TURANDOTOpera v treh dejanjih

Glasba Giacomo PucciniDokončanje opere Franco AlfanoLibreto Giuseppe Adami, Renato SimoniPraizvedba 25. april 1926, Teatro alla Scala, Milano

Premiera 5. februar 2016, Velika dvorana SNG MariborPonovitve predstav 7., 16., 17., 18. in 20. februar, 5. marec 2016

Dirigent Loris VoltoliniRežiser Filippo TononScenograf Filippo TononKostumograf Cristina AcetiOblikovalec luči Filippo TononZborovodkinja Zsuzsa Budavari NovakAsistent režije Tim RibičAsistentka koreografije Cleopatra Purice

ZASEDBA VLOG

Turandot, kitajska princesa Rebeka Lokar (5., 7., 18. in 20. februar ter 5. marec 2016)

Gabriela Georgieva (16. in 17. februar 2016)

Altoum, kitajski cesar Emil BaronikTimur, odstavljeni tatarski kralj Valentin Pivovarov

Calaf, njegov sin Renzo Zulian (5., 7., 16., 18. in 20. februar ter 5. marec 2016)

Miro Solman (17 februar 2016)

Liù, sužnja Sabina Cvilak (5., 16. in 18. februar ter 5. marec 2016)

Andreja Zakonjšek Krt (7. in 20. februar 2016)

Mojca Bitenc (17 februar 2016)

Ping, dvorni upravitelj Darko VidicPang, dvorni oskrbnik Dušan Topolovec

Pong, vodja dvorne kuhinje Martin SušnikMandarin Jaki Jurgec

Perzijski princ Bogdan Stopar

Cesarska straža, rabelj, rabljevi pomočniki, otroci, svečeniki, mandarini, častniki, osem modrecev, Turandotine spletične, vojaki, prikazni obglavljenih snubcev, ljudstvo

1/20

Simfonični orkester SNG MariborZbor Opere SNG MariborBaletni ansambel SNG Maribor

Koncertni mojster Saša OlenjukKorepetitorji Olga Pečeny, Robert Mraček, Medea IassonidiŠepetalki Sabina Alatič, Nada StrnadInšpicienta Iztok Smeh, Peter KrajncPrevod nadnapisov Sonja Berce

Operna predstava se izvaja v italijanskem jeziku in ima dva odmora.

Vsebina operePrvo dejanjeNa trgu pred cesarsko palačo mandarin razglasi cesarjev odlok, da se bo princesa Turandot poročila s snubcem plemenitega rodu, ki bo prvi rešil tri uganke. Komur bo spodletelo, bo brez milosti usmrčen. Mlad perzijski princ, ki je nazadnje podlegel ljubezenski skušnjavi in neuspešno prestal preizkus, bo obglavljen ob luninem svitu. Med splošnim prerivanjem krvoželjne množice pade slepi starec, dekle, ki mu pomaga, pa zakliče na pomoč. Njenemu klicu se odzove tatarski princ, ki zaradi vojaškega poraza svoje domovine skriva pravo identiteto. Ko se princ približa starcu, v njem prepozna svojega očeta Timurja, izgnanega tatarskega kralja, ki je tako kot on zbežal pred kitajskimi osvajalci. Timurja spremlja sužnja Liù, ki se je odločila, da bo iz ljubezni do princa zvesto služila nekdanjemu gospodarju tudi v izgnanstvu. Vznemirjenje med zbrano množico doseže vrhunec, ko prispejo rabljevi pomagači in začnejo brusiti sekiro. Lunin vzhod se nevarno približuje, iz daljave pa že prihaja cesarjev rabelj Pu Tin Pao, ki mu sledi spremstvo perzijskega princa. Prinčeva srčnost omehča zbrano množico, ki prosi princeso Turandot, naj mu prizanese, toda princesa neomajno molči. Ljudstvo sledi krvavi procesiji, Timur, princ in Liù tako ostanejo sami sredi trga; le od daleč se zasliši obupan klic perzijskega princa, ki ga zaduši padec sekire. Tatarski princ, ki ga je med krvavim obredom očarala lepota hladnokrvne princese, želi udariti na gong, da bi sprejel ugankarski izziv in preizkusil svojo srečo, toda nasproti mu prihitijo trije ministri, Ping, Pang in Pong, ki ga poskušajo prepričati, naj tega ne stori. S princesinega balkona se medtem že pritožujejo služabnice in zahtevajo mir, saj se njihova gospodarica odpravlja k spancu. Na obzidju se nenadoma pojavijo duhovi pogubljenih snubcev, ki tožijo nad svojo žalostno usodo in neuslišano ljubeznijo princese. Ministri nato pokažejo na rablja, ki nosi odsekano prinčevo glavo; prošnjam ministrov se pridružita tudi Timur in Liù, toda princ je trdno prepričan, da mu bo uspelo osvojiti princeso Turandot, in trikrat udari na gong.

Drugo dejanjeV poslednjih nočnih urah se trije ministri, Ping, Pang in Pong, pogovarjajo o nepričakovanem dogodku, ki ga je izzval pogum neznanega princa. Se kitajskemu cesarstvu obeta še ena usmrtitev ali pa bo tokrat prišlo celo do poroke? Ministri sklenejo, da je morda čas, da se konča obdobje nesrečne tiranije, ki je zadelo Kitajsko,

2/20

odkar je oblast prevzela kruta princesa Turandot. Še vedno svež spomin na princesine žrtve pa kmalu nadomesti upanje, da jo bo bodoči snubec ukrotil ter deželi povrnil mir in blaginjo. S to mislijo se ministri odpravijo po opravkih, saj se je medtem že začelo daniti. Množica se počasi zbira na dvorišču pred palačo, kjer bo cesar pozdravil novega snubca. Dogodka se udeleži tudi osem modrecev, ki v svojih zvitkih hranijo najpomembnejše znanje in prerokbe o prihodnosti cesarstva. V spremstvu dvorjanov se na prestol usede ostareli cesar Altoum, ki poskuša neznanega princa odvrniti od preizkušnje z ugankami. Kljub temu mu cesar zaželi srečo, saj je v mladeniču prepoznal iskrenost in srčni pogum. Množica zapoje cesarju himno, s katero mu podaniki zaželijo dolgo življenje in pravično vladavino. Procesija mandarinov napove prihod princese Turandot, ta pa ljudstvu pripoveduje o svoji predhodnici Lou Ling, ki jo je onečastila in ubila tuja vojska. Zaradi tega je sklenila, da se bo maščevala vsakemu moškemu, ki si jo bo drznil zasnubiti. V napetem ozračju postavi Turandot neznanemu princu tri uganke, toda na princesino grozo se snubec v vseh treh primerih dokoplje do pravilnega odgovora. Množica evforično slavi prinčevo zmago, Turandot pa zaman prosi svojega očeta, da bi ji pomagal preklicati dano obljubo. Začasno tolažbo ponudi hladni princesi kar snubec sam: če se ji pred zoro naslednjega dne posreči odkriti njegovo pravo ime, se bo umaknil. Cesar Altoum privoli v prinčev predlog, čeprav potihoma – tako kot vesela množica – upa, da bi ta postal njegov zet.

Tretje dejanjeDan se preveša v večer; njegovo spokojnost zmoti le razglas princesinega ukaza, naj nocoj nihče ne spi, dokler ne bo znano prinčevo ime. Trije ministri skušajo princa premamiti z najrazličnejšimi darili in mikavnimi ponudbami, toda princ je trdno odločen, da ne bo svojega imena razodel nikomur. Množica postaja medtem vedno bolj nasilna, straža pa je na princesin ukaz ujela Liù in Timurja, ki bi lahko izdala kakšno informacijo o skrivnostnem snubcu. Liù stopi pred Turandot, da bi zaščitila svojega nekdanjega gospodarja, in ji razkrije, da le ona pozna prinčevo ime. Ping jo z grožnjami o mučenju skuša prisiliti, da bi spregovorila, toda Liù se ne vda: ledeno hladni princesi pove le to, da je ljubezen tista, ki ji daje moč za prestajanje muk, ki so ji namenjene. V trenutku obupa Liù odvzame bodalo najbližjemu stražniku in se zabode do smrti. Timur, ki zaradi slepote ni opazil, kaj se je zgodilo z njegovo zvesto pomočnico, se ves potrt pridruži skupini, ki odnese truplo mlade Liù. Princ in Turandot ostaneta sama. Princesa, ki je sprva še vedno neusmiljeno hladna v svojih besedah, se za hip prepusti impulzom in podleže strastnemu prinčevemu objemu. Ker se Turandot zave svoje šibkosti, princa ponižno prosi, naj odide in zadrži skrivnost, toda princ je prepričan, da so se šele zdaj pokazala prava čustva njegove zaročenke, zato ji zaupa svoje ime (Calaf) in poreklo. Na dvorišču pred cesarsko palačo se je ponovno zbralo ljudstvo, ki z velikim zanimanjem pričakuje izid prinčevega podviga. Princesa Turandot se nato pojavi skupaj s Calafom in razglasi, da pozna sedaj njegovo pravo ime – Ljubezen. Množica od veselja slavi srečni razplet ugankarskih preizkušenj in konec princesine tiranije, saj je ljubezen ponovno zavladala v širnem kitajskem cesarstvu.

3/20

Giacomo Puccini in njegova poslednja opera Turandotdr. Manica Špendal

Svojo zadnjo opero Turandot (lirično dramo v treh dejanjih in petih slikah1) je Puccini komponiral od januarja 1921 do oktobra 1924. Poleg Puccinijeve prve opere Le Villi je Turandot njegova edina opera, ki se ne dogaja v nekem določenem času, ampak v nedefiniranem času pravljice »vedno in nikoli«. Vzhodnjaško pravljico o lepi, a kruti princesi Turandocte, hčerki kitajskega cesarja Altoum kana, in princu Calafu, sinu nekdanjega tatarskega kralja Timurja, je (v francoskem prevodu) prvi uporabil francoski pisec François Pétis de la Croix iz zbirke arabskih in perzijskih pripovedk Tisoč in en dan (Les Mille et un jours, 1710–1712). Po njej je nastala tudi prva uglasbitev La Princesse de la China (Pariz, 1729) kot comédie (en/de) vaudeville, za katero sta besedilo napisala Alain-René Lesage ter Jacques-Philippe d'Orneval, glasbo pa je prispeval Jean-Claude Gillier. V svoji pravljični igri Turandotte (1762) je isti literarni motiv obdelal tudi beneški dramatik Carlo Lucio Gozzi in v njo vključil like iz commedie dell'arte ter besedilo oblikoval v beneškem narečju. Gozzijeva Turandotte je doživela velik odmev, še posebej v Nemčiji. Navdušila je med drugim tudi Friedricha Schillerja, ki je v svoji priredbi iz leta 1802 za gledališče v Weimarju izločil like commedie dell'arte. Schillerjeva Turandot je spodbudila tudi veliko nemških skladateljev h komponiranju scenske glasbe ali celo oper. Eden prvih je bil Carl Maria von Weber, ki je napisal uverturo in nekaj glasbenih točk k omenjeni Schillerjevi gledališki predlogi (1809). Med drugimi skladatelji, ki so vsak po svoje prispevali k aktualizaciji te tematike, velja omeniti še Franza Danzija (1817), Karla Gottlieba Reissigerja (1835), Karla Ferdinanda Konradina (1866), Adolfa Jensena (1888), Huga Neumeisterja (1908) ter Ferruccia Busonija, ki je naprej napisal orkestralno suito2 iz leta 1905, dvanajst let pozneje (leta 1917) pa še opero.Turandot3 sta kot hčerko pravljičnega kitajskega cesarja Altouma, ki se ne želi poročiti, na začetku 20. stoletja za naslovno vlogo svojih oper izbrala dva italijanska skladatelja: že omenjeni zagovornik neoklasicizma Ferruccio Busoni (njegovo opero Turandot so krstno izvedli leta 1917 v Zürichu) in Giacomo Puccini, s katerim se je dokončno izteklo obdobje italijanske tradicije belcanta. V obeh operah, Busonijevi in Puccinijevi, se glavna junakinja odloči, da se bo poročila s tistim snubcem kraljevega rodu, ki bo pravilno rešil vse tri zastavljene uganke; v nasprotnem primeru mu grozi smrt z obglavljenjem. Mnogi so pred izgnanim tatarskim princem Calafom – slednjega Puccini v svoji partituri vse do razkritja njegovega imena, tj. na koncu prvega prizora tretjega dejanja, skrivnostno poimenuje Il principe ignoto4 – poskusili srečo in umrli. Calaf svojega imena noče izdati, tudi potem, ko pravilno odgovori na vse tri uganke princese Turandot. Pri Busoniju se uganke navezujejo na razum, navade in umetnost, pri Pucciniju pa na upanje (it. speranza), kri (it. sangue) ter na posebno vprašanje, katerega rešitev je Turandot sama. Obe operi sta si kljub vsebinskim detajlom in slogovnim

1 It. dramma lirico in tre atti e cinque quadri.2 Busoni je leta 1911 na željo nemškega režiserja Maxa Reinhardta k svoji izvirno osemstavčni simfonični suiti Turandot iz leta 1905 dokomponiral še točko Verzweiflung und Ergebung (Obup in vdanost). Glasbeni spektakel na Busonijevo glasbo in besedilo tedaj mladega in obetavnega pisca Karla Vollmöllerja je bil prvič izveden 27. oktobra 1911 v Nemškem gledališču v Berlinu (Deutsches Theater, Berlin). 3 Etimologija princesinega imena Turan-Dokht, »hči Turana« (Turan naj bi bilo območje današnjega vzhodnega Irana in deloma Turkmenistana ter dobesedno pomeni pokrajina Tura, legendarnega iranskega kralja), izhaja iz omembe v perzijskem epu Haft Pajkar (Sedem lepot(ic) ali tudi Sedem portretov) iz leta 1197, ki ga je ustvaril pesnik Nizami. 4 Neznani princ oziroma Princ z neznanim imenom.

4/20

potezam podobni v Calafovi pripravljenosti, da se odreče princesi Turandot (pri Pucciniju se celo ne upira smrtni kazni), če bi ta do zore ugotovila njegovo ime. Pri Busonijevi operi izve Turandot za Calafovo ime že prej od svoje zaupnice, sužnje Adelme, ki je v princa zaljubljena. V obeh operah prav tako Calaf podleže ljubezenski moči in lepoti sicer čustveno hladne princese.Leta 1920 je Puccini v mestu Torre del Lago spoznal publicista Renata Simonija in ga zaprosil, da skupaj z libretistom Giuseppejem Adamijem – ta je napisal besedilo za operno enodejanko Plašč (it. Il tabarro) – izdelata pesniško predlogo za njegovo novo opero. Adami je bil nad predlogom navdušen in je s Simonijem najprej začel pisati libreto z naslovom Fanny, ki ga je zasnoval po Dickensovem romanu Oliver Twist, toda Puccini s tem ni bil zadovoljen. Simoni je dolgo živel na Kitajskem, kjer je dobro spoznal tamkajšnjo kulturo, navade in seveda tudi kitajsko literaturo. Pucciniju je kot alternativni naslov novega skupnega »projekta« poslal Schillerjevo verzijo Turandot (s scensko glasbo Ferruccia Busonija), ki si jo je Puccini ogledal že pred leti v Berlinu v režiji Maxa Reinhardta. Predlog Adamija in Simonija, da napišeta libreto na osnovi Schillerjeve Turandot, je Puccini z veseljem sprejel.Ko je Puccini dobro proučil kitajsko glasbo, je januarja leta 1921 začel komponirati opero. Že spomladi pa je potožil, da ne more nadaljevati z ustvarjanjem, ker še vedno ni prejel libreta. V pismu, datiranem 30. aprila 1921, je sporočil Adamiju, da je že končal prvi dve dejanji, v isti sapi pa ga je poprosil še za besedilo zadnjega, tretjega dejanja: »Moj bog, ne mučite me in ne pustite me tako dolgo čakati!« Jeseni, 7. septembra 1924, ko se je že slabo počutil in se je bal, da ne bo mogel končati opere, je ponovno pisal Adamiju: »Moramo čim prej končati, kajti voda mi sega do vratu. Škoda, da nisem 'simfonik', saj tako ne bi potreboval libreta.« Do oktobra 1924, ko so mu že diagnosticirali raka na grlu, je Puccini zaključil tretje dejanje, brez sklepnega dueta in finala. 4. novembra so ga sprejeli v bruseljsko kliniko, kjer je prestajal eksperimentalno terapijo z radiacijo, 24. novembra pa so ga na isti kliniki operirali. Komaj pet dni zatem, 29. novembra, je podlegel srčnemu infarktu. Po njegovi smrti so založnik Ricordi, njegov naslednik Clausetti ter skladateljeva družina – predvsem sin Tonio – in Arturo Toscanini sklenili, da bodo zaključek opere zaupali skladateljevemu učencu, ravnatelju glasbenega liceja (Liceo musicale) v Turinu, Francu Alfanu. Praizvedba opere Turandot je bila pod Toscaninijevim vodstvom 25. aprila 1926 v milanski Scali. Toscanini je opero zaključil s prizorom smrti sužnje Liù in poslušalcem rekel: »Tukaj, na tem mestu je Giacomo Puccini prekinil svoje delo.« Dva dni kasneje, 26. aprila, so Turandot izvedli z Alfanovim sklepom.Partituro Turandot zaznamuje zlasti izbran in tenkočuten skladateljev smisel za barvne učinke, s katerimi uspeva poustvarjati pravljičnost neke daljne, eksotične dežele. Bogastvo izraznih sredstev, ki ga Puccini uspešno združuje z napetim odrskim dogajanjem, prekaša operi Madama Butterfly in Dekle z zahoda. Poleg vzporednih kvart, kvint in tritonusa sodijo sem še pentatonske melodije5 (avtentične in deloma oblikovane po izvirnih melodijah), različne tehnike (unisono, ostinati, heterofonija), modernejše harmonske strukture (modalnost, bitonalnost). Značilne so tudi stalne spremembe takta in neobičajni taktovski načini, specifični kolorit pa dosega Puccini z bogato inštrumentacijo, še posebej s številnimi tolkali, ki imajo v operi Turandot pomembno mesto. Poleg bobnov, pavk, činel, zvončkov, triangla, čeleste in ksilofonov zasledimo še tam-tam, lesene bobne in kar dvanajst kitajskih gongov. S takšnim

5 Eden izmed najznamenitejših tradicionalnih kitajskih napevov, ki ga Puccini uporabi na več mestih, je Mo Li Hua (Jasminov cvet). Glej notni primer št. 5.

5/20

številčno pomnoženim orkestrom, ki ga sestavljajo raznovrstni inštrumenti, poustvarja Puccini, sicer iz evropske perspektive, »avtentično eksotičnost« daljnega orientalskega sveta. S posameznimi inštrumenti označuje tudi določene situacije in celo značajske profile glavnih opernih oseb: vodilno žensko vlogo, princeso Turandot, tako izpostavi s pihali in z godali, Calafa z godali, lik sužnje Liù pa oriše s flavtami, z oboami in violinami. Turandot predstavi kar z dvema temama: prva nastopi že v prvem dejanju v partu deškega zbora in temelji na izvirnem kitajskem napevu, v nadaljevanju glasbene »drame« pa se večkrat ponovi v nespremenjeni obliki in slika Turandot kot cesarjevo hčerko. Druga tema, ki je zasnovana na celotonski lestvici in se ponavlja v nekoliko spremenjeni obliki, pa kaže Turandot kot brezkompromisno in brezsrčno princeso, ki se v svoji dualnosti med očarljivo lepotico in zlobno žensko razlikuje od vseh dotedanjih ženskih likov v Puccinijevih operah. Njen glavni cilj je maščevati zločin svoje prednice Lou Ling, kar izpove v svoji prvi ariji iz drugega dejanja, In questa reggia. Puccini Calafu ne namenja tako značilnih tem; izstopa le tema ob nastopu v drugem dejanju, ko mu Turandot zastavi uganko (temo nato slišimo še v Calafovi glavni ariji Nessun dorma v tretjem dejanju ter v končnem triumfalnem prizoru). Vloga sužnje Liù ostaja sicer brez določene glasbene oznake, zato pa njene nastope spremlja toliko bolj nežna in čustveno ganljiva melodičnost. Pomembno vlogo imajo zbori, ki so zgrajeni homofonsko in so v prvem dejanju pomembni soudeleženci dogajanja.Pred dvanajstimi leti umrli italijanski skladatelj Luciano Berio (1925–2003), ki je leta 2001 izdelal nov (dvajsetminutni) zaključek opere na prošnjo Glasbenega festivala na Kanarskih otokih (prvič so ga izvedli januarja 2002 v Las Palmasu), je svoje vtise o Puccinijevi operi Turandot v nekem intervjuju strnil takole: »Zelo so me prevzele novosti, ki jih je Puccini vključil v svojo lastno poetiko. Harmonski stavek je še tonalen, se pa odpira sočasno tudi politonalnosti, da, celo atonalnosti. V določenih osnutkih finala tretjega dejanja, ki jih Alfano ni uporabil, izkoristi Puccini celo dvanajsttonske vrste.« Sodeč po ugotovitvah nekaterih piscev, nobena izmed Puccinijevih oper ne kaže tolikšnih vplivov sodobnikov kot prav Turandot. Med skladatelji, katerih dela kažejo določene sorodnosti s to opero, navajajo Musorgskega, Dukasa, Debussyja, Casello, Richarda Straussa, Schönberga in Stravinskega, nekaj avtorjev prišteva mednje še Mascagnija, Malipiera in Bartóka. Menijo, da je Puccini skoraj gotovo (ali vsaj zelo verjetno) poznal navedene skladatelje.Opera se začenja z mogočnimi akordi celotnega orkestra, v fortissimu ob dvigu zavese, ko mandarin pred ljudstvom, zbranim pred zidovi cesarske palače v Pekingu, oznani zakon princese Turandot: princesa se bo poročila s tistim, ki bo pravilno odgovoril na tri njena vprašanja. Kdor ne bo znal odgovoriti nanje, bo obglavljen.6 Zbor, podobno kot v grški antični tragediji, komentira princesin zakon, ko bo moral mlad perzijski princ (Il principino di Persia) ob luninem vzhodu umreti pod rabljevo sekiro, kar Puccini nakaže z dvema neartikuliranima, a jasno ritmiziranima krikoma in nato s krvoželjnim izbruhom množice. Skoraj neopazno sledita solistična nastopa sužnje Liù in Calafa. Liù toži nad usodo starega kralja Timurja, ki med prerivanjem vznemirjene množice pade na tla. (Il mio vecchio è caduto!) Calaf se razveseli snidenja s svojim očetom, ki ga je po naključju spet našel: »Padre! Mio Padre! Guardami! Ti ritrovo! Non sogno!« Vse tri – Liù, Timurja in Calafa – so iz domovine izgnali, zato so se zatekli na Kitajsko, da bi ostali anonimni: Melodični dialogi potekajo v živahni izmenjavi dvo- in tridelnih taktov, kar podčrtava nemirno in hektično vzdušje. Ko se dogajanje nekoliko umiri, se ob prizoru rabljevega pomočnika zasliši na bobnih neenakomeren ritem koračnice. Sledi

6 Popolo di Pechino! La legge è questa: Turandot, la Pura, sposa sarà di chi, di sangue regio spieghi i tre enigmi, ch'ella proporrà.

6/20

veličasten prizor zbora, ki nad mogočnim ostinatom orkestra in sodelovanjem eksotičnih tolkal (bobni, pavke, činele, triangel, ksilofoni in gongi) izraža naklonjenost svoji princesi. Ob sklepu te, dramaturško in glasbeno izredno mojstrsko oblikovane scene predstavi Puccini glavne teme opere. V naslednjem počasnem delu (v D-duru), zbor tiho obtožuje luno, ki noče vziti, kajti ob njenem vzhodu bo princ, ki ne bo znal odgovoriti na tri vprašanja, moral umreti: »Perché tarda la luna? Faccia pallida, mostrati in cielo! Presto! Vieni! Spunta, o testa mozza!« Hitre figure v pihalih in akordi v fortissimu na ksilofonih in v trobentah signalizirajo grozeče dejanje. Še preden množica zahteva smrt princa, deški zbor (ob mrmrajoči akordni spremljavi zbora) zapoje slavo princesi: »Là sui monti dell'est la cicogna cantò! ... Principessa, scendi a me!« Ko množica opazi neznanega princa, se nenadoma spreobrne in zaprosi milost zanj: »Pietà di lui! Pietà! La grazia!« Povsem drugače reagira Calaf, ki prekolne princeso Turandot kot grozljivo povzročiteljico vsega zla: »Ah! Ch'io ti veda! Ch'io ti maledica!« Toda njegovo razpoloženje se v hipu spremeni, ko se na sceni pojavi Turandot, nema in kot privid, kar je edinstven primer nastopa protagonistke v operni literaturi, Calaf pa začarano obstane nad njeno lepoto: »O divina bellezza! O sogno! O meraviglia!« Tako Liù kot tudi Timor skušata Calafa odvrniti od njegove pogubne strasti. Vendar pa se slednji po treh ritualnih klicih »Turandot!« nepreklicno odloči za »tekmovanje«. Nato prvič nastopijo trije ministri Ping, Pang in Pong, ki sta jih libretista povzela po Gozzijevi commedii dell'arte, vendar pa igrajo v operi povsem različne vloge. Po eni strani so realisti, po drugi polni protislovij, mestoma sadisti, pa tudi modri svetovalci. Nastopajo kot alegorične marionete v maskah, a tudi kot resnični ljudje, z vsemi potrebami in skrbmi. Njihove marionetne značilnosti poudarja glasba (v prvem nastopu) v sestavljenem petdelnem taktu (2/4 in 3/4), ko pa se v dialogu s Calafom spremenijo v modrece, pa v tričetrtinskem taktu. Dobro vedo, da se Turandot po svoji podobi ne razlikuje od drugih žensk, seveda pa ne morejo zaslepljenega Calafa odvrniti od njegove namere, da se ne bi potegoval za to »nenavadno« žensko, še posebej potem, ko ji deški zbor zapoje hvalnico. Bobni medtem tiho »nakazujejo« ritem koračnice, obenem pa so tudi izraz princesine upornosti in krutosti.Puccini se v nadaljevanju opere spet bolj približa idiomu italijanskega belcanta z dvema sentimentalnima arijama Liù in Calafa. Melodijo arije Liù sestavljajo pentatonski motivi (spremljajo jo pihala in sordinirane violine). Zaznamuje jo kot rahločutno, nežno žensko, ki v svoji ljubezni do princa izraža veliko skrb. Arija se zaključi z ostrimi harmonskimi postopi in oktavnim skokom navzgor: »Signore, ascolta! Deh! Signore, ascolta! Liù non regge più! Si spezza il cuore!« Calaf pa jo tolaži s prav tako presunljivo arijo: »Non piangere, Liù!« Že ob sklepu arije se Calafu pridružita Liù in Timur, nato pa še trije ministri in zbor, ki skušajo princa še enkrat prepričati, naj nikar ne udari na gong, toda zaman. Prejšnje zanosno vzdušje se povrne ter s pompozno veličastnostjo sklene prvo dejanje.Drugo dejanje ima dva prizora. Prvi se začenja nekoliko nenavadno: pred vmesno zaveso v paviljonu nastopi tercet ministrov. V prvem »marionetnem« delu terceta (ministri nosijo maske) je glasba živahna in humorno naravnana, v drugem, ko ministri hrepenijo po svojih mirnih domovih na deželi, oddaljenih od krutega cesarjevega dvora, pa prevladuje resnejše in elegično glasbeno vzdušje. Groteskni značaj prvega dela podčrtujejo še zlasti artikulacijske spremembe: v prvem delu ministri pojejo v staccatih, v drugem, resnem delu pa v legatu. Ministri Ping, Pang in Pong nastopijo vselej skupaj in imajo po večini značaj klovnov, kar je v prvi vrsti vpliv commedie dell'arte, morda pa

7/20

se je Puccini zgledoval tudi po operi Ariadna na Naksosu Richarda Straussa. Po ponovitvi prvega »marionetnega« dela terceta, ostro disonantni »signali« v trobilih nakazujejo spremembo prizorišča: ko se dvigne vmesna zavesa, postane središče dogajanja prostor pred cesarjevo palačo. Glasba je najprej pregnetena z značilnim koloritom Daljnega vzhoda, nato nenadoma preide v nekakšno parodijo na staro avstrijsko vojaško koračnico (»Mi smo iz cesarsko-kraljevega pehotnega regimenta«) in nato v veličastno kitajsko cesarsko himno. Po nagovoru cesarja Altouma: »Un giuramento atroce mi costringe a tener fede al fosco patto,« ki nastopi delno brez spremljave, delno pa ob akordni spremljavi orkestra, se oglasi Calaf in trikrat zahteva uganko: »Figlio del Cielo, io chiedo d'affrontare la prova!« Kmalu zatem nastopi princesa s svojo veliko arijo, In questa reggia, or son mill'anni e mille. Arijo uvaja recitativ (v visoki legi) brez spremljave. V njem opiše usodo svoje prednice Lou Ling, ki jo je nasilno ugrabil in onečastil neki moški. Zaradi tega zločina se hoče maščevati vsem moškim sveta. Sočasno s prisego Turandot, da ne bo nikoli pripadala nobenemu moškemu (No! Mai nessun m'avrà!), Puccini po zgledu Wagnerjeve motivične tehnike z veličastno ljubezensko temo napove značajski preobrat eksaltirane princese.Prehod k prizoru ugank je zasnovan v različnih tonalitetah: od h-mola pa vse do Es-dura, Fis-dura in As-dura ob koncu arije. Spremembe tonovskih načinov na isto besedilo naj bi ponazarjale razliko Calafovih in Turandotinih pogledov ter njun medsebojni besedni boj. (Turandot: »Gli enigmi sono tre, la morte è una!« Calaf: »No, principessa, no! Gli enigmi sono tre, una è la vita!«) Prizor z ugankami je eden izmed domišljijsko najgenialnejših v operni literaturi: sinkopirani ritmi ob akordični spremljavi tožeče figure v dveh solističnih violončelih ustvarjajo vtis celovitosti, medtem ko posamezni glasovi prispevajo k raznovrstnosti detajlov. Potem ko Calaf pravilno reši vse princesine uganke, množica ne pokaže posebnega navdušenja nad zmagovalcem, ampak ponovno intonira cesarsko himno, kar velja razumeti kot gesto zaupanja v cesarjevo »božansko« modrost. Calaf nato Turandot zastavi edino uganko, s čimer pokaže samozavest in širokosrčnost, obenem pa ji zaradi njene nepripravljenosti na poroko ponudi možnost alternativnega »razpleta«: Turandot mora tako do jutra ugotoviti prinčevo pravo ime (Dimmi il mio nome prima dell'alba, e all'alba morirò!) – v nasprotnem primeru bo pač primorana postati njegova žena. Drugo dejanje zaključi zbor, ko v fortissimu ponovno zapoje cesarjevo himno: »Diecimila anni al nostro Imperatore! Luce, Re di tutto il mondo!«Tretje dejanje – sestavljata ga prav tako dva prizora – je umeščeno na vrt rezidenčne palače in ga uvaja krajša predigra. Na začetku dejanja trije glasniki (osem tenorjev) unisono razglasijo prebivalcem mesta poziv princese Turandot, naj odkrijejo ime tujega princa: »Pena la morte, il nome dell'ignoto sia rivelato prima del mattino!« Dogajanje zaznamuje igra orkestra v ozadju, oddaljujoči se glasovi glasnikov in zbora ter vedno tišji udarci na veliki gong. V ospredju scene se oglasi Calaf in zapoje veličastno (in zelo priljubljeno) tenorsko arijo Nessun dorma, v kateri je Puccini uporabil vse registre belcanta. Arija preide neposredno v prizor treh ministrov (v maskah), ki skušajo pregovoriti Calafa, naj princesi razkrije svoje namere. Libretista in Puccini so na sorazmerno majhnem prostoru posrečeno strnili Gozzijevo in Schillerjevo četrto dejanje (z zapeljevanjem z napol golimi dekleti, bodisi z bogastvom ali z grožnjo mučenja), medtem ko glasba kaže očitne sorodnosti s Straussovo opero Salome, opazni pa so tudi vplivi zgodnjih del Stravinskega. Ob koncu prizora pripeljejo stražarji na prizorišče Liù in Timurja. Da bi zaščitila svojega kralja pred mučenjem, Liù zagotavlja, da le ona pozna ime princa. Nekoliko

8/20

drugače kot denimo v Tosci, kjer poteka mučenje Cavaradossija »diskretno« za sceno, se kruta fizična represija v operi Turandot dogaja odkrito na sceni, tj. pred očmi gledalcev. Ko Turandot vpraša Liù, od kod ji tolikšna moč, da se prostovoljno preda mučenju, ji sužnja odgovori, da je razlog za to ljubezen. (Turandot: »Chi pose tanta forza nel tuo cuore?« Liù: »Principessa, l'amore!«) Svojo ljubezen do neznanega princa, čigar ime pozna, a ga noče izdati, Liù še posebno ganljivo izpove v ariji, ki je podobna njeni ariji iz prvega dejanja: »Tanto amore, segreto, inconfessato … grande così che questi strazzi sono dolcezza a me ...« Turandot pa je dovolj močna, da je ljubezen Liù ne gane, ampak zahteva, da jo še naprej mučijo. Ob koncu arije naredi Liù samomor (enemu izmed stražnikov spretno izmuzne bodalo in se zabode) in v zadnjih vzdihljajih zaključi arijo: »Tu, che di gel sei cinta, da tanta fiamma vinta …« S tem prepreči, da bi Turandot izvedela za ime princa. Arija izzveni kot žalna koračnica, katere značaj še bolj poudarja zbor z ritmično določenimi kriki: »Ah! Parla! Parla! Il nome! Il nome!« Žalna koračnica zaznamuje tudi štiriglasni, gosto harmonizirani zborovski stavek ob sklepu dejanja. Tudi zbor (množica) objokuje smrt Liù. Zadnji del začenja Timur z žalostinko, ki prevzame vse navzoče, celo tri ministre, z izjemo Turandot. Po ostrem zvoku pikola se glasba počasi umirja in konča z akordom v es-molu v pianissimu, s katerim je Puccini zaključil opero. Zadnji del drugega prizora z velikim duetom Turandot in princa Calafa, ki ga slavnostno zaokrožuje zborovski finale, je po skladateljevih osnutkih izdelal Franco Alfano. Pri krstni izvedbi prve verzije Turandot, 25. aprila 1926 v milanski Scali, ki se zaključi s smrtjo sužnje Liù, so pod vodstvom dirigenta Artura Toscaninija nastopili naslednji solisti: Rosa Raisa (Turandot), Miguel Fleta (Calaf), Maria Zamboni (Liù), Carlo Walter (Timur) in Francesco Dominici (Altoum). Praizvedbo je režiral Giovacchino Forzano, scenograf je bil Galileo Chini, kostumograf pa Caramba. Drugo verzijo opere (s skrajšanim zaključkom Franca Alfana) so v milanski Scali prvič izvedli 27. aprila 1926 pod vodstvom Ettora Panizze. Še istega leta so Turandot uprizorili v pomembnejših evropskih in ameriških opernih gledališčih. Nekateri kritiki so menili, da je preobrazba Turandot iz avtokratske princese v ljubečo žensko dramaturško premalo verodostojno prikazana. Vprašanje pa je, ali bi jo Puccini z glasbo sploh lahko bolj prepričljivo označil. Turandot označujejo kot kompozicijsko tehnično najbolj dognano Puccinijevo opero, ki pa po »glasbeni inspiraciji« ne presega njegovih svetovnih uspešnic v tej glasbenogledališki zvrsti, kot so La bohème, Tosca in Madama Butterfly. V Ljubljani so Turandot prvič uprizorili 23. aprila 1932 v režiji Osipa Šesta, dirigiral je Anton Neffat. V Slovenskem narodnem gledališču Maribor so Turandot prvič uprizorili (v italijanskem jeziku) v sezoni 1999/2000, premiera je bila 22. januarja 2000. Opero je režijsko pripravil Giampaolo Zennaro, scenograf je bil Giuseppe Ranchetti, kostumografka Ingrid Begović, koreografinja Olja Ilić, dirigiral je Stefano Pelegrino Amato (Simon Robinson). Peli so: Maria Dragoni, Neli Manuilienko, Ljudmila Vehova (Turandot), Ante Ivić, Janez Lotrič, Miro Solman (Calaf), Natalija Biorro, Zorica Fatur (Liù), Alfonz Kodrič, Stevan Stojanović, Ivica Šarić (Timur), Jože Kores (Altoum), Ettore Cresci (Ping), Severio Bambi (Pang), Špiro Boban (Pong), Emil Baronik, Jaki Jurgec (Mandarin) in Dušan Topolovec (Perzijski princ). Bilo je devet predstav.Premiera druge uprizoritve Puccinijeve Turandot je bila 17. aprila 2009. Režiser je bil Plamen Kartaloff, scenograf Miodrag Tabački, kostumografka Ioanna Manoledaki, koreograf in asistent režiserja Svetlin Ivelinov, operni zbor je naštudiral Robert Mraček, dirigiral pa je Michael Halász. V glavnih vlogah so nastopili Elena Nebera (Turandot), Emil Baronik (Altoum), Valentin Pivovarov (Timur), Janez Lotrič (Calaf), Sabina

9/20

Cvilak (Liù), Jure Počkaj (Ping), Dušan Topolovec (Pang), Matjaž Stopinšek (Pong), Alfonz Kodrič (Mandarin) in Primož Vidovič (Perzijski princ). Opero so ponovili enajstkrat.

Življenje in delo Giacoma Puccinija22. december 1858 – Rodi se v Lucci (v italijanski pokrajini Toskana) materi Albini Magi (por. Puccini) in očetu Micheleju Pucciniju. Oče in njegovi predniki so bili ugledni glasbeniki, ki so službovali kot kapelniki (maestro di cappella) v katedrali sv. Martina zaporedoma kar 124 let (od 1740 do 1864).1864 – Umre Puccinijev oče Michele. Giacomo obiskuje deški zbor katedrale sv. Martina. Skrb za njegovo glasbeno vzgojo prevzame Giacomov stric, Fortunato Magi. 1876 – Napiše prvo tehtnejše delo, Preludij za orkester (Preludio a orchestra). 1877 – Motet Plaudite populi za bariton, zbor in orkester.1878 – Nastanek skladb Vexilla regis prodeunt (himna za moški zbor in orgle), Mottetto (Motet) in Credo. 1880 – Zaključi Glasbeno šolo Giovannija Pacinija (L'Istituto Musicale Giovanni Pacini) in se vpiše na študij kompozicije pri Stefanu Ronchetti-Montevitiju, Amilcareju Ponchielliju in Antoniu Bazziniju na Glasbenem konservatoriju v Milanu. Nastanek skladbe Salve del ciel regina (za sopran in harmonij) ter maše Messa di Gloria za štiriglasni zbor, orkester in soliste.1881 – Melancolia (Melanholija) za bariton in klavir (ali orkester), Scherzo za godalni kvartet. 1882 – Ad una morta za bariton in klavir (ali orkester), Salve Regina za sopran in orgle (ali harmonij), Trio za dve violini in klavir, Preludio sinfonico (Simfonični preludij) v A-duru.1883 – Zaključek študija na milanskem konservatoriju. Kot diplomsko delo napiše Capriccio sinfonico (Simfonični capriccio), s katerim vzbudi interes kritikov in širše javnosti. Na tekmovanje založniške hiše Sonzogno se prijavi z opero Le Villi (Vile), ki je bila prvič izvedena 31. maja 1884 v milanskem gledališču Teatro Dal Verme.1884 – Začne se Puccinijevo dolgoletno sodelovanje z uglednim glasbenim založnikom Giuliem Ricordijem (Casa Ricordi).23. december 1886 – Rojstvo sina Antonia v izvenzakonski skupnosti z življenjsko sopotnico Elviro Bonturi (por. Gemignani).1889 – Praizvedba opere Edgar v milanski Scali (Teatro alla Scala), ki pa žal ni dosegla večjega uspeha. Založba Ricordi stopi v bran skladatelju in za neuspeh okrivi libreto Ferdinanda Fontane. 1890 – Ustvari godalni kvartet Crisantemi (Krizanteme) v spomin preminulega prijatelja in savojskega vojvode, Amedea d'Aoste. Napiše tri menuete za godalni kvartet. 1891 – Začetek dolgoletnega in uspešnega sodelovanja z libretistoma Giuseppejem Giacoso in Luigijem Illico. 1892 – Puccini revidira opero Edgar in jo skrajša s štirih dejanj na tri (dramma lirico in tre atti). Opera kljub temu ne doživi večjega uspeha.1893 – Praizvedba opere Manon Lescaut v gledališču Teatro Regio v Torinu, s katero doseže velik uspeh. Z izjemo nekaterih priložnostnih del v različnih žanrih se skoraj popolnoma posveti komponiranju oper.

10/20

1896 – Praizvedba opere La bohème v Torinu (Teatro Regio), s katero doseže novo raven umetniške zrelosti in je še danes ena izmed najpogosteje izvajanih opernih mojstrovin.1899/1900 – Puccini konča opero Tosca, s katero se v kompozicijskem smislu približa Wagnerju in tako nakaže nove slogovne tendence. Praizvedba opere je bila 14. januarja 1900 v rimskem gledališču Teatro Costanzi.1904 – Poroka z dolgoletno življenjsko sopotnico Elviro Gemignani. Praizvedba opere Madama Butterfly v milanski Scali (17. februar 1904). Puccini pozneje opero revidira kar štirikrat, in sicer za Teatro Grande di Brescia (1904), londonski Covent Garden (1905), pariško gledališče Opéra-Comique (1906) ter Teatro Carcano (1920).1905 – Nastanek Rekviema za sopran, tenor in bariton ter orgle (ali harmonij) ter prva izvedba v Milanu.1906 – Smrt sodelavca in libretista Giuseppeja Giacose.1910 – Do tega leta doseže Puccini svetovno slavo. Praizvedba opere z elementi verizma La fanciulla del West (Dekle z zahoda) v newyorški Metropolitan Operi. Opero je skladatelj prišteval med svoje najboljše umetniške dosežke.1912 – Smrt Puccinijevega založnika in prijatelja Giulia Ricordija. Založbo prevzame njegov sin Tito, s katerim se Puccini sporeče, partituro naslednje opere pa preda drugemu založniku, Sonzognu.1917 – Praizvedba opere La rondine (Lastovka) v Monte Carlu. Pozneje (leta 1920 in 1924) ustvari še dve različici te opere.1918 – Druga »ameriška« praizvedba Puccinijeve novitete v Metropolitan Operi, Il trittico (Triptih), ki ga sestavljajo enodejanke Il tabarro (Plašč), Suor Angelica (Sestra Angelica) in Gianni Schicchi. 1919 – Puccini po naročilu napiše Rimsko himno v čast padlim italijanskim vojakom ob koncu 1. svetovne vojne.1920 – Puccini začne s komponiranjem svoje poslednje opere Turandot.1923/1924 – Pucciniju ugotovijo raka na grlu, zdravi se v Bruslju s tedaj novo eksperimentalno terapijo z radiacijo.29. november 1924 – Puccini umre zaradi srčnega napada, ki je posledica komplikacij med terapijo. Opero Turandot pusti nedokončano (prvi dve dejanji sta bili dokončani in že orkestrirani, tretje pa se zaključi s smrtjo sužnje Liù in pogrebnim sprevodom). 1926 – Italijanski skladatelj Franco Alfano dokonča opero Turandot po skladateljevih skicah. 25. april 1926 – Praizvedba opere Turandot v milanski Scali (Teatro alla Scala). 2001 – Italijanski skladatelj Luciano Berio napiše nov zaključek opere Turandot na pobudo mednarodnega glasbenega festivala na Kanarskih otokih.

11/20

Biografije

Loris Voltolini, dirigentDirigent Loris Voltolini, rojen v Splitu na Hrvaškem, je na Glasbeni akademiji v Zagrebu končal študij dirigiranja in klavirja. Poklicno pot je začel leta 1980 kot dirigent Opere HNK v Splitu, kjer je ostal do leta 1990. V Splitu je bil tudi vodja in dirigent komornega zbora HNK ter komornega zbora Ivan Lukačić. Med letoma 1991 in 1995 je bil vodja dirigent Opere HNK v Zagrebu, od leta 1994 do 1995 pa umetniški direktor in vodja dirigent Opere HNK na Reki.Voltolinijev repertoar obsega več kot 60 opernih in baletnih del, koncertni pa mnoge oratorije, simfonije ter številna druga dela za orkester. Sodeloval je na mnogih festivalih doma in v tujini. Kot dirigent sodeluje s HNK Split, HNK Zagreb, HNK Reka kot tudi z zagrebškim filharmoničnim orkestrom, s Slovensko filharmonijo, z orkestrom Filharmonije iz Seville, s Simfoničnim orkestrom Hrvaškega radia, z orkestroma Dubrovniškega poletnega festivala in salzburškega Mozarteuma ter z mnogimi drugimi. Gostoval je v Italiji, Španiji, Avstriji, Makedoniji in Južni Koreji.

Filippo Tonon, režiser, koreograf, scenograf in oblikovalec luči Vsestranski gledališki ustvarjalec Filippo Tonon je diplomiral iz arhitekture na beneški fakulteti IUAV. Poleg gledališča je pomemben del njegovega življenja tudi glasba, s katero se je začel ukvarjati že v otroštvu: najprej se je učil igranja na klavir, nato pa se je posvetil študiju petja na glasbenem konservatoriju »A. Pedrollo« v Vicenzi, kjer je leta 2001 tudi diplomiral v razredu prof. Paole Fornasari Patti, s katero še danes sodeluje. Po študiju je sodeloval z Akademijo Kairos, z ustanovo, ki se specializira z izpopolnjevanjem pevcev in igralcev. Tonon se z enako zavzetostjo in angažmajem »spopada« z več ustvarjalnimi aktivnostmi hkrati. Kot pevec je med drugim nastopil v Offenbachovi komični operi Monsieur Choufleuri, v Zgodbi o vojaku (L'Histoire du soldat) Igorja Stravinskega, Bizetevi opereti Le Docteur Miracle, Purcellovi operi Dido in Enej (v Olimpijskem gledališču v Vicenzi), Bersteinovem muzikalu West Side Story, Tutinovem Obutem mačku, v Operi za otroke (L'Opera delle Filastrocche) Antonia Virgillia Savone, Poplavi Stravinskega (Filharmonično gledališče v Veroni) ter v gledaliških predstavah z odlomki iz del Shakespearja in Federica Garcie Lorce. Nastopil je tudi v Webbrovem muzikalu Fantom iz opere ter v projektu Mozartova skrivnost (The Secret of Mozart) Fabrizia Castanie. Kot asistent režije je sodeloval pri mnogih opernih postavitvah, med drugim pri Santicchijevi inscenaciji Mozartove opere Don Giovanni (Festival v Bassanu, 2000) ter Purcellove opere Dido in Enej (Olimpijsko gledališče v Vicenzi, 2001). Leta 2002 je postal asistent poslovnega direktorja Fundacije Arene iz Verone, kjer je v času poletnih opernih produkcij nadzoroval izvedbo postavitev oper, kot so Aida (režija F. Zeffirelli), Madama Butterfly (režija F. Zeffirelli), La bohème (režija A. Bernard), La Gioconda (režija P. Pizzi), Tosca (režija H. de Ana), Anna Bolena (režija G. Vick), La sonnambula (režija H. de Ana), Aida (režija G. Solari), Seviljski brivec (režija H. de Ana) in Carmen (režija F. Zeffirelli). Leta 2002 je ustvaril tudi svojo prvo glasbenogledališko režijo, in sicer za projekt Il Mondo della Luna (Svet na Luni) B. Galuppija za Galuppijev festival v Benetkah. Pozneje je sodeloval pri uprizoritvah Verdijevega Trubadurja (režija M. Testi) v Verdijevem gledališču v Sassariju ter Mozartove opere Ugrabitev iz seraja (režija G. Strehler) za gledališče São Carlos v Lizboni. Kot režiser in scenograf se je podpisal pri produkcijah oper, kot so Donizettijev Ljubezenski napoj, Mozartov Don Giovanni ter Mozartova spevoigra

12/20

Bastien in Bastienne. Leta 2005 je ustvaril scenografijo za praizvedbo sodobne opere Una notte nel bosco (Noč v gozdu) Antonia Zanona za Fundacijo Arene iz Verone ter za premiero Ponchiellijeve komične enodejanke Il parlatore eterno. V gledališču San Sebastian je leta 2006 sodeloval pri produkciji Mozartove opere Ugrabitev iz seraja, še istega leta pa se je podpisal pod scenografijo za koncert Suggestioni del Sud America na glasbo Astorja Piazzolle, ki je bil izveden meseca oktobra v veronski Areni, ustvaril pa je tudi scenografijo za balet Pepelka (Teatro Filarmonico v Veroni) s premiero v mesecu decembru. Leta 2007 je režiral kar dva Carissimijeva oratorija, in sicer Jefto in Baltazarja, ki sta bila uprizorjena v Madridu, prav tako pa je izdelal scenografijo za film, ki se je predvajal na koncertu Simfoničnega orkestra iz Savone. Kot scenograf je sodeloval pri postavitvi baleta Jago (december 2007) in še dveh umetniških projektov (L'onesta poesia di un inganno F. Antonionija ter Sen kresne noči F. Mendelssohna). Leta 2012 je bil producent Verdijeve opere La traviata (Teatro Verdi, Padova) ter asistent režije v mariborski produkciji Lehárjeve operete Vesela vdova. Dve leti zatem je bil producent Bizeteve opere Carmen (Mestno gledališče v São Paulu), letos pa se po štiriletnem premoru vrača v Opero SNG Maribor, kjer se podpisuje kot avtor inscenacije Puccinijeve opere Turandot.

Rebeka LokarSlovenska sopranistka Rebeka Lokar je rojena v Mariboru, kjer je tudi obiskovala lokalno glasbeno šolo. V nadaljevanju študija je izpolnjevala svojo pevsko tehniko pri italijanskem baritonu Mauru Augustiniju. Svojo pevsko pot je začela kot mezzosopranistka; debitirala je z vlogo Clotilde v Bellinijevi operi Norma leta 2005 v Operi SNG Maribor. Septembra 2007 je prejela štipendijo Teatra Lirico Sperimentale v Spoletu za projekt »Nuova Europa«. Kot mezzosopranistka je oblikovala vloge, kot so Berta v Seviljskem brivcu, Gospa Bentson v Lakmé, Marthe Schwertlein v Faustu, Polovsko dekle v Borodinovi operi Knez Igor, Lola (Cavalleria rusticana), Mercedes v Carmen, Tisba v Rossinijevi Pepelki, s katero je nastopila tudi na turneji po Japonski in Umbriji. Sledile so vloge, kot so denimo Amneris v Aidi, Maddalena v Rigolettu, Fenena v Nabuccu, Flora v operi La traviata in Giovanna v Rigolettu v beneški operi La Fenice leta 2010 in marca 2011. Novembra 2010 je spremenila repertoar, ki je primernejši za njen vokal, nato pa se je kot lirsko mladodramski sopran predstavila na številnih koncertih in recitalih. Junija 2012 je debitirala kot Amelia (Ples v maskah) v Teatru Regio v Torinu pod taktirko dirigenta Renata Palumba. Avgusta 2012 je debitirala v vlogi Santuzze (Cavalleria rusticana) v okviru umbrijskega poletnega festivala v Terniju. Leta 2013 je debitirala v sopranski vlogi v Verdijevem Rekviemu v Operi SNG Maribor, poleti 2013 sledi debi z vlogo Abigaille (Nabucco) na festivalu na Comskem jezeru (Italija). Leta 2014 je nastopila v vlogi Medeje v Cherubinijevi Medeji v opernem gledališču v Bielefeldu (Nemčija), nato pa še v vlogi Amneris (v Verdijevi operi Aida) v okviru mednarodne turneje Opere SNG Maribor na Japonskem. Maja 2015 je debitirala v vlogi Minnie v Puccinijevi operi Dekle z zahoda (La fanciulla del West) v Operi SNG Maribor, nato sledi vloga Amelie (Ples v maskah) na Open Air Festivalu v Braunschweigu (Nemčija), kmalu zatem se je predstavila kot Abigaille (Nabucco) na festivalu Taormina Opera Stars v znamenitem grškem amfiteatru v sicilijanski Taormini. Oktobra 2015 je debitirala z vlogo Helene v originalni izvedbi Verdijevih Sicilijanskih večernic pod dirigentskim vodstvom Nikše Bareze v HNK Zagreb.

13/20

Gabriela GeorgievaPo diplomi iz solopetja na Državni glasbeni akademiji »Pančo Vladigerov« v bolgarski prestolnici leta 1998 je sopranistka nadaljevala s študijem petja na Bolgarski akademiji umetnosti in kulture »Boris Hristov« v Rimu. Pozneje se je vokalno izpopolnjevala pri tenoristu Kaludiju Kaludovu in Geni Dimitrovi, ki je tudi sicer močno vplivala na njeno umetniško pot. Svojo kariero je začela v bolgarski Varni, kjer je debitirala v vlogi Leonore v Verdijevi operi Trubadur (Il trovatore) leta 2002, zatem pa še v vlogi Amelie iz Verdijeve opere Ples v maskah (Un ballo in maschera), ki jo je prvič odpela v Nacionalni operi v Sofiji, kjer je med drugim upodobila vlogo Maddalene iz spektakularne uprizoritve Giordanove veristične opere Andrea Chénier. V naslovni vlogi Verdijeve velike opere Aida je nastopila v Državni operi Rousse, nato pa še na prvem mednarodnem opernem festivalu na Cipru. Jeseni 2004 je upodobila vlogo Amelie (Ples v maskah) v Španiji in Franciji, v začetku leta 2005 pa vlogo Leonore (Trubadur) v Nemčiji. Bila je gostja mednarodnega glasbenega festivala »Peter Dvorsky«, festivala Europalia ter moskovskega Bolšoj gledališča. Udeležila se je številnih mednarodnih pevskih tekmovanj, na katerih je bila večkrat nagrajena, med drugim na tekmovanjih »Hristo Brambarov« (druga nagrada, 2002), »Katia Popova« (prva nagrada, 2003), »Boris Hristov« (druga nagrada, 2004). V obsežnem pevkinem repertoarju zasledimo poleg že omenjenih tudi vodilne sopranske vloge v operah, kot so Dido in Enej (Dido), Nabucco (Abigaille), Atila (Odabella), Don Carlo (Elisabetta), Tosca (naslovna vloga), Sestra Angelica (naslovna vloga), Manon Lescaut (naslovna vloga), Cavalleria rusticana (Santuzza), La Gioconda (naslovna vloga), pela pa je tudi sopranske partije v Pergolesijevem himnusu Stabat Mater, Verdijevem Rekviemu ter v ciklu Pesmi za Mi (Poèmes pour Mi) Olivierja Messiaena. Še posebej v zadnjih letih se je v različnih evropskih opernih hišah uveljavila kot izvrstna interpretka naslovne vloge v Puccinijevi poslednji operi Turandot (zlasti v Nacionalni operi v Sofiji leta 2009) ter drugih zahtevnih vlog, kot so Abigaille (Opera v Gradcu), Aida (Palača umetnosti v Barceloni, Nacionalni avditorij v Madridu, Rimska opera), Amelia (Ples v maskah, produkcija Opere v Zürichu), Tosca (Opera v Bernu) itd. Leta 2013 je v Züriški operi ob tenoristu Robertu Alagni nastopila kot Abigaille (Nabucco), leto zatem pa še v isti vlogi v Dunajski državni operi pod taktirko Philippa Augina. Leta 2014 je nastopila še v vlogah Tosce, Aide in Elisabette tako v sofijski kot zagrebški operni hiši. Med najvidnejšimi angažmaji v letu 2015 spadata vlogi Aide in Lady Macbeth v newyorški Metropolitan Operi, ki so jima sledile še prepričljive upodobitve Tosce, Jaroslavne, Amelie in Elisabette v Državni operi v Sofiji.

Sabina CvilakV Mariboru rojena sopranistka Sabina Cvilak se je po diplomi leta 1996 vpisala na Univerzo za glasbo in upodabljajočo umetnost v Gradcu, in sicer v razred prof. Annemarie Zeller na oddelku za solopetje, kjer je leta 2004 diplomirala z odliko. Že v času študija je zmagala na nekaterih tekmovanjih in postala stalna gostja v mestnem gledališču v Leobnu, kjer je debitirala v Mozartovi operi Figarova svatba, Léharjevi opereti Carjevič, Kálmánovi opereti Grofica Marica in v komični operi Divji lovec Alberta Lortzinga. Pozornost javnosti je pritegnila zlasti po dunajskem debiju v Blochovi operi Macbeth, ki je bila izvedena v okviru Dunajskih slavnostnih tednov. V sezoni 2004/2005 je bila štipendistka Karajanovega sklada in članica dunajske Državne opere, kjer je nastopila v operah Dafne, Rensko zlato, Valkira, Somrak bogov, Figarova svatba, Čarobna piščal, Aladin, Ljubezenski napoj idr. V vlogi Liù iz Puccinijeve opere

14/20

Turandot je nastopila v hamburški Državni operi, kasneje pa tudi v Singapurju in v Finski nacionalni operi v Helsinkih. Med vidnejšimi vlogami spadajo tudi Micaëla iz Bizetove opere Carmen, Fiordiligi v Mozartovi operi Così fan tutte in Marjetica v Gounodovem Faustu (s slednjima vlogama je debitirala v Operi SNG Maribor). V naslednjih letih je požela odlične kritiške odzive kot Mimì v Puccinijevi operi La bohème, Liù v Turandot, Desdemona v Otellu, Nedda v Glumačih, Marinka v Prodani nevesti ter za svoje solistične partije v Mahlerjevi Drugi in Osmi simfoniji, v Nemškem rekviemu Johannesa Brahmsa, Brittnovem Vojnem rekviemu, Straussovih Štirih poslednjih pesmih, Beethovnovi Deveti simfoniji, Bachovih pasijonih, Mozartovih mašah in drugih vokalno-instrumentalnih delih. Na povabilo slovitega tenorja Placida Dominga je v sezoni 2007/2008 debitirala kot Mimì v Nacionalni operi v Washingtonu in požela izvrstne kritike; uspehu so sledila vnovična povabila, in sicer za vlogi Liù in Micaële, ki ju je upodobila tudi na odru losangeleške Opere. V sezoni 2010/2011 je kot Mimì nastopila v operah v Kölnu, Palmi de Mallorca, Helsinkih in v Hongkongu, kot Desdemona v Operi v Palm Beachu, kot Mařenka v Valencii in kot Micaëla v Pamploni.Sodeluje s številnimi simfoničnimi orkestri (filharmoniki v Monte Carlu, Dresdnu, Beogradu, Bratislavi, Zagrebu, Nizozemska filharmonija, Nacionalni orkester Francije, Londonski simfoniki, Orkester Slovenske filharmonije idr.), prav tako je redna gostja številnih glasbenih festivalov, kot so Dunajski slavnostni dnevi, festivala v Aix en Provence in v Savonlinni, ter uglednih glasbenih gledališč in koncertnih prizorišč (Dunajska državna opera, Theater an der Wien, Alte Oper Frankfurt, Concertgebouw Amsterdam, londonski Barbican, dvorana Averyja Fischerja v New Yorku idr.).Po uspešni izvedbi Rossinijeve Male slavnostne maše s tenoristom Andreo Bocellijem je redna spremljevalka njegovih koncertnih turnej po Aziji, Veliki Britaniji in drugod po Evropi. Posega tudi po sodobnejšem opernem repertoarju – nastopila je kot Kitty v operi Doctor Atomic sodobnega ameriškega skladatelja Johna Adamsa. Med njenimi angažmaji velja omeniti tudi vloge, kot so Fiordiligi (Così fan tutte), Tatjana (Jevgenij Onjegin), naslovna vloga Puccinijeve opere Suor Angelica, Elsa (Lohengrin) in Čočo san (Madama Butterfly).

Andreja Zakonjšek KrtSopranistka Andreja Zakonjšek Krt se je rodila v Celju, kjer tudi živi. Po diplomi iz glasbene pedagogike na mariborski pedagoški fakulteti se je izpopolnjevala na oddelku za koncertno petje na Visoki šoli za glasbo in upodabljajočo umetnost v Gradcu in diplomirala z odliko. Od sezone 1996/1997 je kot solistka redno zaposlena v Operi SNG Maribor, kjer se je predstavila v vlogah Rosine (Seviljski brivec), Micaële (Carmen), Adine (Ljubezenski napoj), Adele in Rosalinde (Netopir), Maud v krstni izvedbi opere Princesa vrtoglavka Josipa Ipavca, Musette (La bohème), Nannette (Falstaff), Pamine (Čarobna piščal), Belinde (Didona in Enej), Antonie (Hoffmannove pripovedke), Sophie (Werther), Liù (Turandot), Jerice (Zlatorog), Donne Francesce (Črne maske), Hanne Glawari (Vesela vdova), Elvire (Italijanka v Alžiru), v naslovni vlogi opere Rusalka idr. Redno gostuje tudi v SNG Operi in baletu Ljubljana, kjer je prvič nastopila kot Metka v Humperdinckovi pravljični operi Janko in Metka, zatem pa še kot Susanna (Figarova svatba), Norina (Don Pasquale), Zerlina v Mozartovi operi Don Giovanni, Berenice v Rossinijevi operi Prilika dela tatu, Valencienne in Hanna v Lehárjevi Veseli vdovi, Grilletta v Haydnovem Apotekarju, ki je bil na rednem programu Festivala Ljubljana itd. Je prepričljiva interpretka opernih in operetnih vlog kot tudi koncertnih

15/20

vokalno-instrumentalnih del in samospeva. Sodelovala je s Slovenskim komornim zborom, s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, Slovensko filharmonijo, pianistkama Natašo Valant in Danielo Candillari in drugimi. Večkrat je že nastopila na Festivalu Radovljica. Njen koncertni repertoar obsega dela od zgodnjega baroka pa vse do glasbe 20. stoletja, med drugim je kot solistka sodelovala v izvedbah Händlovih, Telemannovih, Bachovih, Haydnovih in Mozartovih vokalno-instrumentalnih del. Leta 2004 je pri Založbi kaset in plošč RTV Slovenija izšla njena prva zgoščenka z naslovom Slovenski in francoski samospevi, ki sta jo posneli s pianistko Natašo Valant – omenjeni plošči so se pod okriljem iste založbe pridružile še nekatere druge, sodelovala je tudi s pianistko Bredo Zakotnik, s katero sta leta 2006 v Slovenj Gradcu izvedli koncert Wolfovih, Schubertovih in Schumannovih samospevov, ki ga je posnel tudi Radio Slovenija. Na omenjeni plošči lahko zasledimo dela Antona Lajovica, Rista Savina, Gabriela Fauréja, Clauda Debussyja ter Léa Delibesa. Sodeluje tudi z orkestrom Hiše kulture Celje, s katerim je med drugim nastopila v Ipavčevi operi Teharski plemiči (Marjetka) in v Kálmánovi opereti Grofica Marica.

Mojca BitencMojca Bitenc je študentka petja v razredu prof. Barbare Jernejčič Fürst na Akademiji za glasbo v Ljubljani, kjer končuje tudi študij medicine na Medicinski fakulteti. Glasbeno šolanje je začela v glasbeni šoli Nazarje, kjer je obiskovala pouk klavirja, violončela in petja. Večkrat se je udeležila slovenskega državnega tekmovanja mladih glasbenikov, nazadnje leta 2013 v Brežicah, kjer je prejela zlato plaketo in drugo nagrado. Kot solistka je sodelovala z godbo Zgornje Savinjske doline, Občinskim pihalnim orkestrom sv. Rupert, s Simfoničnim orkestrom Cantabile, z Orkestrom SNG Opera in balet Ljubljana, Orkestrom Slovenske vojske, Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, Orkestrom Slovenske filharmonije, s Slovenskim komornim zborom in z Mešanim pevskim zborom Akademije za glasbo. Udeležila se je tudi pevskih seminarjev prof. Vlatke Oršanić in prof. Helene Lazarske. Maja 2013 je pela vlogo Deianire v novi operi La Karneroika, ki jo je ustvaril mladi italijanski skladatelj Davide Antonio Pio in je bila izvedena v Dvorani Marjana Kozine v Slovenski filharmoniji ter v Padovi. Nastopila je na solističnem recitalu Akademije za glasbo in krstno izvedla dva samospeva iz cikla Štiri Kosovelove pesmi skladatelja Lojzeta Lebiča. Solistični recital je imela tudi v decembru 2013 v sklopu cikla Mladi mladim (GML). V letu 2014 je pela vlogo Cecchine v istoimenski Piccinijevi operi, in sicer v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani ter v Celju in Puli. Februarja 2014 je bila polfinalistka mednarodnega Mozartovega tekmovanja v Salzburgu. Maja 2014 je prejela prvo nagrado na mednarodnem pevskem tekmovanju Lav Mirski v Osijeku. Konec junija letos je sodelovala na festivalu v Saint Tropezu, kjer je kot solistka nastopila s Simfoničnim orkestrom Cantabile. V začetku septembra je nastopila skupaj z mladimi pevci iz različnih evropskih držav na Freedom Gala koncertu v operni hiši v Budimpešti ob spremljavi njihovega opernega orkestra.

Valentin PivovarovValentin Pivovarov se je rodil v Kijevu v Ukrajini. V rodnem kraju je študiral solopetje in postal solist v tamkajšnjem gledališču Taras Ševčenko. Pivovarov se je udeležil številnih mednarodnih tekmovanj in se na njih vselej odlično izkazal. Med drugim je prejel nagrado Glinka, dosegel drugo mesto na Tekmovanju Čajkovski v Moskvi in dobil zlato medaljo na tekmovanju "Voci verdiane" v Bussetu. V pevčevem repertoarju

16/20

zasledimo najrazličnejše vloge, kot denimo velike Verdijeve vloge v operah, kot so Filip II. v operi Don Carlo, Ramfis v Aidi, Pagano v I Lombardi alla prima Crociata, Zaharija v Nabuccu in Monterone v Rigolettu, pa tudi partije v delih Rossinija, Puccinija, Donizettija in Mozarta. Prav tako poje Don Basilia v Seviljskem brivcu, Collina v La bohème, Raimonda v operi Lucia di Lammermoor, Komendnika v Don Giovanniju, Povodnega moža v Rusalki idr. Težišče pevčevega repertoarja predstavljajo vloge iz ruskih oper. Med drugim je v operah Musorgskega pel vlogi Borisa in Pimena v Borisu Godunovu ter Ivana Hovanskega v Hovanščini, v Borodinovem Knezu Igorju Kana Kočaka ter Kneza Gremina v Jevgeniju Onjeginu Čajkovskega. V tej zadnji vlogi je Pivovarov z velikim uspehom nastopil tudi v beneški operi La Fenice. Pevčev koncertni program obsega Verdijev Rekviem, s katerim je požel bučen aplavz v pariški dvorani Salle Pleyel, Stabat Mater in Petite messe solennelle G. Rossinija ter Mozartov Rekviem.

Renzo ZulianTenorist Renzo Zulian se je rodil v Benetkah. Prve glasbene spodbude je dobil že v zgodnjem otroštvu. Svojo glasbeno pot je začel z igranjem kitare, po nasvetu tamkajšnjega pevskega pedagoga pa se je posvetil študiju petja. Pevsko tehniko je izpopolnjeval pri velikem italijanskem tenoristu Francu Corelliju. V njegovem obsežnem repertoarju lahko zasledimo vodilne tenorske vloge iz najznamenitejših oper, kot so Trubadur, Tosca, Madama Butterfly, La bohème, Lucia di Lammermoor, La traviata, Ples v maskah, Turandot, Aida, Cavalleria rusticana, Glumači (I pagliacci), Adriana Lecouvreur, Andrea Chénier, Sicilijanske večernice, Deklica z zahoda, Conchita, Norma, San Francesco ter Samarasova opera Rhea. Redno nastopa v znamenitih italijanskih opernih gledališčih, kot so Teatro Regio v Parmi, Teatro Verdi v Trstu, Teatro Bellini iz Katanije, Teatro Verdi iz Salerna, Puccinijev festival v mestu Torre del Lago, Teatro Verdi v Bussetu, Teatro Comunale iz Ferrare, Ravene, Piacenze in Modene, Teatro Politeama iz mesta Lecce ter neapeljska opera San Carlo. Leta 2000 je bil gostujoči umetnik glasbenega festivala v Wexfordu, še isto leto je nastopil tudi v Hongkongu, na Tajvanu in Salzburgu. V naslednjih letih je gostoval tudi v Španiji (Teatro de la Maestranza v Sevilji), v Operi Toulon, na Japonskem (turneja po državi ter nastop v Novem narodnem gledališču v Tokiu) ter v Nemčiji (Državno gledališče v Stuttgartu). V Operi SNG Maribor je nastopil kot Vojvoda Mantovanski v Rigolettu (sezona 19993/1994), leta 1999 kot Radames v operi Aida, v sezoni 2010/2011 je nastopil še v vlogi Rodolfa (La bohème) in kot Don Alvaro (Moč usode) ter ponovno kot Radames v Aidi (letos ter v prejšnji sezoni 2013/2014). Maja 2014 je nastopil v vlogi Des Grieuxa (Manon Lescaut) v operni hiši v Salernu, oktobra 2014 pa kot Cavaradossi (Tosca) v HNK Rijeka.

Miro SolmanTenorist Miro Solman je študiral petje pri tenoristu Carlu Bergonoziju, s katerim je pogosto tudi nastopal na odrskih deskah. Po pomembnejših vlogah v operah Rigoletto, Don Carlos, Jerusalem, La bohème, Lucia di Lammermoor, Faust, Hoffmannove pripovedke, Rusalka, Knez Igor, Jevgenij Onjegin in Obleganje Korinta se je spopadel z dramskimi tenorskimi vlogami v opernih mojstrovinah, kot so Ernani, Trubadur, Simon Boccanegra, Nabucco, Andrea Chénier, Carmen, Tosca, Iris, Cavalleria rusticana, Aida, Jacquerie in Turandot. Kot solist je gostoval v številnih državah po svetu, od tega največ v Evropi, Kanadi, Koreji, Turčiji, Izraelu, na Japonskem, v Rusiji, na Kitajskem in Južni

17/20

Afriki. V vodilnih tenorskih vlogah je nastopil v vseh pomembnejših italijanskih opernih hišah, in sicer v Parmi, Palermu, Genovi, Veroni, Torinu, Rimu, v Benetkah, Kataniji, Foggi, Messini, Trbižu, Mantovi, Comu, Carrari, Jesi, Pisi, Trapaniju, Rovigu idr. V sezoni 1994/1995 se je v Teatru Massimo Bellini v Kataniji zablestel kot protagonist v Marinuzzijevi operi Jacquerie, naslednje leto pa v Hoffmannovih pripovedkah v veronski operi Teatro Filarmonico z italijansko sopranistko Luciano Serra. Leta 1997 je z Mascagnijevo Iris v opernem gledališču Teatro Massimo Bellini v Kataniji, nato pa še v Capetownu (z Lucio di Lammermoor) požel velik uspeh tako med občinstvom kot kritikih, kar je potrdil še z uspešnim nastopom v predstavi Aida na Festivalu Xanten v Nemčiji. V Trbižu in Rovigu je leta 1997 pel v Hoffmannovih pripovedkah, s predstavo Cavalleria rusticana pa je nastopil v Teatru Pergolesi v Jesi. Poleg omenjene opere je nastopil v operah, kot so Tosca, Aida, Rigoletto, Carmen, Don Carlos in Turandot, in sicer v Italiji, Avstriji, Švici, na Japonskem, v Tajvanu in na Portugalskem. Preobrat njegove solistične kariere predstavlja operna sezona 2000/2001, ko je v Toulonu zablestel v izvedbi Verdijeve opere Simon Boccanegra, v letu 2001 pa je v Bussetu sodeloval pri produkciji Aide (v režiji Franca Zeffirellija), ki je sovpadla s stoletnico Verdijeve smrti in komemoracijo Celebrazioni Verdiane. Leta 1997 je prejel ugledno nagrado Premio opitergium, prav tako pa je za svoje umetniške dosežke prejel častni naziv malteškega viteza.

Martin SušnikTenorist Martin Sušnik se je rodil v Avstraliji, vendar že od otroštva živi v Sloveniji. Trenutno zaključuje študij solopetja na Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu docentke Pije Brodnik. Uspešno je sodeloval na različnih tekmovanjih doma in v tujini: osvojil je že tri zlata priznanja, leta 2007 na 1. mednarodnem tekmovanju Ithaka, leta 2008 na 37. tekmovanju mladih slovenskih glasbenikov in skupaj s prvo nagrado leta 2010 na istem tekmovanju. Za svoje dosežke je v akademskem letu 2010/2011 prejel študentsko Prešernovo nagrado. Na koncertih, tako doma kot v tujini, večkrat nastopa z različnimi zbori, s komornimi zasedbami in z orkestri (Orkester Slovenske filharmonije, Orkester SNG Opera in balet Ljubljana, Orkester Slovenske policije, Orkester Slovenske vojske, Zagrebška filharmonija idr.). Velik uspeh je požel ob izvedbi Mozartovega Rekviema in Bachovega Pasijona po Janezu z orkestrom Zagrebške filharmonije. Novembra 2009 je prvič sodeloval s SNG Opero in baletom Ljubljana, nastopil je v vlogi Edoarda Milforta v Rossinijevi Ženitni pogodbi, novembra 2010 je pel naslovno vlogo v operi Pastir Petra Šavlija, decembra 2011 in januarja 2012 pa je gostoval v Opéri Royal v Versaillesu in Opéri Comique v Parizu, kjer je nastopil v operi Amadis de Gaule Johanna Christiana Bacha. Na odru Opere SNG Maribor je januarja 2012 debitiral z vlogo Romualda v Črnih maskah Marija Kogoja, marca 2012 je nastopil kot Camille de Rosillon v Lehárjevi opereti Vesela vdova, junija 2012 pa kot Nemorino v Donizettijevem Ljubezenskem napoju. V sezoni 2012/2013 je v Mariboru debitiral v vlogi Vojvode Mantovanskega (Rigoletto), kot Don Ottavio v Mozartovi operi Don Giovanni, Lenski v operi Jevgenij Onjegin P. I. Čajkovskega, v sezoni 2013/2014 pa najprej kot Lajnar in Rinuccio v Puccinijevem Triptihu, zatem pa še kot Glasnik v Verdijevi veliki operi Aida. V sezoni 2014/2015 je nastopil kot Princ Tamino v Mozartovi operi Čarobna piščal, kot Freddy Eynsford-Hill v muzikalu My Fair Lady, kot Chevalier de la Force v Pogovorih karmeličank in kot Nick v Deklici z zahoda.

18/20

Dušan TopolovecTenorist Dušan Topolovec je od leta 1990 kot zborist – solist zaposlen v Operi SNG Maribor. Pevsko se je izobraževal na Glasbeni šoli v Mariboru. V času Opernega studia SNG Maribor je debitiral kot solist v vlogi grofa Almavive v Rossinijevi operi Seviljski brivec ter leta 2003 postal solist Opere SNG Maribor. Od takrat je nastopil v številnih opernih predstavah, med katerimi velja še posebej omeniti prepričljivo interpretirane vloge v operah, kot so Turandot (Minister Pang), Hoffmannove pripovedke (Andrès, Spalanzani), Madama Butterfly (Goro, Princ Jamadori), La traviata (Gaston), Pikova dama (Čekalinski), Čarobna piščal (Monostatos), Lakmé (Hadji), Carmen (Remendado), Tosca (Spoletta), Netopir (Einsenstein), Werther (Schmidt), Rigoletto (Borsa), Norma (Flavij), Dva Foscarija (Barbarigo), Glumači (Peppe in Arlecchino), Dido in Enej (Mornar), Moč usode (Trabuco), Romeo in Julija (Tybalt), Obuti maček (Jean de Carabas), My Fair Lady (Polkovnik Pickering) in številne druge. Pel je tudi v opernih praizvedbah slovenskih skladateljev, kot so Krog s kredo Slavka Osterca (Vojak), Pesnik in upornik Tomaža Sveteta (Oficir), Al’ pekel al’ nebo Alda Kumarja (Pesnik), Kdor upa, ne odneha (Pusi) in Črne maske (Ecco). Z mariborsko Opero je gostoval na Portugalskem, Japonskem, v Tajvanu in Italiji.

Darko VidicBaritonist Darko Vidic je študiral petje v Ljubljani na Konservatoriju za glasbo v razredu prof. Janka Volčanška, trenutno pa končuje magisterij iz petja na Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu prof. Matjaža Robavsa. Je udeleženec več državnih tekmovanj iz solo petja, na katerih je prejemal prve nagrade, med drugim tudi posebno nagrado za osvojenih 100 točk. V letu 2011 je bil prejemnik štipendije Wagnerjevega sklada. Prve glasbene izkušnje je pridobival v domačem glasbenem okolju, kjer je sodeloval v različnih komornih vokalnih skupinah. Kot zborovski pevec in kasneje kot solist je sodeloval s Komornim zborom Ave, z APZ Tone Tomšič, z zborom Radia Slovenija, z zborom SNG Opera in balet Ljubljana, Vokalno akademijo Ljubljana, z Oktetom Valvasor in s Svetovnim zborom mladih, s katerim je sodeloval na svetovnih turnejah po Južni Afriki, Kitajski in Belgiji. Kot koncertni pevec je nastopil z orkestrom Slovenske filharmonije, s Simfoničnim orkestrom ter z Big Bandom RTV Slovenija ter z orkestrom SNG Opera in balet Ljubljana. Januarja 2012 se je mariborskemu občinstvu prvič predstavil v vlogi Lorenzevega dvojnika iz Kogojeve opere Črne maske. Junija 2012 je nastopil v vlogi Očeta v Golobovi operni noviteti Ljubezen kapital (produkcija SNG Opera in balet Ljubljana), julija 2012 v vlogi Plutona iz Monteverdijeve opere Orfej v produkciji Akademije za glasbo iz Ljubljane, novembra 2012 pa kot Schaunard v Puccinijevi operi La bohème. Marca 2013 je debitiral kot Lovro v Foersterjevi komični operi Gorenjski slavček, septembra 2013 pa kot grof Ceprano v Verdijevem Rigolettu. Od leta 2010 je član najprestižnejše slovenske komorne vokalne skupine, Slovenskega okteta. Je prejemnik študentske Prešernove nagrade za umetniške dosežke v študijskem letu 2012/2013. Med njegovimi zadnjimi odrskimi kreacijami v mariborski Operi velja izpostaviti vloge Haly (Italijanka v Alžiru), Gozdarja in Lovca (Rusalka).

Emil BaronikBaritonist Emil Baronik je dolgoletni član SNG Maribor, saj se je njegov pevski angažma v operni hiši štajerske metropole začel z letom 1963. Od takrat je ustvaril čez 120 likov železnega opernega repertoarja, od katerih prednjačijo osrednje vloge v predstavah, kot so Seviljski brivec G. Rossinija, Donizettijev Don Pasquale, Porgy in

19/20

Bess G. Gershwina, Ero iz onega sveta J. Gotovca, Mozartovi operi Figarova svatba in Così fan tutte, Verdijev Ljubezenski napoj in Puccinijevi operi La bohème in Gianni Schicchi. Kot osrednji interpret v muzikalih se je uveljavil v Wassermann-Leghovem Človeku iz Manche, Loewejevi My fair lady in Goslaču na strehi v stvaritvi J. Steina, J. Bocka in Sheldona Harnicka; briljiral je tudi v operetnih vlogah, kot denimo v Straussovem Netopirju. Svojo pevsko kondicijo in igralski potencial je Emil Baronik potrdil tudi z izjemnim številom predstav, ki v njegovi pevski karieri presega 4.000 nastopov. Za svoje umetniško delo in dosežke je prejel številne nagrade, med katerimi velja omeniti nagrado Prešernovega sklada in Glazerjevo nagrado, nedolgo nazaj pa je prejel tudi častni naziv Ambasadorja SNG Maribor.

Jaki JurgecSlovenski baritonist Jaki Jurgec je nastopil v več kot šestdesetih različnih vlogah, redno gostuje na opernih odrih in festivalih po Sloveniji ter v tujini, v zadnjem času pa se ukvarja tudi z režijo. Po uspešno opravljeni diplomi na Akademiji za glasbo v Ljubljani je nadaljeval študij na eni izmed najpomembnejših italijanskih akademij Accademia Verdiana – Carlo Bergonzi, kjer je leta 2002 tudi diplomiral. Kot štipendist ljubljanskega društva Richarda Wagnerja se je izpopolnjeval v Bayreuthu in se že v času študija uveljavil v obeh slovenskih opernih hišah. Po zaključenem študiju je vse pogosteje gostoval in še vedno gostuje tudi na odrih v tujini. Nastopal je na številnih koncertih in predstavah po Italiji (Parma, Busseto, Oderzo, Pordenone, Ancona, Padova). Zelo odmevni so njegovi nastopi v Orffovi kantati Carmina burana, v kateri je že večkrat nastopil v Italiji, Franciji in nazadnje tudi na Malti. Gostoval je tudi na Portugalskem, v Ukrajini, na Tajvanu, v Avstriji, Franciji, na Hrvaškem, v Črni gori ter drugod. Med pomembnejše vloge iz zadnjih let se uvrščajo: Ezio (Atila), Figaro (Seviljski brivec), Silvio (Glumači), Don Alfonso (Così fan tutte), Sharpless (Madama Butterfly), Falke/Frank (Netopir), Baron Douphol in Giorgio Germont (La traviata), Albert (Werther), Mercutio (Romeo in Julija), Melitone (Moč usode), Schaunard in Marcello (La bohème), Dulcamara (Ljubezenski napoj), Dapertutto, Lindorf, Coppélius, Miracle (Hoffmannove pripovedke), Grof Tomski (Pikova dama). Nedavno je debitiral v vlogi Amonasra (Aida). Redno gostuje na mednarodnih festivalih v Sloveniji in tujini. Na Malti je reden gost Teatra Astra ter Victoria International Arts Festivala, kjer je nastopil na številnih koncertih ter v vlogah Schaunarda in Silvia. S koncertom operetnih arij je nastopil tudi v znameniti avstrijski Burgareni Finkenstein. Na festivalu Giuseppe di Stefano (Oderzo), kjer sicer redno gostuje, je režiral že več gala koncertov, bil pa je tudi asistent režije Verdijevega Rigoletta. Za Play Opero v Tokiu je režiral Mozartovo Figarovo svatbo. V Sloveniji smo lahko videli več njegovih avtorskih projektov, ki so bili dobro sprejeti tako pri publiki kot pri kritiki. V Operi SNG Maribor je režiral predstavo La bella opera, otroško opero Kdor upa, ne odneha Vitje Avsca, v Oderzu pa Rossinijevo komično opero Seviljski brivec. Za svoje umetniške dosežke je prejel več mednarodnih priznanj.

20/20