glasnik občine divača

2222222222222222222222222222222222222222222222222222222222222222222222222222222222222222222222222222222222222222222222222222222222222222222222222222222222Letošnji tematski Glasnik je posvečen Rudolfu Cvetku, po

rojstvu Senožečanu, »možu, ki je živel za sabljanje«, olimpi-

oniku, ki je v sabljanju priboril olimpijsko medaljo davnega

leta 1912, ko Slovenci večinoma še niso razumeli pomena

olimpijskega gibanja. Letos poteka ravno 100 let, odkar je

kot prvi Slovenec na olimpijskih igrah v Stockholmu prejel

srebrno olimpijsko kolajno kot član avstrijske sabljaške eki-

pe, saj je Slovenija tedaj spadala še pod Avstro- Ogrsko.

Iz objavljenih člankov bo verjetno večina bralcev prvič izve-

dela za tega pomembnega športnika, prvega slovenskega

dobitnika olimpijske medalje, o njegovi mladosti v Senože-

čah, njegovem šolanju in vojaški službi, športnih dosežkih

in uspešnem pedagoškem, strokovnem in organizacijskem

delu, zaradi česar ga upravičeno imenujemo nestor sloven-

skega sabljanja.

Leta 2000, ob 120-letnici njegovega rojstva, je organizacijski

odbor, ki je bil ustanovljen na pobudo krajanov Senožeč,

posebno zgodovinarja dr. Ervina Dolenca in Andreja Jela-

čina, dramskega igralca, ter Tomaža Pavlina s Fakultete za

šport, Olimpijskega komiteja Slovenije in Slovenske olim-

pijske akademije, pripravil Cvetkove dneve, v okviru katerih

so se v Senožečah in Divači vrstila predavanja, razstave,

sabljaška akademija, vrhunec pa je bilo odkritje doprsnega

kipa Rudolfu Cvetku s kulturnim programom.

Letos, ko poteka sto let, odkar je Senožečan Rudolf Cvet-

ko dobil olimpijsko medaljo, se mu bodo poklonili krajani

krajevne skupnosti Senožeče s proslavo na svoj krajevni pra-

znik 2. junija. 100-letnico bo obeležila tudi Banka Slovenije,

ki bo ob tej priložnosti izdala spominski zlatnik, srebrnik in

3-evrski kovanec.

Res je, da je od rajne Avstro-Ogrske poteklo že veliko časa

in da smo Slovenci od tedaj menjali že tri države, in šele v

zadnji smo samostojni, vendar pa naš zgodovinski spomin

ne bi smel biti tako kratek, da bi pozabili na vrhunski špor-

tni dosežek Slovenca, to je na prvo slovensko olimpijsko

medaljo, ki jo je Rudolf Cvetko prejel 12 let pred Leonom

Štukljem. Tudi na Rudolfa Cvetka bi morala biti slovenska

država ponosna.

Urednica

GLASNIK OBČINE DIVAČA junij 2012, letnik 18, številka 2 (tematska številka)Izdajatelj in založnik: Občina Divača; Glavna urednica: Vlasta Bratož Štokelj;

urednica: Vesna Matevljič; člani uredniškega odbora: Andreja Borovič, Dušan Cerkvenik,

Petra Arko, Alenka Štrucl Dovgan, Iztok Felicjan, Jože Požrl;

Oblikovanje: JPStudio Divača; Tisk: Tiskarna Mljač Divača; naklada 1700 izvodov.

1960 POKLON OB 80LETNICI RUDOLFA CVETKA

Zahvaljujemo se avtorjem, ki so dovolili ponatis svojih

člankov, ki so izšli že v drugih publikacijah:

ERVIN DOLENC: Cvetkova povezanost s Senožečami.

Rudolf Cvetko – zbornik (str. 15-19). (Pomembne osebnosti

slovenskega športa, ur. Tomaž Pavlin, Olimpijski komite

Slovenije, Slovenska olimpijska akademija in Fakulteta za

šport), Ljubljana 2002.

RAJKO ŠUGMAN: Slavnostni nagovor ob odkritju doprsne-

ga kipa Rudolfu Cvetku. Rudolf Cvetko – zbornik (str. 94, 95).

(Pomembne osebnosti slovenskega športa, ur. Tomaž Pavlin,

Olimpijski komite Slovenije, Slovenska olimpijska akademija

in Fakulteta za šport), Ljubljana 2002.

JOŽE PODPEČNIK. Vojaška kariera sabljaškega mojstra

Rudolfa Cvetka. Argo, 2008, [Letn.] 51, [št.] 1, str. 47-59.

JOŽE. PODPEČNIK. Prva olimpijska medalja : [športna

zbirka Rudolfa Cvetka : zgodovinske in umetnostne zbirke] :

Narodni muzej Slovenije, Metelkova. Ljubljana: Narodni

muzej Slovenije, 2011. [1] zgibanka ([2] str.)

JOŽE PODPEČNIK. Rudolf Cvetko, prvi slovenski olimpio-

nik. Argo, 2006, 49, 1, str. 47-53.

Z avtorji so stopili v kontakt in zbrali članke: Alenka Štrucl

Dovgan, Jovo Ferfi la, Bojan Orešnik. Zahvaljujemo se tudi

Jožetu Požrlu, ki je posredoval Zbornik Rudolfa Cvetka in

fotografi je z odkritja doprsnega kipa Rudolfu Cvetku.

3

Kot vedno, je tudi dejstvo, da se je

Rudolf Cvetko rodil v Senožečah, zgolj

srečno naključje. Njegova družina

in njegovo rojstvo sta zelo skromno

zaznamovana v matičnih knjigah se-

nožeškega župnišča: v poročni knjigi, v

krstni knjigi in v statusu animarum, torej

v družinski knjigi tistega časa okrog leta

1880. Žal nisem mogel ugotoviti, koliko

časa se je družina zadrževala v Seno-

žečah. V zglaševalnih polah v Ljubljani

je bila njegova mlajša sestra Ljudmila

Frančiška, decembra 1887 rojena že v

Ljubljani. Družina se je torej najkasneje

leta 1887 preselila v Ljubljano, lahko pa

že prej. Tako ostaja neposredni vpliv se-

nožeškega okolja na njegov osebnostni

razvoj negotov. Kot izvemo iz matičnih

knjig, prihaja njegov oče Janez Cvetko

iz vasi Imeno v župniji Podčetrtek na

Štajerskem. V Senožečah je služboval

kot c. kr. žandarmerijski stražnik in se

tu kot 32-letni mladenič 4. marca 1878

oženil z devet let mlajšo domačinko

Ivano Zelen. Že dobra dva meseca po

poroki se jima je rodil prvi otrok, Janez,

ki pa je preživel le teden dni svojega

kratkega življenja. Dobro leto zatem,

junija 1879, se je rodil drugi otrok, tudi

Janez, ki je, kot kaže, vsaj do odhoda iz

Senožeč preživel, vendar ga v domo-

vinskih polah ljubljanskega mestnega

arhiva ne najdemo več. Rudolf, v krstni

knjigi Rudolf Franc Cvetko, se je torej ro-

dil kot tretji otrok 17. novembra 1880 in

bil dva dni kasneje krščen. Tudi če se je

mlada družina zelo hitro po njegovem

rojstvu preselila drugam, kajti podatkov

o njegovi družini v matičnih knjigah

tu zmanjka, se je v Senožeče gotovo

občasno vračal, saj je imel tu po materi

ob sežno in vplivno sorodstvo.

Naj nekaj besed namenim okolju, kjer

se je rodil Rudolf Cvetko. Senožeče so v

tem času že dobri dve desetletji gospo-

darsko propadale. Prvi razcvet so doživele

v 15. stoletju, ko so pod gospostvom

Devinskih grofov in njihovih naslednikov,

grofov Walsee, dobile tržne pravice in

položaj prave župnije. Pravico do rednega

tedenskega in letnega sejma so kljub

nekaj kriznim časom obdržale tudi pod

habsburško oblastjo, kot fi dejkomis, ki

ga je več kot tri stoletja, do začetka 20.

stoletja, zasedala furlan ska grofovska in

pozneje knežja družina Porzia. Drugi raz-

cvet so Senožeče doživljale od sredine 18.

do sredine 19. stoletja z razvojem furman-

stva proti Trstu. V teh 100 letih se je število

pre bivalcev trga več kot podvojilo, vendar

je po preusmeritvi prometa na Južno

železnico leta 1857 do konca stoletja spet

drastično upadlo skoraj za polovico.

Z začetki moderne državne uprave, ki sta

jih začela uvajati Marija Terezija in Jožef

II., so Senožeče leta 1782 postale sedež

nabornega okraja, leta 1839 pa sedež

deželnoknežjega okra jnega komisariata.

Med kratkotrajno meščansko revolucijo

v letih 1848 in 1849 so Senožeče postale

sedež okrajnega glavarstva, po upravni

reformi leta 1867 pa sodnega okraja.

Sedež lokalne politične, sodne in davčne

uprave je v Senožeče prinesel razne bolj

ali manj izobražene uradnike, v sedem-

desetih letih tudi žandarmerijskega stra-

žnika Janeza Cvetka, Rudolfovega očeta.

Lokalna gospodarska kriza po preusme-

ritvi prometa na železnico in splošni

evropski gospodarski tokovi v drugi polo-

vici 19. stoletja so gospodarsko dejavnost

Senožejcev postopoma preusmerjali iz

poljedelstva, prevozništva, gostinstva in

lesne tr govine v živinorejo. V tem času

so redni lesni sejmi v Senožečah postali

živinski. Večja živinska sejma sta bila

dvakrat na leto, manjši pa od marca do

oktobra enkrat na mesec. Šele v devet-

desetih letih, ko so Cvetkovi že bivali v

Ljubljani, sta bili ustanovljeni mlekarska

in kreditna zadruga, lokalna pivovarna

pa je prerasla v delniško družbo in začela

širiti proizvodnjo v večji industrijski obrat.

Vse skupaj je gospodarsko bedo nekoliko

ublažilo, vendar izseljevanja ni bistveno

ustavilo. Nič ni torej čudnega, če se je iz

Senožeč že enkrat v osemdesetih letih

izselila tudi družina Rudolfa Cvetka.

Položaj družine njegove matere v Seno-

žečah je bil tako gmotno kot politično

soliden. Rodila se je leta 1854 v številni

družini Antona Zelena in Helene Olip

s sedmimi otroki. O socialnem statusu

družine pričata krstna botra Ivane Zelen,

Anton Dejak in Franziska Garzarolli, člana

dveh najbogatejših senožeških družin

tistem času. Dejaki so bili lastniki pivovar-

ne, pred tem, od dvajsetih do petdesetih

let, tudi oskrbniki Porzijeve graščine. V

štiridesetih letih se je k Dejakom priženil

Miroslav Viihar in nekaj let živel v Seno-

žečah, kamor je leta 1859 kot učitelja

svojih otrok pripeljal tudi Frana Levstika.

Franziska Garzarolli, rojena ple menita de

Abramsberg, pa je bila žena velepose-

stnika Franca Garzarollija plemenitega de

Thurnlack. Utemeljitelj družine Franciscus

Garzarol je prišel v Senožeče konec 16.

stoletja kot svobodni meščan iz Berga-

ma in tu postal upravitelj posesti grofov

Porzia. Njegovi potomci so se razvili v več

vej, katerih ena je bila v 17. stoletju pople-

menitena. Vnuk Franziske in Franca, tudi

Franc Garzarolli, je bil v letih od 1890 do

1922 senožeški župan in oster nasprotnik

katoliške politike ter Cerkve v Senožečah.

Visok socialni položaj v lokalni skupnosti

je družina Zelen imela tudi 26 let pozne-

je, ob rojstvu Rudolfa Cvetka. Njegova

krstna botra sta bila Jožef Garzarolli, sin

in dedič veleposesti prej omenjenega

Franca, in Franja Perhavec, lastnica ene

večjih furman skih gostiln ob senože-

ški glavni cesti. Poseben ugled pa so

širši družini dajali njeni člani. Rudolfov

stari stric Jože Zelen (1830-1919) je bil

posestnik v Senožečah. Imel je okrog 10

hektarjev zemlje in tri stanovanjske hiše,

v sedemdesetih letih se je začel ukvarjati

še s trgovino, ki jo je potem uspešno

nadaljeval njegov sin Ivan, oče znanega

upornika proti italijanskim fašističnim

oblastem v dvajsetih in tridesetih letih

20. stoletja Danila Zelena. Rudolf Cvetko

in Danilo Zelen sta bila torej bratranca

DR. ERVIN DOLENC

Foto

: JO

ŽE

PO

ŽR

L

v drugem kolenu in sta v tridesetih letih v Ljubljani po vsej ver-

jetnosti vz drževala medsebojne stike. Omenjeni Rudolfov stari

stric oziro ma stric njegove matere, Jože Zelen, je bil od leta

1866 do 1874 senožeški župan, slovenski narodnjak, ki je okrog

leta 1870 v Senožečah ustanovil čitalnico in do leta 1876 vodil

gradnjo nove ljudske šole. Naslednje leto je prvič kandidiral na

volitvah v kran jski deželni zbor, vendar je bil na listi Katoliške

narodne stranke izvoljen šele 18 let pozneje. Mandat deželne-

ga poslanca v Ljubljani je opravljal v letih od 1895 do 1901.

Kot priči na poroki Rudolfovih staršev sta nastopila Anton Ze-

len, nevestin oče, in njegov svak Jožef Piano (1841-1894), ki je

Jožeta Zelena leta 1874 nasledil kot senožeški župan. Njegov

brat Ivan Piano je bil, tako kot njun oče, učitelj najprej v Seno-

žečah, potem pa pri sv. Ivanu v Trstu, kjer je v šestdesetih letih

izdajal slovenski časopis Ilirski Primorjan (1866-1869).

Družina Rudolfove matere v Senožečah se je torej gibala v naju-

glednejši družbi, ki jo je takrat nudilo ozko lokalno okolje, njeni

člani pa so bili zelo dejavni v slovenskem narodnem gibanju in

so s to svojo dejavnostjo lokalno okolje tudi znatno presegali.

Rudolf Cvetko je nižjo gimnazijo obiskoval med letoma 1891

in 1896 na Poljanah v Ljubljani. Po kratki biografi ji ob njegovi

80-letnici, za katero je verjetno sam prispeval podatke, je iste-

ga leta začel obiskovati Vojno kadetno šolo v Trstu, kasneje pa

še Vojni inštitut v Dunajskem Novem mestu (Wiener Neu-

stadt), kjer je bil najprej gojenec, potem pa učitelj sabljanja.

Kot častnik v avstro-ogrski vojski se je zaposlil leta 1900. Dve

leti kasneje ga srečamo kot nadporočnika 16. pešpolka v

Zagrebu. V tem času je bila njegova družina najemnica stano-

vanja v Rimski ulici 5 v Ljubljani. Takrat že pokojni oče Janez

Nepomuk Cvetko, umrl je 15. no vembra 1899 pri Rudolfo-

vih 19-ih letih, je bil v Ljubljani prijavljen kot c. kr. računski

podčastnik pri žandarmeriji. V skupnem gospodinjstvu so

živeli še mati Ivana, ki je potem umrla 21. decembra 1911,

hči Ljudmila Frančiška, rojena 1887 v Ljubljani in pozneje

poštna upraviteljica v Žireh, hči Marija, rojena 1889, pozneje

knjigovodkinja, in najmlajši sin Josip, rojen 1895, pozneje po

družinski tradiciji tudi zaposlen pri jugoslovanski žandarmeri-

ji. Tik pred prvo svetovno vojno naj bi Rudolf Cvetko delal kot

profesor telovadbe na gimnaziji v Gorici. V začetku vojne je bil

kot rezervni častnik spet vpoklican, kar je verjetno povezano z

odločitvijo o poroki. 6. septembra 1914 se je v Divači poročil z

Marijo Frančiško, rojeno Trošt, z Iga pri Ljubljani. Domovinske

pole beležijo, da je bil Rudolf Cvetko po rešitvi ministrstva za

vojsko in mornarico upokojen v Beogradu z ukazom z dne 21.

avgusta 1926 kot žandarmerijski podpolkovnik. Skupaj z ženo

in sinom Rudolfom Aleksandrom, rojenim 31. avgusta 1918 v

Ljubljani, pozneje gozdarskim inženirjem, so 4. oktobra 1926

prijavili stanovanje v Streliški ulici 22 v Ljubljani, leto in pol

kasneje pa so preselili na sosednjo Zrinjskega cesto št. 8.

ERVIN DOLENC, Cvetkova povezanost s Senožečami, Rudolf Cvetko - Zbornik

(Pomembne osebnosti slovenskega športa, ur. Tomaž Pavlin, Olimpijski komite

Slovenije, Slovenska olimpijska akademija in Fakulteta za šport), Ljubljana 2002,

str. 15-19.

RUDOLF CVETKO LETA 1910

RUDOLF Z ŽENO MARIJO LETA 1915

Vojaška kariera sabljaškega mojstra Ru-

dolfa Franca Cvetka, prvega Slovenca, ki

je osvojil olimpijsko medaljo, je že bila

predmet raziskav slovenskih zgodo-

vinarjev, vendar zaradi pomanjkanja

oziroma dostopnosti arhivskega gradiva

predstavljena fragmentarno ali nepo-

polno. Med najbolj celovite sodi prispe-

vek mladega slovenskega zgodovinarja

Roka Stergarja, ki je podal zelo korekten

oris Cvetkove vojaške kariere do začetka

1. svetovne vojne.1 Zaradi pomanjkanja

podatkov so raziskovalci Cvetkovo voj-

no pot času 1. svetovne vojne povezo-

vali z usodo 16. varaždinskega polka, kar

pa se je izkazalo za le deloma resnično.

Celotno vojaško kariero Rudolfa Cvetka

je bilo mogoče osvetliti šele potem, ko

so dediči predali njegov zasebni arhiv

Narodnemu muzeju Slovenije. Vse od

njegove smrti decembra 1977 se je

arhiv namreč nahajal na podstrešju

stanovanjske hiše na Zrinjskega ulici v

Ljubljani, za strokovno javnost povsem

nedostopen.

Športna zbirka Rudolfa Cvetka, ki jo je

Aleksander Cvetko v imenu dedičev

oktobra 2003 podaril Narodnemu

muzeju Slovenije, tako po kvaliteti kot

kvantiteti odstopa od podobnih zbirk.

V zbirko uvrščeno muzejsko oziroma

arhivsko gradivo v veliki meri nadgrajuje

dosedanje vedenje o Cvetkovi športni

in poklicni karieri. Med arhivskim gra-

divom, ki osvetljuje Cvetkovo vojaško

kariero, bi izpostavil spričevala tržaške

kadetnice, listine Vojnega ministrstva

o imenovanju in napredovanju in ne

nazadnje dokumentacijo, ki je povezana

s sabljaškimi tečaji v Dunajskem Novem

mestu. V zbirki se nahajata do sedaj

neznana Cvetkova vojaška dnevnika, ki

pokrivata obdobje 1. svetovne vojne.

Kratki sumarni zapiski oziroma opombe,

sprva v nemščini, potem tudi v slo-

venščini, nudijo raziskovalcu vpogled

v Cvetkovo prehojeno vojno pot. Gre

za prvorazreden dokument, ki z nizom

opomb, datacij in kratic, brez čustvenih

komentarjev, na enem mestu povzema

prehojeno pot v obdobju svetovne

vojne. Z njima moremo spremljati

Cvetkovo vojno pot domala do dneva

natančno, vse od razglasitve splošne

1 Rok Stergar, Rudolf Cvetko - častnik avstro-ogr-

ske armade, Rudolf Cvetko-Zbornik (Pomembne

osebnosti slovenskega športa, ur. Tomaž Pavlin,

Olimpijski komite Slovenije, Slovenska olimpij-

ska akademija in Fakulteta za šport), Ljubljana

2002, str. 21-33.

POROČNIK RUDOLF CVETKO LETA 1901

mobilizacije do razpada avstro-ogrske

vojske. Cvetkovo vojaško kariero v veliki

meri osvetljuje tudi bogato fotografsko

gradivo, ki je bilo javnosti neznano vse

do razstave »Rudolf Cvetko - prvi slo-venski olimpionik« leta 2006.2 Muzejsko

2 Razstavo »Rudolf Cvetko - prvi slovenski

gradiva, ki zadeva Cvetkovo vojaško

kariero, obsega nekaj nad 20 predme-

tov. Med njimi bi posebej izpostavil

medalje in plakete sabljaških turnirjev,

zemljevide vojaških položajev s torbico,

vojaške izkaznice, jahalno palico in foto-

aparat, medtem ko se Cvetkova vojaška

odlikovanja: vojaški jubilejni križec 1908,

bronasta zaslužna medalja na traku

vojaškega zaslužnega križa, Karlov četni

križec in red belega orla V. stopnje, niso

ohranila. V nadaljevanju želim pred-

staviti oris Cvetkove vojaške kariere,

ki je bila častna in uspešna, vendar ne

tako izstopajoča, kot njegova bleščeča

športna kariera.

Cvetkovo vojaško kariero sem razdelil v

tri obdobja. Prva doba traja od vpisa v

tržaško pehotno kadetnico leta 1896 do

prostovoljnega izstopa iz vojaških vrst

konec avgusta 1913. V tem obdobju je

bila vojaška kariera častnika 16. varaž-

dinskega pešpolka povezana s sabljaško

dejavnostjo. Splošna mobilizacija in

začetek 1. svetovne vojne sta bili povod

drugemu obdobju Cvetkove vojaške ka-

riere, ki je trajala vse do konca vojne ozi-

roma razpada avstro-ogrske monarhije.

V tem času je služil vojsko sprva kot sto-

tnik v rezervi pri 5. črnovojniškem peš-

polku v Istri, od konca leta 1916 pa z 16.

pešpolkom na vzhodni fronti v okrožju

Stanislawow v Galiciji (danes okrožje

Ivano-Frankivsk v zahodni Ukrajini).

Tretje obdobje Cvetkove vojaške kariere

je nastopilo s prostovoljnim vstopom

v vrste jugoslovanske žandarmerije.

Konec avgusta 1926 se je z upokojitvijo

v činu žandarmerijskega podpolkovnika

predčasno končala Cvetkova vojaška

kariera. Širjenje republikanskih idej

bivšega avstro-ogrskega častnika je bil

nadrejenim zadostni razlog za odpust iz

jugoslovanske kraljeve vojske.

Rudolf Cvetko se je rodil 17. novem-

bra 1880 v Senožečah nacionalno

zavednima staršema, ki sta se aktivno

vključevala v lokalno družabno in

narodno življenje. Oče Janez Cvetko, v

času Rudolfovega rojstva žandarmerij-

ski računski stražnik, je bil rojen v vasi

Imeno v župniji Podčetrtek, mati Ivana,

rojena Zelen, pa je bila hči premožne-

ga posestnika v Senožečah.3 Cvetkove

olimpionik«, ki jo je pripravil mag. Jože Podpečnik,

si je bilo mogoče ogledati v razstavnih prostorih

Narodnega muzeja Slovenije v času od 25. maja do

28. avgusta 2006.

3 Ervin Dolenc, Cvetkova povezanost s Senože-

čami, Rudolf Cvetko-Zbornik (Pomembne osebnosti

POROČNIK RUDOLF CVETKO LETA 1904

fi zične sposobnosti je prvi opazil Franc

Brunet, učitelj telovadbe na nižji državni

gimnaziji na Poljanah v Ljubljani in jih v

spričevalu tudi pohvalno ocenil.4 Cvetko

je začel vojaško kariero kot petnaj-

stleten mladenič v tržaški kopenski

kadetnici jeseni 1896 kot gojenec 346.

pehotnega polka. Kljub temu, da je bil

sloves pehotnih kadetnic v primerjavi z

vojaškimi akademijami bistveno manjši,

se je Cvetko, tako kot tudi velika večina

bodočih častnikov, odločil za vpis v

bližnjo kadetnico. Gotovo je imel pri

njegovi izbiri veliko težo tudi fi nančni

vidik, saj je bila šolnina za polovico

nižja kot na vojaški akademiji. Kot sin

častnika oziroma državnega uslužbenca

je bil upravičen tudi do znižane šolnine.

H končni odločitvi je verjetno prispeva-

lo tudi dejstvo, da so bili zaradi stalnega

kadrovskega pomanjkanja v kadetni-

cah sprejemni kriteriji nižji in po vsej

verjetnosti tudi razširjeno javno mnenje,

da kadetnica od gojencev ni zahtevala

velikega mentalnega naprezanja. Ne-

dvomno so pri končni odločitvi odigrali

pomembno vlogo tudi drugi dejavniki,

med drugimi družinska vojaška tradi-

cija, pričakovana solidna plača in javni

ugled, ki jo je s sabo prinašala vojaška

uniforma.

Tržaška kadetnica je bila ustanovlje-

na 13. novembra 1875 z združitvijo

pripravljalne šole 7. kopenske divizije

v Trstu in šole 28. kopenske divizije v

Zadru. Tako kot je imel Trst zaradi svoje

pomembne prometne lege pestro na-

cionalno, jezikovno, kulturno in versko

strukturo prebivalstva, je tudi tržaška

kadetnica gostila kadete iz različnih

narodnosti avstro-ogrske monarhije.

Vodstvo šole tej nacionalni pestrosti

kot nadnacionalna inštitucija ni posve-

čalo večje pozornosti, pa tudi v virih ni

zaslediti nikakršnih pojavov ločevanja

na nacionalni ali kakšni drugi osnovi.

Nekateri Cvetkovi sošolci so se izkazali z

izjemno vojaško kariero, med njimi leto

starejši kadet Leon Rupnik (1880-1946),

ki je postal general Vojske Kraljevine

Jugoslavije in organizator slovenskega

domobranstva.

Za časa šolanja v tržaški kadetnici v

arhivu ni veliko podatkov. Ohranjena

šolska spričevala pričajo, da Cvetko ni

imel težav s šolanjem, ki ga je 30. junija

slovenskega športa, ur. Tomaž Pavlin, Olimpijski

komite Slovenije, Slovenska olimpijska akademija in

Fakulteta za šport), Ljubljana 2002, str. 15-18.

4 Arhiv Športne zbirke Rudolfa Cvetka (dalje:

Arhiv ZRC, škatla 1, a. e. 3.

1900 končal z dobrim uspehom. Povelj-

nik kadetnice major Anton Babič ga je

ocenil kot nadarjenega in zelo marljive-

ga kadeta, podobno dobro mnenje je

imel tudi poveljnik čete stotnik Stamp-

fer. Kljub temu da je Cvetko v zadnjem

polletju znatno popustil, ga je častniški

zbor učiteljev ocenil kot primerno

nadarjenega in zelo marljivega. Cvetko

je še posebno rad obiskoval telovadni-

co in dvorano za sabljanje, kjer se je že

kazal njegov sabljaški talent. Pri obeh

predmetih je bil ocenjen z najvišjo oce-

no, za izredne sabljaške rezultate pa mu

je vodstvo kadetnice izročilo tudi sabljo.

Z odlično oceno je izstopal tudi pri

zgodovini in taktiki, medtem ko je imel

v znanju nemškega jezika, matematike,

pri risanju in vojnem prepisu (Militär-

Geschäftsstil) le zadostni uspeh.5

Vojno ministrstvo (k. u. k. Reichs-Kri-

egsministerium) je 10. avgusta 1900

izdalo odločbo, s katero mu je z 18.

avgustom 1900 priznalo čin kadeta-

častniškega namestnika (Cadett-Offi-

zierstellvertreter) in ga s 1. septembrom

1900 razporedilo k 10. poljski stotniji

16. pešpolka Freiherr von Giesl v

5 Arhiv ŠZRC, škatla 1, a. e. 5.

NADPOROČNIK RUDOLF CVETKO LETA 1908

Varaždin.6 Istočasno je prejel tudi pavšal

za obleko v znesku 30 kron. Po pogodbi

je bil Cvetko dolžan stopiti v aktivno

vojaško službo za štiriletno službova-

nje čez zakonito službeno dolžnost za

v kadetnici prebito dobo. Po krajšem

dopustu je začel aktivno vojaško kariero

kot vodnik v pešpolku, v katerem je bila

večina nabornikov Hrvatov. Tudi častni-

ški zbor 16. pešpolka je bil nacionalno

zelo pisan. Njegov prvi in neposredno

nadrejen častnik je bil stotnik Reymund

Budiner, poveljnik bataljona polkovnik

Schreyer, komandant polka pa pol-

kovnik Karl Schmid. Ker je bila večina

nabornikov hrvaške narodnosti, je imel

Cvetko sprva težave pri urjenju vojakov,

saj hrvaščine kot polkovnega jezika7 ni

obvladal. Tako kot nekateri drugi ča-

stniki v polku je bil tudi Cvetko prisiljen

učiti in naučiti se hrvaškega jezika, ki ga

je v nekaj letih tudi obvladal. Nadrejeni


7 Ker so bile avstro-ogrske vojaške enote nacio-

nalno mešane, se je uveljavila praksa, da je ime-

la vsaka enota poleg nemškega poveljujočega

jezika še t. i. polkovni jezik, ki je bil določen

glede na materinščino večine vojakov.

častnik je leta 1904 zapisal v Cvetko-

vo personalno mapo, da je hrvaščino

popolnoma obvladal.8

Po dobrem letu službovanja je 1. no-

vembra 1901 napredoval v čin peho-

tnega poročnika in dejansko postal

pravi častnik.9 Ob napredovanju mu je

bil izplačan prispevek za opremo v višini

240 kron, plača pa je narasla na 1.200

kron letno. Skromno zasebno premo-

ženje in nizka plača sta ga prisilili, da je

tako kot mnogi mladi častniki stanoval

v skromno opremljeni sobi v kasarni.

Dohodki iz službe so mu ob zmernem

življenju zadoščali za dostojno življenje.

K temu je pripomogel tudi njegov trden

značaj, ki mu ni dovoljeval, da bi v pro-

stem času zapravljal čas in denar. Sprva

za kaj takega tudi ni imel priložnosti, saj

se je zavzeto posvetil urjenju vojakov.

Ko pa se je pokazala priložnost, kot

npr. v času služenja pri 4. bataljonu v

Zagrebu, se zaradi družabnega življenja

ni zadolževal.10

8 Stergar 2002 (op. 1), str. 24.

9 Arhiv ŠZRC, škatla 1, a. e.

10 Stergar 2002 (op. 1), str. 25.

Od 16. septembra 1902 do 28. februarja

1903 je služil kot vodnik v 15. poljski

stotniji pod nadrejenim stotnikom

Jovanovićem. Dne 1. maja 1903 je

bil premeščen v 16. poljsko stotnijo.

Stotnik Walland ga je izrecno pohvalil

za odlično izurjenost nabornikov. 16.

septembra 1903 je bil premeščen v 14.

poljsko stotnijo, njegova predposta-

vljena častnika pa sta bila stotnik Izidor

Hrašovec in major Zemzić. Nadrejeni ča-

stniki so v Cvetkovo personalno mapo

zapisali, da se njegov miren in veder

značaj še razvija, prav tako tudi njegovo

mišljenje in sposobnosti. Njegovo teo-

retično znanje je bilo na visokem nivoju,

vojaške dolžnosti je opravljal predano

in zanesljivo. Vadba nabornikov in

administrativno vodenje voda mu nista

povzročali nobenih težav, vojaško teore-

tično in praktično znanje pa je dvignil

na tako visok raven, da so to opazili

tudi nadrejeni. Pozorni so bili tudi na

napredek v znanju nemščine, hrvaščine,

francoščine in poznavanja oborožitve.

Znanje in spretnost v telovadbi, plava-

nju, kolesarjenju ter streljanju je z redno

in marljivo vadbo stalno izpopolnjeval.

Do nadrejenih častnikov je bil odprt

in poslušen, do sebi enakih prijateljski,

od podrejenega moštva pa je zahteval

izpolnjevanje dolžnosti. V prostem času

se je gibal večinoma v krogu službenih

tovarišev, do katerih je bil spoštljiv.

Omenjene lastnosti so vsekakor pripo-

mogle pri rednem napredovanju.11

Avstro-ogrska vojska je spodbujala ča-

stnike, da so se izpopolnjevali v veščini

sabljanja in mečevanja. Sablja, pripeta

ob bok častnika, ni bila le orožje ali

športni rekvizit. Simbolizirala je častni-

kovo čast, ki so jo bili nosilci dolžni

braniti v primeru napada ali razžalitve,

poleg tega pa niso predstavljali le svoje

enote, ampak tudi državo oziroma

cesarja. Kljub temu, da so tako vojaške

kot civilne oblasti prepovedale dvoboje,

so bili sabljaški dvoboji pogost pojav.

Častnike je v to silil tudi nenapisan ko-

deks, ki jim je grozil z odvzemom činov

in časti, če se na izzive ali žaljenje niso

odzvali s pozivom na dvoboj. Nacional-

no motivirani študenti so radi izzivali

avstro-ogrske častnike, ki pa so se v

dvobojih pogosto slabo izkazali. Zato je

Vojno ministrstvo ob koncu 19. stoletja

začelo pospešeno ustanavljati častniške

sabljaške klube, najboljše med njimi

pa pošiljalo v sabljaške tečaje.

11 Stergar 2002 (op. 1), str. 25.

Po ustnem pričevanju je bil Cvetko

izzvan na dva prava sabljaška dvoboja.

Prvega je gladko dobil, medtem ko se

je drugi izzivalec umaknil, potem ko je

izvedel, kakšnega mojstra je izzval.

Nadrejeni častniki so Cvetku omogočili,

da se je v letih 1904-07 izpopolnjeval

v sabljanju na Vojaškem inštitutu v

Dunajskem Novem mestu, kjer se je

izoblikoval v vrhunskega sabljača. Od 1.

oktobra 1904 je v okviru 1. specialnega

sabljaškega tečaja (Specialfechtkurz)

vadil pod vodstvom učitelja sabljanja

poročnika Mrakova in učitelja telovad-

be poročnika Andreasa Suttnerja in

ga 28. februarja 1905 končal z odliko.

V času od 1. marca do 30. aprila 1905

se je udeležil 2. specialnega sabljaške-

ga tečaja kot inštruktor repetent in si

po končanem tečaju pridobil naziv

(vojaškega) učitelja sabljanja. Od 20.

septembra 1906 do 18. avgusta 1907

je v Dunajskem Novem mestu pote-

kal normalni sabljaški tečaj za vojaške

učitelje sabljanja in telovadbe (Militärfe-

cht- und Turnlehrerkurs), kjer je Cvetko

sodeloval tudi kot sabljaški inštruktor.

Pod vodstvom učitelja sabljanja po-

ročnika Zobela, učitelja fl oreta Mihajla

Neralića in učitelja telovadbe poročnika

Andreasa Suttnerja je končal tečaj z

zelo dobrim uspehom. Z odlično oceno

je bil ocenjen pri sabljanju, plavanju,

kolesarstvu in gasilstvu, z zelo dobro

pri telovadbi in drsanju, z dobro oceno

pa v smučarskem teku, anatomiji in

zdravstveni negi. Poveljstvo Inštituta je

v Cvetku spoznalo zavzetega pedagoga

in nadarjenega sabljaškega mojstra. Po

opravljenem tečaju mu je izdalo diplo-

mo, s katero ga je ocenilo kot nadvse

primernega (vorzüglich geeignet) za

učitelja sabljanja in zelo primernega

(sehr gut geeignet) za telovadnega

učitelja.12 Na povabilo vodstva Inštituta

je v času od 17. februarja do 30. junija

1908 sodeloval na specialnem tečaju

sabljanja kot glavni učitelj sabljanja. Od

1. oktobra 1908 do 30. junija 1910 se

je kot glavni učitelj sabljanja ponovno

udeležil specialnih sabljaških tečajev v

Dunajskem Novem mestu.13

Po končanih tečajih se je vračal v

matično kasarno, kjer je ob redni četni

službi poučeval častnike in podčastnike

v sabljanju. V začetku maja 1905 je bil

premeščen za vodnika v 13. poljsko

stotnijo v Bjelovar, kjer je pod vodstvom

12 Arhiv ŠZRC, škatla 1, a. e. 8, 9.


stotnika Bauerja oziroma stotnika

Kleinschrodta uril nabornike. Povelj-

nik pešpolka ga je pohvalil za odlično

pripravljenost moštva. V prostem času

se je udejstvoval še z urjenjem bjelo-

varskega prostovoljnega gasilskega

društva. Vodstvo društva je njegov trud

cenilo in ga pohvalilo za izvrstno izurje-

nost gasilskega moštva. Po dveh letih je

bil premeščen nazaj v 15. stotnijo, kjer je

služil pod poveljstvom poročnika Hansa

Karnela in majorja Mihajlovića. Tudi

poveljstvo divizije ga je pohvalilo za

odlično izurjenost nabornikov. Po osmih

letih vojaške službe je 1. maja 1908

napredoval v čin nadporočnika.14 Posle-

dično se mu je letna plača povečala na

2.200 kron, z razporeditvijo v 2. stopnjo

letne plače 1. maja 1911 pa je prejemal

še 200 kron več. Nadvse uspešno leto

1908 je dopolnil 2. decembra s spreje-

mom vojaškega jubilejnega križca, ki

so ga ob 60. obletnici vladanja cesarja

Franca Jožefa I. prejeli vsi častniki.15

Dne 18. avgusta 1910 je bil Cvetko

imenovan za učitelja sabljanja v okviru

normalnega vojaškega sabljaškega in

telovadnega tečaja, ki je potekal v Du-

najskem Novem mestu. Ker je bil vojaški

Inštitut preimenovan v Vojaški sabljaški

in telovadni inštitut (Militär Fecht-und

Turnlehrinstitut), je bil Cvetko 1. marca

1911 formalno ponovno imenovan

za učitelja sabljanja. V času od 1. do

22. avgusta 1912 je bil prerazporejen

v avstrijsko olimpijsko reprezentanco,

ki je uspešno nastopila na olimpijadi

v Stockholmu. Skupaj s člani avstrij-

ske sabljaške ekipe je osvojil srebrno

olimpijsko medaljo v sabljanju. S tem

je postal Cvetko prvi Slovenec, ki mu je

uspel tako prestižni športni dosežek. Ob

koncu avgusta 1912 je zapustil Inštitut

in se vrnil v matično enoto.

Ob sabljanju se je zanimal tudi za druge

športe. Pod vodstvom legendarnega

smučarskega učitelja Matije Zdarskega

je opravil tri tečaje smučanja. Leta 1911

je v Dunajskem Novem mestu opravil še

tečaj džu-džica. O njegovem športnem

karakterju govori tudi dejstvo, da se je


15 Vojaški jubilejni križ 1908 (Militär-Jubiläums-

kreutz 1908), ustanovljen 10. avgusta 1908 v

čast praznovanja 60-letnice vladanja cesarja

Franc-Jožefa I., se je podeljeval vsem aktivnim

častnikim na dolžnosti 2. decembra 1908,

vojnim zdravnikom in uslužbencem, ki so imeli

ta status od 2. decembra 1848, pripad nikom re-

darstva in posameznim vojakom, pod pogojem,

da so zadnji dve leti služili v vojski, zaključno z

2. decembrom 1908.

v obdobju 1908-12 iz varaždinske ka-

sarne na tečaje v Dunajsko Novo mesto

vozil z motornim kolesom. Že leta 1905

je v Zagrebu napravil sicer obvezen

tečaj jahanja za pehotne častnike.

Po večletnem poznavanju z Marijo Trošt

je začel Cvetko leta 1911 resno razmi-

šljati, da bi se poročil. Marijo je spoznal

ob koncu leta 1906, ko je začela obi-

skovati prvi letnik ženskega učiteljišča

(Lehreninen-Bildungsanstalt) v Ljubljani.

V primeru poroke bi moral po določbah

Vojnega ministrstva iz leta 1907 kot

nadporočnik deponirati kavcijo v višini

41 letnih plač v gotovini, vrednostnih

papirjih ali v nepremičninskih hipote-

kah. Ker je bila taka vsota zanj prevelika,

se je odločil končati vojaško kariero in

postati civilni diplomirani telovadni

učitelj. V tem smislu mu je poveljstvo

Inštituta 14. aprila 1912 izdalo atest, s

katerim je potrdilo njegovo strokovno

znanje in turnirske rezultate. V nada-

ljevanju atest potrjuje, da se je Cvetko

izkazal kot izjemen učitelj sabljanja, ki

zna buditi in razumeti učenčevo strast

in ljubezen do sabljanja. Po mnenju

poveljnika Inštituta majorja Heinricha

Tennerja je dosegal izredne pedagoške

rezultate z metodičnim poučevanjem

na tečajih, obenem pa ves čas zavzeto

izpopolnjeval svojo teoretično in prak-

tično znanje. Med športnimi rezultati je

Inštitut izpostavil Cvetkovo zmago na

mednarodnem turnirju na Dunaju leta

1911, drugo mesto na državnem prven-

stvu Avstrije leta 1907, tretje mesto na

armadnem turnirju v skupini diplomi-

ranih častnikov leta 1910 in peto mesto

na armadnem turnirju v skupini diplo-

miranih častnikov leta 1908.16

Spodnjeavstrijski deželni šolski svet mu

je 19. aprila 1912 izdal dovoljenje, da se

lahko udeleži seminarja v drugem se-

mestru šolskega leta 1911-12. Seminar

in hospitacijo je opravljal na deželnem

učiteljišču v Dunajskem Novem mestu

za vse štiri razrede. Potem ko je 2. junija

1912 prejel privolitev Ministrstva za uk

in bogočastje, je uspešno opravil izpite

za učitelja telovadbe na srednjih šolah

in učiteljiščih. Na Univerzi v Gradcu je

17. in 18. junija uspešno opravil kla-

vzurni izpit iz telovadne zgodovine,

strokovne literature, šolske telovadbe in

fi ziološke anatomije, 20. junija 1912 pa

tudi praktični preizkus učenja in pripra-

ve na turnir. Spodnjeavstrijski deželni

šolski svet mu je 4. novembra 1912 izdal


spričevalo usposobljenosti za telovadbe

na srednjih šolah in učiteljiščih.17

Vojno ministrstvo mu je 16. avgusta

1912, torej na sam cesarjev rojstni dan,

z dekretom izdalo pismeno pohvalo za

večletno in odlično opravljanje službe

na tečajih Vojaškega inštituta v Dunaj-

skem Novem mestu.18 Major Heinrich

Tenner mu je 21. avgusta 1912, torej tik

pred odhodom z Inštituta, v imenu ča-

stniškega zbora izročil pismeno pohvalo

za prizadevno delovanje na sabljaških

tečajih. Po njegovem mnenju je Inštitut

s Cvetkovim odhodom izgubil ne le

izredno bistrega učitelja, ampak tudi

vzornega tovariša, ki mu bodo njegovi

učenci ostali vedno hvaležni.19 V začet-

ku septembra 1912 se je Cvetko vrnil




v 15. stotnijo 16. pešpolka, kjer je kot

vodnik nadaljeval z urjenjem naborni-

kov. Aktivno vojaško službo je formalno

zaključil 30. septembra 1913, potem

ko je bil 1. oktobra 1913 razporejen v

rezervo s stalnim bivališčem v Gorici.

V začetku septembra 1913 je namreč

nastopil službo učitelja telesne vzgoje

na državni gimnaziji v Gorici, na kateri je

poučeval v slovenskem učnem jeziku.20

Drugo obdobje Cvetkove vojaške kari-

ere zajema dobo 1. svetovne vojne, ki

jo moremo natančno slediti s pomočjo

dveh domala identičnih rokopisnih

dnevnikov. Vanj je verjetno že po

koncu vojne prepisal že tako sumarične

zapiske, ki so vsebovale datum in kraj

dogodka, številko ukaza ali odredbe in

20 Arhiv ŠZRC, škatla 1, a. e. 19, 20, 28.

kratko opombo.21 Bogata fotografska

dokumentacija, deloma tudi na foto-

grafskih ploščah, ki javnosti še ni bila

predstavljena, pomembno dopolnjuje

sicer skromne arhivske vire. Večina

fotografi j je bilo posnetih v prvih dveh

letih vojne, predvsem v okolici Galeža-

ne pri Vodnjanu, ker je Cvetko s tovariši

utrjeval deželno obrambno linijo.

Takoj po razglasitvi splošne mobilizacije

je bil nadporočnik Cvetko 27. julija 1914

vpoklican v aktivno vojaško službo pri

16. pešpolku v Bjelovar, natančneje za

vodnika pri 4. stotniji, kasneje pa za

poveljnika bataljona. Že 31. julija 1914

je bil z ukazom Vojnega ministrstva

premeščen za poveljnika stotnije pri 5.

črnovojniškem pešpolku v Pazin. V času

od 13. avgusta do 15. novembra 1914 je

bil začasno premeščen v rezervno enoto

v Pulj, kjer je sodeloval pri obrambnem

utrjevanju vojnega pristanišča. Nadpo-

ročnik Cvetko je bil z ukazom Vojnega

ministrstva 1. novembra 1914 povišan v

čin stotnika v rezervi.22 Od 16. novembra

1914 do 11. junija 1915 je poveljeval 6.

stotniji 5. črnovojniškega pešpolka, ki je

v okolici Galežane pri Vodnjanu utrjevala

deželno obrambno linijo, občasno pa se

sodeloval tudi v obrambnih akcijah proti

sovražnim letalskim napadom. V času

od 12. junija do 10. septembra 1916 je

poveljeval 8. stotniji in okrožni rezervi v

Pazinu. Za odlično opravljeno delo je bil

1. avgusta 1916 odlikovan z bronasto za-

služno vojno medaljo na traku vojaškega

zaslužnega križa.23

Po krajšem dopustu je bil Cvetko 3. sep-

tembra 1916 premeščen v 16. pešpolk

v Bjelovar, kjer je sodeloval pri pripravah

moštva pred odhodom na fronto. Tik

pred odhodom na fronto je napredoval

v 3. plačilni razred z letno plačo v višini

3.200 kron. Z moštvom je 4. novembra

1916 odpotoval na Madžarsko, bolj

natančno v okolico Munkácsa v Galicijo

(danes Mukačevo v zahodni Ukrajini),

kjer je pod poveljstvom podpolkovnika

Petra Galla do 26. januarja 1917 služil

v poveljstvu 24. oziroma 25. bataljona.

Dne 27. januarja je bil razporejen v

poveljstvo 25. stotnije in se pridružil

pešpolku, ki je bil vkopan v prvi frontni



23 Arhiv ŠZRC, škatla 1, a. e. 25. Medaljo za vojne

zasluge (Militärverdienstmedaille) je 12. marca

1890 ustanovil cesar Franc Jožef I. kot priznanje

vojaškim osebam, ki so se izkazale v času vojne

ali miru. Za mirnodobne zasluge se je medalja

nosila na rdečem traku, za zasluge v vojni pa

praviloma na traku medalje za hrabrost.

OLIMPIJSKA DIPLOMA ZA OSVOJENO 2. MESTO V SABLJI EKIPNO, STOCKHOLM 1912

liniji pri mestu Kaluš v okrožju Stanisla-

wow (danes imenovan Ivano-Frankivsk).

Od 31. januarja do 14. aprila 1917 je bil

razporejen v poveljstvo 4. bataljona. V

času od 2. februarja do 1. marca 1917

je sodeloval v bojih v strelskih jarkih na

levem krilu polka, po krajšem obdobju

v zaledju se je 22. marca 1917 vrnil v

strelske jarke sredi polka, kjer je ostal

vse do 14. aprila 1917. Boji z Rusi so se

stopnjevali in dosegli višek proti koncu

junija 1917, ko se je moral celoten

pešpolk začasno umakniti v karpatsko

hribovje. Po uspešnih obrambnih bojih

so avstro-ogrske enote najprej vzposta-

vile vojaško ravnotežje, nato pa krenile

v odločno ofenzivo in do konca julija

potisnile rusko vojsko daleč na vzhod.

Posledice februarske meščanske revo-

lucije, ki je z ukinitvijo carskega režima

in vzpostavitvijo meščanske republike

vnesla nemir v rusko družbo, so nega-

tivno vplivalo na moralo ruske vojske.

Cvetko je 11. julija 1917 sodeloval v

ofenzivnih bojih za vas Petranko, ki leži

jugozahodno od Kaluša. V času od 12.

do 18. julija je bil dodeljen 8. bavarski

rezervni diviziji, ki je pod poveljstvom

generala Litzmanna sodelovala v bojih

za postojanke v okolici Kaluše. Potem

ko se je vrnil v 16. pešpolk, se je udeležil

bojev za koto nad vasico Landestreu

(danes Zeleji Jar), kjer so potekali siloviti

boji od 18. do 22. julija 1917. V času

od 23. do 25. julija 1917 je bil dodeljen

13. pešpolku, s katerim se je udeležil

bojev za Ivanikovko. Po vrnitvi v 16.

pešpolk, kjer je poveljeval 4. bataljonu,

je 26. julija 1917 sodeloval je v bojih pri

Korševu, jugovzhodno od današnjega

Ivano-Frankivsk. Naslednji dan je Cvetko

s svojo enoto prodiral na jugovzhod in

se udeležil bojev pri kraju Beleluya in

Potoček ob reki Prut. Za dva dni je bil

premeščen v 13. pešpolk, s katerim se

je udeležil bojev za Raškuv in Černelico.

Zadnji dan julija 1917 se je vrnil v 16.

pešpolk in sodeloval v ofenzivnih bojih

za Gavrilešte in Ivankovc v okrožju Čer-

nivci (Bukovina). Po večdnevnih srditih

bojih je Cvetko 2. avgusta 1917 zapustil

frontno linijo in se z enoto umaknil v

zaledje. Vojaški zdravniški konzilij ga

je iz zdravstvenih razlogov napotil na

zdravljenje v Rogaško Slatino, kjer si je

v času od 16. avgusta do 15. septembra

1917, tudi ob ženini podpori, kmalu

povsem opomogel. Po opravljenih

zdravniških pregledih se je 26. septem-

bra 1917 vrnil v svojo enoto. Vojno mi-

nistrstvo ga je na predlog polkovnega

poveljstva 1. novembra 1917 odlikovalo

s Karlovim četnim križcem.24

Iz zdravstvenih razlogov ga nadrejeni

niso več pošiljali v prvo frontno linijo. V

času od 6. decembra 1917 do 4. januar-

ja 1918 je bil razporejen za stacionarne-

ga častnika in poveljnika vojne policije

v Bjelovarju. Od 4. januarja do 25. aprila

1918 je bil imenovan za poveljnika

vojne policije, nadzornika stražarske

službe in vodjo zaposlovanja v 117.

vojaški »epidemični« bolnici v Bršadinu

pri Vukovarju. Na predlog poveljnika

bolnice majorja dr. Preslića je bil Cvetko

27. aprila 1918 pohvaljen za energično,

neumorno in nadvse uspešno organizi-

ranje in vodenje vojne policije.25

Od 30. maja do 10. julija 1918 je bil

formalno premeščen v matično enoto v

Bjelovar, dejansko pa je v tem času pre-

življal dopust pri noseči ženi v Ljubljani.

Po vrnitvi v kasarno je bil 11. avgusta

1918 premeščen v poveljstvo 3. stotnije,

kjer je poveljeval šestim barakam v

vojaškem taborišču za vojne ujetnike v

Ivanovčanih. Poveljnik bataljona nadpo-

ročnik Rudolf Letz Edler von Letzingen

ga je imenoval za člana častnega sodi-

šča in člana komisije za opravičenje pre-

minulih ujetih častnikov, podčastnikov

in vojakov, priložnostno pa je opravljal

tudi knjižničarske posle. Od 28. septem-

bra do 29. oktobra 1918 je služboval

kot namestnik poveljnika 4. pomožne

stotnije pri pomožnem bataljonu 53.

pešpolka v Zagrebu, kjer je tudi dočakal

konec vojne. Vojni dnevnik je zaključil s

pomenljivo opombo: Finis Austriae26, s

katero se je končala Cvetkova vojaška in

vojna kariera avstro-ogrskega častnika.

Z odlokom Poverjeništva za narodno

brambo Narodne vlade Države Sloven-

cev, Hrvatov in Srbov (SHS) v Ljubljani

z dne 19. novembra 1918 je bil sto-

tnik Cvetko začasno sprejet v aktivno

orožniško službovanje in razporejen na

okrajno glavarstvo v Kočevju.27 S tem

odlokom se je začelo tretje poglavje

Cvetkove vojaške kariere, v katerem

je služboval kot častnik Države SHS

24 Karlov četni križ (Karl-Truppenkreutz) je 13. de-

cembra 1916 ustanovil cesar Karel I. Podeljeval

se je pripadnikom vseh rodov kopenske vojske,

mornarice in žendarmerije, ki so preživeli vsaj

12 tednov na fronti ali so sodelovali v najmanj

eni bitki. Križ so podeljevali tudi pilotom, ki

so opravili vsaj 10 bojnih poletov in ranjenim

vojakom, čeprav niso izpol njevali pogojev.


26 Latinsko: Konec Avstrije.


oziroma Kraljevine SHS (Srbov, Hrvatov

in Slovencev). Na podlagi dnevnega

povelja višjega orožniškega poveljstva

v Ljubljani je v času od 26. novembra

1918 do 28. januarja 1929 služboval na

okrožnem orožniškem poveljstvu v Ko-

čevju. Od 1. februarja do 15. marca 1919

je služboval pri Komandi mesta Ljublja-

na pod poveljstvom polkovnika Pollaka.

V kratkem časovnem obdobju je Cvetku

uspelo organizirati policijsko četo, ki

je vzdrževala javni red v Ljubljani. Po

uspešno opravljenem delu se je vrnil na

okrajno orožniško poveljstvo v Kočevje,

kjer je 5. aprila 1919 napredoval v čin

pehotnega stotnika 1. stopnje.28

Na podlagi povelja 5. orožniške brigade z

dne 2. maja 1919 je Cvetko 5. maja 1919

nastopil službo poveljnika 4. oddelka

v Kočevju. Poveljnik brigade polkovnik

Dobrislav Melinković ga je 16. maja 1919

imenoval za poveljnika 3. orožniške čete

1. bataljona 5. žandarmerijske brigade

v Kočevju. Od 15. decembra 1919 do 5.

januarja 1920 je bil začasno premeščen

v Ljubljano za poveljnika 2. orožniške

čete. Po opravljenem tečaju za orožniške

častnike, ki je potekal v Ljubljani od 16.

maja do 23. junija 1920, je 28. junija 1920

napredoval v čin pehotnega majorja.29

Poveljstvo orožniškega bataljona ga je

ponovno pozvalo v Ljubljano, kjer je

v obdobju od 17. julija do 12. avgusta

1920 poveljeval 2. orožniški četi. Na ukaz

Ministrstva vojske in mornarice je Cvetko

17. avgusta 1920 ponovno nastopil

službo poveljnika 3. čete 1. bataljona 5.

žandarmerijske brigade v Kočevju.30

Po opravljenem strokovnem izpitu pred

državno komisijo v Beogradu, ki jo je

vodil general Dragutin I. Dimitrijević, je

Cvetko 7. aprila 1921 zadostil še zadnjim

formalnostim žandarmerijske stroke. Z

ukazom poveljstva 5. žandarmerijske

brigade je bil 12. januarja 1922 tudi

formalno postavljen v žandarmerijsko

stroko z istim činom in rangom, kot ga

je imel pred tem.31 Sredi junija 1922 je

bil premeščen v štab 5. žandarmerijske

brigade, mesec dni zatem pa je bil že

pohvaljen za odlično poveljevanje koče-

vske žandarmerijske čete.32 Z vodenjem

28 Arhiv ŠZRC, škatla 1, a. e. 28, službeni vojni list,

št. 10, 14. april 1919, str. 203-204.


št. 29, 12. julij 1920, str. 1231-1232.


št. 34, 26. avgust 1920, str. 1555-1556.

31 Službeni vojni list, št. 4, 2. 4. 1922, str. 155-156.

32 Službeni vojni list, št. 24, 15. 6. 1922, str. 1085-

1086; ukaz poveljstva bataljona št. 9, 3. 7. 1922;

kočevske žandarmerijske čete je imel

toliko dela, da se navkljub zavzetemu

študiju ni uspel pripraviti na izpit za žan-

darmerijskega majorja, zato je 1. oktobra

1922 odstopil od izpita. Ponovno prošnjo

za opravljanje izpita mu je Ministrstvo

vojske in mornarice v začetku novembra

1922 zavrnilo, sklicujoč se na 333. člen

Zakona o ustroju vojske.33

Ministrstvo vojske in mornarice je

odobrilo Cvetkovo prošnjo in ga 16.

oktobra 1922 ponovno imenovalo za

poveljnika kočevske žandarmerijske

čete.34 Na predlog poveljstva 5. žandar-

merijske brigade ga je kralj Aleksander I.

Karađorđević novembra 1923 odlikoval

ukaz poveljstva brigade št. 29, 13. 7. 1922.


1886.


1944.

z redom belega orla V. stopnje.35 Še isti

mesec mu je poveljstvo žandarmerije

dodelilo dodatek k plači v višini 1.040

din letno. Poveljstvo 8. žandarmerijske-

ga polka ga je 26. aprila 1924 razporedi-

lo v 8. plačilni razred. Dne 10. julija 1924

je bil Cvetko razporejen za vršilca dol-

žnosti za žandarske inšpektorske posle

1. žandarmerijskega polka v Beogradu.36

V začetku oktobra 1924 je napredoval

v čin žandarmerijskega podpolkovnika,

posledično pa se je z napredovanjem v

9. plačilni razred zvišala tudi plača.37


2046. Red belega orla (orden belog orla) je 22.

februarja 1882 ustanovil srbski kralj Milan I.

Obrenović. Podeljeval se je za izredne civilne in

vojne zasluge.


1605.

37 Službeni vojni list, št. 48, 4. 10. 1924, str. 1981.

Zaradi neprimernega izvajanja pouka je

bil Cvetko v začetku julija 1926 ovaden

pri žandarmerijskih oblasteh, češ da

širi med žandarji republikanske ideje.

Ministrstvo vojske in mornarice ga je

kaznovalo s 30-dnevnim priporom, ki

ga je v času od 25. julija do 26. avgusta

1926 prebil v vojaškem zdravilišču v

Laškem ob Savinji. Poveljstvo donavske-

ga divizijskega območja mu je bivanje

v Laškem naknadno spremenilo v

bolniški dopust, stroške bivanja oziro-

ma zdravljenja pa je kril 1. žandarme-

rijski polk. Žaljive obtožbe so ga tako

prizadele, da se je odločil nemudoma

končati vojaško kariero. Vojaške oblasti

so njegovi prošnji ustregle in ga z 30.

avgustom 1926 formalno upokojile

ter razrešile vseh dolžnosti.38 Zaradi

upokojitve mu je bila priporna kazen z

odločbo Ministrstva vojske in morna-

rice 2. septembra 1926 spremenjena v

zapor, ki jo je začel služiti 24. novembra

1926 pri poveljstvu ljubljanskega voja-

škega okrožja.

Po šestindvajsetih letih vojaške službe

se je s priokusom grenkobe predčasno

končala vojaška kariera največjega

slovenskega sabljaškega mojstra. Kot

častnik avstro-ogrske se je v času miru

izkazal v veščini sabljanja, v času vojne

s skrbjo za svoje moštvo. Vodstvo jugo-

slovanske vojske je izkoristilo Cvetkove

organizacijske in vodstvene sposob-

nosti, potem pa ga tako kot mnoge

bivše avstro-ogrske častnike postavilo

na stranski tir. Politika je preračunljivost

sta mu bili tuji, zato se je iz načelnih

razlogov odločil izstopiti iz vojaških

vrst. V času vojaške oziroma sabljaške

kariere je spoznal mnogo plemenitih

častnikov, s katerimi je tudi po koncu

vojaške kariere vzdrževal pristne stike.

Večina Cvetkovih prijateljev je izhajala

iz vrst avstro-ogrskih častnikov, ki jih je

spoznal na tečajih Vojaškega inštituta

v Dunajskem Novem mestu. Z njimi je

tudi po razpadu avstro-ogrske monar-

hije vzdrževal stike. Njihove prijateljske

vezi, ki jih je povezovala plemenita

veščina sabljanja, so se še okrepile po

ustanovitvi sabljaške sekcije športnega

kluba Ilirija leta 1929 in Jugoslovanske

sabljaške zveze leto zatem. Ne ozira-

joč se nazaj je odločno vstopil v novo

obdobje, novim izzivom naproti, tudi

sabljaškim.

38 Službeni vojni list, št. 35, 28. 8. 1926, str. 1540.

5. olimpijske igre leta 1912 v Stockhol-

mu so bile prelomne za slovensko

športno zgodovino zaradi udeležbe

prvega slovenskega športnika Rudolfa

Cvetka in osvojitve prve olimpijske

medalje. Cvetku ob bok lahko posta-

vimo tudi reprezentančnega kolega in

prijatelja Richarda Verderberja39, doma

iz Kočevja, ki je na isti olimpijadi osvojil

kar dve medalji. Zaradi Verderberje-

vih nemških korenin in nadaljevanja

športne in trenerske kariere v Avstriji, ga

slovenska športna zgodovina ne uvršča

med dosežke slovenskih športnikov.

Prvi nastop slovenskega športnika na

olimpijskih igrah leta 1912 je potekal še

pod zastavo cesarske Avstrije, medtem

ko je uspešna slovenska generacija

olimpionikov na čelu z Leonom Štu-

kljem nastopala pod zastavo Kraljevine

Srbov, Hrvatov in Slovencev oz. Kralje-

vine Jugoslavije. Olimpijske medalje so

osvajali tudi slovenski športniki, ki so od

leta 1948 do 1988 nastopali po zastavo

Federativne ljudske republike Jugoslavi-

je oz. Socialistične federativne republike

Jugoslavije. Šele v Albertvillu in Bar-

celoni leta 1992 so slovenski športniki

prvič nastopili pod nacionalno zastavo

Republike Slovenije.

Danes si težko predstavljamo, da so

tako nemški kot slovenski časopisi

prezrli uspešen Cvetkov in Verder-

berjev olimpijski nastop. Sabljanje na

Slovenskem je v tem času veljalo za

šport, ki ga je gojil predvsem ozek krog

plemstva in vojske, ki sta simbolizirala

žolto-črno monarhijo. Sablja kot orožje

39 Richard Verderber se je rodil 23. januarja 1884

v Kočevju. Po končani nižji gimnaziji je odšel

na pehotno kadetnico v Maribor, od tam pa kaj

kmalu v kadetnico v Lvov. Kot kadet-častniški

namestnik je od avgusta 1902 služil aktivno

vojaško službo v 10. pešpolku v Jaroslavu. Kot

izjemno nadarjenega sabljača ga je vodstvo

dunajskega Vojaškega inštituta septembra

1907 povabilo za inštruktorja floreta. Leta

1908 je zmagal na mednarodnem vojaškem

prvenstvu »Grand Prix de Oostende«, leta

1912 pa je osvojil tudi avstro-ogrsko armadno

prvenstvo v sablji in floretu. Na olimpijskih

igrah v Stockholmu je osvojil bronasto medaljo

v floretu med posamezniki in srebrno medaljo s

sabljo ekipno. Zadnji naslov državnega prvaka v

floretu in sablji je osvojil leta 1914. Leta 1920 je

postal učitelj sabljanja v dunajskem sabljaškem

klubu Union, kjer je deloval domala do svoje

smrti. Umrl je 8. septembra 1955 na Dunaju.

je simbolizirala dvoboje, ki so jih prakti-

cirali v določenih zaprtih krogih. Ker

je bila sablja v 19. stoletju priljubljeno

orožje nemških burševskih pretepačev,

si je pridobila med Slovenci negativen

pečat nasilja, zato je imela slovenska

javnost do sabljaškega športa prete-

žno odklonilen odnos. V 40. letih 19.

stoletja je Štefan Mandić odprl prvo

sabljaško šolo v Ljubljani in jo pred-

stavil na javnih akademijah. Južni oz.

Ljubljanski Sokol kot prvo slovensko

telovadno društvo je pod Mandićevim

vodstvom prakticiral tudi sabljanje.

Sabljanje je od leta 1901 gojilo tudi

sokolsko Žensko telovadno društvo v

Ljubljani. Kot prvo sabljaško društvo

RUDOLF CVETKO IN RICHARD VERDERBER LETA 1904

CVETKO IN VERDERBER V BERLINU LETA 1936

pri nas je bila leta 1929 ustanovljena

sabljaška sekcija v športnem klubu

Ilirija, leta 1931 pa še Sabljaški klub

Maraton v Mariboru.

Jeseni leta 2003 so dediči Rudolfa Cvet-

ka podarili Narodnemu muzeju Sloveni-

je zapuščino Rudolfa Cvetka, ki kot celo-

ta predstavlja pomemben del slovenske

športne zgodovine. Slovenska športna

javnost bolj kot Cvetkovo pozna špor-

tno in življenjsko pot Leona Štuklja,

najbolj znanega slovenskega olimpio-

nika, ki je osvajal medalje na olimpijskih

igrah v Parizu leta 1924, Amsterdamu

leta 1928 in Berlinu leta 1936. Manj

znano je dejstvo, da je bil Rudolf Cvetko

prvi Slovenec, ki mu je uspelo osvojiti

olimpijsko medaljo. Na 5. letnih olimpij-

skih igrah leta 1912 v Stockholmu je kot

član avstrijske sabljaške reprezentance

osvojil srebrno medaljo v sablji ekipno.

V podarjeni zbirki se poleg Cvetkovih

osebnih predmetov nahaja tudi bogato

fotografsko, fi latelistično, arhivsko in

knjižno gradivo. Prav obsežno arhivsko

in fotografsko gradivo, ki do sedaj ni

bilo znano slovenski strokovni javnosti,

bo gotovo odpravilo relativno slabo po-

znavanje njegovega izjemnega prispev-

ka pri razvoju slovenskega športnega

sabljanja.

Rudolf Franc Cvetko se je rodil 17.

novembra 1880 v Senožečah kot tretji

otrok Janeza Cvetka, žandarmerijskega

stražnika in Ivane Cvetko Zelen, hčere

posestnika v Senožečah. Še pred začet-

kom Rudolfovega šolanja se je družina

preselila v Ljubljano, kjer je dokončal 2.

deško nižjo gimnazijo. Vojaško poklicno

pot je pričel leta 1896 kot gojenec 346.

polka v tržaški pehotni kadetnici, kjer

se je seznanil s sabljaškim športom. Za

izreden napredek pri učenju sablje je v 4.

letniku prejel prestižno častno sabljo. Kot

kadet–častniški namestnik je bil 10. av-

gusta 1900 dodeljen 16. varaždinskemu

pešpolku, kjer je vse do upokojitve leta

1913 uspešno uril nove rekrute.

Poročnik Cvetko se je 1904 in 1905 ude-

ležil dveh specialnih sabljaških tečajev

za učitelje sabljanja in telovadbe na

Vojaškem inštitutu v Dunajskem Novem

mestu (Wiener Neustadt). Septembra

1906 je odšel na normalni tečaj za

fl oret in sabljo, ki ga je vodil svetovno

priznani mojster fl oreta Mihajlo Mićo

Neralić. Po končanem tečaju, ki ga je

opravil z odliko, je Cvetko leta 1907

prejel diplomo za vojaškega učitelja sa-

bljanja in telovadbe. Kot sabljaški učitelj

na Vojaškem inštitutu je poučeval na

specialnem tečaju za sabljo od oktobra

1908 do junija 1910 in na normalnem

sabljaškem tečaju od avgusta 1910 do

avgusta 1912.

V tem času se je Cvetko udeleže-

val sabljaških turnirjev, na katerih je

dosegal izjemne tekmovalne rezultate.

Leta 1911 je zmagal na mednarodnem

sabljaškem turnirju za prvenstvo Evrope

na Dunaju v sablji in fl oretu in se uvrstil

v kategorijo mednarodnih prvakov. Leta

1907 je osvojil 2. mesto in zlato medaljo

na internem turnirju vojaškega inštituta

v Dunajskem Novem mestu, leta 1908

pa srebrno medaljo z zlato obrobo v

fl oretu in zlato medaljo v sablji na arma-

dnem prvenstvu Avstrije. Na armadnem

prvenstvu leta 1910 je osvojil zlato

medaljo v fl oretu in v sablji za 2. mesto.

Leta 1912 je osvojil 2. mesto v fl oretu na

prvenstvu Avstrije in prejel zlato plake-

to. V sablji ni nastopil zaradi poškodbe

rame, ki jo je staknil v borbah v fl oretu.

AVSTRIJSKA SABLJAŠKA REPREZENTANCA NA 5. OLIMPIJSKIH IGRAH V STOCKHOLMU 1912.

OD LEVE STOJIJO: ALBERT BOGEN, RICHARD VERDERBER, RUDOLF CVETKO IN FRIEDRICH GOLLING.

OD LEVE SEDIJO: ANDREAS SUTTNER, HEINRICH TENNER IN REINHOLD TRAMPLER.

Cvetko je bil v predolimpijskem ob-

dobju sabljaški učitelj na normalnem

sabljaškem tečaju za učitelje sabljanja

in telovadbe na Vojaškem inštitutu v

Dunajskem Novem mestu. V svojih

spominih40 omenja obisk švedskega

polkovnika von Balcka, predstavnika

švedskega olimpijskega komiteja, ki

je uradno povabil avstrijsko sabljaško

reprezentanco na 5. olimpijske igre v

Stockholm. Častnega gosta so pred-

stavniki Vojaškega inštituta sprejeli na

tedenskem sabljaškem večeru v slovi-

tem sabljaškem klubu »Union-Fecht-

klub« na Dunaju pozno jeseni leta 1911.

Z dnevom odločitve, da avstrijska

sabljaška vrsta nastopi na olimpijskih

igrah, so se začele tudi priprave na

olimpijski nastop. Kljub temu, da je

Cvetko leta 1911 zmagal tako v sablji

kot v fl oretu na mednarodnem pr-

venstvu Evrope na Dunaju, si je moral,

tako kot vsi ostali, izboriti svoje mesto

v reprezentanci. Cvetko poroča, da so

ga občasno vendar obšli dvomi o svojih

sposobnostih in znanju. Na izbirnem

sabljaškem turnirju, ki ga je organiziral

dunajski Vojaški inštitut pozno spomladi

leta 1912, se je Rudolf Cvetko kot drugi

najboljši uvrstil v olimpijsko sabljaško

reprezentanco. Na izbirnem turnirju je

zmagal nadporočnik Richard Verderber

iz Kočevja, učitelj fl oreta na normalnem

tečaju za učitelje sabljanja in telovadbe

na Vojaškem inštitutu.

S povabilom v avstrijsko olimpijsko

sabljaško reprezentanco je bila Cvetku

izkazana velika čast in priznanje njego-

vim dotedanjim športnim dosežkom.

Olimpijskih iger v Stockholmu so se

udeležili športniki iz 28 držav. Po zaslugi

kneza Otta Windischgrätza, člana

40 V arhivskem gradivu športne zbirke Rudolfa

Cvetka se nahaja Cvetkov tipkopis z naslovom

»Spomin na mojo prvo olimpiado«, ki obsega

pet tipkanih strani.

Mednarodnega olimpijskega komiteja,

je v Stockholm odpotovala 67-članska

olimpijska ekipa avstrijskih športnikov.

Windischgrätz se je še posebej zavzemal,

da bi se olimpijade udeležilo kar največ

častnikov. Vodstvo avstrijske olimpijske

reprezentance na igrah ni pričakovalo

spektakularnih uspehov, klub temu pa

je dalo športnikom priložnost, da se

pomerijo z mednarodno konkurenco.41

Šestčlanska avstrijska sabljaška repre-

zentanca v postavi Albert Bogen, Rudolf

Cvetko, Friedrich Golling, Andreas Sut-

tner, Heinrich Tenner, Reinhold Trampler

in Richard Verderber je pod vodstvom

dr. Otta Herschmanna ob koncu julija

1912 odpotovala na Švedsko.

41 Borut Batagelj, Prvih pet olimpijskih iger (1896–

1912), Rudolf Cvetko – Zbornik, Pomembne

osebnosti slovenskega športa, Olimpijski komi-

te Slovenije, Slovenska olimpijska akademija,

Fakulteta za šport, Ljubljana 2002, str. 41–43.

Domala dvodnevno vožnjo z vlakom

od Dunaja do Stockholma je Cvetko v

spominih podrobno opisal. Po nočni

vožnji do Berlina se je pred njim odprla

»čudna« in povsem ravninska panora-

ma, polna zelenih travnikov in nizkih

gričev. Pri mestu Stralsund je odprava

dosegla otok Rügen, kjer so se pasle

velike črede govedi švicarske pasme.

Na severu otoka jih je ob pomolu luke

Sassnitz že čakala trajektna ladja »Deut-

schland«, na katero je zapeljal vlak. Po

dvourni vožnji z ladjo se je olimpijska

ekspedicija zvečer izkrcala v švedski luki

Trelleborg. Dopoldne naslednjega dne

so prispeli na stockholmsko železniško

postajo, kjer jih je pričakal odposlanec

švedskega olimpijskega odbora z dve-

ma častnikoma. V spremstvu častnikov

se je avstrijska sabljaška reprezentanca

nastanila v enem od hotelov v ulici

Strandwängen, iz katerega so imeli

STADION V STOCKHOLMU, PRIZORIŠČE OLIMPIJSKIH IGER

OLIMPIJSKIH IGER V STOCKHOLMU SE JE KOT ČLAN AMERIŠKE REPREZENTANCE UDELEŽIL TUDI

GENERAL PATON. TEKMOVAL JE V MODERNEM PETEROBOJU, KI JE VSEBOVAL TUDI SABLJANJE.

odličen pogled na morski zaliv. Takoj

zatem, ko so se člani sabljaške repre-

zentance nastanili in preoblekli, so

odhiteli na ogled olimpijskega stadiona

in v dvorano, namenjeno za sabljaška

tekmovanja.

Slavnostna otvoritev olimpijskih iger,

ki ji je prisostvoval ves kraljevi dvor, na

Cvetka ni naredila večjega vtisa. Drugi

dan bivanja v Stockholmu so se pričela

tekmovanja moštev v fl oretu. Žreb

avstrijski ekipi ni bil naklonjen, saj so

dobili za nasprotnike ekipi Madžarske

in Italije, ki sta veljali za favoritki olimpij-

skega turnirja. Po predvidevanjih se av-

strijska ekipa ni prebila v zaključno kolo,

po Cvetkovi oceni predvsem zaradi

slabe psihične pripravljenosti, zgrešene

taktike in notranje razdvojenosti v ekipi.

Na večernem sestanku so tekmovalci

skupaj z vodjo reprezentance kritično

ocenili svoj nastop, pravilnost samokri-

tike pa se je pokazala že naslednji dan

v posamičnih bojih v fl oretu. Richard

Verderber se je klub težavam prebil

v zaključno kolo in osvojil bronasto

kolajno. Cvetku sta manjkala samo dva

zadetka za prehod v fi nale, medtem ko

so ostali izpadli že prej.

Uspešen nastop Verderberja in Cvetka

v fl oretu je v avstrijsko sabljaško ekipo

prinesel mir in ji dvignil samozavest.

Na tekmi moštev s sabljo je avstrijska

olimpijska vrsta pokazala svojo kvaliteto

in se z veliko gotovostjo prebila v fi nale,

kjer se je pomerila z madžarsko vrsto.

V fi nalnem dvoboju vrst je madžarska

sabljaška ekipa zmagala z minimalno

razliko in osvojila olimpijsko zlato me-

daljo. Cvetko je ocenil sabljaške borbe z

madžarsko vrsto kot zelo ostre, pa ven-

dar v duhu »fair–playa«. Finalni dvoboj

z dr. Fuchsom, aktualnim olimpijskim

prvakom v sablji, je Cvetko izgubil z

rezultatom 3 : 5. To je bil edini dvoboj,

ki ga je Cvetko izgubil na olimpijskem

turnirju s sabljo. Svoj uspešni olimpijski

nastop in osvojitev srebrne olimpijske

medalje je Cvetko v svoji pregovorni

skromnosti pripisal temu, da se je od

vseh članov avstrijske sabljaške repre-

zentance najbolj prilagodil madžarski

taktiki.

Olimpijski sabljaški program za posa-

meznike v sablji je organizator olim-

pijskih iger preložil za osem dni. V tem

času je potekel tudi dopust članov

avstrijske sabljaške reprezentance, ki so

bili vsi po vrsti častniki avstrijske vojske,

in so se po programu vrnili na inštitut

v Dunajsko Novo mesto. Cvetko je bil

precej razočaran, ker mu splet okoliščin

ni bil naklonjen in ni mogel nastopiti

v tekmi posameznikov, kjer je veljal za

enega od favoritov olimpijskega turnirja

in bi glede na prikazano visoko formo

verjetno osvojil še drugo olimpijsko

medaljo.

Preostali čas do odhoda iz Stockholma

je Cvetko namenil ogledu olimpijskih

SREBRNA OLIMPIJSKA MEDALJA RUDOLFA CVETKA

30000 LJUDI SI JE OGLEDALO OTVORITVENI CEREMONIAL 5. OLIMPIJSKIH IGER LETA 1912 V STOCKHOLMU.

nastopov, mestnim znamenitostim in

izletom v bližnjo okolico. Presenetil ga

je vpliv visokega severa na dnevni čas.

Med pitjem piva s kolegi iz reprezen-

tance na vrhu nekega nebotičnika se

je pričel delati mrak in mislili so, da gre

za deveto uro, v resnici pa je bilo že

skoraj polnoč. Kot bistrega opazovalca

življenja in navad so Cvetka še pose-

bej presenetili demokratski običaji v

švedskih dvornih krogih. Med obiskom

v kraljevem dvorcu in pri prestolona-

sledniku, ki so se ga udeležili vsi člani

avstrijske sabljaške reprezentance, je bil

presenečen nad sproščenostjo osebja

in samega prestolonaslednika. Navdušil

ga je tudi nastop pet tisoč švedskih

pevcev na stadionu in prestolonasle-

dnikov otvoritveni govor. Med drugimi

si je Cvetko ogledal tudi nogometno

tekmo med Dansko in Anglijo in bil

ponovno presenečen nad prestolona-

slednikom, ki se je rokoval in sproščeno

pogovarjal z nogometaši. V oči mu je

padel tudi švedski kralj, ki si je ogledal

večino teniških tekem, in sicer brez

svojega spremstva. Švedski kralj Oscar,

navdušen igralec tenisa, je vedno sedel

v prvih vrst, namenjenih za občinstvo,

oblečen v žaket in s cilindrom na glavi.

Cvetko se je udeležil tudi uradnega

olimpijskega sprejema v kraljevih

vrtovih, kjer je užival zakusko z mrzlimi

delikatesami, pecivom in šampanjcem.

Na sprejemu je bil tudi uradno pred-

stavljen švedskemu kralju, kraljici in

prestolonasledniku, se z njimi rokoval

in pogovarjal. Ogledal si je tudi kraljevi

letni dvorec ob Mälarenskem jezeru

in pehotno vojašnico v Stockholmu.

Navdušile so ga bele železne postelje z

vzmetmi in urejene omarice v kasarniški

spalnici, kot poklicnega vojaka so ga

prepričali tudi pehotni oddelki, ki jih je

videl korakati po cesti.

Cvetko se je v prostem času družil tudi

s častniki iz drugih držav. Medtem ko

so se mu zdeli nemški častniki zelo

rezervirani, so ga ruski častniki presene-

tili z visoko športno in srčno kulturo. Na

slavnostni večerji v znamenitem hotelu

Haselbacken, ki jo je priredil vojaški

poveljnik mesta, je avstrijska vojaška

delegacija sedela v družbi z nekim

ruskim gardnim polkovnikom. Nerazu-

mljivo se mu je zdelo, da se gardist ni

družil z ruskimi pehotnimi častniki. Še

več, mirnodušno je priznal, da jih sploh

ne pozna. Spoznal je tudi dva srbska ča-

stnika, ki sta bila vesela, da sta v tujem

kraju, daleč od svoje domovine.

Odmevi na Slovenskem na Cvetkovo

osvojeno olimpijsko medaljo leta 1912

so bili minimalni. Vedeti je treba, da

olimpizem med Slovenci v tem času

sploh še ni bil razširjen. Po drugi strani

pa je bil Cvetko zaradi vojaške službe,

ki jo je služil kot častnik v 16. varaždin-

skem polku ali kot sabljaški učitelj v

Dunajskem Novem mestu, odrezan od

aktualnih političnih razmer pri nas. Prvi

nastop slovenskega športnika na olim-

pijskih igrah in dosežen uspeh z osvo-

jeno olimpijsko medaljo ni pripomogel

k odmevnosti olimpijskega gibanja pri

nas. Liberalno usmerjen časopis Sloven-

ski narod je vso pozornost posvečal 6.

češkemu oz. 1. zletu Zveze slovanskega

sokolstva, ki je potekal od 26. junija do

1. julija 1912 v Pragi. Slovenska sokolska

zveza je poslala na proslavo 50-letnice

ustanovitve praškega Sokola v Prago

500 sokolskih telovadcev, ki so z odlič-

nim nastopom navdušili tako domačo

kot »svetovno« javnost. Slovensko

časopisje, še posebej liberalno usmerje-

no, je na ves glas slavilo zmago Staneta

Vidmarja in tretje mesto Karla Fuksa na

tekmi za slovansko prvenstvo.42

V slovenskem časopisju je moč zaznati

odklonilen odnos do olimpizma in do

avstrijskih nastopov, še posebej pa jim

je šla v nos izdatna denarna podpora

države. O nastopu avstrijske olimpijske

reprezentance so slovenski časniki pisali

kot o reprezentanci avstrijskih Nemcev,

ki se je v Stockholmu slabo in v primeru

nogometašev celo nečastno predsta-

vila. Po drugi strani pa so pohvalno

pisali o češki olimpijski reprezentanci,

ki ji niso dovolili nastopiti pod češko

nacionalno zastavo. Avstrijsko in ogrsko

bilanco olimpijskih nastopov je sloven-

sko časopisje ocenilo negativno.

Slovensko časopisje v Cvetkovem

42 Jože Podpečnik, Sokolstvo in slovensko

narodno gibanje 1863–1914, magistrsko delo,

Ljubljana 2005, str. 204.

OLIMPIJSKA SPOMENICA STOCKHOLM 1912

športnem dosežku ni prepoznalo nacionalno pomembnega

dogodka, športne dogodke pa je kot apolitične postavlja-

lo v drugo kategorijo dogodkov, ki niso vredni posebne

pozornosti. Telesna kultura na Slovenskem se je v tem času

izkazovala v delovanju nacionalističnih športnih društev,

v katerih je bolj kot športni duh prevevala družbena oz.

politična angažiranost. Delovanje slovenskih nacionalnih

športnih društev, predvsem sokolskih in orlovskih društev,

je bilo tesno povezano s slovenskim političnim vrhom in

zato povsem vpeto v dnevnopolitično dogajanje. Večjo

pozornost olimpijskim dogodkom leta 1912 je posvečalo

nemško časopisje, predvsem dnevnik Laibacher Zeitung. V

nasprotju s slovenskimi so nemški časopisi prinašali pozitiv-

ni odnos do olimpijskega gibanja. To pa kaže tudi na očitna

razlikovanja med slovenskim in nemškim kulturnim kro-

gom. Baron Michellangello Zois je za Laibacher Zeitung iz

Stockholma napisal poročilo, ki je izšlo v treh nadaljevanjih

ob koncu julija 1912.

Rudolf Cvetko je svoj olimpijski nastop v Stockholmu ocenil

kot izredno športno doživetje, ki mu je ostalo v spominu za

vse življenje. Z olimpijskim nastopom se mu je uresničil sen

vsakega pravega športnika, ki je bil izbran med mnogimi

športniki, da dostojno zastopa svojo državo na največji športni

prireditvi. Z osvojitvijo olimpijske medalje je dosegel uspeh,

za katerim tudi danes hrepenijo tisoči športnikov vsega sveta.

Dragocene izkušnje olimpijskega nastopa v Stockholmu je

koristno uporabljal pri vodenju jugoslovanske sabljaške re-

prezentance na 11. olimpijskih igrah v Berlinu leta 1936. Kljub

temu, da se je tekom časa mnogo spremenilo, sta ostala duh

in ideja olimpijskih iger živa. Olimpijski duh se je zmagoslavno

in nezadržno širil med narode in države sveta in napreduje

tudi danes. Cvetko si je srčno želel, da bi mladina sveta tudi v

prihodnosti sklenjeno stopala po poti, ki vodi do olimpijskega

lovorovega venca, do največje športne prireditve, ki združuje

v plemenitih športnih tekmah narode vsega sveta.

PROGRAM IN PRAVILA 5. OLIMPIJSKIH IGER

VSTOPNICA NA SABLJAŠKA TEKMOVANJA

PLAKAT 5. OLIMPIJSKIH IGER

Rudolf Cvetko. Prvi slovenski olimpionik Rudolf Cvetko (Senožeče 1880-Ljubljana 1977) je prvi Slove-

nec z osvojeno olimpijsko medaljo. Na 5. olimpijskih igrah v

Stockholmu leta 1912 je Cvetko kot član avstrijske sabljaške

reprezentance osvojil srebrno olimpijsko medaljo v sabljanju.

V obdobju 1904-13 je bil najprej učenec, nato pa učitelj sa-

bljanja v priznanem Vojaškem inštitutu v Dunajskem Novem

mestu. Prvo svetovno vojno je Cvetko končal kot stotnik 16.

pešpolka, po končani vojni pa je služil kot orožniški častnik v

Kočevju vse do svoje predčasne upokojitve leta 1926. Postal

je član ljubljanskega sabljaškega krožka, ki se je spomladi leta

1929 organiziral kot sabljaška sekcija športnega kluba Ilirije.

Postal je njen načelnik in uspešen sabljaški učitelj, opravljal

je visoke funkcije v jugoslovanski sabljaški zvezi in slovel

kot strog in pravičen sabljaški sodnik. Njegovi učenci so do

leta 1941 osvojili štiri naslove državnega prvaka v članski in

dva naslova v mladinski konkurenci. Po letu 1945 so njegovi

učenci osvojili dva naslova v članski in devet naslovov v mla-

dinski konkurenci.

Z organizacijo sabljaških inštruktorskih tečajev je postavil

Cvetko temelje slovenskemu društvenemu sabljaškemu

športu, strokovnemu kadru pa je s teorijo in metodiko

sabljanja s sabljo in fl oretom postavil temeljni teoretični

deli. Bil je tudi predavatelj sabljanja na Akademiji za igralsko

umetnost (danes AGRFT) in Inštitutu za telesno vzgojo v

Ljubljani (danes Fakulteta za šport). Za svoje uspešno delo

je prejel vrsto državnih in društvenih priznanj, med drugimi

Bloudkovo nagrado. Cvetko je bil predhodnik olimpijskega

gibanja pri nas, ki kot prvi stoji na čelu ponosnih slovenskih

olimpijskih šampionov. Njegovi prestižni športni in pedago-

ški uspehi bodo ostali zapisani v analih slovenske športne

zgodovine.

Priložnostna filatelistična razstava (Filatelist Rudolf Cvetko)V sodelovanju s Pošto Slovenije je Narodni muzej Slovenije na

dan otvoritve razstave »Rudolf Cvetko - prvi slovenski olimpi-

onik« izdal priložnostni poštni žig. Na hodniku pred razstavno

dvorano je postavljena priložnostna fi latelistična razstava, ki

sta jo pripravila mag. Jože Podpečnik

in priznani fi latelistični strokovnjak

g. Janko Štampfl . Na priložno-

stni razstavi je predstavljeno

fi latelistično gradivo iz

zbirke Rudolfa Cvetka,

med njimi fi latelistične

raritete iz olimpijskih iger v

Stockholmu leta 1912 in v

Berlinu 1936 ter iz obdobja

druge svetovne vojne.

SABLJAŠKA SEKCIJA ŠK ILIRIJA LETA 1931. PRVI Z LEVE RUDOLF CVETKO

Ko sem v letih 1953-1957 obiskoval v

Ljubljani Akademijo za gledališče, radio,

fi lm in televizijo, je bil moj profesor

sabljanja starejši gospod, nižje postave

in uglajenih manir – Rudolf Cvetko.

Z veliko potrpežljivostjo in predanostjo

nas je vadil sabljanje, te stare in lepe

viteške igre. Znal nas je animirati tako,

da smo eni bolj, drugi manj zagnalo

vihteli meče in sablje ter se usposabljali

za igralski poklic.

Na igralski akademiji so bili profesorji

različnih nazorov. Med stare avstro-ogr-

ske in kraljeve jugoslovanske kadre je

sodil tudi naš profesor Rudolf Cvetko.

Slučajno sem izvedel, da se je rodil v Se-

nožečah, 17. 11. 1880, žandarmerijskemu

stražniku Janezu Cvetku in materi Johani –

Ivani Zelen. Pred njegovim šolanjem

so se preselili v Ljubljano. O tem sva se

kdaj pa kdaj tudi pogovarjala. Njegovi

spomini na Senožeče so bili že zelo od-

daljeni, ker je zeli mlad zapustil vas. Žal

je bila tudi moja radovednost takrat še

premajhna. Za mladost je značilno, da si

misli, kako je še vse pred njo in da tisto,

kar je bilo prej, ni pomembno.

Na njegove ure sabljanja sem hodil z

velikim veseljem, saj sem vse življenje

ljubil in spoštoval šport in športnike.

Rudolfu Cvetku se je videlo, da tudi na

stara leta uživa v sabljanju. Da je leta

1912 za avstro-ogrsko monarhijo v

Stockholmu priboril na olimpijadi sre-

brno medaljo v sabljanju, nam mnogim

takrat ni bilo znano. Govorilo se je le, da

je sodeloval na olimpijadi.

Leta so minevala in v njih sem dozo-

reval tudi sam. Zavedajoč se, da je bila

skrb za postavitev obeležij NOB-ja v do-

meni Zveze borcev, sem v svojih mislih

preletel skozi preteklost in se spomnil

na pomembne može v zgodovini Seno-

žeč, mojega rojstnega kraja. Zdelo se mi

je, da Rudolf Cvetko, kot prvi Slovenec,

dobitnik olimpijske kolajne, prav gotovo

sodi mednje.

Čeprav je takrat tekmoval za avstro-ogr-

sko monarhijo, to ne zmanjšuje njego-

vega zgodovinskega uspeha in pomena

za kraj in Slovenijo.

Rudolf Cvetko je bil častnik avstro-ogr-

ske armade in pozneje častnik Jugoslo-

vanske kraljeve vojske.

V glavnem se je ukvarjal s športno vzgojo.

Na vojaškem inštitutu je bil Cvetko v

letih 1905-1908 sabljaški inštruktor. Med

leti 1908-1910 pa že glavni učitelj spe-

cialnih sabljaških tečajev in v letih pred

prvo svetovno vojno 1910-1912 glavni

učitelj sabljanja na sabljaških tečajih.

Bil je avstrijski prvak. Leta 1911 pa celo

evropski prvak v fl oretu in sablji.

Med domačini o Rudolfu Cvetku nisem

nikoli slišal niti besede. Čas, ko je prejel

medaljo, je bil že zelo oddaljen. Vmes

je bila prva svetovna vojna in fašistična

zasedba naših krajev, nato druga sve-

tovna vojna in osvoboditev. Skratka pol

stoletja dram in boja za preživetje.

Kljub temu sem začutil, da je napočil čas

ne le za celjenje zgodovinskih ran, ampak

tudi za zgodovinska obeležja. Najpo-

membneje se mi je zdelo, da za spomenik

navdušim Sabljaško zvezo Slovenije in

Olimpijski komite Slovenije. Ker Olimpijski

komite moje pobude ni zavrnil, v odgo-

voru na pobudo so navedli, da bo zadevo

obravnavala še njihova komisija za prizna-

nja, sem nadaljeval z aktivnostmi.

Naključje je hotelo, da je bil prav ta čas

gost oddaje TV-Koper g. Janez Kocjan-

čič, predsednik Olimpijskega komiteja

Slovenije. Te priložnosti nisem hotel

zamuditi. Novinarja g. Franja Mavriča

sem prosil, da mi uredi srečanje z njim.

Prvič sem se srečal z g. Kocjančičem

takoj po oddaji in mu predstavil idejo o

doprsnem spomeniku Rudolfu Cvetku v

Senožečah. Zagotovil mi je, da bo stvar

proučil in mi naročil, naj ga pokličem,

da se ponovno dobiva.

Naslednjič sva se srečala 29. 5. 1999

v Portorožu. Njegov odgovor je bil

pozitiven in je vseboval že konkretne

korake in zadolžitve, s katerim sem

seznanil tudi župana občine Divača g.

Rajka Wojtkovszkega in predsednika KS

Senožeče g. Damjana Bobka in takratne

občinske svetnike KS Senožeče. Po tem

srečanju v Portorožu so stekle priprave

za postavitev spomenika.

SABLJAŠKA AKADEMIJA SZS V TELOVADNICI OSNOVNE ŠOLE V DIVAČI 13. 10. 2000

Foto

: JO

ŽE

PO

ŽR

L

Foto

: JO

ŽE

PO

ŽR

L

Olimpijski komite in Združenje športnih

zvez sta imenovala svoje člane v odbor,

občina Divača in KS Senožeče pa svoje.

Odbor je določil program glavne in spre-

mljajočih prireditev, ki jih ni bilo malo.

Odbor je izbral tudi lokacijo spomenika,

ki naj bi stal na trgu Pri kalu nasproti spo-

menika Danilu Zelenu. Za predsednika

odbora je bil imenovan g. Rajko Šugman,

ugledni univerzitetni profesor in brat

slovenskega igralca Zlatka Šugmana. Od-

bor je vodil s pomočjo g. Bruna Kocjana,

tajnica pa je bila Tjaša Škamperle. Do-

mačini so v odboru sodelovali z velikim

veseljem, z željo, da bi častno izpolnili

vse zadolžitve in da bi čim prej prišlo

do otvoritve spomenika. Spomenik je

oblikoval Anton Herman iz Velenja.

Za nas domačine in »bogato« občino

Divača je bilo izredno pomembno, da

je Olimpijski komite prevzel nase vse

predvidene stroške.

Glavni sponzor je bil takrat še bogat

Istrabenz iz Kopra, sodelovali so še

Marmor Sežana, SGP Primorje Ajdovšči-

na, občina Divača, Fakulteta za šport in

Ministrstvo za šolstvo in šport.

V okviru tega praznovanja sem želel

vključiti tudi ureditev spominske sobe,

ki naj bi bila posvečena tako Rudolfu

Cvetku kot tudi Danilu Zelenu in pa

športno dvorano, ki naj bi nosila ime po

Rudolfu Cvetku. Žal za to idejo nisem

dobil podpore.

Doprsni kip sta odkrila meseca oktobra,

ob 120-letnici rojstva Rudolfa Cvetka,

njegov sin Sašo Cvetko in naš veliki

olimpijec Miro Cerar.

Vzdušje na osrednjem senožeškem

trgu je bilo izredno slavnostno, saj so

se prireditve udeležili ugledni gostje

iz vseh krajev Slovenije in zamejstva.

Med njimi je bilo veliko vrhunskih

športnikov. Na častni straži so stali slo-

venski sabljači in pripadniki slovenske

vojske.

Spomenik Rudolfu Cvetku stoji v centru

Senožeč in nas opozarja, da je ta kraj

dal svoj prispevek tudi k zgodovini

vrhunskega športa. Za to prečudovito

izkušnjo imajo zasluge številni domačini

in nedomačini, ki so sodelovali v od-

boru in ali kako drugače prispevali, da

bo ostal živ spomin na našega prvega

dobitnika olimpijske medalje, s tem pa

smo postavili Senožeče tudi na zemlje-

vid olimpizma.

Povzetek iz še neizdane knjige Andreja

Jelačina.

Alenka Dovgan Štrucl

SAŠO CVETKO Z OČETOVO OLIMPIJSKO MEDALJO

KIP STA ODKRILA OLIMPIJEC MIRO CERAR IN CVETKOV SIN SAŠO

ČASTNI POKROVITELJ, TAKRATNI PREDSEDNIK

REPUBLIKE MILAN KUČAN

Foto

: JO

ŽE

PO

ŽR

LFo

to: J

OŽ

E P

OŽ

RL

Foto

: JO

ŽE

PO

ŽR

L

Spoštovani predsednik republike gospod Milan Kučan, spošto-

vani inž. Sašo Cvetko z družino, spoštovani udeleženci slavno-

stne seje, gostje, dragi krajani Senožeč in občani občine Divača.

V tem prelepem primorskem kraju se je pred 120 leti očetu

Janezu in materi Ivani Cvetko rodil sin Rudolf. Tu ni dolgo

živel. Še pred vstopom v osnovno šolo se je s starši preselil v

Ljubljano, kjer je končal osnovno šolo in nižjo gimnazijo ter

kasneje v Trstu vojaško akademijo. Zatem ga je pot ponesla v

svet, najprej v Dunajsko Novo mesto, kjer si je pridobil naziv

učitelja sabljanja in telovadbe, kasneje v Gradec in Gorico ter

končno v prestolnico avstro-ogrske države. Prvo svetovno

vojno je preživel kot avstro-ogrski častnik in se po končani

vojni opredelil za Kraljevino SHS. Ves čas šolanja in službova-

nja v različnih mestih se je ukvarjal s sabljanjem. S športnimi

dosežki, s svojim pedagoškim, strokovnim in organizacijskim

delom je postal doma in v širnem svetu legenda sabljaškega

športa, zato ga danes upravičeno imenujemo nestor sloven-

skega sabljanja. Nazadnje se je dokončno odločil za bivanje v

Ljubljani, kjer je živel do smrti leta 1977.

Rudolf Cvetko je neverjetna osebnost slovenskega športa.

Že kot otrok se je poigraval s sabljo, ki mu je kasneje postala

poklicno orožje; kar je še pomembnejše, z njo je kot športnik

zaslovel v svetu. Postal je večkratni avstrijski prvak in prvak

vo jaških tekmovanj, 1911. leta evropski prvak s sabljo in fl o-

retom, 1912. leta pa v Stockholmu srebrni nosilec olimpijske

kolajne v ekipi avstrijskega olimpijskega komiteja. S tem je

postal tudi prvi Slovenec z olimpijsko kolajno.

Ko govorimo o Rudolfu Cvetku in njegovem odnosu do sablja-

škega športa ter mesta v slovenskem športu nasploh, ni mogo-

če mimo njegovega pedagoškega, strokovnega in organizacij-

skega dela. Odločno preveč bi bilo našteti vse njegove zasluge

na obeh področjih delovanja, omeniti pa vendarle kaže, da je

bil soustanovitelj tako jugoslovanske kot slovenske sabljaške

zveze, njun častni predsednik, priznani mednarod ni sodnik,

vodja reprezentance na mednarodnih tekmovanjih, trener

mnogih sabljaških rodov in tudi olimpijcev, učitelj sabl janja na

takratnem inštitutu in višji šoli za telesno kulturo ter ljubljanski

akademiji za igralsko umetnost. Za svoje športne dosežke,

strokovno in organizacijsko delo je prejel mnoga priznanja v SLAVNOSTNI GOVORNIK RAJKO ŠUGMAN

Foto

: JO

ŽE

PO

ŽR

L

svetu in najvišje športno priznanje doma - Bloudkovo nagrado.

Rudolfa Cveta pozna ves svetovni sabljaški svet.

Velika zasluga za današnje praznovanje ob odkritju do prsnega

kipa Rudolfu Cvetku, delu mojstra Antona Hermana, gre doma-

činoma Andreju Jelačinu, razgledanemu kulturnemu delavcu

in gledališkemu igralcu, in dr. Ervinu Dolencu, razisko valcu na

Inštitutu za delavsko gibanje v Ljubljani. Njuno zamisel je orga-

nizacijski odbor, ki sta ga imenovala Olimpijski komite Slovenije

- Združenje športnih zvez in občina Divača, samo razširil, da

je praznovanje dobilo širši pomen za kraj, občino in Slovenijo.

Menili smo, da si je Rudolf Cvetko takšno prazno vanje in obe-

ležje za svoje vsestransko delo še kako zaslužil.

Spoštovani, v imenu organizacijskega odbora se javno za-

hvaljujem predsedniku republike gospodu Milanu Kučanu za

častno pokroviteljstvo nad prireditvijo, glavnemu pokrovitelju

Istrabenzu d. d. Koper in vsem drugim pokroviteljem, občini Di-

vača, KS Senožeče in drugim organom in organizacijam za so-

delovanje in pomoč. Posebej se zahvaljujem vsem so delavcem,

s katerimi smo pripravljali in uresničili skupno za misel.

Naj bo ta doprsni kip Rudolfu Cvetku trajni pomnik vitalnosti in

ustvarjalnosti slovenskega naroda in s tem splošno kulturni dogo-

dek v zakladnici slovenske splošne in posebno športne kulture.

Senožeče, 14. oktobra 2000

ODKRITJE SPOMENIKA SO POČASTILI ŠTEVILNI UGLEDNI GOSTJE. V PRVI VRSTI OD LEVE: MIRO CERAR, JANEZ KOCJANČIČ, SAŠO CVETKO, MILAN KUČAN,

RAJKO VOJTKOVSZKY, RAJKO ŠUGMAN, POLONCA DOBRAJC, ?, DAMJAN BOBEK

Foto

: JO

ŽE

PO

ŽR

L

glasnik občine divača

Documents