1

Bekim Sejranovi} NIGDE, ODNIKADE

2

Sovremena svetska proza

Naslov na originalot: Bekim Sejranović Nigdje, niotkuda, Profil International, Zagreb, 2008

Makedonska re~ E–mail: makedonskarec@yahoo.com © Bekim Sejranović, 2008 © Za prevodot: Fondacija S. Fi{er vo imeto na TRADUKI © Za izdanieto na makedonski jazik: Makedonska re~. Site prava za ova izdanie se za{titeni so zakon. Zabraneto e kopi-rawe, umno`uvawe i objavuvawe na delovi ili na celoto izdanie vo pe~ateni i elektronski mediumi ili za drug vid javna upotreba ili izvedba bez soglasnost na izdava~ot.

3

BBeekkiimm SSeejjrraannoovvii}}

NNIIGGDDEE,, OODDNNIIKKAADDEE

Prevod od hrvatski jazik Len~e Toseva

Makedonska re~ Skopje, 2011

4

5

I

Na xenaza1 Edinstveno jas stojam. Visoko nad site ostanati. Stojam

i ne znam {to da pravam so racete. Da gi pu{tam nemo}no da visat ili da gi vko~anam? Da gi isprepletam prstite i da go pu{tam toa klop~e da visi pod stomakot? Site ostanati kle~at. Racete im se do polovina krenati, a dlankite svrte-ni sprema liceto. Oxata e napred, vo sredinata na toj polu-krug. Gi izgovara obrednite molitvi, a ma`ite, zagledani vo dlabo~inata preku svoite grubi dlanki i malku svitkani prsti, povremeno povtoruvaat po nekoj zbor po nego.

„Amin“ – se raspoznava{e. Sega e docna i jas da se spu{tam dolu. Da kleknam kako i

site ostanati i da gi stavam dlankite pred liceto. Da povtoram nekoj zbor zaedno so drugite ma`i. Ne mi e jasno zo{to ne go storiv toa so ostanatite. Se kolebav za moment, baraj}i go so pogledot dedo mi za da vidam {to }e stori toj. Bidej}i vo prviot moment ne go zabele`av oxata, ostanav zateknat koga toj so svojot nazalen glas po~na da gi redi molitvenite zborovi. Vo toj mig go zdogleduvam i dedo mi kako so maka kle~i, dr`ej}i ja desnata dlanka na eden lakt od liceto. Go pridr`uva{e sinot na Alija za{to od posled-niot mozo~en udar dedovata leva strana e umrtvena. Br~kite na taa strana na liceto mu bea primile argatski izraz. O~ite gi stisnal i pogledot mu zra~i samo niz retkite trepki. Po usnite mo`e{e da se vidi deka molitvata ne ja izgovara glasno.

1 Islamski verski obred, zaedni~ka molitva posvetena na po~ina-

ta li~nost (zab. prev.).

6

„Amin.“ – za{umi preku grbaviot mezar2. Te{ki podmolni oblaci nalegnuvaa nad okolnite rido-

vi. Mekata zemja gi vovlekuva{e lu|eto vo sebe. Vozduhot koj go vdi{uvaa mirisa{e na sve`o iskopanata jama.

Pokraj iskopaniot grob, na eden metar dolgite {ti~ki, le`e{e tabutot3. Malku nakrivo, za{to na mezarot e te{ko da se najde ramno par~e zemji{te. Od zemjata iznurnuvaa ni{ani kako zabi na izumren yver.

Ne mi e prvpat da sum na xenaza, iako ne bi mo`elo da se

re~e deka sum bil mnogu pati. Sum bil dva pati s# na s#, no nikoga{ kako vozrasen ma`, za kakov {to sega me smetaa ovie lu|e {to kle~at okolu kupot sve`o iskopana `oltoka-feava zemja.

Prviot pat bev na xenaza koga imav pet godini. Edno mom~e od ulicata se be{e udavilo vo Sava. Go vikavme @irafa za{to be{e slab i za dve glavi povisok od site nas. Toga{ prvpat vo `ivo vidov mrtovec. Negovoto telo be{e izlo`eno vo edna prostorija. Koj saka{e, mo`e{e da dojde da se pozdravi za posleden pat. Jas gi sledev drugite i naedna{ pred sebe go zdogleduvam @irafa kako le`i so sklopeni o~i. @olt e i kosata mu e nakostre{ena. Mom~eto pokraj mene go pomiluva po glavata. Jas tivko prdnuvam.

Vtoriot pat vo Sava se udavi ma}eata na mojot tatko.

Trpe{e silni bolki vo stomakot i eden den pove}e ne mo`ela da izdr`i. Gi obula vle~kite i vo doma{en fustan ot{etala do bregot, se ka~ila vo ~amec i skoknala vo rekata.

Na nejzinata xenaza, kako i ovojpat, bev so dedo mi, tatkoto na majka mi, no ni za `iva glava ne sakav da ja vidam pred zakopot. ^ekorevme vo povorkata po ulicata Bratstvo i edinstvo. Dedo i jas bevme na po~etokot na xenazata. Toj go be{e podmetnal ramoto pod tabutot i go nose{e eden del od

2 Iskopan grob (zab. prev.). 3 Kov~eg (zab. prev.).

7

patot, dodeka nekoj ne go zameni. I toga{ site kleknaa i gi stavija dlankite pred liceto, tivko {epotea i povtorija po nekoj zbor po oxata. Koga podocna go pra{av dedo mi zo{to site kle~ea, poleka gi zatvoraa klepkite, gi pru`aa otvore-nite dlanki i so niv ponekoga{ pominuvaa preku liceto kako koga ~ovek se mie, toj mi re~e deka toa go pravat onie koi se vernici. Deka taka se oddava posledna po~est na onoj koj se preselil na ahiret4. Toga{ bev mal i ne znaev vo {to e vsu{nost razlikata, no znaev deka dedo mi ne e vernik, tuku komunist. A kle~e{e. Dedo mi mirno odvrati deka toj toa inaku ne go pravi, no ovojpat go napravil od po~ituvawe sprema umrenata. Ne mi be{e jasno toa okolu po~ituvaweto. [to ima vrska po~ituvaweto so kle~eweto, komunistite i oxata? Dedo mi re~e deka ne sakal da bide edinstveniot koj stoi. Site, ili re~isi site, kle~ele za vreme na molitvata, pa ne bi bilo ubavo samo toj da stoi. Toa objasnuvawe mi be{e poprifatlivo.

A ovojpat stoev samo jas. Gledav ~as vo mekata i izgazena

zemja, ~as vo kamenite lica na lu|eto pod mene. Na tie lica nema{e nitu taga nitu teatralna `alost, samo nekoja melan-holija. Podlaboka od iskopaniot grob vo koj }e go zakopame rahmetli amixa5 Alija i pote{ka od zemjata so koja }e go prekrieme. Pret~uvstvuvav deka od grlata na ma`ite okolu mene }e zabrm~i u{te edno posledno „Amin“ i deka lu|eto poleka, re~isi nevolno }e stanat. Nekoj, verojatno grobarot i negovite pomo{nici, so ja`iwa }e go spu{tat tabutot vo zemjata. Potoa eden od niv }e sleze vo grobot. Dvajcata {to }e ostanat gore }e mu podavaat {ti~ki taka {to da go pokrijat zeleniot ~ar{af kako so pokriv.

Duri toga{ lu|eto }e mo`at da ja grabnat sekoj svojata grutka lepliva zemja i da ja frlat vo grobot.

4 Zagrobniot (drugiot) svet vo islamot (zab. prev.). 5 Pokojniot striko (zab. prev.).

8

II Pokraj u{ite `ubori {um od ma{ki glasovi koj teloto

na Alija go ispra}a vo crnata dupka, a du{ata vo nepoznato. Gi zatvoram o~ite i se prisetuvam na is~eznatiot svet.

1. Mercedes Be{e esen toga{ i tatkoto na Suzana, ~i~ko Slavko,

najposle be{e do{ol od Germanija. Toj rabote{e tamu neka-de vo Frankfurt, a Suzana, nejzinata majka i postarata sest-ra Mira, `iveeja vo malata dvokatnica na po~etokot na na{iot sokak. Na{ata ku}a e na krajot na sokakot, onaa so crvenata kapija. Toa e ku}ata na roditelite na mama vo koja `iveevme dedo, majka i jas. Tato i mama se razvele, „i toa sudski“, im objasnuva{e mojata majka na svoite prijatelki, maalxiki. Tato si zaminal po svojot pat, a mama vo nekoj golem grad na bregot na Jadranskoto More za da zavr{i nekoja {kola. Dedo mi be{e trgovski patnik – i sekoga{ na pat. Doma bevme majka i jas.

Jas ~esto si igrav sam, za{to nemav so kogo. Site deca od

ulicata odea vo gradinka, a mene toa ne mi be{e potrebno za{to me ~uva{e majka. Edna{ majka ja pra{a tetkata od gradinkata i jas malku da si igram so decata dodeka se nadvor. Taa go dozvoli toa, no jas se stepav so eden male~ok i mu ja rascepiv glavata. Potoa ve}e ne mi dozvolija. A ne sakav nitu jas. Ponekoga{ }e najdev nekoe zalutano kutre, pa }e si igrav so nego dodeka majka ne go izbrka{e. ]e re~e{e deka & ja valkaat avlijata ili deka se {ugavi.

9

Koga majka mora{e ne{to da zavr{i vo gradot sama, }e me ostave{e kaj majkata na Suzana. Kaj niv vo stanot ima{e edna soba polna so raboti od Germanija. Sekoga{ be{e zaklu~ena, duri ni Suzana ne smee{e da vleguva vo nea. Samo koga & be{e rodenden, toga{ smeevme vnatre. Tamu potsetu-va{e na pe{terata so bogatstvoto na Alibaba. Tamu ima{e sekakvi igra~ki, fustan~iwa, ukrasi. Za nejziniot rodenden sekoga{ }e dojde{e i ~i~ko Slavko i toga{ }e ja zamra~e{e sobata i na proektor ni pu{ta{e Diznievi filmovi. Jadev-me germanski slatki, koi sekoga{ bea podobri od na{ite. S# od Gemanija ni be{e podobro. Tetka Radmila, onaa {to `ivee sama vo belata ku}i~ka sproti ku}ata na Suzana, edna{ re~e deka nie bi izele i gomno samo ako na nego pi{u-va Made in Germany.

Jas ja pra{av Suzana zo{to ne mo`eme da gledame fil-

movi sekoj den, a taa re~e deka ne & dozvoluva majka &. Bi mo`ele ne{to da rasipeme. S# {to }e dobie{e od tatko &, nejzinata majka go zaklu~uva{e vo sobata. Mene mi be{e `al za site tie igra~ki, no u{te pove}e mi be{e `al za Suzana.

Koga me sunetisaa i koga le`ev vo krevetot uplakan i

navreden, taa dojde, sedna do mene i me dr`e{e za raka. Jas lipav i ne sakav da & objasnam {to se slu~i, za{to mi be{e sram, a vsu{nost ne znaev i samiot.

Suzana be{e slaba, isten~ena i za glava povisoka od mene. Ima{e retka crna kosa i izgleda{e kako ta`na ~apja. Moja-ta majka vele{e deka nikoj nema takvo jazi~i{te kako nea.

Sekoga{ koga ~i~ko Slavko }e dojde{e doma, }e im done-

se{e mnogu darovi na svoite }erki. I jas ponekoga{ }e dobiev ne{to. Nie decata od sokakot ne mo`evme da ja zatvorime ustata od ~udewe koga prvpat vidovme ku~ence na baterii. Ode{e tokmu kako vistinski, mavta{e so opa{ot, duri i pisklivo lae{e. Suzana }e go vklu~e{e, }e go natera-{e da lae, da mavta so opa{ot, da odi, da zastane. Toa seko-

10

ga{ }e ja poslu{a{e. Jas si mislev deka majka sigurno bi mi dozvolila da imam takvo kutre. Ne be{e nitu {ugavo nitu bolno. A potoa se rasipa i ku~eto. Ne reagira{e ve}e na naredbite na Suzana. Potoa majka & go zaklu~i vo sobata.

Edna{ ~i~ko Slavko & donese na Suzana velosiped.

Velosiped od Gemanija. Nam ni izgleda{e kako raketa. Ima{e tri brzini. Site sakavme krug~e, no majkata na Suza-na ne ni dade. Vo podrumot na Suzana ima{e i eden crven mercedes na pedali. Dvosed. Jas bev male~ok koga tatkoto na Suzana i na nejzinata sestra im go be{e donesol toj avtomo-bil, pa ne se ni se}avav na nego. Sednuva{ vnatre i gi vrti{ pedalite, upravuva{ so volanot koj izgleda kako vistinski. Podocna pedalite ne{to se rasipale, a majkata na Suzana go krenala mercedesot na sigurno. ^i~ko Slavko isto taka go imal zaboraveno, no go videl koga odel vo podrumot i re{il da mi go podari. Negovite }erki i onaka golemi, sega imaat velosipedi, a avtomobilot e i rasipan. Na majkata na Suzana & be{e krivo za toa.

Pedalite ne mo`ea da se popravaat, no volanot rabote-

{e, toa be{e va`no. Na{ata avlija be{e golema i ima{e edna blaga udolnica. Se ka~uva{ na vrvot na avlijata, tamu kaj kapijata, go turka{ malku mercedesot, potoa skoka{ vo nego i {iba{. Na dnoto na avlijata ima{ naredeno nekoi kutii, pa gi rastura{ vo naletot ili svrtuva{ naglo nastra-na, se zanesuva{ i se prevrtuva{ zaedno so plasti~niot avtomobil. Izgleda{e kako na film, no nema{e nikoj da go snimi.

2. Jaglen

Ne znam koga prvpat go vidov amixa Alija, no dobro se

se}avam deka doa|a{e sekoja esen za da ni go vnese jaglenot. Dedo naesen }e nara~a{e pet toni jaglen, pa cela zima go lo`evme vo pe~kata koja se vika{e Kreka-veso. Kamionot

11

odvaj nekako }e se vovle~e{e vo sokakot i }e go istovara{e jaglenot pred kapijata. Potoa odnekade }e se pojave{e amixa Alija za da go vnese vo podrumot.

Ne saka{e da mu pomagam da go vnesuva jaglenot, a i mene

brgu mi zdodeva{e. Ovojpat dojdov na ideja da go prevezuvam jaglenot so mercedesot.

– [teta e, brat~e, so }umur da izvalka{ takov merxo – mi re~e.

No jas znaev deka toj toa go veli samo za da ne mu pre~am. Staviv edna polna kanta so jaglen na sovoza~koto mesto, malku go turnav i potoa skoknav vo nego. Najte{ko be{e da se svrti pod prav agol kon podrumot, i toa srede udolnica. Pri eden obid mercedesot se prevrte, zaedno so nego i kantata so jaglen, a jas gi is~ukav kolenoto i lakotot. Od ku}ata izleta majka i fati da vika zo{to sum & ja izvalkal avlijata so jaglen.

Jas & rekov: – Ne ti ja izvalkav jas avlijata, Alija ja izvalka.

Taa besno me pogledna i otide nazad vo ku}ata. Nitu me udri po gazot nitu pak mi go pogledna raskrvavenoto koleno.

Alija i natamu go vnesuva{e jaglenot minuvaj}i kraj mene kako da me nema.

Potoa baravme `ici. Vo jaglenot sekoga{ nao|a{ mnogu

raznobojni `ici, pa podocna od niv pravi{ pra~ki. Od podebelite `ici ja pravi{ pra~kata, od majkinite ga}i go vadi{ lastikot, onie tenkite ni{ki. Kur{umite za pra~ka-ta gi pravi{ od tenki `ici, taka {to zema{ edno male~ko par~e i go vitka{ vo oblik na bukvata „U“. So takva pra~ka ne mo`e{ da skr{i{ nitu prozorec nitu ne~ija glava. Za toa ti e potrebna vistinska pra~ka, onaa drvena so guma od velosiped vo koja stava{ kamen. Ovie pra~ki od `ica bea najdobri za devojkite vo kratki pantaloni. Mo`e{e nekomu i oko da mu izvadi{, no na gulabot ne mu be{e ni{to ako go pogodi{.

12

– Znaete li vie od kade ovaa `ica vo }umurot, deca? – n#

pra{a Alija, tovaraj}i go jaglenot vo koli~kata. Nie mol~evme. – Toa vi e od miniraweto. – Kakvo minirawe? Potoa Alija malku zastana, gi izvadi rakavicite i

zavitka edna cigara za sebe. Sedna na eden kamen, levata noga ja privle~e do sebe, a desnata ja ispru`i i malku ja trie{e. Ni objasni kako toa vo rudnicite se minira so pomo{ na `ica.

– Da vidi{ samo kako kamewa, i zemja i s# leta okolu tebe – veli na krajot, frlaj}i go dogor~eto.

– Od kade znae{ ti, si videl? Alija prodol`i da raboti. Ostana samo u{te sitniot

jaglen koj sega go tovara{e so lopata. – I nogata li ti ja miniraa tamu pa zatoa krivi{? – De odmori malku, ako mo`e{ nekako – mi re~e na krajot.

3. Kako da e mrtva Jas napraviv pra~ka i kur{umi i ga|av naokolu s# {to

}e stignev. Potoa re{iv da ja ga|am Suzana. Na po~etokot se smee{e i me zadeva{e. Tr~a{e okolu mene i vika{e deka ne mo`am da ja pogodam. Po~nav da ja brkam, no taa be{e mnogu pobrza. Koga ja pogodiv, taa po~na da vika za pomo{ i da moli ve}e da ne ja ga|am. Mene tokmu toga{ mi se zasladi. Tr~av po nea i ni{anev vo nejzinite slabi noze. Koga pov-torno ja pogodiv, vresna i klekna, dr`ej}i se za listot. So racete go be{e prekrila mestoto kade {to ja bev pogodil i tivko pla~e{e. Jas stoev nad nea i mol~ev. Ja dr`ev pra~kata so u{te eden kur{um podgotven za strelba. Toga{ se pojavi Alija. Pomina pokraj nas, voop{to ne poglednuvaj}i n#.

Kon krajot na osumdesettite ~i~ko Slavko se vrati od

Germanija, a vo 1992 g., koga po~na vojnata vo Bosna, povtor-

13

no zamina tamu, ovojpat kako begalec. So sebe gi povede i soprugata, postarata }erka Mira i nejziniot gluvonem sin.

Golemata ku}a {to ja napravija od negoviot arbajt po germanskite fabriki ja pogodija nekolku granati. Edna od niv ja ubi Suzana.

Ne izgledala kako da spie, izgledala kako da e mrtva, re~e ~i~ko Slavko po pogrebot.

14

III Amixa Alija vsu{nost i ne e moj vistinski amixa. Toj e

brat na mojot dedo Kasim, taka {to vsu{nost e amixa na majka mi. Me|utoa. Ako sakame rabotata da ja isterame dokraj, a vistinata na videlina, nitu nejze ne & e vistinski amixa.

1. Jarec

Suqo, tatkoto na dedo mi Kasim, va`el, velat, za eden od

pouglednite lu|e vo seloto. Bil imoten onolku kolku {to seloto bilo siroma{no. Imal malku kozi i malku {uma koja cel `ivot se obiduval da ja ise~e za da dobie nekoj dulum6 obrabotliva zemja. Toj i negoviot brat Agan imale i male~-ka ramnina na edna udolnica srede taa {uma nare~ena Salkovina.

Vo seloto za nekoj koj e nadmen se veli: „Se ispr~il

kako jarecot na [eh-aga“. [eh-aga e Suqo, taka go vikale toga{ vo seloto, a prikaznata za jarecot odi vaka:

Suqo imal stado kozi i eden krupen jarec. Toj bil predvodnik na stadoto i okolu vratot, na svoite jare{ki gradi, nosel te`ok i klopotliv yvonec. Koga predve~er se vra}ale od pasewe, na ~elo na stadoto odel jarecot. So isfrleni gradi, malku napnat, }e ja zafrlel glavata nana-zad, a dolnata vilica mu potreperuvala. Yvonecot udiral od negovite napnati gradi i klopotel zaripnato i limeno. Lu|eto yirkale od svoite avlii, izleguvale pred kapijata, a decata gi provirale glavite niz {trbite tarabi – doa|ala povorkata so [ehaginiot jarec na ~elo.

6 Dulum (tur.) – hektar (zab. prev.).

15

I taka nadmeniot jarec proa|al niz seloto, ne pret~uv-stvuvaj}i deka }e ostane vo kolektivno se}avawe na edna sredina narednite sto godini.

2. Kasim

Suqo se o`eni mlad i nabrgu, nekolku meseci po svad-

bata, nevestata zabremeni. Potoa Suqo zede so brat mu da ja kopa~i {umata za da ja zgolemi obrabotlivata povr{ina. A kopa~inata e poznata po toa {to prvite nekolku godini, dodeka zemjata e s# u{te plodna, dava dobar rod, no po nekoe vreme po~nuva da `oltee. Pri letnite su{i se pretvora vo grutka, potoa vo prav i na krajot ostanuva samo pra{ina. A naesen i naprolet, koga }e udrat do`dovite, s# se pretvora vo kali{te, blato koe potoa do`dovite za nekolku godini }e go oderat. Potoa se pojavuvaat i prvite kamewa. Najprvin sitni, a potoa s# pokrupni. Potoa kopa~inata povtorno mora da se kopa~i. Ovojpat od kamewa.

Bremenosta pomina vo najdobar red i negovata `ena

Mejra, odnosno Suqovica, za{to kaj nas `enite se nareku-vaat po imiwata na svoite ma`i, rodi zdravo i krupno ma{ko dete, no taa samata kako nikoga{ celosno da ne zakrepna od toa poroduvawe.

Umre od tuberkuloza po nepolni osumnaeset meseci. Suqo taguva{e i gi pra{uva{e i Alah i lu|eto zo{to

tokmu taa? Bog ne odgovara{e, a postarite i poiskusni `eni od seloto samo }e vozdivnea i tivko }e {epnea deka Alah taka sakal i deka kako saka Alah taka i }e bide. Ma`ite glavno mol~ea, a da zboruvaa, istoto }e go re~ea. I mudriot Axi-Murat re~e deka toa e Bo`ja volja. Nekoga{ umira dete, nekoga{ majkata, nekoga{ }e se posre}i, pa Alah }e gi po{tedi i dvajcata i }e im vdahne du{a za da `iveat, da se

16

raduvaat, da rabotat, da stradaat, da se ma~at i sebesi i drugite i, na krajot, da umrat koga za toa }e im dojde vakat7.

Suqo i negoviot sin Kasim ostanaa sami.

3. Ahmet Po pomalku od edna godina Suqo, na nagovorawe na

bratot Agan, povtorno se o`eni za{to, kako {to mu re~e ovoj, ne mo`e ku}a bez `ensko uvo.

Suqo nikako da dobie prinova od vtorata `ena. Vo seloto ima{e za~udeni pogledi i tivko, niz zabi

izgovoreni zborovi. Nekoi svoite se~ila gi upatuvaa kon Suqo – deka go odbegnuva ona za {to Bog go sozdal ma`ot na ovoj duwalak8 – a drugi pak zaklu~uvaa deka Alah ja kaznil nea zatoa {to oti{la za ~ovek ~ija `ena u{te ne se ni izla-dila pod ni{anot na mezarot.

Bilo kako bilo, po edinaeset godini vtorata `ena na Suqo rodi sin i mu go dadoa imeto Ahmet.

Toa be{e kraj na zlobnite glasovi i lu|eto velea deka

sre}ata kone~no se vselila vo ku}ata na Suqo nare~en [eh-aga.

4. Alija

Koga Kasim ima{e nepolni trinaeset godini, Suqo

naedna{ se razbole, velat od meningitis, i pred koj bilo da uspee poseriozno da se zagri`i, toj umre.

Lu|eto prekolnuvaa, kolnea i pcueja. Nekoj ja kolne{e siroma{nata i jalova zemja koja te{ko gi hrane{e lu|eto, a lesno gi zema{e, dodeka drugi pak odmavnuvaa so rakata na seto toa i so stovekovna smirenost go spomenuvaa Alah i

7 ^asot, vremeto, momentot (zab. prev.). 8 Svet (zab. prev.).

17

negovata semo}na volja da dava i da zema, da deli i da spojuva, kako na kogo mu e sudeno i kako na kogo mu e pi{ano.

Nekolku meseci po smrtta na Suqo, lu|eto vo seloto po~naa da zabele`uvaat deka na negovata vdovica & raste stomakot. Nekoi velea deka toa Alah na Suqo mu daruval u{te eden `ivot, a nekoi deka go kaznil i mu go zel `ivotot i na nego i na negovoto nerodeno dete.

Ima{e i takvi koi velea deka za deteto podobro }e bide da ne se rodi.

Devet i pol meseci po negovata smrt vdovicata rodi ma{ko dete i vo seloto zavladea molk. Na sinot mu go dade imeto Alija.

5. Kijamet9

Kasim ve}e podolgo vreme be{e dovolno porasnat za

selskite raboti. ^uva{e kozi, see{e, `nee{e, bere{e. Ponekoga{ }e si igra{e so svoite polubra}a od koi go delea prili~no godini, a na taa vozrast i nekolku godini zna~i razlika pome|u dva sveta. Svetot na mom~eto koe tr~a po koko{kite, lovi pastrmki vo potokot, fa}a gu{teri po za`arenite trninki – i svetot na ma` koj namesto volot go vle~e plugot, vle~e drva od {umata dodeka tovarot mu gi pritiska ramenicite i grbot taka {to mu se ~ini deka od do`dot nababrenata zemja, }e mu gi progolta nozete do kolena. No toa ne e ne{to okolu koe treba{e da se udira glavata. Otsekoga{ e toa taka, velea, otkako postoi svetot i vekot, i taka }e bide dodeka ne dojde kijametot.

A kijametot stigna brzo i go narekoa Vtora svetska

vojna. So nego stignaa i vojski so razli~ni uniformi, jazi-ci, celi, sili i apetiti.

Od gradot doa|aa Germancite i usta{ite, a vo brdata se krieja partizanite i ~etnicite. Germancite odvreme-navre-

9 Suden den, nesre}a (zab. prev.).

18

me organiziraa hajki na partizanite. Vo edna takva hajka zapalija edno selo vo blizina vo koe `iveeja samo Karavla-si, romsko pleme so poteklo od Romanija. @itelite na selo-to izgorele vo svoite ku}arki ili zaginale od kur{umite dodeka se obiduvale da pobegnat od plamenot.

Usta{ite `area i palea po pravoslavnite sela, a ~etni-cite pak, glavno na izmama, gi ubavaa partizanite i pqa~kaa i kolea niz muslimanskite sela.

Partizanite, barem na po~etokot, bea malubrojni i na ostanatite pove}e im pre~ea so svoeto prisustvo otkolku so borbenoto dejstvuvawe.

Vo proletta ~etirieset i tretata, preku Sava uspea da

se prefrli edna vojvodinska partizanska brigada i, pred da uspeat Germancite da ja zaprat, se spoi so doma{nite parti-zani koi dotoga{ ve}e bea oslobodile dobar del od podra~je-to na rabot na Posavina. So zdru`eni sili tie uspevaat da oslobodat u{te nekolku okolni sela vo ramninata i vo zafrlenite kotlini. Po tie uspesi im se priklu~ija i dobar del od selskite mom~iwa, a me|u niv i Kasim. Toj toga{ ima{e nepolni sedumnaeset.

Pred ofanzivata {to nadoa|a{e, partizanite nabrgu

moraa da se povlekuvaat kon planinite vo vnatre{nosta na Bosna, a so niv zamina i Kasim, peej}i ja nabrzina nau~enata pesna:

„Kad su Sremci krenuli iz te Fru{ke Gore I odo{e u Bosnu tamo da se bore Kad su Sremci pre{li preko reke Save ugleda{e Majevicu brda joj se plave

19

Oj ti Bosno ponosna visokih bregova evo tebi u pomoћ srema~kih sinova10“ Na sebe ima bel, od gruba volna ispleten xemper i ista

takva torbi~ka. Vo torbi~kata nosi par~e kozjo sirewe {to mu go be{e dala pomajka mu.

10 „Koga Sremcite trgnaa / od taa Fru{ka Gora / i otidoa vo Bosna

/ tamu da se borat. Koga Sremcite preminaa / preku rekata Sava / ja zdogledaa Maje-

vica / brdata & sineat. Oj ti Bosno gorda / so visoki bregovi / eve ti gi napomo{ / srem-

skite sinovi“.

20

IV Lopatite zabrzano grabaa od rastopenata, te{ka zemja i

ja prefrlaa preku ostatocite na Alija polo`en na dnoto od iskopaniot grob. Mi se ~ine{e deka ne go zakopuvaat samo nego tuku i nekoja nikoga{ neraska`ana istorija. Od mina-toto se pojavuvaat lica na koi ve}e dolgo vreme nemam pomisleno.

1. Dino i Nata{a

Na po~etokot na na{iot sokak, od levata strana, se

nao|a{e edna ku}a so zelena fasada. Fasadata se svetka{e kako da be{e posipana so besceneti kamewa. Dino, mojot drugar koj `ivee{e vo taa ku}a, mi re~e deka pesokot taka svetka, a pesok ima vo malterot koj se koristi za fasada. Jas ne mu veruvav i go nagovarav da gi izvadime tie besceneti kamewa i da se zbogatime. Toj ne saka{e, za{to sepak toa ne be{e negova ku}a, a i se pla{e{e od svojot dedo. Negovite, isto taka, bea razvedeni „sudski“ i tatko mu se otseli kaj svoite. Dino `ivee{e so majka si kaj dedo mu i baba mu koja i toj, kako i jas, ja vika{e majka.

Mu zaviduvav nemu zatoa {to toj podobro igra{e fudbal

i bidej}i be{e positen pove}e li~e{e na Brus Li. No, sepak, najmnogu me ma~e{e toa {to Nata{a se vqubi vo nego. U{te dodeka bevme mali, vo ku}ata do Dinovata se doseli edno semejstvo od Srem. Imaa }erka Nata{a i sin kogo go vikavme Male~ok. Tatko im be{e fudbalski golman i be{e do{ol da brani za Edinstvo vo Vtorata liga – zapad.

Nata{a be{e rusokosa i slatka i vedna{ se vqubi vo

Dino. Ne mi be{e tolku dojdeno do nea kolku {to mi be{e

21

krivo {to se be{e vqubila tokmu vo nego. Za{to Dino celo vreme ja zadeva{e, ja kube{e, & pee{e bezobrazni pesni~ki, prde{e, `driga{e i u{te sto ~uda, a taa go golta{e so svoite modri o~iwa. Jas se obiduvav da & go privle~am vnimanieto so lagi. Izmisluvav najneverojatni prikazni i slu~ki, no taa sekoga{ samo me ismeva{e. A potoa }e dojde-{e Dino, }e `drigne{e od dnoto na `eludnikot i istovre-meno }e re~e{: „Knoooor“, kako od onaa reklama za Knoro-vite kocki za supa. Nata{a samo }e plesne{e so racete, }e gi nadue{e usnite, }e re~e{e: „Fuuuj, ba{ si grozen“ – i }e otide{e po nego.

Edna{ ja pra{av Nata{a kade e nejzinata majka, a taa

re~e deka nema majka, tuku samo baba vo Sremska Mitrovica, i toa pokojna. Jas ne znaev {to zna~i toa, pa vo edna prigoda & ja opcuv pokojnata & baba. Taa po~na da pla~e i ve}e voop{to ne saka{e da razgovara so mene. Jas ja pra{av {to & zna~i toa pokoen, a taa re~e:

– Toa ti e koga umrel nekoj, sfa}a{?

2. Pele i Liso Toj Pele {to `ivee{e od drugata strana na ulicata

be{e rus i nam}orest. Sekoga{ mora{e da vnimava{ {to zboruva{ pred nego za{to lesno }e se nalute{e ili, {to e u{te polo{o, }e po~ne{e da te zadeva. So denovi }e te maltretira poradi pogre{no izgovoreniot zbor ili }e se stepa so tebe poradi najmala sitnica. Ima{e dve godini postar brat kogo site go vikaa Liso. Jas edna{ na Dino mu rekov deka toa e poradi toa {to li~i na lisica, sekoga{ podgotven da te nagovori na kakva bilo glupost i potoa da ti se smee vo lice koga }e uvidi{ deka si nasamaren. I site ostanati }e se smeeja zaedno so nego. Sepak, najmnogu saka{e da go zadeva svojot brat Pele, a ovoj odvaj }e do~eka{e da se stepa so nego. Eden na drug si pcueja majka bez pardon. A ako nekoj drug }e mu opcue{e majka na Pele, toga{ }e go istepa-

22

{e samiot Liso. Pele, pak, ne saka{e brat mu da go brani, pa toga{ se tepa{e i protiv brata si i protiv onoj {to mu be{e opcul majka.

3. Fudbal

Dino i Pele navivaa za Partizan, a Liso i jas za Yvezda,

i toa be{e pri~ina za ve~nite kavgi i raspravii: koj klub e podobar, koj ima pove}e prvi mesta, dali podobro igra Mom-~ilo Vukoti} ili Vladimir Petrovi} Pi`on?

Jas u{te toga{ uvidov deka fudbalot go izvlekuva ona

najlo{oto vo nas. Eden od glavnite pri~ini za na{ite sudi-ri, a ~esto i mali krvavi vojni, be{e faktot {to nemavme vistinski golovi. Gi pravevme od kamewa, gorni delovi od trenerki ili drveni pra~ki zabodeni vo zemjata. Rabotata be{e ednostavna ako topkata pomine{e srede golot, no toa nikoga{ ne se slu~uva{e. Sekoga{ }e pomine{e pokraj stativata, odnosno kamenot ili par~eto obleka. A ako topkata i pomine{e srede golot, vedna{ nekoj }e se posom-neva{e deka e previsoka, odnosno deka pominala nad golot. Spored premol~eniot dogovor zamislenata greda, ili pre~-ka, be{e nekade vo visina na kolenata. Problemot be{e samo ~ii kolena, za{to bevme razli~ni po rast.

Toga{ }e nastanea raspraviite: gol e – ne e gol. Se kolnevme vo majki, tatkovci, mrtvi dedovci i babi, no toa ne pomaga{e. Na krajot, ako ne popu{te{e nekoj, s# se zavr{u-va{e so tepa~ka. Koj }e go izede }otekot, mora da priznae deka ovoj drugiot e vo pravo.

Zakletvata koja vo tie situacii ima{e najmalku te`ina be{e „se kolnam vo majka“, ili „`imi majka“ i se koriste{e glavno vo pomalite raspravii. Potoa po te`ina doa|a{e zakletvata „se kolnam vo mrtviot dedo“, „se kolnam vo mrtvata baba“, bez ogled na toa dali dedoto ili babata bea `ivi. A koga }e saka{ da bide{ seriozen do smrt, toga{ }e se zakolne{ vo Tito.