j. g. ballard: suša

J. G. BallardSUŠA

Ballard TEXT.indd 1 27/05/14 07:51

Naslov izvirnika:The Drought

Copyright © 1965, J. G. Ballard. All rights reservedCopyright © for Slovenian edition by Kulturno-umetniško društvo Police Dubove, 2014Copyright © for translation by Iztok Osojnik, 2014

Izvedba tega projekta je financirana s strani Evropske komisije.Vsebina publikacije (komunikacije) je izključno odgovornost avtorja in v nobenem primeru ne predstavlja stališč Evropske komisije.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

821.111-311.9

BALLARD, James Graham, 1930-2009 Suša / J. G. Ballard ; prevedel Iztok Osojnik. - 1. izd. - Vnanje Gorice : Kulturno-umetniško društvo Police Dubove ; Ljubljana : Zveza Modro-bela ptica, 2014. - (Zbirka Solaris ; 2)

Prevod dela: The drought

ISBN 978-961-93382-7-8 (Kulturno-umetniško društvo Police Dubove)

273631744

www.policadubova.orgwww.knjigarna-bookshop.eu


J. G. Ballard

SUŠAPrevedel Iztok Osojnik

ZBIRKA SOLARIS


5

PRVI DEL


6


7

1. Usihajoče jezero

Opoldne, ko je doktor Charles Ransom bivalno barko zasidral ob rečnem ustju, je zagledal Quilterja, bebavega sina stare ženske, ki je živela na vegasti barki pred marino. Stal je na robu štrleče skale na nasprotnem bregu in z nasmeškom na obrazu opazoval mrtve ptice, ki so se mu ob nogah pozibavale na vodi. Odsev njegove nabrekle glave je kot popačen nimb poplesoval med otrplo perjadjo. Na izsušenem blatnem bregu je bilo vse polno papirja in naplavljenega lesa. Quilterjeva postava in njegov zasanjani obraz sta Ransoma spominjala na dementnega favna, ki se je zaradi žalovanja za izgubljenim rečnim duhom ovil v listje.

Ransom je med premišljevanjem, da je primerjava več kot ustrezna, kljun in krmo poravnal s pomolom. Če-prav Quilter opazovanju reke ni posvetil manj časa kot Ransom ali drugi, so bili njegovi motivi za to ponavadi sprevrženi. Neustavljivo usihanje reke, ki sta mu botrovali spomladanska in poletna suša, sta v njem porajali naslado, čeprav sta prav on in njegova mati zaradi tega najbolj trpela. Njuna razpadajoča barka, darilo Quilterjevega ekscentričnega zaščitnika Richarda Fosterja Lomaxa, arhitekta in Ransomovega soseda, se je že nagnila na bok pod kotom trideset stopinj, in ko bo gladina upadla samo še za nekaj centimetrov več, se bo njena lupina razklala kot izsušena buča.

Ransom si je zastrl oči pred sončno svetlobo in premeril rečna bregova, ki sta na zahodu zavijala proti osem kilometrov oddaljenemu kraju Mount Royal. Že teden dni


8

je z bivalno barko križaril po jezeru in plul po upadajočih rokavih med blatnimi plitvinami ter čakal, da se konča evakuacija mesta. Ko so zaprli bolnišnico v Mount Royalu, je sprva nameraval zapustiti porečje, toda v zadnjem trenutku se je odločil, da bo še poslednjič preživel nekaj dni na jezeru, preden bo za vedno usahnilo. Tu pa tam je med grbinami vlažnega blata, ki so se dvigale iz jezera, nad reko opazil oddaljen lok cestnega mosta, na katerem so se kot z dragulji okrašene čipke iskrila okna tisočerih osebnih avtomobilov in tovornjakov, ko so po obalni cesti vozili proti jugu. Večinoma pa je bil povsem sam. Zdelo se je, da je čas, tako kot bivalna barka nad upadajočim vodnim zrcalom, obvisel v zraku in se povsem umiril.

Ransom je zavlekel svoj odhod, dokler ni promet na mostu povsem prenehal. Do tedaj se je jezero, nekoč širok, petdeset kilometrov dolg trak vodne površine, skrčilo na zaporedje bajerjev in rokavov, ki so jih ločevali bregovi strjenega blata. Med njimi je tu pa tam križarilo nekaj poslednjih ribiških ladij. Na njihovih premcih so se zbrale posadke. Možje iz okoliških naselij v umazanih oblačilih z ozkimi, pod črnimi pokrivali skritimi obrazi so kot gruče izgubljenih lovcev na kite, zaradi osebnih tragedij preveč izčrpanih, da bi ribiški ulov priklenili k ladji, z otrplimi izrazi molče strmeli proti Ransomovi bivalni barki.

Za razliko od njih je Ransoma počasno spreminjanje jezera navdušilo. Velike vodne ploskve so upadle, najprej so se posedle v plitve lagune in potem v blodnjake vodnih rokavov. Zdelo se je, da so se vlažne sipine na jezerskem dnu dvignile iz neke povsem druge dimenzije. Ko se je zjutraj prebudil, je opazil, da se je njegova barka naslonila


9

na rob manjše kotanje. Blaten breg, posejan z mrtvimi pticami in ribami, se je nad njim vzpenjal kot obala iz sanj.

Ko se je približal izlivu v reko in svojo barko usmeril med nasedle jahte in ribiške čolne, je bilo obrečno mesto Hamilton že prazno. Bivalne barke ob ribiških pomolih so bile zapuščene, v senci zgoraj so se razobešene na trnkih in vrvicah sušile bele, umirajoče ribe. Iz napol ugaslih ognjev na vrtovih pred hišami se je dvigal dim, se vil mimo odprtih oken in zatrepetal v razgretem zraku. Na ulicah ni bilo videti žive duše. Ransom je bil prepričan, da je nekaj ljudi zagotovo ostalo v mestu in počakalo, da je pojenjal glavni umik na obalo, toda Quilterjeva prisotnost in njegov dvoumni nasmeh nista obetala nič dobrega, bila sta še eno od mnogih nerazumljivih znamenj, ki je v kaosu zadnjih nekaj mesecev opozarjalo na dejansko razsežnost vedno hujše suše.

Petdeset metrov proti desni so za betonskimi stebri cest-nega mosta na razpokanem blatu ležale skladovnice drv. Nekdaj plavajoči pomol je sedel na dno in običajno nanj privezani ribiški čolni so odtavali v sredino korita. Poleti je bila reka široka sto metrov, zdaj pa je merila komaj polovico – plitek tok je počasi mezel mimo ploskega obrežja.

Poleg skladovnic lesa je bil pristan za jadrnice. Quilterjeva barka je bila zasidrana pred vhodom. Ko je Lomax v skladišču nanju prepisal barko, je z donkihotsko darežljivostjo primaknil še galono dizelskega goriva, kar je zadostovalo, da sta odplula petindvajset metrov daleč do pristana. Ker jima niso dovolili priveza, sta se zasidrala zunaj. Gospa Quilter je po ves dan posedala na krovu. Posivele rdečkaste lase ji je mršil veter, okoli vratu si je


10

zavila črn šal. Mrmrala je in budno opazovala vsakega, ki je z vedrom v roki prišel po vodo.

Ransom jo je že opazil. S šilastim nosom je kot nadležen vrabec oprezala levo in desno, temen obraz si je hladila s kitajsko pahljačo, vročina in rečni smrad je nista pretirano motila. Še vedno je sedela na istem kraju kot takrat, ko je izplul z bivalno barko, in z zmerljivkami obmetavala nedeljske pomorce, ki so preko vhoda v pristanišče polagali vreče s cementom. Celo ob poplavah je bilo v pristanišču komaj dovolj vode, da je zalila ozke priveze, ob suši pa je voda uhajala nazaj v reko, zaradi česar so se njihova drugače vešče privezana plovila pogreznila v blato. Toda nad zapuščenimi jahtami je zdaj kot kakšna coprnica vladala samo še gospa Quilter.

Ransom je staro vladarico jadrnic kljub grozljivemu videzu in noremu sinu občudoval. Pozimi je večkrat stopil čez trhlo brv in se spustil v temačno notranjost barke, kjer je poležavala na žimnici, položeni na mizo za zemljevide, in sopla. Kajuta, natlačena z zaprašenimi svetilkami, je bila blodnjak umazanih kotičkov, zastrtih s starimi čipkastimi rutami. Njen čajni kotliček je dodobra napolnil z džinom iz steklenice v torbi, preden ga je Quilter s svojimi velikimi očmi, ki so kot dve divji luni v dežju strmeli vanj izpod vodenoglavega čela, v svojem primitivnem čolnu prepeljal nazaj čez vodo.

Dež! Ko se je spomnil, kaj je beseda nekoč pomenila, se je Ransom ozrl proti nebu. V modrini brez oblakov, brez najmanjše meglice, je sonce nad njim lebdelo kot nepopustljiv vampir. Ceste in širjavo ob reki je vztrajno


11

ožarjala ista nespremenjena svetloba, bleščeče rumena kupola je vse okovala z vročino.

Ransom je pod pomol zapičil več barvnih količkov, toda tokrat mu gladine zaradi hitrega zniževanja ni bilo treba natančno izmeriti. V zadnjih treh mesecih je reka upadla za približno sedem metrov in se zožila na manj kot četrtino običajne širine. Zdelo je se, da je, ko je upadla, povlekla za sabo tudi vse drugo. Bregovi so se spremenili v strme vesine, na vrhu katerih so pred hišami na obrežju stali oko li obrnjeni šotori. Prvotno naj bi služili za prestrezanje deževnice – čeprav nikoli niso ujeli niti kaplje – pozneje so se stožci iz plaht spremenili v zračne zajemalke za smeti, v lovilnike prahu in listja, ki se kot žrtveniki odpirajo proti nebu.

Ransom je prečil krov in stopil h krmilu. Pomahal je Quilterju, ki ga je opazoval z zasanjanim nasmeškom. Zadaj za njim so se posušene ribe počasi obračale na zraku.

»Povej materi, naj premakne barko,« mu je zaklical čez pas stoječe vode. »Reka še vedno upada.«

Quilter se ni zmenil za opozorilo. Pokazal je na meglene oblike, ki so se počasi premikale pod gladino.

»Oblaki,« je rekel.»Kaj?«»Oblaki,« je ponovil Quilter. »Velik vode, doktor.«Ransom se je spustil v kajuto na bivalni barki.

Nasmehnil se je zaradi Quilterjevega čudaškega humorja. Kljub deformirani lobanji in kalibanski pojavi ni bilo v njem prav nič butastega. Zasanjan, ironičen, včasih celo obotavljajoče vznesen nasmeh, kakor da bi poznal Ransomove največje skrivnosti, brazgotinasta lobanja


12

z rdečkastimi lasmi in udrtim obrazom z za tri ali štiri centimetre nazaj pomaknjenimi ličnicami ter globokimi podočnjaki – z odtenkom nepredvidljive naivnosti – so iz Quilterja ustvarili mučno prikazen. Večina ljudi ga je pametno pustila pri miru, verjetno zaradi njegove neprijetne lastnosti, da je vedno brez težav odkril njihovo šibko točko in jo izkoristil kot inkvizitor.

Tudi v njegovem primeru je bil neuspeh vzrok, kakor je Ransom s trpkim zadovoljstvom hitro dojel, medtem ko ga je Quilter premerjal z opazovališča med poginulimi ptiči, da se je Quilter tako vztrajno zanimal zanj. Že nekaj časa mu je neprestano sledil, nedvomno je ugotovil, da so konci tedna, ki jih Ransom osamljen preživlja na barju ob južni obali jezera, posledica nepripravljenosti, da bi se soočil s spodrsljaji v življenju – predvsem z odtujenostjo, ki jo je čutil do žene Judith. Vendar pa Quilterju zaenkrat napori, da bi položaj izrabil v svoj prid in Ransoma vrgel iz tira – na primer tako, da mu je ukradel opremo s krova bivalne barke ali izklopil električno napeljavo z obale – niso uspeli resno načeti Ransomovega naklonjenega in razumevajočega razpoloženja.

Quilter seveda ni vedel, da Ransom v zakonu ni imel težav zaradi osebnih razlogov, ampak je bilo zanje krivo ubijajoče mestno življenje, pravzaprav vsa pokrajina, in da je Ransom šele, ko je odkril reko, končno našel okolje, v katerem se je počutil doma, v svetu, v katerem se je povsem poistovetil s prostorom in časom. Quilter nikakor ni mogel dojeti, kako močno je Ransom začutil svojo pripadnost skupnosti na reki in nevidnim odnosom med ljudmi na rečnih bregovih. Ti so v Ransomu nadomestili


13

pomen, ki sta ga nekoč imela zakon in delo v bolnišnici. Toda vse to je zdaj propadlo zaradi suše.

Že vse poletje je Ransom opazoval, kako reka usiha in kako njeni brezštevilni pritoki in zalivi na plitvini počasi izginjajo. Jasno se je zavedal, da se je pomen reke tudi časovno spremenil. Nekoč je bila del velikanske tekoče ure, vsi predmeti, vključeni vanjo, so v njej zavzemali položaj sončnih ali planetarnih postaj. Stalno rečno dogajanje, dviganje in upadanje reke in različni učinki na trup barke so bili podobni delovanju obsežnega sistema evolucije, katere končni potek ni bil važen samo kot prepoznaven linearni čas. Pravo dogajanje so bile naključne povezave med zadevami ob reki, na primer odnosi med njim, gospo Quilter in njenim sinom ali med mrtvimi pticami in ribami.

S smrtjo reke bodo izpuhtela vsa medsebojna razmerja med razpadlimi življenji na izsušenem dnu. Od tega trenutka dalje bodo potrebe oblikovale drugačne odnose, podrejene tegobam fizičnega preživetja. Ransom je bil prepričan, da bo odsotnost velike posrednice reke, ki je do takrat vzpostavljala mostove med vsemi živimi in neživimi stvarmi, odigrala ključno vlogo. Vsak od njih bo kmalu postal otok v arhipelagu, ki ga je izsušil čas.

2. Mementi

Natočil si je kozarec viskija iz kabinetne omarice, sedel na rob umivalnika in začel z bombažnih hlač praskati ostanke


14

katrana. Čez eno uro bo moral na kopno, še zadnjič bo zapustil bivalno barko, toda po tednu dni na krovu ni bil kaj prida zagret, da bi odšel s plovila in se mentalno in socialno preobrazil, ne glede na to, da je šlo za malenkosti. Pustil si je rasti brado in sonce mu je v tednu dni skoraj pobelilo konice las. To in njegove gole, od sonca porjavele prsi so ustvarjali videz severnjaškega morskega antropologa, ki se z eno roko naslanja na jambor in z drugo na knjigo Malinowskega. Čeprav se je veselil svoje nove osebnosti, je Ransom spoznal, da je bila še vedno zgolj nekaj zunanjega in da ga prava odisejada še čaka med potovanjem preko celine k obali.

Ne glede na to, da je bila vloga samotnega jadralca prijetna maškarada, se je zdelo, da je bivalna barka res postala njegov dom za precej dalj časa kot samo v tistih nekaj mesecih, odkar jo je kupil. Ko jo je lansko zimo med obiskom pacienta v marini zagledal na razprodaji, jo je v enem od hvaležnih trenutkov, ki so mu večkrat omogočili, da je v njegovem življenju zapihal svež veter, kupil skorajda brez premisleka. Na presenečenje drugih lastnikov jadrnic je plovilo odvlekel proč in ga zasidral ob nezavarovanem bregu pod cestnim mostom. Sidrišče je bilo slabo, zanj je plačal samo osnovno najemnino, čez vodo se je širil močan vonj z ribiških pomolov, toda bližnja stranska cesta mu je omogočila hiter dostop in povezavo s Hamiltonom ter bolnišnico. Edino nevarnost so pomenili cigaretni ogorki, odvrženi iz avtomobilov, ki so prečkali most. Ponoči je pogosto sedel ob krmilnem kolesu in opazoval ognjene krivulje, ki so se zabadale na vodno gladino okoli.


15

Počasi je srkal pijačo, pregledoval opremo v kajuti in premišljeval, kaj naj vzame s seboj. Kajuta je nenadejano postala odlagališče vseh njegovih talismanov, ki so mu v življenju kaj pomenili. Na knjižni polici so ležali spisi o anatomiji, ki jih je kot študent uporabljal v secirnici, popackani s formalinom, ki se je cedil iz trupel na mizah – nekje med njimi se je skrival tudi obraz njegovega očeta kirurga. Na mizi poleg okna na zadnjem delu barke je ležal papirni obtežilnik iz apnenca. Še kot otrok ga je izkopal iz kredne pečine, polnega fosilnih školjk, ki so štrlele iz kamna in kot dragulj v sebi zadržale delec časa iz jure. Za njegovo skrinjo zaveze sta stali dve fotografiji v zložljivih okvirjih iz temnega lesa. Leva ga je prikazovala, ko je štiri leta star sedel na travi med očetom in materjo, preden sta se ločila. Na desni sliki, ki je pomirjala njegove boleče spomine, je bila zbledela majhna, iz časopisa izrezana reprodukcija Jours de lenteur Yvesa Tanguyja. Mehki predmeti so ga brez posebnih asociacij spominjali na velike prodnike, ki ob oseki posamič ležijo na golih tleh, pogled na sliko mu je pomagal, da se je osvobodil utrujajočega občutka ponavljanja vsakdanjega življenja. Zaobljene, osamele mlečnate oblike na oceanskem dnu so bile podobne bivalni barki, zasidrani ob razkritem bregu reke.

Ransom je prijel za okvir in pogledal svojo fotografijo. Čeprav je razpoznal drobni oglati obraz otroka na travi, je brez težav začutil popoln rez v življenju, ki je ločeval obe obdobji. Preteklost je zdrsnila proč in za sabo kot ostanek nekdanjega ledenika pustila moreno nepovezanih in otopelih spominov, ki so ga zdaj obkrožali na bivalni barki. Toda barka je bila tudi kapsula. Pred zunanjimi pritiski in


16

izvotljenim življenjem ga je varovala kot jeklena školjka vesoljske ladje, ki astronavta ščiti pred muhastim vesoljem. Osamila je njegove napol zavedne spomine iz otroštva in preteklosti ter jih kot kose geoloških kamnin razporedila za zaprtimi zastekljenimi vitrinami v geološkem muzeju.

3. Ribič

Oglasila se je opozorilna sirena. Parnik z visokim dimnikom, pod katerim je nad vrstami praznih sedežev plapolala bela platnena streha, se je bližal prehodu med glavnimi stebri pod mostom. Kapitan Tulloch, star možak z nosom, rdečim od pijače, je sedel na strehi nad krmarjem pri krmilu in z zoženimi vekami ocenjeval tok spredaj v ved no ožjem koritu. Zaradi plitkega ugreza je parnik še lahko drsel nad podvodnimi grbinami komaj pol metra pod gladino. Ransom je sumil, da je bil Tulloch že napol slep in da se bodo njegove nesmiselne vožnje s praznim parnikom, ki je nekoč prevažal turiste po jezeru, nadaljevale vse dotlej, dokler plovilo ne bo nasedlo na blatnem dnu.

Ko je parnik odpeljal mimo, je Quilter zakoračil v vodo, z gibkim skokom zagrabil za žico na njegovi ograji in z nogami stopil v luknje za odtekanje vode.

»Z vso močjo naprej!« je zaklical kapitan Tulloch in se pognal s svojega sedeža. Zagrabil je kavelj za čolne in po krovu stekel proti Quilterju, ki se mu je spakoval, oprijemajoč se ograje na krmi. Srdito je kričal na mladeniča, ki se je kot šimpanz na rešetki hitro umaknil. Tulloch je


17

s kavljem za čolne jezno potolkel po ograji. Zapeljali so pod most in se približali Quilterjevi barki. Gospa Quilter, ki se je še vedno hladila s pahljačo, se je vzravnala in kapitana zasula z rafalom razburjenih psovk. Ne da bi se zmenil zanjo, je Tulloch preganjal Quilterja ob ograji in proti njemu suval z drogom kot prepoten kopjenosec. Krmar je parnik usmeril naravnost proti Quilterjevi barki in jo poskušal potisniti s sidrišča. Ko je plul mimo, je gospa Quilter v sunku spustila vrv Quilterjevega čolniča. Udaril je ob kljun parnika, potem pa se kot kolo divje zavrtel med obema trupoma. Quilter je okretno skočil z ograje in z razširjenimi rokami pristal na krovu barke v trenutku, ko je kapitan Tulloch s kavljem zamahnil nad njegovo glavo in gospe Quilter pahljačo iz roke zbil v vodo.

Vroče sonce je z bleščečimi žarki prekrilo vodno brazdo za parnikom, nad katero je počasi zamiral smeh gospe Quilter. Vesel, da je bila tako dobre volje, ji je Ransom pomahal s palube, toda ona je že poniknila za Quilterjem v odprtino na krovu. Reka se je umirila, tok se je leno vil dalje in tu pa tam zdrsnil med oljne madeže. Beli rečni bregovi so razpokali kakor strjen cement in sence posušenih dreves so na brežinah risale krivenčaste številke. Nad njimi je po opuščenem mostu pripeljal avtomobil in nadaljeval pot dalje proti obali.

Ransom je stopil na pristaniški nasip, da bi preveril dežemer. Ko je stresel prah iz valja, se je petnajst metrov stran na obrežje spustila ženska v belih kopalkah in belem krilu. Stopala je umirjeno, kot človek, ki si je opomogel po dolgi bolezni in čuti, da ima na razpolago ves čas na svetu. Krušljivi breg se je dvigal v nebo kot hrib kostne


18

moke. S pogledom je zamišljeno ošinila ozek vodni trak. Ko je vzdignila glavo, se je njena samotna pojava Ransomu zazdela kot prikazen, ki se je prerojena dvignila iz prahu.

Z odločnim obrazom se je obrnila proti Ransomu in ga pogledala. Ni bila presenečena, ko ga je zagledala na dnu izsušene reke. Čeprav je ni videl že nekaj tednov, je Ransom vedel, da bo med zadnjimi, ki bodo ostali v zapuščenem mestu. Po smrti očeta, nekdanjega upravnika živalskega vrta v Mount Royalu, je Catherine Austen sama živela v hiši ob reki. Ransom jo je ob večerih pogosto videl hoditi po bregu, daljno sestro levov, odsev njenih dolgih rdečih las je ob sončnem zahodu poplesoval med begajočimi bar vami na vodni gladini. Včasih, ko je z bivalno barko priplul mimo, jo je poklical, a se ji nikoli ni zdelo vredno, da bi mu odgovorila.

Pokleknila je ob vodi in se zdrznila zaradi mrtvih rib in ptic, ki jih je tok nosil mimo. Vstala je in stopila proti Ransomu na nasipu.

Pokazala je na staro vedro, ki je viselo z lesenega ohišja dežemera. »Si ga lahko sposodim?«

Ransom ji ga je podal in jo gledal, ko se je trudila, da bi ga z roba stopnic potopila v reko. »Vam ni ostalo nič več vode?«

»Nekaj malega za pitje. Tako vroče je, rada bi se okopala.« Potegnila je vedro iz vode, potem pa temno tekočino previdno izpraznila nazaj v reko. Notranjost vedra je bila prekrita z oljno mreno. »Mislila sem, da ste tako kot vsi drugi že odšli na obalo, doktor.«

Ransom je odkimal. »Teden dni sem križaril po jezeru.« Pokazal je proti blatnim grbinam, ki so se pred izlivom


19

reke vlažno svetlikale nad upadlo gladino. »Kmalu se boste lahko čez sprehodili. Boste ostali tukaj?«

»Morda.« Opazovala je ribiško ladjo, ki je zaplula v reko in se jima približala. Njen motor je enakomerno brnel. Na kljunu sta stala dva moža in pregledovala opuščeno obrežje. Krmo čolna je prekrivala velika črna ponjava iz grobega platna, pri drogu za krmarjenje so sedeli še trije moški z ozkimi obrazi in pogledovali čez vodo proti Ransomu in Catherine Austen. Prazne mreže so ležale v srednjem delu ladje, toda ladijski boki so bili okrašeni na način, ki ga Ransom še nikoli prej ni videl. Na vilice za vesla je bil pritrjen velik, čez trebuh razrezan krap in s hrbtom obrnjen navzven proti vodi. Vzdolž obeh bokov ladje so kot nemi stražarji pokonci štrlela srebrna telesa šestih rib. Ransom je predvideval, da sta ladja in posadka pripluli iz enega od naselij na barju, ker so se bile zaradi suše in upadanja jezera manjše skupnosti prisiljene pomakniti nižje proti Mount Royalu.

Ni pa mogel dojeti pomena pokonci nabodenih rib. Večina ribičev na barju je bila tesno povezana z naravo in krap je bil verjetno nekakšen totem, ki je poosebljal vero ribičev v njihov lastni obstoj.

Catherine Austen se je dotaknila njegove roke. »Poglejte njihove obraze.« Z nasmehom je zašepetala: »Mislijo, da ste vi krivi za to.«

»Za usihanje jezera?« Ransom je skomignil z rameni. »Ja, si mislim.« S pogledoma je sledil ladji, ki je odplula pod mostom. »Ubogi vragi, upam da bodo imeli na morju boljši ulov.«


20

»Ne bodo zapustili tega kraja. Mar niste videli rib?« Catherine je stopila do konca pomola in z belim krilom, ki ji je viselo z bokov, ometala prašne deske. »Zanimiv čas, nič se ne zgane, a se toliko dogaja.«

»Preveč. Niti toliko časa ni, da bi človek zajel vodo.«»Ne bodite dolgočasni. Voda je še najmanjša težava.«

Potem je dodala. »Domnevam, da boste ostali?«»Zakaj tako menite?« Ransom je počakal, dokler ni

tovornjak z veliko prikolico odpeljal čez most. »Pravzaprav nameravam oditi čez dan ali dva.«

Catherine se je ozrla čez golo rečno dno. »Saj je že skoraj-da prazno. Se vam ne zdi, doktor, da se je vse posušilo, vsi spo mini in vsa ohlajena čustva?«

Ne da bi vedel zakaj, je Ransoma vprašanje zaradi ironičnega prizvoka presenetilo. Pogledal je v ostre oči, ki so ga opazovale. Zazdelo se mu je, da Catherinino zbadanje razkriva, da mu jasno bere misli. S smehom je dvignil roke, kakor da bi jo poskušal odriniti. »Naj to vzamem kot opozorilo? Morda bi moral zamenjati sidrišče?«

»Nikakor ne, doktor,« je ljubeznivo rekla Catherine. »Potrebujem vas tukaj.« Podala mu je vedro. »Ali imate kaj vode odveč?«

Ransom je vtaknil roke v žep. Zaradi trajne obsedenosti z vodo v preteklih mesecih so se mu čuti izostrili. Vesel, da se lahko vsaj enkrat zanese nanje, je odkimal z glavo. »Nimam. Mar to pomeni, da prosite za sočutje?«

Catherine je počakala in se potem obrnila proč. Povezala si je krilo, se sklonila in zajela vodo v vedro.

Ransom jo je prijel za roko. Pokazal je proti dovozni cesti na obrežju. Tik pod mostom se je ustavil bivalni avto


21

in skupina štirih ali petih odraslih ljudi in kakšnega ducata otrok je začela postavljati majhen tabor. Dva moža sta iz prikolice prinesla kemično stranišče. V spremstvu otrok sta se do kolen globoko pogreznjena v bel prah spustila do vode. Ko sta prišla do reke, sta stranišče izpraznila in ga oprala.

»Za božjo voljo …!« Catherine Austen je pogledala v ne-bo. »Doktor, ljudje so umazanci.«

Ransom ji je iz rok vzel napol napolnjeno vedro in ga iztočil v vodo. Catherine je z bledim in brezizraznim iz-razom na obrazu s pogledom sledila toku, ki je odnesel oljne madeže. Catherinina mati, žena gospoda Austena, ugledna zoologinja, je umrla v Afriki, ko je bila Catherine še otrok. Ko jo je gledal, je Ransom pomislil, da ima moški, ne glede na to, kako osamljen je, vedno okoli sebe vsaj spremljevalko, toda osamljena ženska ostane povsem sama.

Catherine je prijela krilo in se začela vzpenjati po bregu.»Počakajte,« je zaklical Ransom. »Posodil vam bom

nekaj vode.« Z narejenim humorjem je dodal: »Vrnete mi jo lahko, ko bo pritisk v pipah spet narasel.«

Povabil jo je na krov in vstopil v kajuto. Dokler bo reka tekla, bo Catherine Austen ostala del rečne skupnosti. Povezovalo ju je precej več skupnih značilnosti, kakor se mu je zdelo vredno pomisliti. Kakorkoli že, vsega tega bo kmalu konec. Posoda za vodo na strehi bivalne barke je držala nekaj manj kot petindvajset galon. Napolnil jo je z vodo iz ročk, ki jih je k reki pripeljal z avtomobilom. Javno oskrbo z vodo, ki je vse poletje že pred tem pomenila zgolj patetično šalo, so pred tremi tedni končno zaprli,


22

tako da mu cisterne na barki od takrat dalje ni več uspelo do vrha napolniti.

Ročko je napolnil do polovice in jo prinesel v kajuto. Catherine Austen se je sprehajala gor in dol ter si ogledovala knjige in zanimivosti.

»Dobro ste pripravljeni, doktor. Vidim, da imate tu svoj lastni mali svet. Zunaj se vam mora vse zdeti zelo daleč.« Vzela je ročko in se obrnila, da odide. »Prinesla jo bom nazaj. Prepričana sem, da jo boste še potrebovali.«

Ransom jo je prijel za komolec. Težave ob poskusu, da bi se dobro razumel z mlado žensko, so ga spomnile na tveganja, ki jih prinaša spreminjanje dežele. »Pozabite na vodo, Catherine, bilo bi mi neprijetno, če bi mislili, da sem vzvišen do vsega. Če sem se pripravil, je to zaradi tega …« iskal je pravi izraz, »ker sem o življenju na splošno vedno razmišljal kot o razdejanem svetu.«

Opazovala ga je s kritičnim pogledom. »Morda, vendar mislim, da me niste razumeli, doktor.«

Vzpela se je po bregu, in ne da bi se obrnila, odšla proti svoji vili.

Pod mostom je v senci stebrov družina iz bivalnikov posedla okoli velikega ognja iz odpadkov, v plešočih plamenih so jim obrazi žareli kot častilcem vuduja. Z reke jih je s svojega improviziranega čolna opazovala samotna figura Quilterja. Kot iz vode rojeni pastirček, ki počiva med čredo ovac, se je med mrtvimi ribami naslanjal na drog. Ko se je Ransom obrnil nazaj k bivalni barki, se je Quilter sklonil, zajel prgišče vode, ga ponesel k ustom in ga hitro spil, potem pa se je s čudno milino z drogom potisnil izpod mosta proč.


23

4. Umirajoči labod

»Doktor! Hitro!« Ko je Ransom pol ure pozneje zapiral lopute nad vrati v kajuto, je od zunaj zaslišal klic. Dolg, lesen skif, na katerem je veslal visok, zagorel fant, gol z izjemo zbledelih kratkih hlač, se je kot duh pojavil iz prepleta odsevov, ki so poplesavali na temnem ogledalu, in s kljunom zadel ob bivalno barko.

Ransom je stopil na palubo in zagledal mladeniča, Philipa Jordana, ki je na obeh koncih privezal čoln ob ograjo.

»Za kaj gre, Philip?« Ransom je pogledal navzdol v ozko plovilo, v katerem je ležala velika gmota mokre žime, pre-krita z naftnimi in bombažnimi odpadki, ovita v vlažen časopis.

Nenadoma se je iz gmote dvignila kači podobna glava in se nagnila proti Ransomu. Prestrašen je zakričal: »Vrzi jo nazaj v vodo! Kaj pa je – jegulja?«

»Labod, doktor!« Philip Jordan je počepnil na krmo svojega skifa in pogladil zavito ptičjo glavo ter pernati vrat. »Katran ga bo zadušu.« Z iskro zadrege v divjem pogledu je pogledal Ransoma. »Ujel sem ga pri sipinah in ga odpelu na reko. Probu sem mu pomagat, da bi splaval. A ga lahko rešte?«

Ransom se je čez ograjo spustil na skif. Pregledal je ptičjo glavo in njen kljun. Preveč utrujen, da bi se zganil, se je labod zastrmel vanj s svetlečimi očesci. Nafta mu je zlepila perje in mu zalila grlo in dihalne poti.

»Razpni mu krila. Grem v kabino po topilo.«»Prou, doktor.«Philip Jordan, rečni posvojenec in njen zadnji pred-

sedujoči Ariel, je ptico z močnimi rokami dvignil in


24

ji raztegnil peruti, da so se s konicami dotaknile vode. Ransom ga je poznal že več let, sledil je njegovemu odraščanju dvanajstletnega otroka v visokega mladeniča z dolgimi okončinami, živahnim pogledom in živčno ljubkostjo domorodca.

Pred petimi leti, ko je na jezeru preživljal prve vikende in postopoma izgrajeval svoj novi svet iz vode, vetra in sonca, je bil Philip Jordan edino bitje, ki ga je od začetka vključil v svoje novo poglavje. Neke noči, ko je na barki, privezani ob podrt pomol na barju, bral pod svetilko v shrambi, je zaslišal pljusk vode in zagledal vitkega porjavelega fanta, ki je iz teme priveslal na doma narejenem čolniču. Ustavil se je le kakšen meter proč. Ni odgovoril na Ransomova vprašanja, ampak ga je zgolj molče opazoval z velikimi očmi. Oblečen je bil v zbledelo kaki srajco in hlače, ostanke stare taborniške uniforme. Videti je bil napol brezdomec, napol pa vodni vilenjak.

Ransom se je vrnil k branju, deček pa se je odmaknil kakih deset metrov proč in z gredljem zarezal v tekoče srebro nočne gladine. Ko se je končno vrnil, je izmed nog izvlekel majhno rjavo sovo. Dvignil jo je in jo pokazal Ransomu – ali verjetneje, tako se je mu je zazdelo, je doktorja pokazal sovi, boginji zaščitnici svojega vodnega sveta – potem pa poniknil v ločju.

Po eni ali dveh nočeh se je spet pojavil in takrat od Ransoma tudi vzel ostanke hladnega piščanca. Po določenem času je končno odgovoril na njegova vprašanja, vendar samo na tista o sovi, reki ali čolnu. Ransom je pred-videval, da pripada eni od družin, ki so živele na barkah, zasidranih globlje v močvirju.


25

Fanta je naslednje leto tu pa tam razmeroma pogosto videval. Z njim si je pogosto razdelil malico pri krmilu na barki in večkrat mu je pomagal odpluti nazaj k reki. Tam se je vedno obrnil, jezera ni maral zapustiti. Bil je prijatelj vodnih ptic, znal je pomiriti labode in divje gosi. Vedno se je predstavil samo z imenom, kar je bil najbrž znak, da je pobegnil iz kakšne sirotišnice in sam živel v divjini. Njegov nenavadni način oblačenja – včasih se je pojavil v prevelikem plašču in v čevljih, ki so mu bili tri številke preveliki – je to potrjeval. Pozimi je očitno stradal, vedno se je umaknil v samoto, da je pojedel hrano, ki mu jo je dal Ransom.

V takih trenutkih se je Ransom spraševal, ali naj ga prijavi policiji, v skrbeh, da ne bi po mrzlem koncu tedna našel njegovega trupla med ribami, ki jih je prinesel rečni tok. Vendar ga je vedno nekaj odvrnilo od tega: deloma naraščajoč vpliv, ki ga je dobil nad Philipom – dal mu je tudi papir in svinčnike ter mu pomagal brati – in deloma njegovo občudovanje tega gladovalca z rečnih poti, ki je svoj svet zgradil iz ostankov in odpadkov dvajsetega stoletja, spretnega obiralca vseh kavljev in ribiških trnkov, ki je na jezerskem obrežju zrasel v premetenega mladega Odiseja.

Ko je Ransom pobral terpentin in bombažne krpe iz predala v kajuti, je pomislil, da bo zdaj zaradi sebičnosti, ker mladeniča ni prijavil policiji, to od Philipa zahtevalo strašno ceno. Reka ni bila več bogato naravno okolje, ampak zaplata proda in vodnega rastlinja v akvariju, zaradi njenega uničenja Philipu Jordanu veliko veščin, ki jih je obvladal, ne bo koristilo nič bolj kot naplavljenim ribam.


j. g. ballard: suša

Documents

umetniko drutvo police

518je zbivalno barko

ballard prevedel iztok

zbirka solaris 2 prevod

bebavega sina stare

obrazu opazoval mrtve

odsev njegove nabrekle

blatnimi plitvinami