Skače Janez Polda! Skače Janez Polda!

Pripravil

Aleš Guček-Smuček

Približujejo se smučarski poleti na novi letalnici v Nordijskem centru v Planici . Spomnimo se Janeza Polde, slovenskega idola smučarskih skokov po 2. svetovni vojni. Rojen je bil leta 1924 v Mojstrani. Minca Rabič je učila mlade domačine v osnovni šoli. Bila je dvakratna državna prvakinja v tekih na smučeh v 1920-ih letih. Ker je bilo zunaj sonce in so se snežni kristali bleščali v soncu, je popeljala otroke na svež zrak, kjer so nataknili smuči. Zaradi tega je morala iti na zagovor v Kranj pred kraljeve oblasti, ker je bil tak način pouka prepovedan. Minca se je branila, da je bolje peljati mladino na sneg, kot da bi telovadili v vlažni in zatohli učilnici, ki jo je grela ena sama lončena peč.

Njen zagovor je bil tako odmeven, da je „Kraljevo Ministarstvo za fizičko vaspitanje“ dovolilo takšen način telesne vzgoje za šolsko mladino v vseh krajih, kjer so bili pogoji za to. Tudi Janez Polda je bil deležen takega sproščanja v naravi.

Starši Janeza Polde niso imeli denarja, zato je Rabičeva nadarjenemu za smučanje Janezu Poldi kupila smuči. Pa ne samo to. Poslala ga je leta 1935 v Planiško skakalno šolo, za katero je dal pobudo Joso Gorec. Tedaj najboljši slovenski skakalec Albin Novšak-Bine, ki je vodil to šolo. Pokrovitelj šole je bilo Društvo prijateljev Planice, z vodstvom Slovenca in enega Srba s sedežem v Beogradu. Tako so se izognili slovenskim nasprotnikom Planice z letalnico, ne pa skokov, da se razumemo. Češ, tako so odločili v Beogradu, pa se pritožite tam. Tipično za Slovenijo!

Skakalna šola nam je poklonila številne skakalce, med njimi najbolj znana Janeza Poldo in Rudija Finžgarja, ki sta po drugi vojni blestela v Planici in tujini med izjemno konkurenco Skandinavcev, Avstrijcev, Nemcev, Švicarjev…

Minca Rabič iz Mojstrane, ko je zmagovala na tekaških tekmah.

Minca Rabič je živela v tujini, a je redno obiskovala Planico. Na sliki iz leta 1960 v Planici: Aleš Guček, Ljubo Bizjak in Minca Rabič.

Minca Rabič je smučala na tekaških smučeh, še ko je imela krepko čez 80 let, Kranjska Gora.

Minca Rabič je hodila na tekme v Planico, vsa ovešena z značkami smučarskega sveta. A najraje je imela tiste iz Planice.

Fantič iz Mojstrane Janez Polda s svojimi prvimi skakalnimi smučmi.

Janez Polda leta 1954 na naslovnici tednika Tovariš. Skrbno je vedno namazal skakalne smuči in jih spoliral do visokega sijaja, da so bile kar najbolj hitre na zaletišču.

Ves svet je neupravičeno pripisal Švicarju Däscherju, da je leta 1950 prvi skakal z rokami nazaj. Fotografije in zabeležka v Poldovem dnevniku govore o nečem drugem. Polda je zapisal leta 1949: Če ima ptič perutnice nazaj, zakaj bi imel jaz roke spredaj.Slike levo: Polda leta 1947, leta 1948 in leta 1949 – roke so vedno bliže telesu.

Planica leta 1948. Janez Polda je poletel 120 metrov daleč, najdlje na svetu, a je žal z rokami podrsal po snegu po doskoku. Njegov izraz na obrazu ne kaže nobenega strahu, le željo doskočiti čim kasneje.

Švicar Fritz Tschannen je za Poldo doskočil pri enaki daljavi 120 metrov in obstal pokonci (slika levo zgoraj). Njegov rojak Blum je preletel to fantastično mejo, a je ril po doskoku po snegu (levi na sliki spodaj Tschannen desno od njega).Hans Feldmann, Švicar, prvi delegat FIS v Planici, je leta 1948 prišel v Planico. Ko je njegov rojak Tschannen dosegel največjo daljavo na svetu, je izruval tablo 120 ob doskočišču, jo z vrvjo privezal na kovček in odnesel v domovino.Dolžino 120 metrov je odmeril Svetozar Guček.

Mojstrančana Karel Klančnik (levo) in Janez Polda s puloverjema državne reprezentance. Karel je bil „stilist“, a z malo krajšimi skoki in poleti kot Polda, ki je obvladal oboje.

Janez Polda je imel volnene nogavice iz čevlja, da sneg ni mogel v usnjeni čevelj in ga premočil.

Zaman bomo našli puloverje skakalne reprezentance Federativne republike Jugoslavije pri reprezentantih ali kje drugje. Vse je bilo takrat „naše“ in so morali smučarji vse vrniti. Kje imajo proletarci te naše „relikvije“, ne ve nihče.

Grb FLRJ s petimi plamenicami, simbol petih republik v Jugoslaviji Dveh pokrajin Kosovo in Metohijo še nismo poznali.

Rudiju Finžgarju je uspelo, kar ni Janezu Poldi. Na poletih leta 1947 v Planici je kot prvi Slovenec preskočil 100-metrsko znamko, natančno 102 metra. Zato se ga je prijelo ime „planiški junak“, enako kot so krstili tudi Poldo. Na sliki: Finžgar leta 1948 v Planici.

Janez Polda je bil tako znan med mladino, da so mladci preden so skočili doma na dvorišču ali bližnjem kuclju napovedali sami sebe: Skače Janez Polda, Jugoslavija!

Malo spomina na obdobje, ko je Janez Polda po olimpijskih igrah prenehal z aktivnim skakanjem: Z Minco Rabič v Mojstrani.

Janezu Poldi je bila podeljena čast, da je bil zastavonoša na zimskih olimpijskih igrah leta 1956 v Cortini d‘Ampezzo v Italiji.

Janez Polda se je rad družil s smučarji. Slika zgoraj: V Planici z Avstrijcem Seppom Bradlom –Buwijem (na desni), ki je prvi preskočil 100 metrov (101, 5 metra, Planica, 1936).

Spodaj na sliki z Josom Gorcem, ki je leta na FIS kongresu v Helsinkih uveljavil na FIS kongresu novo smučarsko disciplino – smučarske polete, kljub nasprotovanju Norvežanov od leta 1934 naprej.

Dokaz na sliki, da so morali reprezentanti takoj po tekmi vrniti puloverje z državnimi oznakami. Polda nosi svoja puloverja.

Janez Polda je prenehal s športno potjo in po nalogu Organizacijskega komiteja Planica prevzel odgovorno nalogo nadzornika odskočišča. Ko je vodja tekmovanja Bogo Šramel s sodniškega stolpa zamahnil z zastavico, je dal znak Poldi, da je ta iztaknil zastavico s sredine konca odskočišča, zamahnil z njo in s tem dovolil skakalcu, da se je pognal z vrha zaletišča. Polda je moral tudi urejati sneg na odskočni mizi, po nalogu žirije to tudi skrajšati zaradi varnosti skokov … Polda je bil zelo ponosen na to odgovorno nalogo.

Janez Polda (na desni) se ni dal motiti na odskočni mizi, medtem ko sta modrovala inž. Stanko Bloudek (na sredini) in Rudi Finžgar, Poldov pomočnik.

Janez Polda je pokazal hčerki Malči članek, objavljen leta 1935-1936 v Mladem rodu.

Planiška degradacija je Poldo potrla. Ni bil več nadzornik odskočne mize. Prestavili so ga v iztek letalnice, kjer ni bil niti šef izteka, temveč pomočnik. Doma se je zaprl sam vase, niti na lov ni šel več. Včasih je v Triglavskem parku moral voditi najvišje politike, da so podirali gamse, kozoroge in trebili ruševce.

Polda se je odločil, prijel v kleti nove hiše lovsko puško in si aprila 1964 sodil sam.

Pogreb Janeza Polde v Dovjem.

Slikar Bine Rogelj in arhitekt Angelo Oman, oba tudi skakalca, sta oblikovala spomenik na Poldovem grobu v Dovjem. Jata čapelj je postala od takrat novi simbol skokov in poletov v Planici.

Desno od tega groba počiva v družinskem grobu Minca Rabič.

Rudi Finžgar, Poldov prijatelj in hkrati konkurent, je vsako leto za Poldov memorial na smučeh odnesel venec na smučeh na Poldov grob v Dovje nad Mojstrano.

Poldova rojstna hiša v Mojstrani nasproti nove Poldove hiše čez uličico. Vdova Malči živi sama in sama skrbi za urejanje vrta, gredic, dreves …

Portreti in diplome Janeza Polde

Poldova vdova Malči je ostala pri štiridesetih letih sama z otrokoma Janezom in Malči. Lotila se je urejanja Poldovega smučarskega arhiva: dnevnik, albumi s slikami, diplome, pokali, značke, lepo negovan smučarska oblačila, med temi olimpijski komplet iz leta 1956 itd. Na sliki Aleš Guček in Malči Polda, stara 90 let, ko sta leta 2014 obujala spomine na Planico in Poldovo kariero.

S starim slovenskim S starim slovenskim smučarskim pozdravom smučarskim pozdravom

SMUK !