Ivan Minatti

Ivan Minatti (1924−2012)

- slovenski pesnik in prevajalec- naprej študiral medicino, kasneje diplomiral iz slavistike- urednik pri založbi Mladinska knjiga - prejemnik številnih nagrad

Njegova poezija je osebna, razpoloženjska in čustvena.

Pisal je predvsem za odrasle bralce, vendar so številne njegove pesmi blizu tudi mladim.

Njegova poezija združuje vse glavne pesniške teme − temo ljubezni, narave, družbe in poezije −, ki jih povezujejo osebna bivanjska stanja.

»Minatti je pesnik z eno samo struno, ki pa jo obvlada s takšno veščino, da je iz nje napravil izviren, zanimiv in značilen lirski svet.« (literarni zgodovinar Jože Pogačnik)

»Bil je pesnik scela, zvest brez preostanka svojemu pritajenemu lirskemu glasu v krutem zgodovinskem, mitskem času, in prav tako potem v prisluškovanju, ko je naletaval beli mraz družbene odtujitve, zvest lirsko zgovorni tišini človeške potrebe v stiski po bližini. V verzih pesnika barja, drevja, trav, samotnih oblakov, ptic, stvari in bitij v naravi je ostala živa nedvoumna človeška želja po toplini. Glas lirike Iva Minattija ostaja edinstven in neizbrisen.« (pesnik Veno Taufer)

*V prvi zbirki S poti (1947) je povezal kolektivno izkušnjo partizanskega boja z izrazito intimistično liriko, polno groze nad krutim časom, ki je značilna tudi za poznejše zbirke.

*V naslednji pesniški zbirki Pa bo pomlad prišla (1955) prevladuje erotična lirika z impresionističnimi podobami narave. Zanjo sta značilna notranji mir in resignacija.

*Dokončen obračun z iluzijami in prestop v poudarjeno resignacijo pa predstavlja prelomna zbirka Nekoga moraš imeti rad (1963).

*Nadaljnje zbirke so večinoma izbori iz že objavljenih zbirk in ponatisi z dodanimi nekaterimi novimi pesmimi in cikli.

Intimizem je tok v slovenski poeziji 20. stoletja, ki se pojavi kot nasprotje kolektivistični usmeritvi v književnosti po drugi svetovni vojni. Posameznik se izpove tako, da razkrije lastno občutenje sveta, svoj intimni svet in se tako razgali.

Kot predstavnik intimistične, rahločutne, nežne poezije je Minatti s pesmijo razkrival stiske sodobnega človeka, njegovo resignacijo in melanholijo.

Nekoga moraš imeti rad, pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen, nekomu moraš nasloniti roko na ramo, da se, lačna, nasiti bližine, nekomu moraš, moraš, to je kot kruh, kot požirek vode, moraš dati svoje bele oblake, svoje drzne ptice sanj, svoje plašne ptice nemoči - nekje vendar mora biti zanje gnezdo miru in nežnosti -,

nekoga moraš imeti rad, pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen ker drevesa in trave vedo za samoto - kajti koraki vselej odidejo dalje, pa čeprav se za hip ustavijo -, ker reka ve za žalost - če se le nagne nad svojo globino -, ker kamen pozna bolečino - koliko težkih nog je že šlo čez njegovo nemo srce -,

nekoga moraš imeti rad, nekoga moraš imeti rad, z nekom moraš v korak, v isto sled - o trave, reka, kamen, drevo, molčeči spremljevalci samotnežev in čudakov, dobra, velika bitja, ki spregovore samo, kadar umolknejo ljudje.

Za razmislek …Kaj pesnik misli o človeku oz. družbi?Kakšno vlogo ima v pesmi narava?Kaj je tema pesmi?Kaj nam pesnik sporoča?Kateri glagol se ponavlja? Kaj pesnik s tem doseže?Na kaj opozarja veznik čeprav na začetku?

Slogovna in oblikovna analizaKoliko kitic ima pesem in koliko povedi? Presodi zakaj.Izpiši vsaj tri poosebitve in premisli o njihovi vlogi.V pesmi poišči še druga pesniška sredstva in razmisli o njihovi vlogi.

V tej pesniški zbirki (drugače kot v prejšnji, kjer prevladujejo vedre podobe pokrajine in pozitivna čustva) vse bolj prihaja v ospredje občutek negotovosti, tesnobe, samote, poraženosti. Namesto idealiziranega se pojavi streznjen pogled na svet.

iz tega stanja najde dva izhoda:v ljubezen (npr. v pesmi Odkar vem zanjo) innaravo (npr. v pesmi Šel bom).

Pa bo pomlad prišlaz oblaki šumečimi,pa bo pomlad prišlaz rožami rdečimi,s tistimi rosnimi,mladimi rožami ...o, kak se po rožahtoži mi!(Pa bo pomlad prišla)

Čakam, prisluškujem, miže, kdaj med tisoči stopinj začutim tvoje, kdaj med tisoči zaznam tvoj dih. (Čakam te)

Tudi jaz trava med travami,drevo med drevesi,bom ostal z razprtimi rokami in objemal zvezde oblake in ptice in se pogovarjal s tabo, zemlja,dolgo dolgo,takrat ko bom tih in dober tudi jaz. (Ko bom tih in dober)

TODTu ni nikogarSamo stopinje ptic in vetra v traviin – daleč tam – v vijoličasti lučislutnja zvonika in kamnitih križevTu ni nikogarsamo grozljiva ubranostzelenega neba in zemljeTu sem nihče ne zajdeTu sem te prineso

Ko smrt zatisne oči,življenje ne konča se.V skrivnostnem snovanju prstikot seme rase,tvoj duh za še nerojene časezori. (Epitaf)