci zastavljali razna vprašanja. Na koncu smo si
pogledali še film, ki je bil posnet po njegovi knjigi - Odprava zelenega zmaja.
V letošnjem letu je ponovno veliko število učencev, ki so opravili bralno značko in dokazali,
da je branje še vedno posebno doţivetje v poplavi elektronskih oblik preţivljanja prostega
časa. Naj knjiga vsem vam postane in ostane opora, prijateljica in okno v svet.
Učenci novinarskega kroţka
KULTURNI DAN
VINICA IN KRAJINSKI PARK LAHINJA
52
UTRINKI IZ PRIREDITVE OB SLOVENSKEM KULTURNEM PRAZNIKU
Mentorici:
Mimi Jovanovič in Karmen Blatnik
RAZVEDRILNI KOTIČEK
53
REBUSI
1 2 3 1 2 3 4 1 2 3 1 2 3 4 5 1 2 3 4 5 6 Š__ __ __ __ __ __ __ __ __ __ __ __ __
1 2 3 1 2 3 4 1 2 3 4 5 6
__ __ __ __ __ __ __
1 2 3 1 2 3 1 2 3 4 1 2 3 4 1 2 3 4 5 6 __ __ __ __ __ __ __ __ __ __
1 2 3 4 5 6 1 23 4 5 4=N
1 2 3 4 12 34 5 67 12345 6
__ __ __ __ __ __ __
__ __ __ __ __ __
F
K
D
54
SUDOKU
DOPOLNJEVANKA
1. Uţivaj __ __ __ __ __ __ hrano.
2. Slovenske __ __ __ __ __ __ __ __ __ __ __ __ __ jedi.
3. Poznamo dobre in __ __ __ __ __ navade.
4. Ţivila z maščobami imajo veliko __ __ __ __ __ __ __ __ __ __ __.
5. Ţivila z maščobami nam dajo veliko __ __ __ __ __ __ __ __.
6. Poznamo maščobe ţivalskega in __ __ __ __ __ __ __ __ __ __ __ __ izvora.
7. __ __ __ __ __ __ __ __ in minerali.
8. Poznamo 6 __ __ __ __ __ __ __ __ __ __ __ __ __ __.
REŠITVE:
1. Pestro, 2. Tradicionalne, 3. Slabe, 4. Holesterola, 5. Energije, 6. Rastlinskega, 7. Vitamini, 8. Hranilnih snovi
Nina Turk, 7. b
2 6
3
6 8
7 1 3
6 9 1
7 8 9 6
2 4 8
1 5 4
3 8
2 6
8
6 8 1 2
5 3 4 6 7 8
4 8 5 1
5 6 9 4
6
2 4 7 6
7 9 3 8
3 1 5 7 9 6
5 9 8 4
2 4
1 3
4 2 1 3
»POKUKAJMO V VRTEC…«
Preko fotografij si oglejmo del dejavnosti in dogodkov, ki so jih pripravile
vzgojiteljice v tem šolskem letu. Otroci so bili vedoželjni, ustvarjalni in
delavni, potekala so sodelovanja na različnih natečajih, sodelovanja s
starši, s starimi starši, s šolo, krajevno skupnostjo,…
Poglejmo si nekaj utrinkov.
SKUPINA POLŽKI (1 – 2 let)
SKUPINA MUCE (1 – 3 let)
Glas izpod Gorjancev, glasilo OŠ Stopiče Uredniški odbor: Eva Renuša, Nina Turk,
Stopiče Katja Kobe, Vesna Udovč, Jakob Zaletelj
Letnik VI, junij 2012, številka 1 Mentorica: Karmen Blatnik
Naklada 350 izvodov Jezikovni pregled: Karmen Blatnik
Tisk: Tiskarna Opara Priprava za tisk: Karmen Blatnik
SKUPINA MEDVEDKI (3 – 5 let)
SKUPINA ZAJCI (5 – 6 let)
Zapisala: Doroteja Kramaršič