maareecc aapprriill 22 0110 letto 2266 ,, ŠŠt. 33--44 ...ne poznam in ne priznam biblijskih...

VODE POČITKA – GLASILO EVANGELIJSKE CERKVE “DOBREGA PASTIRJA” NOVO MESTO

0

VVOODDEE PPOOČČIITTKKAA...... kk vvooddaamm ppooččiittkkaa mmee vvooddii.. MMoojjoo dduuššoo ppoožžiivvlljjaa ......

SKUPAJ Z OBLAKI NEBA JE PRIHAJAL NEKDO.(Daniel 7,13)

ISSN

(tiska

na

izda

ja):

18

55

-28

54

,IS

SN(sp

letn

aizd

aja

):1

85

5-2

86

2,

UD

K:

27

4(4

97

.4)

RREEVVIIJJAA ZZAA EEVVAANNGGEELLIIJJSSKKOO DDUUHHOOVVNNOOSSTT

MMAARREECC –– AAPPRRIILL 22001100LLEETTOO 2266 ,, ŠŠTT.. 33--44

VODE POČITKA – REVIJA ZA EVANGELIJSKO DUHOVNOST

stran 2

IZ UREDNIKOVE SKRINJE 3

EVANGELIJSKI NAMIG 4NAJ GREDO TISTI, KI NE VERJAMEJO

POGRNJENA MIZA 5ŠKANDALOZNA SMRT NESMRTNEGA BOGA (DR. DANIEL BRKIČ)

SKRITI ZAKLADI 8BLAGOR ŽALOSTNIM (DR. SELWYN HUGHES)

GOSPODOVA TOLAŽBA 10ČEMU GODRNJATI IN TOŽITI? (SAMUEL SCHNEITER)

PRAVE STEZE 12KULTURA PUBERTETE IN ADOLESCENCE

POŽIVITEV DUŠE 16DVANAJSTERI: TADEJ (MARCEL MALGO)

OLJE MAZILJENJA 18KO STVARI POSTANEJO TEŽKE (GRANTLEY MORRIS)

GOSPODOVA DOBROTA 21LJUBEZEN, NE ČAS, ZACELI VSE RANE

PRAVE STEZE 23INDIVIDUALIZEM ALI KOLEKTIVIZEM (PETER GOLOB)

NA ZELENIH PAŠNIKIH 24ON BO SVOJE LJUDSTVO ODREŠIL GREHOV (MAG. GARY CARLSON)

ENA ČREDA, EN PASTIR 27IŠČE SE POPOLNA CERKEV (LACI NEMETH)

GOSPOD JE MOJ PASTIR 28PRIPOVED ZA OTROKE: O TREH DREVESIH (MIRA GRAHEK)

Svetopisemska besedila so vzeta iz Slovenskega standardnega prevoda Svetega pisma (SSP). Copyright © 1996, 2003 DruštvoSvetopisemska družba Slovenije, z dovoljenjem. Vse pravice pridržane. – Razen, če ni ob navedku zapisano drugače.

»Nikoli na nikogar

ne glej zviška,

razen če mu pomagaš

priti gor.«

Jesse Jackson,

borec za človekove

pravice in krščanski

pridigar

PRIČUJOČA REVIJA

NADALJUJE KONTINUITETO

OZNANIL EVANGELIJSKE

CERKVE “DOBREGA

PASTIRJA” NOVO MESTO, KI

SO IZHAJALA OD LETA 1984.

V LETU 2008 SO SKUPAJ S

PRENOVLJENO PODOBO

DOBILA TUDI NOVO IME, IN

SICER VODE POČITKA.

Kazalo vsebine


stran 3

Kako takoj rešiti vse osebne probleme

Bil je lep sončen poletni dan. Mladeniča stasedela na terasi, vsa srečna, ker se je tisti dans slovesnostjo končala njuna srednješolskapot. Čakalo ju je prosto poletje, čas svobodnemladosti in priprav na nove začetke. Bila stadobra prijatelja, ki sta otroštvo in časodraščanja preživela skupaj. Pomagala sta si,skupaj sta se igrala odkar pomnita, včasihsama, včasih z drugimi prijatelji. Kadar se juje polaščala žalost ali dolgčas, sta vednoimela drug drugega.A tistega dne sta se njuni poti razšli. Enega ječakala univerza v tujini, drugega delo inblesteča kariera. Naslednji dan sta odpoto-vala vsak svojim sanjam in ciljem naproti. Natisti lepi sončni dan sta se morala posloviti.Nervozno sta se objela, si izmenjala najboljšeželje, obljube po pogostih snidenjih in prija-teljske nasvete.

Minilo je celih 35 let, ko sta se ponovnosrečala. Bilo je to srečno naključje, ki ju jepripeljalo skupaj. Kot dva odrasla gospodasta po dolgih letih spet skupaj sedela naterasi in debatirala o marsičem. O politiki, onjunih poklicnih dosežkih, o tržnih priložno-stih, o dobrem zdravju in še posebej o njunihdružinah, o tem, kje sta si našla ženi in kakouspešni so njuni otroci. Še posebej prisrčno inganljivo pa sta obujala spomine na njuneskupne dogodivščine. Saj vemo, kako lahkočloveka prevzamejo čustva, ko se sreča sstarim prijateljem in z njim v miru obujaskupne spomine?Kakorkoli že, ko sta tako že kar nekaj urpresedela skupaj, se je eden od prijateljevpočasi naslonil na mehko naslonjalo in seresno zazrl v popoldanski sij sonca. Z rahlimtresljajem v glasu je rekel:»Vesel sem, da sva se srečala. Ti najinispomini so me res poživili. Pa kljub temu bi terad nekaj vprašal. Saj veš, globoko v sebi, alisi zadovoljen, ali si res srečen v življenju?«Odgovor je bil: »Prijatelj, sem. Srečen sem.Hvaležen sem, da je v življenju vse tako, kotje. – Vendar, zakaj vprašaš? A ti morda nisisrečen in zadovoljen s svojim življenjem?«»Nisem. Nisem srečen ampak sem nemiren,stalno sem nemiren.«

V tišini, ki je sledila, se je sonce približalosvojemu zahodu, črički so napolnili vrt spetjem, rahel vetrič je odnašal poletnosoparo. Bilo je kot bi se čas zavrtel nazaj, kotbi vsa občutja obeh gospodov postala spettakšna kot takrat, ko sta se kot otroka igralana vrtu, tekmovala s kolesi, tekala za žogo alinabirala jagode na obrobju gozda. V temvzdušju tiste igrive otroške sreče, ki ju jeprevzela, so vzklile besede:»Prijatelj, vprašal si me, če sem srečen. Rekelsem ti, da sem. Oprosti mi, ker te nočemvprašati, zakaj ti nisi srečen. Rajši bi tipovedal, zakaj jaz sem srečen. Hočeš slišati?«»Hočem, povej!«»Sedaj sem srečen zaradi tebe. Ker tukajsedim in se pogovarjam s starim prijateljem.Sedaj me osrečuje to. Zato hvala, da si se meodločil obiskati. Hvaležen sem ti, da sva sesrečala in da si me vprašal, če sem srečen. –Te lahko sedaj še jaz nekaj vprašam?«»Daj, lahko.«»Povej mi. Si srečen, tukaj in sedaj, ko sedivaskupaj?«»No, če pogledam tako, v bistvu sem res. Česi ti srečen zaradi mene, sem lahko tudi jazzaradi tebe. Ja, res sem, sedaj sem srečen.Hvala, prijatelj, da si me spomnil.«

Nek francoski pregovor pravi: »Prijateljstvoje ljubezen brez kril.« Beseda »ljubezen« inbeseda »prijatelj« na žalost v družbi vse boljizgubljata ugled in dostojanstvo. Postajatačedalje bolj plehki, prazni in sebični besedi.Uporabljata se prepogosto, a večinomanapačno. V javnosti se z njima opisujenemoralna dejanja in individualne egoističnecilje. Zgornja zgodba hoče povedati, kakšnimsituacijam ustreza beseda prijatelj, besedaljubezen pa tako kot v zgodbi tudi nasploh ninamenjena, da o njej le govorimo, ampak dazaradi nje osrečujemo soljudi, ki jim pravimo»prijatelji« ali »bližnji«.

»Kako takoj rešiti vse osebne probleme?«Vsebina mojega uvodnika ne govori o tem.Tak naslov sem izbral samo zato, da pritegnek branju nezanimive zgodbe o prijateljstvu inljubezni čim več bralcev. Se opravičujem.

Peter Golob

Peter Golob,

študent magistrskega

programa Zakonske in

družinske terapije

Teološke fakultete v

Ljubljani in urednik

revije Vode počitka

Iz urednikove skrinje


stran 4

Naj gredo tisti, ki ne verjamejo …

Velika noč postavlja vero na težakpreizkus. Apostol Tomaž je v vstajenjeverjel šele, ko se je dotaknil Jezusovihran. Tomaževa nevera je vernikom šekako koristna in dragocena, ker nampomaga odkriti pravi Božji obraz – obrazBoga, ki je v Kristusu prevzel rane vsegačloveštva. Tomaževa vera, ki je bilamrtva, se je ob dotiku z rano ponovnorodila. Zato Vstali Gospod svojih ran neskriva, ampak jih kaže v ranah vsakegačloveka, ki kakorkoli trpi. Samo Bog, kitrpi in ima rane, je lahko verodostojen.

Krščanski Bog je pravi zato, ker ima srce.Zato kristjan ne sme biti brezsrčen, kajtikdor je brez ljubezni, nosi v sebi temo.Zapisano je, da je izdajalec Judež stopilven, zunaj pa je bila tema. V noči je Bogaprodal. In to za hinavsko farizejsko cenotridesetih srebrnikov. Za najsvetejše innajbolj pobožne farizeje je torej Bogvreden le kakih trideset srebrnikov.Kakšna ironija!

Bolj od vsega tega mi daje misliti Jezusovučenec Tomaž, ki je bil Jezusu blizu. ZJezusom je živel, gledal je njegovečudeže, poslušal je njegove pridige …Toda postal je dvomljivec. Kako bo splohlahko postal priča – drugačna priča odspečih stražarjev pri grobu – če bo ostalnespremenjen?

Ko se je vstali Gospod prvič razodelučencem, Tomaž ni bil navzoč. Zato ni bilpripravljen sprejeti vere v vstajenje odmrtvih. Zelo hitro je pozabil, kar je Jezusgovoril o sebi. Zato je zahteval, da se odokazu prepriča z dotikom svojih rok.

Niti najmanj ga ne obsojam, kajti pravTomaž postaja zame primer kristjanov,

ki živijo po gledanju, ne pa po veri.Podobno se dogaja danes, ko množicevernikov urno hitijo z enega konca svetana drugi, samo da bi videli dozdevnečudeže in srečali znane preroke, zdra-vilce, šarlatane in vsakršne evangeliste.Vsi, ki tekajo za njimi, so pravzapravljudje slabe vere, čeprav tega ne bodonikoli priznali. V resnici mi ni trebaverjeti zato, ker vidim, ampak zato, dabi videl. Največ vere pa je tako in takotreba imeti za čudež ljubezni. Kajti vednosmo pred skušnjavo, saj želimo ljubitiljubezen, ki je nikoli ne moremo dovoljljubiti - Boga.

Zgodovinski zapis govori o francoskemkralju Ludviku, ki je slišal, da se je v nekipariški cerkvi prikazoval Jezus. Ljudje sose gnetli in zgrinjali v množicah, da bivideli čudež. Tudi kralja so povabili. Onpa je odgovoril: »Naj gredo tisti, ki neverjamejo. Jaz bi, tudi če bi videl živegaKristusa, takoj spustil svojo glavo inzatisnil svoje oči.« Njegovi svetovalci soga vprašali, zakaj bi tako ravnal. On pajim je odvrnil: »Zato, da mi ne propadenagrada za mojo vero!«

Jezus je prav to želel poučiti učencaTomaža, ko mu je rekel: »Ker si me videl,veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, paverujejo!« Prepričan sem, da od takratTomaž ni več hlepel po senzacijah,atrakcijah in čudežih. Pravi vernik nimapotrebe po tem. Ima pa potrebo živetikraljevski zakon ljubezni – ljubiti Bogain bližjega kakor samega sebe.

Zakaj? Ker ne sme biti nobene razlikemed učenci »iz prve in iz druge roke«,kajti vsi smo pozvani k pričevanju vere.To je naš postulat (Kierkegaard).

dr. Daniel Brkič

dr. Daniel Brkič,

evangelijski duhovnik iz

Novega mesta,

superintendent

Evangelijske binkoštne

Cerkve v Sloveniji in

profesor na

protestantski Teološki

fakulteti v Zagrebu

Evangelijski namig


stran 5

Homilija

Škandalozna smrt nesmrtnega Boga(dr. Daniel Brkič)

Ne poznam in ne priznam biblijskih kristjanov, ker jihpač ni. Nihče ne more izpolniti vsega, kar navaja Svetopismo. Poznam pa biblijske grešnike. Eden takšnih semtudi jaz. Postavljam se v vrsto človeštva skupaj z MarijoMagdaleno, ki je, čeprav samo ženska, postala kot prvapriča vstajenja apostol apostolom. Ne glede na njenoprejšnje grešno življenje je vedela, kaj pomeni verovati vkrščanskega Boga, četudi »mrtvega«.

Ruski pisec Tolstoj govori o vladarju, ki je od duhovnikovzahteval, da mu pokažejo, kaj Bog dela. A mu niso znaliodgovoriti. S polja je šel mimo pastir, ki se je pohvalil, dalahko kralju pokaže, kaj Bog dela. Kralja je to zanimalo,zato je od pastirja zahteval, naj mu to pokaže. Pastir jekralju rekel: »Da bi lahko odgovoril na vaše vprašanje,morava zamenjati oblačila!« Kralj se je obotavljal, a kerga je gnala radovednost, se je odločil. Svoja oblačila jedal pastirju, sam pa se je oblekel v skromno in umazanoobleko siromašnega pastirja. Nato mu je pastirodgovoril: »Spoštovani kralj, to dela sveti Bog! Zapustilje svoj božanski sijaj, samega sebe je ogolil in postalslužabnik ljudem do same smrti na križu. Naredil jezamenjavo z umazanimi grešniki.«

Da, to dela samo krščanski Bog. To je spoznala tudiMarija Magdalena, ko je stala pred praznim Kristusovimgrobom. Koliko vprašanj nam roji po glavi? Si splohupamo priznati? Saj kamen od groba ni bil odvaljenzato, da bi lahko izstopil iz groba Kristus, ampak zato, dalahko s svojimi dvomi vstopimo v grob mi in seprepričamo, da ni mrtev Gospod, ampak da je mrtvasmrt.

Kako to, da ravno razpeti Bog, ki je prevzel podobočloveka, motivira krščansko vero? Ali ne gre pri tem zanelogično in škandalozno smrt nesmrtnega Boga? Alipa gre za odrekanje Boga samemu sebi, ko Bog samegasebe daruje iz ljubezni za nas? Morda gre za usodo ali paza Božji načrt? Vendar, ali ni Jezus, ki je pravi Bog odpravega Boga, že umrl za Boga, še preden je umrl zanas? Saj je bil Sin darovan v Očetovem srcu že predustanovitvijo sveta, pred prvim grehom. Kakšna

skrivnost - tisti, ki je dopustil, da Jezus umre, je hkratiisti, ki je umrl. In tisti, ki je dopustil, da človek zgreši, jehkrati isti, ki človeku odpušča. Isti je trpel od samegasebe, ne pa od koga drugega. Isti je bil zapuščen odsamega sebe, ne pa od koga drugega. Isti nas tolikoljubi, ne pa kdo drug, samo zato, da nam v darovanisvobodi izkaže ljubezen. Zaradi svobode, ki nam jo jepodaril, se toliko umakne, da ga večina razglaša kar zaneobstoječega, kar je več od razglašanja, da je mrtev.Kajti če je mrtev, pomeni, da je nekoč živel.

Jezusove smrti na križu ne smemo razumeti kot »smrtiBoga«, ampak kot »smrt Boga v Bogu«. Tako kotmoramo razumeti, da Bog biva sam v sebi. To je več odbivanja v nebesih kot lokaciji. V nebesih bivajo namrečtudi angeli in vsi odrešeni, pa zato niso »bogovi«.Nebesa sama po sebi so več kot kraj, so stanje duha.

Ateistični filozofi in nasprotniki krščanstva so v popolnizmoti, ko govorijo o »smrti Boga« kot argumentu.Pravzaprav ateisti potrebujejo za svoj ateizem več vere,kot je potrebujemo kristjani za verovanje v obstoj Boga.Drugače rečeno: Če ne bi bilo Boga, ne bi bilo nitiateistov. V resnici pa je lahko samo kristjan dober ateist(J. Moltmann), kajti v odnosu na mišljenje, vrednote innačin življenja v svetu ter na vse bogove sveta kristjanzaradi Kristusa veruje drugače.

Ponavljam, da so ateistični filozofi in nasprotnikikrščanstva v popolni zmoti, ko govorijo o »smrti Boga«kot argumentu. Pri tem je pravzaprav nujno potrebnoizpustiti besedo Bog in jo nadomestiti z besedo»odnos«, saj gre pri tem za božanski odnos med SvetoTrojico. Kdor ne razume Svete Trojice, ne more pravilnorazumeti niti »smrti Boga«. Kristus na križu je»trojstveno« križani Bog. Ljudje se že dolgo sprašujejo,kdo je Jezusa zapustil v smrti na križu: Bog kot Oče aliOče kot Bog? Znani teolog Karl Barth pravi, da je z večnoBožjo voljo križa v ljubečem odnosu svobode in ljubezniDuha v odnosu »Oče – Sin« doživel Sin zavrženost odsamega Boga. Zato gre pri tem za več kot le za odkupgrehov človeštva, saj tega ne bi bilo, če ne bi bilopopolne Sinove poslušnosti Očetu. Na križu se ljubezeniz ljubezni daruje v ljubezni za ljubezen.

To ljubezen je prvi okusil desni razbojnik, ne pa kaksvetnik. Spet potrditev, da priznam samo biblijske

Pogrnjena miza


stran 6

grešnike. Na nek način mu zavidam, kajti mislim, da jevečji privilegij biti s križanim Jezusom na njegovi desnistrani kot skesani razbojnik, kakor sedeti na Jezusovidesni strani v njegovi slavi (povzeto po Simoni Weil).

Jezusova smrt je drugačna in posebna. Pa ne zato, ker jeumrl pravični za krivične, kot znamo šablonsko trditi vcerkvah. Kajti v zgodovini je umrlo že veliko ljudi pokrivici, a njihova smrt ni zveličavno merodajna. Jezusovasmrt tudi ni drugačna zgolj zaradi tega, ker je umrlbrezgrešen za grešne, čeprav to največkrat slišimo sprižnic nepoučenih pridigarjev. Potemtakem bi lahkodarovanjsko umrl tudi kak angel iz nebes, ki ni zgrešil, alipa bi vsemogočni Bog ustvaril neko popolno bitje, ki bise darovalo. V Jezusovi smrti gre za več od tega. Za svojestvarstvo, za svoj izdelek ne umira stvarstvo ampak samStvarnik.

Pravi Bog od pravega Boga - Jezus - je v svoji smrtidoživel in izkusil duhovno zapuščenost, ločenost odBoga. Luther pravi, da je pekel kot stanje duha (ne kotlokacija) prav ločenost od Boga. Tudi oba razbojnika statrpela in umrla, vendar nista čutila te zapuščenosti odBoga. Umazani greh je človeka ločil od svetega Boga,zato je greh več od laži, sovraštva, prešuštva, umora …Bit greha je večna ločenost od Boga. Zato je bil na križunjegov, Jezusov Bog Oče tiho. Ni bil tiho nek drugi Bog,ampak Bog v Bogu. Na nek način je bila na križu znotrajSvete Trojice na kocki tudi božanskost Boga. Na temmestu bi lahko Jezus kot Sin podvomil, zlorabil svobodoin popustil. Ta skušnjava je bila večja kot greh človeštva.

Običajno verjamemo le to, da nas je Jezus na križuodkupil in odrešil greha, a bi bilo to premalo. Še vednobi ostali ločeni od Boga, celo če ne bi spet zgrešili. Bitdarovanja na križu rešuje problem ločenosti od Boga ingrešnika znova povezuje z Bogom. To je nova zavezasklenjena v »Božji« krvi, ki je nastopila z izpolnitvijopolnosti časa. Bog bi se lahko v svoji suverenosti odločildrugače, a se ni. On ve zakaj. Nam najbližji odgovor je –Božja ljubezen.

Zato greh sam po sebi lahko imenujemo tudi »srečengreh«, kajti dal nam je tako velikega Odrešenika (CirilJeruzalemski). Grešniki smo »gorivo« za Božjo ljubezen.Ni toliko problem v tem, da Jezus ne bi mogel premagatigreha, ampak v tem, da je bil Bog tiho. »Bog moj, Bog

moj, zakaj si me zapustil?« On, ki je eno z Očetom, jepostal zaradi nas in namesto nas ločen. Na preizkusu jebilo celotno Jezusovo učenje o Bogu: Jaz in Oče sva enoin kdor vidi mene, vidi Očeta. To, kar se je dogajalo nakrižu, se je dogajalo med Sinom in Očetom. To moramorazumeti kot odnos znotraj Svete Trojice, ne pa kotborbo Boga proti Bogu. Stvar je v njunem odnosu. Jezusna križu toži po Očetu. To je njegov zadnji krik k Očetu, aBog je tiho. Zato pravi Deutero-Izaija, 53: »Umrl je kotod Boga zapuščen in udarjen.« Resnica o križu je samoena: gre za smrt Boga v Bogu, saj Bog sam umira začloveka. To je prava cena ljubezni! To je sporočilovelikega petka in velike noči. To je oznanilo evangelija invsakega obhajanja Gospodove večerje.

Zahodna kultura je nekoliko ublažila opis Jezusovegatrpljenja. Luka, ki piše poganom, izpusti besede »Bogmoj, Bog moj, zakaj si me zapustil?« in namesto tegavstavi le besede iz judovske večerne molitve (Ps 31,16):»Oče, v tvoje roke izročam svojega duha! (Lk 23,46).Zato pri Luku Jezusovi učenci ne zbežijo od križa, ker zanjih Jezus ni umrl »zapuščen od Boga«.

O vsem tem ne moremo razmišljati teo-logično, ampakteo-loško. Zato križ ni samo »smrt nesmrtnega Boga«,ampak je predvsem potrditev – afirmacija – Boga. Kajtirazpeti Bog ni isto kot religijski Bog, psihološki Bog,sociološki Bog, filozofski Bog … Bog kristjanov je vednokrižani. Samo tak je krščanski Bog.

Končno, kaj še nam sporoča križ? Sporoča nam, da hočečlovek slavo, Bog pa sramoto. Človek hoče čast, Bog paoskrumbo in ponižanje. Človek hoče dokazati svojo močv življenju, Bog pa pokaže svojo moč v smrti. Človek imaza cilj interes, Bog pa resnico. Bog ni močan v smislunašega pojmovanja, ampak je ranljiv. Še več – on jeranjeni Bog, zato da smo v njegovih ranah ozdravljeni.Samo Bog, ki trpi in ima rane smrti, je lahkoverodostojen. Svojih ran ne skriva in se jih ne sramuje.Kaže jih v ranah vsakega človeka, ki kakorkoli trpi. Pravzaradi tega je krščanski Bog edini Odrešenik.

Proslava Božje ljubezni je takšna, da dá svoje življenje zasvoje prijatelje. Brez smrti torej ni mogoče vstopiti v topoveličanost. Vsako naše trpljenje in vsaka naš smrt nitragika, ampak proces rojevanja za poveličanje ljubezni.Na križu je Bog obsodil greh kot zlo, ne pa tudi trpljenja.

Pogrnjena miza


stran 7

V zgodovini človeštva je bilo in še bo mnogo križevmučeništva in trpljenja, toda na Golgoti je na nek načinBog tvegal samega sebe, samo da reši človeka. Zatoevangeljsko oznanilo glasi: »Ne čudite se! Jezusa iščete,Nazarečana, križanega. Bil je obujen. Ni ga tukaj.Poglejte kraj, kamor so ga položili« (Mr 16,6).

Angel ženam ne sporoča dejstva, da je Jezus vstal odmrtvih, ampak namenoma usmeri pozornost naKrižanega, ko jim pravi: »Jezusa iščete … križanega?«Pomembno je torej potrditi, da je Križani in Vstali enain ista oseba. Ni vstal kdorkoli, ampak Križani. Tisti, kije bil križan. Prav tisti, ki je umrl na križu, živi. Zato jevelika noč eksplozija Duha. Je eksplozija Življenja. Jeeksplozija resnice. Svet od trenutka prve velike noči niveč isti, kajti stari svet smrti je preobražen v novi svetživljenja. Velika noč je zmaga Duha nad telesom, zmagaljubezni nad sovraštvom, zmaga luči nad temo in zmagaživljenja nad smrtjo.

»Upri se padcu.In če se ne moreš upreti padcu,

se upri in ne obleži na tleh.In če se ne moreš upreti,da ne bi obležal na tleh,dvigni srce proti nebu in

kot sestradan berač prosi,naj bo napolnjeno in bo napolnjeno.

Lahko te potisne na tla,lahko ti ni dopuščeno vstati.

Toda nihče ti ne more preprečiti,da ne bi dvignil srca proti nebu – samo ti.

Največ se razjasni prav sredi trpljenja.

Tisti, ki pravi,da trpljenje ne porodi nič dobrega,

še ne posluša.«

[C. P. Estés]

Pogrnjena miza

Zato tudi kristjani trpimo. Tisti, ki učijo drugače, lažejo.A sredi trpljenja Bog poskrbi za moč in radost. Bog jeradost, zato je postavil sonce pred svojo hišo (F. Asiški).

Golgota ni žaloigra - pasijon, ampak vrhunec Jezusovekariere! Križ je prižnica, s katere Bog govori svetu. TodaBoga ne moremo razumeti kot Boga, kajti kot ljudje nerazumemo niti Jezusa kot človeka. Jezus je bilpravzaprav človek, kakršnega si ne želimo. Zakaj? Zato,ker je toliko drugačen od nas, mi pa se ne želimospremeniti. Križ pa nam sporoča, da je Bog največji vnajvečjem ponižanju, na križu. Da je Bog najbolj slaven vsvojem darovanju. Da je Bog najbolj močan v tejnemoči. In da je Bog najbolj božanski ravno v tejljudskosti. Globoko verni grof Zinzendorf je rekel: »Če vkrižanem Jezusu ne bi našel Boga, takrat bi moral Bogasmatrati za hudiča!« Martin Luther pa: »Če imaš nekegadrugega Boga razen križanega Jezusa, je tako kot bioboževal hudiča!«


stran 8

Psihologija in svetopisemski blagri - 2

Blagor žalostnim(dr. Selwyn Hughes)

Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodi.(Mt 5,3)

Ste opazili, da so blagri zapisani podoločenem vrstnem redu? Ko dojame-mo, da se v nebeško kraljestvo vstopaskozi vrata spoznanja osebnega uboštvain ko sprejmemo Kristusovo bogastvo –kar nam opisuje prvi blagor – tedaj smosposobni pritrditi Jezusovim besedam»Blagor žalostnim, kajti potolaženibodo«.Preden nadaljujemo, bi rad vašo pozor-nost usmeril na dejstvo, da blagrov nitreba obravnavati kot etična pravila,ampak kot opis karakterjev. Večinomaljudje v blagrih in v vsem Govoru na gorividijo le vrsto pravil, ki jih je trebaupoštevati, če hočeš postati kristjan, kotda so blagri neke vrste novozaveznih»osem zapovedi«. Če bi namreč po tehzapovedih hoteli živeti z lastnimi močmi,bi to bilo podobno poskusu gibraltarskokamnito steno premakniti s pihanjemzraka vanjo. Vera, da postanem kristjan,če si prizadevam živeti po Kristusovihnačelih, je »socialni evangelij«. Pristašitega evangelija so v hudi zmoti. Držati senjegovih načel, njega samega pa ne po-znati, je prazen napor. Tragično je, da soljudje stoletja dolgo Jezusovo resnicorazumeli napačno: prizadevali so si, da bise držali Jezusovih načel, niso pa se držaliJezusa samega (niso ga v tem smisluspoznali).

V citiranem navedku se beseda»žalostnim« pojmuje kot nekaj globljegakot je npr. žalost zaradi smrti drageosebe. Zajema izkušnjo in občutek po-polnega osebnega zloma. Zelo doberprevod tega citata izpod peresa J. B.

Fillipsa se glasi: »Srečni so tisti, ki vedo,kaj je žalost, ker bodo deležni spodbudein tolažbe«.

Zakaj naj bi čestitali tistim, ki so padli vtežke stiske in žalostna doživetja? Odgo-vor je jasen: »Ker bodo potolaženi.« Toje kvalitetna tolažba – ne bo le samposameznik potolažen, temveč bo prejelmoč, da tolaži tudi druge. Najboljšitolažniki so tisti, ki so sami šli skozibridkosti. Njihovo sočutje proizvajadobro mero tolažbe in kvalitetno služboznotraj Kristusovega telesa – Cerkve.Dejstvo, da so stiske in nizki udarcipotrebni za duhovno rast, moramodojeti z vsem svojim bitjem. To, priznam,ni lahko sprejeti. Ko sem pred leti prvičizrekel to misel javno, sem dobil pismo ssledečo vsebino: »Z vašo trditvijo, da ježalost orodje v Božjih rokah, ki budi našesočutje do drugih, se nikakor nestrinjam. Sama nimam takšnih izkušenj.Nasprotno, bolečina in žalost povzroča-ta, da se ukvarjam s seboj več kakor zdrugimi. Zato tudi ne morem prositi, kotste predlagali: 'Bog, naloži mi breme,kakršno hočeš, ker vem, da so bremenasestavni del tvojih namenov z menoj – daustvariš osebo, kakršno želiš ti'.«

Tu velja opozoriti, da biblijskih resnic nesmemo tolmačiti na osnovi človeškihizkušenj. Pravilno je obratno: človeškeizkušnje je treba razlagati s svetopisem-sko resnico. Iz Svetega pisma je razvidno,da Bog ima namen z nami, ko dovolidoločene pritiske, da bosta bolečina inžalost obrodili nepričakovan sad v našemživljenju. Seveda, če bomo dovolili. Alipovedano drugače: kadarkoli izgleda, daneko svetopisemsko načelo za nas nevelja, ni treba menjati načela, ampaklastno stališče. Nesmiselno je razpravljatiz Bogom, on ima vedno prav.

Sicer pa ni boljšega svetopisemskega

Skriti zakladi

dr. Selwyn Hughes

(1928 - 2006),

valižanski krščanski

duhovnik in pisec,

avtor svetovno znanih

dnevnih duhovnih misli

»Every day with Jesus«

ter ustanovitelj

krščanske organizacije

»Christian World

Relief«


stran 9

recepta za dosego duševnega in čustvenega zdravja, kotje Jezusov drugi blagor – Blagor žalostnim, kajtipotolaženi bodo – ki bi bil lahko tudi v skladu z doktrinosodobne sociologije in psihologije. Ta citat lahko brezskrbi prevedemo takole: »Čestitamo tistim, ki se hočejosoočiti z žalostjo in jo sprejeti, ker bodo v njej in skozinjo doživeli tolažbo, in ta jih bo usposobila za novoslužbo in novo radost.«

Duševno in čustveno zdrava oseba se z žalostjo sooči –ne zanika je, ampak jo sprejme – in razume, da žalostživljenje lahko tudi obogati. Vsi poznamo izraza nevrozain psihoza. Nevrotik je človek, ki se boji soočanja zresničnostjo, psihotik pa se resničnosti niti ne zaveda.Če se torej nočemo soočiti z lastnimi občutki, bozanikanje teh prej ali slej izzvalo negativne, včasihpogubne osebnostne spremembe. Nekoč je neka ženarekla, da ima težavo z drugim blagrom, češ da je takosrečna, da ne more niti jokati. V resnici pa ni hotelajokati. Bala se je namreč soočenja z vznemirljivimiobčutki in je raje trdila, kako je srečna, čeprav jegloboko v sebi nosila težko breme. To v resnici pomeni,da ni bila sama gospodar svojih občutkov oz. čustev,ampak so ta težka občutja gospodovala njej.

Kristjane pogosto učijo, da morajo igrati vesele ljudi,tudi če je njihovo počutje v resnici obupno. Narobe!Hebrejcem 4,15 nas uči, da imamo vélikega duhovnika,ki sočustvuje z vsemi našimi slabostmi: »Nimamonamreč vélikega duhovnika, ki ne bi mogel sočustvovatiz našimi slabostmi, marveč takega, ki je kakor mipreizkušan v vsem, vendar brez greha«. Skrivati svojeslabosti pred Gospodom in zavračati tolažbo njegovegasočutja je nevarno. Po moji presoji ima osem od desetihkristjanov napačno stališče do soočanja s prizadetostjoin žalostjo. Tipična reakcija je ali zanikanje alipoudarjeno izražanje. Vsi vemo, kako se izraža»zanikanje« – občutja potisnemo globoko v podzavest. S»poudarjenim izražanjem« je drugače. Za razliko odpriznavanja, da boleča občutja obstajajo, je poudarjenoizražanje akcija, ko dovolimo občutjem, ne le da sepojavijo, ampak da izbruhnejo kot vulkan. Projiciramojih na druge ljudi ali objekte. »Daj duška svojimobčutjem,« je danes priljubljen nasvet mnogih dušnihpastirjev in psihoterapevtov. Svetujejo nam, da ko sepočutimo negotovi, prizadeti ali jezni, moramo kričati,treskati z vrati ali, v najboljšem primeru, boksati v

blazino, dokler se ne znebimo napetosti. Nedvomno setako pride do neke razbremenitve, ni pa to sveto-pisemski način obvladovanja vznemirljivih občutkov.Pravo stališče ni niti zanikanje niti poudarjeno izražanje,ampak iskreno priznanje pred Bogom, da takšni občutkioz. občutja obstajajo in da se slabo počutimo. Vendartega ni potrebno storiti z občutkom krivde! Ko nas odžalosti ali prizadetosti boli želodec, pristopimo k njemu,ki ve vse in vidi vse, in prosimo npr.: »Gospod, prav zdajsem prizadet bolj, kot morem prenesti. Lahko bi besnel,zbežal ali udaril. Ne maram teh občutij, a tako je. Hvalati, da me maraš tudi takšnega. Pomagaj mi do tegasvojega doživljanja zavzeti takšno stališče, ki bo tvojemuimenu v čast.«

Če je naša molitev takšna in če mislimo zares, smo žestopili na pot duhovne rasti in duševnega zdravja. Tanasvet naj ne bo sprejet le razumsko, ampak najpostane dejanje.

Po dolgoletnem delu z ljudmi v težavah lahko rečem, daso najsrečnejši tisti ljudje, ki so bili prizadeti, a jih jeozdravila in preobrazila Kristusova ljubezen. Kakor jenekdo rekel, so ti postali »ranjeni zdravilci«. Ozdravljenigredo zdravit druge. Res ni lahko hoditi skozi dolinopoškodovanih čutenj, vendar je izhod – z Božjo tolažbo vduši – dogodek, ki poživlja in bogati. Ponavljam: »velikažalost« ne vodi nujno v »veliko srečo«, temveč brez njepoti do »velike sreče« navadno ni.

Prevod in priprava: Marta Stupar

Skriti zakladi


stran 10

Interpretacija evangelija

Čemu godrnjati in tožiti? – Božjasodba se bo izšla absolutnopravično(Samuel Schneiter)

»Kajti tisti služabnik, ki spozna voljo svojega gospodarja,a ničesar ne pripravi in ne dela po njegovi volji, bo hudotepen. Tisti pa, ki je ne spozna in stori kaj takega, karzasluži udarce, bo malo tepen. Od vsakega, ki mu je biloveliko dano, se bo veliko zahtevalo, in komur so velikozaupali, bodo od njega toliko več terjali.« (Lk 12, 47-48)

Bog daje vsem ljudem, neodvisno od situacije, v katerise nahajajo, možnost, da se obnašajo njemu po volji inživijo sveto življenje. Vsakdo stoji in pade pred svojimGospodom. Kdor ima Božjo besedo in pozna Božjo voljo,nosi večjo odgovornost kot nekdo, ki je šele sprejelspoznanja vere. Komur je bilo veliko dano, od tega se botudi veliko zahtevalo – in obratno. Bog je absolutnopravičen!

Za ponazoritev bom uporabil sliko: drevesce je bilozasajeno v varstvu nekega zidu, se pravi, obdano zzidom. Imelo je vzrok, da je veselo in hvaležno temuzaščitniškemu zidu. Vendar to drevesce bi se lahko tudijezilo in reklo: »Le zakaj je tu ta zoprn zid, ki mi zapirapogled in preprečuje, da bi dobil malo svežega vetra?Občutek imam, da me niso mogli zasaditi na slabšemesto; poleg tega sem tako majhen, da me nihče neopazi. In da ne govorimo o rojevanju sadov; za to semtako in tako prešibak. Moj obstoj je torej popolnomanesmiseln.«

Če pa to drevesce zraste v drevo, ima pa že očitnevzroke za hvaležnost. Celo lastnik je ponosen na svojedrevo, ki ga je takrat zasadil poleg tega starega zidu, kije z leti zaradi mogočnih korenin drevesa razpadel.

Drevo prinaša sedaj leto za letom veliko sadov, tako dase je zaradi teže plodov zlomila že kakšna veja. To drevoima zdaj zares velik vzrok za hvaležnost, kajti smiselnjegovega bivanja se je izpolnil na najboljši način.Vendar bi tudi sedaj lahko svoj glas povzdignilo k Boguin potožilo: »Kako lepo je bilo življenje, ko sem bil še

majhen in se ta zid, ki me je varoval pred viharji, čigarsilo moram prenašati sam, še ni zrušil; dovolj imam tegabremena sadežev, ne maram jih več nositi. Že nekaj vejse je odlomilo, ker je teža sadežev zame prevelika.Imam občutek, da sem najbolj bedno drevo na vsemsvetu.«

Na kakršenkoli način se znajde vsak izmed nas v vlogitega drevesca in kasneje drevesa. Vse okoliščineposameznega življenja lahko služijo za to, da slavimoBoga in se mu zahvaljujemo. Lahko pa stvarnikuizkažemo nečastno nehvaležnost s tem, ko godrnjamo intožimo.Kot pri nekdanjem drevescu, tako se pri nas menjajosituacije v teku življenja. V vsaki situaciji imamomožnost, da reagiramo Bogu všečno ali pa ne. To jepovsem neodvisno od našega socialnega stanu, poklicaali drugih okoliščin. Da, neodvisno je celo od tega, čeopravljamo duhovniško službo ali ne. Nekdo je lahkonavaden delavec in izkaže Bogu čast. Nekdo drug palahko opravlja službo duhovnika, pa je pri tem skop invodi nemoralno življenje, laže in vara in tako Bogu neizkazuje časti.

Situacija, v kateri se znajdemo, še ne pove nič o našemodnosu z Bogom. Nihče nima prednosti in nihče niprikrajšan. Ostaja le vprašanje: »Kaj stori vsakdo od nasv svoji situaciji?« Živimo v čast Bogu ali omalovažujemonjegovo sveto ime?Vedno bo ali eno ali drugo. Vsa področja našegaživljenja morajo imeti odnos s živim Bogom, da bo Jezus– kdo ve, kako kmalu – lahko vsakega od nas pozdravil stemi besedami: »Prav, dobri in zvesti služabnik! Vmalem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Vstopi vveselje svojega gospodarja!‹ (Mt 25,21)

Prevod: Vida DergancVir: Mitternachtsruf 02/2007

Gospodova tolažba


stran 11

BOM PA JAZ OPEVALA SVOJO DEŽELO

(Ivanež Antonija)

Moja lepa domača dežela si tam,kjer rožice ne venejoin ne žge pekoča vročina.

Vode ne usahnejo,od svetlobe noč beži,in od ljubezni se mraz tali.

Tam je smeh in sovraštva ni,od nje bolezen beži,za smrt v njej mesta ni.

Še gorá ni in ne dolin,vse je ravno in prijazno,v to deželo jaz želim.

Ti, ki živiš v tej deželi,vzemi me k sebi od osamljenosti,da mi duša od radosti že vzkipi,o, da mi duša od radosti že vzkipi.

[Ivanež Antonija je starostaevangelijskega gibanja v Novem mestu

in je v svojem devetem desetletju starostiše vedno aktivna.]

Prepolna čaša

Zaupaj v GOSPODA in delaj dobro,prebivaj v deželi in se pasi v zaupanju.

Razveseljuj se v GOSPODU,pa ti bo dal, kar želi tvoje srce.

Izroči svojo pot GOSPODU,zaupaj vanj, in on bo storil.

Dal bo, da tvoja pravičnost zasije kakor luč,tvoja pravica kakor poldan.

Bodi miren pred GOSPODOM, zaupaj se mu.

Psalm 37, 3-7


stran 12 Prave steze

Sodobni izzivi krščanstva

Kultura pubertete inadolescence

Stvarjenje najstnika»Dobesedno bil je čas, ko ni bilonajstnikov.« Kar predlaga Diana West (vknjigi »The Death of the Grown-Up:How America's Arrested DevelopmentThreatens Western Civilization«, kar vprevodu pomeni »Smrt odraslega člo-veka: kako ameriški razvoj grozi zahodnicivilizaciji«, op. prev.) se bo tisočimmladinskim pastorjem, družinskim tera-pevtom in oglaševalnim gurujem, katerihživljenjska prosperiteta je odvisna odzabavanja, svetovanja in prodajanjastoritev najstnikom, nedvomno slišaloneumno, absurdno.

Westova trdi, da adolescenca ni vednoobstajala. Pravzaprav je dokaj zgodenfenomen. Beseda »najstnik« se do leta1941 sploh ni pojavljala. Grobo rečeno jev vsaki drugi kulturi v zgodovini predpoznim 20. stoletjem zahodne kultureotrok, ko je zrasel, postal neposrednoodrasel. Pa temu ni več tako. Sedajotroci postanejo najstniki ali, sociološkobolj sprejemljiv izraz, pubertetniki.

Kaj se je zgodilo, da je nastala nova fazačlovekovega razvoja? Seksualna revolu-cija in politične vstaje v 60 letihprejšnjega stoletja sta seveda očitnavzroka. Kakorkoli že, Zahod predlagaštevilne druge vzroke, nekatere celoizpred 60 let: generacija neuravnoveše-nih očetov, ki se mučijo s svojimiizkušnjami iz druge svetovne vojne,tovarne, ki so nekdaj proizvajale vojnoopremo, so začele proizvajati nepotre-bne stvari za potrošnjo, novi tržnimehanizmi prodajajo te dobrine ljudem,ki se ne zavedajo, da si jih v bistvu želijo

(kot so npr. Elvisovi škornji, Beatlesovefrizure), avtomobili, morda več kot edenv vsakem domu, rast filmske industrijeter sodobne tržne niše, usmerjene nadobiček, ki jim ga prinaša ta novaskupina populacije.

Danes je adolescenca povsem ustaljendel razvoja. Od šolarjev pričakujemo, dabodo izgubili pamet od 13. do 18. leta.»Otroci bodo ostali otroci,« pravimo. Apri tem nimamo v mislih samo manjšihotrok, ampak tudi 15-letnike. V drugihkulturah so se »najstniki« poročali,kmetovali, bojevali, pisali knjige in venem primeru celo nosili Odrešenika.

Vrh adolescenceEna izmed težav adolescence je, da taustaljen del razvoja ni več tako ustaljen.Adolescenca se je razširila na populacijoizven najstniške in to v obe smeri. Sedajimamo že pred-pubertetnike, marketingpa je hitro opazil njihov tržni potencial.Konec pubertete, ki smo ga obravnavalipri 18-letnih najstnikih, je sedaj šelesredina le-te. Ameriška državna akade-mija znanosti sedaj adolescenco definirakot obdobje, ki se začne s pričetkompubertete (okoli enajstega, dvanajstegaleta) in se konča pri tridesetem letustarosti.

Toda to še ni vse. Obseg adolescence ješe večji. Adolescenca je postala cilj našekulture. Nekje vmes smo prenehali bitikultura, v kateri otroci hrepenijo poodraslosti, in postali kultura, v kateriodrasli hrepenijo po otroštvu.

Znaki adolescenčne kultureKakšni so znaki kulture oz. družbe, vkateri prevlada miselna naravnanostmladostnika? Ni presenetljivo, da greravno za obratne družbene lastnosti, kotpa jih sami pričakujemo od mladostni-kov. Te so naslednje:


stran 13

1. Zahteva po takojšnjem zadovoljstvuHočemo, kar hočemo sedaj in ne bomo čakali alidelali za to. Dolgovi na kreditnih karticah,zasvojenost z novimi tehnologijami, skakanje odcerkve do cerkve, opustitve porok …

2. Odsotnost dolgoročnega razmišljanja o življenjuin svetuZ roko v roki z zahtevo po takojšnjem zadovolj-stvu je odvračanje pozornosti od vprašanj, ki sodejansko pomembna. Naša kultura je v velikimeri nevedna kar se tiče ekonomske teorije,političnih razlik ali pravil logike in je tista, kiobvlada samo spremljanje zabavnih komercial-nih oddaj, npr. »Big Brotherja«.

3. Motiviranje s čustvi namesto z resnicoTo je ključni pokazatelj nestanovitne osebe in šebolj pomemben pokazatelj spodletele kulture.Resnica je umorjena z javnim povprečnimmnenjem in nevednostjo anketirancev.

4. Želje po odraslih stvareh, vendar brez želje poodraščanjuKljub temu, da smo zasvojeni z vsem, kar jemladostniško, ironično, še vedno pričakujemo,da nas ljudje obravnavajo kot odrasle osebe.»Ne govori mi, kaj naj naredim,« pravimo.»Vsako mnenje šteje« in pa »spoštljivo ravnaj zmano,« še dodamo. Seveda, neumneži nezaslužijo spoštovanja in njihova mnenja so vnajboljšem primeru izguba časa, v najslabšempa so celo nevarna.

5. Sprejemanje pomoči, vendar nesprejemanjeposledicNepremišljeno ravnanje in iskanje izgovorovizdajata adolescenco. Slaba odločitev shipoteko? Vlada bi morala pomagati. Spolnanemoralnost? Kontracepcija, splav in cepivaproti HPV. Neuspešnost v šoli? Znižajtestandarde. Slabo vedenje? Ritalin in prozac. Inko enkrat sprejmemo adolescenco za nekajnormalnega, smo prisiljeni opravičevati slabovedenje. »Bodo že prerasli, « pravimo. Če seozremo naokoli, kmalu lahko sprevidimo, dadejansko niso prerasli.

6. Osredotočenost na videz oz. površinskost in nena globinoGledanje z vidika mikavnosti in slave, pristran-ska stališča do načina izbora predsednikov inpriljubljenega verskega prepričanja. Kulture zizborom stila oziroma mode namesto vsebinehitro postanejo neumne kulture. Neil Postmanje v svoji knjigi »Amusing Ourselves To Death:Public Discourse In The Age Of Show Business«(kar v prevodu pomeni »Zabavamo se na smrt:javno predavanje v dobi zabavne industrije, op.prev.) to dokazal. Še slabše, neumne kulture sohitro prevarane in so na poti v tiranijo, kar namdokazuje tudi zgodovina.

Lahko bi dodali še več potez tovrstnih kultur in družb,ampak bistvo je, da pogosto tisto, kar je normalno, ne bismelo postati normalno. Adolescenca je sodoben innespameten izum. In kakor nas je naučil priznan učenjakRichard Weaver, ideje imajo posledice. Dobre idejeimajo dobre posledice, slabe ideje pa slabe posledice.

PriložnostKljub temu imamo tudi dobre novice. Kultura, kot jenaša, ima en vakuum. Obstaja kolosalna priložnost zavplivanje na ljudi. Vplivajo pa lahko tisti, ki vzgajajovoditelje, še posebno, če vzgajajo voditelje, ki gledajopreko trenutne kulturne plitkosti.

Kako lahko to storimo? Predlagam, da gremo kštudentom, tako k tistim, ki niso več v primežuadolescence, in tudi k tistim, ki se zdijo trenutno najboljdovzetni za njene poteze.

Prvič, študente moramo izzvati namesto, da jihpestujemo. Z najstniki ciljamo prenizko. Študenti več nepotrebujejo takšne zabave, kot jo ponujajo televizija,glasbeni predvajalniki (npr. iPod) ali mladinska skupina.Potrebujejo in želijo biti izzvani. To vidimo vsako leto navrhu konferenc študentskih cerkvenih vodstev (Summitstudent leadership conferences, op. prev.). Na tejkonferenci študentje zdržijo preko 70 ur predavanj ininštrukcij o svetovnih nazorih, apologetiki, kulturah in onaravi, ter v tem uživajo. Uspevajo in naredijo velikkorak naprej, ko spoznajo, da njihova vera ni nujnosmešna, površinska ali nerealna.Drugič, študentje potrebujejo temeljita izobraževanja v

Prave steze


stran 14

svetovnih nazorih in apologetiki.Obstajajo trije sestavni deli tega tipaizobraževanja. Prvi, študentje morajovedeti, kaj verjamejo. Veliko ljudikrščanstvo vidi kot zgolj zasebno vero inne kot trden pogled na resničnost, kiponuja preizkušen ter zvest zemljevid zavse življenje. Krščanstvo ni narcisoidensamopodporni sistem, ampak resnica ovsej realnosti. Drugi, študentje morajovedeti, kaj verjamejo drugi. Nesveto-pisemski svetovni nazori se borijo zasvoje srce in razum kot tudi za našokulturo. Izolirana vera je vera nezrelih inpogosto vera prestrašenih. Tretji, kris-tjani morajo vedeti, zakaj verujejo v to, vkar verujejo. Veliko kristjanov ne znaodgovoriti in se celo bojijo zahtevnihvprašanj o Bogu, Jezusu, Svetem pismu,morali ali resnici. Ko spoznajo, da svojovero lahko branijo, postanejo nad temnavdušeni.

Tretjič, študentje morajo vedeti, da se prikrščanstvu ne govori le o tem, čemursmo proti, toda tudi, v čem smo za.Pregovori pravijo, da brez vizije izgubimoomejitve. Eden izmed glavnih razlogov,da so študentje žrtve nemorale, jepomanjkanje vizije. Medtem ko sevečinoma zavedajo, česa naj ne bi počeli,ne razumejo, kaj pomen, namen in vplivhoje za Kristusom ponuja. Krščanskištudenti pogosto dobijo vtis, da smorešeni »od« in ne tudi »za«. Spregledajodrugi pomen besede odrešenje, kipostavlja piko na i, ta pa je obnovitev,regeneracija, uskladitev, osvoboditev itd.Spregledajo to, da nas Kristus ni samoprišel rešiti od smrti, ampak tudi rešiti zaživljenje – in to za obilno življenje.

Nenazadnje moramo soočiti študente,ne pa jih izolirati od večjih kulturnih bitkdanašnjega časa. V preteklosti so kris-tjani skušali razumeti in se odzvati nakulturne krize. Razumeli so, da so bile te

krize bojišče konkurenčnih svetovnihnazorov.

IzzivNa žalost je danes veliko kristjanov, ki sobrezbrižni, ravnodušni, otopeli in seizogibajo tem, kot so embrio-destruktivne raziskave, evtanazija, novetehnologije, umetnost, film, moda,zakonodaja, sodobne spolne prakse,trgovina z ljudmi, politika in mednarodniodnosi. V vrtu je večer pred svojo smrtjoKristus molil te navdušujoče besede zasvoje privržence: »Ne prosim, da jihvzameš s sveta, ampak da jih obvaruješhudega.« (Jn 17:15). Naša molitev inpriprava za učence ne bi smela bitidrugačna.

Pristop Cerkve k študentom nikoli nesme sprejeti adolescence za normalno.»Srečati jih tam, kjer so« ni izgovor za»pustiti jih tam, kjer so«. Študenti sooblikovani z zmogljivostjo in s pozivom,da razmišljajo globoko in široko o svojiveri in kulturi, kot tudi da osvojijoevangelij s tem, da se zoperstavijo zlu,krivici in lažem. S tem, da sprejmemoBožji načrt za človeštvo, in ne, dakulturno izgradimo pojav adolescence,bomo morda spoznali, da so našaposlanstva bolj koristna študentomkakor kulturi sami.

Prevod: Petra Mahnič

vir: http://www.allaboutworldview.org/adolescent-culture.htm

Prave steze


stran 15

Pripoved, povzeta iz verskega rokovnika

Le del celote?

Mar niso vse religije pomanjkljive? Znana je prilika oslepih in slonu, ki jo verski relativisti radi citirajo.

Nekoč je živel radža (knez, vladar v indijskem okolju, op.prev.), ki je svojemu služabniku ukazal: »Pojdi in zberivse sleporojene iz Savatija … in jim pokaži slona.«»Seveda, gospod,« mu odvrne služabnik in stori, kot muje bilo ukazano. Ko je zbral slepe, jim je rekel: »Tukaj jeslon.« Prvim je dal prijeti slonovo glavo, drugi so sedotaknili ušes, tretji okla, naslednji rilca, spet drugi nog,zadnjice, repa in šopa na koncu repa – in vsem je rekel,da je to, kar so z rokami otipali, slon.Ko so se slepi vsi po vrsti dotaknili slona, je radža stopil kvsakemu posebej in vprašal: »No, slepec, si videl slona?Povej mi, kaj je slon?«

In rekli so možje, ki so potipali glavo: »Gospod, slon jekakor lonec.« Možje, ki so otipali ušesa, so rekli, da jeslon kot velnica. Tisti, ki so prijeli za okel, so rekli, da jekot plug. Oni, ki so se dotaknili trupa, so opisali slona kotskedenj, kateri noge, so rekli, da je stolp, kateri so sedotaknili zadnjice, so rekli, da je slon kot možnar, katerirepa, so ga opisali kot tolkalo, oni pa, ki so prijeli šop obkoncu repa, da je kot čopič.

Morala zgodbe: krepost je spoznati, da je resnica nekajrelativnega in da obstaja v v večih oblikah. Ena največjihzmot verstev in religij je v tem, da se prepirajo orazličnih pogledih in »mnenjih« glede enega Boga.

Sporočilo same prilike je koristno, pod njo zapisanmoralni sklep zgodbe pa je napačen! Iz zgodovineizvlečeni sklepi namreč ne pravijo, da so vse religijeenako pravilne, ampak da so vse enako napačne. Slonsploh nikoli ni lonec, plug ali čopič, ampak samo slon.Slepci so ugibali popolnoma napačno. Če nas ta zgodbačesa nauči, potem nas tega, da noben človek ne moresam iz sebe ali od sebe zares spoznati Boga.

Sploh pa je ta prilika dobra podoba ljudi brez spoznanjaBoga, ki v svoji omejenosti poskušajo iz svojih lastnihmoči najti pot k neskončnemu, svetemu Bogu.»Resnice«, do katerih pridejo, so nujno napačne.

Prevod: Vida Dergancvir: Vir: Mitternachtsruf 02/2007, rubrika Im Blickfeld

Besede modrih


stran 16 Poživitev duše

Interpretacija evangelija: Mt 10,1-4

Dvanajsteri: Tadej(Marcel Mango)

TADEJ

V nekem biblijskem prevodu se Tadejimenuje tudi Lebej, z vzdevkom Tadej.Prevajalec Biblije Ludwig Albrecht je otem, da ima nekdo več imen, pojasnil:»To je zaradi tega, ker so bili v Palestiniznani trije jeziki: aramejski, hebrejski ingrški.« Tako lahko razume tudi dvojnoime Lebej in Tadej; v različnih jezikihpomenita isto ime. Tadej je nosil šedodatno ime: Juda, Jakobov sin. To imeje bilo navedeno v naštevanju apostolovv Lukovem evangeliju namesto imenaTadej (Lk 6,16). In v Janezovem evange-liju zastavi »Juda (ne Iškarijot)« Gospoduvprašanje (Jn 14,22). Ker so bili takratprisotni le apostoli, je moral biti to pravTadej.V svojem poslovilnem govoru učencemje Jezus med drugim rekel: »Kdor imamoje zapovedi in se jih drži, ta me ljubi;kdor pa me ljubi, tega bo ljubil moj Oče,in tudi jaz ga bom ljubil in se murazodel« (Jn 14,21). Videti je, kakor da sovsi učenci razen Tadeja oz. Juda to izjavorazumeli, kajti »Juda (ne Iškarijot) mu jerekel: 'Gospod, kaj se je zgodilo, da sehočeš razodeti nam, ne pa svetu?' (Jn14,22).Jezusove poslovilne besede so ponovnonavedene v Janezovem evangeliju vpoglavjih 13 do 16. Potem ko je JudaIškarijot šel, da bi ga izdal, je Jezus začels temi ganljivimi besedami: »Otroci, lemalo časa bom še z vami. Iskali meboste, in kakor sem rekel Judom, zdajpravim tudi vam: Kamor grem jaz, vi nemorete priti.« (Jn 13,33). In potem sosledile vse tiste čudovite izjave, ki soskozi stoletja do danes tolažile inopogumljale verujoče v Kristusa.

Takratna situacija se lahko primerja zdanašnjo Jezusovo skupnostjo vsegasveta. Sicer nismo v času slovesa, vendarJezusovo hrepenenje – naša pripravlje-nost – je isto kot takrat, rad bi dosegelnaša srca. Jezus sedi s svojimi enajstimiučenci nekje v Jeruzalemu. Jedo pashal-no večerjo in veliko jim ima za povedati.Tudi vidimo, kako Jezus svojo skupnostzbira okoli sebe in ji govori. Govori nampreko Svetega pisma in povedati namima veliko.

Vendar izgovorjena Jezusova beseda nipri vseh učencih delovala, kot bi morala.Podobno se dogaja danes znotrajJezusove skupnosti: Gospod jasno govoripreko svoje besede in vendar povsod nedeluje, kot bi morala. To vidimo tudi priPetru. Jezus mu je odgovoril navprašanje, kam naj bi šel: »Kamor grem,zdaj ne moreš za menoj, prišel pa bošpozneje« (Jn 13,36). Peter postavi tebesede pod vprašaj in domišljavoodvrne: »Gospod, zakaj ne bi mogel zdajiti za teboj? Življenje dam zate« (Jn13,37). Vendar Jezus je moral grajajočeodgovoriti: »Življenje daš zame?Resnično, resnično, povem ti: Petelin nebo zapel, preden me trikrat ne zatajiš«(Jn 13,38). Peter je reagiral posvetno.Kako pogosto to delamo mi? Reagiramoposvetno in ne dovolimo, da bi sepopravili z Besedo. Tudi Tomaž in Filipnista pravilno prisluhnila, ko je Jezusgovoril o Očetovi hiši: »Tomaž mu jerekel: 'Gospod, ne vemo, kam greš. Kakobi mogli poznati pot?' Jezus mu je dejal:'Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihčene pride k Očetu drugače kot po meni.Če ste spoznali mene, boste spoznali tudimojega Očeta. Od zdaj ga poznate invideli ste ga.' Filip mu je rekel: 'Gospod,pokaži nam Očeta in zadosti nambo.' Jezus mu je dejal: 'Filip, toliko časasem med vami in me nisi spoznal? Kdorje videl mene, je videl Očeta. Kako moreš


stran 17

ti reči: ›Pokaži nam Očeta‹'« (Jn 14, 5-9).Tudi v današnji Jezusovi skupnosti soljudje, ki vedno znova poslušajo, kaj jimBog govori, in kljub temu pridejo na danz nerazumljivo nevednostjo. Cerkvenoobčestvo naj bi Božjo besedo dobropoznalo, ker jo dovolj poslušajo, vendarpridejo trenutki v življenju, ko se zdi, dasmo vse pozabili.

Kako izgleda prava drža srca? Učenci sona koncu Jezusovega poslovilnega gov-ora izjavili: »Zdaj vemo, da vse veš in dati ni potrebno, da te kdo kaj vpraša. Zatoverujemo, da si prišel od Boga.« (Jn16,30). To je čudovito pričevanje. Invedno znova najdemo kristjane, ki –potem ko so slišali Jezusove besede – le-te lahko oznanjajo dalje. Apostol Tadejoz. Juda je primer take drže srca. Jezusgovori: »'Kdor ima moje zapovedi in sejih drži, ta me ljubi; kdor pa me ljubi,tega bo ljubil moj Oče, in tudi jaz ga bomljubil in se mu razodel.' Juda (ne Iškarijot)mu je rekel: 'Gospod, kaj se je zgodilo, dase hočeš razodeti nam, ne pa svetu?'Jezus je odgovoril in mu rekel: 'Če mekdo ljubi, se bo držal moje besede in mojOče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu inprebivala pri njem.' (Jn 14,21-23).Jezus je potrdil in ponovil Tadeju to, karje povedal vsem učencem. Vendar jeosebni odgovor Tadeju še razširil, ko jepripomnil: »Prišla bova k njemu inprebivala pri njem.«

Tadej je s svojim vprašanjem pokazal, daje učenec, ki je imel največjo željo, da birazumel vse odrešujoče resnice, ki jih jeJezus oznanjal učencem. Želel je vedetiveč: »Gospod, kaj se je zgodilo, da sehočeš razodeti nam, ne pa svetu?« KjerBog vidi takšno hrepenenje po večspoznanja, tam se nekaj zgodi. PotemJezus lahko s svojo Besedo v takšnemčloveku doseže korenito spremembo.Človek lahko Biblijo bere na različne

načine. Pošteno se vprašajmo: kako joberemo mi? Ali preučevanje Svetegapisma sproži v nas še več hrepenenja, dabi sprejeli še več spoznanja o Jezusoviosebi? Ali jo beremo kritično in pri vsehtežjih mestih napravimo velik vprašaj?Ali začnemo pri težkih poglavjih zmolitvijo?

Bog od nas vseh pričakuje, da se bolj inbolj povezujemo z resnicami Svetegapisma: »... da bi ... rastli v spoznanjuBoga« (Kol 1,10), »Rastite pa v milosti inspoznanju našega Gospoda in Odreše-nika Jezusa Kristusa« (2 Ptr 3,18). Čemuje to potrebno? »Tako ne bomo večnedorasli otroci, ki jih premetava in kotvalove razburka vsak veter nauka včloveški zvijačnosti in pretkanosti, vblodnem zavajanju.« (Ef 4,14). Se želimoučiti kakor Tadej? Slišani besedi je rekel'da' in želel prejeti še globlje spoznanje.Jezus je Tadeju odgovoril: »Če me kdoljubi, se bo držal moje besede in moj Očega bo ljubil. Prišla bova k njemu inprebivala pri njem.« (Jn 14,23). In Pavelje zapisal: »Kajti umrli ste in vašeživljenje je skrito s Kristusom v Bogu.«(Kol 3,3). Kako pride do tega, da je našeživljenje s Kristusom skrito v Bogu? Paveldaje odgovor k temu vprašanju: »Mislitena to, kar je zgoraj, ne na to, kar je nazemlji.« (Kol 3,2).S Kristusom smo umrli in zato je našeživljenje skrito s Kristusom v Bogu. Da pabi to ostala realnost, moramo stremetipo tem, »kar je zgoraj«. To je počelTadej. On je gledal na to, kar je zgoraj, koje prosil za večjo jasnost in razumevanjetega, kar je govoril Jezus. Učimo se odTadeja in glejmo, kar je zgoraj, da botako moje in tvoje življenje s Kristusomskrito v Bogu.

Prevod: Vida Dergancvir: Mitternachtsruf 09/2009, rubrika Biblische Botschaft

Poživitev duše


stran 18

Interpretacija evangelija

Ko stvari postanejotežkeKako ravnati z malodušjem, depresijo alinavideznim neuspehom(Grantley Morris)

»Temačni blagoslovi«V Božji čakalnici so zavese pogostospuščene. Vznemirljivo je zreti naprej,vendar vera najbolj raste v temi. Življenjena sončni svetlobi je tako razburljivo, daredko opazimo, da naša vera pričenjaupadati. Šele, ko stvari postanejonejasne in resne, prične naše duhovnoživljenje naglo rasti.

Sveti Božji možje dosegajo velike stvari,medtem ko se zbegani opotekajo. »Poveri«, pravi Sveto Pismo, »je bil Abrahampokoren, ko je bil poklican, naj odide vkraj, ki naj bi ga dobil v delež. Odšel je,ne da bi vedel, kam gre.« (Heb 11,8). »Inglejte, zdaj grem, zavezan Duhu«, praviPavel, »v Jeruzalem, in ne vem, kaj mebo tam doletelo.« (Apd 20,22). Učenci sobili pogosto osupli in zmedeni obKristusovih besedah in ob njegovemobnašanju. Psalmisti so se venomerspraševali: »Zakaj?« (prim. Ps 10,1; 22,2;42,10; 43,2; 44,24; 74,1; 88,15). In tudiJob sredi svojega trpljenja ni imel pojmakaj se dogaja.

»Temne skrivnosti« prinašajo velikeblagoslove. Hudson Taylor je na konculeta, v katerem je bil priča smrti svojeganovorojenega sina in zatem smrti svoježene ter krhanjem svojega zdravja,zapisal: »To je bilo najbolj žalostno innajbolj blagoslovljeno leto mojegaživljenja. Ko je sončno, si želimo stečistran in se igrati. Ko pa je najtemneje,takrat Očeta trdno držimo za roke.«

Lastnosti kot so vera, nepremagljivost inzvestoba, se v polmraku dotaknejo meja,do katerih prej nikoli nismo segali. Akljub temu se zdi, da nas življenje takozatira, da pozabljamo svoje zmage. Vstarih dobrih pogojih lahko oči veregledajo v neskončnost. Ko pa se nevihtapribliža, se zdi, kot da je nepremostljivanaloga s temi istimi očmi vere samorahlo prebosti »mrak«. Takrat se neposlabšate vi sami, temveč se poslabšajopogoji. Ne nazadujete, ne glede na to,kaj vam govorijo občutki.

V čustvenih izbruhih je bilo izraženegaveliko nesmiselnega blebetanja o vrnitvik »prvotni ljubezni«, čeprav so za toobstajali najboljšimi nameni. Zdi se, kotda je romantična evforija – skoraj naivnonavdušenje novega kristjana boljše odgloboke modrosti povprečnega starej-šega kristjana – nesmisel.Večina ljudi v duhovnih »medenih te-dnih« žari ravno zaradi tega, ker mislijo,da so vstopili v blagoslovljen svet skorajpopolnih kristjanov, »instant« od-govorov na sebične molitve in v življenje,prosto bolečin, žalosti in preizkušenj. Toje zgolj otroška zaljubljenost, sorodnamočni vnemi, ki nas spodbuja, da bivzdržali v težki situaciji.Vdanosti nikoli ne zamešajte z občutki.Kot ponazoritev si predstavljajte nevar-nost, ki se pojavi v najbolj intimnihčloveških odnosih. Ljubezen in telesnopoželenje se prepletata v romantičnemodnosu. A kljub temu vsakemu posame-zniku, ki mu spodleti, da bi ju prepoznalkot dve ločeni celoti, grozita žalost intragedija.

Kaj, če se posameznikovi poročni načrtizamajejo zaradi nesposobnosti, da birazločil med ljubeznijo in spolnimpoželenjem? Kaj, če je v zakonupomanjkanje spolnosti razumljeno kotzavračanje ljubezni? Takšno napačno

Olje maziljenja

Grantley Morris,

avstralski humanist

ter evangelijski

pisatelj in terapevtski

apologet


stran 19

videnje bi lahko ogrozilo celoten odnos. Podobno je vduhovnem svetu, kjer ima nesposobnost razločevanjamed čustvi in ljubeznijo do Boga resne posledice.

Čeprav sem zelo naklonjen preobilju čustev, Biblija nemeri ljubezni po številu »mravljincev na sekundo«,temveč po tem, da damo življenje za druge (1 Jn 3).Ljubezni ne potrdijo sentimentalni občutki, podobnitistim, ki jih doživimo na vrhu gore, ko zremo v večernozarjo, temveč bolečina, ki smo jo prestali v dolini.

Vsekakor iščite obličje Boga, ampak ne sklepajte, dačustvena otopelost – ki je običajna faza duhovnegaživljenja vsakega človeka – pomeni duhovno mrtvilo.Hodimo po veri in ne po mehkih preprogah.Tekač, ki je sredi tega, da bo ravno dosegel rekord,nikoli v življenju še ni bil v takšni formi in tako močan. Avendar lahko njegovo telo trpi bolečine in se še nikoli nipočutil tako šibkega. Podobno je v duhovnih preizku-šnjah, kjer ni neobičajno, da ste močni, a se kljub temupočutite šibkejši kot kadarkoli prej. Svojim kolegomkristjanom pa se zdite brezupni. Ultramaratonec, ki seopoteka na zadnjem hribu, zgleda pomilovanja vreden.Še otrok bi zmogel bolje. Kdor ne bi razumel, skozi kajgre ta človek, bi se zgrozil nad njim. Samo nekdo, kipozna vso situacijo, bi s spoštovanjem gledal, kakovztrajno se prebija naprej.

Pomislite na Scotta in njegovo ekipo, ki se je prebila naJužni pol in šele tam odkrila, da niso prvi prispeli tja inda je njihova čast izgubljena za zmeraj. Amundsen jih jeprehitel za en mesec. Da pa vsa tragedija še ni bilazadosti, so še naprej prenašali snežne viharje, bolezni,ozebline in sestradanost vse do smrti. Zadnji trije soumrli le nekaj kilometrov stran od zavetja. Kljub vsempa je njihov obupen poraz, ki se je končal s smrtjo, vhladni osami, brez kakršnihkoli prič, zaznamovan kotena izmed največjih zgodb o človeških pustolovskihodpravah in o vzdržljivosti. (Norvežan Roald Amundsenin Anglež Robert Falcon Scott sta bila dva raziskovalca, kista se skoraj hkrati namenila priti na Južni zemeljski polna Antarktiki. Amundsen je 15. decembra 1911 dosegelJužni tečaj in se vrnil, le mesec dni pozneje je tja prišelše Scott, ki pa je z velikim razočaranjem odkril norveškozastavo. – op. ured.)

Vsak delček mojega bitja je prepričan, da je njihova

slava le senca tega, kar vi lahko dosežete. Čeprav trpitev osamljenosti in navidezni ničevosti, globine vašepreizkušnje pa niso znane nikomur na svetu, se vaše imelahko blešči v soju nebeških luči, počaščeno za vekomajv nebeških zborih, zaradi vaše junaške bitke z obupom,boleznijo, izgubo ljubljene osebe ali česarkolipodobnega.

Prihaja dan, ko bo vse, kar je bilo prestano na skrivnem,postavljeno na vidno vsem. Poglejte Joba. Bil je zmeden,obrekovan, nerazumljen. Bojeval se ni z nekim zlimjunakom, ampak s povsem običajnimi stvarmi:finančnim zlomom, izgubo ljubljene osebe, z boleznijo.Ni doživel podpore kričečih oboževalcev temvečposmeh nekdanjih prijateljev.

Če je celo na tem norem planetu Job danes počaščen,potem si sploh ne morem predstavljati ploskanja, ki vaspričakuje, ko bo vse razkrito. Vaša bitka z bridkostmiživljenja je lahko enaka Davidovemu spopadu zGoljatom. Naj vas ne skrbi to, da nekateri danes tega nerazumejo. Nekega dne bodo. In ta dan se nikoli ne bokončal.

Življenje se zdi brez upanja. Vsak dan se zdi, kot da stese spustili stopnico nižje. Sposobnost, da obdržite iskricovere v takšni temi, je posebna zmaga. Morda bostemorali dati vse od sebe, da bi vzdržali. Ampak narediteto. Temu lahko rečemo, da telovadite z duhovnimiutežmi.

Če vaš cvet umira, je to zato, da lahko obrodite sad.Spomnite se hromega moža pri vhodu v tempelj: upal jena miloščino, dobil pa je noge (Apd 3,1-6). Bog Stvarnikljubi presenečenja. In tebe ljubi.Svet nas vidi ležati na tleh v boksarskem ringu v bitki zavero. Nebesa pa nas vidijo, kako se oblikujemo naslikarskem platnu »Velikega Umetnika«.

Napol končana umetniška dela zgledajo grda. A vendarje končna mojstrovina tisto, kar je pomembno. Pozabitena zunanjost. Podredite se Umetniku. Končni rezultatvam bo vzel dih.

Prevod: Mišo Pavlovič

vir: http://net-burst.net/tough/habit.htm

Olje maziljenja


stran 20 Prepolna čaša

Kako lahko ohrani mladenič svojo pot čisto?Če bo izpolnjeval tvojo besedo.Z vsem svojim srcem te iščem,

ne daj, da zablodim od tvojih zapovedi.Tvoj izrek hranim v svojem srcu,

da ne bi grešil zoper tebe.Slavljen si, o GOSPOD;

úči me svojih zakonov.S svojimi ustnicami oznanjam

vse sodbe tvojih ust.Nad potjo tvojih pričevanj imam veselje

kakor nad vsem bogastvom.O tvojih ukazih hočem premišljati

in gledati na tvoja pota.Ob tvojih zakonih se bom naslajal,

tvojih besed ne pozabljam.

Psalm 119,9-16

Na prah se lepi moja duša,poživi me s svojo besedo.

Pripovedoval sem o svojih potih in si me uslišal,úči me svojih zakonov.

Pot svojih ukazov mi daj razumeti,da bom premišljal o tvojih čudovitih delih.

Moja duša toči solze od žalosti,vzdigni me s svojo besedo.

Umakni od mene lažno pot,svojo postavo mi milostno razodeni.

Izbral sem pot zvestobe,tvoje sodbe postavljam najvišje.

Navezan sem na tvoja pričevanja,GOSPOD, ne osramoti me.

Po poti tvojih zapovedi bom tekel,kajti ti mi boš srce razširil.

Psalm 119,25-32


stran 21

Izpovedni esej

Ljubezen, in ne čas, zaceli vserane

Ko sem se pred tridesetimi leti rodil, so mi starši daliime Krešimir. V osnovni šoli sem svoje sošolceprepričeval, da ni Boga. Govoril sem jim, da so Rusi inAmeričani z raketami iskali Boga po vsem vesolju, a ganiso našli. Bil sem smrkavec, ki se ni mogel pomiriti zdejstvom, da je Bog ustvaril človeka, in verjel, da ječlovek nastal iz opic!

S šestnajstimi leti so se stvari začele spreminjati. Všečmi je postala filozofija in psihologija in takrat sem začelgloblje razmišljati o človeku in njegovem namenu. Kaj ječlovekovo bistvo? Kdo sem jaz? Ali obstaja Bog? Aliobstaja še kaj, kar je iznad vsega, kar poznam? Kje jeBog? Ali je resničen? To so bila vprašanja, na kateranisem poznal odgovorov. V tem obdobju sem se začelzavedati duhovnega sveta in duhovnih zakonov, a kajveč od tega nisem iskal.

Sčasoma sem začel vstopati v ljubezenske zveze, ki some malo po malo zaradi emocionalnih ran izčrpavale inuničevale. Toda prišla je tista prava in najbolj resnazveza. Srečal sem se z »žensko svojega življenja«. Bilo jefantastično! Pravljica! To je to, sem mislil! Z dekletomsva bila blizu zaroki, nato pa me je nenadoma zapustila.To me je zlomilo. To me je uničilo. Vse, kar sem si želel,vse, kar sem gradil, vse, kar sem verjel, je enostavnoizginilo. Moj svet se je zrušil. Moje vesolje je izginilo.Absolutno vse. Bil sem razbit, razsut kakor pesek, ki gaodvržejo. Strašno težko sem se sprijaznil z dejstvom, daje ni, da je odšla. Jokal sem in jokal, tako da je bila mojablazina, na katero sem se zvečer ulegel, v nekaj minutahpopolnoma mokra od solz. Jokal sem doma, v službi, naavtobusu, v kavarni. Nisem mogel kontrolirati svojihranjenih čustev. Znašel sem se v ujetništvu paranoje instrahu, ker sem se bal, kaj vse mi bo še prinesloživljenje. Pretresal me je bes, gnev, a tudi hrepenenjepo ljubezni. Zaradi maničnega strahu nisem mogel spati.Svoje življenje sem občutil kakor strašno praznino innesmisel. Bil sem obupno osamljen.

Čustvena bolečina je prerasla v fizično. Imel sem

občutek, kakor da mi nekdo z nožem para srce. Tostanje me je spremljalo mesece. Prišlo je tako daleč, dasem bil tik pred tem, da na delovnem mestu dobimodpoved. Nisem se zavedal sebe, niti resničnosti svetaokoli sebe. Taval sem naokrog. Takrat sem v svojinajgloblji izgubljenosti in izčrpanosti zavpil k Bogu:»Zakaj se mi to dogaja? Zakaj jaz? Zakaj znova inznova?«

Navkljub temu sem odpustil dekletu, a sem še naprejobsojal sebe. Pekla me je vest, ker nisem vložil več,preden je zveza propadla. Prepričan sem bil, da nisemdal od sebe vsega. Ko sem se spomnil kakšne situacijeali svoje reakcije nanjo, mi je preostalo samosamoobsojanje ali grenkoba. Te situacije so bile zametako pogubne, da sem se gnusil samemu sebi. Nisem simogel odpustiti. Strašno sem bil ljubosumen na drugeljudi. Zavidal sem jim njihovo srečo, njihove srečnezveze. Pri tridesetih letih je bil čas, da bi začel »živetiresno življenje«, moje življenje pa je bilo podrtija. Dojelsem, da je v moji celotni življenjski zgodbi nekaj hudonarobe – da mogoče le obstaja neki »bog«. Glede na to,da se mi je že nekajkrat zgodilo, da so me dekletazapustila, sem se spraševal, ali gre za kakšen urok aliprekletstvo. Bil sem prepričan, da sem zguba.

Od svojega dvajsetega leta naprej sem zelo veliko pil,čeprav sem vedel, da alkohol ni rešitev. Vedel sem, dase nahajam na križišču svojega življenja in moje življenjeenostavno mora kreniti v pravo smer. Najprej semsklenil, da se bom spremenil na zunaj. Začel semzahajati na fitnes in začel trenirati svoje telo. Kmalu semdojel, da to ni prava smer in da to ni dovolj, da semoram spremeniti od znotraj – toda kako? Želel sem znekom podeliti svojo žalost. Hrepenel sem, da bi menekdo poslušal. Želel sem, da bi iz mojega življenja odšlavsa ta grenkoba. Želel sem se znebiti težkega bremenain ker mi je bilo nevzdržno težko, sem se začelpogovarjati z nekim prijateljem, s katerim sem se že prejvečkrat pogovarjal o duhovnih stvareh. Prijatelj me jevzpodbudil, da se začnem pogovarjati z Bogom in danjemu povem o vseh svojih stiskah in bolečinah,zavrženostih in grenkobi. »Da,« sem si mislil, toda kakonaj to naredim? Prinesel mi je knjigo, v kateri sem braltudi o tem, kako pomembno je, kaj govorim o sebi in kajmislim o sebi. V knjigi je bilo mnogo svetopisemskihstihov, svetopisemskih resnic in resnic, ki so govorile

Gospodova dobrota


stran 22

tudi o Božji ljubezni in Božji moči. Takrat sem vzkliknil:»To je to! To potrebujem!« Vedel sem, da je prišla mojapriložnost za spremembo. Prijatelj mi je rekel, da vkolikor se bom obrnil k Jezusu, bom spoznal ljubezen,blagoslov in milost. Bil mi je jasno, da hodi moj prijateljv neko »drugačno« Cerkev. Bil je kristjan.

Do takrat je bilo moje dojemanje krščanstva nekakotakšno: katoliki so Hrvati, pravoslavni so Srbi in Rusi,protestanti pa Angleži, ki trpinčijo uboge Irce, navkljubvsemu pa imajo super pivo in seveda dobro glasbo.Obrnil sem se k Bogu in mu začel govoriti s svojimibesedami. Odgovora nisem dobil. Spraševal sem se,zakaj mi Bog ne odgovarja, zakaj me ne posluša? Nisemprenehal. Končno je prišel odgovor in Bog mi je, ko semmolil, pokazal nepopačenost Cerkve, kateri je pripadalmoj prijatelj. Nenadoma sem želel postati del tega.Moral sem si to ogledati na lastne oči. Nekega dne semse odločil, da s prijateljem odidem na bogoslužje. Takoj,ko sem vstopil v Cerkev, sem vedel, sem vedel ..., da jetam mesto tudi zame. Da pripadam tam.

Obiskoval sem bogoslužja in poslušal pridige o JezusuKristusu, o njegovi ljubezni, njegovem življenju in onjegovi žrtvi za vse ljudi. Na koncu bogoslužja po pridigije pridigar izrekel poziv vsem, ki so bili pripravljenispremeniti svoje življenje, se pobotati z Bogom inspoznati Jezusa kot svojega Odrešenika. To je bila mojapriložnost! Na to sem čakal! Ni mi bilo težko povabitiJezusa v svoje življenje! Naredil sem to! Moja molitev jebila enostavna in močna.

Po vsem tem sem začel preučevati Sveto pismo iniskreno moliti s svojimi besedami. Molil sem in se veselilčasa, ki sem ga verujoč preživljal v njegovi prisotnosti.Po določenem času sem se vpisal v svetopisemsko šoloin se med drugim tudi naučil uporabljati »meč« – Božjobesedo – in »ščit« – vero.

Od takrat imam ljubezen do drugih ljudi in do sebe,posebno pa do otrok. Prej sem za otroke govoril, da so»mali kričači« in še mnogo drugih nazivov semuporabljal, ker sem se vpričo njih vedno počutilnelagodno. Danes vidim v njih prečudovito Božjestvarjenje, novo generacijo, ki jo dviguje Bog. Kotveroučni učitelj pomagam pri izvajanju nedeljske šole,ne več govoreč o ruskih in ameriških raketah temveč o

pomenu Gospoda Jezusa Kristusa, ter o čudovitihnačrtih, ki jih ima pripravljene zanje.

Pred tem novim načinom življenja sem se zavedal nekeduhovne resničnosti, niti približno pa se nisem zavedalnamena žrtve Jezusa Kristusa in njene pomembnosti zamoje življenje. Bog je odstranil iz mojega življenja in izmojega srce strah pred prihodnostjo. Sedaj se veselimbodočnosti in vsega, kar bo ta prinesla v moje življenje.Sedaj živim nekako v zavezi z Bogom. Iz mene jeodstranil grenkobo, obsodbo in ljubosumje. Dal mi jemoč, da si odpustim. Naučil sem se, da ljubezenozdravlja rane, ne pa čas. Ni mi žal zaradi izgubljenihpriložnosti in situacij. Ni mi žal zaradi česarkoli, nitizaradi dekleta, ki me je pustilo na cedilu, ker semzavrgel vse staro in postal »nov v Kristusu«. Bog jeozdravil moje ranjeno srce. Bog mi je pokazal, da imamoje življenje smisel in mi dal vizijo. Moje življenje jesedaj daleč od »šanka«. Osvobodil me je vpliva alkoholain cigaret. Sedaj sem svoboden!

Spoznal sem, da me Bog ljubi in posluša. Spoznal sem,da je vedno z menoj! Vem, da mi je odpustil vse grehe inda spreminja moj karakter. Sedaj vem, kaj je Jezusnaredil zame. Dal mi je radost in potrpežljivost. Sedajimam novo življenje! Končno je v mojem življenjunastopila sprememba, ki sem si jo želel.

Sedaj imam vero v pravega, živega Boga in vem, da jemoja zmaga samo in edino v Jezusu Kristusu! Slavaimenu Jezus Kristus.

Prevod: Nevenka Hrovat

Gospodova dobrota


stran 23

Sodobni izzivi družbe in religije

Individualizem ali kolektivizem(Peter Golob)

Pred leti sem bral, da so nizozemski znanstvenikiugotovili, da je največji družbeni pojav v zahodni kulturi20. stoletja individualizem. Nasploh v literaturi, ki govorio modernih družbenih pojavih v evropskem prostoru,brez obravnave individualizma ne gre.

Kaj pravzaprav je individualizem? Slovar slovenskegaknjižnega jezika ga razlaga kot nazor, ki zelo poudarjapomen in interese posameznika, ne oziraje se naskupnost, družbo. Lahko bi rekli, da gre za psihičnostanje, ki poudarja samozaupanje in individualnedosežke. Na drugi strani je kolektivizem, miselno stanje,v katerem so bistveni vrednote in cilji skupine in kjer sepoudarja socialna odgovornost in odvisnost. Prikolektivizmu so pomeni in interesi kolektiva oz. skupinepred pomeni in interesi posameznika.

O individualizmu in kolektivizmu je raziskanega veliko,vendar ne bi rad obnavljal tega znanja niti ne želimpisati o tem, kateri nazor in odnos do sebe oz. dodružbe je iz stališča krščanske skupnosti pravilen oz.boljši. Z nekaj vprašanji želim izzvati k iskanju odgovora,ali je bolje biti individualist ali nekdo, ki je zapriseženkolektivu: ali sem eno ali drugo. Ali pa morda obstajatretja možnost? Predlagam naslednji osebni premislek.

Če skupina ljudi, katere del sem, zahteva da sprejmemvse njene kolektivne cilje in nazore, brez da bi imelmožnost povedati svoje mnenje in izraziti morebitnedvome: ali ni to v nasprotju z načelom demokratičnesvobode? Ali meni kot sodobnemu človeku takšnaskupina ne zapira vrat, ko kot neodvisen individuumiščem rešitev lastnih potreb in ciljev?

Vendar na drugi strani, če skupina ljudi, katere del sem,omogoča, da individualistične ideje obvladujejo njenrazvoj in ustvarjajo njeno podobo, ali ne bom s tem, kobom zanemarjal kolektiv in skupno delovanje skupine,to skupino ljudi razvrednotil in posameznemu sočlovekuv njej dal vedeti, da je manjvreden, ker ne izpolnjujemojih interesov? Ali to moje obnašanje ne bo vodilo dokršitve demokratičnega načela enakopravnosti?

Prave steze

Predlagam še en premislek. Študije pravijo, da jedelovna uspešnost podjetja odvisna od zadovoljstvazaposlenih. Z drugimi besedami, bolj kot so posamezničlani kolektiva zadovoljni, bolj uspešen je celoten tim.Podobno bi najbrž veljalo tudi za povsem civilnazdruženja, npr. verske skupnosti. Bolj kot so verujoči vsvojem občestvu sprejeti, razumljeni, spoštovani,skratka zadovoljni, v večji meri kolektiv oz. skupinadosega svoje interese in uresničuje svoje cilje.Morda se zdi, kot da odkrivam »toplo vodo«. Pa kljubtemu bi nadaljeval s pomislekom: kaj pomeni, da semzadovoljen? Ali ne to, da so izpolnjene moje individu-alne potrebe? Se pravi, bolj kot so moje individualističnepotrebe izpolnjene, večji pozitivni vpliv lahko doprine-sem kolektivu. In to bržkone ne velja le za podjetja,ampak tudi za razna društva, cerkvene skupnosti innenazadnje za družino. Člani družine ali verniki Cerkveso lahko še tako veliki individualisti, pomembno je, daso njihove individualne potrebe izpolnjene, da sozadovoljni. Potemtakem bodo svoj potencial v kolektivudružine ali Cerkve razvijali v največji možni meri tako, dabo skupna korist največja.

Še nekaj več je. Po podatkih Četrte evropske raziskave odelovnih pogojih iz leta 2005, je kar 60% delavcevodgovorilo, da vse ali nekaj delovnih nalog opravijoskupinsko in okoli 50% zaposlenih si izmenjuje delovnenaloge s sodelavci. Trend naraščanja dela v skupini jevedno večji. Timsko delo je vedno bolj razširjeno. Ali togovori o tem, da kot posameznik NUJNO potrebujemskupino ljudi – skupnost, v kateri bom lahko razvijalsvoje potenciale? Podatki pravijo, da jo potrebujem.Izkušnje ljudi po vsej Evropi pravijo isto. Kot posameznikpotrebujem skupnost, da na najboljši način izpolnimnamen svojega bivanja kot aktiven, spoštovan inzadovoljen individuum.

Naj zaključim. Jaz kot sodoben individualen človekpotrebujem skupnost. In obratno, mi kot sodobnakolektivna skupnost potrebujemo individualiste, katerihinteres je biti del kolektiva. Eden brez drugega torej nemoreta uspevati! Ali povedano s krščanskim žargonom:»V Jezusu Kristusu nič ne velja ne kolektivizem neindividualizem marveč vera, ki deluje po ljubezni«(temelji na Gal 5,6). Ta ljubezenska simbioza mene kotposameznika in skupnosti kot kolektiva bi se lahkoimenovala SODELOVANJE ali cerkveno rečeno SLUŽENJE.


stran 24

Homilija

On bo svoje ljudstvoodrešil grehov(mag. Gary Carlson)

»Ko je to premišljeval, se mu je v sanjahprikazal Gospodov angel in rekel: 'Jožef,Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marije,svoje žene; kar je spočela, je namreč odSvetega Duha. Rodila bo sina in daj muime Jezus, kajti on bo svoje ljudstvoodrešil grehov.'« (Mt 1,20-21)

Rad bi, da se osredotočimo na besede skonca 21. vrstice: »On bo svoje ljudstvoodrešil grehov«.

Judje, ki so v prvem stoletju živeli vPalestini, so vedeli, kaj pomeni trpeti.Njihovo domovino so zavzeli Rimljani in vsvoji lastni deželi so bili drugorazrednidržavljani. Večina palestinske zemlje jebila v lasti tujcev. Tako so bili judovskikmetovalci prisiljeni najemati lastnozemljo, z njimi pa se je pogosto ravnalonepošteno.

Prav tako so Judje izkusili verskodiskriminacijo. Čeprav niso bili prisiljeni,da častijo rimskega cesarja, so Rimljanizahtevali od judovskih duhovnikov, da le-ti vsak dan v templju žrtvujejo daritev inprosijo Boga, da bi rimskega cesarjablagoslovil in varoval.

Toda Rimljani niso bili edini, ki sopritiskali na Jude – zgodovina namrečpravi, da preden so prišli Rimljani, soJudom vladali Grki in pred Grki Perzijci.Več stoletij je minilo odkar je bil Izraelsvoboden. Kot si lahko predstavljate, jejudovsko ljudstvo hrepenelo po odrešitviod svojih tlačiteljev. Pravzaprav, koberete Staro zavezo znova in znova,

opazite isto stvar – Judje prosijo Boga, dabi obsodil njihove sovražnike, hkrati paiščejo, da bi jih On osvobodil. Kopreučujete Staro zavezo, začenjaterazumeti, kako so Judje razmišljali ozatiranju in osvoboditvi. V dnehstarodavnega Izraela Judje namreč nisodefinirali besede »greh« na povsem enaknačin, kot jo definiramo zahodnievangelijski verniki danes. Navadnodefiniramo greh na individualni ravni –jaz sem odgovoren za svoje lastne misliin jaz sem kriv za svoje lastne grehe. S todefinicijo ni prav nič narobe, ker jeresnična.

Toda, paziti moramo, da svoje definicijegreha ne vsilimo starodavnim Judom, sajso oni gledali na svet drugače. V prvemstoletju družba ni bila toliko osredotoče-na na posameznike, temveč na skupino,ki ji je posameznik pripadal. Biblija imamnogo primerov, kjer so ljudi istovetili znjihovo skupino. Naaman, vojskovodjaaramskega kralja; Marija, potomka kraljaDavida; Jezus iz Nazareta; Jezus tesar;Pavel iz Tarza; Pavel, tisti Jud, ki je tudirimski državljan; Jakob in Janez,Zabedejeva sinova in seznam bi se lahkoše nadaljeval.V Bibliji so ljudi običajno istovetili naprimer s priimkom, poklicem, rojstnimkrajem ali z etnično pripadnostjo. Če si vtistem času vedel, kateri skupini nekdopripada, ti je to pomagalo pri presojiznačaja te osebe. Oglejmo si nekajprimerov iz Biblije, kjer so ljudje počelinatanko to.

Mk 6,3: »'Ali ni to tisti tesar, sin Marije inbrat Jakoba, Jozéja, Juda in Simona? Marnjegove sestre niso tu, pri nas?' Inspotikali so se nad njim.« – sodba napodlagi poklica in družine.

Jn 1,46: »Natánael mu je dejal: 'Iz Naza-reta more biti kaj dobrega?' Filip mu je

Na zelenih pašnikih

mag. Gary Carlson,

evangelijski duhovnik

iz Novega mesta


stran 25

rekel: 'Pridi in poglej!'« – sodba na pod-lagi rojstnega kraja.

Tit 1,12: »Eden izmed njih, njihov lastniprerok, je rekel: 'Krečáni so večnilažnivci, hude zveri, leni trebuhi.' Topričevanje je resnično. Zato jih ostropokaraj, da bodo ozdraveli v veri ...« –sodba na podlagi etnične pripadnosti.

Ljudje iz tistega časa se niso dojemalitoliko za individualiste ampak bolj za delskupine. To si moramo zapomniti, čeželimo razumeti sporočilo SvetegaPisma. Ljudje v tedanjem času sorazmišljali drugače kot razmišljajosodobni zahodni ljudje. Na judovskorazumevanje greha in odrešenja jevplivala njihova skupinska identiteta.Čeprav so sicer vedeli, da so kotposamezniki lahko krivi greha, jepovprečen Jud verjel, da je hujši greh,kar so Rimljani počeli Judom kot naroduin da odrešenje pomeni, da bi jih Bogosvobodil takšnega zatiranja. Dokler seje prerok strinjal s to idejo, so bilenjegove besede sprejete za resnične.Toda, če je prerok govoril o grehih Judovin o nuji posameznih Judov, da sepokesajo, je bil tak prerok preganjan inzavrnjen. V takem primeru so razmišljali:»Kako nas lahko obsojaš? Ali ne vidiš, daso naši sovražniki toliko hujši od nas?«

In zdaj začenjamo razumeti, zakaj so bilipreroki Stare zaveze zavrnjeni, nekateripa celo ubiti. In kaj beremo v MatejevemEvangeliju, da je Jezus prišel storiti?Prišel je rešiti svoje ljudstvo njihovihlastnih grehov. Poglejmo v Lukovevangelij, 13. poglavje, kako Jezus tostori.

Lk 13,1: »Prav v tistem času je bilo tamnavzočih nekaj ljudi, ki so mupripovedovali o Galilejcih, katerih kri jePilat pomešal z njihovimi žrtvami.«

Pilat je ubil nekaj Judovskih častilcev,medtem ko so na oltarju darovali žrtve.In Jezusu so to zadevo v zvezi s Pilatom,uradnim predstavnikom osovraženihRimljanov, povedali. Tako je tam stalaskupina Judov, da bi slišala Jezusovoreakcijo. Seveda so pričakovali, da se borazjezil, obsodil grešne Rimljane in prosilBoga, da odreši judovsko ljudstvozatiranja. A namesto tega se je Jezusodzval tako, da so Judje postali zelojezni.

Lk 13,2: »Odgovoril jim je: 'Mar mislite,da so bili ti Galilejci večji grešniki kakorvsi drugi Galilejci, ker so to pretrpeli?Povem vam, da ne. A če se nespreobrnete, boste vsi enako pokon-čani.'«

Hoteli so, da bi obsodil Rimljane. AmpakJezus je prišel odrešiti svoje ljudstvonjihovih lastnih grehov.

Judje so želeli Mesijo, ki bi se strinjal znjimi. Mesijo, ki bi obsodil Rimljane.Mesijo, ki bi jih odrešil njihovihsovražnikov.

Toda Jezus je bil drugačen. On ni prišel,da bi odrešil Božje ljudstvo njihovihsovražnikov. Prišel je, da bi odrešil Božjeljudstvo pred njimi samimi. Vidite, vBožjih očeh ni nikogar, ki bi bil bolj alimanj kriv. Zanj ni nihče nedolžen. Tako jeOdrešenik za grešnike Odrešenik zavsakogar – kajti vsak od nas je grešnik.

Kaj torej to pomeni za mene in tebedanes? Kristjanom nam je zelo v navadi,da se veliko oziramo na druge, ki se neobnašajo tako kot mi mislimo, da bi semorali, na ljudi, ki nimajo enakihduhovnih prepričanj kot mi, na ljudi, kiso po našem mnenju slabši od nas. Takoenostavno jih je obsojati za njihovegrehe. Ampak resnica je, da



stran 26

Življenje – to niso dnevi, ki smo jih živeli in so minili, ampak dnevi, ki smo si jih zapomnili.

Skrivnost srečnega zakona je v tem:obravnavaj katastrofe kot dogodke in nobenega dogodka kot katastrofo.

Vzemi si čas za prijatelje, da ti čas ne bo vzel prijateljev.

Iščeš pot? Na njej si.Iščeš resnico? Ona te išče.

Iščeš ljubezen?V tvojem srcu je.

[anonimno]

potrebujemo odrešenje od naših lastnih grehov. Vidite,zelo hiter sem pri obsojanju drugih. A če sem z vamiiskren, moram priznati, da sem toliko kriv kot ljudje, kijih obsojam, in resnica je, da to velja tudi za vas.

Nedavno sem bral nekaj, kar je napisal pastor, ki umiraza rakom. Zelo malo je, kar lahko zdravniki storijo zanjin, razen če Bog ne stori čudeža, mu preostaja le šemalo časa. Tako je razmišljal o svojem življenju insluženju in o tem tudi pisal. Pisal je o dobrih stvareh, kiso se mu zgodile v življenju pa tudi o nekaterih, ki jihobžaluje.

Tole pravi:»Sovražim razliko med tem, kar vem, in tem, karpočnem. Obžalujem, da sem tako malo časa preživel voboževanju Boga. Preziram tisti del sebe, ki vedno najdenapake na drugih. Ni mi všeč, da jaz lahko grešim,potem pa takoj obsodim greh nekoga drugega. Inobžalujem, da sem bil toliko časa ošaben in tako maločasa ponižen.«

Če smo iskreni, moramo priznati, da je z imenovanjemsvojih duhovnih padcev ta pastor v resnici opisal večino

od nas. Takšni smo. To počnemo.Še dobro, da Jezus svoje Cerkve ne kaznuje s kaznijo, kisi jo zasluži. Kajti, če bi bilo temu tako, ne bi bilonobenega upanja za nikogar od nas. Namesto tega paBiblija pravi, da »bo [on] svoje ljudstvo odrešil(njihovih) grehov.«

Nisem še končal s tem, kar je omenjeni pastor napisal.Ni le naštel, kaj obžaluje v svojem življenju, ampak jeopisal tudi blagoslove, ki so mu bili dani:»Vesel sem za neskončno Gospodovo milost in začudežno dejstvo, da ta milost doseže mene danes invsak dan. Vesel sem, da je Jezus Kristus postal mojnadomestek, vzel moj greh in ga zamenjal za Njegovopopolno pravičnost. In tako zelo sem vesel, da Biblijapravi: 'Zdaj ni torej nobene obsodbe za tiste, ki so vKristusu Jezusu.'«

Kot nekdo, ki sledi Jezusu, imam izbiro: ves svoj časlahko preživim tako, da razmišljam o drugih ljudeh innjihovih grehih, lahko pa se spomnim, da me je Jezusprišel rešiti mojih lastnih grehov.

Prevod: Lina Polenšek



stran 27Ena čreda, en pastir

Išče se popolna Cerkev !(Laci Nemeth)

Nekoč davno sem slišal od nekegapastorja anekdoto.»Neka oseba pride k pastorju in pravi:'Jaz sem pri vas nov. Že nekaj časa hodimod Cerkve do Cerkve in iščem popolno, kije nikakor ne najdem. Kaj mipriporočate?' Poln ljubezni mu pastorodgovori: 'Prosim te, če jo najdeš, nevstopaj vanjo, ker jo boš le pokvaril.'«

Kaj želim reči?Popolna Cerkev ne obstaja. Verujem, datudi ta anekdota dobro prikazujeproblem, ki ga imamo pogosto v svojemrazmišljanju, ko mislimo na Cerkev. Kaj jein kaj bi morala biti Cerkev?Cerkev je mesto, kjer se zbirajo ljudje, kiiščejo skupnost z Bogom. To je mestonjihovega rednega osebnostnegaizgrajevanja. Učijo se o Bogu in dobivajood njega smernice za svojo osebno hojoz njim in za svoje življenje. Cerkev morabiti mesto, kjer vsi lahko najdejo mesto vnjegovi bližini.

Cerkev ne obstaja, da »ugodi meni«.Medtem ko je bil Jezus na zemlji, se jeredko dogajalo, da se je kdorkoli ugodnopočutil ob njem. Cerkev je mesto, kjernas Bog oblikuje, kjer lahko slavimoJezusa, mesto, kjer se srečujemo s tistim,ki nas spreminja.Kaj lahko naredim, če nisem zadovoljen zduhovnim stanjem svoje Cerkve? Moli.Pojdi do pastorja in vprašaj, kako lahkopomagaš in bodi pripravljen nareditikarkoli.

Pred mnogimi leti, ko sem še obiskovalsrednjo šolo, sem bil v času počitnic samdoma. Odšel sem do pomočnika pastorjaCerkve in rekel, da sem pripravljen v

času počitnic čistiti oba toaletnaprostora v cerkvi. Bil je vesel, ker sem garešil skrbi tega dela, da je lahko on čistilostale prostore, za katere je zmanjkovaločasa.

John F. Kennedy je nekoč rekel: »Nesprašuj se, kaj more domovina dati tebi,temveč se vprašaj, kaj ti lahko dašdomovini«. Koliko bolj bi morali imetitakšen odnos do Cerkve.

Jezus Kristus je bil poslušen svojemuOčetu do smrti na križu, mi se papritožujemo, če pastor pridiga 10 minutdlje kakor običajno, s tem pa izpuščamotudi možnost, da slišimo in razumemo,kaj nam mogoče Bog želi prek pridigepovedati.

Jezus Kristus je bil poslušen Očetu dosmrti na križu, mi pa se spotikamo obtem, kakšne srajce nosijo voditeljislavljenja na sebi, ali pa se jezimo, če nasje kdo spregledal in nas ni osebnopozdravil, ko smo vstopili v cerkev.Ali boš rekel pastorju: »Jaz bi si želelslišati nekaj pesmi iz pesmarice, enomolitev in obsojanje in grenkobo vnaslednjih 90 minutah pridige.« Drugavernica si želi 90 minut slavljenja in potem pol ure motivacijske pridige o tem,kako biti radosten in poslušen. Mojinajstniki želijo veliko rock glasbe, potempa kratko in duhovito sporočilo o tem,kako biti globoko spontan. Najmlajšiotroci pa želijo mleko in piškot in šekakšno igračko v zvezi z Noetovo barko.Vse to naj bo krajše od ene ure. Hvala.

Namesto vseh teh človeških stvariglejmo v Cerkvi na Boga in mu recimo:»Oče, tukaj sem, pošlji mene, uporabimene za izgradnjo svojega kraljestva.«Amen.

Prevod: Nevenka Hrovat


stran 28

Pripoved za otroke

O TREH DREVESIH(Mira Grahek)

Danes sem zopet obiskala gozd. Kot vsako pomladsem se razveselila pričetka življenja majhnihdrevesc, ki so vzklila med jetrniki, trobenticami,zvončki in podlesnimi vetrnicami pod krošnjamivelikih dreves. Kaj misliš, bodo vsa zrasla v lepadrevesa? Ali veš, kaj vse mora premagati drevo, dapreživi?Ob gozdni poti malo naprej je ležala podrta velikastara bukev, ki bi lahko marsikaj povedala, če biznala govoriti. A proti sekanju je vsaka obrambadrevesa zaman. Spraševala sem se, kakšne sanje jesanjalo to posekano drevo, dokler je še raslo.Misliš, da drevesa ne morejo sanjati? Ali poznašljudsko zgodbo iz Amerike z naslovom O trehdrevesih? Naj ti jo povem.

»Nekoč so na vrhu hriba rasla tri majhna drevesa.Sanjala so, kaj bi rada postala, ko bodo velika.

Prvo majhno drevo je opazovalo zvezde, ki so sebleščale nad njim in sanjalo: »Želim, da bi bil v menizaklad. Prevlečeno želim biti z zlatom in napolnjenoz dragocenimi kamni. Najlepša skrinja zakladov nasvetu bom!«Drugo majhno drevo je opazovalo bister potoček, kise je pod hribom vil proti morju in sanjalo: »Želimbiti močna ladja. Prepluti želim širna morja in vozitivelike kralje. Najmočnejša ladja na svetu bom!«Tretje majhno drevo je opazovalo dolino pod sabo,kjer so ljudje v mestu neprestano hiteli sem in tja.»Jaz pa sploh ne želim zapustiti tega hriba. Zrastiželim tako visoko, da bi ljudje, ko bi obstali in mepogledali, povzdignili svoje oči proti nebu inpomislili na Boga. Najvišje drevo na svetu bom!«

Leta so minevala. Padal je dež, sijalo je sonce inmajhna drevesa so zrasla v velika.

Gospod je moj pastir


stran 29

Nekega dne so na hrib prišli trije drvarji.

Prvi drvar je pogledal prvo drevo in rekel: »Todrevo je lepo. Ravno takšnega potrebujem.« In gaje posekal.»Zdaj bodo iz mene naredili lepo skrinjo,« jepomislilo drevo. »V meni bo čudovit zaklad.«Drugi drvar je pogledal drugo drevo in rekel: »Todrevo je močno. Ravno takšnega potrebujem.« Inga je posekal.»Zdaj bom preplulo širna morja,« je pomislilodrevo. »Močna ladja bom, primerna za kralje!«Tretje drevo je začutilo, kako mu je srcevztrepetalo, ko je zadnji drvar prišel do njega. Staloje vzravnano in visoko, pogumno uperjeno v nebo.Toda drvar ni nikoli pogledal navzgor. Zamrmral je:»Zame je dobro katerokoli drevo.« In ga je posekal.

Prvo drevo se je veselilo, ko ga je drvar pripeljal ktesarju. A ta iz njega ni naredil dragocene skrinje. Ssvojimi od dela zgaranimi rokami je iz drevesaoblikoval jasli za živali. Nekoč lepo drevo ni biloprevlečeno z zlatom niti napolnjeno z zakladom.Pokrito je bilo z žagovino in napolnjeno s senom zalačne živali na kmetiji.Drugo drevo se je smejalo, ko ga je drvar pritovorilv ladjedelnico. A tistega dne niso naredili nobenemočne ladje. Iz nekoč močnega drevesa so stesalipreprost ribiški čoln.Bilo je premajhno in preslabotno, da bi lahkojadralo po morju, še celo po reki, zato so gaodpeljali na majhno jezero. Vsak dan je tovorilomrtve, smrdljive ribe.Tretje drevo je bilo zmedeno, ko ga je drvarrazsekal v močne tramove in ga pustil v skladišču.»Kaj se je zgodilo?« se je spraševalo nekoč visokodrevo. »Vse, kar sem si želelo, je bilo, da bi ostalona vrhu hriba in kazalo na Boga.«

Mnogo, mnogo dni in noči je minilo. Tri drevesa soskoraj pozabila na svoje sanje.

Toda neke noči se je zlata svetloba zvezde razlila

Gospod je moj pastir

čez prvo drevo, ko je mlada žena položila svojepravkar rojeno dete v jasli.»Ko bi le lahko naredil zibelko zanj,« je zašepetalmož. Mati ga je prijela za roko in se nasmehnila inbilo je kot bi se na močnem lesu zableščala zvezda.»Te jasli so lepe,« je dejala.In nenadoma je prvo drevo vedelo, da nosi v sebinajvečji zaklad na svetu.

Nekega večera so se utrujeni popotnik in njegoviprijatelji znašli na starem ribiškem čolnu. Medtemko je drugo drevo mirno jadralo po jezeru, jeutrujeni popotnik zaspal.Kar naenkrat je nad jezero prihrumel silen vihar.Malo drevo je obšla groza. Vedelo je, da nimadovolj moči za toliko potnikov, da bi jih lahko varnonosilo skozi veter in dež.Utrujeni mož se je prebudil. Vstal je, stegnil roke inrekel: »Mir.« Veter se je polegel in nastala jegloboka tišina.In nenadoma je drugo drevo vedelo, da nosi Kraljanebes in zemlje.

Nekega petka zjutraj se je tretje drevo vznemirilo,ko so njegove tramove potegnili s pozabljenegakupa. Bilo je prestrašeno, ko so ga nosili mimomnožice ljudi, ki se je jezila in posmehovala.Drgetalo je, ko so vojaki nanj pribili roke moža.Počutilo se je grdo, kruto in neusmiljeno.

Toda nedeljskega jutra, ko je sonce vzšlo in se jezemlja tresla od veselja pod njim, je tretje drevovedelo, da je Božja ljubezen vse spremenila.

Prvo drevo je naredila lepo.Drugo drevo je naredila močno.In vsakokrat, ko so ljudje pomislili na tretje drevo,so mislili na Boga. In to je bilo boljše, kot da bi bilonajvišje drevo na svetu.«

Ti je zgodba všeč?Bi jo lahko ilustriral?Naslednjič ti povem novo.


stran 30 Veselo srce

»Če ne boste nosili te table okoli vratu,nihče ne bo vedel, da mora biti do Vas

prijazen!«

OBISKOVALEC

DOBRODOŠLI

MED NAMI

»Ti si najbrž Job, kajne?«

»Iz slavilnega pevskega zboranameravam odstraniti triangel. Ko

smo zadnjič igralina ta instrument, so štirje ljudje

mislili, da slišijo zvonček,ki kliče k večerji,

in so hitro odšli!« »No, sedaj, ko so diakoni zaklenili vsa vrata,lahko povem, da je tema mojedanašnje pridige DESETINA ...«


stran 31

Izdajatelj:Evangelijska cerkev "Dobrega pastirja" Novo mestoTrdinova ulica 27, p.p. 47, 8001 Novo mestoMatična številka: 5811309000Elektronski naslov: [email protected]

Ureja uredniški odbor:Peter Golob, dr. Daniel Brkič, Irena Jerman Polenšek,Mira Grahek, Tabita Jovanovič, Tjaša GolobičGlavni urednik: Peter GolobOdgovorni urednik: dr. Daniel BrkičLektorica: Tabita JovanovičOblikovanje, izbor fotografij in slik: Peter Golob

Naslov uredništva in naročila:Revija Vode počitkaEvangelijska cerkev “Dobrega pastirja” Novo mestoTrdinova ulica 27, p.p. 47, 8001 Novo mestoKontakt: 07/334-13-41, 040/469-749Elektronski naslov: [email protected]

Grafična priprava:Evangelijska cerkev “Dobrega pastirja” Novo mesto

Tisk:ŠPES & CO.

Informativna vrednost revije Vode počitka je 2€.Revija se financira s prostovoljnimi prispevki in z darovi.Prevodi, prispevki, lektura, oblikovanje in vsa priprava zatisk so brezplačni.Prostovoljni prispevki za stroške izdelave, tiskanja, distri-bucije, promocije in ostalih potreb lahko prispevate tudina transakcijski račun pri NLB št.: 0297 0009 2053 359,prejemnik Evangelijska cerkev Novo mesto, Trdinova ulica27, 8000 Novo mesto, namen – dar za Vode počitka.

ISSN (tiskana izdaja): 1855-2854ISSN (spletna izdaja): 1855-2862UDK: 274(497.4)

Revija Vode počitka je na voljo tudi v elektronski oblikina spletni strani Evangelijske cerkve Novo mesto .

Spletna stran Evangelijske cerkve"Dobrega pastirja" Novo mesto

http://www.evangelijska-cerkev-nm.si/

Leto 26, številka 3-4/2010

Želi si le tega, kar že imaš.[Andre Gide]

Poguma ni strah jokati in ni ga strah moliti.[Ruth Gendler]

Prijateljstvo je ljubezen s pametjo.[nemška]

Nemogoče se je razviti in zaživeti polno življenje,če nas ne razume vsaj en človek.

[Paul Tournier]

Kaj je prijatelj? Ena duša, ki prebiva v dveh telesih.[Aristotel]

Ko smo srečni, pravi prijatelji pridejo, če jih povabimo;ko smo nesrečni, pa pridejo sami od sebe.

[Teofrast]

Vode počitka

REVIJA ZA EVANGELIJSKO DUHOVNOST

Besede modrih

VODE POČITKA, Novo mesto, marec – april 2010

Tvoj Bog te pelje v lepo deželo, vdeželo potokov, studencev in

podzemskih vodá, ki izvirajo podolinah in gorah.

5. Mojzesova knjiga 8,7

maareecc aapprriill 22 0110 letto 2266 ,, ŠŠt. 33--44 ...ne poznam in ne priznam biblijskih...

Documents