KAKO SE JE KALILO JEKLO

Priloga časopisa ob štiridesetletici Pustnega društva v Cerknici

2

od velikega poka do 1975 – na Notranjskem se vsako leto pustuje. Poganjiči strašijo po Cerknici, fantje dekletom, ki se do pusta niso omožila na hišo narišejo »pojaca«. Na pepelnico pokopljejo pusta. Ustanovi se pustni odbor, ki bo kmalu prerasel v društvo.

1975Pustno društvo Cerknica razvije svoj prapor. Odločijo se, da bodo nadgradili tradicionalni po-

greb pusta in pripravili prireditev tudi v nedeljo, ko imajo ljudje več časa. Ta letnica se v zgodovino zapiše kot začetek organiziranega pustovanja pri nas.

1976društvo pripravi prvo večjo prireditev, ki jo na-slovi »Kmečka ohcet«. To je predhodnik velike

pustne povorke po ulicah Cerknice.

1977prva prava pustna povorka z Martinom Krpa-nom. Predsedniku in ustanovitelju društva Miru

Jenčku velika ladja, ki so jo na prireditev pripeljali gostje iz Zagona pri Postojni, ne da miru in porodi se ideja, da bi tudi sami začeli izdelovati velike pustne figure.

1978po ulicah Cerknice prvič leti velika coprnica. Akademski slikar Milan Rot se pridruži pustar-

jem in nastane najbolj prepoznavna velika figura našega pusta pramati Uršula.

1979obiskovalci na karnevalu prvič občudujejo ve-likega hudiča, ki na pašo žene skupino polhov.

Skupina je, kot kasneje še mnoge maske, nastala po moti-vu slik iz knjige Slave vojvodine Kranjske polihistorja Janeza Vajkarda Valvasorja.

Pustnega društva

1975-1981 JENČEK Miro1981-1985 JERMAN Ludvik1985-1987 TURK Sergej1987-1989 JENČEK Miro1989-1991 MILER Sašo1991-1992 ZAKRAJŠEK Janez1992-1996 ŠPAREMBLEK Andrej1996-1997 ČEFARIN Lilijana1997-2002 NARED Boštjan2002-2004 PONIKVAR Mitja2004-2005 POHOLE Miloš2005-2012 PREŽELJ Ksenija20012-2013 ZALAR Jasna2013 PETRIČ Dušan

KAKO SE JE KALILO JEKLO

PREDSEDNIKI

1980karneval odpade zaradi smrti predsednika Tita. Vseeno na pepelnico pripravijo pustov pogreb.

1981iz jezera prvič priplava ščuka velikanka. Pravza-prav ne priplava, ampak jo na »raupšic«, na roke

ujamejo jezerski ribiči.

1982velikim pustnim likom se pridruži povodni mož Jezerko iz legende o nastanku Cerkniškega

jezera. Največ pogledov, sploh med ženskami, privablja nje-govo mednožje.

1983prvič jo pustarjem zagode vreme. Pustuje se, a ne javno.

1984v centru Cerknice se postavi prava Butalska vas. Cerknico prvič obiščejo liki iz knjige Frana

Milčinskega in je nikoli več ne zapustijo. Tudi te maske, kot vse velike figure, nastanejo pod rokami Milana Rota.

1985obiskovalce karnevala prvič pozdravi veliki zmaj. Takrat mu pravimo še postojnski.

1986spet nam jo zagode vreme.

1987v Cerknici je vse v znamenju« kontrabanta«. Ti-hotapljenje je stvar, na katero smo še danes zelo

ponosni.

1988odločimo se, da za vse grehe obsodimo in na za-četku Cerknice javno sežgemo veliko coprnico

Kunigundo. Karneval prvič v živo prenaša nacionalna TV.

3

1989pripravimo Žabjo ohcet. Žabe z vsega sveta se zberejo pri nas in si, spet pred kamerami nacio-

nalne TV, obljubijo večno zvestobo.

1990 v luči družbenih sprememb se odpovemo kar-nevalu in pripravimo volilni golaž. Po Cerknici,

ob velikih figurah, svoje programe predstavljajo butalske raz-ličice strank.

1991 v letu, ko postanemo samostojni, karneval odpa-de zaradi slabih vremenskih razmer.

1992našim maskam se na povorki prvič pridruži tudi veliki žabec Rego Vranjejamski – največja

žaba na svetu.

1993neposredni prenos karnevala (I)zganjanje hudi-ča na nacionalni televiziji s sežigom coprnice na

grmadi. Butalci ugotovimo, da se s coprnicami ni za igrati, saj že med karnevalom začne močno snežiti. Erika Zmajska je zato brez dvoma naša zadnja coprnica, ki konča v plamenih.

1994 coprnice se maščujejo za sežig in zima spet po-kaže svoje zobe. Karneval odpade.

1995 vse je pripravljeno za veliko pustno povorko, a dež prežene maske in obiskovalce pod streho.

1996 Liki Marjana Mančka Dajnomir, Miliboža in Milimir se iz naših hribov prvič spustijo v do-

lino. Karneval nosi naslov Hribci na svojem.

1997 v karnevalu spet kraljujejo Butalci. Kot vedno začno na debeli četrtek in pustni teden zaklju-

čijo na pepelnico s pokopom pusta.

1998 po karnevalski trasi prvič svoj ogenj bruha novi zmaj. Ta ni več postojnski, ampak butalski!

Pridružita se mu tudi mala zmajčka.

1999po ulicah Cerknice Butalci prvič porivajo velike-ga pitanega ježa.

2000 Butale spet volijo. Šprinca Marogla zopet zle-ze v brado Župana Butalskega, ki na povorki

pozdravi vse naše maske in številne goste.

2001 denarja ni - pusta ni

2002 pustovanje je v zname-nju coprnic, ki na pust-

no nedeljo pripravijo Coprniški zlet

2003 Cerknica postane Mesto pravljic

2004žled v led objame Butale in naše maske, kar prepreči tradicionalno rajanje

2005 Butalci svobodno zakorakajo po vsej Evropi. Prvič v karnevalu nastopi mlada coprnica Liza,

ki je metlo zamenjala za prašiča.

2006karnevalu se pridruži Gasilska enota z novimi Butalci – gasilci. Izvedemo prvo pravo brizgal-

no reformo na slovenskem.

2007Butalci spet prevzamejo karneval v svoje roke in vstajajo ter vztrajajo. Meščanom se pridruži

Jara gospoda, nova generacija pomembnih Butalcev, ki je po skicah Božidarja Strmana- Miša nastala pod rokami Martina Petriča.

2008vrag obišče Butale, zato vsak obiskovalec kar-nevala prejme masko hudiča. Povorka je tako

hudičevo dobra!

2009Butalci začutijo svoje mesto in spet pripravijo nepozabno rajanje.

2010kljub pogubnemu žledolomu, ki je mesec dni pred karnevalom uničil skladišče, na povorki

pustarji »zacoprajo« pomlad.

2011Butalci spet cel teden opevajo slavo svoje butal-ske države in začno teči svoj Butalski tek v ma-

skah.

2012 na Coprniški bal v Butalah na prašiču prijezdi pomlajena coprnica Liza, ki je prestala lepotno

operacijo Martina Petriča.

2013Butalci pripravijo čisto pravo olimpijado, ki se jo udeležijo vse naše maske in mnogi gosti. Tek

med častnim krogom po Butalah odpoje svoj labodji spev.

2014po Cerknici zopet skačejo žabe, ki so si končno spet izborile svoje leto.

2015praznujemo 40 let Pustnega društva in po Cerknici leta vsaj 40 zacopranih.

P.S.: Butalci imamo sicer velike glave, a slab spomin. Največji problem nam de-lajo pisni viri, ki jih redno izgubljamo. Zanašamo se na ustne vire, ki so tradi-cionalno nezanesljivi, zato se opraviču-jemo za vse morebitne napake, ki so nastale v tem zapisu. Pustovanja pri nas so pač nepozabna, čeprav se jih očitno slabo spomnimo…

4

POKOP PUSTAVsako leto po pustnem počitku, ki sledi nedelji, pride pustni torek. In na dan, ko je povsod drugod najbolj ve-selo, pri nas s strahom čakamo na žalostno novico. Točno opolnoči namreč, vedno ravno na predvečer pepelnice, umre naš pust. Spokojno zapre svoje oči in se s pomoč-jo izvirnih, a malo čudnih mask uleže na pare. Vsako leto ima drugo, vsaj malo aktualno ime in impresiven organ. Različni menihi, zdravniki, škrati in ostale sakramuze zač-

no svoje litanije. Odpre se Žalostna soba in žalujoči se začno zgrinjati izkazat svoje zadnje spoštovanje umrlemu. Ja, ena največjih skrivnosti, ki lahko obsedajo s pustom zastrupljene ljudi pri nas, je prav gotovo, kdaj smo v Cerknici prvič pokopali pusta. Vsi sicer vemo, da je bilo to zelo dolgo nazaj, da je bilo mrzlo in da so ljudje skakali po vodi. Ne vemo pa natančne letnice. Kdo ve, morda takrat sploh še niso šteli let. Obstajajo zelo stare črno-bele foto-grafije, še izpred velikih vojn, ko je bil most nad Cerknišči-

co še lesen. A vsi vemo, da se je pusta pokopavalo že prej. Če gre zaupati (p)ustnim virom, se pri nas baje pustuje že od pamtiveka. Spomnijo se ljudje po pripovedovanjih, da je bilo vedno veselo. Čeprav niso imeli veliko, razen pod kapo, so vseeno iz slame naredili pusta, se namazali z ogljem in ga v žalostnem sprevodu, polnem zbadljivih napisov na transparentih, odnesli k zadnjemu počitku na mostu. Tam so ga javno upepelili še preden so krematoriji postali moda in standard. Jasno je tudi, da so pogrebne svečanosti za pustom v Cerknici prav gotovo prva pustna premakljiva ulična predstava na slovenskem. In zato niti ni čudno, da se je žalovanje za nesrečnikom raztegnilo in razvilo v pustovanje, kot ga poznamo danes. Pogreb je od nekdaj navduševal umetnike vseh vrst. Olja na platnu

Lojzeta Perka, lesorezi Milana Rota, fotografije Jožeta Žni-daršiča,… Pustni pogreb je tudi nekakšna iniciacija vseh novih pustarjev. Nisi čisto naš, dokler te na pepelnico ne »krstimo« v Cerkniščici pod mostom. Pust je včasih ležal na Peščenku, potem v Žajfnci, pa v Pustni hiši in verjetno še marsikje vmes, a vedno je končal svojo pot kot pepel, ki ga je voda odnesla vse do Črnega morja. In verjemite mi, če se bo kdaj zgodilo, da na pustni torek nekje v Cerkni-ci ne bo umrl kak pust, ki ga bo naslednji dan potrebno pokopati, bo zima trajala vse leto. Pa ne samo eno leto, ampak dokler je spet ne bomo pregnali. Saj vendar ni lep-šega dokaza za to, da to uspešno počnemo že stoletja, kot je odprtje kopalne sezone vsako leto po koncu pusta. Ni važno, ali je to začetek februarja ali konec marca – neuto-lažljivi pogrebci bodo za pustom skočili v deročo reko ali pa razbijali led, da pridejo do vode. Ja, voda vse nase vza-me, pravijo. In po pustnem tednu v Cerknici ima veliko za jemati. Zato je pogreb postal skoraj intimna stvar. Samo

najbolj vzdržljivi pustarji lahko s takim zanosom pustuje-jo cel teden. No, če je že nastopajočih v pogrebni povorki čedalje manj, je pa gledalcev, ki si pridejo predstavo pog-ledati, tradicionalno veliko. Morda na to, poleg tega, da je zadeva res impresivna, vpliva dejstvo, da je ogled tega spektakla tradicionalno brezplačen. In vsi vemo, kako radi imamo Butalci »zastojn« stvari. Če slučajno še niste bili na pustnem pogrebu v Cerknici - pridite letos. Ne bo vam žal. To je stvar, ki jo mora vsak človek doživeti vsaj enkrat v življenju.

5

Silna ljubezen do pusta in »mačkoranja« v Cerknici je vsem dobro znana. A vprašajmo se od kje in zakaj? Govori se rado, da pri nas pustujemo že jako dolgo. Da je bilo, že preden so sploh iznašli papir in svinčnik, v naši dolini ob pepelnici vedno veselo in da so že takrat nekateri radi brodili po mrzli vodi. In če že pisnih virov ne najdemo kaj dosti, je ustnih mnogo. Usta so nasploh organ, ki ga tesno povezujemo s pustom. Skozi usta namreč dovajamo sredstva, ki sprva morda nesmiselno početje spremeni-jo v strašno zabavne anekdote. In teh je veliko. Tekočih sredstev in anekdot. In tako pridemo do zabav. Tistih, ki so se dogajale pred več kot štiridesetimi leti in iz katerih je potem nastalo društvo. Govori se, da nam gostilen ni ni-koli manjkalo, a ena je v spominu »staroborcev« zapisana z zlatimi črkami. Vedno, ko kdo spregovori o njej, se jim zarosijo oči in vsak ima na zalogi vsaj dve ali tri zgodbe, ki se začnejo s stavkom: »Smo bli enkrat v Žajfnci…« Tam je včasih ležal pust in pustarji. Cel teden. Pustni teden. Ja, pri nas je en dan pač premalo. Baje je bila gosta megla, taka, da bi jo lahko rezal in ljudi toliko, da bi jih težko preštel, tudi če bi jih lahko. Ideje so rade rastle v tem vla-žnem okolju in kakšna med njimi je bila celo pametna. Leta so minila, sistemi so se spremenili in z novo državo je tudi Žajfnca dobila novo namembnost. Namesto razno-barvnih mask so v njej vgnezdile enobarvne poslanke. Ko govorimo o starih gostilnah, ne moremo mimo Peščenka, ki je tudi rad gostil vesele maske in služil kot poslovilna vežica. Tam zdaj niso poslanci ali vsaj občina, kot bi človek morda mislil, ampak so si kljuko podajali mnogi od go-stincev (domačih), zlatarjev (regijskih), kitajcev (čistokrv-nih) do pekov (mešanih). Samo pustarjev je čedalje manj. Ti so se bili tako prisiljeni premakniti bolj proti centru,

PUSTNE ZABAVE

kamor spadajo, in s pomočjo pridnih in žejnih rok uredili slavno pustno hišo (ali pust‘ka) in tudi kamin! Pa je bilo spet veselo (in to ne samo med pustom!) in ideje so spet imele kje rasti. Tudi pustovanje je raslo in naš mali domek je bil premajhen za vse zabave željne in žejne. Tako smo mnoga leta lahko uživali čez cesto v stari restavraciji nad trgovino (sej bi človek rekel Mercatorjem, samo kaj, ko je hrvaški). Tam je plesalo staro in mlado. Vsak, ki je dal kaj nase in vase, je bil tam. In še danes se mnogi pustnih let ne spominjajo samo po karnevalu, ampak predvsem po stvareh, ki so se zgodile v restavraciji, ko je zunaj še pel kak našemljen petelin svoji kuri. No, pa je tudi restavracijo vzel hudič, kot je še marsikaj v naših krajih. Zabave so osta-le, saj lahko vzameš človeku pusta, ampak, da bi vzel pusta iz človeka – tega pa ne moreš. Pa smo se šemili pod šotori in po gostilnah in na štantih. In se bomo tudi letos in nas-lednje leto in tako naprej. Na pustni torek spet v Žajfnci, v muzeju – kot betonskim stenam pustne hale s ponosom rečemo mi. Tam bo spet ležal letošnji nesrečnik s prijatelji. In bo krog sklenjen. Zabave so pomemben del pusta, saj, kot radi rečemo pri nas: »Za našemit mi je zmankalu cajta, za kej popit in se poveselit ga mam pa zmirej!«

6

Cerkniški pust se je po ustanovitvi društva hitro razvijal. Manjkalo pa nam je nekaj, kar bi mu dalo globino in širšo idejo. Recimo rdečo nit. Potrebovali smo prostor in čas, kjer bi lahko osmislili vse ideje, ki smo jih predstavljali na nedeljski povorki. Sobota je bila vedno znana po pustnih plesih in zabavah v maskah in tako je čas, ko so Butalci dobili prostor, da razvijejo svoje ideje, postal pustni petek. Prvo je bil to Butalski veseli večer. Kmalu pa je iz te ideje zrasla Butalska skupščina. Tesno je z nastankom te prire-ditve povezan Ivan Urbas, ki jo je dolgo vodil, režiral in v njej vedno tudi igral. Prvo t(r)ajnika, kasneje pa tudi Žu-pana Butalskega – najvišjo in najbolj pomembno funkcijo pri nas. Janez Praprotnik in Božo Levec sta vse zanimive stvari, ki so se čez leto zgodile, satirično priredila in jih zapisala v scenarij, ki so ga potem na oder postavili šte-

vilni domači igralci. Odrov je bilo več. Začelo se je v tem časopisu že večkrat omenjeni restavraciji nad trgovino v centru mesta. Butalski telepati so si za svojo sejno dvorano pač izbrali gostilno. Eni so sodelovali vsako leto, drugi ob-časno, tretji pa le sem in tja. Vseh skupaj pa je bilo preveč, da bi jih naštevali tu. Mimo nekaterih pa vseeno ne gre. Le kdo bi pozabil našega prvega butalskega župana, prve-ga Frančiška I., Franceta Dolničarja, pa Obloškega Tončka Franceta Škrabca, butalskega policaja Franceta Meleta in mnoge druge. Ja, veliko se jih je zvrstilo skozi leta. Postali so zaščitni znak našega pustovanja in ponesli slavo butal-ske neumnosti v svet. Pri tem jim je pomagal tudi prvi program nacionalnega radia, ki je prireditev več let v živo prenašal. To so bili zlati časi Butalske skupščine. Razpra-ve je popestrili tudi zborček, ki je znane ljudske napeve s spremenjenimi besedili doživeto odpel in nasmejal ob-činstvo. Kar so naši telepati na teh zasedanjih napovedali, se je potem čez leto velikokrat tudi uresničilo. Aktualne politične in družbene zadeve so na šaljiv in piker način znali predstaviti tako, da so jih vsi razumeli, a jim nihče ni mogel ničesar očitati. France Škrabec se spomni, da so jih celo znanci iz Litije spraševali kako si vendar upajo biti tako kritični in kaj na to pravijo na centralnem komi-

teju. Pa so jim odgovorili, da sekretar komiteja tako ali tako igra v predstavi in še sam rad kakšno močno doda. Ja, tako je bilo včasih. Ko so telepati končali s sedenjem, je ljudi zabavala še kakšna glasbena skupina in vsi skupaj so odplesali v sobotno jutro. Prostor v centru je tako postal premajhen za vse, ki so si želeli v živo ogledati vsakoletno zasedanje. Zato smo se preselili v večnamensko dvorano (beri: telovadnico) in prireditvi dodali številne glasbene in plesne goste ter maske. Vsakoletno sodelovanje cerkniške godbe pa je prireditvi dodalo še eno novo dimenzijo. Po-tem je, tako kot je cvet butalske inteligence na svojih sede-njih že prej napovedal, prišla meja na Kolpi in večstran-karski sistem. Dobili smo nov slovenski parlament, pri nas pa Butalskega oziroma Butalski deželni zbor ali BUDEZ.

Nastopajoči v obeh so si postajali čedalje bolj podobni in zato včasih nisi več vedel, kdo je butalski posranec in kdo slovenski poslanec. Ljudje so se zdaj raje smejali kar pre-nosom iz ljubljanskega parlamenta, naši veljaki pa so se znašli pred oviro. Z novimi časi so namreč prišla tudi nova pravila. Zdaj se ni več smelo postavljati ogledala. V demo-kraciji je pač tako, da nikoli ne veš, kdo bo kdaj kje končal in ti krojil usodo. Ni važno, česa ali koga se lotiš, vedno se ti smeji največ polovica obiskovalcev. Druga polovica pa užaljeno in grdo gleda. Tako je napočil čas, da politiko pustimo politikom, mi pa naše obiskovalce začnemo za-bavati s televizijskim programom. Temu se vsi vedno radi smejimo. Program pustnega petka je tako zasedla prire-ditev TV ČOHOVO – kanal 13. Parodija na TV program, različni skeči in tradicionalni nagovor Župana Butalskega. S to našo satirično parodijo smo gostovali po vseh Butalah – od športne dvorane, restavracije in šotora do Kulturne-ga doma. Letos se z združitvijo Butalskega parlamenta in televizije vračamo nazaj v športno dvorano, kjer bomo vsi skupaj uživali na Slavnostni seji BUDEZ-a ob štiridesetle-tnici pustnega društva. Verjemite mi, naši telepati in pos-ranci imajo pripravljenega marsikaj zanimivega – morda celo kakšno rešitev za stanje v katerem smo. Kot vedno.

BUDEZ SKOZI ČAS

PUSTNA RAJANJA ZA NAJMLAJŠEV preteklih štirih desetletjih so se naši najmlajši zabavali in rajali v okviru šolskih dejavnosti in vrtca. Po vaseh in tudi v Cerknici so največkrat mlade maškare obiskovale domove in se predstavljale, običajno na pustni torek. V Dolenji vasi so že kakšen teden prej maškare po vasi pre-ganjale mladež. Pred tridesetimi leti so prvo maškarado na pustno soboto organizirali taborniki. Organizirali so sprevod po cerkniških ulicah in zaključili rajanje v Bre-stovi menzi. Kasneje je organizacijo maškarade prevzelo Društvo prijateljev mladine. Nekajkrat so maškare rajale kar na ulici, kasneje pa se je rajanje za najmlajše preselilo v športno dvorano Cerknica. Pred dobrim dvajsetimi leti je Pustno društvo prevzelo organizacijo otroške maška-rade in jo uvrstilo med prireditve, ki potekajo cel teden. Naše najmlajše so zabavali znani in manj znani animator-ji, klovni, glasbene skupine. Naj predstavimo vsaj nekaj znanih izvajalcev, kot so: čarovnik Grega, animator Sten, pevka Romana Kranjčan, mini teater, Damjana Golavšek, Melita Osojnik… Najbolj odmeven pa je bil nastop skupi-ne Čuki in skupine Mak iz Postojne.

Vsako leto so se predstavile tudi znane cerkniške maske: polhi, Butalci, žabe, čarovnice in Hribci. Maškare so se po-gostile s pustnim krofom in čajem. Glede na to, da ma-škarada poteka v športni dvorani, ni bila v zadnjih dvaj-setih letih nikoli odpovedana, tudi v letu, ko je odpadel nedeljski pustni karneval, smo organizirali rajanje za naše najmlajše. Maškarado vsako leto obišče okrog tisoč petsto obiskovalcev. Med maskami opazimo številne izvirne ma-ske, narejene doma z veliko domišljije in ustvarjalnosti. Maske so velikokrat aktualne in odsevajo trenutno dogaja-nje v družbi. Pri organizaciji maškarade vsako leto sodelu-jejo mladi, ki želijo pridobiti izkušnje in imajo veselje do dela z mladimi. Aktivni so predvsem člani Društva prijate-ljev mladine in taborniki. Vsako leto poteka pustna zabava za najmlajše tudi v osnovni šolo Grahovo, ki je dobro obi-skana in lahko rečemo tradicionalna. V zadnjih letih pote-kajo pustne zabave po šolah in vrtcih tudi na pustni torek. Število obiskovalcev otroške maškarade nam lahko pove, da na cerkniškem še ne bo zamrla tradicija pustovanja in s tem preganjanja zime. Vsako leto je tudi velik interes mla-dih, da se udeležijo nedeljskega pustnega karnevala.

7

8

BUTALCIAvtor mask: Maksimiljan Rot

Butalci so eni najbolj znamenitih likov v cerkniškem pust-nem karnevalu. Kako tudi ne, saj so tudi Butale tako zna-menite, da se njihova znamenitost že kar čez rob preliva. Še malo, pa bo do Tepanjčanov prišla. Prav Butalci so tis-ti, ki na debeli četrtek vsako leto vzamejo oblast županu Cerknice, nato pa vse postavijo na glavo. Kako tudi ne, če so pa njihove glave tolikšne, da jih je težko v luftu obdrža-ti. Fran Milčinski je pisal o njih. In glede na to, da se je kar dosti mudil v naših koncih, je prav gotovo na te kraje mis-lil, ko je butalske zgode in prigode opisoval. Kaj lahko bi Butale tudi z njegovim rojstnim Ložem poistovetili, a so v dolini rekli, da oni pa že niso tako butasti. »Mi pa smo,« so že pred desetletji zavpili cerkniški pustarji in z veseljem pograbili ponujeno.

Leta so pokazala, da Butalci v pustno Cerknico pašejo kot ata na mamo. Njihove bogate reference pri delu z ne-umnostjo pomagajo, da se vsakič znova izpelje tudi tako neumna stvar, kot je pustovanje. In to dobro se izpelje, z odliko. Je pa bilo nekoč vse te neumnosti kar malo preveč. Toliko je je bilo, da se je tudi v pustni teden ni dalo vse na-tlačiti. Takrat je Župan Butalski sklenil, da se bo presežek neumnosti izvozilo drugam. In se jo je. Kakšna napaka! Ljudje, nevajeni neumnosti, so jo kar naenkrat dobili v roke. Potem pa z njo počeli tako neumne stvari, da se je še Butalcem neumno zdelo. Od tedaj Butalci neumnost raje obdržijo zase. Le oni znajo namreč z njo upravljati tako, da ni nikjer nobene škode. Tisto, ki so jo pa takrat izvozili, pa ljudje še naprej podajajo eden drugemu in upajo, da se bo končno našel nekdo, ki jo bo znal ukrotiti.

je še več policajev zaposlil. Da bodo lahko na Cefizlja čaka-li pri vseh vratih, kar jih Butale premorejo. In tako imamo v Butalah policajev, kolikor imamo duri, Cefizlja pa le ene-ga. Zdi se, da ga policaji namenoma nočejo ujeti. Saj bi še brez službe ostali potem.

Policaj in Cefizelj (povzeto po Butalcih Frana Milčinskega)V Butalah so imeli občinskega hlapca, ob delavnikih je go-ved pasel in lenobo, ob nedeljah in praznikih pa si je na glavo poveznil kapo, ta kapa je bila rdeče obšita, v roko je vzel helebardo ali sulico in je bil policaj, strah vseh to-lovajev. O tem policaju je slišal tudi grozanski razbojnik Cefizelj, ki so pravili, da je že sedem ljudi zadušil in tri ženske. Pa je zasrbelo Cefizlja, da si gre ogledat policaja, in je bilo tisto nedeljo, ko obhajajo v Butalah vsakoletno žegnanje in poboj, pa je šel v Butale in se nastavil policaju tik pod nos. Policaj je rekel: »Hop, Cefizelj, te že imam!

Marš v luknjo! Imamo krojača, se mu pravi rabelj, ti bo vzel mero okrog vratu.« Cefizelj ni rekel ne bev ne mev in je šel s policajem. Pa prideta mimo peka. »Oh,« je vzdihnil Cefizelj, »dokler še lahko požiram; en sam edini koruzni hlebček bi rad snedel, tako dobrih, pravijo, ne peko nikjer nikoder kakor v Butalah.« »Nu!« je pritrdil policaj. »Pri nas imamo masten gnoj, naša moka iz naše koruze je ka-kor zabeljena.«

In ker je bil pek za občinskega moža., mu policaj ni maral odjesti dobička in je pustil Cefizlja v pekarijo in se je s helebardo ali sulico postavil pred vrata, da ga počaka. Čaka in čaka, pa ga ni bilo Cefizlja — šent je bil odšel pri zadnjih vratih in se niti ni poslovil. Policaj hud — krščen Matiček — tako je bil hud, da je kar pljunil. Ali Cefizlja ni bilo in ga ni bilo in ni vse nič pomagalo. Poteče teden, potečeta dva, pride tretja nedelja, pa je Cefizlja spet zasrbelo, da gre v Butale, in je šel in se nastavil policaju pod nos. »Hop,« je rekel policaj, »ali te imam! Zdaj mi več ne uideš!« in ga je prijel za rokav. Cefizelj je prosil zamere: »Tujec sem,« je rekel, »deželan, pa sem zadnjič pot zgrešil od peka, da Vas nisem našel. Ali mi je bilo malo hudo!« — in je šel s policajem kakor jagnje za materjo. Pa prideta mimo peka in Cefizelj se je spomnil, da je lačen, in je lepo prosil in policaj ga je spustil v pekarijo; mislil si je: »Ti si zvit, jaz pa se bolj, to pot mi ne uideš!« in se je postavil na zadnja vrata. In je čakal in čakal, pa ni dočakal, ker je Cefizelj to

PUSTNI LIKI

BUTALSKA POLICIJAAvtor mask: Valentin Schein

Imeli so Butalci svojčas samo enega policaja, pa še ta ni bil čisto pravi policaj. Bil je to občinski hlapec, ki si je ob nedeljah in praznikih nadel kapo, v roko vzel helebardo in postal policaj, strah vseh tolovajev. Grozanskega razbojni-ka Cefizlja je trikrat ujel, a razbojnik mu je prav tolikokrat ušel. Enkrat skozi zadnja vrata, drugič skozi sprednja, tret-jič pa kar izpred njih. In ko je Župan Butalski ugotovil, da en sam policaj ne more prijeti takega zvitega razbojnika,

9

BUTALSKI GASILCILeto nastanka: 2006Avtor: Martin Petrič

(povzeto po Butalcih Frana Milčinskega)Butale so silno znamenite. Vse imajo imenitnejše kot dru-god. Pa imajo tudi gasilce, ki so nezaslišano bolj imenitni od gasilcev drugod in zlasti od onih gasilcev, ki jih rede Tepanjčani.

Da, Tepanjčani! S Tepanjčani se od pamtiveka kosijo Butalci zaradi imenitnosti in bog ne daj, da bi Tepanjčani kaj imeli, Butalci pa ne. Ko so v Tepanjah imeli kolero, niso Butalci prej dali miru, nego da so dobili takisto in še črne koze povrhu. To njih slavo še danes očitno razodeva znamenje ob mlaki sredi vasi, kjer imajo svoje vajeno sha-jališče gosi in race prostranih Butal, znamenite vasi, ime-novane mesto.

Pa se je zgodilo in so imeli tepanjski gasilci postavnega načelnika, ki je vedel, kaj se spodobi, in si je nabavil prek-rasen gasilski meč s pozlačenim ročajem, da je bil zgled in ponos ne le gasilski četi, nego tudi vesoljni fari tepanjski.

pot šel zbogom pri sprednjih durih; in je bil policaj sila hud, malo je manjkalo, da ni zaklel. Potečejo trije tedni pa Cefizelj spet v Butale in policaju pod nos. »Hop,« je rekel policaj, »ali te imam! Jaz ti pokažem, kaj je butalski policaj, da mu boš uhajal!« in ga je prijel za rokav. Cefizelj je prosil zamere: »Ni Vas bilo pred vrati,« je rekel, »pa sem Vas iskal, kje ste; do današnjega dne sem Vas iskal in do tele ure,« in je šel s policajem in se ni nič branil. Prideta mimo peka in si je Cefizelj spet zmislil, da bi šel noter in si kupil koruzni hlebček, in je milo prosil, da nikoli tega. Pa je rekel policaj: »Tiček ti, bi mi spet rad ušel — pri tistih durih, ne? Kjer mene ne bo. Ne boš, Jaka! Daj semkaj groš, grem sam kupit koruzni hlebček, pa me ti čakaj tukajle!«

In je policaj šel in kupil in prišel nazaj in ko je hotel Cefiz-lju dati hlebček, ni bilo več Cefizlja. In je bil policaj tako jezen, da je jezik pokazal za Cefizljem, in je še dobro, da Cefizelj tega ni videl; zakaj Cefizelj je bil grozanski ropar, ki so pravili, da je že sedem ljudi zadušil in pa tri ženske.

Holaj, komaj so to zvedeli Butalci , in so dejali: »Mi tudi!« in so sklenili in so nabavili svojemu načelniku takisto meč, kaj en meč, dva meča, naj ju nosi ob vsakem bedru svoje-ga! Resnično so ju nabavili in ju je nosil in je bil v sijaju obeh mečev postaven nič koliko - ni dosti manjkalo, pa bi se bil pri procesiji še župnik umaknil kar izpod neba. Kajti so gasilci v nemajhen kras tudi vsem butalskim procesijam in ne le procesijam, nego vsemu - lahko bi rekel - duhovne-mu življenju in napredku in sploh, kar ga je v Butalah. V primeru z njimi so tepanjski gasilci prava figa!

Pa kadar je počastila Butale s svojo navzočnostjo kaka vi-soka glava - visokim glavam pravijo v Butalah »fraki« - in je prišel mednje kak cerkveni ali posvetni »frak«, vedno in povsod so bili gasilci prvi: načelnik z mečem ob vsakem bedru, vsi gasilci v zlatih portah.God svojega patrona so praznovali vsako leto jako slav-nostno - dopoldne z golažem, popoldne z veselico - ne, s tako veselico se Tepanjčani niso mogli ponašati! Sploh Te-panjčani! Tepanjčani so smešni! Imeli so požar, pa jim je zmanjkalo vode! Vode Butalcem ni zmanjkalo nikoli in je ne bo, prekrasno mlako imajo sredi svoje vasi, imenovane mesto. Ne, vode ne! Take katastrofe so bile Butale do sedaj srečno obvarovane. Pač pa, kar se tiče vina, vina jim je že zmanjkalo, in to prav na eni veselici svetega Cvetoslava. Take so pač gasilske veselice v Butalah.

Pa se je to zaradi vina zgodilo enkrat in, ako bog da, nikoli več. Ko je naslednjič prišel praznik svetega Cvetoslava, so bili pripravljeni, kratko rečeno, na vse - tista katastrofa jim je bila v živ pouk. Odtlej so pripravljeni, dobro so prip-ravljeni na kakršno koli, tudi na najelementarnejšo žejo!

10

COPRNICA URŠULALeto nastanka: 1978Dolžina: 12 metrovVišina: 3,80 metrovAvtor: Maksimiljan Rot

Coprnica Uršula je prva velika figura, ki se je predstavila na cerkniškem karnevalu. Z dobrim razlogom. Valvasor je v svoji Slavi Vojvodine Kranjske pisal o luknji na vrhu Slivnice, kjer coprnice sestankujejo in kuhajo nevihte. Butalci so zelo hitro ugotovili, da nevihta in karneval ne

COPRNICA LIZALeto nastanka: 2012Dolžina: 7 metrov Višina: 5 metrovAvtor: Martin Petrič

Liza je ženska sodobnih nazorov. Prvorojenka matere Ur-šule, ki pa se je od njenih naukov kar kmalu oddaljila. Uršulo moški nikdar niso kaj posebej zanimali. Roko na srce, tudi gnetli se niso okoli nje, s svojo grbo in kljukastim nosom nikoli ni bila najbolj zaželena coprnica. A pri Lizi je bila stvar drugačna. Res da ima tudi ona kljukast nos. In grbo – pa ne eno, temveč dve. Ampak njeni grbi sta na-meščeni na ravno pravih mestih in kmalu sta začeli buriti moško domišljijo.

Pravijo, da je bil en Tepanjec še posebno vsiljiv snubec. Nikakor se ga ni mogla odkrižati, pa še mati Uršula ji je dala komando, da se mora nujno ustalit in svoje življenje v red spravit. Pa se je, ampak ne tako, kot je ubogi Tepanjec mislil. V prašiča ga je začarala, pa je ubila dve muhi na en mah. Prva je prevozno sredstvo (splošno znano dejstvo je, da začarani prašiči letijo še bolje od slonov), druga pa samostojnost in mir pred materjo. Da tega, da ima stalno nekoga za jahanje, niti ne omenjamo.

Tako je metlo postavila v kot, vsako leto pa se na svojem prašiču pokaže obiskovalcem cerkniškega karnevala. Ne-ukrotljiva kot je, pa ima poleg sebe vedno množico prija-teljev sumljivega slovesa.

11

COPRNIJA

Coprnice so zaščitni znak cerkniškega karnevala. Velika coprnica, mati Uršula, je nekakšno jedro, okoli katerega se je počasi nabirala in se še širi ta slikovita podoba Notranj-ske. In zakaj coprnija? Da je cerkniška Slivnica eno po-membnejših zbirališč te golazni, je zatrjeval že Valvasor. In tudi verjel. Kot kažejo zadnja odkritja, je bil Valvasor eden največjih poznavalcev tega področja človekove temne ak-tivnosti ter bil avtoritativen vir za dokazovanje obstoja čarovništva.

V središču tega njegovega dokazovanja in vere v čarov-ništvo je Slivnica z njeno okolico. Da učenjakove trditve niso bile iz trte izvite, kaže vsakoleten pogled na coprnijo v cerkniškem pustnem karnevalu. Coprnice se sploh več ne skrivajo, vse več jih je, vse bolj so organizirane, urejeno imajo kulturno življenje, skrbijo za podmladek. Postale so že tako naraven del našega življenja, da nas sploh več ne presenečajo. Le kadar se razposajeno zberejo in vreščeče opozarjajo nase, se spomnimo, da z njimi preživljamo vsa-kodnevne težave, in da bi nam marsikdaj prišlo prav, če bi se znali namazati z njihovo čudežno mastjo in odfrčati za nekaj ur nekam daleč zunaj dosega vsakdanjih skrbi.

gresta dobro skupaj, zato so se s coprnicami, natančneje z njihovo pramaterjo Uršulo, skušali dogovoriti o lepem vremenu v tistem delu leta. Ob pripravah na karneval gre zato prvo častno vabilo vedno naravnost na Slivnico, v Ur-šuline roke. To je vse, kar lahko storimo, da se obvarujemo nevihte, ki se ves čas kuha v velikem loncu na Slivnici, pod budnim očesom čarovniškega zbora.

Povzeto po J. V. Valvasorju:Na Slivnici je luknja, ki dela nevihto. Na vrhu imajo copr-nice, vešče in grdobe svoje plese in sestanke. Vidijo se kot leteče drobne lučce. Sploh je pokrajina tu okrog s copr-nicami dobro založena. Zato jih precej često kurijo in jih mnogo sežgo, tako da pride včasih tod na grmado več coprnic, kakor jih je v vsej deželi od pamtiveka sedlo na skladovnico in bilo upepeljenih. Zaradi tega se tudi skrbno skrivajo. Te golazni pa docela le ni uspelo pregnati, pod velikanskim kupom pepela so takorekoč ostale še nekatere iskrice, ki utegnejo prav lahko vžgati to ali ono skladovni-co.

Tako je v svoji Slavi Vojvodine Kranjske zapisal polihistor Janez Vajkard Valvasor. Sedaj, nekaj sto let kasneje, lahko njegove besede potrdimo, saj je naš karneval nemogoče izpeljati brez kompromisa s coprnicami. Ob čisto majč-keni nepazljivosti nam zakuhajo nevihto na dan povorke in verjemite - potem se vse postavi na glavo. Oziroma na noge, ker v Butalah je »postavljenost na glavo« naravno stanje.

12

HUDIČ S POLHILeto nastanka: 1979Višina hudiča: 3,20 metra, težak preko 200 kgAvtor: Milan Rot

Veliki popisovalec slovenskega življenja Janez Vajkard Val-vasor je, kot se rad pohvali, prvi podrobneje popisal te ži-valce in kaj na Notranjskem počnejo z njimi. Polhanje je še vedno tako popularno, da o njem ne bi izgubljali besed, polhovka pa je postala kar nekakšno slovensko ljudsko pokrivalo. S polhi pa je povezano tudi izročilo, namreč, da jih na pašo goni sam hudič. Tudi njihova mast je sil-no uporabna, saj jo slivniške coprnice uporabljajo kot eno glavnih sestavin za svoje zvarke.

O polhih in njihovi paši (povzeto po J. V. Valvasorju)Opozarja na njihovo podobnost s podganami in veverica-mi. Hranijo se z bukovim žirom in raznim sadjem, preži-vijo zimo pod zemljo, poleti pa pridejo iz lukenj na svetlo, po več tisoč iz ene luknje.

Pravijo za trdno, da jih goni vrag na pašo. Sam je slišal po-noči močno pokanje in tleskanje, kakor pokajo vozniki z bičem. Ko so nato pritekli polhi v neverjetnih količinah, so kmetje okrog njega slekli suknje in sezuli škornje ter vse skupaj pometali od sebe. Zlezlo je toliko polhov noter, da so jih bili suknjiči in škornji čisto polni. Ko je bila polšja ar-

HRIBCILeto izdelave: 1995Avtor: Marjan Manček

Vsak jug ima svoj sever, vsaka zemlja ima svoje nebo, vsa-ka dolina ima svoje hribe. V hribih živijo Hribci, v dolini Dolinci. Marjan Manček, ilustrator in pisec stripov za mla-de (sicer pa naše gore list s hribskim pridihom), je med drugimi liki ustvaril tudi Milibožo in Dajnomirja. Kasneje se jim je pridružil še Milimir in nekaj živali in nastali so Hribci. Družina, ki živi v naravi in z naravo. Dogajajo se jim same prasmešne stvari, ki so lahko aktualne tudi danes.

Vsako leto se za pusta z naših hribov spustijo v dolino, da pozdravijo obiskovalce karnevala. Tu naletijo na Dolince, urbanizirane Hribce, ki se hribovstva in hribstva branijo, ga ne sprejemajo, so mu odtujeni, so pomembni, organizi-rani in predvsem butasti. Naletijo na Butalce.

COPRNIŠKA KUHINJA

Splošno znano dejstvo je, da coprnice v luknji na vrhu Slivnice skozi celo leto kuhajo vse mogoče stvari. To lepo dokazuje meglica, ki se včasih dvigne iz coprniške jame. Nekateri pravijo, da je to kondenzacija, temperaturna in-verzija, bla bla bla... pa kaj še?! To so coprnice, ki s po-močjo polšje masti kuhajo raznorazne zvarke in napoje, ki krojijo naš vsakdan.Vsako leto pa se v pustnem času prikradejo tudi med nas. Svoje stare recepte in kulinarične mojstrovine predstavi-jo v karnevalu, ko se s premično kuhinjo pripeljejo skozi

Cerknico. V coprniški kuhinji se kuha polšja mast, ki je osnova za coprniško mast, in za katero je znanih več re-ceptov. Po novem polšji masti dodajo butalsko sol in jo posujejo s pepelom iz žare lansko leto sežgane coprnice.Napojev, zvarjenih v coprniški kuhinji, se z veseljem poslužujejo tudi Butalci. Pravijo, da so tisti zvarki dobri za prav vse stvari. Če jih spijejo, se počutijo pametnejše. Če z njimi zalijejo butalsko sol, pa ta še bolj hitro raste in je še bolj ostra.

13

mada mimo, so v oblačila skrite polhe pobili in pobrali. To se dogaja le na sobotno noč in ob drugih svetih časih. Vrag namreč nima moči pregnati živalco iz človekove obleke, če se skrije vanjo. Kadar je slišati tisto pokanje in se oglasi še žvižg – to se često zgodi – je treba brž zbežati. Vrag namreč vsakega, ki se mu ne umakne, podre, ko zažvižga. Po tem žvižgu se namreč prikaže hudobni duh v strašni prikazni. Očividcev je bilo več. Eni so ga videli kot polkozla, drugi kot polčloveka. Nekateri sicer dvomijo, nesporno pa je res, da se je treba umakniti, ko tretjič zažvižga.Polhi imajo na ušesu ob strani zarezo. Tako jih zaznamuje njihov pastir. Nezaznamovani so le mladiči in polhi, ki še

niso prišli z drevesa. Da so zareze hudičeve in ne posledica pretepov, kažejo le rahle poškodbe ušes in ne njihova sce-franost. To kaže na nadnaraven način, kako so polhi dobili to zarezo.

O lovu na polhe. S pastmi ali z roko. Če v votlo drevo moč-no pihneš, začnejo polhi mrmrati drn, drn, drn. Potem vtakneš v luknjo šibo, požokaš, pa ti pride polh ven. Tedaj ga ujameš, primeš za vrat in ubiješ.

JARA GOSPODALeto nastanka: 2007Avtorja: Božidar Strman Mišo in Martin Petrič

Najmočnejšo podobo slovenskega malomeščanstva je po-dal Kersnik v povesti Jara gospoda. V njej pripoveduje o podeželskih izobražencih, ki posedajo po krčmah in du-ševno ter moralno popolno otope. Ne poznajo ljubezni in prijateljstva, njihovo bistvo je sebično: nenehno preže, da bi na svojem bližnjem našli napako in ga osramotili.Mračna, kakor ta podoba ljudi, je tudi njihova osrednja zgodba v Butalah. Toda na največji praznik v teh krajih se nemir, nerganja, intrige, fovšarija, prepiri, podtikanja, zahrbtnost, zajedljivost,... skratka vse slabo, nekako poleže in Jara gospoda stopi v javnost, na karneval, kjer jo lahko vidite v vsej svoji butalski neumnosti.

BUTALSKI JEŽLeto nastanka: 1999višina: 2 metradolžina 3 metreavtor: Maksimiljan Rot

(povzeto po Butalcih Frana Milčinskega)iz starih časov so se Butalcem ohranili marsikateri spomi-ni, morebiti so resnični, morebiti niso.Med te spomine spada tudi butalski jež. Pravijo, v davnih dneh, da so Butale vsako leto priredile pitanega ježa. Ob svetem Martinu so ga zaklali in mast in meso prodali in je bil dobiček tolikšen, da jim je zalegel za vse cerkvene potrebe.Razdevali so ježa v koritu, to korito so potem izplaknili s kropom in je imelo vesoljno mesto mastno juho ves te-den, vse mesne dni. Kost od pleča pa so si prihranili za pustni čas in so jo tedaj vtikale v lonce vsak dan druga gospodinja, da je dobil ričet žlahtnejši okus. Tolikšen je

Ko loviš s pastmi, se jih veliko sproži, ne da bi se polhi ujeli. Tako hudič trapi lovce in jih ima za norce. Znan je lov na skrinjo, ki jo zakoplješ v zemljo in se vanjo zatečejo polhi, da je nabito polna. Zjutraj polhe samo pobereš.Pote še o prehrani s polhi. Najboljši so pečeni, zaradi obili-ce masti. Veliko jih nasolijo in jih jedo vso zimo. Kožice pa prodajajo po vsej Evropi, kolikor ne porabijo doma.

14

POVODNI MOŽ JEZERKOLeto nastanka: 1982Dolžina: 6 metrovVišina: 5 metrovAvtor: Milan Rot

Jezerko je glavni krivec, da je naše jezero takšno kot je. »J‘zeru je, j‘zera nej,« pravijo. Čeprav bi za leto 2014 bolj veljalo reklo »J‘zeru je, j‘zera je še več«. A včasih ni bilo tako. Cerkniško polje je bilo polje, kot so vsa ostala polja. Vse dokler ni povodni mož Jezerko mlademu Štebrčanu pomagal, da je ta lahko od svojega gradu na enem koncu doline priveslal do mlade Karlovčanke na drugem koncu. Sovražni stari Karlovčan mu je namreč postavil ta na videz nemogoči pogoj. Jezerko je mladeniču svetoval, naj zama-ši luknje, v katere odteka voda, nastalo je jezero in princ je po njem lahko veselo veslal do svoje izvoljenke. Seveda gradov in tam živeče gospode že dolgo ni več, le jezero je ostalo, tu in tam. In pa povodni mož. Tega so pred leti vklenili: kmečki lobi v Butalah je bil namreč zelo močan in so hoteli kmetje žeti in sejati po suhem jezeru. Jezerka so seveda prepoznali kot glavnega krivca za vsakoletno po-vodenj. Generacije so se menjale in marsikdo mu je tisti lapsus že oprostil, a po kaki večji poplavi so razprave o njegovi vklenitvi še vedno aktualne.

Šteberčan (povzeto po Jožefu Žirovniku, 1898)Nekdaj sta stala na Cerkniškem dva gradova, karlovški in šteberški. Prvi je bil sezidan zraven Male Karlovice nad Svinjsko jamo, drugi pa na nasprotni strani v vznožju Križne gore, vsak na svojem koncu doline. Graščaka sta si bila smrtno sovražna. Prigodilo se je pred veliko leti, da

je iz ljubosumnosti Šteberčan ubil Karlovčana v dvoboju pri viteških igrah. Od takrat je izviralo sovraštvo med obe-ma rodovoma. Drugače je bilo pri otrocih obeh grašča-kov. Šteberški sin in karlovška hči sta se ljubila kljub ve-

MARTIN KRPAN S KOBILICO

Levstikovega junaka, ki je postal kar slovenski junak, ni treba posebej predstavljati.

Cerkničani pravimo, da je zagotovo iz naših krajev. Tu je Vrh in ta (Za)Vrh je pri Sveti Trojici. Če pa že to ni dovolj, potem pa Krpanov poklic govori sam zase: Cerknica je bila v preteklosti eno glavnih središč trgovine s soljo. In kjer je trgovina, tam je carina. Kjer je carina, tam je nadzor, in kjer je nadzor, tam je šverc. In kjer je šverc, tam je Martin Krpan.

bil butalski jež! Neko leto, pravijo, je bil jež tako nemarno debel, da jim je masti se čuda ostalo. Nasolili so jo in jo dali v zvonik. Nad zvonovi je bil obok, tjakaj nad obok so jo spravili, tam se jim ni bilo bati drznih tolovajev in požrešnih tatov.

Toda je bilo preveč masti in je bila pretežka. Predrla je obok nad zvonovi in je porušila še drugi obok pod zvono-vi in bi bila kmalu predrla še tretji obok in porušila kor. Pa je bila nad tretjim obokom pajčevina - hvala bogu, da je mežnar ni ometel! V to pajčevino se je mast srečno ujela in je v njej obvisela, da sta bila tretji obok in kor obvaro-vana od razdejanja. Včasih je le prav, če mežnarji puste v miru kako pajčevino.

15

RDEČEPERKA

Če bi izbirali najbolj butalsko ribo, bi se prav gotovo odlo-čili za rdečeperko. Pa ne zaradi njene pameti, ki je povsem primerljiva s pametjo njej podobnih vrst, pač pa zaradi zgodbe o njenem prihodu v naše kraje.

Ščuka je v Cerkniškem jezeru živela že od nekdaj. In ker ji je bilo pogosto dolgčas, pa lačna je bila, so se brihtni Butalci pred približno pol stoletja odločili, da ji priskrbi-jo družbo. Sklenili so, da bo rdečeperka prava za ščukino sosedo, pa ne samo zaradi njenih lepih rdečih plavuti. Če bi se ščuka na primer odločila, da ima sosede dovolj, bi jo lahko preprosto pojedla. Tako so mislili takrat. No, žal se je zgodilo ravno nasprotno. Rdečeperkam je bilo naše jezero neznansko všeč. Pričele so se množiti, rasti in kaj kmalu tudi malicati ščukina jajčeca ter mlade ščukice. Brez oklevanja torej lahko rečemo, da ščuka ni bila ravno vesela nove priseljenke, a zdaj je kar je. »Ni glih fajn, je pa naša«, pravijo Butalci in jo vsako leto povabijo v karneval, da imajo vsaj za ta čas male ščukice mir pred njo.

likemu nasprotovanju staršev. Šteberčan sklene zaprositi Karlovčana za roko njegove hčerke, le ta pa za pogoj pos-tavi, da mora ponjo priti s čolnom. Šteberčan, ves obupan ob nemogoči zahtevi, v svoji zamišljenosti ob povratku sreča velikega kosmatega moža, ki se je dvignil iz jame, v katero so se stekali studenci. Mladi vitez se jezerskemu možu zasmili, zato mu ta svetuje, kaj naj stori: izdela naj močno mrežo in z njo zapre požiralno jamo. Ker voda ni mogla več odtekati v globine, je res zalila celotno dolino.Kljub temu, da je Šteberčan prišel po nevesto s čolnom po nastalem jezeru, pa Karlovčan ni držal besede. Je pa mla-denič zato hodil vsako noč s čolnom tja na skrivaj vasovat, njegova izvoljenka pa mu je na okno postavljala luč, da ne bi zašel.Lepota karlovške hčere je slovela daleč naokrog. V grad so prihajali razni snubci. Mlada Karlovčanka pa je sklenila ostati zvesta Šteberčanu in je odbijala vse ženine, dokler ni eden izmed njih ugotovil, kaj se dogaja vsako noč. Ljubosumni snubec je luč premaknil z grajskega okna nad požiralnik Karlovico in nič hudega sluteči Štebrčan je za-veslal naravnost v požiralnik. Peneči valovi so ga zagrnili in pokopali v hladni grob. Ko je lepa Karlovčanka izvedela za usodo svojega ljubega, je še sama skočila čez grajsko ob-zidje v jezero in utonila.

ZMAJLeto nastanka: 1985Dolžina: 14 metrovVišina: 3,5 metraAvtor: Milan Rot

Zmaj je za Butalce neznansko pomembna žival – nena-zadnje ga imajo upodobljenega tudi v svojem grbu. Tudi sicer so zmajevi mladički (kot je Valvasor poimenoval člo-veške ribice) relativno pogost živež v naših krajih. A ker v tistih časih odraslega zmaja še nihče od Butalcev ni prav dobro videl, so se začele porajati zanimive teorije. Prva je bila tepanjska, da zmaj v Butalskem grbu sploh ni zmaj, temveč bik. Potem, da zmaj kot tak sploh ne obstaja. Vsi do takrat znani opisi zmajev naj bi namreč kazali na dej-stvo, da je to živo bitje pravzaprav Županova tašča – njo so Butalci že imeli priložnost videti in res se je od vseh do te-daj poznanih živih bitij še najbolj ujemala z opisom zma-ja. A zmaj je ves ta čas ždel v podzemlju, opravljiva žena in mladi zmajčki pa so mu na uho prinašali neumnosti, ki jih o njem trosijo Butalci. Ker ima vsaka stvar svoje meje, se je tudi zmaj odločil, da se v vsej svoji veličini pokaže Butalcem in enkrat za vselej ovrže teorije zarote.

Zmaj in Butale (povzeto po Butalcih Frana Milčinskega)Butale so naraščale in do popolne imenitnosti ni manjkalo ničesar več razen grba. Modrovali so in moževali in slednjič četrti večer v četrti krčmi uganili, da mora biti grb imeni-ten, kakor so imenitne Butale. Zato, da mora v butalski grb najimenitnejša žival, kakor so jo kdaj čuli o njej: to je zmaj. In so dejali: »Zmaj je najbolj imenitna žival na oko in za besedo pa je imeniten tudi zato, ker je neznansko nevaren in bo v grozo in strah sovražniku.« Imeli so v Butalah sli-karja Čačko in je bil slikar za hiše in kapelice in ograje in obrtnike in sploh za vse. Sprejel je naročilo in obljubil in je resnično slikal in bil silno zadovoljen s svojim delom. Zadovoljni so bili tudi butalski možje. Strmeli so, kimali in hvalili, kako silno je podoben, in da še niso videli zmaja, ki bi mu bil podoben tako. Dokler niso Tepanjčani zag-nali glasu: »Ho, ho, Butalci imajo grb, bika imajo v grbu, butastega bika!« Pa so požrli Butalci to tepanjsko žaljivko in ugotovili, da je zmaj v njihovem grbu res zelo podoben biku. Slikar Čačka pa je bil silno ogorčen in je zaklel: »Kdo je tisti, ki se drzne, da trdi in tudi dokaže, da zmaj v grbu ni pošteno naslikan in točno! Živega zmaja postavite predme, pa se bo videlo, ali je podoben ali ni.« In potem, saj veste, je moral butalski policaj loviti zmaja. In tako naprej.

16

ŽABEC REGO VRANJEJAMSKI

Leto nastanka: 1993Dolžina: 4 metre, v iztegnjenem stanju pa kar 8 metrovVišina: 3,5 metraAvtor: Milan Rot

Žabe so poleg Jezerka in ščuk prav gotovo najznačilnejši predstavniki jezerske favne. Na cerkniškem pustnem kar-nevalu se že vrsto let predstavlja največji in najlepši med njimi: Rego Vranjejamski. Rodovnik:oče: Hugo von Oberseemati: Viktorija KožozelenskaPredniki po očetu: Julija Cave di Porco, Jaka RešetarPredniki po materi: Reza von Niederdorf, Grega von Karlowitz

ŽUPAN BUTALSKI

Župan Butalski je glavni Butalec. Glavni zato, ker ima naj-večjo glavo, če pa ta ne bi bila zadosti velika, si jo pa še s klobukom pokrije. Po pripovedih Tepanjčanov se v Buta-lah župan izvoli tako, da sedejo občinski možje okoli mize. Na mizo denejo občinsko uš po imenu Šprinca Marogla, in v čigar brado Šprinca skoči, ta novi župan postane.

Te volitve se mnogokrat dogajajo med pustnim časom. In ker je pust ponavadi februarja ali marca, se butalski občin-ski možje meseca februarja ne brijejo. In tako mesec fe-bruar v Butalah nekateri imenujejo kar febraduar.»Pa saj Župan Butalski nima brade,« boste rekli. Ja, res ni dolga, je pa mehka. In kot kaže, so Šprinci všeč ravno take. »Takšne volitve niso poštene,« boste rekli drugi. A Butalci pravijo, da niso njihove volitve prav čisto nič drugačne od vseh ostalih. Na koncu so eni veseli, drugi žalostni, za tretje je pa nelegitimno.

ŠČUKA VELIKANKALeto nastanka: prva 1980, nova 1996Dolžina: 16 metrovVišina: 3,5 metraAvtor: Milan Rot

Cerkniške ščuke so nekaj posebnega. So izredno velike, hit-ro rastejo in nerade prijemljejo. In veliko jih je bilo. Naši predniki so se goli, brez sramu podili po jezeru ob usiha-nju in lovili te veličastne ribe. Danes je nekoliko drugače, saj, tako kot jezero, počasi usihajo tudi ščuke. Ne vemo še točno, ali so jih naši predniki toliko polovili (če bi imeli priložnost vprašati njih, bi prav gotovo držalo to), ali je posredi kaj drugega. Dejstvo pa je, da takih ščuk, kot je ta, v jezeru gotovo ni več. Razen, če vprašaš ribiče. Menda je tudi figura karnevalske ščuke narejena v naravni velikosti. Njen avtor, akademski slikar Milan Rot, jo je napravil v točno takih merah, kot mu jih je zaupal danes neznani lo-kalni ribič, ki naj bi takšno ribo (po lastnih besedah) tudi ujel.

Več na: www.pust.si