Delovni zvezki ICK – Nacionalni razred ISSN 1854-6838 Letnik 1, številka 3, december 2007. Urednica: dr. Alja Brglez Uredniški odbor: dr. Neda Pagon, ddr. Igor Grdina, dr. Alja Brglez Matej Seljak Ruske emigrantske izobraževalne organizacije in organizacije ruskih znanstvenikov v Sloveniji 1920-1945 © ICK Ljubljana 2007

Matej Seljak

Ruske emigrantske izobraževalne organizacije in organizacije ruskih znanstvenikov v Sloveniji 1920-1945

December 2007

Delovni zvezki ICK – Nacionalni razred so znanstveno-raziskovalna zbirka, v kateri sodelavci in sodelavke inštituta objavljajo relevantne študije s področja nacionalne misli v najširšem pomenu: od nacionalnih mitov preko nacionalnih programov do nacionalne države in naprej. Delovni zvezki nacionalnega razreda so pri Inštitutu za civilizacijo in kulturo začeli izhajati maja leta 2006 v Ljubljani. Vsak Delovni zvezek gre skozi proces znanstvenega recenziranja, vedno so opremljeni s potrebnim znanstveno-kritičnim aparatom, tiskajo se praviloma v nizkih nakladah, v celoti pa so dosegljivi tudi na spletnih straneh Inštituta za civilizacijo in kulturo (www.ick.si). © 2007. Inštitut za civilizacijo in kulturo, Ljubljana. Varovanje avtorskih pravic vključuje vsako reproduciranje celote in posameznih delov ne glede na tehniko. Dovoljeno je povzemanje in citiranje ob polni navedbi vira. Slovnične in faktografske napake so v domeni avtorjev. ICK Working Papers – National Series is dedicated to publishing relevant studies from the field of national thought in its broadest meaning: from national myth to national programmes, national state and beyond, by Institute's researchers (both full time and those contributing to specific projects). Institute for civilization and culture started publishing Working Papers – National Series in may 2006 in Ljubljana. Every issue is fully reviewed and equipped with scientific apparatus. Circulation is usually quite low, and all volumes are freely accessible on Institute's web pages (www.ick.si). © 2007. Institute for Civilization and Culture, Ljubljana. All rights reserved. No part of this publication may be reproduced in any form or by any means, electronic, photocopying or otherwise, without permission in writing from Institute for Civilization and Culture. Any mistakes, both grammatical and in facts, are the sole responsibility of the authors. Naslov/address: Inštitut za civilizacijo in kulturo, Beethovnova 2, Prešernova 11, 1000 Ljubljana, Slovenija. tel: + 386 1 42 50 360, fax: + 386 1 42 50 360, e-pošta: info@ick.si, www.ick.si

5

KAZALO

Uvod .............................................................................................. 9

Prihod ruske »bele emigracije« v Kraljevino SHS ..................... 12

Delegacija za zaščito interesov ruske emigracije .............. 18 Vladni pooblaščenec za namestitev ruskih beguncev ....... 19 Državna komisija za ruske begunce .................................. 21

Temelji povezovanja ruskih znanstvenikov ................................ 23

Ruski znanstveni inštitut v Beogradu ................................ 25 IV. kongres ruskih znanstvenikov ..................................... 27 Ruske kolonije ................................................................... 29

Društva ruskih znanstvenikov v Ljubljani .................................. 31

Združenje ruskih znanstvenikov in ročnih delavcev v kraljevini Jugoslaviji ......................................................... 31 Ruska matica v Kraljevini SHS ......................................... 34 Zveza ruskih akademikov v Ljubljani ............................... 46 Ruska kolonija v Ljubljani ................................................ 48

Sklepna misel .............................................................................. 51 Viri in literatura .......................................................................... 52 Kazalo imen ................................................................................ 54 Kazalo Delovnih zvezkov ICK ................................................... 58

6

Povzetek

Po porazu protiboljševističnih sil v ruski državljanski vojni, ki je sledila Oktobrski revoluciji, so se velike množice ruskih beguncev preko Turčije zgrnile v Zahodno Evropo in na Balkan. Po prihodu v Jugoslavijo se je ruska emigracija hitro organizirala in vzpostavila razvejano strukturo številnih in raznovrstnih organizacij. Večina teh organizacij je imela nalogo zagotavljati in razdeljevati socialno pomoč, ki so jo ruskim emigrantom dajale jugoslovanska država, nekatere tuje države ter ruska emigracija s samoprispevki. Razen socialnih ustanov je ruska emigracija ustanovila še številne druge organizacije, med njimi je bilo veliko takšnih, ki so imele znanstveni značaj. Največ jih je bilo ustanovljenih v Beogradu in so preko svojih podružnic delovale tudi na slovenskem ozemlju. Nekatere, kot recimo Kolonije, so bile že od samega začetka zamišljene kot vsejugoslovanske krovne organizacije, druge, na primer Zveza ruskih akademikov, pa so bile namenjene točno določenim skupinam emigrantov. Med pomembnejšimi organizacijami je bila Ruska matica, ki je vključevala skoraj celotni ruski profesorski zbor na ljubljanski univerzi in tudi druge visoko izobražene ruske emigrante, in ki je preko centrale v Ljubljani delovala po celotnem jugoslovanskem ozemlju in v tujini. Ključne besede: Rusi, emigracija, organizacije, društva, univerza.

7

Abstract

After the defeat of the anti-Bolshevik forces in the Russian civil war that followed the October revolution, masses of refugees, civilians and military personnel departed westwards toward Turkey, the Balkans and Western Europe. After their arrival in the newly formed Kingdom of the Serbs, Croats and Slovenes, the Russian emigration quickly formed an intricate structure of organizations that covered most aspects of every day's life. Most of these organisations were intended to control the distribution and access of social help to the mostly impoverished emigrants. Beside social care other organisations were formed, many of them focused their activities on preserving the high level of scientific and cultural activity of the Russian emigration. Most of these émigré organisations had their central in Belgrade and branches in other cities with a significant Russian émigré population. Some of them, like the Russian colonies, were founded with the intent to encompass the whole émigré population. Among the most important organisations was the Ruska matica, which members were almost all Russian émigré professors at the Ljubljana University as well as other highly educated emigrants. The Ruska matica was founded and had its central in Ljubljana with numerous branches in other parts of Yugoslavia and abroad. Key words: Russians, emigration, organisations, associations, university.

8

9

UVOD

Med številnimi zgodovinskimi prelomnicami, ki označujejo konec nekega obdobja in začetek nove dobe, so velike usodne vojne in revolucije najbolj priljubljena izbira. Tako se je dolgo 19. stoletje, stoletje meščanskih (buržoaznih) revolucij, končalo z revolucijo industrijskega proletariata - vendar ne v zibelki industrijske revolucije, Veliki Britaniji ali Nemčiji, ampak v polfevdalni carski Rusiji, »žitnici Evrope«.

Prav ta revolucija na robu Evrope je dodobra zaznamovala 20.

stoletje in v času komaj nekaj let popolnoma spremenila podobo Rusije. Številni Rusi so bili prisiljeni zapustiti domovino. Mnogi med njimi so bili visoko izobraženi, premožni in aristokratskega rodu ter so pod carističnim sistemom zasedali pomembna vodstvena mesta v znanosti, kulturi in državni upravi. Takšni posamezniki so imeli dovolj organizacijskega znanja, izkušenj in sposobnosti, da so v emigraciji izoblikovali oziroma vzpostavili razvejan in raznovrsten sistem organizacij in društev, ki so povezovala rusko emigracijo v okvirih novih držav, pa tudi na transnacionalni ravni. Kraljevina Jugoslavija oziroma SHS je zaradi tradicionalno dobrih odnosov s carsko Rusijo »morala« sprejeti velik del vojaštva in drugega spremljevalnega osebja enot Wranglove krimske armade, to se pravi ostankov t. i. oboroženih sil južne Rusije, ki so se bile po neuspelem prodoru proti Moskvi prisiljene umakniti preko Dona na jug Rusije in v Ukrajino. Po dokončnem porazu so se ostanki teh formacij s Krima s pomočjo zahodnih zaveznikov umaknili v Turčijo. V tedanjo od vojne obubožano in opustošeno Kraljevino SHS naj bi, po najbolj znanem podatku, prišlo okoli 75.000 ruskih emigrantov.

Takšno število ruskih državljanov, ki so se skoraj brez vsakršnega

premoženja in sredstev za preživljanje znašli v tuji deželi brez znanja katerega od tamkajšnjih številnih jezikov in nevajeni običajev, je bilo nemajhno organizacijsko in finančno breme. Delno samoiniciativno, delno z državno pomočjo je ruski emigrantski skupnosti uspelo v zelo kratkem času izoblikovati številna dobro organizirana društva in organizacije, katerih osnovni namen je bil enotno zastopanje ruske emigracije pred jugoslovanskimi oblastmi. Obenem so enotne organizacije pripomogle k ohranjanju nacionalne identitete, kljub pogostim ideološkim trenjem znotraj heterogene emigracije.

10

Emigrantskih organizacij je bilo v Kraljevini SHS (Jugoslaviji) veliko, večina je bila takih, ki so dajale finančno, zdravstveno ali materialno pomoč ruskim emigrantom. Precej je bilo tudi takšnih, ki so povezovale pripadnike na podlagi strokovnih ali znanstvenih ambicij, saj je bilo med emigranti veliko vrhunskih znanstvenikov. Ti so v novem okolju mnogo prispevali k razvoju posameznih strok in dejavnosti različnih ustanov; raziskan je prispevek ruskih predavateljev, ki so v velikem številu pomagali pri razvoju ljubljanske univerze v prvih letih po njeni ustanovitvi,* prispevek drugih pomembnih posameznikov, ki so se v gospodarsko, kulturno in javno življenje pri nas vključili kasneje, pa še ni v celoti ustrezno ovrednoten.

Levji delež teh organizacij se je nahajal v Beogradu, v Ljubljani pa

so bile dejavne njihove podružnice. Usoda številnih ruskih emigrantskih društev in organizacij je bila tesno povezana z usodo ruske emigracije. Ko je postalo jasno, da komunistični režim v Sovjetski zvezi (Rusiji) ni samo prehoden pojav, so se ruski emigranti postopoma pričeli integrirati v okolje, v katerem so živeli, ali pa so si poiskali priložnosti drugod. Postopno se je duh »diaspore«, ki je povezoval ruske emigrante, izgubil in skupaj z njim je izginila potreba po organizacijah in društvih na nacionalni osnovi. Do začetka druge svetovne vojne je dejavnost ruskih emigrantskih organizacij pri nas močno zamrla ter do konca druge svetovne vojne popolnoma usahnila - enako kot je med številnimi emigranti dokončno zaspala tudi zamisel o obnovitvi caristične Rusije.

* Na Univerzo v Ljubljani je v obdobju enega desetletja postopoma prišlo vsaj deset ruskih profesorjev, predavateljev različnih znanstvenih ved. Največ jih je bilo na tehni-ški fakulteti (Frost, Nikitin, Grudinski, Kopylov, Isajevič, Itin, Mitinski, Majdel, Mak-simov, Kansky, Šahnazarov), štirje predavatelji so poučevali na pravni fakulteti (Bili-movič, Spektorski, Jasinski in Maklecov), prav tako štirje na Filozofski fakulteti (Preo-braženski, Bubnov, Lunjak in Isačenko) in vsaj dva na medicinski fakulteti (Kansky in Isajevič). Glej A. Brglez, M. Seljak, Ruski profesorji na Univerzi v Ljubljani, Delovni zvezki ICK, Ljubljana 2007. Po drugi svetovni vojni so na ljubljanski univerzi predavali še ruski emigrantje oziroma potomci ruskih emigrantov, ki so iz Rusije emigrirali zelo mladi ali pa so se že rodili v novem okolju in se tukaj tudi znanstveno izoblikovali (Aleksander Konjajev, Sergej Bubnov, Vadim Murašov, Vera Brnčič (roj. Šermazanova), Vera Brčić (rojena Ljuto-va), Peter Borisov, Dimitrij Bartenjev, Miljutin Željeznov, Aleksej Kansky, Nuša Bula-tovič-Kansky in drugi (op. p.- opombe označene z * so opombe in komentarji avtorja).

11

Pričujoča raziskava se omejuje na obdobje med letom 1921, ko je v Kraljevino SHS prišla prva večja organizirana skupina ruskih emigrantov, in letom 1945, ko so po končani drugi svetovni vojni komunistične oblasti vzpostavile oblast nad celotnim jugoslovanskim ozemljem in je dejavnost ruskih emigrantskih organizaciji že zamrla.

12

PRIHOD RUSKE »BELE EMIGRACIJE« V KRALJEVINO SHS

Klaus Bade v svojem delu o migracijah v Evropi ugotavlja, da so

prav vsi premiki meja po prvi svetovni vojni povzročili, da so ljudje bežali in se preseljevali. Politične spremembe, ki so jih prinesle mirovne pogodbe, so približno pet milijonov ljudi prisilile k temu, da so neprostovoljno prečkali mejo. Med prvimi, ki so odhajali, so bili običajno uradniki, policisti, učitelji in druge poklicne skupine, ki so bile neposredno vezane na obstoj določene države in/ali političnega sistema.1

Podobno se je dogajalo tudi ob zlomu caristične oblasti v Rusiji in v

kaosu, ki je sledil, so številni posamezniki zapuščali rusko domovino v dveh emigracijskih valih, ki sta si bila med seboj močno različna. Prvi večji val emigrantov* je zapustil Rusijo že po zlomu carske oblasti februarja leta 1917. V prvih mesecih revolucije je Rusijo zapustilo malo ljudi, mnogi izmed teh so bili pripadniki ožjega kroga ruske družbene elite, ki so bili blizu carskim krogom: v glavnem je šlo za visoko aristokracijo, velike kapitaliste, bankirje, veleposestnike, najvišje državne uradnike in druge konservativno usmerjene pripadnike ruske elite. Ker je v Evropi tedaj še divjala vojna, je bil edini prosti izhod meja z nevtralno Švedsko. Po podpisu brest-litovskega premirja med Nemčijo in Rusijo je prišlo v ruski družbi do krajšega obdobja zatišja, ki je omogočilo, da so bolj premožni emigranti razmeroma brez večjih

1 K. Bade, Evropa v gibanju: Migracije od poznega 18. stoletja do danes, Založba *cf., Ljubljana 2005, str. 306. * Peter Klinar izpostavlja dva elementa mednarodnih migracij: pri mednarodnih migra-cijah migranti prestopijo državne meje in s preselijo v tujino, torej gre za fizično giban-je posameznika ali skupine v geografskem prostoru, ki povzroči relativno trajno spre-membo prebivališča; obenem pride do sprememb v interakcijskem sistemu. Migranti zapustijo prvotni socialni sistem in kulturo ter stopijo v drug socialni sistem in v drugo kulturo, v kateri se razvijajo novi odnosi, spreminjajo potrebe, norme, razvijajo se vre-dnote, preoblikujejo skupine in institucije. Vzrokov za migracijo je več: gospodarski, politična preganjanja, odvzem pravic različnim skupinam, nasprotovanje političnim režimom in drugi. (P. Klinar, nav. d., str. 16-18) V tem besedilu uporabljam termin ruska emigracija tudi tam, kjer bi bili morda bolj ustrezni drugi pojmi, za kar sta dva razloga: ruski emigrant oziroma beloemigrant je bil splošno razširjen izraz, ki je ozna-čeval vse ruske priseljence, begunce, emigrante, izseljence, ubežnike, ki so zaradi tak-šnih ali drugačnih razlogov zapustili Rusijo po boljševiški revoluciji; drugi razlog pa je v tem, da večina znanstvene in strokovne literature o tem vprašanju pri nas in v tujini uporablja predvsem termin emigrant (op. p.).

13

ovir prenesli svoje premoženje v tujino, kjer so imeli vzpostavljene poslovne in diplomatske stike. Preko Skandinavije so se ti emigranti kasneje razselili2 v Francijo, Veliko Britanijo in Nemčijo.3

Ob izbruhu državljanske vojne je beg postal množičen, predvsem po

porazu protirevolucionarnih vojaških formacij v letih 1920-1921. Tem emigrantom je treba dodati tudi številne druge, ki so bežali zaradi uničujoče lakote leta 1921, pa tiste, ki so bili iz Sovjetske zveze izgnani v številnih izgonih, ki so dosegli vrhunec leta 1922.4 V tradicionalno konservativni Rusiji se je del ruske družbe (zlasti izobraženci, državni uslužbenci, člani družin belogardistov) odločno postavil na protikomunistično stran. Po porazu kontrarevolucionarnih sil so bili tako izpostavljeni posamezniki prisiljeni zapustiti Rusijo, v glavnem samo z osebnim premoženjem oziroma tistim, kar so lahko nosili s seboj. Evakuacija poraženih protiboljševiških oboroženih formacij in civilistov je potekala zlasti na severu iz pristanišč, kjer so bile prisotne mednarodne intervencijske sile.5 Iz baltiških pristanišč se je umikalo predvsem vojaštvo in drugo osebje armade pod poveljstvom Judeniča, pa tudi drugi ruski civilisti, ki so se po porazu pred Sankt Peterburgom umaknili v glavnem v novonastale baltiške republike, kot tudi Nemčijo, Skandinavijo in Francijo6.

Iz arktičnega pristanišča Arhangelsk so se pod angleško zaščito

umikali pripadniki armade generala Millerja, ki so se skupaj s civilnim prebivalstvom februarja 1920 v to severnorusko pristanišče umaknili po porazu s strani Rdeče armade. Oddelki pod poveljstvom generala Millerja so delovali ob močni angleški in ameriški podpori. Angleške ladje so evakuirale ostanke te armade in jo odpeljale v Veliko Britanijo, kjer so ti emigranti nato tudi ostali.7

Iz daljnovzhodnih ruskih pristanišč v Vladivostoku so se umikali

ostanki daljnovzhodne ruske vojaške formacije pod poveljstvom admirala Kolčaka. Sem je treba prišteti tudi pripadnike Češke legije,

2 Arhiv Republike Slovenije, AS 1931, a.e. 1053, str. 1. 3 Takoj po vojni je bila Nemčija poglavitni cilj ruske emigracije, leta 1922 in 1923 naj bi v Nemčiji bilo že okoli 600.000 ruskih emigrantov. K. Bade, nav. d., str. 309. 4 Nav. d., str. 306-7. 5 AS 1931, a.e. 1053, str. 1. 6 Ibid., str. 2. 7 Ibid.

14

avstroogrske vojne ujetnike, ki so prihajali iz dežel, ki so se po prvi svetovni vojni povezale v Čehoslovaško republiko. Češka legija je predstavljali jedro sil admirala Kolčaka. Po porazu teh vojnih formacij leta 1919 in prestopu češke legije na boljševistično stran so se ostanki Kolčakove armade umaknili proti Vladivostoku, od tu pa so z ladjami odpluli na Kitajsko, Japonsko in v ZDA. Nekateri so na svoji poti v emigracijo obpluli celotno Evrazijo. Skupina 210 emigrantov je avgusta 1920 na ladji »Orel« iz Vladivostoka preko Japonske (kjer so jih brezplačno oskrbeli s premogom) priplula v Dubrovnik. Druga skupina, sestavljena v glavnem iz pripadnikov ruskega kadetskega korpusa iz Vladivostoka oziroma Šanghaja, kamor so se leta 1922 zatekli, pa je novembra 1924 na šolski ladji »Portos« priplula v splitsko luko.

Iz luk na jugu Rusije oziroma Ukrajine so se umikali ostanki

poraženih Oboroženih sil južne Rusije, ki so se pred evakuacijo bojevale pod poveljstvom generala P. N. Wrangla. Evakuiranci iz teh luk so se preko Carigrada umaknili prav v Jugoslavijo. Iz Odese so se v januarju 1919 umaknili zlasti ranjenci in civilisti.8 Večino te raznovrstne množice so na angleških ladjah odpeljali v zahodno Evropo, del pa je prišel tudi v Jugoslavijo. Iz Novorossyska so se leta 1919 umaknili monarhistično usmerjeni emigranti in drugi pomembni funkcionarji in ministri v vladi generala Wrangla ter seveda pripadniki že omenjenih Wranglovih vojaških formacij, ki so se preko Carigrada oziroma Galipolija umaknile v Jugoslavijo.9

Viri omenjajo, da je v Turčijo pribežalo med 136.000 do 150.000

Rusov, nekateri omenjajo celo številko 400.00010, ki pa je zagotovo pretirana. Vojaške enote so na zahtevo Francije in drugih sil razorožili, saj so se bali, da bi tolikšna koncentracija ruskih vojaških formacij ob črnomorskih ožinah, ki so bile stoletni ruski strateški cilj, lahko obudila ozemeljske apetite in napetosti. Vojaške formacije so bile razporejene na več različnih in med seboj oddaljenih mestih, verjetno prav zaradi navedenih pomislekov. Morda lahko kot dober kazalec razmer omenimo, da so v Carigradu vsepovsod visele zastave velikih sil, razen ruskih, medtem, ko so bile ulice naravnost preplavljene z ruskimi emigranti.11

8 AS 1931, a.e. 1053, str. 4. 9 Ibid., str. 5. 10 Ibid., str. 8. 11 Ibid., str. 12.

15

Število ruskih emigrantov po večjih jugoslovanskih mestih leta 193912 Banja Luka 122 Beograd 9.232 Bitolj 142 Bjelovar 27 Cetinje 86 Crikvenica 10 Daruvar 12 Dubrovnik 82 Gruž 12 Karlovac 64 Velika Kikinda 326 Kragujevac 473 Ljubljana 293 Maribor 94 Mostar 995 Našice 5 Nova Gradiška 20 Niš 577 Novi Sad 1.158 Ogulin 2 Osijek z okolico 369 P. Slatina 15 Pančevo 495 Sarajevo 616 Sinj 10 Sisak 17 Skopje 737 Sl. Požega 3 Slovenska Orahovica 16 Sombor 192 Split 54 Subotica 685 Sušak 10 Topusko 10 Varaždin 35 Vinkovci 12 Virovitica 10 Vršac 256 Vukovar 50 Zagreb 1.313 Zemun 646 Zrenjanin 349 Skupno: 19.518

12 Ibid., str. 58-59.

16

Pogovori o prihodu ruskih emigrantov s Krima v Jugoslavijo so se začeli aprila leta 1921. V začetku so bile jugoslovanske oblasti pripravljene sprejeti okoli 20.000 beloemigrantov,* pozneje so to številko dvignili na 40.000.13 Skupno je nato od maja do decembra leta 1921 v Kraljevino SHS prišlo 40.200 članov vojaškega osebja iz sestave armade generala Wrangla in 33.231 drugih pretežno civilistov iz raznih mešanih transportov.

V obdobju od leta 1919 do 192414 je torej v državo na razmeroma

organiziran način pribežalo skupno 73.437 ruskih emigrantov.15 Celotno skupno število ruskih emigrantov pa ocenjujejo na okrog 56.000 oseb po podatkih posameznih preštevanj, in 75.000 oseb po podatkih Državne komisije za ruske begunce.16 Vendar te številke niso zanesljive, ker namreč obstajajo tudi drugi podatki, med katerimi nekateri viri omenjajo število 17.000 pripadnikov nekdanjih Wranglovih vojaških formacij leta 1923, kar kaže na veliko nihanje v številu ruskih emigrantov, ki so se verjetno selili naprej v druge evropske države. Pretok ruskih emigrantov je potekal v obe smeri, prihodi in odhodi ruskih emigrantov so se vrstili skozi celotno medvojno obdobje.17 Zaradi usihanja števila ruske emigracije – veliko ljudi je v Jugoslavijo namreč prišlo v svojih zrelih letih, mnogi pa so se tudi odselili –, naj bi se število ruskih emigrantov v Jugoslaviji do leta 1939 zmanjšalo na 26.790. Del upada gre gotovo pripisati temu, da jih je precej prevzelo jugoslovansko državljanstvo in se jih zato ni več

* Beloemigrant je splošno razširjen izraz, ki se uporablja za označitev posameznika, ki je bil zaradi nasprotovanja komunistični oblasti med boljševistično revolucijo v Rusiji in državljansko vojno, ki ji je sledila, prisiljen zapustiti Rusijo. Izraz etnično, narodnos-tno ni omejen samo na emigrante ruske narodnosti, časovno pa zajema tudi emigrante iz Sovjetske zveze še v 30. letih (op. p.). 13 AS 1931, a.e. 1053, str. 16. 14 Sem prištevamo begunce iz vseh preostalih evakuacij: novorosijska evakuacija 2.800 beguncev, odeška 7.804 beguncev, krimska 21.243 beguncev (AS 1931, a.e. 1053, str. 23). 15 Ibid., str. 21-22. 16 Ibid., str. 53. 17 Maja 1928 je jugoslovansko veleposlaništvo v Carigradu odobrilo vizum 440 ruskim emigrantom za vstop v Jugoslavijo, njihove potne stroške pa je krilo Društvo narodov v Ženevi. Poleg omenjenih emigrantov, ki so posplošeno pripadali kontingentu ti. belo-gardistične emigracije, so v medvojnem obdobju iz Sovjetske zveze preko Romunije v Jugoslavijo prihajali tudi drugi ruski begunci, ki so verjetno bežali pred hudim pomanj-kanjem, ki je vsaj v zgodnjih 20. letih močno prizadelo zlasti Ukrajino (AS 1931, a.e. 1053, str. 53).

17

evidentiralo kot ruske emigrante.18 Morda kot zanimivost velja omeniti, da so ženske od celotnega števila ruskih emigrantov predstavljale samo 17%, kar naj bi bil razlog za številne razpade emigrantskih zakonov, zaradi izvenzakonskih afer ali porok žena z bolj premožnimi možmi. 19

Prvi večji organizirani transporti so pričeli v Kraljevino SHS

prihajati konec decembra leta 1920 in sicer v Dubrovnik. Emigranti so bili po prihodu in karanteni razporejeni po zasebnih stanovanjih, s hrano pa sta jih oskrbovala ameriški in jugoslovanski Rdeči križ. Jugoslovanske oblasti so jim izdatno finančno in organizacijsko pomagale, tako da je bila, na primer, že hitro organizirana šola za ruske otroke. Hitro se je izoblikovala organizacijska struktura, ki je skrbela za ruske emigrante in je bila bolj znana kot Ruska kolonija, ki se je izkazala za uspešen recept in so jo po dubrovniškem zgledu ustanovili tudi po drugih jugoslovanskih mestih. Med jugoslovanskimi mesti, ki so sprejela večje število ruskih emigrantov, lahko naštejemo Beograd, Zagreb, Ljubljano, Niš, Skopje, Mostar, Osijek.

Da bi se jugoslovanske oblasti lažje spoprijele s tolikšnim navalom

ruskih emigrantov, so s precejšnjo pomočjo nekdanjega ruskega carskega diplomatskega korpusa v Jugoslaviji in samih ruskih emigrantov organizirale in financirale več posebnih služb. Takoj na začetku so za ruske emigrante skrbeli Vseruski rdeči križ, ki je nudil predvsem zdravniško pomoč, Vseruska zveza mest, ki je bila aktivna zlasti na izobraževalnem področju in Vseruska ženska zveza, ki je pomagala delovno usposabljati ruske emigrante.20 Poleg raznih ministrstev, ki so se s problematiko ruskih emigrantov srečevala znotraj svojih resorjev, so delovali še Delegacija za zaščito interesov ruske emigracije, Vladni pooblaščenec za namestitev ruskih beguncev v SHS ter zlasti Državna komisija za ruske begunce. To so bile posebne in na novo ustanovljene institucije, namenjene izključno spremljanju in obravnavanju emigrantske problematike.

18 Ibid., str. 53-54. 19 Ibid., str. 55. 20 Ibid., str. 48.

18

Delegacija za zaščito interesov ruske emigracije

Delegacija za zaščito interesov ruske emigracije v Jugoslaviji je nastala iz nekdanjega carskega konzularnega predstavništva v Beogradu. Jugoslovanske oblasti niso priznavale sovjetske vlade in so uradne stike z »ruskim narodom« še naprej vodile preko ruskega veleposlaništva, ki ga je vodil nekdanji ruski carski konzul Vasilij N. Strandtman. Po množičnem prihodu ruskih emigrantov je potreba po nadaljnjem sodelovanju postala še bolj izrazita. Iz osebja nekdanjega ruskega konzularnega predstavništva v Beogradu se je tako izoblikovala Delegacija za zaščito interesov ruske emigracije. Delegacijo je sprva financiralo ministrstvo za zunanje zadeve Kraljevine SHS.* Delegacija je skozi celotno obdobje ohranila svoje diplomatske privilegije in njen delegat, konzul Vasilij N. Strandtman, je bil polnopravni član diplomatskega zbora v Beogradu, kjer je bil tudi njen sedež, prav tako je bila povezana s Svetom ruskih ambasadorjev. Delegacija se ni neposredno ukvarjala z dnevnimi težavami ruskih emigrantov, ampak je skrbela za ohranjanje stikov z jugoslovanskim kraljevim dvorom, vlado in drugimi visokimi državnimi institucijami.21 Tudi idejno je institucija predstavljala kontinuiteto carske oblasti, Strandtman pa je po bil svojem prepričanju naklonjen parlamentarni monarhiji, zato si je Delegacija, ki je bila tudi razmeroma premožna, nakopala sovraštvo obubožanih ruskih emigrantov, skrajnih monarhistov in Cirilovcev.**

* V začetku se je imenovala Delegacija za zaščito interesov ruske emigracije v Kralje-vini SHS, po začetku šestojanuarske diktature leta 1929, ki jo je uvedel Rusom močno naklonjeni kralj Aleksander, pa je skrb za ruske emigrante nadaljevala v unitarističnem duhu preimenovana Delegacija za zaščito interesov ruske emigracije v Jugoslaviji (op. p.). 21 AS 1931, a.e. 1053, str. 44. ** Cirilovci, tudi kirilovci, so ime dobili po velikem knezu Cirilu Vladimiroviču, brat-rancu zadnjega ruskega carja Nikolaja II, ki so ga ubili boljševiki. Ciril Vladimirovič se je v emigraciji samorazglasil za ruskega carja. Vpliv Cirilovcev na ruske emigrante v Jugoslaviji je bil minimalen, poleg tega jim je nasprotoval tudi veleposlanik Strand-tman, ki velikega kneza Cirila ni priznaval za ruskega carja (op. p.). Glej R. Pulko, nav. d., str. 66.

19

Vladni pooblaščenec za namestitev ruskih beguncev

Funkcija Vladnega pooblaščenca je nastala po sporazumu med

rusko delegacijo, ki je zastopala generala Wrangla, in predstavniki notranjega in zunanjega ministrstva Kraljevine SHS. Naloga Vladnega pooblaščenca za namestitev ruskih beguncev v SHS je bila, da organizira in koordinira prihod ruskih emigrantov in poskrbi za njihovo namestitev, jim izdaja potrebne legitimacije in zagotovi ustrezno razdeljevanje finančne pomoči. Za vsako vstopno luko je bil določen po en pooblaščenec, ki je skrbel za sprejem ruskih emigrantov.22

Pooblaščenci so bili razporejeni v treh poglavitnih jadranskih lukah,

v Bakru, kjer je bil predstojnik Peter Bojarski, v Dubrovniku je te naloge opravljal Romanov, in v Djevdjeliji, kjer je bil pooblaščenec Potocki. Ko se je emigrantski val po letu 1921 umiril, so bila ta predstavništva ukinjena.

Na položaju Vladnega pooblaščenca se je zvrstilo več uglednih

emigrantov, ki so že v carski Rusiji in v času (proti)revolucije zavzemali pomembne položaje. V začetku je nalogo pooblaščenca opravljal knez Trubeckoy*, ki pa je funkcijo kmalu predal upravniku Ruskega rdečega križa Jevrejinovu; ko je ta odšel v Pariz, je njegovo nalogo, po Wranglovem posredovanju, kmalu prevzel Sergej Nikolajevič Paleolog. Organizacijo je pretreslo nekaj afer, zlasti močno je odmevalo razsipništvo predstavnika Jemeljanova, odgovornega za razdeljevanje denarne pomoči, o katerem je znano, da je načrtno prikazoval višje številke emigrantov od resničnih, da bi od jugoslovanskih oblasti pridobil več denarja, razliko pa je obdržal. Ko so ga jugoslovanske oblasti hotele aretirati, je zbežal v Romunijo.23 Po tej aferi je tudi funkcijo razdeljevanja denarne pomoči prevzel neposredno Paleolog, nekdanji uradnik na ruskem ministrstvu za notranje zadeve in monarhist po političnem prepričanju. Po Paleologovih napotkih so

22 AS 1931, a.e. 1053, str. 44. * Iz virov se ne da razbrati, kateri član ugledne visoke plemiške družine s tem imenom je bil ta Trubeckoy. Domnevamo lahko, da je šlo za slovitega jezikoslovca, Nikolaja S. Trubeckoya, ki se je v tistem obdobju nahajal na Balkanu in je v letih 1920-1922 pre-daval na univerzi v Sofiji (op. p.). 23 AS 1931, a.e. 1053, str. 45.

20

pomoč razdeljevali predvsem glede na politično prepričanje prosilca, pri čemer so imeli monarhisti prednost, kar je sprožalo precej negodovanja med drugimi ruskimi emigranti. Po sporazumu z Delegacijo za zaščito ruskih interesov je Vladni pooblaščenec za namestitev ruskih beguncev v SHS prevzel tudi skrb za reševanje vprašanj posameznih Ruskih kolonij po državi.

Paleolog je organiziral tudi zbiranje denarnih sredstev za

vzpostavitev nacionalnega sklada za boj proti sovjetski vladi. V letih 1925 in 1926 so zbrali kar 800.000 oziroma 921.998 dinarjev, kar sta precejšnji vsoti, če upoštevamo, da je velika večina ruskih emigrantov živela v hudem pomanjkanju. Funkcija Vladnega pooblaščenca za namestitev ruskih beguncev v SHS je postopoma usihala, pooblastila z njenega področja pa so prehajala na novoustanovljeno Državno komisijo za ruske begunce. Po letu 1933, ko je Paleolog umrl, je funkcija Vladnega pooblaščenca sicer še obstajala, vendar je položaj ostal nezaseden.24

24 Ibid., str. 47.

21

Državna komisija za ruske begunce

Državna komisija je s svojim delovanjem pričela že leta 1921. Nastala je z močno podporo in na pobudo Slobodana Jovanovića, ki je bil tudi njen prvi predsednik, in nekdanjega sekretarja Slovanskega društva v Sankt Peterburgu, Pletnjeva, Černokova* in drugih. Ustanovljena je bila znotraj ministrstva za notranje zadeve kot avtonomna služba za reševanje vprašanj, povezanih z rusko emigracijo. Osnovni namen Komisije je bil formalno urejanje odnosov med celotno rusko emigracijo in jugoslovanskimi oblastmi, poleg tega pa je Komisija skrbela za sprejem, namestitev in dajanje denarne pomoči ruskim emigrantom. Vodil jo je predsednik, ki ga je imenoval zunanji minister.

Po odhodu Slobodana Jovanovića je mesto predsednika vse do

izbruha druge svetovne vojne prevzel Aleksander Belić. Izvršni organ Državne komisije za ruske begunce je bila pisarna, ki jo je po dogovoru med jugoslovansko vlado in vrhom ruske emigracije vedno vodil Rus, najprej Pletnjev, nato so sledili Oreškov, Smirnov, Kovaljevski. Državna komisija je bila po definiciji in nameri jugoslovanskega ministrstva za notranje zadeve humanitarna ustanova začasnega značaja, saj so tedanje jugoslovanske oblasti zadrževanje beloemigrantov v državi imele za začasen pojav, ki se bo končal z zlomom komunizma v Rusiji in z vrnitvijo beloemigrantov v domovino.25 Ko se je ta pričakovana začasnost ruskih beloemigrantov po nekaj letih spremenila v trajnost, se je spremenila tudi naloga Komisije, ki si je sedaj prizadevala nuditi pomoč ruskim emigrantom pri njihovi integraciji v jugoslovansko družbo ter jim omogočiti, da bi se lahko preživljali sami brez pomoči Komisije.

Denarno pomoč je Komisija dobivala od jugoslovanskih oblasti, iz

tujine pa sta pomoč pošiljali predvsem Velika Britanija in Francija. Pomoč Velike Britanije je bila namenjena izključno emigrantom, katerih emigracijo in transport je organizirala Velika Britanija, medtem * Za Černokova arhivski vir (AS 1931, a.e. 1053, str. 50) navaja funkcijo podpredsedni-ka Moskve, zaradi ponekod dokazane netočnosti virov lahko domnevamo, da gre za Mihaila Čelnokova, ki je za nekaj dni v marcu (1.-6.) 1917 bil tudi moskovski župan (op. p.). 25 Ibid., str. 50.

22

ko je Francija svojo finančno pomoč ruskim emigrantom spremenila v odpisovanje dolga, ki ga je do Francije imela kraljevina Srbija.

Državna komisija je za razdeljevanje pomoči ustanovila tudi

posredovalnice dela in po raznih mestih v Jugoslaviji organizirala petmesečne in osemmesečne strokovne tečaje. Višina pomoči, ki jo je Komisija razpisovala, je bila odvisna od števila prosilcev. Od marca leta 1921 so bili do pomoči upravičeni starejši posamezniki, invalidi in matere z večjim številom otrok, a višina pomoči se je do leta 1922 s prvotnih 250 dinarjev postopoma znižala na 50-120 dinarjev, ko naj bi tolikšno pomoč prejemalo okoli 978 posameznikov.26 Državna komisija je pomagala tudi vojnim invalidom ter dajala štipendije ruskim študentom. V Beogradu, kjer je bila koncentracija ruskih profesorjev, znanstvenikov in študentov največja, so s sredstvi Državne komisije zgradili tudi dva ločena ruska študentska domova, enega za 120 študentov in drugega za 60 študentk.27 Državna komisija je s svojimi sredstvi pomagala pri izdajanju raznih emigrantskih glasil, kot so bila »Novoje vremja«, »Ruski golos« in »Vojni zbornik«. Prav tako je pomagala tudi Ruskemu rdečemu križu, ki je v zameno nudil brezplačno medicinsko oskrbo siromašnim ruskim emigrantom. Dolgoletni predsednik Državne komisije dr. Aleksander Belić je ustanovil tudi posebni kulturni odbor, da bi tako pospešil povezovanje in sodelovanje emigrantskih in jugoslovanskih kulturnih delavcev in zagotovil pomoč najbolj vplivnim ruskim kulturnim predstavnikom v emigraciji.

Administrativni aparat Komisije so sestavljali izključno ruski

emigranti in se je delil na več oddelkov: to so bili splošni, računovodski in revizijski oddelki, pa oddelki za nadzor, za šolstvo in za delo. Komisija se je v iskanju novih prostorov pogosto selila in obenem tudi številčno večala ter okoli leta 1923 dosegla že skoraj 240 zaposlenih. Kasneje se je ta številka zmanjšala na približno 30 uradnikov.

26 Ibid., str. 51. 27 Ibid.

23

TEMELJI POVEZOVANJA RUSKIH ZNANSTVENIKOV

Aprila leta 1920 je bila v Parizu ustanovljena Ruska akademska skupina in po njenem zgledu so tudi v Kraljevini SHS ustanovili podobno društvo, ki se je v začetku imenovalo Društvo ruskih znanstvenikov v Kraljevini SHS. Njegova poglavitna naloga je bila zastopanje znanstvenih in poklicnih interesov njenih članov kot tudi organiziranje predavanj in izdajanje krajših znanstvenih tekstov. Društvo je na začetku štelo okoli sto članov, prvi predsednik pa je bil eden najbolj vidnih predstavnikov ruske emigracije v Jugoslaviji pravnik profesor Evgen V. Spektorski.*

Društvo je že avgusta leta 1921 razpadlo na dva dela, in sicer zaradi

spora glede delegatov, ki naj bi društvo zastopali na I. kongresu ruskih znanstvenikov v Pragi. Iz Kraljevine SHS naj bi tja odpotovala profesorja Tauber in Šapšala, vendar ju delegati, zaradi njunega židovskega porekla, niso izvolili.28 Zaradi nestrinjanja s takim delovanjem je iz društva izstopila skupina pod vodstvom profesorjev Taranovskega29 in Čubinskega;30 ustanovili so Rusko akademsko skupino v Kraljevini SHS, ki je nato poslala na kongres v Prago svoje delegate.

Društvo ruskih znanstvenikov je kljub temu z okrog 80 člani še

vedno predstavljalo večino beograjskih profesorjev in znanstvenikov; predsednik je ostal Evgen V. Spektorski. Ruska akademska skupina pa je vključevala 40 članov in ji je predsedoval F. V. Taranovski, ki je bil s profesorjem Spektorskim v odličnih prijateljskih odnosih.31 Obe društvi sta nato sodelovali in na naslednjem, II. kongresu, ki je bil prav tako v

* Evgen Vasiljevič Spektorski je po emigraciji iz Rusije predaval na beograjski, praški in od leta 1930 dalje na ljubljanski Pravni (Juridični) fakulteti. Leta 1945 je emigriral v ZDA (op. p.). Glej A. Brglez, M. Seljak, nav. d., str. 39-44. 28 AS 1931, a.e. 1053, str. 157. V nekaterih primerih viri niso v celoti zanesljivi in so nepopolni. Pri omenjenih delegatih ni imen, navedeni niso niti njihovi poklici niti stro-ka in tudi ne vemo, ali so imena pravilno zapisana. 29 AS 1931, a.e. 1053, str. 157. Teodor (po nekaterih podatkih Todor oziroma Fedor) V. Taranovski je predaval pravno zgodovino na beograjski fakulteti, kjer je veliko znans-tvenega in akademskega truda posvetil zgodovini srbskega prava. 30 AS 1931, a.e. 1053, str. 157. Čubinski je bil že v Rusiji zelo ugleden predavatelj na harkovski in sanktpeterburški pravni fakulteti, kjer je predaval kazensko pravo. Po pri-hodu v Jugoslavijo je bil postavljen za honorarnega profesorja beograjske univerze in rednega profesorja pravne fakultete v Subotici. 31Ibid., str. 158.

24

Pragi, sta nastopili skupaj. Sledili so poskusi ponovne združitve obeh skupin, vendar je hitro postalo jasno, da ima razdor politične korenine med bolj monarhistično-konservativno usmerjenim članstvom Društva in bolj meščansko-liberalno Skupino.

Obe društvi sta uživali podporo jugoslovanskih oblasti, ki so ruskim

emigrantom celo dovolile, da opravljajo izpite, diplome, magisterije in doktorate po pravilih ruskih univerz. Tako pridobljene listine so bile enakovredne jugoslovanskim. Kljub temu se ruski emigranti tega niso veliko posluževali. Nasprotno velja, da so bili mladi ruski emigranti kot študenti32 jugoslovanskih univerz kljub materialnemu pomanjkanju pogosto zelo dobri in uspešni študentje, in so se po drugi svetovni vojni uveljavili v jugoslovanskem in tudi mednarodnem znanstvenem okolju.

Društva in organizacije ruskih emigrantskih znanstvenikov niso bila

deležna tolikšne pozornosti kot politično bolj vidne emigrantske združbe. Tako so na primer stiki s tujino na institucionalni ravni obstajali samo v okviru Zveze ruskih akademskih organizacij, ki je delovala v Pragi.

Z ustanovitvijo Ruskega znanstvenega inštituta v Beogradu leta

1928 so se vsa ruska znanstvena društva spet zbrala v tej krovni organizaciji.33

32 Na vseh jugoslovanskih višjih in visokih šolah je v šolskem letu 1928/29 študiralo 1.409 ruskih študentov, leta 1937/38 pa še 517. (AS 1931, a.e. 1053: str. 184). 33 Ibid., str. 159.

25

Ruski znanstveni inštitut v Beogradu

Ruski znanstveni inštitut je bil s posebnim sklepom o ustanovitvi ustanovljen na IV. kongresu ruskih znanstvenikov septembra 1928 v Beogradu.34 Njegovi osnovni nalogi sta bili znanstveno raziskovanje in izobraževanje. Posebna skrb je bila namenjena preučevanju odnosov na vseh ravneh družbenega in kulturnega delovanja posameznika. Inštitut je skrbel tudi za izoblikovanje novih ruskih znanstvenikov in njihovo znanstveno ter strokovno napredovanje kot tudi za tiskanje znanstvenih del. Prvi predsednik Ruskega znanstvenega inštituta je bil Evgen V. Spektorski, ki je to nalogo opravljal do leta 1930, ko je začel predavati na ljubljanski Pravni fakulteti, tedaj se je imenovala Juridična fakulteta. Na mestu predsednika je Evgena V. Spektorskega nasledil akademik T. V. Taranovski. Leta 1936, po smrti Taranovskega, je bil za kratek čas za predsednika izvoljen A. P. Dobroklonski,35 ki pa je že leta 1937 umrl. Od leta 1937 do leta 1941 je naloge predsednika opravljal Aleksander I. Ignjatovski.*

Glavni organ Inštituta je bil Svet inštituta, ki so ga sestavljali samo

redni člani. Svet je volil funkcionarje Inštituta, nove člane, potrjeval je delovni načrt, sestavljal proračun in pregledoval račune inštituta, izdajal navodila za redakcijsko komisijo in reševal pomembna vprašanja, ki jih ni uspela rešiti uprava Inštituta. Izvršni organ Inštituta je bila uprava, ki so jo sestavljali predsednik, njegov namestnik in trije člani. Redakcijski komisiji, ki je bila odgovorna za izdajateljsko dejavnost Inštituta, je predsedoval V. D. Loskarjov. Revizijska komisija pa je pregledovala in potrjevala avtentičnost dokumentov o strokovni oziroma znanstveni izobrazbi, ki so jih s seboj iz Rusije prinesli emigranti.** Čeprav je bil sedež inštituta v Beogradu, so bili njegovi člani tudi iz drugih univerzitetnih središč v državi. Imel je štiri oddelke: filozofskega, oddelek za jezike in književnost, za socialne in zgodovinske vede (z vojaškim oddelkom) in oddelek za naravoslovne, agronomske in

34 Ibid., str. 163. 35 Ibid., str. 163. Dobroklonski je bil profesor cerkvene zgodovine na beograjski teološ-ki fakulteti (op. p.). * Ignjatovski, nekdanji profesor na Varšavski in Rostovski univerzi je veliko pripomo-gel k razvoju beograjske medicinske fakultete (op. p.). ** To nalogo so leta 1931 prevzeli jugoslovanski državni organi (op. p.).

26

medicinske vede.36 Poglavitne naloge Inštituta so bile organizacija različnih znanstvenih zborov, okroglih miz in kongresov, raznih tečajev, seminarjev in javnih predavanj ter objavljanje znanstvenih del članov Inštituta. Številni in raznovrstni referati in druge znanstvene razprave, v prvih letih jih je bilo predstavljenih 670, so bili objavljeni v zborniku »Zapiski ruskega znanstvenega inštituta v Beogradu«. Od leta 1930 do 1941 so izdali 17 zvezkov, v katerih je bilo skupaj 190 člankov, 107 s področja humanistike, 83 s področja naravoslovnih, tehničnih in matematičnih ved, Rusiji je bilo posvečeno 72 člankov, Jugoslaviji pa 10.37 Z objavo prispevkov s IV. kongresa ruskih znanstvenikov v Beogradu je Ruski znanstveni inštitut dobil javno znanstveno legitimacijo.

36 AS 1931, a.e. 1053, str. 163. 37 Ibid., str. 164-165.

27

IV. kongres ruskih znanstvenikov

Prvi kongresi ruskih emigrantskih znanstvenikov so potekali v Pragi, na pobudo jugoslovanskih oblasti in z njihovo izdatno finančno pomočjo, pa je bil IV. kongres septembra 1928 v Beogradu. Takšno vnemo sicer prislovično počasnih jugoslovanskih oblasti gre pripisati predvsem posebno napetim razmeram v Sovjetski zvezi, kjer je prav tedaj z vso silovitostjo izbruhnil spor med Stalinom in Trockim in v katerem so na jugoslovanskem zunanjem ministrstvu preveč navdušeno videli začetek globoke krize boljševiške oblasti, ki bi lahko privedla tudi do njenega padca.

Predsednik organizacijskega odbora je bil seveda visoko spoštovani

univerzitetni profesor Evgen V. Spektorski, ki je tedaj delal na beograjski univerzi. Povabljeni so bili ruski znanstveniki iz desetih evropskih držav, katerih društva so bila včlanjena v Zvezo ruskih akademskih organizacij v tujini. Največ, dvajset udeležencev je prišlo ravno iz Prage, kjer je bil sedež Zveze, poleg teh so prišli udeleženci še iz Francije, Velike Britanije, Poljske, Nemčije, Estonije, Bolgarije in od drugod. Skupaj se je kongresa udeležilo štirideset profesorjev iz tujine, okoli osemdeset pa iz jugoslovanskih univerz.

Za predsednika kongresa je bil izvoljen dr. Vladimir Koreljevski,

predavatelj inštituta za eksperimentalno medicino v Londonu.38 Kongres so svečano odprli v prisotnosti vseh vidnejših predstavnikov političnega vrha v tedanji Jugoslaviji. V svojem otvoritvenem govoru je tedanji jugoslovanski minister za prosveto Milan Grol* poudaril, da pozdravlja kongres iz treh razlogov: zaradi pomena ruske znanosti na splošno, zaradi prispevka ruske znanosti k napredku Jugoslavije in zaradi bratske ljubezni slovanskih bratov do matere Rusije in njene velike kulture.39

38 T. Milenković, M. Pavlović, Beloemigracija u Jugoslaviji 1918-1941, Knjiga 1, Insti-tut za savremenu istoriju Beograd, Beograd 2006, str. 229. * Srbski književnik in politik, dolgoletni direktor Narodnega gledališča v Beogradu. Na listi Demokratske stranke je bil leta 1925 izvoljen za poslanca v Narodni skupščini Kraljevine SHS. Od julija leta 1928 je bil minister za prosveto v vladi Antona Korošca (op. p.). 39AS 1931, a.e. 1053, str. 164-165.

28

Za častne člane kongresa so izvolili jugoslovanskega ministra Milana Grola, člana Srbske akademije znanosti in vplivna pokrovitelja ruske emigracije Slobodana Jovanovića in Aleksandra Belića ter škofa Dositeja, predstavnika srbskega patriarha na kongresu. Beograjska občina je objavila oglas, s katerim je svoje občane pozvala k prijateljskemu sprejemu predstavnikov bratske Rusije, poleg tega so organizirali veliko sprejemov in banketov, tako da so prav zaradi velike gostoljubnosti, ki so jo udeležencem kongresa izkazali Beograjčani, za častnega člana kongresa izvolili tudi župana beograjske občine Kosto Kumanudija.

Na kongresu so predstavili 104 referate, od katerih jih je 33

vsebinsko obravnavalo kraljevino Jugoslavijo, med njimi se je pet referatov ukvarjalo z zgodovino jugoslovanskega prava, po trije so se dotikali zgodovine jugoslovanske književnosti, jugoslovanske zgodovine in jugoslovanskega prava, štirje so obravnavali ekonomska vprašanja v Jugoslaviji, kar osem kmetijsko problematiko, trije geologijo Jugoslavije, po eden pa zoologijo in floro, medtem ko je ena razprava zadevala pomen preboja Solunske fronte za konec I. svetovne vojne.40

40 Ibid., str. 152.

29

Ruske kolonije

Ruske kolonije v Jugoslaviji so nastale z namenom, da bi tudi tistim emigrantom, zlasti civilistom, ki v Kraljevino SHS niso prišli kot člani organiziranih vojaških formacij, nudile organizacijski okvir za njihovo delovanje. Obenem je res, da je v Kolonijah organizirana emigracija jugoslovanski oblasti in vrhovom same emigracije zagotavljala boljši in lažji pregled in nadzor nad njo. Članstvo v Ruskih kolonijah je bilo do leta 1930 obvezno, novi statut, ki je veljal od tega leta naprej, pa je obvezno članstvo odpravil. Ruske kolonije so opravljale dvojno funkcijo, in sicer so skrbele za notranje povezovanje ruskih emigrantov in za prenašanje politik in odločitev Državne komisije in ministrstva v emigrantsko skupnost.

Kolonije, ki so imele nad 25 članov, so volile svojo upravo, ki so jo

sestavljali predstavnik kot »starosta« Kolonije in nekaj članov; število je bilo odvisno od velikosti kolonije. Predstavniki Kolonije so svojo funkcijo lahko opravljali šele potem, ko jih je potrdil organizacijski »vrh« ruske emigracije v Jugoslaviji, pooblaščenec za namestitev ruskih beguncev in kasneje še Delegat za zaščito interesov ruske emigracije v Kraljevini SHS. Zaradi izredno konservativne in monarhistične usmerjenosti teh institucij so tudi predstavnike Kolonij izbirali iz podobnih družbeno-političnih krogov.

Naloga Kolonij je bila zlasti, da preko vzajemne pomoči omogočijo

materialno preživetje ruske emigrantske skupnosti, ohranjajo mir in dostojanstvo med svojim članstvom ter vodijo evidence članov Kolonije. Poleg tega so Kolonije rabile kot osrednji institucionalni okvir za kulturno-izobraževalno dejavnost ruske emigracije. Financirale so se s pobiranjem članarine od svojih članov – višino so določili na skupščini Kolonije –, ter od vstopnic raznih zabav in prireditev, ki jih je organizirala Kolonija.41 V zameno za to je Kolonija svojim članom nudila izdatno pomoč pri zaposlovanju, razne oblike pomoči najbolj socialno ogroženim, ki jim je zagotavljala hrano, streho nad glavo, pomoč pri izobraževanju mladine, brezplačno zdravstveno oskrbo in

41 Ibid., str. 75. Naj omenimo, da so Ruske kolonije v pregledanem gradivu Arhiva Republike Slovenije najbolje obdelane med vsemi ustanovami ruske emigracije, ki jih obravnavamo v tem delovnem zvezku.

30

podobno. Navkljub začetnemu uspehu in dobremu delovanju so Ruske kolonije že na začetku 30. let pričele postopno odmirati. Razlogov za to je bilo več. Eden pomembnejših je bil zagotovo postopno vključevanje ruske emigracije v večinsko okolje, kar je zmanjševalo potrebo po tako omejeni in ozki etnični organiziranosti. Drugi pomemben faktor pa je bilo splošno razširjeno nezadovoljstvo z vodstvom Kolonij, češ da so bila monopolizirana s strani posameznikov, ki so bili strogo monarhistično usmerjeni, kar pa med rusko emigracijo sredi 30. let ni bilo več tako razširjeno, saj je že začel prevladovati liberalnejši pogled, ki ni bil tako apriorno konfliktno nastrojen do Sovjetske zveze in komunizma. Ruske kolonije so začetek druge svetovne vojne dočakale člansko močno oslabljene, beograjska Kolonija je padla z okoli 8.000 članov na nekaj sto članov, zagrebška s 1.800 na 50, vendar pa so postale po drugi strani politično-ideološko bistveno bolj homogene.42

42 Ibid., str. 77.

31

DRUŠTVA RUSKIH ZNANSTVENIKOV V LJUBLJANI

Združenje ruskih znanstvenikov in ročnih delavcev v kraljevini Jugoslaviji

Ljubljanska podružnica Združenja ruskih znanstvenikov in ročnih delavcev je bila ustanovljena z dovoljenjem kraljeve banske uprave Dravske banovine 16. decembra 1932, prva redna seja pa je potekala v Narodnem domu 19. januarja leta 1933. Njena osnovna naloga, kot je razvidno iz pravilnika, je bila skrb, da preko vzajemnega sodelovanja pomaga svojim članom, jim poišče zaposlitev ali pomaga pri usposabljanju, jim nudi materialno pomoč in brezplačno pravno zaščito njihovih interesov. Veliko ruskih emigrantskih organizacij je skrbelo za socialno podporo emigrantom, to je bil tudi poglavitni razlog za njihovo ustanovitev. Morda gre vzrok za prenehanje delovanja številnih emigrantskih društev pripisati postopni integraciji ruskih emigrantov v jugoslovansko okolje, ki je imelo vzpostavljeno lastno, državno omrežje ustanov, ki so razmeroma učinkovito nudile socialno podporo. S tem je potreba po ločenih emigrantskih organizacijah zamrla.

Organizacijsko je bilo Združenje ruskih znanstvenikov in ročnih

delavcev sestavljeno iz glavne skupščine,43 upravnega44 in nadzornega odbora45. Za predsednika odbora je bil izbran gimnazijski profesor kemije Ivan Železnov, za sekretarja Georgij Popov, od aprila leta 1934

43 Glavna skupščina je volila upravni in nadzorni odbor, pregledovala in odobrila je letne račune podružnice, določila dnevni red seje, obravnavala pritožbe zoper upravni odbor, potrjevala poročilo nadzornega odbora, odločala o zamenjavah in dopolnitvah pravilnika in ukinitvi oziroma prenehanju delovanja podružnice. Glavna skupščina se je sestajala enkrat letno in je lahko sprejemala veljavne sklepe ob vsaj polovični prisotnos-ti svojega članstva (AS 1931, a.e. 945, str. 6). 44 Naloge upravnega odbora, kot jih določa njegov statut, so bile: sprejemanje in izklju-čevanje članov združenja (pri tem je zanimivo, da je lahko upravni odbor brez obrazlo-žitve zavrnil prošnjo za članstvo, medtem, ko je bilo za izstop potrebno napisati izstop-no izjavo in vzroke za izstop, slednji bil možen samo v primeru poravnave vseh dolgov do združenja); upravni odbor je nosil odgovornost za lastnino združenja in ravnanjem z njim; vzdrževal je zvezo s centralama v Beogradu in Ženevi in s predstavništvom jugoslovanske podružnice ruskega krščanskega delavskega stanu in z drugimi organiza-cijami ter društvi; skrbel je za vse druge dejavnosti, povezane z normalnim delovanjem podružnice, razen za tiste, ki so bile v neposredni pristojnosti glavne skupščine (ibid). 45 Nadzorni odbor je imel nadzor nad financami in je redno poročal na generalni skup-ščini (ibid.).

32

lahko na tem mestu najdemo Aleksandra B. De Makkeja, kasneje pa slikarja in vojnega invalida Nikolaja Borisova, blagajnik je postal tajnik Ljubljanskega velesejma Ivan Richter, kot član odbora in po letu 1934 tudi kot podpredsednik pa general Vladimir S. Žoltenko, znan kot velik ruski rodoljub. Upravni odbor je zasedal vsak drugi četrtek ob osmih zvečer v Narodnem domu, kot sledi iz ohranjenih zapisnikov.46 Nadzorni odbor so sestavljali predsednik Mihael Krasnov ter člani Vladimir Pervago, ki je bil obenem tudi knjižničar Ruske matice v Ljubljani, Peter Čižov, lastnik gostilne, ki je sprva delovala v barakah razvijajoče se Ruske kolonije, kasneje pa se je preselila na Gosposko ulico.47 Z izjemo predsednika, ki je bil vse od odhoda Železnova* do razpada Kolonije Viktor Losev, so se na drugih mestih zvrstili številni predstavniki ruske emigrantske skupnosti v Sloveniji. Ljubljanska podružnica je bila preko beograjske centrale povezana z Zvezo ruskih krščanskih znanstvenikov in ročnih delavcev v Ženevi, katere predsednik je bil A. I. Ladiženski.48

Ljubljanska podružnica je imela ob začetku italijanske okupacije

Ljubljane okoli 2849 članov, od katerih je bil samo Evgen V. Spektorski univerzitetni profesor – kljub uradnemu nazivu, da organizacija zastopa interese intelektualnih delavcev. Spektorski je zaradi velikega ugleda med ruskimi emigranti v Jugoslaviji in v tujini hote ali nehote opravljal nalogo neformalnega zastopnika ruske (intelektualne) emigracije v Ljubljani tudi izven njene formalne organiziranosti. Razen Spektorskega najdemo med bolj znanimi člani tudi nekdanja generala v ruski carski armadi Pavla Bogajevskega in Viktorja V. Firsova. Društvo je imelo sedež v Ljubljani, na ulici Pod Turnom 4. Ideološko je bilo društvo dokaj trdno, imelo je izrazito protikomunistično opredeljeno članstvo in si je zlasti prizadevalo ohranjati enotnost ruske emigrantske skupnosti v primeru pričakovane mednarodne intervencije zahodnih sil

46 AS 1931, a.e. 945, str. 6. 47 Leta 1938 je Peter Čižov zaprosil za dovoljenje za prenos ljudske kuhinje iz Gospos-ke ulice (Napoleonovega trga) v Vegovo ulico. Iz zapisnika druge redne javne seje ljubljanskega mestnega sveta, ki je potekala 3. marca 1938, se da razbrati, da je bilo njegovi prošnji ugodeno, kljub odkritemu nasprotovanju združenja gostilničarjev (ZAL, Ljubljana, Cod III, 95). * Železnov je zaradi visoke starosti in prezasedenosti, bil je tudi »starosta« v Ruskem sokolu, že kmalu odstopil s položaja predsednika društva (op. p.). 48 AS 1931, a.e. 945, str. 6. 49Kar 11 izmed tedanjih članov je bilo nekdanjih ruskih visokih oficirjev (AS 1931, a.e. 945, str. 33).

33

proti Sovjetski zvezi. V protikomunističnem duhu je društvo pripravilo več domoljubnih predavanj.50 Predsednik švicarske centrale društva je med svojim obiskom v Ljubljani dejal, da je osrednji namen društva vzpostaviti »čvrsto profesionalno organizacijo na osnovi krščanskih idealov«51. Organizirali so tudi predavanja, v katerih so predstavljali Rusijo pod komunisti (Sovjetsko zvezo), delovanje društva v Sloveniji in kraljevini Jugoslaviji, organizirali so razna poljudnoznanstvena predavanja, nekatera so vodili tudi ruski profesorji iz tujine, na primer univerzitetnega profesorja Kozlovski iz Pariza, ki je predaval pod naslovom »Daljni vzhod ter naselbine tam«.52 Organizacija naj bi imela vključevala samo izbrane člane, torej take z jasno politično in ideološko orientacijo, ki naj bi bila krščanska, protiboljševistična. Zaradi tega je predstavljala mamljivo bazo za iskanje sodelavcev s strani okupacijskih sil. Mnogi njeni člani so po vojni zaradi suma sodelovanja z okupatorjem oziroma zaradi aktivnega sodelovanja zapustili Jugoslavijo.

To ni bila nobena posebnost Združenja ruskih znanstvenikov in

ročnih delavcev, saj so se do izbruha druge svetovne vojne skoraj vse ruske emigrantske organizacije širšega značaja prelevile iz splošnih krovnih organizacij, ki so pomagale ruskim emigrantom v novem okolju, v ozko politična in pogosto konservativna društva, ki pa so zastopala samo še marginalni del ruske emigracije, kljub visoko letečim parolam, nazivom organizacij in imenom njihovih članov.

50 Takšno je bilo recimo predavanje polkovnika ruskega generalštaba Evgenija Mes-snerja z naslovom: »Ruski oficir v borbi za domovino« (AS 1931, a.e. 945, str. 23). 51V nedatiranem zapisniku enega izmed predavanj na združenju lahko beremo: »Komu-nisti so nasprotniki krščanske vere in morale. Ko so zasedli v Rusiji oblast, so sprovedli neusmiljen boj pravoslavni cerkvi. Ruski narod se je že od nekdaj navadil iskati uteho pri svojih duševnih pastirjih in poočitovati svojo ljubezen do Boga v zidavi lepih, skromnih in razkošnih cerkva. […] Uničenje vere in z njo ljubezni do bližnjega ima strašno posledico: ljudi se polašča neka podivjanost. […]« (AS 1931 a.e. 945, str. 23). 52 Ibid., str. 32.

34

Ruska matica v Kraljevini SHS

Ruska matica je v Kraljevini SHS* nastala po vzoru podobnih drugih slovanskih matic,** ki so vse odigrale pomembno vlogo pri ohranjanju oziroma razvoju nacionalne identitete. Po svojem statutu iz aprila (30.) 1924 je bila kulturno društvo z naslednjimi cilji: podpora in razvoj nacionalne zavesti pri ruski emigraciji; pomoč pri izobraževanju ljudi; in povezovanje ruskih emigrantov na osnovi nacionalnega in kulturnega delovanja.53

Ljubljana, ki je bila za ruske razmere tedaj manjše pokrajinsko

mesto, je za mnoge ruske emigrante in zlasti za visoke oficirje in profesorje uglednih ruskih univerz, postavljala neštete omejitve. »Ljudje, ki živijo v velikih evropskih centrih, ki so obenem tudi središča emigracije s številnimi ruskimi splošnimi knjižnicami, izobraževalnimi društvi, ljudskimi univerzami in podobno, se nemara ne zavedajo, kako težavno je delo v manjših mestih ruskega zdomstva.«54

Pobudo za nastanek Ruske matice in največ zaslug za njen nastanek

zagotovo lahko pripišemo Aleksandru D. Bilimoviču*** , uglednemu ruskemu profesorju na ljubljanski Pravni fakulteti, ki si je Rusko matico zamislil kot nacionalno kulturno in ne politično organizacijo, ki bi ljudi povezovala ne glede na politična, ideološka in osebna strinjanja »v skupni ljubezni do nacionalne kulture, do tradicije in vrednot.«55 Poleg njega so pobudno skupino sestavljali še profesor Evgen V. Spektorski, ki je skupaj z Aleksandrom D. Bilimovičem delil močna protikomunistična čustva, in prav tako univerzitetni profesor Aleksej

* Po letu 1929 preimenovana v kraljevino Jugoslavijo (op. p.). ** Omenimo nekatere: Poljska matica je bila ustanovljena leta 1822, Srbska matica je nastala v Budimpešti leta 1826, Češka 1831, Ilirska, ki se je kasneje preimenovala v Hrvaško, je bila ustanovljena leta 1842, Lužiško-srbska 1847, Galicijsko-ruska 1848, Slovaška 1862, Slovenska 1863, Dalmatinska 1863 (op. p.). 53 Ruska matica (1924-1934): poročilo o delovanju. Ruska matica, Ljubljana. 54 Ibid. *** Aleksander Dimitrijevič Bilimovič je bil med državljansko vojno minister v začasni vladi generala Denikina, po emigraciji v Kraljevino SHS pa profesor na ljubljanski Pravni (Juridični) fakulteti. Leta 1945 je zbežal v tujino in nato naprej v ZDA (op. p.). Glej A. Brglez, M. Seljak, nav. d., str. 13-22. 55 Ibid.

35

Kopylov.* Na ustanovnem sestanku 9. marca leta 1924 so bili v odbor Ruske matice izbrani: Aleksander D. Bilimovič kot prvi predsednik, Evgen V. Spektorski kot njen sekretar in univerzitetni profesor Aleksej Kopylov, ki te funkcije ni opravljal dolgo, saj ga je že istega leta zamenjal N. I. Bobrecki, ki je nato funkcijo blagajnika opravljal do leta 1931, ko ga je leta 1932 nadomestil Erast P. Šuberski.** Pomembno nalogo knjižničarja je opravljal Vladimir Pervago. Prvi tajnik Ruske matice je bil v letih 1924-1925 N. A. Smolenski.56 Ruska matica je imela tudi revizijsko komisijo, ki so jo sestavljali trije člani.57

Naloge namestnika predsednika so sprva opravljali predsedniki

podružnic iz Zagreba A. S. Kulženko, Banje Luke V. M. Kaškarov in Novega Sada D. V. Skrinčenko, kasneje pa so jih izvolili posebej.

Med častnimi člani58 Ruske matice je bila med najbolj pomembnimi

in vplivnimi Terezija Mihajlovna Jenko, predsednica leta 1899 ustanovljenega Ruskega krožka v Ljubljani in zelo zaslužna pri vzpostavitvi knjižnice Ruske matice.59

* Aleksej Kopylov je bil dolgoletni profesor za rudarsko strojništvo na ljubljanski Teh-niški fakulteti (op. p.). Glej A. Brglez, M. Seljak, nav. d., str. 65-68. ** Šuberski je bil podravnatelj Jadranske zavarovalne družbe v Ljubljani, ki je umrl verjetno za posledicami tuberkuloze, na tem mestu pa ga je nadomestil profesor Aleksej Kopylov, ki je bil prvi blagajnik Ruske matice (op. p.). Vir: Časopisni izrezek neznane datacije in tiska iz arhivskega gradiva Arsena Brčiča. 56 Leta 1929 je ta položaj zasedel ugledni profesor na ljubljanski Pravni fakulteti Alek-sander V. Maklecov. Pred njim je od leta 1925 funkcijo tajnika opravljal P. N. Dobri-nin. (Ruska matica (1924-1934): poročilo o delovanju. Ruska matica, Ljubljana.) 57 Prvi predsednik revizijske komisije je bil Nikolaj N. Kruševski, člana komisije sta bila še nekdanji general Mihail M. Voronov in Aleksej Bobreckij. (Ibid.) 58 Med častnimi člani zasledimo še profesorja akademika Vladimirja Andrejeviča Fran-ceva iz Prage, enega izmed tedaj vodilnih ruskih znanstvenikov, ki je bil v pogostih pisemskih stikih z Evgenom V. Spektorskim. Za častnega člana centrale Ruske matice v Ljubljani je bil imenovan tudi Dimitrij Vasiljevič Skričenko, predsednik Ruske matice v Novem Sadu, ki je bil zelo zaslužen za njen tamkajšnji razcvet. (Ibid.) 59 Ruska matica v Ljubljani je poznala tudi institut dosmrtnega članstva. Za dosmrtne člane Ruske matice so bili po njenih lastnih virih, ki segajo do leta 1934, imenovani Andrijevski, Barle, Bilimovič, Bubnov, Vagner, Bataci, grofica Gejden, Grašič, Drej-ling, Jelenev, Jemeljanov s soprogo, Jenko-Grojer, Kaminska, baron Knoring, profesor Kopylov s soprogo, Kramar, Kropač, Lapajne, doktor Lavrenčič, Minajev, Mogilevska, Novikov, Piščanec, Remer, Sergejev, Frost s soprogo. Dosmrtno članstvo so podelili tudi nekaterim ustanovam, npr. Zvezi ruskih invalidov (ljubljanski oddelek), Matici srpski v Novem Sadu in morda še komu. Imena, za katera nimamo drugih podatkov, navajamo zato, da morda opozorimo na vključevanje slovenskih izobražencev v Rusko matico. (Ibid.)

36

Ruski krožek je nastal kot odgovor na veliko zanimanje slovenske

javnosti za rusko kulturo, jezik in znanost po ruski zmagi v vojni s Turki leta 1877-1878. Leta 1899 je bil v Ljubljani ustanovljen Ruski krožek. Pobudo zanj sta dala dr. Ludvik Jenko in, kot že rečeno, njegova žena Terezija Mihajlovna Jenko, statut Ruskega krožka pa je potrdila kranjska deželna oblast. Ljubljanski zvon je prevzel nalogo obveščanja javnosti o delovanju krožka. Po ljubljanskem zgledu so nastali podobni krožki tudi v Idriji, Trstu, Celju, Mariboru, Gorici in drugod. Poglavitna naloga ruskih krožkov je bilo širjenje znanja in poznavanja ruskega jezika in književnosti, v ta namen so imeli tudi bogate knjižnice z deli ruskih avtorjev v ruskem jeziku. Ruski krožki so prirejali čajanke, na katerih so se pogovarjali samo v ruskem jeziku, glasbene večere, na katerih so igrali in peli skladbe ruskih skladateljev in gledališke prireditve, kjer so uprizarjali ruske igre.60

Po statutu so bile volitve odbora Matice vsaka tri leta, financirala pa

se je iz rednih mesečnih članskih prostovoljnih prispevkov. Revizijska komisija je nadzorovala celoten potek poslovanja, delo odbora in vse druge aktivnosti Matice.

Leta 1927 so bile prve volitve, ki jih je predvideval statut Matice,

odbor je pridobil še enega uglednega člana, Aleksandra V. Maklecova zelo priznanega profesorja na ljubljanski Pravni fakulteti, kjer je postavil temelje slovenski kriminologiji in njenemu študiju. Drugi člani pa so bili ponovno izvoljeni. Leta 1929 je Rusko matico zaradi odhoda iz Ljubljane v Veliko Kikindo zapustil knjižničar Vladimir Pervago. Istega leta je Ruska matica prišla pod pokroviteljstvo kralja Aleksandra.

Na volitvah leta 1931 je bil za predsednika Ruske matice izvoljen

Evgen V. Spektorski*, dotedanji predsednik Aleksander D. Bilimovič je namreč odstopil zaradi škandala** z Zvezo ruskih akademikov in Zvezo nacionalne mladine, v katerega je bil vpleten, vendar je še vedno

60 Glej I. V. Čurkina, Rusko-slovenski kulturni stiki od konca 18. stoletja do leta 1914, Slovenska matica v Ljubljani, Ljubljana 1995, str. 205. * Vmes je kot vršilec dolžnosti predsednika te naloge opravljal tajnik Ruske matice, prav tako profesor na ljubljanski Pravni fakulteti, Aleksander V. Maklecov (op. p.). ** Narava in vzroki škandala v dostopnih virih niso obrazloženi, domnevamo pa lahko, da je verjetno šlo za značilen spor znotraj heterogene ruske emigracije v Jugoslaviji, med bolj liberalno in konservativno usmerjenimi emigranti (op. p.).

37

opravljal funkcije znotraj Ruske Matice in izvajal razna predavanja. Odbor je nato ostal nespremenjen do svojega konca.61

Matica je v Ljubljani organizirala številna predavanja domačih in v

tujini živečih emigrantov, ki so potekala v prostorih Kolizeja, v veliki dvorani nekdanjega hotela Tivoli in dvorani hotela Metropol. Vsebine predavanj so bile pogosto vezane na strokovno usmerjenost predavateljev, vendar pa to ni bilo pravilo in se je pogosto dajalo velik poudarek raznim kulturnim, narodnim in literarnim vsebinam. Dolgotrajna emigracija in izpostavljenost asimilacijskim vplivom okolice, zlasti kulturnim, je med emigranti spodbujala željo po ohranitvi narodne identitete in obenem narodnega osveščanja mladih ruskih emigrantov, ki so bili asimilacijskim vplivom bolj izpostavljeni. Predavatelji so v Ljubljano prihajali zlasti iz središč ruske emigracije v Pragi, Berlinu62, Beogradu in drugod.63 Izmed »slovenskih« Rusov pa 61 Leta 1931 je bil za podpredsednika izvoljen profesor N. M. Bubnov, blagajnik Ruske matice je postal profesor Aleksej Kopylov, naloge tajnika pa je še naprej opravljal pro-fesor Aleksander V. Maklecov. Člani uprave so bili: N. J. Borisov, M. M. Voronov, T. M. Jenko, S. N. Kun, V. D. Nikitina, predsednik Zveze ruskih študentov v Ljubljani I. V. Šarn, N. A. Tkačev, V. V. Firsov, D. V. Frost, D. V. Šulgin in profesor M. N. Jasin-ski. Predsednik revizijske komisije je bil N. N. Kruševski, njeni člani pa: A. P. Dilan-jan, M. I. Lucki, S. N. Ljutov in N. I. Šuberska. Predsednik častnega razsodišča je bil V. V. Nikitin, njegova člana sta bila E. G. Maslov in A. S. Menjajev (AS 1931, a.e. 945, str. 90-91). Na tem mestu bi veljalo opozoriti na podatek, da so vsi ruski emigrantski profesorji, ki so poučevali na ljubljanski Pravni fakulteti v takšni ali drugačni vlogi sodelovali in strokovno podpirali delovanje Ruske matice. 62 Nemčija je bila takoj od začetka glavni cilj ruskih emigrantov, leta 1922 in 1923 naj bi jih v Nemčiji bilo že okoli 600.000, od tega jih je kar 360.000 živelo v Berlinu. Pomanjkanje primernih namestitev je spremenilo sprejemanje ruskih emigrantov v velik socialni problem. V Nemčiji so uredili številna zbirna bivališča, pogosto v opuš-čenih taboriščih za vojne ujetnike, ki so, tako kot barake na Masarykovi v Ljubljani, za več let postala zasilna bivališča za ruske begunce. Zaradi hude stanovanjske stiske se je privlačnost Nemčije kot države azila zmanjšala. Ruski emigranti so bili prostorsko zelo mobilni, tako se je število emigrantov v Nemčiji do leta 1925 zmanjšalo na 150.000, do leta 1933 pa na 100.000. Berlin je bil tudi prvo večje središče ruske emigracije v Evro-pi, kasneje je to nalogo vse do izbruha druge svetovne vojne prevzel »ruski« Pariz, ki je s svojimi okoliškimi departmaji postal najpomembnejši cilj ruske emigracije. Francoska vlada je spodbujala takšno priseljevanje, saj je od vojne oslabljenemu gospodarstvu primanjkovalo delovne sile. V začetku štiridesetih let in med drugo svetovno vojno se je ruska diaspora množično preselila onkraj Atlantika v ZDA, kjer je New York postal njeno novo kulturno, družbeno in politično središče. Sem se je kasneje preselil tudi profesor Evgen V. Spektorski, ko je leta 1945 zapustil Ljubljano. Glej. K. Bade, nav. d., str. 307-308. 63 Predavanja so imeli: iz Prage profesor Zavadski (Roman in drama), general Inostran-cev (Germanski imperializem kot faktor svetovne vojne; Razmerje vojaške moči in

38

so predavanja imeli skoraj izključno ruski emigrantski profesorji na ljubljanski univerzi.64 Predavanja so bila odprtega značaja in namenjena vsem, čeprav so bila vsebinsko verjetno bolj zanimiva za ruske emigrante in tiste, ki jih je zanimala ruska kultura in zgodovina.65

Pri organiziranju predavanj je bila dragocena pomoč Ruske ljudske

univerze v Beogradu, ki je s tovrstnimi dejavnostmi imela veliko izkušenj. Ruska matica je organizirala tudi predavanja na ljudskih univerzah v Mariboru in Celju. Ob pomembnih obletnicah so prirejali slavnostna srečanja, kot na primer ob 200. obletnici smrti carja Petra Velikega, 50. obletnici smrti carja Aleksandra II. Osvoboditelja, 175. obletnici Moskovske univerze, stoletnici zakonika Ruskega imperija, ob

načrti sprtih strani na začetku svetovnega spopada), profesor Kizaveter (Evroazijans-tvo), profesor Lapšin (Metafizika pri Dostojevskem; Filozofija glasbe; Musorgski), akademik profesor Francev (Poezija Homjakova); iz Berlina so prišli profesor Iljin (O ruskem narodnem značaju); iz Ženeve profesor Ladiženski (Naloge in delo Lige Ober); iz Nizozemske Tregubov (Delovanje nacionalne mladine v tujini) in iz Beograda profe-sor Rozenberg (Značilnosti sodobnega tiska), akademik Straube (Sodobna gospodarska kriza in problemi prebivalstva; Ruska samobitnost kot socialni in zgodovinski pojem; Sto let od rojstva V. I. Lamanskega), akademik Taranovski (Zgodovina politične misli v luči »rdečega« nauka), profesor Tauber (Liga narodov in pravni položaj ruskih emi-grantov) - (Ruska matica (1924-1934): Poročilo o delovanju. Ruska matica, Ljubljana). 64 Aleksander D. Bilimovič (Deset let sovjetske oblasti; Racionalizacija gospodarjenja; Mendelejev kot ekonomist; Vrsta referatov za rusko mladino), Nikolaj M. Bubnov (Zgodovina izvora naših številk), Evgen J. Kansky (Pomen vitaminov), Aleksander V. Maklecov (Problem zločina v ruski beletristiki; Vzroki in oblike otroškega prestopniš-tva; Vzgoja in kaznovanje; Praški kongres o izvenšolskem izobraževanju in boj zoper raznarodovanje ruske mladine), Nikolaj F. Preobraženski (Gledališče Ostrovskega; A. K. Tolstoj; Dnevnik Marije Baškirove; Danilevski kot pisatelj in zgodovinar; ljubljan-ski kongres 1821; Pisatelj Bunin), Evgen V. Spektorski (Tragedija pri L. N. Tolstoju; Turgenjev – Tolstoj – Dostojevski; Filozofija avtorstva; Žensko vprašanje; Sto let kodeksa zakonov), Mihail N. Jasinski (Zgodovinski oris družine in zakonske zveze; Sto let Zakonika), Ivanovski (Vseruski cerkveni zbor 1917/18 in njegov pomen), Marius Rebek (Mendelejev kot kemik), generali Pavel Bogajevski (Pomen množične uporabe avtomobila v francoski armadi v zadnjem času; Bojni plini in letala kot poglavitno sredstvo prihodnje vojne) in Mihail M. Voronov (Dr. E. P. Gaaz; Spomini Turgenjeva; Pedagog Račinski; Krilov; Popotniki pri Prživalskem; Več referatov za mladino) - (Ruska matica (1924-1934): poročilo o delovanju. Ruska matica, Ljubljana). 65 Ruska matica je prirejala tudi številne literarne večere, na katerih so s svojimi preda-vanji sodelovali znani ruski pisatelji kot je bil K. B. Belmont, ki je predaval o ruskem jeziku in njegovih tvorcih, Čerkov se je spominjal Leonida Andrejeva in Maksima Gor-kega, I. J. Severjanin je bral iz svojih del (ibid.). V članstvu kot tudi v kulturnih dejav-nostih Ruske matice v oči zbode odsotnost znamenite dramske igralke Marije Nablocke in njenega moža, Borisa Vladimiroviča Putjate, režiserja v ljubljanski Drami, ki je veli-ko pripomogel k evropeizaciji slovenskega gledališča (op. p.).

39

jubilejih pomembnih pisateljev, pesnikov in znanstvenikov kot recimo F. M. Dostojevskega, I. A. Krilova, I. S. Turgenjeva, N. S. Leskova, Gorbunova, D. I. Mendelejeva. Tudi akademika Ivana Aleksejeviča Bunina so počastili ob podelitvi Nobelove nagrade za književnost leta 1933, ki jo je prejel kot prvi Rus, pripravili so prireditev v spomin na pokojne ruske zgodovinarje S. F. Platonova in druge.66

Ena od pomembnih nalog Ruske matice je bila tudi skrb za »narodno

osveščanje« mlajših generacij. Organizacije kot so bile Ruska kolonija in Ruski rdeči križ so že skrbele za materialno in dobrodelno pomoč, zato se je Ruska matica osredotočila na izobraževanje in vzgojo. Željo po dodatnem posebnem ruskem izobraževanju je potrebno gledati skozi optiko začasnosti emigracije. Med rusko beloemigracijo je vsaj nekaj let po končani državljanski vojni veljalo splošno prepričanje, da je emigracija samo prehoden pojav do padca boljševistične diktature v Sovjetski zvezi, ki ji bo sledil zmagoviti povratek beloemigrantov. Ko se je začasnost emigracije iz mesecev prelevila v leta in nato desetletja, je vedno več ruskih emigrantov opustilo upanje na povratek v domovino. Še bolj zaskrbljujoče, zlasti za anti-komunistično razpoložene emigrante, pa je bilo precejšnje navdušenje mladih ruskih emigrantov, ki so odrasli v tujini, po vrnitvi v Sovjetsko zvezo. Verjetno so se zato politično konservativni člani ruske emigracije pri nas odločili za oblikovanje posebne ruske šole, ki bi mlade ruske otroke, včasih že potomce ruskih emigrantov, vzgajala v »beloemigrantskem« duhu.*

Nalogo vzgajanja ruske mladine je pri Ruski matici v Ljubljani

opravljal član uprave in nekdanji general v ruski carski vojski Mihail M. Voronov ob pomoči drugih članov.67 Konec januarja (31.) leta 1926 se je odprla tudi nedeljska šola za ruske otroke, ki ji je vodil sam

66 Ruska matica (1924-1934): Poročilo o delovanju. Ruska matica, Ljubljana * Želja po ohranitvi ruskih prvin, jezika in spomina se kaže tudi v rednih letnih srečan-jih ruskih emigrantov pri ruski kapelici pod Vršičem, ki se ohranjajo še dandanašnji. Ruska matica je od jugoslovanskih oblasti prevzela skrb za vzdrževanje (op. p.). 67 Brošura, ki obeležuje deset let delovanja Ruske matice poleg Mihaila M. Voronova omenja še: profesorja Aleksandra D. Bilimoviča, nekdanjega generala Gerngrossa, člana Ruske matice Krotko, članico uprave V. D. Nikitino, O. Markova, Lupi-Bereza, Corna. Imena so navedena tako, kot so bila zapisana v virih in so nepopolna (Ruska matica (1924-1934): poročilo o delovanju. Ruska matica, Ljubljana).

40

general Voronov.68 Že junija leta 1926 so uvedli za učence preizkusni izpit. V prvih letih emigracije se je znaten del ruskih otrok, katerih starši so živeli v Ljubljani, izobraževal v raznih zavodih izven Ljubljane69 in so se domov vračali samo na počitnice, zato je delo z otroki v prvem desetletju imelo predvsem značaj poletne šole.

Zlasti močno so si prizadevali otrokom vcepiti ljubezen do branja

ruskih knjig in so jih zato v okviru predavanj seznanjali z najboljšimi naslovi ruske literature. V okviru literarnih večerov so mladi nastopili z referatom na poljubno literarno ali rusko nacionalno temo, za spodbujanje branja in pisanja v ruščini pa so sčasoma organizirali tudi tekmovanja v pisanju dijaških pisnih nalog. Besedila je ocenjevala komisija pod vodstvom profesorja A. V. Maklecova, v katere sestavi so bili tudi profesorji Aleksander D. Bilimovič, N. F. Preobraženski in Evgen V. Spektorski, kar priča o kvaliteti ocenjevanja, pa tudi o pomenu, ki so ga pripisovali izobraževanju. Avtorji najboljših knjižnih nalog so dobili knjižno, včasih tudi skromno denarno nagrado.

Statut Ruske matice je predvideval tudi izdajanje učnih

pripomočkov, knjig in periodičnih izdaj. Kronično pomanjkanje učnih pripomočkov je močno oviralo razvoj te dejavnosti. Izšli naj bi dve izdaji »Statuta Ruske matice«, brošura o prvem desetletju delovanja Ruske matice, ki jo je napisal Aleksander D. Bilimovič in prvi zvezek iz serije del, ki naj bi razpravljala o prihodnji usodi Rusije.

Poletna izobraževalna dejavnost Ruske Matice je služila tudi kot

oblika podaljšanega varstva otrok, ki so s svojimi starši pogosto živeli v majhnih in neudobnih prostorih v Šempeterski vojašnici ali celo v barakah na Masarykovi in so čez dan večkrat ostali brez skrbništva, saj so starši delali. V ta namen je Ruska matica na pobudo Voronova organizirala razne igre, sprehode in ekskurzije po Sloveniji. Ruska matica je ustanovila tudi poseben denarni sklad za pomoč ruski mladini v spomin pokojne žene ustanovitelja Ruske Matice, Alle V. Bilimovič. 68 Predavali so A. D. Bilimovič, M. M. Voronov, pa tudi Kulakova, o katerih žal nismo našli podrobnejših zapisov (ibid.). 69 Ruska emigracija v Jugoslaviji je ustanovila več ruskih osnovnih in srednjih šol, v katerih so učenci tudi bivali. Ustanovljenih je bilo kar 14 otroških domov in sicer v Beogradu, Zemunu, Novem Sadu, Sarajevu, Dubrovniku, Kraljevu in drugod. Svoj dijaški dom je imela tudi ruska gimnazija v Hrastovcu pri Mariboru in drugi podobni zavodi v Jugoslaviji in izven nje, npr. v Celovcu. Glej. T. Milenković, M. Pavlović, nav. d., str. 254-255.

41

Ta aktivnost se je pokazala zlasti v nabavi potrebnih učnih pripomočkov za obubožane ruske otroke, pri najemu inštruktorjev za manj uspešne učence, posojilih za plačilo izpitne takse, sklad pa je zagotovil celo darila za pod božično jelko in za Veliko noč. Podobne narave je bil »Dan ruskega otroka«, ki ga je organizirala Ruska matica v sodelovanju z upravo Ruske kolonije in oddelkom Ruskega rdečega križa v Ljubljani. Podobno kot centrala v Ljubljani so delovale tudi njene podružnice po Jugoslaviji.

Ruska matica si je prizadevala ustvariti tudi svoj lasten knjižni fond,

knjižnico, katere osnova je bila knjižnica nekdanjega Ruskega krožka in jo skozi celotno medvojno obdobje s svojimi sredstvi in donacijami članov dopolnjevala z novimi naslovi.70 Prejemala je tudi časnike in druge publikacije iz pomembnejših ruskih emigrantskih centrov. Redno so prejemali emigrantski časopis »Rul« iz Nemčije, pariška lista »Illustrovana Russija« in »Savremennoe zapiski«, beograjske revije »Ruski Golos«, »Poslednoe novosti«, »Novoje vremje« in »Vazroždenje«, katerega redaktor je bil Peter B. Struve71, uradno pa ga je izdajala skupina ruskih emigrantov pod vodstvom Gusakova. »Vazroždenje« je bil časopis proti-nacističnega razpoloženja in verjetno financiran s strani francoskih ali britanskih oblasti.72

Od Ruskega krožka je Ruska matica duhovno nasledila tudi nalogo

poučevanja ruskega jezika. Pobudo za tečaj ruskega jezika za Slovence je dal profesor Nikolaj M. Bubnov, tečaj pa je vodil Nikolaj F. Preobraženski,* dolgoletni lektor za ruski jezik na ljubljanski univerzi, nato pa jih je vodil tudi član uprave S. N. Kun. Tečaji so bili zelo uspešni in so se hitro razvijali. Potekali so v treh skupinah, odvisno od predhodne pripravljenosti slušateljev. Število slušateljev je nihalo: od začetnih 11 v šolskem letu 1927/28 do 58 v šolskem letu 1931/32, sicer

70 Jugoslovanske oblasti so ob konfiskaciji knjižnice Ruske matice leta 1945 naštele okoli 6500 knjig (AS 1931, a.e. 945, str. 91). 71 Ibid., str. 92; Struve je bil eden bolj markantnih ruskih emigrantov v svetovnem meri-lu. Še pred revolucijo je bil skupaj z Leninom v redakciji »Iskre«, vendar sta se kasneje zaradi ideoloških razlik razšla. Kasneje se je pridružil belim Rusom in bil zastopnik generala Antona Denikina v Parizu in Londonu, kasneje pa tudi zunanji minister v vladi generala Wrangla, ki je nasledil Denikina. Glej W. Bruce Lincoln. Red Victory: A History of the Russian Civil War, 1918-1921, Simon and Schuster, New York 1989. 72 AS 1931, a.e. 945, str. 91. * N. F. Preobraženski je vodil tudi pouk ruščine na ljubljanskem radiu (op. p.).

42

pa se je v glavnem gibalo okoli 50.73 V okviru teh tečajev so potekala tudi predavanja o literarnih temah, včasih pa so udeleženci tečaja organizirali tudi literarne večere. Tečaji so prvo leto potekali v stavbi knjižnice Ruske matice na Jurčičevem trgu 3, naslednje leto pa v poslopju slovenske osnovne šole na Zoisovem grabnu. Prostore jim je odstopil tudi francoski inštitut. Podobne tečaje sta organizirali podružnici v Novem Sadu in v Banji Luki. »Dolgotrajnost in stalnost tečajev ter nenehen priliv novih slušateljev je prepričljivo potrdilo njihove pozitivne kulturne vloge«.74

Rusko matico so pri njenem delovanju podpirali tudi drugi ruski

emigrantski centri izven Slovenije. Izvlečki letnih obračunov Ruske matice so bili objavljeni v ruskih časopisih »Nova doba« in »Ruski glas« (oba iz Beograda). Krajši članki o dejavnostih so se pojavljali v časopisih »Rusija in slovanstvo«, »Prerod« (oba sta izhajala v Parizu), »Krmilo« (Nemčija), v ruskem tisku Podkarpatske Rusije in Daljnega vzhoda, v revijah »Ruska šola v zamejstvu«, »Vestnik ruskega pedagoškega urada«, »Gospodar« (Praga), »Stražar« (Pariz), v zbornikih kot »Dan ruske kulture« (Praga). Posebno podporo so Ruski matici izkazali slovenski časopisi, kot so bili »Jutro«, »Slovenec« in »Slovenski narod«.

Sodelovali so tudi z drugimi sorodnimi kulturno izobraževalnimi

organizacijami doma in v tujini, še zlasti z Ruskim znanstvenim inštitutom in Rusko ljudsko univerzo v Beogradu, s poudarkom na pripravljanju v Ljubljani. Sodelovali so z Ruskim pedagoškim uradom v Pragi, kjer so se leta 1930 udeležili kongresa o izvenšolskem izobraževanju. Delegat Ruske matice, univerzitetni profesor Maklecov, je na kongresu sodeloval z referatom »Izkušnje Ruske matice z izvenšolskim izobraževanjem v tujini«. Omenimo naj še, da je bila Ruska matica tudi delničarka založbe »Enotnost« v Pragi.

Seveda je bila Ruska matica v tesnih stikih z drugimi ruskimi

emigrantskimi organizacijami v Ljubljani, kar je razumljivo že iz samega dejstva, da so bili mnogi njeni člani (pač zaradi relativno majhnega števila ruskih emigrantov) zelo pogosto tudi člani še vsaj ene, če ne celo več ruskih organizacij. Ruska matica je tudi vzpostavila stike

73 Ruska matica (1924-1934): poročilo o delovanju. Ruska matica, Ljubljana. 74 Ibid.

43

s sorodnimi, predvsem slovanskimi maticami, na primer slovensko, češko, srbsko in slovaško, kot tudi z društvom z imenom Duhovniča iz Podkarpatske Rusije.75 Skupaj s slovensko Glasbeno matico je, denimo, pripravila predavanje o skladatelju M. P. Musorgskem.

Po svojem statutu je Ruska matica lahko ustanavljala podružnice v

krajih, kjer so živeli ruski emigranti. Podružnice Ruske matice so bile v raznih obdobjih odprte v Zagrebu, Banji Luki, Užicu, Velikem Bečkereku, Novem Sadu, Hrastovcu, Crvenki, Kraljevu, Bački Topoli, Somboru, Mariboru, ustanovljena je bila celo podružnica v Bruslju. Samo redke od naštetih podružnic so se ohranile skozi daljše časovno obdobje, kar je pripisati predvsem nestalnosti naselitve ruske emigracije, ki je zaradi iskanja primerne zaposlitve pogosto menjavala kraj bivanja. Odhod večjega števila članstva, ustanovitelja ali vodje v drug kraj, pomanjkanje materialnih sredstev in zaposlitvene težave, kot tudi notranji spori v ruski emigraciji, vse to je pripomoglo k precejšnji nestalnosti obstoja podružnic.

Matice so med sabo močno sodelovale in bile tudi organizacijsko

močno povezane. V slovenskem prostoru sta poleg ljubljanske centrale delovali še Ruski matici v Hrastovcu in Mariboru. Podružnica v Hrastovcu v Sloveniji je bila ustanovljena februarja leta 1926 tudi v tem primeru na pobudo profesorja Aleksandra D. Bilimoviča. V času največjega razcveta je imela okoli 35 članov, predvsem učiteljev in uslužbencev ruske realne gimnazije in otroškega zavetišča v Hrastovcu.76 Predsednica je postala ravnateljica gimnazije Rajevska Zaradi zmanjševanja števila vpisanih ruskih otrok in posledičnega zmanjšanja števila razredov in učiteljev je podružnica v Hrastovcu s postopnim odhodom članstva do leta 1935 zamrla.77

75 Ibid. 76 Ruska gimnazija v Hrastovcu se je razvila iz tamkajšnje osnovne šole z internatom. Šola je imela štiri razrede osnovne in šest razredov srednje šole, vsi so bili mešani. Leta 1924 se je preselila v grad Hrastovec pri Mariboru, kjer je ostala do leta 1935, ko je bila zaradi upada števila otrok ukinjena. Ruski otroci so se v internatu učili in bivali, s pomočjo subvencije Vseruske zveze mest in kasneje Državne komisije (AS 1931, a.e. 1053, str. 181-182). 77 Ruska matica (1924-1934): poročilo o delovanju. Ruska matica, Ljubljana.

44

Podružnica v Mariboru je bila ustanovljena leta 1935, torej precej pozno. Glede na približno sovpadanje zamrtja podružnice v Hrastovcu z ustanovitvijo podružnice v Mariboru lahko domnevamo, da so se nekateri člani ukinjene Matice v Hrastovcu preselili v Maribor, kjer so v sodelovanju z mariborsko rusko emigrantsko skupnostjo ustanovili tamkajšnjo podružnico. Prvi predsednik mariborske podružnice je bil profesor Sokolov, tajnik pa Aleksander Akifijev*.

Največja podružnica Ruske matice je bila izven Slovenije v Novem

Sadu. Ustanovljena je bila 5. aprila 1925.78 Vanjo se je vključil Ruski nacionalni krožek, ki je sicer deloval že od leta 1922. Do leta 1927 je bila njena predsednica gospa Rosenšild-Paulin,** po njej pa je predsedniško funkcijo prevzel Skričenko in sicer zaradi velikih zaslug, ki jih je imel pri ustanavljanju podružnice. Leta 1934 je bil izvoljen tudi za častnega člana Ruske matice v Ljubljani. Konec leta 1928 je podružnica v Novem Sadu štela 185 članov, januarja leta 1930 kar 270 in leta 1933 že 275 članov.79 Podružnica je pripravila okoli štirideset javnih predavanj, na katera so poleg članov uprave prihajali profesorji in drugi znanstveniki in strokovnjaki iz Beograda, Subotice, Ljubljane in drugih krajev, udeleževali pa so se jih tudi ruski znanstveniki in pisatelji na obisku v Jugoslaviji. Podružnica si je ustvarila lastno knjižnico, ki je na začetku leta 1925 štela 283 knjig, do leta 1933 pa je število knjig naraslo na okoli 3.900 izvodov. Poleg tega so s slovesnimi srečanji obeležili več pomembnih obletnic: na primer 50. obletnico rusko-turške vojne (1877/78), 100. obletnico rojstva Leva N. Tolstoja, desetletnico prvega kubanskega pohoda,*** spomnili so se Dostojevskega, novelista Alekseja Pisemskega, baletne plesalke Ane P. Pavlove, carja Aleksandra II., 350. obletnice Ostrožške Biblije (1931), sedemdesetletnice smrti skladatelja Mihaila I. Glinke in osemdesetletnice smrti Nikolaja Vasiljeviča Gogolja; bile pa so še druge slovesnosti ter obletnice. Podobno kot je to počela osrednja matica v Ljubljani je tudi novosadska podružnica vsako leto prirejala dan ruske kulture. Leta 1934 je Ruska matica v Novem Sadu ustanovila * Imeni nista ohranjeni v celoti, tako tudi ni bilo mogoče najti drugih zanesljivih podat-kov o osebah (op. p.). 78 AS 1931, a.e. 1053, str. 167. ** Ime ni ohranjeno v celoti, tako tudi ni bilo mogoče najti drugih zanesljivih podatkov o osebi (op. p.). 79 Ruska matica (1924-1934): poročilo o delovanju. Ruska matica, Ljubljana. *** Obletnica je povezana z vojaškimi operacijami Oboroženih sil južne Rusije med rusko državljansko vojno (op. p.).

45

podružnice svoje knjižnice še v Sremski Mitrovici in Vinkovcih in s svojimi knjigami oskrbela ruski šoli v Hopovrem in v Borovem rudniku ter jih poslala tudi koloniji Kuriga v Afriki80.

Druga vplivna podružnica Ruske matice izven slovenskega ozemlja

je bil ustanovljena v Somboru 21. maja leta 1930 na pobudo profesorja Maksimova,81 ki je bil tudi njen prvi predsednik. Imela je 89 članov, njena knjižnica pa je bila dopolnjena s knjigami iz ukinjene podružnice v Crvenki, ki je zamrla zaradi odhoda članstva, podobno kot se je zgodilo s podružnico v Hrastovcu.82 Leta 1933 je podružnico prevzel Tokarjev in od leta 1934 jo je vodil Feliksov.* Organizirali so nedeljsko šolo, kjer so poučevali ruski jezik in zgodovino za ruske otroke ter pripravljali razne kulturne prireditve in proslave.

Pod italijansko in nato še nemško okupacijo Ljubljane je dejavnost

Ruske matice močno zamrla, z odhodom vidnih članov njenega vodstva pa je dokončno usahnila. Na splošno so jugoslovanske povojne oblasti z velikim nezaupanjem gledale na člane Ruske matice, in tisti, ki so ostali in se niso odločili za beg kot sta to storila Aleksander D. Bilimovič in Evgen V. Spektorski, so se znašli pod drobnogledom novih oblasti. Tem je bila sumljiva tudi knjižnica Matice, ki je imela veliko knjig s protikomunistično vsebino83. Po vojni je bila Ruska matica označena za kontrarevolucionarno organizacijo in je bila zato razpuščena, njeno premoženje pa zaseženo. Morda je zanimiv podatek, da so knjižnico Ruske matice uporabljali tudi sovjetski inštruktorji pri štabu IV. armade.84 Obsežen del knjižnice pa je bil izročen Društvu za kulturno sodelovanje Slovenije z ZSSR.85

80 AS 1931, a.e. 1053, str. 167. 81 Ruska matica (1924-1934): poročilo o delovanju. Ruska matica, Ljubljana. 82 AS 1931, a.e. 1053, str. 167. * Imeni nista ohranjeni v celoti, tako tudi ni bilo mogoče najti drugih zanesljivih podat-kov o osebah (op. p.). 83 AS 1931, a.e. 945, str. 91. 84 Ibid., str. 93. 85 Ibid. Morda je tu mišljeno bolj znano Društvo prijateljev Sovjetske zveze (op. p.).

46

Zveza ruskih akademikov v Ljubljani

Številni ruski emigranti, zlasti mlajše generacije, so bili prisiljeni zapustiti Rusijo pred zaključkom študija in so v novi domovini iskali možnosti za njegovo dokončanje. Na Univerzo v Ljubljani naj bi se, po dostopnih podatkih, vpisala kar precej številčna skupina ruskih študentov.86 Tu so se na pobudo državne komisije v Beogradu, ki je skrbela za ruske emigrante, organizirali v Zvezo ruskih akademikov. Državna komisija za ruske begunce je tudi štipendirala ruske študente, zato je bil v Zvezi ruskih akademikov stalen delegat, ki je zastopal interese komisije. Prvi tak delegat je v Ljubljani bil univerzitetni profesor Aleksander D. Bilimovič, ki sam sicer ni bil nikoli član upravnega odbora, je pa idejno močno vplival na njeno delovanje.

Zvezo so kmalu po njenem nastanku pričela trgati notranja nasprotja.

Izoblikovali sta se dve skupini: eno sta vodila tedaj študent kemije Nikolaj Brusnikin in Leonid Zažigajev in je bila prosovjetsko orientirana; preko sovjetske misije na Dunaju je leta 1925 poskušala organizirati vrnitev svojih članov v Sovjetsko zvezo. Drugo skupino je vodil univerzitetni profesor Aleksander D. Bilimovič in je bila izrazito protikomunistično orientirana. Spor znotraj Zveze se je zaostril do te mere, da je Bilimovič zahteval izključitev prokomunistično usmerjenih članov in izvolitev novega vodstva.87 Na novih volitvah v upravni odbor je zmagala bolj liberalna usmeritev, zato je Bilimovič odstopil iz Zveze. Na predlog profesorja Nikolaja M. Bubnova je bil na njegovo mesto imenovan prav tako profesor na ljubljanski univerzi, Fjodor F. Grudinski, ki naj bi bil komunistom manj nenaklonjen.88

V tako napetem ozračju je Zveza delovala še nekaj let, nato pa je

razpadla in sicer predvsem zato, ker je večina njenih članov dokončala svoje študije in so se nato vključili v druge ruske emigrantske

86 AS 1931, a.e. 945, str. 239. 87 Skupina Zažigajeva je bila pod vplivom centrale v bolgarski Varni, od koder je tudi prišla pobuda za njeno odcepitev, in prav ta vpliv je skupina, zbrana okoli profesorja Bilimoviča, uporabila za njeno diskreditiranje, končno odločitev v sporu pa je imel organ (morda odbor ali komisija) imenovan Sodišče ruskih univerzitetnih profesorjev, kjer je bila večina na strani bolj liberalno usmerjenih akademikov. AS 1931, a.e. 1053, str. 700. 88 AS 1931, a.e. 945, str. 239.

47

organizacije, kot so bile na primer Zveza ruskih intelektualcev in ročnih delavcev in v novo oblikovano Nacionalno zvezo novega ruskega naraščaja v kraljevini Jugoslaviji ter Rusko kolonijo.89

89 Ibid.

48

Ruska kolonija v Ljubljani

Ruska kolonija v Ljubljani se je izoblikovala leta 1921, po prihodu večje skupine ruskih emigrantov v Ljubljano, bilo naj bi jih okoli 60090. Bila je najbolj splošna organizirana skupnost ruskih emigrantov v Ljubljani in je vključevala tudi emigrante, ki so bili že vključeni v drugih ruskih emigrantskih organizacijah v Sloveniji. Odbor organizacije so volili vsako leto, vodili pa so jo najbolj vidni in vplivni člani skupnosti: Aleksander Bilimovič, Aleksander Šengelaj, Evgen Spektorski in drugi.91 Kot najbolj splošna ruska organizacija je pokrivala vse dejavnosti ruskih emigrantov in je zato bila tudi financirana s strani Državne komisije za ruske begunce v Beogradu. Kolonija sama ni bila politična organizacija, vendar je bila že zaradi ozadja svojega nastanka, torej bega pred komunizmom, usmerjena protikomunistično, čeprav so nekateri njeni člani kazali prosovjetske simpatije.

Življenje v Ruski koloniji je bilo od samega začetka težavno. Ruski

emigranti vseh družbenih, premoženjskih, izobrazbenih in drugih slojev so živeli v starih, zapuščenih vojaških barakah, ki jih je postavila avstroogrska vojska za vojne ujetnike. Travme zaradi pretekle vojne, revolucije in izgube domovine so močno zaznamovale in razdelile ruske emigrante, ki so bili prisiljeni sobivati na zelo omejenem prostoru, skoraj brez vsakršne zasebnosti.92 Alkoholizem je postal tako razširjen med emigranti v Ruski koloniji, da so del kolonije, kjer so stregli alkohol in kjer so se zbirali obupani emigranti, imenovali »Dno«.93

Na nasprotnem delu tabora pa je bila postavljena »Ruska javna

kuhinja«, ki je postala kraj združevanja ruskih emigrantov v Koloniji in je to ostala tudi kasneje, ko so se emigranti preselili drugam in se je kuhinja preselila na Napoleonov trg; njen lastnik je bil Peter Čižov. V javni kuhinji so ruski emigranti občasno igrali tarok in poker, tja so zahajali tako univerzitetni profesorji, na primer Fjodor Grudinski,

90 AS 1931, a.e. 1053, str. 703. 91 AS 1931, a.e. 945, str. 260. 92 AS 1931, a.e. 1053, str. 703. 93 Ibid., str. 704.

49

Aleksander Maklecov in Evgen Spektorski, kot tudi nekdanji ruski general in junak iz rusko-japonske vojne Vladimir Žoltenko.94

Okoli leta 1927 je dala ljubljanska občina ruskim emigrantom na

voljo prostore nekdanje Šempeterske vojašnice ob Ljubljanici. Ruska kolonija jo je s pomočjo ljubljanske mestne občine prenovila in preoblikovala v stanovanja. Sem se je preselili tisti del ruske emigracije, ki si do tedaj še ni uspel (iz finančnih ali drugih razlogov) urediti drugačne namestitve. Del emigrantov pa je ostal v nekdanjih barakah.95

Ruski rdeči križ je v Šempeterski vojašnici oziroma kasarnah, kot se

navaja v virih, odprl tudi ambulanto, ki jo je vodil dr. Evgen J. Kansky, pomagala pa mu je Olga Markova. Poleg tega je tam delovala tudi ruska nedeljska šola, ki organizacijsko ni bila del Ruske kolonije, ampak jo je, kot smo že omenili, organizirala Ruska matica.96

Ob Božiču je Kolonija za otroke emigrantov postavila jelko in jim

razdelila manjša darila. Ob tej priložnosti so priredili tudi ples za odrasle, ki je bil sprva v vojašnicah, potem pa se je celotna prireditev preselila v prostore nekdanjega hotela Tivoli in v Kazino.

Ruska kolonija je organizirala tudi izlete, kasneje pa je to vlogo

prevzela Ruska matica. Eden tradicionalnih izletov je bil, kot smo že omenili, obisk ruske kapelice pod Vršičem vsako leto konec julija, kjer se je zbrala skoraj vsa ruska emigracija.97

Okoli leta 1932 se je Šempeterska vojašnica oziroma tam naseljena

Ruska kolonija pričela prazniti, ker si je vedno več ruskih emigrantov našlo bolj primerna stanovanja drugod po Ljubljani. Del emigracije pa je ostal še naprej v vojašnicah, a se je tudi ta kasneje preselil v prostore nekdanjega hotela Tivoli. Tja se je doselil tudi del emigrantov, ki so še bivali v barakah, drugi del pa se je preselil na Ig.98 V prostore v

94 Vladimir Žoltenko je po emigraciji postal pisatelj in je v Ljubljani izdal knjigo poves-ti Smehljaji življenja, preživljal pa se je kot prodajalec v knjigarni. (R. Pulko, nav. d., str. 41) 95 AS 1931, a.e. 1053, str. 706-707. 96 Ibid., str. 707-708. 97 Ibid., str. 709-710. 98 Ibid., str. 710.

50

nekdanjem hotelu Tivoli so se naselile tudi nekatere ruske emigrantske organizacije, med drugimi Ruski rdeči križ, Združenje ruskih vojnih invalidov, kot tudi razne, kot navajajo viri, »monarhistične organizacije«.99

Z zamenjavo v vodstvu Kolonije leta 1942 in prihodom kneza

Sergeja Romanovskega za predsednika Združenih ruskih kolonij v Italiji in njenem imperiju je prišla do izraza fašizmu bolj naklonjena veja Ruske kolonije tudi v Ljubljani. Pod novim predsednikom Miljutinom, nekdanjim prodajalcem preprog na Ljubljanskem velesejmu,100 je Kolonija odkrito in uradno stopila na fašistično stran, saj jo je s fašizmom družil boj proti komunizmu; vodstvo Kolonije je italijanskim oblastem celo ponudilo pomoč v boju.101 Oktobra istega leta je Ruska kolonija v Ljubljani prešla v okvir Združenih ruskih kolonij v Italiji in njenem imperiju, na čelu katerega je bil že omenjeni knez Sergej Romanovski. V času okupacije je bila Ruska kolonija že do te mere mrtvoudna, da politične in ideološke opredelitve njenega vodstva niso več odražale prepričanja ruske emigrantske skupnosti.*

99 Ibid., str. 711. 100 Ibid., str. 713. 101 AS 1931, a.e. 945, str. 261. * Pomembno je ponovno poudariti, da sta pomen in vpliv Ruskih kolonij na rusko emi-grantsko skupnost s časom močno upadala. Razlogov je bilo več, velik del ruskih emi-grantov se je postopoma vključil v jugoslovansko okolje, veliko je bilo tudi nezadovolj-stvo z vodstvom kolonij, ki ga je sestavljal zelo ozek krog ljudi, ki so se venomer pojavljali zdaj v tej zdaj v oni ruski emigrantski organizaciji (op. p.).

51

SKLEPNA MISEL

Po štirih letih vojne, okupacije in državljanske vojne, ki so zajele slovensko ozemlje, ni za ruskimi emigrantskimi organizacijami ostalo nič, kar bi spominjalo na organizirano združevanje ruskih emigrantov. Vnovična vojna in državljanska vojna, ki so ju ruski emigranti doživljali znova, sta močno spominjali na tisto, kar so že doživeli pred četrt stoletja. Mnogi so tedaj, že na jesen življenja, vnovič bežali na Zahod, še več pa se jih je sprijaznilo z usodo in so se po sili razmer poskusili vključiti v slovensko okolje. Izumrtje organizirane dejavnosti ruske beloemigracije je bilo tolikšno, da se naposled za ruskimi medvojnimi emigrantskimi organizacijami skoraj ni ohranil niti spomin. Mnoge izmed teh organizacij so bile humanitarnega značaja in so z boljšanjem gmotnih razmer ruske emigracije postopno izgubljale pomen ter opuščale svoje dejavnosti že v letih pred vojno. Nekatere izmed njih so se okrnjene prelevile v ozke organizacije omejenega števila emigrantov z izrazitim političnim predznakom, takšna je bila recimo usoda Ruske kolonije. Med najbolj vidnimi in pomembnimi med njimi pa je bila nedvomno Ruska matica. Številna predavanja ruskih znanstvenikov in kulturnikov iz celotnega evropskega ruskega emigrantskega okolja kot tudi intenzivna izobraževalna in knjižnična dejavnost so postavili Rusko matico v središče ruske emigracije, njenega združevanja in duhovnega ohranjanja pri nas, njena ukinitev pa je bolj kot prenehanje katerekoli druge ruske organizacije pomenila konec razvejane ruske emigrantske organiziranosti, ki se je deloma prenesla v nove organizacijske okvire družbenopolitične realnosti povojne Jugoslavije. Ruske emigrantske organizacije so, če zanemarimo izjemno obsežno kulturno in umetniško dejavnost ruske emigracije v Jugoslaviji, ki bi si zaslužila posebno raziskavo, pripomogle k veliki narodnostni dinamičnosti in aktivnosti znotraj ruske skupnosti v Jugoslaviji in s tem zelo pripomogle k njeni ohranitvi in ohranitvi spomina na njeno usodo vse do današnjih dni.

52

VIRI IN LITERATURA

Arhiv Republike Slovenije, AS 1931, Republiški sekretariat za notranje zadeve SRS, Beloemigracija v Jugoslaviji 1921-1941, a.e. 1053.

Arhiv Republike Slovenije, AS 1931, Republiški sekretariat za notranje zadeve, Ruske organizacije v SLRS, 1921-1945, a.e. 945.

K. Bade, Evropa v gibanju: Migracije od poznega 18. stoletja do danes, Založba *cf., Ljubljana 2005.

A. Brglez, M., Seljak, Ruski profesorji na Univerzi v Ljubljani, Delovni zvezki ICK, Ljubljana 2007.

I. V. Čurkina, Rusko-slovenski kulturni stiki : od konca 18. stoletja do leta 1914, Slovenska matica, Ljubljana 1995.

B. Hartman, Kultura v Mariboru: Gibanja zvrsti, osebnosti, Založba Obzorja, Maribor 2001.

M. Jovanović, Doseljavanje ruskih izbeglica u Kraljevini SHS 1919-1924, Stubovi kulture, Beograd 1996.

M. Jovanović, Ruska emigracija na Balkanu 1920-1940, Čigoja štampa, Beograd 2006.

P. Klinar, Mednarodne migracije, Založba Obzorja Maribor, Maribor 1975.

W. B. Lincoln. Red Victory: A History of the Russian Civil War, 1918-1921, Simon and Schuster, New York 1989.

M. Lukšič-Hacin, Multikulturalizem in migracije, Založba ZRC, Ljubljana 1999.

T. Milenković in M. Pavlović, Beloemigracija u Jugoslaviji 1918-1941, Knjiga 1, Institut za savremenu istoriju Beograd, Beograd 2006.

T. Milenković in M. Pavlović, Beloemigracija u Jugoslaviji 1918-1941, Knjiga 2, Institut za savremenu istoriju Beograd, Beograd 2006.

R. Pipes, The Russian Revolution 1899-1919, The Harvill press, London 1990.

R. Pipes, Russia under the bolshevik Regime 1919-1924, The Harvill press, London 1994.

R. Pulko, Ruska emigracija na Slovenskem 1921-1941, Vojni muzej Logatec, Logatec 2004.

M. Raeff, Russia Abroad: A Cultural History of the Russian Emigration, 1919-1939, Oxford University Press, New York, Oxford 1990.

Ruska matica (1924-1934): poročilo o delovanju. Ruska matica, Ljubljana.

53

Slovenska novejša zgodovina: Od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije 1848-1992, Inštitut za novejšo zgodovino, Knjiga 1, Založba Mladinska knjiga 2005.

Slovenska novejša zgodovina: Od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije 1848-1992, Inštitut za novejšo zgodovino, Knjiga 2, Založba Mladinska knjiga 2005.

Zgodovinski Arhiva Ljubljana, ZAL, Ljubljana, Cod III, 95.

54

KAZALO IMEN

A Akifijev, A., 44 Aleksander II, car, 38, 44 Aleksander, kralj, 18, 36 Andrejev, L., 38 Andrijevski, 35 B Bade, K., 12, 13, 37 Bartenjev, D., 10 Baškirova, M., 38 Bataci, 35 Belić, A., 21, 22, 28 Belmont, K. B., 38 Bilimovič, A. D., 10, 34, 35,

36, 38, 39, 40, 43, 45, 46, 48

Bilimovič, A. V., 40 Bobrecki, N. I., 35 Bobreckij, A., 35 Bogajevski, P., general, 32, 38 Bojarski, P., 19 Borisov, N. J., 32, 37 Borisov, P., 10 Brčić, V., 10 Brnčič, V., 10 Brusnikin, N., 46 Bubnov, N. M., 10, 35, 37, 38,

41, 46 Bubnov, S., 10 Bulatovič-Kansky, N., 10 Bunin, I. A., 38, 39 C Corn, 39

Č Čerkov, 38 Černokov, 21 Čižov, P., 32, 48 Čubinski, 23 D Danilevski, N. J., 38 De Makke, A. B., 32 Denikin, A. I., 34, 41 Dilanjan, A. P., 37 Dobrinin, P. N., 35 Dobroklonski, A. P., 25 Dositej, škof, 28 Dostojevski, F. M., 38, 39, 44 Drejling, 35 F Feliksov, 45 Firsov, V. V., 32, 37 Francev, V. A., 35, 38 Frost, D. V., 10, 35, 37 G Gaaz, E. P., 38 Gejden, grofica, 35 Gerngross, general, 39 Glinka, M. I., 44 Gogolj, N. V., 44 Gorbunov, 39 Gorki, M., 39 Grašič, 35 Grol, M., 27, 28

55

Grudinski, F. F., 10, 46, 48 Gusakov, 41 I Ignjatovski, A. I., 25 Iljin, 38 Inostrancev, general, 37 Isačenko, A., 10 Isajevič, V., 10 Itin, V. A., 10 Ivanovski, 38 J Jasinski, M. N., 10, 37, 38 Jelenev, 35 Jemeljanov, 19, 35 Jenko, L., 36 Jenko, T. M., 35, 36, 37 Jenko-Grojer, 35 Jevrejinov, 19 Jovanović, S., 21, 28 Judenič, N. N., 13 K Kaminska, 35 Kansky, A., 10 Kansky, E. J., 10, 38, 49 Kaškarov, V. M., 35 Kizaveter, 38 Klinar, P., 12 Knoring, baron, 35 Kolčak, A. V., admiral, 13, 14 Konjajev, A., 10 Kopylov, A., 10, 35, 37 Koreljevski, V., 27 Korošec, A., 27 Kovaljevski, 21

Kozlovski, 33 Kramar, 35 Krasnov, M., 32 Krilov, I. A., 39, 38 Kropač, 35 Krotko, 39 Kruševski, N. N., 35, 37 Kulakova, 40 Kulženko, A. S., 35 Kumanudi, K., 28 Kun, S. N., 37, 41 L Ladiženski A. I., 32, 38 Lapajne, 35 Lapšin, 38 Lavrenčič, 35 Leskov, N. S., 39 Ljutov, S. N., 37 Losev, V., 32 Loskarjov, V. D., 25 Lucki, M. I., 37 Lunjak, I., 10 Lupi-Bereza, 39 M Majdel von, I. N., 10 Maklecov, A. V., 10, 35, 36,

37, 38, 40, 42, 49 Markova, O., 39, 49 Maslov, E. G., 37 Mendelejev, D. I., 38, 39 Menjajev, A. S., 37 Messner, E., 33 Miljutin, 50 Miller, E. K., 13 Minajev, 35 Mitinski, A., N., 10

56

Mogilevska, 35 Murašov, V., 10 Musorgski, M. P., 38, 43 N Nablocka, M., 38 Nikitina, V. D., 37, 39 Nikitin, V. V., 10, 37 Nikolaj II, car, 18 Novikov, 35 O Oreškov, 21 P Paleolog, S. N., 19, 20 Pavlova, A. P., 44 Pervago, V., 32, 35, 36 Peter Veliki, car, 38 Pisemski, A., 35, 44 Piščanec, 35 Platonov, S. F., 39 Pletnjev, 21 Popov, G., 31 Potocki, 19 Preobraženski, N. F., 10, 38,

40, 41 Prživalski, 38 Putjata, B. V., 38 R Račinski, 38 Rajevska, 43 Rebek, M., 38 Remer, 35 Romanov, 19

Romanovski, S., knez, 50 Rosenšild-Paulin, 44 Rozenberg, 38 S Sergejev, 35 Severjanin, I. J., 38 Skričenko, D. V., 35, 44 Smirnov, 21 Smolenski, N. A., 35 Sokolov, 44 Spektorski, E. V., 10, 23, 25,

27, 32, 34, 35, 36, 37, 38, 40, 45, 48, 49

Strandtman, V. N., 18 Straube, 38 Struve, P. B., 41 Š Šahnazarov, D., 10 Šapšala, 23 Šarn, I. V, 37 Šengelaj, A., 48 Šuberska, N. I., 37 Šuberski, E. P., 35 Šulgin, D. V., 37 T Taranovski, F. V., 23, 25, 38 Tauber, 23, 38 Tkačev, N. A., 37 Tokarjev, 45 Tolstoj, A. K., 38 Tolstoj, L. N., 44, 38 Tregubov, 38 Trubeckoy, 19 Turgenjev, I. S., 38, 39

57

V Vagner, 35 Vladimirovič, C., veliki knez,

18 Voronov, M. M., general, 35,

37, 38, 39, 40 W Wrangel, P. N., 9, 14, 16, 19,

41 Z Zavadski, 37 Zažigajev, L., 46 Ž

Železnov, I., 31, 32 Željeznov, M., 10 Žoltenko, V. S., general, 32, 49

58

KAZALO DELOVNIH ZVEZKOV ICK

Nacionalni razred:

1. Jan Princl: Nacionalni interes. Med idiomom in pojmom. Delovni zvezki ICK - Nacionalni razred, maj 2006.

2. Alja Brglez in Matej Seljak: Ruski profesorji na Univerzi v ljubljani. Delovni zvezeki ICK - Nacionalni razred, julij 2007.

3. Matej Seljak: Ruske emigrantske izobraževalne organizacije in organizacije ruskih znanstvenikov v Sloveniji 1920-1945. Delovni zvezeki ICK - Nacionalni razred, december 2007.

Medijska vrsta:

4. Mitja Čepič: Ženske v pogovornih oddajah slovenskih televizij. Delovni zvezki ICK- Medijska vrsta, april 2007.

5. Mitja Čepič: Priložnost za aktivno državljanstvo - Delovna telesa Državnega zbora. Delovni zvezki ICK - Medijska vrsta, december 2007.

Ekonomska serija:

6. Roman Pazdernik: The merely fact-minded science. Delovni zvezki ICK - Ekonomska serija, avgust 2006.

7. Mićo Mrkaić - Rado Pezdir: Liberalizacija trgov svobodnih poklicev v Sloveniji. Delovni zvezki ICK - Ekonomska serija, januar 2006.

8. Miroslav Prokopijević: Skupna kmetijska politika EU. Delovni zvezki ICK - Ekonomska serija, december 2005.

9. Matej Steinbacher - Matjaž Steinbacher: Dinamični modeli gospodarske rasti. Delovni zvezki ICK - Ekonomska serija, november 2005.

10. Rado Pezdir: Investicije v raziskave in razvoj v Sloveniji. Delovni zvezki ICK - Ekonomska serija, oktober 2005.

11. Matej Steinbacher - Matjaž Steinbacher: Transformacija slovenskega davčnega sistema. Delovni zvezki ICK - Ekonomska serija, september 2005.

12. Rado Pezdir: Gradualizem - inhibitor tranzicije v Sloveniji. Delovni zvezki ICK - Ekonomska serija, avgust 2005.

59

Posebna serija:

13. Alja Brglez, Petra Rus, Polona Pagon: Mednarodna ekološka gimnazija Bovec: predlog ustanovitve. Delovni zvezki ICK- Posebna serija, april 2007.

60

Matej Seljak Ruske emigrantske izobraževalne organizacije in organizacije ruskih

znanstvenikov v Sloveniji 1920-1945 Zbirka Delovni zvezki ICK – Nacionalni razred Založnik INŠTITUT ZA CIVILIZACIJO IN KULTURO – ICK Oblikovanje naslovnice Em Prelom ICK Tisk Marginalija Izdajo publikacije je sofinancirala javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije