Lesbozine30številka 4, april 2020

Namesto u

vodnika

KRASNI NOVI SV

ET

Revija Newswee

k je avgusta 2

014, na vrhunc

u epidemije za

hodnoafriške e

bole,

na svoji naslo

vnici objavila

fotografijo š

impanza; roki

sta si podala

rasizem

in specizem. N

a ta način je

Newsweek lansi

ral (medijski)

narativ o ebo

li,

ki jo skozi “z

adnja vrata”,

prek pristaniš

č, prek te ero

gene cone Amer

ike,

prinašajo zaho

dnoafriški pri

seljenci in po

potniki, oni,

ki so izvorni

nosilci

novega virusa

smrti.

Okrog vseh pan

demij zadnjih

desetletij - a

idsa v osemdes

etih, SARSa le

ta

2003, ebole le

ta 2014 in vir

usa korone - s

o se, v senci

grožnje pred

nevidnim sovra

žnikom, vzpost

avili skorajda

identični (me

dijsko sproduc

irani)

dramatični nar

ativi; “pripov

edi” o izbruhi

h, ki stigmati

zirajo in

stereotipizira

jo.

Vse dosedanje

pandemije so l

ekcije o tem,

kako enostavno

je v informac

ijskem

vakuumu ustvar

jati naracijo

o skrivnostnem

izbruhu kot o

nečem, kar je

povezano z dru

go raso ali dr

ugačnim življe

njskim slogom.

Za smrtonosne

pandemije so z

meraj krivi dr

ugi: najsibodi

perverzneži (

homoseksualci)

ali pripadnice

_ki drugih ras

nih skupin z d

rugačnimi vede

njskimi vzorci

, z

drugačnimi kul

turnimi in dru

žbenimi praksa

mi.

Izbruh aidsa v

osemdesetih,

ki je sledil o

svobodilnim in

osvobajajočim

poststonewalls

kim sedemdeset

im, je za homo

skupnost pome

nil dodatno st

igmo.

Michel Foucaul

t, ena od prvi

h žrtev aidsa,

se je najnove

jšemu “amerišk

emu

izumu”, ideji,

da je aids ka

zen za geje in

Haitijce, spr

va smejal in s

e

odzval s sarka

zmom:

”...to je nara

vnost popolno,

črnci in geji

, takih zablod

se lahko domi

slijo

edinole ameriš

ki rasisti in

puritanci...”.

Videti je, da

je celo Foucau

lt sprva podce

nil diskurz, k

i je vzniknil

ob

pojavu aidsa,

in ki je geje

in haitijske A

froameričane o

značil za glob

alne

krivce za to n

ovo zlo.

Koronavirus je

svet pognal v

paniko, v nor

ost, v globaln

o karanteno! G

lavna

prioriteta je

varnost, varno

st, varnost! I

n v njenem ime

nu je nenadoma

dovoljeno vse

- stopnjevanje

represije, kr

čenje svobode,

popolni nadzo

r.

Mediji in soci

alna omrežja s

o polni teorij

zarot, ki, ob

nekaterih skr

ajnih

politikih, kot

je ameriški p

redsednik, gen

erirajo novi r

asizem; virus

je ušel

iz wuhanskega

laboratorija,

prenos virusa

z živali na č

loveka na wuha

nski

tržnici se je

zgodil zato, k

er je tam skra

jna umazanija,

ker Kitajci n

imajo

niti minimalni

h higienskih s

tandardov, ker

Kitajci trguj

ejo s podganam

i,

netopirji, opi

cami in prašič

i. Trump je ko

rono označil z

a kitajski vir

us.

Rasno kodiranj

e pa je uvod v

krasni novi s

vet, v svet, k

aterega koža z

aradi

virusa sicer n

i posejana z r

anami in krast

ami Kaposijeve

ga sarkoma in

ni

izvorno črna,

kot je bila ob

izbruhu aidsa

, ni pa niti i

zvorno bela, k

ot nas

v svoji ksenof

obni in rasist

ični retoriki

histerično pre

pričuje Trump.

Na

delu so diskur

zi in politike

gnusa. Ne gre

več samo za z

dravstveno, to

je že

tudi kulturna

pandemija. Nataša

Sukič

Številka je neurejena: Kristina Hočevar,Vesna Liponik, Urška Lipovž, Nataša Sukič, Ana Lucija Šarić, Suzana Tratnik, Nuri Vidrih,Tanja Završki

Naslovnica in zadnjica:Ana Lucija Šarić

Postavitev:Ana Lucija Šarić in Tanja Završki

3

Zvonka Simčič:LEZBIČNI POLJUB, posnetek performansa, 2000

Suzana Tratnik

DAMJAN SE JE MOTIL(ali: zadnje novice s scene!)

Pogovor je bil seveda online, od

doma. Tako kot se vsak dan oglašamo

na FB strani Lezbična četrt, kjer vam

predlagamo knjige, filme, vas vabimo

na proteste na okna in balkone … In

nenazadnje vam prinašamo tudi tale

spletni Lesbozine št. 4 - morda ga po

zaključku karantene tudi natisnemo,

vsekakor pa pripravljamo tudi festivalsko

številko, ki izide v septembru.

Naslednja EL*C (European Lesbian

Conference) bo predvidoma spomladi 2021 v

Madridu - organizatorke so se odločile,

da konferenco organizirajo na jugozahodu

Evrope, kjer so lezbične aktivistične

povezave šibkejše. Vsekakor pa je tudi

Ljubljana dobila svojo funkcijo, in

sicer EL*C skupaj z Lezbično četrtjo

načrtuje evropski Lesbiannale v letu

2022: predstavitev lezbične kulture in

umetnosti v najširšem smislu in sodobni

artivizem.

Vmes pa še literarni dogodki, predvidoma

v maju spletni nastop Štirih glasov

(Kristina Hočevar, Vesna Liponik, Nataša

Sukič, Suzana Tratnik) na festivalu Vox

Feminae Zagreb. Prišle_i pa bomo tudi do

zabav in dogodkov v živo, še vedno nas

in vas čaka tradicionalno LGBT branje v

Galeriji Škuc, nova Dejmo se videt zabava

na Metli, predstavitve novih knjižnih

izdaj Lambde in Vizibilije, gledališki

dogodki, LGBT tura …

Še naprej nas spremljajte na FB in

instagramu ali v Lezbomaniji, pišite,

predlagajte, pridružite se.

Tako je zaradi novo nastalih razmer in

karantene marsikaj drugače. Tudi me smo

prestavile_i festival Lezbična četrt,

ki je bil napovedan za 8.-12. april,

na jesenski termin 17.-21. september

2020. Začel se bo ravno tako z odprtjem

mednarodne razstave lezbične umetnosti v

Galeriji Škuc. O dogodkih in prireditvah

sva se z Urško Sterle podrobneje

pogovarjali v oddaji Lezbomanija na

Radiu Študent, ki ji lahko prisluhnete na

tej povezavi: https://radiostudent.si/

dru%C5%BEba/lezbomanija/lezbomanija-62

Potem so se zaceli pogovarjati o boleznih

nasega casa. Spet se mi ni dalo nic reci,

res ne vem, zakaj izbirajo tako zamorjene

teme. Vendar so vsi zavzeto debatirali,

vsak se je spomnil vsaj ene komplicirane

bolezni, ki naj bi jo imel ali prebolel,

ceprav stavim, da so jih pobrali od

svojih starih mam. Tudi sam sem v

Moscanskih novicah bral o neznanih novih

virusih in bacilih, ki se pojavljajo na

nasem planetu, najbrz so prisli kar iz

vesolja, zato nam kmalu ne bo vec pomoci.

Upam, da se bo vse to zgodilo, ko mene ne

bo vec na svetu, ali pa da ti virusi vsaj

do Most ne bodo prisli.

Suzana Tratnik: Ime mi je Damjan, Škuc

Lambda 2001, MK Odisej 2014, str. 101.

V zgornjem odlomku se junak Damjan

pošali na račun grozeče prihodnosti,

ko naj bi nas napadli novi virusi, o

čemer je bral v Moščanskih novicah.

Ta časopis v resnici ne obstaja, novi

koronavirus pa je tukaj. Včasih je

resničnost verjetnejša od fikcije. Tako

glede virusa, še bolj pa glede trenutnih

političnih razmer.

4 5

Koroška Pride

Sara Lubej

gledam jo na mostu izginja po opravkih.

s prevozi je kup sprememb. pa kaj. smo že bile zaprte odvržene sestavljene spregledane odgnane spet zaprte spet najdene. pa sva se znašle same. izseljene. izbrisane. na pol napisane. prevezane. na čakanju. neodgovorjene. pokradene. klicane. vabljene tja. pozvane. prestavljene v skrite evidence in povlečene spet ven …

zapor je bil za naju točka srečevanja in znova začetkov zgodb.

ko so ji popadale pomaranče na tla, takrat prvič, se je k meni prikotalila tista ena, ki sem jo zvečer olupila in ji odstopila posteljo. ostalim sedmim nič jasno. prvo je bil to zanjo upor. v gužvi. nič nisem vedela, da me bo leta kasneje skrbelo za zrak za njena pljuča ... koliko planiranja za navaden pohod v štacuno in po paket semen.

to ni nič. saj se od vedno tresemo, trepetamo, nimamo, rabimo, iščemo, ne moremo ven tarnamo zahtevamo jočemo ko ni več kaj. kaj je to nama. kaj je to nama kakšna izolacija. je čas za zdravje ves čas imava virus ves čas paziva že ves čas sva sami. po starem. vsak dan sproti sistem.

to ni meni nič da trepetam za njeno življenje že leta in leta. je bila revolucija na medicinskem tiru, zdej rabimo pa še eno.*******

od vedno se jezim v sebiko zažiga prekratke deke ko kinkazaradi preveč zdravil rabim pa ne znam drugega kot kupiti novo vsake toliko ko je denar.*******

zaenkrat kar slavi se reži in policijska ura kdaj bo?kar tvitni še kaj, ma ko pride mačja policija, lovec rdečelični, gravž uniformirani,kdo bo koga lovil, ona bi še kri v momentu podarila saj to ni resdokler imamo njo je svoboda našain zemlja od vseh in noč glave na mestu srca na levi misli tekoče besede strastne iz obupa iz nuje glasnenič nam ne moreš na dolgi rokker vsaka točka točkica v telesih zemlje planeta na novo zopet znova vidi znova diha in brez težav ljubi*******

nič. iz vsake sobice, iz vsake luknje, iz sela, izza hriba, s stolpnic skačemo na zaščitne mreže, gumijasti čolnički priplavajo počasi, iz bloka 14 tudi, od recimo šebrelij pa do vsake bistrice, vse se bo zbralo, da vas zvlečemo ven za kravate, kurbe nesramne. seveda bodo fantje v baretkah, punce pa z zvezdami na majicah,da boste lažje razumeli kdo vas meče ven. dress code, da se ve kdo je kdo. ostali pa v mavričnih čevljih … gumijastih z roza balončki napihnjenih od bazuke. kje najdete čas si sploh zavezat kravate vsa ta leta isto*******

8

slikca

Jelena Miletić

IZBRANA MESTA

Benetke so pozimi vlažne in hladne. Z vlago se zavlečejo pod kožo, zmrazi me. Iščem

zavetišče. Tavam po ulicah, kanali so zamegljeni. Maske mi ne pomenijo nič več. Nimam

maske, ki bi skrila moj obraz, vsa sem razgaljena. Hitim, rada bi pobegnila, pa nimam

kam. Moja duša je ujeta v mojem telesu, živci v meni trzajo, rada bi pobegnila. Zame

ni rešitve; moja duša je ujeta v telesu kakor beneška ječa. Ječa je hladna, mračna in

vlažna. Poslednji vzdih za konec, sužnja sem. Telo je hladno, duša trepeta, premaguje

me nemir … hladno je. Vročičnost me vodi, hitim. Tavam po tej poti, da bi te našla.

Kolikokrat te moram najti, moje telo drhti. Upogibam se, zvijam se po vlažnih kanalih

… Megla je, ne vidim te. Hladno je, moja anima te išče, mučno se zvija v mojem

telesu, kanali so vse daljši, ni poti, samo morje. Meglica izginja … vlečem se od

utrujenosti … sonce je zašlo, poslednji vzdih za svojo drago. Telesna sužnja sem, ni

svetlobe, slišijo se valovi … vlage je vse več, prežema me žalost … sama sem v ječi,

kapljica hladne vode polzi po mojem obrazu, ne, ta obraz nima maske, moje čelo je

mokro, nemir me vleče za tabo. Rada bi se osvobodila, grozno je, temačno …

Hladno jutro je … običajni ritem. Prižgem cigareto. Dnevi brez tebe so hladni ,

odpravim se. Prazno je. Ladjica je izplula, hladno morje me budi … v meglici se

pojavlja kolekcija Peggy Guggenheim, s pogledom jo ošinem. Sonce je oranžne barve,

nikogar ni … Valovi udarjajo, ladja se ziblje … okna so zamegljena. Počasi se zibam,

prižgem cigareto … čas je … hotel Danieli … mesto pristanka. Jutro je, ni še tistih

tečnih turistov, golobi ne skačejo, mirno je. Prazen je Trg svetega Marka, zebe

me … šal sem pozabila na avtobusu, tuhtam, kdaj bom popila kavo. Po ulicah iščem

espresso za evro. Posreči se mi. Espresso vsi pijejo stoje, sedim in pijem kavo … ni

mi prijetno, praznina je, zadržujem se, nič mi ni, tukaj sem samo jaz tujka. Lokalni

barmeni nalivajo kavo za kavo, mlad moški par s šaloma okoli vratu pije svojo kavo,

opazujem ju, gledam na uro … kmalu se odpre muzej … vzhičenost je velika. Samo da

vidim, samo da vidim … vznemirjenje vsakega turista. Mladi moški par je sproščen,

zgovoren … turisti divjajo, hočejo videti čim več, ne ustavljajo se. Kavo sem pila

počasi, sede. Miza je bila na vogalu pri šanku. V kafičih ni interneta .... Sivo je,

meglica je … Rada imam hlad na morju. Spominja me na Solun. Pristanišče zraven Belega

stolpa, ljudje v svojih črnih in rjavih plaščih. Solunke nosijo plašče brez šalov,

njihove prsi so svobodne, drzno hodijo po ulicah, sem in tja … V Benetkah palice za

selfije, mahajo, skačejo z mostov, grem čez most. Tu je Galleria dell Academia. Ne

znam posneti selfija, poskušam se postaviti. Rada bi, da se vidi napis na stavbi,

okrivim fotoaparat na telefonu, zdaj se vidi, zdaj se ne vidi … mah, k vragu s tem.

Vstopim. Toplo je. Kolorit beneških slikarjev me je od nekdaj privlačil. Hitim.

Toplo je, imam veliko časa. Ženski v črnih oblekah se sprehajata … zraven njiju je

turistka, ne gleda, samo škljoca, gledam tidve ženski, ki se sprehajata … nasmihata

se, premikata, zibata … prišepetavata si, tista tečna turistka škljoca, zvok

fotoaparata na mobilcu me vznemirja. Onidve se sprehajata … zamišljam si te … ne, ne,

ne želim se te spominjati … grem naprej … iz prostora v prostor se počasi premikata,

10

pogovarjata se, ne hitim več. Počasi se potapljam v kolorit. Ni prostora za jezo,

nisi tu, hladno je … Prevzema me samota, sama sem, gledam dve ženski, njuni senci se

zibata, hodita skozi hodnike galerije. Zamišljam si te …

Sama na kavi. Sedim, čakam te. Ni vetra, tisto malo snega se je stopilo. Vidim te,

odpiraš vrata lokala, tvoji lasje sijejo, usedeš se. Začneš blebetati, govoriš o

službi. Gledam te, pogled skrivaš pred mano. Praviš, da te moj pogled moti, obrneš

glavo, tvoj obraz je bled, tvoje oči solzne. Muči te preteklost, pravim ti, da je ni

več, vse se je spremenilo, sva v novi situaciji. Tvoj obraz je postal rožnat, govorim

o svobodi, ne morem več, ne mučim se več in te še naprej gledam. Ne umikaš pogleda,

ptice so že zdavnaj pobegnile iz kletke, ti pa si se vrnila, čeprav so vrata kletke

odprta. Spreminjaš barvo, tvoj obraz je rožnat, praviš, dovolj je, nimam odgovorov,

vse je zapleteno … kavo prekineva. Vstaneš, greva ven, tvoj obraz je poln skrbi, imaš

občutek krivde. Krivda je tvoja ječa, rada bi se osvobodila, ti pridna punčka, vzorna

sledilka vseh svetovnih nazorov … hodiš naprej, nimaš topline, ki bi te prevzela,

hladno ti je … v ječi si, pridna punčka …

Zapuščam muzej, hitim po mostu, sonce je v zenitu, sivo je … Neke ženske sedijo na

stopnicah, nasmihajo se mi … hodim, menjam smeri … kanali niso več v meglici. Počasi

se vračam v svoje suženjstvo, duša drhti … ni besed, ki bi te osvobodile, ti si

si postavila svojo kletko, moje telo je ječa, hladna je, vlažna je … tvoj obraz je

rožnat, tvoje oči solzne, tvoje veke rdeče. Vračaš se k njemu … tvoj obraz je bled

… jaz grem skozi kanale, hladno je, razmišljam, ali naj vstopim v kak topel prostor.

Premikam se, grem k Trgu svetega Marka, čakam v vrsti. Sonce zahaja, poslednji žarki

puščajo rumenorjave sledi, barve Benetk se spreminjajo … rdeča barva tvojih las,

čakam v vrsti. Vstopim, ladje Cerkve svetega Marka so mračne, hodim počasi, dvignem

pogled, gledam zlati odsev v mraku, ne vidim jasno … zlata je barva neba, moje noge

so v mraku, ni gneče … počasi hodim. Grem ven, zunaj je mrak. Odpravim se k Ponte

Di Rialto, končno kafič z internetom. Hladno je … ne ustreza mi, odidem, vstopim v

neko cerkev, da bi se ogrela. Sedim na klopi. Slama je razmetana po cerkvenih tleh,

plastični Jezus je v pečini. Temno je, osvetljava je pridušena, baročni oltarji

osvetljujejo druge prostore. Sedim. Samo sedim, ne mislim, čas teče, zunaj je mrak.

Sedim, mirno, nič se me ne dotakne, štejem ure do odhoda ladje. Čas mineva … ure

minevajo počasi … sužnja sem, duša v meni tli, nemir je vse večji …, moj dih je

pretrgan, slačim kopreno s sebe, želim te osvoboditi, moje besede so osvobajajoče,

moje telo je ječa, hladna in vlažna.

Grem ven, štejem pol ure do prihoda ladje, vrtim se okoli hotela Danieli, lampijoni

so prižgani. Pride ladja, okna so zamegljena, kapljice se zlivajo po steklu. Odhajam,

moje Benetke, zapuščam vas, vrata tvoje kletke so odprta. Pojdi ven. Mrak je, ne

vidim ničesar več, samo slišim udarjanje valov. Mrak je … odhajam, zapuščam te, moje

besede te osvobajajo, pojdi iz kletke, mora se ne neha .…

Iz srbščine prevedla Suzana Tratnik.

11

Jorriktus

SINTETIČNI SATELIT

končno sem nehala mislit vse te kurce(pritrjene na ni pomembno koga),ki zrastejo in trzajoče otrdijo ob mojirazgreti koži oroseni z neštetimi kapljicamividnimi sledmi vseh perverznih misli,ki jih sproduciram takoj, ko razgaljena zležem na soncein zaprem oči. zato imam poletje tako radain savne,ker se mi odkrito fuka in je moje telopripravljeno zdaj takoj in za najsenekončavzeti vasekakršnokoli meseno korenino,ki se hoče s svojo nabreklo glavicopreriniti med mojimi mokrimi bedri in zdrsnitiv najbolj voljan mehak in pulzirajoč kozmos,ki ga je kadarkoli razprlo.

ampak zdaj si ti to voljno telo,ki ga mislim injaz semsputnik -sintetični kurac z jasno začrtano smerjo.najlepši, največji in predvsemzmeraj trdin tudi nikoli mu ne pride,zato te lahko fuka, kolikor dolgo in kakor hočeš,in ta umetni satelit, ki je včeraj zavzelčloveštvu že 13 let neosvojljivo ozemlje- sedaj znova in znovapočasi drsi vate,potem ko skorajda v neki nuji privzdigneš rit,da bi si ga dobro namestila,da lahkomed mlečnimi slanimi sokovizdrsnevatečistodokonca korenain te z jajci nonšalantno oplazi,ker sem pač tvoj novopečeni jebač,ki bo zelo pazljivo, ljubeče in nežnovate zasejal seme pohote in s privihanimiustnicami opazoval od užitka zaprepaden obrazin dlani, ki me grabijo za ritter s katerimi pospremiš odpiranje tega perzijskega harema,ki mu diha in slapicela amazonija,ki me je v eni noči uročila tako močno,da mogoče za neskončno dolg avgustovski hipprisegam na monogamnost.

13

Otilija Štajn

NIKOLI TE NISEM VPRAŠALA PO IMENU

Pretekli konec tedna sem razkoščičevala rdeče češnje, jih polagala v posodo, tresla po njih rjavi sladkor in hkrati v drugi skledi mešala jajca s stopljenim maslom. Dišalo je po cimetu in po krhkem testu, v ozadju, nedaleč stran od kuhinje, je bil v dnevni sobi prižgan televizor, tako da so dialogi nedeljskega filma tvorili zvočno kuliso.

Moko sem z rok obrisala ob predpasnik, na poti do dnevne sobe premišljevala, ali se češnjeva pita peče na stosedemdeset ali na dvesto stopinj Celzija, in prijela daljinec, kot bi bil kužen, saj nisem hotela, da na njem ostanejo odtisi masla. Skoraj sem že premaknila program, ko sem na zaslonu ujela podnapis dialoga iz filma 5 do 7: ‘’To ti obljubljam. Tvoja najljubša zgodba, kakršnakoli že ta je, je bila napisana za enega bralca.’’

Usedla sem se na kavč in prijela svinčnik ter list papirja, ki sta ležala na klubski mizici. Nato sem potegnila z grafitom po beli podlagi: ‘’Ta je napisana zate …’’ sem začela in pomislila, da bi ti danes ob kavi, poleg pite, ponudila še slano pecivo.

Ko sem te spoznala, si jih imela osem. Kar je bilo takrat zelo veliko, saj sem jih sama štela sedem. Kot so jih šele sedem šteli ostali sošolci, ki so hodili v prvi razred.

V rožnato pisanih škornjih si brcala listje, ki je zdrknilo z rumenih krošenj dreves in zletelo na sivo betonsko košarkarsko igrišče. Kostanjev, ki so si jih podajali dečki, se nisi dotaknila. Ob vsakem zamahu noge ti je roza torbica poskočila na ramenih, črna kita je zaokrožila in lica, posuta s pegicami, so se ti obarvala rdeče.

Sedela sem na hladnem, nizkem, kamnitem zidu, ki je z ograjo ločeval košarkarsko igrišče od pločnika. Z enim očesom sem pozorno opazovala vsak tvoj gib in z drugim (tudi zato, da ne bi opazila, da te opazujem) strmela proti visoki secesijski stavbi na drugi strani pločnika, sredi katere so zevala masivna vrata in nad njimi napis — Osnovna šola.

‘’Govoriš slovensko?’’ si me vprašala. Listje te je prineslo bližje, le debela jeklena ograja naju je ločevala. Mraz me je zbadal v zadnjico, ramena sem skrila med drobne prsi. Pokimala sem.

‘’Mami pravi, da ne smem govoriti s tujci.’’ Z dlanmi si objela ograjo in glavo naslonila med rešetke. Tvoje zelene oči so premerile vsako ped mojega drobcenega telesca. Kratko frizuro, razpokane ustnice in debelo bundo, podloženo, kot bi bila že zima.

‘’Kako ti je ime?’’

‘’Julija,’’ se mi je lastno ime zdelo tuje.

‘’V kateri razred hodiš?’’

‘’Prvi C.’’

Rahlo si se nasmehnila. Sledila je dolga tišina.

‘’Ne boš ti mene nič vprašala?’’ Skomignila sem. Kaj naj bi te vprašala? Vedeti sem

14

želela vse. Srce mi je divje udrihalo v vratu. Trudila sem se najti vprašanje, ki bi ti ga lahko zastavila. Nekaj pomembnega. Nekaj …

‘’Če bi lahko bila karkoli na svetu, bi bila … ‘’ V tvojih očeh se je nekaj prižgalo. Imela si jih osem in že si imela obraz poklicnega igralca pokra. Niti trznila nisi, le oči bi te lahko izdale, da si se hotela nasmehniti.

‘’To vé vsak dojenček. In midve nisva dojenčka,’’ si prhnila. ‘’Bila bi nevidna. Vprašaj me kaj drugega.’’

‘’Ok,’’ sem tlačila roke v ozke žepe. ‘’Ok … ‘’ sem še vedno ogrevala svoje misli. ‘’Kaj najraje ješ?’’

‘’Kaj ti?’’ si me vprašala, ne da bi odgovorila.

‘’Češnje,’’ sem se ujela.

‘’Pa zdaj?’’

‘’Češnje,’’ sem ponovila, ne zavedajoč se, da si ti že ločevala letne čase. Vedela si, kdaj raste kostanj, kdaj so zrela jabolka. Kdaj slive in kdaj se jé kislo zelje. Ali pa to ni imelo zveze s tvojo starostjo? Preprosto si vedela več ali pa stvari, ki jih sama nisem. Ni te motilo.

‘’Kje pa rastejo zdaj češnje?’’

‘’V supermarketu. Tam jih dobi moja mami.’’ Tvoje oči so spet zasijale.

‘’Aha,’’ si pobrala divji kostanj s tal in ga zalučala daleč, v prazno. ‘’Hodiš sem,’’ si s prstom pokazala na drugo stran pločnika, proti šoli.

Predno mi je uspelo odgovoriti, se je s konca pločnika zaslišal prodoren ‘’Hojla,’’ ki mu je sledila podoba drobnega dekletca v modrem plaščku in ličnem krilu, izpod katerega so kukale debelo tkane žabice. Sledila je druga podoba, ki bi lahko bila njena kopija, le da je bil format večji. Kolena, skrita pod žabami, so bila močnejša, plašč je bil napihnjen kot kakšen balon in krilo je štrlelo široko kraj vsakega konca pločnika.

‘’Maša in Staša,’’ sem s strahospoštovanjem šepnila proti tebi. Maša, drobcena polovica neločljivega para, je bila namreč zelo pomembna. Če ne bi bili sosedi in ne bi v času vojne za osamosvojitev Slovenije skupaj sedeli v zaklonišču bloka, igrali celo uro (toliko je trajal alarm za izredne razmere) Človek ne jezi se, ne bi bilo variante, da bi me Maša pozdravila. Tako pa me je celo vzela s seboj v šolo, če sem le čakala pri kamniti ograji in če nikomur nisem izdala da je v zaklonišču jokala. Jokala je tako močno, da so figurice namizne igre letele po vlažnih tleh, cepetala s takšno ihto, da se je prostor tresel, kot bi letalo že spustilo bombo na nas, in kričala, da zamuja risanko. Ker sem varovala Mašino skrivnost o tem, kako močno jo je vojna prestrašila, sem lahko bila njena prijateljica.

‘’Kaj čakamo?’’ je Maša stopila do mene, ne da bi me pogledala. Zrla je vate. Kot bi bila žival, ujeta v kletki.

‘’A ti si tista ta nova? Ki se je preselila s Polzele?‘‘ Prikimala si in zdaj sem se spomnila, da je učiteljica omenila, da dobimo novo sošolko. Le pozabila sem. Maša ni nikoli nič pozabila. Nikoli ji ni nič ušlo.

15

‘’Zakaj pa?’’ Res sem si želela, da bi bila Maša z vprašanji uspešnejša. Boš njej odgovorila? Bom izvedela tvoje ime? Le skomignila si in ostala tiho.

‘’Greš z nami do razreda?’’ Staša ni pravočasno zaznala, kako je bilo Mašino telo napeto, ker ni dobila, kar je želela, in da žival na drugi strani ograje ne sodeluje, kot je treba.

‘’Staša, ne vidiš, da okoli vratu nima rumene rutke? Brez rutke ne more v šolo. Pravila so pravila.’’ To je treba priznati. Maša je že zelo zgodaj razvila jezik odraslih. Pravila so pravila se je slišalo zelo pravilno.

Po strmih šolskih stopnicah smo se tako povzpele same v tretje nadstropje. Brez tebe. Sledila si nekje daleč, daleč zadaj. Rahlo mi je bilo slabo, kar sem pripisovala vonju po kuhanem ohrovtu, ki se je dvigal iz šolske menze. Učiteljičini razlagi sem težko sledila, nekje med abecedo in rastlinjem slovenskih gozdov je omenila, naj te lepo sprejmemo, ker ti je težko in naj ti posodimo zvezke. Ostalo sem preslišala.

Drugi dan je Maša poskrbela, da so njena vprašanja dobila odgovore.

‘’Njena mama prodaja kamne,’’ je pojasnila nama s Stašo. Pojasnila je tudi, da se takšnim kamnom reče kristali in da je moral kristal začarati tvojega očeta, da se je ustrelil. Ker bi lahko bili kristali nevarni tudi za nas, je odločila, da se s teboj ne bomo družile. Kje so se končale informacije, ki jih je pobrala drugod, in kje se je začela njena lastna preudarnost, nisem vedela. Vedela pa sem, da je Maša razumela, kaj je demokracija, predno je zanjo slišala. Kakor sta glasovali s Stašo, tako je veljajo. Večina je preglasovala manjšino. To je bila demokracija.

‘’Nekaj imam danes s sabo za malico,’’ me je zato tvoj glas zelo vznemiril. Najprej sem nemo gledala v tla, nato čez rame, ali sta se Staša in Maša vrnili, že prišli s stranišča, in nato spet v tla, saj so me tvoje zelene oči zbadale, kot svetloba zbada bolnika z migreno.

‘’Ne smeva govoriti,’’ sem se spet ozrla čez šolski hodnik.

‘’Pridi, ti pokažem,’’ si me preslišala in se naivno nasmehnila. Kot da ne bi vedela, kaj lahko prinese življenje … In vendar sem si tako zelo želela iti s tabo. Tako rada bi bila zadeta od tvojih vprašanj. Brcala bi s tabo listje in šteli bi kristale in bilo bi mi vseeno, kaj si mislita Maša in Staša. Tako pa …

‘’Julija … ‘’ Mašin glas je bil kot glas mame, ko sem storila kaj narobe, ‘’ … kaj smo rekle?’’ je uporabila množino, predno smo znale šteti do tri.

‘’Da, da … da … ‘’ sem jecljala. Besede so se mi zataknile v grlu. Cmok je postajal vse večji in na vse pretege sem ga hotela z goltanjem sline poriniti v želodec.

‘’ … da, kaj?’’

‘’Pusti jo,’’ si vskočila.

‘’Pusti jo ti. Julija s tabo ne sme govoriti. A ne, Julija?’’ Potne roke sem brisala v hlače in lezla z glavo v lasten prsni koš. Minute so minevale in Mašin neomajen pogum, da bom izbrala njo, je nekoliko upadel. Njen obraz se je napel v kislo šobico. Oči so postale temne, dlani je stisnila v pesti. Si lahko misliš, da sem za hip res pomislila, da bi izbrala tebe?

16

‘’No, tako, Julija,’’ je Maša usodo vzela v svoje roke. Stopila je do šolske klopi, izpod nje vzela mojo torbo in jo porinila v Stašine velike roke. Te so torbo stisnile kot bager zemljo, da je bilo jasno, da je ne morem več rešiti. Dogajanje so začeli spremljati ostali sošolci, ki so, kot sledijo čebele medu, sledili dekliškim visokim tonom.

‘’Daj nazaj,’’ si se opozorilno približala Maši, kar je njen bes le še podžgalo. Zagrabila te je za ramena in ti poskusila strgati še tvojo roza torbico. Ravsali sta se in vlekli za platno, podloge, trakove. Sošolci so vse glasneje navijali in spodbujali grobi ples levinj. Mašina silovita ihta, ki sem jo poznala še iz časa osamosvojitvene vojne, je tehtnico zmage za hip nagnila na njeno stran. Povlekla te je proti oknu, pridobila tvojo roza torbico v izključno posest in z njo stopila na okensko polico.

‘’Ne upaš …’’ se je zadrl eden od sošolcev. Ne upaš!, so podžigali ostali, medtem ko je Maša roko, v kateri je visela torbica, pomolela skozi okno.

‘’Samo na en način bo tale torbica ostala cela,’’ je siknila proti tebi, medtem ko si se drgnila po potolčeni roki. ‘‘Če bo Staša namesto tvoje vrgla skozi okno Julijino!’’

Staša je zalomastila proti oknu na drugem koncu učilnice. Kot zombi brez lastne pameti je začela stopati proti steklu. Vsak njen korak je bil težak kot bi nosila tonsko breme. A ni se ustavila. Kaj bo rekel oče, ko bom domov prinesla zlomljeno šestilo? Kako huda bo mami, ko bo zvezek kot solata štrlel iz torbe? In najsi bi jima znala razložiti, kaj se je zgodilo, da bi me mama skrila v topel objem, nič ne bi moglo ublažiti bolečine ob besedi ‘reva’, ki se bo nalimala name kot smola. Otrpnila sem. V boju si ostala popolnoma sama. Bila sem reva. Solze so mi stopile v oči.

S kotičkom očesa si ujela mojo stisko. Kot bi bila vsa borba prej le nedolžno ogrevanje, si zdaj silovito skočila na Mašo. Staša, zvesta pomočnica svoje gospodarice, je medtem že odprla drugo okno. Jeklene roke so se dvignile visoko v zrak … Moja torbica je obvisela deset metrov nad betonom.

‘’Ne!’’ si kriknila, izpulila svojo torbico iz Mašinih rok, globoko vdihnila in jo nato sama izpustila. Tvoja roza torbica je izginila iz kadra in zdelo se je, da je trajalo celo večnost, predno se je zaslišal zamolkel udarec, ko je z vso silo priletela na betonski pločnik.

Pok!Vsi razen naju so strnili glave pri oknih in zijali v globino pod sabo.

‘’Glej, krvavi,’’ je nekdo opazil in iz torbice je pritekla rdeča kri. Obarvala je pločnik z barvo, kot bi ga obarvalo truplo, če bi priletelo s tretjega nadstropja.

Sošolci so hoteli verjeti, da je imela Maša prav. Da je bilo na tebi res nekaj uročenega.

Osemletko si tako preživela v osami. Večina tvojega imena še vedela ni ali pa so ga vsak šolski dan sproti pozabili. Želja, da bi bila nevidna, se ti je izpolnila.

Sama sem vedela, da je bilo na tebi pravzaprav nekaj magičnega. V torbi si jeseni nosila češnje.

In bile so zame …

17

Nuri Vidrih @nutrijavidra

Nuri Vidrih

Nikjer je ni,

ne med skalovjem na Olimpu,

ne med tolmuni v Renu.

Razblinila se je, izpuhtela.

Čakam jo,

odštevam ure do njenega prihoda

v tunelih hladne podzemne,

ko me v lica reže vorteks

in je v mojih možganih tramontana.

Iščem jo na Montmartru,

njene stopinje

med črtami neskončnih tlakovcev

med valovi,

ki se zaletavajo v Peklenska usta.

(Peklenska usta - Boca do Inferno je razgledna točka v kraju

Cascais na Portugalskem)

19

Prvih pet z natečaja Presečišča

20

Nina Cimerman

ČAKANJE

Bilo je še eno zimsko jutro v Ljubljani. Meglica je zastirala tako bloke kot pogled

na Rožnik in atmosfero bi lahko opisali bodisi kot depresivno bodisi mistično. Saj

veste, lahko vam vzbudi tako občutke iz kakšnega Gospodarja prstanov, ko se kar

počutiš povabljenega na avanturo, ali pa imaš občutek, kot da vsa svetloba izginja

s tega sveta in da vztrajno korakamo proti koncu. No, morda bi lahko tako vzdušje

opisali tudi kot apokaliptično, ali če smo šaljivi, blackmetalsko. Pravzaprav se

vsi opisi poklapajo in gre za enega izmed tistih dni, ko ustrezajo tudi opisom

stanja moje duše, medtem ko si ogledujem pokrajino skozi dim cigarete, ki se prilega

jutranji kavi. Morda bi moral nehati, ampak saj nima smisla, ker tako ali tako nimam

namena živeti dolgo. Čutim, da se mi čas že počasi izteka, čeprav sem še zmeraj

nekako mlad in telesno popolnoma zdrav, gre prej za odsotnost telosa oziroma smotra

v mojem življenju, za izkušnjo popolnega nihilizma. Pa brez skrbi, dragi moji, s tem

ne mislim tistega nihilizma umetniško senzibilnih srednješolk, ki ga dojemajo kot

mešanico depresivnih občutij in upora proti malomeščanskemu doživljanju smotra. O

ne, jaz mislim tisti dejanski nihilizem, grozljivega gosta. Moj temperament mi žal

ne dopušča skoka vere. Saj vem, da je leta 2017 neumno verovati in nasploh je večina

krščanstva bednega, ampak moram se strinjati z Nietzschejem, da je bilo krščanstvo

dolga leta branik pred nihilizmom, in ta branik bi morda potreboval. Tisti telos, ki

človeku omogoča pogled v brezno in osmisli njegovo bedno eksistenco. Sicer pa je itak

spopadanje s takim sranjem moje celotno življenje, ker, žal, nisem eden izmed tistih

srečnežev, ki jim je svet samoumeven. Saj vem, da bi lahko to opisali kot željo po

intelektualni kastraciji, a vendar bi mi morda olajšalo življenje. Sicer ne vem, če

si tega zares želim. Si sploh zares želim življenja? Si zares želim videti počasno

dekadenco svojih telesnih in umskih zmogljivosti? Jasno mi je sicer, da bo vse nekoč

propadlo. Saj vsi vemo, da je teleološka interpretacija zgodovine nevzdržna, kljub

temu da se je še zmeraj vsi držimo. Ja, kaj pa naj? Saj je vendar nekako v naravi

človeka, da si poskuša zatisniti oči pred korakanjem proti pogubi. Grki so se tega

vsaj zavedali, v njihovih tragedijah ni bilo odrešitve. Zgolj vdanost v usodo. Morda

je bil njihov svet pesimističen, morda dekadenten, a vendarle vsaj malo realističen,

ali če smem, človeški. A palestinski hipi je vsem nam spremenil. Prinesel je idejo

odrešitve, idejo konca, ki smo jo od takrat prevzeli praktično vsi, ne glede na to,

ali to priznavamo ali ne. Sam priznam, da kolebam. Rad bi smisel, a se ga bojim, prav

tako kot neskončnosti, večnosti, absolutnosti in vseh ostalih nečloveških stvari.

Ljudje so sicer bedni in priznavam, da imam raje mačke, ampak so poznana nadloga,

v primerjavi z idejami, ki izhajajo iz metafizičnih spekulacij. Pravzaprav ne vem,

zakaj sem to pisal, morda sem avtističen ali pa zgolj toliko čustveno otopel, da

znam o lastnih mislih razmišljati zgolj v okviru visokoletečih filozofskih in ostalih

teorij. No, da se vrnemo k moji ideji o veri, preden poskusim zapisati stvari, ki bi

jih zapisal katerikoli čustveno zrel človek. Kakorkoli, ker pač nimam sreče, da bi

bil normalen in zdrav, ima katolištvo s svojo idejo duhovne vojne neko privlačnost,

poleg tega pa so me vedno privlačile jebeno temačne stvari, kot so gotski romani,

black metal, grozljivke itn., in bodimo iskreni, religija je temačna oziroma je taka

vsaj delno v imaginariju postrazsvetljenskega evropskega človeka. Ampak nudi tisto

absolutno, ki mi hkrati vzbuja eksistencialno grozo in hkrati umešča moje osebne

demone v tisto večno duhovno vojno. K sami sreči sem prevelik nevernik, pravzaprav

sem prevelik nevernik še za to, da bi bil dosleden ateist, ampak pustimo to pri miru.

21

In tako sem vam razkril še eno izmed razmišljanj, ki jih sproža jutranje pisanje ob

cigaretnem dimu, in za katere bi bilo morda bolje, če jih ne bi bilo, ampak brez njih

jaz ne bi bil več jaz. Z njimi konstantno spravljam ob živce vse okoli mene od moje

punce naprej. Ona bi dejansko morala dobiti nagrado za jeklene živce in še mučeniško

krono za povrh, in to zgolj zato, ker me prenaša. No, kakorkoli, danes je ni ob meni,

česar se nikoli nisem veselil, a mi je vendarle dalo priložnost za vdajanje v usodo,

za predajanje kratkemu odklopu, ki mi ga nudijo grozni blogi na tumblrju, saj veste,

tisti o prisilni feminizaciji moških, ženski dominaciji nad njimi in transvestizmu.

Vem, da je grozno, in čudno, sploh če upoštevamo, da nisem peder. Nekoč sem mislil,

da sem, ker bi bilo logično, da bi si zgolj pedri želeli biti babe, in sem se

s tem že skorajda sprijaznil. Kaj, sej bi lahko človek bil tudi civiliziran in

zajeban peder kot Yukio Mishima, ampak sem hitro ugotovil, da v tem grmu ne tiči

zajec. Žal niti te sreče nimam. Pedri so vsaj srečni sami s sabo, no, vsaj s svojim

spolom, medtem ko meni to ni bilo dano. Nekoč sem sicer mislil, da sem toliko

heteroseksualen, da se mi še lasten kurac gnusi, a vsakemu, ki je bil že kdaj priča

pogovorom dedcev o svojih tičih, ve, da to ni tako. Kakorkoli že, znova sem zabil

celo noč ob gledanju tovrstnih gnusob, razvijanju samosovraštva in verižnem kajenju,

namesto da bi spal, žural ali fukal, kot to počnejo normalni ljudje. Sej ne, da me

karkoli od tega dejansko privlači. Morda spanje, če vem, da ne bom sanjal, ker tako

mine vsaj nekaj ur življenja, ne da bi se jih človek dejansko zavedal. Kurc, kar

še en čik bom prižgal, sej to vedno pomaga človeku pri razmišljanju. In si zavrtel

eno dobro plato. Ne morem se odločiti med Darkthrone, Immortal ali Burzum. Stari

skandinavski black metal je vedno dober za depresivna jutra pa še opomni te na to,

da človeštva ni vredno ljubiti. Le zakaj? Ker so iste vrste kot jaz? Pa saj še sebe

ne. Saj nimam razloga. Vem, da sem nor. Lahko tisti pedrski aktivisti na Metelkovi

govorijo, kar hočejo, jst to vem. Lahko psihiatri govorijo, kar želijo, pa kurac, sej

nimajo nobenega konsenza. Preprosto sem nor. In perverzen. Neki kanadski psihiater

je vsaj priznal, da gre pri ljudeh, kot sem jst, za motnje. Ali za pedre, ki se res

sovražijo, ali pa za perverzneže, ki jih vzburja misel, da bi bili babe. To me sicer

ne vzburja samo po sebi, a vendar nekako sovražim seks, če moram bit dedec v njem,

pa čeprav je moja punca mnogo prelepa zame. Zakaj, ne vem. Ne da me posebej zanimajo

rože, moda in podobne gluposti. Tudi barbike me niso. Raje kot Armani torbico bi imel

en dober Glock 17. Na tisti blesavi strani reddit, ki jo itak obiskujejo samo neki

liberalni pedri in pičke, so rekli, da ali gre za kompenzacijo ali pa da sem mentalno

pač neka butchy lezba. Zveni mi sicer kot neki kretenizem, ampak iz nekega razloga se

mi zdi vseeno smiselno omeniti.

Kljub temu da sem še ves zaliman in poten, vseeno moram vstati in oditi ven, sej mi

je zmanjkalo čikov in še zaloga kave in pira se bliža h koncu. Le kako pa naj človek

živi brez tega? To je dejansko mučenje. Z muko in težavo sem se počasi zvlekel pod

tuš, ker imam kljub vsemu še toliko dostojanstva, da ne bom šel smrdeč iz fleta. Tuš

je sicer zoprn, ker moram gledat svojo ogabno smrtno lupino, ampak se da preživeti,

ker ima človek lahko zaprte oči, pa še v teh časih mora biti človek ponosen, če je

vsaj malo podoben starodavnim možakarjem. Sej veste, da še babje revije, no, tiste,

ki jih ne izdajajo feministke ali lezbače, stalno gobezdajo o pomanjkanju pravih

dedcev. In moj odsev v ogledalu bi brez problema pripadal kake staremu švabskemu

cesarju, in to ne zgolj zaradi goste brade. Lahko bi rekli, da imam neke take

zajebane poteze, sej mi že, odkar sem zapustil najstniška leta, še čefurji ne težijo

več. Ampak v mojem odsevu je vendarle nekaj, kar mi vzbuja to sramotno hrepenenje, in

sicer moje oči. To niso oči zajebanega dedca, temveč depresivne najstnice. Bolečina

kar dehti iz njih in ni si težko predstavljati hrepenenja Virginie Woolf po svoji

22

sobi in mestu v svetu. Tisto hrepenenje, ki se zbudi vsakič, ko vidim žensko, ki vsaj

v nečem spominja name, bodisi po barvi las bodisi višini itn., in zaradi česar sta

mi znali zavist in depresija požreti cel dan, in kar je vedno znova sprožilo zmedo

pri moji dragi, saj kavzalna povezava le ni bila očitna. No, kakorkoli že, šel sem

kupiti preklete čike in se nato nisem takoj vrnil domov. Meglica se je sicer počasi

poslavljala, vendar je bilo vreme dovolj po mojem okusu, da sem se še sprehodil z

namenom pozabe svoje lastne biti.

Ugasnil sem telefon, da me slučajno ne bi poklicala moja draga. Sej ne me narobe

razumeti, ljubim jo iz vsega srca in verjetno me ne bi bilo več v tej solzni dolini

brez nje. Ampak danes res nisem pri volji. Pa še krivda me razjeda, vsakič ko jo

vidim in slišim. Nisem to, kar ona misli, da sem. Kljub vsej svoji ljubezni do nje

ji nisem zmogel nikoli povedati vsega. Nobenemu nisem in tudi ne bom, saj o taki

iracionalnosti nima smisla razpravljati, pa še zaobljubil sem si, da jst nikoli ne

bom postal tranny, spaka, ne tič ne miš. Nima smisla, resno. Raje prižgem še en čik,

vsaj bližje večnemu miru bom. Kaj ni v smrti nekaj spokojnega? Tako kot ta drevesa,

ki jih sedaj opazujem. Bog ve, kaj je pod njimi. Bog ve, kje so že vse bile te

molekule in ti atomi. Kam vodi ves ta cikel in kje se bo zaključil. Konec koncev niti

ni tako pomembno, a ne? Le kdo pa smo mi? Smo ustvarjeni kot imago dei ali smo zgolj

naključje naključij? Eh, saj mi spet misli prehitevajo. Je pa ta možganska aktivnost

le dobra za nekaj. Brez nje se namreč ne bi nikoli spomnil oditi v lekarno. Tako da

se nisem odvlekel takoj proti domu, ampak sem bil po sili razmer prisiljen oditi še

do centra. Center je bil zaradi izpitnega obdobja in sobote jebeno prazen in hoja se

je res zdela kot sprehod po mestu duhov. Ampak dobro, vsaj nobene visoke blondinke

nisem videl, kar je vedno dobro za moje mentalno zdravje.

Kakorkoli že, dobra stvar te prazne sobote je bila, da v lekarni ni bilo jebenih

penzičev, ki me vedno znova razjezijo. Le kako me ne bi, ko pa jim mora lekarnarka

vse razložiti, jaz moram pa čakati. No, k sreči potem vsaj dobim zdravila na hitro

in se lahko odpravim proti domu. Ampak ta odhod le ni nekaj tako neobičajnega, saj

imam kar naenkrat zalogo za tri mesece. In še nekaj ostankov doma. Na samomor sicer

nisem pomislil že lep čas, ne toliko zaradi sebe, o, ne, temveč zaradi moje drage ter

strahu pred bolečino in možnostjo posmrtnega življenja. Toda to je kar mikavno, taka

količina tablet bi me morda le osvobodila. Vseh dvomov, vseh strasti, vseh strahov.

Zgolj spokojnost in poslednji ponos, ker se si še smrtno uro določil sam. Ali je to

zgolj strahopetnost? Zgolj nezmožnost soočanja z lastno bitjo? Nezmožnost temeljite

kritike ponotranjenih idej in diskurzov? Strah pred ljudmi? Pred življenjem? Ne vem.

Mislim, da si želim tako kot Bach prepevati o prihodu sladke smrti in zasluženega

počitka. Le da dvomim, da bi bil moj počitek zares zaslužen.

Ah, nič raje kupim še eno škatlo čikov.

23

Azira Kamberi

OPORTUNISTKA(odlomek)

Šoping

Greva v BTC, kupit nekaj za obleči. Vse ji je premajhno, še spodnjice ji niso več

prav. Modrci pa so že zdavnaj premajhni. Prideva v trgovino in naenkrat začutim

naelektreno ozračje. Postala je druga oseba. Zapodila se je med police. Ni me več

opazila. Šla sem iz trgovine, ker sem se morala pomiriti. Ni me bilo okoli 15 minut,

ni me pogrešala. Ponudi mi spodnjice iz poliamida in sintetike. Niso mi všeč, zavrnem

ponudbo. Pač ne nosim spodnjega perila iz plastike. Užaljena je. V trgovini ni našla

nič takega, kar bi ji bilo zares všeč. Razočarana je. Na tržnici kupi deset spodnjic,

premajhnih. Nima občutka, koliko se je zredila.

Prioriteta

V njeni kopalnici se tuširam. Povsod so šamponi, tuš geli, kremice, deodoranti,

parfumi, različne krtače, pilice … Grem v kuhinjo in odprem hladilnik. Prazen je.

Tester

Greva v trgovino DM, ker bi rada kupila lip glos. Pritožuje se, ker nimajo tistega,

ki si ga želi. V resnici ga imajo, a je tester. S kotičkom očesa vidim, kako pospravi

tester lip glos v rokav jakne. Odpraviva se iz trgovine. Kaj če te dobijo, jo

vprašam.Verjetno imaš še kaj, kar te še čaka, in bi ti z veseljem dodali na sodišču

(prikolco), če te dobijo. Ali se zavedaš posledic? Pogleda me in ne reče nič.

Zdravnica

Zelo je zadovoljna s svojo zdravnico na Metelkovi. Rada jo ima, ker jo posluša. Že

nekaj časa ima isto dozo metadona in nič ne kaže, da bi nižala. Men pa ni glih všeč

ta zdravnica, rečem. Debelo me pogleda. Če je tako dobra zdravnica, zakaj te ne

spodbuja, da bi šla na razgibavanje noge? Zakaj ti ne svetuje psihologa? Zakaj ti ne

pove, kako nujno potrebuješ ortopedske čevlje, da boš lahko sploh hodila? Tiho je

bila.

Kuhinja

V stanovanju ne sme kaditi. Lastnik stanovanja ne dovoli in to je bil pogoj za oddajo

stanovanja. Zima je in zunaj je minus. Samo pozimi kadi v kuhinji. Kuhinja je dolga

dva metra in široka meter. Sita sem te kuhinje, reče. Razumem jo.

Balkon

Balkon je na zahodni strani. Z devetega nadstropja stolpnice se prav lepo vidi sončni

zahod. Pizda, kdo kuha to smrdečo svinjarijo?, se zadere in pogleda nadstropje višje.

Presenečena sem. Srček, ljudje kuhajo in to je normalno, rečem. Smrdi mi, se jezi.

Petje

Zelo rada poje. Nima posluha. Rada jo gledam, ko poje.

24

Prijatelji

Vsak dan preživi za računalnikom, nekaj ur. Aktivna je na facebooku in na instagramu.

Tako je željna družbe, da vsakogar sprejme za prijatelja. Javno razpravlja o

neumnostih. V glavnem so to ranjene duše, đanksi in fuk fehtarji. Pove mi, da ji

pogosto pošiljajo slike svojih falusov. Vpraša me, ali imam tudi jaz take težave. Ne,

rečem.

Lezbizem

Z dvema ženskama sem se poljubljala, pove. Ne vem točno, kako naj se vedem, ker je

to za mene novo, mi reče. Sprosti se in preveč ne premišljuj, ne obremenjuj se, ji

rečem. Gej scena se mi zdi kot kult, reče. Vsi se poznate in podpirate in težko

prideš v te kroge.

Cimer

Njen cimer je bivši partner. Z njim je bila še najdlje v zvezi. Več kot desetletje,

s presledki. Spet sta se našla pred dvema letoma. To je bilo takrat, ko jo je tisti

tip, sit vsega, poslal domov. Ona je potrebovala pomoč pri negi, on pa varen pristan.

Včasih potrebujem malo nežnosti, mi reče. On se noče stiskati z mano. Dober je kot

kruh. Lahko se zanesem nanj. Vedno me brani pred svetom. Samo pokažem mu, na koga naj

se spravi, in to brez pomisleka tudi naredi. Kot pitbul je.

Po kratkem premoru reče, on po cele dneve spi. Prositi ga moram, da pelje psa ven. To

se ne zgodi vsak dan. Nima volje in energije. Depresiven je. Veliko poje, sploh ko se

zakadi. Na živce mi gre. Dolgčas mi je z njim. Sita sem ga. Najbolj mi gre na živce,

kako se odzove na mamine klice. Takoj vse spusti iz rok in ji teče v naročje. Mama me

ne sprejema in je moj največji kritik, mi reče.

To je ojdipov kompleks oziroma trobčev sindrom, ji rečem.

Prijateljica

Prijateljico ima, ki leži in se zdravi v kliničnem centru. Staknila je neko

bakterijo, ko se je zadela. Njeni možgani so se napihnili kot žoga. Vrtali so ji v

lobanjo, da so ji sprostili pritisk. Za noge se ne ve, ali jih bodo amputirali. Ona

ima otroka in bivšega tipa. Ta bivši je imel pred leti konflikt z njo. Tip je visok,

mlad in močan. Takrat jo je dobil na WC-ju, jo zgrabil za lase in ji nabijal glavo ob

marmornati pult. Še dobro, da ji ni izpulil vseh lasnih vložkov. Zadevo je rešil njen

cimer, pasivno.

Kako si se zredila, ji reče ta prijateljica. Daj mal glej na sebe.

Veseli december

Za računalnikom preživi ure. Sledi vsem nagradnim igram, lajka in deli med svoje

prijatelje. To je ogromno dela in ne zna se ustaviti. Vse bi imela in ničesar ji ni

25

dovolj. Naroča prek spleta, potem mora zavrniti, ker nima denarja. Nanjo to deluje

kot droga. Zjutraj pogosto skupaj kofetkava in se pogovarjava po messengerju. Zjutraj

jo vprašam, kako je. Ona mi pošlje link do parfuma, ki si ga želi.

Morala

Decembra jo je obiskal bivši za nekaj dni. Ni prinesel ekstazija, kot je obljubil.

Užaljena je. Pomaga ji pri plačevanju najemnine, saj ga je prepričala, da ji je

to dolžan zaradi samopoškodbe, ki ji jo je povzročil. On je Ljubljančan, živi v

tujini. Počuti se dolžno, da mu nudi prenočišče več dni. Z njim nima nič več razen

prijateljevanja, mi trdi. Dan preden je prišel, mi po messengerju pokaže, kako si je

uredila intimno pričesko. Še nikoli ni bila tako natančno urejena, sploh po predelih,

ki jih ne vidi dobro. Ob pripovedovanju jo izdaja vznemirjenje. Postane mi slabo in

zvije me v želodcu. Naslednje dni se je pritoževala, da žura okoli in ne najde časa

zanjo. Užaljena je. Ljubosumna je na kelnarco v lokalu, kamor hodi na pijačo, ker je

opazila njuno medsebojno naklonjenost.

Modus operandi

Tretjič sem jo zablokirala na družbenih omrežjih. Dosti imam prilagajanja,

toleriranja, zanemarjanja in občutka, da me izkorišča. Po nekaj dnevih mi postane

žal. Ne bi je smela žaliti, pomislim. To ni v redu. Nima prijateljev in se mi

zasmili. Ne reagira na moje klice. Ne odgovarja na moje esemese. Vsa moja opravičila

naletijo na gluha ušesa. Edina komunikacija med nama je fb, objave na zidu.

Objavljava komade, ki kažejo najino trenutno razpoloženje. Njeni polni zlobe. Moji

so romantični. V sredo zamenja profilko na fb. Komadi, ki jih objavlja tisti dan,

so romantični. Pred časom sem ji rekla, da mi je tista slika všeč in da ji paše

rdeča šminka. Jutri je četrtek in grem na Metelkovo. To je moja edina možnost, da

jo vidim, ne da bi se morala s kom dogovarjati in prilagajati. To ve ona in to vem

jaz. Menjavo profilke, komade in tekste, ki so sledili, pa razumem kot vabilo, naj

pridem, da me pogreša. Vem, da je osamljena. Ker se mi prejšnje dni ni oglašala,

me je zanimalo, ali morda ne sliši telefona, nima časa ali me preprosto ignorira.

Postavim se tako, da me ne vidi, jaz pa lahko vse slišim. Ni vedela, da sem že tam.

Ko pride iz ambulante, jo pokličem. Pogleda v telefon in svojemu cimru-slugi reče,

a ti nisem rekla, da me bo klicala. Vedela sem. Takrat sem vstala in se pokazala,

da me je videla. Vzela sem jakno in odšla skozi izhod. Prizadela me je. Kakšna

manipulatorka je, pomislim. Zunaj se postavim tako, da vidim, kako jo pelje na

vozičku na kavo v lokal. Vidita me, vidim ju. Po njenem ukazu pospešeno rine voziček,

kot da ju preganja sam hudič. Odpravim se na zmenek, ki me je čakal. Žalostna sem in

razočarana.

Kuhanje kosila

Kuham fižol za cimra, mi reče po messengerju. Nima zob in tako hrano lahko prežveči.

Po nekaj minutah je zaključila s kuhanjem. Vmes se malo pogovarja z mano, malo z

njim. Kaj si skuhala in kako, vprašam. Konzervo sem odprla, zlila v posodo in to je

to. To je pogrevanje hrane, rečem.

26

Drugi randi

Dobiva se v istem lokalu. Pijeva pivo. Nisva potrebovali dolgo, da se je najin smeh

razlegel po terasi lokala. Tako sva se imeli fino, da ostalih gostov nisva opazili.

Poljubi so bili spontani in iskreni. Še bolj me vleče k njej. Opazim, da me stresa

elektrika po telesu. Lepo mi je. Ponjo pride cimer in jo odpelje.

Možače

Pove, da so ji všeč bolj možačaste ženske. Ženske s kratkimi lasmi in tatuji.

Oblečene v vojaške hlače in bulerje. To se ji zdi privlačno. Razumem jo, ker je sama

feminilna. Zato pa mi je všeč. Povem ji, da sem bila v mladosti bolj športen tip

ženske, ker sem se dejansko ukvarjala s športom. Spomnila se me je iz preteklosti

in je rekla, da so mi kratki lasje pasali. Nikoli se nisem identificirala z možačo.

Zdele so se mi preveč grobe za moj okus. Z njimi sem se rada družila in zabavala,

nikoli pa me niso privlačile. Povem ji, da sem v zadnjih letih dobila potrebo, da

razvijem svoj feminilni del, in sem ga. Zato imam daljše lase in se oblačim kot

povprečna meščanka. No, ja, svoj stil imam. Ona reče, kratki lasje ti pašejo. Na

tisti fotografiji, ki sem jo videla pri tebi, si super. Potrebna sem striženja in

pomislim, da bi se mogoče ostrigla malo krajše. Lasje bodo veseli spremembe. Vprašam

jo, ali naj se ostrižem krajše. Ni treba zaradi mene, reče. A si greva narediti

tatu, vpraša. Jaz nimam tatujev, to mi ni glih všeč. Na drugih mi je všeč, na meni

pa ne. Nisem več mlada in pomislim na visečo kožo, ki se sčasoma še bolj povesi in

so nekateri tatuji posledično prav grozoviti. Kaj ti je pa privlačno, me vpraša.

Brazgotine so mi privlačne, rečem. Zakaj, vpraša. To mi pove res neko zgodbo in to

mi je všeč, ji pojasnim. Brazgotin ne moreš kupiti in vsaka brazgotina ima globlji

pomen. Všeč ji je moj odgovor, saj njeno telo prekriva veliko brazgotin.

27

Tanja Matijašević

Luna j učas wona

učash pa won

pa lihtko radi

gwave molemo,

jh skoz polkna tišemo,

dab u rumpl kamro

našga žwota posjava.

Pa mine ceu mesc,

čez zimo tut dva,

preden od sebe

tapravo vuč da,

da zaštrli z mojga cimra

ta velka tajna,

kadr notr posvet,

govoré pr sosed:

»Wona ma gate z lukno uspred.«

“I’m sick to death of this particular self. I want another.” ~Virginia Woolf

29

rožnatiKosinus

CHRISTIANIA

Sedim v Det kongelige bibliotek v Københavnu in berem Goedla. Iz Osla sem prišla

včeraj ob štirih popoldne, nadaljujem danes malo pred peto. Vmes je bil večer in bila

je noč in bilo jutro, drugi dan, v Christianiji.

Have you been to the harbour yet? Odkimam. No, mogoče - v Christianiji so poti

prehodne in pretočne, ni slepih ulic, po nekajurnem sedenju v padajočem soncu in

hladu na hlodu pred štanti z zapestnicami, vinilkami, rizlami in cotami blizu Pusher

street sem dvignila rit in šla naokrog ter padla ven nekje ob vodi, na vzhodni strani

otoka.

How confident are you? vpraša, ko prideva na napol potopljeni plato, do katerega

se s kopnega pride po majavem, za dlan širokem tramu, ob katerem je na dva

kola postavljena dila, ki simulira oprijem, tako, za spodbudo. Ben prevzame oba

nahrbtnika, nato stopim na nekdanji čoln in pokleknem. Yes, it’s best if you stay

low, pravi, ko naju vleče proti bivalni barki, med manjšim čolnom na desni in levi.

Priveže, in visok kot je, prestopi na krov, vzame moje nahrbtnike, nato gor splezam

še sama. Skozi okno se spraviva v kajuto, nahrbtnik seveda ostane zunaj.

Where can I take a piss? - Aha, veselo povzame, you have to do it outside, into the

water. Se mi je zdelo, odvrnem, tu se torej ne plava. Medtem ko sedim na ograji in

odtakam, mi postelje. Gostoljubnost me, kot že tolikokrat poprej, vrže v moment,

vdih, solze in neubesedljivo hvaležnost preložim v temo - zračna blazina, njegova

spalka (čeprav imam svojo) in debela deka! Sedi na svoji postelji in skrbno zvija.

There’s another blanket up here, it can get really cold at night. Prižge, naredi

nekaj dimov in ponudi: Do you smoke hash? Vzamem, potegnem, kot on začnem divje

kašljati. Sicer raje pojem, pravim. Aha, edibles, podebatirava.

Have you been here from the beginning? - Christiania started in 1971, pravi on, jaz

pa, da vem. I came in 2018, first I lived in a hammock up there. Zdaj hoče mesto

zadeve urediti, izseliti ljudi, omejiti dostop in registrirati plovila ... mislijo

najbrž na barke, tu je namreč na vodi vse mogoče; važno, da je streha nad glavo,

in da lahko nekje približno varno pustiš tisto malo svojih stvari (oziroma se ne

sekiraš, če izginejo). Zanka je, da moraš biti 25 do 30 m od obrežja, če se hočeš

zasidrati, in folk se je pač znašel. Stanovalci so imeli sestanke z odvetniki.

Evikcija naj bi se začela v ponedeljek, 9. marca.

Prespim torej pri Benu na barki. Zjutraj mora biti zgodaj v Christianiji in ima

nastavljeno budilko, pravi, da lahko jaz ostanem dlje in si napravim ogenj ... Raje

ne, z vso to prtljago se sama ne bom mogla spraviti z barke. Zjutraj se potegneva

nazaj na obalo, vse gre v redu - natovarjanje nahrbtnika in previdno prevračanje na

čoln, vlečenje vrvi in drsenje proti obali, gor na plato in po tramu ... in potem

slow motion v vodo. Sranje.

Ben mi pomaga iz vode, pravi, da se je isto zgodilo tudi odvetniku, v vodo je

padel v gvantu in z veliko aktovko, with this big document case. Ja, se nasmejim

in neženirano pravim, da sem tega sicer vajena, hoje po vlažnih tramovih nad

neprijetnimi realnostmi in tega, da si naenkrat do riti v močvirju, ampak v pohodni

30

obleki, ne pa v city clothes.

Prečkava cesto in se vzpneva na dvorišče, Ben pozdravi: Good morning, Miles, she fell

into the water and will change clothes here. Pokaže na bel šotor, takega, kot smo jih

poleti postavljali in pospravljali na Oslo Pride. I have to go to Christiania, you do

what you want here, I’ll be at the bakery, so maybe I’ll see you later. Pokimam, ja,

res bom tam in mogoče se vidiva.

Stvari odložim na podestu in se preoblečem v šotoru. Resda sem na Danskem in marec

je, a vseeno čutim mraz - tisto znano mrazenje, ko nejevolja prerašča v trmarjenje in

obup, pa vznemirljivo drevenenje prstov. Še malo, pa ne bom mogla potegniti zadrge

ali pa se bom na nečem porezala in sploh ne bom čutila. Mogoče ... kaj pa, če si

oblečem trenirko, in že me vrže v december pred dvema letoma, ko sem prišla v Oslo.

V Nasjonalbiblioteket v Oslu sem nekaj časa hodila kar v črni šumeči trenirki, kar je

bilo bolje kot v nepopravljivo umazanih in na kolenu strganih pohodniških hlačah.

Ne, trenirka je lahka, raje one hlače, ki sem jih na hitro kupila v second handu, za

prireditev (ki bo zaradi koronavirusa prestavljena za nedoločen čas). Preoblečem in

preobujem se. Zdaj je nahrbtnik še težji. Fju!

I’d really like to get a room in Christiania, but that’s very hard. Pomislim na

pogovor z M. in V., ko sem jima naznanila, da nameravam prenočiti v Christianiji:

Yes, just ask around, three or four people, knock on some doors, sure you’ll get a

place! I was there in ... 2001 ... it was a very run-down place then. But now ...

gentrification ... mi odzvanja, ko hodim skozi jutranjo Christianijo in opazujem

ljudi, ki gredo na delo, vozijo običajna kolesa in Christiania bikes ...

Zapiram. Dalje na busu.

Pred odhodom hitro pojem še tista dva piškotka, všeč mi je, how it comes over me,

počasi, nežno in odločno, kot si znala ti, ko se je še nekaj dogajalo, ko sva bili še

sproščeni in razigrani, preden se je vse okrog naju zavrtelo. Raje ne ...

V temni noči

malo po polnoči

na novega leta dan

ohranjam spomin nate

Potnica pred mano nežno poprdeva. Upam, da ne gre do Münchna.

Rahlo počena in veselo melanholična poslušam Eivør in premišljujem in sprejemam

odločitve - avdience so vljudnostne in kratke.

_____________________________________________________________________________________

Zgodovinopisje je posililo zgodovino

Pravo je slepo za pravice

Šolanje je subvertiralo izobrazbo

Brutalni karierizem je streamlajnal ustvarjalnost

Naravoslovje je diskretiziralo Naravo

In zdaj vse skandirajo #jaztudi

31

Patricija Zupanič

Vsepovsod sem in ne bom odšla

Najdeš me v lokalu na Poštni, kjer točijo pivo, ki ga rada pijem.

Najdeš me v mimoidočih dekletih rdečih las.

Najdeš me v risanki, ki veš, da mi je pri srcu.

Najdeš me v fotografijah.

Najdeš me v poeziji.

Najdeš me v srajci, ki ti je všeč.

Najdeš me v knjigah in filmih, ki sva jih gledali.

Najdeš me v načrtih, ki sva jih imeli.

Najdeš me v Ljubljani.

Najdeš me v zgodbah o psihičnem zdravju in kako preboleti tovrstno bolezen.

Najdeš me v parku, barih, kavarnah, pivnicah, gledališčih in knjigarnah.

Najdeš me med tistimi, ki ljubijo.

In tistimi, ki ščitijo tako, kot škorpijon ščiti, kar je njegovo.

Vedno me boš našla v spominih, obljubim.

In upam, da me še najdeš v svoji postelji; vsaj tega ne pozabi, kako rada sem spala ob tebi.

32

Ko me boš iskala

»Z mano se spi na trdih tleh med škorpijoni.«

Kaj me gledaš, ženska? Gledaš v oči.

Od preveč vsega se človek razleti.

Išči dom in mir.

Ves svet je moj. Samo svoja sem. Sebe imam.

Nočem se sovražiti, ker ko sovražiš, preveč boli.

Objemam sebe čez ramena.

Vmes je vrat, in glava me boli.

Nekje sem prebrala, da moramo govoriti, kar čutimo, da ne razpademo.

Jaz nisem govorila, kot sem čutila, in zato sem se izgubila.

Vrni se, skrito čakala bom. Skrila se bom.

Če me bo kdo iskal, sledi rdečim lasem - oprosti mi, če se znajdejo tudi tam, kjer me ni.

Pomirja me misel, da so rdeči lasje tudi tam, kjer mene ni; ker sem tam, in nočem stran.

Nočem cele noči samo gledati tako globoko v kozarec.

»Srce ti bije - naj bije!«

33

slikati|ne jesti|malo spati|nič

slikati|ne jesti|malo spati|nič

slikati|ne jesti|malo spati|nič

delampaoddomadosvojegakurčevegazloma.

Andreja Gomišček, lezbična aktivistka

misli iz karantenije ...

“A tudi, če me nihče ne vidi, se mi

vidi, da sem anksiozen?” pomislim vsaj

štiriindvajsetkrat na dan v akutnem

pandemskem in političnem času, največkrat ob

zvočni kulisi razigranih ptičic. Vsaj nekdo

je svoboden.

Linn J. Koletnik, trans aktivist

Medtem ko se ena posveča družbenokoristnim

opravilom in je našila mask že za cel

bataljon, se druga vztrajno izogiba pisanju

magistrske naloge in razmišlja o naslednjem

prigrizku. Koroni pa se zahvaljujejo na

sveže presajene rastlinice, ki jih razvajava

dan za dnem.

Martina Jazbec, strojna inženirka

34

Po začetni paniki in tesnobi sem se sčasoma

navadila na naš nov način življenja. Kljub temu da

me jezi, da se na take razmere sploh navadiš. V

tem času karantene me jezi več stvari. Predvsem in

najbolj jezna sem na vlado, za katero se zdi, da

je ugrabila našo državo in ji je virus le izgovor

pri uvajanju vseh mogočih prepovedi. Jezna sem tudi

na ignorantske ljudi, ki se obnašajo, kot da se

nič ne dogaja, na dejstvo, da že dva meseca nisem

videla staršev in jih še dva ne bom, jezi me tudi,

da ne morem iti na kavo s prijateljico, se peljati

s kolesom kar tako, ter da me je strah vsakič, ko

stopim ven, da sem naredila nekaj narobe, kljub

temu da nisem. Jezi me strah, ki jim ga je uspelo

zasaditi v nas. Tisti čas, ko se ne ubadam z jezo,

delam, in delo je super način, da odmisliš jezne

misli. Če ne delam, pospravljam, vmes sem par dni

tudi ležala, ker me je usekalo v vratu, ker sem

očitno vso svojo jezo nakopičila tam. Pa da ne bom

tako črnogleda. Kljub bizarni situaciji, v kateri

smo, je lepo zjutraj posedeti malo dlje in spiti

kavo, imeti dolge zajtrke s sveže pečenim kruhom

in včasih zabiti dan kar tako, samo zato, ker ga

lahko. Vseeno upam, da bomo poleti lahko ležali na

hrvaški obali in da se nam bo, ko bomo pogledali

nazaj, vse skupaj zdelo kot slab film, ki ga je

končno konec.

Maša Cvar, filozofinja

35

Morda sem se vse življenje nevede uril_a za

koronačas. Izurjen_a v samoti in občutkih, ki jih

situacija potencira, se naposled končno ugnezdim v

toplem brlogu in hvaležnosti zanj. Postavljam novo

mačje drevo, srkam kavo in skladam mačje melodije.

Gozd nama bom zgradil_a sam_a.

__________________________

272

Dovolj sem dihala, da Znam -

in zdaj, ko Zraka ni -

posnemam Dih tako zvesto -

da moreš videti -

negibnost Pljuč - le če zdrsiš

med Spretne Celice -

in Mimika otipaš - Sam,

njegov obmrli Meh!

Emily Dickinson

(prevedla Tadeja Spruk)

___________________________

Evan, trans aktivist_ka

36

Lezbična gospodinja.

Eva Matjašič

Lezbična gospodinja je kolektivna identiteta!

37

Vesna Liponik

ob jutrišnjem svetovnem dnevu poezije, današnjem ekvinokciju in praslovanskem godovanju, v času korontene in karantanije.

In nisva bili edini

Imeli sva cel plan. Kaj bova rekli, če naju ustavijo, kako bo to izgledalo, spomnim se raznobarvnih spektakularnih prizorov, aretacije, jok, kriki, jeza, upor, v skrajni konsekvenci skočim na policijski avto, Z. razoroži drugega policista, ihti, hlipa, pohaja ji sapa, jaz tečem, kričim.Greva na hrib, skupaj, ker to ne spada le pod “ožji družinski člani”, ampak tudi in predvsem pod “odpravljanje neposredne nevarnosti za zdravje, življenje in premoženje” ter “varstvo in pomoč osebam, ki so potrebne podpore”. Saj ne da karkoli kršiva, da je sploh treba karkoli utemeljevat, niti centa ne misliva dat za to, česar se ne odvzema, ker se ne more odvzeti, ampak vedno je dobro začeti z lepo besedo in šele nato zlomiti vrata.

38

KARANTENA

življenje v karanteni ni nič kaj drugačno kot sicerle da sta prostor in čas skoncetrirana nekoliko bolj vaseter hitreje pokažeta, zazvenita in tudi izmakneta,

ti si ves čas tu, jaz sem ves čas tu,tvoji starši, moji starši, njihova karma in naša,vse je ves čas tu,dokler ne počim in pobegneš,

odtlej veje moja krošnja v samoti,korenine pa poganjajo, radovedne, vsak dan bolj mirneoplazijo strah, najdejo vodo, zrak,

nosijo iz srca v oči,

ko nekateri ostajajo v maskah, rokavicah, razdaljah,slišala sem o otroku, ki vsak prihajajoč dan na koledarjuobkroži rdeče, nevedoč ali ga bo tudi dočakal

mi pa sadimo in pripravljamo zemljo,trkamo na pljuča, ušesa, vrat, medenico, med vretencisanjam o kompostu, črvih, dihondri, miskantusu,

dosti se nam fuka in občasno se zadanemo,v svojih malih dramah, velikih zmagahplačujemo davke in mirno spimo,

pandemija je prinesla zimo v poletju, noč v dnevuzrak zveni, od koder ga nosi,vode kažejo svoje dno,kamor se lahko prizemljimo in osredotočimo,

vsi začetki so strašljivi in dobrodošli,danes najdeva tudi ti in jaz svojega

39