literati 5

LITERATI

"Ko prideš na določen nivo, veš kaj mislim, postaneš prijatelj z mnogimi učitelji in jih opazuješ pri delu kot prijatelj in jim ukradeš njihovo znanje, tehniko, če veš kaj mislim :-)" .

"Žal je 100% uspeh nemogoč zaradi takšnih ali drugačnih razlogov: premalo izkopanih korenin, napačna zemlja ali pa celo neučakanost pri prvem oblikovanju."

"Kot od gore odvaljen možakar s klobukom na glavi in vilami v rokah in mestna »grinta«, ki kleče na kolenih s tresočimi rokami zlaga kamenje in zemljo nazaj okrog ruja."

"Vedeti moramo, da so bonsaji drevesa, ki imajo kot taka rada stabilne rastne okoliščine in zato nimajo preveč rada, če se jim vznemirja korenine."

"Odstranil sem 4 cm. skorje do lesa, nanesel rastni hormon in vse skupaj ovil z vlažnim mahom in plastično vrvico."

22LLIITTEERRAATTII

UVODNIK

VSEBINA:

Pred vami je prva številka drugega letnika! Čestitke vsem, ki pomagate pri ustvarjanju tega časnika. Želimo si še več sodelavcev, še več avtorjev, ki bi z zapisi v Literatiju ilustrirali dogajanje v klubu in na slovenski bonsajski sceni ter pomagali pri izobraževanju bralcev. Darko se je tokrat odzval z zabavno gloso iz katere se lahko veliko naučimo. Predvsem lahko spet vidimo skozi oči začetnika, saj se nam izkušenim bonsajistom prevečkrat vse zdi samo po sebi umevno. Gloso je s čudovitimi avtorskimi ilustracijami dopolnil Davor Grgičević. Nik nam je zaupal svoje izkušnje s kopanjem

jamadorijev. Tema je tako široka, da jo je nemogoče zaobjeti v enem članku, zato jih lahko pričakujete še več na to temo. Tomaž je obdelal za ta čas zelo aktualno temo - presajanje. David je prispeval članek o grebeničenju gloga. Iz Ratingena v nemški pokrajini Severno porenje-Vestfalija se nam je oglasil Juergen Carocci, član organizacijskega odbora konvencije EBA 2011. Ni nas samo povabil na konvencijo, ampak je v pismu lepo opisal zgodovino evropske povezave, katere člani smo od leta 2006 tudi mi. Na Noelanders trophyju v Belgiji sem opravil intervju z enim od najbolj zanimivih evropskih bonsajistov Kevinom Willsonom. Njegov sočni besednjak vedno pritegne. Willson bo eden od glavnih demonstratorjev na konvenciji EBA prihodnje leto v Ljubljani. Omenjena konvencija bo v tem letu naša glavna dejavnost: organizacija bo zahtevala vse naše sile a vseeno verjamem, da bomo nalogo dobro opravili. Na skupno 24-ih straneh (da, še vedno se naš časnik širi!) boste torej našli zanimivo branje; če boste v teh zelo delavnih spomladanskih dneh našli čas, si ga le privoščite! Pa oglasite se kaj s predlogi in kritikami!

TOMAŽ KOVŠCA, predsednik SBK

UMETNIK Z LEVJIM SRCEM

LLIITTEERRAATTII33

intervju:

Anglež Kevin Willson je ena najprepoznavnejših osebnosti v svetu bonsajizma. Že njegova pojava tetoviranega starega rokerja z raskavim glasom in obupnim angleškim naglasom ga dela posebnega. Poseben pa je tudi po svojem pristopu do obdelave suhega lesa: tehniko je izpili do potankosti in njegovi izdelki so prave mojstrovine. Njegove sproščene demonstracije, ki jih zna začiniti z značilnim humorjem, so med najbolj zanimivimi; preobrazbe iz materijala v bonsaj pa izjemne. Tisa in rdeči bor sta »njegovi« vrsti, zdaj, ko živi v Španiji, se je moral prilagoditi tudi sredozemskim rastlinam. Maja 2012 ga bomo lahko občudovali v Sloveniji. Bo namreč eden od glavnih demonstratorjev na konvenciji EBA v Ljubljani. Z njim smo se pogovarjali januarja na Noelanders Trophyju v Zolderju v Belgiji: Začniva, kot običajno v intervjujih, kakšna je tvoja zgodba, kako si začel z bonsajizmom? Zdaj je že približno 30 let od tega, kar sem se iz mesta preselil na deželo, ja? Zaposlil sem se kot vrtnar v velikem vrtu in možakar se je tam ukvarjal z bonsaji. Tako sem se seznanil s to umetnostjo. Čez zimo sem se zakopal v knjižnico, prebral vse knjige, ki so bile dostopne in se učil. Imel sem srečo, da mi je pod roke prišla tudi knjiga Kyuze Murate, v kateri je zapisal, da je treba drevesa kopati v radijusu 20 milj okrog svoje hiše. In to sem tudi napravil. Nisem imel pojma, da obstajajo tudi uvožena japonska drevesa in vse to, temveč sem takoj začel s kopanjem jamadorijev, ja? To je bil dober začetek! Najprej je bil to moj hobi, počasi, ko sem postajal vse boljši, pa je to postal moj poklic. To je v bistvu to!

Si imel kakšnega učitelja? Zabavno je, da sem se učil od vseh učiteljev, kar jih obstaja, veš. Toda ne da bi jim za to plačal, ja? To je dober trik, veš: ko prideš na določen nivo, veš kaj mislim, postaneš prijatelj z mnogimi učitelji in jih opazuješ pri delu kot prijatelj in jim ukradeš njihovo znanje, tehniko, če veš kaj mislim :-) ... Učil sem se od mnogih ljudi: od ljudi stare šole, kot so Dan Barton, Peter Adams in Colin Lewis ... Vsak zna nekaj res dobro, veš ... Pa tudi od novih fantov – Marco Invernizzi, ki se je posebnih tehnik učil pri Kimuri. Ko je Marco končal svoje vajeništvo na Japonskem, sem ga pripeljal naravnost v moj vrt, najbrž eden prvih sploh, gotovo pa prvi v Angliji, ja? Iz Kimurinega

naravnost v moj vrt, veš kaj mislim, da bi učil moje študente, pa tudi, da bi jaz izboljšal svojo tehniko. Če se nehaš učiti in misliš, da si na vrhu bonsajizma, ja, takrat si pečen. Ker se pokriješ s streho. Mislim, da moraš od vsakega novinca, ki pride mimo, pobrati njegove tehnike in znanje in izbrati tisto, kar potrebuješ, ja? To je moja filozofija.

Kevin Willson med intervjujemfoto: Tomaž Hafner

Znan si po svoji tehniki obdelave mrtvega lesa. Nam lahko kaj več poveš o tem? Ta reč z rezkanjem, ja? V Angliji smo imeli le nižinska drevesa. Nenadoma se pojavi težava, ja, iz stranskih vej oblikuješ krošnjo in to je kar se tebe tiče tudi vrh, toda potem je tu še tram, ki ostane, ki štrli navzgor, veš kaj mislim, ki ga je treba spremeniti v nekaj lepega. Mislim, da je bilo kakšnih 20 let nazaj, ko sem v Birminghamu videl fanta, pisal se je Dan Robinson, ki se je na

LLIITTEERRAATTII 44

demonstraciji pojavil z makito. Nisem mogel verjeti, kot bi nekdo v meni prebudil leva, veš. Takoj sem si nabavil makito in začel vaditi. Potrebna so leta, da znaš les obdelati tako, da zgleda naravno. Kaj moraš napraviti? Moraš iti v gore, ja, in preučiti moraš vsak kos mrtvega lesa, ki ga lahko vidiš, ga fotografirati, postati moraš učenec narave. In poskušati vtisniti to, kar si videl v naravi, ja, v drevo, veš kaj mislim. Dobra fora je tudi, če fotografije pripneš na zid svoje delavnice in potem kopiraš kar je na njih. Obdelava mrtvega lesa je pomembna tehnika, a le pod določenimi pogoji.

Willson je na odru zelo domač ... Med demonstracijo na Noelanders Trophyju 2009

drevesa, vse holtikulturno znanje še ni tu, veš. Veliko sem se naučil od Špancev, tako da ... Tam sem že dve leti in pol in sem se te stvari naučil od Špancev. Toda. Kar se estetike tiče, je princip isti, ja? Moraš se zgledovati po naravi, postati učenec narave in potem to prenašati na svoja drevesa. Zdaj se ukvarjam z oljkami in pistacijo, bugenvilijo in vsemi sredozemskimi vrstami.

Pa uživaš tako kot prej? Moram reči: ne. Veliko rajši imam drevesa iz širin z izrazitimi letnimi časi, kot subtropska drevesa. Zame, veš, ko pomislim na bonsaj, imam občutek visokih gora, snega, grobosti, boja za preživetje, to so stvari, ki me vznemirjajo, ja? Veš, delati na oljki z suhim lesom, ki potem zgleda kot visokogorski viharnik ... to ne gre, veš kaj mislim.

V Ljubljano prihajaš kot demonstrator na konvenciji EBA. Veš karkoli o Sloveniji?Moram povedati, ja? V Angliji in zahodnoevropskih državah zaradi Rusije in časa, ko ste bili pod komunizmom in del vzhodnega bloka, nismo dobivali veliko informacij. Toda, kaj se dogaja zdaj? Vidimo vse vzhodnoevropske in baltske države na televiziji, ja? In moram reči, ja, to je neverjetno! Zato ker je Slovenija lepa, Hrvaška je lepa, vsi ti kraji, dalmatinska obala, vse to, veš, to je enostavno neverjetno. Toda prej smo imeli to predstavo o vrstah za kruh, grdi arhitekturi Ne poznam zgodovine Slovenije, toda videl sem slike, ja, in je zelo lepa.

Se veseliš prihoda? Komaj čakam. Veselim se prihoda v deželo o kateri nimam pojma in vsi ti fantje, ki sem jih tu srečal, so polni intuzijazma, res se veselim.

Kako lahko po tvoje človek napreduje v bonsajizmu?Sliši se noro, ja? Vendar mislim, da je to duhovna stvar. Moraš se razviti kot oseba, veš, v duhovno osebnost, predno ustvariš idealno drevo. Bonsaj je odsev človeka, ki ga je ustvaril, če razumeš sebe, lahko bonsajizem dvigneš na višji nivo. Potem potrebuješ le še tehniko, veš, in potem boš dober učitelj ali dober bonsajski umetnik. V to verjamem!

Tekst: TOMAŽ KOVŠCA Foto: Tomaž Kovšca in kevinwillsonbonsai.com

Se imaš za umetnika? Definitivno umetnik! Ko postaneš profesionalec nastopi težava: kot umetnik se sprehajaš po ozkem zidu in paziš, da se ne zvrneš čez rob in ne postaneš denarni grabežljivec. To je zelo občutljiva meja, med umetnostjo in kapitalom, veš. Najboljša je srednja pot, ja?

Pred kratkim si se preselil v Španijo, ali to pomeni, da se zdaj ukvarjaš s popolnoma drugačnimi vrstami? Je to zate težava? Ne, ne zares. Mogoče na hortikulturni ravni, ja? Stvari z zemljo, temperaturo in kam postaviti

LLIITTEERRAATTII55

Na EBA konvenciji v Španiji je Willson oblikoval fantastično tiso, ki je zdaj že v vrtu Enrica Savinija

Na letošnjem Noelanders Trophyju se je predstavil tudi z izjemnim glogom.

LLIITTEERRAATTII 66

Nadvse uživa v ustvarjanju polkaskad

Rdeči bor in tisa: dve najbolj priljubljeni vrsti Kevina Willsona

LLIITTEERRAATTII77

Kopanje jamadorijev (dreves v naravi, ki so primerna za vzgojo v bonsaj) je veščina, ki jo, če že ne vsi pa prav zagotovo večina, želimo izpopolniti kolikor se le da. Vsi si želimo, da nam preživi kar največ dreves izkopanih v naravi. Žal je 100% uspeh nemogoč zaradi takšnih ali drugačnih razlogov: premalo izkopanih korenin, napačna zemlja ali pa celo neučakanost pri prvem oblikovanju. Z leti pridobivamo izkušnje in potrebno znanje, ki nam pride še kako prav pri zagotavljanju čim večjega števila preživetih jamadorijev.

KOPANJE JAMADORIJEV

Priprave na našo odpravo se ponavadi začnejo že kakšen dan pred predvidenim odhodom na ''lov''. Potrebno je pripraviti vse potrebno orodje: glavno je tisto, ki ga bomo uporabili za kopanje. Jaz najraje uporabljam kramp, nekateri pa manjši 'pajser'. Prav pridejo tudi večje škarje in/oz. žagica, s katero odstranimo vse odvečne velike veje ali korenine. Ko drevo odkopljemo, je pomembna zaščita koreninske grude, ki mora ostati čim bolj nedotaknjena. Za to uporabljam stare rjuhe, ki jih povežem z vrvjo. Dobre so tudi velike vreče za smeti ali kaj podobnega. Glavno je, da imajo korenine po izkopu čim manj možnosti za premikanje. S tem se izognemo dodatnim poškodbam korenin in možnost preživetja drevesa je tako večja. Zelo priročen je nosilni nahrbtnik, še posebno, če je avto daleč od mesta izkopa.

KAJ JE UPORABEN MATERIJAL

Najprej moramo približno vedeti kaj iščemo. Ali siželimo veliko ali majhno drevo, ali naj bo debelo in močnega videza ali naj bo elegantno. Vsekakor naj ima drevo kar se da veliko gibanja in že nekaj uporabnih vej dovolj blizu nebarija – to je še posebno pomembno pri iglavcih, saj je vzgajanje novih vej blizu debla še kako težavno, če ne nemogoče. Pri izbiri materiala si je dobro najprej približno predstavljati, kaj bomo iz njega naredili, da ga ne izkopljemo zaman. Ko najdemo pravo drevo in se ga odločimo odkopati, moramo pravilno pristopiti k delu. Nikakor ne smemo začeti kopati tik ob deblu.

Približno 50 cm od debla (odvisno od velikosti drevesa) najprej izkopljemo nekakšen jarek in porežemo vse korenine, ki segajo dlje. Ko to storimo, začnemo kopati pod drevo in še tam porežemo vse predolge korenine. Pri močno kamnitem terenu se je treba prilagoditi in pokazati nekaj iznajdljivosti in potrpežljivosti. Med delom je priporočljivo že izkopane korenine škropiti z vodo, da se ne izsušijo, lahko jih začasno prekrijemo tudi z zemljo. Dela se lahko lotimo v enem samem koraku ali pa ga raztegnemo na dve ali pa še celo več let. Ali pa se lotimo celo grebeničenja. Odvisno od stanja korenin. Ko spravimo drevo iz zemlje, dobro zaščitimo korenine. Koreninska gruda mora ostati kar se da kompaktna in se ne sme razrahljati. Na koncu nastalo luknjo iz spoštovanja do narave zasujemo nazaj in nekoliko prekrijemo z listi in vejami.

LLIITTEERRAATTII 88

PRIHOD DOMOV

Ko drevo pripeljemo domov, moramo zanj poiskati pravo posodo: dovolj veliko, saj želimo ohraniti vse izkopane korenine. Nekateri viri navajajo, da je najboljša zemlja kar tista z mesta izkopa, saj je drevo tako že od vedno raslo v njej. Vendar to nikakor NE DRŽI. Tista zemlja je dobra/odlična v naravi, saj je pretok vode neoviran. V posodi so razmere nekoliko drugačne. Substrat mora biti dovolj zračnen in vodo prepusten. Za prvo sajenje uporabljam veliko granulacijo npr. liaporja ali pumica (vulkanskega drobirja). Pri zasipavanju korenin v posodi moramo bitipozorni na to, da zapolnimo vsak kotiček med koreninami in vmes ne puščamo zračnih žepkov, ki bodo onemogočali rast korenin. Ko je drevo trdno posajeno v posodo, ga postavimo v rahlo senčno lego na vrtu, kjer naj počiva vsaj dve leti, če ne raje več. V tem času drevesa nikakor ne smemo oblikovati ali presajati.

Vse zgoraj napisano je le osnoven, splošen opis kopanja jamadorijev, ki pa se nekoliko razlikuje od vrste do vrste.

Zgoraj: Nosilni nahrbtnik nam je pri transportu v veliko pomoč

Prejšnja stran: Kljub zelo dobri liniji debla, ima bor zelenje predaleč od baze in ni uporaben materijal

Tekst in foto: NIK ROZMAN, inštruktor SBK

99

OSNOVE PRESAJANJAPomlad je pred vrati in z njo tudi najprimernejši čas za eno od osnovnih opravil rednega vzdrževanja bonsajev – presajanje. V osnovi je to zelo enostavno opravilo, a se kljub temu lahko zgodi, da s svojimi napakami pri presajanju bonsaj tudi uničimo, če ne poznamo nekaj osnovnih pravil.

Bonsaje presajamo le takrat, ko je to potrebno. Vedeti moramo, da so bonsaji drevesa, ki imajo kot taka rada stabilne rastne okoliščine in zato nimajo preveč rada, če se jim vznemirja korenine. To še posebej velja za starejše primerke. Ker so bonsaji drevesa v malih posodah pa korenine prej ali slej zapolnijo večino prostornine posode, kar je eden od glavnih razlogov, zakaj jih moramo presaditi. Kako pogosto bomo morali presaditi določen bonsaj je odvisno od več dejavnikov: od vrste drevesa, starosti, kako hitro rastejo korenine, v kakšnem substratu je posajen, kako velika je posoda ... Pri mladih bonsajih posajenih v majhno posodo se lahko zgodi, da jih bo potrebno presajati vsako leto, medtem ko kake starejše iglavce ne bo potrebno presaditi pet ali celo deset let. Skrajni čas za presajanje je takrat, ko korenine do te mere zapolnijo posodo, da voda, s katero bonsaj zalivamo, ne

pronica več skozi substrat, ampak odteče kar po površini preko roba posode. To posledično pomeni, da korenine globje v posodi ne dobijo več vode in se drevo lahko posuši. Naslednji znak, ki kaže na potrebo po presajanju, so korenine, ki izraščajo skozi drenažne luknje na spodnji strani posode ali pa, da se celo drevo zaradi viška korenin v posodi dobesedno dviga iz posode. Nujno je bonsaj presaditi tudi takrat, ko je posajen v slabo zemljo ali substrat, ki se sčasoma preveč posede oziroma zbije skupaj in postane slabo prepusten za vodo. Eden od zelo pogostih vzrokov za presajanje pa je tudi presajanje v drugo, bolj primerno oziroma lepšo posodo. Ko pa za nek bonsaj najdemo najprimernejšo posodo, ki po obliki, barvi in velikosti najbolje dopolnjuje samo obliko bonsaja, le-tega presadimo nazaj v isto posodo.

LLIITTEERRAATTII

LLIITTEERRAATTII 1100

Prva stvar, ki jo moramo narediti je to, da pripravimo posodo na presajanje (če presajamo v novo posodo). Bonsajske posode imajo zaradi potrebe po dobrem odcejanju viška vode na spodnji strani velike drenažne luknje. Le-te moramo prekriti s plastično mrežico, ki ima okoli 2mm velika okenca, saj bi sicer substrat izpadel ven iz posode. Odrežemo plastično mrežico približno 1cm večjo kot so drenažne luknje ter jo nato z žico pritrdimo na posodo. Skozi luknje na dnu posode (skozi drenažne ali pa posebej za to namenjene manjše luknje v nekaterih posodah) s spodnje strani nato povlečemo dva ali več daljših koncev žice tako, da konci gledajo preko zgornjih robov posode. S temi žicami bomo nato pričvrstili bonsaj v posodo.

Korenine dvigujejo drevo iz posode: skrajni čas za presaditev!

Drenažne luknje prekrijemo s plastično mrežico, ki jo učvrstimo z aluminijasto žico

Posoda je pripravljena

Nato pripravimo substrat. Pri presajanju bonsajev ne uporabljamo navadne vrtne zemje ampak različne mešanice vulkanskih peskov, ekspandiranih glin ... , ki jim z eno besedo pravimo substrat. Lahko pa uporabimo tudi kupljeno mešanico za bonsaje v kaki specializirani trgovini.

V tem prispevku se ne bi spuščali v podrobnosti različnih mešanic substratov, saj praktično vsak bonsajist glede na lastne izkušnje in lokalno podnebje uporablja nekoliko samosvojo mešanico. Bistveno je, da je uporabljena mešanica zračna ter dobro vodoprepustna. ,

Večinoma uporabljamo mešanice sledečih substratov v različnih odstotkih: akadama, pomiče, chabasai, kremenčev pesek, šota, liapor, perlit, vermikulit ...

Mešanico substrata nato presejemo predvsem zato, da odstranimo prašne delce manjše od milimetra, ki bi se zalivanjem lahko sprali na dno posode in tam v najslabšem možnem slučaju lahko ustvarili nepropustno plast, ki bi preprečila odtekanje viška vode in kroženje zraka in s

LLIITTEERRAATTII1111

tem povzročila gnitje korenin. Nadalje substrat s sitom presejemo na dve separaciji in sicer od 1 do cca. 4mm, katerega uporabimo kot osnoven substrat (odvisno od velikosti posode in bonsaja uporabimo večjo ali manjšo granulacijo), in na delce večje od 4 mm, katere bomo uporabili na dnu posode, kot drenažno plast.

Drenažna plast v posodiSedaj moramo najprej spraviti bonsaj iz stare posode. Večina bonsajev je z žico pričvrščenih v posodo zato, da se ne premikajo oziroma ne nagibajo v posodi ter da v primeru prevrnitve posode ne izpadejo iz nje. Na spodnji strani posode moramo zato te sidrne žice najprej prerezati. Sedaj lahko dvignemo bonsaj iz posode. V kolikor so se korenine toliko razrasle, da ga ne moremo dvigniti, kar se lahko zgodi v primeru, da so korenine pričele izraščati skozi drenažne luknje ali pa je drevo posajeno v posodo, ki ima navznoter obrnjem zgornji rob, moramo porezati spodaj izraščajoče korenine oziroma z nožem zarezati do dna okrog in okrog zgornjega roba posode tako, da sprostimo koreninsko grudo.

Na dnu posode prerežemo žico, s katero je bilo pričvrščeno drevo

Sedaj z leseno palčko z roba koreninske grude počasi pričnemo razčesavati korenine tako, da jih čim manj poškodujemo. S tem odstranimo tudi staro in zbito zemljo med njimi. V večini primerov ne razčešemo vseh korenin in ne odstranimo vse stare zemlje, ampak jo nekaj pustimo, saj s tem zmanjšamo šok korenin pri presajanju. Vso staro zemljo odstranimo le v primeru, ko je le ta popolnom zbita, ilovnata ali povsem neustrezna. Ko imamo sedaj lepo razčesane korenine, jih lahko višek odrežemo. Odvisno od vrste lahko odstranimo ponavadi nekje okrog 30% starih korenin. Pri nekaterih vrstah lahko več pri drugih manj. Sedaj je tudi čas, ko lahko odrežemo kako debelo, neustrezno korenino, kako preveč navzdol rastočo korenino in podobno. Horizontalne korenine, ki se križajo ali so kakorkoli drugače prepletene, pa lahko prerazporedimo in s tem napravimo lepši nebari. Korenine ves čas, ko so izven posode, pršimo z vodo, saj je ključno, da se med presajanjem niti za trenutek ne presušijo povsem.

Režemo debelejše korenine


Nato v pripravljeno posodo na dno najprej nasujemo plast debelejšega substrata, ki nam bo služil kot drenažna plast. Preko nasujemo plast osnovnega drobnejšega substrata. Sedaj na to plast na ustrezno mesto v posodi (položaj, višina, globina) namestimo bonsaj ter ga pričvrstimo s prej nameščenimi žicami. Žice napeljemo preko korenin tako, da jih med zategovanjem ne poškodujemo ter če se le da tako, da bodo žice skrite pod zgornjim robom posode oziroma pod nivojem zemlje. Sedaj pa lahko do vrha posode nasujemo osnovni substrat. Bistvena stvar, ki jo moramo napraviti med nasuvanjem substrata je, da s pomočjo lesenih

paličic (s premikanjem le teh, s tlačenjem in zabadanjem) spravimo substrat med vse korenine. Nikjer v posodi med koreninami ne sme ostati prazen žep zraka. Vse korenine morajo biti v stiku s substratom. Med tlačenjem substrata ne smemo biti preveč agresivni, da s samim postopkom ne polomimo in ne poškodujemo drobnih korenin. Na koncu lahko na vrhu nasujemo kak dekorativen substrat ali pa položimo dekorativni mah. Sedaj moramo novo presajeno drevo dodobra zaliti. Prvič zalivamo toliko časa, da iz drenažnih lukenj izteka le še bistra voda. Na ta način smo sprali iz posode še preostali prah in nečistoče.

Sveže presajeno drevo moramo za kaka dva tedna postaviti v bolj zavetrno, polsenčno lego, da se dodobra na novo vkorenini. V primeru, da v tem času preko noči temperature padejo pod ničlo, pa je nujno drevo za ta čas prenesti nekam, kjer so temperature nad zrmzliščem.

Drevo natančno umestimo v posodo in ga pričvrstimo s prej pripravljenimi žicami. Na

koncu ga še dobro zalijemo

Tekst: TOMAŽ HAFNER, inštruktor SBKFoto: TOMAŽ KOVŠCA

Sveže presajeno drevo v novi posodi


GREBENICENJE GLOGA v

Zgodba drevesa na poti do bonsaja se je začela februarja 1997. Ko sem ga izkopal je v višino meril okoli 2 metra. Takoj sem ga skrajšal na 1.2 metra. Linija in oblika drevesa sta obetala velik potencial, kar je pri jamadorijih zelo pomembno. Če je drevo že na začetku zanimivo in veliko obeta, nam je pri vzgoji in oblikovanju v bonsaj prihranjeno kar nekaj truda in predvsem časa. Glede na to, da sem zaradi dobrega terena izkopal večino korenin, ni bilo nobene bojazni, da drevo ne bi preživelo.

Doma sem drevo še enkrat pregledal in obrezal korenine tako, da je bil rez fin in čist. Vse rane na deblu sem zaščitil s cepilno smolo in ga posadil na prosto, blizu rastlinjaka. V dveh letih se je drevo lepo prijelo in pridobilo na kondiciji. Pozimi, ko je drevo brez listja, je linijo debla mogoče bolje videti in to je lepa priložnost, da ocenimo, katere veje bomo odstranili in katere obdržali. Vrhnji del gloga je bil kar lepo razvejan, spodnji del drevesa pa problematičen. Deblo je bilo tam preveč cilindrično in bi ga bilo zelo težko popraviti. Zato sem se odločil, da drevo grebeničim. Po dveh letih rasti v gredi je bilo drevo dovolj močno za ta poseg. Odstranil sem 4 cm. skorje do lesa, nanesel rastni hormon in vse skupaj ovil z vlažnim mahom in plastično vrvico. Grebeničeni del sem zasul in ga utrdil z delom starega soda. Naslednjo pomlad sem drevo ponovno pregledal. Odstranil sem vrhnji del zemlje in mah; drevo je odlično pognalo nove korenine. Vendar glede na to, da pri bonsajih ni pametno hiteti, sem nove korenine samo malo obrezal in ponovno zasul z substratom.

Na mestu grebeničenja sem odstranil 4 cm skorje

Vse skupaj sem ovil z mahom


Naslednje leto sem ponovno odstranil posodo in vso zemljo okoli novih korenin. Jih previdno očistil in odrezal deblo takoj pod njimi. Drevo sem posadil v prvo trening posodo. Nove korenine sem lepo razporedil po posodi in jih zasul z močno dreniranim substratom. Ker je pri nas močna burja, sem drevo z vrvicami privezal na posodo, da se ne bi premikalo. Ga dobro zalil in postavil v zaveterno lego.

Odkopal sem korenine in drevo odrezal tik pod njimi (slika desno)

Drevo sem posadil v leseno trening posodo, ga učvrstil z žicami in zasul z prepustnim

substratom


Spomladi 2008 sem se odločil, da ga iz trening posode presadim v prvo bonsajsko posodo. Spodnje veje sem zazdaj obdržal kot žrtvene. Tako se bo nebari še odebelil. Čez kakšno leto jih bom odrezal in upam, da bo drevo še naprej tako rastlo, kot do sedaj in bo v veselje meni in mogoče bo kmalu na kakšni razstavni polici razveseljevalo tudi vas.

Tekst in foto: DAVID GREGORIČ, inštruktor SBK

KOLEDAR MEDNARODNIH PRIREDITEV

Za razvoj posameznega bonsajista je izjemno pomembno, da se udeležuje razstav, demosntracij in delavnic. Tudi v naslednjih mesecih le-teh ne bo manjkalo. Tu je manjši izbor:

1-3 APRIL 2011: XV. KONVENCIJA UBI (San Remo, ITA)Nacionalna razstava italijanskih bonsajske in suiseki zveze. Demonstratorji: Marc Noelanders, Ryan Neil in italijanski talenti. Suiseki: Willi Benz, ikebana: Jenny Banti Pereira.

2-3 APRIL 2011: V. MEDNARODNI KONGRES MISTRAL BONSAI IN IV. MEDNARODNO TEKMOVANJE BONSAI IN SUISEKI "POKAL OLEA" (ŠPA)Informacije: [email protected] http://www.mistralbonsai.com/esp/free/congreso/VCongreso/vcongres_ESP.html

14-17 APRIL 2011: BONSAI SLOVAŠKA 2011 (Nitra, SLK)XIV. Mednarodna razstava bonsajev, suisekijev in čaja. Demonstracije, čajne ceremonije, delavnice ...Informacije: www.bonsai-slovakia.sk in [email protected]

22-23 APRIL 2011: VZHOD SREČA ZAHOD, MEDNARODNA RAZSTAVA BONSAJEV (Wroclaw, POL)Demonstratorji: Taiga Urushibata, Kevin Willson, Rob Kempinski, Milan Roskoš, Vaclav Novak, Jarek Lenarczyk. Informacije: [email protected] in www.bonsai.pl/WME.php

4-5 JUNIJ 2011: AVSTRIJSKA NACIONALNA RAZSTAVA BONSAJEV (Hallein, AVT)Informacije: www.bonsaisalzburg.net

9-12 JUNIJ 2011: VI. MEDNARODNA RAZSTAVA BONSAJEV IN SUISEKIJEV ter II. FESTIVAL JAPONSKE UMETNOSTI (Vilnius, LIT)Informacije na E-mail: [email protected]


KOLEDAR MEDNARODNIH PRIREDITEV


BONSAJIZEM - TO PA NE!glosa:

Bonsaj je kot ženska, suha ali debela, lepa ali manj lepa, velika ali majhna, a vsi prisegamo na notranjo lepoto. Pa še nekaj imata skupnega: vedno nas veliko stane. Zares ali pa malo manj zares. No in ko sem se lani spomladi sprehajal po našem malem a lepem mestecu, sem na vratih cvetličarne opazil vabilo na mednarodno razstavo bonsajev. Zraven pa tako lepo drevo, da mi je kar sapo vzelo. Bila je ljubezen na prvi pogled. Pisalo je, da je razstava. »Torej jih bo tam še več,« sem si mislil in se odločil, da tega dogodka ne bom zamudil!

Tekst: DARKO TANKOIlustracije: DAVOR GRGIČEVIĆ


Kmalu je prišel tako zelo pričakovani konec tedna. Že kar pol ure prej sem se pojavil na razstavnem prostoru in se skozi priprta vrata zmuznil noter. Na plačilo vstopnine sem čisto pozabil. Pridni organizatorjevi člani mi niso delali težav, saj so bili preveč zaposleni z zadnjimi pripravami. Kaj pa je sedaj to? Saj to je čisto zavajanje javnosti! V majhnem prostoru je bilo nekaj mizic in miz, na njih nekaj drevesc v precej neuglednih plastičnih posodah, pa par stojnic z različno kramo (različne škarje, bakrena in neka črna žica, pa lončena posoda, kamni, vreče s peskom in še bi lahko našteval…). »Zahteval bom vračilo vstopnine«, sem si mislil in se že napotil k izhodu, kjer sta stali strogi zbirateljici denarja in se zadnji trenutek spomnil, da nimam vstopnice. Še dobro, da sem okleval, kajti s tem sem omogočil staremu znancu, ki mi je že večkrat pripovedoval o lepoti bonsajizma, da me je lopnil po rami: »O, Borut živijo, vesel sem, da si prišel! Ali ti je razstava všeč?« »Kakšna razstava neki,« sem mu presenečen odgovoril, »nekaj grmovja in raznorazne šare! Kje pa je tiso drevo s plakata?« »Kaj nisi bil na razstavi? Tole tu je le prodaja materiala in orodja, ki jo rabimo pri svojem hobiju. Pridi, imel boš redko priložnost organiziranega vodenja po razstavi. In to samo zate!« In sva šla. To pa je bilo nekaj. Našel sem svoj novi hobi! »Jaz bom bonsajist,« mi je igralo v srcu! Že kar jutri! Saj bi kupil kar eno od razstavljenih drevesc, a so se že začele prve težave. Moj vodič mi jeob ogledu razstavljenih bonsajev pojasnil, da to ni prodajna razstava, da bi sicer verjetno kdo kako drevesce tudi prodal, ampak bi bilo predrago. Pa še nekaj ni pozabil omeniti: »Potrebno je spoznati značilnosti bonsajev, se naučiti skrbeti zanje, jih oblikovati in še mnogo več.« Kakor v transu sem mu sledil in občudoval razstavljena drevesca. Kar naenkrat sem se znašel v drugi dvorani, kjer je bila demonstracija izdelave bonsaja. Hu! Štiri polne ure sem bil kar prilepljen na stol, ko je mojster na odru iz obžaganega brinovega grma ustvarjal drevo. Moja odločitev je bila dokončna: »Bonsajist, pa naj stane kar hoče!«

PA SE JE ZAČELO

Takoj v ponedeljek sem se pozanimal za tečaj, saj sem bil poučen, da brez tečaja ne bo šlo. Ali pa bo šlo prepočasi in z veliko napakami, ki jemljejo voljo in denar, za bonsaje, ki to niso in ne bodo. Prijavil sem se na tečaj, ki bo konec maja. »To je predolgo,« sem pomislil in se odločil, da si bom za začetek kupil bonsaj kar pri enem od priznanih trgovcev z orodji, rožami itd. Zapodil sem se v trgovino in našel nekaj primerkov, za katere prodajalec ni vedel, kako se skrbi za njih, a so bili tudi daleč od tistega videnega na razstavi in kljub mojemu neznanju tako zapuščeni in v slabem stanju, da jih še domov ne bi mogel prinesti žive. Ampak nabavil sem si pa veliko kvalitetnega kitajskega orodja (od vsake vrste en kos, Kitajci so pionirji bonsajizma – torej je orodje kvalitetno pa še pocenI glede na tisto na razstavi in neko čudno aluminijasto žico) in še posodo za rezervo. A glej ga zlomka, naslednji dan sem dobil v dar notranji bonsaj. Tako je vsaj pisalo na listku zraven. Soseda, ki sem ji navdušen pravil o razstavi in ki včasih malo poškili proti meni, se je odločila, da me bo razveselila z mojim prvim drevcem. Seveda ni bila seznanjena z vsemi pastmi, ki so me čakale. Kaj sedaj? Pojma nimam kako skrbeti za malo ljubko stvarco. Pa sem šel čez par dni na internetne strani vtipkal www.bonsajklub.si in na forumu pustil sporočilo: »Na pomoč dobil sem bonsaj, pa mu že listiodpadajo«

Prijazni »forumaši« so me kmalu zasuli s stotimi dobrimi nasveti:

• No tole ni pravi bonsaj, pretkani trgovci imajo to besedo za marketinški trik• Ali lahko kakšno sliko dodaš, da bomo videli vrsto• Notranjih bonsajev skoraj ni, razen tropskih vrst (fikusi ipd.) • Pravi bonsaj potrebuje tudi letne čase, dovolj svetlobe, pa ne na radiatorju, ravno prav vlažen zrak, redno zalivanje, gnojenje, obrezovanje, presajanje• …


Je že res, da je moja prejšnja domača žival ušla k sosedu in tam ostala, ko je bila štirinajst dni mojega dopusta brez hrane. Ampak drevesce pa vendar ne reagira tako hitro! Kolikokrat ni bilo par tednov dežja, pa se nobena roža na vrtu ni posušila, pognojil jih pa tudi še nisem. Pri tem sem moj bonsaj večkrat na dan opazoval in razmišljal, kako bi ga na tečaju obdelal, da mi bodo vsi zavidali. Z upoštevanjem dobronamernih nasvetov, sem bonsaj hitro presadil v kupljeno prst za bonsaje, jo postavil na prijetno pomladansko vreme, zalival po navodilih in glej: Moje drevesce kar zažarelo od zdravja, poganjalo kot noro nove vejice in liste! To bo material za tečaj. Dobil sem nov polet in komaj dočakal tečaj. Z malo zamude sem se pojavil v dvorani (kasneje sem ugotovil, da 30 km res ne morem prevoziti v 10 min), napeto poslušal uvodno predavanje, potem pa osramočen skoraj pobegnil. Vsi ostali tečajniki so imeli neke brine, paciprese, smreke, jaz pa en ubogi fikusek benjamin. Že na predavanju se mi je zdelo sumljivo, ko so govorili o nekih primernih vrstah dreves ali grmov za bonsaje, o nekih čudnih proporcih in načinu skrbi za drevca. Moj namreč ni bil nič od tega. Na srečo je zaradi odpovedi udeležbe ostala še ena pacipresa, ki sem jo takoj posvojil.

Končno se je začelo pravo delo: • Analiza materiala • Odkrivanje nebarija (sosedov brin je imel lepši nebari in sosedova Špela, tista, ki mi je kupila bonsaj tudi) • Iskanje prednje strani• Določanje oblike z izborom sloga• Čiščenje debla in vej (stare iglice), redčenje iglic• Žičenje vej• Odstranjevanje odvečnih vej (moram vam zaupati, da sem delal z izposojenim orodjem, saj se je moje kvalitetno kitajsko orodje že pri fikusu pokazalo kot neuporabno in ga sploh nisem vzel s seboj.• Izdelava džinov in šarija. Še dobro, da je imel inštruktor pravo rezkalko s seboj, samo z nožem ne bi šlo.


Poleg inštruktorja se je okrog mene trudilo kar nekaj ljudi. Čeprav je imel vsak svoje mnenje (bonsajizem pa res ne bi smel biti statistika ali politika), smo se končno zedinili in s skupno močjo ožičili, porezali in požagali, povili in navili ter oblikovali nekaj, kar bo čez par prizadevnih let čisto všečen bonsaj.

LOV NA JAMADORIJE

Obogaten z novimi izkušnjami in nekaj osnovnega orodja, ki sem ga kupil na tečaju, sem se vrnil domov. Komaj sem čakal na obljubljeno delavnico. Dilema je bila le ali poiskati pravi jamadori (drevo iz narave) ali ga kupiti v drevesnici. Najbolje kar oboje! Naslednji konec tedna sem se odpravil Julijske Alpe. Tam je jamadorijev kar precej. Čudno, da sem našel še neodkrit teren (počutil sem se kot gobar) tako hitro. Nič ni bilo porezano, prekopano. »Le kako tile naši mojstri, še niso našli tega,« sem se čudil. Ko sem par krat udaril z krampom po skali in s prilagojeno zidarsko žlico odstranil travnato rušo me je skoraj kap od strahu. »Halo! Kaj pa ti tukaj počneš?!« mi je udarilo skozi ušesa. »Jamadori za bonsaj kopljem,« sem poizkušal s prijaznim pojasnilom. »Ti bom že dal jamadori, pa kar v Triglavskem narodnem parku si se namenil to početi,« je zarohnelo iznad moje glave. Gospod, ki je bil oblečen v lepo uniformo čuvaja TNP in je že pisal listek s kaznijo, se je strogo namrščil in mi podal položnico. Če ne bi bili kramp, lopata in ostalo orodje tako težki, bi mi najbrž zaplenil še to. Poparjen in osramočen sem mu izginil izpred oči. A nisem obupal. Naslednji vikend sem se odpravil na Kras. Tam pa ni narodnega parka, sem si mislil. In ruji so tako lepi, še posebno jeseni. Imel sem srečo in kaj kmalu potem, ko sem zapustil avto, na kolovozu sredi kraških pašnikov našel krasen primerek. Bil je pravi kapitalec, saj je imel kar 6 cm debel nebari


(na tečaju so pojasnili, da je višina lahko 6X premer nebarija – torej bo kar pravi). Po mukotrpnem kopanju okrog debla, odstranjevanju skal in kamnov, sem ga že skoraj imel zunaj, potem pa se je zgodilo. Lastnik, ki je prišel k meni, ker sem mu z avtom zaprl pot na njivo, me je skoraj prebodel z vilami. »Kaj si pa ti drzneš?!« je začel vpiti, da so vse ptice preplašene zbežale. Saj bi tudi jaz, pa so mi noge odrevenele od strahu, pa še avto mi je zaparkirat ta nasilnež! »Kdo ti dovoli kopati po moji zemlji!?« je rohnel še naprej. »Oprostite,« sem zajecljal in začel avtomatsko zakopavati ruj nazaj. Za par sprehajalcev je bil to prizor, ki jim je polepšal vikend, če ne kar cel teden. Končno zmaga podeželja nad mestnimi škrici: Kot od gore odvaljen možakar s klobukom na glavi in vilami v rokah in mestna »grinta«, ki kleče na kolenih s tresočimi rokami zlaga kamenje in zemljo nazaj okrog ruja. Da bo mera polna, nisem prinesel domov nobenega materiala, zato pa kar nekaj klopov, ki so mi naslednji teden povzročali skrb, da sem se okužil z borelijo. Ker sem imel vrat trd le od strahu, sem tako odmislil meningitis. Moje kopanje jamadorijev se je tako klavrno končalo. »Ampak, saj v naših drevesnicah kar mrgoli dobrega materiala,« sem si mislil. In se odpravil v bližnjo drevesnico, kjer mi je prijazna prodajalka pokazala kar nekaj potencialnih kandidatov in kandidatk. Izbral sem najbolj všečnega, ki se mi je zdel odličen material. Ne prevelik, saj je majhno tudi lepo. Ceno pustimo stat ob strani, saj se bo vložek kmalu povrnil, ko bom užival v zavistnih pogledih prijateljev in bonsajistov. Po zgledu demonstracij in udeležbe na tečaju sem se res dobro pripravil. Že prej sem nabavil dodatno nujno potrebno orodje, žico, zemljo in se sobotnega popoldneva lotil obdelave.

Katastrofa! Vse znanje, ki sem ga s široko žlico zajemal na tečaju (na kupljeno knjigo ne smem pozabiti) se je sesulo v prah:

• Ko sem čistil nebari sem videl, da je v zemlji precej ožji, kot je bil na nad zemljo. • Odrezal sem vejo, ki se je pozneje pokazala kot najboljša. • Zlomil sosednjo, ker je nisem dovolj zaščitil, ko sem jo hotel ukriviti na mesto odrezane• Ugotovil, da sem zlomil vrh že, ko sem drevce vlekel iz avta. »Bo pa džin!« sem si mislil in zlomljeni del odrezal, olupil skorjo in džin uspešno oblikoval. • Z žičenjem tudi nisem bil precej uspešen. Veje so se vztrajno vračale v prvotno lego. Najbrž žica ni prava, sem se jezil na prodajalca v trgovini, kjer sem jo kupil. »Jo bom pa podvojil,« sem si rekel in jo navil tako lepo cik-cak, kot da bi kvačkal. »Bo vsaj bolj držalo,« je bilo moje strokovno mnenje. Način se je pokazal za popolnoma neustrezen, zato sem se odločil, da prekinem z žičenjem. Moja odločitev je bila dokončna. Drevo bom samo še presadil in ga nato pustil počivati do delavnice. • Zato sem odvil žico z veje in pripravil posodo (še dobro, da sem jo kupil na razstavi) ter mešanico zemlje in akadame. Ko sem korenine rešil najbolj trdovratne ilovice v mojem dosedanjem vrtnarske ustvarjanju, sem ugotovil, da je posoda še vedno premajhna. Nekoliko preveč je korenina segala v globino. Bonsajska posoda je bila pa tako plitka. Po strokovnem ogledu sem ugotovil, da je na dnu korenin nepotreben lesen del, ki ne služi ničemur, ovira pa, da bi moj bonsaj posadil v predvideno posodo. »No bom pa uporabil žagico,« sem si misli in odžagal neprimerno dolgo korenino. No, zdaj pa pride vrhunec neumnosti, ki sem jih uspel narediti tisti dan: Odžagal sem celotno deblo od korenin. In vzrok: Modri vrtnarji so, ko so sadili drevo v posodo ugotovili, da je deblo predolgo zato so ga enostavno ukrivili v posodi. In ko sem krajšal korenino sem pravzaprav odrezal deblo od koreninske grude.

Moje razočaranje je bilo neznansko! Še počistiti za seboj in pospraviti orodja tisti dan nisem mogel. Odpravil sem se v mesto na obisk znanih in manj znanih krajev, ki sem jih zadnje tri mesece zanemarjal. Ko sem se v nedeljo mukoma spravil iz postelje, je padla končna odločitev. Bonsajizem ni zame! In svoje napore sem vsaj za nekaj časa spet usmeril v drugi del iz uvoda! Vsaj dokler se razmere drastično ne spremenijo.

Orodja v vrtni lopi sicer ni več (pospravila ga je mama), oba bonsaja (tisti iz trgovine in oni s tečaja) lepo rasteta in skrbim zanju po svojih najboljših močeh. Mogoče je pa še upanje zame!


KONVENCIJA EBA 2011

"Bonsaj v središču Evrope" je slogan konvencije EBA/ESA, ki bo od 30.9.-2.10. 2011 v Ratingenu blizu Duesseldorfa v Nemčiji. Gostitelj srečanja ljubiteljev bonsajev iz 19-ih evropskih držav je Nemški bonsaj klub in člani lokalnega Bonsaj kluba iz pokrajine Severno Porenje-Vestfalija. Konvencija bo od leta 1985 že četrtič v Nemčiji. Skupaj s konvencijo EBA/ESA bo Nemški bonsaj klub v Ratingenu organiziral tudi svojo vsakoletno razstavo in redno letno skupščino. Nemški bonsaj klub je že vse od svoje ustanovitve leta 1978 povezan z idejo evropskega bonsaja. To se odraža tudi v izvirnem imenu kluba, ki je bilo "Bonsaj klub - Evropska zveza prijateljev miniaturnih dreves". Po več neformalnih stikih med bonsajskimi intuziasti iz razlilnih držav v začetku 80-ih let prejšnjega stoletja jih je takratni predsednik NBK Paul Lesniewicz leta 1982 povabil na prvi uradni sestanek v Heidelberg. Predstavniki bonsajskih organizacij iz Velike Britanije, Francije, Luksemburga, Švice, Španije, Italije, Belgije in Nemčije so se hitro dogovorili o ustanovitvi Evropske bonsajske zveze. Leta 1984, med 2. Mednarodnim evropskim bonsajskim simpozijem v Mannheimu v Nemčiji, na ustanovni skupščini EBA, je bil za prvega predsednika EBA izvoljen Peter Brown iz Velike Britanije. Jeseni istega leta je sledila formalna registracija, potem ko je v veljavo stopil statut. Leta 1985 se je v Apeldoornu na Nizozemskem začela serija uradnih letnih srečanj, ki poteka še dandanes. Nemški bonsaj klub je srečanje od takrat gostil trikrat: 1988 v Heidelbergu, 1996 v Muenchnu in 2001 spet v Muenchnu, takrat v povezavi s 4. Svetovno bonsajsko konvencijo. V skaldu s to evropsko tradicijo bosta Nemški bonsaj klub in lokalni bonsaj klub pokrajine Severno Porenje-Vestfalija organizirala konvencijo EBA 2011. Konvencija bo v Hiši športov. Lokacija ima vse potrebno za izvedbo odlične razstave (prostor za dve razstavi - bonsajev in suisekijev, prostore za prodajo, demonstracije in sestanke).Dvorana je v bližini Duesseldorfskega letališča in v bližini avtocest, zato je za vse goste iz tujine lahko dostopna. V bližini je tudi dovolj namestitvenih kapacitet razlićnih kategorij in cen.

Obiskovalci v Ratingenu se lahko veselijo različnih vrhunskih bonsajskih umetnikov iz Italije, Švice, Francije in Nemčije. Tu bo Južni Tirolec Othmar Auer. Prvič bo v Nemčiji svoje bonsaje razstavljal Aurelio de Capitani. Capitani velja za enega največjih specialistov za šohin v Italiji. Zelo znana sta v Evropi tudi Francois Jeker iz Alzacije in Serge Clemence iz Švice.Nemški kontingent demonstratorjev govori sam zase. Imena kot so Walter Pall, Udo Fischer, Hartmut Muenchenbach, Werner M. Busch in Juergen Zaar že leta vplivajo na nemško bonsajsko sceno. Christian Przybylski in Ralf Steiner pa bosta dokazala da Severno Porenje-Vestfalija znova in znova rojeva nove talente.Poleg skoraj 200 bonsajev in suisekijev, predstavitev in predavanj bodo obiskovalcem na voljo tudi številni prodajalci iz različnih evropskih držav s ponudbo najrazličnejšega materiala. Več informacij o gala večerji, cenah, hotelih in vsem drugem lahko najdete na spletni strani konvencije na: www.european-bonsai-convention.eu

Vabljeni v Ratingen!

Jürgen CarocciUpravni odbor NBK

literati 5

Documents