new pomen religije v obravnavi pacientov · 2017. 11. 27. · področju, vpliv in vlogo religije v...

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

POMEN RELIGIJE V OBRAVNAVI PACIENTOV

V KLINIČNEM OKOLJU

(diplomsko delo)

Maribor, 2017 Mirsad Rahmanović

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

Mentor: izr. prof. dr. Suzana Kraljić

Somentor: doc. dr. Jadranka Stričević

ZAHVALA

Zahvaljujem se mentorici izr. prof. dr. Suzani Kraljić za vso strokovno pomoč, nasvete, trud

pri izdelavi diplomskega dela. Zahvaljujem se tudi somentorici doc. dr. Jadranki Sričević za

razumevanje, pomoč in vodenje pri izdelavi diplomskega dela.

Hvala tudi svoji družini za spodbudo, potrpežljivost, finančno pomoč in motivacijo v času

študija.

Zahvaljujem se tudi vsem sošolcem in prijateljem za lepo druženje in pomoč v času študija.

HVALA!

ii

POVZETEK

Teoretična izhodišča: Religija je organiziran sistem čaščenja, ima temeljna načela, obrede

in običaje, ki so povezani z rojstvom, smrtjo, poroko, zdravljenjem, ima pa tudi pravila za

vedenje v vsakdanjem življenju. Religijo lahko razumemo kot skupino in sistem prepričanj,

ki vključujejo nadnaravno, sveto ali božansko, moralne kodekse, prakse, vrednote, rituale,

institucije, ki so povezani z temi prepričanji.

Medicinska sestra je oseba, ki nudi pomoč bolnemu ali zdravem posamezniku, skupini ali

lokalni skupnosti pri tistih dejavnosti, ki pripomorejo k boljšemu zdravju ali mirni smrti.

Duhovna oskrba pacientov pomeni priznavanje duhovnih potreb, ki jih pacienti doživljajo,

in zagotavljanje ugodnega okolja za izpolnjevanje teh potreb. Elementi duhovne oskrbe so:

ohranjevanje dostojanstva in zasebnosti, pozorno poslušanje pacienta, omogočanje izvajanja

verskih obredov v bolnišnicah ter pomoč posamezniku, da najde pomen in smisel svojega

življenja v času bolezni.

Raziskovalne metode: v teoretičnem delu smo uporabili deskriptivno metodo dela, v

empiričnem pa kvantitativno metodo dela in kot inštrument raziskave smo vključili anonimni

anketni vprašalnik, ki je bil zastavljen od 15 vprašanj (13 odprtega in 2 zaprtega tipa).

Pridobljene podatke smo obdelali, jih grafično prestavili in opisali z opisno statistiko.

Rezultati: Rezultati so pokazali, da študentje delno poznajo pravila in načela religij (50 %),

(45 %) študentov, pa dobro pozna pravila in načela religij. Prav tako se je pokazalo, da

študentje menijo, da religija ne vpliva na paciente v kliničnem okolju (38 %). S pomočjo

anketnega vprašalnika smo ugotovili, da je pri nekaterih ljudeh religija zelo pomembna v

življenju. Prav tako smo ugotovili, da lahko medicinska sestra pomaga vsem pacientom pri

izražanju verski čustev ali pa mu pomaga najti ustrezno osebo. Prav tako smo ugotovili, da

je izpovedovanje vere in veroizpovedi dovoljeno v javnem in zasebnem življenju,

posamezno ali skupaj z drugimi.

Sklep: Ugotovili smo, da študentje na eni izmed fakultet za zdravstvene vede na

severovzhodnem delu Republike Slovenije ne poznajo ali delno poznajo pravila in načela

religij ter menijo, da religija ni pomembna pri obravnavi pacientov. Zato bi bilo smiselno,

da se študentje naučijo obravnavati pacienta celostno in ne samo fizično, saj je zelo

pomembna tudi duhovna oskrba pacientov.

Ključne besede: religija, medicinska sestra, duhovna oskrba, duhovnost, verovanje, pacient.

iii

ABSTRACT

Theoretical background: Religion is an organised system of worship. Its characteristics are

main principles and rituals, which are connected to birth, marriage and healing. It also has

certain guidelines regarding everyday behavior. Religion can be understood as a system of

beliefs, which include supernatural, holy and divine elements, moral codices, practises,

values, rituals and institutions, that are connected with previously mentioned beliefs.

A nurse is a person that offers help to a sick or healthy individual, a group of people or a

local community. The unique function of nurses in caring for individuals, sick or well, is to

assess their responses to their health status and to assist them in the performance of those

activities contributing to health or recovery or to dignified death.

Spiritual care of patients means acknowledging their spirtual needs and to provide a proper

place to fullfil these needs. Elements of spiritual care are: protecting dignity and privacy,

hearing out the patients, enabling of carrying out religious rituals in hospitals and assisting

an individual with finding the meaning of his life in the time of illness.

Research methods: A descriptive method was used in the theoretical part of the thesis and a

qualititative type of research was also carried out. We have carried out an annonymous

survey, which contained 15 questions (13 open type and 2 closed type). Acquired data was

analyzed and described statistically.

Results: Results have shown us that (50 %) of students know rules and principles of

religions, (45 %) of students know the rules and principles very well. Statistics have also

shown us that as much as (38 %) of students believe that religion doesn't play a big role in a

clinical environment. The survey has also shown us that some people believe that religion

plays a big role in life. We also found out that a nurse is able to help patients fullfil religious

needs and that religious freedom is permited in private and public environment.

Conclussion: We found that students at one of the faculties of health sciences in the

northeastern part of the Republic of Slovenia don't know or are partially familiar with the

rules and principles of religion and they believe that religion is not important in the treatment

of patients. It would therefore make sense to teach the students the importance of religion

and to emphasize studying how to fullfill all patients' needs, not only physical.

Key words: religion, nurse, spiritual care, spirituality, belief, patient.

iv

KAZALO

1 UVOD ........................................................................................................................... 1

2 NAMEN IN CILJI DIPLOMSKEGA DELA ........................................................... 2

2.1 Namen diplomskega dela........................................................................................... 2

2.2 Cilji diplomskega dela ............................................................................................... 2

3 RELIGIJA .................................................................................................................... 3

3.1 Opredelitev religije .................................................................................................... 4

3.2 Duhovnost in verovanje ............................................................................................. 5

3.3 Uradne in registrirane religije v Republiki Sloveniji ................................................ 5

3.4 Krščanstvo ................................................................................................................. 6

3.5 Islam .......................................................................................................................... 6

3.6 Budizem ..................................................................................................................... 7

3.7 Hinduizem ................................................................................................................. 8

3.8 Judaizem .................................................................................................................... 9

4 DUHOVNA OSKRBA PACIENTOV ...................................................................... 10

4.1 Duhovno zdravje in bolezen .................................................................................... 10

4.2 Pomen religije v obravnavi pacientov ..................................................................... 11

4.3 Vloga medicinske sestre pri izražanju verskih čustev ............................................. 12

4.4 Zdravstveni posegi v različnih religijah .................................................................. 13

5 ZAKONODAJA REPUBLIKE SLOVENIJE ........................................................ 14

5.1 Ustava Republike Slovenije (URS) ......................................................................... 14

5.2 Zakon o verski svobodi Republike Slovenije (ZVS) ............................................... 15

5.3 Kazenski zakonik (KZ) ............................................................................................ 16

5.4 Odločba Ustavnega sodišča ..................................................................................... 17

5.5 Zakon o pacientovih pravicah (ZPacP) ................................................................... 17

5.6 Kodeks etike v zdravstveni negi in oskrbi Slovenije ............................................... 17

5.7 Evropska unija (EU) ................................................................................................ 18

6 MEDNARODNI PRAVNI VIRI .............................................................................. 20

6.1 Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic .................................................. 20

v

6.2 Splošna deklaracija o človekovih pravicah (SDČP) ................................................ 20

6.3 Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah (MPDPP) ........................ 21

7 EMPIRIČNI DEL ...................................................................................................... 22

7.1 Raziskovalna vprašanja ........................................................................................... 22

7.2 Metodologija raziskovanja ...................................................................................... 22

7.3 Raziskovalne metode ............................................................................................... 22

7.4 Raziskovalno okolje ................................................................................................ 22

7.5 Raziskovalni vzorec ................................................................................................. 22

7.6 Etični vidiki ............................................................................................................. 23

7.7 Predpostavke in omejitve raziskave ........................................................................ 23

8 REZULTATI .............................................................................................................. 24

9 RAZPRAVA ............................................................................................................... 32

10 SKLEP ........................................................................................................................ 34

11 LITERATURA .......................................................................................................... 35

KAZALO GRAFOV

Graf 1: Spol študentov ......................................................................................................... 24

Graf 2: Najpogostejša veroizpoved pacientov ..................................................................... 24

Graf 3: Pomoč medicinskih sester pacientom pri izražanju verskih čustev v kliničnem okolju

..................................................................................................................................... 25

Graf 4: Pomembnost religija pri oskrbi pacientov v kliničnem okolju ............................... 25

Graf 5: Zagotovljen prostor za opravljanje verskih obredov pacientom v kliničnem okolju

..................................................................................................................................... 26

Graf 6: Prepoznavanje vrednot in načel religij s strani študentov v kliničnem okolju ........ 26

Graf 7: Poznavanje vrednot in načel religij s strani študentov ............................................ 27

Graf 8: Prestavitev vere v življenju ..................................................................................... 28

Graf 9: Vpliv religije na oblikovanje dobrih načel in vrednot v življenju .......................... 28

vi

Graf 10: Pravica izražanja vere in veroizpovedi v javnem življenju ................................... 29

Graf 11: Drugačen odnos do ljudi druge veroizpovedi ....................................................... 29

Graf 12: Zagotovitev najbolj kakovostne zdravstvene oskrbe ............................................ 30

Graf 13: Zagotovitev možnosti izražanja vere in veroizpovedi v kliničnem okolju ........... 30

Graf 14: Zagotovitev nemotenega izražanja vere in veroizpovedi v javnem in zasebnem

življenju ....................................................................................................................... 31

1

1 UVOD

Religija izvira iz latinske besede »religare«, kar pomeni »zvezati skupaj«. Ta beseda

označuje povezavo med bogom in človekom. V vsakdanjem govoru zahodne kulture beseda

religija pomeni čaščenje transcendentalne moči. S tem označuje znanost o bogu ter vsa

izpovedovanja vere ljudi, kot tudi verske skupine in skupnosti (Partridge, 2009).

Kot del kulturnega sistema, dajejo religiozna prepričanja smisel življenju in odgovarjajo na

človeška vprašanja o samem sebi in o svetu, v katerem živimo. Ta funkcija religije je zelo

pomembna v odnosu do frustracij, ki grozijo, da bodo opustile verovanja o smislu življenja

in tako naredile človeški obstoj nesmiseln (Juhant, 2000).

Religija v času bolezni pomaga pacientu in svojcem sprejeti bolezen in jim olajšati njeno

breme. Vplivajo na življenjski slog, vedenje in čustva glede bolezni in smrti. Mnoge religije

določajo pravila glede prehrane, rojstva, zdravljenja in zdravstvene nege umirajočega

(Skoberne, 2002).

Verska oskrba v kliničnem okolju predstavlja nujno določene prostore (kapelo in pomožne

prostore) kot tudi ne ovira pristopa pacientov, ki to želijo. Duhovna oskrba poteka na

oddelkih, kjer imajo pacienti možnost obiska (Štupnikar, 2004).





življenja v času bolezni (Babnik, & Karnjuš, 2014).

Po Pogodbi o delovanju Evropske unije je vsem državljanom zagotavljana pravica do

svobode misli, vere in veroizpovedi (Pogodba o delovanju Evropske unije, 2012).

Pravica do enakopravnega dostopa in obravnave po Zakonu o pacientovih pravicah pri

zdravstveni oskrbi določa, da mora vsak človek, ne glede na spol, narodnost, raso ali etnično

poreklo, vero ali prepričanje, invalidnost, starost, spolno usmerjenost ali drugo osebno

okoliščino, imeti zagotovljeno dostopnost do zdravstvene oskrbe (Zakon o pacienotvih

pravicah [ZPacP], 2008, čl. 7).

Svoboda vesti, (41. člen) Ustave Republike Slovenije, govori o tem, da je izpovedovanje

vere in drugih opredelitev v zasebnem in javnem življenju svobodno (Šturm, 2010).

2

2 NAMEN IN CILJI DIPLOMSKEGA DELA

2.1 Namen diplomskega dela

Namen diplomskega dela je predstaviti religijo, najbolj razširjene vere na evropskem

področju, vpliv in vlogo religije v življenju ljudi. Prav tako želimo predstaviti zakone, ki

omogočajo svobodo izražanja vere na mednarodnem in slovenskem prostoru. Z raziskavo

želimo ugotoviti, kaj mislijo študentje zdravstvene nege o pomenu religije v obravnavi

pacientov v kliničnem okolju.

2.2 Cilji diplomskega dela

Predstaviti religijo.

Opisati načela in izhodišča najbolj razširjenih religij na slovenskem območju.

Predstaviti mnenja študentov zdravstvene nege, na eni izmed fakultet v

severovzhodnem delu Republike Slovenije, o pomembnosti religije v življenju

ljudi.

Predstaviti mnenja študentov zdravstvene nege, na eni izmed fakultet v

severovzhodnem delu Republike Slovenije, o pomembnosti religije pri oskrbi

pacientov v kliničnem okolju.

Predstaviti aktivnosti medicinskih sester pri zagotavljanju svobode izražanja vere

in veroizpovedi pacientov v kliničnem okolju.

Predstaviti pravno podlago izražanja misli, vere in veroizpovedi v evropskem in

slovenskem prostoru.

3

3 RELIGIJA

Religija izvira iz latinske besede »religare«, kar pomeni »zvezati skupaj«. Ta beseda

označuje povezavo med bogom in človekom. V vsakdanjem govoru zahodne kulture beseda

religija pomeni čaščenje transcendentalne moči. S tem označuje znanost o bogu ter vsa

izpovedovanja vere ljudi, kot tudi verske skupine in skupnosti (Partridge, 2009).

Religija je organiziran sistem čaščenja, saj ima temeljna načela, obrede in običaje, ki so

povezani z rojstvom, smrtjo, poroko, zdravljenjem, ima pa tudi pravila za vedenje o

vsakdanjem življenju. Religijo lahko razumemo kot skupino in sistem prepričanj, ki

vključujejo nadnaravno, sveto ali božansko, moralne kodekse, prakse, vrednote, rituale in

institucije, ki so povezane z temi prepričanji (Kraljić, 2016).

Veda o religiji ali religiologija združuje številne stroke, ki omogočajo različne vpoglede v

verske zadeve. Obstoj religije v človeški družbi je vzpodbudil številne mislece k mnenju, da

je v človeški duševnosti nek skupni dejavnik in da je mogoče razlikovati pojem vera in

verovanje. Po njihovem je vera obča značilnost človeškega roda, zaradi katere je ljudem v

naprej dano, da verujejo. Verovanje pa je izraz notranjega prepričanja, ki se, zaradi različni

zemeljskih, političnih, podnebnih, filozofskih in psiholoških okoliščin, razvije v takšno ali

drugačno dejansko različico (Partridge, 2005).

Nevroteologija je veja teologije, ki si prizadeva razumeti religijo v okviru človeškega uma

in delovanja možganov, ter meni, da versko doživljanje ni nič drugega kot plod dogajanja v

človeških možganih. Namreč del dogajanja, ki ga lahko sprožijo različne zunanje in notranje

okoliščine (O'Brien, & Palmer, 2007).

Enotne definicije religije ni, poznamo pa njene različne definicije, ki so v večini vezane na

področja raziskovanja določene razsežnosti religije.

Psihologija religije preiskuje vlogo čustev in občutij v religijskem delovanju,

raziskuje človeške potrebe, ki lahko spodbujajo posameznika, da postane veren ali

da išče tolažbo in smisel v verovanju.

Filozofija religije raziskuje človeška izhodišča, ki so podlaga verovanja ali pa jih le-

ta podpirajo. Filozofsko proučevanje religije tako išče vzroke za posamezne

svetovno nazorske postavke in tudi razlage za verovanje v obstoj Boga.

4

Sociologija religije izhaja iz prepričanja, da neka dejstva v obravnavani družbi

spodbujajo in oblikujejo religijske ideje in ravnanja vernikov.

Antropologija religije obravnava religijo kot del kulture. Zanjo so verovanja in

religiozna ravnanja pomembna, ker so središčna v našem načinu urejanja družbenega

življenja.

Fenomenologija poskuša razumeti, kaj vera pomeni verniku in pomaga izluščiti

bistvo religije, pri čemer ga ločuje od obredov in zunanjih pojavov (O'Callaghan,

2011).

Z razvojem človeške kulture je potekal tudi razvoj religije. Tako sta se razvili dva osnovni

obliki religije: politeistično verovanje (verovanje v več bogov) in monoteistično (verovanje

v enega boga) (O'Callaghan, 2011).

3.1 Opredelitev religije

Človeško delovanje usmerjajo in nadzirajo norme, ki jih daje družbeni sistem. Religiozna

prepričanja zagotavljajo smernice za človeško delovanje in standarde, po katerih lahko

ocenjujemo njegova vedenja. Religija je usmerjena na določene probleme, ki se pojavljajo v

vseh družbah. Tako religija z lajšanjem napetosti in frustracij, ki lahko razderejo družbeni

red, ohranja družbeno stabilnost. Družbeno življenje je nemogoče brez skupnih vrednot in

moralnih prepričanj, ki tvorijo kolektivno zavest. Religija krepi vrednote in moralna

prepričanja, ki tvorijo podlago družbenemu življenju. Z opredeljevanjem vrednot kot svetih,

jim religija nudi večjo moč, ki usmerja človeško delovanje in vedenje (Haralambos, &

Holborn, 1999).

Religiozna prepričanja dajejo smisel življenju, odgovarjajo na človekova vprašanja o samem

sebi in o svetu, v katerem živi. Ena od glavnih funkcij religije je dati smisel vsem izkušnjam,

ne glede na to, kako nesmiselno ali nasprotujoče se pojavljajo (Juhant, 2000).

Verovanja in religiozna ravnanja so pomembna, ker so središčna v našem načinu urejanja

življenja. Oblikujejo pojmovanje našega prostora v svetu in določajo naš odnos do drugih

ljudi (Kraljić, 2016).

5

3.2 Duhovnost in verovanje

Največkrat se sploh ne menimo za dobro duhovno počutje ali ga podcenjujemo. To je morda

zaradi etične in individualne narave duhovnosti ali pa zato, ker o duhovnosti drugače, kot v

povezavi z vernostjo, sploh ne razmišljamo. Vsak človek ima svojo definicijo duhovnosti,

noben pa ne more izraziti bistva tega dela človekove izkušnje (Štupnikar, 2004).

Duhovnost je osebnost, zunaj kodeksa stvarnosti, v nasprotju z razumskim občudovanjem,

kjer stvari obstajajo. Posledica tega je življenju potrjujoč odnos z bogom, z neko skupnostjo,

z okoljem in samim seboj (Milligan, 2011).

Duhovnost je navadno razumljena kot predmet izkustva in individualnosti, čeprav je

običajno, da ima tudi socialno in tradicionalno dimenzijo. Duhovnost, kot izkušnja, je pri

nekaterih ljudeh temelj smisla njihovega življenja in vrednot (Babnik, & Karnjuš, 2014).

Duhovnost je pomembna pri ljudeh vseh starosti in ne samo pri starejših in tistih, ki se

približujejo smrti. Ima zelo pomembno vlogo v zaščiti pred samomori v mladostniških letih

in pri mladostnikih s kroničnimi obolenji (Juhant, 2000).

3.3 Uradne in registrirane religije v Republiki Sloveniji

V Republiki Sloveniji je uradnih in registriranih 48 cerkva ter drugih verskih skupnosti

(Register cerkva in drugih verskih skupnosti, 2016).

Po prvem odstavku 13. členu Zakona o verski svobodi (ZVS) se verska skupnost lahko

registrira, če ima najmanj deset polnoletnih členov, ki so državljani RS ali tujci, ki imajo na

njenemu ozemlju stalno prebivališče (Zakon o verski svobodi [ZVS], 2007, čl. 13).

Po drugem odstavku 13. člena ZVS zahtevo za registracijo cerkve ali druge verske skupnosti

poda njen zastopnik. Zahteva mora vsebovati naslednje podatke:

a) ime cerkve ali druge verske skupnosti, izpisano v latinici, ki se mora razlikovati od

imen drugih cerkva in drugih verskih skupnosti in ne sme biti zavajajoče;

b) sedež in naslov sedeža cerkve ali druge verske skupnosti v Republiki Sloveniji;

c) odtis žiga z imenom cerkve ali druge verske skupnosti, ki ga bo uporabljala v

pravnem prometu (ZVS, 2007, čl.13).

6

Po tretjem odstavku 13. člena ZVS za registracijo verske skupnosti vlagatelj plača upravno

takso, skladno z zakonom, ki ureja upravne takse (ZVS, 2007, čl.13).

3.4 Krščanstvo

Krščanstvo temelji na čaščenju Jezusa Kristusa kot Božjega sina. Hkrati obravnava Jezusa

kot zgodovinsko osebo. Je monoteistično verstvo ter hkrati najštevilčnejša religija našega

planeta, najbolj razširjena v prostoru Amerike in Evrope. Zaradi nazorskih in političnih

razlogov je krščanstvo utrpelo dve delitvi: veliko shizmo ali razkol med vzhodno in zahodno

cerkvijo in luteransko reformacijo. Zaradi tega se je krščanstvo razdelilo na katolike (zveste

papeštvu), pravoslavce (verniki vzhodnih cerkev) in na protestante (pripadnike reformacije)

(Tello, Palacio, Coma, Farrés, Ban, & Drobnič, 2006).

Sveto pismo ali Biblija je sveta knjiga kristjanov in zanjo velja prepričanje, da je nastala z

božjim navdihom. Sestavljena je iz dveh delov: Stare zveze, ki si jo deli z judovstvom, in

Nove zveze, ki jo tvorijo štirje Evangeliji (Matejev, Markov, Lukov in Janezov) (O'Brien,

& Palmer, 2007).

Krščanske moralne zapovedi so določene z Mojzesovimi desetimi zapovedmi in Jezusovimi

nauki. Največja novost Kristusovega sporočila je bila, da mora posameznik odpustiti kesanju

in ljubiti svoje sovražnike. Izogibati se morajo grehu in živeti po zapovedih, ki so skupne

vsem veram, določajo pa tudi način dela dobrega kristjana. V srednjem veku so navedli

sedem smrtnih grehov (napuh, zavist, pohlep, jeza, pohota, požrešnost in lenoba). Sedem

kreposti pa je določil sveti Pavel (vera, zaupanje, pravičnost, razumnost, zmernost in moč).

Ljudje so sprejeti v krščansko vero z zakramentom, ki se imenuje Sveti krst. Od vsakega

kristjana se pričakuje, da hodi v cerkev, sicer pa lahko molitev poteka kjerkoli drugje (Tello

et al., 2006).

3.5 Islam

Islam, ki v arabščini pomeni »predanost bogu«, je tretje monoteistično verstvo na svetu. Po

muslimanskem izročilu je bog Allah prerok Mohamed, ki je živel v 7. stoletju. Danes ima

islam več kot milijardo vernikov in je prisoten na vseh celinah. Sveta knjiga muslimanov je

Koran in hkrati je zbornik dogme, pravni kodeks, razprava o morali in priročnik za vsakdanje

življenje (O'Callaghan, 2011).

7

Koran predpisuje 5 stebrov obreda, ki so dolžnost vsakega dobrega muslimana, to so:

a) Šehada - izpovedovanje vere v enega Allaha in preroka Mohameda,

b) Salah - moliti petkrat na dan,

c) Zakat - dajanje miloščine revnim in bolnim,

d) Saum - popoln post v dnevnih urah ramadana,

e) Hadž - romanje v Meko vsaj enkrat v življenju (Tello et al., 2006).

V islamu mora biti meso halal (dovoljeno), kar pomeni, da je posebej pripravljeno. Med

klanjem živali je treba izreči Alahovo ime in kri, ki jo imajo za nečisto, mora odteči.

Muslimani ne uživajo svinjine, ker jo imajo za nečisto. Alkohol je prepovedan, ker v

pijanosti ljudje pozabljajo na svoje dolžnosti do Alaha (Tello et al., 2006).

Moški in ženske se morajo oblačiti skromno ter ne smejo privlačiti nasprotnega spola z

razkazovanjem svojega telesa. Ženske naj imajo pokrito glavo, roke in noge. Okoli 90 %

muslimanov na svetu je suniitov, to so tisti, ki priznajo Mohameda za preroka, 10 % pa je

šiitov, ki ne priznajo Mohameda za preroka (O'Brien, & Palmer, 2007).

3.6 Budizem

Budizem se je pojavil v 6. stoletju pr. n. št., na severnem delu Indije, na osnovi naukov

Sidharte Gautame, ki ga poznamo tudi po imenu Buda. V današnjem času je budizem eno

izmed štirih najbolj razširjenih verstev na svetu in šteje več kot sto milijonov vernikov, ki

živijo po vsej zemeljski obali. Buda ni nadnaravno bitje, temveč človek, ki je našel odgovor

na najgloblje dileme človekovega obstajanja. Budove nauke so zapisali šele po njegovi smrti.

V začetku so jih širili z ustnim izročilom. Ena od pomembnejših zbirk spisov se imenuje

Tipitaka (Tri košare). Obsega Budove izreke, njihove razlage in pravila za menihe. Napisana

je bila v 1. st. pr. n. š. na Šrilanki (Partridge, 2009).

Tri splošne resnice so:

a) V življenju ni nič trajnega, vse se spreminja.

b) Ker ni nič trajnega, nas življenje ne zadovoljuje.

c) Ni večne duše in to, kar ljudje imenujejo jaz, je samo skupek spreminjajočih se

značilnosti.

8

Štiri vzvišene resnice so:

a) Vse življenje je trpljenje.

b) Vzrok trpljenja sta hrepenenje in navezanost.

c) Hrepenenje in navezanost lahko premagamo.

d) Premagamo ju z izpolnjevanjem naukov osmere poti (Tello et al., 2006).

3.7 Hinduizem

Začetki hinduizma segajo v čas pred uporabo pisave ter zato velja za najstarejše živo verstvo.

Nastal je na Indijski podcelini okrog leta 2500 pr. n. št., verjetno v dolini reke Ind. Izraz

hinduizem so uvedli Zahodnjaki v 19. stoletju kot svoje poimenovanje za vere in verstva

večine prebivalstva v Indiji. Hinduizem je vera 800-900 milijonov ljudi v Indiji, večine

prebivalstva v Nepalu, in manjših skupin v številnih državah. Je mnogoboštvena religija, saj

v njej častijo veliko bogov in boginj. Religija je brez ustanovitelja in brez poti veroizpovedi.

V hinduijskem svetu je mnogo predpisov, ki zagotavljajo povezanost skupin ljudi, bogov in

vesoljnega sveta poznanih kot dharma (Partridge, 2009).

Hinduizem meni, da so vsa božanstva, ki vladajo vesoljnemu svetu, izraz enega samega

božanstva, ki prevzame različne oblike in imena, da bi ljudem bilo dostopnejše. Eden

najpomembnejših vidikov hinduizma je zakon karme, ki pomeni »dajanje«. Posameznik si z

vsakim storjenim dejanjem pridobi ali ne pridobi zasluge. Celota izročil, obredov, običajev,

legend in mitov indijskega starega sveta je zbrana v Mahabharati, ki opisuje dolgotrajni boj

dveh družin, Pandu in Kuru, za prevlado nad Indijo. Ramajana je druga velika epska pesnitev

indijskega izročil, ki opisuje doživetja in junaške podvige princa Rame. Hinduizem deli

bivanje na štiri življenjska obdobja, ki bi jih moral doživeti vsak moški. V prvem obdobju

se mora posvetiti branju in študiju ved in vejam v disciplinah, kot je joga. Drugo obdobje

vključuje zakonsko zvezo, v tretjem obdobju se mora umakniti in meditirati ter najti duhovno

modrost. V zadnjem obdobju svojega življenja se mora odreči lastnini, razen sprehajalni

palici ter se osvoboditi vseh zemeljskih spon. Simbol hindujcev je OM ali AUM, ki jo

zapojejo ali spregovorijo pred vsako molitvijo in po njej (Tello et al., 2006).

9

3.8 Judaizem

Judovstvo je ustanovil Abraham v drugem tisočletju pred našim štetjem. Judovstvo je

monoteistično verstvo, ki sloni na verovanju v boga Jahveja. Razširjeno je po celem svetu

in šteje približno trinajst milijonov vernikov. Judovstvo je imelo velik vpliv na razvoj

krščanstva in islama. Mojzes je druga pomembna osebnost v zgodovini judovskega ljudstva.

Ta je na gori Sinaj prejel deset božjih zapovedi, ki so vklesane na dve kamniti plošči, ki

vsebujeta moralne in civilne zakone, katere naj bi izpolnjevali Abrahamovi potomci.

Peteroknjižje ali Tora, ki v hebrejščini pomeni »zakon« ali »postava« je zbirka svetih besedil

judovstva. Ustreza prvim petim knjigam Biblije (Geneza, Eksodus, Levitik, Numeri in

Devteronomij). V njih je zapisana široka paleta zakonov, pravil in zapovedi, ki zaznamujejo

obstoj judovskega ljudstva. Drugi vir judovskega nauka je Talmud, ki pomeni »preučevanje«

in je obsežna zbirka besedil, ki vsebujejo kodekse in zakone iz judovskega ustnega izročila

in so nepogrešljiv dodatek Tori (Tello et al., 2006).

Sinagoga, kar pomeni »skupščina«, je verski prostor namenjen molitvi in verskemu

prepričanju, ki je večinoma obrnjen proti Jeruzalemu. Osem dni po rojstvu moškega

potomca, otroka obredno obrežejo, kar prestavlja simbol Abrahamove zaveze z bogom.

Takrat dobijo tudi svoje ime (O'Callaghan, 2011).

Judje molijo trikrat na dan. Vsaka od molitev ustreza enemu izmed treh žalovanj, ki so jih

nekdaj izvajali v jeruzalemskem svetišču. Sveto mesto Judovstva je Jeruzalem. Tam se

nahaja Zid žalovanja, kamor prihaja vsako leto na tisoče vernikov iz celega sveta (Partridge,

2004).

10

4 DUHOVNA OSKRBA PACIENTOV





življenja v času bolezni (Babnik, & Karnjuš, 2014).

Duhovna oskrba vključuje:

a) oceno duhovnih potreb,

b) zagotavljanje čustvene in duhovne podpore,

c) pomoč pri spoprijemanju z duhovnimi potrebami,

d) dajati upanje o ozdravljenju pacientom in njihovim svojcem,

e) pomoč pri iskanju pomenov in ciljev v njihovem življenju,

f) iskanje odpuščanja in sprejemanja sebe, svojih bližnjih, preteklosti (Novaković,

2012).

Duhovna oskrba ne pomeni le skrb samo za pacienta, prav tako je sočasno skrb za osebe, ki

so pacientu najbližje. Pacienta se ne obravnava ločeno od njegove družine, temveč v

sodelovanju in ob podpori vseh družinskih članov. Duhovna podpora je ključni del celostne

zdravstvene oskrbe. Opredeljena je kot podpora pacientu pri iskanju odgovorov na temeljna

življenjska vprašanja (Novaković, 2012).

4.1 Duhovno zdravje in bolezen

Duhovno zdravje je potrditev življenja, v odnosu z Bogom, samim seboj, družbo in okoljem,

kar vzpodbuja in poveličuje popolnost (Tušar, 1997).

Pojem zdravje ima za ljudi različen pomen. Dejavniki, ki vplivajo na opredelitev zdravja, so

posameznikove značilnosti, socialne, družbeno-ekonomske, politične in kulturne razmere, v

katerih ljudje živimo, oziroma družbeno okolje. Duhovno zdravje je povezano z vsem, kar

cenimo, vrednotimo in imamo radi, z našim vrednostnim sistemom, z našimi stališči.

Vključuje tudi posameznikovo verovanje, njegovo priznanje in spoštovanje (Milligan,

2011).

11

Za duhovno zdravje ali duhovno dobro počutje je značilno, da v človeku prevladuje občutek,

da živi in je njegovo življenje osmišljeno in izpolnjeno. Biti duhovno zdrav pomeni biti poln

energije. Dobro duhovno počutje je način življenja oziroma življenjski slog, življenje

osmišlja in ga dela prijetnega. Duhovno zdrave osebe imajo ljubeč odnos do drugih,

odpuščajo krivice, so vljudne in potrpežljive v odnosih do drugih, so pravične in miroljubne

ter pozitivno vplivajo na druge ljudi (Skoberne, 2002).

Bolezen je v svoji elementarni obliki dogodek, ki se ne manifestira samo v bioloških znakih,

ki prizadenejo telo. Njen pomemben del so socialne manifestacije bolezni, ki prizadenejo

socialne odnose, vloge in dejavnosti posameznika. Vsaka bolezen je močno obremenilen

dogodek v človeškem življenju, ki zahteva od posameznika obvladovanje. Oblikovanje

pomeni reakcije posameznika na življenjske obremenitve, ki služijo temu, da poleg fizične

bolečine prepreči emocionalno bolečino, se ji izogne ali jo začne kontrolirati (Ule, 2003).

Raziskovanje o bolezni ima lahko na pacienta vpliv za drugačen pogled na življenje. Včasih

lahko bolezen pri pacientu povzroči, da ta razmisli o svojem življenju, težka bolezen pa

lahko prenovi njihovo duhovno življene, vrednote ter vrednote vseh, ki so okoli njih. Pacienti

lahko svojo bolezen uporabijo kot priložnost, da svoje življenje živijo drugače ali pa še

naprej živijo pod stresom (Skoberne, 2002).

4.2 Pomen religije v obravnavi pacientov

Duhovna in religiozna stališča so pomembna v človekovem življenju in zelo vplivajo na

življenjski slog, vedenje in čustva glede bolezni ter smrti pri nekaterih ljudeh (Kraljić, 2016).

Duhovna stališča imajo velik pomen v času bolezni, saj pomagajo pacientu in svojcem

sprejeti bolezen in olajšati njihove težave. Svojci in pacienti lahko bolezen sprejmejo kot

preizkušnjo vere in običajno ne spremeni njihovega verovanja, ter so še vedno sposobni

načrtovati prihodnost. Če ljudje sprejmejo bolezen kot kazen za svoja nemoralna vedenja in

grehe, verjamejo, da bi lahko slednja z molitvijo, zaobljubami in pokoro popolnoma izginila

ali, da bi se njeni znaki omilili (Ledger, 2005).

Vsaka religija ima različna načela glede na obrede, zakramente, praznike, dietne predpise,

stališča v zvezi z rojstvom in smrtjo. Vsaka pa da duhovno oporo in pomaga človeku, da se

lažje spoprime z življenjem in boleznijo in jo tudi obvlada (Kraljić, 2016).

12

Duhovna dimenzija zdravstvene nege ima lahko poseben pomen za pacienta, ki ima težave

z telesnim zdravjem. Cilj zdravstvene nege, znotraj duhovne oskrbe pacientov, ni samo

doseči dobro počutje ljudi, ali celo preprečiti bolezen, ampak pomagati pacientom, da v

zdravju in bolezni uporabljajo svoje notranje sposobnosti, za prevladovanje bolezenskih

težav. Veren človek je sposoben sprejeti nepričakovane spremembe celo takrat, ko odpovedo

običajni sistemi podpore, ker upa, da ga Bog ne bo nikoli zapustil. Medicinska sestra lahko

pacientu pomaga tako, da spoštuje njegovo prepričanje (Tušar, 1997).

4.3 Vloga medicinske sestre pri izražanju verskih čustev

Medicinska sestra je oseba, ki nudi pomoč bolnemu ali zdravem posamezniku, skupini ali

lokalni skupnosti pri tistih dejavnostih, ki pripomorejo k boljšemu zdravju ali mirni smrti in,

ki bi jih le ta opravil brez tuje pomoči, če bi imel dovolj moči, volje ali znanja. Opravljanje

verskih obredov je zelo pomembno za človekovo blaginjo, kadar pa je človek bolan je to še

toliko bolj pomembno. Pri nudenju duhovne pomoči je zelo pomembna povezanost med

zdravstvenimi delavci, duhovniki in pacienti. Zelo pomembne aktivnosti medicinske sestre

so, da pacientu pomaga pri obisku verskih obredov ter po možnosti pokliče tudi duhovnika.

Medicinska sestra poskrbi za intimen prostor ter, da pacient prejme zakramente, ki jih za

svoje versko prepričanje potrebuje. Večini medicinskim sester to ni prevelik problem, če so

te vsaj malo seznanjene s pacientovo vero. Težje pa je, če o njej ne vedo ničesar (Henderson,

1998).

Pacient, ki je fizično bolan, mogoče ni sposoben nadzirati svojih duhovnih potreb, zato

medicinska sestra, ki izvaja holistično zdravstveno nego, poskuša ugotoviti vse duhovne

potrebe pacienta (Herman, 2007).

Medicinske sestre, ki so ob pacientu ves dan in vso noč, imajo največ priložnosti, da vidijo,

kaj pacient želi in kaj potrebuje v zvezi z verskimi prepričanji. Za medicinsko sestro je

najboljše, da ve čim več o različni verstvih in čim bolj verjame v njihovo zdravilno moč.

Bolj kot je ta duhovno razvita in potrpežljiva do različnih verskih prepričanj, boljše bo služila

pacientu (Henderson, 1998).

Zdravstveni delavci spoštujejo nenapisana pravila, ki se nanašajo na duhovno oporo

bolnemu.

13

Ta so:

a) ne vsiljuj osebnega prepričanja bolnemu ali njegovim svojcem.

b) vzpostavi terapevtski odnos s pacientom ne glede na njegovo poreklo.

c) karkoli bo pacient prosil v zvezi z duhovno oporo, mu pomagaj ali poišči nekoga

drugega, ki mu bo lahko pomagal (Tušar, 1997).

4.4 Zdravstveni posegi v različnih religijah

Mnoge religije imajo različna načela in pravila za dogodke, ki so povezani s kulturno

religioznimi načeli:

a) Kontrola rojevanja - sterilizacija je načeloma prepovedna pri vsaki veroizpovedi. Judje

se pred kontrolo rojevanja posvetujejo z svojimi duhovniki. Ljudje drugih verovanj

večinoma uporabljajo samo naravno zaščito pred nosečnostjo.

b) Cirkumcizija - v posameznih kulturah morajo biti moški obrezani po rojstvu, med

odraščanjem ali med puberteto. Pri judih in muslimanih je obrezovanje moških obvezno. V

Svetu je 70 % moških, ki so obrezani, je islamske veroizpovedi. Pri nekaterih ljudeh

muslimanske, kristjanske in judovske veroizpovedi se prakticira žensko obrezovanje, ampak

vera tega ne zahteva.

c) Operacije (carski rez) – so načeloma pri vseh verovanjih sprejemljive z izjemo splava.

Pri ženskah muslimanske veroizpovedi se tem raje izogibajo, saj verjamejo, da lahko samo

Allah določi, če bo otrok rojen.

d) Transfuzija in drugi krvni pripravki - je načeloma dovoljen pri vseh veroizpovedih,

razen pri Jehovih pričah in nekaterih ljudeh katoliške veroizpovedi.

e) Obdukcija - je načeloma dovoljena za medicinske ali pravne namene, a le takrat, če to

izrecno zahteva pravna stran.

f) Darovanje organov - pri Jehovovih pričah je prepovedano, za pripadnike judovske

veroizpovedi je to velik kompleks in zahteva posvetovanje z duhovnikom. Na splošno je ta

tema zelo občutljiva in je treba pazljivo delati z njo (Carteret, 2011).

14

5 ZAKONODAJA REPUBLIKE SLOVENIJE

Pravica do svobode religije ali religijskega prepričanja je ena od najstarejših in

najpomembnejših mednarodno priznanih človeških pravic. Svoboda izražanja religije je

vsebovana v vseh pomembnih mednarodnih dokumentih o človeških pravicah. Te določbe

niso pomembne samo za posameznike, temveč tudi za verske skupnosti. Svoboda religije je

danes univerzalna človeška pravica. Države pogodbenice Evropske unije zagotavljajo

svobodo misli, vere in veroizpovedi svojim državljanom in prebivalcem. Najpomembnejši

dokumenti, kateri zagotavljajo prebivalcem Evropske unije svobodo izražanja vere in

veroizpovedi so: Pogodba o delovanju Evropske unije in Listina EU o temeljnih človeških

pravicah ter Evropska konvencija o varstvu človeških pravicah. ki jo je sprejel Svet Evrope.

Najpomembnejši dokumenti za razumevanje svobode veroizpovedi in prepričanja so sprejeti

tudi v okviru Združenih narodov (OZN). Ti dokumenti močno vplivajo na evropsko pravo

in urejajo svobodo izražanja veroizpovedi v Evropski Uniji. To so: Splošna deklaracija o

človeških pravicah, Mednarodni pakt o državljanstvih in političnih pravicah (Šturm, 2004).

Konvencija o otrokovih pravicah, ki jo je sprejela Generalna skupščina ZN govori o pravicah

otrok in mladine (Konvencija o otrokovih pravicah, 1990).

V Republiki Sloveniji veljajo zakoni Evropske unije o svobodi verskega izražanja, kot tudi

najpomembnejši mednarodni dokumenti, sprejeti v okviru ZN. Republika Slovenija ima

nacionalno zakonodajo, ki ureja svobodo misli, vere in veroizpovedi. To je Zakon o verski

svobodi Republike Slovenije. URS po 41. členu vsem svojim prebivalcem zagotavlja

svobodo izražanja veroizpovedi (Šturm, 2004).

5.1 Ustava Republike Slovenije (URS)

Svoboda izražanja vere in veroizpovedi je ena izmed najbolj temeljnih človeških pravic, ki

jo priznajo številni mednarodni pravni akti. Večina najpomembnejših pravnih aktov za

svobodo izražanja vere in veroizpovedi zavezuje tudi Republiko Slovenijo (Šturm, 2004).

Svoboda veroizpovedi je od leta 1991 zapisana tudi v URS. Svoboda izražanja religijskega

prepričanja, vere in veroizpovedi, je zagotovljena vsem fizičnim osebam, ne glede na to ali

so državljani Republike Slovenije, so tuji državljani ali so poslovno sposobni ali ne. URS

med človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami izrecno zagotavlja, po 41. členu,

15

pravico vsakega posameznika do svobode izpovedovanja vere in drugih opredelitev v

javnem in zasebnem življenju. Prav tako zagotavlja pravico staršev do verske in moralne

vzgoje otrok, ter usmerjanja otrok glede verske in moralne vzgoje, v skladu z njihovimi

razvojnimi zmožnostimi. URS v svojem 56. členu opredeljuje pravice otrok, vsak otrok

uživa posebno varstvo in skrb. Človekove pravice in temeljne svoboščine, otroci uživajo v

skladu z svojimi razvojnimi zmožnostimi, katere lahko omejujejo starši, ki skrbijo za njihovo

varstvo in vzgojo. Otrokom se zagotavlja posebno varstvo pred gospodarskim, socialnim,

telesnim , duševnim ali drugim izkoriščanjem in zlorabljanjem. V 14. členu URS so

zagotavljane enake človekove pravice in svoboščine vseh posameznikov, ne glede na

narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično, ali kako drugo prepričanje, rojstvo, izobrazbo,

družbeni položaj ali kako drugo osebno okoliščino. Vsi so pred zakonom enaki. Po 7. členu

Ustave, so država in verske skupnosti ločene. Verske skupnosti so enakopravne, njihovo

delovanje je svobodno. URS v 16. členu govori o začasni razveljavitvi ali omejitvi pravic.

Ustavno določene človeške pravice in temeljne svoboščine, je možno razveljavljati ali

omejiti v vojnem in izrednem stanju, prav tako se lahko omejujejo samo za čas trajanja

vojnega ali izrednega razmerja. Sprejeti ukrepi ne smejo povzročiti neenakopravnosti, ki bi

temeljila na rasni, narodni, spolni, verski pripadnosti ali političnem prepričanju, rojstvu,

stopnji izobrazbe, družbenem položaju ali katerikoli drugi osebni okoliščini (Šturm, 2010).

5.2 Zakon o verski svobodi Republike Slovenije (ZVS)

ZVS ureja uresničevanje verske svobode, pravni položaj cerkva in drugih verskih skupnosti,

postopek njihove registracije, pravice cerkev in drugih verskih skupnosti ter njihovih

pripadnikov, pristojnosti organa, pristojnega za verske skupnosti (ZVS, 2007, čl. 1).

Iz 2. člena ZVS izvemo, da je verska svoboda v javnem in zasebnem življenju nedotakljiva

in zagotovljena. Po tem členu imajo vsi pravico do svobodne izbire ali sprejetja vere, do

svobode izražanja verskega prepričanja in odklonitve njenega izražanja, kar pomeni, da

lahko vsak, skupaj z drugimi izraža svojo vero. Nihče ne sme biti prisiljen, da postane ali

ostane član neke cerkve, verskih skupnosti ali pa, da se udeležuje bogoslužja, verskih

obredov in drugih oblik izražanja vere. Država mora vsem prebivalcem zagotoviti nemoteno

uresničevanje verske svobode (ZVS, 2007, čl. 2).

16

Po 10. členu ZVS imajo starši pravico, da svoje vzgajajo otroke v skladu s svojim verskim

prepričanjem. Pri tem morajo spoštovati njegovo telesno in duševno nedotakljivost. Otrok,

ki je dopolnil 15 let ima pravico, da sam sprejema odločitve, povezane z versko svobodo

(ZVS, 2007, čl. 10).

5.3 Kazenski zakonik (KZ)

KZ prepoveduje vse diskriminacije, ki se nanašajo na svobodo izražanja vere in

veroizpovedi, vse razlike v narodnosti, rasi, barvi, etnični pripadnosti, spolu, jeziku,

političnem ali drugačnem prepričanju, spolni usmerjenosti, premoženjskem stanju,

družbenem in socialnem položaju, rojstvu, prav tako prepoveduje diskriminacije, če se pri

kakšni drugi okoliščini prikrajša koga za katero izmed človekovih pravic ali temeljnih

svoboščin, ki so priznane od mednarodne skupnosti ali določene z ustavo in zakonom. Če se

takšno pravico ali svoboščino človeku omeji, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do

enega leta (Kazenski zakonik [KZ-1-UPB-2], 2012, čl. 131).

Po drugem odstavku 131. člena KZ, se enako kaznuje tistega, ki preganja posameznika ali

organizacijo zaradi zavzemanja za enakost ljudi (KZ-1-UPB-2, 2012, čl. 131).

Po tretjem odstavku 131. člena KZ, se kaznuje z zaporom do treh let uradna oseba, ki z

zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic ne upošteva ta zakon (KZ-1-UPB-2, 2012, čl.

131).

Zdravnik ali drugi zdravstveni delavec, ki v nasprotju z svojo poklicno dolžnostjo ne pomaga

bolniku ali drugemu, ki je v nevarnosti za življenje, se kaznuje zaporom do enega leta po

178. členu prvega odstavka KZ (KZ-1-UPB-2, 2012, čl. 178).

Po drugem odstavku 179. člena KZ, se kaznuje vsak zdravstveni delavec , ki pri svoji

zdravstveni dejavnosti ali iz malomarnosti ravna v nasprotju s pravili stroke, in tako

povzroči, da se komu poslabša zdravje, se kaznuje z zaporom do treh let (KZ-1-UPB-2,

2012, čl. 179).

17

5.4 Odločba Ustavnega sodišča

Členi 22, 23, 24, 25 in 27 ZVS ter tretji odstavek 52. člena ZObr- UPB-1 naj bi bili v

neskladju z URS, ker naj ne bi določevali okvira kriterijev za duhovno oskrbo v bolnišnicah,

vojski, policiji, zapori, in drugih ustanovah (Uradni list Republike Slovenije [Ul RS], št.

92/07-23 z dne 15. april 2010).

Zatrjevano neustreznost 22. do 25. in 27 člena ZVS ter 52 člena ZObr-UPB-1 Vlada zavrača

z navedbo, da so pravice do duhovne oskrbe v bolnišnicah, vojski, policiji, zaporih in drugih

ustanovah urejene v skladu z URS in mednarodnimi akti ter so mednarodno primerljive.

Določbe naj bi urejale način uresničevanja verske svobode, kadar je posamezniku svoboda

gibanja iz različnih razlogov omejena oziroma kadar se ne more udeleževati verskih obredov

zaradi bolezenskih ali starostnih težav po odločbi Ustavnega sodišča (Ul RS), št. 92/07-23 z

dne 15. april 2010).

5.5 Zakon o pacientovih pravicah (ZPacP)

Pravica do enakopravnega dostopa in obravnave po ZPacP (7. člen) pri zdravstveni oskrbi

določa, da vsak človek ne glede na spol, narodnost, raso ali etnično poreklo, vero ali

prepričanje, invalidnost, starost, spolno usmerjenost ali drugo osebno okoliščino mora imeti

zagotovljeno dostopnost do zdravstvene oskrbe (ZPacP, 2008, čl. 7).

Pri oskrbi mora izvajalec zdravstvenih storitev zagotoviti pogoje za uresničevanje pravice

pacienta do ustrezne verske duhovne oskrbe v skladu z zakonom, ki ureja versko svobodo

po 13. členu ZPacP (ZPacP, 2008, čl. 13).

5.6 Kodeks etike v zdravstveni negi in oskrbi Slovenije

Etična načela in pravila Kodeksa etike v zdravstveni negi in oskrbi Slovenije so namenjena

in obvezujejo vse, ki delajo in se izobražujejo na področju zdravstvene nege in oskrbe.

Prestavljajo vodilo pri oblikovanju etičnih načel, moralnih stališč ter vrednot, podlago za

etično odločanje in omogočajo etično refleksijo profesionalnega dela. Po prvem načelu

Kodeksa etike v zdravstveni negi in oskrbi, izvajalci zdravstvene nege in oskrbe skrbijo za

ohranitev življenja in zdravja ljudi. Svoje delo so dolžni opravljati humano, strokovno,

kakovostno, varno, sočutno, odgovorno, vestno ter v odnosu do pacienta spoštovati njegove

vrednote, potrebe in prepričanja. Po kodeksu mora vsak zdravstveni delavec vsakemu

18

pacientu, ne glede na njegovo veroizpoved in verska prepričanja, nuditi najbolj kakovostno

zdravstveno nego (Kodeks etike v zdravstveni negi in oskrbi Slovenije, 2014).

5.7 Evropska unija (EU)

EU je edinstvena gospodarska in politična povezava 28 držav, ustanovljena po drugi

svetovni vojni. Začelo se je z gospodarskim sodelovanje držav, ki so med seboj trgovale ter

posledično postale odvisne ena od druge. Tako se je razvila politična povezava med

državami. Leta 1958 je nastala Evropska gospodarska skupnost (EGS). Sprva je gospodarska

povezava združevala 6 držav, sčasoma pa se je razvil enoten trg, ki se pričel razvijati in širi

Evropsko unijo in njene meje. Evropska unija temelji na načelu pravne države: njene

dejavnosti izhajajo iz pogodb, o katerih se prostovoljno in demokratično dogovarjajo vse

države članice. EU deluje po načelih demokracije (Coronna, 2005).

Eden glavnih ciljev EU je uveljavljanje človekovih pravic, in sicer, v državah članicah in

drugod po svetu. Človeško dostojanstvo, svoboda, demokracija, enakost, pravna država in

spoštovanje človekovih pravic so temeljne vrednote EU. Svoboda misli, vere in veroizpovedi

po Pogodbi o delovanju EU, Evropski konvenciji o človekovih pravicah in Listini EU o

človeških pravicah, Konvenciji o otrokovih pravicah, je zagotavljana vsem državljanom in

nedržavljanom, ki se nahajajo v prostoru Evropske unije (Amato, & Ziller, 2007).

Ta pogodba označuje novo stopnjo v oblikovanju zveze med narodi Evrope. EU temelji na

evropskih skupnostih, dopolnjenimi s politiko in oblikami sodelovanja, ki jih uvaja ta

pogodba. Njena naloga je dosledno in solidarno urejati odnose med državami članicami in

njihovimi narodi. Po 6. členu Pogodbe o delovanju EU zavezuje vse države članice, da

morajo spoštovati EKČP. Prav tako 6. člen določa, da unija temelji na načelih svobode,

demokraciji spoštovanja človekovih pravic in temeljni svoboščini pravne države po načelih,

ki so skupna vsem državam članicam (Pogodba o delovanju Evropske unije, 2012).

Listina temeljnih pravic EU je bila sprejeta 7. decembra, leta 2000, na medvladni konferenci

v Nici. V Nici je bila sprejeta v obliki deklaracije, kar pomeni, da je politično in ne pa pravno

zavezujoča. Listina vsebuje šest vsebinskih poglavij, ki se nanašajo na človekovo

dostojanstvo, svoboščino, enakopravnost, pravice delavcev, pravice državljanov, pravice v

zvezi s sodnim varstvom. Po 21. členu se vse države podpisnice deklaracije zavezujejo, da

19

morajo spoštovati kulturno, versko in jezikovno raznolikost vseh narodov državljanov EU

(Vatovec, & Nudorfer, 2005).

20

6 MEDNARODNI PRAVNI VIRI

Obstaja veliko pravnih virov (direktiv, deklaracij, konvencij), ki se nanašajo na varstvo

človeških pravic in temeljnih svoboščinah, prav tako se nanašajo na svobodo izražanja vere

in veroizpoved. Najpomembnejši pravni viri pa so: Evropska konvencija o varstvu človeških

pravicah (EKČP), Splošna deklaracija o človeških pravicah (SDČP) in Mednarodni pakt o

državljanstvih in političnih pravicah (MPDPP).

6.1 Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic

Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščinah (EKČP) je

pravna pogodba, katera zagotavlja varovanje človekovih pravic na prostoru Sveta Evrope.

Pogodbenice EKČP so članice Sveta Evrope mednarodne organizacije, ki jo sestavlja 47

držav iz evropske regije. Temeljni cilj EKČP je zavarovati in razvijati vrednote

demokratične družbe, za varstvo človekovih pravic. Odgovornost nosi vsaka država

posamezno, obenem pa kolektivno vse države Sveta Evrope (Evans, 2001).

EKČP v 9. členu govori o svobodi mišljenja, vesti in vere, kar pomeni, da ima vsakdo pravico

do svobode mišljenja, vesti in vere. Ta pravica vključuje svobodo spremembe vere ali

prepričanja ter svobodo, da človek bodisi sam ali skupaj z drugimi ter zasebno ali javno

izraža svojo vero ali prepričanje, pri bogoslužju, pouku, praksi in verskih obredih. Svoboda

izpovedovanja vere ali prepričanja se sme omejiti samo v primerih, ki jih določa zakon, in,

če je to v demokratični družbi nujno zaradi javne varnosti, za varovanje javnega reda, zdravja

ali morale ali zaradi varstva pravic in svoboščin drugih ljudi (Evropska konvencija o varstvu

človeških pravicah [EKČP], 1994).

6.2 Splošna deklaracija o človekovih pravicah (SDČP)

Splošna deklaracija o človekovih pravicah (SDČP) sodi med najpomembnejše mednarodne

dokumente varstva človekovih pravic. Sprejeta je bila v okviru ZN 10. decembra, leta 1948

v Parizu. SDČP prestavlja skupni ideal vseh ljudstev in narodov ter uvaja znamenito misel

prvega člena, da se vsi ljudje rodijo svobodni in enakopravni. Po 18. členu SDPČ ima vsakdo

pravico do svobode vere in veroizpovedi, ta pravica vključuje tudi svobodo spreminjanja

prepričanja ali vere. Javno ali zasebno izražanje vere in veroizpovedi, posamezno ali v

skupini z drugimi, s poučevanjem, z izpolnjevanjem verskih dolžnosti, z bogoslužjem in

21

opravljanjem obredov. Določa, da je nedopustna vsaka diskriminacija, ki bi kršila človeške

pravice (Šturm, 2004).

6.3 Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah (MPDPP)

Mednarodni pakt o državljanskih in človeških pravicah (MPDPP) je bil sprejet v okviru ZN

leta 1966, veljati pa je začel marca 1976. MPDPP prišteva med eno od sedmih najbolj

temeljnih pravic, pravico do svobode vere in veroizpovedi. MPDPP je mednarodna pogodba

in zavezuje države pogodbenice. Po 18. členu MPDPP ima vsakdo pravico do svobode

izražanja vere in veroizpovedi, prav tako vsebuje pravico o imetju ali sprejetju vere ali

prepričanja, posamično ali v skupini z drugimi, javno ali zasebno, izpolnjevaje verskih in

ritualnih obredov. MPDPP tudi prepoveduje diskriminacijo, na podlagi vere ali prepričanja

in izraža načelo enakosti. Izražanje vere in verskega prepričanja se sme omejiti samo v

primerih, ki jih določa zakon in so potrebne zaradi zavarovanja javne varnosti (Šturm, 2004).

22

7 EMPIRIČNI DEL

7.1 Raziskovalna vprašanja

1. Ali študentje poznajo raznolikost religije?

2. Ali študentje poznajo zakonodajo izražanja vere v javnem in zasebnem življenju?

3. Ali študentje menijo, da je zagotavljanje svobode izpovedovanja veroizpovedi v

kliničnemu okolju pomembno pri oskrbi pacientov?

7.2 Metodologija raziskovanja

7.3 Raziskovalne metode

Za izdelavo diplomskega dela smo uporabljali deskriptivno statistično metodo. Teoretična

izhodišča diplomskega dela bomo izbrali iz slovenske in tuje literature, člankov, knjig in

elektronskih virov. Literaturo bomo iskali v Univerzitetni knjižnici Maribor, knjižnici

Fakultete za zdravstvene vede Univerze v Mariboru ter domačih in tujih podatkovnih bazah

kot so Cobiss, PubMed in Google Scholer.

Ključne besede pri iskanju virov so: religija, veroizpoved, pacient, klinično okolje, duhovna

oskrba, vpliv religije ter vloga religije.

Raziskovalni del temeljili na kvantitativni metodologiji. Podatke smo dobili s pomočjo

anketnega vprašalnika, ki je zastavljen iz 15 vprašanj (13 zaprtega tipa in 2 odprtega tipa).

Zbrane podatke smo analizirali in jih grafično predstavili s pomočjo računalniških

programov Microsoft Word in Microsoft Excel.

7.4 Raziskovalno okolje

Raziskava je izvedena na eni izmed fakultet zdravstvene nege, v severovzhodnem delu

Republike Slovenije.

7.5 Raziskovalni vzorec

Raziskovalni vzorec je zajel 50 študentov zdravstvene nege, ki obiskujejo eno izmed fakultet

v severovzhodnem delu Republike Slovenije.

23

7.6 Etični vidiki

Pri izdelavi diplomskega dela smo upoštevali etične vidike in Kodeks etike v zdravstveni

negi in oskrbi Slovenije. Podatki so anonimni (Zakon o varstvu osebnih podatkov),

verodostojni in uporabljeni izključno v namen izdelave diplomskega dela. Udeležba v anketi

je bila prostovoljna.

7.7 Predpostavke in omejitve raziskave

Predpostavljamo, da so se v raziskavo vključili študenti. Omejili smo se na študente

zdravstvene nege, ki obiskujejo eno izmed fakultet v severovzhodnem delu Republike

Slovenije. Omejitev raziskave nam je predstavljala izvedba raziskave v enem šolskem

zavodu, na določenem prostoru. Predpostavljamo, da so anketirani študenti na vprašalnik

odgovarjali realno, s čimer bomo dobili natančnejše podatke.

24

8 REZULTATI

Odgovore, ki smo jih dobili s pomočjo anketnega vprašalnika, smo obdelali in prestavili

grafično in opisno.

Vprašanje 1: Starost

Najstarejši anketirani študent je bil star 25, najmlajši anketirani študent je bil star 19 let.

Povprečna starost študentov je okrog 22 let.

Graf 1: Spol študentov

Anketni vprašalnik je rešilo 50 študentov, od tega je bilo 42 (84 %) žensk in 8 (16 %) moških.

Graf 2: Najpogostejša veroizpoved pacientov

moški16%

ženski84%

moški

ženski

47

2 0 0 10

5

10

15

20

25

30

35

40

45

50

Veroizpoved pacientov

25

Anketirani študenti so izjavili, da so se največkrat srečali s pacienti katoliške veroizpovedi,

katerih je bilo kar 47 (94 %), z 2 islamske veroizpovedi (4 %), z nobenim pravoslavnim in

judovskim pacientom, ter z 1 pacientom druge vere (2 %).

Graf 3: Pomoč medicinskih sester pacientom pri izražanju verskih čustev v kliničnem

okolju

Od anketiranih študentov 45 (90 %) je mnenja, da je pravilno, da medicinske sestre

pomagajo pacientom pri izražanju verskih čustev, 5 (10 %) študentov je mnenja, da

medicinske sestre ne bi smele pomagati pacientom pri izražanju verskih čustev.

Graf 4: Pomembnost religija pri oskrbi pacientov v kliničnem okolju

da90%

ne10%

da

ne

28%

38%

34%

da

ne

delno

26

Od anketiranih študentov 14 (28 %) je mnenja, da igra religija pomembno vlogo pri oskrbi

pacientov v kliničnem okolju, 19 (38 %) študentov je mnenja, da religija ne igra pomembne

vloge pri oskrbi pacientov v kliničnem okolju, 17 (34 %) študentov je mnenja, da religija

delno vpliva na oskrbo pacientov v kliničnem okolju.

Graf 5: Zagotovljen prostor za opravljanje verskih obredov pacientom v kliničnem

okolju

Od anketiranih študentov 46 (92%) je izjavilo, da je mnenja, da je pravilno, da je pacientom

zagotavljan prostor za opravljanje verskih obredov, 4 (8 %) študenti pa menijo, da ni

pravilno, da imajo pacienti zagotavljan prostor za opravljanje verskih obredov v kliničnem

okolju.

Graf 6: Prepoznavanje vrednot in načel religij s strani študentov v kliničnem okolju

92%

8%

da

ne

50%

8%

42%da

ne

delno

27

Od anketiranih študentov 25 (50 %) je izjavilo, da pacienti v kliničnem okolju spoštujejo

verske zapovedi, 4 (8 %) študenti pa so izjavili, da pacienti ne spoštujejo verske zapovedi v

kliničnem okolju, 21 (42 %) študentov je izjavilo, da pacienti delno spoštujejo verske

zapovedi v kliničnem okolju.

Graf 7: Poznavanje vrednot in načel religij s strani študentov

Od anketiranih študentov 25 (50 %) je izjavilo, da delno poznajo vrednote in načela religij.

21 (42 %) anketiranih študentov je izjavilo, da dobro pozna vrednote in načela religij, 4 (8

%) anketirani študenti so izjavili, da ne pozna vrednot in načel religij.

42%

8%

50% da

ne

delno

28

Graf 8: Prestavitev vere v življenju

Od anketiranih študentov 38 (96%) je izjavilo, da so starši večinoma tisti, ki nam lahko

predstavijo vero. Drugi študentje so mnenja, da nam vero predstavijo duhovniki, 1 (2%)

študent je mnenja, da nam vero predstavijo mediji, 1 (2%) študent pa je mnenja, da nam vero

predstavijo drugi (tisti, ki niso ponujeni v anketi).

Graf 9: Vpliv religije na oblikovanje dobrih načel in vrednot v življenju

Od anketiranih študentov 32 (64 %) je izjavilo, da religija zelo vpliva na oblikovanje načel

in vrednot v življenju. 9 (18 %) študentov je odgovorilo, da religija vpliva na oblikovanje

slabih načel in vrednot v življenju, 9 (18 %) študentov je odgovorilo, da religija ne vpliva

na oblikovanje načel in vrednot v življenju.

0

5

10

15

20

25

30

35

40

STARŠI PRIJATELJI DUHOVNIKI MEDIJI DRUGO

0 5 10 15 20 25 30 35

ZELO VPLIVA NA OBLIKOVANJE NAČEL IN VREDNOT V ŽIVLJENJU

VPLIVA NA OBLIKOVANJE SLABIH NAČEL IN VREDNOT V ŽIVLJENJU

NE VPLIVA NA OBLIKOVANJE NAČEL IN VREDNOT V ŽIVLJENJU

32

9

9

29

Graf 10: Pravica izražanja vere in veroizpovedi v javnem življenju

Od anketiranih študentov 30 (60 %) je izjavilo, da je izražanje vere ena izmed osnovnih

človekovih pravic, 20 (60 %) študentov je odgovorilo, da je svoboda izražanje vere in

veroizpovedi omejena v javnem življenju.

Graf 11: Drugačen odnos do ljudi druge veroizpovedi

Od anketiranih študentov 45 (90 %) meni, da imajo ljudje do ljudi druge veroizpovedi

drugačno mnenje, 5 (10 %) anketiranih študentov je odgovorilo, da ljudje nimajo drugačnega

odnosa do ljudi druge veroizpovedi.

0 5 10 15 20 25 30

DA, TO JE ENA IZMED OSNOVNIH ČLOVEŠKIH PRAVIC

SVOBODA IZRAŽANJA VERE IN VEROIZPOVEDI JE OMEJENO V

JAVNEM ŽIVLJENJU

SVOBODA IZRAŽANJA VERE IN VEROIZPOVEDI DOVOLJENO SAMO V

ZASEBNEM ŽIVLJENJU

90%

10%

da

ne

30

Graf 12: Zagotovitev najbolj kakovostne zdravstvene oskrbe

Od anketiranih študentov 40 (80 %) je mnenja, da je vsem pacientom po ZPacP, zagotavljana

najbolj kakovostna zdravstvena nega, ne glede na veroizpoved, 10 (20 %) anketiranih

študentov je mnenja, da po ZPacP, vsem pacientom, ne glede na veroizpoved, ni potrebno

zagotoviti najbolj kakovostne zdravstvene nege

Graf 13: Zagotovitev možnosti izražanja vere in veroizpovedi v kliničnem okolju

Od anketiranih študentov 28 (56 %) je odgovorilo, da je po ZPacP, vsak pacient ima pravico

do izražanja vere in veroizpovedi v kliničnem okolju, 22 (44 %) študentov je mnenja, da po

ZPacP, vsem pacientom, ne glede na veroizpoved, ni potrebno zagotoviti svobode izražanja

vere in veroizpovedi v kliničnem okolju.

80%

20%

da

ne

56%

44%

da

ne

31

Graf 14: Zagotovitev nemotenega izražanja vere in veroizpovedi v javnem in

zasebnem življenju

Od anketiranih študentov 45 (90 %) je mnenja, da mora Republika Slovenija zagotoviti

svobodo izražanja vere in veroizpovedi vsem svojim prebivalcem. Le 5 (10 %) študentov je

odgovorilo, da mora Republika Slovenija zagotoviti svobodo izražanja vere in veroizpovedi

samo slovenskim državljanom.

0 10 20 30 40 50

DA, KER JE TO ZAKONSKA PRAVICA VSAKEGA PREBIVALCA

NE SVOBODO IZRAŽANJA MORA ZAGOTOVITI SAMO SLOVENSKIM

DRŽAVLJANOM

32

9 RAZPRAVA

Raziskava je bila izvedena na eni izmed fakultet zdravstvene nege, v severovzhodnem delu

Republike Slovenije. Anketni vprašalnik je izpolnilo 50 študentov starosti od 19 do 26 let,

od tega je bilo 42 (84 %) žensk in 8 (16 %) moških. Glavni namen raziskave je bil ugotoviti

kako študentje poznajo vrste, načela in vrednote religij, kako vpliva religija na paciente in

kakšen pomen ima za paciente v kliničnem okolju. Prav tako, ali lahko medicinske sestre

pomagajo pacientom pri izražanju verskih čustev v kliničnem okolju ter kakšni so mnenja

študentov o svobodi izražanja vere in veroizpovedi v javnem in zasebnem življenju.

Da bi do tega rezultata lahko prišli, smo si postavili tri raziskovalna vprašanja, anonimni

anketni vprašalnik pa nam je pomagal odgovoriti na zadana vprašanja.

Prvo raziskovalno vprašanje: Ali študentje poznajo raznolikost religij?

Študentje so odgovorili, da poznajo raznolikost religij. Z anketo smo ugotovili, da so

študentje v času opravljanja klinične prakse znali razlikovati veroizpovedi pacientov, (94 %)

jih je odgovorilo, da so se srečali s pacienti katoliške veroizpovedi, (4 %) so odgovorili, da

so se je največkrat srečali s pacienti islamske veroizpovedi, (1 %) študent pa, je odgovoril,

da se je največkrat srečal s pacienti drugih veroizpovedi. Z anketnim vprašalnikom smo tudi

ugotovili, da so študentje v času opravljanja klinične prakse ugotovili, da pacienti spoštujejo

verske zapovedi v kliničnem okolju, (50 %) študentov je odgovorilo da pacienti spoštujejo

verske zapovedi v kliničnem okolju, (42 %) študentov je odgovorilo, da pacienti delno

spoštujejo verske zapovedi, (4 %) pa so odgovorili, da pacienti ne spoštujejo verske zapovedi

v kliničnem okolju. Z anketnim vprašalnikom smo ugotovili, da študentje dobro poznajo

vrednote in načela religij, (43 %) je odgovorilo, da poznajo načela in vrednote religij, (49

%) da delno poznajo vrednote in načela religij, (8 %) študentov je odgovorilo, da ne poznajo

vrednote in načela religij.

Drugo raziskovalno vprašanje: Ali študentje poznajo zakonodajo izražanja vere v javnem

in zasebnem življenju?

Študentje so odgovorili, da poznajo zakonodajo izražanja vere v javnem in zasebnem

življenju. S pomočjo anketnega vprašalnika smo ugotovili, da (60 %) anketiranih študentov

ve, da je svoboda izražanja vere in veroizpovedi ena izmed osnovnih človekovih pravic,

zanimiv podatek pa je, da je (40 %) anketiranih študentov mnenja, da izražanje vere in

33

veroizpovedi omejeno v javnem življenju. Da mora Republika Slovenija zagotoviti

nemoteno izražanje vere in veroizpovedi v javnem in zasebnem življenju, meni (90 %)

anketiranih študentov, (5 %) anketiranih študentov pa meni, da mora Republika Slovenija

zagotoviti nemoteno izražanje vere in veroizpovedi samo za slovenske državljane. Od

anketiranih študentov (56 %) meni, da po Zakonu o pacientovih pravicah, vsem pacientom

ne glede na veroizpoved zagotovljeno nemoteno izražanje vere in veroizpovedi v kliničnem

okolju, (44 %) anketiranih študentov pa meni, da ZPacP ne podpira svobodo izražanja vere

in veroizpovedi v kliničnem okolju.

Tretje raziskovalno vprašanje: Ali študentje menijo, da je zagotavljanje svobode izražanja

vere in veroizpovedi v kliničnem okolju pomembno pri oskrbi pacientov?

Študentje menijo, da svoboda izražanja verskih čustev oziroma duhovna oskrba in svoboda

verskega prepričanja ne igrajo pomembne vloge pri izražanju verskih čustev.

Z anketnim vprašalnikom smo ugotovili, da je (28 %) anketiranih študentov mnenja, da igra

religija pomembno vlogo pri oskrbi pacientov, (38 %) anketiranih študentov pa, je mnenja,

da religija ne igra pomembne vloge pri oskrbi pacientov, (34 %) anketiranih študentov je

mnenja, da ima religija delno vlogo pri oskrbi pacientov.

34

10 SKLEP

Religija je zelo pomembna v življenju nekaterih ljudi, saj ti ljudje živijo za njo, pri nekaterih

pa religija nima nobenega pomena v življenju. V današnjem času upada vpliv religije na

ljudi in nanje nima več takega vpliva, kot ga je imela včasih.

V času, ko so ljudje bolni ali imajo življenjske težave, se vpliv religije na nekatere ljudi

poveča. V času bivanja v bolnišnici lahko pacient zahteva duhovno oskrbo ali duhovnika,

medicinska sestra pa mu je pri tem dolžna pomagati. Medicinska sestra mora prepoznati,

kdaj pacient potrebuje duhovno oskrbo tudi, če sam ne zahteva pomoči. Ljudje različnih

veroizpovedi in različnih kultur prihajajo v bolnišnično okolje in se jim more zagotoviti

najboljša zdravstvena oskrba ne glede na to kakšna je njegova veroizpoved. Medicinska

sestra bi morala poznati načela in vrednote vsaj večjih religij in pomagati vsem ljudem ne

glede na veroizpoved. Po Zakonu o pacientovih pravicah, vsakemu pacientu ne glede na

njegovo veroizpoved pripada najboljša duhovna oskrba, enakovreden odnos medicinskih

sester in vsaka druga pomoč.

Menimo, da bi bilo potrebno, da se študentje v okviru študija, klinične prakse in seminarjev

seznanijo več z zakonom o pacientovih pravicah. Bilo bi primerno da se prav tako seznanijo

z zakonskimi pravicami o izražanju veroizpovedi in duhovni oskrbi pacientov. Prav tako bi

pri seminarjih več tem posvetili duhovni oskrbi pacientov, v času klinične prakse pa bi vsak

študent moral videti vsaj en primer duhovne oskrbe pacienta ali pa pomagati pri transportu

pacientov do prostorov za verske obrede.

Empirični del je pokazal, da študentje menijo, da duhovna oskrba ne igra pomembno vlogo

pri oskrbi pacientov. Duhovna oskrba je eden izmed pomembnih vidikov v celostni

obravnavi pacientov, ker pomiri pacienta in njegovo družino, ohranjuje dostojanstvo in

zasebnost pacientov in njihove družine ter pomaga pacientom najti pomen in smisel svojega

življenja v času bolezni. Menimo, da se premalo pozornosti poveča učenju študentov o

duhovni oskrbi v času študija in klinične prakse. Prav tako menimo, da bi študenti morali v

času študija in klinične prakse biti več vključeni pri obravnavi pacientov, katerih potrebujejo

duhovno oskrbo v prisotnosti usposobljenih mentorjev.

35

11 LITERATURA

Amato, G., & Ziller, J. (2007). The European Constitution : cases and materials in EU &

member states' law. Cheltenham, Northampton, USA: E. Elgar Pub.

Babnik, K., & Kranjuš, I. (2014). Duhovne potrebe in duhovna oskrba pacientov: ugotovitve

dveh uvodnih raziskav. Vidmar, G (Ured.), Informatica medica slovenica, (str. 12-

18). Ljubljana, Slovenija: Revija Slovenskega društva za medicinsko informatiko.

Carteret, M. (2011). Dimensions of Culture Newsletter, Fall-2011

Coronna, M. (2005). Pogodba o Ustavi za Evropo. Maribor, Slovenija: Codex iuris

EUR-Lex. (2016) Pogodba o delovanju Evropske unije. Uradni list Evropske unije.

Pridobljeno 6. December 2016 iz EUR-Lex: https://www.ecb.europa.eu.

Evropska konvencija o varstvu človeških pravicah [EKČP]. (1994). Uradni list RS-MP, št.7-

41/1994 (RS 33/1994). Prevzeto 4. december 2016 iz: http://www.varuh-rs.si/pravni-okvir-

in-pristojnosti/mednarodni-pravni-akti-s-podrocja-clovekovih-pravic/svet-

evrope/evropska-konvencija-o-varstvu-clovekovih-pravic-in-temeljnih-svoboscin/

Henderson, V. (1998). Osnovna načela zdravstvene nege. (D. Kalačič, Prev.). Ljubljana,

Slovenija: Zbornina zdravstvene nege Slovenije.

Haralambos, M., & Holborn, M. (1999). Sociologija teme in poglavlji. (M. Makarovič,

Prev.). Ljubljana, Slovenija: DZS.

Herman, P. (2007). Spiritual needs od dying patients. Oncol Nurs Forum, 34, 67-72.

Juhant, J. (Ured.). (2000). Kaj pomeni religija za človeka: Znanstvena podoba religije,

Ljubljana, Slovenija: Družina.

Kazenski zakonik (uradno prečiščeno besedilo) [KZ-1-UPB-2]. (2012). Uradni list

Republike Slovenije, št. 55. Prevzeto 4. april 2016 iz: https://www.uradni-

list.si/1/content?id=109161

Konvencija o otrokovih pravicah. (1990). Uradni list SFRJ-MP, št. 15/90. Prevzeto 4.

december 2016 iz: http://www.varuh-rs.si/pravni-okvir-in-pristojnosti/mednarodni-

pravni-akti-s-podrocja-clovekovih-pravic/organizacija-zdruzenih-

narodov/konvencija-o-otrokovih-pravicah-ozn/

36

Kraljić, S. (2016). Religijska, duhovna in kulturna raznolikost v zdravstveni oskrbi. V S.

Kraljić, J. Reberšek Gorišek, & V. Rijavec (Ured.), Posvet medicina in pravo:

Razmerje med pacientom in zdravnikom. (str. 45-55). Maribor, Slovenija: Univerza

v Mariboru, Pravna fakulteta.

Kodeks etike v zdravstveni negi in oskrbi Slovenije .(2014). Zbornica zdravstvene in babiške

nege Slovenije. Pridobljeno 15. avgust 2016 iz: http://www.zbornica-

zveza.si/sl/kodeks-etike-0.

Ledger, D. The duty of nurses to meed patients spiritual and/or religious needs. Br J Nurs,

4, 220- 225.

Milligan, S. (2011). Addressing the spiritual care needs of near the end of life. Nurs Stand,

26, 47-56.

Novaković, B. J. (2012). Šola za paliativno oskrbo ABC paliativne oskrbe pri bolnikih z

rakom. Maribor, Slovenija: Univerzitetni klinični center Maribor, Klinika za

ginekologijo in perinatalogijo, Oddelek za ginekološko onkologijo in onkologijo

dojk .

O'Brien, J., & Palmer, M.. (2007). The Atlas of Religion. London: Earthscan

O'Callaghan, S. (2011). Vplivna verstva svet: Strnjen vodnik. Koper, Slovenija: Ognjišče.

Partridge, C. (Ured.). (2009). Verstva sveta. (N. Voglar, & D. Voglar, Prev.). Ljubljana,

Slovenija: Mladinska knjiga.

Partridge, C. (Ured). (2005). Enciklopedija novih religija. (D. Bettini, N. Brnardić, J. Domaš,

I. Karan, & I. Alijević, Prev). Zagreb; Hrvaska: Naklada Ljevak d.o.o.

Skoberne, M (2002). Duhovnost in duhovno zdravje. Obzornik zdravstvene nege, 36, 23-31.

Štupnikar, J (2004). Odnos do bolnikov in bioetika. Bogoslovni vestnik, 64, 561- 574.

Šturm, L.(Ured.). (2004). Sveto in Svetno. Celje, Slovenija: Mohorjeva družba.

Šturm, L. (Ured.). (2010). Komentar Ustave Rpublike Slovenije. Ljubljana, Slovenija:

Fakulteta za državne in evropske študije.

Tello, A., Palacio, J. d., Coma-Cros, D., Farrés, J., Ban, T., Drobnič, M., . . . al, e. (2006).

Vodnik svetovnih verstvih s kratikim pregledom verstev na Slovenskem. Ljubljana,

Slovenija: Tehniška založba Slovenije.

37

Tušar, Metka (1997). Duhovno zdravje. Obzornik zdravstvene nege, 31, 45-49.

Ule, M. (2003). Spregledana razmerja o družbenih vidikih sodobne medicine. Maribor,

Slovenija: Aristej.

Vatovec, K., & Nusdorfer. (2005). Pogodba o Ustavi za Evropo s komentarjem. Ljubljana,

Slovenija: GV Založba.

Zakon o pacientovih pravicah [ZPacP]. (2008). Uradni list RS, št. 15/2008, Ljubljana 2008.

Zakon o verski svobodi [ZVS]. (2007). Uradni list Republike Slovenije, št. 14. Prevzeto 30.

marec 2016 iz: https://www.uradni-list.si/1/content?id=78332.

38

PRILOGE

ANKETNI VPRAŠALNIK

Spoštovani!

Sem Mirsad Rahmanović, študent 3. letnika Fakultete za zdravstvene vede Maribor. Pred

Vami je anketni vprašalnik, ki je del mojega diplomskega dela z naslovom Pomen religije v

obravnavi pacientov v kliničnem okolju.

Vljudno Vas prosim, da izpolnite vprašalnik in na vprašanja odgovorite čim bolj realno. Vsi

podatki bodo anonimni in bodo uporabljeni izključno samo za izdelavo diplomskega dela.

Hvala!

Mirsad Rahmanović

1. Starost?

a) _______ (napišite vašo starost)

2. Spol?

a) moški

b) ženski

3. S pacienti katere veroizpovedi ste se najpogosteje srečevali v času opravljanja klinične

prakse?

a) Katoliške

b) Islamske

c) Pravoslavne

d) Judovske

e) drugo___________________

39

4. Ali menite, da je pravilno, da medicinske sestre pomagajo pacientom pri izražanja

verskih čustev v kliničnem okolju?

a) da

b) ne

5. Ali menite, da religija igra pomembno vlogo pri oskrbi pacientov v kliničnem okolju?

a) da

b) ne

c) delno

6. Ali menite, da je pravilno, da pacienti v kliničnem okolju imajo zagotovljen prostor za

opravljanje verskih obredov?

a) da

b) ne

7. Ali pacienti v kliničnem okolju spoštujejo verske zapovedi?

a) da

b) ne

c) delno

8. Ali poznate vrednote in načela religij?

a) da

b) ne

c) delno

9. Kdo nam lahko predstavi vero v življenju?

a) starši

b) prijatelji

c) duhovniki

d) mediji

e) drugi_____________

40

10. Ali menite, da vera vpliva na oblikovanje dobrih načel in vrednot v življenju?

a) zelo veliko vpliva na oblikovanje dobrih načel in vrednot v življenju

b) vpliva na oblikovanje slabih načel in vrednot v življenju

c) ne vpliva na oblikovanje načel in vrednot v življenju

11. Ali menite, da imajo ljudje svobodo izražanja vere in veroizpovedi v javnem življenju?

a) da, to je ena izmed osnovnih človeških pravicah

b) svoboda izražanja misli, vere in veroizpovedi je omejeno v javnem življenju

c) svoboda izražanja misli, vere in veroizpovedi je dovoljeno samo v zasebnem

življenju

12. Ali menite, da ljudje imajo drugačen odnos do ljudi druge veroizpovedi?

a) da, zakaj? ____________________________________________

b) ne, zakaj? ____________________________________________

13. Ali menite, da je po Zakonu o pacientovih pravicah vsem pacientom ne glede na

veroizpoved zagotovljena najbolj kakovostna zdravstvena oskrba?

a) da

b) ne

14. Ali menite, da je po Zakonu o pacientovih pravicah vsem pacientom ne glede na

veroizpoved zagotavljana svoboda izražanja vere in veroizpovedi v kliničnem okolju?

a) da

b) ne

15. Ali menite, da Republika Slovenija mora vsem svojim prebivalcem zagotoviti nemoteno

izražanje vere v javnem in zasebnem življenju?

a) da, ker je to zakonska pravica vsakega prebivalca

b) ne svobodo izražanja mora zagotoviti samo slovenskim državljanom

new pomen religije v obravnavi pacientov · 2017. 11. 27. · področju, vpliv in vlogo religije v...

Documents