mjp izpitna vprasanja 2004 - 2007
TRANSCRIPT
UNIVERZA V MARIBORU
PRAVNA FAKULTETA
IZPITNA VPRAŠANJA TER VPRAŠANJA S KOLOKVIJEV PRI PREDMETU
MEDNARODNO JAVNO PRAVO V LETIH 2004-2007
Pripravila: Mladen Šebek in Jasmina Šetinc
1
IZPITNI ROK 26.11.2004
1. Kakšen mednarodno pravni značaj imajo:
A) resolucije, deklaracije in drugi dokumenti generalne skupščine
B) resolucije, sklepi varnostnega sveta OZN
C) sklepi in posvetovalna mnenja mednarodnega sodišča v Haagu
D) določbe okvirne konvencije za varstvo narodnih manjšin
a), b), c) Zelo pomembno razlikovanje organov OZN je glede na njihovo moč odločanja in
sprejemanja zavezujočih zaključkov. V sistemu OZN delujejo:
generalna skupščina – GS (njeni sklepi so samo priporočila, razen za organizacijska in upravna
vprašanja), tudi konsenzus; (glavni); Resolucije in deklaracije niso obveznega značaja, so
dopolnilni, prispevajo s svojo prakso.
varnostni svet – VS (njegovi sklepi so obveznega značaja)
ekonomski in socialni svet
sekretariat in tajništvo (organi)
mednarodno sodišče (sodbe obvezne, mnenja niso obvezna)
specializirane ustanove (stranski organizmi)
GS je periodični sestanek poslanikov vseh članic ZN. Je posvetovalni in nadzorni organ, ne more
pa samostojno in dokončno odločati.
d) V Evropski konvenciji o zaščiti človekovih pravic in temeljnih svoboščin je prepovedana
diskriminacija glede na pripadnost določeni narodnostni manjšini. Leta 1995 je bila v okviru Sveta
Evrope sprejeta Okvirna konvencija za zaščito narodnostnih manjšin. Načela iz te Konvencije bodo
države morale vključiti v svojo zakonodajo.
2. ECOSOC
a) število članov, kdo jih izvoli in njihov mandat
ECOSOC sestavlja 54 predstavnikov določenega kroga držav, ki jih izbira GS na tri leta in to tako,
da se vsako leto izbere 1/3.
b) s katerimi ustanovami lahko sklepa dogovore, vsebina teh dogovorov in kdo jih potrdi;
Njegovo razmerje z varnostnim svetom
Svet lahko s specializiranimi ekonomskimi, socialnimi, kulturnimi, izobraževalnimi in
zdravstvenimi ustanovami sklepa dogovore, s katerimi se določijo pogoji, po katerih bo določena
ustanova povezana z OZN. Taki dogovori se predložijo v potrditev Generalni skupščini. Svet tudi tu
deluje kot organ za preučevanje in razpravljanje, dogovor, ki ga sklene, pa je samo predlog
2
Generalni skupščini. Svet lahko usklajuje dejavnost specializiranih ustanov s tem, da se z njimi
posvetuje in jim daje priporočila.
65. člen UL OZN o povezavi ECOSOC in VS OZN:
''The Economic and Social Council may furnish information to the Security Council and shall assist
the Security Council upon its request.''
c) potek glasovanja v ECOSOC
ECOSOC sprejema sklepe z navadno večino, vsak član ima po en glas.
d) delovna telesa ECOSOC
ECOSOC Functional Commissions
Statistical Commission
Commission on Population and Development
Commission for Social Development
Commission on the Status of Women
Commission on Narcotic Drugs
Commission on Crime Prevention and Criminal Justice
Commission on Science and Technology for Development
Commission on Sustainable Development
United Nations Forum on Forests
Ad hoc open-ended working groups
Ad hoc open-ended intergovernmental group of experts on energy and sustainable
development
ECOSOC Regional Commissions:
Economic Commission for Africa (ECA)
Economic and Social Commission for Asia and the Pacific (ESCAP)
Economic Commission for Europe (ECE)
Economic Commission for Latin America and the Caribbean (ECLAC)
Economic and Social Commission for Western Asia (ESCWA)
3
ECOSOC Standing Committees:
Committee for Programme and Coordination
Committee on Non-Governmental Organizations
Committee on Negotiations with Intergovernmental Agencies
3. Notranji organi diplomacije
a) kdo so
Predsednik RS, Predsednik Vlade RS, Minister za zunanje zadeve, Državni zbor,..
b) katera pooblastila potrebujejo za opravljanje svojih obveznosti v okviru mednarodnih
konferenc in pri ustvarjanju med. pogodb
Prvo pravilo je, da mora imeti predstavnik države pooblastilo za sklepanje pogodb. Pooblastilo ni
potrebno, če iz prakse držav ali drugih okoliščin izhaja, da stranke pogodbe neko osebo obravnavajo
kot pooblaščenega predstavnika države, ki lahko kot tak sklene pogodbo. Pooblastila za katerokoli
dejanje v zvezi s sklenitvijo mednarodne pogodbe tako ne potrebujejo: šef države, predsednik vlade
in minister za zunanje zadeve. Šef diplomatske misije lahko brez posebnega pooblastila sprejme
besedilo pogodbe, ki se sklepa med njegovo državo in državo sprejemnico. Za podpis pogodbe pa
potrebuje posebno pooblastilo. Za sprejem besedila pogodbe, ki se obravnava na mednarodni
konferenci ali v okviru mednarodne organizacije, so pooblaščeni tudi akreditirani predstavniki
države na konferenci ali v mednarodni organizaciji. Če oseba, ki se ne šteje za pooblaščenega
predstavnika svoje države, izvrši kakšno dejanje v zvezi s sklepanjem pogodbe, takšno dejanje nima
pravnega učinka. Država pa lahko takšno dejanje naknadno odobri.
c) katera od teh oseb ima običajno pomembno vlogo v zvezi z mednarodnimi pogodbami in
Minister za zunanje zadeve
d) kakšna so njegova pooblastila pri opravljanju te obveznosti
pooblaščen za sklepanje mednarodnih pogodb (glej DK 1969)
e) kateri MP instrumenti urejujejo vprašanje njihovega varstva, ko se nahajajo v tuji državi
in kdo poleg njih je deležen tega varstva
Oseba pod mednarodno zaščito je:
- šef države,
- predsednik vlade,
- minister za zunanje zadeve,
- katerikoli predstavnik ali funkcionar države in družinski člani, ki jih spremljajo.
4
Vsaka država članica bo štela za KD na podlagi svojih zakonov z naklepom storjeno:
uboj, ugrabitev ali drug napad na osebo pod mednarod. zaščito,
nasilen napad na uradne prostore,
grožnjo, da bo izvršen takšen napad,
poskus takšnega napada.
Vsaka država članica bo predpisala za ta KD ustrezne kazni, pri čemer bo upoštevala težo
storjenega dejanja. Vsaka država članica ukrene, kar je nujno za pristojnost glede KD:
kadar je KD storjeno na njenem ozemlju ali na ladjah ali letalih, ki so v njej registrirana,
kadar je osumljeni storilec njen državljan,
kadar je bilo KD storjeno zoper osebo pod mednarod. zaščito.
Države članice bodo sodelovale pri preprečevanju KD zlasti s tem,
da bodo v praksi storile vse s čimer bi preprečile, da bi se na njihovem ozemlju pripravljala KD
da bodo izmenjevale informacije in koordinirale upravne in druge ustrezne ukrepe, da preprečijo
izvršitev takih KD.
Države članice bodo druga drugi dajale največjo možno pravno pomoč glede KP, ki se uvede v
zvezi s storjenim KD.
g) katere pravne posledice ima kršitev običajev protokola v odnosu do poglavarja tuje države
pravila vljudnosti (KURTUAZIJA), ki so pravila obnašanja in ki niso pravno obvezna, ampak so
nastala v želji za prijateljskimi srečanji in medsebojnim spoštovanjem. Vendar pa lahko udeležence
ta pravila zelo močno obvezujejo, sicer lahko pride do političnih zapletov (njihovo neupoštevanje
ne povzroča MP odgovornosti in se na to ne more odgovarjati z represalijami; sčasoma pa lahko ta
pravila vljudnosti postanejo obvezna in obratno: MP pravila lahko izgubijo pomen pravnih pravil in
ostanejo samo pravila vljudnosti.
4. OBJEKTI MP
a) na kakšen način je mogoča cesija ozemlja
Odstop je bil pogost način pridobivanja območja. Glede na to, da so možnosti okupacije in
priposestvovanja minimalne, pridobivanje območja s silo pa je prepovedano, je danes to praktično
edini mogoč način pridobivanja območja. Odstop pomeni pridobivanje območja na podlagi
mednarodne pogodbe, bodisi dvostranske med dotedanjim imetnikom območja (cedentom) in
5
pridobiteljem (cesionarjem) bodisi večstranske (npr. mirovna pogodba). Lahko je posledica vojne,
lahko pa je tudi povsem prostovoljen. Če je odstop izsiljen, je potrebno upoštevati pravila Dunajske
konvencije o pravu mednarodnih pogodb, ki govorijo o ničnosti posla, sklenjenega pod vplivom sile
ali grožnje. Odstop je lahko odplačen (primer Aljaske) ali neodplačen. Zgodi se lahko tudi po
posredovanju tretje države. Pri odločanju o usodi določenega območja se večkrat uporabi plebiscit.
b) ureditev plovbe po Donavi - problemi
Načelo svobodne plovbe, ki je bilo razglašeno na Dunajskem kongresu 1815, je za reko Donavo
bilo uporabljeno šele s Pariškim sporazumom 1856, s katerim sta bili osnovani dve komisiji:
1. OBALNA KOMISIJA – naj bi bila stalna, sestavljena iz delegatov vseh obalnih držav (ni
zaživela)
2. EVROPSKA KOMISIJA – zamišljena kot začasna, z nalogo poglobiti Donavo ter odstraniti
ovire za plovbo. Njen mandat se je stalno podaljševal, pristojnosti pa širile. Komisija je pobirala
takse za plovbo, imela svojo zastavo, njeni člani so uživali diplomatsko imuniteto, zato so
nekateri imeli to komisijo za državo v državi, kajti imela je pravno subjektiviteto po MP.
Razlogi za časovno podaljševanje njenega obstoja in širitev pristojnosti;
stvarni – dela na plovnosti primorskega dela Donave se niso mogla hitro zaključiti, obseženo
plovnost je bilo treba vzdrževati;
pravni – komisija je bila primerno orodje za jačanje vpliva neobalnih držav na tem področju
(člani iz:Avstrije, Francije, Prusije, Sardinije, Rusije, Turčije in VB).
Pooblastila komisije:
- izdaja predpisov o plovbi,
- ureditvena in kazenska oblast,
- določanje in pobiranje taks.
Z Versajsko mirovno pogodbo leta 1921 je bil sprejet dokončni statut Donave, s katerim se je
ponovno uredil status te reke. Statut je proglasil, da je plovba po Donavi svobodna in odprta vsem
zastavam pod pogojem popolne enakosti na celem plovnem delu reke, tj. med Ulmom in Črnim
morjem, kot tudi na celi internacionalizirani rečni mreži.
6
1948 je bila v Beogradu sprejeta konvencija o ureditvi svobodne plovbe po Donavi, članice te
DONAVSKE KOMISIJE pa so bile samo obalne države razen Nemčije. Ta komisija ima od 1954
sedež v Budimpešti, njene naloge pa so:
- nadziranje izvajanja investicij;
- sodelovanje pri investicijskih delih, katerih izvajalec je določena država na Donavi;
- dovoljevanje vkrcavanja in izkrcavanja potnikov in blaga v lukah, oskrbovanje z gorivom;
- ladje državnih organov se lahko gibljejo oz. plujejo samo v mejah države, izven teh meja pa le z
dovoljenjem druge države;
- izvzema lokalni promet oziroma KABOTAŽO, to je obalna plovba med pristanišči iste države.
Režim konvencije se ne razteza na pritoke Donave, ampak samo na Donavo od izliva do ustja po
Sulinskem rokavu. Za cel tok Donave obstaja smo ena komisija, za odseke, kjer so potrebna večja
dela, se ustanavljajo posebne REČNE UPRAVE.
Za mednarodno ureditev plovnih rek je pomembna tudi BARCELONSKA konvencija 1921.
Poskuša postaviti splošna pravila za plovbo po plovnih potek mednarodnega interesa. Velja samo
kot partikularno pravo med državami podpisnicami. Ne vmešava se v pravice in dolžnosti države v
času vojne.
Izvzeta je plovba med lukami iste države (KABOTAŽA). Obalne države zadržujejo suverenost nad
reko in vzdržujejo rečni in prometni red. V posebnih primerih lahko zaradi svoje sigurnosti in svojih
interesov omejijo plovbo.
c) pravica do pregona na odprtem morju, kdo ga lahko izvaja iz kakšnih razlogov, katera
konvencija to ureja
MP že od nekdaj pozna pravico do pregona kot IZJEMO od PRAVILA O IZKLJUČNI
PRISTOJNOSTI države ladijske zastave. Organi države lahko nadaljujejo pregon ladje na odprto
morje, če se je pregon začel v teritorialnem morju, ta država pa nadaljuje pregon na odprto morje,
kamor je pobegnila ladja. Pregon se mora neprekinjeno nadaljevati, pravica do pregona pa preneha,
ko ladja vstopi v vode, ki so pod suverenostjo neke druge države. Pregon se lahko začne tudi v
zunanjem morskem pasu.
Pregon se lahko začne, če pristojne oblasti obalne države zaradi utemeljenih razlogov smatrajo, da
je ladja kršila zakone ali druge predpise te države. V času začetka pregona se mora ladja nahajati v
7
teritorialnem morju, notranjih vodah ali v zunanjem morskem pasu države, katere organi vršijo
pregon.
Pravico do pregona lahko vršijo samo vojaške ladje ali zračna plovila, druge ladje in zračna plovila
v službi vlade, ki so za to pooblaščena. Svoboda morja je močno omejena v času vojne, celo za
ladje z zastavo nevtralne države ali za pripadnike nevtralnih držav.
Vsako zaustavljanje tujih ladij, ki je neupravičeno in v nasprotju s predpisi o pregonu, obvezujejo
državo, da plača morebitno zahtevano odškodnino za povzročeno škodo. Potopitev ladje, ki se
preganja, pomeni prekoračitev pooblastil, če je bila potopitev namerna.
Pregon se po Konvenciji UNCLOS III lahko začne tudi, če pride do kršitve v izključni ekonomski
coni, če je kršen interes, zaradi zaščite katerega je bila cona ustanovljena.
d) kaj je to državna meja ter na kateri MP podlagi so določene meje Slo z A, ITA, MADŽ,
HRV - problemi meje s HRV
Pojem meje ima več pomenov. Običajno si mejo predstavljamo kot črto, do katere se razteza
državno ozemlje oz. ki državno ozemlje omejuje. Vendar pa področje države ni ploskev, temveč
trodimenzionalni prostor, ki se razteza v širino, globino in višino. Zato meja ni samo črta, temveč
prostor nepravilne oblike, ki obsega površino tal, zračni prostor in podzemlje. V praksi pa se o njej
pogosto govori kot o črti. Kot črta se tudi vrisuje v zemljevide. Vendar pa se ta črta dviguje v višino
in spušča v globino. Meja se določa tako na kopnem kot na morju.
Z Avstrijo je meja določena na podlagi St. Germainske mirovne pogodbe 1919 ter potrjena z ADP
1955, katere podpisnica je tudi nekdanja SFRJ.
Z Italijo je meja določena na podlagi Osimskih sporazumov 1975.
Z Madžarsko je meja določena na podlagi mirovne pogodbe v Trianonu 1920.
S Hrvaško
Vprašanje obstoja in poteka meje na kopnem ni sporno, saj jo določa že Temeljna ustavna listina o
samostojnosti in neodvisnosti RS v točki II., ki pravi, da so državne meje RS mednarodno priznane
državne meje bivše SFRJ z Republiko Avstrijo, Italijo in Madžarsko v delu, v katerem te države
mejijo na RS, ter meja med RS in RH v okviru dosedanje meje SFRJ. Ker pa ta meja v naravi ni
označena, gre za problem tehnične narave (problem dvojnih evidenc v geodetskih dokumentacijah).
Kljub vsemu bo potrebno opraviti manjše korekcije meje. Kriteriji za določitev meje:
slovenska stran daje prednost določitvi meje po katastrskih mejah (to bi naj bilo izhodiščno
stanje);
8
hrvaška stran ima dvojne kriterije - daje prednost naravnim mejam pred upravnimi mejami.
Večji problemi pa obstajajo glede določitve meje na morju. Slovensko stališče zagovarja celovitost
Piranskega zaliva v smislu suverenosti RS nad celotnim zalivom in neposredni izhod iz slovenskega
teritorialnega morja na odprto morje. Stališče RS je, da je Piranski zaliv primer SUI GENERIS, ki
narekuje izključno upoštevanje zgodovinskega naslova in drugih posebnih okoliščin in odločno
zavrača uporabo kriterija srednje črte, za kar se zavzema hrvaška stran. Kriterij zgodovinskega
naslova je podan v dejstvu, da je zaliv že zgodovinsko pripadal piranski občini in izključni
vsestranski uporabi tamkaj živečega prebivalstva, ki je bilo v stoletni zgodovini naseljeno izključno
s piranske strani oz. območja solin, ki so sestavni del piranske občine.
Nadaljnji argument RS je načelo UTI POSSIDETIS IURIS – efektivno izvajanje oblasti, ki najbolj
ustreza dejanski situaciji v Piranskem zalivu.
Posebne okoliščine kot kriterij v tem primeru: RS je geografsko prikrajšana država zaradi svoje
geografske lege. RS izpolnjuje vse pogoje, ki jih navaja 70. člen konvencije, upoštevaje dejstvo, da
Jadransko morje sodi med zaprta oz. polzaprta morja. Geografska lega in smer obale RS ob
upoštevanju načela pravičnosti nujno vodita k uporabi kriterija posebnih okoliščin.
Stališča tujih mednarod. strokovnjakov se v glavnem ujemajo s stališči slovenskih
mednarodnopravnih strokovnjakov glede celovitosti in dodajajo argument statusa Piranskega zaliva
kot notranjih morskih voda. Vendar bodo pogajanja zelo težavna zaradi popolnoma različnih stališč
obeh republik.
5. Mednarodno sodišče za hude kršitve humanitarnega prava na področju bivše Jugoslavije
a) kdo ga je ustanovil in na kakšni pravni podlagi
Ustanovljeno 25. maja 1993 na podlagi resoluciji št. 780 in 827 VS ZN.
b) za katera mednarodno pravna hudodelstva je pristojno in kateri dokument to določa
Za hude kršitve Ženevskih konvencij:
- kršitve vojnih zakonov in običajev;
- genocid;
- zločine proti človečnosti storjene zoper civiliste.
To določa Statut MKSJ.
c) ali lahko sodišče sodi obdolžencu v odsotnosti
9
Ne saj je temeljno načelo MKSJ pravica do sojenja v navzočnosti obtoženca.
d) kakšne kazni lahko sodišče izreče in kje prestajajo kazni obsojenci
Člen 24 Statuta MKSJ:
1. Krivične sankcije koje izriče pretresno vijeće ograničene su na kaznu zatvora. Prilikom
određivanja kazne zatvora pretresno vijeće imaće u vidu opštu praksu izricanja zatvorskih kazni na
sudovima bivše Jugoslavije.
2. Prilikom izricanja kazni, pretresna vijeća uzimaju u obzir faktore poput težine krivičnog djela i
ličnih prilika osuđenika.
3. Uz kaznu zatvora, pretresna vijeća mogu naložiti povrat eventualne imovine i imovinske
koristi stečene kažnjivim ponašanjem, uključujući i sredstvima prisile, pravim vlasnicima.
Kazna zatvora izdržava se u državi koju Međunarodni sud odredi s popisa država koje su Savjetu
bezbjednosti izrazile spremnost da prihvate osuđene osobe. Kazna zatvora izdržava se u skladu s
važećim zakonskim propisima dotične države i pod nadzorom Međunarodnog suda.
IZPITNI ROK 18.3.2005
1. kodifikacija/legislacija
Je zbiranje raztresenih pravnih predpisov v enoten zbornik in je rezultat namernega
pretvarjanja nenapisanega, običajnega MP v obliko pisane mednarodne pogodbe.
Pojem kodifikacije vključuje tudi sistematizacijo (urejanje pravnih pravil po nekem logičnem
sistemu).
Kodifikacija je izvršena, ko jo podpišejo – sprejmejo države, ki so z njo tako zavezane, za ostale
države, ki je niso sprejele, pa velja običajno pravo. Kodifikacija je:
1. Dejavnost, rezultat dela pravotvornega organa, ki NI ustvarjalec predpisov, ki se kodificirajo.
Čista kodifikacija ni mogoča, običajno se spaja z menjavo obstoječega prava, torej je hkrati
tudi legislacija, kot nasprotje čisti kodifikaciji. LEGISLACIJA pomeni zavestno in namerno
ustvarjanje novih pravnih pravil.
2. Lahko obsega predpise različne stopnje pravne moči, ki se s kodifikacijo izenačijo.
3. Kodificirani predpisi so izenačeni tudi glede na časovno stopanje v veljavo, nesoglasja pa se
rešujejo po načelu LEX POSTERIOR DEROGAT LEGI PRIORI.
10
4. Kodifikacija vedno spreminja dosedanje predpise (npr. nezapisano pravo se kodificira, pri tem
pride do spremembe, kajti običajno pravo se prelevi v postavljeno oziroma pozitivno pravo).
5. Problem nastane, če v običajnem pravu obstajajo razlike (npr. regionalne) ali različna razlaganja
in razumevanja te običajne pravne norme, se mora kodifikator odločiti za eno varianto, drugo pa
mora izločiti.
Potreba po kodifikaciji MP je očitna. Načela in pravila MOP niso formulirana, zato so po vsebini
negotova. Na račun tega se včasih ne da ugotoviti, katero pravo se naj v konkretnem primeru
uporabi. Kodifikacija je potrebna zaradi unifikacije prava, kajti negotovost, katero pravo je
veljavno, je prav tako očitna. Kodifikacija je lahko
splošna in delna. Poznamo planske, skladne in priložnostne kodifikacije.
Danes so kodificirana naslednja področja:
- pomorsko MP (konvencija o teritorialnem morju, zunanjem morskem pasu, epikontinentalnem
pasu, o ribolovu, …)
- pogodbeno MP (Dunajska konvencija)
- diplomatski in konzularni odnosi (DK, konvencija o specialnih misijah),
- vojno MP,
- humanitarno MP,
- MP zračnega in vesoljskega prostora,
- pravo človekovih pravic.
Kodifikacija je bila poverjena GSZN, ki pa je v ta namen ustanovila poseben organ, KOMISIJO ZA
MP, ki poleg kodifikacije MP skrbi tudi za progresivni razvoj kot zapisovanje novih pravnih pravil,
s katerim se na novo uredi že urejeno pravno področje.
Ta komisija je bila ustanovljena 1947 in šteje danes 25 članov, uglednih mednarodnih pravnikov iz
najbolj značilnih pravnih sistemov na svetu, sestaja pa se v Ženevi.
POTEK DELA: Ko komisija zaključi svoje delo, izdela poročilo, ki ga skupaj z obrazložitvijo
pošlje GS, kjer se to poročilo še enkrat obravnava; GS lahko:
- odloči, da je predmet pripravljen, tedaj odloči samo še o načinu izvedbe/uvedbe
- odloči, da predmet še ni pripravljen, takrat vrne komisiji s pripombami in navodili za nadaljnje
delo.
Običajno se za dokončanje dela skliče diplomatska konferenca držav članic in posebej povabljenih
članic; kodifikacija se uvede po poti konvencije, ki se sprejme na konferenci in da na podpisovanje.
11
2. Sveti Sedež
Do leta 1870 je bil papež vladar svetovne države. Od leta 1870, ko je njegova država postala del
Kraljevine Italije, papež ni bil več teritorialni suveren, čeprav je z drugimi državami še vedno
izmenjeval diplomatske zastopnike, vprašanja katoliške cerkve pa so se še naprej urejala s
konkordati, ki so imeli obliko mednarodne pogodbe.
Po italijanski zasedbi Rima je Italija enostransko uredila položaj papeža z Garancijskim zakonom iz
leta 1871. Po tem zakonu je papež sveta in nedotakljiva oseba, na italijanskem ozemlju se mu
izkazujejo časti suverena. Papežu ostaja oblast nad določenimi palačami (Vatikan in Lateran) in
zemljišči. Zgradbe, kjer prebiva papež, so nedotakljive. Papež lahko prosto komunicira s svetom.
Pri njemu akreditirani diplomatski predstavniki uživajo vse imunitete in privilegije, ki jim pripadajo
po mednarodnemu pravu.
Z Garancijskim zakonom papežu še ni bilo priznano posebno državno območje. To je bilo storjeno
z Lateransko pogodbo leta 1929. S to pogodbo je bilo papežu odstopljeno majhno področje, ki se
imenuje Država Vatikanskega Mesta. Oblast na tem področju izvršuje papež in organi, ki jih on
določi. Italija priznava papežu aktivno in pasivno pravico poslanstva. Z Lateransko pogodbo je bila
Državi Vatikanskega Mesta priznana tudi trajna nevtralnost.
Iz povedanega izhaja, da je potrebno ločiti pravni položaj papeža (Svete Stolice) od pravnega
položaja področja pod njegovo oblastjo (Država Vatikanskega Mesta). Papeška država pred letom
1870 je bila prava država in subjekt mednarodnega prava. Tudi po letu 1870 je papež pošiljal in
sprejemal diplomatske predstavnike, za katere so veljala pravila mednarodnega prava. Sklepal je
sporazume, ki so imeli obliko mednarodne pogodbe. Teoretiki so to označili kot fiktivno, tolerirano
suverenost, suverenost sui generis oz. kot umetno tvorbo mednarodnega prava. Sveta Stolica se kot
najvišja institucija katoliške cerkve obravnava kot neke vrste subjekt mednarodnega prava z
določenimi omejitvami. Sveta Stolica ima redne diplomatske odnose s 148 državami in z ES.
Diplomatska služba Svete Stolice skrbi tudi za interese Države Vatikanskega Mesta. Sveta Stolica
je članica nekaterih mednarodnih organizacij. Njeno mednarodnopravno subjektiviteto potrjuje tudi
dejstvo, da je pogodbenica številnih mednarodnih pogodb, tako pogodb verskega značaja
(konkordatov) kot tudi pogodb, ki imajo univerzalni in regionalni značaj.
Vatikansko Mesto (Državo Vatikanskega Mesta) nekateri teoretiki obravnavajo kot državo, drugi pa
mu tovrsten značaj odrekajo, zlasti zaradi majhnega ozemlja in majhnega števila državljanov.
12
Zaradi teh značilnosti in tesne povezanosti s Sveto Stolico je Vatikansko Mesto v mednarodnih
odnosih precej omejeno. Njegove interese zastopa diplomatska služba Svete Stolice, ki tudi sklepa
mednarodne pogodbe v njegovem imenu. Kljub temu pa je Vatikansko Mesto član nekaterih
mednarodnih (medvladnih ) organizacij. Kot član teh organizacij je tudi stranka mednarodnih
pogodb, na podlagi katerih so organizacije ustanovljene. Celoten položaj Vatikanskega Mesta
navaja na to, da ga je mogoče obravnavati kot miniaturno državo, ki pa zaradi svoje velikosti in
posebnosti prostovoljno ne sodeluje v številnih mednarodnih organizacijah in kolektivnih
pogodbah.
3. Relativna neveljavnost pogodb
Ničnost mednarodnih pogodb:
- absolutna: kršitev IUS COGENS, prisila nad državnim organom
- relativna: pomeni prenehanje obstoja pogodbe zaradi odkritja nepravilnost, ki so obstajale v
trenutku sklenitve pogodbe in ki jih MP kvalificira kot zakonito osnovo za relativno ničnost
pogodb.
Vzroki za relativno ničnost:
zloraba
zmota
prevara
sila
Relativno ničnost lahko uveljavlja le tisti, v čigar korist je neugodnost določena. Pri vsakem
pravnem poslu so za veljavnost pravnega posla – ravnanja, potrebni neki splošni predpogoji, ki so
dobro poznani tudi v drugih vejah prava npr.:
- sposobnost subjekta (stranka mednarod.prav. posla je lahko samo subjekt MP; pristojnost)
- ravnanje se mora nanašati na primeren objekt ( vsebina mora biti dopustna)
- ravnanje ne sme imeti napak (izražena volja se mora ujemati s pravo voljo; ne zmote, prevare,
sila, zloraba; pristanek mora biti svoboden)
- obličnost (na splošno oblika MPP ni predpisana).
Te pomanjkljivosti v MP ne učinkujejo enako, kot v civilnem pravu, kajti v MP domneva vedno
govori v korist veljavnosti MP posla, dokler se ne dokaže obstoj napake, zardi katere je pravni posel
neveljaven. Obstoj te napake se mora dokazati.
Zmota je nepoznavanje ali napačna predstava o nekem dejstvu ali stanju (npr. dve konvenciji).
Zmota je očitna in se nanaša na bistveno določbo MP. Država se lahko sklicuje na zmoto, če se le-ta
13
nanaša na dejstvo ali pa je subjekt prepričan, da je obstajala v času sklenitve in je bistvena za
sklenitev pogodbe. Vendar pa je merilo skrbnosti pri MP veliko strožje kot v civilnem pravu, saj
se predpostavlja, da pri MP sodelujejo pri sklepanju MP poslov priznani strokovnjaki. Primeri
zmote je npr. napačen prevod določene pogodbe.
Prevara: zli namen, določeno obnašanje nasprotne strani in vzročna zveza med obema faktorjema .
Država se na prevaro lahko sklicuje, če je bila sklenitev pogodbe izposlovana preko predstavnika.
Zloraba: razlikujemo med zlorabo oblasti , položaja, pravic in pravne oblike. Zloraba pravic je
izvrševanje upravičenja preko tiste meje, ki v kakovostno enakem obsegu tudi drugemu dopušča
uresničevati njemu pripadajočo pravico.
Sila: Starejša teorija je razlikovala med vis absoluta (fizična prisila) in vis compulsiva (moralna
sila). Tako razlikovanje je veljalo v času, ko je bila vojna še pravno dopustna. DK razlikuje uporabo
sile proti organom, ki sodelujejo pri sklepanju dogovorov in proti sami državi. Nična je pogodba,
katere sklepanje je doseženo z grožnjo ali uporabo sile, ki krši načela UL OZN.
Dunajska konvencija: država se lahko sklicuje na napako v dogovoru, ki odpravlja njen pristanek
na zavezanost z dogovorom, če se napaka nanaša na dejstvo ali situacijo, za katero je država
predpostavljala, da obstoj v času sklepanja dogovora in ki je bila podlaga za njen pristanek, da jo
dogovor zavezuje. Ta določba se ne upošteva, če je država k zmoti prispevala z lastnim
postopanjem ali če so bile okoliščine take, da je celo država opozarjala na možnost napake. DK ne
zahteva, da se napaka nanaša na bistvena dejstva, lahko pa se celo razveljavi samo del dogovora, če
se napaka nanaša samo na določene dele dogovora.
4. KVSE/OVSE
Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) je mednarodna organizacija za varnost.
Ukvarja se z vrsto varnostnih vprašanj, med najpomembnejše štejejo: nadzor oborožitve,
preventivna diplomacija, ukrepi za graditev zaupanja in varnosti, človekove pravice,
demokratizacija, nadzor volitev ter ekonomska in okoljska varnost. OVSE, kot se organizacija
imenuje od leta 1.1.1995, je danes največja regionalna varnostna organizacija v svetu, v njej pa
sodeluje 56 držav iz Evrope, srednje Azije in severne Amerike.
OVSE izvira iz leta 1972. V tem letu se je pričel proces Konference o varnosti in sodelovanju v
Evropi (KVSE), ki je leta 1975 privedel do sprejema Helsinške sklepne listine. V prejšnjem
desetletju je bilo ustanovljenih več organov OVSE: Svet zunanjih ministrov, kot osrednji
posvetovalni organ in Visoki svet. Ustanovljene so bile tudi tri stalne institucije: Sekretariat
OVSE, Center za preprečevanje konfliktov ter Urad za svobodne volitve. Delovanje OVSE temelji
na posvetovalnem pristopu k varnosti, poudarek je na konceptu t. i. kooperativne varnosti.
14
Pomembno vlogo OVSE prevzema tudi na kriznih območjih, kjer si misije OVSE prizadevajo za
preprečevanje ali reševanje konfliktov, za pospeševanje političnih dogovorov ter krepitev civilne
družbe in vladavine prava.
Slovenija v OVSE sodeluje od marca 1992 in delovanju te organizacije v svoji zunanji politiki
namenja znatno podporo. Glede možnosti zagotavljanja varnosti se OVSE razlikuje od organizacij,
ki temeljijo na načelih kolektivne varnosti (OZN) ali kolektivne obrambe (NATO). Sodelovanje v
OVSE Sloveniji zagotavlja predvsem vključenost v procese krepitve varnosti s pospeševanjem
sodelovanja, krepitvijo medsebojnega zaupanja in s preventivno diplomacijo.
Slovenija je bila predsedujoča država OVSE v letu 2005.
INSTITUCIONALNA STRUKTURA OVSE (organi, del. telesa):
1. Urad za poravnavo in razsodišče (Ženeva)
2. Parlamentarna skupščina OVSE
3. Sekretariat parlamentarne skupščine (Koebenhaven) – srečanje predstavnikov držav in vlad
vsaki 2 leti
4. Svet zunanjih ministrov OVSE (najmanj eno srečanje na leto)
5. Komite visokih uradnikov služi kot koordinacijsko in upravljalno telo med sejami sveta in dobi
večjo operacijsko sposobnost in se sestane večkrat, da bi zagotovil izvajanja odločitev (ABH)
6. Stalni odbor OVSE na Dunaju (odloča o vseh pomembnih vprašanjih med sejami (ABH)
7. Forum za varnostno sodelovanje (je prispeval k oblikovanju nove varnostne ureditve)
V okviru generalnega sekretarja OVSE (Dunaj) deluje urad za demokratične institucije in človekove
pravice – Varšava in Visoki komisar za nacionalne manjšine v Haagu.
VISOKI KOMISAR OVSE ZA NARODNE MANJŠINE - POVZETEK
Takratna Konferenca o varnosti in sodelovanju v Evropi (KVSE), zdaj Organizacija za varnost in
sodelovanje v Evropi (OVSE) je ustanovila funkcijo Visokega komisarja za narodne manjšine
(OSCE High Commissioner on National Minorities) s Helsinškim dokumentom KVSE 1992 –
Izzivi sprememb. Razlog ustanovitve so bili naraščajoči etnični konflikti v Evropi. Z njegovo
ustanovitvijo je problem manjšin prvič obravnavan v okviru področja varnosti.
15
Pravna podlaga za delovanje Visokega komisarja je mandat, dan s strani Ministrskega sveta. Visoki
komisar dela zaupno in neodvisno od vseh neposredno vpletenih strani. Njegov mandat ga opisuje
kot instrument za preprečevanje konfliktov v najzgodnejši možni fazi. Pooblaščen je voditi misije in
se dogovarjati v okviru preventivne diplomacije v najzgodnejši fazi napetosti.
Visoki komisar zagotavlja »zgodnje opozarjanje« (early warning) in po potrebi »zgodnje
posredovanje« (early action) v najzgodnejši možni fazi v primeru napetosti, ki zadevajo narodne
manjšine in za katere obstaja možnost, da se razvijejo v konflikte na območju OVSE, ki bi lahko
ogrozili mir, stabilnost ali odnose med državami članicami.
Visokega komisarja soglasno imenuje Ministrski svet na predlog Stalnega sveta. Imenovan je za
obdobje treh let, vendar največ dvakrat zaporedoma. Sedež ima v Haagu.
Temeljna naloga Visokega komisarja je zgodnje opozarjanje in zgodnje posredovanje ob napetostih
med etničnimi manjšinami na ozemlju OVSE. To pomeni, da ukrepa v začetni fazi. Mandat definira
začetno fazo kot fazo, v kateri obstajajo etnični problemi, ki so po mnenju Visokega komisarja
potencialni dejavniki resnega konflikta. Njegovo delovanje je torej predvsem preventivno.
Deluje kot instrument preventivne diplomacije, neodvisno od vseh vpletenih strani ter vzpodbuja
dialog, zaupanje in sodelovanje med neposredno vpletenimi stranmi. Cilje preventivnega delovanja
lahko Visoki komisar doseže s pomočjo tihe diplomacije. V tem primeru mu je glavno vodilo
načelo zaupnosti.
Visoki komisar ima poseben (lex specialis) položaj v odnosu do drugih organov OVSE. Ta je
razviden iz lastne iniciative in neodvisnosti delovanja Visokega komisarja. V primeru dane pobude
za začetek delovanja, ima diskrecijsko pravico odločanja o uvedbi postopka. Za začetek delovanja
ni potrebno soglasje političnih organov OVSE in dotičnih držav članic.
Visoki komisar je pooblaščen posredovati v vsaki situaciji, ki zadeva manjšine in ki po njegovem
mnenju zahteva njegovo pozornost. Pristopa neodvisno, nepristransko in kooperativno. Delovanje
Visokega komisarja je izrecno izključeno v primerih podane pritožbe s strani posameznika in
manjšinskih konfliktov, ki so posledica terorističnih dejanj.
Visoki komisar ima na razpolago številne aktivnosti za izvršitev »zgodnjega opozorila«:
- zbiranje in prejemanje informacij, ki zadevajo vprašanja narodnih manjšin (prejemanje
poročil od neposredno vpletenih strani);
16
- ocenjevanje vlog neposredno vpletenih strani, narave napetosti in nedavnega dogajanja v
najzgodnejši možni fazi in (kjer je to mogoče) potencialne posledice za mir in stabilnost na
območju OVSE;
- obiskovanje držav članic in osebni pogovor z neposredno vpletenimi stranmi z namenom
pridobitve informacij glede situacije narodnih manjšin iz prve roke;
- sodelovanje ekspertov (strokovnjaki nudijo pomoč Visokemu komisarju, ko je potrebna
specializirana preiskava);
- izdelava poročil in priporočil.
Delo Visokega komisarja vključuje ocenjevanje situacij, ki zadevajo narodne manjšine, srečanja s
prizadetimi stranmi, zagotavljanje priporočil in pomoč pri zmanjševanju napetosti.
Visoki komisar sprejme, upoštevajoč konkretne okoliščine primera, specialno rešitev za vsak primer
posebej. Na podlagi preventivnega delovanja sprejme kratkoročne rešitve. Vlado članico opozori na
kršitev manjšinskih pravic in ji predlaga spremembo manjšinske politike.
Glavni cilji delovanja Visokega komisarja so zagotoviti spoštovanje standardov, ki zagotavljajo
zaščito pravic manjšin, vzpodbuditi dialog med skupnostmi, ustvariti priložnosti za uporabo jezika
manjšin, zaščititi kulturno identiteto in vzpodbuditi sodelovanje manjšin v javnih zadevah.
5. Vojno pravo
KRATEK ZGODOVINSKI RAZVOJ VOJNEGA PRAVA!
Mednarodno vojno pravo se je začelo razvijati kot običajno pravo že v srednjem veku in še danes je
običajno pravo pomemben vir vojnega prava ter velja za vse članice mednarodne skupnosti (npr.
Martensova klavzula). V zadnjih 100 letih je bila vrsta pravnih pravil kodificiranih z mednarodnimi
pogodbami, ki pa veljajo samo za države podpisnice, najpomembnejši pravni viri vojnega prava pa
so v zadnjem času naslednji:
Pariška pomorska deklaracija 1856;
Petrograjska deklaracija o uporabi eksplozivnih nabojev 1868;
13 Haaških deklaracij od leta 1899 pa vse do 1907;
Ženevski protokol 1925 o prepovedi uporabe strupenih plinov ter bakterioloških sredstev;
Londonski protokol 1936 o pravilih podmorniške vojne;
Ženevske konvencije o zaščiti žrtev vojne 1949, zaščiti ranjencev, bolnikov in brodolomcev
ter varstvo civilnih oseb;
17
Haaška konvencija o zaščiti kulturnih spomenikov 1954;
Konvencija o prepovedi razvoja, proizvodnje in skladiščenja bakteriološkega orožja 1972;
Ženevski protokol o zaščiti žrtev vojne 1977.
Mednarodno vojno pravo obsega pravila, ki urejajo odnose med subjekti MP v času vojne in v
zvezi z vojno. Pravo pomeni red, varnost, podrejanje avtoriteti posameznim pisanim in nepisanim
pravilom. Po UL OZN je vojna prepovedana.
Na tem področju se je izpopolnilo humanitarno pravo z novimi Ženevskimi konvencijami 1949 ter
s konvencijo o zaščiti kulturnih dobrin 1954, nove vrste orožja pa kažejo na potrebo omejevanja
uporabe le-tega in njegove prepovedi (pri tem je pomembna mednarodna organizacija RK).
V začetku razvoja vojnega prava ni bilo nobenih omejitev. Že zelo zgodaj pa najdemo v zgodovini
sledove pravil, ki so nastala po sili razmer in ki sta jih upoštevali obe strani, ker je vsaka stran
želela, da se jih tako drži tudi druga stran. Tako namesto načelne nevezanosti stopa na prizorišče
vse večja vezanost na ta pravila, sčasoma pa so se pravila vojnega prava zelo namnožila.
Tendenca omejitev po vojnem pravu je preprečiti splošne oblike vojskovanja, humanizirati vojno, v
tej smeri pa so sestavljene tudi razne konvencije v zadnjih 100 letih. V isti smeri gredo tudi
prizadevanja za prepoved jedrskega orožja, medblokovska razorožitev ter uničenje sredstev za
masovno uničevanje človeštva ter dobrin.
Popolna humanizacija pomeni ukinitev vojne, zato vojno pravo nalaga samo takšne omejitve, ki ne
ovirajo doseganja vojnih ciljev. Vojno pravo želi ublažiti slabosti vojne, kolikor to dopuščajo vojni
interesi. Z vidika vojnega prava so omejitve zelo majhne, prav ta sklep pa vodi do nekaterih
pozitivnih rezultatov. V prvi vrsti močneje utrjuje obvezno moč vojnega prava, ki se je uveljavilo
kljub velikim oviram. Obveznosti vpletenih strani niso velike, z MP naložene ovire niso ovire pri
doseganju zmag, vendar pa je odgovornost držav toliko večja, če zanemarijo pravila vojnega prava.
Tu je tudi etična podlaga nove smeri v kaznovanju oseb, ki so sodelovale pri kršitvah MP.
Danes je vojna dobila nove oblike, poglobila se je po intenzivnosti in razširila po obsegu. Napredek
tehnike in industrializacija daje nove pogoje za vodenje vojne. Poleg velikega števila vojakov,
vojaško vodstvo razpolaga tudi z velikimi količinami orožja. Tako prihaja do TOTALNE VOJNE,
ki obsega vse razpoložljive sile ter vsa gospodarska sredstva vpletenih držav za doseganje
končnega vojnega cilja. Celota sovražnih ukrepov, ki niso oborožen boj in jih ne izvajajo
18
oborožene sile, se imenuje GOSPODARSKA VOJNA, ki je tudi zelo pomembna stran MODERNE
VOJNE. Moderna vojna se ni le poglobila, ampak tudi razširila, kar je rezultat vedno večje
povezanosti držav sveta.
Ženevska konvencija o zaščiti civilnih oseb v času vojne se nanaša na vsak oborožen spopad med
državama.
Z ranjenci in bolniki so mišljene osebe, bodisi vojaške ali civilne, ki jim je zaradi poškodbe, bolezni
ali drugih telesnih ali duševnih motenj ali težav potrebna zdravniška pomoč. Z izrazom brodolomci
pa so mišljene osebe, bodisi vojaške ali civilne, ki so v nevarnosti na morju ali drugih vodah kot
posledici nesreče, ki je prizadela njih ali ladjo ali letala, na katerem so in ki se vzdržujejo
slehernega sovražnega dejanja. Vojskujoča država mora skrbeti za ranjence in bolnike v vojni, jih
ščititi in z njimi človeško ravnati, ne glede na njihovo pripadnost vojskujoči se strani. Strani v
spopadu so dolžne čimprej zabeležiti vse podatke, ki bi lahko pomagali pri identifikaciji
brodolomcev, ranjencev, bolnikov in umrlih nasprotne strani, ki so padli v njihove roke. Podatki
morajo vsebovati označbo sile, ki ji pripadajo, številko armade, priimek in ime, datum rojstva,…
Podatke je treba čim prej poslati informacijskemu uradu za vojne ujetnike, ki jih bodo s
posredovanjem sile zaščitnice dostavili sili, katere pripadniki so te osebe.
KOLOKVIJ 10.5.2005
Eno za obkrožiti okrog teme konzulatov in veleposlaništev.
Kaj je enklava?
Kateri dokument ureja režim na Donavi (Ime, leto...)?
Kaj je patentno pismo?
Kaj je in kaj obsega teritorialno morje?
Kaj je izključna ekološka cona?
Kaj je in kateri dokument ureja arhipelaško morje? Kdo ga razglasi?
S katerim Dokumentom je bil ustanovljen Rdeči Kriz in leto?
Kaj je interpretacijska izjava?
Primer Belinger pred ESCP.
Kdo je plačanec in kakšen status ima v oboroženih bojih?
Kaj je konkordat?
Primeri izključitve odgovornosti države za škodo?
Mednarodne služnosti?
19
Načelo non refoulment?
Kdo odpove mednarodno pogodbo?
IZPITNI ROK 26.1.2006
1) SUBJEKTI MEDN. PRAVA!
a) kdaj država postane subjekt MP
Država je organizirana skupnost, ki na določenem področju deluje kot oblika najvišje organizacije
pravne ureditve, pri tem pa ni odvisna od nobene druge organizacije. Za nastanek in obstoj države
morajo biti (kumulativno) podani naslednji elementi:
določen teritorij;
stalno prebivalstvo;
izključna in najvišja oblast (vlada), ki mora biti efektivna oz. suverena. Za to niso dovolj
zgolj formalna dejstva, marveč morajo obstajati dejanska pravna dejstva (oblast v deželi
mora delovati izključno in neodvisno od druge oblasti). Dovolj je, da dejansko oblast
opravlja nek začasni organ.
država mora biti sposobna stopiti v odnose z drugimi državami.
Pogoji morajo biti izpolnjeni kumulativno. Naravni pogoji na teritoriju morajo biti taki, da stalno
prebivalstvo lahko na njem živi. Država brez teritorija ni država, vendar pa se pri tem ne zahteva, da
morajo biti meje določene ali mednarodno priznane. O nastanku Palestinske države ne moremo
govoriti, ker nima svojega ozemlja (je pod upravo Izraela). Pri nastanku države gre za efektivno
dejanje, za dejansko stanje. Država ne more nastati na papirju.
Državna oblast mora biti vzpostavljena na teritoriju tako, da ni odvisna od druge oblasti (suverenost
in neodvisnost). Oblast mora biti vzpostavljena efektivno. Vendar pa je lahko oblast v določenih
primerih znatno omejena (npr. v vojni) ali celo prostovoljno prenesena na drugo državo ali
mednarodno organizacijo, država pa kljub temu ne izgubi svojega statusa. Primeri za to so BiH,
Monako, San Marino, Liechtenstein. Vendar pa je potrebno v vsakem konkretnem primeru
presoditi, ali gre za začasen prenos oz. omejitev oblasti ali pa gre za kakšno kategorijo
nesamoupravnega področja, ki sploh nima statusa države (npr. protektorat).
Nekateri teoretiki zahtevajo, da mora država nastati v skladu s pravili mednarodnega prava. Država
ne more nastati, če bi njen nastanek pomenil kršitev pravil mednarodnega prava (EX INIURIA IUS
20
NON ORITUR). Primeri za to so: Severni Ciper, ki je nastal kot posledica turške agresije, NDH
med 2. svetovno vojno (puppet state), Mandžuko na severu Kitajske. Partikularno pravo lahko
prepove nastanek novih držav, ki ne bi bil v skladu z obstoječo ureditvijo. Sankcija take prepovedi
bi lahko bila nepriznavanje nove tvorbe, možna pa bi bila tudi oborožena intervencija.
Država lahko nastane na originaren ali derivativen način. Originaren nastanek pomeni, da je
država nastala na nenaseljenem prostoru ali vsaj na področju, na katerem do tedaj ni bilo države.
Primeri za tak nastanek so v novejšem času zelo redki. Zadnji primeri so burske republike (Natal
1839, Transvaal 1852/53, Oranje 1854) in Liberija (1847). O originarnem nastanku govorimo tudi
takrat, ko se država ustanovi po prekinitvi dotedanje pravne ureditve, t.j. tako, da se ne spoštujejo
ustavna pravila tiste države ali držav, katerih elementi (področje) so postali del nove države. Vsak
drug nastanek je derivativen (razpad države, dekolonizacija, združitev več držav).
Tako kot država nastane, tudi preneha zaradi določenega dejstva, ki povzroči prenehanje nekega
konstitutivnega elementa. Primeri prenehanja teritorija (npr. poplava otočja) ali izginotja
prebivalstva so teoretično možni, čeprav se v praksi to še ni zgodilo. Zato v praksi država preneha
predvsem zaradi prenehanja delovanja državne oblasti. To se lahko zgodi zaradi osvajanja oz.
podjarmljanja nekega področja, uničenja oblasti (lat. debellatio, debelacija). Badinterjeva komisija
je ugotovila, da je SFRJ razpadla, ker zvezni organi niso več predstavljali vseh članic bivše
federacije. Primeri prenehanja države po mirni poti so redki. To se lahko zgodi z enostranskim
aktom države ali meddržavnim sporazumom. NDR je prenehala obstajati s priključitvijo k ZRN leta
1990. Z enostranskimi akti sta prenehali obstajati Sovjetska zveza in Češkoslovaška. Sprememba
oblike vladavine, četudi z revolucijo, ne pripelje do prenehanja države. Nova vlada je organ istega
subjekta mednarodnega prava.
2.2.2 PRIZNANJE DRŽAVE
Z vprašanjem priznanja države se ukvarja resolucija Inštituta za mednarodno pravo iz leta 1936, ki
pozna dve načeli:
Zaradi neodvisnosti in enakosti držav je potrebno spoštovati pravico vsake nacije, da
svobodno ustanavlja in oblikuje svoje institucije.
Ob vseh spremembah, ki so jim podvržene države, je potrebno zagotoviti kontinuiteto držav.
21
Priznanje države je svoboden enostranski akt, s katerim država, več držav ali mednarodna
organizacija ugotavljajo obstoj te države in pokažejo svojo voljo, da jo štejejo za članico
mednarodne skupnosti. Priznanje države ni obvezno. Vsaka država ima diskrecijsko pravico pri
odločanju, ali bo neko državo priznala ali ne. Nepriznanje države torej ne pomeni mednarodnega
delikta. Priznanje pa je tudi politično dejanje. Včasih država priznanja sploh ne želi, čeprav
izpolnjuje pogoje (ozemlje, prebivalstvo, efektivno oblast). Tak primer je Tajvan, kamor se je pred
revolucijo zatekel Chang Kai - Shek, ki je svojo vlado štel za edino legitimno naslednico celotne
Kitajske.
Priznanje države ima deklaratoren značaj, saj nova država po predpisih mednarodnega prava
obstaja ne glede na njeno priznanje (načelo efektivnosti). Zanjo takoj veljajo pravila mednarodnega
prava, ki jih je država tudi dolžna spoštovati. Priznanje samo ugotavlja pravni učinek nastanka
novega pravnega subjekta, medtem ko postane subjekt mednarodnega prava avtomatično, čim so za
to izpolnjeni pogoji. Zato je priznanje retroaktivno, učinkuje ex tunc, od trenutka, ko je država
dejansko nastala. Priznanje je izraz volje drugih držav, da stopajo v mednarodne odnose z novo
državo.
Razlikujemo de iure in de facto priznanje. De iure priznanje (full recognition) je enostransko,
nepreklicno in popolno. De facto priznanje pa je začasno, preklicno in omejeno na določene odnose.
Državo je mogoče priznati izrecno ali molče, s konkludentnimi dejanji. Konkludentno priznanje je
npr. navezava diplomatskih odnosov, čestitka šefa države drugemu šefu države ob prazniku
neodvisnosti itd. Namen priznanja pa se ne predvideva, če neka država zgolj sodeluje z nepriznano
državo na kakšni mednarodni konferenci ali pri kakšni kolektivni pogodbi oz. če je z njo v odnosih
na ravni predstavnikov, ki nimajo statusa stalnih diplomatskih predstavnikov. Priznanje je lahko
individualno ali kolektivno (več držav prizna državo s kolektivnim aktom). Včasih se lahko
predpišejo tudi pogoji za priznanje države, npr. spoštovanje človekovih pravic, spoštovanje načel
OZN, demokratičen sistem, spoštovanje pravil glede jedrskega orožja, spoštovanje pravic manjšin.
Tako so postavili pogoje za priznanje zunanji ministri držav Evropske skupnosti glede novih držav,
ki so nastale na območju SFRJ in Sovjetske zveze.
Ko nastane nova država, ni nujno, da jo priznajo vse države. Priznajo jo samo tiste, ki imajo
politični interes. Obveznost priznanja torej ne obstaja. Priznanje je akt politične diskrecije
posamezne države. Kot priznanje se šteje tudi glasovanje za članstvo v Generalni skupščini OZN
(konkludentno priznanje). Država se lahko tudi odloči, da bo do novonastale države vodila politiko
22
izrecnega nepriznavanja. Pri tem se medsebojno članstvo v OZN ne šteje kot priznanje države. Take
odnose ima npr. Izrael z nekaterimi arabskimi državami.
b) Vstajniki
Vstajniki oziroma uporniki vodijo boj znotraj neke države proti neki do tedaj edini priznani vladi.
Če se upor razširi in okrepi, postanejo vstajniki močnejši dejavnik znotraj države in nasproti
zunanjemu svetu, kot do tedaj priznana vlada. Priznanje daje vstajnikom omejeno mednarodno
subjektiviteto. Posledica tega priznanja je odvisna od odnosa med vlado, ki je priznanje vstajnikom
dala in vstajniki, veljajo pa pravila MP. Vstajniki postanejo po MP odgovorni za dejanja, ki se
zgodijo na področju, ki ga imajo pod svojo oblastjo, s tem pa istočasno preneha odgovornost do
tedaj priznane vlade države nasproti državi, ki je dala priznanje vstajnikom. V razmerju med
vstajniki in vlado, proti kateri se le-ti borijo in vlado, ki je vstajnike priznala, se morajo spoštovati
pravila vojnega prava.
Priznani vstajniki se morajo proti tretjim državam, ki so jih priznale in tudi proti svojim
nasprotnikom držati pravil o nevtralnosti ter drugih mednarodnih predpisov, ki jih v omejenem
obsegu uporabljajo.
Eden od pogojev za priznanje vstajnikov je, da na zasedem območju dejansko vodijo BORBO IN
IZVRŠUJEJO OBLAST (načelo učinkovitosti).
Priznanje vstajnikov kot vpletene strani pomeni začasno priznanje njihove mednarodne
subjektivitete z omejenim delovanjem. Ko vstajniki popolnoma izrinejo prejšnjo vlado, se več ne
postavlja vprašanje o njihovem priznanju kot stranke, ampak vprašanje o priznanju nove vlade. Če
pa so si vstajniki uspeli izboriti samostojnost na nekem področju, je nastala nova država, s tem pa
se pojavi problem priznanja te nove države.
Ne glede na priznanje veljajo zanje in proti njim Ženevske konvencije o zaščiti žrtev v oboroženih
spopadih.
c) Kdaj je Slovenija postala subjekt MP, Brionska deklaracija
Slovenija je postala subjekt MP ……
23
Brionska deklaracija
7. julija 1991
Na povabilo jugoslovanske vlade se je dne 7.7.1991 ministrska trojka Evropske skupnosti na
Brionih sestala s predstavniki vseh strani, ki so neposredno vpletene v jugoslovansko krizo.
Cilj misije treh ministrov je bil, da bi ustvarili ustrezne možnosti za mirna pogajanja med vsemi
stranmi. Vse vpletene strani so vzele na znanje deklaracijo Evropske skupnosti in njenih držav
članic, sprejeto 5.7.1991, in ponovno potrdile svojo polno zavzetost za uresničevanje predlogov
Evropske skupnosti z dne 30.6.1991 z namenom zagotoviti prekinitev ognja in omogočiti pogajanja
o prihodnosti Jugoslavije. V zvezi s temi predlogi so nadaljnje modalitete dogovorjene v aneksu I.
Vse strani so se sporazumele, da morajo dosledno spoštovati naslednja načela, da bi zagotovile
mirno rešitev:
le narodi Jugoslavije sami lahko odločajo o svoji prihodnosti
v Jugoslaviji je nastal nov položaj, ki zahteva skrbno nadzorovanje in pogajanja med
različnimi stranmi,
s pogajanji je treba začeti takoj, najpozneje pa 1. avgusta 1991, in to o vseh vidikih
prihodnosti Jugoslavije, brez kakršnihkoli pogojev in na podlagi načel iz sklepnega
dokumenta iz Helsinkov in pariške listine o novi Evropi (to se nanaša predvsem na
človekove pravice, vključno s pravico naroda do samoodločbe v skladu z listino ZN in
ustreznimi normami mednarodnega prava, torej tudi tistimi, ki se nanašajo na
ozemeljsko celovitost države),
kolektivno predsedstvo mora imeti popolna pooblastila in mora igrati svojo politično in
ustavno vlogo kar zadeva zvezne oborožene sile - vse strani se bodo vzdržale
kakršnihkoli enostranskih korakov in predvsem vseh nasilnih dejanj.
Kar zadeva Evropsko skupnost in njene države članice, bodo ponudile pomoč pri iskanju mirnih in
trajnih rešitev za sedanjo krizo pod pogojem, da bodo strogo upoštevane vse navedene obveznosti.
V tem kontekstu ES in njene države članice sprejemajo zahteve drugih strani po ponujeni pomoči za
lažji potek pogajanj.
Pomagale bodo z nadzorovanjem napredka pogajanj, z ekspertizami za delovne skupine, ki jih bodo
ustanovile zainteresirane strani, to pa vključuje med drugim pravna vprašanja, vprašanja, ki se
nanašajo na človekov e pravice, vključno s pravicami narodnostnih manjšin, gospodarska in
24
trgovinska vprašanja in vprašanja o varnosti. Glede na odločitve, ki so bile sprejete v Pragi v okviru
KEVS, so se članice dogovorile, da bodo čimprej poslale komisijo za nadzor, ki naj bi pomagala pri
prekinitvi ognja in nadzorovala izvajanje drugih elementov sporazuma, ki so ga dosegle
jugoslovanske strani ob pomoči ES. Smernice za to pripravljalno misijo so navedene v aneksu II.
Vse strani pozdravljajo pričakovani prihod pripravljalne misije visokih funkcionarjev 9.julija 1991
Vse jugoslovanske strani se zavezujejo, da bodo podprle misijo za nadzor, kar ji bo med drugim
zagotovilo tudi popolno zaščito in svobodo gibanja.
Vse strani so se sporazumele, da je zaščita manjšinskega prebivalstva vitalnega pomena za uspešen
izid pogajanj. Prav tako so potrdile, da bodo v tem pogledu popolnoma spoštovale svoje obveznosti,
predpisane z mednarodnim pravom.
Evropska trojka je pripravljena, da bo o razvoju položaja v zvezi s procesom pogajanj obvestila vse
države članice KEVS.
d) Razlika med državo in medn. organizacijo kot subjektoma MP
Mednarodna organizacija je združenje držav na podlagi mednarodne pogodbe. Ima svoja pravila in
skupne organe. Njena pravna osebnost je ločena od pravne osebnosti držav. Je subjekt
mednarodnega prava s sposobnostjo sklepanja mednarodnih pogodb. Glede na to, da se odločitve
običajno sprejemajo z večino glasov, lahko rečemo, da ima organizacija svojo voljo. Organizacija
ima na območju držav članic pravno sposobnost, ki je potrebna za opravljanje nalog in doseganje
ciljev. V državah nečlanicah ima mednarodna organizacija pravno osebnost v takšnem obsegu, kot
ji ga priznava posamezna država nečlanica.
Pravno subjektiviteto so mednarodnim organizacijam priznavale tudi starejše teorije. Ko so se
države začele združevati v različne organizacije, si je znanost pomagala s tem, da je takšne
organizacije označevala kot federacije ali konfederacije. Z večanjem števila takih organizacij pa se
je vedno bolj postavljalo vprašanje o njihovi naravi in položaju v mednarodnem pravu. Po Dunajski
konvenciji o pravu mednarodnih pogodb med državami in mednarodnimi organizacijami ali med
mednarodnimi organizacijami ima vsaka mednarodna (medvladna) organizacija pravico do
sklepanja mednarodnih pogodb. Ta pravica je omejena samo v primeru, če tako določijo same
države ustanoviteljice. Po tej konvenciji je mednarodnim organizacijam izrecno priznana
mednarodnopravna subjektiviteta, saj so samo subjekti mednarodnega prava lahko stranke
mednarodnih pogodb ali enostranskih pravnih poslov.
25
Mednarodne organizacije imajo status subjekta mednarodnega prava, vendar nimajo enakih pravic
in dolžnosti kot države in nimajo naddržavnega značaja.
Postavlja se vprašanje, ali ima neka mednarodna organizacija mednarodno subjektiviteto tudi v
razmerju do držav nečlanic. Nekateri teoretiki menijo, da mednarodna organizacija obstaja podobno
kot država in da tudi zanjo velja načelo efektivnosti. Zato naj bi mednarodna organizacija obstajala
objektivno za cel svet. Meddržavno sodišče v Haagu je to vprašanje rešilo samo glede OZN. Po
mnenju sodišča je OZN subjekt mednarodnega prava tudi v razmerju do držav nečlanic, čeprav z
njihove strani ne obstaja nikakršno priznanje. Države, ki predstavljajo pretežno večino članov
mednarodne skupnosti, imajo po mednarodnem pravu pravico ustanoviti tvorbo z objektivno
mednarodnopravno osebnostjo. To mnenje sodišča se lahko uporabi tudi v primeru drugih
mednarodnih organizacij.
2) MEDN. POGODBENO PRAVO!
a) Definicija medn. pogodbe po ZZZ
MEDNARODNA POGODBA (58. člen ZZZ) je sporazum, ki ga RS sklene v pisni obliki z eno ali
več državami ali mednarod. organizacijami in za katerega velja MP, ne glede na število listin, iz
katerih je sporazum sestavljen ter ne glede na njihovo posebno ime.
b) Postopek sklepanja pogodbe po ZZZ
SKLEPANJE MEDNARODNIH POGODB (59. čl. ZZZ) postopek za pogajanje in sklenitev
mednarod. pogodbe se začne s POBUDO, ki mora vsebovati:
1. razloge , zaradi katerih se predlaga sklenitev mednarod. pogodbe,
2. bistvene elemente pogodbe in predlog stališč delegacije,
3. predlog za sestavo delegacije in predračun stroškov za delo delegacije,
4. oceno, kateri organ bo pogodbo ratificiral ter ali zahteva sklenitev pogodbe izdajo novih ali
spremembo veljavnih predpisov,
5. oceno potrebnih fin. sredstev za izpolnitev pogodbe ter način njihove zagotovitve.
c) Akcesija k pogodbi
AKCESIJA K MP - Kdaj je možna in kakšne so posledice?
AKCESIJA OZIROMA PRISTOP K MEDNARODNI POGODBI je ravnanje (izjava), s katerim
država izraža svoj pristanek na to, da bo vezana z neko pogodbo, ki je že podpisana (in že morda
velja), bodisi da je država sodelovala pri sestavljanju vsebine pogodbe, pa potem pogodbe ni
26
podpisala ali dala pristanek na to, da bi bila vezana na enega od prej navedenih načinov, bodisi da
ni sodelovala pri sestavljanju. Pristop se prakticira pri t.i. odprtih pogodbah (večstranskih ali
kolektivnih).
Pogodba je lahko odprta za pristop na podlagi lastne odredbe ali na podlagi katerega drugega
načina, s katerim se lahko ugotovi, da so se države, ki so sodelovale na pogajanjih, sporazumele o
tej možnosti. Mogoče je, da se tudi kasneje s soglasjem vseh teh držav pogodbenic odpre takšna
možnost naknadnega pristopa. Vedno pa se lahko določi, katere države lahko naknadno pristopijo k
pogodbi. Poznamo tudi možnost, da se država pogodbenica veže le na del pogodbe, ne pa za vso
pogodbo.
Vsi načini pristanka so pismeni, prispeti morajo do druge stranke. Pri dvostranskih pogodbah je
najpogostejši način izmenjava listin (sprejem), pri večstranskih pogodbah pa se določi kraj, kjer se
položijo ustrezne listine (države ali uradi mednarodnih organizacij). Pri tem depozitarju se položijo
vsi dokumenti o ratifikaciji itd,.. Depozitar pa naznani dejstvo polaganja vsem državam
podpisnicam oz. strankam pogodbe. Dolžnost depozitarja je tudi obvestiti države pogodbenice o
vseh spremembah glede na dogovor (odstop, rezerve). Običajno on predlaga, prenese pogodbo na
registracijo pri ZN.
O zamenjavi ratificiranih dokumentov oz. njihovem polaganju se sestavlja zapisnik. Če se
ratificirani dokumenti polagajo na enem mestu, depozitar dostavlja vsaki podpisnici overovljen
prepis zapisnika o polaganju in jo obvešča o vsaki kasnejši ratifikaciji.
d) metode tolmačenja medn. pogodbe
Naloga tolmačenja je, da se najde pravi smisel pogodbe, zato se mora pogodba razlagati ustrezno
namenu strank v času sklepanja, namen pa je pogosto težko ugotoviti, ker je namen strank lahko
tudi različen.
Dunajska konvencija napotuje na dodatna sredstva razlage. Poseben problem predstavlja današnja
praksa sestavljanja pogodb v več jezikih, vendar so vse verzije enakovredne. Stranke lahko
določijo, katera verzija ima v primeru spora prednost. Upošteva se lahko tudi to, v katerem jeziku
se je pogodba najprej sestavljala (delovni jezik redaktorja, poročevalca, komisije, odbora).
Tolmačenje ima dva elementa:
je svobodna intelektualna operacija, ki ni podvržena nekim pravilom;
tolmačijo se:
27
* nejasne;
* dvosmiselne;
* večpomenske določbe.
Gre za udejanjanje abstraktnega pravila na konkretno stanje, tolmačenje in uporaba Dunajske
konvencije pa je medsebojno povezana. Pravna norma se lahko tolmači tudi, če sploh ni potrebe po
njeni izvršitvi. Tolmačenje je iskanje pravega smisla pogodbe zaradi čim boljše izvršitve ali zaradi
odprave nesoglasja med pogodbenimi strankami.
Priznani so trije glavni načini pristopa k tolmačenju pogodb:
subjektivni - skuša se ugotoviti volja strank, njihov namen, zato se analizira celotna
pogajanja;
objektivni oziroma tekstualni - skuša se ugotoviti pravi namen iz teksta pogodbe;
teleološki - ugotoviti se skuša predmet in cilj pogodbe (Dunajska konvencija se je
opredelila za ta pristop).
SUBJEKTI TOLMAČENJA
Doktrinarno tolmačenje;
Tolmačenje na notranji ravni po notranjem pravu - je enostransko tolmačenje s strani
notranjih organov, če je MP del notranjega prava);
Mednarodno tolmačenje s strani :
* Sodnih teles - po 36. členu Statuta Mednarodnega sodišča lahko države enostransko priznajo
pristojnost sodišča za tolmačenje, ki je potem za stranke obvezujoče. Po tem členu je to pomožni
vir tolmačenja;
* Mednarodnih organov - vsak organ OZN tolmači tiste dele, ki se nanašajo na njegovo delo;
* Vseh pogodbenih strank - je najbolj učinkovito oziroma avtentično tolmačenje. Države sklenejo
interpretativni sporazum, ki ima retroaktivni učinek. Ima lahko več oblik:
kot interpretativna klavzula, ki je del pogodbe;
dodatni protokol kot aneks k pogodbi;
izmenjava diplomatskih not;
skupna deklaracija pogodbenih strank.
METODE TOLMAČENJA
JEZIKOVNA - naj se tolmačijo “bona fides”, besede naj imajo pomen, kot ga imajo v
običajnem jeziku. Stranke, ki se sklicujejo na to tolmačenje, ga morajo tudi dokazati;
28
LOGIČNA – uporabi se pravna logika;
SISTEMSKA – ugotavljanje smisla pravila;
ZGODOVINSKA;
CILJNO - TELEOLOŠKA - cilj pogodbe naj bi bila podlaga za tolmačenje, cilj se zapiše v
preambulo.
Konvencija izhaja iz tega, da obstajajo neka splošna pravila:
pogodbe je treba tolmačiti v dobri veri po načelih MP (PACTA SUND SERVANDA,
BONA FIDES);
prednost se daje tekstualni in jezikovni metodi;
razlikovati je treba med elementi, ki so izrecno zapisani v pogodbi in tistimi, ki so molče
vsebovani v pogodbi.
e) zakaj je prišlo do "pravnega vakuuma" po osamosvojitvi Slovenije
3) VARSTVO OTROK V MEDNARODNEM PRAVU!
a) pravni viri
Deklaracija o otrokovih pravicah 1959
Konvencijo o otrokovih pravicah 1990
Opcijski protokol h Konvenciji o otrokovih pravicah o vključevanju otrok v oborožene
spopade 2002
b)kdo je sprejel Konvencijo o otrokovih pravicah, vsebina, nadzor
Sprejela jo je GS dne 20.11.1989, veljati pa je začela 2.9.1990.
Preambula:
Otrok pomeni vsako človeško bitje, mlajše od 18 let. Države stranke spoštujejo in vsakemu otroku,
ki sodi pod njihovo pravno pristojnost, jamčijo s to konvencijo priznane pravice brez kakršnega koli
razlikovanja. Države stranke se zavezujejo, da bodo otroku zagotovile takšno varstvo in skrb,
kakršno je potrebno za njegovo blaginjo. Države podpisnice priznavajo, da ima vsak otrok
neodtujljivo pravico do življenja in da bodo v največji možni meri zagotovile otrokovo preživetje in
razvoj. Otrok mora takoj po rojstvu biti vpisan v rojstno matično knjigo, ima pravico do imena,
29
državljanstva, da pozna svoje starše. Države podpisnice jamčijo otroku pravico izoblikovati lastno
mnenje, svobodo izražanja. Spoštovati morajo otrokovo pravico do svobode misli, vesti in
veroizpovedi. Oba starša sta enako odgovorna za otrokovo vzgojo in razvoj. Države podpisnice
bodo varovale otroka pred vsemi oblikami telesnega in duševnega nasilja, poškodb. Priznavajo
otrokovo pravico do najvišje dosegljive ravni zdravja in do storitev ustanov za zdravljenje bolezni,
do socialnega varstva, do izobraževanja. Do počitka in prostega časa, do zaščite pred ekonomskim
izkoriščanjem. Prav tako se zavezujejo, da bodo otroka varovale pred vsemi oblikami spolnega
izkoriščanja, preprečile ugrabitve, prodajo otrok.
Ustanovi se Odbor za otrokove pravice, ki ga sestavlja 10 strokovnjakov, ki jih izberejo države
stranke izmed svojih državljanov za 4 leta (lahko ponovno). Da bi bilo bolj učinkovito tudi
specialne agencije npr. Sklad ZN za pomoč otrokom.
c) zajetje otrok v oboroženih spopadih
d) MKS - kako je z odgovornostjo otrok
Mlajši od 18 let ne morejo biti procesuirani pred MKS.
4) MEDDRŽAVNO SODIŠČE V HAAGU!
a) Pravni viri ustanovitve in delovanja
Stalno mednarodno sodišče v Haagu oz. stalno mednarodno sodišče miru in pravičnosti je
osnovano v Haagu z UL OZN (14. poglavje, členi 92 – 96).
b) Pristojnost
Meddržavno sodišče je poglavitni sodni organ ZN. Posluje v skladu s Statutom (70 členov), ki je
sestavni del UL.
Vse članice ZN so ipso facto pogodbene stranke Statuta meddržavnega sodišča pod pogoji, ki jih v
vsakem posameznem primeru določi GS po priporočilu VS.
Vsak član ZN se zaveže, da se bo podredil odločbi meddržavnega sodišča v vsakem sporu, v
katerem bi bil pravdna stranka. Če katera stranka v sporu ne izpolni obveznosti, ki jih ji nalaga
sodba, se sme druga stranka obrniti na VS, ki lahko, če se mu to zdi potrebno, da priporočila ali
pa odloči o ukrepih, potrebnih za izvršitev sodbe.
30
Nobena določba te UL ne brani članom ZN, da ne bi reševanja sporov poverili drugim sodiščem na
temelju dogovorov, ki že obstojijo ali pa bi se sklenili v prihodnje.
GS ali VS lahko zaprosita sodišče, da jima da svetovalno mnenje o vsakem pravnem vprašanju.
Tudi drugi organi ZN in specializirane ustanove, ki jih GS lahko vsak čas za to pooblasti, lahko
zaprosijo sodišče za svetovalno mnenje o pravnih vprašanjih, ki bi nastala v okviru njihove
dejavnosti.
c)Način delovanja
15 članov sodišča izbirata GS in VS, vsak posebej. Izbran je tisti, ki je dobil večino v obeh zborih.
Kandidiranje opravljajo v vsaki državi posebej kandidacijska telesa, ki jih sestavljajo osebe, ki jih
je ta država uvrstila na popis Stalnega arbitražnega sodišča.
Neodvisnost sodnikov:
sodnikov ni mogoče odstaviti, razen s soglasnim sklepom samega sodnega senata,
sodniki uživajo diplomatske privilegije in prejemajo plačo od OZN,
sodniki ne smejo opravljati političnih ali upravnih funkcij,
v nobeni pravdi ne smejo nastopati kot zastopniki, pravni svetovalci ali odvetniki.
Struktura:
Sodišče običajno sodi v polni sestavi, predpisan kvorum pa je 9 sodnikov. Haaško sodišče lahko
sestavi tudi posebne senate 3 ali več sodnikov za posamezne vrste pravd, če stranke to želijo.
Vsako leto se mora določiti senat za kratek postopek s 5 sodniki in dvema namestnikoma, ki sodi le
če stranke želijo.
MS ima dvojno nalogo:
reševanje sporov v pravdah med državami, ki so jih stranke predložile sodišču,
dajanje svetovalnih mnenj na zahtevo OZN ali drugih, ki so za tako zahtevo pooblaščeni.
Pristojnost:
je določena z namenom, nalogami in sestavo sodišča,
odvisno od sporazuma strank.
Pristojnost sodišča ni nikomur vsiljena. V nekem konkretnem sporu je sodišče pristojno samo, če so
se stranke za ta spor sporazumno podredile njegovi pristojnosti.
31
Dva načina:
da se spor predloži sodišču, ko je že nastal (s podpisom kompromisa),
pristojnost sodišča se dogovori za bodoče spore.
Pristojnost je določena:
STVARNA pristojnost sodišča z njegovo funkcijo, da izreče kaj je pravo;
OSEBNA pristojnost sodišča, kdo se lahko pojavi pred sodiščem kot stranka (ne
organizacije in ne posamezniki)
d) Pravna narava odločb
Sodba se razglasi na javnem zasedanju ob prisotnosti strank. Sodišče lahko izvede postopek in
izreče sodbo, čeprav ena od strank ne pride na obravnavo ali ne brani svojega stališča. Čim je
stranka pristala na pristojnost tega sodišča, s pasivnim obnašanjem ne more preprečiti njegovega
delovanja. Sodba je dokončna, njen učinek pa omejen na stranke spora. Sodba Haaškega sodišča ne
veže le- tega na njegovo odločitev v drugih pravdah. Haaško sodišče ni dolžno soditi v skladu s
precedensi.
Izvršitev sodbe: Glede na 94. čl. UL OZN se morajo obvezno izvršiti.
Pravna sredstva: Statut ni predvidel možnosti pravnega sredstva na neko višjo instanco. Vendar
pa dopušča, da se vsaka stranka lahko obrne na to sodišče in zahteva od njega razlago sodbe, če
med strankama pride do spora o pomenu sodbe. Razlaga se lahko zahteva za dispozitivni del sodbe
ali za obrazložitev sodbe.
Svetovalno mnenje nima obvezne moči, torej nima moči razsodbe! Svetovalno mnenje ne veže
niti organa, ki je to mnenje zahteval. Zato se lahko o istem vprašanju vedno začne nova pravda
pred arbitražnim ali celo Haaškim sodiščem (tu ni možen ugovor res iudicata).
5) GENOCID!
a)Kaj je genocid
Kao genocid se smatra bilo koje od navedenih dela učinjenih u nameri potpunog ili delimičnog
uništenja jedne nacionalne, etničke, rasne ili verske grupe kao takve:
a) ubistvo članova grupe;
b) teška povreda fizičkog ili mentalnog integriteta članova grupe;
c) namerno podvrgavanje grupe životnim uslovima koji treba da
32
dovedu do njenog potpunog ili delimičnog uništenja;
d) mere uperene na sprečavanje rađanja u okviru grupe;
e) prinudno premeštanje dece iz jedne grupe u drugu.
Genocid je lahko storjen tudi v mirnem stanju.
Stopnje genocida:
Stage Characteristics Preventive measures
1.
Classification
People are divided into "us and
them".
"The main preventive measure at this early stage
is to develop universalistic institutions that
transcend... divisions."
2.
Symbolization
"When combined with hatred,
symbols may be forced upon
unwilling members of pariah
groups..."
"To combat symbolization, hate symbols can be
legally forbidden as can hate speech".
4.
Organization
"Genocide is always
organized... Special army units
or militias are often trained and
armed..."
"To combat this stage, membership in these
militias should be outlawed."
5.
Polarization
"Hate groups broadcast
polarizing propaganda..."
"Prevention may mean security protection for
moderate leaders or assistance to human rights
groups..."
6.
Identification
"Victims are identified and
separated out because of their
ethnic or religious identity..."
"At this stage, a Genocide Alert must be called..."
7. "It is "extermination" to the "At this stage, only rapid and overwhelming
33
Extermination
killers because they do not
believe their victims to be fully
human."
armed intervention can stop genocide. Real safe
areas or refugee escape corridors should be
established with heavily armed international
protection."
8.
Denial
"The perpetrators... deny that
they committed any crimes..."
"The response to denial is punishment by an
international tribunal or national courts."
b)Pravni viri
Konvencija o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida 1948
Statut MKSJ 1993
Statut MKSR 1994
Rimski statut 2002
c)Razlika apartheid - genocid
Apartheid (dobesedni pomen v angleščini in afrikanščini ločenost) je bila politična doktrina, s
katerim je vlada Južnoafriške republike imenovala svoj sistem rasne segregacije, zatiranja in
izkoriščanja. Ta sistem je omogočal belcem, ki predstavljajo manj kot petino prebivalstva, da so
vodili politiko južnoafriške republike.
Kao genocid se smatra bilo koje od navedenih dela učinjenih u nameri potpunog ili delimičnog
uništenja jedne nacionalne, etničke, rasne ili verske grupe kao takve
d)Rimski statut in KZ RS
Načelo komplementarnosti MKS in Rimskega statuta.
KOLOKVIJ 16.3.2006
- Razlika med klasično in stalno nevtralnostjo
Nevtralnost pomeni nesodelovanje v vojni. Nevtralna država ne izvaja vojnih operacij ali drugih
dejanj, ki so nezdružljiva s pojmom nevtralnosti. Pomemben element nesodelovanja je
nepristranskost.
Od pojma nevtralnosti je potrebno razlikovati pogodbeno oz. trajno nevtralnost. Pri pogodbeni
nevtralnosti država nima svobodne izbire pri odločitvi, ali bo sodelovala v vojni ali ne.
- Kaj je morala nadzirati Donavska komisija (1948)
34
Komisija je nadzirala izvajanje konvencije. Če določena država ne bi mogla opraviti del, nujno
potrebnih za plovbo po reki, bi morala dopustiti, da jih izvede Donavska komisija ali kakšna druga
država, ki jo le-ta pooblasti. Komisija je dovoljevala vkrcavanje in izkrcavanje potnikov in blaga v
pristaniščih ter oskrbovanje z gorivom.
- Primer (za obkroževat) - postavljene mine v morju
- S čim je bilo ustanovljeno Sodišče za pomorsko pravo, MKS, Mednarodno sodišče v Haagu,
Nürnberško sodišče
SPomP – UNCLOS III
ICJ – 1945 UL OZN
ICC- 2002 – Rimski Statut (pogodba)
8.8.1945 Londonski protokol: zavezniki ustanovijo mednarod. sodišče za kaznovanje vojnih
zločincev (Nürnberško sodišče).
ICTY – 1993 – Resolucije 780 in 827 VS OZN
- S katerimi MP akti je bila ustanovljena nevtralnost za Švico, Avstrijo, Vatikan
Švica: Že od 16. stoletja vodi politiko nevmešavanja v vojne. Dunajski kongres 1815 je
priznal trajno nevtralnost Švice, ki jo je potrdila Versajska mirovna pogodba.
Avstrija: Leta 1955 se je z Moskovskim memorandumom zavezala, da bo podala
Deklaracijo o trajni nevtralnosti. To deklaracijo je avstrijski parlament potrdil z ustavnim
zakonom leta 1955, sprejele pa so jo tudi druge države in velesile.
Vatikan: Nevtralen je po 24. členu Lateranske pogodbe iz leta 1929.
- Kaj je odškodnina ex gratia
Med državami velikokrat prihaja do sporov glede krivde, odgovornosti in obveznosti povrnitve
škode. Rešitev spora je lahko tudi taka, da na odgovornost pozvana država da zadoščenje (plača
odškodnino), pri tem pa ne prizna svoje odgovornosti. Gre za plačilo škode ex gratia. Takšna oblika
pride v poštev takrat, ko država ve, da je odgovorna, a tega ne želi priznati, druga stranka pa se s
tem zadovolji in ne zahteva priznanja odgovornosti.
- Kaj je patentno pismo
Odgovorjeno zgoraj
35
- Kaj je ratifikacijska listina
Najpogosteje se sprejme zakon o ratifikaciji. Parlament s tem, ko sprejme ta zakon, pooblasti
predsednika republike, da sprejme ratifikacijsko listino (le-ta vsebuje celotno pogodbo ali 1. in
zadnji člen pogodbe ter obljubo, da se bo ta pogodba izpolnjevala). To listino se pošlje depozitarju,
kajti ratifikacijska listina je tisti del postopka, ki je vezan na depozitarja.
- S čim se ustanovi in ukine konzularno predstavništvo po ZZZ, kdo izda ta akt in na čigav
predlog
Diplomatsko predstavništvo se odpre ali zapre z ukazom predsednika republike. Predlog pripravi
minister za zunanje zadeve, Konzulat se odpre ali zapre s sklepom vlade, izdanim na predlog
ministra za zunanje zadeve.
- Kaj je anticipirana klavzula
- Kaj je teritorialno morje
Teritorialno morje je pas morja, ki se razteza vzdolž cele države oz. njenih notranjih voda, če jih ta
ima. Obseg teritorialnega morja se določa s širino njegovega pasu, izraženega v navtičnih miljah.
Vsaka država lahko sama določi širino svojega teritorialnega pasu, pri tem pa mora upoštevati 24.
člen Konvencije o teritorialnem morju in zunanjem pasu, ki določa, da se teritorialni pas ne more
raztezati več kot 12 navtičnih milj od temeljne črte (ob oseki), od katere se meri širina teritorialnega
morja.
Za obkroževat - ali in katere zakone lahko spremeni okupator
Omejitev vojskovanja glede orožja
- Sredstva mirnega reševanja sporov
36
- Kolonija, protektorat, mandat, skrbništvo
Za protektorat sta pomembni dolžnost zaščite in pravica vplivanja na zunanje zadeve zaščitene
države. Protektorat je oblika odnosov med dvema državama, od katerih ima ena država določen
vpliv na zunanjo politiko druge države, včasih pa tudi na njene notranje zadeve, prevzema pa
zaščito te države pred drugimi. Protektorat nastane s pogodbo, lahko pa tudi na podlagi kakšnega
dejstva
- Katera dva pogoja morata biti izpolnjena za običaj po MP
Da lahko določenemu vedenju subjektov mednarodnega prava pripišemo značaj pravil
mednarodnega običajnega prava, morata biti torej podana dva elementa:
Objektivni kriterij: dokaz obče prakse. Kot dokaz obče prakse se običajno navaja določeno
ponavljajoče ravnanje v nekem časovnem razdobju, ne da bi pri tem lahko točneje opredelili
število ponavljajočih ravnanj ali dolžino razdobja. Gre za večkratno podobno ravnanje držav
v enakih situacijah. Ni potrebno, da tako ravnajo vse države (načelo univerzalnosti), temveč
zadostuje podobno ponavljajoče ravnanje večine držav (načelo splošnosti). Da bi neko
običajno pravilo mednarodnega prava zavezovalo državo, ni potrebno njeno izrecno
soglasje, saj zadošča splošnost. Država, ki nasprotuje razvoju nekega mednarodnega pravila
v običajno, mora izraziti nasprotovanje, če želi preprečiti nastanek običajnega pravila, in to
še preden je prehod v običajno pravo že končan. Pravilo običajnega mednarodnega prava ne
nastane le z aktivnim ravnanjem, temveč tudi z opustitvijo.
Subjektivni kriterij: pravna zavest (opinio iuris sive necessitatis). Subjektivni kriterij mora
spremljati objektivnega, če naj neko pravilo postane običajno. Izpolnjena morata biti torej
oba kriterija. Države morajo v določeni situaciji ravnati na določen način zato, ker se
zavedajo, da je tako ravnanje za njih obvezno po pravilih mednarodnega prava.
- Kaj je kodifikacija in navedi primer za nasledstvo držav, pogodbe in človekove pravice
37
- Teorija o primatu MP
dokler se pristojni organ ne odloči, ali velja zakon ali mednarod. pogodba in se ne odloči za
odpoved mednarod. pogodbe, veljajo določbe mednarod. pogodbe
- Kaj urejajo protokoli št. 11, 12, 13
Protokol .t. 12 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin -
Splošna prepoved diskriminacije
Protokol .t. 13 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin
glede odprave smrtne kazni v vseh okoliščinah
IZPITNI ROK 26.3.2006
1. RAZVOJ ZNANOSTI MP
a) Opredelite vsebino in razlike med solidarističnim in voluntarističnim konceptom
nastajanja in delovanj pravnih pravil
Solidaristični koncept pomeni, da pravo obstaja pred državo in nad njo. Pravo nastaja neodvisno od
države in se oblikuje v družbi. DUGUIT
Voluntaristični koncept pa, da država sama ustvarja pravo, ki ji odgovarja. Voluntarizem je ideja, da
medčloveški odnosi temeljijo na prostovoljnem sodelovanju brez političnih pritiskov.
b) Kakšna je bila vloga Grotiusa v razvoju mednarodnega prava ter njegova
najpomembnejša dela
Grotius v svojih delih (Mare liberum , De jure belli ac pacis) razlikuje dva izvora mednarodnega
prava: naravno pravo (ius naturale) in pravo, ki temelji na privolitvi držav (ius voluntarium).
Skupnost teh pravil obvezuje države. Večina pravil ima značaj ius permissivum, kar pomeni, da jih
lahko države sporazumno spreminjajo. Nekatera pravila pa so obvezna, ius cogens, npr. pravilo o
pravični vojni. Države so svobodne pri sklepanju mednarodnih pogodb, ko pa jih sklenejo, jih
pravila strogo zavezujejo.
In Mare Liberum (The Free Seas, published 1609) Grotius formulated the new principle that the
sea was international territory and all nations were free to use it for seafaring trade. Grotius, by
claiming 'free seas', provided suitable ideological justification for the Dutch breaking up of various
trade monopolies through its formidable naval power (and then establishing its own monopoly).
38
De jure belli ac pacis libri tres (On the Laws of War and Peace) was first published in 1625,
dedicated to Grotius' current patron, Louis XIII. The treatise advances a system of principles of
natural law, which are held to be binding on all people and nations regardless of local custom. The
work is divided into three books:
Book I advances his conception of war and of natural justice, arguing that there are some
circumstances in which war is justifiable.
Book II identifies three 'just causes' for war: self-defense, reparation of injury, and
punishment; Grotius considers a wide variety of circumstances under which these rights
of war attach and when they do not.
Book III takes up the question of what rules govern the conduct of war once it has
begun; influentially, Grotius argued that all parties to war are bound by such rules,
whether their cause is just or not.
The arguments of this work constitute a theory of just war. Roughly, the second book takes up
questions of jus ad bellum (justice in the resort to war) and the third, questions of jus in bello
(justice in the conduct of war). The way that Grotius conceived of these matters had a profound
influence on the tradition after him and on the later formulation of international law.
c) Kdaj je bil Dunajski kongres, zakaj je bil pomemben in naštejte vsaj tri zadeve o katerih je
bilo odločeno na tem kongresu
1815 - Its purpose was to redraw the continent's political map after the defeat of Napoleonic France
the previous spring.
Najpomembnejši sklepi so bili:
- garantirala se je nevtralnost Švici
- obsodili so trgovino s sužnji
- garantirala se je svoboda plovbe po mnogih mednarodnih rekah
- Rusija dobi Poljsko in lahko obdrži leta 1809 od Švedske anektirano Finsko
- ustvarjena je bila nemška konfederacija 39 – ih držav (pred tem jih je bilo okoli 300)
d) Navedite pomen in vsebino prve in druge Haaške mirovne konference
Prva in druga Haaška mirovna konferenca sta poleg Ženevskih konvencij med prvimi pisanimi
izjavami o vojnem pravu in vojnih zločinih nastajajočega telesa MP.
Na prvi je bila leta 1899 sprejeta I. Haaška konvencija, ki je bila sestavljena iz 4 glavnih delov in
treh dodatnih deklaracij:
39
I - Pacific Settlement of International Disputes
II - Laws and Customs of War on Land
III - Adaptation to Maritime Warfare of Principles of Geneva Convention of 1864
IV - Prohibiting Launching of Projectiles and Explosives from Balloons
Declaration I - On the Launching of Projectiles and Explosives from Balloons
Declaration II - On the Use of Projectiles the Object of Which is the Diffusion of
Asphyxiating or Deleterious Gases
Declaration III - On the Use of Bullets Which Expand or Flatten Easily in the Human
Body
The main effect of the Convention was to ban the use of certain types of modern technology in war:
bombing from the air, chemical warfare, and hollow point bullets. The Convention also set up the
Permanent Court of Arbitration.
The Second Peace Conference was held from June 15 to October 18, 1907, to expand upon the
original Hague Convention, modifying some parts and adding others, with an increased focus on
naval warfare. This was signed on October 18, 1907, and entered into force on January 26, 1910. It
consisted of thirteen sections, of which twelve were ratified and entered into force:
I - The Pacific Settlement of International Disputes
II - The Limitation of Employment of Force for Recovery of Contract Debts
III - The Opening of Hostilities
IV - The Laws and Customs of War on Land
V - The Rights and Duties of Neutral Powers and Persons in Case of War on Land
VI - The Status of Enemy Merchant Ships at the Outbreak of Hostilities
VII - The Conversion of Merchant Ships into War-Ships
VIII - The Laying of Automatic Submarine Contact Mines
IX - Bombardment by Naval Forces in Time of War
X - Adaptation to Maritime War of the Principles of the Geneva Convention
XI - Certain Restrictions with Regard to the Exercise of the Right of Capture in Naval War
XII - The Creation of an International Prize Court [Not Ratified]*
XIII - The Rights and Duties of Neutral Powers in Naval War
Two declarations were signed as well:
Declaration I - extending Declaration II from the 1899 Conference to other types of aircraft
Declaration II - on the obligatory arbitration
40
*The never-ratified Section XII would have established an international court for the resolution of
conflicting claims to captured shipping during wartime.
e) Monrojeva doktrina
Monrojeva doktrina predstavlja prvi bistveni poskus boja proti intervencionizmu drugih držav
oziroma držav SVETE ALIANSE, ki je bila ustanovljena v času Dunajskega kongresa 1815.
Predsednik Amerike James MONROE je 1823 protestiral pred ameriškim kongresom proti
intervencionizmu Evrope v notranje zadeve Amerike, pri čemer je v svojem predlogu oziroma
poslanici poudaril naslednja načela:
a/ Ameriški kontinenti so si pridobili svobodo in od tega trenutka dalje ne smejo biti
predmet kolonizacije evropskih držav;
b/ Vsak poskus evropskih držav, da razširijo svojo oblast na katerikoli del zahodne poloble,
bodo ameriške države smatrale za nevarnost za svoj mir in varnost;
c/ Države Amerike se ne bodo vtikale v obstoječe kolonije evropskih držav;
d/ Vsaka intervencija evropskih držav, ki bi bila naperjena proti ameriškim državam s
ciljem podjarmljenja držav, ki so se razglasile za svobodne, se bo smatrala kot sovražno dejanje
proti Ameriki;
e/ Države Amerike se ne bodo vmešavale v evropske zadeve.
Osnovni cilj te doktrine je bil zaščita pravice do neodvisnosti, z njo pa je bilo zavzeto stališče (dve
smeri):
proti nadaljnjemu širjenju ruskega ozemlja v Ameriki (Aljaska);
proti nevarnosti intervencionizma evropskih držav v borbi novih južnoameriških držav za svojo
neodvisnost.
S to doktrino se poudarja pravica ameriških držav do pridobljene svobode, katero zunaj-ameriške
države ne smejo kratiti, zato te države ne smejo na ameriškem ozemlju ustanavljati kolonij in se ne
smejo mešati v notranje zadeve ameriških držav. Ta doktrina je imela večstranski pomen, s
pravnega stališča pa je izpostavljala prepoved intervencije, pri čemer je izražala enostransko
41
stališče Amerike ter s tem ni obvezovala drugih držav. Kljub temu, da je v določenih trenutkih ta
doktrina izražala tudi hegemonistične težnje politike Amerike do ostalih ameriških držav ter s tem
večkrat naletela na njihov odpor, pa je v osnovni borbi proti evropskemu intervencionizmu
mnogokrat združevala vse ameriške države. Kasneje se je ta doktrina razširila in ni dopuščala
neameriškim državam, da bi si pridobile področja v Ameriki (MADISON-POLKOVA doktrina).
Načela Monrojeve doktrine so bila desetletja uvrščena v uradne cilje ameriške zunanje politike,
čeprav tudi z nekaj odstopanji. Pakt lige narodov je izrecno priznal, da je Monrojeva doktrina v
skladu z njegovimi načeli, to načelo neintervencije pa je tudi postalo sestavni del pozitivnega MP.
Ta doktrina je bila leta 1940 opuščena v uradni politiki ZDA, vendar pa je po svojem načelnem
pomenu prešla meje samih ZDA.
2. NATO
a) Kaj pomeni kratica in s katerim pravnim aktom je bil ustanovljen
NATO ali Severnoatlantska organizacija je bila ustanovljena v času hladne vojne 4.4.1949 z
washingtonskim sporazumom. Združila je 10 zahodnoevropskih držav (Belgija, Danska, Francija,
Islandija, Italija, Luksemburg, Nizozemska, Norveška, Portugalska, VB), ZDA in Kanada. Z
Londonskim protokolom leta 1951 se ji je pridružila še Grčija in Turčija, let 1954 ZRN, leta 1981
Španija. V nato je 1. maja 2004 vstopila tudi Slovenija.
Danes ima NATO 26 držav članic.
Cilji NATA: Osnovna naloga je obramba in ohranitev miru!
so predvsem politični: pogodbenice bodo vzdrževale in razvijale individualno in kolektivno
sposobnost za obrambo pred oboroženim napadom,
in ekonomski: stranke bodo pospešile medsebojno ekonomsko sodelovanje na bilateralni ali
multilateralni osnovi.
Pogodba se izrecno sklicuje na pravico do individualne in kolektivne samoobrambe po 51. čl. UL
OZN, zato določa, da se vsak napad in ukrepi predložijo VS OZN, sami ukrepi pa morajo prenehati
čim VS začne ukrepati za ohranitev miru in varnosti.
Casus foederis : način skupne akcije in sredstva za to akcijo:
Vsak oborožen napad proti eni ali večim strankam pogodbe, na ozemlje kakor tudi na čete, ki so
kjerkoli stacionirane.
42
1. člen pogodbe: pogodbenice bodo vse spore reševale na miren način in da se ne bodo v svojih
mednarod. odnosih posluževale sile ali grožnje o uporabi sile, ki bi bila nezdružljiva s cilji ZN.
Pravna narava NATA:
Mnogi menijo, da je to organizacija za samoobrambo in kolektivno obrambo po 51. čl. UL OZN.
Rusija napada NATO, da je v nasprotju z UL. Zaradi slabitve NATA in želje po vnovični utrditvi,
je bila na Konferenci ministrov za zunanje zadeve NATO v Ottawi 1974 sprejeta, podpisana pa v
Bruslju 1974 Atlantska deklaracija.
Problematika NATA:
Glavni problem: dominacija ZDA. Leta 1966 je Francija izstopila iz vojaškega dela NATA, ker se
je morala umakniti iz Alžira. Problem Cipra med Grčijo in Turčijo (1974 Grčija izstopi, 1980 se
vrne). Instalacija raketnih sistemov s strani ZDA v Evropi.
Nujna je reorganizacija NATA. Ni več železne zavese in dvoblokovstva. NATO se prilagaja
parcialno.
Partnerstvo za mir – sistem bilateralnih sporazumov med državami, ki naj bi zagotovil njihovo
sodelovanje za zagotovitev miru (npr. humanitarne akcije)
Severnoatlantska posvetovalna skupščina – daje možnost obravnave skupnih problemov za tiste
države, ki ne bodo članice NATA v tej obliki.
Širjenje NATA – globalno to ničesar ne rešuje, pač pa samo parcialno t.j. večja stabilnost centralne
in južne Evrope. S tem se širi koncept odločanja.
Ustvarjanje nove doktrine o varnosti – vojaške sile so sicer pomembne, a najbolj bistven element je
ekonomska in socialna stabilnost, nato politična stabilnost, uveljavljanje človekovih pravic in
varstvo etničnih manjšin, dobri sosedski odnosi, demokratični nadzor nad vojaškim sistemom.
b) Katera so glavna načela njihovega delovanja
demokratizacija
svoboda posameznika
pravna država
c) Sestava Nata (telesa)
Organi:
43
SVET je glavni organ, ki se sestaja redno en krat letno in izredno po potrebi. Zaradi potrebe
po neprekinjenem stiku pa je oblikovan Stalni svet namestnikov s sekretariatom v Bruslju,
ki ga vodi Generalni tajnik. Svet je diplomatska konferenca in sklepa soglasno.
VOJAŠKI ODBOR – sestavljajo ga načelniki generalštabov članic,
ODBOR ZA CIVILNE ZADEVE
ODBOR ZA NAČRTOVANJE NUKLEARNE OBOROŽITVE (1966)
d) Kakšna je razlika med napadom Nata na Republiko Srbsko 1995 in ZRJ 1999
NATO je imel pri napadu na RS 1995 mandat VS OZN medtem ko ga v primeru ZRJ ni imel.
e) Širitev zveze NATO
Širitev zveze NATO pomeni širitev območja varnosti in stabilnosti na srednjo in jugovzhodno
Evropo. O širitvi odločajo vse države članice zveze na podlagi soglasja, kar pomeni, da se morajo z
odločitvijo strinjati vse članice. Širitev zveze NATO temelji na 10. členu Washingtonske pogodbe,
ki pravi: »Pogodbenice lahko s soglasnim dogovorom povabijo katero koli drugo evropsko državo,
ki je sposobna podpreti načela te pogodbe in prispevati k varnosti severnoatlantskega območja, da
pristopi k tej pogodbi. Tako povabljena država lahko postane pogodbenica te pogodbe z
deponiranjem svoje listine o pristopu pri Vladi Združenih držav Amerike. Vlada Združenih držav
Amerike bo vsako od pogodbenic obvestila o deponiranju vsake take listine o pristopu.« NATO
torej sodi med ti. polzaprte mednarodne organizacije, v katere se država lahko vključi le na podlagi
povabila. (npr. kot Svet Evrope)
3. ODŠKODNINSKA ODGOVORNOST DRŽAVE
a) Kakšna je razlika med odškodnino ex delictu in odškodnino sine delictu
Glede na pravno zavest oz. krivdo obstojata dve vrsti civilno pravne odgovornosti:
ODGOVORNOST EX DELICTU
Tu obstaja nepravno ravnanje (s kršitvijo prava), gre za dejanja, ki predstavljajo protipravni akt, ki
ga sprejmejo zakonodajni, sodni ali administrativni organi neke države. Tako nastane odškodninska
odgovornost EX DELICTU. Ta kršitev je posledica povzročene krivde ali opustitve določenega
dejanja.
Kadar gre za protipravne akte EX DELICTU so posledice škodnega ravnanja naslednje:
1. Zakonodajne odločitve: državni organ sprejme ali opusti sprejetje zakona oz. drugega akta, ki ga
ne sme ali ga mora sprejeti po mednarod. pogodbi,
44
2. Sodne odločbe: (sodna oblast) zaradi delovanja oz. opustitve delovanja. Saj je država po MP na
podlagi sodne odločbe odgovorna v dveh primerih:
če odreče sodno varstvo tujcem, (države so dolžne tujcu nuditi enako pravno varstvo)
če sodišče bistveno krši MP obveznosti države.
3. Administrativne, upravne odločbe: izvršeni morajo biti akti v okviru pristojnosti teh
organov. Glede prekoračitve pristojnosti je večinsko mnenje, da je moč postaviti vprašanje
odgovornosti za dejavnosti, ki so v okviru normalnih dejavnosti.
ODGOVORNOST SINE DELICTU
Tu ni nepravnega dejanja države (brez krivde); gre za posledice pravno-dovoljenih dejanj, zaradi
katerih nastane škoda za drugo državo ali posledice pravno-dovoljenih dejanj, zaradi katerih nastane
škoda za drugo državo ali njenega državljana. Gre za odškodninsko odgovornost po načelu suverene
enakosti držav, odgovornost za dejanja, ki jih subjekti zagrešijo na ozemlju posamezne države,
vzajemnost, … Kot primer služi 21. čl. Stockholmske deklaracije 1972 o človekovem okolju, kjer
gre za škode, ki nastanejo z ekonomskega vidika ter segajo na drugo stran državne meje. Ta način
odškodninske odgovornosti pride v poštev pri uporabi nuklearne energije ter v vesolju (varovanje
okolja).
Odgovornost države je:
Direktna > neposredna, država odgovarja za delo svojih državnih organov. Država je tu odgovorna
za dejanja ali opustitve svojih izvršilnih organov.
Indirektna > država odgovarja, če prevzame odgovornost za druge (protektorat). Tu država
odgovarja za akte ali opustitve dejanj zakonodajnih, izvršilnih in upravnih organov ter tretjih
držav, to je možno v okviru protektorata.
Vikarna > za vsa dejanja, ki jih na njenem območju storijo njeni organi drugemu državljanu ali
državi. To je odgovornost, ki se nanaša na vsa dejanja, ki so jih storili subjekti te države v drugi
državi. V primeru državljanske vojne ali upora država ne odgovarja za škodo, ki so jo utrpeli
tujci ali druge države, kljub temu pa država ni odvezana od določene pazljivosti, da tako škodo
prepreči, če je to možno.
b) Kdo lahko odgovarja
45
c) Izključitev odgovornosti države
IZKLJUČITEV ODGOVORNOSTI DRŽAVE
Država ne izvrši protipravnega dejanja, če:
gre za dejanja ali opustitve ravnanj s soglasjem oškodovane države,
gre za protiukrepe neke države s sprejetjem istih ukrepov, kot jih je sprejela druga država,
gre za višjo silo,
gre za samoobrambo,
gre za dejanja v nuji, da bi se izognili še večji nevarnosti oz. škodi.
d) Predpostavke za odgovornost države
Za začetek postopka, v katerem se bo ugotavljala civilno pravna odgovornost države, morajo biti
izpolnjeni štirje pogoji:
1. da obstoji dejanje ali opustitev dejanja – kršitev MP,
2. da obstoji krivda države,
3. da je z dejanjem ali opustitvijo dejanja nastala škoda,
4. da so bila izčrpana vsa pravna sredstva notranjega pravnega reda (za povrnitev škode),
5. da obstoji med kršitvijo MP in povzročeno škodo vzročna zveza.
e) Kaj pomenijo pojmi represalije, recipročni ukrepi, retorzija
SAMOOBRAMBA
Samoobramba je oborožena aktivnost države, ki reagira na že prej izvršeni oboroženi napad
(agresijo) druge države zoper njeno ozemeljsko celovitost ali politično neodvisnost. UL OZN
dopušča individualno in kolektivno samoobrambo kot reakcijo na že prej izvršeni oboroženi napad,
iz česar sledi, da t.i. “preventivna samoobramba” ni dovoljena.
Samoobrambo definira tudi UL OZN v 51. členu, kjer določa, da nobena določba UL ne krati
posamezni državi pravice do samoobrambe v primeru oboroženega spopada ali napada na člana
OZN, dokler VS ne ukrene vse potrebno za ohranitev miru in varnosti.
SAMOPOMOČ
Samopomoč na meji med mirnim reševanjem sporov in vojno so znani primeri uporabe sile brez
vojne. Ta uporaba sile je omejena in se izvaja po določenih pravilih, od vojne pa se razlikuje po
razmerju, obsegu in namenu uporabe sile, opravičuje pa se kot samopomoč, ki se je močneje kot v
drugih pravnih vejah razvila prav v MP, ker tu ni drugih sredstev organizirane prisile.
PREDPOSTAVKE za upravičeno uporabo samopomoči so:
46
zadevati mora interes, ki je zaščiten po MP;
obstajati mora kršitev oziroma odrek zahtevane izvršitve obveznosti;
pravico je potrebno prej uresničiti drugače;
država, ki uporabi samopomoč, se ni smela prej odreči samopomoči.
REPRESALIJE
Represalije so skupno ime za različne oblike samopomoči, ki so ukrepi države ob kršitvi z MP
zaščitenih interesov in so odgovor na protipravno dejanje druge države z namenom samopomoči,
t.j. da se drugo državo pripravi do tega, da preneha s protipravnim dejanjem oziroma da da
zadovoljitev. Represalije so upravičene samo, če so primerne interesu, ki se želi zaščititi, vsekakor
pa morajo prenehati, ko se doseže namen, zaradi katerih so nastale. Represalije v miru ne smejo
preseči mej tistega, kar je tudi v vojni prepovedano; v vojni pa represalije ne smejo kršiti zakonov
človečnosti. Po današnjem pravu lahko represalije izvaja samo država preko svojih organov, v
preteklosti pa so jih lahko izvajali tudi zasebniki po pooblastilu države. Posebna vrsta represalij je
RETALIACIJA, ki pomeni uporabo enakih protiukrepov kot odgovor na protipravni napad druge
države.
RETORZIJA
Od represalij se retorzija razlikuje po tem, da pomeni vračilo z nekim MP dopustnimi, a
neprijaznimi ukrepi, ki pa so interesom druge države škodljivi ukrepi. Primerov za retorzijo je
veliko v carinskih in tarifnih politikah posameznih držav. Če se s takim ukrepom odstopa od
pogodbene obveznosti, ne gre za retorzijo, ampak za represalije.
4. STALNO MEDNARODNO KAZENSKO SODIŠČE
a) Kdaj, kje je bilo ustanovljeno, s čim, kje ima sedež
2002, Rim, Rimski statut, Haag
b) Načelo komplementarnosti
Even where the Court has jurisdiction, it will not necessarily act. The principle of
“complementarity” provides that certain cases will be inadmissible even though the Court has
jurisdiction. In general, a case will be inadmissible if it has been or is being investigated or
prosecuted by a State with jurisdiction. However, a case may be admissible if the investigating or
prosecuting State is unwilling or unable to genuinely to carry out the investigation or prosecution.
For example, a case would be admissible if national proceedings were undertaken for the purpose of
47
shielding the person from criminal responsibility. In addition, a case will be inadmissible if it is not
of sufficient gravity to justify further action by the Court.
c) Stvarna, časovna, osebna in krajevna pristojnost SMKS
Crimes within the jurisdiction of the Court – STVARNA PRISTOJNOST
1. The jurisdiction of the Court shall be limited to the most serious crimes of concern to the
international community as a whole. The Court has jurisdiction in accordance with this Statute with
respect to the following crimes:
(a) The crime of genocide;
(b) Crimes against humanity;
(c) War crimes;
(d) The crime of aggression.
Article 11
Jurisdiction ratione temporis
1. The Court has jurisdiction only with respect to crimes committed after the entry into force of this
Statute.
2. If a State becomes a Party to this Statute after its entry into force, the Court may exercise its
jurisdiction only with respect to crimes committed after the entry into force of this Statute for that
State, unless that State has made a declaration under article 12, paragraph 3.
The Court has jurisdiction over individuals accused of these crimes. This includes those directly
responsible for committing the crimes as well as others who may be liable for the crimes, for
example by aiding, abetting or otherwise assisting in the commission of a crime. The latter group
also includes military commanders or other superiors whose responsibility is defined in the Statute.
OSEBNA
The Court does not have universal jurisdiction. The Court may only exercise jurisdiction if:
The accused is a national of a State Party or a State otherwise accepting the jurisdiction
of the Court;
48
The crime took place on the territory of a State Party or a State otherwise accepting the
jurisdiction of the Court; or
The United Nations Security Council has referred the situation to the Prosecutor,
irrespective of the nationality of the accused or the location of the crime.
TERITORIALNA PRISTOJNOST
The Court may exercise its functions and powers, as provided in this Statute, on the territory of any
State Party and, by special agreement, on the territory of any other State.
d) Problem agresije pri SMKS
Rimski statut Međunarodnog krivičnog suda predviđa da je ovaj sud odgovoran za ove zločine ali
uslovno. To znači da će sud u praksi postati nadležan tek kada se Statut dopuni određivanjem pojma
agresije i utvrde i drugi uslovi pod kojima će sud biti nadležan za ovo krivično delo. Nije jasno
zašto Sud nije prihvatio definiciju agresije iz Rezolucije 3314 SB UN.
e) V čem se SMKS v ustanovitvi razlikuje od MKSJ in MKSR
SMKS ustanovljeno s pogodbo, MKSJ in MKSR pa z resolucijami VS OZN.
49
5. Evropsko sodišče za človekove pravice
a) S čim, kdaj je bilo ustanovljeno; kje ima sedež
z EKČP, Protokol št. 11, 1998 ustanovljeno, pričelo z delovanjem 1999, sedež v Strasbourgu
b) Kdo lahko sproži postopek za meritorno odločanje in kdo za svetovalno; kdo izvršuje
nadzor nad sklepi ESČP
postopek za meritorno odločanje lahko sproži država ali posameznik, ki meni da mu je bila kratena
kakšna pravica iz EKČP.
Za svetovalno lahko sproži postopek Odbor ministrov. Nadzor nad izvrševanjem sklepov vrši ravno
tako Odbor ministrov.
c) Kdaj je tožba nedopustna in kdo o tem odloča
35. člen . Merila dopustnosti
1 Sodišče sme obravnavati zadeve šele potem, ko so bila izčrpana vsa
domača pravna sredstva v skladu s splošno priznanimi pravili
mednarodnega prava in v šestih mesecih od dne, ko je bila sprejeta
dokončna odločitev po domačem pravu.
2 Sodišče ne obravnava nobene posamezne pritožbe, predložene na
podlagi 34. člena, ki je:
a anonimna;
13
b v bistvu ista kot zadeva, ki jo je sodišče če obravnavalo, ali ki je .e v
drugem postopku mednarodne preiskave ali reševanja in ne vsebuje
nobenih novih pravno relevantnih informacij.
3 Sodišče razglasi za nedopustno vsako pritožbo, predloženo v skladu s
34. členom, za katero meni, da ni v skladu z določbami Konvencije ali
njenih Protokolov, da je očitno neutemeljena ali pa da pomeni zlorabo
pravice do pritožbe.
4 Sodišče v skladu s tem členom v kateri koli fazi postopka zavrne vsako
pritožbo, za katero meni, da je nedopustna.
d) Kateri so znani primeri zoper RS in kako so se končali
Lukenda, Belinger, Tričkovič, Majarič
50
PRIMER MAJARIČ PROTI SLOVENIJI
(POVZETEK)
Ljubo Majarič, slovenski državljan, je bil 6. decembra 1991 obtožen spolnega napada na mladoletno
osebo in odvzema mladoletnih oseb. Obsojen je bil 9. julija 1997. Okrožno sodišče v Novi Gorici
mu je izreklo 2 leti in 8 mesecev zaporne kazni. Pritožil se je na Višje sodišče v Kopru, ki je
februarja 1998 njegovo pritožbo zavrnilo in mu kazen povišalo na 3 leta zapora. Majarič je vložil
zahtevo za varstvo zakonitosti, Vrhovno sodišče RS jo je zavrnilo 17. septembra 1998.
Majarič se je na Evropsko komisijo za človekove pravice pritožil 13. decembra 1994. Pritožil se je
zaradi nepravičnega in nerazumno dolgega kazenskega postopka zoper njega. Zatrjeval je kršitev 1.
odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju
Konvencija), ki določa:
»Vsakdo ima pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ali o kakršnihkoli kazenskih
obtožbah zoper njega pravično in javno ter v razumnem roku odloča neodvisno in nepristransko z
zakonom ustanovljeno sodišče. Sodba mora biti izrečena javno, toda tisk in javnost sta lahko
izločena iz sojenja deloma ali v celoti v interesu morale, javnega reda ali državne varnosti, če to v
demokratični družbi zahtevajo koristi mladoletnikov ali varovanje zasebnega življenja strank, pa
tudi tedaj, kadar bi po mnenju sodišča zaradi posebnih okoliščin javnost sojenja škodovala
interesom pravičnosti.«
Trdil je, da pogoj razumnega roka v njegovem primeru ni bil izpolnjen.
V poročilu je Komisija soglasno izrazila stališče, da gre za kršitev 1. odstavka 6. člena Konvencije.
Zadeva je šla pred senat prvega oddelka Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu (v
nadaljevanju Sodišče).
Majarič je zahteval pravično zadoščenje po 41. členu Konvencije, ki določa: »Če Sodišče ugotovi,
da je prišlo do kršitve Konvencije ali njenih protokolov, in če notranje pravo visoke pogodbenice
dovoljuje le delno zadoščenje, Sodišče oškodovani stranki, če je potrebno, nakloni pravično
zadoščenje.«
Vlada RS je zahtevala, da naj se vsakršno zavlačevanje, ki ga lahko pripišemo domačim organom,
presoja v kontekstu korenitih sprememb pravnega in gospodarskega sistema Slovenije, ki so
povzročile delovno obremenjenost sodišč v obravnavanem obdobju.
Za obravnavano obdobje je Sodišče štelo le obdobje od 28. junija 1994 naprej, ko je Slovenija
ratificirala konvencijo in ne od 6. decembra 1991, ko se je začel kazenski postopek zoper Majariča.
51
Sodišče je zavzelo stališče, da se je kljub navedbam vlade, da močna obremenjenost slovenskih
sodišč izhaja iz gospodarskih in zakonodajnih reform v Sloveniji, treba sklicevati na 1. odstavek 6.
člena, ki nalaga državam pogodbenicam, da organizirajo svoj pravosodni sistem tako, da lahko
sodišča v državi izpolnijo vse svoje zahteve. Tožena država ni navedla nobenih ukrepov, ki jih je
sprejela za zmanjšanje delovne obremenitve.
Sodišče je ugovor vlade zavrnilo ter ugotovilo, da je kršitev 1. odstavka 6. člena konvencije podana
in da mora tožena država v roku treh mesecev Majariču plačati 300.000 (tristo tisoč) slovenskih
tolarjev za nepremoženjsko škodo ter obresti od glavnice po letni meri 22,98% od izteka omenjenih
treh mesecev do plačila.
TRIČKOVIČ PROTI SLOVENIJI
SEMINARSKA NALOGA
LIDIJA KRAJNC
OKOLIŠČINE
• Ljuben Tričkovič slovenski državljan, srbskega rodu
• delal v bolnišnici zvezne vojske v Ljubljani
• od decembra 1991 do aprila 1992 mu je beograjski sklad izplačeval pokojnino
• 5. junija je zaprosil RS za akontacijo pokojnine in ta mu je zahtevek zavrnila
DEJANSKO STANJE
Tričkovič vložil pritožbo na Delovno sodišče, kjer so njegov zahtevek zavrnili
• 7.7.1994 je tudi Višje delovno sodišče potrdilo odločitev nižjega sodišča
• 29.8. je vložil na Ustavno sodišče, kjer so 17.4.1997 ustavno pritožbo zavrnili kot
neutemeljeno
• 11.11. je poslal pritožbo Komisiji in navajal kršitev 6. člena Konvencije
KONVENCIJA
• Pravica do poštenega sojenja
• Vsakdo ima pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ali o kakršnihkoli
kazenskih obtožbah zoper njega pravično in javno ter v razumen roku odloča neodvisno in
52
nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče. Sodba mora biti izrečena javno, toda tisk in javnost
sta lahko izločena iz sojenja deloma ali v celoti v interesu morale, javnega reda ali državne varnosti,
če to v demokratični družbi zahtevajo koristi mladoletnikov ali varovanje zasebnega življenja
strank, pa tudi tedaj, kadar bi po mnenju sodišča zaradi posebnih okoliščin javnost sojenja
škodovala interesom pravičnosti.
ARGUMENTI VLADE
• Slovenija je ratificirala Konvencijo 1994
• Potrebno je upoštevati okoliščine, ki so vladale takrat v Sloveniji
• Zapletena zadeva, ki je segala preko okvirov običajne pritožbe
• Ustavno sodišče se je soočalo s pravnimi problemi, ki jih je povzročil razpad Jugoslavije
• Preobremenjeno Ustavno sodišče z zadevami prehoda iz socialističnega v demokratični
sistem
• Ustavno sodišče dalo prednost vprašanjem denacionalizacije, referendumov in lokalni
samoupravi; kar lahko da zaradi pravnega, političnega in družbenega vidika prehoda iz
socialističnega v demokratični red in razpada Jugoslavije ter pomanjkanja kakršnihkoli sporazumov
ARGUMENTI TRIČKOVIČA
• zatrjeval da njegovo ravnanje ni povzročilo nobene zamude v postopku
• na dopis Ustavnega sodišča naj dopolni pritožbo je nemudoma odgovoril
• zatrjeval je da je bila dolžina postopka predolga in da je dejansko pomenila zanikanje
njegovih pravic
ODLOČITEV SODIŠČA
• poudarilo da so države pogodbenice dolžne, da organizirajo svoj sodni sistem na tak način,
da njihova sodišča ustrezajo vsaki zahtevi
• poudarilo je tudi, da se včasih upoštevajo tudi drugi vidiki kot vrstni red, kot je na primer
narava primera ali pa njegov pomen v političnem in družbenem smislu
POVZETEK SEMINARSKE NALOGE - BELINGER
Primer pred Evropskim sodiščem za človekove pravice sta sprožila slovenska državljana, zakonca
Belinger iz Murske Sobote, in sicer sta se na podlagi 1. odstavka 6. člena Konvencije o varstvu
človekovih pravic in temeljnih svoboščin pritožila zaradi dolžine civilne pravde.
Pritožnika sta leta 1991 vložila civilno tožbo proti Splošni bolnišnici v Murski Soboti: -
53
prva pritožnica je tožila na odškodnino za poslabšanje njenega zdravja in izgubo dobička, kar je bilo
po njenem mnenju posledica navedene operacije, in je zahtevala mesečno nadomestilo,
- drugi pritožnik je tožil na
odškodnino na podlagi dejstva,da je moral prenehati delati, da je lahko skrbel za prvo pritožnico ter
da mu je njena invalidnost povzročila travmo.
Po izdaji prvega izvedenskega mnenja je prva pritožnica razširila svojo tožbo zoper SB MS na
odškodnino za trpljenje kot posledico njene iznakaženosti, kasneje pa sta pritožnika tudi povišala
vsoto zahtevane odškodnine.
Sodišče je na obravnavi leta 1993 zahtevalo predložitev drugega izvedenskega mnenja, pri katerem
pa se je začelo zapletati. Sodišče je zahtevalo od izvedencev (kirurga, ortopeda, ginekologa in
nevrokirurga), da predvsem ugotovijo, ali je bila prva operacija pritožnice edini razlog njene
bolezni in invalidnine.
Leta 1994 sta pritožnika vložila več pritožb zaradi dolžine postopkov na Ministrstvo za pravosodje,
na sodišče prve stopnje v Murski Soboti, na Komisijo za prošnje in pritožbe Državnega zbora, na
Ministrstvo za zdravstvo in na Komisijo za izvedenska mnenja. Odgovori vseh so bili bolj ali manj
podobni, in sicer so se sklicevali na kompleksnost zadeve in zahtevnost izvedenskega dela, zamudo
pa so tudi opravičevali z razširitvijo njune pritožbe.
Leta 1996 je bila izdana sodba, ki je delno ugodila pritožnikovi tožbi; oba pritožnika in tožena
bolnica so se pritožili. Višje sodišče v Mariboru je pritožbi ugodilo in razveljavilo zadevni del
prvostopenjske sodbe ter zadevo vrnilo v ponovno sojenje okrožnemu sodišču. Leta 2000 je bila
izdana sodba, ki je prvi pritožnici priznalo odškodnino za trpljenje kot posledico njene
iznakaženosti in odškodnino drugemu pritožniku za izgubo dobička. Druge tožbe pritožnikov so
bile zavrnjene kot neutemeljene. Oba pritožnika in tožena bolnica so se pritožili. Postopek je še
vedno v teku.
Postopek pred Evropskim sodiščem za človekove pravice sta pritožnika sprožila leta 1995 z
vložitvijo pritožbe na Evropsko komisijo za človekove pravice (na podlagi prejšnjega 25. člena
Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin). Leta 1998 je bila pritožba vpisana
in kasneje tudi posredovana sodišču. Leta 1999 je bila pritožba poslana v odgovor vladi RS. Leta
2001 po sodišče po prejemu navedb strank, odločilo, da pritožbo sprejme ter predlagalo prijateljsko
poravnavo na podlagi predlaganega zneska 3.700 EUR, ki je bila sklenjena v letu 2002. Sodišče je
na podlagi sklenjenega sporazuma o prijateljski poravnavi izdalo sodno odločbo ter primer izbrisalo
iz seznama zadev.
e) Kakšne pogoje mora izpolnjevati slovenski odvetnik, da zastopa stranko pred ESČP
54
Če želite podati vlogo preko odvetnika ali drugega zastopnika, morate vlogi priložiti
pooblastilo, s katerim ga/jo pooblaščate za zastopanje. Zastopnik pravne osebe (podjetja, združenja
itd…) ali skupine posameznikov mora podati dokazilo o tem, da je pooblaščen za zastopanje te
pravne osebe ali skupine posameznikov. V začetni fazi postopka ni potrebno, da bi bil vaš zastopnik
(če ga imate) odvetnik. V kasnejši fazi postopka pa mora zastopnik vlagatelja, razen v izjemnih
primerih, biti odvetnik z dovoljenjem za opravljanje odvetniške dejavnosti v eni od držav podpisnic
Konvencije.
Poleg tega mora ta odvetnik vsaj pasivno obvladati enega od uradnih jezikov Sodišča
(angleščina in francoščina).
KOLOKVIJ 5.4.2006
-definicija begunca
Begunec je vsaka oseba, ki se nahaja izven države, katere državljan je, in to zaradi utemeljenega
strahu pred pregonom zaradi rase, veroizpovedi, državljanstva, pripadnosti določeni skupini ali
politične opredelitve, pri tem pa zaradi strahu ne želi zaščite svoje države. Begunec je lahko tudi
apatrid, ki se zaradi istih razlogov ne more ali noče vrniti v državo, kjer je prej prebival.
-izključitev odgovornosti držav po konvenciji o izključitvi odgovornost
Država ne izvrši protipravnega dejanja, če:
gre za dejanja ali opustitve ravnanj s soglasjem oškodovane države,
gre za protiukrepe neke države s sprejetjem istih ukrepov, kot jih je sprejela druga država,
gre za višjo silo,
gre za samoobrambo,
gre za dejanja v nuji, da bi se izognili še večji nevarnosti oz. škodi.
-razlika arbitraža pobotanje
Gre za mirno reševanje sporov. Vendar gre za različna postopka z različnimi
karakteristikami.
Arbitraža je vrsta postopka, kjer se rešitve dosegajo z uporabo prava, stranke pa se vnaprej
obvežejo izvršiti odločitev arbitraže. Za reševanje spora države izberejo razsodnike, ki so lahko v
obliki že obstoječih forumov ali pa v obliki AD HOC forumov. Značilnosti arbitraže:
- odločba arbitraže je dokončna razsodba, kar pomeni uporabo pozitivnega prava na konkreten
primer, ki so jo stranke dolžne izvršiti v dobri veri;
55
- odločba arbitraže je obvezna in se mora izvršiti, za odločitvijo arbitraže vedno stoji VS s svojo
prisilo;
- kljub temu, da so temelji obstoja arbitraže vedno v prostovoljni podreditvi in sporazumnem
obvezovanju strank, pa je arbitraža sojenje in izdaja odločb, obveznih za stranke;
- obrobnega pomena je, kakšen forum razsoja; lahko je to posameznik, več posameznikov, šef
določene države, posamezen funkcionar ali določena skupina;
- pri arbitraži je možna večja prirejenost samega postopka, kljub vezanosti arbitraže na določeno
pravo;
- po sporazumu strank lahko arbitri sodijo tudi po splošnem načelu EX AQUO ET BONO – po
pravičnosti;
- odločitev oz. dogovor o arbitraži je lahko kot
= klavzula v različnih pogodbah, kjer se z njo vnaprej dogovori reševanje bodočih sporov
med strankami,
= posebna arbitražna pogodba o reševanju konkretnega spora pred arbitražo.
Poravnava (pobotanje) je način mirnega reševanja sporov, ki ima naslednje značilnosti:
- stranke so pozvale nek objektivni forum z nalogo, da reši spor, že vnaprej pa so se zavezale
izvršiti odločitev tega foruma,
- pozvani forum NI vezan na uporabo pravo pri sprejemanju svojih odločitev, bodisi zato, ker
to ni mogoče, bodisi zato, ker želijo stranke odpraviti vzroke spora z novo ureditvijo, mimo
pravnih norm,
- predmet spora se lahko uredi z novim predpisom oz. ureditvijo.
-naštej točke atlantske listine
Atlantska listina je skupna izjava predsednikov ZDA (Roosvelt) in VB (Churchill), ki govori o
oblikovanju širšega in stalnega sistema splošne varnosti in izraža prepričanje, da morajo vsi narodi
sveta opustiti uporabo sile v medsebojnih razmerjih. To deklaracijo so sprejele vse članice
Commonwealtha ter vse druge udeleženke konference 1941 v Londonu. Atlantska listina vsebuje
naslednje točke, vezane na drugo svetovno vojno:
1. ZDA in VB ne bodo razširjale svojih področij.
2. V bodoče ne bi smelo biti nobenih teritorialnih sprememb, ki ne bi bile v skladu s svobodno
izraženo voljo zainteresiranih narodov oz. tamkajšnih prebivalcev.
3. Pravica narodov vseh držav, da si sami svobodno izbirajo svojo obliko vladavine. V okviru tega
se postavi kot cilj osamosvojitev nesamoupravnih področij.
56
4. Pravica glede samostojne izbire vladavine mora biti narodom vrnjena, če jim je bila odvzeta.
5. Vsem narodom je potrebno omogočiti nabavo surovin za gospodarski razvoj njihove države.
6. Potrebno je organizirati mednarodno sodelovanje zaradi večjega napredka.
7. Vsem narodom je po uničenju nacizma in fašizma potrebno zagotoviti mir in svobodno
življenje, ta mir pa mora tudi omogočiti svobodno plovbo po morju za vse pod enakimi pogoji.
V okviru tega se pojavi tudi zamisel o osnovanju mednarod. organizacije za zagotavljanje miru
v svetu.
8. Vsi narodi se morajo odreči uporabi sile, zaradi česar je potrebno razorožiti države (vsaj dokler
se ne zagotovi sistem splošne varnosti), katere ogrožajo mir ter olajševati oboroževanje
miroljubnim narodom.
-monrojeva doktrina
Monrojeva doktrina predstavlja prvi bistveni poskus boja proti intervencionizmu drugih držav
oziroma držav SVETE ALIANSE, ki je bila ustanovljena v času Dunajskega kongresa 1815.
Predsednik Amerike James MONROE je 1823 protestiral pred ameriškim kongresom proti
intervencionizmu Evrope v notranje zadeve Amerike
-kateri predpisi urejajo položaj romov v sloveniji
URS 65. člen: »Položaj in posebne pravice romske skupnosti, ki živi v Sloveniji, ureja zakon«.
1. Zakon lokalni samoupravi,
2. Zakon o lokalnih volitvah,
3. Zakon o evidenci volilne pravice,
4. Zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo,
5. Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja,
6. Zakon o vrtcih,
7. Zakon o osnovni šoli,
8. Zakon o medijih,
9. Zakon o knjižničarstvu,
10. Zakon o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja,
11. Zakon o Radioteleviziji Slovenija.
-razlika med imunitetami in privilegiji
Imunitete se nanašajo na nedotakljivost osebe diplomatskega agenta in osebja (sodna, upravna) ter
diplomatskih prostorov. Privilegiji so pa samo ugodnosti, ki so ponavadi davčne in carinske narave.
57
-protokoli 11., 12.,13.
-dopolnit konzulat kako se ustanovi, preneha po zzz
-dokumenti ki urejajo meje med slovenijo,italijo, madžarsko, avstrijo
-anticipirana klavzula
-obkrožit pravilne trditve glede plačanca
-obkrožit naloge GS ZN
NALOGE GS:
se na prvem mestu nanašajo na ohranitev varnosti in miru v svetu;
razprava o splošnih načelih sodelovanja za ohranitev mednarodnega miru in varnosti -načelna
obravnava;
obravnava konkretnih vprašanj in primerov, ki bi se ji kakorkoli preložili v razpravo, vendar tu
obstoji konkurenca pristojnosti med GS in VS;
dajanje priporočil VS za sprejem željenih sklepov;
opozarja VS na situacije, ki bi lahko ogrozile mir in varnost;
proučevanje ukrepov za mirno reševanje sporov in situacij, ki bi lahko prizadele splošno
blagostanje ter prijateljske odnose;
-razlika med napadom nata na srbijo in črno goro(enako kot na prejšnjem izpitu)
-naštet ženevske konvencije humanitarnega prava
-finančne organizacije v sklopu ozn
58
-organ pristojen za jezike manjšin al neki tacga, kdo ga pooblasti
-kaj pomeni da je priznanje države dekleratornega značaja
- Kaj pravi Ustanovna listina OZN o uporabi sile v med. odnosih in izjeme?
- Kakšne so pristojnosti države v terit. morju, v IEC, v ekpikontiten. pasu in v zunanjem
pasu?
- Tisto glede Nata pa se glasi tako: Razlika med napadom Nata na Rep. Srbsko l. 95 in Srbijo
in Črno goro l. 99. Pravilni odgovor je (baje): da je v 1. primeru Nato imel soglasje VS OZN, v
drugem primeru pa ne.
IZPITNI ROK 8.6.2006
1. SPECIALIZIRANE USTANOVE
Kakšen je model glasovanja v upravnih telesih specializiranih organizacijah OZN na
finančnem področju ter kakšen je postopek za sprejem držav v te agencije in kako je potekal
v primeru Slovenije?
a)S čim se ustanovijo?
b)Na podlagi česa so povezane z OZN
Sodelovanje in povezovanje temelji na sporazumih, ki jih v imenu OZN sprejme Ekonomski in
socialni svet, potrdi pa jih Generalna skupščina.
c)Njihova povezava z EKOSOC
d)Katera je za financiranje,razvoj,naloge
59
e)Katera ima nadzor nad nuklearno energijo
2. MANJŠINE
a)Konvencije,ki jih urejajo in kdo jih je sprejel
Splošna deklaracija o človekovih pravicah 1948, GS OZN, Odbor za človekove pravice
Pakt o državljanskih in političnih pravica 1966, GS OZN, Odbor za človekove pravice
Deklaracija o pravicah oseb, ki pripadajo narodnostnim, etničnim in verskim manjšinam
1992, GS OZN, Odbor za človekove pravice
Evropska listina o manjšinskih in regionalnih jezikih 1992, Svet Evrope;
Dodatni protokol štev. 11 k Evropski konvenciji o človekovih pravicah in temeljnim
svoboščinah 1994, Svet Evrope
Okvirna konvencija o varstvu narodnostnih manjšin 1995, Svet Evrope
Instrument Centralno-Evropske pobude za varstvo manjšinskih pravic 1995.
b)Konvencija pod a-kdor opravlja nadzor nad izvrševanjem
c)Konvencija pod a-problem pri sprejemanju in izvrševanju
3. ARHIPELAŠKE DRŽAVE
a)kako jih definira člen konvencije,katere so
b)pravice arhip.države
c)katera je zunanja temeljna črta
60
d)kdo opravlja nadzor nad arh.vodami
e)kdo rešuje spore?
4. FEDERACIJA
a)kaj je
FEDERACIJA (zvezna država) je na državno pravnem temelju (ustava) ustanovljena skupnost več
enot, ki se imenujejo države ali kakor drugače (pokrajine). Zvezna država je kot takšna subjekt MP,
nastopa navzven kot celota za v njej zbrane države.
V nekaterih zveznih državah lahko nekateri sestavni deli nastopajo neposredno v mednarod.
odnosih, v drugih pa ne (odvisno od ustavne ureditve). Odnosi med enotami zvezne države so
urejeni z notranjim pravom. Anticipirana klavzula: nobena mednarod. pogodba ni mogla biti
sklenjena brez soglasja vseh federalnih enot.
Federacija (zvezna država) je na državnopravnem temelju utemeljena skupnost več federalnih enot,
ki se imenujejo države, republike, province, dežele ali pokrajine. Primeri so ZDA, Avstrija,
Nemčija, Švica, Argentina, bivše SFRJ, Sovjetska zveza in Češkoslovaška. Federacija je subjekt
mednarodnega prava in navzven nastopa v imenu vseh v njej vsebovanih enot. Od ustavnega reda
posamezne federacije in od pripravljenosti drugih držav, da stopajo v odnose z njimi, pa je odvisno,
ali lahko tudi posamezne federalne enote nastopajo kot samostojen subjekt mednarodnega prava. V
večini federacij, ki jih poznamo danes, federalne enote nimajo pristojnosti glede nastopanja v
mednarodnih odnosih. V ZDA, Švici, Nemčiji imajo po ustavi in mednarodni praksi federalne enote
nekatere bolj ali manj omejene sposobnosti neposrednega nastopanja proti drugim subjektom
mednarodnega prava. Najširša pooblastila za ustvarjanje mednarodnih odnosov pa so imele
nekdanje republike Sovjetske zveze: Belorusija in Ukrajina sta bili celo članici OZN in drugih
mednarodnih organizacij, sodelovali sta na raznih mednarodnih konferencah in sta podpisnici
mnogih mednarodnih pogodb. Za večino federacij pa velja pravilo iz 2. člena Mednarodne
konvencije o pravicah in dolžnostih držav, da je zvezna država samo en subjekt mednarodnega
prava. Federacije lahko včasih vsebujejo nekatere elemente konfederacije (npr. SFRJ).
Federacije odgovarjajo za izvajanje oz. neizvajanje mednarodnih pogodb proti drugim pogodbenim
strankam. Težave nastanejo, če federalne enote ne izpolnjujejo tistega, k čemur se je navzven
zavezala federacija. Federacije se včasih želijo izogniti odgovornosti tako, da v mednarodno
61
pogodbo vnesejo federalno klavzulo, kar pomeni, da ne odgovarjajo za neizpolnjevanje pogodbe s
strani federalne enote. Federacija si mora v tem primeru prizadevati, da bodo pristojni organi
federalnih enot izpolnjevali obveznosti iz pogodbe.
b)razlika med anticipirano in federalno klavzulo
V zvezni državi je veliko krat predmet nekega dogovora. V pristojnosti sestavnih enot (glede
zakonodajnega ali upravnega izvajanja). Nastane problem, če enote nočejo izvajati tistega, za kar se
je zavezala federacija navzven. Zvezna država pa navzven odgovarja za izvedbo oz. neizvedbo
dogovorov. Zato se zvezne države velikokrat skušajo rešiti te odgovornosti tako, da v dogovor
vnesejo t. i. federalno klavzulo. V bistvu ta klavzula pomeni rezervo, ki jo da federalno urejena
država ob sklepanju medn. pogodbe. Uvrščena je npr. v:
- konvencijo o pravnem položaju beguncev (1951)
- konvencijo o pravnem položaju oseb brez državljanstva (1954)
Naletela je na odpor in kritiko, ker ustvarja neenakopraven položaj za države pogodbenice.
c)kaj je vsebovala federalna klavzula iz ustave SFRJ iz leta 1954
Federacija je zvezna država – samo zvezni organi so subjekt MP. Pogodbe sklepa federacija.
Problem so rezerve: federalna klavzula.
YU: samo zveza je lahko sklepala, morala pa je prej dobiti pristanek republiških skupščin; republike
so lahko sklepale le za finančne obveznosti za njihova področja.
d)Kako sklepajo mednarodne pogodbe Avstrija, Švica in Nemčija
Avstrija: 1988 ustavna reforma. Dežele so lahko sklepale sporazume z državami, ki mejijo na
Avstrijo in so potrebovale za to soglasje vlade oz. so jo morale o tem obvestiti.
Švica: Kantoni so pooblaščeni za sporazume s področja javne sfere in policijska sodelovanja,
pogajanja. Zvezna vlada mora proučiti te sporazume. Sedaj v teku ustavna reforma, ki bo še
povečala pristojnosti kantonov. Sklenili še preko 40 takih sporazumov.
Nemčija: pogodbe sklepa zveza po predhodnem konzultiranju dežel, dežele pa lahko sklepajo take
pogodbe le s pristankom zvezne vlade.
62
e)povezava slo z italijo,...
5. DIPL. IN KONZULARNI PREDSTAVNIKI
a)konvenije,ki urejajo to temo
-Dunajska konvencija o diplomatskih odnosih 1961
-Konvencija o specialnih misijah 1969
-Protokol o obveznem mirnem reševanju sporov
-Dunajska konvencija o predstavljanju držav v njihovih odnosih z organizacijami mednarodnega
značaja 1975
-Dunajska konvencija o preprečevanju napadov na mednarodno zaščitene osebe
b)diplomatski zbor
Šefi misij, ki so akreditirani v istem mestu, predstavljajo diplomatski zbor. Ta včasih (npr. pri
nekaterih svečanostih) nastopa kot celota. V tem primeru ga vodi, mu predseduje ali nastopa v
njegovem imenu po rangu najstarejši šef misije (šef misije z najdaljšim stažem), ki se imenuje
doyen diplomatskega zbora. V nekaterih državah se je izoblikovalo pravilo, da je doyen vedno
papeški nuncij, ker se mu v teh državah priznava starešinstvo nad vsemi ostalimi ambasadorji, ne
glede na to, kdaj je nastopil svojo funkcijo.
c)aktivna in pasivna pravica do dipl. misij
d)razlika med privilegijem in imuniteto
e)začasne misije v ožjem in širšem smislu,ter primeri le teh
63
IZPITNI ROK 6.7.2006
1. NASTANEK DRŽAVE
a. pogoji za nastanek države
teritorij
stalno prebivalstvo
oblast (načelo efektivnosti)
izpolnjevanje MP obveznosti
b. s katerim dokumentom je Slovenija razglasila svojo neodvisnost
Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije 25. junij 1991
c. Kako in s katerim aktom je EU priznala Slovenijo
Evropska skupnost (EU je bila namreč formalno ustanovljena s t.i. Maastrichtsko pogodbo, ki je
bila uveljavljena leta 1993) ter njene države članice so Republiko Slovenijo priznale kot samostojno
državo 15. januarja 1992 na podlagi Deklaracije o Jugoslaviji, sprejete na izrednem ministrskem
sestanku ES v Bruslju 16. decembra 1991, ter na podlagi mnenja Arbitražne komisije Konference o
nekdanji Jugoslaviji (t.i. Badinterjeve komisije).
d. kakšna je bila pri priznanju vloga Badinterjeve komisije
Pozitivne vloge držav so bile posredovane Arbitražni komisiji, ki je podala mnenje o morebitnem
priznanju. Štiri nekdanje republike so pri predsedstvu Sveta ES vložile prošnjo za priznanje.
Slovenija je prošnjo za priznanje podala 19. decembra 1991, Arbitražna komisija pa jo je
obravnavala v svojem sedmem mnenju. Komisija je ugotovila, da Slovenija izpolnjuje vse zahteve v
skladu s Smernicami ES in Deklaracijo o Jugoslaviji. Na podlagi pozitivnega mnenja komisije in
Deklaracije o Jugoslaviji so ES in njene države članice dne 15. januarja1992 priznale Republiko
Slovenijo kot neodvisno državo.
e. kako je Slovenija nasledila mednarodne pogodbe, ki so zavezovale Jugoslavijo
Slovenija je mednarodne pogodbe nasledila tako, da je depozitarjem pri večstranskih pogodbah
notificirala nasledstvo glede njih, ker te niso avtomatsko veljale za RS kot naslednici SFRJ, ker je
prišlo do razpada nekdanje države. Slovenija je v tem primeru morala notificirati MP pogodbe
zaradi načela ''clean state'' oz. ''tabula rasa''.
f. zakaj pravimo, da je šlo v primeru Slovenije in drugih republik Jugoslavije za razpad in ne
za odcepitev držav
BAK je takšno stališče utemeljila z dejstvom, da nekdanja Zvezna oblast SFRJ ni več predstavljala
volje vseh republik.
64
2. NEVTRALNOST DRŽAV
a. Kdaj in kako se je Avstrija opredelila za nevtralno državo
Deklaracija o trajni nevtralnosti potrjena z Ustavnim zakonom leta 1955. Kot nevtralne so jo
priznale velesile in mednarodna skupnost.
b. Kakšne so njene obveznosti kot nevtralna država
Dolžnosti nevtralnih držav so:
Dolžnost vzdržati se. Nevtralna država je zavezana, da nečesa ne stori, npr. da ne oskrbuje
vojskujočih držav z orožjem. Spoštovanje te dolžnosti je predpogoj nevtralnosti. Nevtralna
država ne sme posegati v vojne operacije. Vojskujočim državam ne sme dajati posojil ali
kreditov. Izjema so lahko le posojila za hrano in surovine.
Dolžnost preprečevati. Nevtralna država mora preprečevati določena dejanja
posameznikov ali organizacij, ki pomenijo pomoč vojskujočim državam. Preprečevati mora
npr. prehod vojaških enot preko svojega ozemlja ali opremljanje vojnih ladij vojskujočih
držav na svojem ozemlju. Ne sme dopustiti, da se na njenem področju organizirajo čete
vojakov ali odpirajo uradi za novačenje vojakov. Po drugi strani pa nevtralna država ni
odgovorna za posameznike, ki prečkajo mejo z namenom, da se pridružijo vojaškim enotam
ene od vojskujočih držav. Prav tako ni dolžna preprečevati izvoza ali prevoza orožja za eno
ali drugo vojskujočo stran in prepovedati uporabe komunikacijskih sredstev. Če pa se
nevtralna država odloči, da to vendarle prepreči, mora ravnati enako za obe strani.
Dolžnost trpeti. Nanaša se na dejanja vojskujočih držav, ki gredo na škodo nevtralnih
držav, npr. pravica do zasega.
c. Katere so še nevtralne države in na kakšen način so razglasile svojo nevtralnost
65
3. SVET EVROPE
a. kdaj in kje je nastal Svet Evrope
Ustanovljen je bil 5. maja 1949 z Londonskim sporazumom.
b. organizacija Generalni sekretar Sveta Evrope je v celoti odgovoren za strateško vodenje delovnega programa Sveta in proračuna; nadzoruje tudi tekoče upravljanje organizacije in sekretariata.
Odbor ministrov je telo, v katerem se sprejemajo odločitve Sveta Evrope. Sestavljajo ga zunanji ministri vseh držav članic ali njihovi stalni diplomatski predstavniki v Strasbourgu. To je vladno telo, v katerem je mogoče enakopravno razpravljati o stališčih posameznih držav do težav, s katerimi se srečuje evropska družba, in hkrati tudi skupni forum, na katerem se oblikujejo vseevropski odgovori na take izzive. V sodelovanju s Parlamentarno skupščino je Odbor ministrov varuh temeljnih vrednot Sveta in nenehno nadzoruje, da države članice ravnajo skladno s prevzetimi obveznostmi.
Parlamentarna skupščina je po statutu Sveta Evrope eden od dveh glavnih organov Sveta in zastopa glavne politične težnje njegovih držav članic. Skupščina se šteje za gonilno silo pri širjenju evropskega sodelovanja na vse demokratične države v Evropi.
c. cilji SE
Cilj sodelovanja držav članic Sveta Evrope je usklajenost evropskih držav pri ohranjanju skupne
dediščine in spoštovanje temeljnih načel pravičnejše družbe (demokracija, človekove pravice,
načela pravne države).
Cilje uresničuje Svet Evrope preko organov Sveta, to sta Odbor ministrov in Parlamentarna
skupščina. Za ta dva organa deluje Sekretariat Sveta Evrope. Vsaka članica ima enega predstavnika
v Odboru ministrov, vsak predstavnik ima en glas. Predstavniki v Odboru so ministri za zunanje
zadeve oz. namestniki. Odbor ministrov je organ odločanja v Svetu Evrope, predstavniki v odboru
pa so vezani na odločitve svojih nacionalnih vlad.
d. naštej vsaj 5 mednarodnih pogodb, ki so nastale pod okriljem SE
Evropska konvencija o človekovih pravicah 1950 + 14 protokolov
Evropska socialna listina 1961
Evropska listina o manjšinskih in regionalnih jezikih iz leta 1992
Evropska okvirna konvencija o pravicah narodnih manjšin iz leta 1994
Konvencija o preprečevanju apatridnosti ob nasledstvu držav 2006
66
e. kakšna je razlika med Svetom Evrope in Evropskim svetom
Evropski svet je srečanje najvišjih predstavnikov držav EU, ker opredeljujejo temeljne politične in
gospodarske usmeritve EU. Evropski svet ni institucija.
Svet Evrope pa je stalna organizacija s svojo institucionalno strukturo. Člani Sveta Evrope so lahko
ne le države EU ampak vse države geografske Evrope, ki izpolnjujejo kriterije za sprejem v Svet.
4. KONVENCIJA O ODPRAVI RASNE DISKRIMINACIJE
a. Kako konvencija definira rasno diskriminacijo
The term "racial discrimination" shall mean any distinction, exclusion, restriction or preference
based on race, color, descent, or national or ethnic origin which has the purpose or effect of
nullifying or impairing the recognition, enjoyment or exercise, on an equal footing, of human rights
and fundamental freedoms in the political, economic, social, cultural or any other field of public
life.
B. Kateri organ nadzira izvrševanje konvencije
Odbor za odpravo rasne diskriminacije je bil prvi nadzorni mehanizem, ki je bil v okviru OZN
ustanovljen za preverjanje dejavnosti in ukrepov za izpolnjevanje obveznosti, določenih v
mednarodnih pogodbah s področja človekovih pravic, s strani držav pogodbenic. Ustanovitev
odbora določa 8. člen Mednarodne konvencije o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije. 18 članov
odbora prek sistema rednega poročanja držav nadzoruje uresničevanje Mednarodne konvencije o
odpravi vseh oblik rasne diskriminacije, obravnava pa lahko tudi pritožbe posameznikov,
državljanov tistih držav, ki so podale izjavo po 14. členu konvencije in s tem odboru priznale to
pristojnost.
C. Kakšne so obveznosti držav do tega organa
Any State Party which makes a declaration as may establish or indicate a body within its national
legal order which shall be competent to receive and consider petitions from individuals and groups
of individuals within its jurisdiction who claim to be victims of a violation of any of the rights set
forth in this Convention and who have exhausted other available local remedies. However,
petitioner can communicate the matter to the Committee without exhausting all local remedies
where the application of the remedies is unreasonably prolonged
A register of petitions shall be kept by the body and certified copies of the register shall be filed
annually through appropriate channels with the Secretary-General on the understanding that the
contents shall not be publicly disclosed.
67
D. Postopek, ki ga lahko sproži posameznik ali skupina
In the event of failure to obtain satisfaction from the body the petitioner shall have the right to
communicate the matter to the Committee within six months.
.The Committee shall confidentially bring any communication referred to it to the
attention of the State Party alleged to be violating any provision of this Convention, but
the identity of the individual or groups of individuals concerned shall not be revealed
without his or their express consent. The Committee shall not receive anonymous
communications;
Within three months, the receiving State shall submit to the Committee written
explanations or statements clarifying the matter and the remedy, if any, that may have
been taken by that State.
The Committee shall consider communications in the light of all information made
available to it by the State Party concerned and by the petitioner. The Committee shall not
consider any communication from a petitioner unless it has ascertained that the petitioner
has exhausted all available domestic remedies. However, this shall not be the rule where
the application of the remedies is unreasonably prolonged;
The Committee shall forward its suggestions and recommendations, if any, to the State Party
concerned and to the petitioner.
E. Kakšne so bile sugestije Sloveniji po oddanih prvih dveh poročilih temu organu
1999 - Under this procedure, the Committee considers the situation in a State party in the absence of
a report if the State party has not submitted a report for five years or more. The Committee had
scheduled four State parties under this procedure: Bahrain, Bangladesh, Congo and Slovenia.
Bahrain was removed from this agenda item because it filed a report, and Bangladesh and Slovenia
were removed because their request for a postponement, indicating they would be filing a report
shortly, was granted. Therefore, Congo was the only country which was examined under this
procedure. No representative of the State party was present.
2000 - Opinions and the results of researches (iz poročila CERD)
115. In Slovenia, one cannot speak about intolerance in general or about intolerance against
minority, ethnic, religious or cultural communities, since relations among the population show a
68
high level of coexistence and understanding for the specific problems of minorities and other
vulnerable groups. The reports and assessments of international organizations and institutions
(Council of Europe at the time of Slovenia.s admission, European Commission against Racism
and Intolerance in discussing the report on Slovenia, European Union in Agenda 2000), on the
level of the protection of human rights are favourable for Slovenia regarding respect for human
rights and level of democracy.
116. This positive assessment of the level of coexistence and tolerance as generally accepted
values is confirmed by the results of the surveys conducted in Slovenia (e.g. Slovene public
opinion polls and surveys of the research and scientific institutions).
117. Most important for the future are the moral values of the youth. The study on .Youth in
Slovenia, the analysis of the situation in Slovenia.,27 which is considered as the national report
for Slovenia within the framework of the activities of the Council of Europe for Youth,
demonstrates that the youth is in favour of statements that show openness towards other nations
and cultures. They do not endorse the ideas, that refer to national narrow-mindedness and
exclusiveness.
69
5. SPLOŠNO MEDNARODNO KAZENSKO SODIŠČE
A. Kdaj je bilo ustanovljeno in kje ima sedež
Rimski statut o ustanovitvi Mednarodnega kazenskega sodišča je začel veljati 1. julija 2002. Sedež
v Haagu.
B. Ali se razlikuje način ustanovitve od mednarodnega kazenskega sodišče na jugoslavijo in
Mednarodnega kazenskega sodišče za ruando
C . Kakšne težave se pojavljajo v zvezi z agresijo
Rimski statut Međunarodnog krivičnog suda predviđa da je ovaj sud nadležan za ove zločine ali
uslovno. To znači da će sud u praksi postati nadležan tek kada se Statut dopuni određivanjem pojma
agresije i utvrde i drugi uslovi pod kojima će sud biti nadležan za ovo krivično delo. Nije jasno
zašto Sud nije prihvatio definiciju agresije iz Rezolucije 3314 SB UN.
KOLOKVIJ 24.8.2006
1.obkrozevanje: plačanci
2.obkroževanje: pritožba na ESČP
3. dualistična teorija- naštej dve načeli
teorija TRANSFORMACIJE - po kateri je treba MP transformirati v notranje pravo (primer
nemški zakon številka 10 na Nürnberškem procesu) z določenim posebnim notranjim pravnim
aktom;
teorija ADOPCIJE - se izpelje na osnovi veljavno sklenjenih in ratificiranih mednarodnih
pogodb, ki se v notranjem pravu avtomatično uporabljajo po njihovi objavi.
4. običaj: 2 elementa potrebna za nastanek
5. število članov VS, ESČP, Nürnberškega sodišča
6. Kaj je določal briand-kegllov akt iz leta 1928
Briand-Kelloggov pakt iz leta 1928, ki prepoveduje vojno kot sredstvo državne politike (torej tudi
pripravljanje napadalne vojne in grožnjo z vojno) in zavezuje vse podpisnice, da medsebojne spore
70
rešujejo na miren način. S tem paktom je bila vojna med pogodbenicami prepovedana, vendar pa
sankcije za kršitelje niso bile določene. Obrambna vojna je bila seveda še vedno dopustna.
7. temeljne pravice države
1. Pravica do obstoja. Vsaka država ima pravico do obstoja. Samoodločba je uresničitev obstoja.
Če je država napadena, ima naravno pravico do samoobrambe. Zato tej pravici ustreza dolžnost
drugih držav, da spoštujejo njeno ozemeljsko celovitost, da se vzdržijo agresije. Pravica do
individualne in kolektivne samoobrambe obstaja do takrat, ko obrambo z neko kolektivno akcijo
prevzame OZN. O uporabi samoobrambe je potrebno obvestiti Varnostni svet OZN. Pravica do
obstoja pa ne opravičuje države, da ščiti oz. vzdržuje svoj obstoj z nezakonitimi dejanji proti
nedolžnim in miroljubnim državam.
2. Pravica do neodvisnosti (suverenosti). Suverenost je eden od temeljev mednarodnega prava.
Kljub trditvam, da je to načelo preživelo, je še danes najpomembnejše dejstvo pri oblikovanju
mednarodne skupnosti. Možen je samo pogodbeni prenos nekaterih pristojnosti, ne pa podrejanje
neki višji oblasti. Vse mednarodne organizacije temeljijo na prostovoljnem in preklicnem članstvu.
Neodvisnost obsega pravico naroda vsake države, da samostojno določa in spreminja svojo ustavno
ureditev, da sklepa pogodbe z drugimi državami in da izvršuje izključno oblast in jurisdikcijo nad
osebami in stvarmi, ki se nahajajo na njenem ozemlju. Vsaka država ima pravico izbrati svoj sistem
političnega, gospodarskega, družbenega in kulturnega življenja in ureditve. Če država grozi drugi
državi z neko obliko sankcij (oboroženih, političnih ali ekonomskih), če slednja ne bo uredila
določenega vprašanja kot to zahteva prva, to pomeni kršitev pravice do neodvisnosti. S pravico do
suverenosti je zato povezano načelo nevmešavanja (neintervencije) v notranje zadeve države.
Izjemoma dopušča Ustanovna listina OZN intervencijo, če gre za zavarovanje miru. Če preti velika
nevarnost za mir, lahko OZN intervenira.
Suverenost ima teritorialni in personalni vidik. Kaj spada pod teritorialno suverenost, nam povejo
objekti mednarodnega prava (ozemlje, zračni prostor, teritorialno morje...). Sem spada tudi
suverenost države nad svojimi naravnimi bogastvi. Teritorialna suverenost je lahko omejena samo v
primeru sklenitve dvostranske mednarodne pogodbe. Tuje diplomatsko predstavništvo ni izvzeto iz
teritorialne suverenosti (ne moremo govoriti o eksteritorialnosti). Personalna suverenost označuje
oblast nad vsemi osebami, ki se nahajajo na državnem območju, razen nad osebami, ki uživajo
pravico diplomatske imunitete, in nad vojaškimi osebami, ki so v državi na prijateljskem obisku.
Država ima oblast tudi nad svojimi državljani, ki so v tujini.
71
Iz pravice do suverenosti izhaja tudi pravilo, da v poslih mednarodnega sporazumevanja (kongresi,
mednarodne pogodbe, mednarodne organizacije) ne more priti do preglasovanja. Nobena država
ne more biti zavezana s pravilom, na katerega sama ni pristala. Obstajajo sicer določene izjeme od
tega pravila, ki pa morajo biti izrecno določene in v končni fazi tudi soglasno dogovorjene.
Posledica pravice do neodvisnosti je pravilo, da država ne more biti podvržena tuji oblasti ali
jurisdikciji druge države. Država ne more biti podvržena tujim sodiščem, lahko pa prizna
pristojnost tujega sodišča prostovoljno (z vnaprejšnjo pogodbo ali po tožbi). Novejši razvoj gre v tej
smeri, da se to pravilo ne nanaša na razmerja, kjer država nastopa kot zasebnopravni subjekt, npr. v
trgovinskih odnosih (iure gestionis).
Moderno razumevanje mednarodnega prava se ne omejuje samo na priznanje neodvisnosti tistim
narodom, ki so že ustvarili svojo državo. Narodom, ki svoje države nimajo, se priznava pravica do
samoodločbe. Vendar pa to ne pomeni, da pravica do samoodločbe omogoča razdelitev ali okrnitev
teritorialne celovitosti suverene države, ki se ravna v skladu z načelom enakopravnosti in
samoodločbe narodov in ki ima vlado, ki predstavlja vse narode na svojem ozemlju ne glede na
raso, vero ali barvo kože. Države se morajo vzdrževati takega ravnanja, ki ima za cilj delno ali
popolno razbijanje nacionalne enotnosti in teritorialne celovitosti katerekoli države.
3. Pravica do enakosti. Vse države so si formalnopravno enake (pravna enakost). Ta pravica je
zajeta v 1. točki 2. člena Ustanovne listine OZN. Pravica do enakosti se kaže že v bilateralni fazi:
pogajanja so izmenično enkrat v eni, drugič v drugi državi, potekajo v obeh in nikoli samo v enem
jeziku države pogajalke. Pogodba se sklene v obeh jezikih ali v tretjem jeziku.
OZN temelji na načelu suverene enakosti, ki je dosledno izpeljano v Generalni skupščini OZN.
Pravico glasovanja ima vsaka država članica. Vsak glas ima enako vrednost. V Varnostnem svetu
OZN pa načelo enakosti ni dosledno izpeljano. Poznamo pet stalnih članic (ZDA, Francija Velika
Britanija, Rusija in Kitajska), ostale članice pa se volijo. Pri vsebinskih odločitvah ni mogoče
sprejeti sklepa, če ena stalna članica nasprotuje sklepu (pravica veta). Če se vzdrži, se sklep lahko
sprejme. Kvorum v Varnostnem svetu je devet glasov: tudi če so stalne članice soglasne, morajo
pridobiti še vsaj štiri glasove nestalnih članic. Pravica do enakosti tudi ni spoštovana v nekaterih
mednarodnih finančnih institucijah. Temeljno pravico do enakosti pa spoštuje Meddržavno sodišče
v Haagu, ki je sestavljeno iz 15 sodnikov, čeprav so dejansko sodniki velesil vedno vključeni.
72
4. Pravica do mednarodnega prometa (občevanja). Država ima pravico, da samostojno vstopa v
kakršnekoli mednarodne odnose (politične, ekonomske, humanitarne, prometne, kulturne itd.)
skupaj z drugo državo ali mednarodno organizacijo. Država prosto vzdržuje diplomatske, prometne
ali trgovinske stike. Druge države tega ne morejo preprečiti. Iz te pravice je izvedena tudi pravica
ladij do neškodljivega prehoda skozi teritorialno morje.
5. Pravica do spoštovanja. Ta pravica je povezana s pravico do suverenosti. Ker so države
suverene, neodvisne in pravno enake, je potrebno spoštovati tudi njihove predstavnike, vlado,
organe, simbole itd. Vsaka država mora z določeno stopnjo skrbnosti varovati ugled druge države in
njenih predstavnikov. Vzdrževati se mora dejanj, ki bi izkazovala preziranje ali omalovaževanje
druge države. Države imajo običajno določbe notranjega prava, ki to pravico konkretizirajo (npr.
kaznivo dejanje žalitve tuje države in njenih predstavnikov). Spoštovanje se izraža tudi v
protokolarnem ceremonialu ob obisku tujega državnika.
8. vojni ujetnik - kaj mora izpolnjevati da pridobi ta status
9. absolutna,relativna neveljavnost - različni primeri
10. kateri organ je pristojen za vprašanja manjšin
11. martensova klavzula
12.kako se imenuje sodišče za pomorske spore in s katerim aktom je bilo ustanovljeno
13. ex gratia odškodnina
14. na kakšen način se lahko država razreši odgovornosti
15.patentno pismo
16. vprašanje v zvezi z ratifikacijo v SLO
73
IZPITNI ROK 23.8.2006
1. Sklenitev/nasledstvo MP - katera konvencija določa nasledstvo mednarodnih pogodb; Kaj
določa ta konvencija glede nasledstva; kako je nasledstvo MP uredila Slovenija (med MADŽ,
ITA, A)
Dunajska konvencija o nasledstvu M. pogodb 1978 določa, da mora država naslednica nadaljevati z
izvrševanjem že sprejetih mednarodnih pogodb tudi v času ko zanjo velja načelo ''clean state''.
Avstrija - Zakon o ratifikaciji sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo o
nadaljnji veljavnosti določenih jugoslovansko-avstrijskih pogodb (1993):
''Za izvajanje sporazumov skrbijo pristojni upravni organi v sodelovanju z Ministrstvom za zunanje
zadeve.''
Italija -
2. Arhipelaške države - naštej 3; kako se imenuje točka, ki razmejuje arhipelaske vode (ali nekaj
takega); kako se izvaja suverenost nad arhipelaškimi vodami; kaksne pravice imajo druge drzave v
teh vodah; katere so novosti po Unclos III glede teh voda
3. OVSE - organi; pristojnosti; organ resevanja sporov; postopek resevanja sporov; sedez tega
organa
4. Vojno pravo –
a) kaj je vojno pravo
Vojna je v smislu mednarodnega prava oborožen spopad med dvema ali več državami. To
pomeni, da državljanska vojna ne spada pod ta pojem. Predpisi mednarodnega prava naj se ne bi
uporabljali za spopade znotraj države. Vendar pa so Ženevske konvencije iz leta 1949 določile, da
mora vsaka stranka v notranjem spopadu, ki nima značaja vojne, spoštovati nekatera pravila
vojnega in humanitarnega prava. Poleg tega si morajo stranke v takem spopadu prizadevati, da se s
posebnimi sporazumi dogovorijo o veljavnosti Ženevskih konvencij ali njihovih posameznih delov.
Poseben problem so predstavljali boji za osvoboditev narodov izpod kolonialnih ali rasističnih
oblasti. OZN je sprejela več resolucij, s katerimi je določila, da je tovrsten boj narodov legitimen in
da gre za mednarodne oborožene spopade v smislu Ženevskih konvencij, kjer se morajo spoštovati
pravila vojnega prava in temeljna načela človečnosti.
b) kaj doloca pravilnik 4. haške konvencije
- stranke v vojni nimajo neomejene svobode pri izbiranju vojnih sredstev
- Neborci so osebe, ki pripadajo vojski in so podvrženi vojni disciplini, vendar pa se ne borijo z
orožjem. Gre za upravno in tehnično osebje, kurate, vojne dopisnike, intendante itd. Neborci lahko
74
uporabljajo orožje samo, če so napadeni. Proti njim se orožja ne sme uporabiti. Če jih zajame
sovražnik, jih mora obravnavati kot vojne ujetnike.
- Na zahtevo majhnih držav je Haaški pravilnik priznal tudi ljudske vstaje. Gre za prebivalce
nezasedenega območja, ki zaradi približevanja sovražnika primejo za orožje, da bi se uprli
napadalcu, pri tem pa nimajo časa, da bi se organizirali v skladu s 1. členom Haaškega pravilnika.
Ljudska vstaja se prizna pod pogojem, da prebivalci odkrito nosijo orožje in da spoštujejo zakone in
običaje vojne.
- Martensova klavzula
c) Katere so Ženevske konvencije
Varstvo ujetnikov po MP urejajo štiri Ženevske konvencije od 12.08.1949:
Konvencija o izboljšanju usode ranjencev in bolnikov v oboroženih silah na kopnem;
Konvencija o izboljšanju usode ranjencev, bolnikov in brodolomcev v pomorskih
oboroženih silah;
Konvencija o ravnanju z vojnimi ujetniki;
Konvencija o zaščiti civilnih oseb v vojni.
d) Plačanec
PLAČANEC vsaka oseba, ki je:
specialno rekrutirana (lokalno ali v tujino), da bi se borila v oboroženem spopadu;
stvarno in neposredno sodeluje v sovražnostih;
je motivirana, da sodeluje v sovražnostih, v glavnem v želji za osebno korist, ki ji je
obljubljena s strani udeležene strani v oboroženem spopadu ali v njenem imenu, materialno
nadomestilo pa je znatno večje od obljubljene ali plačane koristi borcem podobnega ranga
ali funkcije oborožene sile te strani;
ni državljan sprte strani in nima prebivališča na teritoriju, ki ga kontrolira sprta stran;
ni pripadnik oboroženih sil strank v spopadu;
ni poslan od države, ki ni stranka v spopadu po uradni dolžnosti kot pripadnik njenih
oboroženih sil.
Oseba, pri kateri ugotovijo te okoliščine in dejstva, je plačanec in kot takšen nima pravice biti
borec ali vojni ujetnik. Plačanci nimajo pravice biti zaščiteni kot pripadniki oboroženih sil niti kot
vojni ujetniki po Ženevskih konvencijah.
75
e. Usoda mednarodnih pogodb v času vojne
Dunajska konvencija med vzroki prenehanja pogodb vojne ne omenja. Poleg tega določa, da lahko
pogodba preneha samo zaradi tistih razlogov, ki so navedeni v konvenciji. Vendar pa poznata
mednarodna praksa in znanost nekatere druge vzroke prenehanja, med katerimi je tudi vojna . Kljub
temu, da Dunajska konvencija vojne ne omenja, je treba ta vzrok upoštevati. Konvencija namreč
določa, da njene določbe ne posegajo v vprašanja, ki bi se lahko pojavila zaradi izbruha sovražnosti.
Včasih je prevladovalo stališče, da vojna ukinja vse pogodbe med sovražnimi si državami. Vendar
pa so že takrat obstajale pogodbe, ki so jih države sklenile ravno za primer vojne (npr. Ženevske in
Haaške konvencije). Take pogodbe mednarodnega vojnega prava ne prenehajo veljati, temveč se v
primeru vojne šele aktivirajo. Poleg tega lahko države, ki so v vojni, sklepajo nove pogodbe (npr. o
izmenjavi vojnih ujetnikov). Zato ni načelnega razloga za trditev, da vojna ukinja vse pogodbe.
Sodobnim razmeram bolj ustreza pojmovanje, po katerem prenehajo le nekatere pogodbe, nekatere
so suspendirane, nekatere pa ostanejo v veljavi. Praksa in teorija sta skušali določiti pravila o tem,
katere pogodbe prenehajo in katere ne. Pogodbe, ki določajo odnose v primeru vojne, brez dvoma
ostanejo v veljavi. Pogodbe, ki so v nasprotju z dejstvom izbruha sovražnosti (npr. pogodbe o
prijateljstvu, trgovinskih odnosih, protektoratu, garanciji, zavezništvu itd.), prenehajo veljati.
Ostale pogodbe ostanejo v veljavi, vendar pa se njihovo izvrševanje ustavi, po vzpostavitvi miru
pa zopet nadaljuje. V najnovejšem času je razpravljanje o vprašanju prenehanja pogodb zaradi
vojne izgubilo pomen. Praksa držav je namreč takšna, da po koncu vojne z mirovnimi sporazumi
natančno določijo, kakšna bo usoda predvojnih pogodb (npr. Mir v Versaillesu in druge mirovne
pogodbe po prvi in drugi svetovni vojni). V miru obstajajo med državami številne pogodbene vezi.
Zato je prav, da države same s sporazumom določijo, katere predvojne pogodbe bodo ostale v
veljavi in katere bodo nehale veljati. Prav zato tudi vojna kot vzrok prenehanja v Dunajski
konvenciji ni omenjena, saj gre pravzaprav za pogodbeni sporazum strank. Če takega sporazuma ni,
je potrebno izhajati iz namena strank, njihovega obnašanja in drugih okoliščin, v nekaterih primerih
pa se lahko uporabita klavzula rebus sic stantibus ter institut nemožnosti izpolnitve. Prekinitev
diplomatskih odnosov ne vpliva na pogodbeno vzpostavljene pravne odnose. Izjema so tiste
pogodbe, ki so pogojene z obstojem diplomatskih oz. konzularnih odnosov.
5. KONVENCIJA O RASNI DISKRIMINACIJI
a. Kako konvencija definira rasno diskriminacijo
The term "racial discrimination" shall mean any distinction, exclusion, restriction or preference
based on race, color, descent, or national or ethnic origin which has the purpose or effect of
nullifying or impairing the recognition, enjoyment or exercise, on an equal footing, of human rights
76
and fundamental freedoms in the political, economic, social, cultural or any other field of public
life.
B. Kateri organ nadzira izvrševanje konvencije
Odbor za odpravo rasne diskriminacije je bil prvi nadzorni mehanizem, ki je bil v okviru OZN
ustanovljen za preverjanje dejavnosti in ukrepov za izpolnjevanje obveznosti, določenih v
mednarodnih pogodbah s področja človekovih pravic, s strani držav pogodbenic. Ustanovitev
odbora določa 8. člen Mednarodne konvencije o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije. 18 članov
odbora prek sistema rednega poročanja držav nadzoruje uresničevanje Mednarodne konvencije o
odpravi vseh oblik rasne diskriminacije, obravnava pa lahko tudi pritožbe posameznikov,
državljanov tistih držav, ki so podale izjavo po 14. členu konvencije in s tem odboru priznale to
pristojnost.
C. Kakšne so obveznosti držav do tega organa
Any State Party which makes a declaration as may establish or indicate a body within its national
legal order which shall be competent to receive and consider petitions from individuals and groups
of individuals within its jurisdiction who claim to be victims of a violation of any of the rights set
forth in this Convention and who have exhausted other available local remedies. However,
petitioner can communicate the matter to the Committee without exhausting all local remedies
where the application of the remedies is unreasonably prolonged
A register of petitions shall be kept by the body and certified copies of the register shall be filed
annually through appropriate channels with the Secretary-General on the understanding that the
contents shall not be publicly disclosed.
D. Postopek, ki ga lahko sproži posameznik ali skupina
In the event of failure to obtain satisfaction from the body the petitioner shall have the right to
communicate the matter to the Committee within six months.
.The Committee shall confidentially bring any communication referred to it to the
attention of the State Party alleged to be violating any provision of this Convention, but
the identity of the individual or groups of individuals concerned shall not be revealed
without his or their express consent. The Committee shall not receive anonymous
communications;
Within three months, the receiving State shall submit to the Committee written
explanations or statements clarifying the matter and the remedy, if any, that may have
77
been taken by that State.
The Committee shall consider communications in the light of all information made
available to it by the State Party concerned and by the petitioner. The Committee shall not
consider any communication from a petitioner unless it has ascertained that the petitioner
has exhausted all available domestic remedies. However, this shall not be the rule where
the application of the remedies is unreasonably prolonged;
The Committee shall forward its suggestions and recommendations, if any, to the State Party
concerned and to the petitioner.
E. Kakšne so bile sugestije Sloveniji po oddanih prvih dveh poročilih temu organu
1999 - Under this procedure, the Committee considers the situation in a State party in the absence of
a report if the State party has not submitted a report for five years or more. The Committee had
scheduled four State parties under this procedure: Bahrain, Bangladesh, Congo and Slovenia.
Bahrain was removed from this agenda item because it filed a report, and Bangladesh and Slovenia
were removed because their request for a postponement, indicating they would be filing a report
shortly, was granted. Therefore, Congo was the only country which was examined under this
procedure. No representative of the State party was present.
2000 - Opinions and the results of researches (iz poročila CERD)
115. In Slovenia, one cannot speak about intolerance in general or about intolerance against
minority, ethnic, religious or cultural communities, since relations among the population show a
high level of coexistence and understanding for the specific problems of minorities and other
vulnerable groups. The reports and assessments of international organizations and institutions
(Council of Europe at the time of Slovenia.s admission, European Commission against Racism
and Intolerance in discussing the report on Slovenia, European Union in Agenda 2000), on the
level of the protection of human rights are favourable for Slovenia regarding respect for human
rights and level of democracy.
116. This positive assessment of the level of coexistence and tolerance as generally accepted
values is confirmed by the results of the surveys conducted in Slovenia (e.g. Slovene public
opinion polls and surveys of the research and scientific institutions).
117. Most important for the future are the moral values of the youth. The study on .Youth in
Slovenia, the analysis of the situation in Slovenia.,27 which is considered as the national report
for Slovenia within the framework of the activities of the Council of Europe for Youth,
78
demonstrates that the youth is in favour of statements that show openness towards other nations
and cultures. They do not endorse the ideas, that refer to national narrow-mindedness and
exclusiveness.
OVSE: Kdaj je organizacija dobila sedanji naziv? Katere izven-evropske države so njene članice?
Katero sodiče je ustanovljeno v okviru te organizacije, kaj je njegova pristojnost in kako deluje?
Visoki komisar za narodnostne manjšine-pristojnosti?
IZPITNI ROK 21.9.2006
1. ŠOLE MJP, TEORIJE, HUGO GROTIUS, PREDSTAVNIKI
Naravnopravna šola
Naravno in pozitivno pravo.
To je že zastarela delitev, ki izhaja iz šole naravnega prava. Ta šola je menila, da je pravo sistem od
narave danih pravil, ki ga lahko ljudje spreminjajo samo v omejenem obsegu. Danes se priznava le
pozitivno pravo (pravo, ki ga ustvarijo države), čeprav je vpliv naravnega prava še vedno velik.
Pozitivno pravo je tisto, ki ga z voljnim ravnanjem ustvarjajo države.
Pod vplivom naravnopravne šole je prišlo do vključitve načel v vire mednarodnega prava.
Naravno-pravna teorija je sklop naravno etičnih pravil, ki tvorijo temelje pravnih redov. Ta
pravila prepoznamo z razumom, ker izhajajo iz narave človeka in iz načela pravičnosti, gre
pa tudi za naravo medčloveških odnosov.
Elemente je mogoče spremljati že od stare Grčije dalje (Aristotel, Sofoklej), Rim (Cicero), skozi
srednji vek (Tomaž Akvinski). V srednjem veku ni bistvene razlike med javnim in zasebnim
pravom, saj še ni držav v današnjem pomenu (subjektov). Katoliški pisci regulirajo odnose med
ljudmi, vse to pa so prilagodili potrebam cerkve, nosilec je posameznik.
Suares govori o kategoriji naroda, po njem ne obstoji sovraštvo, narod je podvržen naravnemu
pravu.
Prvi teoretik te naravno-pravne šole je Hugo GROTIUS , ki poudarja nov vidik naravnega prava.
Napisal je temeljno delo “MARE LIBERTO”, ki pomeni revolucionaren prelom do mednarodne
ureditve morja, vendar pa to njegovo teorijo UNCLOSS III zopet postavi na glavo. Njegova učenja
so:
79
postavil je načelo, da je samoohranitev naravni zakon vseh živih bitij, iz česar sledi pojmovanje
samoobrambe kot nuje za samoohranitev;
kjer je naravno pravo nespremenljivo, menja pa se mednarodna skupnost, ga dopolnjujemo s
pozitivnim pravom;
medsebojna odvisnost (pravice enega se srečujejo z obveznostmi drugega in obratno);
čeprav MJP nima sankcij, se izvršuje iz strahu, da bo krivica kaznovana s krivico.
Na naravnem pravu temelji ameriška deklaracija o neodvisnosti ter francoska deklaracija o
mednarodnem pravu.
Teorija o naravnem pravu nima objektivnega temelja, različna so merila, kaj je pravično in kaj ne.
Vplivala pa je:
na humanitarno pravo po vojni;
na razvoj načel o temeljnih pravicah malih držav, ne pa toliko velikih držav;
na naraščanje nasprotovanja teorijam absolutne suverenosti držav.
VATIKAN - LATERANSKA POG. IN GARANCIJSKI ZAKON, DOGOVOR MED
ITALIJO IN SVETIM SEDEŽEM 1984?, KAJ JE TO KONKORDAT?
Do leta 1870 je bil papež vladar svetovne države, tega leta pa z nastopom Garibaldijev papež ni bil
več teritorialno suveren, še naprej pa je izmenjeval diplomatske predstavnike z nekatoliškimi
državami (npr. katoliške cerkve so se še naprej urejevale s konkordati kot oblikami mednarod.
pogodb).
Garancijski zakon 1871: po zavzetju Rima, Italija določi status Vatikana, pri čemer ta zakon
določa:
papeževa oseba je nedotakljiva in sveta,
na italijanskem področju se mu izkazujejo vse časti kot suverenu,
pripada mu privilegij, ki mu ga priznajo katoliški vladarji,
ostanejo mu palače (Lateran, Vatikan) in zemljišča, ki so nedotakljiva,
svobodno občevanje papeža s celim svetom,
poslanci, akreditirani pri papežu, imajo diplomatsko imuniteto,
ko se izbira papež (konklave), imajo kardinali imuniteto.
80
Lateranski sporazum 1929: potrjuje večino stvari iz garancijskega zakona, dodaja pa še:
papežu se prizna posebno državno področje (nevtralno!) kot država mesta Vatikan,
oblast nad njim ima papež in organi, ki jih on določi,
aktivna in pasivna pravica poslanstva,
apostolska – je edina vera v Italiji,
potrjuje mednarodno vlogo svetega sedeža,
v 24. čl. se Sveti sedež enostransko zavezuje, da ne želi in noče sodelovati na konferencah o
svetovnih konfliktih, razen če se države nanj obrnejo oz. sam smatra, da mora na rešitev
konflikta moralno vplivati.
Ločiti moramo pravni položaj papeža in položaj teritorija pod njegovo oblastjo. Pred 1870 je bila
papeževa država prava država in kot taka subjekt MP, papež pa svetovni suveren. Mesto Vatikan se
lahko pojmuje kot država, lahko pa se mu tudi zanika status države (pomanjkanje prostora,
državljanov).
Mesto Vatikan je od 1930 član mednarodne misije za zaščito knjižnih in umetniških del. Položaj
mesta v času vojne govori v prid tezi, da se lahko smatra za mini državo, takšno, ki zaradi svoje
majhnosti in posebne pomembnosti ne sodeluje v mnogih meddržavnih organizacijah in kolektivnih
dogovorih.
S pogodbami in dodatnimi protokoli med Svetim sedežem in Italijo 1984 (izmenjava ratifikacijskih
listin 1985) so izvršene spremembe v Lateranski pogodbi, še posebno v konkordatu. Te spremembe
so posledica političnih in socialnih sprememb v Italiji ter razvoja znotraj katoliške cerkve po
drugem Vatikanskem konciliju. Spremembe so potrdile suverenost in neodvisnost obeh strani,
sprememba pa je ta, da katoliška vera ni edina državna veroizpoved v Italiji, spremenjen pa je tudi
odnos svetega sedeža do poročnega prava in cerkvene razveze.
Konkordat je mednarodna pogodba, ki jo sklene Papež z vlado ali vladarjem neke države in ureja
priznanje in ugodnosti RKC in njenih vernikov v tej državi. Zadnji konkordat je bil sklenjen med
Papežem in Španijo leta 1953 in je veljal do leta 1980. Danes se v praksi uporabljajo druga sredstva
MP za definiranje statusa RKC znotraj držav.
81
3. KONZULARNO PRAVO
4. MORJA - DOLOČITEV ZALIVA IN PODOBNO
5. ODGOVORNOST DRŽAVE - ROP V CELOVCU, JE SLOVENIJA ODGOVORNA
IZPITNI ROK 7.12.2006
1. Federacija
2. Mirno reševanje sporov
3. Protokol št. 11
4. Ničnost (absolutna, relativna, rebus sic stantibus ,...)
Salvatorna klavzula se lahko pojavi v med. pogodbi,takrat ko sestavljalci pogodbe domnevajo,da bi
lahko bil kateri izmed členov med. pog. v nasprotju z notranjim pravom ene izmed podpisnic.V tem
primeru Salvatorna klavzula pravi,da razen spornega člena,vsi ostali ostanejo v veljavi.
5. Romsko vprašanje
IZPITNI ROK 25.1.2007
1. Subjekt mednarodnega prava
a) kdaj država postane subjekt MP
Država je organizirana skupnost, ki na določenem področju deluje kot oblika najvišje organizacije
pravne ureditve, pri tem pa ni odvisna od nobene druge organizacije. Za nastanek in obstoj države
morajo biti (kumulativno) podani naslednji elementi:
- določen teritorij;
- stalno prebivalstvo;
- izkjučna in najvišja oblast (vlada), ki mora biti efektivna oz. suverena. Za to niso dovolj zgolj
formalna dejstva, marveč morajo obstajati dejanska pravna dejstva (oblast v deželi mora
82
delovati izključno in neodvisno od druge oblasti). Dovolj je, da dejansko oblast opravlja nek
začasni organ. Država mora biti sposobna stopiti v odnose z drugimi državami.
Pogoji morajo biti izpolnjeni kumulativno. Naravni pogoji na teritoriju morajo biti taki, da stalno
prebivalstvo lahko na njem živi. Država brez teritorija ni država, vendar pa se pri tem ne zahteva, da
morajo biti meje določene ali mednarodno priznane. O nastanku Palestinske države ne moremo
govoriti, ker nima svojega ozemlja (je pod upravo Izraela). Pri nastanku države gre za efektivno
dejanje, za dejansko stanje. Država ne more nastati na papirju.
Državna oblast mora biti vzpostavljena na teritoriju tako, da ni odvisna od druge oblasti (suverenost
in neodvisnost). Oblast mora biti vzpostavljena efektivno. Vendar pa je lahko oblast v določenih
primerih znatno omejena (npr. v vojni) ali celo prostovoljno prenesena na drugo državo ali
mednarodno organizacijo, država pa kljub temu ne izgubi svojega statusa. Primeri za to so BiH,
Monaco, San Marino, Liechtenstein. Vendar pa je potrebno v vsakem konkretnem primeru
presoditi, ali gre za začasen prenos oz. omejitev oblasti ali pa gre za kakšno kategorijo
nesamoupravnega področja, ki sploh nima statusa države (npr. protektorat).
Nekateri teoretiki zahtevajo, da mora država nastati v skladu s pravili mednarodnega prava. Država
ne more nastati, če bi njen nastanek pomenil kršitev pravil mednarodnega prava (EX INIURIA IUS
NON ORITUR). Primeri za to so: Severni Ciper, ki je nastal kot posledica turške agresije, NDH
med 2. svetovno vojno (puppet state), Mandžuko na severu Kitajske. Partikularno pravo lahko
prepove nastanek novih držav, ki ne bi bil v skladu z obstoječo ureditvijo. Sankcija take prepovedi
bi lahko bila nepriznavanje nove tvorbe, možna pa bi bila tudi oborožena intervencija.
Država lahko nastane na originaren ali derivativen način. Originaren nastanek pomeni, da je
država nastala na nenaseljenem prostoru ali vsaj na področju, na katerem do tedaj ni bilo države.
Primeri za tak nastanek so v novejšem času zelo redki. Zadnji primeri so burske republike (Natal
1839, Transvaal 1852/53, Oranje 1854) in Liberija (1847). O originarnem nastanku govorimo tudi
takrat, ko se država ustanovi po prekinitvi dotedanje pravne ureditve, t.j. tako, da se ne spoštujejo
ustavna pravila tiste države ali držav, katerih elementi (področje) so postali del nove države. Vsak
drug nastanek je derivativen (razpad države, dekolonizacija, združitev več držav).
Tako kot država nastane, tudi preneha zaradi določenega dejstva, ki povzroči prenehanje nekega
konstitutivnega elementa. Primeri prenehanja teritorija (npr. poplava otočja) ali izginotja
prebivalstva so teoretično možni, čeprav se v praksi to še ni zgodilo. Zato v praksi država preneha
83
predvsem zaradi prenehanja delovanja državne oblasti. To se lahko zgodi zaradi osvajanja oz.
podjarmljanja nekega področja, uničenja oblasti (lat. debellatio, debelacija). Badinterjeva komisija
je ugotovila, da je SFRJ razpadla, ker zvezni organi niso več predstavljali vseh članic bivše
federacije. Primeri prenehanja države po mirni poti so redki. To se lahko zgodi z enostranskim
aktom države ali meddržavnim sporazumom. NDR je prenehala obstajati s priključitvijo k ZRN leta
1990. Z enostranskimi akti sta prenehali obstajati Sovjetska zveza in Češkoslovaška. Sprememba
oblike vladavine, četudi z revolucijo, ne pripelje do prenehanja države. Nova vlada je organ istega
subjekta mednarodnega prava.
2.2.2 PRIZNANJE DRŽAVE
Z vprašanjem priznanja države se ukvarja resolucija Inštituta za mednarodno pravo iz leta 1936, ki
pozna dve načeli:
- Zaradi neodvisnosti in enakosti držav je potrebno spoštovati pravico vsake nacije, da svobodno
ustanavlja in oblikuje svoje institucije.
- Ob vseh spremembah, ki so jim podvržene države, je potrebno zagotoviti kontinuiteto držav.
Priznanje države je svoboden enostranski akt, s katerim država, več držav ali mednarodna
organizacija ugotavljajo obstoj te države in pokažejo svojo voljo, da jo štejejo za članico
mednarodne skupnosti. Priznanje države ni obvezno. Vsaka država ima diskrecijsko pravico pri
odločanju, ali bo neko državo priznala ali ne. Nepriznanje države torej ne pomeni mednarodnega
delikta. Priznanje pa je tudi politično dejanje. Včasih država priznanja sploh ne želi, čeprav
izpolnjuje pogoje (ozemlje, prebivalstvo, efektivno oblast). Tak primer je Tajvan, kamor se je pred
revolucijo zatekel Chang Kai - Shek, ki je svojo vlado štel za edino legitimno naslednico celotne
Kitajske.
Priznanje države ima deklaratoren značaj, saj nova država po predpisih mednarodnega prava
obstaja ne glede na njeno priznanje (načelo efektivnosti). Zanjo takoj veljajo pravila mednarodnega
prava, ki jih je država tudi dolžna spoštovati. Priznanje samo ugotavlja pravni učinek nastanka
novega pravnega subjekta, medtem ko postane subjekt mednarodnega prava avtomatično, čim so za
to izpolnjeni pogoji. Zato je priznanje retroaktivno, učinkuje ex tunc, od trenutka, ko je država
dejansko nastala. Priznanje je izraz volje drugih držav, da stopajo v mednarodne odnose z novo
državo.
84
Razlikujemo de iure in de facto priznanje. De iure priznanje (full recognition) je enostransko,
nepreklicno in popolno. De facto priznanje pa je začasno, preklicno in omejeno na določene odnose.
Državo je mogoče priznati izrecno ali molče, s konkludentnimi dejanji. Konkludentno priznanje je
npr. navezava diplomatskih odnosov, čestitka šefa države drugemu šefu države ob prazniku
neodvisnosti itd. Namen priznanja pa se ne predvideva, če neka država zgolj sodeluje z nepriznano
državo na kakšni mednarodni konferenci ali pri kakšni kolektivni pogodbi oz. če je z njo v odnosih
na ravni predstavnikov, ki nimajo statusa stalnih diplomatskih predstavnikov. Priznanje je lahko
individualno ali kolektivno (več držav prizna državo s kolektivnim aktom). Včasih se lahko
predpišejo tudi pogoji za priznanje države, npr. spoštovanje človekovih pravic, spoštovanje načel
OZN, demokratičen sistem, spoštovanje pravil glede jedrskega orožja, spoštovanje pravic manjšin.
Tako so postavili pogoje za priznanje zunanji ministri držav Evropske skupnosti glede novih držav,
ki so nastale na območju SFRJ in Sovjetske zveze.
Ko nastane nova država, ni nujno, da jo priznajo vse države. Priznajo jo samo tiste, ki imajo
politični interes. Obveznost priznanja torej ne obstaja. Priznanje je akt politične diskrecije
posamezne države. Kot priznanje se šteje tudi glasovanje za članstvo v Generalni skupščini OZN
(konkludentno priznanje). Država se lahko tudi odloči, da bo do novonastale države vodila politiko
izrecnega nepriznavanja. Pri tem se medsebojno članstvo v OZN ne šteje kot priznanje države. Take
odnose ima npr. Izrael z nekaterimi arabskimi državami.
b) vstajniki
Vstajniki oziroma uporniki vodijo boj znotraj neke države proti neki do tedaj edini priznani vladi.
Če se upor razširi in okrepi, postanejo vstajniki močnejši dejavnik znotraj države in nasproti
zunanjemu svetu, kot do tedaj priznana vlada. Priznanje daje vstajnikom omejeno mednarodno
subjektiviteto. Posledica tega priznanja je odvisna od odnosa med vlado, ki je priznanje vstajnikom
dala in vstajniki, veljajo pa pravila MP. Vstajniki postanejo po MP odgovorni za dejanja, ki se
zgodijo na področju, ki ga imajo pod svojo oblastjo, s tem pa istočasno preneha odgovornost do
tedaj priznane vlade države nasproti državi, ki je dala priznanje vstajnikom. V razmerju med
vstajniki in vlado, proti kateri se le-ti borijo in vlado, ki je vstajnike priznala, se morajo spoštovati
pravila vojnega prava.
Priznani vstajniki se morajo proti tretjim državam, ki so jih priznale in tudi proti svojim
nasprotnikom držati pravil o nevtralnosti ter drugih mednarodnih predpisov, ki jih v omejenem
obsegu uporabljajo.
85
Eden od pogojev za priznanje vstajnikov je, da na zasedem območju dejansko vodijo BORBO IN
IZVRŠUJEJO OBLAST (načelo učinkovitosti).
Priznanje vstajnikov kot vpletene strani pomeni začasno priznanje njihove mednarodne
subjektivitete z omejenim delovanjem. Ko vstajniki popolnoma izrinejo prejšnjo vlado, se več ne
postavlja vprašanje o njihovem priznanju kot stranke, ampak vprašanje o priznanju nove vlade. Če
pa so si vstajniki uspeli izboriti samostojnost na nekem področju, je nastala nova država, s tem pa
se pojavi problem priznanja te nove države.
Ne glede na priznanje veljajo zanje in proti njim Ženevske konvencije o zaščiti žrtev v oboroženih
spopadih.
c) kdaj je Slovenija postala subjekt MP, Brionska deklaracija
Slovenija je postala subjekt MP ……
Brionska deklaracija
7. julija 1991
Na povabilo jugoslovanske vlade se je dne 7.7.1991 ministrska trojka Evropske skupnosti na
Brionih sestala s predstavniki vseh strani, ki so neposredno vpletene v jugoslovansko krizo.
Cilj misije treh ministrov je bil, da bi ustvarili ustrezne možnosti za mirna pogajanja med vsemi
stranmi. Vse vpletene strani so vzele na znanje deklaracijo Evropske skupnosti in njenih držav
članic, sprejeto 5.7.1991, in ponovno potrdile svojo polno zavzetost za uresničevanje predlogov
Evropske skupnosti z dne 30.6.1991 z namenom zagotoviti prekinitev ognja in omogočiti pogajanja
o prihodnosti Jugoslavije. V zvezi s temi predlogi so nadaljnje modalitete dogovorjene v aneksu I.
Vse strani so se sporazumele, da morajo dosledno spoštovati naslednja načela, da bi zagotovile
mirno rešitev:
le narodi Jugoslavije sami lahko odločajo o svoji prihodnosti
v Jugoslaviji je nastal nov položaj, ki zahteva skrbno nadzorovanje in pogajanja med
različnimi stranmi,
s pogajanji je treba začeti takoj, najpozneje pa 1. avgusta 1991, in to o vseh vidikih
prihodnosti Jugoslavije, brez kakršnihkoli pogojev in na podlagi načel iz sklepnega
dokumenta iz Helsinkov in pariške listine o novi Evropi (to se nanaša predvsem na
86
človekove pravice, vključno s pravico naroda do samoodločbe v skladu z listino ZN in
ustreznimi normami mednarodnega prava, torej tudi tistimi, ki se nanašajo na ozemeljsko
celovitost države),
kolektivno predsedstvo mora imeti popolna pooblastila in mora igrati svojo politično in
ustavno vlogo kar zadeva zvezne oborožene sile - vse strani se bodo vzdržale kakršnihkoli
enostranskih korakov in predvsem vseh nasilnih dejanj.
Kar zadeva Evropsko skupnost in njene države članice, bodo ponudile pomoč pri iskanju mirnih in
trajnih rešitev za sedanjo krizo pod pogojem, da bodo strogo upoštevane vse navedene obveznosti.
V tem kontekstu ES in njene države članice sprejemajo zahteve drugih strani po ponujeni pomoči za
lažji potek pogajanj.
Pomagale bodo z nadzorovanjem napredka pogajanj, z ekspertizami za delovne skupine, ki jih bodo
ustanovile zainteresirane strani, to pa vključuje med drugim pravna vprašanja, vprašanja, ki se
nanašajo na človekov e pravice, vključno s pravicami narodnostnih manjšin, gospodarska in
trgovinska vprašanja in vprašanja o varnosti. Glede na odločitve, ki so bile sprejete v Pragi v okviru
KEVS, so se članice dogovorile, da bodo čimprej poslale komisijo za nadzor, ki naj bi pomagala pri
prekinitvi ognja in nadzorovala izvajanje drugih elementov sporazuma, ki so ga dosegle
jugoslovanske strani ob pomoči ES. Smernice za to pripravljalno misijo so navedene v aneksu II.
Vse strani pozdravljajo pričakovani prihod pripravljalne misije visokih funkcionarjev 9.julija 1991
Vse jugoslovanske strani se zavezujejo, da bodo podprle misijo za nadzor, kar ji bo med drugim
zagotovilo tudi popolno zaščito in svobodo gibanja.
Vse strani so se sporazumele, da je zaščita manjšinskega prebivalstva vitalnega pomena za uspešen
izid pogajanj. Prav tako so potrdile, da bodo v tem pogledu popolnoma spoštovale svoje obveznosti,
predpisane z mednarodnim pravom.
Evropska trojka je pripravljena, da bo o razvoju položaja v zvezi s procesom pogajanj obvestila vse
države članice KEVS.
d) razlika med državo in medn. organizacijo kot subjektoma MP
Mednarodna organizacija je združenje držav na podlagi mednarodne pogodbe. Ima svoja pravila in
skupne organe. Njena pravna osebnost je ločena od pravne osebnosti držav. Je subjekt
mednarodnega prava s sposobnostjo sklepanja mednarodnih pogodb. Glede na to, da se odločitve
87
običajno sprejemajo z večino glasov, lahko rečemo, da ima organizacija svojo voljo. Organizacija
ima na območju držav članic pravno sposobnost, ki je potrebna za opravljanje nalog in doseganje
ciljev. V državah nečlanicah ima mednarodna organizacija pravno osebnost v takšnem obsegu, kot
ji ga priznava posamezna država nečlanica.
Pravno subjektiviteto so mednarodnim organizacijam priznavale tudi starejše teorije. Ko so se
države začele združevati v različne organizacije, si je znanost pomagala s tem, da je takšne
organizacije označevala kot federacije ali konfederacije. Z večanjem števila takih organizacij pa se
je vedno bolj postavljalo vprašanje o njihovi naravi in položaju v mednarodnem pravu. Po Dunajski
konvenciji o pravu mednarodnih pogodb med državami in mednarodnimi organizacijami ali med
mednarodnimi organizacijami ima vsaka mednarodna (medvladna) organizacija pravico do
sklepanja mednarodnih pogodb. Ta pravica je omejena samo v primeru, če tako določijo same
države ustanoviteljice. Po tej konvenciji je mednarodnim organizacijam izrecno priznana
mednarodnopravna subjektiviteta, saj so samo subjekti mednarodnega prava lahko stranke
mednarodnih pogodb ali enostranskih pravnih poslov.
Mednarodne organizacije imajo status subjekta mednarodnega prava, vendar nimajo enakih pravic
in dolžnosti kot države in nimajo naddržavnega značaja.
Postavlja se vprašanje, ali ima neka mednarodna organizacija mednarodno subjektiviteto tudi v
razmerju do držav nečlanic. Nekateri teoretiki menijo, da mednarodna organizacija obstaja podobno
kot država in da tudi zanjo velja načelo efektivnosti. Zato naj bi mednarodna organizacija obstajala
objektivno za cel svet. Meddržavno sodišče v Haagu je to vprašanje rešilo samo glede OZN. Po
mnenju sodišča je OZN subjekt mednarodnega prava tudi v razmerju do držav nečlanic, čeprav z
njihove strani ne obstaja nikakršno priznanje. Države, ki predstavljajo pretežno večino članov
mednarodne skupnosti, imajo po mednarodnem pravu pravico ustanoviti tvorbo z objektivno
mednarodnopravno osebnostjo. To mnenje sodišča se lahko uporabi tudi v primeru drugih
mednarodnih organizacij.
2. Mednarodne pogodba
a) definicija medn. pogodbe po ZZZ
MEDNARODNA POGODBA (58. člen ZZZ) je sporazum, ki ga RS sklene v pisni obliki z eno ali
več državami ali mednarod. organizacijami in za katerega velja MP, ne glede na število listin, iz
katerih je sporazum sestavljen ter ne glede na njihovo posebno ime.
88
b) postopek sklepanja pogodbe po ZZZ
SKLEPANJE MEDNARODNIH POGODB (59. čl. ZZZ) postopek za pogajanje in sklenitev
mednarod. pogodbe se začne s POBUDO, ki mora vsebovati:
6. razloge , zaradi katerih se predlaga sklenitev mednarod. pogodbe,
7. bistvene elemente pogodbe in predlog stališč delegacije,
8. predlog za sestavo delegacije in predračun stroškov za delo delegacije,
9. oceno, kateri organ bo pogodbo ratificiral ter ali zahteva sklenitev pogodbe izdajo novih ali
spremembo veljavnih predpisov,
10. oceno potrebnih fin. sredstev za izpolnitev pogodbe ter način njihove zagotovitve.
c) akcesija k pogodbi
AKCESIJA K MP - Kdaj je možna in kakšne so posledice?
AKCESIJA OZIROMA PRISTOP K MEDNARODNI POGODBI je ravnanje (izjava), s katerim
država izraža svoj pristanek na to, da bo vezana z neko pogodbo, ki je že podpisana (in že morda
velja), bodisi da je država sodelovala pri sestavljanju vsebine pogodbe, pa potem pogodbe ni
podpisala ali dala pristanek na to, da bi bila vezana na enega od prej navedenih načinov, bodisi da
ni sodelovala pri sestavljanju. Pristop se prakticira pri t.i. odprtih pogodbah (večstranskih ali
kolektivnih).
Pogodba je lahko odprta za pristop na podlagi lastne odredbe ali na podlagi katerega drugega
načina, s katerim se lahko ugotovi, da so se države, ki so sodelovale na pogajanjih, sporazumele o
tej možnosti. Mogoče je, da se tudi kasneje s soglasjem vseh teh držav pogodbenic odpre takšna
možnost naknadnega pristopa. Vedno pa se lahko določi, katere države lahko naknadno pristopijo k
pogodbi. Poznamo tudi možnost, da se država pogodbenica veže le na del pogodbe, ne pa za vso
pogodbo.
Vsi načini pristanka so pismeni, prispeti morajo do druge stranke. Pri dvostranskih pogodbah je
najpogostejši način izmenjava listin (sprejem), pri večstranskih pogodbah pa se določi kraj, kjer se
položijo ustrezne listine (države ali uradi mednarodnih organizacij). Pri tem depozitarju se položijo
vsi dokumenti o ratifikaciji itd,.. Depozitar pa naznani dejstvo polaganja vsem državam
podpisnicam oz. strankam pogodbe. Dolžnost depozitarja je tudi obvestiti države pogodbenice o
vseh spremembah glede na dogovor (odstop, rezerve). Običajno on predlaga, prenese pogodbo na
registracijo pri ZN.
89
O zamenjavi ratificiranih dokumentov oz. njihovem polaganju se sestavlja zapisnik. Če se
ratificirani dokumenti polagajo na enem mestu, depozitar dostavlja vsaki podpisnici overovljen
prepis zapisnika o polaganju in jo obvešča o vsaki kasnejši ratifikaciji.
d) metode tolmačenja medn. pogodbe
Naloga tolmačenja je, da se najde pravi smisel pogodbe, zato se mora pogodba razlagati ustrezno
namenu strank v času sklepanja, namen pa je pogosto težko ugotoviti, ker je namen strank lahko
tudi različen.
Dunajska konvencija napotuje na dodatna sredstva razlage. Poseben problem predstavlja današnja
praksa sestavljanja pogodb v več jezikih, vendar so vse verzije enakovredne. Stranke lahko
določijo, katera verzija ima v primeru spora prednost. Upošteva se lahko tudi to, v katerem jeziku
se je pogodba najprej sestavljala (delovni jezik redaktorja, poročevalca, komisije, odbora).
Tolmačenje ima dva elementa:
je svobodna intelektualna operacija, ki ni podvržena nekim pravilom;
tolmačijo se:
* nejasne;
* dvosmiselne;
* večpomenske določbe.
Gre za udejanjanje abstraktnega pravila na konkretno stanje, tolmačenje in uporaba Dunajske
konvencije pa je medsebojno povezana. Pravna norma se lahko tolmači tudi, če sploh ni potrebe po
njeni izvršitvi. Tolmačenje je iskanje pravega smisla pogodbe zaradi čim boljše izvršitve ali zaradi
odprave nesoglasja med pogodbenimi strankami.
Priznani so trije glavni načini pristopa k tolmačenju pogodb:
subjektivni - skuša se ugotoviti volja strank, njihov namen, zato se analizira celotna pogajanja;
objektivni oziroma tekstualni - skuša se ugotoviti pravi namen iz teksta pogodbe;
teleološki - ugotoviti se skuša predmet in cilj pogodbe (Dunajska konvencija se je opredelila za
ta pristop).
SUBJEKTI TOLMAČENJA
Doktrinarno tolmačenje;
90
Tolmačenje na notranji ravni po notranjem pravu - je enostransko tolmačenje s strani notranjih
organov, če je MP del notranjega prava);
Mednarodno tolmačenje s strani :
* Sodnih teles - po 36. členu Statuta Mednarodnega sodišča lahko države enostransko priznajo
pristojnost sodišča za tolmačenje, ki je potem za stranke obvezujoče. Po tem členu je to pomožni
vir tolmačenja;
* Mednarodnih organov - vsak organ OZN tolmači tiste dele, ki se nanašajo na njegovo delo;
* Vseh pogodbenih strank - je najbolj učinkovito oziroma avtentično tolmačenje. Države sklenejo
interpretativni sporazum, ki ima retroaktivni učinek. Ima lahko več oblik:
a. kot interpretativna klavzula, ki je del pogodbe;
b. dodatni protokol kot aneks k pogodbi;
c. izmenjava diplomatskih not;
d. skupna deklaracija pogodbenih strank.
METODE TOLMAČENJA
- JEZIKOVNA - naj se tolmačijo “bona fides”, besede naj imajo pomen, kot ga imajo v običajnem
jeziku. Stranke, ki se sklicujejo na to tolmačenje, ga morajo tudi dokazati;
- LOGIČNA – uporabi se pravna logika;
- SISTEMSKA – ugotavljanje smisla pravila;
- ZGODOVINSKA;
- CILJNO - TELEOLOŠKA - cilj pogodbe naj bi bila podlaga za tolmačenje, cilj se zapiše v
preambulo.
Konvencija izhaja iz tega, da obstajajo neka splošna pravila:
pogodbe je treba tolmačiti v dobri veri po načelih MP (PACTA SUND SERVANDA, BONA
FIDES);
prednost se daje tekstualni in jezikovni metodi;
razlikovati je treba med elementi, ki so izrecno zapisani v pogodbi in tistimi, ki so molče
vsebovani v pogodbi.
e) Zakaj je prišlo do "pravnega vakuuma" po osamosvojitvi Slovenije
91
3. MANJŠINE
Avstrija
Položaj slovenske manjšine v Avstriji ureja 7. člen ADP 1955 in avstrijski notranji zakoni. Avstrija
Slovenije ne smatra za naslednico SFRJ glede te pogodbe in tako izvrševanje pravic slovenske
manjšine garantirano preko avstrijskega Ustavnega sodišča, ki je določilo neposredno uporabo 7.
člena ADP ter Zakonom o narodnih skupnostih 1976, Uredba zvezne Vlade Slovenščina kot uradni
jezik 1977 ter še nekaterimi drugimi pravnimi akti.
Italija
SUKCESIJA: obe državi Slovenija in Italija sta 31. julija 1992, podedovali sporazume, ki so bili v
skupnem interesu obeh držav, vključujoč Osimske sporazume iz leta 1975 in Rimski sporazum iz
leta 1983. V veljavi pa so tudi:
doslej sprejeti mednarodni sporazumi od mirovne pogodbe z Italijo do osimske pogodbe,
kakor tudi pariški in kopenhagenski dokument in
dokument Sveta Evrope.
Notranja ureditev:
ZAKON O ZAŠČITI SLOVENSKE JEZIKOVNE MANJŠINE V FURLANIJI-JULIJSKI
KRAJINI (začne veljati 23. 3. 2001)
Najpomembnejše je določilo drugega odstavka 28. člena:
"Nobenega določila tega zakona ni mogoče razlagati na tak način, da bi zagotavljalo varstvo pravic
slovenske manjšine na nižji ravni od tiste, ki jo manjšina že uživa na osnovi prejšnjih določil".
V okviru evropskih institucij pa še:
Evropska okvirna konvencija o pravicah narodnih manjšin iz leta 1994 in
Evropska listina o manjšinskih in regionalnih jezikih iz leta 1992.
4. Azil
Iz Zakona o azilu:
1. člen
(pravica do mednarodne zaščite)
92
(1) S tem zakonom se določajo načela, pogoji in postopek za pridobitev in prenehanje
mednarodne zaščite ter status, pravice in dolžnosti prosilcev za azil in beguncev v Republiki
Sloveniji. Mednarodna zaščita pomeni status begunca in status subsidiarne oblike zaščite po tem
zakonu.
(2) Republika Slovenija daje zaščito tujcem, ki zaprosijo za zaščito iz razlogov, določenih v
Konvenciji o statusu beguncev in v Protokolu o statusu beguncev (Uradni list RS – MP, št. 9/92 – v
nadaljnjem besedilu: Ženevska konvencija).
(3) Republika Slovenija daje subsidiarno zaščito tujcem, ki zaprosijo za zaščito v Republiki
Sloveniji in ne izpolnjujejo pogojev za pridobitev statusa begunca, če obstaja utemeljen razlog za
prepričanje, da bi bil tujec ob vrnitvi v matično državo oziroma v državo nekdanjega stalnega
prebivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno
škodo.
(4) Pristojni organ ugotavlja pogoje za pridobitev mednarodne zaščite v enotnem postopku, pri
čemer najprej presoja pogoje, določene v Ženevski konvenciji, in šele če ti niso izpolnjeni, pogoje
za priznanje subsidiarne zaščite.
4. člen
(izključitveni razlogi)
(1) Pravice do azila se ne prizna osebam, pri katerih obstajajo utemeljeni razlogi za sum:
– da so zagrešile hudodelstvo proti miru, vojno hudodelstvo ali hudodelstvo proti človeštvu, kot
jih določajo mednarodni akti;
– da so zagrešile hudo kaznivo dejanje nepolitične narave zunaj Republike Slovenije, preden so
bile sprejete v državo kot begunci;
– da so zagrešile dejanja, ki so nasprotna ciljem in načelom Združenih narodov.
(2) Pravice do azila se ne prizna osebam, ki že uživajo pomoč ali zaščito organov in agencij
Združenih narodov, razen Visokega komisariata Združenih narodov za begunce (v nadaljnjem
besedilu: Visoki komisariat).
(3) Pravice do azila se ne prizna osebam, katerim so pristojni organi Republike Slovenije priznali
enake pravice in dolžnosti, kot jih imajo državljani Republike Slovenije.
5. člen
(prenehanje azila)
93
(1) Oseba izgubi status begunca v naslednjih primerih:
– če prostovoljno poišče zaščito v izvorni državi;
– če po izgubi državljanstva le-tega prostovoljno ponovno pridobi;
– če pridobi novo državljanstvo in uživa zaščito države svojega novega državljanstva;
– če se prostovoljno vrne v državo, ki jo je zapustila, oziroma zunaj katere je ostala zaradi strahu
pred preganjanjem;
– če prenehajo okoliščine, zaradi katerih ji je bil priznan status begunca;
– če gre za osebo brez državljanstva, ki se zaradi prenehanja okoliščin, zaradi katerih ji je bil
priznan status begunca, lahko vrne v državo svojega predhodnega prebivališča.
8. člen
(nezakonit vstop v Republiko Slovenijo)
(1) Tujec, ki po uveljavitvi tega zakona nezakonito vstopi v Republiko Slovenijo, mora zaprositi
za azil v najkrajšem času pri pristojnem organu.
(2) Oseba iz prejšnjega odstavka se ne obravnava za prekršek nezakonitega prehoda državne
meje.
17. člen
(splošne obveznosti prosilcev za azil in beguncev)
(1) Prosilci za azil in begunci morajo spoštovati zakone, druge predpise in splošne pravne akte
Republike Slovenije.
(2) Prosilci za azil morajo sodelovati s pristojnimi državnimi organi Republike Slovenije in se
podrejati njihovim ukrepom.
19. člen
(pomoč pri vključitvi)
Republika Slovenija zagotavlja pogoje za vključitev beguncev v kulturno, gospodarsko in
družbeno življenje Republike Slovenije. Pri tem zlasti:
– organizira tečaje slovenskega jezika za begunce;
– organizira tečaje in druge oblike za nadaljnje izobraževanje in poklicno izpopolnjevanje
beguncev;
– seznanja begunce s slovensko zgodovino, kulturo in ustavno ureditvijo.
94
35. člen
(zavrnitev prošnje za azil)
(1) Pristojni organ prošnjo za azil kot neutemeljeno zavrne, če:
– ugotovi, da prosilec za azil ne izpolnjuje pogojev za azil in priznanje statusa begunca po
drugem ali tretjem odstavku 1. člena tega zakona;
– obstoji kakšen od izključitvenih razlogov iz 4. člena tega zakona.
(2) Pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če:
– prošnja temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja;
– je prosilec za azil prišel izključno iz ekonomskih razlogov ali če je iz njegove prošnje očitno,
da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje;
– je bil prosilcu za azil vstop v Republiko Slovenijo že zavrnjen, pa se razlogi za zavrnitev
vstopa niso spremenili;
– prosilec lahko poišče zaščito v delu svoje izvorne države, kjer razmere ustrezajo kriterijem iz
desete alinee 2. člena tega zakona;
– prosilec za azil prihaja iz varne izvorne države.
40. a člen
(dublinski postopki)
(1) Prosilca za azil, ki mu je bil izdan sklep na podlagi Uredbe Sveta (ES) o vzpostavitvi meril in
mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od
držav članic vloži državljan tretje države, št. 343/2003 z dne 18. 2. 2003 (UL L 050 z dne 25. 2.
2003), da Republika Slovenija ne bo obravnavala njegove prošnje za azil, ali z dnem, ko je bil
pridobljen rezultat o obstoju prstnih odtisov iz baze Eurodac na podlagi Uredbe Sveta (ES) glede
ustanovitve Eurodac-a za primerjavo prstnih odtisov za dejansko izvajanje Dublinske konvencije št.
2725/2000 z dne 11. 12. 2000 (UL L 316 z dne 15. 12. 2000), se do predaje pristojni državi nastani
pri organu, ki je pristojen za odstranitev iz države.
(2) Tožba zoper sklep iz prejšnjega odstavka se lahko vloži v treh dneh od vročitve. Tožba ne
zadrži izvršitve sklepa.
43. člen
(pravice prosilcev za azil)
95
(1) Prosilci za azil imajo pravico do:
– prebivanja v Republiki Sloveniji, dokler postopek ni pravnomočno končan;
– osnovne oskrbe;
– zdravstvenega varstva;
– dela;
– brezplačne pravne pomoči v postopkih pred upravnim in vrhovnim sodiščem;
– finančne pomoči v primeru nastanitve na zasebnem naslovu pod pogoji iz 45.b člena tega
zakona;
– humanitarne pomoči;
– osnovnošolskega izobraževanja.
(2) Minister, pristojen za notranje zadeve, predpiše v soglasju z ministri, pristojnimi za
zdravstvo, delo, družino in socialne zadeve, šolstvo, znanost in šport ter pravosodje, podrobnejše
pogoje in načine za zagotavljanje pravic iz prejšnjega odstavka.
44. člen
(dolžnosti prosilcev za azil)
Prosilci za azil morajo:
– spoštovati zakone in druge predpise Republike Slovenije ter ukrepe državnih organov;
– biti vedno dosegljivi pristojnim organom;
– odzivati se na vabila pristojnih organov in sodelovati ves čas postopka za pridobitev azila;
– v treh dneh sporočiti vsako spremembo svojega naslova pristojnemu organu;
– spoštovati odredbe pristojnih organov glede omejitve gibanja.
47. člen
(pravice beguncev)
(1) Begunci, ki jim je bil priznan status begunca v skladu z drugim in tretjim odstavkom 1. člena
tega zakona, imajo pravico do:
– stalnega prebivanja;
– denarne pomoči;
– nastanitve v nastanitvenih zmogljivostih ministrstva najdalj za obdobje enega leta od dneva
pridobitve statusa begunca oziroma denarnega nadomestila za zasebno nastanitev najdlje za
obdobje treh let od dneva pridobitve statusa begunca;
– zdravstvenega varstva;
96
– šolanja in izobraževanja;
– pomoči pri vključevanju v okolje;
– zaposlitve in vključevanja v druge oblike aktivne politike zaposlovanja.
(2) Vlada Republike Slovenije izda predpise o načinih in pogojih za zagotavljanje pravic iz
prejšnjega odstavka.
(3) Za nastanitev tujcev, ki so pridobili status begunca, se organizirajo integracijske hiše.
Integracijsko hišo ustanovi ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, ki lahko za organizacijo
delovanja in bivanja v integracijski hiši pooblasti na podlagi javnega razpisa izbrano društvo,
ustanovo, zavod ali drugo nepridobitno pravno osebo, katere dejavnost obsega področje integracije
beguncev.
(4) Begunci, ki bivajo v integracijski hiši, morajo spoštovati določila hišnega reda, ki ga izda
minister, pristojen za notranje zadeve.
(5) Stroške nastanitve iz prejšnjega odstavka krije ministrstvo, pristojno za notranje zadeve.
Begunci, ki imajo lastna sredstva za preživljanje ali jim je preživljanje zagotovljeno kako drugače,
so dolžni sami nositi stroške ali sorazmeren del stroškov nastanitve v integracijski hiši.
48. člen
(dolžnosti beguncev)
Begunci morajo:
– spoštovati ustavno ureditev, zakone, predpise in druge splošne pravne akte Republike Slovenije
in ukrepe državnih organov;
– prijaviti prebivališče in vsako spremembo prebivališča v treh dneh pri pristojni upravni enoti;
– obvestiti pristojni organ o zaposlitvi.
Begunci po Zakonu o začasnem
zatočišču
Begunci po Zakonu o azilu
Zakon o začasnem zatočišču predvideva
dodelitev kolektivnega statusa začasnega
zatočišča za vse, ki prihajajo iz določenega
območja.
Po Zakonu o azilu se prošnje za azil
obravnavajo individualno. podrobnejša
obrazložitev je na str. XX).
Begunci iz nekdanje Jugoslavije so
prihajali množično, v velikih skupinah. Ob
koncu leta 2004 so še 204 osebe, nekdanji
Begunci po Zakonu o azilu prihajajo
posamezno ali v manjših skupinah.
V letu 2004 je bilo podanih 1173 prošenj
97
začasni begunci, potrebovale pomoč
pristojnih institucij.
za azil.
Začasni begunci so prihajali iz nekdanje
skupne države in niso bili sprejeti kot tujci.
Begunci po zakonu o azilu prihajajo iz
različnih držav sveta in so tujci.
Začasni begunci so poznali slovensko
kulturo, navade in so v večini že imeli
vzpostavljeno lastno socialno mrežo, ki jim
je pomagala pri vključevanju v družbo.
Begunci prihajajo posamezno in v večini
ne poznajo okolja v katerem se znajdejo. V
Sloveniji nimajo razvite socialne mreže in
so zato popolnoma odvisni od
institucionalne pomoči.
Jezik: večina ljudi v Sloveniji razume
srbohrvaščino, zato jezik ni predstavljal
bistvene ovire pri vključevanju v okolje.
Vsakodnevno sporazumevanje v drugih
tujih jezikih je težje, z nekaterimi pa skoraj
nemogoče. Neznanje slovenskega jezika
ovira oziroma skoraj onemogoča
integriranje v slovensko okolje.
Azil oz. Vprašanja ki so povezana s statusom beguncev obravnavajo številni mednarodnopravni
akti:
- Konvencija o statusu beguncev 1951, Ženeva – dopolnjena z NY Protokolom 1967
- Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin 1950
- Evropska konvencija o preprečevanju mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali
kaznovanja 1987
- Dublinska konvencija 1990
- Resolucija Sveta EU o minimalnih zagotovilih v azilnem postopku 1995
- Resolucija o očitno neutemeljenih prošnjah za azil 1992
Begunec v smislu Ženevske konvencije:
Oseba ki se zaradi dobro utemeljenega strahu, zaradi rase vere, narodnosti, pripadnosti posebni
družbeni skupini ali zaradi političnega prepričanja nahaja izven države katere državljan je in se ne
more ali se zaradi takega strahu ne želi zaupati zaščiti svoje države; ali oseba ki nima državljanstva
in se nahaja izven države, kjer je imela predhodno prebivališče pa se zaradi strahu ne želi vrniti v to
državo.
Azil je zaščita, ki se v RS daje tujcem. RS daje azil tudi tujcem, ki zaprosijo za zaščito če bi vrnitev
teh oseb v njihovo izvorno državo lahko ogrozila njihovo varnost ali fizično integriteto v smislu 3.
člena EKČP.
98
DEFINICIJA BEGUNCA
Konvencija o statusu begunca iz 1951 določa definicijo begunca, pri čemer je najpomembnejši
element definicije “UTEMELJEN STRAH PRED PREGANJANJEM ZARADI PRIPADNOSTI
DOLOČENI VERSKI, RASNI ALI POLITIČNI SKUPINI, DOLOČENEMU DRUŽBENEMU
SLOJU ALI ZARADI DOLOČENEGA POLITIČNEGA PREPRIČANJA”. Begunec je oseba, ki
zapusti svojo državo oziroma če je oseba brez državljanstva, državo, v kateri je nazadnje bival,
zaradi utemeljenega strahu pred pregonom iz gornjih razlogov. Begunec pa je tudi oseba, ki je že
bila v tuji državi, ko so nastopili razlogi utemeljenega suma pred pregonom v lastni državi in se
zato v to državo ne želi več vrniti.
Konvencija določa tudi razloge, glede katerih lahko begunci status izgubijo oziroma ga sploh ne
pridobijo (IZLOČITVENI RAZLOGI). Tako osebe, ki sicer izpolnjujejo pogoje za pridobitev
statusa begunca, le-tega ne pridobijo oziroma ga izgubijo, če so zagrešile vojni zločin, hujše
nepolitično kaznivo dejanje ali bile spoznane za krive kaznivega dejanja, ki je v nasprotju z načeli
OZN.
GLAVNE OBVEZNOSTI DRŽAV NA TEM PODROČJU SO:
Načelo nevračanja (NON REFOULMENT)- država podpisnica konvencije ne izžene oziroma ne
vrne begunca v državo, kjer bi lahko bilo njegovo življenje ali svoboda izpostavljena preganjanju.
To je možno le, če bi bilo to nujno zaradi javne varnosti in družbenega miru. Begunec mora imeti
na razpolago razumen rok, da si priskrbi status begunca v drugi državi, država pa ga nikakor ne
sme vrniti na mejo države, kjer je ogroženo njegovo življenje.
Načelo pravice do družinskega življenja in združevanja družine - ni eksplicitno navedeno v
konvenciji, ampak se pojavlja v vseh pomembnejših mednarodnih aktih o človekovih pravicah, pri
čemer je potrebno status begunca potrebno podeliti tudi osebam, ki jih begunec vzdržuje.
Pravilo države prvega azila - begunca mora država prvega azila tolerirati in izvesti ustrezen
ugotovitveni postopek za priznanje statusa begunca:
Prepoved diskriminacije med begunci glede na raso, vero in državo porekla;
Oprostitev beguncev od izrednih ukrepov, ki jih je država zavzela proti državi, iz katere begunec
izhaja;
Pravica beguncev do združevanja, ki nima političnih ciljev in enkratnega značaja;
Pravica gibanja beguncev po državi.
99
Listine o identiteti - države morajo izdati beguncem listine o identiteti, ki se stalno nahajajo na
njenem ozemlju in nimajo potne listine. Država jim je dolžna izdati tudi potne listine, da lahko
potujejo izven ozemlja države gostiteljice.
Določba 34. člena konvencije ni v skladu s praktično tendenco glede beguncev, kajti ta določba se
zavzema za naturalizacijo beguncev in asimilacijo.
Beguncem naj se nudi osnovna zaščita (hrana, zatočišče, osnovno zdravstveno varstvo).
Obliki begunstva, ki se pojavljata v zadnjih letih, sta:
begunci, ki zaradi državljanske vojne v enem delu države bežijo v drugi del države (primer
Indije);
begunci, ki množično pribežijo v drugo državo zaradi državljanske vojne in etničnega čiščenja,
ki divja v njihovi državi (primer BiH).
Beguncem naj se začasno ponudi osnovno varstvo, hkrati pa naj se zanje čim prej poišče TRAJNO
REŠITEV, ki pa je:
prostovoljno vračanje;
trajna naselitev v državi, ki ga je sprejela kot začasnega begunca;
trajna naselitev v tretji državi, skladno z načelom delitve bremen.
PRAVNA UREDITEV VARSTVA BEGUNCEV V SLOVENIJI
Zakon o tujcih 1991 v 10 členih uzakonja pridobitev statusa beguncev in njegovo varstvo, pri
čemer so določbe nacionalne zakonodaje v skladu z Ženevsko konvencijo o beguncih. O statusu in
varstvu beguncev govori tudi Zakon o začasnem zatočišču 1997 in Uredba Vlade RS o pridobitvi
začasnega zatočišča za državljane BIH 1997.
Status begunca podeljuje in odvzema Ministrstvo za notranje zadeve. Begunec se mora prijaviti na
Policijski postaji v treh dneh po prihodu. V času poteka postopka se lahko nastani v Prehodnem
domu za tujce. Status begunca se podeli tudi mladoletnim otrokom begunca. Po pridobitvi statusa
se beguncu priskrbijo najpotrebnejši prostori, sredstva za preživljanje (dve leti, razen za pridobitno
nezmožne) in ima zagotovljeno osnovno zdravstveno varstvo. Beguncu se izda tudi ustrezna potna
listina. Gledano s praktičnega vidika je to le pozitivno-pravna ureditev, ki se v praksi ne uporablja,
ker je večina beguncev v RS “de facto” beguncev, ki so sem pribežali zaradi vojne v BIH.
Poimenovali smo jih začasni begunci - konvencija tega naziva ne pozna, prav tako ne naša
100
zakonodaja, zato torej njihov status v Zakonu o tujcih ni istoveten, ampak zanje veljajo pravila iz
Zakona in uredbe o pridobitvi začasnega zatočišča.
V RS so spomladi 1992 množično začeli prihajati begunci, ki so lahko do avgusta 1992 vstopali
tudi brez dokumentov, potrebnih za prestop meje, ampak le na podlagi izjave, da so begunci, če so
dokumente izgubili v brezglavem begu za življenje. Zaradi takšnega dotoka beguncev je bil
ustanovljen Urad za priseljevanje in begunce (delovati začel oktobra 1992).
Koordinacijska nadresorska skupina pri Vladi RS za reševanje problematike beguncev je nato
sklenila, da od 10.08.1992 državljani BIH ne morejo več vstopiti v RS (zaradi prevelikega števila)
in da se od tega dne prenehajo evidentirati začasni begunci, prav tako pa se jim preneha podeljevati
status začasnega begunca.
Tisti začasni begunci, ki so vstopili v RS po 10.08.1992, so vstopili ilegalno in so begunci brez
urejenega statusa, imeli pa so praktično enak položaj kot begunci s statusom. RS jih zaradi načela
nevračanja ni vrnila, ampak jih je tolerirala na svojem ozemlju ter jim hkrati ponudila nujno
potrebno oskrbo.
101
5. Genocid
a)Kaj je genocid
Kao genocid se smatra bilo koje od navedenih dela učinjenih u nameri potpunog ili delimičnog
uništenja jedne nacionalne, etničke, rasne ili verske grupe kao takve:
a) ubistvo članova grupe;
b) teška povreda fizičkog ili mentalnog integriteta članova grupe;
c) namerno podvrgavanje grupe životnim uslovima koji treba da
dovedu do njenog potpunog ili delimičnog uništenja;
d) mere uperene na sprečavanje rađanja u okviru grupe;
e) prinudno premeštanje dece iz jedne grupe u drugu.
Genocid je lahko storjen tudi v mirnem stanju.
Stopnje genocida:
Stage Characteristics Preventive measures
1.
Classification
People are divided into "us and
them".
"The main preventive measure at this early stage
is to develop universalistic institutions that
transcend... divisions."
2.
Symbolization
"When combined with hatred,
symbols may be forced upon
unwilling members of pariah
groups..."
"To combat symbolization, hate symbols can be
legally forbidden as can hate speech".
4.
Organization
"Genocide is always
organized... Special army units
or militias are often trained and
armed..."
"To combat this stage, membership in these
militias should be outlawed."
5.
Polarization
"Hate groups broadcast
polarizing propaganda..."
"Prevention may mean security protection for
moderate leaders or assistance to human rights
102
groups..."
6.
Identification
"Victims are identified and
separated out because of their
ethnic or religious identity..."
"At this stage, a Genocide Alert must be called..."
7.
Extermination
"It is "extermination" to the
killers because they do not
believe their victims to be fully
human."
"At this stage, only rapid and overwhelming
armed intervention can stop genocide. Real safe
areas or refugee escape corridors should be
established with heavily armed international
protection."
8.
Denial
"The perpetrators... deny that
they committed any crimes..."
"The response to denial is punishment by an
international tribunal or national courts."
b)Pravni viri
Konvencija o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida 1948
Statut MKSJ 1993
Statut MKSR 1994
Rimski statut 2002
c)Razlika apartheid - genocid
Apartheid (dobesedni pomen v angleščini in afrikanščini ločenost) je bila politična doktrina, s
katerim je vlada Južnoafriške republike imenovala svoj sistem rasne segregacije, zatiranja in
izkoriščanja. Ta sistem je omogočal belcem, ki predstavljajo manj kot petino prebivalstva, da so
vodili politiko južnoafriške republike.
Kao genocid se smatra bilo koje od navedenih dela učinjenih u nameri potpunog ili delimičnog
uništenja jedne nacionalne, etničke, rasne ili verske grupe kao takve
d)Rimski statut in KZ RS
Načelo komplementarnosti MKS in Rimskega statuta.
103
Kako je urejeno mednarodnopravno varstvo prvobitnega prebivalstva in naštejte vsaj tri
primere teh prebivalstev!
1. v okviru pravic posameznika (človekove pravice)
2. z mednarodnimi pogodbami
3. z notranjim pravom (kolektivne manj. pravice)
Primeri prvobitnega prebivalstva:
a. Maori v Novi Zelandiji,
b. Aborigini v Avstraliji,
c. Inuiti in različne indijanske skupine v Ameriki
d. Laponci v Evropi
Gre za tematiko, ki se je oz. se še vedno rešuje predvsem na nacionalni ravni držav, ki imajo takšno
prebivalstvo. Ker pa so potrebe narekovale višjo ureditev, je podkomisija za preprečevanje in
zaščito manjšin, ki deluje v okviru Komisije za človekove pravice pri OZN, oblikovala Osnutek
Deklaracije o pravicah prvobitnega prebivalstva. Osnutek tako zajema sledeče pravice: priznanje
pravice do enakopravnosti, do drugačnosti; postavlja se vprašanje varstva človekovih pravic tega
prebivalstva, saj so bili v preteklosti deležni odtujitev premoženja in zemlje; pravica do promocije
pravic in značilnosti prvobitnega prebivalstva; pravica do političnega, ekonomskega, socialnega in
kulturnega združevanja in rasti; potreba po demilitarizaciji njihovega ozemlja; pravica domorodnih
družin do ohranjanja deljene odgovornosti za vzgojo, usposabljanje, izobraževanje in blaginjo
njihovih otrok; poudarja se pravica do samoodločanja, kar ima tudi podlago v UL ZN,
Mednarodnem paktu o ek., soc. in kulturnih pravicah; države se spodbuja za sodelovanje s prv.
preb., deklaracija pa naj bi tudi bila temelj za vse nadaljnje korake v okviru ZN za varstvo
prvobitnega prebivalstva.
IZPITNI ROK 17.03.2007
SKLOP 1
RAZVOJ MP SKOZI DIPLOMATSKE KONFERENCE
a) Rezultati Dunajskega kongresa 1815
b) Rezultati Berlinskega kongresa 1878
c) Rezultati haaških mirovnih konferenc 1904 in 1907
d) Rez. pariške mir. konf. 1947
e) Rez. srečanj KVSE med leti 1975 in 1995
SKLOP 2
KODIFIKACIJA
104
a) Kaj je kodifikacija / legislacija
b) Naštej po 2 kodifikaciji za vsako od naslednjih področij:
1-pravo MP pogodb
2-vojno pravo
3-humanitarno pravo
4-pravice človeka
5-sukcesija
6-manjšine
7-diplomatsko/konzularno pravo
8-
c)
SKLOP 3
ODGOVORNOST DRŽAVE
a) pogoji za odgovornost države
b) vrste odgovornosti
c) odgovornost v primeru vesoljskih škod, uporabe nuklearne energ. v miroljubne namene, izlivu
nafte iz tankerjev
SKLOP 4
VARNOSTNI SVET OZN
a) sestava in volitve članov
b) pristojnosti po VI. poglavju UL OZN glede mirnega reševanja sporov (33. čl.)
c) ukrepi po VII. poglavju , opredeli pojem začasnega in kolektivnega ukrepa
d) kakšno se ti zdi zdajšnje delovanje VS in kako bi to spremenil
e) postopek za spremembo sestave in pristojnosti VS po UL
SKLOP 5
DISKRIMINACIJA IN DIREKTIVE EU
a) katere direktive Sveta EU se nanašajo na diskriminacijo
b) težave z implementacijo v Sloveniji
c) elementi pojma rasne diskriminacije
d) ali lahko države sprejmejo mednarodne pogodbe, ki dovoljujejo diskriminacijo
105
OSTALO:SLOVENCI V ITALIJI
SUKCESIJA: obe državi Slovenija in Italija sta 31. julija 1992, podedovali sporazume, ki so bili
v skupnem interesu obeh držav, vključujoč
Osimske sporazume iz leta 1975 in
Rimski sporazum iz leta 1983.
V veljavi pa so tudi:doslej sprejeti mednarodni sporazumi od mirovne pogodbe z Italijo do
osimske pogodbe, kakor tudi pariški in kopenhagenski dokument in
dokument Sveta Evrope.
106