magistrsko delo - core · of god in Šmarje, st. anna above Šmarje, st. rok above sevnica, st....
TRANSCRIPT
Univerza v Mariboru
Filozofska fakulteta
Oddelek za umetnostno zgodovino
MAGISTRSKO DELO
Vesna Ocvirk
Maribor 2018
Univerza v Mariboru
Filozofska fakulteta
Oddelek za umetnostno zgodovino
Vesna Ocvirk
BAROČNA SAKRALNA ARHITEKTURA IN OPREMA V ŽUPNIJI
SEVNICA
Sacred baroque architecture and furniture in the parish of Sevnica
Magistrsko delo
Mentor: doc. dr. Franci Lazarini
Maribor 2018
Lektorica: Maja Budin, mag. prof. slov. jez. in knj.
Prevajalka: Ksenija Pečnik, prof. slov. jezika in pred. uč. angl. jezika
ZAHVALA
Zahvaljujem se mentorju doc. dr. Franciju Lazariniju za vso strokovno pomoč pri
nastajanju tega magistrskega dela.
Iskreno se zahvaljujem župniku g. Vinku Štruclju, ki mi je kadarkoli omogočil
vpogled v župnijsko kroniko ter ogled vseh cerkva. Hvala za razumevanje in vso
podporo pri raziskovanju.
Zahvala gre tudi vsem uslužbencem Nadškofijskega arhiva Maribor, ki so mi
pokazali arhivske vire v sevniških cerkvah.
Hvala lektorici in prevajalki.
Največja zahvala pa gre moji družini, ki me je spodbujala in nenehno opominjala,
da zmorem.
Hvala vsem!
IZJAVA
Podpisana Vesna Ocvirk, rojena 1. 3. 1990, študentka Filozofske fakultete Univerze
v Mariboru, študijskega programa Umetnostna zgodovina, izjavljam, da je
diplomsko delo z naslovom Baročna sakralna arhitektura in oprema v župniji
Sevnica pri mentorju doc. dr. Francu Lazariniju, avtorsko delo.
V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso
prepisani brez navedbe avtorjev.
Kraj: Maribor
Datum:
_________________________________
(podpis študenta-ke)
i
POVZETEK
Predmet pričujočega magistrskega dela je baročna sakralna arhitektura in oprema v
župniji Sevnica, ki je največja župnija po številu cerkva v celjski škofiji, saj šteje
poleg župnijske cerkve še trinajst podružničnih cerkva. Ker je zelo malo strokovne
literature o omenjeni župniji in njenih cerkvah, sem se odločila, da skušam to vrzel
zapolniti s tem magistrskim delom.
Magistrsko delo je razdeljeno na dva dela. Prvi del vsebuje topografski popis
podružničnih cerkva, in sicer: sv. Florijana v starem mestnem jedru, Matere Božje
v Šmarju, sv. Ane nad Šmarjem, sv. Roka nad Sevnico, sv. Martina v Lamperčah,
sv. Lovrenca na Žabjeku, sv. Urha na Gornjem Brezovem, sv. Janeza na Dolnjem
Brezovem, sv. Benedikta na Žigrskem Vrhu, sv. Štefana v Vranju, sv. Neže v
Zagradcu in Marije Vnebovzete na Grački gori. V drugem delu je poudarek na
baročni arhitekturi in opremi – njihovi dataciji, avtorstvu ipd. Ker ni veliko virov
in literature, smo narejene primerjave s sosednjimi župnijami ter sevniško sakralno
umetnost skušali umestiti v širši okvir slovenske baročne sakralne umetnosti.
Anica Cevc je pripisala dve sliki s stranskih oltarjev v cerkvi sv. Roka nad Sevnico
slikarju Valentinu Metzingerju. Cilj magistrske naloge je ugotoviti avtorstvo ter
datacijo vse baročne opreme v podružničnih cerkvah župnije Sevnica. Izkazalo se
je, da ne moremo z gotovostjo trditi, za katero umetniško roko gre pri posamezni
podružnici, vendar lahko govorimo o nekaterih sorodnostih. Vemo, da je bila
Sevnica podružnica videmske pražupnije in posledično pod okriljem
kostanjeviškega samostana, zato smo morebitne povezave iskali tudi pri sosednjih
župnijah.
KLJUČNE BESEDE:
župnija Sevnica, barok, sakralna arhitektura, cerkvena oprema.
ii
SUMMARY
The subject of this Master’s thesis is sacred baroque architecture and furniture in
the parish of Sevnica, which is the largest parish by the number of churches in the
diocese of Celje, since it has thirteen branch churches in addition to the parish
church. Because there is very little professional literature about the discussed parish
and its churches, I decided to fill this gap with this Master’s thesis.
The Master’s thesis is divided into two parts. The first part contains a topographic
census of the following branch churches: St. Florian in the old town centre, Mother
of God in Šmarje, St. Anna above Šmarje, St. Rok above Sevnica, St. Martin in
Lamperče, St. Lawrence at Žabjek, St. Urh at Gornje Brezovo, St. John at Dolnje
Brezovo, St. Benedict at Žigrski Vrh, St. Stephan in Vranje, St. Neža in Zagradec
and St. Marry at Gračka gora. The second part emphasises baroque architecture and
furniture – its dating, authorship etc. Because there are not many sources and
literature, we compared the parish of Sevnica with neighbouring parishes and tried
to place the sacred art of Sevnica into a wider framework of the Slovenian sacred
baroque art.
Anica Cevc has assigned two paintings from the side altars in the Church of st. Rok
above Sevnica to the painter Valentin Metzinger. The aim of the Master’s thesis is
to determine the authorship and dating of all the baroque furniture in branch
churches of the parish of Sevnica. It turned out that we cannot say with certainty,
whose artistic hand was involved in individual branches, but we can point out some
similarities. We know that Sevnica was a branch of the grand parish of Videm and
consequently under the auspices of the monastery of Kostanjevica; therefore, we
were also looking for possible connections in neighbouring parishes.
KEY WORDS:
parish of Sevnica, baroque, sacred architecture, church furniture.
iii
KAZALO VSEBINE
1 UVOD .................................................................................................................. 1
1.1 Namen ...................................................................................................... 2
1.1.1 Uporabljeni viri ................................................................................. 3
2 Zgodovinski oris župnije Sevnica ........................................................................ 8
3 Viri za zgodovino in umetnostno zgodovino župnije Sevnica ........................... 11
4 Umetnostnozgodovinski oris cerkva .................................................................. 14
4.1 Sv. Florijan v Florjanski ulici ...................................................................... 14
4.2 Mati Božja v Šmarju .................................................................................... 24
4.3 Sv. Ana nad Šmarjem .................................................................................. 32
4.4 Sv. Rok nad Sevnico ................................................................................... 42
4.5 Sv. Lovrenc na Žabjeku ............................................................................... 56
4.6 Sv. Urh na Gornjem Brezovem ................................................................... 66
4.7 Sv. Janez na Dolnjem Brezovem ................................................................. 70
4.8 Sv. Benedikt na Žigrskem Vrhu .................................................................. 75
4.9 Sv. Štefan v Vranju ..................................................................................... 80
4.10 Sv. Neža v Zagradcu ................................................................................. 85
4.11 Marija Vnebovzeta na Grački gori ............................................................ 92
5 Baročna sakralna umetnost v župniji Sevnica .................................................... 98
5.1 Sevnica ........................................................................................................ 98
5.1.1 Arhitektura ............................................................................................ 98
5.1.2 Kiparstvo ............................................................................................... 99
5.1.3 Slikarstvo ............................................................................................ 103
6 SKLEP ............................................................................................................. 109
7 VIRI ................................................................................................................. 112
8 LITERATURA ................................................................................................. 113
iv
KAZALO SLIK
Slika 1: p. c. sv. Florijana, Florjanska ulica, pročelje cerkve ............................... 15
Slika 2: p. c. sv. Florijana, Florjanska ulica, nastavek glavnega oltarja ............... 18
Slika 3: p. c. sv. Florijana, Florjanska ulica, glavni oltar ...................................... 19
Slika 4: p. c. sv. Florijana, Florjanska ulica, atika pod prižnico ........................... 20
Slika 5: p. c. sv. Florijana, Florjanska ulica, del trona, prislonjen na zahodno steno
ladje ....................................................................................................................... 20
Slika 6: p. c. sv. Florjana, Florjanska ulica, zahodni stranski oltar ....................... 22
Slika 7: p. c. sv. Florijana, Florjanska ulica, vzhodni stranski oltar ..................... 22
Slika 8: p. c. sv. Florijana, Florjanska ulica, prižnica ........................................... 23
Slika 9: p. c. Matere Božje, Šmarje (vir: splet) ..................................................... 24
Slika 10: p. c. Matere Božje, Šmarje ..................................................................... 25
Slika 11: p. c. Matere Božje, Šmarje, glavni oltar ................................................ 28
Slika 12: p. c. sv. Matere Božje, Šmarje, južni stranski oltar ............................... 29
Slika 13: p. c. Matere Božje, Šmarje, severni stranski oltar ................................. 30
Slika 14: p. c. Matere Božje, Šmarje, baldahin prižnice ....................................... 31
Slika 15: p. c. sv. Ane, Šmarje (vir: splet) ............................................................ 32
Slika 16: p. c. sv. Ane, Šmarje .............................................................................. 33
Slika 17: p. c. sv. Ane, Šmarje, freska v vhodni lopi ............................................ 34
Slika 18: p. c. sv. Ane, Šmarje, angelska glavica na vhodni lopi ......................... 35
Slika 19: p. c. sv. Ane, Šmarje, glavni oltar .......................................................... 36
Slika 20: p. c. sv. Ane, Šmarje, severni stranski oltar ........................................... 38
Slika 21: p. c. sv. Ane, Šmarje, južni stranski oltar .............................................. 39
Slika 22: p. c. sv. Ane, Šmarje, prižnica ............................................................... 40
Slika 23: p. c. sv. Roka, Drožanje ......................................................................... 42
Slika 24: p. c. sv. Roka, Drožanje, notranjščina ................................................... 45
Slika 25: p. c. sv. Roka, Drožanje, glavni oltar ..................................................... 47
Slika 26: p. c. sv. Roka, Drožanje, severni stranski oltar ...................................... 49
Slika 27: p. c. sv. Roka, Drožanje, južni stranski oltar ......................................... 51
Slika 28: p. c. sv. Roka, Drožanje, prižnica .......................................................... 53
v
Slika 29: p. c. sv. Roka, Drožanje, oljna slika v zakristiji .................................... 54
Slika 30: p. c. sv. Lovrenca, Žabjek ...................................................................... 56
Slika 31: p. c. sv. Lovrenca, Žabjek, oltar v kapeli sv. Frančiška Ksaverja ......... 59
Slika 32: p. c. sv. Lovrenca, Žabjek, del stropne poslikave v kapeli sv. Frančiška
Ksaverja................................................................................................................. 60
Slika 33: p. c . sv. Lovrenca, Žabjek, del stropne poslikave v kapeli sv. Frančiška
Ksaverja................................................................................................................. 61
Slika 34: p. c. sv. Lovrenca, Žabjek, del stropne poslikave v kapeli sv. Frančiška
Ksaverja................................................................................................................. 61
Slika 35: p. c. sv. Lovrenca, Žabjek, del stropne poslikave v kapeli sv. Frančiška
Ksaverja................................................................................................................. 62
Slika 36: p. c. sv. Lovrenca, Žabjek, oljna slika v kapeli sv. Frančiška Ksaverja 63
Slika 37: p. c. sv. Urha, Gornje Brezovo .............................................................. 66
Slika 38: p. c. sv. Urha, Gornje Brezovo, glavni oltar .......................................... 69
Slika 39: p. c. sv. Janeza Krstnika, Dolnje Brezovo ............................................. 71
Slika 40: p. c. sv. Janeza Krstnika, Dolnje Brezovo, glavni oltar ......................... 73
Slika 41: p. c. sv. Janeza Krstnika, Doljne Brezovo, južni stranski oltar ............. 74
Slika 42: p. c. sv. Benedikta, Žigrski Vrh ............................................................. 75
Slika 43: p. c. sv. Benedikta, Žigrski vrh, glavni oltar .......................................... 78
Slika 44: p. c. sv. Benedikta, Žigrski Vrh, oltar v kapeli sv. Antona Padovanskega
............................................................................................................................... 79
Slika 45: p. c. sv. Štefana, Vranje ......................................................................... 80
Slika 46: p. c. sv. Štefana, Vranje, glavni oltar ..................................................... 82
Slika 47: p. c. sv. Štefana, Vranje, severni stranski oltar ...................................... 83
Slika 48: p. c. sv. Štefana, Vranje, južni stranski oltar ......................................... 84
Slika 49: p. c. sv. Neže, Zagradec ......................................................................... 85
Slika 50: p. c. sv. Neže, Zagradec, glavni oltar ..................................................... 87
Slika 51: p. c. sv. Neže, Zagradec, kip sv. Katarine na slavoločni steni ............... 88
Slika 52: p. c. sv. Neže, Zagradec, kip sv. Alojzija na slavoločni steni ................ 89
Slika 53: p. c. sv. Neže, Zagradec, oljna slika na slavoločni steni ........................ 89
Slika 54: p. c. sv. Neže, Zagradec, angelski glavici na slavoločni steni ............... 90
Slika 55: p. c. sv. Neže, Zagradec, angelska glavica na slavoločni steni .............. 91
vi
Slika 56: p. c. sv. Neže, Zagradec, oljna slika nad vhodnimi vrati v glavno ladjo 91
Slika 57: p. c. Marijinega Vnebovzetja, Gračka gora ........................................... 92
Slika 58: p. c. Marije Vnebovzete, Gračka gora, nastavek glavnega oltarja......... 95
Slika 59: p. c. Marijinega Vnebovzetja, Gračka gora, votivna podoba v prezbiteriju
............................................................................................................................... 96
Slika 60: p. c. sv. Petra, Ljubljana, Franc Jelovšek, poslikava stropa v prezbiteriju
............................................................................................................................. 104
Slika 61: p. c. sv. Lovrenca, Žabjek, detajl stropne poslikave v kapeli sv. Frančiška
Ksaverja............................................................................................................... 104
Slika 62: ž. c. sv. Jurija, Dobrnič, oljna slika ...................................................... 105
Slika 63: p. c. sv. Lovrenca, Žabjek, detajl freske na stropu kapele sv. Frančiška
Ksaverja............................................................................................................... 106
Slika 64: p. c. sv. Lovrenca, Žabjek, oljna slika v kapeli sv. Frančiška Ksaverja
............................................................................................................................. 107
Slika 65: ž. c. sv. Kancijana, Škocjan pri Novem mestu, oljna slika v prezbiteriju
............................................................................................................................. 107
1
1 UVOD
Barok na Slovenskem je pogosto tema strokovnih raziskav, a so bile v študije
pretežno vključena dela pomembnejših in kvalitetnejših del, vendar je, kot je zapisal
Sergej Vrišer, »barok s kiparstvom obogatil vse slovenske pokrajine«.1 Sevnica je
manjše mesto, ki je zanimivo predvsem zaradi arheološkega parka, imenovanega
Ajdovski gradec, in zaradi sevniškega gradu, vendar lahko v Sevnici najdemo še
mnogo zanimivih in kvalitetnih umetnin, ki bi si zaslužile umetnostnozgodovinsko
obravnavo. Župniji Sevnica je posvečena skromna knjiga z naslovom Župnija sv.
Nikolaja v Sevnici, sakralne stavbe in spomeniki,2 v kateri je predstavljena
zgodovina župnije in njenih trinajst podružničnih cerkva, a v njej najdemo le drobec
umetnostnozgodovinskih informacij, zato sem se odločila dopolniti in morebiti tudi
popraviti te informacije. Zaradi številnih cerkva, sem se odločila, da v nalogi
obravnavam le baročne cerkve in tiste, v katerih prevladuje baročna oprema.
Sevnica sodi v južni del Štajerske, zato predvidevamo, da bomo našli umetnostne
vplive iz Gradca, ki je bil v baroku pomembno umetnostno središče.3 Kot omenja
že France Stele v Orisu zgodovine umetnosti pri Slovencih, na umetnost na
Slovenskem Štajerskem vpliva tudi dunajska umetnost.4 Ker pa Sevnico loči od
Kranjske le reka Sava, smemo predvidevati tudi sodelovanje kranjskih umetnikov.
Kot vemo, se je barok pri nas razvil predvsem skozi kiparska, slikarska in
arhitekturna dela, ki jih je naročala Cerkev, a vsekakor ne moremo izpustiti
posvetnih naročnikov, npr. družino Attems,5 ki je delovala tudi v Posavju, kamor
štejemo Sevnico. Baročna umetnost se je rodila v Italiji in se od tam razširila v
Srednjo Evropo, tudi v Ljubljano in Gradec. Baročne italijanske tendence kiparstva
je Gradec začel prevzemati nekoliko prej kot Ljubljana, in sicer že od začetka 17.
stoletja, medtem ko Ljubljana šele ob koncu 17. oz. v začetku 18. stoletja (ko je bila
ustanovljena Akademija operozov (delavnih)).6 Kot rečeno, bomo pri ugotavljanju
1 Sergej VRIŠER, Baročno kiparstvo na slovenskem Štajerskem, Ljubljana 1992, str. 5. 2 Zoran ZELIČ, Župnija sv. Nikolaja v Sevnici, sakralne stavbe in spomeniki, Sevnica 2003. 3 VRIŠER 1992 (op. 1), str. 7. 4 France STELE, Oris zgodovine umetnosti pri Slovencih. Kulturnozgodovinski poskus, Ljubljana
1924; France STELE, Oris zgodovine umetnosti pri Slovencih. Kulturnozgodovinski poskus,
Ljubljana 1966, str. 74. 5 VRIŠER 1992 (op. 1), str. 7. 6 VRIŠER 1992 (op. 1), str. 8; Jože SIVEC, Barok, Enciklopedija Slovenije, 1, 1987 str. 188.
2
vzorov za nastanek sevniške baročne opreme in arhitekture pozorni tako na
omenjeni središči kot na neposreden vzor iz Italije. Vzori so prihajali tudi iz Gradca
in Dunaja.7
1.1 Namen
Cilj magistrskega dela je narediti topografski popis cerkva (arhitektura, poslikave,
oprema); ugotoviti stanje raziskav za posamezno cerkev; ugotoviti morebitne
slogovne in druge povezave med cerkvami v župniji, pa tudi med pomembnejšimi
objekti izven nje; predstaviti mesto baročne sakralne umetnosti v župniji Sevnica
znotraj baročne umetnosti na Štajerskem in v Sloveniji.
Župnija Sevnica ima kar trinajst podružničnih cerkva. Po pregledu literature in
kasneje ob terenskem delu smo ugotovili, da ima večina cerkva vsaj nekaj
baročnega; oltar, poslikavo, sliko ali kapelo. Baročne cerkve ali cerkve z baročno
opremo bomo predstavili v nadaljevanju. Popisa smo se lotili tako, da smo naredili
ogled in popis na terenu, te zapiske pa dopolnili z viri in literaturo, ki jo je moč najti
o posamezni cerkvi. Popis (delno) upošteva pravila topografije, ki veljajo za knjižno
zbirko Umetnostna topografija Slovenije, ki jo izdaja Umetnostnozgodovinski
inštitut Franceta Steleta ZRC SAZU. V začetku je opisana lega in kratka zgodovina
cerkve. Sledi predstavitev zunanjščine. Notranjščina je (p)opisana po naslednjem
vrstnem redu: arhitekturna členitev, poslikava in oprema (glavni oltar, stranski
oltarji, prižnica, orgle itd.). V primeru, da ima cerkev samo baročni oltar, smo
izpustili popis vseh nadrobnosti in se osredotočili le na bistvene podatke.
1.2 Hipoteze
Raziskovalni hipotezi, ki smo si ju zastavili, sta: (1) Cerkve župnije Sevnica so bile
umetnostnozgodovinsko obravnavane le fragmentalno, zato je veliko odprtih
raziskovanih vprašanj. (2) Cerkve so med seboj slogovno sorodne, zato lahko
sklepamo na iste umetnike in umetniške delavnice.
Predpostavljamo, da podružnice župnije Sevnica še niso bile deležne poglobljenega
študija in bo zato potrebno veliko slogovne primerjave za atribucijo nekemu avtorju
7 Jože SIVEC, Barok, Enciklopedija Slovenije, 1, 1987, str. 188.
3
in datacijo dela. Predvidevamo, da bomo skozi raziskavo ugotovili slabo dosedanjo
raziskanost baročnih spomenikov v župniji Sevnica, prepisovanje starejših
napačnih podatkov, povezave mojstrov med cerkvami v župniji in izven nje.
Pri raziskavi se bomo omejili le na cerkve, četudi v topografijo sodijo kapelice,
znamenja in drugi profani spomeniki. Druge omejitve predstavljajo tudi slaba
dosedanja raziskanost spomenikov in težje dostopni arhivski viri.
1.3 Metodologija
1.3.1 Raziskovalne metode
Raziskovalne metode, ki jih bomo uporabili pri izdelavi magistrskega dela so
značilne za pripravo umetnostne topografije, ki jim bo na koncu sledila sinteza
dosedanjih spoznanj.
V začetku smo opravili terensko delo, uporabili smo metodo opazovanja, in sicer
smo si ogledali vsako posamezno cerkev, jo fotografirali in naredili terenske
zapiske. Sledil je študij arhivskih virov in druge literature, ki nam je pokazal razlike
med sedanjo in prvotno podobo cerkve ter pripomogel pri zapisu zgodovine cerkve
ali pri atribuciji in dataciji opreme. Ob študiju virov in literature smo uporabili še
metodo kompilacije (kritičnega povzemanja stališč drugih avtorjev) in metodo
analize, saj smo ugotovitve avtorjev tudi razčlenili. Na koncu sledi še sinteza oz.
povzetek ugotovitev.
Naloga je razdeljena na poglavja, in sicer je najprej predstavili zgodovino župnije
Sevnica, nato je pregled stanja arhivskih virov za omenjeno župnijo. Osrednji del
naloge predstavlja umetnostnozgodovinska raziskava izbranih cerkva. Sintezni del
prikazuje spoznanja o baročni umetnosti v Sevnici in njeni župniji, ki smo jih
razdelili glede na zvrst umetnine, torej na arhitekturo, slikarstvo in kiparstvo.
1.1.1 Uporabljeni viri
Za ugotavljanje stanja raziskav o posamezni cerkvi smo uporabili vire in gradivo,
ki jih je moč najti v župnijskem arhivu (to je župnijska kronika in razni zapisi) in v
Nadškofijskem arhivu Maribor (NŠAM) (popisi inventarja in drugi zapisi). Za
primerjavo in atribucijo del nekemu avtorju pa smo uporabili strokovno literaturo.
4
O prvih cerkvah in (pra)župnijah na Slovenskem je pisal Janez Höfler, in sicer je
leta 1986 izšla monografija z naslovom O prvih cerkvah in pražupnijah na
Slovenskem, s podnaslovom Prolegomena k historični topografiji predjožefinskih
župnij,8 leta 2013 pa je izšla monografija O prvih cerkvah in župnijah na
Slovenskem.9 Obe deli podajata splošna zgodovinska dejstva, pregled (pra)župnij
po pokrajinah ter pregled patrocinijev, krstnih cerkva in kapel. Zadnja izdana
monografija je le dopolnitev spoznanj ter obravnava severnih pokrajin s Koroško
in Štajersko ter zahodni del z goriškim delom Furlanije. V tej monografiji avtor
predstavi dekanijo Videm ob Savi ter prvo omembo župnije Sevnica.10 O pražupniji
sv. Ruperta na Vidmu, iz katere se je razvila samostojna župnija Sevnica, piše tudi
Bogdan Kolar, pri čemer se sklicuje na Höflerjeva spoznanja.11 Avtor je predstavil
zgodovino celjske škofije, tako da je zajel vsa zgodovinska obdobja od antičnega
časa do danes, zato lahko s pomočjo tega dela rekonstruiramo tudi zgodovino
sevniške župnije, ki danes sodi v celjsko škofijo. Avtor predstavi spoznanja o
Ajdovskem gradcu, ki sega v drugo polovico petega stoletja, ko so bili v tem delu
takratnega Norika Vzhodni Goti.12 Ko predstavlja čas reformacije, predstavi še
Lutrovo klet ter njene sočasne freske.13
Podružnična cerkev sv. Florijana je najstarejša cerkev v župniji Sevnica in sodi še
v 14. stoletje. V svoj pregled romanske arhitekture na Slovenskem jo je vključil
Marijan Zadnikar, ki je zapisal, da je rebrast obok v kvadratnem prezbiteriju gotski,
gotsko pa je tudi prvotno okno v vzhodni steni.14 Zadnikar zapiše še, da je imela
nekdanja cerkev, ki je bila podrta leta 1869, križnorebrast obokan korni kvadrat.15
Slikarska oprema, ki jo je moč najti v sevniških podružničnih cerkvah, je bila do
sedaj obravnavana le fragmentarno. Najstarejšo poslikavo iz cerkve sv. Florjana je
8 Janez HÖFLER, O prvih cerkvah in pražupnijah na Slovenskem. Prolegomena k historični
topografiji predjožefinskih župnij. Ljubljana 1986. 9 Janez HÖFLER, O prvih cerkvah in župnijah na Slovenskem, Ljubljana 2013. 10 HOFLER 2013 (op. 9), str. 364–366. 11 Bogdan KOLAR, Zgodovina krščanstva na ozemlju celjske škofije, Celje 2016, str. 85. 12 KOLAR 2016 (op. 11), str. 22–23. 13 KOLAR 2016 (op. 11), str. 143. 14 Marijan ZADNIKAR, Romanska arhitektura na Slovenskem, Ljubljana 1959, str. 234. 15 ZADNIKAR 1959 (op. 14), str. 235.
5
obravnaval Janez Höfler.16 Celotno poslikavo prezbiterija Höfler pripisuje krogu
slikarja Lienharta iz Briksna.17 Razen poslikav avtor ne obravnava drugih vprašanj
o cerkvi, npr. same zgodovine (zapiše le prvo omembo cerkve leta 1443).18 Andreja
Žigon piše o cerkvenem stenskem slikarstvu poznega 19. stoletja na Slovenskem,
ko se uveljavi nazarensko slikarstvo, povezano s historizmom.19 Na Štajerskem so
ustvarjali furlanski slikarji, med katere Žigonova uvršča tudi Osvalda Biertija,
slikarja, ki je poslikal notranjščino župnijske cerkve sv. Nikolaja v Sevnici in
notranjščino cerkve sv. Roka nad Sevnico.20 Žigonova je naredila primerjavo
poslikav Osvalda Biertija s poslikavami njegovih sočasnih slikarjev in ugotovila,
da je bil Bierti predvsem ornamentalist. Ocenila je, da ima prav sevniška
podružniška cerkev sv. Roka Biertijevo kvalitetnejšo novorokokojsko dekoracijo.21
O slikarju Valentinu Metzingerju, o njegovem življenju in delu je prvi pisal Stanko
Vurnik. V članku z naslovom K Metzingerjevemu življenjepisu povzame dotedanja
ugibanja o letnici rojstva; najverjetneje se je rodil leta 1699 ali 1700, saj na to
nakazuje zapis v mrliški knjigi, in sicer da je umrl v 60. letu starosti; to pomeni, da
je bil ob smrti star 59 let, ker pa je v mrliški knjigi latinski zapis, bi lahko pomenilo,
da je bil star 60 let. V nadaljevanju Vurnik povzame mišljenja o Metzingerjevem
rojstnem kraju ter doda svoje odkritje, in sicer je v frančiškanskem samostanu v
Samoboru odkril Metzingerjev lastnoročni zapis, da je iz (nemškega) Lotarinškega.
Vurnik povzame še spoznanja o Metzingerjevem šolanju in uveljavitvi v Ljubljani
kot slikar, na koncu pa kratko povzame Metzingerjevo obdobje pred smrtjo.22 Že
leto kasneje (1929) je Vurnik objavil članek o stilu in razvoju Metzingerjevega
slikarstva.23 V tem članku Vurnik kronološko predstavi slikarjeva dela, med
katerimi predstavi tudi oljni sliki in obojestransko banderno sliko iz cerkve sv. Roka
nad Sevnico. Vurnik zapiše, da gre pri teh slikah za prikaz zgodbe in ne več za
16 Janez HÖFLER, Srednjeveške freske v Sloveniji. Vzhodna Slovenija, Ljubljana 2004, str. 183–
185. 17 HÖFLER 2004 (op. 16), str. 184. 18 HÖFLER 2004 (op. 16), str. 183. 19 Andreja ŽIGON, Cerkveno stensko slikarstvo poznega 19. stoletja na Slovenskem, Celje 1982, str.
9. 20 ŽIGON 1982 (op. 19), str. 117. 21 ŽIGON 1982 (op. 19), str. 60. 22 Stanko VURNIK, K Metzingerjevemu življenjepisu, Zbornik za umetnostno zgodovino, 8/3–4,
1928, str. 95–125. 23 Stanko VURNIK, Metzingerjeva dela, Zbornik za umetnostno zgodovino, 13, 1935, str. 33–70.
6
»komplicirane subjektivistične vsebine«, v primerjavi s prej nastalimi slikami, se je
Metzinger tu posvetil krajinskemu elementu ter individualizaciji obrazov.24 Vurnik
je svoja nova odkritja želel dopolniti, zato si je namenil, da bo prej omenjeni članek
dopolnil, a je žal je pred izdajo umrl, zato je njegovo pripravljeno gradivo zbral in
uredil Marijan Marolt ter ga objavil v Zborniku za umetnostno zgodovino.25 Anica
Cevc je sliki iz stranskih oltarjev v cerkvi sv. Roka nad Sevnico pripisala slikarju
Valentinu Metzingerju.26 O delu Valentina Metzingerja, ki ga najdemo v cerkvi Sv.
Roka nad Sevnico, je pisal tudi David Krašovec, ki monografiji doda katalog
slikarjevih del.27 Omenjenemu slikarju pripiše oljni sliki (danes na stranskih oltarjih
cerkve sv. Roka)28 ter oljni banderski sliki (obojestranska poslikava).29
Eden prvih umetnostnih zgodovinarjev, ki se je ukvarjal z baročnim kiparstvom na
Slovenskem, je bil Sergej Vrišer. Nastalo je več del, ki so zajemala različne
slovenske pokrajine.30 Vir informacij o kiparstvu sevniških podružnic je
monografija z naslovom Baročno kiparstvo na slovenskem Štajerskem.31 Avtor v
tem delu predstavlja kiparski razvoj na Štajerskem, ki ga razdeli na štiri obdobja, in
sicer na dobo utrjevanja baročne rasti (1680–1715), dobo zrelega baroka (1717–
1750), dobo poznega baroka (1750–1800) in dobo postbaroka (1800–1860). V dobo
poznega baroka uvrsti oltar sv. Urha na Dolnjem Brezovem ter prižnici v
podružnični cerkvi sv. Roka nad Sevnico ter v podružnični cerkvi sv. Ane nad
Šmarjem.32 V omenjenih delih vidi slogovno sorodnost s celjskim kiparjem
24 Stanko VURNIK, O razvoju in stilu Metzingerjeve umetnosti, Zbornik za umetnostno zgodovino,
9/3–4, 1929, str. 88. 25 Stanko VURNIK (priredil Marijan MAROLT), K razvoju in stilu Metzingerjeve umetnosti,
Zbornik za umetnostno zgodovino, 12, 1932–1933, str. 16–63. 26 Anica CEVC, Valentin Metzinger, Ljubljana 2000. 27 David KRAŠOVEC, Valentin Metzinger (1699 1759) Lorenec na Kranjskem, Ljubljana 2000. 28 Zapisani so naslednji podatki: Sveti Valentin, olje na platnu - 220 × 115 cm, podpisano in datirano
levo spodaj: »I. Valentinus Metziger pinx: 1934.«; Sveta Kozma in Damijan, olje na platnu - 220 ×
115 cm, 1734. 29 KRAŠOVEC 2000 (op. 27), str. 190–191. 30 Sergej VRIŠER, Baročno kiparstvo na slovenskem Štajerskem, Maribor 1963; Sergej VRIŠER,
Baročno kiparstvo, Ljubljana 1967; Sergej VRIŠER, Baročno kiparstvo v osrednji Sloveniji,
Ljubljana 1976. 31 VRIŠER 1963 (op. 30). 32 VRIŠER 1963 (op. 30), str. 122.
7
Ferdinandom Gallom.33 Gallu je pripisal še glavni oltar v cerkvi sv. Ane nad
Šmarjem.34
Leta 2003 je izšla monografija Zorana Zeliča o župniji Sevnica, kjer je kratko
predstavljena zgodovina župnije, cerkva ter znamenja.35 Gre za prvi celovitejši
pregled o župniji. Predstavil je zgodovino posamezne cerkve (pri čemer je temeljil
na župnijski kroniki), povzel nekatera spoznanja o opremi cerkva ter dodal opis
tedanjega stanja cerkve. Žal Zelič ni vestno navajal virov in literature, iz katerih je
črpal informacije, zato lahko podvomimo v nekatere zapise.36
33 VRIŠER 1963 (op. 30), str. 122. 34 VRIŠER 1963 (op. 30), str. 154. 35 ZELIČ 2003 (op. 2). 36 Trditve, s katerimi se ne strinjam oz. je mogoče dokazati nasprotno, so predstavljene pri obravnavi
posamezne cerkve.
8
2 Zgodovinski oris župnije Sevnica
Prve materialne priče krščanstva v Sevnici segajo že v čas med 5. in 6. stoletjem,
kamor uvrščamo najstarejšo najdbo ostankov temeljev dveh cerkva in naselbino,
imenovano Ajdovski gradec.37 Ajdovski gradec leži na 445 m nadmorske višine,
nad vasjo Vranje. Pri izkopavanjih so odkrili temelje dveh cerkva. Zgrajeni naj bi
bili istočasno. V spodnji lahko prepoznamo škofovsko katedro in polkrožno klop
za duhovnike ter krstilnico. Cerkvi je obdajalo sedem stanovanjskih hiš. Naselbino
je obdajalo obzidje s stolpi, a je vseeno prišlo do kar dveh požigov, in sicer so jo
opustošili Huni, dokončno pa Slovani v drugi polovici šestega stoletja.38
Prva cerkev v Sevnici naj bi stala na mestu današnje Lutrovske kleti pod gradom.39
Lutrova klet (Lutrov turn ali Koncilijeva klet)40 je večkrat spremenila svojo
namembnost. Prvotno je ta stavba služila kot grajska kašča.41 Lutrova klet je
katoliška cerkev, ki je za časa reformacije služila protestantom kot cerkev.42 V tej
cerkvi je pridigal Jurij Dalmatin.43 Kasneje, ko je lastnik gradu postal katolik
Inocenc Moškon, so luteransko molilnico spremenili v grobno kapelo s kripto, kjer
naj bi bila pokopana Inocenc in njegova žena Ana.44 V času protireformacije so
opustili cerkev in naredili kapelo v enem izmed grajskih stolpov.
Sevnica je bila leta 859 podarjena salzburškemu nadškofu Luipramu.45
37 O Ajdovskem gradcu gl. npr.: Peter PETRU, Ajdovski gradec nad Vranjem pri Sevnici, Maribor
1975; Timotej KNIFIC, Ajdovski gradec pri Sevnici, Arheološki pregled, 27, 1987, str. 105–107;
Timotej KNIFIC, Drago SVOLJŠAK, Arheološka najdišča, Ljubljana 1991; Slavko CIGLENEČKI,
Ajdovski gradec nad Vranjem pri Sevnici, Zakladi tisočletij: zgodovina Slovenije od neandertalcev
do Slovanov (ur. Dragan Božič), Ljubljana 1999, str. 353–355. 38 KOLAR 2016 (op. 11), str. 22–24. 39 O Lutrovski kleti gl. npr.: Ivan KOMELJ, Sevniški grad in Lutrovska klet, Ljubljana 1969
(Kulturni in naravni spomeniki Slovenije, 20); Mihael KUZMIČ, Lutrovska klet v Sevnici,
Evangeličanski list, 8/12, 1979, str. 4; Emilijan CEVC, Lutrovska klet, Enciklopedija Slovenije, 6,
1992, str. 345–346; Gašper CERKOVNIK, Poslikava Lutrovske kleti v Sevnici: grafične predloge
in poreklo neznanega slikarja, Studia Historica Slovenica, 14/2–3, 2014, str. 625–645; Gašper
CERKOVNIK, "Lutrovska klet" v Sevnici: protestantizem, katoliška obnova in odmevi
Michelangelove Poslednje sodbe na Slovenskem, SLO, 9, 2016, str. 26–31. 40 KOLAR 2016 (op. 11), str. 143. 41 ZELIČ 2003 (op. 2), str. 15. 42 Viktor TILLER, Dekanija Videm v brežiškem okraju, Ljubljana 1939, str. 29. 43 KOLAR 2016 (op. 11), str. 143. 44 KOMELJ 1969 (op. 39), str. 12–13. 45 Nadškofijski arhiv Maribor (NŠAM), zapiski Jožeta Lončarja, 1956.
9
Območje današnje Sevnice (last sv. Eme Pilštanjske)46 je v začetku sodilo pod
pražupnijo sv. Mihaela v Pilštanju, ki je bila v drugi polovici 10. stoletja
patriarhatska ustanova za ozemlje med spodnjo Savo in Podravsko krajino. Leta
1043 je salzburška nadškofija od sv. Eme Pilštanjske prejela ozemlje ob Savi med
Sevnico in Sotlo in istega leta ustanovila novo župnijo v Vidmu ob Savi (pri
Krškem).47 Pražupnija Videm ob Savi s cerkvijo sv. Ruperta je nastala v začetku
11. stoletja (cerkev se prvič omenja leta 1155).48 Leta 1331 je oglejski patriarh
Paganus della Torre priključil pražupnijo Videm k samostanu v Kostanjevici na
Krki.49 Ob prvi omembi videmskega župnika Rudiberta (leta 1213) in njegovih
štirih kaplanov (Franc, Hartvik, Markvard in Rivin) je Höfler pomislil, da bi lahko
ti štirje kaplani delovali v podružnicah, in sicer pri sv. Petru v Brestanici, pri sv.
Lovrencu v Brežicah in v cerkvi sv. Nikolaja v Sevnici, a ni dokazov za to.50 Janez
Höfler je iz registra desetin oglejskega patriarha (1296) sklepal, da je z zapisom
rajhenburška župnija mišljena videmska pražupnija.51 Malo verjetno je, da bi
Rajhenburg smeli enačiti z Vidmom.
Kdaj je nastal sevniški vikariat, ni znano, približen čas nastanka pa lahko
ugotovimo na podlagi prvih omemb v pisnih virih. Prva omemba samostojnega
župnika v Sevnici je bila leta 1323.52 Zoran Zelič pravi, da je bila leta 1323
vikariatna župnija, samostojna pa naj bi postala 1376.53 Leta 1417 se v sporu med
kostanjeviškim opatom in duhovniki videmske župnije omenja kapela sv. Nikolaja
v Sevnici (»ad capellam sancti Nicolai in Lichtenwald«54).55 T. i. cerkvena ulica pa
46 KOLAR 2016 (op. 11), str. 85. 47 HÖFLER 2013 (op. 9), str. 357–358; KOLAR 2016 (op. 11), str. 85. 48 Mihaela KOVAČIČ, Videmska pražupnija od inkorporacije kostanjeviškemu samostanu do
vključitve v lavantinsko škofijo (1331–1786), Med najlepše kraje slovenskega Štajerja šteje se
župnija Videm. Zbornik ob 850-letnici prve pisne omembe pražupnije Krško -Videm ob Savi (ur.
Alenka Černelič Krošelj, Mitja Markovič idr.), Krško 2007, str. 60. 49 KOVAČIČ 2007 (op. 48), str. 61. 50 HOFLER 2013 (op. 9), str. 366; Jože MLINARIČ, Kostanjeviška opatija 1234–1786,
Kostanjevica na Krki 1987, str. 30; KOVAČIČ 2007 (op. 48), str. 64. 51 HÖFLER 1986 (op. 8), str. 65–69. 52 MLINARIČ 1987 (op. 50), str. 30. 53 Zoran ZELIČ, Župnija skozi čas, vir: http://sevnica.donbosko.si/zupnija-skozi-cas, stanje na dan:
17. 7. 2018. Žal Zelič ne navaja vira, iz katerega črpa te informacije. 54 Pavle BLAZNIK, Slovenska Štajerska in jugoslovanski del Koroške do leta 1500, 2, Maribor 1988
(Historična topografija Slovenije, 2), str. 281. 55 HÖFLER 2013 (op. 9), str. 366.
10
se pojavi v zapisih leta 1431.56 To leto sta dva meščana prodala hišo »in der
chirichgassen« (v cerkveni ulici).57 Kaplanija je bila ustanovljena leta 1545,
ustanovil pa jo je Ivan Sevniški.58 Popis Pavla Bizancija iz leta 1581 omenja
sevniško župnijo s štirinajstimi podružnicami, zato Mihaela Kovačič sklepa, da je
župnija nastala med leti 1545 in 1581.59
Leta 1751 je z ukinitvijo oglejskega patriarha prišla videmska župnija pod goriško
nadškofijo, leta 1787 pa je postala del lavantinske škofije; Videm je tega leta postal
sedež dekanije, ki je obsegala nekdanjo videmsko pražupnijo in bizeljsko župnijo.60
V času reform cesarja Jožefa II. je bila med letoma 1785 in 1788 izvedena nova
teritorialna razmejitev škofij.61 Mejo je predstavljala Sava, ki je bila tudi deželna
meja; severno od Save je pripadalo lavantinski škofiji z dekanijama Videm pri
Krškem in Laško.62 Po jožefinskih reformah naj bi iz župnije Sevnice nastala
samostojna župnija Vranje, ki pa zaradi pomanjkanja duhovnikov ni bila
ustanovljena. Nastali pa sta dve lokalni kaplaniji, in sicer Podgorje (1788–1811)63
in Zabukovje (leto ustanovitve 1812).64
56 France KOVAČIČ, Zgodovina lavantinske škofije 1228–1928, Maribor 1928, str. 92. 57 Božo OTOREPEC, Srednjeveški pečati in grbi mest in trgov na Slovenskem, Ljubljana 1988, str.
178; BLAZNIK 1988 (op. 54), str. 281. 58 KOVAČIČ 1928 (op. 56), str. 92. 59 KOVAČIČ 1928 (op. 56), str. 92. 60 TILLER 1939 (op. 42), str. 6. 61 Zoran ZELIČ, Občina Sevnica, Sevnica 2015, str. 145. 62 ZELIČ 2003 (op. 2), str. 9. 63 Valter BRAZ, Podgorje, Krajevni leksikon Dravske banovine, 3, Ljubljana 1937, str. 85. 64 KOLAR 2016 (op. 11), str. 187.
11
3 Viri za zgodovino in umetnostno zgodovino župnije Sevnica
Prav gotovo predstavlja župnijska kronika prvovrsten vir za zgodovino župnije
Sevnica.65 Kronika je zelo nazorna, saj vsebuje od leta 1938 tudi fotografije. V
začetku je kronika pisana v latinščini. Začne se s predstavitvijo cerkva. Vsaka
cerkev je poimenovana (to je naslov besedila) in predstavljena na enem ali dveh
listih. Od leta 1895 pa vse do leta 1890 so pisali v nemščini. Po letu 1890 pa je
kronika pisana v slovenščini. Iz vsebine lahko razberemo vse tedanje politične
probleme, kakšna je bila letina, pomembnejše dogodke in seveda vse spremembe v
oz. na cerkvah. Naj omenim, da ima župnija Sevnica kar štirinajst cerkva. Ta pisni
vir je pomemben tako za prepoznavanje kulturno-političnega življenja Sevnice
tistega časa kot tudi umetniškega delovanja. Za umetnostno zgodovino so
pomembni predvsem podatki o gradnji, opremi in obnovi cerkva. Izvemo lahko,
kdo vse je v času pisanja deloval v Sevnici in kako razvita je bila tedanja umetnost.
Seveda ne smemo pozabiti na dejstvo, da brez tega pisnega vira ne bi vedeli, da so
nekatere današnje cerkve popolnoma predelane in od prvotnih ni ostalo prav veliko.
Pomanjkljivost te kronike je, da zelo pogosto omenja, npr. poslikavo, obnovo
cerkva, a ne poda informacije o umetniku/obrtniku, ki je to delo izvršil. Četudi
kronika ponuja določene podatke in umetnostnozgodovinske informacije, so ti
skopi in včasih tudi nejasni. Zoran Zelič omenja še popis inventarja posameznih
cerkva, ki ga danes ni moč najti v župnišču,66 zato ga ne moremo več šteti med vire.
Med pomembnejše vire pa sodijo tudi vizitacijski zapisniki. O pomembnosti in
uporabnosti vizitacij za raziskovanje slovenske (umetnostne) zgodovine piše Ana
Lavrič.67 Škofovske vizitacije se pojavijo že v zgodnjih stoletjih, z odloki
tridentinskega koncila (1545–1563) pa se popolnoma uveljavijo. Gre za poročila,
ki jih je spisal vizitator,68 ko je obiskal župnijo. Zapiski temeljijo na osebnem
pogledu na cerkvene objekte, opremo in na zaslišanje duhovščine. Nekateri
vizitatorji so se v zapiskih posvetili predvsem materialnem položaju župnije (npr.
65 Župnijski urad Sevnica, Župnijska kronika. 66 Tudi v Nadškofijskem arhivu v Mariboru ga ne najdemo. 67 Ana LAVRIČ, Vizitacije kot vir za slovensko zgodovino, Grafenauerjev zbornik (ur. Vincenc
Rajšp), Ljubljana 1996, 483–491. 68 Leta 1571 se pojavijo tudi apostolske vizitacije; vizitatorje je na ogled pošiljal Sveti sedež.
(LAVRIČ 1996 (op. 67), str. 483).
12
vizitacije ljubljanskega generalnega vikarja Filipa Terpina), drugi pa so se posvetili
bolj pastoralnemu delu (npr. goriški nadškof Karel Mihael grof Attems).69 Leta
1581 je Pavel Bizancij opravil vizitacijo župnij na Kranjskem in delno na južno
Štajerskem, ki so sodile pod oglejski patriarhat, med njimi je bila tudi župnija
Sevnica. Popis za sevniško župnijo vsebuje seznam župnikov in kaplanov ter
seznam podružnic in njihovo oddaljenost od župnijske cerkve.70 Žal iz vizitacij ne
izvemo nič o cerkveni opremi.
Nadškofijski arhiv v Vidmu hrani tri popise cerkva in kapel na Kranjskem in
Štajerskem s konca 16. stoletja, ki sta jih naredila sufragan in generalni vikar
oglejskega patriarha škof Pavel Bizancij in savinjski ter dolenjski arhidiakon oz.
novomeški prošt, Polidor Montagnana.71 Polidor Montagnana pa je naredil popis
župnij, ki so prav tako sodile k oglejskemu patriarhatu, a so bile na Štajerskem delu
našega ozemlja. Popis je nastal med letoma 1592 in 1596. Tudi ta popis vsebuje
seznam cerkva ter duhovnikov. Tri Montagnanove popise cerkva in kapel je
predstavil Höfler.72 Predstavil je fascikel št. 737, v katerem je zapisan popis župnij
na Kranjskem in južnem Štajerskem, ki so pripadale oglejski jurisdikciji. V popis
je vključen tudi seznam podružnic. Gre za kopijo popisa, ki je nastala v drugi
polovici 17. ali v začetku 18. stol.73
O vizitacijah ljubljanskega škofa Rinalda Scarlichija, ki jih je opravil med letoma
1631 in 1632, je pisala Ana Lavrič.74 Te vizitacije nam bodo morda pripomogle pri
umestitvi sevniških cerkva v širši kontekst slovenske baročne sakralne umetnosti.
Prvi goriški nadškof Karel Mihael Attems pa je naredil popis cerkva savinjskega
arhidiakonata goriške nadškofije.75 V sklop savinjskega arhidiakonata
(archidiaconatus Sauniae ali archidiaconatus vallis Savinae (Sauniae) et campi
69 LAVRIČ 1996 (op. 67), str. 384. 70 Josip GRUDEN, Doneski k zgodovini protestantstva na Slovenskem, Izvestja Muzejskega društva
za Kranjsko, 7/5–6, 1907, str. 133. 71 Janez HÖFLER, Trije popisi cerkva in kapel na Slovenskem Štajerskem s konca 16. stoletja,
Ljubljana 1982, str. 1. 72 HÖFLER 1982 (op. 71), str. 1. 73 HÖFLER 1982 (op. 71), str. 1. 74 Ana LAVRIČ, Ljubljanska škofija v vizitacijah Rinalda Scarlichija (1631–1632), Ljubljana 1990
(Acta Ecclesiatica Sloveniae, 12). 75 Anton OŽINGER, Vizitacijski zapisniki savinjskega arhidiakonata goriške nadškofije 1751–1773,
Ljubljana 1991.
13
Dravi76) je sodila tudi župnija Sevnica. Papež Benedikt XIV. je 6. julija 1751 z bulo
»Inuncta nobis« ukinil oglejski patriarhat; tako sta nastali dve nadškofiji, in sicer za
beneško ozemlje nadškofija v Vidmu in za ozemlje cesarstva nadškofija v Gorici.77
Karel Mihael Attems je bil prvi nadškof v Gorici.78 Attemsova naloga je bila, da
opravi vizitacijo celotnega ozemlja (od Lienza do Maribora, od Drave do Jadrana
in Furlanije).79 Vizitacijo v Sevnici je Attems opravil 15. julija 1760 s pomočjo
tajnika ter goriških kanonikov Janeza Friderika Madka (Madch) in Filipa Košiča
(Koshiza).80 Popis je bil pisan v latinščini in razdeljen na odstavke. Najprej je
zapisan datum vizitacije in kraj, nato pa sledi skromen opis župnijske cerkve
(»ecclesia parochialis«81) – komu je posvečena, koliko oltarjev ima in katerim
svetnikom so ti posvečeni. Sledi popis podružničnih cerkva. Nadaljevanje popisa je
namenjeno bolj statističnim podatkom, kot so število krščenih, umrlih itd. ter
predstavitev duhovnikov. Naslednja Attemsova vizitacija v Sevnici pa je bila 11.
avgusta 177382, pri njem sta sodelovala Rudolf Jožef in Jožef Žnidaršič.83
Prav gotovo ne smemo pozabiti na Göthovo zbirko, ki jo hrani Štajerski deželni
arhiv v Gradcu. Gre za topografijo, ki jo je v začetku 19. stoletja začel nadvojvoda
Janez, dokončal pa jo je Georg Göth.84 Sevnica pa je kratko predstavljena tudi v
Janischovi topografiji.85
Vsi omenjeni viri so zelo skopi s podatki o podružničnih cerkvah v župniji Sevnica.
Pogosto zasledimo le osnovne podatke o cerkvah, to so: kje cerkev stoji, zavetnik
posamezne podružnice, oddaljenost od župnijske cerkve, včasih pa še približne
mere cerkve.
76 OŽINGER 1991 (op. 75), str. 11. 77 OŽINGER 1991 (op. 75), str. 12. 78 OŽINGER 1991 (op. 75), str. 12. 79 OŽINGER 1991 (op. 75), str. 13. 80 OŽINGER 1991 (op. 75), str. 13, 22. 81 OŽINGER 1991 (op. 75), str. 480. 82 OŽINGER 1991 (op. 75), str. 27. 83 OŽINGER 1991 (op. 75), str. 860. 84 Niko KURET, Slovensko narodopisno gradivo v zamejskih zbirkah, Ljubljana 1977, str. 37–55,
vir: http://www.etno-muzej.si/files/etnolog/pdf/Slovenski_etnograf_47_kuret_slovensko.pdf, stanje
na dan: 8. 5. 2018. 85 Josef Andreas JANISCH, Topographisch-statistisches Lexikon von Steiermark, 2, Graz 1885
(reprint 1979).
14
Pomemben vir informacij pa predstavljajo tudi zapiski Franceta Steleta, ki jih hrani
Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta, Znanstvenoraziskovalnega centra
Slovenske akademije znanosti in umetnosti (UIFS ZRC SAZU). Steletove terenske
zapiske sta predstavila Blaž Resman in Romana Zajc v Umetnostni kroniki.86
France Stele je začel pisati zapiske leta 1913, ko je postal deželni konservator za
Kranjsko, in jih zbiral vse do konca šestdesetih let. Pretipkane prepise terenskih
zapisov danes najdemo v Interaktivni karti Slovenije z zbirkami ZRC SAZU.87
Tehnično obdelavo je naredila Romana Zajc, Blaž Resman pa je odgovoren za
strokovno predstavitev zbirke. Terenski zapiski v programu Acess omogočajo
razvrščanje podatkov po objektih, župnijah, naseljih, občinah in po legi krajev.88
Do januarja 2006 je bilo na Interaktivno karto Slovenije preneseno gradivo iz
topografske kartoteke od črke A do črke D, do konca leta 2006 pa še do črke L.89
Danes so na karto prenesene vse kartoteke (do črke Ž). O uporabnosti terenskih
zapiskov Franceta Steleta je pisala tudi Alenka Vodnik, ki je analizirala njegove
zapiske, da bi ugotovila stanje njegovih raziskovanj (slovenskega in tujega)
srednjeveškega stenskega slikarstva.90 Vseh Steletovih zapiskov je kar 146
zvezkov, od tega velik del predstavljajo zapiski o slovenskem slikarstvu (večkrat je
obiskal isto cerkev, če je bila v cerkvi kakšna poslikava, je redno naredil še popis
arhitekture in druge opreme).91
4 Umetnostnozgodovinski oris cerkva
4.1 Sv. Florijan v Florjanski ulici
Pravilno orientirana cerkev sv. Florijana je postavljena v starem mestnem jedru
Sevnice, nedaleč stran od župnijske cerkve sv. Nikolaja. Po cerkvi je poimenovana
tudi ulica, v kateri stoji cerkev, in sicer Florjanska ulica. Cerkev stoji le nekaj
86 Blaž RESMAN, Romana ZAJC, Umetnostni spomeniki na Slovenskem – Steletovi terenski
zapiski, Umetnostna kronika, 13, 2006, str. 36–39. 87 Karto najdemo na: http://gis.zrc-sazu.si/zrcgis/. 88 RESMAN, ZAJC 2006 (op. 86), str. 37. 89 RESMAN, ZAJC 2006 (op. 86), str. 39. 90 Alenka VODNIK, Terenski zapiski Franceta Steleta in njihova (ne)vloga pri obravnavanju
slovenskega srednjeveškega stenskega slikarstva, Acta historiae artis Slovenica, 15, 2010, str. 149–
156. 91 VODNIK 2010 (op. 90), str. 150.
15
metrov stran od glavne ceste, ki vodi v center Sevnice oz. proti Dolnjem Brezovem.
Stoji na 179 metrih nadmorske višine. Cerkev je zamejena z nizkim zidom, ki je
nekoč zamejeval pokopališče, v bližini pa je še nekaj hiš. Na vzhodni strani cerkve
se dviga manjši hrib.
Slika 1: p. c. sv. Florijana, Florjanska ulica, pročelje cerkve
Prvotna cerkev se v pisnih virih omenja že leta 1443, vendar je verjetno starejša, saj
ima križnorebrasti obok in kvadraten prezbiterij, kar kaže še na romaniko92 ali
zgodnjo gotiko. Viri in literatura ponujajo različne podatke, kdaj je nastala cerkev
v današnji podobi, in sicer župnijska kronika pravi, da je bila pozidana v 16.
92 Roman SAVNIK, Sevnica, Krajevni leksikon Slovenije, 3, Ljubljana 1976, str. 274; Dejan
CIGALE, Slavko CIGLENEČKI et al., Posavje in Posotelje. A–Ž. Enciklopedični priročnik za
popotnike, Ljubljana 2006, str. 184.
16
stoletju,93 Marijan Zadnikar pa pravi, da gre za gotski primer romanskega
stavbarstva. Cerkev je nastala je v prvi polovici 15. stoletja (1420–1430), ko jo je
dal oglejski patriarh Ludvik sevniškim tržanom dovoljenje za postavitev cerkev sv.
Florijana.94 Konec 17. ali v začetku 18. stoletja je cerkev dobila zvonik, ki so ga
prizidali ob zahodno steno ladje. Danes kaže zvonik podobo iz leta 1835, ko so ga
nadzidali, zamenjali streho ter obnovili fasado. V tem času sta bila narejena še dva
vhoda, in sicer na južni in severni strani ladje po en vhod. Nad severnim vhodom
so naredili tudi vhod z lesenimi stopnicami do pevskega kora; na obeh straneh ladje
pa so naredili še nove okenske odprtine. Iz tega časa je tudi nov pevski kor in
križnogrebenast obok.95 Prvotno je bila cerkev posvečena Vsem svetnikom, po
velikem požaru 1763 pa so jo na novo posvetili kot cerkev sv. Florijana. Takrat so
verjetno zamenjali glavni oltar; predhodni danes služi stranski oltar.96 Leta 1897 je
cerkveno zunanjščino prepleskal Viktor Naglič iz Krškega,97 ponovno je bila cerkev
prenovljena leta 1923.98
Cerkev je obdana z različno visokim zidom, ki ga prekine vhodni portal (polkrožne
oblike in z dvokapno streho). Gre za enoladijsko cerkev z ravno zaključenim
prezbiterijem pravokotnega tlorisa, ki je ožji in nižji od ladje in nosi tristrano streho.
Celotna ladja je krita z dvokapno streho. Na južni strani je ob prezbiterij in delno
tudi na južno steno ladje prislonjena zakristija, ki je pravokotnega tlorisa in krita z
enokapnico. Na zahodni strani cerkve stoji zvonik. Zvonica ima tri polkrožne
vhode. Trinadstropni zvonik ima na zahodni strani tri manjše in pravokotne line, na
vrhu pa polkrožno okno. Severna in južna stran imata po dve pravokotni lini (lina
v prvem nadstropju južne strani je zazidana), medtem ko vzhodna stran zvonika
nima lin. Okenski okvir je sestavljen iz lizen. Takšno okno je na vseh straneh
zvonika. Zvonik ima piramidasto streho. Na severni strani zvonika so lesene
stopnice, ki vodijo do vhoda na pevski kor; stopnice imajo tudi dvokapno streho.
93 Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Celje (ZVKDS OE CE), terenski
zapiski Ivana Stoparja, 1974, str. 135. 94 Marijan ZADNIKAR, Romanika v Sloveniji. Tipologija in morfologija sakralne arhitekture,
Ljubljana 1982, str. 318–319. 95 Bogdan BADOVINAC, Podružnična cerkev sv. Florijana v Sevnici. Konservatorski program
prenove, Celje 1996 (tipkopis), str. 9. 96 ZVKDS OE CE, terenski zapiski Ivana Stoparja, 1974, str. 135. 97 Župnijski urad Sevnica (ŽUS), Župnijska kronika (1881–2012), str. 114. 98 ŽUS, Župnijska kronika (1881–2012), str. 147.
17
Na južni steni zvonika, ob polkrožnem prehodu je še reliefna plošča, obdana z
opekami in kamnitim nadstreškom. Žal je relief zelo slabo ohranjen, zato ne vemo,
kaj je nekoč predstavljal. Na vsaki strani zahodne fasade pa so še ena pravokotna
vrata. Tista na južni strani so s kamnitim portalom, ki ima poudarjeno bazo in
reliefno izstopajočo preklado. Severna in južna fasada sta podobni, imata po dve
pravokotni okni; južna fasada ima ob zahodnem zaključku še tri reliefne plošče, ki
so verjetno bile del nagrobnikov oz. pokopališča, nad njimi pa se kaže zelo močno
načeta freska sv. Florijana. Zakristija ima vstop iz zahodne strani, kjer so
pravokotna lesena vrata. Na južni steni zakristije je polkrožno zaključeno okno.
Zakristija ima na vzhodni steni gotsko zašiljeno in ozko okno, medtem ko ima na
severni in južni steni polkrožno zaključeni okni.
Cerkev ima v ladji križnogrebenast obok z oprogo, tudi obok prezbiterija je
križnogrebenast. Notranjščina je tlakovana s klesanci. Pevska empora počiva na
dveh toskanskih slopih, ki imata prirezane robove in se nadaljujeta kot lizena v
nadstropje pevskega kora. Podkorje je banjasto obokano. Glavni oltar z nastavkom
je iz prve polovice 18. stoletja.99 Antependij je poslikan, in sicer je s sivimi
vijugastimi vertikalami razdeljen na tri polja, ki imajo vegetabilni ornament.
Tabernaklja danes ni na oltarju. Opisuje pa ga Ivan Stopar, ki pravi, da je bil obdan
z angeloma in poznobaročen.100 Nastavek raste iz predela, ki ima na vsako stran z
zlato prebarvani voluti, in postamenta, z zlato prebarvano reliefno dekoracijo, ki
nosita stebra. Oltar je imel očitno pred tem v tronu sliko in ne kip sv. Florijana, kot
je danes, saj vidimo, da kip ne stoji v tronu, ampak je postavljen v okvir nekdanje
slike, ki ima z zlato pobarvane vegetabilne okraske. Stopar je zapisal, da ob kipu
sv. Florijana stojita še kipa sv. Urha in sv. Notburge,101 vendar ju danes ni na oltarju.
Tron na vsaki strani obdajata po dva korintska stebra, od katerih sta notranja
tordirana. Stebri nosijo lomljeno ogredje, ki se nad tronom prekine. Atika ni
ohranjena, oblika oltarja pa kaže na to, da je bil oltar prvotno na drugi lokaciji.
99 BADOVINAC 1996 (op. 95), str. 9. 100 ZVKDS OE CE, terenski zapiski Ivana Stoparja, 1974, str. 135 101 ZVKDS OE CE, terenski zapiski Ivana Stoparja, 1974, str. 135
20
Pod prižnico je na tleh in ob zid prislonjena atika, ki ima na vsako stran voluti in
konveksno-konkavno oblikovano ogredje. V sredini je v zvezdastem okvirju slika
neznanega svetnika.
Slika 4: p. c. sv. Florijana, Florjanska ulica, atika pod prižnico
Slika 5: p. c. sv. Florijana, Florjanska ulica, del trona, prislonjen na zahodno steno ladje
Ob južni stene ladje pa najdemo še en del (verjetno) glavnega oltarja. Gre za veliko
leseno škatlo, ki je prebarvana z modro in nosi oblake, iz katerih sijejo žarki ter tri
21
angelske glavice. Na podlagi starejše fotografije, ki jo je objavil Zoran Zelič v svoji
monografiji, vidimo, da gre za del trona glavnega oltarja. Namreč danes za kipom
sv. Florijana ni nobene niše, na sliki pa je niša z oblaki.
Poleg glavnega sta v cerkvi še dva stranska oltarja. France Stele meni, da so vsi trije
oltarji baročni.102 Vendar se s tem ne strinja Marijan Zadnikar, ki pravi, da sta
stranska oltarja iz 19. stoletja,103 medtem pa Bogdan Badovinac pravi, da sta bili
baročni le oltarni sliki, in sicer iz prve polovice 18. stoletja.104 Severni oltar je imel
oljno sliko Štirinajstih priprošnjikov v sili, južni oltar pa je imel oljno sliko Vseh
svetnikov.105 Kje sta danes ti sliki, ne vemo. Nadomeščata ju kip sv. Marije in
reprodukcija Jezusa, ki blagoslavlja; obe iz novejšega časa. Stranska oltarja
zagotovo nista baročna.
102 Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta, Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske
akademije znanosti in umetnosti (UIFS ZRC SAZU), terenski zapiski Franceta Steleta, zvezek XI,
1922, str. 10. 103 INDOK center Ministrstva za kulturo Republike Slovenije, terenski zapiski Marijana Zadnikarja,
XI, 1952, s. p. 104 BADOVINAC 1996 (op. 95), str. 9. 105 BADOVINAC 1996 (op. 95), str. 9.
22
Slika 6: p. c. sv. Florjana, Florjanska ulica, zahodni stranski oltar
Slika 7: p. c. sv. Florijana, Florjanska ulica, vzhodni stranski oltar
23
Tržani so po požaru postavili glavni oltar s kipom sv. Florijana. Iz časa po požaru
(1763) je še danes ohranjena zakristijska omara. Vsi trije oltarji so bili večkrat
obnovljeni, zato ne moremo z gotovostjo trditi, da še vedno kažejo prvotno
podobo.106 Lesena prižnica je po besedah Marjana Zadnikarja skromen barok,107 a
ugotavljamo, da gre v resnici za precej dober primer baročne prižnice. Prižnica je
prislonjena na pilaster, ki deli vzhodno ladjino steno. Petosminska prižnica ima štiri
polja, na katerih so v plitkem reliefu upodobljeni štirje evangelisti – Matej, Marko,
Luka in Janez. Vsak prizor ima vegetabilni okvir. Pod baldahinom z lambrekini je
golob sv. Duha, nad baldahinom pa je pelikan.
Slika 8: p. c. sv. Florijana, Florjanska ulica, prižnica
106 Iz župnijske kronike izvemo, da so bili obnovljeni 1865, 1923, 1957 (samo veliki oltar). 107 INDOK center Ministrstva za kulturo RS, terenski zapiski Marijana Zadnikarja, zapiski XI, 1952,
s. p.
24
4.2 Mati Božja v Šmarju
V neposredni bližini mostu, ki povezuje Sevnico s Kranjsko, je cerkev Matere
Božje. Cerkev stoji v Šmarju, ki je bilo nekoč samostojna župnija. Stoji na 179
metrih nadmorske višine. Danes je podružnična cerkev župnije Sevnica.
Slika 9: p. c. Matere Božje, Šmarje (vir: splet)
Cerkev se prvič omenja leta 1448. Sezidali naj bi jo kartuzijani iz Jurkloštra,108 a
najdemo tudi podatek, da so imeli tu svoja poslopja in posestva kartuzijani iz
Pleterja,109 zatorej bi lahko bili oni pobudniki za nastanek te cerkve. O zgodovini
cerkve ne najdemo veliko uporabnih in verodostojnih informacij. Župnijska kronika
nam podaja informacijo, da je leta 1928 cerkev dobila nov stolp (verjetno del stolpa)
in novo pločevinasto streho, ki jo je napravil klepar Žuraj iz Slovenske Bistrice.110
108 NŠAM, zapiski Jožeta Lončarja, 1956, str. 2. 109 ZELIČ 2003 (op. 2), str. 69. 110 ŽUS, Župnijska kronika (1881–2012), str. 197.
25
Po podatkih iz župnijske kronike je bil leta 1958 renoviran eden od oltarjev,
verjetno glavni.111
Slika 10: p. c. Matere Božje, Šmarje
Pravilno orientirana cerkev je enoladijska s triosminsko zaključenim prezbiterijem
in z zvonikom ob prezbiteriju. Pročelje je enostavno, brez arhitekturne členitve. Ima
pravokotna vrata in na vsako stran po eno malo in prav tako pravokotno okno, nad
vrati pa je viden še ostanek sončne ure. Na vrhu teče strešni venec. Tudi severna in
južna fasada nimata omembe vrednih arhitekturnih členov, imata pa tri pravokotna
okna, ki imajo belo obrobo. Prezbiterij je triosminsko zaključen in ima tri kvadratna
okna. Na severni strani prezbiterija je prislonjen zvonik, ki delno seže še na severno
111 ŽUS, Župnijska kronika (1881–2012), str. 197.
26
steno ladje. Zvonik je v pritličju pravokotnega tlorisa, ki se v nadstropju spremeni
v oktogon. V pritličju je delno viden šivan rob. Na zahodni strani ima pravokotna
vrata, ki vodijo v zakristijo, nad njimi pa je podoben vhod, ki vodi v zvonico, do tja
pa vodijo lesene stopnice; nad njimi je narejena poševna, enokapna streha, ki poteka
po vsej širini zvonika. Na severni strani je manjša pravokotna lina, na vzhodni steni
pa je manjše pravokotno okno. V prvem nadstropju zvonika je manjše pravokotno
okno, v drugem nadstropju pa je nekoliko večje in polkrožno zaključeno okno. Obe
okni imata nizko reliefno dekorativno obrobo v obliki ščita. Ista členitev zvonika z
okni se pojavlja na vsaki drugi steni oktogonalnega dela zvonika. Streha zvonika je
piramidasta.
Enoladijska cerkev ima tripolni banjast obok z oprogama in tla iz klesancev, ki so
nekoliko višja v prezbiteriju. Pevska empora počiva na dveh toskanskih slopih, med
njimi potekajo polkrožni arkadni loki. Ob stičiščih pevske empore in ladjine stene
je na vsaki strani po en toskanski pilaster, ki nosi ogredje. Slopa se na pevski empori
nadaljujeta z dvema toskanskima pilastroma z bazo v obliki volut, deblom, ki ima
reliefno dekoracijo. Nad arkadnimi loki je štukaturna listnata dekoracija. Polja nad
arkadnimi loki so bež obarvana in imajo belo profilirano kvadratno polje s
prirezanima zgornjima vogaloma in konkavno oblikovano spodnjo stranico.
Celotna zidana pevska empora je konkavno-konveksne oblike in je zaključena z
vencem. Na banjastem oboku nad pevsko emporo se nahaja štirilistno prazno modro
polje z reliefno poudarjenim okvirjem. Med obema oknoma na vsaki strani ladje je
po en stopnjevan toskanski pilaster. Na vsaki obočni poli je vegetabilno modro polje
z reliefnim okvirjem. Polkrožna slavoločna stena je prebarvana z modro barvo,
slavolok pa nosi poslikavo z izmenjajočimi pravokotnimi in krožnimi ornamenti.
Prezbiterij ima na južni steni veliko pravokotno okno, a se zidna odprtina polkrožno
zaključuje, na severni steni prezbiterija pa je vhod v zakristijo. V prezbiteriju na
severovzhodni in jugozahodni strani sta bili nekoč vidni dve zazidani gotski okni.112
Na vsako stran oltarja sta po dva pilastra s toskanskima kapiteloma, ki nosita oprogi
banjastega oboka. Obočni poli nosita dve modri kartuši z belim profiliranim
okvirjem.
112 ZVKDS OE CE, terenski zapiski Ivana Stoparja, 1974, str. 138.
27
Glavni oltar je oltar z nastavkom. Do oltarne menze vodita dve kamniti stopnici.
Tabernakelj ima pozlačena vratca, ki nosijo plitvo nišo z reliefno oblikovanima
simboloma evharistije. Tabernakelj ima na vsako stran po dva pilastra, ki imata
visoko pravokotno bazo, deblo z imitacijo marmorja in toskanski kapitel. Na vsako
stran tabernaklja je še kamnito modro blago z zlatim robom, ki valovi in deluje, kot
da se je zastor razprl, zato da bi videli Najsvetejše v tabernaklju. Nad tabernakljem
je konkavno oblikovana niša, ki ima par kompozitnih pilastrov na konkavni steni,
zamejujejo pa jo par kompozitnih slopov in par kompozitnih stebrov, ki nosijo
ogredje. Stebra ob niši stojita na postamentoma in imata pozlačeno bazo, gladko
deblo, ki je na tretjini členjeno z pozlačenim prstanom ter pozlačen kompozitni
kapitel. Arkadi med slopoma in stebroma imata še razprti rdeči zavesi z zlato
obrobo. Niša ima polkupolo z ogredjem. V sredino je postavljeno razpelo, ki je
verjetno novejše izvedbe. Na vsako stran tabernaklja sta dva postamenta (okroglega
in kvadratnega profila), ki imata vegetabilno profilirano okrasje. Predelo členi še
par volut, ki služita kot konzoli za kipa, ter zaključni rastlinski voluti. V tronu stoji
kip Marije Kraljice z Detetom. Ob Mariji sta na vsako stran po en putto, ki lebdita
v prostoru. Osrednja niša je obdana s pozlačenim okvirjem. Tik ob okvirju trona
stojita na vsako stran po en korintski steber. Visok postament, na katerega je
postavljena baza in steber s korintskim kapitelom, je le delno viden za že
omenjenim izklesanim modrim kosom blaga ob tabernaklju. Stebroma sledita na
vsako stran po ena svetnica, in sicer je na desni strani sv. Ana in na levi sv.
Elizabeta. Obe svetnici stojita na visokem in okroglem postamentu. Za omenjenima
svetnicama je tristrano prirezana stena, ki nosi na sredini vegetabilni pozlačen
relief, poleg njega pa sta na vsako stran še po en slop z bazo ter korintskim
kapitelom. Ta dva stebra stojita na pravokotnem podstavku. Sledita dva moška kipa,
in sicer ob sv. Ani stoji sv. Joahim, ob sveti Elizabeti pa sv. Zaharija, ki v roki drži
napis: »VISITAVIT NOS ORIENS EX ALTO Luc. IV. 67«. Kipa sta postavljena
na volutasto oblikovani konzoli. Zopet je za svetnikoma podobno ozadje kot pri
svetnicah. Sledi še en korintski steber. Stebri nosijo stopnjevano in stopničasto
členjeno ogredje, ki je nad tronom prekinjeno. Med členitvijo je tudi reliefni friz s
pozlačenim vegetabilnim okrasjem. Atiko tvorita voluti ob straneh in dve na vrhu,
ki pa so zakrite z žarki in oblaki, ki obdajajo Boga Očeta v sredini. Med kopastimi
28
oblaki vidimo še štiri angelske glavice, dva putta in dva celopostavna angela
adoranta. Nad Bogom Očetom je golob sv. Duha. Ogredje nosi še dve vazi z rožami.
Slika 11: p. c. Matere Božje, Šmarje, glavni oltar
Stranska oltarja sta prislonjena na slavoločno steno. Oba oltarja imata podobno
členitev; gre za oltarja z nastavkom. Južni oltar ima preprost antependij, ki je brez
členitve ali poslikave. Na menzi stoji visok postament, ki nosi kipa dveh svetnikov.
Na sredini je slika sv. Petra in sv. Pavla. V ozadju upodobitve vidimo obris
arhitekture in pokrajine. Pozlačen okvir ima dekoracijo, in sicer reliefni preplet
krogov ter pet kvadratov, v katerih so reliefne rože. Okvir je še dodatno poudarjen
z listnim vencem, ki se na temenu loči na vsako stran okvirja in teče do polovice
slike; na koncu so še cvetlični brstiči. Na vsako stran slike sta po en kip svetnika,
in sicer je na južni strani bradati svetnik s pozlačenim oblačilom, ki nima atributov,
29
zato ga ne morem opredeliti, na drugi strani pa stoji sv. Anton Puščavnik. Za
svetnikoma sta dva slopa, ki ju na vsaki strani obdajata dva toskanska pilastra.
Pilastra nosita z zoborezom okrašeno ogredje, ki se nad sliko v tonu segmentno
boči. Ogredje nosi dva putta na oblakih ter atiko. Atika je ob straneh zaključena z
ostro lomljenima volutama, iz katerih na vsaki strani visita cofu podobni gmoti, na
vrhu pa ima zobčast segmentalni zatrep. Na obe voluti sta postavljeni vazi. V atiki
naj bi bil (po mnenju Zeliča)113 na oljni sliki prikazan sv. Janez Nepomuk. Svetnik
je naslonjen na visoko kubični podstavek, ki služi kot miza ali oltar, na njem pa je
odprta knjiga. Sicer ima res v rokah razpelo in palmovo vejico, a nima petih zvezd
okoli glave. Lahko bi bil upodobljen sv. Frančišek Ksaver. Kot pri glavni sliki
spodaj, je tudi tu slika dodatno poudarjena z rastlinskim reliefnim dekorjem. Na
vsako stan slike je po en putto, ki kleči na oblaku in ima pozlačeno opasnico. Za
severnim puttom vidimo še plastiko v obliki čaše.
Slika 12: p. c. sv. Matere Božje, Šmarje, južni stranski oltar
113 ZELIČ 2003 (op. 2), str. 73.
30
Na severni strani slavoločne stene pa je oltar, posvečen sv. Uršuli in sv. Apoloniji.
Sv. Uršula ima pogled usmerjen v Marijin kronogram, ki se sveti izza oblakov. Ob
oljni sliki pa sta na vsako stran po ena svetnica, in sicer je na južni strani domnevno
sv. Lucija,114 na severni strani pa je sv. Barbara. Obe svetnici sta oblečeni v
pozlačeno obleko. V atiki je upodobljena neznana svetnica, ki je naslonjena na
pogrnjeno mizo. V desnici drži skrinjico, z levico pa daje klečečemu moškemu
verjetno denar.
Slika 13: p. c. Matere Božje, Šmarje, severni stranski oltar
114 ZELIČ 2003 (op. 2), str. 73.
31
Zelo skromen zapis je podal tudi France Stele, in sicer: »Precej zapuščena cerkev v
vasi. Oprava iz sredine 18. stoletja je dekorativno dobra, je pa precej rokodelsko
okorna«.115 Zadnikar je bil mnenja, da sta stranska oltarja iz 19. stoletja, druga
oprema pa naj bi bila po njegovem iz druge polovice 18. stoletja.116
Stopar je mnenja, da je glavni oltar iz prve polovice 18. stoletja117, kip Marije v
tronu pa naj bi bil mlajši, in sicer iz leta 1881. Do takšnega sklepanja je prišlo
verjetno zaradi letnice 1881, ki je izpisana na hrbtni strani glavnega oltarja, a so
interpreti pozabili, da bi lahko bila to le letnica obnove. Iz gradiva Nadškofijskega
arhiva Maribor razbiramo podatek, da so vsi trije oltarji (glavni in oba stranska) iz
leta 1881.118 Stopar pa v prvo polovico 18. stoletja umešča tudi oba stranska
oltarja.119 Ob analizi smo opazili, da ne gre za istočasne oltarje, kot je zapisal
Stopar, ampak je glavni oltar starejši.
Slika 14: p. c. Matere Božje, Šmarje, baldahin prižnice
Prižnica je le delno ohranjena, saj ima le baldahin, obdan z lambrekini. Baldahin je
pravokotne oblike s prirezanima vogaloma, ki nekoliko izstopata iz frontalne
stranice in nosita pozlačen vegetabilni okras. Na spodnji strani je pritrjen golob sv.
115 UIFS ZRC SAZU, terenski zapiski Franceta Steleta, zvezek XI, 1922, str. 15. 116 INDOK center Ministrstva za kulturo RS, terenski zapiski Marijana Zadnikarja, XI, 1952, s. p. 117 ZVKDS OE CE, zapiski Ivana Stoparja, 1974, str. 138. 118 NŠAM, zapiski Jožeta Lončarja, 1956, str. 2. 119 ZVKDS OE CE, zapiski Ivana Stoparja, 1974, str. 138.
32
Duha, na vrhu pa stoji rdeč medaljon, ki ga obdajajo pozlačene volute, ter Srce
Jezusovo.
4.3 Sv. Ana nad Šmarjem
Pravilno orientirana cerkev stoji na manjši, gručasto poseljeni vzpetini nad
Šmarjem, ki leži severozahodno od centra Sevnice. Vas stoji na 200 m nadmorske
višine.
Slika 15: p. c. sv. Ane, Šmarje (vir: splet)
Cerkev se prvič omenja 1581 in je v osnovi poznogotska.120 V župnijski kroniki je
zapisano, da je bila pred glavnim vhodom vidna letnica 1642,121 ki pa je lahko
letnica obnove in ne gradnje cerkve.
120 HÖFLER 1982 (op. 71), str. 38. 121 ŽUS, Župnijska kronika (1881–2012), str. 21.
33
Slika 16: p. c. sv. Ane, Šmarje
Enoladijska cerkev ima ob zahodni steni ladje zvonik, ki mu je ob severni steni
prislonjena vhodna lopa. Lopa sloni še na zahodni steni ladje, a je nekoliko širša od
nje in izstopa iz linije severne stene ladje, kar kaže na to, da bi lahko bila mlajša.
Zvonik je v prvih dveh nadstropjih pravokotnega, v višjih nadstropjih pa
oktogonalnega prereza. V pritličju ima zvonik dva polkrožna vhoda, tretji, na
severni strani, je danes neprehoden, saj je bil zazidan (danes nekoliko porušen). V
nadstropjih vidimo dve pravokotni lini na zahodni steni in po eno na vseh drugih
straneh zvonika; tik pod streho so polkrožna okna. Zvonik ima zalomljeno streho s
kroglo in križem. Lopa ima visoko zidano ograjo, ki je na severni strani prekinjena,
kar je namenjeno vhodu. Na severni strani ima na vogalih po en toskanski steber.
Ob stičišču lope in severne stene zvonika pa je toskanski pilaster. Lopa ima stebre,
34
ki nosijo polkrožne arkade. Na zahodni arkadi je v plitkem reliefu izklesana
angelska glavica. V lopi je na zahodno steno ladje prislonjena, sicer zelo slabo
ohranjena, kamnita oltarna menza, nad njo pa se le s težavo prepozna freska sv.
Ane, domnevno iz 18. stoletja.122 Lopa ima angelsko glavico iz 17. stoletja ter
fresko iz 18. stoletja.123
Slika 17: p. c. sv. Ane, Šmarje, freska v vhodni lopi
122 ZVKDS OE CE, terenski zapiski Ivana Stoparja, 1974, str. 130. 123 UIFS ZRC SAZU, terenski zapiski Franceta Steleta, zvezek XI, 1922, str. 14.
35
Slika 18: p. c. sv. Ane, Šmarje, angelska glavica na vhodni lopi
Južna stena ladje je členjena z dvema pravokotnima oknoma, kot je to tudi na
severni steni ladje. Enoladijska cerkev ima dvokapno streho; po celotni ladji teče
dvokapnica, ki se nad prezbiterijem zaključi z napuščem. Prezbiterij ima
tričetrtinski zaključek. Ob severni steni prezbiterija je prislonjena še zakristija, ki je
pravokotnega tlorisa, na zahodni steni ima pravokotna vrata, na vzhodni pa
pravokotno okno. Zakristija ima svojo samostojno streho.
Cerkev ima tla iz klesancev. Banjast obok ladje ima tri pole, ki so zamejene z
reliefnimi oprogami, te pa se stekajo v toskanske pilastre. Banjast obok je tudi v
prezbiteriju. Na oboku vidimo še štukaturo v baročnem slogu, ki predstavljajo
prazna polja s konveksno-konkavno oblikovano reliefno obrobo. Motivi iz štuka pa
se pojavijo tudi ob stičišču sten in oprog, in sicer sta v prvi poli (na zahodni strani
ladje) školjki, nato narobe obrnjena srca ter še enkrat dve školjki. Že omenjeni
pilastri imajo visoko bazo in reliefno členjeno, a preprost kapitel. Oprogi v stičišču
slavoločne stene in sten ladje se iztekata v trikotno oblikovani konzoli.
36
Slika 19: p. c. sv. Ane, Šmarje, glavni oltar
Menza je kamnita. Stranice antependija imajo poslikavo z imitacijo marmorja.
Tabernakelj ima pozlačena vratca z reliefno poudarjenim srcem in žarki.
Tabernakelj je polkrožnega tlorisa s pozlačenimi vratci, kjer je reliefna upodobitev
Srca Jezusovega. Na vsaki strani ob tabernaklju je na visokem postamentu klečeči
angel adorant. Postament krasi vegetabilna ornamentika. Na vsaki strani tabernaklja
je pilaster s podobno profilacijo baze in kapitela, kot jo imata podstavka, ki nosita
angela. Nad tabernakljem je v tronu kip sv. Ane. Okrog svetnice lebdijo na oblakih
štirje putti, dva pa stojita na tabernaklju. Tron je obdan z vegetabilnim prepletom.
Na vsako stran trona sta (na nekoliko nižjem postamentu, z reliefnim pozlačenim
prepletenim rastlinjem osrednji stranici, kot je visok tabernakelj) po en svetnik.
Med postamentom in tabernakljem je še na vsako stran po ena vaza s pozlačenim
palmasto oblikovanim rastlinjem. Na desni strani je sv. Jernej. Na levi strani pa je
sv. Jakob Starejši. Členjeno ogredje se polkrožno ukrivi nad tronom. V atiki je
Vstali Kristus. Okrog njega so žarki in oblaki. Ta prizor je uokvirjen z reliefnim
vegetabilnim okvirjem. Na vsako stran je pilastru podoben dekor, ki je nekoliko
37
ukrivljen in ima preprost pravokoten kapitel. Atiko zamejujeta dve ženski figuri, in
sicer sv. Magdalena in sv. Doroteja. Pod njunima nogama sta še dve angelski
glavici. Ob celotnem obodu oltarja je imitacija blaga z zlatim robom, kar deluje kot
zastor.
Severni stranski oltar ima kamnito menzo. Spodnji del nastavka je na vsaki strani
členjen z dvema izstopajočima postamentoma. Pred predelo stoji volutasto
oblikovan okvir za kanonske tablice. Nastavek členita toskanska pilastra ter leseni
krili iz lesenega akanta. Profilirano ogredje nosi atiko, ki je obdana z dvema
volutama ob straneh, na vrhu pa ima polkrožni rastlinski zaključek s školjkastim
medaljonom v sredini. V tronu je oljna slika, ki prikazuje sv. Lucijo. Na desni strani
slike je kip mučenke, ki je zaradi izgubljenega atributa ne moremo opredeliti.
Določiti pa ne moremo niti kipa svetnice na levi strani oltarja, saj je svetnica
povsem brez atributov. Nad tronom sta na vsako stran po ena angelska glavica. Na
temenu profiliranega okvirja oltarne slike pa počiva profiliran rastlinski dekor. V
atiki je angel, oblečen v modro obleko, ki razkriva desno nogo. Okrog angela so
profilirani žarki ter venec oblakov.
38
Slika 20: p. c. sv. Ane, Šmarje, severni stranski oltar
Arhitekturna zasnova južnega stranskega oltarja je enaka severnem oltarju. V tronu
je oljna slika novejšega datuma, ki prikazuje Sveto družino. Na desni strani oltarja
je kip sv. Antona Padovanskega. Na levi strani oltarja je škof z mitro in palico ter
knjigo v levici. Zoran Zelič je mnenja, da gre za sv. Urbana, a ima kip na glavi mitro
in ne tiare, Urban pa je bil papež. Na menzi stoji še mlajši kipec Lurške Matere
Božje. V atiki je kip Marije.
39
Slika 21: p. c. sv. Ane, Šmarje, južni stranski oltar
Cerkev ima tudi baročno prižnico. Do tristrane kancele vodijo lesene stopnice z
dekoracijo dveh reliefno očrtanih pravokotnikov. Kancela počiva na čašasti
konzoli, tristrana ograja je spodaj konveksno izbočena, členijo pa jo toskanski
pilastri z razpotegnjenim vegetabilnim okrasjem na deblu. Zgornji rob ograje je
profiliran. Konveksno izbočen spodnji del ograje nosi simbole treh evangelistov –
(od leve proti desni) krilati lev, orel in bik. V poljih z vegetabilnim profiliranim
pravokotnim okvirjem so naslednji prizori: ovce na paši, Dobri pastir ter pastirja z
dvema ovcama. Baldahin z lambrekini obroblja profilirano ogredje. Pod
baldahinom je golob sv. Duha, nad njim pa sta dve voluti, ki držita plošči postave,
obdani z dvojnimi žarki.
40
Slika 22: p. c. sv. Ane, Šmarje, prižnica
Veliki oltar je iz druge polovice 18. stoletja,124 ki so ga leta 1958 renovirali.125
Stranska oltarja sta iz leta 1769;126 letnica je zapisana na predeli. Sergej Vrišer
pripisuje glavni oltar Ferdinandu Gallu, ki ga naj bi naredil v letih 1760–1770.127
Istemu umetniku oz. umetniku s podobnim ustvarjalnim slogom pa Vrišer pripiše
še prižnico.128 Prav gotovo bi lahko pritrdili takšni atribuciji, saj je znano, da je
deloval tudi na območju Posavja. Njemu je namreč pripisan kip desnega stranskega
oltarja v podružnični cerkvi sv. Petra v Brestanici (nekdanji župnijski cerkvi).129
124 ZVKD CE, terenski zapiski Ivana Stoparja, 1974, str. 128. 125 ŽUS, Župnijska kronika (1881–2012), str. 198. 126 Roman SAVNIK, Šmarje, Enciklopedija Slovenije, 3, 1976, str. 278. 127 VRIŠER 1963 (op. 30), str. 154. 128 VRIŠER 1963 (op. 30), str. 122; VRIŠER 1992 (op. 1), str. 180. 129 VRIŠER 1963 (op. 30), str. 153.
41
Na hrbtni strani glavnega oltarja je s svinčnikom napisano: »Prenavlenje Altarja je
Andreaz Zveglič, malar iz Ternouca, meznar svetiga Jurja leto 1882, iz Fare,
Zabukovje sank Lenart«. Vse tri oltarje in prižnico France Stele umešča v sredino
18. stoletja. Vrišer prižnico pripisuje kranjskemu rezbarju iz sredine 18. stoletja.130
Ta podatek pa zasledimo tudi v Krajevnem leksikonu Slovenije.131
130 VRIŠER 1963 (op. 30), str. 149. 131 Milan NATEK, Sevnica, Enciklopedija Slovenije, 11, Ljubljana 1976, str. 59.
42
4.4 Sv. Rok nad Sevnico132
Cerkev sv. Roka leži na vrhu hriba. Tik pod njim je zaselek Artiče, katerega
omembo najdemo v Janischevi topografiji Štajerske: »St. Rochus in
Artitschberg«.133 Cerkev stoji na višini 373 m. V neposredni bližini cerkve stojijo
štiri hiše, dve gospodarski poslopji ter dva kozolca.
Slika 23: p. c. sv. Roka, Drožanje
132 O cerkvi sv. Roka nad Sevnico govori tudi moje diplomsko delo, po katerem je povzeto to
poglavje (Vesna OCVIRK, Romanje na sv. Rok nad Sevnico, Maribor 2014 (tipkopis diplomskega
dela), str. 4–21). Gl. npr. Valter BRAZ, Drožanje, Krajevni leksikon Slovenije, 3, 1976, str. 257;
VRIŠER 1992 (op. 1), str. 241; CEVC 2000 (op. 26), str. 118; ZELIČ 2003 (op. 2), str. 69. 133 JANISCH 1885 (op. 83) str. 94.
43
V spomin na pohod kuge in zahvalo, da so bili rešeni, so farani leta 1632 postavili
cerkev sv. Roku, ki je zavetnik zoper kugo ter zavetnik bolnih in invalidov.134 Na
mestu današnje cerkve naj bi bilo gradišče. Tu naj bi živeli celo puščavniki. Da bi
res lahko nekdaj tu stalo gradišče, pa lahko sklepamo zaradi odkritih ostankov v
bližini cerkve.135 Prvotna cerkev naj bi nastala 1632. Kako je bila videti, ni
podatkov. Kronika nam poroča, da je cerkev dobila leta 1750 nov stolp in čebulasto
streho, ki so jo leta 1868 spremenili v prej omenjeno današnjo podobo.136
Zvonik je dvodelen, dvoetažni kvadratni spodnji del prehaja v trietažni oktogonalni
zgornji del. V pritličju je zvonik odprt, z dvema šilatima lokoma, na severno in
južno stran. V naslednji etaži pa je na vsaki strani manjša kvadratna lina, ki se
ponovi v drugi etaži, na vsaki drugi strani oktogona. Pod vrhom pa je prav tako na
vsaki drugi strani še polkrožno okno z lesenim okvirjem. Robovi oktogona so
poudarjeni s šivanim robom. Streha je piramidasta.
Na zahodno steno zvonika je prislonjena vhodna lopa, ki služi za obredje. Je
kvadratnega tlorisa. Vogale podpirata toskanska stebra. Na severni strani je ožja
odprtina (vhod), okoli celotnega oboda pa teče približno meter in pol visok zid, z
železno ograjo na vrhu. Na zahodni strani je zid pomaknjen ven in s polkrožno
obliko in stopnico služi prižnici. Na vzhodni steni je v polkrožni, globoki niši freska
s podobo sv. Roka. Pred njo pa sta dve stopnici, ki vodita do kamnite menze. Niša
oz. oltarna podoba je naslikana kot triptih. V osrednjem polju je sv. Rok, naslikan
v tričetrtinskem profilu. Leva in desna slika triptiha imata isti motiv. V sredini je v
okrogli obrobi naslikan putto s krilci, prostor okoli njega pa zapolnjuje poslikava
imitacije marmorja. Vse kaže, da je bila ta stena nekoč poslikana. Na desni strani
oltarja vidimo (zaenkrat še) nerazločljiv motiv, ki sili izpod belega ometa.
Glavna ladja, ki ima dvokapno streho, ima na južni steni dve mali polkrožni okni,
podobni lunetnemu oknu, tema dvema oknoma pa sledi še pravokotno, podolgovato
okno. Pod osrednjim polkrožnim oknom so tudi polkrožna vrata. Polkrožni okni sta
dodatno obrobljeni z belimi pravokotnimi ploščami (podobnim opeki), ki so
134Valter BRAZ, Drožanje, Krajevni leksikon Slovenije, 3, 1976, str. 257. 135 Viktor TILLER, Sevnica in okolica, Ljubljana 1938, str. 14. 136 ŽUS, Župnijska kronika (1881–2012), str. 22.
44
postavljene pravokotno na okno. Nad tem pa je še relief hostije in keliha. Tudi tukaj
in pri vseh robovih cerkve je šivan rob. Na stičišču ladje in prezbiterija je na severni
strani dodana zakristija, ki je pravokotnega tlorisa in ima trikapno streho. Na
zahodni steni ima pravokotna vrata, nad njim jepravokotno okno. Pravokotno okno
pa je tudi na južni in zahodni steni zakristije. Ta del stene je nekoliko poglobljen.
Kot na steni ladje tudi tukaj pod streho teče plitki strešni venec. Kvadratno
zaključen prezbiterij ima trikapno streho in tri okna; na vzhodni steni je pod vrhom
malo okroglo okno, na severni in južni steni pravokotno. Severna stena je podobna
južni. Ob levem vogalu je podolgovato okno, ki mu sledita dve mali, polkrožni okni.
Pod polkrožnim oknom, ki je bližje pravokotnemu oknu, so postavljena še
polkrožna okna. Nad polkrožnima oknoma sta še dva reliefa. Na kroglo postavljena
monštranca in na kroglo postavljeno sidro, srce in križ. Gre za simbole treh
teoloških kreposti: Vera, Upanje in Ljubezen. Vhodna, polkrožna vrata, ki vodijo v
cerkev, so locirana pod banjastim obokom v pritličju zvonika. Poleg vrat je vzidana
še napisna plošča: »Cerkev sv. Roka je bila obnovljena s pomočjo vse župnije v
»letu vere« – 1967«. Na zahodni steni v pritličju zvonika (nasproti vhoda) se je
odluščila barva in pokazala starejšo poslikavo. Sicer se zelo slabo vidi, a ob
natančnem pogledu opazimo obliko putta ali angela. Na zahodni steni ladje se dviga
pevska empora, ki sloni na dveh pravokotnih stebrih. Stebra imata visoko bazo,
deblo in preprost kapitel. Arkadna empora ima banjast obok. Levo od vhoda je
postavljena novejša lesena spovednica. Enoladijska cerkev ima banjast obok s
sosvodnicami, ki ga nosijo toskanski slopi.
45
Slika 24: p. c. sv. Roka, Drožanje, notranjščina
Na severni steni je med polkrožnima oknoma na slop pritrjena baročna prižnica.
Prižnica je okrašena z raznimi rastlinskimi motivi, vogale pa krasijo pilastri ter dva
putta. Osrednja niša nosi skoraj polnoplastično goreče srce. Nad baldahinom izza
oblakov gledajo angelske glavice, nad njimi pa sta postavljena dva angela, ki držita
plošči postave.
Prezbiterij ima banjast obok s sosvodnicami. Glavni oltar naj bi nastal v prvi
polovici 18. stoletja.137 Do oltarja vodita dve stopnici. Kamnit antependij krasijo tri
modra ovalna polja, ki jih očrtujejo konkavne široke konture. Visoko konkavno
oblikovano predelo členijo rdeče marmorno obarvani pravokotniki in ob straneh
dva visoka postamenta z modrimi pravokotniki s prirezanimi vogali. Na oltarno
mizo je v sredino postavljen pozlačen tabernakelj, ki je okroglega tlorisa. Vratca
tabernaklja imajo plitki relief. Gre za podobo Križanja (upodobljen je križ na
Golgoti, ob njem pa lobanja). Ob njej pa beremo: »F. E. Valenti«. V ozadju je
Jeruzalem. Okrog križa so gosti žarki, na levi strani pa je še oblak, iz katerega pada
predmet v obliki školjke. Ta prizor s križem je prikazan z razgrnjeno rdečo zaveso,
137 VRIŠER 1992 (op. 1), str. 241; CIGALE, CIGLENEČKI et al. 2006 (op. 92), str. 187.
46
ki je zdaj zavezana z zlatim trakom. Desno spodaj je letnica 1857, zapisana z
rimskimi številkami. Omenjena zapisa bi lahko predstavljala signaturo ob obnovi
oltarja. Ob tabernaklju sta na vsako stran postavljena še dva toskanska stebra. Vrh
tabernaklja pa krasita še dva putta. Konkavno oblikovan oltar je členjen s tremi pari
korintskih stebrov (od tega en par stoji na postamentu). Oltar zaključujeta akantovi
krili. Lomljeno in profilirano ogredje nosi atiko, ki je ob straneh zaključena z
volutama, na vrhu pa je baldahin. V sredini atike so kipi, ki prikazujejo Marijino
kronanje, na desni sedi na oblakih Bog Oče, na levi pa Kristus, Marija je postavljena
nekoliko nižje in prekinja ogredje. Na ogredju ob atiki stoji levo sv. Peter, desno
pa sv. Pavel. Na ogredju preštejemo šest puttov. V tronu je kip sv. Roka, okoli njega
pa pet angelskih glavic. Iz Kronike razberemo, da je bil poškodovan Rokov nos spet
popravljen leta 1955.138 Med stebri stojita desno sv. Fabijan, levo pa sv. Boštjan oz.
Sebastijan. Oltar ima še oltarni obhod z arkadnima lokoma, nad katerima stojita
kipa dveh svetnikov, verjetno gre za sv. Janeza Nepomuka, drugega ne morem
identificirati.
138 ŽUS, Župnijska kronika (1881–2012), str. 194.
48
Cerkev ima še dva stranska oltarja, prislonjena na slavoločno steno. Oltarja sta
baročna in nosita sliki, delo Valentina Metzingerja, iz leta 1734.139 Deli sta
Mentzingerju pripisala Anica Cevc140 in David Krašovec.141
Oba oltarja imata enako arhitekturno zasnovo. Do oltarja vodita dve stopnici.
Predelo zamejujeta dva postamenta, na katerih stojita angela adoranta. Pred predelo
je okvir kanonskih tablic, sestavljen iz volut in vitičevja ter iz dveh pravokotnikov
s profiliranim rastlinjem. Oltar zamejuje par toskanskih pilastrov z nekoliko naprej
pomaknjenim kapitelom; deblo obdaja konzola z angelsko glavico. Oltar se
zaključuje z volutama, ki nosita putta, na vrhu pa je polkrožno profilirano ogredje.
Pod ogredjem je zeleno rastlinje s pozlačenimi cvetovi, na ogredju pa je na sredini
še Marijin monogram v vencu oblakov in z žarki ter dve vazi ob straneh. V tronu je
slika, ki ima pozlačen okvir s prirezanima stranicama in polkrožen zaključek na
vrhu, na katerem sta dve palmetni voluti ob straneh, v sredini pa je reliefna školjka.
Severni stranski oltar je posvečen sv. Kozmi in sv. Damijanu. Metzingerjeva slika
je razdeljena na spodnji zemeljski del in zgoraj na nebeški del. Na zemlji je v
ospredju upodobljen starec. Na levi nogi ima povito krvavečo rano. Z eno roko se
starec opira na kamen, kjer sedi, drugo pa ima privzdignjeno ob palici. Bradat
starec, oblečen le v temno pregrinjalo, ima pogled uperjen v svetnika. Nedaleč stran
od starca pa sedi mati z otrokom. Otrok gleda proti gledalcu, medtem ko žalostna
mati milostno gleda sv. Kozmo in sv. Damijana. Mati nosi belo oglavnico in rdečo
tuniko. Levo od matere pa je upodobljen še en fantič, ki ima roki sklenjeni v prošnjo
in gleda proti svetnikoma. V ozadju je upodobljen del arhitekture. Na oblakih sta
upodobljena svetnika. Levo sedi sv. Kozma. Sv. Damijan je upodobljen na desni
strani. Kleči, desno roko ima položeno na prsi, v levi roki drži posodo, verjetno z
zdravili.142 Na menzo je postavljena še slika Marije Pomagaj,143 ki ni signirana ali
139 Valter Braz je zapisal, da sta iz tega leta celotna oltarja. (Valter BRAZ, Drožanje, Krajevni
leksikon Slovenije, 3, Ljubljana 1976, str. 257.) 140 CEVC 2000 (op. 26), str. 116. 141 KRAŠOVEC 2000 (op. 27), str. 190. 142 CEVC 2000 (op. 26), str. 116. 143 Več o upodobitvah Marije Pomagaj glej: Ana LAVRIČ, Blaž RESMAN, Marija Pomagaj na
Slovenskem. Layerjeva slika, njene predhodnice in naslednice, Kronika, 62/2, 2014, str. 62–254.
49
datirana. Ivan Stopar je zapisal, da gre za podobo Žalostne Matere božje (Matere
Dolorosae),144 a kot vidimo, je upodobljena Marija z otrokom.
Slika 26: p. c. sv. Roka, Drožanje, severni stranski oltar
144 ZVKDS OE CE, terenski zapiski Ivana Stoparja, 1974, str. 47.
50
Južni stranski oltar pa je posvečen sv. Valentinu. Metzingerjeva slika v tronu je
razdeljena na dva dela, in sicer so na zemlji ljudje, na oblaku pa sv. Valentin in
angeli. Spodaj vidimo upodobitev umirajoče žene, ki je v polležečem položaju na
dveh stopnicah, ob njej je fant (verjetno sin), ki ji preverja utrip srca in usmiljeno
gleda v sv. Valentina. Desno ob ženinih nogah kleči star bradat mož, ki jo žalostno
gleda, roke pa ima prekrižane na prsih. Ob bolničini glavi se sklanja dekle (hči), ki
moli rožni venec. Tudi na tej sliki vidimo (za starcem) naslikan del arhitekture. Na
oblaku kleči z razprtimi rokami sv. Valentin. Pogled ima usmerjen v nebo. Sv.
Valentin ima albo in vijoličen mašniški plašč, ki ga krasijo zlati našivki.145 Na glavi
ima biret. Izpod plašča in na roki mu visi manipel, ki ima zlato obrobo in zlate križe.
Pod plaščem, pod nogami sta upodobljeni dve angelski glavici. Na desni strani je
upodobljen angel v rumeni obleki, ki drži roke sklenjene v molitvi in gleda na ubogo
žensko. Tudi na levi strani je upodobljen angel, ki pa je svojo roko iztegnil in kaže
na umirajočo ženo. Angel je oblečen v modro oblačilo. Ob svetnikovi desni roki
vidimo še dve angelski glavici.
Oltarja predstavljata na zemlji umirajoče oz. bolne, ki se zatekajo k priprošnji
svetnikom (sv. Kozmi, sv. Damijanu in sv. Valentinu), ti pa se obračajo na Boga
Očeta. Oltar sv. Valentina pa ima prav posebno vlogo v tej cerkvi, saj je nekoč v
Sevnici obstajala Bratovščina sv. Valentina. V zakristiji se še vedno najdejo knjige
z zapisom imen udov te bratovščine. Prvi zapis je iz leta 1850. Zapisovali so imena
udov, ki so plačali prispevek za posamezno leto in si s tem pridobili pravico
udeležbe molitve in mašne daritve pri oltarju sv. Valentina.
145 CEVC 2000 (op. 26), str. 118.
52
Na severni steni ladje je na slop prislonjena baročna prižnica. Do kancele vodijo
lesene stopnice, ki imajo na ograji dva reliefna pravokotnika s pozlačenim
rastlinskim dekorjem. Pravokotna konkavno izbočena kancela je členjena s
toskanskimi slopi ob robovih, profiliranim zaključkom na vrhu ter konveksno- (ob
robovih) -konkavnim spodnjim zaključkom ograje, ki ima pravokotne dekorje z
imitacijo rdečega marmorja; postavljena pa je na čašasto rastlinsko konzolo, ki nosi
pozlačene školjčne reliefe. Debla pilastrov imajo pravokotni marmorni dekor s
pozlačenimi reliefnimi školjkami in rastlinjem. Ob vsak pilaster je postavljen putto,
ki ga zamejujeta dve rastlinski voluti s črnim okroglim dekorjem. V osrednjem
polju je v reliefu izdelano Srce Jezusovo, ki ga obdaja mreža vitic ob straneh in
školjka spodaj. Vse skupaj uokvirja naslikan marmorni pravokotnik in reliefno
rastlinje v zgornjih kotih. Levo polje ima le reliefni rastlinski dekor. Na
profiliranem zaključku ograje stoji razpelo. Stopnjevan toskanski pilaster nosi
baldahin z lambrekini. Deblo ima naslikan, s črno obrobljen marmorni kvadrat in
(osrednje deblo) reliefni rastlinski dekor, podoben, kot je na stranski poli. Streha
nosi spodaj profilirano obrobo, ki poteka okoli goloba sv. Duha, profiliran
zaključek strehe pa nosi oblake, med katerimi so štiri angelske glavice, v sredo
postavljen rdeč medaljon, obdan z volutami ter dva putta na vrhu, ki pridržujeta
plošči postave.
54
Poslikavo celotne cerkve je izvršil furlanski slikar Osvald Bierti iz Gemone (1859–
1945),146 in sicer leta 1913. Letnico je avtor zapisal na pevsko emporo.
Cerkev ima še nekaj baročne opreme, in sicer je v zakristiji baročna zakristijska
omara ter obojestranska oljna slika, ki prikazuje sv. Valentina in sv. Roka na eni ter
sv. Damijana in sv. Kozmo na drugi strani.
Slika 29: p. c. sv. Roka, Drožanje, oljna slika v zakristiji
146 V Saurjevem leksikonu najdemo podatke o Biertijevem rojstvu in smrti pod geslom Brollo Jakob,
saj je na Štajerskem deloval tudi z njim. Rodil se je 8. 10. 1859 v Gemoni, umrl pa 28. 6. 1945.
(Andreja ŽIGON, Brollo Jakob, Saur: Allgemeines Künstler-lexikon. Die Bildenden Künstler aller
Zeiten und Völker, 14, München-Leipzig 1996, str. 347). Bierti pa je omenjen kot pomočnik
furlanskega slikarja Jakoba Brolloja v Enciklopediji Slovenije (Andreja ŽIGON, Brollo Jakob,
Enciklopedija Slovenije, 1, Ljubljana 1987, str. 388).
55
France Stele je bil mnenja, da so vsi trije oltarji in prižnica iz prve polovice 18.
stoletja.147 Zoran Zelič je zapisal, da so istočasno nastali cerkev na Topolovcu in
oba stranska oltarja z oltarno sliko v cerkvi sv. Roka.148 V monografiji Boštanj -
800 let res preberemo, da je cerkev Marijinega Vnebovzetja na Topolovcu dal
zgraditi boštanjski graščak Andrej Mordax in da je glavni baročni oltar iz leta 1734,
a moramo biti previdni. Zelo malo je verjetno, da so cerkev zgradili in opremili v
istem letu. Zagotovo pa oltar ni nastal pred 1734.
Sergej Vrišer pripisuje veliki oltar skupini rezbarjev pod vplivom Janeza Pogačnika
(1720–1730).149 Sergej Vrišer sicer mimogrede omenja stranska oltarja v cerkvi Sv.
Roka (posvečena sv. Valentinu ter sv. Kozmi in Damijanu) in poda zanimivo
primerjavo z brestaniškim levim stranskim oltarjem Žalostne Matere Božje v stari
župnijski cerkvi v Brestanici.150 Kranjskemu rezbarju iz leta 1734 pa pripisuje
stranska oltarja.151 Prižnica je po njegovem nastala izpod rok kranjskega rezbarja iz
štiridesetih let 18. stoletja.152
147 UIFS ZRC SAZU, terenski zapiski Franceta Steleta, zvezek XI, 1922, str. 13. 148 ZELIČ 2015 (op. 61), str. 142. 149 VRIŠER 1992 (op. 1), str. str. 147. 150 VRIŠER 1963 (op. 30), str. 148. 151 VRIŠER 1963 (op. 30), str. 148. 152 VRIŠER 1963 (op. 30), str. 148.
56
4.5 Sv. Lovrenc na Žabjeku
Cerkev sv. Lovrenca je od centra Sevnice oddaljena približno 4 km in leži v vasi
Žabjek. Stoji na 349 m nadmorske višine. Postavljena je na hribu ob robu vasi, ki
šteje le nekaj hiš.
Slika 30: p. c. sv. Lovrenca, Žabjek
Cerkev naj bi bila zgrajena v 17. stoletju.153 Prve orgle je cerkev dobila 1852, nove
pa 1906, ki jih je izdelal Jožef Brandl iz Maribora.154 Priskrbel jih je rojak, Martin
Kragl, župnik iz Miklavža na Polju.155 Leta 1907 so popravili in dozidali cerkev do
ostrešja.156 Leta 1909 sta bila poslikana prezbiterij in ladja, poslikal ju je Osvald
Bierti iz Gemone.157 Leta 1910 sta bila prenovljena oba oltarja po navodilih
konservatorja dr. Avguština Stegenška.158 Prvotni zvonik je bil piramidaste oblike,
leta 1955 so ga spremenili v čebulastega.159
153 ZELIČ 2003 (op. 2), str. 87. 154 ŽUS, Župnijska kronika (1881–2012), str. 124. 155 ŽUS, Župnijska kronika (1881–2012), str. 124. 156 ŽUS, Župnijska kronika (1881–2012), str. 125. 157 ŽUS, Župnijska kronika (1881–2012), str. 130. 158 ŽUS, Župnijska kronika (1881–2012), str. 131. 159 UIFS ZRC SAZU, terenski zapiski Franceta Steleta, zvezek XI, 1922, str. 11; ŽUS, Župnijska
kronika (1881–2012), str. 195.
57
Pravilno orientirana enoladijska cerkev ima na zahodu zvonik, ki je nekoliko ožji
od ladje. Ladja ima dvokapno streho. V pritličju in v prvem nadstropju je zvonik
pravokotnega prereza, medtem ko je v drugem in tretjem nadstropju oktogonalnega
prereza. V pritličju je na vse strani polkrožno odprt, sledita dve nadstropji manjših
lin in na vrhu polkrožna okna. Tako zaporedje postavitev lin in oken je vidno na
vseh straneh zvonika. Zvonik ima čebulasto streho, prekinjeno s tamburjem. Južna
stena ladje ima prizidano kapelo, ki se triosminsko zaključuje in ima dvokapno
streho. Na vzhodni strani so manjša vrata in nekoliko večje pravokotno okno.
Kapela ima pravokotno okno na zahodni in vzhodni steni, na južni steni pa ima
lunetno okno. Na vzhodno steno kapele je prislonjena zakristija kvadratnega tlorisa,
ki se drži še južne ladjine stene in ima svojo dvokapno streho. Zakristija je precej
nižja od ladje in kapele. Ob zakristiji je na južni steni ladje še eno pravokotno okno.
Prezbiterij je triosminsko zaključen in ima tako kot kapela dve pravokotni okni, na
severni in južni strani po eno in eno lunetno okno na vzhodni steni. Po celotnem
obodu cerkve tečeta talni in strešni zidec, ki je tudi na zvoniku.
Enoladijska cerkev ima tripolni banjast obok z oprogami, ki se stekajo v kratki
pilaster; kapitel je postavljen na konzolo. Med oknoma na južni steni ladje se odpira
kapela. Na temenu polkrožnega slavoloka je kot konzola oblikovan kamniti del z
napisom: »1909/28-VIII«. Med vitičnim okrasjem pa je zapis: »O. B.«. Prezbiterij
je členjen s pilastri ter dopolnjen z reliefnim vencem. Glavni oltar je bil izdelan v
19. stoletju in je tirolsko delo,160 zato bomo podrobnejši opis izpustili. Prav tako
bomo izpustili poslikavo cerkve, ki je iz leta 1909. Letnica je zapisana na slavoločni
steni.
Podrobneje bomo predstavili baročno opremo in poslikavo iz kapele, posvečene sv.
Frančišku Ksaverju. Oltar sv. Frančiška Ksaverja je za dve stopnici dvignjen nad
tlemi. Kamnit antepedij je okrašen s štirimi velikimi medaljoni (podobne smo
srečali že v cerkvi sv. Roka). Predela je členjena s polihromiranimi kvadrati, ki
imajo prirezane robove, ob straneh pa sta še dva postamenta, ki nosita tordirana
kompozitna stebra. Nastavek členi še par kompozitnih pilastrov in par kompozitnih
160 NŠAM, zapiski Jožeta Lončarja, 1956, str. 6.
58
stebrov z gladkimi debli. Oltar zamejujeta krili z akantovim profiliranim dekorjem.
Stebri nosijo lomljeno profilirano ogredje, ki nosi z zelenimi volutami ob straneh
in z baldahinom ter zastorom, ki ga pridržujejo putti, zaključeno atiko. Rdeč zastor
je naslikan tudi na steni za atiko. V atiki je prizor Marijinega kronanja. Marijo
obdajajo oblaki, med katerimi lebdijo putti in angelske glavice. Na desni strani je
Kristus s križem v desnici, svetniškim sijem okrog glave in pozlačeno obleko do
pasu, na levi strani pa je Bog Oče z zemeljsko oblo s križem v levici. Na vrhu je
pod baldahinom še golob Sv. Duha. Celoten prizor presevajo snopasti žarki.
Svečanost dogodka je poudarjena s svetlobo, ki prihaja iz lunetnega okna v ozadju
oltarja, saj ob Mariji ni oltarnega »hrbta«. V tronu je kip sv. Frančiška Ksaverja, ki
v pozlačeni obleki in sklenjenimi rokami na prsih leži na okrogli blazini. Nad
svetnikom lebdijo štirje putti, eden izmed njih stoji na oblaku in v desnici drži
venec, med oblaki pa je 14 angelskih glavic. Gre za prizor smrti sv. Frančiška
Ksaverja. Prizor ima okvir, ki imitira marmor. Tik ob okvirju je na desni strani sv.
Jožef, na levi strani pa sv. Anton Padovanski.
59
Slika 31: p. c. sv. Lovrenca, Žabjek, oltar v kapeli sv. Frančiška Ksaverja
Banjast obok kapele je v celoti obdan s fresko. V sredini je prizor, ki je razdeljen
na dva dela, in sicer spodaj vidimo množico ljudi, ki so v gibanju. Postavljeni so ob
stopnice. Nad tem prizorom pa je v nebesni sferi prikazan sv. Frančišek Ksaver,
obdan z angeli in putti. Gre za trenutek, ko sv. Frančišek Ksaver ozdravlja bolne.
60
Slika 32: p. c. sv. Lovrenca, Žabjek, del stropne poslikave v kapeli sv. Frančiška Ksaverja
Na vsako stran osrednjega prizora so podani še drugi prizori iz življenja sv.
Frančiska Ksaverja. Na vzhodni strani je v pravokotnem polju upodobljen prizor,
kjer sv. Frančišek Ksaver oznanja krščansko vero med Indijci. Na zahodni strani je
prizor, kjer sv. Frančišek Ksaver krščuje.
61
Slika 33: p. c . sv. Lovrenca, Žabjek, del stropne poslikave v kapeli sv. Frančiška Ksaverja
Slika 34: p. c. sv. Lovrenca, Žabjek, del stropne poslikave v kapeli sv. Frančiška Ksaverja
62
Slika 35: p. c. sv. Lovrenca, Žabjek, del stropne poslikave v kapeli sv. Frančiška Ksaverja
Za domačine je prav gotovo najzanimivejši prizor na severni strani, kjer je
upodobljen požar v Sevnici. Prepoznamo sevniški grad, Lutrovsko klet, cerkev sv.
Nikolaja in del cerkve sv. Florijana. V prvem planu vidimo prizor, ko sv. Frančišek
Ksaver pride 6. maja 1542 v Goo. Predstavil se je kralju in mu izročil listino, s
katero je bil imenovan za apostolskega nuncija.161 Na vogalih osrednje poslikave
so mali prizori, in sicer je na zahodni strani oltarja prizor, ko je sv. Frančišek v
Lizboni zamudil ladjo, ki bi ga peljala v Indijo. V daljavi vidimo ladjo, sv. Frančišek
Ksaver pa je na obali z Bobadillom. Sv. Frančišek Ksaver moli in drži razpelo nad
morjem.162 Na vzhodni strani oltarja je prizor, kjer sv. Frančišek Ksaver kleči, za
njim pa je moški, ki ga davi z vrvjo. Ob svetnikovih nogah je razpelo. Na severni
stenije prizor, kjer sv. Frančišek Ksaver pridiga ribičem na ladji. Sv. Frančišek je
na jugovzhodni obali Indije ribičem podajal krščansko vero.163 V drugem
medaljonu pa je upodobljena njegova smrt. Ob medaljonih so upodobljene še štiri
personifikacije kontinentov.
161 Janez JAUH, Frančišek Ksaverij, zavetnik misijonov, Leto svetnikov, 4, Ljubljana 1973, str. 433. 162 JAUH 1973 (op. 161), str. 432. 163 JAUH 1973 (op. 161), str. 433.
63
Na vzhodni steni kapele visi še oljna slika, ki prikazuje smrt Frančiška Ksaverja.
Slika je bila nekdaj v tronu, da pa bi jo ohranili, so jo v osemdesetih letih 20. stoletja
uokvirili in obesili na steno.164 Upodobljen je sv. Frančišek Ksaver v polležečem
položaju ter putti na oblakih. Slika ni datirana ali signirana.
Slika 36: p. c. sv. Lovrenca, Žabjek, oljna slika v kapeli sv. Frančiška Ksaverja
France Stele je bil pri opazovanju cerkve pozoren le na baročno streho zvonika,
glavni oltar, ki ga umešča v 2. polovico 18. stoletja ter na kapelo sv. Frančiška
Ksaverja, v kateri je po njegovem mnenju oltar iz srede 2. polovice 18. stoletja ter
freska na oboku iz srede 18. stoletja.165 Za oltarjem je zapisana letnica 1754, ki ji
sledi nečitljivo napisana beseda. Stele je zapisal, da se je tedaj videl še napis: »der
164 ZELIČ 2003 (op. 2), str. 90. 165 UIFS ZRC SAZU, terenski zapiski Franceta Steleta, zvezek XI, 1922, str. 11.
64
Altar ist gefarbt worden«,166 ki ga danes ne vidimo več (verjetno je bil prebarvan).
Stele se ni opredelil glede druge opreme v cerkvi. Kapela sv. Frančiška Ksaverja je
bila postavljena po letu 1778, ko je bil v Sevnici požar, o katerem govorijo istočasne
freske v omenjeni kapeli.167 Marijan Zadnikar je bil kasneje mnenja, da je celotna
cerkev baročna.168 Kapela Frančiška Ksaverja je po njegovem mnenju iz leta 1754,
sočasen pa naj bi bil tudi oltar, ki ga je leta 1910 prenovil Alojz Zoratti.169 Bogato
atiko tega oltarja Zadnikar šteje v pozen barok.170 Zapisal je, da je na zvoniku
letnica 1756.171 Vrišer pripisuje oltar v kapeli sv. Frančiška Ksaverja skupini
rezbarjev pod vplivom delavnice Janeza Pogačnika (1720–1730).172 Župnijska
Kronika in zapis v Göthovi zbirki pravita, da je kapela sv. Frančiška nastala 1778.173
Zoran Zelič je mnenja, da je kapela iz leta 1724. K tej letnici ga morda napeljuje
zapis na portatilu: »Lavrentius Vdovizh P:T:S:1724«. Portatile so prenašali iz
cerkve v cerkev, zato ni povsem sigurno, da je portatil iz Ksaverjeve kapele že od
vsega začetka na tej menzi.174 Lahko bi bil prenesen od kod drugod, za kar pa
nimamo podatka. Zelič poda mnenje, da bi lahko bil naročnik gradnje kapele Franc
Anton Auersperg, medtem ko naj bi bila po njegovem poslikava narejena proti
koncu 18. stoletja, po zaobljubi sevniške grofice Josipine Keglević, poročene
Sermage.175
Kot vidimo, se pojavljajo v kapeli tri letnice, in sicer je na oltarni menzi letnica
1724, za oltarjem je zapisana letnica 1754 in v literaturi se pojavi letnica 1778,
letnica požara. Letnica 1724 je zapisana na oltarni menzi oz. na portatilu, ki so ga
duhovniki nekoč prenašali iz cerkve v cerkev, zato težko trdimo, da je ta letnica
166 UIFS ZRC SAZU, terenski zapiski Franceta Steleta, zvezek XI, 1922, str. 11. 167 NŠAM, zapiski Jožeta Lončarja, 1956, str. 6. 168 INDOK center Ministrstva za kulturo RS, terenski zapiski Marijana Zadnikarja, zapiski XXXX.
30. 5. 1957, s. p. 169 INDOK center Ministrstva za kulturo RS, terenski zapiski Marijana Zadnikarja, zapiski XXXX.
30. 5. 1957, s. p.; Ivan Stopar pa navaja 1909 kot letnico obnove (ZVKD Celje, terenski zapiski
Ivana Stoparja, 1974, str. 199. 170 INDOK center Ministrstva za kulturo RS, terenski zapiski Marijana Zadnikarja, zapiski XXXX.
30. 5. 1957, s. p. 171 INDOK center Ministrstva za kulturo RS, terenski zapiski Marijana Zadnikarja, zapiski XXXX.
30. 5. 1957, s. p. 172 VRIŠER 1963 (op. 30), str. 147. 173 ŽUS, Župnijska kronika (1881–2012), str. 34; Göthova zbirka, str. 26, povzeto po ZELIČ 2003
(op. 2), str. 87. 174 Te informacije mi je posredoval g. župnik Vinko Štrucelj. 175 ZELIČ 2015 (op. 61), str. 135.
65
kakorkoli povezana z nastankom kapele, oltarja ali poslikavo kapele. Letnica 1754,
ki je zapisana na hrbtni strani oltarja, lahko predstavlja letnico izdelave ali pa le
obnove oltarja. Glede na Steletov zapis, ki ga je prebral ob letnici (»Der Altar
gefarbt worden.«),176 sklepamo, da gre za obnovo oltarja. Letnica 1778, ki
predstavlja letnico požara v Sevnici, se zdi najmanj verjetna za nastanek Ksaverjeve
kapele. V literaturi jo navajajo, ker je požar prikazan na stropni poslikavi, a je
morala poslikava nastati kasneje kot kapela. Ker nimamo zanesljivih virov, lahko
rečemo le, da je morala kapela in njena oprema nastati v 1. polovici 18. stoletja.
176 UIFS ZRC SAZU, terenski zapiski Franceta Steleta, zvezek XI, 1922, str. 11. 176 NŠAM, zapiski Jožeta Lončarja, 1956, str. 6.
66
4.6 Sv. Urh na Gornjem Brezovem
Na vzhodnem delu Sevnice, ob železniški progi, ki pelje do Brestanice, stoji na 176
metrov nadmorske višine cerkev sv. Urha. V neposredni bližini je pet hiš, mimo pa
pelje glavna cesta, ki povezuje Glavni trg v Sevnici z Gornjim Brezovim.
Slika 37: p. c. sv. Urha, Gornje Brezovo
Cerkev je bila prvič omenjena 1581.177 Župnijska kronika posreduje informacijo, ki
pravi, da je bila na zunanji steni cerkve nekoč vidna letnica 1643.178 Okrog cerkve
je bilo do leta 1847 pokopališče.179 Iz gradiva, ki ga hrani Nadškofijski arhiv
Maribor180 in iz Zeličeve monografije,181 razbiramo, da je letnica 1643 dokaz, da je
bila cerkev zidana tega leta, a se s tem ne moremo strinjati, saj bi to lahko bila
177 HÖFLER 1982 (op. 71), str. 38–39. 178 ŽUS, Župnijska kronika (1881–2012), str. 26. 179 ZVKDS OE CE, terenski zapiski Ivana Stoparja, 1974, str. 56. 180 NŠAM, zapiski Jožeta Lončarja, 1956, str. 2. 1956 (op. 6), str. 2. 181 ZELIČ 2003 (op. 2), str. 95.
67
letnica prenove. Leta 1755 je dobila cerkev sedanji oltar,182 ki je bil leta 1975
obnovljen.183 Tabernakelj je iz 19. stoletja.184
Vhod do cerkve je skozi portal, ki je nekoč skupaj z nizkim zidom služil kot obzidje
pokopališča. Na portalu je napis: »»Tukaj se je v drugeig pokopalish sazhelu ta 20
dan Roshenzveita 1812 A. M.« Pravilno orientirana enoladijska cerkev ima na
zahodni strani zvonik, dvokapno streho nad ladjo in nekoliko ožji triosminsko
zaključen prezbiterij. Zvonik ima v pritličju tri arkadne loke in je kvadratnega
prereza, v nadstropju pa ima obliko oktogona. V nadstropju je na severni in južni
steni zvonika manjša pravokotna lina, pod streho pa je na vsaki strani zvonika
polkrožno okno. Streha zvonika ima čebulasto obliko. Na južni stene ladje je
manjše pravokotno okno, nekoliko stran od njega, na vzhodni strani pa je večje
pravokotno okno s profilirano obrobo. Prezbiterij se triosminsko zaključuje in ima
po eno pravokotno okno na severni in južni steni prezbiterija. Na severno stran
prezbiterija je prislonjena še zakristija pravokotnega tlorisa z nižjo, samostojno,
dvokapno streho.
Enoladijska cerkev ima banjast obok tako v ladji kot v prezbiteriju. Prehod med
ladjo in prezbiterijem je ločen s slavoločno steno. Stene ladje nimajo arhitekturne
členitve. Tla so iz klesancev.
Glavni oltar je oltar z nastavkom. Antependij je rahlo profiliran. Nastavek ima
konkavno oblikovano predelo, ki se ob straneh polkrožno zaključi. Na vsako stran
oltar zamejujeta para volut. Zgornji voluti nosita dva putta ter profilirano ogredje,
nad katerim je na sredini Božje oko v vencu oblakov z žarki in s tremi pari angelskih
glavic. Ob straneh so vaze z rožami. Tabernakelj ima pozlačena, konkavno
oblikovana vratca. Visok relief na vratcih predstavlja razpelo, nad katerim je
baldahin v obliki dvojne školjke. Na vsako stran ima tabernakelj po en pilaster in
en kompozitni steber. Po celotni širini tabernaklja teče talni venec in profilirana
greda, iz katere rastejo dvojna držala za sveče. Tabernakelj je zaključen z atiko, ki
182 Valter BRAZ, Gornje Brezovo, Krajevni leksikon Slovenije, 3, Ljubljana 1976, str. 259;
CIGALE, CIGLENEČKI et al. 2006 (op. 92), str. 188. 183 INDOK center Ministrstva za kulturo RS, terenski zapiski Marijana Zadnikarja, zapiski XI,
1952, s. p. 184 ZVKDS OE CE, terenski zapiski Ivana Stoparja, 1974, str. 55.
68
je oblikovana z dvema volutama, ki nosita na vsaki strani enega pozlačenega angela,
na temenu pa na podstavku leži jagnje. V tronu stoji kip sv. Urha. Obdan je s
stiliziranimi oblaki. Ob desni nogi mu stoji putto, ki v rokah drži knjigo, na njej pa
je riba. Tron je obdan s konkavno-konveksno oblikovanim profiliranim okvirjem in
reliefno oblikovanim rastlinjem. Na temenu trona je napisna plošča z napisom:
»SV./URH/1755«, ob njej pa sta na vsako stran po ena angelska glavica. Na desni
in levi strani ob tronu stojita zelo podobna svetnika. Oba imata v eni roki sabljo, v
drugi pa neprepoznaven predmet. Oblečena sta v pozlačeno obleko do kolen in siv
plašč, obute imata visoke škornje, na glavi pa imata zašiljeno čepico.
Cerkev nima stranskih oltarjev, ima pa prižnico, ki je postavljena na severno stene
ladje in se naslanja na slavoločno steno. Tristrana prižnica je členjena s pilastri na
vogalih, ki imitirajo bel marmor, in profiliranim vencem spodaj, ki imitira rdeč
marmor ter profiliranim ogredjem zgoraj, ki imitira rjav marmor. Polja imajo
rumen, pravokoten, profiliran okvir, v sredini pa je osemkraka zvezda. Iz ogredja,
na strani, ki gleda proti slavoloku, moli roka s črno-belim rokavom, ki držo razpelo.
69
Slika 38: p. c. sv. Urha, Gornje Brezovo, glavni oltar
Sergej Vrišer v svoji monografiji o baročnem kiparstvu predstavi oltar sv. Urha iz
Dolnjega Brezovega kot neko posebnost. Opiše ga kot »po arhitekturi nevsakdanje
delo«. Pravi, da sta figuri nekako prilepljeni k oltarju, nad katerima so putti v
poletu.185 Vrišer pa je zapisal še, da ima oltar sv. Urha precej sorodnosti z oltarjema
v Rodinah pri Radovljici.186
185 VRIŠER 1976 (op. 30), str. 126. 186 VRIŠER 1992 (op. 1), str. 180.
70
4.7 Sv. Janez na Dolnjem Brezovem
Na hribu nad vasjo Dolnje Brezovo187 stoji na 240 m nadmorske višine cerkev sv.
Janeza Krstnika.
Popis, ki ga hrani Nadškofijski arhiv Maribor, pravi takole:
»Na lepem gričku nad vasjo Spodnje Brezovo stoji cerkev sv. Janeza sredi
smrekovega gozda. Poprej so bili okrog vinogradi, pa ker je večkrat neurje
uničilo nasade, je baron Mordase, lastnik grada Impolca svetoval kmetom
naj ne sadijo več trt, ampak naj pogozdijo hrib z iglavci. Isti baron je tudi
mnogo prispeval za zidavo cerkve, ki je bila zidana v baročnem slogu l.
1763.«188
Cerkev izvira iz 18. stoletja, na zvoniku je bila pred obnovo letnica 1791.189 Leta
1910 je neki Lubej renoviral desni stranski oltar sv. Matije. Na stolpu cerkve je bila
nekdaj vidna letnica 1763.190
187 Jože Lončar je cerkev imenoval sv. Janez na Spodnjem Brezovem (NŠAM, terenski zapiski
Jožeta Lončarja, 1956, str. 3). 188 NŠAM, terenski zapiski Jožeta Lončarja, 1956, str. 3); ZVKDS OE CE, terenski zapiski Ivana
Stoparja, 1974, str. 44. 189 ZVKDS OE CE, terenski zapiski Ivana Stoparja, 1974, str. 44. 190 TILLER 1938 (op. 135), str. 14.
71
Slika 39: p. c. sv. Janeza Krstnika, Dolnje Brezovo
Enoladijska cerkev ima na zahodu trinadstropen zvonik, ožji in nižji prezbiterij na
vzhodni strani ter pravokotno zakristijo na severni strani ladje. Ladja nosi
samostojno dvokapno streho, medtem ko imata zakristija in prezbiterij svojo streho,
ki je nekoliko nižja od ladijske strehe. Zvonik ima na zahodni strani polkrožna
vrata, v naslednjih dveh nadstropjih ima na severni, zahodni in južni strani
pravokotni lini, na vzhodni strani je pravokotna linija le v drugem nadstropju, čisto
na vrhu pa je na vseh straneh polkrožno okno. Vse odprtine so obrobljene z belim
okvirjem. Zvonik ima strešni venec in piramidasto streho. Cerkev ima na severni in
južni strani po eno pravokotno okno. Prezbiterij je triosminsko zaključen in ima
pravokotno okno na južni strani, na severni strani pa mu je dodana pravokotna
zakristija, ki ima na vzhodni steni manjše okno, na zahodni pa pravokotna vrata.
72
Cerkev ima tla iz sekancev, banjast obok v ladji in v prezbiteriju. Veliki oltar je bil
iz leta 1732, kar je pisalo na oltarju. Leta 1882 je Andrej Žveglič renoviral veliki
oltar.191 Lesen antependij nima posebnih elementov členitve ali poslikav. Oltar
členijo par kompozitnih pilastrov ter dva para kompozitnih stebrov, ki stojijo na
nizkem postamentu in nosijo lomljeno profilirano z zoborezom okrašeno ogredje;
ta se zaradi okvirja trona prekinja. Atiko očrtujeta dve položni voluti ob straneh, na
vrhu pa je polkrožno oblikovan profiliran zatrep. V atiki je doprsni kip Boga Očeta
z golobom sv. Duha. V tronu je prizor, ki predstavlja Jezusov krst. Najvišja figura
je sv. Janez Krstnik, ki z desnico poliva Jezusa. Kip sv. Janeza Krstnika ima odbito
levo dlan. Ob njem pa klečita še dva moška. Tron je polkrožno zaključen in ima
profiliran pozlačen okvir. Lesen tabernakelj ima profiliran okvir vratc, na vsako
stran pa pilaster, ki ga ob vznožju in na vrhu krasita dva volutasto oblikovana lista.
Na sredini sedi jagnje. Na desni strani oltarja je kompozitni pilaster, pred katerim
je verjetno nekoč stal kip. To nakazuje odlomljen del podstavka. Na tem mestu je
prislonjen križ z roko, ki pripada kipu na levi strani oltarja. Na levi strani je namreč
prav tako kompozitni pilaster, pred njim pa stoji moška figura (svetnik), ki nima
leve roke, ima pa del palice ob nogi. V desnici drži knjigo. Na vsako stran oltarja
sta še dva kompozitna stebra. Oltar pa ima še na vsako stran obhodni lok. Na
desnem loku je svetnik, ki ima belo albo in zlat mašniški plašč, na glavi pa ima
temen klobuk. V levici drži odprto knjigo, ki jo kaže gledalcu, z desnico kaže na
fanta, ki kleči ob njegovih nogah. Fant je oblečen v belo srajco in rdeče hlače z
zelenimi naramnicami. Morda gre za sv. Frančiška Ksaverja, ki krščuje domačina.
Na levem portalu je neznani sv. škof z rdečo tuniko in zlato obleko do kolen.
Bradat mož ima škofovsko kapo. Kip nima desne dlani.
191 TILLER 1938 (op. 135), str. 14.
73
Slika 40: p. c. sv. Janeza Krstnika, Dolnje Brezovo, glavni oltar
Južni stranski oltar je posvečen sv. Matiji. Gre za oltar z nastavkom. Kamnit
antependij nima okrasja. Oltar na vsaki strani členi visok pravokoten postament z
rastlinskim profiliranim dekorjem in kompozitni steber. Deblo je okrašeno z
reliefno izdelanim vitičevjem in rastlinjem. Oltar zaključujeta akantovi krili. Stebra
nosita ravno, a lomljeno ogredje. Atika je sestavljena iz akantovega reliefnega
prepleta. Atika nosi napisno ovalno ploščo: »SV./MATIJA/p.z.n.«, nad njo pa je
angelska glavica. Tron ima polkrožno obliko s profiliranim okvirjem. Sv. Matija v
desnici drži močno poškodovano knjigo, odbiti so tudi njegovi prsti, razen palca.
Ob desni nogi stoji nekakšna vaza ali vrč z okrasnima ročajema na vsaki strani.
Nad glavo se razprostira reliefna školjka. Na predeli pod tronom je napis: »E.
1644.« in »R. 1910. Lubej.«.
74
Slika 41: p. c. sv. Janeza Krstnika, Doljne Brezovo, južni stranski oltar
Na severni strani slavoloka ni stranskega oltarja, ampak je na konzolo postavljen
kip Brezmadežne,192 ki je obdana z naslikanim, polkrožno zaključenim portalom.
192 ZVKDS OE CE, terenski zapiski Ivana Stoparja, 1974, str. 43.
75
4.8 Sv. Benedikt na Žigrskem Vrhu
Slika 42: p. c. sv. Benedikta, Žigrski Vrh
Sredi vasi Žigrski Vrh stoji na 304 m nadmorske višine cerkev sv. Benedikta.
Cerkev je postavljena na manjši hrib, mimo katerega pelje vaška cesta. V
neposredni bližini je gospodarsko poslopje in stanovanjska hiša, sicer pa je v okolici
še nekaj stanovanjskih hiš.
Župnijska kronika piše, da se je začela gradnja te cerkve že leta 1480, o čemer
poroča tudi popis, ki ga hrani Nadškofijski arhiv Maribor.193 Iz Krajevnega
leksikona Slovenije pa razbiramo, da bi smeli cerkev, zaradi polkrožnega okna v
prezbiteriju, umestiti v 16. stoletje.194 Leta 1700 je domnevno cerkev dobila sedanjo
podobo s kapelo sv. Antona Padovanskega. To se sklepa, ker je bila nekoč ta letnica
vidna na tlaku.195 Nad vhodom v cerkev je bila nekoč vidna letnica 1717, 196 kar bi
lahko nakazovalo na čas prenove, če ne kar na čas nastanka ali dokončanja cerkve.
193 NŠAM, zapiski Jožeta Lončarja, 1956, str. 4. 194 Valter BRAZ, Žigrski Vrh, Krajevni leksikon Slovenije, 3, Ljubljana 1976, str. 283; ZVKDS OE
CE, terenski zapiski Ivana Stoparja, 1974, str. 202. 195 NŠAM, zapiski Jožeta Lončarja, 1956, str. 4. 196 NŠAM, zapiski Jožeta Lončarja, 1956, str. 4.
76
Enoladijska cerkev ima na vzhodu visoko kamnito obzidje, ki ga prekine kamnit,
polkrožno zaključen portal z dvokapno streho. Danes je hrib tako visok, da ne
moremo skozi ta portal do cerkve. Kamnito obzidje seže le do polovice lope, ki je
prislonjena na vzhodno steno ladje, verjetno pa je bilo nekoč obzidje okoli celotne
cerkve. Vhodno lopo nosita dva toskanska stebra in dva toskanska polstebra, ki
nosijo polkrožne arkade, in ima trikapno streho. Nad zahodno arkado je vidna
letnica 1711. Po vseh straneh lope teče strešni venec, ki je rahlo profiliran. Lopa
ima kamnito ograjo, ki je na vzhodni strani prekinjena za prehod. Obod banjastega
oboka je poudarjen s profiliranim vencem. Na vzhodno steno ladje je prislonjen še
del zidu, ki seže od južnega polstebra do pravokotnih vrat. Vrata so obdana s
portalom s profilirano gredo. Do vrat vodi ena kamnita stopnica, na desni strani vrat
pa je še kamnit vodnjak. Severna stena ima lunetno okno in pravokotno okno. Na
zahodni strani ladje je nekoliko ožji prezbiterij, ki ima triosminski zaključek in dve
okni; na severni strani je pravokotno, na vzhodni pa polkrožno okno. Ob zakristijo
je na južno stran prislonjen dvonadstropen zvonik, ki je kvadratnega prereza, a ima
v nadstropjih zaobljene vogale. V pritličju vzhodne stene zvonika je manjše
pravokotno okno, nad njim pa so pravokotna vrata, do katerih vodijo lesene
stopnice z leseno ograjo, nad njimi je pločevinasta streha. Na severni strani zvonika
je preprost portal. Nad vrati je v polkrožno nišo postavljeno razpelo. V nadstropju
nad razpelom je manjše pravokotno okno. Na vseh straneh zvonika je v najvišjem
nadstropju polkrožno okno. Zvonik ima rahlo lomljeno in šilasto streho. Ob
vzhodno steno zvonika je prizidana kapela, ki nekoliko izstopa iz fasade zvonika in
ima prirezana vogala. Na južni steni ima lunetno, na vzhodni pa pravokotno okno.
Ladja ima dvokapno streho, pravokotno na njo se steka trikapna streha kapele.
Okoli cerkve tečeta talni in strešni zidec.
Enoladijska cerkev ima zidano pevsko emporo, ki jo nosijo trije arkadni loki.
Empora nima posebnih arhitekturnih elementov. Ladja ima raven strop. Na severni
steni ladje in hkrati na severni strani pevske empore je lunetno okno. Ladja se loči
od ožjega prezbiterija s polkrožnim slavolokom. Na južni steni ladje je polkrožni
slavolok, ki predstavlja vhod v kapelo. Na vsako stran slavoloka je še profiliran
vodoravni zidec, ki seže še na stran ladjine in kapeline stene. Kapela ima banjast
obok, ki ga členijo oproge. Po celotni ladji, kapeli in prezbiteriju teče talni,
77
profilirani zidec. Prezbiterij ima banjast obok, ki ga členijo dekorativna rebra. Po
celotnem prezbiteriju teče še vodoravni zidec, ki je profiliran. Južna stena
prezbiterija ima polkrožen prehod, ki vodi v pritličje zvonika, ki služi zakristiji.
Glavni oltar je kamnit oltar z nastavkom. Kamnit antependij je postavljen na kamnit
pravokoten podstavek in je bogato razčlenjen. Spodaj je v obliki talnega venca
izoblikovan črn podstavek, ki nosi členjen antependij, le-ta je namreč spodaj zelo
ozek, nato nekoliko širši s poševno prirezanimi stranicami, sledi polkrožno izdolben
pas, ki je zopet ožji, in na vrhu najvišji pravokoten del z ravnimi stranicami. Na
sredini oltarne menze stoji tabernakelj s pozlačenimi vratci, na katerih sta reliefno
upodobljena simbola evharistije. Na vsako stran je po en pilaster, ki ima profiliran
pravokotnik in krog, ob njej pa je nekoliko nazaj pomaknjena voluta. Voluti stojita
na profiliranem kvadratnem podstavku. Na vrhu je ogredje, okrašeno z zoborezom.
Na tabernaklju stoji pravokotni kubični del s polkrožnima stranicama ter
pravokotno nizko ploščo, ki je spodaj okrašena s pozlačenim dekorativnim vencem.
Na vsako stran kubičnega podstavka, ki nosi pozlačeno razpelo, stoji vaza s
stiliziranim cvetom. Predela je členjena z dvema visokima postamentoma, ki sta v
zgornjem in spodnjem delu profilirana. Ob njiju pa sta na vsaki strani po en pilaster.
V tronu s polkrožnim, profiliranim in pozlačenim okvirjem stoji sv. Benedikt, ki v
levici drži pozlačen kelih. V ozadju je naslikano zeleno hribovje. Ob svetnikovi
desni nogi je mitološka žival, ki ima trup kače, glavo psa, iztegnjen jezik pa
spominja na zmaja. Na vrhu trona je v modrem medaljonu napis: »BENEDIKT«.
Medaljon je okrašen s pozlačenimi viticami, ki sežejo na vsako stran okvirja. Na
vsako stran trona stoji po en svetnik, in sicer je na desni strani oltarja neznan
svetnik, oblečen v redovniško oblačilo z opasnico ter s križem v roki. Svetnik na
levi strani oltarja je oblečen v meniško obleko, v rokah drži dva predmeta, ki nista
povsem razločna, in sicer liliji podobno vejico ter ptiču ali morda ribi podobno
žival. Glavni oltar ima na hrbtni strani napis: Karl Poglajen iz St. Ruperta 1886.197
197 ZVKDS OE CE, terenski zapiski Ivana Stoparja, 1974, str. 202.
78
Slika 43: p. c. sv. Benedikta, Žigrski vrh, glavni oltar
Kapela sv. Antona Padovanskega ima kamnit oltar z nastavkom. Do oltarja vodi
nizka, a zelo široka stopnica. Antependij je dekoriran z dvema pravokotnikoma.
Tabernakelj je pravokotnega tlorisa. Ima pozlačena polkrožna vratca, ki nosijo
relief Jezusovega srca. Na vsako stran vratc je po en pilaster. Nekoliko v ozadje sta
postavljeni voluti, ki sta na vsako stran tabernaklja. Na vrhu tabernaklja je kubični
podstavek, ki nosi razpelo. Nastavek je členjen ob straneh z volutasto zaključenima
postamentoma, ki nosita voluti z rastlinskim dekorjem. Voluti nosita spodaj desno
kip morda nadangela Rafaela z dečkom, spodaj levo pa morda nadangela Gabrijela,
saj predvidevamo (zaradi drže roke), da je imel kip nekoč v roki tudi lilijo. Voluti
zgoraj nosita kapitelu podoben podstavek za voluti, ki ob straneh zaključujeta atiko.
Na vrhu atike je polkrožno oblikovano profilirano ogredje. Atika nosi ovalen
79
medaljon, v katerem je zelo slabo ohranjena podoba morda sv. Benedikta. V tronu
je upodobitev Antona Padovanskega z Jezusom in lilijo. Obdaja ga dekorativno
pozlačeno ozadje in pozlačen reliefni okvir z rožami. Oltar sv. Antona
Padovanskega nosi na hrbtni strani letnico 1732.198 Slika v tronu je po vsej
verjetnosti mlajša.
Slika 44: p. c. sv. Benedikta, Žigrski Vrh, oltar v kapeli sv. Antona Padovanskega
198 ZVKDS OE CE, terenski zapiski Ivana Stoparja, 1974, str. 202.
80
4.9 Sv. Štefan v Vranju
V središču vasi Vranje stoji na 292 m nadmorske višine cerkev sv. Štefana. Vranje
je bilo krščanska pomembna točka že v času med četrtim in šestim stoletjem, ko je
bil z duhovščino poseljen Ajdovski gradec.199 Župnijska kronika sicer navaja, da
naj bi na mestu današnje cerkve sv. Štefana v času med četrtim in šestim stoletjem
stala cerkev, a gre le za domnevo. Cerkev sv. Štefana v današnji obliki verjetno
izvira iz 17. stoletja.200
Slika 45: p. c. sv. Štefana, Vranje
Pravilno orientirana enoladijska cerkev ima na zahodu zvonik, ki je v pritličju in
prvem nadstropju pravokotnega prereza, nato pa se spremeni v oktogon. Pritličje je
na severni in južni strani odprto s polkrožnima odprtinama, v prvem nadstropju so
ozke pravokotne line, v najvišjem nadstropju pa so bifore. Zvonik ima lomljeno in
zašiljeno streho. Ladja ima na severni in južni strani po dve pravokotni okni ter
dvokapno streho. Prezbiterij je nekoliko nižji in ožji od ladje in ima triosminski
zaključek s samostojno streho. Ob severno steno prezbiterija pa je prislonjena še
199 Ajdovski gradec smo kratko predstavili že v poglavju Zgodovinski oris župnije Sevnica. 200 Valter BRAZ, Vranje, Krajevni leksikon Slovenije, 3, Ljubljana 1976, str. 281; ZVKDS OE CE,
zapiski Ivana Stoparja, 1974, str. 189; CIGALE, CIGLENEČKI et al. 2006 (op. 92), str. 196–197.
81
pravokotna zakristija, ki ima enokapno streho in seže še nekoliko na severno steno
ladje. Zakristija ima na zahodni strani pravokotna vrata, na vzhodni pa pravokotno
okno. Vogali cerkve, okna, line, arkade in prehod med pritličjem ter nadstropjem
zvonika so poudarjeni z belo obrobo.
Cerkev ima šamotni tlak. Pevska empora stoji na dveh toskanskih stebrih. Podkorje
je banjasto obokano. Ladja ima banjast obok s tremi oprogami, ki se stekajo v
pilastre. Slavoločna stena s polkrožno odprtino loči ladjo od prezbiterija, ki ima
prav tako banjast obok.
Glavni oltar je oltar z nastavkom. Antependij je preprost in nima posebnosti.
Tabernakelj ima pozlačena polkrožna vratca z reliefom razpela, ki stoji na reliefno
poudarjenem medaljonu. Nad vratci lebdita zelo okorno izoblikovana angela, ki v
rokah držita srce. Na vsaki strani tabernaklja kleči angel. Angela klečita na visokih
podstavkih, na podobnih podstavkih ob angeloma pa na vsako stran stojita še dva
kompozitna stebra, ki se dvigata v nadstropje. Nad tabernakljem je triosminsko
zaključena niša s tremi naslikanimi polji. Stene niše med seboj ločijo pilastri, na
vrhu pa vidimo še profilirano gredo z reliefnimi zvezdami. V niši stoji na
pravokotnem podstavku razpelo. Niša je na vsaki strani zamejena z lizeno, ki nosi
rastlinski dekor, ter s polkrožno oblikovanim baldahinom, ki ima profilirano
ogredje s pozlačenimi zvezdami. Na vsako stran niše je še del pilastra, iz katerega
visita dve čašasto oblikovani konzoli, ter naslikano okno/kartuša, ki ga/jo
zamejujeta dva pilastra in trilistnat pozlačen zaključek. Nastavek na vsaki strani
zamejujeta para kompozitnih stebrov. Nad tronom, po celotni širini nastavka teče
profilirano vodoravno ogredje, sledi atika, ki v polkrožni niši nosi kip sv. Štefana.
Atiko zamejujeta voluti, ki na vrhu nosita vazi z rožami. Ob voluti, na desni strani
oltarja, stoji zelo poškodovan kip s tehtnico (sv. Mihael), saj ta nima stopala leve
noge ter dlani desne roke. Na drugi strani pa je svetnica s krono, plamenečim srcem
in palmovo vejico v desnici, na glavi pa ima pozlačeno krono. Vrh atike zaključuje
pravokotni podstavek, ki nosi razpelo. Pred podstavek je postavljena še angelska
glavica. Oltar ima na vsako stran obhodni lok, na katerem stojita kipa svetnikov.
Na desni strani oltarja je svetnik v meniški obleki in s palico (morda sv. Bernard iz
Clairvauxa), na levi strani pa je svetnik z nekoliko svetlejšo meniško obleko in
daljšo palico (morda sv. Benedikt). Kaj drži svetnik v levi roki, ni prepoznavno.
82
Prvotno je na oltarju stala slika sv. Štefana iz prve polovice 18. stoletja, ki danes
visi na južni steni ladje.201
Slika 46: p. c. sv. Štefana, Vranje, glavni oltar
Severni stranski oltar je posvečen sv. Barbari.202 Gre za oltar z nastavkom, ki ima
kamnit antependij in lesen nastavek. Predela je členjena na vsaki strani s
postamentoma. Oltarni nastavek zaključujeta korintska stebra, ki nosita
stopnjevano profilirano ogredje z nizkima okrajkoma. Atika je sestavljena iz volut
ob straneh in spodaj, na vrhu pa je pozlačeno rastlinje. Atika ima v sredini Marijin
monogram, okrog njega so dvojni žarki, modro nebo in temni oblaki. Na mestu,
kjer je po navadi tabernakelj, stoji čašasto oblikovan podstavek, na katerem stoji
Marija. Ob Marijo sta postavljena kipa, in sicer kip sv. Barbare (na desni strani
oltarja) in kip sv. Katarine (na levi strani oltarja), ki ji manjka del dlani in del roke
do komolca. V tronu je slika zelo nizke kvalitete, na kateri prepoznamo žensko
figuro, po vsej verjetnosti gre za sv. Barbaro, ki leži, v ozadju pa je skalovje in grad
201 ZVKDS OE CE, terenski zapiski Ivana Stoparja, 1974, str. 189; NŠAM, zapiski Jožeta
Lončarja, 1956, str. 5. 202 ZVKDS OE CE, terenski zapiski Ivana Stoparja, 1974, str. 202.
83
na pečini. Nad prizorom lebdita dva putta. Nad sliko je rdeč medaljon z pozlačenim
dekorativnim rastlinjem.
Slika 47: p. c. sv. Štefana, Vranje, severni stranski oltar
Stranski oltar na južni strani je posvečen sv. Antonu Puščavniku. Gre za oltar s
podobno arhitekturno členitvijo, kot jo ima severni stranski oltar, z nekaj
različicami. Ob bazah korintskega stebra sta postavljena še dva reliefno oblikovana
cvetna venca. Slika v tronu prikazuje skušnjave sv. Antona, ob njem je hudiček ter
Kristus. Ob tronu stoji na desni strani kip sv. Jožefa, na levi strani pa je kip vojaka
s knjigo v desnici. Stopar je zapisal, da je imel svetnik v levici še bič, a ga danes
nima.203 Ob rdečem medaljonu nad sliko je na desni strani angelska glavica, žebelj
na levi strani nakazuje, da je morda bila glavica tudi tu. V atiki je Kristusov
monogram, na vrhu pa še križ.
203 ZVKDS OE CE, terenski zapiski Ivana Stoparja, 1974, str. 189.
84
Slika 48: p. c. sv. Štefana, Vranje, južni stranski oltar
Leta 1754 sta bila izdelana stranska oltarja.204 Letnica je bila nekoč vidna tudi na
tlakovcu v prezbiteriju.205 Omenjena letnica lahko predstavlja leto kasnejše
predelave, zato ne moremo z gotovostjo trditi, da gre za letnico nastanka oltarja.
Veliki oltar je iz 19. stoletja.206 Nad slavolokom je letnica 1700 in ob njem kip,
verjetno iz 17. stol.207
204 NŠAM, zapiski Jožeta Lončarja, 1956, str. 5. 205 Valter BRAZ, Vranje, Krajevni leksikon Slovenije, 3, Ljubljana 1976, str. 281. 206 ZVKDS OE CE, terenski zapiski Ivana Stoparja, 1974, str. 189. 207 ZVKDS OE CE, terenski zapiski Ivana Stoparja, 1974, str. 202.
85
4.10 Sv. Neža v Zagradcu
Nad Blanco je na 310 m nadmorske višine vas Zagradec, ki ima nekoliko južneje
cerkev sv. Neže. Cerkev stoji na hribu. V bližini sta le dve hiši.
Slika 49: p. c. sv. Neže, Zagradec
Pravokotna cerkvena ladja zna biti še romanska, saj je na južni steni vidna zazidana
polkrožna romanska lina.208 Po besedah Zeliča je cerkev dobila prezbiterij v 17.
stoletju, leta 1728 je bil postavljen sedanji glavni oltar, 1838. je bila cerkev
renovirana, nato še 1881., ko so kupili nov tabernakelj.209 Da je bila cerkev
renovirana leta 1881, priča tudi zapis iz Nadškofijskega arhiva Maribor.210 V
notranjščini pod južnim oknom je z lesom obita niša, v kateri je letnica 1728. Ta
letnica bi res lahko predstavljala tudi letnico nastanka oltarja, a tega ne moremo
trditi, saj nimamo podatka, da je bil v tem času sezidan prezbiterij. Tako zunanjost
kot notranjost cerkve kažeta, da je ladja starejša od prezbiterija, zato letnica na
208 Valter BRAZ, Čanje, Krajevni leksikon Slovenije, 3, Ljubljana 1976, str. 255, ZVKDS OE CE,
terenski zapiski Ivana Stoparja, 1974, str. 25. 209 ZELIČ 2015 (op. 61), str. 107 210 NŠAM, zapiski Jožeta Lončarja, 1956, str. 5.
86
ladjini steni po vsej verjetnosti ne obeležuje prezbiterija in njegove opreme. Menim,
da se letnica nanaša na oltar, ki je bil nekoč na južni strani slavoločne stene.
Pravilno orientirana dvoladijska cerkev ima na zahodu zvonik, ki je v pritličju
kvadratnega prereza, v nadstropjih pa oktogonalnega. Na južni strani ima zvonik
pravokotna vhodna vrata, v prvem nadstropju ima na vseh straneh pravokotno lino,
v najvišjem nadstropju polkrožno okno. Streha je piramidasta. Ladja ima enokapno
streho, ki se na vzhodu tristrano zaključuje. Na južni strani ladje je pravokotno
okno. Prezbiterij na zunanjščini ni posebej ločen od ladje, ima pa triosminski
zaključek z dvema polkrožnima oblikovanima okenskima odprtinama. Na severni
strani ladje sta dve pravokotni okni.
Ladja in prezbiterij imata banjast obok, loči pa ju slavoločna stena s šilasto odprtino.
Ladja in prezbiterij se na severni strani odpirata v dodatno ozko ladjo. Glavni oltar
z nastavkom ima kamnit antependij, do oltarja vodita dve stopnici. Na dveh
postamentih stojita dva tordirana korintska stebra, ob katerih je še par korintskih
pilastrov in par korintskih stebrov ob straneh oltarja. Med pilastrom in tordiranim
stebrom je še profiliran, rastlinski dekor v snopu. Ob straneh oltarja sta še krili iz
lesenega akantovja. Stebri nosijo stopnjevano in profilirano ogredje, ki se nad
tronom segmentalno boči. Na ogredju sedi Sveta Trojica. Na vsako stran je še po
en putto, pod njunima nogama pa sta še dva para angelskih glavic. V tronu stoji sv.
Neža. Na vsako stran svetničine glave je angelska glavica. Tron ima polkrožen,
profiliran in pozlačen okvir. Na levi strani oltarja stoji kip sv. Lucije, svetnica na
desni strani oltarja ima le palmovo vejico v levici, zato ne moremo določiti, za koga
gre. Tabernakelj ima pozlačena polkrožna vratca, ki nosijo relief križa in školjke.
Ob straneh tabernaklja je korintski steber, ki stoji na manjšem podstavku in ima
pozlačeno bazo ter kapitel. Ob njem stoji še voluta, ki je zgoraj lomljena. Tudi
voluta stoji na podstavku. Na tabernaklju stoji z volutami oblikovan, pravokoten,
rdeč relikviarij s pozlačenim vegetabilnim okvirjem.
87
Slika 50: p. c. sv. Neže, Zagradec, glavni oltar
Za oltarjem je napis: »Cesmeštra Zalokar in Gabrič« in »Prenovleje Altarja. Leto.
1881.« Spodaj sta še zelo zabrisani in nečitljivi črki, verjetno »A. V.«. Oltar je iz
prve polovice 18. stoletja. 211
Cerkev nima stranskih oltarjev, ima pa na severni strani slavoločne stene
pravokotno konzolo, ki nosi kip sv. Alojzija, na južni strani slavoloka pa je na
podobni konzoli kip sv. Katarine Aleksandrijske. Na južni strani naj bi stal oltar, ki
so ga zaradi na novo prebitih oken odstranili. Obe angelski glavici, ki se nahajata
na slavoločni steni, naj bi pripadali temu oltarju.212
211 ZVKDS OE CE, terenski zapiski Ivana Stoparja, 1974, str. 31; CIGALE, CIGLENEČKI et al.
2006 (op. 92), str. 186. 212 ZVKDS OE CE, terenski zapiski Ivana Stoparja, 1974, str. 34.
88
Slika 51: p. c. sv. Neže, Zagradec, kip sv. Katarine na slavoločni steni
Na temenu slavoločne stene visi še kopija Rafaelove Sikstinske Madone, ki naj bi
bilo darilo nekega davkarja Abrama.213 Ker Zelič ne navaja vira, iz katerega je črpal,
smo lahko upravičeno skeptični o relevantnosti zapisanega. Gre za upodobitev
Marije Pomagaj, ob kateri sta upodobljena verjetno donatorja.
213 ZELIČ 2003 (op. 2), str. 109.
89
Slika 52: p. c. sv. Neže, Zagradec, kip sv. Alojzija na slavoločni steni
Slika 53: p. c. sv. Neže, Zagradec, oljna slika na slavoločni steni
90
Zelo nejasno je zapisana letnica obnove cerkve. V tipkopisu je najprej zapisana
letnica 1838, ki je popravljena v letnico 1881, ta pa je s pisalom prečrtana in ob njej
je napisana letnica, ki bi jo lahko prebrali kot 1888.214
Slika 54: p. c. sv. Neže, Zagradec, angelski glavici na slavoločni steni
214 ZVKDS OE CE, terenski zapiski Ivana Stoparja, 1974, str. 34.
91
Slika 55: p. c. sv. Neže, Zagradec, angelska glavica na slavoločni steni
Cerkev ima na vzhodni steni zvonice, nad vhodnimi vrati sliko sv. Neže, ki nosi
letnico 1728.
Slika 56: p. c. sv. Neže, Zagradec, oljna slika nad vhodnimi vrati v glavno ladjo
92
4.11 Marija Vnebovzeta na Grački gori215
Že samo ime (Gračka) gora pove, da gre za visok hrib. Ima okoli 359 m nadmorske
višine. Vrh hriba krasi cerkev Marije Vnebovzete (oz. Marije Pomagaj, kakor jo
imenujejo domačini).216
Slika 57: p. c. Marijinega Vnebovzetja, Gračka gora
Na tem mestu naj bi prvotno stal grad oz. nekakšna utrdba. Iz neznanega razloga je
ta stavba propadla. Ostanke so vaščani porabili najprej za postavitev kapelice. Ker
pa je začelo k tej kapelici prihajati vse več romarjev in majhna kapelica ni bila
dovolj, so se odločili, da postavijo cerkev.217 Cerkev, posvečena Marijinem
vnebovzetju je bila prvič omenjena leta 1581.218 Sedanja cerkev pa je bila
postavljena 1638.219 Ta letnica je bila nekoč zapisana tudi na stranskem oltarju,
posvečenemu sv. Apoloniji (»Hoc altare curavit fieri K. M. Adam Smole Parochus
215 O cerkvi sv. Marije Vnebovzete na Grački gori govori tudi moje diplomsko delo Romanje na sv.
Rok nad Sevnico (OCVIRK 2014 (op. 131), str. 4–21), po katerem sem povzela to poglavje. Gl. npr.:
Valter BRAZ, Čanje, Krajevni leksikon Slovenije, 3, Ljubljana 1976, str. 225; HÖFLER 1982 (op.
71), str. 8; ZELIČ 2003 (op. 2), str. 110–117; Milan VINČEC, Marijine božje poti na Slovenskem,
Koper 2011, str. 103; CIGALE, CIGLENEČKI et al. 2006 (op. 92), str. 186. 216 ŽUS, Župnijska kronika (1881–2012), str. 300. 217 Pripoved tamkajšnjega ključarja. 218 HÖFLER 1982 (op. 71), str. 8. 219 ŽUS, Župnijska kronika (1881–2012), str. 25.
93
Lucis sylvae cum Syndicis Joan Gaberzh et Martino Leishnik ad honorem
Beatissimae virg. Mrae mense Jan. anno Dni M.D.C.XXX.VIII.«220), zato je
vprašanje, če ta letnica mogoče predstavlja le letnico temeljite obnove cerkve, ki se
je zaključila z novo notranjo opremo.221
Zvonik raste iz širšega dvoetažnega spodnjega dela, ki ima kvadratni tloris in ki v
pritličju služi kot preddverje, navzven odprto s tremi polkrožno zaključenimi
odprtinami. V nadstropju vidimo na zahodni strani manjšo kvadratno odprtino.
Prehod med obema je poudarjen z vodoravnim zidcem, ki je v profilu kvadraten in
se nadaljuje tik pod streho celotne ladje, prezbiterija in zakristije. Proti vrhu se tloris
zvonika, v treh etažah, spremeni v oktogon. Tudi tu so etaže med seboj zamejene z
zidcem, tokrat polkrožnega profila. Na vsaki drugi strani oktogonalnega zvonika je
v prvi etaži manjša kvadratna odprtina in v drugi etaži, prav tako na vsaki drugi
strani, bifora. Tik pod vrhom, v najvišji etaži je na vsaki strani zvonika okrogla lina.
Zvonik je imel prvotno čebulasto streho, ki pa so jo prenovili v današnjo podobo
po udarcu strele, leta 1967.222 Danes je streha piramidasta.
Ladja je nekoliko širša od zvonika. Na južni zunanji steni ladje je lesen portal z
lesenimi vrati. Tik nad vrati je kvadratno okno z železno zaščitno ograjo. Le nekaj
metrov stran vidimo še eno okno, ki je bolj podolgovate, pravokotne oblike. Ker je
to okno daljše, lahko sklepamo, da je bilo tudi okno nad portalom nekoč daljše in
tako portal z vrati nosi novejšo letnico.
Zanimivo je, da so tri okna na stenah prezbiterija še gotska. So ozka in visoka ter
imajo značilen zašiljeni zaključek. V vrhu imajo tri polkrožne zaključke, ki
spominjajo na krogovičje. Okna so slikana (vitraji).
220 ZVKDS OE CE, terenski zapiski Ivana Stoparja, 1974, str. 28. 221 Zanesljivih podatkov ni. Napis na stranskem oltarju se je glasil: »Hoc altare curavit frieri K. M.
Adam Smole Parochus Lucis sylvae, cum Syndicis Joan. Gaberzh et Martino Leishnik ad honorem
Beatissimae virg. Mrae mense Jan. ano Domini. M.D.C.XXXV.III.« Zapis, objavljen (prepis iz
Göthove zbirke, str. 24) in preveden (prevedel Miran Sajovic) v: ZELIČ 2003 (op. 2), str. 110. 222 ŽUS, Župnijska kronika, str. 212: »(leto 1967) 7. decembra je med nenavadno hudo nevihto
udarila strela v stolp podružnične cerkve Matere Božje na Grački gori. Stolp je povsem zgorel,
cerkev so vaščani obvarovali požara.« ŽUS, Župnijska kronika, str. 214: »(leto 1968) Pri Materi
Božji na Grački gori je bil postavljen nov stolp. Prekrita je bila še streha cerkve, obnovljena fasada.«
94
Zakristija je kvadratnega tlorisa. Na vzhodni steni ima kvadratno okno in na
zahodni strani vhodna vrata. Nad vrati je (verjetno novejši) nadstrešek v obliki
baldahina.
Na severni steni ladje sta dve okni, ki sta pravokotni, a nekoliko večji kot na južni
steni ladje. Med oknoma je postavljena (zunanja) prižnica iz leta 1958.223 Robovi
prižnice so poudarjeni s plitkimi pilastri.
Ob vhodu v cerkev vidimo gotsko zašiljen žlebljen portal z lesenimi vrati, nad
katerimi je napis: »Mariji Graškogorski se priporoči, dobil od nje boš pomoči.« Na
notranji strani portala pa je napis: »Mariji na čast prenovljena 1898.«
Gre za enoladijsko cerkev. Ladja ima banjast obok s sosvodnicami, pod katerimi so
okna. Na zahodni steni je zidana pevska empora (kor), do katere vodijo na južno
steno prislonjene kamnite stopnice. Na severni steni je med oknoma postavljena
baročna prižnica, ob slavoločni steni pa sta dva oltarja. Oba stranska oltarja sta
neoromanska, zato ju ne bomo posebej predstavili.224
Prezbiterij je še gotski in ima trosminski zaključek ter križnorebrast obok. Glavni
oltar naj bi bil iz druge polovice 18. stoletja,225 prenovo pa je doživel leta 1872.226
Na hrbtni strani je napis: »Cehmeštra 1868 Gorišek in 1870 Zalokar«. Na
antependiju je naslikana podoba Brezmadežne. Predelo členita dva visoka
postamenta, ki nosita korintska stebra. Oltar je členjen še s parom korintskih
pilastrov. Nastavek je zaključen s pozlačenimi rastlinskimi krili. Stebri nosijo
stopničasto in profilirano ogredje, ki se nad tronom prekine. Atika je sestavljena iz
dveh pilastrov, ki nosita položni voluti, ti pa nosita še baldahin z vencem oblakov.
Na vsako stran atiko zamejuje angel adorant. Na oltarno menzo je postavljen
tabernakelj. Tabernakeljska vratca imajo visok relief z motivom razpela, ki se dviga
na visokem podstavku. Nad razpelom lebdi školjka. Okoli tabernaklja sta na vsaki
strani dva kompozitna stebra. Vrh tabernaklja zaključuje razčlenjen venčni zidec,
nad katerim stoji na vogalu po ena voluta, nad njo pa dva putta. Na strehi tabernaklja
223 ŽUS, Župnijska kronika (1881–2012), str. 217. 224 ZVKDS OE CE, terenski zapiski Ivana Stoparja, 1974, str. 27. 225 VINČEC 2011 (op. 215), str. 103. 226 ŽUS, Župnijska kronika (1881–2012), str. 14.
95
je jagnje na knjigi sedmih pečatov. V sredini atike je golob sv. Duha z dvojnimi
žarki, ki na vrhu sežejo čez baldahin. V plitkem tronu je kip Marije Vnebovzete, ki
stoji na oblaku, izza katerega kukajo tri angelske glavice. Prav tako pa ji dve
angelski glavici lebdita ob rokah in ob glavi še dva angela. Za Marijino glavo je
temno sonce z rumenimi žarki in modro ozadje. Podobo uokvirja pozlačen okvir
okroglega profila. Desno od Marije stoji pred pilastrom sv. Joahim, levo (prav tako
pred pilastrom) stoji sv. Jožef.
Slika 58: p. c. Marije Vnebovzete, Gračka gora, nastavek glavnega oltarja
Oltar ima obhodna loka s kipoma. Na desnem obhodnem loku je kip sv. Katarine
Aleksandrijske, na levem je sv. Marjeta Antiohijska.
Kot je zapisal Zoran Zelič, naj bi veliki oltar nekdaj stal že v brestaniški župniji.
Hkrati pa dodaja, da te trditve ne moremo podpreti, saj poteka meja brestaniške
župnije pod Gračko goro in na vzhodu navzdol po potoku Blanščica.227 Vsekakor
meja ne more biti razlog, da zavržemo misel, da je bil oltar prenešen od drugod.
Brestaniška kronika, nitikatera druga literatura ne podaja podatka o kakršnemkoli
227 ZELIČ 2003 (op. 2), str. 114.
96
prenosu oltarjev. Marijin kip v velikem oltarju je videti drugače kot drugi kipi na
istem oltarju. Zdi se, da je Marijin kip starejši.
Notranjščino cerkve je v celoti poslikal Franc Sikošek iz Brežic leta 1898.228
V prezbiteriju najdemo dve votivni podobi, in sicer eno iz leta 1874, drugo iz 1772;
predstavili bomo slednjo. Votivna podoba manjših dimenzij prikazuje zagraškega
kmeta, ki je, medtem ko je pešačil domov do Klužarjevega mlina, padel v brezno.
Ker ga nekaj časa niso našli, so začeli moliti k Mariji, ki ga je ohranila živega in
zdravega. Ko so ga našli, so ga z vrvmi povlekli iz brezna. Slika je hudo
poškodovana, zato le s težavo opišemo, kar vidimo. V prvem planu je verjetno mož,
ki kleči in v sklenjenih rokah drži rožni venec. Pogled ima usmerjen proti cerkvi sv.
Neže. Poleg njega je mož, ki v sklonjeni drži vleče vrv, glavo pa ima obrnjeno nazaj,
saj gleda proti cerkvi Marije Vnebovzete. Verjetno je vrv vrgel v brezno, od koder
bo potegnil padlega kmeta. V drugem planu je v sklonjenem ali sedečem položaju
naslikan mož s klobukom. Kaj počne, ne razbiramo. Poleg njega je naslikano,
228 Podatkov o njegovem življenju in delu nisem zasledila v literaturi.
Slika 59: p. c. Marijinega Vnebovzetja, Gračka gora, votivna podoba v prezbiteriju
97
preveč pomanjšano (ali pa je predimenzionirana figura moža), leseno poslopje. V
naslednjem planu je podan hrib s cerkvijo sv. Neže. Upodobljena je z zvonikom iz
pravokotnikov v prerezu, z dvokapno streho ladje in nižjim prezbiterijem. Zadnji
hrib, ki se vidi, nosi cerkev Marije Vnebovzete. Do nje vodi pot, ob njej pa je velik
vinograd, ob katerem je verjetno hram. Na vrhu slike je naslikana Marija z rokami
v položaju molitve. Ima rjave dolge lase in pogled usmerjen k cerkvi Marije
Vnebovzete. Na spodnjem robu vidimo napis: »1772 EX VOTO 1769«.229
Marija na votivnih podobah (na severni steni prezbiterija) je upodobljena kot Marija
Kraljica in ne kot Vnebovzeta. To, da je cerkev posvečena Mariji Vnebovzeti, na
slikah pa je upodobljena le kot Mati Božja, ni redkost v tradiciji upodabljanja pri
nas. Razlog za pojav Vnebovzete (v 18. stoletju) je verjetno treba iskati v dvomu
navzočnosti apostolov ob Marijinemu vnebovzetju.230 Pogosto je Marijinemu
vnebovzetju dodano tudi Kronanje, ki tako predstavlja baročni triumfalizem.231
Vnebovzeto so kiparji praviloma upodabljali v gloriji oblakov in spremstvu angelov
ter puttov, ki jo nosijo v nebo.232 Na glavnem oltarju cerkve Marije Vnebovzete na
Grački gori torej vidimo tip Vnebovzete, ki se je uveljavil z 18. stoletjem.
229 Dogodek se je zgodil 1769, naslikan pa 1772. 230 Lev MENAŠE, Marija v slovenski umetnosti. Ikonologija slovenske marijanske umetnosti od
začetkov do prve svetovne vojne, Celje 1994, str. 272. 231 MENAŠE 1994 (op. 230), str. 273. 232 MENAŠE 1994 (op. 230), str. 275.
98
5 Baročna sakralna umetnost v župniji Sevnica
Z raziskavo smo skušali prikazati, da je bil barok, kljub temu da je bilo območje
današnje Sevnice z malim številom prebivalcev, še kako živ in prisoten. Četudi ne
najdemo imen kvalitetnejših umetnikov, arhitektov, kiparjev in rezbarjev, so vsi
baročni elementi, ki jih najdemo v sevniških podružnicah vredni omembe in
zabeležbe.
5.1 Sevnica
Sevnica se ne ponaša le z reprezentančnim gradom, v katerem najdemo zelo dobro
ohranjene in restavrirane baročne freske v enem izmed stolpov,233 ampak tudi z
župnijo, ki šteje kar štirinajst cerkva. Poleg teh najdemo v Sevnici kar nekaj
znamenj, kapelic in javnih spomenikov.
5.1.1 Arhitektura
Nace Šumi je v monografiji z naslovom Arhitektura XVII. stoletja na Slovenskem
zapisal, da je svojo študijo omejil le na »najzgovornejše spomenike«, »kvalitetno
arhitekturo«,234 zatorej ne moremo pričakovati, da bomo v njegovi študiji našli
omembe sevniških cerkva, ki ne izstopajo po arhitekturni kvaliteti. Kot smo lahko
videli, so tudi sevniške cerkve – kot je bilo to pogosto tudi drugod po slovenskem
ozemlju – dograjene ali preoblikovane v baročnem stilu. V dveh primerih je bila
starejši cerkvi dograjena stranska kapela, tj. pri cerkvi sv. Lovrenca v Žabjeku in
sv. Benedikta na Žigrskem vrhu. Druge sevniške podružnice ne kažejo baročnih
arhitekturnih elementov. Sicer gre za podobno arhitekturno zgradbo cerkva. Skoraj
vse cerkve imajo zvonik s tremi polkrožnimi vhodnimi odprtinami (izjemi sta le
cerkev sv. Neže, ki ima le eno polkrožno vhodno odprtino ter cerkev sv. Štefana, ki
233 O tem glej: Barbara MUROVEC, Baročna poslikava sobe v stolpu gradu Sevnica, Grad Sevnica
(ur. Zoran Zelič), Sevnica 2011, str. 235–247. 234 Nace ŠUMI, Arhitektura XVII. stoletja na Slovenskem, Ljubljana 1969, str. 5.
99
ima dve polkrožni vhodni odprtini). Vse cerkve so enoladijske s praviloma
triosminsko zaključenim prezbiterijem in pravokotno zakristijo (vzhodno ali
zahodno) ob prezbiteriju. Skoraj v vseh cerkvah najdemo stranske oltarje na
slavoločni steni (izjema je zopet cerkve sv. Neže, a je nekoč imela vsaj en stranski
oltar, o tem pričajo angelske glavice in morebiti kip sv. Neže in kip sv. Alojzija, ki
so pritrjeni na slavoločno steno). V treh primerih smo se srečali z zunanjo vhodno
lopo, in sicer pri cerkvi sv. Roka v Drožanju, pri cerkvi sv. Ane nad Šmarjem ter
pri cerkvi sv. Benedikta na Žigrskem Vrhu.
5.1.2 Kiparstvo
Na območju/področju slovenske Štajerske je v času prebujanja baroka (1650–1680)
najodločilneje izstopalo kiparstvo, ki ga je naročala predvsem Cerkev.235 Štajerski
barok so sooblikovali italijanski in graški mojstri. Štajerska baročna umetnost se je
razvila preko rezbarskih stvaritev, ki kažejo regionalne ali celo krajevne
značilnosti.236
Prav oltarji pa so prevladujoči baročni kiparski izdelki v župniji Sevnica.
Skromno baročno opremo ima najstarejša podružnična cerkev v Sevnici, in sicer
cerkev sv. Florijana, ki ima glavni oltar iz leta 1763, ko so zamenjali patrocinij
cerkve. Prav tako je v cerkvi baročna lesena prižnica.
Cerkev Matere Božje v Šmarju ima tri oltarje, a je po mojih ugotovitvah glavni oltar
iz sredine 18. stoletja, stranska pa sta nekoliko mlajša. Kip Marije naj bi bil iz l.
1881,237 vendar v literaturi tega podatka ne zasledimo, sliki iz stranskih oltarjev pa
sta verjetno res iz 18. stoletja. Na hribčku nad Šmarjem je cerkev sv. Ane, ki nosi
na zunanji steni fresko iz 18. stol. Glavni oltar v tej cerkvi je pripisan Ferdinandu
Gallu in je iz časa 1760–1770. Podobnosti se kažejo s kipom na južnem stranskem
oltarju v cerkvi sv. Petra (nekdanja župnijska cerkev) v Brestanici. Stranska oltarja
235 VRIŠER 1992 (op. 1), str. 7. 236 VRIŠER 1992 (op. 1), str. 8. 237 ZELIČ 2003 (op. 2), str. 69.
100
sta iz 1769. Cerkev sv. Ane ima še baročno prižnico iz sredine 18. stol., ki je delo
neznanega kranjskega rezbarja.
Cerkev sv. Roka ima dva stranska oltarja iz leta 1734. Vrišer je zapisal, da sta to
oltarja s prepletom ornamenta in figur.238 Oltarja imata dva kipa angelov, ki sta zelo
podobna angeloma iz oltarja Žalostne Matere Božje v stari župnijski cerkvi sv. Petra
v Brestanici.239 Glede na podobnost angelov z angeloma z glavnega oltarja blejske
cerkve Marijinega vnebovzetja, Vrišer domneva, da sodita plastiki iz Sevnice in
Brestanice v krog ljubljanskega kiparja Henrika Mihaela Löhra.240 Glavni oltar je
iz prve polovice 18. stoletja, domnevno gre za skupino rezbarjev pod vplivom
Janeza Pogačnika. Prižnica pa je delo neznanega kranjskega rezbarja. V zakristiji
najdemo še baročno zakristijsko omaro.
Oltar sv. Frančiška Ksaverja je po vsej verjetnosti nastal pod vplivom delavnice
Janeza Pogačnika.241 Kot smo že zapisali, težko z gotovostjo zapišemo letnico
nastanka oltarja, saj se nam ponujajo kar tri letnice. Zagotovo pa lahko rečemo, da
je oltar nastal v prvi polovici 18. stol.
Brezovo se deli na Gornje in Dolnje; Gornje ima cerkev, posvečeno sv. Urhu ter v
njej glavni oltar iz 1755. V sosednji vasi, torej na Dolnjem Brezovem pa stoji cerkev
sv. Janeza Krstnika, ki ima glavni oltar iz 1732.
Sv. Benedikt na Žigrskem Vrhu je cerkev, ki nad vhodnimi vrati nosi letnico 1717.
Po vsej verjetnosti gre za letnico prenove, saj vidimo, da je cerkev barokizirana.
Cerkev ima stransko kapelo sv. Antona Padovanskega. Kapela ima oltar z
nastavkom, ki na hrbtni strani nosi letnico 1732. Po vsej verjetnosti je slika v tronu
mlajša. Sicer kapela nima poslikav.
Domnevno sta stranska oltarja v cerkvi sv. Štefana v Vranju iz leta 1754, a to
domnevo izpodbijamo, saj so to letnico našli na tlakovcu, kar zagotovo ni letnica
nastanka oltarja, ampak prenove cerkve. Pri analizi smo ugotovili, da sodita oltarja
v 19. stoletje.
238 VRIŠER 1992 (op. 1), str. 77. 239 VRIŠER 1992 (op. 1), str. 78. 240 VRIŠER 1992 (op. 1), str. 78. 241 VRIŠER 1992 (op. 1), str. 104.
101
Še ena majhna cerkev z baročnim oltarjem je cerkev sv. Neže na Zagradcu. Oltar je
iz prve polovice 18. stol., ne moremo pa zatrditi, da je iz leta 1728, kot je oljna slika
pod zvonikom in zapis na južni steni ladje. Ta letnica bi lahko bila letnica prenove
ali morda izgradnje ladje. Vidimo, da zakristija in ladja nista sočasni.
Barokizirana pa je tudi cerkev Marije Vnebovzete na Grački gori, in sicer ima
baročni glavni oltar, votivne slike ter baročne arhitekturne elemente v ladji.
V Sevnici naj bi deloval tudi celjski kipar Ferdinand Gallo, če ne on osebno, pa
vsaj umetnik, ki mu je bil precej soroden. Slog Ferdinanda Galla najdemo na oltarju
sv. Urha (Gornje Brezovo) in na prižnici v cerkvi sv. Roka nad Sevnico ter na
prižnici sv. Ane v Šmarju.242
Skupini rezbarjev pod vplivom Janeza Pogačnika lahko pripišemo oltar v kapeli sv.
Frančiška Ksaverja na Žabjeku ter glavni oltar v cerkvi sv. Roka. Ferdinandu Gallu
bi lahko pripisali prižnico ter glavni oltar v cerkvi sv. Ane nad Šmarjem in prižnico
v cerkvi sv. Roka, glavni oltar v cerkvi sv. Urha na Gornjem Brezovem ter kip na
južnem stranskem oltarju v cerkvi sv. Petra v Brestanici.
Namen tega magistrskega dela je bil predstaviti poleg slogovnih sorodnosti med
sevniškimi podružnicami tudi morebitne slogovne povezave med cerkvami
sosednjih župnij. Kot smo že zapisali, sevniška župnija meji na severu z župnijo
Zabukovje, na jugu z župnijo Boštanj in župnijo Studenec, na vzhodu z župnijo
Brestanica in na zahodu z župnijo Razbor ter z župnijo Loka pri Zidanem Mostu.
Župnija Zabukovje ima baročno župnijsko cerkev (verjetno iz 17. stoletja),243
posvečeno sv. Lenartu. Enoladijska baročna cerkev z zvonikom na zahodu in
tristrano sklenjenim prezbiterijem z zakristijo na severu ima baročno opremo iz 2.
polovice 18. stoletja.244
Boštanjska župnija ima baročno podružnično cerkev na Topolovcu, in sicer
posvečeno Marijinemu vnebovzetju. Iz zapiskov, ki jih je napisal tedanji župnik,
prebiramo, da je cerkev dal zgraditi boštanjski graščak Andrej Mordax leta 1743,
242 VRIŠER 1992 (op. 1), str. 104. 243 Valter BRAZ, Zabukovje nad Sevnico, Krajevni leksikon Slovenije, 3, 1976, str. 282. 244 CIGALE, CIGLENEČKI et al. 2006 (op. 92), str. 197.
102
sočasna pa naj bi bila vsa notranja oprema.245 Boštanjski župniji pripada še baročna
kapela sv. Nikolaja (danes popolnoma restavrirana), ki stoji ob nekdanjem
(nadomestnem) gradu.246
Na Studencu stoji cerkev Marijinega brezmadežnega spočetja. Cerkev je v osnovi
gotska, ki je bila barokizirana in ima tri baročne oltarje.247
Brestanica ima zanimivo cerkev, ki je bila nekdaj župnijska, danes pa služi kot
podružnica, in sicer cerkev sv. Petra in Pavla. V cerkvi najdemo baročni stranski
kapeli z oltarjema ter baročni glavni oltar v gotskem prezbiteriju.248 V Brestanici se
nahaja še ena podružnična cerkev sv. Mohorja in Fortunata, ki ima baročni
prezbiterij, zvonik in kapelo sv. Notburge (pozidana 1744–1749).249 Barokizirana
je tudi cerkev sv. Križa na Armeškem. Na Rožnem stoji cerkev sv. Kancijana, ki
ima glavni oltar iz prve polovice 18. stol.250
Župnija Razbor, ki je oskrbovana od sevniške župnije, nima baročnih cerkva oz.
baročno opremljenih cerkva.
Župnijska cerkev župnije Loka pri Zidanem Mostu, cerkev sv. Helene, je bila leta
1740 barokizirana.251 Leta 1715 je Janez Gregor Božič izdelal glavni oltar, ki ga je
naročil loški graščak baron Karel pl. Wintershofen.252 Poleg novega oboka je
cerkev dobila še baročno kapelo, posvečeno sv. Florjanu.253 Podružnična cerkev sv.
245 INDOK center Ministrstva za kulturo RS, zapiski župnika, 1954; http://giskd2s.situla.org/MK_Zapiski/z011-0006.pdf (stanje na dan 17. 8. 2018). 246 Ivan SIMONIČ, Boštanj, Krajevni leksikon Slovenije, 3, 1976, str. 254. 247 INDOK center Ministrstva za kulturo RS, terenski zapiski Ivana Komelja, zapiski XXXIV, 27.
6. 1958, str. 55. 248 INDOK center Ministrstva za kulturo RS, terenski zapiski Marijana Zadnikarja, zapiski XI, 1952,
s. p. 249 INDOK center Ministrstva za kulturo RS, terenski zapiski Marijana Zadnikarja, zapiski LVI,
avgust 1965, s. p. 250 INDOK center Ministrstva za kulturo RS, terenski zapiski Marijana Zadnikarja, zapiski LVI,
avgust 1965, s. p. 251 Valter BRAZ, Loka pri Zidanem Mostu, Krajevni leksikon Slovenije, 3, 1976, str. 265. 252 Valter BRAZ, Loka pri Zidanem Mostu, Krajevni leksikon Slovenije, 3, 1976, str. 265. 253 INDOK center Ministrstva za kulturo RS, terenski zapiski Marijana Zadnikarja, zapiski XI, 1952,
s. p.
103
Duha v Čelovniku je sicer gotska (verjetno iz 14. stoletja),254 a ima baročni glavni
oltar iz leta 1688255 ter stranska oltarja iz štiridesetih let 18. stoletja.256
Omenili smo že slogovno sorodnost med nekaterimi oltarji in prižnicami iz
sevniških podružničnih cerkva z opremo iz brestaniške nekdanje župnijske cerkve
sv. Petra in Pavla, a žal nismo našli drugi povezav in sorodnosti z drugimi
župnijami. K sorodnosti nas ne pripelje ne terenska analiza cerkva in opreme niti
ugotovitve dosedanjih raziskovalcev.
5.1.3 Slikarstvo
Kot smo videli, v sevniških podružnicah ni veliko poslikav. Najobsežnejša je na
stropu kapele sv. Frančiška Ksaverja cerkve sv. Urha v Žabjeku. Osrednji prizor, ki
je sestavljen iz zemeljskega in nebesnega dela, lahko primerjamo s poslikavo
Franca Jelovška na oboku prezbiterija župnijske cerkve sv. Petra v Ljubljani. V
obeh primerih vidimo naslikane stopnice, ob katerih so ljudje. Na vrhu stopnic sta
v prezbiteriju sv. Petra dva korintska stebra, medtem ko je v kapeli sv. Frančiška le
eden. V ozadju obeh prizorov je s polkrožnimi arkadami, pilastri in z ogredjem
členjena arhitektura. Še posebej podobna je skupina ljudi ob stopnicah na desni
strani (na reprodukciji obkroženo s črno oz. rdečo črto). Vidimo tri moške figure.
Dva moška nam kažeta hrbet in držita moškega na sredini, ki ima dvignjene roke in
noge v zrak. Sv. Peter izganja hudiča. V kapeli sv. Frančiška Ksaverja so figure
manj čokate, bolj oblečene in naslikane manj realno kot Jelovškova upodobitev.
254 Valter BRAZ, Čelovnik, Krajevni leksikon Slovenije, 3, 1976, str. 256. 255 INDOK center Ministrstva za kulturo RS, terenski zapiski Marijana Zadnikarja, zapiski XI, 1952,
s. p. 256 Valter BRAZ, Čelovnik, Krajevni leksikon Slovenije, 3, 1976, str. 256.
104
Slika 60: p. c. sv. Petra, Ljubljana, Franc Jelovšek, poslikava stropa v prezbiteriju
Slika 61: p. c. sv. Lovrenca, Žabjek, detajl stropne poslikave v kapeli sv. Frančiška Ksaverja
105
Register nepremične kulturne dediščine podaja podatek, da je Anton Postl avtor
poslikave kapele sv. Frančiška. Post(e)l Anton je bil slikar in kipar, ki se je leta
1769 poročil v Šentrupertu na Dolenjskem, kamor se je tudi preselil.257 Res je
Šentrupert dovolj blizu Sevnice, da bi lahko Anton Postl deloval tudi tu.
Primerjamo lahko enako upodobitev, kjer sv. Frančišek Ksaver krščuje zamorskega
kralja, na oboku kapele sv. Frančiška Ksaverja v Žabjeku in oljno sliko v župnijski
cerkvi v Dobrniču. Vidimo, da gre za isti motiv. Sorodnost opazimo v oblikovanju
obraza sv. Frančiška Ksaverja, sicer je slog upodobitve v kapeli sv. Frančiška
Ksaverja na Žabjeku bolj ploskovit kot v Dobrniču (tu je poudarek na modelaciji
oblačil).
Slika 62: ž. c. sv. Jurija, Dobrnič, oljna slika
257 Viktor STESKA, Anton Postl, Slovenska biografski leksikon, Ljubljana 2013, str. 457; Ivan
KOMELJ, Slikar Anton Postl, Zbornik za umetnostno zgodovino, 8, 1970, str. 145–163; Emilijan
CEVC, Postl Anton, Enciklopedija Slovenije, 9, 1995, str. 170.
106
Slika 63: p. c. sv. Lovrenca, Žabjek, detajl freske na stropu kapele sv. Frančiška Ksaverja
Antonu Postlu pa je pripisana tudi oljna slika Smrt sv. Frančiška Ksaverja, ki visi
v zakristiji župnijske cerkve sv. Kancijana v Škocjanu pri Novem mestu.258 Ob
primerjavi omenjene slike s sliko smrti sv. Frančiška Ksaverja, ki visi na steni
Ksaverjeve kapele na Žabjeku, vidimo, da ni slogovnih sorodnosti, tako ostaja slika
z Žabjeka, slika z neznanim avtorjem.
258 Ferdinand ŠERBELJ, Anton Postl. Dolenjski baročni slikar, Šentrupert 1997, str. 95.
107
Slika 64: p. c. sv. Lovrenca, Žabjek, oljna slika v kapeli sv. Frančiška Ksaverja
Slika 65: ž. c. sv. Kancijana, Škocjan pri Novem mestu, oljna slika v prezbiteriju
108
Sicer kvalitetna fresko poslikava kapele sv. Frančiška Ksaverja, cerkve sv.
Lovrenca z Žabjeka, do sedaj ni bila obravnavana v kateri izmed strokovnih
literatur. Emilijan Cevc je napisal članek o Frančiškovih cerkvah, kapela in
podobah na Slovenskem, a ni niti omenil kapele sv. Frančiška Ksaverja v cerkvi sv.
Lovrenca na Žabjeku.259
Najdemo pa v sevniških podružnicah še nekaj baročnih slik, in sicer je imela baročni
oltarni sliki nekoč tudi cerkev sv. Florijana, a ju danes ni več na prvotnem mestu,
njihova lokacija nam ni znana. Tudi stranska oltarja v cerkvi sv. Matere Božje v
Šmarju imata baročni oljni sliki iz 1. polovice 18. stoletja, ki sta znani oljni sliki v
župniji in sta delo Valentina Metzingerja iz leta 1734.260 Cerkev Sv. Roka ima v
zakristiji še dve oljni sliki (slika sv. Damijana in sv. Kozme ter slika sv. Valentin),
ki žal nista datirani in signirani. V cerkvi sv. Neže najdemo pod zvonikom sliko sv.
Neže iz leta 1728. Na Čanju – cerkev Marije Vnebovzete – pa se nahaja votivna
podoba iz leta 1772.
259 Emilijan CEVC, O Frančiškovih svetiščih in podobah na Slovenskem, Frančišek Ksaver,
Ignacijev prijatelj (ur. Jože Kokalj), Ljubljana 1990, str. 131–183. 260 CEVC 2000 (op. 26), str. 116–118; KRAŠOVEC 2000 (op. 27), str. 190–191.
109
6 SKLEP
Nobenega umetnostnega sloga oz. obdobja ne moremo zamejiti z dvema letnicama.
Začetek in konec nekega obdobja se lahko »zavleče« čez pol stoletja, če ne že kar
čez celo stoletje. To smo opazili tudi pri našem raziskovanju, ko smo videli isto
letnico nastanka oltarja, npr. 1754 oltar sv. Frančiška Ksaverja v cerkvi sv.
Lovrenca na Žabjeku in iz istega leta stranski oltar v cerkvi sv. Štefana v Vranju,
vendar ne moremo govoriti v obeh primerih o baroku, saj vidimo v Vranju že mlajše
prvine.
Pri raziskovanju smo skušali predstaviti vse baročne elemente, ki smo jih našli v
enajstih podružničnih cerkvah v župniji Sevnica.
Naša prva hipoteza je bila, da sevniške podružnice še niso bile celovito
umetnostnozgodovinsko obravnavane. Ta hipoteza se je potrdila, saj smo našli le
drobce obravnav posameznih cerkva. O gotskih freskah in arhitekturi v cerkvi sv.
Florijana v Sevnici je nekaj literature, a veliko manj o baročni opremi, ki je je sicer
malo, a vendarle obstaja. Cerkev sv. Florjana ima baročni glavni oltar, oljni sliki iz
stranskih oltarjev ter leseno baročno prižnico. Baročni je tudi glavni oltar v cerkvi
Matere Božje v Šmarju ter oljni sliki iz stranskih oltarjev. Cerkev sv. Ane nad
Šmarjem ima na notranji strani zunanje prižnice fresko, ki jo lahko štejemo še v čas
baroka, baročni pa so tudi vsi trije oltarji in prižnica v cerkvi. Najkvalitetnejšo in
reprezentančno opremo imata cerkvi sv. Roka in sv. Lovrenca na Žabjeku. Cerkev
sv. Roka ima tri baročne oltarje ter dve sliki (slika sv. Valentina in slika sv.
Damijana in sv. Kozme), ki sta delo Valentina Metzingerja. Poleg tega pa ima
cerkev sv. Roka še baročno prižnico ter v zakristiji dve oljni sliki ter baročno
zakristijsko omaro. Cerkvi sv. Lovrenca so v baroku dozidali stransko kapelo,
posvečeno sv. Frančišku Ksaverju, ki ima tudi kvalitetno stropno poslikavo
(domnevno gre za delo Antona Postla). Dober baročni izdelek je tudi glavni oltar v
cerkvi sv. Neže na Zagradcu, kjer je pod zvonikom hranjena tudi baročna oljna slika
sv. Neže. Sledijo še cerkve, ki imajo le skromno baročno opremo, to je cerkev sv.
Urha na Dolnjem Brezovem, ki ima baročni glavni oltar; cerkev sv. Janeza
Krstnika, ki ima prav tako baročni glavni oltar, barokizirana cerkev sv. Štefana v
Vranju ter cerkev Marije Vnebovzete, ki ima baročni glavni oltar ter votivno
110
podobo v prezbiteriju. Cerkev sv. Štefana na Žigrskem vrhu ima (podobno kot
cerkev sv. Lovrenca na Žabjeku) dozidano stransko kapelo z baročnim oltarjem sv.
Antona Padovanskega. Vse obravnavane cerkve so le skromno omenjene v
literaturi. Opazili smo, da informacije niso vedno zanesljive.. V literaturi smo na
primer prebrali, da sta stranska oltarja (v cerkvi sv. Štefana v Vranju) iz 1754, ker
so to letnico našli na tlakovcu. Prav verjetno bi lahko trdili, da je to letnica prenove
(verjetno celotne cerkve) in ne nastanka oltarja. Tako smo potrdili našo domnevo,
da so avtorji strokovnih prispevkov pogosto prepisovali napačne podatke oz.
interpretacije določenih informacij.
V sevniških podružnicah prevladujejo baročni oltarji, nekaj pa je tudi oljnih slik
(cerkev sv. Roka, cerkev sv. Marije Vnebovzete na Grački gori) in fresk (cerkev sv.
Ane nad Šmarjem, kapela sv. Frančiška Ksaverja v cerkvi sv. Lovrenca na
Žabjeku), celotne baročne arhitekture ne najdemo, saj je večina cerkva starejših in
v času baroka le prizidanih, v dveh primerih pa je cerkvi dozidana večja baročna
stranska kapela (kapela sv. Antona Padovanskega na Žigrskem vrhu, kapela sv.
Frančiška Ksaverja na Žabjeku). Kapela sv. Frančiška Ksaverja ima kvalitetno in
dobro ohranjeno poslikavo, ki je po vsej verjetnosti delo Antona Postla. Osrednji
prizor prikazuje sv. Frančiška Ksaverja, ki ozdravlja bolne, ob straneh so trije
manjši prizori iz svetnikovega življenja (oznanjanje vere v Indiji, krščevanje,
prihod v Goo h kralju – v ozadju je upodobitev požara, ki je zajel sevniški grad); v
medaljonih ob vogalih pa so prizori: sv. Frančišek Ksaver zamudi v Lizboni ladjo,
svetnika davijo, on pa moli; sv. Frančišek Ksaver pridiga ribičem na ladji ter smrt
sv. Frančiška Ksaverja. Na vogalih so upodobljene štiri personifikacije kontinentov.
Odlične kvalitete sta tudi oljni sliki v tronu stranskih oltarjev v cerkvi sv. Roka, ki
sta delo Valentina Metzingerja. Oltarja predstavljata na zemlji umirajoče oz. bolne,
ki se obračajo k priprošnji svetnikom (na levem stranskem oltarju sta upodobljena
sv. Kozma in sv. Damijan, na desnem stranskem oltarju pa je upodobljen sv.
Valentin).
Naša druga hipoteza je bila, da so cerkve med seboj slogovno povezane in lahko
govorimo o istih umetnikih ali umetniških delavnicah. Hipoteza se je le delno
potrdila, saj res lahko govorimo o isti umetniški delavnici, a le v nekaterih cerkvah,
vse cerkve pa niso slogovno povezane. Topografskemu popisu sevniških
111
podružničnih cerkva smo dodali še primerjavo med podružnicami tako s sevniške
kot tudi iz sosednjih župnij, da bi ugotovili morebitno slogovno sorodnost.
Ugotovili smo, da je slogovnih podobnosti zelo malo. Ugotovili smo, da je v
Sevnici delovala skupina rezbarjev pod vplivom Janeza Pogačnika (oltar v kapeli
sv. Frančiška Ksaverja na Žabjeku ter glavni oltar v cerkvi sv. Roka) in Ferdinand
Gallo (prižnica ter glavni oltar v cerkvi sv. Ane nad Šmarjem in prižnica v cerkvi
sv. Roka, glavni oltar v cerkvi sv. Urha na Gornjem Brezovem ter kip na južnem
stranskem oltarju v cerkvi sv. Petra v Brestanici).
Da bi umestili sevniško baročno sakralno arhitekturo in umetnost v širši krog
slovenske baročne umetnosti, smo obiskali župnije, ki mejijo s sevniško. Skušali
smo ugotoviti slogovne povezave, a jih nismo uspeli najti. Skromna povezava je
povezava s cerkvijo sv. Petra v Brestanici, od koder naj bi bil kip Marije
Vnebovzete na glavnem oltarju na Grački gori, slogovno pa je kip iz brestaniške
cerkve soroden slogu glavnega oltarja nad Šmarjem, na Gornjem Brezovem ter s
prižnico v cerkvi sv. Roka nad Sevnico. Sosednje župnije imajo na prvi pogled
kvalitetnejšo in bolj reprezentančno baročno arhitekturo in opremo, kot smo jo
opazili v sevniških podružnicah. Boštanjska župnija ima baročno podružniško
cerkev sv. Marije Vnebovzete iz 1734, pod krško župnijo sodi baročna podružnica
sv. Duha, ki danes služi galeriji ipd.
Sklenemo lahko, da smo uspeli topografsko popisati vse cerkve v župniji Sevnica,
ki imajo baročno opremo, kljub temu pa so nastala številna vprašanja, na katera žal
nismo uspeli odgovoriti. Naše raziskovanje in odprta vprašanja lahko služijo za
nadaljnja raziskovanja baročne sakralne umetnostni v župniji Sevnica in izven nje.
112
7 VIRI
INDOK center Ministrstva za kulturo Republike Slovenije, terenski zapiski
Marijana Zadnikarja.
INDOK center Ministrstva za kulturo RS, zapiski župnika, 1954;
http://giskd2s.situla.org/MK_Zapiski/z011-0006.pdf (stanje na dan 17. 8. 2018).
INDOK center Ministrstva za kulturo RS, terenski zapiski Ivana Komelja.
Nadškofijski arhiv Maribor (NŠAM), zapiski Jožeta Lončarja, 1956.
Zoran ZELIČ, Župnija skozi čas, vir: http://sevnica.donbosko.si/zupnija-skozi-cas,
stanje na dan: 17. 7. 2018.
Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta, Znanstvenoraziskovalnega centra
Slovenske akademije znanosti in umetnosti (UIFS ZRC SAZU), terenski zapiski
Franceta Steleta.
Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Celje (ZVKDS OE
CE), terenski zapiski Ivana Stoparja.
Župnijski urad Sevnica (ŽUS), Župnijska kronika (1881–2012).
113
8 LITERATURA
Bogdan BADOVINAC, Podružnična cerkev sv. Florijana v Sevnici.
Konservatorski program prenove, Celje 1996 (tipkopis).
Pavle BLAZNIK, Slovenska Štajerska in jugoslovanski del Koroške do leta 1500,
2, Maribor 1988 (Historična topografija Slovenije, 2).
Valter BRAZ, Čanje, Krajevni leksikon Slovenije, 3, Ljubljana 1976, str. 255.
Valter BRAZ, Čelovnik, Krajevni leksikon Slovenije, 3, 1976, str. 256.
Valter BRAZ, Drožanje, Krajevni leksikon Slovenije, 3, 1976, str. 257.
Valter BRAZ, Gornje Brezovo, Krajevni leksikon Slovenije, 3, Ljubljana 1976, str.
259.
Valter BRAZ, Loka pri Zidanem Mostu, Krajevni leksikon Slovenije, 3, 1976, str.
265.
Valter BRAZ, Podgorje, Krajevni leksikon Dravske banovine, 3, Ljubljana 1937,
str. 85.
Valter BRAZ, Vranje, Krajevni leksikon Slovenije, 3, Ljubljana 1976, str. 281.
Valter BRAZ, Zabukovje nad Sevnico, Krajevni leksikon Slovenije, 3, 1976, str.
282.
Valter BRAZ, Žigrski Vrh, Krajevni leksikon Slovenije, 3, Ljubljana 1976, str. 283
Gašper CERKOVNIK, Poslikava Lutrovske kleti v Sevnici: grafične predloge in
poreklo neznanega slikarja, Studia Historica Slovenica, 14/2–3, 2014, str. 625–645.
Gašper CERKOVNIK, "Lutrovska klet" v Sevnici: protestantizem, katoliška
obnova in odmevi Michelangelove Poslednje sodbe na Slovenskem, SLO, 9, 2016,
str. 26–31.
Emilijan CEVC, O Frančiškovih svetiščih in podobah na Slovenskem, Frančišek
Ksaver, Ignacijev prijatelj (ur. Jože Kokalj), Ljubljana 1990, str. 131–183.
Emilijan CEVC, Lutrovska klet, Enciklopedija Slovenije, 6, 1992, str. 345–346.
114
Emilijan CEVC, Postl Anton, Enciklopedija Slovenije, 9, 1995, str. 170.
Anica CEVC, Valentin Metzinger, Ljubljana 2000.
Slavko CIGLENEČKI, Ajdovski gradec nad Vranjem pri Sevnici, Zakladi
tisočletij: zgodovina Slovenije od neandertalcev do Slovanov (ur. Dragan Božič),
Ljubljana 1999, str. 353–355.
Josip GRUDEN, Doneski k zgodovini protestantstva na Slovenskem, Izvestja
Muzejskega društva za Kranjsko, 7/5–6, 1907, str. 121–140.
Janez HÖFLER, Trije popisi cerkva in kapel na Slovenskem Štajerskem s konca 16.
stoletja, Ljubljana 1982.
Janez HÖFLER, O prvih cerkvah in pražupnijah na Slovenskem. Prolegomena k
historični topografiji predjožefinskih župnij. Ljubljana 1986.
Janez HÖFLER, Srednjeveške freske v Sloveniji. Vzhodna Slovenija, Ljubljana
2004.
Janez HÖFLER, O prvih cerkvah in župnijah na Slovenskem, Ljubljana 2013.
Josef Andreas JANISCH, Topographisch-statistisches Lexikon von Steiermark, 2,
Graz 1885 (reprint 1979).
Janez JAUH, Frančišek Ksaverij, zavetnik misijonov, Leto svetnikov, 4, Ljubljana
1973, str. 433.
Timotej KNIFIC, Ajdovski gradec pri Sevnici, Arheološki pregled, 27, 1987, str.
105–107.
Timotej KNIFIC, Drago SVOLJŠAK, Arheološka najdišča, Ljubljana 1991.
Bogdan KOLAR, Zgodovina krščanstva na ozemlju celjske škofije, Celje 2016.
Ivan KOMELJ, Sevniški grad in Lutrovska klet, Ljubljana 1969 (Kulturni in naravni
spomeniki Slovenije, 20).
115
Ivan KOMELJ, Slikar Anton Postl, Zbornik za umetnostno zgodovino, 8, 1970, str.
145–163.
Mihaela KOVAČIČ, Videmska pražupnija od inkorporacije kostanjeviškemu
samostanu do vključitve v lavantinsko škofijo (1331–1786), Med najlepše kraje
slovenskega Štajerja šteje se župnija Videm. Zbornik ob 850-letnici prve pisne
omembe pražupnije Krško-Videm ob Savi (ur. Alenka Černelič Krošelj, Mitja
Markovič idr.), Krško 2007, str. 59–69.
Franc KOVAČIČ, Zgodovina lavantinske škofije 1228–1928, Maribor 1928.
David KRAŠOVEC, Valentin Metzinger (1699–1759) Lorenec na Kranjskem,
Ljubljana 2000.
Niko KURET, Slovensko narodopisno gradivo v zamejskih zbirkah, Ljubljana
1977.
Mihael KUZMIČ, Lutrovska klet v Sevnici, Evangeličanski list, 8/12, 1979, str. 4.
Ana LAVRIČ, Ljubljanska škofija v vizitacijah Rinalda Scarlichija (1631–1632),
Ljubljana 1990 (Acta Ecclesiatica Sloveniae, 12).
Ana LAVRIČ, Vizitacije kot vir za slovensko zgodovino, Grafenauerjev zbornik
(ur. Vincenc Rajšp), Ljubljana 1996, 483–491.
Ana LAVRIČ, Blaž RESMAN, Marija Pomagaj na Slovenskem. Layerjeva slika,
njene predhodnice in naslednice, Kronika, 62/2, 2014, str. 62–254.
Lev MENAŠE, Marija v slovenski umetnosti. Ikonologija slovenske marijanske
umetnosti od začetkov do prve svetovne vojne, Celje 1994.
Jože MLINARIČ, Kostanjeviška opatija 1234–1786, Kostanjevica na Krki 1987.
Barbara MUROVEC, Baročna poslikava sobe v stolpu gradu Sevnica, Grad
Sevnica (ur. Zoran Zelič), Sevnica 2011, str. 235–247.
Milan NATEK, Sevnica, Enciklopedija Slovenije, 11, Ljubljana 1976, str. 59.
Vesna OCVIRK, Romanje na sv. Rok nad Sevnico, Maribor 2014 (tipkopis
diplomskega dela).
116
Božo OTOREPEC, Srednjeveški pečati in grbi mest in trgov na Slovenskem,
Ljubljana 1988.
Anton OŽINGER, Vizitacijski zapisniki savinjskega arhidiakonata goriške
nadškofije 1751–1773, Ljubljana 1991.
Peter PETRU, Ajdovski gradec nad Vranjem pri Sevnici, Maribor 1975.
Sevnica, Posavje in Posotelje. A–Ž. Enciklopedični priročnik za popotnike (ur.
Dejan Cigale, Slavko Ciglenečki et al.), Ljubljana 2006, str. 184.
Blaž RESMAN, Romana ZAJC, Umetnostni spomeniki na Slovenskem – Steletovi
terenski zapiski, Umetnostna kronika, 13, 2006, str. 36–39.
Roman SAVNIK, Sevnica, Krajevni leksikon Slovenije, 3, Ljubljana 1976, str. 273–
275.
Roman SAVNIK, Šmarje, Enciklopedija Slovenije, 3, 1976, str. 278.
France STELE, Oris zgodovine umetnosti pri Slovencih. Kulturnozgodovinski
poskus, Ljubljana 1924.
Viktor STESKA, Anton Postl, Slovenska biografski leksikon, 2013, str. 457.
Ferdinand ŠERBELJ, Anton Postl. Dolenjski baročni slikar, Šentrupert 1997, str.
95.
Nace ŠUMI, Arhitektura XVII. stoletja na Slovenskem, Ljubljana 1969.
Viktor TILLER, Sevnica in okolica, Ljubljana 1938.
Viktor TILLER, Dekanija Videm v brežiškem okraju, Ljubljana 1939.
Milan VINČEC, Marijine božje poti na Slovenskem, Koper 2011.
Alenka VODNIK, Terenski zapiski Franceta Steleta in njihova (ne)vloga pri
obravnavanju slovenskega srednjeveškega stenskega slikarstva, Acta historiae artis
Slovenica, 15, 2010, str. 149–156.
Sergej VRIŠER, Baročno kiparstvo na slovenskem Štajerskem, Maribor 1963.
Sergej VRIŠER, Baročno kiparstvo, Ljubljana 1967 (Ars Sloveniae).
117
Sergej VRIŠER, Baročno kiparstvo v osrednji Sloveniji, Ljubljana 1976.
Sergej VRIŠER, Baročno kiparstvo na slovenskem Štajerskem, Ljubljana 1992.
Stanko VURNIK, K Metzingerjevemu življenjepisu, Zbornik za umetnostno
zgodovino, 8/3–4, 1928, str. 95–125.
Stanko VURNIK, O razvoju in stilu Metzingerjeve umetnosti, Zbornik za
umetnostno zgodovino, 9/3–4, 1929, str. 65–109.
Stanko VURNIK, Metzingerjeva dela, Zbornik za umetnostno zgodovino, 13, 1935,
str. 33–70.
Stanko VURNIK (priredil Marijan MAROLT), K razvoju in stilu Metzingerjeve
umetnosti, Zbornik za umetnostno zgodovino, 12, 1932–1933, str. 16–63.
Marijan ZADNIKAR, Romanska arhitektura na Slovenskem, Ljubljana 1959.
Marijan ZADNIKAR, Romanika v Sloveniji. Tipologija in morfologija sakralne
arhitekture, Ljubljana 1982.
Zoran ZELIČ, Župnija sv. Nikolaja v Sevnici. Sakralne stavbe in spomeniki,
Sevnica 2003.
Zoran ZELIČ, Občina Sevnica, Sevnica 2015.
Andreja ŽIGON, Cerkveno stensko slikarstvo poznega 19. stoletja na Slovenskem,
Celje 1982.
Andreja ŽIGON, Brollo Jakob, Enciklopedija Slovenije, 1, Ljubljana 1987, str. 388.
Andreja ŽIGON, Brollo Jakob, Saur: Allgemeines Künstler-lexikon. Die Bildenden
Künstler aller Zeiten und Völker, 14, München-Leipzig 1996, str. 347.