Nejc Ivanĉiĉ

SLOVSTVENA FOLKLORA VASI GOLAC V SLOVENSKI ČIČARIJI

1 Slovenska Čičarija

Gre za majhen pas ozemlja na jugozahodu Slovenije tik ob drţavni meji z Republiko Hrvaško, ki se

priĉne na zahodu okoli Slavnika na meji s slovensko Istro in poteka juţno od ceste Trst–Reka in

Matarskega oz. Podgrajskega podolja vse do mejnega prehoda Starod oz. Jelšane. Ĉiške so

zagotovo naslednje slovenske vasi: Skadanšĉina, Golac (z zaselki Brdo, Gojaki in Zagrad), Poljane,

Obrov, Podbeţe, Podgrad, Raĉice in Starod, ki si jih danes delita obĉini Hrpelje - Kozina ter Ilirska

Bistrica. Prebivalci teh ĉiških vasi se imajo ţe vsaj dobro stoletje za Slovence in so na lastno ţeljo

vselej imeli slovenske duhovnike in slovenske šole, sedeţ obĉine pa je bil pod Avstro-Ogrsko in

Italijo v Materiji, kamor sta sodili celo vasi Vodice in Jelovice, ki sta danes na Hrvaškem.

2 Naselitev Čičarije

Ozemlje današnje Ĉiĉarije, ki je leta 1394 pripadlo goriškim grofom, je bilo najkasneje v 14.

stoletju (vendar predvidoma precej prej) poseljeno z notranjske strani in prvotni prebivalci so tod

govorili slovensko notranjsko nareĉje. V 15. stoletju je zaradi turških vpadov in avstrijsko-beneških

vojn precej kmetij ostalo praznih ali pa se je prebivalstvo vsaj zelo razredĉilo, zato je v zaĉetku 16.

stoletja podroĉje Ĉiĉarije koloniziral Krištof Frankopan (1509–1525), ki je v te kraje naselil

ĉakavske Ĉiĉe, katerih prvotna domovina je bilo ĉakavsko podroĉje severne Dalmacije ali

severozahodne Bosne. Odtlej se v slovenski Ĉiĉariji govori mešan slovensko-ĉakavski govor oz. t.

i. ĉiško nareĉje z notranjsko osnovno, prepleteno z ikavsko ĉakavšĉino in mlajšimi slovenskimi

vplivi.

3 Vas Golac

Golac je gruĉasta vas, oddaljena 4 km juţno od glavne ceste Trst–Reka, na nadmorski višini 644 m.

Ima tri višje leţeĉe zaselke: Brdo, Zagrad in Gojaki. Nekoĉ se je tu pot nadaljevala proti Vodicam

in dalje v hrvaško Istro, danes pa se makadamska cesta konĉa ob slovensko-hrvaški drţavni in zdaj

tudi schengenski meji brez legalnega mejnega prehoda. Od predvojnih nekaj stotin je po

mnoţiĉnem izseljevanju v mesta tu ostalo le malo prebivalcev. Trenutno je stalno naseljenih nekaj

nad trideset ljudi, veĉinoma upokojenih delavcev ali ostarelih kmetov in gospodinj; le pešĉica je

zaposlenih v bliţnjih veĉjih krajih ali šoloobveznih otrok. Glavna pridelka sta krompir in fiţol, od

sadja je najveĉ sliv. Malokdo se še ukvarja z ţganjekuho (brinjevec in slivovka). Vrtovi so v bliţini

hiš, bolj oddaljene njive opušĉajo. Polja ne obdelujejo veĉ, pašniki se zarašĉajo. Krav v vasi ni, paĉ

pa je ostalo še nekaj ovc in koz. Najveĉ je bukovega lesa, ki se uporablja za kurjavo in prodajo.

Nekdaj je bilo tod razvito oglarjenje, ţganje apna, sirarstvo. Nekdanja osnovna šola (zgrajena 1912)

je spremenjena v stanovanjsko hišo. Cerkev sv. Nikolaja je obnovljena, ţupnišĉe je podrto. Opasilo

(vaški praznik) je 28. oktobra, na dan sv. Šimna, vendar ga zaradi pomanjkanja mladine ne slavijo s

prireditvijo. Hiše so stare in veĉina je porušenih ali potrebnih temeljite obnove. Trgovine ali

gostilne ni, paĉ pa enkrat tedensko prihaja avtobus z blagom potujoĉega trgovca. Telefon so dobili

leta 1994, vodovod šele 2006. Na hribu Grdini nad Gojaki so ohranjeni ostanki srednjeveškega

gradu, nad Zagradom je zaznamovana pot na Ţabnik (1.024 metrov), precej obiskovan po prvem

maju. Tradicionalna in danes povsem pozabljena jed se je imenovala čmar in se je pripravljala ob

veliki noĉi, tako da se je svinjski mehur napolnilo s koruzno moko, listi ĉebule, rozinami,

sladkorjem, mastjo in ocvirki. Nadevan mehur se je zvezalo in skuhalo, kuhanega pa se je rezalo kot

polento.

4 Osebna imena, priimki in hišna imena

Posebne (in najpogostejše) oblike osebnih imen so Baštiján (Boštjan, Sebastijan), Dána, Dínka,

Dréja (Andrej), Fránca, Fráne (Franc), Jíve (Ivan), Juhána (Ivana), Juhánica (Ivanka), Mára

(Marija), Márka (Marica), Stípan (Štefan), Šímen (Simon), Untón (Anton) idr. — Priimkov ni

veliko: Ĉéndak, Gerdéviĉ, Gójak, Ivánĉiĉ, Juríševiĉ, Kúret, Maglíca, Maléĉkar, Mamíloviĉ, Mŕšnik.

— Hišna imena so bolj pisana: Bájĉarovi, Barabánovi, Baštijánovi, Bélĉovi, Bjóndini, Blaţínkini,

Brgántovi, Bucínovi, Cépĉovi, Ĉendákovi, Ĉífakovi, Ćúćini, Ditohánovi, Fídetovi, Frákulovi,

Fráncini, Frţíĉovi, Hériĉovi, Jakopíĉovi, Jandrínovi, Jápetovi, Jéckovi (dolánji, goránji), Jíkini

(dolánji, goránji), Kapurálovi, Kárletovi, Kéršovi, Kováĉovi, Krájnovi, Krševánovi, Kršínovi,

Kúkiĉovi, Lójarovi, Lovráĉovi, Lúcini, Maĉulínovi, Márkovi, Marúnini, Mátakovi, Méţnjarovi,

Mikulínovi (dolánji, goránji), Mínjetovi, Mrĉánovi, Pagaránovi, Pálaĉkovi, Palentáĉovi,

Paliskáĉovi, Pépini, Péšakovi, Pétrovi, Picigáĉovi, Píĉinovi, Polájsini, Pólini, Pópovi, Povéšini

(dolánji, goránji), Prušijánovi, Púškini, Réjĉovi, Repéndini, Rókini, Róţini, Slóšarovi, Stípanovi,

Šáfarovi, Šímini, Šímljovi, Škabínovi, Špíkarovi, Štúlini, Tomášovi, Tómini, Tónetovi, Túsovi,

Vítrovi, Vŕpĉovi, Zíncini, Ţupanínovi.

5 Slovstvena folklora

Raziskovalcev, ki bi se sistematiĉno ukvarjali z zbiranjem in/ali preuĉevanjem slovstvene folklore v

slovenski Ĉiĉariji, skorajda ni. Od leta 2002 je na Golcu zelo intenzivno zbiral folklorne obrazce

Renato Podbersiĉ, ki je 30. septembra 2007 izdal zbirko Čičke prekvantice z Goca,1 v kateri je

objavljenih kar 2.322 folklornih obrazcev (»prekvantic«), tj. besednih zvez, ugank, šaljivih

pregovorov, svaril in zbadljivk v golškem govoru ĉiškega nareĉja. Poleg njega je tod še najveĉ

zapisovala Marija Tonĉiĉ Štrancar, ki je izdala zbirko folklornih pripovedi iz Brkinov in Ĉiĉarije.2

Na Golcu je odkrila dve pravljici, tri zgodovinske povedke, dve bajĉni in eno šaljivo povedko.

Zapisala je tudi vloţno pesem v bajĉni povedki Bile vile. Bogato zbirko golških

slovstvenofolklornih besedil najdemo v diplomski nalogi etnologinje Sonje Grom.3 Ta je zapisala

najveĉ folklornih pesmi in kratkih folklornih obrazcev, pripovedi pa skorajda ni odkrila. Nekaj

verzov folklornih pesmi je ţe pred veĉ kot pol stoletja objavil agronom Fran Juriševiĉ, po rodu

Golĉan,4 ki je zapisal, da »so imeli Ĉiĉi veliko narodnih pesmi, bolj ali manj zgodovinske in

mitološke vsebine. Toda ves zaklad je šel v grob z ljudmi, ki so jih znali.« (Juriševiĉ 1955: 198.)

Folklorne pripovedi (tudi) z Golca je objavil Pavel Medvešĉek,5 ki je menda pred desetletji na

Golcu slišal mnoge zgodbe o bajnem bitju štrpedu, a jih je ţal zapisal v knjiţnem jeziku in jih danes

ne pozna nihĉe veĉ, njegovi informatorji, rojeni od 1876 do 1908, pa so ţe davno pokojni. Na Golcu

je zapisal zgodbe Runjevica, Podgradska grofična, Štrped, Podganje leto, Tihotapci, na Gojakih

Štrpedov rod, Skandan, Medviţičev Štrped in Kozja pastirica, na Zagradu pa Turki, Ţito in Bolno

dekle. — Iz vsega navedenega lahko sklenemo, da je tod malo raziskanega, vsekakor pa je Golac

najbogatejši v folklornih obrazcih in v svoji folklorni pesmi.

5.1 Folklorne pesmi

Pesmi so gotovo skupna ĉakavska oz. istrska dedišĉina, saj njihove razliĉice pojejo tudi drugod po

slovenski in hrvaški Istri, precej pa je hrvaških besed ali vsaj oblik, ki jih Golĉani sicer v prostem

govoru ne uporabljajo. Fran Juriševiĉ je zapisal, da so Ĉiĉi »po naravi veseljak[i] in ljubi[jo] petje«

(1955: 196), da je »[p]esem Ĉiĉev [...] polna melanholije, bridkosti in boleĉine ĉloveka, ki se je

dolga stoletja boril na revni zemlji [...], a jo kljub temu silno ljubi in se od nje teţko loĉi« (1955:

196–197). Danes najveĉ prepevajo pesem Támo dóli póli móra, katere razliĉice po podatkih Sonje

Grom (2000: 65–66) najdemo tudi drugod po Ĉiĉariji in sploh Istri (v okolici Buj, Pazina in Poreĉa

na Hrvaškem in celo v Strunjanu). Golška varianta je naslednja:

Támo dóli póli móra6

Támo dóli póli móra

gráh se zelení.

Čúvala ga lípa Mára

od Maríce ščí.

Dáj mi, Máre, kítu gráha,

da ga podišín.

Ne dán ti ja kíte gráha,

zač me vólja ní.

Sínoč su me zaručíli,

s kin me vólja ní.

Púna škrínja srébra, zláta,

brója mu ne znán.

Vólila bin siromáha,

s kin me vólja je.

Pesem je ljubezenska in opeva usodo nesreĉne ţenske, ki so jo proti njeni volji zaroĉili z bogatim

moškim, ki ga ne ljubi, paĉ pa bi raje imela reveţa, ki bi ga ljubila. Pokaţe se torej nasprotje med

materialnim (bogastvom) in duhovnim (ljubeznijo), pri ĉemer je slednje veĉja vrednota. Prvi dve

kitici prinašata lirski opis, v tretji prvoosebni lirski subjekt neposredno nagovarja ţensko (Maro), v

zadnjih štirih kiticah pa ona izpove svoje neuresniĉeno hrepenenje po ljubezni. Oblika je prosta,

vendar s povsem dosledno enakomernim metrumom, in sicer je vsak prvi verz trohejski osmerec,

vsak drugi pa katalektiĉen trohejski šesterec. Rima je naslednja: gráha – siromáha (ţenska), zadiší

– ščí – ní (moška ali krepka), asonanca pa Mára – zláta.

Smíliš mi se, drágo móje7

Smíliš mi se, drágo móje,

pómoč ti ne móren.

Pómoč, bóţe, drágo móje,

kad ti ja ne móren.

Sínoč mi se, drágo móje,

od tebé sanjálo.

Da je líce tvóje drágo

kraj mené spaválo.

Síču bóre, drágo móje,

da ni čúti móre.

Da mi drágo, drágo móje

unútra ne páde.

Oj, ti málo, drágo móje,

ma si namurána.

Namurána, drágo móje,

ná stran počešljána.

Oj nevéra, drágo móje,

sínoč si se kléla.

Kléla, kléla, drágo móje,

da me né bi vzéla.

Gre zopet za ljubezensko temo, in sicer (moški) lirski subjekt (neuspešno) tolaţi ţensko, ki je

zaljubljena (namurana iz it. innamorata), nadalje govori o strahu pred izgubo ţenske (da ne bi padla

v morje) in o njenem zaklinjanju, da se ne bo poroĉila z njim. Juriševiĉ (1955: 197) zapiše: ga ne bi

uzela in komentira, da gre za mladeniĉevo toţbo »nad nezvestobo svoje ljubljenke« (prav tam). To

se zdi bolj verjetno, saj se je lirskemu subjektu sanjalo, da bi njeno lice drago poleg njega spalo

(vendar ni). — Tako kot v prvi pesmi se tudi tu pojavlja motiv morja, kar kaţe na nekdanjo

povezanost Golca z istrsko obalo. Pesem ima refren drago moje, ki se ponavlja v drugem delu

prvega verza vsake kitice razen ĉetrte. Rime so: sanjálo – spaválo, bóre – móre, namurána –

počešljána, kléla – vzéla.

Kraj bunára8

Kraj bunára

díteljina, tráva.

Na tój trávi

líst papíra bílog.

Na papíru čŕno

slóvo píše.

Čŕno slóvo,

al si ţalovíto.

Ţalovíto

do čŕnoga gróba.

Kad zakúnen,

do néba se čúje.

Kad zapláčen,

sva se zémlja strése.

Kad udáhnen,

lístje i tráva usáhne.

Pesem je ţalostna in tudi petje je poĉasno in otoţno. Poleg vodnjaka raste trava, na kateri je bel list

z ţalostno (črno, ţalovito) besedo. Oĉitno je pretiravanje oz. hiperbola: ţalost besede sega vse do

ĉrnega groba, kletev se sliši do neba, jok strese vso zemljo, zaradi ĉlovekovega vdiha rastline

usahnejo, kar za folklorno pesem pomeni izjemno izvirno figuro. Obĉutja lirskega subjekta

odsevajo v naravi oz. lirski subjekt vidi naravo skrajno otoţno zaradi svoje ţalosti.

Jíve óvce páse

Jíve óvce páse

kraj morá zelenóga.

Píka símo, Róška támo,

Jíve pa za njon letí.

Jíve óvce páse

kraj morá zelenóga.

Jéna mu je v móre pála.

Jíve pa za njon letí.

Jíve óvce páse

kraj morá zelenóga.

Pripovedna pesem priĉa o Ĉiĉih kot pastirjih, ki so se pozimi iz notranje Istre umaknili juţneje proti

Kopru, Umagu, Poreĉu in še dlje. Morje je prisotno tudi v tej pesmi, in sicer z epitetom zeleno. Prva

dva verza se ponavljata kot refren, ki poda scensko perspektivo, v nadaljevanju pa gre za dogodek:

ovca pade v morje in Jive jo hiti reševat.

O jíni fánti

O jíni fánti, hómo tjá,9

támo dóli do Tŕsta, naaj!

Dójti čémo u Mitaríju,

dáti čémo za rekíju, naaj!

Dójti čému ú Kozínu,

sísti čémo na mašínu, naaj!

Ho ja na ni na ne na,

sélo i devójke, naaj!

Vojaška pesem poziva fante na vojsko (nabor). Jemljejo slovo od deklet in se odpravljajo preko

Materije na Kozino, kjer bodo sedli na vlak (mašina) in se odpeljali v Trst. Medmet naaj na koncu

vsake kitice dolgo in glasno vleĉejo.

Zgornje pesmi se še danes pojejo in imajo ohranjeno melodijo. Bogat pisni vir pesmi oz. vsaj

verzov, ki so se peli v preteklosti, danes pa je melodija pozabljena, sta zlasti ĉlanek Frana

Juriševiĉa10

ter diplomska naloga etnologinje Sonje Grom.11

Stípan žénu mláti12

Stípan ţénu mláti

z dévetimi báti.

Máčka skóči ná polícu,

vŕţe dóli mástenícu.

Úzme Stípan búricu,

razbíje máčki gúzicu.

Pesem je šaljiva. Stipan (oblika imena Štefan) pretepa ţeno, nazadnje pa udari maĉko, ker je vrgla

klobaso s police. Rima je zaporedna. Nekatere besede imajo za ohranjanje ritma še prednaglasni

obstranski poudarek, tako kot je naglašen tudi predlog na, da prihaja do asonance (ná polícu –

mástenícu): a-(o)-i-u – a-(e)-i-u in hkrati rime: -ícu.

Vložna pesem v bajčno povedko Bile vile13

Góri, góri, bójţi ognjíć,

májka péče kolačíć.

Kómu će ga dáti?

Nájstaríjen bráti,

ki je zad za vráti.

Gre pravzaprav najbrţ za otroško ritmizirano besedilce, v katerem lirski subjekt (otrok) poziva

ogenj h gorenju, da bi mati lahko spekla kolaĉek, ki ga bo dobil najstarejši brat.

Verzi izgubljenih pesmi

Ča se támo u toj góri ţúti?

Cára Kárla téraju rekrúti.

Kárlo, Kárlo, ča si učeníja,

kómu ti si Ávstriju zručíja?!

Zgornji verzi iz pozabljene pesmi imajo gotovo avtorja, vendar se je pesem povsem sfolklorizirala.

Nagovarjajo avstrijskega cesarja in mu oĉitajo, da je dovolil razpad Avstro-Ogrske.

Čŕna góra, púna ti si hláda,

sŕce móje, púno ti si jáda.

Al se góra oslobája hláda,

sŕce jáda, káda u grób páda?

Verzi oĉitno sodijo v (izgubljeno) lirsko pesem, v kateri lirski subjekt svojo ţalost vzporeja z

naravnim dogajanjem: senca temnega gozda je tako ţalostna kot njegovo srce, konec ĉlovekove

nesreĉe bo šele ob smrti.

Próklet bíja, kad si me ljubíja.

Ti si méne ná verí tradíja.

Pádalo ti méso sve od kósti,

káko méni súze od ţalósti!

Ţenski lirski subjekt prav v ljubezenski pesmi soĉno in z veliko sovraštva (preklet bodi) kolne

svojega ljubega, ker jo je prevaral (tradíja), v svoji ţalosti pa mu privošĉi veliko trpljenje: da bi mu

meso padalo od kosti (hiperbola) kakor (primera) njej solze od ţalosti.

Lípa Mára h máši gré

u gugránu do zemljé.

Četíri gúci póli njé

lípo ropotádu,

Máru tjá peljádu.

Verzi opevajo Marijino (Márino) lepoto med odhajanjem k maši. Obleĉena je v tradicionalno ĉiško

oblaĉilo gugran (dolga suknja), ki sega do vse do tal.

Prédi, prédi, mója ščí.

Káko drúge, táko tí.

Dókljen kóga kojonáš,

pótlje prédi, káko znáš.

Lahko bi rekli, da verzi pripadajo socialni pesmi, saj govori o razmerah v druţini v preteklosti. Mati

hĉeri prigovarja, naj bo potrpeţljivo ubogljiva, dokler je samska, ko pa bo našla partnerja (se pravi:

ko bo preskrbljena), bo pa sama odgovorna za svoje ţivljenje. Pridnost je za ţensko velika prednost

pri iskanju moţa. — Sonja Grom (2000: 67–68) je razliĉice našla še v okolici Pule, Pazina, Buzeta

na Hrvaškem in v Strunjanu v slovenski Istri.

Júre kúri pó vodu,

májka bére lábodu.

Dókljen Júre dókurí,

májka skúha i pojí.

Bóg daj májka krépala,

ki ni Júru čékala!

(Úzme Júre brítvicu,

udríţe májki rítkicu.)

V prvem verzu je predlog po poudarjen za ohranjanje ritma. Laboda je najbrţ blitva ali bleda.

Pesem je šaljiva, vendar kaţe na odnos med materjo in sinom, ki ni prav niĉ tradicionalno idiliĉen:

mati sina pošlje po vodo, medtem pa sama pojé kosilo. Lirski subjekt z zelo soĉnim besedišĉem

materi privošĉi smrt (bog, daj, da bi mati umrla; krepala pomeni celo crknila, poginila), ker ga ni

poĉakala s kosilom. Sin se materi mašĉuje tako, da ji z britvijo odreţe rit. Ta zadnji del je kasneje

spontano dodan in ga povedo tiše in srameţljivo.

Svéti Pétar ú raj gréde,

májka zá njin tŕkon téče.

Názad, názad, míla májko!

Kad si oštaríca bíla,

vódu k víncu zalivála,

svóju dúšu u gríh zapeljála.

Tudi ta pesem je šaljiva. Pokojna mati gre za svetim Petrom v raj, vendar jo svetnik naţene, ker ni

bila poštena gostilniĉarka in je grešila.

Oj divójko, kámo gréš?

Ja te čékan préz brgéš.

Ráda bin ti jih kupíla,

ma san móšnju izgubíla.

Pesem je zbadljiva. Fant dekle poziva v posteljo, rekoĉ da jo ĉaka brez hlaĉ (brgeš), ona pa njegovo

pobudo duhovito zavrne.

Oj divójko, júmiléna,

sídi méni ná koléna.

Síla bin ti na koléna,

al mi mója májka né da.

Oj tranína, trájninéna, trájnajnáj,

ma mi mója májka né da.

Ta šaljiva pesmica ima podobno témo, le da je dekletov izgovor zdaj materina prepoved.

5.2 Folklorni obrazci

Najbogatejši vir folklornih obrazcev je ţe omenjena zbirka Čičke prekvantice z Goca Renata

Podbersiĉa, ki je izšla leta 2007. Sicer Golĉani folklorne obrazce ves ĉas uporabljajo tudi v ţivem

govoru. Naj jih navedemo le nekaj za vzorec.

Rekla in rečenice: Lípe su mi Múne i Ţejáne, a još líplji Golác i Poljáne. — Číč láţe, Istriján vérje.

— Ni za Číča bárka, ni za mornára óvca. — Čič ni za bárku in ni bárka za Číča. — Číča ni

prevárija nídan hudíč. — Četíri séla – jedán Golác. (Mišljeni so še zaselki Brdo, Zagrad in

Gojaki.) — Za bíti se móreš rodíti. — Zdráv i mlád ni siromák. — To nísu mrávi navúkli, to su zúbi

natúkli. — Póšla bi bába u Rim, da bi jimála s kin. — Óvca néče tánca ne pijánca, négo svóga

dóbroga znánca. — Sto lít šúle fáli. — Se óre káko se móre. — I kóţu názed! — Bríţna ti pámet

štúrlova! — Još se továr pálice navádi. — Díca nísu ljúdi. — Múna te zamúnila! (To je tudi

primer besedne igre.)

Pregovori: Ki políti u hládu leţí, pozími prázan trbúh drţí. — Ki se jedán put opári, púše još mŕzlu

kášu. — Ki dúgo spí, mu se sláma za rít drţí. — Ki rad ne úzme, još manj rad da. — Ki se ne

srámi, níma pošténja. — Sváka gláva – svója pámet. — Več válja prešpárana kókoš négo pojíden

vó. — Ča prešpáraš mlad, star nájdeš. — Izpod črne kráve pomúzeš bílo mlíko. — Kádi ovca

stáne, támo zláto posére. — Ako te ud tvóje palénte štúmik bolí, ud drúge če te gláva. — Ako ni

díma, ni pečénja. — Brez gŕma ni hláda. — Ni híţe prez kríţa. — Ki se díma ne nadími, se ógnja

ne nagríje. — Ča noč prespí, vuk rad pojí. — Bríţna ţéna, kojá múţa góni kopáti. — Bríţan muţ,

kojí góni ţénu préslicu prijáti. — Ki se s pópi (duhovniki) bráti, níma s kin oráti.

Razni drugi frazemi: delati škulju u vodi (poĉeti nekaj nesmiselnega'), pójti s pojídenin u málin

('zadolţiti se'), résti u vrájţi híţi ('biti slabega porekla'), míšati móţdane ('motiti se z nesmiselno

zapletenimi miselnimi procesi'), biti máli káko víngrot/vélik káko lantína/slábe céri/uglómban i suh,

da bi kózu meţ róge cékija ipd.

Zapovedi in svarila: Sídi i jí, káko Bóg zapoví! (Zapoved ob kosilu.) — Hóte z Bógon! (Ob

odhodu.) — Stávi praščíča po ríti u prkát. (Znamenje vraţeverja, ĉeš da je treba prašiĉa gnati v

svinjak z ritjo naprej, kar naj bi ga obvarovalo pred štrigami.) — Ne govóri pod stríhu, ko ne če

dójti kača u gnjízdo. (Da ne bi otroci preveĉ kriĉali po hiši.) — Bóh nas učúvaj! — Bog sečúvaj

unóga človíka, ki ga Bog narúţi! — Boh te ubvári svíh továri! — Ţívoga človíka se boj, ne mŕtvoga.

— Búdi dóma i ne hodi po drugih híţah, da ne biš ljúdan míši ponésla. (Svarilo porodnicam, ki še

niso opravile obreda vpeljevanja v cerkvi štirideset dni po porodu.) — Ne daj ditétu príko míre, ki

ne bu níkad múţ ţ njéga. (Svarilo pred razvajanjem otrok.) — Dítetu na volju, a ócu i mátari véliku

nevólju. — Úškaj ga, če ti ben s kaménjon múhe brániti. — Ne grebi kotá, ki če padati daţd, kad se

buš uţeníja. (Svarilo otrokom, da ne bi preveĉ jedli.) — Nídan ne fáli, ki se ráno ustáne i mlad

uţéni. — Múţa pítaj káko tíča, pótlje ga góni káko hudíča. (Šaljiva zapoved ţeni, kako naj ravna z

moţem.) — Ne púšti si, da ti ţéna príko bráde pljúče.

Priţeljive kletve: Hudíč ti u berikátu dóša! — Hudíč ti u čríva dóša i u koradélu! — Hudíča pojíla i

popíla. (Vendar pred kletvami tudi svarijo z reĉenico: Ki kúne, san sébi vríču jóha púne.)

Napovedi opravil ali menjavanja letnih ĉasov ob godu posameznega svetnika: Svéti Lúka pérje dóli

túka. (18. oktober) — Svéti Jákov – ali zgoríti ali zoríti. (25. julij) — Svéti Iván – s kóson ván! (24.

junij)

Vremenska rekla

Daţd z Mun – ni mókar nánka sapún. — Svéti tri králji su zímu dopeljáli, u Tŕstu naloţíli, u Gócu

razloţíli. — Si rójen márča – si káko vríme. — Ko ni u májiču dáţda, ne čékaj dóbre lítine. — Ko

se Frušvičánki krílo ne zmóči, če se Nográjki zmočíti. (Frušviĉanka in Nograjka sta golški obliki

poimenovanja za prebivalki Hrušice in Podgrada.) — Za se svéte zíma póli péte.

Zbadljivke, namenjene prebivalcem posameznih krajev

Za prebivalce vasi Poljane: Grémo u Poljáne po jéno slípo jánje. — Poljánci – driskalánci – cvéke

iskáli, hudíča kováli. (Do bliţnjih Poljancev so najbolj kruti in jim tako oĉitajo slabo ţivino (slepo

jagnje) ali celo stike s hudiĉem.) — Za prebivalce Obrova: Grémo u Ubróv po jedán pokróv.

(Pokrov je bel prt, s katerim se pokrije mrliĉa v krsti.) — Za prebivalce Materije: Grémo u Metaríju

po jénu bateríju. — Za prebivalce Gradišĉa: Grémo u Grdíšte pó jenó platíšte. (Zadnji dve

zabavljici sta manj izvirni, saj je izbor besed podvrţen iskanju rime za vsako ceno. Besedilca so

ritmizirana.) — Neritmizirana in nerimana rekla so namenjena še vašĉanom Markovšĉine (Češ

jimáti za ţénu vílu z Márkoštine.), Jelovic (Jelóvčan je vrag ud človíka.), Vodic (Jímaš razbíta

kolína káko múla vodíčka.) in Gradišĉa (Hódi bos káko Fírar z Grdíšta.).

Otroški ritmizirani besedilci

Kébar, kébar, / góni krávu u rébar! — Kébar, kébar, / góni krávu píti; / ko ti néče píti, / údri je po

ríti.

Péteh kukuríče, / na vrátih se prehíče, / čúle su ga déklice, / pometále su tja préslice / i su mu vézale

zélen trak za vrat.

Pustna pesmica

Škaramúti grédu,

sívu vúnu prédu.

Ča čemó jin dáti?

Dréka na lopáti.

Otroška izštevanka

Énce bénce ná kaménce,

trója vráta zá pečáta,

éri, béri, kúku, éri,

éden, dvá, trí,

pójdi, púta, van ti.

Izštevanka ob trganju cvetnih listiĉev velikih marjetic, ki so tako dobile ime více-paká

Více, paká, nebésa.

Me ljúbiš,

me rád imáš,

me za nórca imáš?

Verza, ki se ponavljata ob tolĉenju vejice divjega kostanja, da se je nabral sok in se je lubje snelo,

iz njega pa se je napravilo pišĉalko, ki jo imenujejo trobenta:

Pópi-líči, pópi-láj,

ţíva vóda ná vodáj ...

Izštevanka na prste

Palec (pálac): Uví je réka: Ja san láčan.

Kazalec (kazálac): Uví je réka: Ča ču ti ja?

Sredinec (šúštar): Uví re réka: Hómo krésti.

Prstanec (ţnjídar): Uví je réka: Gríh je krésti.

Mezinec (máli piculínac): Uví je réka: Ču povídati Bógiču i če mi dáti jénu súpicu krúha i súpicu

síra i glaţíč vína, pak ču bíti sit.

Molitev ob jutranjem umivanju14

Dóbro jútro, vódica Jordána,

ki si krstíla Bóga i svétoga Ivána.

Kŕsti túdi méne

i své gríhe z méne.

Vóda náme, gríh iz méne,

svéti Pétar, ríši méne.

Bóg se usmíli za dušíce u vícah.

Velikonočna molitev

Gospód i Bog se vstáne na svóje svéto jútro ráno na svóje svéte noţíce, góri dvígne svóje svéte

ročíce. On pogléda príko svójega désnoga raménca, súnčen stok u bóţjem gróbu i zapázi tri devíce,

dva anjélka, dvanájst júgri bóţjih.

Jéţuš ţ njími pregovóri: »Pogledájte, krstijáni, móje ráne, ki su méni dáne na véliki pétak. Ki mi

zmóli tu molítvicu, kvárnak dának, sváki dának u Korízmi stástih ust i právoga sŕca, ja ču njéga

liberáti ógnja gorúčega, vóde tekúče i ču ga postáviti k Bógu Očétu in Sínu in Svétomu Dúhu, kádi

prebíva Utác i Sin i Svéti Duh.«

Molitev kaţe na prvotno besedilo v slovenskem knjiţnem jeziku, ki pa je prilagojeno zakonitostim

ĉiškega nareĉja.15

5.3 Folklorne pripovedi

V zbirki Marije Tonĉiĉ Štrancar16 so bile objavljene naslednje pripovedi: pravljici Stvar, ki nikada

ni bila i nikada ne bude in Tri brati Čiči, junačiči, šaljiva povedka Kadi se kadi, bajĉni povedki Bile

vile in Brat, posudi bat ter zgodovinske povedke Na Grdini je nikad bia grad, U Golcu je nikad

kontrabant lifra ter Pepa, to je jen znak. Zgodbe govorijo o iznajdljivosti Ĉiĉev, o njihovem

pastirskem ţivljenju, o vsakdanjih šaljivih prigodah, o tihotapskih poslih, o nekdanjem gradu, celo o

vilah in podobnem. Zapisi so jezikovno precej šibki, saj govor Golca ni verodostojno podan, ĉesar

pa avtorici nikakor ne smemo oĉitati, saj ni Golĉanka, vsekakor pa se je potrudila, da je pripovedi

po svojem posluhu ĉim bolje podala in ohranila sporoĉilo ter to bogato slovstvenofolklorno

dedišĉino za veĉno ohranila.

Pavel Medvešĉek17 je najveĉ pisal o bajnem bitju po imenu Štrped, a ţe ob izidu njegove zbirke so

Golĉani potoţili, da teh zgodb ne poznajo, vsi njegovi informatorji pa so bili ţe pokojni. Res pa je

nad Golcem vzpetina z imenom Štrped, za katerega Medvešĉek navaja lepo pripoved o nastanku

imena, in prav moţno je, da so tod nekoĉ ţivele zgodbe o skrivnostnem bitju. Ostale zgodbe so še

Runjevica, Podgradska grofična, Štrped, Podganje leto, Tihotapci, Štrpedov rod, Skandan,

Medviţičev Štrped, Kozja pastirica, Turki, Ţito in Bolno dekle. — Sonja Grom18 omenja pripoved o

Zlatičorki, ki jo je zapisal Joţko Šavli, vendar je Golĉani ne poznajo. Obstajajo še pripovedi o

nastanku imen posameznih jam (npr. Kasérova jama) ipd. Sam sem zapisal še zgodbe o strašni babi,

ki naj bi ĉakala na poti v Trst, pa o tem, kako so posamezne osebe dobile vzdevke ali posamezne

hiše svoja hišna imena. Takšna je npr. zgodba, ki sem ji dal naslov Pop:19

Untón Jíkin z Zágrada je kúpija híţu na Gójaki ud Šímčovih. Jedán dán je – káko sáki dán – skúpa z

drúgimi učári pása óvce na vrh Júgna. Bíla je nedílja i jin je bíja dúg cájt, zató je Untón Jíkin réka:

»Hómo góri na vŕh Medvíţice, na unú grótu ču ja státi i vi čéte státi pod grótu i ja ču van učeníti

mášu.«

Ji Untón Jíkin je póša na grótu i jin je lípo učeníja mášu i ud uní pút su ga začéli zváti »Pop« i se

ne réče več »na Gójaki póli Šímčovih«, négo se réče »póli Pópovih«.

Zapisanih je vsaj še petero drugih pripovedi, ki bi utegnile biti zanimive širšemu krogu bralcev in

bodo objavo morda doĉakale kdaj v prihodnje. Priĉujoĉa razprava naj bo le skromen dokaz, da je

slovenska Ĉiĉarija neusahljiv vir slovstvenofolklornega bogastva, ki bi ga bilo potrebno rešiti pred

pozabo. Nedvomno pa je tudi po bliţnjih Brkinih in Matarskem podolju mogoĉe najti še obilo

gradiva, ki ĉaka na pridne zapisovalce.

1 Renato Podbersiĉ: Čičke prekvantice z Goca. Folklorni obrazci z Golca v Slovenski Čičariji. Koper: Libris, 2007.

2 Marija Tonĉiĉ Štrancar: Frk, čez drn – frk, čez trn. Prolke, pravce, štorce in prfjetce iz Brkinov in Čičarije. Zbirka

Glasovi. 30. knjiga. Ur. Marija Stanonik. Ljubljana: Kmeĉki Glas, 2005. 3 Sonja Grom: Golac v Čičariji. Povezava duhovne kulture in vsakdanjega načina ţivljenja. Diplomska naloga.

Ljubljana: Filozofska fakulteta, 2000. 4 Fran Juriševiĉ: Slovenska Ĉiĉarija v pesmi. V: Jadranski koledar. Trst, 1955. Str. 196–198.

5 Pavel Medvešĉek: Štrped. Zgodbe o Štrpedu iz Materskega podolja, Podgorskega Krasa in Čičarije. Bilje: Studijo

RO, Zaloţništvo Humar, 1997. 6 Vsako kitico se zapoje dvakrat.

7 Prvi verz v vsaki kitici se trikrat ponovi. — Zapela Tereza (Dinka) Ivanĉiĉ (r. 1932, dekliški priimek Maglica), Golac

42. Zapisal Nejc Ivanĉiĉ 20. 11. 2006. 8 Vsako kitico se zapoje dvakrat; poĉasi, otoţno. Zapela Tereza (r. 1932) in Franc Ivanĉiĉ (r. 1930), Golac 42. Zapisal

Nejc Ivanĉiĉ 30. oktobra 2006. 9 Prvi verz vsake kitice se zapoje trikrat, precej hitro.

10 Fran Juriševiĉ: Slovenska Ĉiĉarija v pesmi. V: Jadranski koledar. Trst, 1955. (196–198)

11 Sonja Grom: Golac v Čičariji. Povezava duhovne kulture in vsakdanjega načina ţivljenja. Diplomska naloga.

Ljubljana: Filozofska fakulteta, 2000. 12

Zapisala Sonja Grom (2000). Za silo onaglasil Nejc Ivanĉiĉ. 13

Zapisala Marija Tonĉiĉ Štrancar (2005). Pripovedovala Francka Ivanĉiĉ - Šafarova (r. 1922) na Golcu leta 1998. 14

Tereza Ivanĉiĉ (1932) tako moli vsako jutro ţe vse od otroških dni. 15

Drugo razliĉico te molitve zapiše Milan Lipovec v Čubejski prigodi (<http://lit.ijs.si/lipovec1.html>). 16

Marija Tonĉiĉ Štrancar: Frk, čez drn – frk, čez trn. Prolke, pravce, štorce in prfjetce iz Brkinov in Čičarije. Zbirka

Glasovi. 30. knjiga. Ur. Marija Stanonik. Ljubljana: Kmeĉki Glas, 2005. 17

Pavel Medvešĉek: Štrped. Zgodbe o Štrpedu iz Materskega podolja, Podgorskega Krasa in Čičarije. Bilje: Studijo

RO, Zaloţništvo Humar, 1997. 18

Sonja Grom: Golac v Čičariji. Povezava duhovne kulture in vsakdanjega načina ţivljenja. Diplomska naloga.

Ljubljana: Filozofska fakulteta, 2000. 19

Pripovedoval Franc (Frane) Ivanĉiĉ - Kerš (Keršov), rojen 1930, Golac 42. Zapisal Nejc Ivanĉiĉ 11. 11. 2006.