VELIKA MATI (Erich Neumann)

Ko analitična psihologija govori o prvobitni podobi arhetipa Velike Matere, se naslanja na notranjo podobo v človekovi psihi, ki se kot psihični fenomen simbolično izraža skozi figuro Velike Boginje v mitih in umetniških kreacijah človeštva.Pri arhetipu moramo razlikovati med:

1. čustveno-dinamično komponento2. njegovim simbolizmom3. njegovo materialno komponento4. in zgradbo.

1. Dinamična komponenta se manifestira kot energetski proces v psihi, ki se odvija v nezavednem in v vmesnem prostoru med zavednim in nezavednim (m.o. individualno nezavedno?) kot pozitivne ali negativne emocije, fascinacije ali projekcije, pa tudi tesnoba, manična ali depresivna stanja in občutek o nadvladanju ega. Vsako razpoloženje, ki zajame celo osebnost, je izraz dinamičnega vpliva arhetipa, ne glede na to ali je sprejet ali zavrnjen s strani zavesti in ostane v nezavednem.

2. Simbolizem arhetipa se manifestira v specifičnih psihičnih podobah, ki so zaznane skozi zavest in so različne od arhetipa do arhetipa. Različni aspekti, pozitivni ali negativni, istega arhetipa se kažejo na različne načine. Seveda se negativni aspekt nekega arhetipa npr. Velike Matere izraža drugače kot negativni aspekt Velikega Očeta.

3. Z materialno komponento arhetipa mislimo na smisel vsebine, ki je razumljiv zavesti – to pomeni, da se je arhetipska vsebina nezavednega asimilirala v zavesti.

4. Struktura arhetipa je kompleksna mreža psihične organizacije, ki vključuje dinamiko, simbolizem in smisel vsebine, katerega jedro je arhetip sam.

Arhetip je sam po sebi nuklearni fenomen, ki transcendira zavest in njegova večna prisotnost je nevidna. Deluje pa kot magnetno polje, ki usmerja nezavedno vedenje osebnosti skozi vedenjske vzorce vzpostavljene skozi instinkte. Posamezni arhetipi niso izolirani, pač pa se prepletajo. Ta prepletenost je večja pri neizdiferencirani zavesti in manjša pri razviti.

Polivalenca simbolov je značilna za manifestacijo arhetipov. Manifestacija arhetipa kot simbolno izražanje nezavednega se v odnosu do človeka lahko izraža na dva načina, ki izgledata nasprotujoča, a sta v bistvu komplementarna. Arhetip se lahko manifestira spontano in takrat deluje neodvisno od psihične situacije posameznika ali grupe, kot avtonomna sila, ki določa aktualno situacijo. To je najbolj očitno kot fenomen »vdora« ali psihoze, kjer izbruhne nepredvideno in kot nekaj »povsem drugega« in kjer je nemogoče najti povezavo med vzrokom in žrtvijo erupcije. Ko govorimo o arhetipu in simbolu kot o spontani in neodvisni pojavi od zavesti, pomeni to, da ego, kot center zavesti, ne sodeluje aktivno in z vednostjo pri pojavljanju tega simbola oz., da zavest ne more narediti ali izbrati simbola, da izkusi arhetip.To seveda ne izključuje odnosa med arhetipom in celostnostjo osebnosti ali zavestjo, saj manifestacija nezavednega ne predstavlja samo spontanega izražanja nezavednega procesa, pač pa tudi reakcije

ne-zavestne situacije posameznika. In te reakcije so vidne predvsem v sanjah in so kompenzacijske narave. To pomeni, da je pojav arhetipskih podob in simbolov delno določen s posameznikovo tipološko strukturo, njegovim zavestnim odnosom, z leti …

Arhetip Velike Matere izhaja iz ženskega arhetipa, katerega osnovna lastnost, kot prvobitnega arhetipa, je združevanje pozitivnih in negativnih aspektov kot celote. Ta oblika nasprotujočih si lastnosti, njegova ambivalenca v prvobitnem arhetipu je značilna za izvorno situacijo v nezavednem, ki jo zavest še ni razdelila v antiteze. Zgodnji človek je tako izkušal paradoksno istočasno sopojavnost dobrega in zlega, prijaznega in neprijaznega (m.o.: isto se dogaja v zgodnji razvojni fazi otroka). Skozi razvoj zavesti sta se dobra in slaba boginja začeli ločevati in ločeno častiti.V začetni fazi zavesti je numinoznost arhetipa presegala človeško moč predstavljanja, zato se v začetku ni mogla manifestirati v nobeni obliki. Kasneje, ko je že prevzela obliko v domišljiji človeka, pa so bile te predstave pogosto strašljive in nečloveške. To je faza pošastnih kreatur, sestavljenih iz različnih živali ali iz živali in človeka (krilati lev, sfinga, krilate pošasti z žensko glavo, faličnih figur…). Sam pomen simbola komunicira in je konceptualno razumljiv samo visoko razviti zavesti in še to z veliko bolečine.

Mit je prvobiten jezik blizu psihičnim procesom in nobena intelektualna formulacija ji ne seže blizu z izraznostjo in bogastvom podob. Ti psihični procesi bazirajo na prvobitnih podobah, ki so najbolj ustrezno nadomeščene s figurativno govorico, ki je jezik simbolov, izrazni jezik nezavednega in človeštva. Zgodnji človek, kot otrok, je zaznaval svet mitološko.

Otrok najprej dojema mamo kot vsemogočno osebo – Veliko Mati, od katere je vse odvisno in ne kot njegovo lastno mati, ki jo dojame kasneje, ko se začne zavedati sebe. Življenje človeka v začetku se je odvijalo bolj skozi nezavedno kot zavest, bolj so ga usmerjale arhetipske podobe kot koncepti (ki so miselne formulacije), bolj instinkti kot prostovoljne odločitve ega, živel je v skupinah in ne posamezno. Njegov svet je bil voden in izkušen iz nezavednega, sveta ni sprejemal skozi funkcije zavesti kot objektivni svet od katerega je kot subjekt ločen, pač pa mitološko, v arhetipskih podobah, simbolih, ki so spontan izraz nezavednega, ki pomaga psihi, da se orientira v neznanem svetu.To pomeni, da se simboli, za razliko od funkcije zavesti, ne nanašajo na individualni jaz, pač pa na celotni psihični sistem, ki zajema zavest in nezavedno, zato simbol vsebuje zavestne in nezavedne elemente.Zavest lahko elemente asimilira relativno hitro, lahko pa zelo počasi ali sploh ne, kar ostaja iracionalno in izven dometa zavesti. Simbolične podobe nezavednega so kreativni izvir človekovega duha.

Uroboros – simbol psihičnega stanja začetka, izvorne situacije, kjer človekova zavest in ego še nista izdiferencirana – kaos. Kot simbol izvora in nasprotja, vsebovanega v njem, je uroboros Veliki Krog, v katerem je združeno vse. Za ego je to »borderline«. Uroboros je stanje iz katerega izhajajo prvobitni starši in figura Velikega Očeta in Velike Matere (je primer neizdiferenciranega prvobitnega arhetipa).

Projekcija – vsebine nezavednega najprej izkusimo navzven kot zunanji svet, kot projektor, ki projicira slike na platnu (slike vidimo na platnu, so pa v projektorju).

Notranji fenomeni se ne nanašajo na zunanje, ampak zadržijo lastnosti projekcije – kot v sanjah: tudi sanjskemu egu se sanjski svet zdi kot nekaj zunanjega in vsebine notranjih projekcij so v bistvu psihične vsebine, ki se sanjskemu egu zdijo kot zunanje vsebine.

Velika Mati ima tri »oblike«: dobra, strašna in dobra-slaba mati. Dobra Mati vsebuje pozitivne elemente, Strašna Mati negativne, dobro-slaba pa omogoča združitev pozitivnih in negativnih elementov.Velika Mati, Dobra Mati in Strašna Mati tvorijo kohezivno arhetipsko grupo.

Osnovna, elementarna lastnost ženskega principa je, da želi vse zadržati, kar izraste iz nje in obkrožati stvari kot večna substanca. Vse, kar je ustvarjeno iz nje, ji pripada in ostaja njen subjekt. Ta elementarna lastnost je vidna pri slabo razvitem egu in zavesti, kjer prevladuje nezavedno. Elementarni karakter je temelj konzervativnega, stabilnega in nespremenljivega dela ženskega principa, ki prevladuje v materinstvu.

V relaciji med egom in nezavednim lahko opazimo psihično gravitacijo – tendenca ega v vrnitvi k izvornemu nezavednemu. Ta tendenca je proporcionalna moči ega in zavesti: šibkejši ko je ego in zavest, močnejša je psihična gravitacija k obnovi nezavednega stanja, saj sta ego in zavest prešibka, da bi se uprla gravitaciji ( pri zgodnjem človeku ali otroku). Govorimo o tenzijah med energetskimi naboji med dvemi sistemi: zavest in nezavedno. Gre za privlako večje mase, ki se manifestira kot večja zaloga energije. Ko se zavest razvija, ustvarja neodvisno in relativno samozadosten sistem z ego kompleksom kot svojim centrom. Ko je zavest dovolj kompetentna, vsebine ostajajo v njej in so dostopne zavesti. Če pa se zavest zreducira, oz. se njene kompetence zmanjšajo, te vsebine reagirajo na privlako bolj kompetentnih vsebin nezavednega (kompleksov in arhetipov) in vsebine še enkrat postanejo nezavedne. Psihična depresija, karakterizirana kot »znižanje mentalnega nivoja« (abyssement du niveau mental), se kaže kot izguba življenjske energije, pomanjkanje entuziazma, šibka volja, utrujenost, nesposobnost koncentracije, pa tudi suicidalna nagnjenja. Vse to je tudi navzven vidno, pojavlja se tudi v družinskem simbolizmu svetlobe, sonca, lune, junaka, ki ga požira tema… Analiza odkrije izbruh arhetipa Strašne, požrešne Matere, katerega psihična privlaka je tako močna zaradi energetskega naboja, da se mu ego ne more upreti in potone, oz. je požrt od njega. Nasprotno dogajanje lahko simbolično predstavimo s sliko junaka, ki požrt od pošasti odreže del njenega srca in jo s tem ubije. To ustreza simbolično zavestni realizaciji. Pravilen odgovor na nivoju zavesti je, da ko razkoljemo arhetip, ego doseže dvig zavesti, torej zavest prodre do razumnih delov arhetipske vsebine in jo inkorporira vase. Ego se ojača in zavest se razširi. Prejšnji izgubljeni libido se vrne, ojačan z odcepljenim arhetipom, ki ga asimilira in je tako drug libido. V simbolnih slikah junak, kot moški heroj, predstavlja zavest medtem, ko je požirajoče nezavedno predstavljeno kot figura ženske pošasti in to velja ne glede na spol tako pri ženskah, kot pri moških: (ego) zavest - moški princip, nezavedno – ženski princip.

V smislu psihične energije, osnovni karakter ženskega arhetipa in njen simbolizem izraža izvorno situacijo psihe, ki si jo slikamo kot matriarhalno. V njej je nezavedno kot celota dominantno nad individualnimi vsebinami in težnjami. V tej fazi razvoja nezavedno

determinira vse psihične procese do take stopnje, da ego, ki predstavlja določen del psihe, ne more doseči neodvisnosti glede na psihično gravitacijo, ki je na strani nezavednega in se vedno znova potopi vanj in kroži kot satelit okoli ženskega arhetipa. To razumemo, če si predstavljamo kako je zgodnji človek bil podoben oz. blizu živalim v psihološkem smislu. Primarna vloga instinktov in (na)gonov v teh bitjih priča, da so dominirani z Veliko Materjo. Šele postopoma se je razvila individualnost, ego in zavest. Zavest je bila v tej fazi (kolikor jo je sploh bilo, saj ego še ni bil formiran) vodena od nezavednega. Konflikt med nezavednim in zavestjo nastopi, ko se ego zavest okrepi in postane neodvisna.

Transformativna lastnost ženskega principa je izraz drugačne psihične konstelacije, ki je pa tudi povezan z žensko simboliko. Tukaj je poudarek na dinamičnem elementu psihe, ki vodi h gibanju, spremembi oz. transformaciji. V psihičnem razvoju je transformativna lastnost najprej dominirana s strani osnovne, šele potem odvrže to dominantnost in postane neodvisna. Transformativni karakter očitno deluje v osnovnih funkcijah materinstva – nosečnost, vzgoja otrok,… Funkcija hranjenja se lahko pripiše osnovni ali transformativni lastnosti – odvisno od tega kje leži poudarek: ali na želji ohraniti kar obstaja (osnovna) ali pa na želji za spremembami ali amplifikacijami (transformativna). Torej ti dve lastnosti nista antitezi, ampak se kombinirata in prepletata in le izjemoma je posamična lastnost izolirana. Vendar, ker sta obe hkrati prisotni, je ena velikokrat dominantnejša.

Dinamično premikanje znotraj Velikega Kroga (uroborosa) pripada transformativni lastnosti ženskega arhetipa. A na začetku, v prvi fazi, še ne prevzema te oblike, začne samo ustvarjati spremembe znotraj cirkuliranja kače, kajti uroboros začetka ni samo krog, pač pa kolo, ki se vrti okoli sebe, kača, ki hkrati nosi, oplaja in požira. V psihološkem smislu to pomeni, da kjer je elementarni karakter dominanten, vsi procesi spremembe potekajo znotraj nezavednega in čeprav se ego zavest že začenja oblikovati, se samo za kratek čas zaveda svojega obstoja in ponovno ponikne v nezavedno. Bolj ko se osebnost razvija in izdiferencira iz nezavednega, bolj postaja transformativna lastnost neodvisna in se izkuša kot taka.Transformativna lastnost vodi k razvoju – to pomeni, da prinaša gibanje in nemir. Posledično se zavestno izkušanje ne občuti kot samo pozitivno in nezavedno kot negativno. Obe lastnosti sta ambivalentni, kar je tipično za ženski arhetip, kot tudi za Veliko Mati. Čeprav je elementarna kot tudi transformativna lastnost izkušena tudi kot projekcija, kot kvaliteta sveta, se prvenstveno pojavlja kot psihična kvaliteta, točneje kot ženski arhetip.Tu moramo razločevati med moškim izkušanjem transformativnega značaja in ženskega izkušanja sebe. Ženska predvsem naravno izkuša to v nosečnosti, v njenem odnosu do otroka, ki raste v njej in pri porodu. Tukaj je ženska organ in hkrati instrument transformacije obeh – njene lastne in otrokove strukture znotraj in izven nje. Torej je za žensko transformativni značaj od začetka povezan s problemom TI odnosa (m.o.: simbol Venere kot ženske je zmeraj zlitje z drugim, za razliko od Marsa, ki je individualen princip).

Misterij transformacije za žensko je prvenstveno kri, ki jo pripelje do izkušanja lastne kreativnosti in do numinoznih vplivov na moškega. Razvoj od deklice do ženske je veliko

bolj poudarjen kot od fantka do moža. Menstruacija – prva krvna misteriozna transformacija v ženski, nosečnost je drug krvni misterij. Rast ploda prinaša v žensko spremembe v osebnosti. Čeprav je ženska transformacija materinstva dokončana z rojstvom, sam porod sproži nove arhetipske konstelacije, ki preoblikuje žensko življenje do samih globin. Negovati in ščititi, ohraniti toplo … to so funkcije v katerih elementarni značaj ženskega arhetipa deluje v odnosu do otroka. In ta odnos je bistvo transformacije. Po porodu se zgodi tretja krvna skrivnost – transformacija krvi v mleko, ki je temelj prvobitnih misterijev – transformacija hrane.

Poleg teh sprememb, ki delujejo na nivoju telesa, so tudi druge situacije, ki delujejo na njeni relaciji TI. Moški izkušajo ta ženski aspekt direktno in indirektno kot provokativno, kot moč, silo, ki ga spravi v gibanje, požene v spremembe. Razlika je ali je transformacija moškega povzročena s pozitivno ali negativno fascinacijo, privlačnostjo ali odbojnostjo na strani ženskosti. Speča lepotica in ujeta princesa, kot tudi aktiven navdih ženskega arhetipa, ki povzroča rojstvo novega, so eksponente transformativnega značaja ženskega principa, ki doseže najčistejšo obliko v figuri anime. Moška anima je oblikovana delno na osebni, delno na arhetipski izkušnji ženske. Zato je moška anima produkt pristne izkušnje narave Ženske in ne samo njegove projekcije. Anima je nosilec transformativnega značaja ženskega principa. Je tista, ki premika, je spodbujevalka sprememb, ki opogumlja akcijo in kreacijo tako znotraj kot zunaj. Elementarni značaj ženskega arhetipa skuša ego raztopiti, dočim transformativni značaj anime požene osebnost v gibanje in jo transformira. Ta proces je lahko nevaren, ko Velika Mati ali celo materin uroboros nadvlada animo – kar pomeni, da razvojno potrebna ločitev anime od materinega arhetipa ni bila popolna.Če je matriarhalna ženskost (materina ženskost?) (feminine) predominantna, najdemo pri otroku, rojenemu iz tega, hermafroditski simbolizem, ki vsebuje neizdiferencirane uroborične lastnosti.

Anima ima poleg pozitivnega tudi negativni aspekt. Dokler sta ego in zavest v odvisnem položaju, se transformativni značaj nahaja v elementarnem in plava v nezavednem ter ne ustvarja konfliktov. Ko osebnost pride v konflikt s transformativnim značajem ženskega arhetipa, bo izgledalo kot, da je ženski arhetip odločil, da zadrži ego kot prijatelja.Anima konfrontira ego s sodbo, ki jo ego mora vzdržati. Anima ne predstavlja, kljub nevarnosti, da je lahko zvezana z njo, take grozovitosti na isti način kot Velika Mati, ki se ne ukvarja z neodvisnostjo, samostojnostjo posameznika in ega, pač pa ga spodbuja k temu, da reagira. Tudi ko anima deluje negativno, posameznika spodbuja k dejanjem s tem, da nekaj ukrene..

Ženske v katerih dominira elementarni značaj so z moškim povezane samo kolektivno, na nezavedni ravni. V patriarhatu ženska vidi moškega kot arhetipskega očeta, ki vzdržuje otroke, ki zagotavlja varnost in socialno pozicijo v družbi. Ženske v katerih dominira transformativni značaj predstavljajo višjo stopnjo razvoja, ker ženski arhetip zavestno izkuša in je sposoben pristnega odnosa.

Osrednji simbol ženskega arhetipa je posoda (telo kot posoda – in ne samo pri ženskah). Kar si zamišljamo kot metabolični simbolizem, je izraz fenomena telesa kot

posode.Vstopne in izhodne točke na telesu, kot tudi cela koža so posebnega pomena. Vsemu kar vnašamo sledi iznos. Notranjost sama pa predstavlja neznan teritorij – kot nezavedni svet instinktov. Začenja se z otrokovo elementarno izkušnjo lakote in žeje, ki kot vsaka potreba in instinkt prihaja od znotraj, od telesne posode, in ga vznemirja. Notranjost telesa je arhetipsko identična pri prvobitnem človeku z nezavednim, kot sedežem psihičnih procesov, ki je človeku predstavljala njegova notranjost v njemu in v temi.Simbolizem posode – telesa, ki »vsebuje« psiho, nam je še danes blizu s tem, ko govorimo o »notranjih« vrednotah, kot da bi bile dejansko fizično v nas, v našem telesu-posodi in kot da bi tudi prišle iz njega. V realnosti so vsebine nezavednega v enakem pomenu zunaj nas kot svet objektov. Zunanji svet je izkušen kot svet-telo-posoda, ko je npr. nezavedna vsebina mitološko izkušena kot bog, zvezda in je vidna v »trebuhu nebesne žene« (nebo). Potem so lastnosti borbenega, agresivnega Marsa, ki si ga slikamo kot agresivni, reakcijski impulz, istočasno tudi zunaj kot zvezda, kozmična entiteta in hkrati notri v trebuhu nebesne matere. Ta dvopomenska naravna projekcija odgovarja psihični realnosti, ki jo naša zavest oblikuje, ko govori o kolektivni, transpersonalni vsebini, ki je v psihi imenovana kolektivno nezavedno. Zgodnji človek, ki se še ni zavedal, je sebe vnašal v vse in vse v sebe in tako napolnil svet okoli sebe s slikami nezavednega. S tem je projeciral sebe v tri področja notranjih površin telesa-sveta, ki ga je obkrožal. Prostori v katerih so podobe nezavednega vidne kot podobe sveta so: 1. nebo nad njim, 2. zemlja na kateri živi z vsemi živimi bitji in 3. področje, ki ga je izkušal kot temen prostor pod njim, podzemlje, znotraj zemlje. Zgodnji človek je živel v sredini psiho-fizičnega prostora, kjer je bilo zunaj in znotraj, svet in človek, moči in stvari povezano v nedeljivo celoto (simbol te izvorne situacije predstavlja zaokrožena kača, ki žre svoj lasten rep – uroboros). Moderna zavest pa interpretira procese kot projekcije, tj. zunanja izkušnja notranjih arhetipskih podob.

V simbolu ženske-posode gre za izraz elementarnega značaja ženskega arhetipa. Šele ko dojamemo ves spekter osnovnih ženskih funkcij (dajanje življenja, nega, toplota, zaščita,…), je jasno zakaj ženskost zavzema osrednji položaj v človekovem humanizmu in ima od vsega začetka pridih veličastnosti – to je zato, ker je tisti, ki je od nje odvisen (otrok…), popolnoma prepuščen njeni milosti. Nikjer drugje se človeško bitje ne izkaže tako veličastno kot v vlogi matere.Po pojmovanju zgodnjega človeka, ki je vse notranje in zunanje vzajemno povezoval pridemo do naslednjih izenačitev: ženska = telo = posoda = svet. To je osnovna formula matriarhalne zavesti, kjer ženskost presega moškost, nezavedno pa ego in zavest. Treba je poudariti, da »zgodnje človeštvo« in »matriarhalna faza« nista arheološki ali zgodovinski entiteti, pač pa psihološka stvarnost, katere usodna moč še zmeraj živi v psihičnih globinah današnjega človeka. Zdravje in kreativnost vsakega človeka je odvisna od tega ali živi pomirjen s to plastjo nezavednega ali je v sporu z njo.Simbolični elementi telesa kot posode so usta, prsi, maternica oz. področje trebuha, ki predstavlja osnovni značaj posode, ki nosi, vsebuje nekaj. Temu področju pripada maternica kot simbol vhoda v ta predel. Najnižji nivo tega trebušnega področja je podzemlje, ki je vsebovano v trebuhu oz. maternici zemlje. Temu pripada podzemna

tema kot pekel, noč, prepad, votlina, globina, dolina - v raznih mitih igra vlogo zemeljskega drobovja, ki zahteva, da se ga oplodi. Votlina, jama v svoji relaciji z goro, ki združuje lastnosti posode, trebuha in zemlje tudi pripada temnemu teritoriju podzemlja. Kamen in skala imata isti pomen kot gora in zemlja.

Elementarni značaj ženskega arhetipa nima samo pozitivnih lastnosti. Tako kot je Velika Mati dobra in slaba, tako tudi ženski arhetip ni samo dajalec in zaščitnik življenja, ampak tudi jemlje – je boginja življenja in smrti hkrati in svet dejansko obstaja, ker vsebuje nasprotja: dan in noč, življenje in smrt,…

Pri simbolizmu trebuha kot posode moramo razlikovati med simboli, pri katerih je prevladujoča funkcija vsebovanje (npr. semen) in funkcija zaščite. Vodnjak (vhod v podzemlje – maternica zemlje), kot vse vode predstavljajo ženski arhetip. Velika Mati Zemlje je mati vse vegetacije, saj se iz nje vse rodi. Rituali plodnosti in miti iz celega sveta bazirajo na tem arhetipu. Center tega vegetativnega simbola je drevo. Plodovito drevo življenja je žensko, nosi plodove, rodi, hrani, neguje. Zaščitniška vloga pride do izraza v zavetjih, v katerih ptice gnezdijo. Drevo je tudi zemljin falus, moški princip, ki štrli ven iz zemlje, v katerem kreativna lastnost presega zaščitniško in tisto, ki vsebuje. To se še posebej nanaša na drevesa kot ciprese, ki nimajo plodov kot sadežev.

Položaj ali poudarek simbolov je odvisen od zvrsti kulture – ali je matriarhalna ali patriarhalna. V patriarhatu je »mater character« (pomen) materije razvrednoten napram idealu, ki je bliže moškemu svetu. Materija ni smatrana kot osnova sveta rasti, ampak kot nekaj inertnega, negativnega, demonizirajoča stvar kot nasprotje božanskemu duhu moškega principa in to v vseh gnostičnih religijah od krščanstva do islama.

Rast je ena od najbolj numinoznih transformativnih skrivnosti. Transformacija misterijev ženstvenosti je bazirana na materialnem ali naravnem elementu. Nekaj novega in vzvišenega je doseženo, kar se manifestira v povezavi z duhom. Skrivnost transformacije v kateri duh pride v bitje, je tudi produkt Velikega Kroga – to je njegov sin, njegova esenca, kajti matriarhalni duh se zaveda svojega izvora, ne predstavlja sebe kot edino bitje in obstoj, kot to vidimo pri Apolonsko-solarnem patriarhalnem duhu. Sebe dojema kot »sina« in ne negira svoje vezi z Materjo Zemljo. Zaradi tega je najljubši duhovni simbol matriarhalne sfere Luna v svojem odnosu z nočjo in Veliko Materjo nočnega neba. Dan in sonce sta v matriarhalni sferi videti kot otroka ženske. V starem Egiptu čas kot entiteta zaobjema dan in noč in se ne nanaša na sonce (m.o.: tudi v kabali zastopa Saturna safira Binah in Saturn (Chronos-čas) tukaj predstavlja mater, kar pomeni, da je izvor kabale v matriarhalni zavesti, dočim v zahodni astrologiji Saturn predstavlja očeta, ker izhaja razumevanje iz patriarhalne zavesti). Vendar dan in sonce ne predstavljata spiritualne strani teme. Čeprav Veliki Krog vsebuje temo in svetlobo, daje »prednost« temi. Lunarna mitologija se namreč pojavi pred solarno. Arhetipsko so svetila (luna in sonce) simbola zavesti spiritualnega dela človekove psihe.Njihova pojavnost je značilna v mitih. Sonce povezujemo s patriarhalno zavestjo, luno z matriarhalno. Patriarhalna zavest zagovarja stališče, da je duh večen a priori, da je bil na samem začetku. Ta izjava bazira na psihološkem razumevanju: če štartamo od zavesti, kot zadnji produkt razvoja, s katerim se človek identificira, »moški« zanikajo genetski, snovni princip, ki je temeljni

princip matriarhalnega sveta iz katerega izhajajo. Svet duha, kot nekaj rojenega iz narave, ima najbolj abstraktni simbol v obliki, ki prihaja od ust do diha, od diha do besede (m.o.: logos – zračni element, yang, moški princip). Dih – logos, ki izhaja iz kreativne narave, je bil kasneje prirejen za patriarhat, čeprav je očitno, da je matriarhalnega izvora. Ženski arhetip kot kreativni princip, ki zaokrožuje svet – to je popolnost narave v svoji izvirni enosti, iz katere izvirajo vsa življenja in se razvijajo do svoje najvišje transformacije – pojave duha.Nošenje (bearing) in izpuščanje (releasing) pripadata pozitivni strani elementarnega značaja. Tipični simbol za to je simbol vegetacije: rastlina vzbrsti iz temne maternice zemlje in uzre luč sveta. Ta osvoboditev iz teme v svetlobo simbolizira način življenja in zavesti. Ko »ženska« spusti (release), kar je vsebovala (bear) v sebi, v življenje in svetlobo, je Velika in Dobra Mati vsega življa. Po drugi strani je Velika Mati, v svoji vlogi fiksacije in neizpuščanja proti neodvisnosti in svobodi, nevarna. Ta situacija združuje osnovne faze v zgodnji zavesti in njen konflikt z ženskim arhetipom. Ta simbolika se v mitih in pravljicah izkazuje kot ujetost, ujetništvo.

Velika Mati je dajalec življenja in smrti. Umik ljubezni se kaže kot umik vseh funkcij, ki sestavljajo pozitivno stran elementarnih lastnosti. Najmočnejši je občutek samote, principium individuationis, ki je nasprotje principu participation mistique – vezi, v kateri ni občutka osamljenosti. Rojstvo ali pojav zavesti je tudi ene vrste zavrnitev iz materničnega sožitja, ugodja, enosti (maternica ali nezavedno). Vendar obstajajo negativne tendence, kjer je odmik ljubezni instrument moči in ovekovečanje vloge Velike Matere in onemogočanja posameznikove neodvisnosti. Misteriji smrti kot misteriji Strašne Matere bazirajo na funkcijah požiranja, pri čemer življenje posameznika vleče k sebi nazaj (žrtvovanje z ubitimi živalmi ali krvjo kot način čaščenja – npr. pri boginji Kali). V nasprotju z misteriji smrti so misteriji vegetacije, ki so povezani s plodnostnimi rituali Velike Matere.

Matriarhalna zavest kot najvišja faza spiritualnega razvoja: v njej ego ni polno zavzet in je odprt do nezavednega. Spontanost nezavednega in sprejemljivost zavesti sta tukaj večja kot pri relativno patriarhalni zavesti, prisotni pri zahodnjakih. Matriarhalna zavest je ponavadi dominantna pri ženskah, dočim pri moških je v ozadju. Je pa zelo prisotna pri kreativnih procesih, ki izvirajo iz spontanosti nezavednega (npr. umetnost).

Razvoj zavesti iz nezavednega predstavlja kulturni razvoj človeštva, še posebej za zahodnjake. V tem smislu se nam kasnejši dogodki lahko zdijo zgodnejši in obratno, npr.: megalitska kultura v Angliji se nam zdi starejša kot egipčanska, ki je bila 1000 let pred njimi, a bolj razvita, kar se tiče zavesti. Tudi v moderni zgodovini pride do regresivnih kolektivnih tendenc, ki grozijo, da bodo uničili težko pridobljeni razvoj posameznika in zavesti in nas lahko vržejo nazaj v zgodnje obdobje človekove zgodovine.

Kot mati in »zemeljska« ženska je Velika Mati »prestol«. Ženske linije ne počivajo samo na trebuhu, pač pa tudi v sedeči ženski s široko razprtimi stegni in naročju, v katerem je ustoličen otrok. Zgodnja boginja ženske matere se je imenovala Isis, kar pomeni sedež, prestol. Ta simbol nosi tudi na glavi. Izvorni prestol je gora, ki združuje simboliko zemlje, votline, mase in višine. Gora je imobilna, v sedečem položaju.

Simbol ženske božje glave kot gore sega v kasnejši datum na vzhodu, kjer se zgodi hieros gamos – sveta poroka – med nebom in zemljo, ki se odvija na vrhu gore ali stolpa. Moški bog neba, oblakov, strel in dežja se združi z zemeljsko boginjo, ki je gora in ima noge na zemlji. Kasneje postane prestol sveti simbol Velike Matere, ki sestopi na tla in prestol zasede kralj, njen sin, ki je kot otrok v materinem naročju. Spomin na človeško obliko v materinsko sprejemajočem stolu je tudi v današnjem času ohranjen v izrazih za dele stola: hrbet stola, noge stola, … Prvobitna podoba matere kot prestol, v katerem je ustoličen otrok, še zmeraj živi v globini psihe. Poudarjena zadnja plat je pogosta pri prazgodovinskih figurah Velike Matere, kjer ne gre za spolna namigovanja, pač pa izhaja iz obredov, ritualov, ki se navezujejo na živali (narava), pri katerih coitus poteka od zadaj. Ti rituali so povezani s plodnostjo, čemur služijo tudi na figurah ravno tako poudarjene prsi in trebuh.Usta kot trgajoči, požirajoči simbol agresije je značilen za nevarni negativni značaj ženskosti in kot taka so verjetno razlog za odsotnost pojavnosti kot dela telesa na raznih upodobitvah na kipcih, posodah... Za zgodnjega človeka, od koder izvirajo te upodobitve, je arhetip ženskosti še vedno nema eksistenca. Usta, kot organ jemanja navznoter, so nepotrebna za ženskost, ki vsebuje vse v izobilju svoje posode (telesa) in dokler je dobra, ni požiralka, pač pa dajalka obilja. Najjasnejši izraz dajanja navzven so prsi, ki hranijo.

Lončarstvo (oblikovanje posod) je bilo v večini v domeni žensk – gre za izkušnjo prvobitne kreativne sile, ženstvena izkušnja kot oblikovalka življenja (posode).

NEGATIVNI ELEMENTARNI ZNAČAJ ŽENSKEGA ARHETIPA

Psihološko dejstvo je, da je človeška zavest izkušena kot moški princip, ki se tudi identificira z njo, še posebej v patriarhalnem svetu, medtem ko je nezavedno, iz katerega izplava zavest, smatrano za ženski princip. To ne pomeni, da je vse nezavedno ženskega principa. Znotraj tega so tudi moške sile, kot so tudi ženske sile v zavesti. Glede na to, da je osvoboditev »moške« zavesti izpod »ženskega« nezavednega stvar celega človeštva in njegove bitke, ne gre za anksiozni kompleks moških, saj je tudi ženska zavest smatrana za moški princip in lahko izkuša žensko nezavedno kot negativni ženski arhetip. Simbolizem Strašne Matere vleče svoje podobe v glavnem »od znotraj« in ne izvirajo iz zunanjega sveta, saj je Strašna Mati simbol nezavednega in temna stran te podobe se kaže v obliki pošasti povsod po svetu, saj predstavlja temno, črno plat človeške psihe. Tako kot je življenje, narava, duša lahko izkušena pozitivno kot hranilna, zaščitniška, topla stran ženskega principa, tako obstaja tudi nasprotna stran istega principa, prikazana negativno kot smrt, uničenje, nevarnost, lakota, … v obliki Strašne Matere. Tako postane drobovje zemlje, smrtno-požirajoče podzemlje napram pozitivni zaščitniški, življenje dajajoči vlogi. Gre za ženski princip, ki daje in jemlje – vse se vrača od koder je prišlo. Najbolj veličastna boginja te negativne podobe je Kali Ma.

Vsako življenje ima rojstvo in s tem je hkrati zvezano s smrtjo in uničenjem, zato je Strašna Mati veličastna. Vzhod je rojstvo sonca in zahaja na zahodu, kjer umre in vstopi v noč, v maternico podzemlja, ki ga požre. Zato je zahod kraj smrti in podoba Strašne Matere (old woman in the west). Okamenel pogled Meduze pripada Strašni Materi, saj biti rigiden pomeni biti mrtev. To je nasprotje mobilnosti življenjskega toka, ki teče v

vseh oblikah organskega življenja in to nasprotje je psihološki izraz za petrifikacijo ali sklerozo. Gorgona je nasprotje življenjske maternice, je drobovje smrti in nočnega sonca. Lobanja je simbol smrti in mrtvega sonca, ki je bil za časa življenja obdan z žarki (lasmi) moči. Ko je heroj-sonce, pogoltnjen v trebuh kita, mu odpadejo lasje (nočno sonce). Relacija med smrtjo, gologlavostjo, žrtvovanjem in kastracijo je karakteristična za iniciacijo Velike Matere – od obritih menihov Izide do katoliških menihov ostriženih na tonzuro. Kačji lasje Strašne Matere (Meduza) pripadajo negativni strani.

Pozitivna ženskost maternice se pojavi kot usta, zato »ustnice« prisostvujejo ženskim genitalijam in na osnovi te simbolne sopomenke ust so zgornja usta rojstni kraj diha in besede – logos. Destruktivni del povezan z usti se pojavi z zobmi.

Zgodnja faza človekove eksistence ne more biti reflektirana v človekovi zavesti, saj je bil to čas pred nastankom zavesti, pred rojstvom sonca. Ta arhetipska realnost je vidna v mitih, simbolih o katerih človek govori, a nikoli direktno kot razumne izjave, s katerimi racionalni svet korenini v zavesti. Ker patriarhalni svet vztrajno zanika svojo temno, »nizko« izhodišče kot izvor v prvobitnem svetu in prikriva svoj izvor iz Temne Matere išče višje genealogije sledeč svojemu izvoru iz nebes, kot bogu neba. Vendar vse sledi vodijo k začetku sveta in človeka iz teme,Velikega Kroga, Boginje. Gre za prvobitno temo, ki nosi svetlobo lune, zvezd, sonca. Nezavedno je mati vseh stvari in vse stvari, ki se tičejo zavesti nastopajo kot njen otrok.V Rig-Vedi je zemlja poklicana zato, da sprejme mrtvega človeka vase, kot mati, ki pokrije svojega otroka. Primarno Velika Mati zaobjema vse, zemljo, zrak, vodo, nočno nebo. Šele kasneje, s separacijo prvobitnih staršev (podrobna razlaga v njegovi knjigi Origin of consciousness), je rojena svetloba, sonce in zavest.

V matriarhalnem svetu, kjer dominirajo lunarne mitologije, se čas šteje z začetkom in koncem noči - v starem Egiptu je večer (*)začetek, rojstvo, ker je za zgodnjega človeka pojav zvezd in lune pomenilo manifestacijo vidnega stvarstva (rojstvo) in jutro, ko je svet zvezd izginil, pomeni čas smrti, ko dnevno nebo požre otroke noči. V matriarhalnem času je bilo nočno nebo odsev Zemlje, še posebej v Mehiki: zvezde so bile rože in koruzni storži neba, rože in koruzni storži na Zemlji so zvezde Zemlje (m.o.: »tako zgoraj, kot spodaj«, nočno nebo kot orientacija odnosa do življenja, saj zavest še ni bila polno razvita oz. ni prevladovala in je bilo sodelovanje z naravo edina možna oblika življenja). Šele prevlada patriarhalnega solarnega sveta je prikazala pomen jutra kot čas sončnega rojstva, pa še tukaj je ostala vez s starim pojmovanjem časa, saj se nov dan začne šteti od polnoči in ne od sončnega vzhoda. Solarna mitologija s svojim pojmovanjem »dneva« kot enote svetlega dela dneva in noči je kasnejša formulacija. Prvotno je obstajala entiteta noči z lunarnimi procesi in entiteta dneva s solarnimi,začenši z rojstvom in smrtjo noči(*)To pojmovanje je bilo univerzalno med zgodnjim človeštvom in nam je razumljivo, če ne enačimo pojem dneva s soncem. Sonce je otrok ženskega dnevnega neba (m.o.: nebo, ne glede na svetlobo ali temo je izvorno ženski princip, kot prazačetna snov), tako kot je luna otrok nočnega neba. Žensko nebo je fiksen in trajen element, dočim so svetila in zvezde, nebesna telesa, ki vzhajajo in zahajajo znotraj črno-belega kozmičnega jajca Velike Boginje, prehodna in minljiva. V Mehiki so nebesni tečaj smatrali za luknjo, v katero je vstavljen sveder ali palčka, ki ustvarja, neti ogenj – življenje. (m.o.: »črna

luknja« v vesolju – luknja, odprtina kot usta, ki požirajo, črna mati, narava, ki jemlje nazaj).Ženski princip je tudi boginja časa in posledično usode, simbol prostora in časa predstavlja namreč zvezdno nebo (m.o.: v patriarhalnem svetu je to pod Saturnom, ki je obravnavan kot oče). Število 28, kot tudi 7 je lunino število zaradi ciklusa, 12 (ducat) pa je sončno in predstavlja zavestni princip. Velika Mati je boginja časa, ker vlada rasti (s tem, ko hrani bitja) in zato je lunarna boginja. Ker sta luna in nočno nebo vidna manifestacija časovnega procesa v kozmosu, je luna in ne sonce, kronometer prvobitne ere. Ženska z menstrualnimi ciklusi, ki so v relaciji z luno in nosečnostjo, je tesno povezana s časom, zato ona v večji meri determinira čas kot moški, ki s svojimi težnjami k brezčasnosti in večnosti želi premagati čas. In ta časovna lastnost ženskosti je povezana z luno. Časovna kvaliteta je povezana z elementom vode. Najbolj preprosta interpretacija tega je izražena v besedah »čas teče«. Tkati čas ali presti niti usode je ženski princip kot tkanje življenja. Križanje niti je simbol spolne združitve. Tkanje je izraz kreacije človekovega življenja. V kontekstu tkanja je pajek negativni aspekt Strašne Matere, ko zveže in zavozla usodo. Tudi mlin, ki melje, predstavlja, kot statve, simbol usode in smrti. Pečenje (baking), tako kot tkanje, je eno od primarnih misterijev ženske.

Drevo kot simbol življenja je s koreninami v zemlji zvezano z nezavednim in s svojimi vejami sega do zvezd. Kar se rodi iz drevesa (zgornjega dela) ni stvar živalskih nagonov po alkimiji, pač pa psihičnih plasti kot transformacija iz nezavednega in predstavlja matriarhalno zavest. Velika Mati je povezana z vsem kar predstavlja prehranjevanje, zato je tudi upodobljena z rožo ali sadjem, v Indiji in Egiptu z lotusom…

(Vendar Velika Mati domuje tudi v živalskem svetu in predstavlja primarni svet nagonov – m.o.) V tem kontekstu so jo poznali in častili v matriarhalni stopnji kot »Lady of beasts« od Indije do Sredozemlja. Kar dela ta aspekt še posebej pomemben je to, da je sociološka šola antropologije povezovala Veliko Mater s poljedelstvom in ekonomsko dominantnostjo, ki jo ta daje ženskam. Ni dvoma, da razvoj zavesti, ki teče od skupinske do ego zavesti in individualnosti, od matriarhalne do patriarhalne prevlade v psihičnem življenju, ima tudi svoje vzporednice v socialnih procesih. Razvoj ega ne prinaša s sabo samo pridobitev posameznikove duše, individualnega imena in osebnega izvora, ampak tudi privatno, osebno lastnino. Vprašanje, ali je socialni proces osnova in psihološki proces epifenomen ali obratno, psihološki razvoj osnova in družbena evolucija ena od njegovih manifestacij, je treba ponovno ovrednotiti. Materialističen pogled na zgodovino je predpsihološki – globinska psihologija človeka je bila nepoznana njihovim »ustanoviteljem« in je še vedno tudi sociologom. Navezave vseh ideologij do temeljev človekove narave je ena od odločilnih intelektualnih pridobitev našega časa. Ampak prava redukcija mora kulminirati v nezavedni psihični sferi človeštva in ne samo v zunanjem, fizičnem svetu. Globinska psihologija mora začeti pri kolektivnem nezavednem.

V zgodnji fazi človeške kulture je bila skupinska, grupna psiha dominantna. Med posameznikom in grupo je prevladovala »participation mistique«, tako tudi med skupino in okoljem (še posebej v navezavi z rastlinami in živalmi). Ta proces enačenja,

poenotenja človeka z rastlino ali živaljo je bil omogočen, ker takratni človek razlike med naravo in seboj ni dojemal na način današnje zavesti. Najmočnejši vidni izraz tega je ti. totemizem.

Na prvi pogled ni nobene razlike med ženskimi in moškimi bogovi. Oboji lahko prevzamejo živalsko obliko. Vendar obstaja razlika: v mitih se moški bog ali heroj pojavi v opoziciji z živaljo, s katero se bori in jo premaga. Velika Boginja kot Lady of beasts pa samo dominira živalim, zelo redko se z njimi bojuje. Med njo in živalskim svetom ni sovražnosti ali antagonizma, čeprav ima opravek z divjimi kot tudi krotkimi živalmi.

Upodobitev kril povezujejo z nebeškim, duhovnim in ne htonskim, zemeljskim.

Artemis (boginja lova) je znana kot boginja odprtega prostora (outside) – tj. prostega, divjega življenja in kot lovec dominira živalskemu svetu. To je simbolna projekcija njene vloge kot vladarja nezavednih sil, ki v sanjah prevzemajo živalske oblike oz. prostora izven kulture in zavesti. Lady of beasts ni boginja kulturne in poljedelske faze, ni Demetra, ki prinaša kulturo in manire. Ona je blizu »divjemu«, zgodnji naravi človeka, tj. krutemu instinktivno vodenemu bitju, ki živi z zvermi in prostorastočimi rastlinami.

Žrtvovanje je bil temeljni ritual prvobitnega človeka, ker je bil povezan z naravo kot celoto. Karkoli je vzel iz narave, je z rituali žrtvovanja skušal povrniti celovitost naravi, saj se je čutil eno z Njo in na ta način je skušal ponovno vzpostaviti ravnovesje.

Še v današnjih časih obstoj družine temelji na treh simbolih, ki združujejo žensko dominacijo v družini - hiša oz. dom, miza ali srce in postelja:Ženska predstavlja naravni prehranski princip, vsega kar predstavlja prehranjevanje, priprava, zbiranje hrane, razen ubijanja velikih živali, ki pripada moškim, a življenje in plodnost živali je podrejeno ženskemu principu. Lov, ki je bil najprej v njeni pristojnosti, so kasneje prevzeli moški in to predstavlja začetek emancipacije moških, ki vodi kasneje v patriarhat. Ta vladavina nad hrano bazira na tem, da so ženske oblikovale središče bivanja – tj. dom, h kateremu so se nomadski moški vselej vračali. K prvobitnim misterijem Ženske spada tudi izdelava posod za prenašanje, skladiščenje hrane, kar predstavlja začetek lastnine, ko so z uskladiščeno hrano premostili lakoto zaradi slabega ulova. To je vodilo k začetku poljedelstva (spravljeno seme se je ukoreninilo, kar so odkrili slučajno).Osrednja točka ženskega misterija je varovanje ognja oz. ognjišča kot sedež toplote in priprave hrane, srce, ki je izvorno tudi oltar (miza).Tretji simbol je postelja kot prostor spolnosti in ritualov plodnosti.

Skrivnostna učinkovitost ženskega principa ni omejena samo na elementarni značaj in rituale plodnosti. V sferi, ki presega plodnost živali in moških, zemlje in nebes, boginja kot Veliki Krog postane sila za sublimacijo in ponovno rojstvo. Noč ne samo, da zdravi in rodi in obnavlja cikel življenja skozi smrt in spanec, pač pa tudi s transcendenco zemeljske teme sublimira v esenco življenja z erupcijo iz globin tistih sil, ki v pijanosti,

ekstazi, poeziji, iluminaciji, znanosti omogočajo človeku, da doseže nove dimenzije duha in svetlobe.Nanašamo se na spiritualni aspekt ženskega transformativnega značaja, ki vodi skozi trpljenje, smrt, žrtev, anihilacijo do prenove in nesmrtnosti. To je možno samo takrat, ko tisto, kar naj bi se transformiralo, vstopa celostno v ženski princip, maternico noči oz. nezavednega. Torej prenova se lahko zgodi v noči, spanju, v votlini noči, s sestopom v podzemno kraljestvo duha in prednikov, skozi potovanje po nočnem morju – to pomeni, prenova je možna samo s smrtjo stare vsebine.

Magični rituali in mantične moči so pripisovali ženski. Psihološko je to razumljivo – specifični dosežki moškega sveta ležijo v razvoju »moške« zavesti in racionalne pameti, dočim ženska psiha je v večji meri odvisna od produktivnosti nezavednega, ki je tesno povezano s tem, kar si predstavljamo pod matriarhalno zavest. In prav ta matriarhalna zavest, ki bazira v večjem delu na mistični participaciji s svojim okoljem, v katerem sta človekova psiha in svet zunaj človeka še nedeljiva, tvori osnovo za magično-mantično moč človekove osebnosti (m.o.: ravno ta zvezanost s celoto razloži sinhronicitetne pojave in njihovo »zavestno« zaznavanje, ko si odprt do nezavednega in vstopaš v »informacijski prostor« celostnosti). Ta zavest je pri ženskah močneje zastopana in manj prekrita z abstraktno obliko patriarhalne zavesti.

Ščit je ženski princip, ki ščiti, varuje – element ženskega karakterja.

ŽENSKO IZKUŠANJE SEBE IN ELEVZINSKI MISTERIJI

Ženska izkuša sebe predvsem kot vir, izvir življenja. Tesna povezava med materjo in hčerjo, ki tvori osnovno celico ženske skupnosti, se odraža v ohranjanju prvobitnih odnosov med njimi (v tem kontekstu je moški predstavljen kot tujec, posiljevalec, ki odtegne hčer od matere – Had ugrabi Perzefono). V stari Grčiji simbolizira to prikaz Demetre in Kore (oz. Perzefone) - zmeraj skupaj kot cvet in sadež. Ta enost je tudi osnova v Elevzinskih misterijih (ko je Kora s Hadom v podzemlju predstavlja kraljico podzemlja – Perzefono). Korino vstajenje iz zemlje, ki je arhetipsko pomladni motiv, simbolizira Korino (hčerino) ponovno najdenje Demetre (matere), za katero je Kora umrla in zdaj se ponovno združi z njo – gre za misterij, ko hči postane identična z materjo in se tako transformira v Demetro. Ravno zato, ker sta Demetra in Kora arhetipska pola neskončne, večne ženskosti oz. ženskega principa (zrela ženska in devica), je misterij ženskega principa dovzeten, sprejemljiv za neskončno obnavljanje. Drugi element misterijev je rojstvo sina. Tukaj ženska izkuša avtentični čudež, ki je osnova za matriarhat: ne samo, da je ženska, njena podoba rojena iz ženske, ampak tudi moški. Čudež vsebovanja moškega v ženski je na primitivnem nivoju izražen kot evidentna podreditev moškega ženski – tudi kot mož ali ljubimec, on ostaja njen sin. Vendar je on tudi zaplojevalni falus, ki je na vseh duhovnih relacijah izkušen kot instrument transpersonalnega ali nadosebnega moškega principa. A na najnižjem nivoju matriarhata, je moški »izvir« potreben in koristen samo za oplojevanje oz. rodovitnost.

Na nivoju misterija, kjer Kora, ki se ponovno pojavi na površju, ni samo tista, ki je bila posiljena in ugrabljena, pač pa tudi transformirana v vseh pogledih. Njena nosečnost in njen sin je nekaj posebnega – luminozni sin. Luminozni moški princip je v ženski izkušen na dva načina: kot ogenj in višja svetloba (duhovna). Ogenj kot nižji ogenj, zemeljski ogenj, libido, ki vzplameni iz spolnosti, notranji ogenj, ki vodi k orgazmu je ogenj, ki gnezdi v ženski in ga moški požene v gibanje. Te asociacije so tako stare kot netenje ognja, ki je večkrat interpretiran s spolnim aktom - ogenj, ki nastane iz ženskega drevesa. Trenje ne dela ognja za primitivnega človeka, ampak ga prikliče in arhetipska vročina, vnema ženske se lahko pojavi tudi kot uničujoča, diabolična moč, ki zažge moške.Agni – indijski bog ognja se imenuje »on ki se dvigne iz matere«. Tudi drugje se pomen svetlobe in ognja nanaša na božanskega sina – vse do Kristusa, ki reče: »tisti, ki je blizu mene, je blizu ognja« ali »presekaj les in našel me boš tam«. Naslednji izraz relacije med ognjem in sinom, lesom in ženskim principom je, da boginje kot Demetra, Hekata, nosijo svetilko oz. baklo (les) kot svoj simbol. Ogenj bakle – nižji ogenj – svetloba – sin drevesa odgovarja zgornjim svetlobnim sinovom – zvezdam, svetilom (luna, sonce), ki so otroci noči. Sinovi (svetloba in ogenj) oplodijo materino, žensko temo (maternal darkness) iz katere so rojeni. Rojstvo božanskega otroka (pa naj se imenuje Osiris, Horus, Helios…) so praznovali v templju, posvečenem Kori, na dan zimskega solsticija, ko je rojena nova božanska svetloba. Zimski solsticij, ko Velika Mati rodi sonce, je središče matriarhalnih misterijev. Takrat je luna polna in zavzema najvišjo pozicijo v svojem ciklu, sonce je pa v nadiru (najnižja točka nasproti zenitu) in konstelacija Device vzhaja na vzhodu. Ta pozicija nam govori o tem, da je v astralni mitologiji luna pomenila karakter zgornjega sveta in življenja, sonce pa spodnjega sveta in smrt (m.o.: ker je obstajalo samo nezavedno, izraženo z luno, kot edino obliko »zavesti« in predstavljalo življenje, zgornji svet, dočim zavesti, izražene s soncem še ni bilo, še ni izplavala iz nezavednega, zato je to predstavljalo smrt oz. spodnji svet.)

Rojstvo otroka sonca in koncept pojma leto so poznejšega izvora. Pred tem je bila lunarna mitologija s svojimi vidnimi manifestacijami luninih faz oz. men. Rojstvo novega letnega sonca ima sledove v prejšnjih praznovanjih rojstva nove svetlobe, otroka, ki je nova luna. V zgodnji matriarhalni fazi je bila luna dojeta kot sin, sin-ljubimec, moški ženske in tisti, ki je bil žrtvovan, raztrgan na koščke (lunine mene). Matriarhalni princip je bil svetlobo-prinašajoča boginja noči. Kasneje se je konflikt med ženskim in moškim principom odražal v nasprotju med soncem in luno. Vendar je na tej stopnji pogled še zmeraj matriarhalen: luna označuje življenje, sonce pa smrt. Smrt ženske lune (temni del lune) je identičen s posilstvom moškega principa, smrt – sonce (Had), ki predstavlja spodnji svet, podzemlje. Luno s svojim umiranjem (mene) odnaša v podzemlje, kjer utrpi poroko smrti s soncem, negativnim moškim principom, ki posili in ubije ženskost (Feminine). Iz te poroke smrti, v kateri se očetovski, moški uroboros manifestira kot sončev smrtni objem, se rodi sonce. V naslednji stopnji razvoja, v patriarhatu, sonce postane dominantni in pozitivni simbol. Mitološka figura trpeče lune – ženske odigra vlogo v krščanstvu, čeprav je že podvržena patriarhatu.

Ponovno srečanje Demetre s Koro govori o preobrazbi Kore s pomočjo poroke s smrtjo, dozorevanje iz otroštva, deklištva v žensko. Posilstvo, žrtvovanje, smrt stoji v centru tega dogajanja, ne glede na to ali so izkušene skozi neosebnega boga, patriarhalni očetovski uroboros ali skozi realnega moškega. Korina pustolovščina je predvsem v najglobjem smislu samožrtvovanje ženskosti Veliki Boginji. Šele tako lahko nastopi transformacija, ki omogoča ponovno združitev z Demetro, ko na duhovnem nivoju nastopi spoznanje. Kora postane nosilec svetlobe po predelavi teme v podzemlju. Njen luminozni aspekt, sadež njenega preobrazbenega procesa, postane razsvetljujoči sin, božanski duhovni sin, duhovno spočet in duhovno rojen. Z rojstvom sina oz. moškega principa v njej, ženska izpolnjuje čudež narave, ko rodi nekaj drugačnega in nasprotujočega od sebe. Še več, božanski sin je nekaj povsem novega, ne samo po spolu, tudi po kvaliteti. On je luč (+) napram njeni temi (-), gibanje napram njenemu statičnemu karakterju. Tako ženska izkusi svojo moč, da prinaša svetlobo in duha. Njeno navdušenje, da lahko nosi živo bitje, sina, ki jo dopolnjuje s svojo drugačnostjo, narašča s še večjim navdušenjem kreativnega duha, svetlobe, nesmrtnosti skozi transformacijo lastne narave, kajti v »misteriju« je »tisto, ki daje življenje, s tem obnavlja sebe«. Ženska da življenje temu božanskemu sinu, temu nezavednemu spiritualnemu aspektu nje, iztisne ga iz sebe, ne z namenom, da postane duh, pač pa da jo oplemeniti. Čeprav je dala življenje luni in luminoznemu sinu pa vendar ostaja Nočni Veliki Krog in luminozni aspekt je le eden od aspektov, ravno tako kot je Sofija samo eden od aspektov Velike Boginje. Glede na svojo »moškost« (masculine) oz. prisotnost moškega principa v Sofiji, bo moška zavest gledala nanjo kot na najvišji aspekt ženskosti. Ampak Velika Mati ostaja zvesta svoji temeljni, večni in misteriozni temi, kjer je center misterija obstoja.

SOFIJA

Dvojna boginja (Demetra kot mati in Kora kot hči) lahko odslej transformira svojo izvorno vez z osnovnim značajem in razvije oz. postane čisti ženski duh oz. duhovnost - Sofija, duhovna celost v kateri se vsa materialnost transcendira – postane vrhovna instanca obstoja. Sofija, ki dosega svojo najvišjo vizualno prezentacijo kot roža, ostaja s svojim duhom prisotna in zvezana na zemeljske temelje realnosti, kot vonj cveta, ki je zvezan s cvetom in ne izpuhti na način abstraktnega moškega duha. Cvet, kot posoda transformacije, združitev Demetre s prenovljeno Koro, Izis, Ceres, lunina boginja, katere luminozni aspekt presega lastno izvorno nočno temo – vse to so izrazi Sofije, najvišje ženske modrosti.V patriarhalni krščanski sferi je Sofija zreducirana na inferiorni položaj moškega boga (podobno Atena, rojena iz glave Zeusa – »očetova hči«), vendar se čuti ženski arhetip spiritualne transformacije.

Simbol posode se tudi na najvišjem nivoju pojavi kot posoda duhovne transformacije. Čeprav se krščanstvo zelo trudi, da bi to zatajilo, je matriarhalni simbolizem kljub vsemu preživel in ne samo pri čaši v Zadnji večerji ali mističnem gralu. Predkrščanske krstitve s potapljanjem oz. potunkanjem v vodo izražajo vrnitev v misteriozno maternico Velike Matere in njene vode življenja.Paradiž je tudi razumljen kot transformativni dogodek, situacija »v posodi«. Ker je izgon iz raja povezan, ne z drevesom življenja, pač pa s smrtnim drevesom spoznanja, postane

raj kot posoda življenja, skozi negativno transformacijo, posoda smrti, ki pelje v podzemlje, v pekel. V krščanskem področju posoda ostane vsebovalec nasprotij, nasprotnih polov: kot prejemalec nižjih strasti, se spopada z višjimi močmi kot sveti duh, golob in z zgornjimi vodami, ki padajo navzdol, se oplajajo. V nasprotju s tem, najdemo v alkimiji ponovno oživitev izvornega matriarhalnega simbolizma posode, ki vsebuje celostnost (whole). Gre za reprezentacijo starega kozmičnega jajca, splošno znan simbol prvobitnega matriarhalnega sveta, ki kot Veliki Krog vsebuje vesolje. Na dnu leži kaotični zmaj materije (chaos dragon of matter), na najvišji točki je duh, ki kot golob (sveti duh – ptica) predstavlja kvintesenco »duhovnega«. Razvoj do tega vodi skozi dva simbola rasti: drevesi sonca in lune pomenita moški in ženski princip nasprotujočih tenzij, napetosti, ki se morata združiti. Prepletene, a vendar hierarhično urejene tri figure telesa, duše in duha so tudi simboli vzpenjajočih transformacij v maternici arhetipskega ženstvenega (m.o.: prevedeno v patriarhalni zavesti: »v imenu očeta in sina in svetega duha«). Nad figuro duha z iztegnjenimi rokami leti zgornji ptič Velike Matere, golob Svetega Duha – najvišji duhovni princip.V mnogih drugih slikah alkimističnega principa rasti je prikazana vzpenjajoča kača. Kača je pogosto (in ne samo v Bibliji) duh drevesa, kot tudi posode, kot ženskega principa.

Študija globinske psihologije je pokazala, da je zavest s svojo opremo »sin« nezavednega in da je razvoj človeštva oz. človekove osebnosti odvisen od duhovne moči, ki je skrita v podzavesti. Tako današnji človek, na drugačnem nivoju odkriva kar je prvobitni človek izkusil skozi prevladujočo intuicijo. Namreč v generativni, oskrbljujoči, zaščitniški in transformativni ženski moči nezavednega, počiva modrost, ki je definitivno superiorna napram modrosti človekove prebujajoče zavesti in ohranja človeka ter usmerja življenje.Ta modrost ni nobena abstrakcija ali božanstvo, oddaljeno v nekem svetišču, je zvezano z življenjem in telesom, vselej prisotna, da intervenira kot telo na zdravo hrano ali strup. Kot duhovna mati ni kot Velika Mati nižje stopnje, zainteresirana izključno na infantilno, otroka ali neodraslo osebo, ki je odvisen od nje na tej stopnji. Je bolj boginja Vsega, ki vlada transformaciji iz elementarnega na spiritualni nivo, ki si želi, da vsi spoznamo življenje v vsej širini od osnovne faze do duhovne transformacije.

V patriarhalnem okolju židovsko-krščanskega zahoda, s svojo »moško« monoteistično usmeritvijo do abstrakcije, je bila boginja, kot figura modrosti, zatrta, vržena s prestola. Preživela je le skrivoma. Za razliko od zahodnega sveta, kjer je patriarhalni element zmeraj prekrival ali pogoltnil matriarhalno plast, se je temeljna matriarhalna plast na vzhodu izkazala za močnejšo tako, da se je tekom časa patriarhalna plast anulirala ali relativizirala. To se kaže tako v hinduizmu, kot v budizmu.V Indiji se je stara matriarhalna boginja ponovno vzpela in prevzela mesto Velike Matere ali Velikega Kroga. Ne mislimo samo na tantrično Shakti ; Kali v svoji pozitivni vlogi predstavlja duhovno figuro, ki za svobodo in neodvisnost nima primerjave na zahodu. Še na višjem nivoju sedi bela Tara (White Tara), ki simbolizira najvišjo obliko duhovne transformacije skozi ženskost (Tara – mother of liberation).

Arhetipsko žensko v človeku se razvija na isti način kot v celotnem človeštvu (m.o.: po sistemu holograma): na začetku je primarna boginja, ki domuje v materialnosti svojega

elementarnega značaja, ki pozna samo skrivnost svojega drobovja (maternica – womb), na koncu je Tara – v njeni levi (m.o.: desna hemisfera, intuitivni razvoj) roki se odpira lotusov cvet psihičnega cvetenja, desna (zavestni levi del) roka je iztegnjena v svet z gesto dajanja. Njene oči so napol zaprte in v svoji meditaciji se obrača tako navzven, kot navznoter – večna podoba odrešujočega ženskega duha.Obe boginji (elementarna in transformativna) skupaj tvorita celoto Velike Boginje, ki iz celostnosti svojega razvoja napolnjuje svet od najnižje, osnovne faze do najvišje spiritualne transformacije.

Slika v knjigi, ki ponazarja indijsko božanstvo Trimurti (božja trojica: Brahma, Višna, Šiva): na najnižji točki je zemeljski simbol – želva, na njenem oklepu Velika Mati kot Strašna Mati – lobanja z dvema nasprotujočima plamenoma ognja in na lobanji Velika Mati kot lotus – Sophia oz. lotusov cvet. Jung je o tej sliki dejal, da celotna slika odgovarja alkimističnemu opusu. Želva simbolizira prvobitno materijo - »massa confusa«, lobanja kot posoda, prostor transformacije in cvet kot sebstvo, celostnost.

Velika Boginja je inkarnacija ženskega sebstva, ki se odvija skozi zgodovino človeštva, kot tudi skozi zgodovino individualne ženske. Njegova realnost določa tako individualno kot kolektivno življenje. Ta arhetipski psihični svet, ki je obkrožen z mnogoterimi oblikami Velike Boginje, je temeljna podstat in moč tudi danes. Deloma z istimi simboli in istim vrstnim redom razvoja, deloma z modulacijami in variacijami določa psihično zgodovino sodobnega moškega in sodobne ženske.

VB velika boginjaVK veliki krog VM velika matiSM strašna matim.o. – moja opomba