nova slovenija krŠČanski demokrati odgovori · 2018-08-02 · krščanski demokrati razumemo, da...
TRANSCRIPT
1
ODGOVORI ZA PRIHODNOST
PRAVIČNOST SVOBODA VARNOST
KRŠČANSKO DEMOKRATSKA EKONOMSKA POLITIKA -
SOCIALNO TRŽNO GOSPODARSTVO
Poenostavitev postopkov javnega
naročanja
Povečanje plačilne
discipline
Socialna kapica
Nižja obdavčitev
dela
Krajše umeščanje objektov v
prostor
Hitrejše črpanje
evropskih sredstev
Privatizacija
Nižji DDV
Reforma trga dela
USPEŠNA SLOVENIJA
NOVA SLOVENIJA KRŠČANSKI DEMOKRATI
NIZKI DAVKIENOSTAVNI POSTOPKI
ODPRTO GOSPODARSTVO
2 3
1. TEMELJNA IZHODIŠČA GOSPODARSKEGA PROGRAMA NSi
2. STANJE SLOVENSKEGA GOSPODARSTVA
3. FILOZOFSKI OKVIR GOSPODARSKE POLITIKE KRŠČANSKE DEMOKRACIJE
4. GOSPODARSKA POLITIKA KRŠČANSKE DEMOKRACIJE
5. TEMELJI GOSPODARSKE POLITIKE KRŠČANSKE DEMOKRACIJE
6. APLIKACIJA GOSPODARSKE POLITIKE NA NEKATERE SISTEME
7. AKCIJSKI NAČRT 2014 – 2018
8. PROGRAMSKE IZJAVE
5
10
55
65
69
91
98
115Naročnik: Nova Slovenija - krščanski demokrati, Cankarjeva 11, 1000 Ljubljana, T: 01 241 6650, E: [email protected], junij 2014
4 5
KDO SMONova Slovenija – krščanski demokrati je demokratična politična stranka, ki želi povezovati vse državljanke in državljane Republike Slovenije (kjer koli živijo), ki sprejemajo demokracijo, krščanske vrednote, slovensko kulturo ter evropsko povezovanje in sodelovanje.
V KAJ VERJAMEMOVerjamemo v ljudi, ki so dinamični, podjetni, nadarjeni, ustvarjalni, notranje motivirani. Ljudi, ki imajo bistre ideje in sledijo svojim sanjam.
Verjamemo v ljudi, ki preizkušajo nove zamisli, tvegajo in se ne bojijo neuspeha. Ljudi, ki se poberejo in hodijo dalje, dokler ne prispejo na cilj. Ljudi, ki se učijo, rastejo in ustvarjajo.
Verjamemo v poštene, iskrene, strpne in strokovne ljudi, ki so pripravljeni brez zavidanja in borbe za prestiž medsebojno sodelovati pri uresničevanju programa krščanske demokracije.
KAJ ŽELIMOŽelimo, da ljude postanejo uspešni. Želimo izboljšati kvaliteto življenja posameznikov in družin. Spodbujali bomo visoko stopnjo zaposlenosti, visoko stopnjo izobraževanja, usposabljanja in varovanja človekovega zdravja. Prizadevali si bomo za zmanjšanje tveganja revščine in socialne izključenosti. Verjamemo v zagotavljanje varnostne mreže za tiste, ki jo potrebujejo, in v nudenje enakih možnosti za uspeh vsem. Naš načrt za socialno tržno gospodarstvo zagotavlja podjetniško svobodo s padalom. Vsakdo ima možnost, da uspe, tistim, ki se spotaknejo, pa pomagamo, da se znova poberejo.
Ljudje so naše gospodarstvo. Hočemo, da naša družinska podjetja, naša mala podjetja, naši inovatorji, izumitelji, umetniki, raziskovalci, znanstveniki in samozaposleni postanejo vzor mladim po vsej Sloveniji. Ustvarjali bomo okolje, v katerem lahko uspevajo podjetniki ter družinska podjetja, podjetništvo pa je nagrajeno. Želimo vzpodbujati slovensko narodno zavest skozi umetniško ustvarjalnost z bogatenjem kulturne raznolikosti v Evropski uniji.
Kako bomo ustvarili nova delovna mestaZnižali bomo davčno obremenitev.
Uveljavili bomo enostavnejše uradniške postopke.
Pritegnili bomo nove investicije.
•
•
•
6 7
TEMELJNA IZHODIŠČA GOSPODARSKEGA PROGRAMA NSi
1.
8 9
Ljudje imajo temeljno pravico do svobodne izbire poklica, opravljanja ekonomske dejavnosti in lastnine. Naloga države je, da ustvari učinkovit pravni okvir, ki zagotavlja svobodno in pravično konkurenco, preprečuje izkoriščanje potrošnikov, gospodarski kriminal in korupcijo.
Nova Slovenija stavi na socialno tržno gospodarstvo, ki v središče postavlja človeka. Socialno tržno gospodarstvo temelji na svobodni družbi oziroma na svobodni iniciativi. V socialnem tržnem gospodarstvu se država v življenje posameznika vključuje le tedaj, ko si posameznik sam ne more pomagati. Za delujoče socialno tržno gospodarstvo potrebujemo:
1. zasebno lastnino,
2. delujočo konkurenco,
3. pravno varnost.
Ekonomska politika Nove Slovenije, krščanskih demokratov, temelji na socialnem tržnem gospodarstvu, v katerem svoboda, konkurenca, odgovornost in solidarnost sestavljajo celoto. Gre za preizkušeno povezavo načel svobodnega tržnega gospodarstva in prizadevanj socialne politike za dosego pravične družbe.
ZA MANJŠO DAVČNO OBREMENITEV
Krščanskim demokratom visoki davki ne predstavljajo ekonomske politike, ki bi pripeljala do uravnoteženja državnega proračuna, ampak davčno dušenje podjetij, beg v sivo ekonomijo in uničevanje družinskih proračunov. Krščanski demokrati razumemo, da vsak evro, ki se z davki pobere od podjetij, zagotovo pomeni en evro delovnih mest in investicij manj. Vsak evro državnih investicij, financiran z evrom odvzetih davkov, ima nejasne in tvegane učinke. Prav zato trdimo, da se spremembe davčne politike ne bi smelo jemati tako zlahka in lahkomiselno. Zato smo krščanski demokrati fiskalni konservativci. Krščanski demokrati trdimo, da gospodarska politika najemanja dolga namesto izvajanja strukturnih reform vodi v dolgoročno revščino. Dolga ne želimo odplačevati z višjimi davki in tako prenašati varčevanja na davkoplačevalce, torej družine in podjetja, ampak to želimo narediti z višjimi davčnimi prihodki, ki so posledica nižjih davkov, ki bodo edini omogočili višjo gospodarsko aktivnost (zaposlovanje in investiranje), posledično pa bodo pripeljali do višje gospodarske rasti, in samo ta nam bo omogočila dolžniško razbremenitev. Krščanskim demokratom naglo višanje dolga ne predstavlja uspešne ekonomske politike, temveč razlog za zaskrbljenost glede prihodnosti naših otrok.
ZA UČINKOVITEJŠO JAVNO UPRAVO
Sedanja javna uprava, kjer kakovost in produktivnost nista nagrajeni, kjer malomarnost in nedelo nista kaznovana, predstavlja coklo razvoja Slovenije. Krščanski demokrati bomo spremenili sedanjo javno upravo v učinkovit servis za državljane. Poenostavili bomo postopke in večjo težo prenesli na e-upravo. Uvedli bomo osebno odgovornost pri vodenju upravnih postopkov za vse javne uslužbence.
ZA UMIK POLITIKE IZ GOSPODARSTVA
Krščanski demokrati zagovarjamo umik politike iz podjetij oziroma konec političnih intervencij v slovenskih podjetjih. Naloga politike je zagotavljanje stabilnosti institucionalnega okolja, znotraj katerega delujejo podjetja, ne pa vodenje podjetij, ki na trgu prodajajo dobrine in storitve komercialne narave. Krščanski demokrati tudi odklanjamo današnji mehanizem, ko zaradi političnih intervencij v podjetja volitve v Državni zbor Republike Slovenije pomenijo tudi volitve v uprave in nadzorne odbore podjetij. Trdimo, da je za poslovanje podjetij nesprejemljivo rušiti modele nadzora in upravljanja ob vsakokratnih volitvah. Ker slednjega ni mogoče doseči drugače, kot da se politika umakne iz podjetij, bo to naša politika. V dobro ekonomije in demokracije hkrati.
10 11
ZA VEČJO KONKURENČNOST
Krščanski demokrati želimo takšne trge, ki so konkurenčni in zdravi, ki spodbujajo v ljudeh dobro ter ambicioznost. Ne želimo si ekonomske politike, ki bi z intervencijami ali pa institucionalnim molkom ustvarjala in podpirala monopole, dominantna podjetja ter kartele, ki odirajo potrošnike in zaradi svojega privilegiranega položaja (tega jim vzpostavlja politika) uničujejo vsa preostala podjetja, s tem pa tudi delovna mesta.
PROTI DOGOVORNI EKONOMIJI
Krščanski demokrati zavračamo korporativistično in centralnoplansko ekonomsko politiko. Za nas nobena banka ni pomembnejša od najmanjšega obrtnika v državi, naš nacionalni interes se ne izkazuje v podjetjih posebnega pomena, ampak v blaginji posameznikov, njihovi svobodi in delujoči pravni državi. Naša ekonomska politika ni takšna, da bi ukazovala, kaj naj ljudje počnejo v svojem življenju in kako naj to življenje živijo, naša ekonomska politika stremi k ustvarjanju takšnih pogojev, da lahko vsak državljan uresniči svoje ambicije, cilje in želje. Ekonomska politika krščanskih demokratov ne temelji na vizijah vplivnih interesnih skupin, ampak na hotenjih posameznikov, ki tvorijo državo.
ZA SOCIANO VARNOST S KAKOVOSTNIMI ZAPOSLITVAMI
Krščanski demokrati odklanjamo koncept socialne države, kjer je socialna pomoč v domeni politične manipulacije in tekme za politične točke na volitvah. Krščanski demokrati razumemo socialno državo kot varovalni mehanizem za vse tiste, ki so se po spletu okoliščin, na katere niso mogli vplivati, znašli na robu. Cilj našega koncepta socialne države ni ustvarjati od politike odvisnih prejemnikov socialne pomoči ali s političnimi intervencijami ohranjati delovna mesta, ki posamezniku omogočajo zgolj mizerno in človeka nedostojno životarjenje, naš cilj je odpiranje kakovostnih delovnih mest, ki bodo neodvisna od politične dobre volje (in političnih manipulacij) ter proračunskih sredstev.
ZA STRUKTURNE REFORME
Krščanski demokrati zavračamo zdravstveni in pokojninski sistem, ki bi temeljila na mehanizmih finančne piramide. Ne želimo izvajati ekonomske politike, ki se igra z usodo in varnostjo upokojencev ter zdravjem državljanov. Ne želimo pristajati na politično igro zaslepljevanja in manipuliranja z javnostjo, češ da sta trenutni zdravstveni in pokojninski sistem vzdržna, če le vsake toliko izvedemo nekaj kozmetičnih sprememb. Krščanski demokrati hočemo spremembe v pokojninskem in zdravstvenem sistemu začeti izvajati takoj, in to takšne, da dobimo dolgoročna ter stabilna sistema, ki ne bosta odvisna od političnih intervencij.
ZA SVOBODO DRŽAVLJANOV
Krščanski demokrati ekonomske politike ne želimo uporabljati kot orodja prisile in ne želimo ustvarjati nepregledne množice predpisov, zakonov ali vzpostavljati vseobsežnega birokratskega nadzora, s katerim bi spreminjali naravo posameznika. Državna uprava ne sme in ne more izhajati iz stališča, da je potrebno iskati napake posameznikov, ampak mora stati na poziciji, da mora omogočiti najboljši servis in poiskati najenostavnejše ter najučinkovitejše rešitve.
ZA PRAVNO DRŽAVO
Krščanski demokrati vidimo trg kot množico svobodnih posameznikov, ki po svoji volji vstopajo v interakcije, ki so zamejene in definirane s pravnim okvirom, ta pa ne nastane z ad-hoc političnimi intervencijami, ampak kot posledica evolucije neformalnih institucij v formalne. Pravni okvir je tisti, ki zagotavlja stabilno delovanje trga. V tem kontekstu naloga gospodarske politike ni vsiljevati svobodnim posameznikom, kako in po kakšni ceni naj trgujejo, ampak zagotavljati izvršljivost in legalnost njihovih dogovorov ter pogodb, s čimer se zavaruje integriteta posameznikov in institucij.
ZA PRAVIČNOST, SVOBODO IN VARNOST
Krščanski demokrati razumemo, da živimo v času, ko je beseda etika doživela razvrednotenje. Vendar za razliko od ostalih političnih strank etike ne bomo oglaševali, se z njo postavljali v javnem prostoru, ampak bomo s pomočjo naše gospodarske politike naredili vse, da bo ta beseda spet dobila pomen, ki ga je v tej državi že imela.
12 13
STANJE SLOVENSKEGA GOSPODARSTVA
2.
14 15
ZGODOVINSKI RAZVOJ SLOVENSKEGA GOSPODARSTVA
Geografsko, politično in zgodovinsko spada slovensko ozemlje v Srednjo Evropo. Slovenske dežele so bile stoletja vključene v avstro-ogrsko monarhijo, vendar le na njenem obrobju, nikoli v samem središču dogajanja in razvoja. Vendar kljub temu ugotavljamo, da v primerjavi z nemško ali češko govorečimi deželami nismo pretirano zaostajali, celo več, zaostanek smo postopoma zmanjševali. Podatki za leto 1910 kažejo, da so tedaj slovenske dežele dosegale že 80 % razvitosti Italije, 97 % razvitosti Španije ali 116 % razvitosti Grčije. Podatki za leto 1913 kažejo, da je razvitost slovenskih dežel v primerjavi s povprečjem Avstro-Ogrske dosegala naslednje stopnje: Kranjska 77 %, Štajerska 91 % in Primorje celo 92 %.
Slovenija/Dravska banovina se je po prvi svetovni vojni intenzivno razvijala in se industrializirala. Raven plač je skoraj dosegla povprečje Avstro-ogrske. Takoj po drugi svetovni vojni je razvitost Slovenije dosegala 74 % razvitosti Avstrije, 80 % razvitosti Italije, vendar je v času socializma Slovenija začela nazadovati. Leta 1986 smo dosegali le še 47 % razvitosti Avstrije in 55 % Italije. Slovenski gospodarski razvoj je v času socializma zaostajal za rastjo sosednjih demokratičnih držav. Pogoji gospodarjenja niso bili ustrezni, gospodarstvo in družbeni sistem sta bila neučinkovita, saj nista spodbujala ustvarjalnosti, podjetniškega duha. Politika prerazdeljevanja je ohromila tako osebno odgovornost kot ustvarjalnost. Osebna in podjetniška svoboda pa sta pogoja za uspešno gospodarstvo.
Z osamosvojitvijo Slovenije se je spremenil politični kot tudi gospodarski sistem, vendar so ostanki dogovorne socialistične ekonomije ostali. Država je še vedno obdržala izjemno velik del gospodarstva v svoji lasti, zlasti finančni sektor. Gradualistična politika ter politika nacionalnega interesa sta preprečevala nujne reforme. Posledica tega je, da je Slovenija začela izgubljati prednost celo pred nekdanjimi socialističnimi državami, pred katerimi je imela pred osamosvojitvijo veliko prednost.
Verjamemo, da smo Slovenci ob normalnih in konkurenčnih pogojih davčnih obremenitev, z racionalno potrošnjo države spet sposobni dohiteti razvitejši svet in se uvrstiti med najbolj razvite evropske države.
PREGLED STANJA IN RAZMER V SLOVENSKEM GOSPODARSTVU
BDP in gospodarska rast
Kontekstualizacijo slovenske ekonomske politike lahko opravimo s pomočjo spodnjega grafa, ki kaže zgodovinsko krivuljo razvoja evropskih držav (tabela je vzeta iz poročila UMAR o razvoju, 2013).
Tabela prikazuje slovensko konvergenco k skupinam držav EU15 in EU27 (kjer je EU27 izhodišče primerjave). Slovenska konvergenca k obema skupinama držav
EU-15
Avstrija
Belgija
Bolgarija
Ciper
Češka
Danska
Estonija
Finska
Francija
Grčija
Irska
Italija
Latvija
Litva*
Luksemburg
Malta
Madžarska
Nemčija
Nizozemska
Poljska
Portugalska
Romunija
Slovaška
Slovenija
Španija
Švedska
Združeno Kraljestvo
1995
116
134
128
32
87
76
131
36
107
116
84
103
121
31
35
222
86
51
128
123
43
77
33
47
74
91
125
114
2000
115
132
126
28
88
71
132
45
117
115
84
132
118
36
40
244
85
54
118
134
48
81
26
50
80
97
128
119
2005
113
125
120
37
93
79
123
61
114
110
91
144
105
50
53
254
78
63
116
131
51
79
35
60
87
102
122
123
2008
111
124
116
43
99
81
125
69
119
107
93
132
104
58
61
263
79
64
116
134
56
78
47
73
91
104
124
113
2009
110
125
118
44
100
83
123
63
114
109
94
130
104
54
55
255
83
65
115
132
61
80
47
73
87
103
120
111
2010
110
127
119
44
97
80
128
63
113
108
87
129
101
54
57
267
85
65
119
131
63
80
47
73
84
99
124
111
2011
110
129
119
46
94
80
125
67
114
108
79
129
100
58
66
271
85
66
121
131
64
77
49
73
84
98
127
109
Tabela: BDP na prebivalca v standardih kupne moči, indeksi obsega, EU-27=100
* podatki o prebivalstvu za Litvo so za leto 2011 preračunani na podlagi popisa v letu 2011, zato zaradi tega preloma časovne vrste, preračuni na prebivalca za leto 2011 niso popolnoma primerljivi s prejšnjimi leti.
Vir: Eurostat Portal Page - Purchasing Power Parties, 2012
16 17
je bila relativno močna vse do leta 2008, ko je prišlo do gospodarske krize in se je Slovenija začela soočati s krčenjem BDP, znotraj tega pa predvsem potrošnje in zasebnih investicij, kar so spremljali naraščanje brezposelnosti, upadanje podjetniške aktivnosti in naraščanje dolga države. Od tega leta dalje prihaja do divergence, ki je na kratki rok prisotna tudi v drugih državah, vendar, sodeč po podatkih iz tabele, ta divergenca v Sloveniji še kar traja, za razliko od drugih držav. Še več, očitno je, da nas bodo zelo kmalu po tem kriteriju razvitosti prehitele nekatere države, ki so od padca socializma tradicionalno zaostajale za nami, denimo Češka.
Ti podatki lahko predpostavljajo samo dvoje: prvič, nekaj je bilo v temelju narobe s strukturo slovenskega gospodarstva, saj se proces divergence zaustavlja bistveno počasneje kot v primerljivih in ciljnih državah, in drugič, nekaj je narobe s slovensko ekonomsko politiko.
O problemih s strukturo slovenskega gospodarstva lahko govorimo zaradi težav, do katerih je prišlo v državno dirigiranemu bančnemu sektorju. Najprej v investicijskem in prevzemnem balonu, ki so ga napolnile državne banke - te ob slepoti regulatorjev niso dodeljevale posojil po finančnih, ampak po političnih kriterijih; drugič zaradi državne lastnine v najpomembnejšem delu slovenskega gospodarstva, ki je preko političnega upravljanja z lastnino povzročila celo vrsto popačitev na trgu (vezave dobršnega dela gospodarstva, ki se je skupaj s paradržavnimi podjetji sesedlo, vertikalne in horizontalne koncentracije, kartelni dogovori in druge motnje na trgu); tretjič zaradi vztrajanja ekonomske politike, da je za namene političnega upravljanja državnega proračuna potrebno izvršiti maksimalen davčni pritisk na posameznike in podjetja, s čimer se je preprečilo nastanek večjega števila delovnih mest in investicijske aktivnosti, črpane iz dobička podjetij; in četrtič, ker administrativni okvir in pravna država ne omogočata normalnega poslovnega okolja podjetij.
Drugi sklop problemov izvira iz ekonomske politike, ki temelji na družbenem eksperimentiranju in socialnem inženiringu. Od 2008 do 2012 smo imeli priložnost spremljati ad hoc sprejete in uveljavljene ukrepe ekonomske politike. Dokapitalizacijo državnih bank namesto njihove prodaje, povečevanje davčnih obremenitev namesto njihovega zmanjševanja, onemogočanje sprejetja kakršnega koli mehanizma, ki bi javno upravo in velike podsisteme (zdravstvo, pokojninski sistem, izobraževalni sistem) usmeril v stroškovno učinkovitost ter produktivnost in zrušil mentaliteto, da je ključen tisti, ki povprašuje (uporablja javne storitve) in ne tisti, ki jih ponuja. V nobenem trenutku se ekonomska politika ni usmerila k sproščanju ekonomije v smeri zmanjšanja brezposelnosti preko nastajanja novih delovnih mest in podjetij, do česar bi lahko prišlo z zmanjševanjem pritiskov na vse tržne udeležence. Ko je ekonomski politiki zmanjkalo finančnih sredstev za financiranje družbenih eksperimentov, se je začela velika igra najemanja posojil. S tem je politika priznala, da se je v družbenem eksperimentiranju izčrpala, da čaka na trenutek, ko se bo stanje v ekonomiji popravilo samo od sebe (ne da bi umaknila nadzor nad ekonomijo ali si jo nehala podrejati), dotlej pa bo financirala vse zrušene elemente gospodarstva z najemanjem dolga.
Spodnja grafa prikazujeta dejstvo, da so razkrinkana pričakovanja slovenske politike in ekonomske politike neupravičena.
Potencialna gospodarska rast pomeni največji obseg proizvodnje, ki bi ga lahko dosegli z vsemi razpoložljivimi tvorci dela in razpoložljivo tehnologijo. Drastični upad gospodarske rasti v letu 2009 je posledica nevzdržne gospodarske rasti v letih pred tem. Dokapitalizacije podjetij in bank niso zaustavile niti ublažile upadanja gospodarske rasti.
V obdobju pred krizo so rast bruto domačega proizvoda gnale predvsem investicije in zasebna potrošnja. Z nastopom krize vladi kljub neverjetnim fiskalnim naporom ni uspelo preobrniti trenda krčenja gospodarstva. Investicije so tako z nastopom krize v letu 2009 strmo upadle, bruto domači proizvod pa je začelo znatneje poganjati tuje povpraševanje. Prvi napori vlade pri varčevanju so opazne šele v letu 2013.
8 %6 %4 %2 %0 %-2 %-4 %-6 %-8 %
2001 2002 2003 3004 2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2013 2014
Potential
Actual
Vir: Country Report 2014, IMF
Potential versus actual growth
12
8
4
0
-4
-8
2004 2006 2008 2010 2012 2013
GDP growthGross investmentGov’t consumptionNet foreign demandPrivate consumption
Vir: Country Report 2014, IMF
GDP has been contracting since 2011 despite positive net foreign demand...Contributions to GDP Growth
18 19
Jasno je razviden negativni trend potencialne gospodarske rasti. To ne more biti presenetljivo, saj je očitno, da je krčenje potrošnje in vlaganj pripeljalo do pod-izkoriščenosti kapacitet slovenskega gospodarstva. S tem prikazom lahko tudi grafično razložimo razloge za divergenco, ki smo jo pojasnili zgoraj. Negativni trendi, ki se po naravi stvari morajo preliti v dolgoročno zaostajanje za ciljnimi skupinami držav EU, se bodo morali izraziti tudi v nadaljnji šibki investicijski aktivnosti in zelo počasnem zmanjševanju brezposelnosti. Če to pospremimo še z uvajanjem novih davčnih obremenitev (davek na nepremičnine in dvig višje stopnje davka na dodano vrednost – DDV) potem ostane le malo manevrskega prostora, da bi ohranili nespremenjeno ekonomsko politiko, oziroma da bi nadaljevali ekonomsko politiko nespremenjenega, ki jo financiramo z zadolževanjem. Če ne bo prišlo do konkretnih sprememb, ki bi spremenile strukturo gospodarstva v smer odpiranja trgov, kar lahko edino povzroči povečanje podjetniške aktivnosti in zmanjševanje brezposelnosti, potem v najboljšem primeru hodimo po poti daljše ekonomske stagnacije.
Komponenti, ki sta najbolj prispevali h krčenju gospodarske rasti od leta 2008 dalje, sta zasebna vlaganja in zasebna potrošnja. Oboje razkriva dejstvo, da so podjetniški sektor in posamezniki v precejšnjih težavah, in to že od takrat, ko še ni prišlo do povečanja davčnih obremenitev. Še več, iz zadnjih dveh grafov je razvidno, da injekciji dveh milijard evrov v podjetniški sektor in socialne transferje v času vlade Boruta Pahorja sploh nista učinkovali. Podjetniška aktivnost se ni povečala, število brezposelnih se ni zmanjšalo, zasebna potrošnja se ni povečala, kar v realnosti pomeni, da je keynesijanska gospodarska politika doživela polom. Če k temu dodamo še povečevanje dolga države, ki se ga uporablja za vzdrževanje socialnega miru, se je skozi slovensko gospodarstvo, v smislu dolgoročnega potenciala za rast, v samo nekaj letih pretočilo precej milijard evrov sredstev, ki so ostala neopažena. Četudi neto tuje povpraševanje v času, ko se gospodarska rast v največjih trgovinskih partneric Slovenije povečuje, premakne trend slovenske gospodarske rasti v pozitivno smer, to ne pomeni, da se je spremenila struktura slovenskega gospodarstva, oziroma da bi bile dolgoročne perspektive domače ekonomije kaj boljše.
Javne finance in dolg
Kakšne so posledice trenutne ekonomske politike zadolževanja z vidika fiskalnih učinkov? Spodnja grafa prikazujeta pogoje zadolževanja slovenske vlade na mednarodnih finančnih trgih. Razvidno je, da je cena zadolževanja bistveno višja kot v državah članicah, ki imajo zgodovinske težave z nestabilno ekonomsko strukturo in s slabo delujočim institucionalnim okvirjem. To je presenetljivo, kajti Slovenija je v dveh desetletjih poskusa z neko različico tržnega gospodarstva uspela razviti višje mednarodno finančno tveganje kot dve državi, ki v svoji tržni evolucijski poti nosita štiridesetletno zgodovino tržnih deformacij.
Zahtevani donos na 10–letne državne obveznice se je do nastopa trenutne vlade leve koalicije (od leta 2013 dalje, op. p.) vselej gibal v sorazmerju z zahtevanim donosom na španske in italijanske državne obveznice, z njenim nastopom pa je zaupanje trgov v ekonomsko politiko slovenske vlade upadlo, oziroma se je v primerjavi z zaupanjem v ekonomsko politiko Španije in Italije precej poslabšalo.
8.5
7.5
6.5
5.5
4.5
3.5
01/02/12 05/24/12 10/14/12 03/07/13 07/28/13 12/19/13
Slovenija Španija Italija
Vir: Country Report 2014, IMF
10-year Govermment Bond YIelds 1/ (yield-to-Maturity, Percent)
700
600
500
400
300
200
100
001/01/11 09/28/11 06/25/12 03/23/13 12/19/13
Vir: Country Report 2014, IMF
Slovenia 10-year Government Bond Spread vs. Germany 1/ (Basis Points)
20 21
Zahtevan donos na 10–letne slovenske državne obveznice v primerjavi z donosom na enake nemške obveznice (razpon med njima). Ker tveganje izhaja iz zaupanja tako v valuto kot v ekonomsko politiko vlade posamezne države, Slovenija in Nemčija pa uporabljata isto valuto, graf prikazuje gibanje razlike v zaupanju trgov v ekonomsko politiko slovenske vlade v primerjavi z zaupanjem trgov v ekonomsko politiko nemške vlade.
Zahtevani donos na 10–letne slovenske državne obveznice se je ves čas gibal med petimi in sedmimi odstotki. Cena zadolževanja slovenske vlade je pod raven petih % upadla šele potem, ko se je uspešno zadolžila za reševanje bank.
Posebno zanimiv je graf, ki prikazuje tako imenovani »spread« (razliko) med obrestnimi merami za nemške obveznice (ki so blizu sistemskega tveganja EU) in slovenskimi obveznicami. To podaja neposredni odgovor, kako tvegana je slovenska ekonomija. To tveganje ne izhajaja od drugod kot iz slovenske ekonomske politike oziroma politike, ki jo definira. Slovenska politika zadolževanja bo kmalu postala nevzdržna, saj obrestne mere presegajo gospodarsko rast, s čimer bo delež dolga v BDP vse večji, tveganje pa bo naraščalo. Drugače pa tudi ne more biti, saj se javnofinančna konsolidacija opira zgolj na povečevanje proračunskih prihodkov iz naslova uvajanja novih ali zviševanja že obstoječih davkov. Če gospodarska politika ne bo vpeljala ukrepov za povečanje podjetniške aktivnosti, je jasno, da se bodo davčni prihodki še krčili, sredstev bo še manj in potreba po zadolževanju se bo le še povečevala. Ker je glede na vse zgoraj opisano jasno, da keynesijanska politika velikih državnih izdatkov in državne potrošnje ni učinkovala ter ni spremenila trenda potencialne gospodarske rasti (ni premika v fazo gospodarske ekspanzije), je potrebno razmisliti v smeri drugačne ekonomske politike. V prvi vrsti takšne, ki ni sredstvo za zadovoljevanje političnih ciljev koalicijskih strank in interesnih skupin, ampak je pot povečevanja investicij in zmanjševanja brezposelnosti.
Za dvomljivce naj dodamo, da je bil eden izmed tipičnih keynesijanskih projektov gradnja avtocestnega križa, ta se je (poleg kartelnega dogovarjanja) sprevrgla v neselektivno investiranje v izgradnjo in trgovanje z nepremičninami, ki se je na koncu iztekla s klasičnim pokom balončka. Posledici sta bili skorajda popolno sesutje gradbeništva in nepremičninskega sektorja ter ogromna izguba delovnih mest (ki pa je nismo čutili v polni razsežnosti, saj je bil velik delež zaposlenih v gradbeništvu tujcev, kar je prizadelo tudi gospodarstva tretjih, po pravilu manj razvitih držav). Tudi če ignoriramo totalitarno naravo tovrstnih ukrepov, takšni eksperimenti zagotovo ne morejo biti del reševanja strukturnih težav slovenskega gospodarstva, saj so strukturne probleme dejansko povzročili.
Javnofinančni primanjkljaj sektorja ožja država znaša brez stroška sanacije bank za leto 2013 4,3 % bruto domačega proizvoda (BDP). Javni dolg, ki je ob koncu leta 2012 znašal 55 % BDP oziroma 19,2 milijard evrov, skokovito narašča in je ob koncu leta 2013 znašal že 21,9 milijard evrov. V začetku aprila 2014 je po podatkih ministrstva za finance dolg države dosegel že 25,6 milijarde evrov oziroma 72,6 % BDP.
Ceno zadolževanja vlade (obrestne mere) je v preteklem letu dvigala predvsem zaskrbljenost zaradi pešanja gospodarstva in bank ter porasta javnofinančnega primanjkljaja in javnofinančnih obveznosti. Na podlagi pregleda stanja premoženja bank in stresnih testov za ugotavljanje vzdržnosti bank ob nenadnih poslabšanjih makroekonomskih razmer je vlada odobrila dokapitalizacijo državnih bank, s čimer je tudi umirila ceno zadolževanja države. Ni pa tudi zanemarljivo, da se je v evro območju, kamor seveda spada tudi Slovenija, znižalo sistemsko tveganje.
Javnofinančni primanjkljaj sektorja države, ki ob dokapitalizacijah predstavlja največji pritisk na vzdržnost javnih financ, je z nastopom gospodarske krize eksplodiral in se ne umirja. Še več, vlada se je v letu 2013 oddaljila od konsolidacije oziroma uravnoteženja javnih financ.
Javnofinančni dolg je v letu 2012 dosegel vrednost 55 % BDP, v letu 2013 pa se je približal 75 % BDP.
90
80
70
60
50
40
30
20
2001 2002 2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014 2015 2016 2017 2018
Forecast
Vir: Country Report 2014, IMF
0,0
-1,0
-2,0
-3,0
-4,0
-5,0
-6,0
-7,0
2000 2001 2002 2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013
-3,7 -4,0
-2,4 -2,7-2,3
-1,5
0,0
-1,9-1,4
-5,9-6,3 -6,3
-3,8
-5,7
Vir: Ministrstvo za finance
Primanjklkaj sektorja država v letih 2000-2013 (v % BDP)
Debt-to-GDP Ratio, 2001-2018 2/ (Percent of
22 23
O davkih in davčnih spremembah
Skupen obdavčljiv dohodek 1.003.104 zavezancev za plačilo davka na dohodek je v letu 2012 znašal 16,95 milijarde evrov, od tega je bilo odvedene za 1,90 milijarde evrov dohodnine. Državni proračun je iz naslova dohodnin v tem letu pridobil 929.772.095 evrov oziroma 11,79 % vseh prihodkov (razliko do celotne vrednosti pa občine), tako da so le-te tretji največji vir prihodkov državnega proračuna, takoj za DDV in trošarinami.
V letu 2012 je bilo v prvem razredu za odmero davka na dohodek, ki plača 16-odstotno dohodnino, 579.728 zavezancev oziroma 57,79 % vseh zavezancev, ki so skupno vplačali 10,71 % vse plačane dohodnine oziroma 203,25 milijona evrov. V drugem, 27-odstotnem razredu je bilo 275.128 zavezancev za plačilo dohodnine kar predstavlja 27,43 % vseh zavezancev, skupno pa so vplačali 28,04 % vseh vplačanih dohodnin oziroma 532,34 milijona evrov. V najvišjem, tretjem, 41-odstotnem razredu pa je bilo leta 2012 le 148.248 zavezancev za plačilo dohodnine oziroma 14,78 % vseh zavezancev, ki so skupno prispevali kar 61,25 % vseh dohodnin oziroma 1,16 milijarde evrov.
Tako 14,78 % zavezancev za plačilo dohodnine v tretjem razredu prispeva 61,25 % vse dohodnine. Ali drugače: 57,79 % zavezancev iz prvega razreda za odmero davka na dohodek vplača le 10,71 % vse vplačane dohodnine.
To je posledica močno progresivne davčne stopnje za odmero davka na dohodek fizičnih oseb in pomeni, da je Slovenija nepravično in destimulativno okolje, ki je bolj primerno za delovna mesta, kjer se ustvarja nizka dodana vrednost in kjer so posledično nizki dohodki, ter destimulativna za delovna mesta, ki ustvarjajo visoko dodano vrednost, saj je davek močno progresiven. Davčno najbolj kaznuje ravno najuspešnejše.
Število davčnih zavezancev glede na razred za odmero davka na dohodek in količino pobrane dohodnine, leto 2012
Vir: DURS
1. razred
2. razred
3. razred
Seštevek
Od
7.841
15.681
Do
7.841
15.681
Davčna stopnja
16
27
41
Število vseh zavezancev
579.728
275.128
148.248
1.003.104
Delež vseh zavezancev
57,79
27,43
14,78
100,00
Delež vseh zavezancev
203.254.455
532.343.955
1.162.951.840
1.898.550.250
Delež celotnedohodnine,
ki jo vplačajo
10,71
28,04
61,25
100,00
V zvezi s tem je zanimivo dejstvo, da slovenska ekonomska politika nekoga, ki zasluži približno 250 evrov neto več od neto povprečne plače (ta se giblje med 960 in 980 evrov neto v zadnjih nekaj letih) obravnava kot del najbogatejšega prebivalstva in ga uvrsti v najvišji davčni razred. To seveda kaže na razumevanje davčne politike kot elementa prisilnega izenačevanja vseh konic s povprečjem in zavira mobilnost po dohodkovnih razredih. Ta nesmisel je sicer odpravljen, vendar tako, da je bil uveljavljen še 50-odstotni davčni razred, ne pa tako, da bi se davki znižali ali pa bi se dvignila meja absolutnega dohodka za vstop v tretji, najvišji davčni razred.
1.400.000.000
1.200.000.000
1.000.000.000
800.000.000
600.000.000
400.000.000
200.000.000
1. razred 2. razred 3. razred
Število zavezancev za odmero davka na dohodek in količina sredstev, ki jih vplačajo glede na plačilni razred
70,00
60,00
50,00
40,00
30,00
20,00
10,00
0,001. razred 2. razred 3. razred
Delež vseh zavezancev Delež celotne dohodnine, ki jo vplačajo
Delež zavezancev za odmero davka na dohodek glede na palčilni razred in delež celotne dohodnine, ki jih plačajo
Vplačajo skupno Število vseh zavezancev
Vir: DURS
Vir: DURS
24 25
Davčne bremenitve na delo in potrošnjo v državah EU
Zgornji graf prikazuje količino pobranih davščin iz naslova dela in potrošnje kot delež BDP, spodnji graf pa, kolikšen delež davki na potrošnjo in delo predstavljajo znotraj vseh pobranih davščin v državi.
Davki na potrošnjo in delo kot delež vseh davščin
Vir: Eurosat
100908070605040302010
0
Be
lgiiu
m
Au
stri
a
Eu
ro A
res
Fran
ce
Eu
rop
ean
Un
ion
De
nm
ark
Cye
ch R
ep
ub
lic
Czp
rus
Ge
rman
z
Fin
lan
d
Ital
z
No
rwaz
Luxe
mb
urg
Est
on
ia
Ne
the
rlan
ds
Sp
ain
Ire
lan
d
Sw
ed
en
Gre
ece
Bu
lgar
ia
Hu
ng
arz
Latv
ia
Po
rtu
gal
Un
ite
d K
ing
do
m
Po
lan
d
Slo
vaki
a
Mal
ta
Slo
ven
ia
Lith
uan
ia
Ro
man
ia
Davki na potrošnjo (odstotek vseh davkov)Davki na delo (odstotek vseh davkov)
Iz grafov je razvidno, da je Slovenija izjema v tem, da se na obeh grafih edina pojavi visoko na desni strani. Na zgornjem grafu so više od Slovenije Danska, Švedska, Finska, Avstrija, Belgija in Francija. Na spodnjem grafu pa so te države prav na dnu. Če primerjamo najvišje uvrščene države na zgornjem grafu in jih primerjamo s spodnjim, opazimo enako – države ki so na vrhu na desnem grafu, so na dnu na levem grafu.
Iz grafov torej sledi, da Slovenija v primerjavi z evropskimi državami znaten, nadpovprečen delež vseh davščin pobere iz naslova davkov na delo ter potrošnjo, pri čemer te davščine predstavljajo znatno večji obseg vseh pobranih davščin kot v primerljivih evropskih državah. To jasno kaže, da je količina davščin, ki jih pobere Slovenija iz naslova dela in potrošnje, merjena z deležem BDP, precej visoka, ob tem pa, da davki s teh dveh področij predstavljajo ogromen delež vseh davščin. To pomeni, da Slovenija nesorazmerno bolj obdavčuje prav na področjih dela in potrošnje.
Takšno stanje najbolj občutijo mladi, saj je najbolj obdavčeno tisto, kar se ustvarja in troši sproti, mladi pa drugega nimajo. Podatek o nadpovprečni obremenitvi dela in potrošnje je prav tako zaskrbljujoč s stališča gospodarskega okrevanja. Visoka bremena na potrošnji pomenijo, da bo potrošnje manj, ker so realne cene zaradi visokih davčnih bremen višje, razpoložljivi prihodki pa enaki. S tem bo prodanega manj, tako bo pobranega davka manj. Prav tako bo manj ostalo za morebitne investicije. Podobno je pri visokih davčnih obremenitvah dela. (Primer: Če mizar za izdelavo mize, ki stane 100 €, potrebuje za 30 € materiala, za 30 € dela, 30 € pa mora plačati davščin, mu od posla ostane 10 €. Če se davek dvigne za 10 € ali več, se ta posel več ne izide zgolj zaradi davkov.)
60
50
40
30
20
10
0
Vir: Eurosat
Davki na delo (odstotek vseh davkov)
Au
stri
a
Be
lgiu
m
Bu
lgar
ia
Czp
rus
Cye
ch R
ep
ub
lic
De
nm
ark
Est
on
ia
Eu
ro A
rea
Eu
rop
ean
Un
ion
Fin
lan
d
Fran
ce
Ge
rman
z
Gre
ece
Hu
ng
arz
Ire
lan
d
Ital
z
Latv
ia
Lith
uan
ia
Luxe
mb
urg
Mal
ta
No
rwaz
Ne
the
rlan
ds
Po
lan
d
Po
rtu
gal
Ro
man
ia
Slo
vaki
a
Slo
ven
ia
Sp
ain
Sw
ed
en
Un
ite
d K
ing
do
m
Ire
lan
d
Slo
vaki
a
Bu
lgar
ia
Ro
man
ia
Lith
uan
ia
Gre
ece
Latv
ia
Mal
ta
Po
lan
d
Cyp
rus
Sp
ain
Po
rtu
gal
Un
ite
d K
ing
do
m
Luxe
mb
urg
No
rway
Cze
ch R
ep
ub
lic
Est
on
ia
Eu
rop
ean
Un
ion
Eu
ro a
rea
Hu
ng
ary
Ge
rman
y (u
nti
l 19
90
)
Ital
y
Ne
the
rlan
ds
Slo
ven
ia
Fran
ce
Be
lgiu
m
Au
stri
a
Fin
lan
d
Sw
ed
en
De
nm
ark
Davki na potrošnjo in delo kot delež BDP
40353025201510
50
Davki na potrošnjo (odstotek BDP)Davki na delo (odstotek BDP)
Vir: Eurosat
26 27
Slovenija več kot 90 % vseh davščin pobere iz naslova dela in potrošnje.
Okoljski davek
Slovenija sodi med države, ki večji delež davščin pobere iz naslova potrošnje in dela. Z okoljskim davkom Slovenija pobere malo manj kot 4 % BDP, s čimer se med državami članicami Evropske unije uvršča na drugo mesto po višini davščin iz tega naslova.
Celoten okoljski davek (Kot odstotek BDP)
Be
lgiu
m
Fran
ce
Ital
y
No
rway
Sp
ain
Luxe
mb
urg
Eu
ro A
rea
Au
stri
a
Ge
rman
z
Sw
ed
en
eu
rop
ean
Un
ion
Ne
the
rlan
ds
De
nm
ark
Fin
lan
d
Cze
ch R
ep
ub
lic
Un
ite
d K
ing
do
m
Ire
lan
d
Cyp
rus
Po
rtu
gal
Slo
vaki
a
Slo
ven
ia
Latv
ia
Gre
ece
Po
lan
d
Hu
ng
ary
Mal
ta
Est
on
ia
Lith
uan
ia
Ro
man
ia
Bu
lgar
ia
Vir: Eurosat
Davki na potrošnjo (odstotek vseh davkov)
60
50
40
30
20
10
0
De
nm
ark
Slo
ven
ia
Ne
the
rlan
ds
Cro
atia
Fin
lan
d
Ital
y
Mal
ta
Gre
ece
Bu
lgar
ia
Est
on
ia
Cyp
rus
Un
ite
d K
ing
do
m
Hu
ng
ary
Po
lan
d
Ire
lan
d
Sw
ed
en
Au
stri
a
Latv
ia
Luxm
bu
rg
Eu
rop
ean
Un
ion
Eu
rop
ean
Un
ion
No
rway
Cze
ch R
ep
ub
lic
Eu
ro A
rea
Ge
rman
y
Po
rtu
gal
Be
lgiu
m
Ice
lan
d
Ro
man
ia
Fran
ce
Slo
vaki
a
Lith
uan
ia
Sp
ain
Vir: Eurosat
4,54,03,53,02,52,01,51,00,50,0
Davki na dobiček in premoženje
Slovenija je že nekajkrat skušala uvesti davek na premoženje, a učinkovitega sistema pobiranja davka iz tega naslova kljub naporom politike ni dobila. Tako se Slovenija uvršča med države z nižjo obremenitvijo premoženja.
Davek na potrošnjo
V zgornjem grafu je prikazana primerjava zgornje meje davka na dodano vrednost. Slovenija je to zgornjo mejo povišala nedavno in s tem padla v zgornjo polovico držav z najvišjo zgornjo mejo davka na potrošnjo.
Vir: Eurosat
Davki na dobiček in premoženje353025201510
50
Lith
uan
ia
Bu
lgar
ia
Slo
vaki
a
Cro
atia
Ro
man
ia
Est
on
ia
Hu
ng
ary
Cze
ch R
ep
ub
lic
Po
lan
d
Latv
ia
Slo
ven
ia
Po
rtu
gal
Gre
ece
Sp
ain
Ne
the
rlan
ds
Cyp
rus
Ge
rman
y
Fran
ce
Eu
ro A
rea
Eu
ro A
rea
Eu
ro A
rea
Ire
lan
d
EU
(2
8C
ou
ntr
ies)
EU
(2
7C
ou
ntr
ies)
Au
stri
a
Mal
ta
Sw
itze
rlan
d
Luxe
mb
ou
rg
Un
ite
d K
ing
do
m
Ital
y
Fin
lan
d
Be
lgiu
m
Ice
lan
d
Sw
ed
en
No
rway
De
nm
ark
Vir: Eurosat
DDV
30
25
20
15
10
5
0
Luxe
mb
urg
Mal
ta
Ge
rman
y
Cyp
rus
Bu
lgar
ia
Est
on
ia
Fran
ce
Au
stri
a
Slo
vaki
a
Un
ite
d K
ing
do
m
Be
lgiu
m
Cze
ch R
ep
ub
lic
Sp
ain
Latv
ia
Lith
uan
ia
Ne
the
rlan
ds
Ital
y
Slo
ven
ia
Gre
ece
Ire
lan
d
Po
lan
d
Po
rtu
gal
Ro
man
ia
Fin
lan
d
De
nm
ark
Cro
atia
Sw
ed
en
Hu
ng
ary
28 29
Zadnja grafa prikazujeta absurdnost celotne situacije - v ekonomiji, kjer je naraščanje brezposelnosti izjemno hitro (in dolgotrajna brezposelnost vse večja), so davki na delo (normalizirani z BDP) neverjetno visoki in očitno instrument ekonomske politike za zagotavljanje socialnega miru, kar je ravno nasprotno od tega, kar bi pričakovali: da se davčna obremenitev dela zmanjša in posledično omogoči zmanjševanje brezposelnosti. Podobno nenormalno visok (v relativnem oziru glede na primerjane države) je davek na potrošnjo (spet normaliziran z BDP), pa čeprav je potrošnja zadnjih nekaj let stisnjena okoli ničelne stopnje rasti in posledično ne more prispevati skorajda ničesar h gospodarski rasti.
Vir: Eurosat
Davki na potrošnjo (odstotek BDP)
16
14
12
10
8
6
4
2
0
Sp
ain
Ire
lan
d
Luxe
mb
urg
Slo
vaki
a
Latv
ia
Be
lgiu
m
Eu
ro A
rea
Ital
y
Ge
rman
y (U
nti
l 19
90
)
No
rway
Fran
ce
Cze
ch R
ep
ub
lic
Eu
rop
ean
Un
ion
Lith
uan
ia
Ne
the
rlan
ds
Au
stri
a
Un
ite
d K
ing
do
m
Po
rtu
gal
Gre
ece
Ro
man
ia
Po
lan
d
Cyp
rus
Sw
ed
en
Mal
ta
Est
on
ia
Slo
ven
ia
Fin
lan
d
Bu
lgar
ia
Hu
ng
ary
De
nm
ark
Vir: Eurosat
Davki na delo (odstotek BDP)
30
25
20
15
10
5
0
Bu
lgar
ia
Ro
man
ia
Mal
ta
Gre
ece
Ire
lan
d
Po
lan
d
Slo
vaki
a
Cyp
rus
Lith
uan
ia
Latv
ia
Po
rtu
gal
Un
ite
d K
ing
do
m
Luxe
mb
ou
rg
Est
on
ia
Sp
ain
No
rway
Hu
ng
ary
Cze
ch R
ep
ub
lic
Slo
ven
ia
Eu
rop
ean
Un
ion
Eu
rop
ean
Are
a
Ge
rman
y (U
nti
l 19
90
)
Ne
the
rlan
ds
Ital
y
Fin
lan
d
Fran
ce
Au
stri
a
Be
lgiu
m
De
nm
ark
Sw
ed
en
Vsi prikazani grafi in podatki kažejo, da je Slovenija davčno zelo obremenjena država in da je bilo glavno geslo slovenske ekonomske politike povečevanje proračunskih prihodkov preko povečevanja davčnih obremenitev, ne pa kakšno resno prestrukturiranje odhodkovne strani proračuna. Znotraj takšnega konteksta ekonomske politike je nemogoče pričakovati višanje potrošnje, zasebnih investicij in posledično gospodarsko rast. Poleg tega je jasno, da bodo te obremenitve za podjetja in gospodinjstva ostale, ker je, vsaj v Sloveniji, tradicionalno bistveno laže davke povišati kot pa znižati.
Razpadanje finančnega in bančnega sistema
V tem podpoglavju bomo pokazali, kako je gospodarska politika poglobila težave v finančnem in bančnem sektorju. Oglejmo si najprej nekaj grafičnih prikazov. Premoženje bank se je v letu 2012 zmanjšalo za 6,3 %, v letu 2013 pa še za nadaljnjih 11,1 %. Tri največje državne banke (NLB, NKBM in A Banka), ki skupaj obvladujejo 42 % premoženja vseh bank, že četrto leto zapored zmanjšujejo obseg poslovanja. Upad je znaten tako pri obveznostih bank do ne-bančnega sektorja (depoziti) kot pri kreditiranju ne-bančnega sektorja (krediti gospodinjstvom in podjetjem). Upad aktivnosti bank na vseh področjih pa se odraža v upadanju celotnega premoženja bank. Dokapitalizacije bank upadanja obsega poslovanja niso zaustavile. Pri tem sta dve zasebni banki, Probanka in Factor banka, katerih poslovanje je Banka Slovenije ustavila, obvladovali 4,5 % premoženja vseh bank. Tri največje državne banke je vlada tudi dokapitalizirala s 3 milijardami evrov.
Tri največje državne banke (NLB, NKBM in A Banka), ki skupaj obvladujejo 42 % premoženja vseh bank, že četrto leto zapored zmanjšujejo obseg poslovanja. Upad je znaten tako pri obveznostih bank do ne-bančnega sektorja kot pri kreditiranju ne-bančnega sektorja. Upad aktivnosti bank na vseh področjih pa se odraža v
58
56
54
52
50
48
46
44
422008 2009 2010 2011 2012
Total assetsLoans to non-banking sectorLiabillities to non-banking sector
Vir: Banka Slovenije, country report 2014, IMF
Market Share of the Three Largest Banks (Percent)
30 31
upadanju celotnega premoženja bank. Dokapitalizacije bank upadanja obsega poslovanja niso zaustavile.
Skupne dokapitalizacije in transferji podjetjem v državni lasti so tako od leta 1999 dalje presegle 5,36 milijarde evrov. Največji delež dokapitalizacij se je seveda zgodil v zadnjih letih, deležne so jih bile v večini državne banke. Odhodke iz proračuna za namen dokapitalizacij in drugih transferjev kapitala po četrtletjih od leta 1999 lahko vidimo na spodnjem grafu.
Po podatkih o kapitalski ustreznosti Tier 1 (gre za klasifikacijo najbolj kakovostnega kapitala v bankah) lahko sklepamo, da je bil slovenski bančni sistem na robu vzdržnosti oziroma, da je tako slab, da je nujno potreboval masivno dokapitalizacijo ali pa sanacijo. Če bo politika vztrajala, da bo še naprej upravljala z bankami, oziroma da privatizacija ne pride v poštev, bodo potrebne nove zadolžitve (kar se po stresnih testih, pregledih kakovosti terjatev in prenosom slabih terjetev na DUTB že dogaja) in zgodil se bo nov pritisk na gospodarstvo.
Portugal
Slovenia
Ireland
Italy
Spain
United Kingdom
Germany
France
Greece
Austria
Netherlands
United States
Belgium
6 8 10 12 14
Banking System Tier 1 Capital Ratios (June 2010; percent)
Vir: EU Consolidated Banking Data; and FDIC; Country Report 2014, IMF
Po dokapitalizacijah in prenosu slabih terjatev na DUTB se je (oz. se bo) kapitalska ustreznost izboljšala, vendar to ne spremeni načina poslovanja državnih bank in ni zagotovilo, da takšni nezavarovani, prijateljski, politični krediti znova ne bodo postali standard. Na spodnjem grafu lahko vidimo gibanje kapitala bank (in širše kapitalske ustreznosti) skozi čas in napoved za naslednji dve leti.
Tudi kvaliteta aktive bank v Sloveniji se močno razlikuje – banke v državni lasti so v povprečju dajale veliko slabše kredite (podjetjem, ki so bolj tvegana in niso ali ne bodo vrnila teh kreditov) kot pa banke v lasti tujcev. Na spodnjem grafu vidimo, da je delež slabih kreditov (tistih, ki z odplačilom zamujajo vsaj 90 dni), največji med majhnimi in velikimi domačimi bankami (ki so pretežno v državni lasti), medtem ko je delež slabih kreditov med bankami v tuji lasti nekajkrat manjši.
5.000mio EUR
4.000mio EUR
3.000mio EUR
2008 2009 2010 2011 2012 2013
17,00 %
16,00 %
15,00 %
14,00 %
13,00 %
12,00 %
11,00 %
10,00 %
9,00 %
8,00 %
Kapital za namen kapitalske ustreznosti_KKoličnik kapitalske ustreznosti
Kapital in količnik kapitalske ustreznosti
Vir: Stabilnost slovenskega bančnega sistema januar 2014, Banka Slovenije
25
20
15
10
5
0
2008 2009 2010 2011 2012 2013
Majhne domače bankeBanke v večinski tuji lastiVelike domače bankeSkupaj
Delež slabih terjatev v slovenskih bankah
Vir: Stabilnost slovenskega bančnega sistema januar 2014, Banka Slovenije
3500
3000
2500
2000
1500
1000
500
0
19
99
Q1
20
00
Q1
20
01
Q1
20
02
Q1
20
03
Q1
20
04
Q1
20
05
Q1
20
06
Q1
20
07
Q1
20
08
Q1
20
09
Q1
20
10
Q1
20
11
Q1
20
12
Q1
20
13
Q1
Vir: Temeljni agregati sektorja država, mio EUR, Slovenija, četrtletno, statistični urad Republike Slovenije
Dokapitalizacije podjetij in bank v lasti države (strošek proračuna v milijonih evrov))
32 33
Kaj so glavni razlogi za takšne težave v bančnem sistemu? Prepoznamo lahko naslednje:
1. Največje težave nastajajo, kot smo pokazali, v državnih bankah. Poslovanje teh bank pa je bilo ves čas podvrženo političnim intervencijam in političnemu dodeljevanju posojil. Povedano drugače, glede na količino slabih kreditov in zelo nizko raven najboljšega kapitala v celotnem kapitalu bank je očitno, da so tri državne banke sledile predvsem politiki kreditiranja političnih projektov ter interesnih skupin in v manjšem delu izvajale klasično politiko bančnega dodeljevanja kreditov. Če pa to ne drži, potem je treba sprejeti trditev, da so slovenske banke najslabše upravljane banke v EU. In če pritrdimo tej trditvi, je tudi jasno, da politično upravljanje z državnimi bankami ne more biti zdrava ekonomska politika. Kakor koli že, po teh podatkih je jasno, da je slovenski model državnega bančništva, ki ga narekuje politika, neučinkovit in nevaren.
2. Državne banke so se ujele v enak mehanizem kot ostale v EU. Izposojale so si poceni denar na mednarodnih finančnih trgih ter ga naprej vlagale v naložbe, za katere pa niso prepoznale ali pa niso hotele prepoznati, da se nahajajo v balončkih. Ko so ti balončki popokali (gradbeništvo in nepremičnine), so banke ostale s slabimi krediti in obveznostmi do mednarodnih finančnih trgov.
3. Državne banke so se po politični liniji (ker finančne logike dokazano ni bilo) kreditno angažirale pri različnih koncentracijah (primer poskusa, da bi Pivovarna laško prevzela pomemben del slovenskega gospodarstva) in pri managerskih prevzemih, ki so se sesuli (Merkur, Istrabenz, Pivovarna Laško), s čimer je portfelj bank dobesedno zgnil.
4. Slepota regulatorjev, v prvi vrsti centralne banke, je omogočila vse mehanizme, ki smo jih opisali zgoraj. To je končno pripeljalo do sesutja bančnega trga in do potrditve domneve, da bančni nadzor v Sloveniji v svoji regulatorski funkciji ne obstaja ter da je bančništvo v Sloveniji politično dirigiran trg, ki izpolnjuje cilje politike in interesnih skupin, ne pa poslovnih ciljev podjetnikov. Čeprav je tipičen izgovor regulatorjev, da zakonska podlaga ni bila ustrezna, pa je bil njihov minimalen napor pri spreminjanju zakonodaje dokaz vztrajanja v slepoti.
Spodnji graf prikazuje vrednost SBI Top ali največjih slovenskih podjetij, ki so vključena na borzo, ozroma katerih vrednost se oblikuje na borzi.
Graf prikazuje, kako so ta največja podjetja, ki so kot po pravilu povezana s politiko, bodisi preko državnega lastništva bodisi preko keynesijansko navdahnjenih političnih projektov, skorajda izničila svojo vrednost. Logično vprašanje, ki si ga postavimo na tem mestu, je, ali bi ta podjetja res tako devalvirala, če ne bi bilo državnih intervencij v njihovo poslovanje, in ali se ne bi prej pobrala, če ne bi bila odvisna zgolj od financiranja s strani državnih bank.
Učinkovitost formalnih institucij
Učinkovitost državne uprave se običajno preverja in umešča v kontekst z analizo institucij. The Global Competitiveness Report 2013– 2014 prinaša analizo slovenskih institucij. V analizi 148 svetovnih držav je Slovenija najslabše uvrščena pri naslednjih dejavnikih:
2.300
1.600
900
2008 2009 2010 2011 2012 2013
Level
Index. SBI TOP
Vir: Ljubljanska borza
Indikator
Breme državnih regulacij
Učinkovitost pravnega okvira pri razreševanju sporov
Učinkovitost nadzornih svetov
Zaupanje javnosti v politike
Zapravljanje javnih sredstev
RANG
136
135
135
133
129
Vir: The Global Competitivness Report 2013 – 2014
34 35
Po prikazanih indikatorjih se Slovenija uvršča na sam svetovni rep analiziranih držav. Veliko breme državnih regulacij ob hkratnem vedenju, da regulatorji sploh niso delovali, ko je bilo potrebno regulirati, denimo bančni trg, jasno pokaže povezavo med politiko in izbranimi podjetji, s katerimi politika upravlja, po drugi strani pa pokaže, kako intenzivna je regulacija države, ko je potrebno regulirati zasebni sektor. Torej slepota na eni strani in tiranija na drugi strani, tisti, kjer politika ne more prevzeti upravljavske strukture, saj gre za zasebna podjetja. Naslednji indikator, učinkovitost pravnega okvira pri razreševanju sporov, pokaže na dejstvo, da pravna varnost pogodb ni zagotovljena, s čimer je jasno, da posledično tržni mehanizem ne more delovati, nastajajo tveganja, ki se morajo po naravi stvari prenesti v visoke stroške morebitni sodnih sporov iz naslova sklepanja poslovnih pogodb. Izjemno nizka uvrščenost učinkovitosti nadzornih svetov je posledica dejstva, da so zadnjih nekaj let v javnosti prisotni številni dokazi o nedelovanju upravnih in nadzornih mehanizmov podjetij v državni lasti. To nedelovanje upravnih in nadzornih mehanizmov je logična posledica dejstva, da s podjetji upravlja politika, in če je tako, potem je logično, da primarni motiv ne more biti ekonomska uspešnost poslovanja, temveč izpolnjevanje političnih ciljev ter maksimiranje rent interesnih skupin, ki so blizu politiki, ki upravlja s podjetji. S slednjim se ujemata tudi zadnja dva indikatorja, ki kažeta na zelo nizko raven zaupanja, ki jo javnost izkazuje politiki, ki s podjetji upravlja in ki očitno s keynesijansko politiko državnega trošenja ne spodbuja nič drugega kot davčni primež in dolg države, po vsej verjetnosti pa je omejena zgolj na reševanje poslovnih težav interesnih skupin.
Analiza svetovnega ekonomskega foruma (WEF) pokaže (spodnji graf), da je med 2007 in 2012 upadalo zaupanje v institucionalno funkcionalnost sodnega sistema. Poleg vpliva na splošno družbeno klimo ima to še poseben učinek na podjetniško okolje, saj negativno dojemanje formalnih institucij povečuje stroške poslovanja in ustvarja nadomestke pravnim institucijam, ki niso nujno ustrezni. Povedano drugače, institucionalna šibkost povzroča tveganja, ki se prenašajo v sistemsko razkrajanje tržnega sistema. V primeru Slovenije je upad zaupanja v pravno državo očitno trendne narave, zato tudi ne more biti presenetljivo, da je poleg podjetniških tveganj močan tudi trg sive ekonomije. Povedano drugače: upadanje zaupanja v formalne institucije mora nujno spodbuditi ali sivo ekonomijo ali pa korupcijo, oboje pa vodi v razkrajanje tržnega mehanizma.
Vir: Poročilo o razvoju UMAR 2013.
Točke5,04,54,03,53,02,52,01,51,00,50,0
Neodvisnasodstva
Učinkovitost pravnega okvira v reševanju sporov
Učinkovitost pravnega okvira v izpodbijanju
predpisov
2007 2008 2009 2010 2011 2012
Da je slovenski institucionalni okvir problematičen in da resnično obstaja trend upadanja kakovosti slovenskih institucij, kažejo zbrani podatki o konkurenčnosti, zajeti v Poročilu o razvoju UMAR (2013), ki so prikazani v spodnjem grafu in povzemajo tri časovne vrste treh raziskav (IMD, WEF in Svetovne banke).
WGI – World Bank Governance indicators jekazalnik, ki prikazuje umestitev institucionalne konkurenčnosti države po centilih. Prikaz vseh treh kazalnikov v časovni vrsti in po rangih je pomemben, ker nudi mednarodno primerljiv kontekst in pokaže na pešanje tako konkurenčnosti države kot konkurenčnosti institucij. Istočasno pa podatki in trendi kažejo, da je slovenski razvojni model gradualistične in izolirane ekonomije, v kateri dominirajo politične intervencije, dal slabe rezultate in posledično mora biti odgovoren za institucionalno razpadanje države.
Podjetniški sektor in trg dela
Stanje v gospodarstvu se je v obdobju po nastopu krize drastično poslabšalo. Dobički podjetij so močno upadli. Najbolje jo je odnesel storitveni sektor, medtem ko je gradbeni sektor končal najslabše. Ne glede na blago izboljšanje razmer po letu 2010 so dobički podjetij blizu zgodovinskega dna.
Corporate Profits (Percent of GDP)
Vir: Banka Slovenije; Vir: Country Report 2014, IMF
lossesprofitsnet profit
15
10
5
0
-5
-10
2002 2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012
Vir: Poročilo o razvoju UMAR 2013.
2005
2006
2007
2008
2009
2010
2011
2012
43 (51)
39 (53)
40 (55)
32 (55)
32 (57)
52 (58)
51 (59)
51 (59)
40 (122)
39 (131)
42 (134)
37 (133)
45 (139)
57 (142)
56 (144)
55 (178)
45 (181)
53 (183)
37 (183)
35 (183)
55 (185)
39
37
35
33
30
46
53
52
44
40
48
43
48
54
58
81,5
77,6
80,1
85,0
84,7
80,9
79,6
Krovni kazalnik konkurenčnosti države Institucionalna konkurenčnost
IMD WEF Doing business* IMD WEF WGI*
36 37
V letu 2010 je bila vrednost realiziranih izgub višja od vrednosti realiziranih dobičkov. Noben stimulacijski vladni ukrep ni dosegel znatnega izboljšanja razmer v gospodarstvu.
Finančni vzvod je definiran kot razmerje med dolgom in kapitalom podjetij. Slovenska podjetja so v povprečju zadolžena za 135 % vrednosti lastnega kapitala in tako v povprečju dolgovi slovenskih podjetij presegajo njihove vrednosti. V danih razmerah podjetja do sredstev za razdolževanje in prestrukturiranje ne bodo prišla drugače kot z nižanjem bremen gospodarstva.
Delež zaposlenih v podjetjih z nevzdržnim dolgom ne upada in ostaja pri 16 %, kar kaže na odlaganje nujnega ukrepanja. Takšna podjetja bodo morala v prihodnosti doseči reprogram (podaljšanje) najetih finančnih obveznosti ali pa bodo morala odpuščati zaposlene in krčiti obseg poslovanja. (Podjetja, ki ne zmorejo vračati prevzetih obveznosti, so definirana kot tista, katerih dobički pred davki in obrestmi ne zagotavljajo možnosti vračanja že prevzetih obveznosti.)
200
180
160
140
120
100
80
60
40
20
0GRC ITA SVN PRT IRL DEU ESP FIN CZE POL AUT SVK EST FRA HUN BEL
Corprate Leverage, 2012 1/ (Percent)
Vir: Country Report 2014, IMF
22
20
18
16
14
12
102006 2007 2008 2009 2010 2011 2012
Share of employment in firms with unsustainable debt 1/
Vir: Country Report 2014, IMF
Glede na razmere v gospodarstvu se stopnja brezposelnosti giblje relativno nizko.
Relativno nizek pritisk na stopnjo brezposelnosti lahko pojasnimo s pritiskom na nižanje plač.
ULC (unit labour cost) predstavlja strošek na enoto dela. Ta je skokovito porastel ob dvigu minimalne plače. V skokovitem porastu gre zaznati tudi učinke dveh interventnih zakonov (za čakanje na delo doma in skrajšani delovni čas).
Slovenija sodi med države Evropske unije, ki so najmanj privlačne za neposredne tuje investicije, čeprav ima dobro izobraženo prebivalstvo, solidno infrastrukturo in geografsko lego blizu preskrbovalnih poti razvitega dela Evrope. Tuji vlagatelji so za slovensko gospodarstvo pomembni zato, ker v naše gospodarstvo prinašajo sveža sredstva in nove tehnologije, ob tem pa mlade zaposlujejo bolj kot slovenska podjetja, ki ščitijo obstoječe zaposlitve in primat slovenskih podjetij.
Slovenska Euro ares
141210
86420
Jan-06 Jun-07 Nov-08 Apr-10 Sep-11 Feb-13
Unemployment is relatively contained given the scale of output lossesUnemployment rate
Nominal Wage ULC Real Wage
20
15
10
5
0
-5
2000 2003 2006 2009 2012
...but exerting downward pressure on the wage growth.Wages and Productivity
Vir: Country Report 2014, IMF
Vir: Country Report 2014, IMF
38 39
Graf prikazuje, kolikšen delež investicij tujih vlagateljev je v posamezni državi v primerjavi z njenim BDP. Slovenija je v tem pogledu uvrščena kot država, ki je za tuje investitorje najmanj zaželena. Razlogi za to so tako ščitenje domačih podjetij in njihovega primata na trgu kot tudi nenaklonjenost slovenskega podjetniškega okolja investitorjem, ki se kaže v stalnem spreminjanju zakonskih omejitev, zaradi česar ne morejo učinkovito načrtovati, ob vsem tem pa še visoka splošna davčna bremenitev.
Pričujoča analiza pokaže, da bo v danih okoliščinah slovensko gospodarstvo težko ustvarjalo nova delovna mesta oziroma povrnilo približno 60.000 delovnih mest, ki so bila izgubljena v času izbire napačnih ekonomskih politik za reševanje finančne krize. Upoštevajoč dejstvo, da se domača podjetja ukvarjajo predvsem z zelo veliko zadolženostjo, pritisk na njihovo investicijsko dejavnost pa predstavlja tudi povečevanje davčne obremenitve, ter dejstvo, da keynesijanska politika ni dala prav nobenega rezultata, je edini mehanizem vzpostavljanja delovnih mest, ki je še ostal, privabljanje neposrednih tujih naložb. V nasprotnem primeru nas čaka bodisi povečanje trajne brezposelnosti bodisi močnejše izseljevanje v tujino.
Raziskava WEF (World Economic Forum) The Global Competitiveness Report 2013–2014 pokaže največje težave slovenskega trga dela pri sledečih indikatorjih: načinih odpuščanja in najemanja dela (145. mesto v vzorcu 148 držav sveta), kar kaže na nezmožnost slovenskih podjetij, da bi se prilagajala poslovnim ciklom, posledica tega pa ni ohranjanje delovnih mest, ampak propadanje podjetij, ki poslovno ne pokrijejo stroškov dela, neprilagojenih poslovnemu ciklu. Potem pri indikatorju vpliva davkov na željo po delu (134. mesto v vzorcu 148 držav sveta), kar nakazuje davčno preobremenjenost dela in povzroča na eni strani zmanjševanje iniciative za delo, na drugi pa previsok strošek zaposlovanja, in tretjič, fleksibilnost določanja plač (125. mesto v vzorcu 148 držav), kar je zopet ekonomska politika, ki povzroča proticiklično obnašanje, s čimer se preprečuje, da bi se podjetja prilagodila poslovnim ciklom, in so namesto tega prisiljena ohranjati raven plač nad nivojem negativnega trenda v času recesije in pod nivojem pozitivnega trenda v času ekspanzije.
Poseben problem predstavlja dolgotrajna brezposelnost, ki je od leta 2009 dalje v trendu naraščanja. Po podatkih Eurostat je znašala leta 2009 1,7 %, leta 2010 3,2 %, leta 2011 3,5 % in leta 2012 3,9 %. Ta dolgotrajna brezposelnost je povezana z brezposelnostjo, do katere je prišlo ob težavah tekstilnega, lesno-predelovalnega, kovinsko-predelovalnega in gradbenega sektorja. Torej treh sektorjev, v katerih ni prišlo do prestrukturiranja, ker je gospodarska politika s subvencijami ščitila delovna mesta, ne pa zaposlene. Nepreverjena, vendar logična teza je, da je odlaganje sprememb pripeljalo do tega, da se je nekaj, kar bi sicer bila običajna brezposelnost, spremenilo v trajno brezposelnost. Teza, ki drži, pa je, da imamo danes problem z naraščajočo dolgoročno brezposelnostjo in da je bila politika subvencioniranja neučinkovita: ne samo, da so, navkljub izjemni pomoči ekonomske politike, cele panoge začele propadati ter ne napredovati (s čimer bi se subvencioniranje upravičilo), ampak se je problem brezposelnosti celo spremenil v problem dolgotrajne brezposelnosti.
Relativno intenzivno ščitenje zaposlitev se odraža kot nepošteno in neučinkovito zaposlovanje. Začasno zaposleni, ki so običajno mlajši, še naprej nosijo večji delež bremena, saj možnosti za njihovo prezaposlovanje ovirajo redno zaposleni. Univerzitetni študenti pogosto podaljšujejo študij, da bi se izognili vstopu na trg dela, s čimer izgubijo možnost učenja pri delu, kar povzroča trajno izgubo izkušenj. Da bi mlajše hitreje zaposlili, je potrebno razumno omejiti zaščito rednih delovnih razmerij in privabiti tuje investitorje.
Non-FDI FDI
20
18
16
14
12
10
8
6
4
2
015-19 20-24 25-29 30-34 35-39 40-44 45-49 50-54 55-59 60-64 65+
Employment Share by Age Groups (Percent)
Vir: Country Report 2014, IMF
200
150
100
50
0
FDI Inward Stock (Percent of GDP)
2000
2012
Luxe
mb
urg
Be
lgiu
m
Ire
lan
d
Bu
lgar
ia
Cyp
rus
Est
on
ia
Hu
ng
ary
Ne
the
rlan
ds
Sw
ed
en
Cze
ch R
ep
.
Slo
vaki
a
Po
rtu
gal
Un
ite
d K
ing
.
De
nm
ark
Po
lan
d
Sp
ain
Latv
ia
Ro
man
ia
Fran
ce
Au
stri
a
Lith
uan
ia
Fin
lan
d
Slo
ven
ia
Ge
rman
y
Ital
y
Gre
ece
Vir: Country Report 2014, IMF
40 41
Strukturna vprašanja
Konkurenčnost se v gospodarskih panogah, izpostavljenih mednarodni konkurenci, izboljšuje. To je prispevalo tudi k preobratu v plačilni bilanci, ki kaže razliko med uvozom in izvozom. V obdobju pred krizo je Slovenija beležila zunanjetrgovinski primanjkljaj, v letu 2013 pa projekcije kažejo zunanjetrgovinski presežek v vrednosti skoraj 7 % BDP. Slovenija ima še vedno močan segment izvozno naravnanega dela gospodarstva.
Velik delež državnega gospodarstva ovira vstop drugih podjetij pa tudi konkurenco in učinkovitost ter spodbuja moralni hazard. Naslednji indikator prikazuje področja šibkosti in moči, kjer so potrebne nadaljnje reforme. Za Slovenijo bo najbolj nujno ukrepanje na področju posojilnega krča, kjer je v primerjavi z ostalimi državami izredno težko pridobiti posojilo, ter na področju ščitenja investitorjev, kjer Slovenja ovira vstop novih igralcev na trg in ščiti primat obstoječih igralcev.
Slovensko vlado najbolj nujno ukrepanje čaka na področju pridobivanja posojil, kar kaže na nujnost vzpostavitve delovanja bančnega sistema, da bi gospodarstvo in prebivalstvo laže dostopalo do kreditov. Prav tako nujno je ukrepanje na področju odpiranja gospodarstva za tuja vlaganja, ki bi v Slovenijo prinesla nova delovna mesta in svež kapital.
Slovenska vlada bo morala izboljšati delovanje na področju reševanja težav insolventnih podjetij, spoštovanja pogodb, znižati pa bo morala splošno davčno bremenitev.
Doing business indicators 2012(Rank among OECD high income countries)
1
6
11
16
21
26
31
OECD/high income Visegrad 4Euro area (excl. Cyprus, Malta) Slovenia
Vir: Country Report 2014, IMF
Slovenska ekonomija je skozi celotno zgodovino obremenjena z nekonkurenčno tržno strukturo. V veliki večini mrežnih panog prevladujejo ali dominantni tržni igralci (v lasti države in v upravljanju politike) ali pa oligopolni trgi, ki so že ves čas tranzicije podvrženi mehanizmu kartelnega dogovarjanja. Posledično so končne cene, ki jih plačujejo uporabniki, nejasno določene. Bodisi so posledica rent bodisi so nenormalno visoke (tipičen ponavljajoč problem je cena plina, ki jo plačujejo gospodinjstva), ali pa instrument za polnjenje državnega proračuna (davki in trošarine pri izdelkih kot so goriva, plin, cigarete itd.). Dobršen del javnih storitev, ki so v domeni lokalne uprave, prav tako povzroča višje stroške poslovanja, stroškovna struktura storitev, kot sta komunala ali pa javni prevoz, je nejasna, podražitve pa so omogočene preko legalnih političnih vzvodov, v glavnem iz nejasnih ekonomskih razlogov. Trgi, kjer obstajajo dominantni igralci, s katerimi upravlja politika (bančni sektor – državne banke, zavarovalništvo – ena zavarovalnica, trg naftnih derivatov – monopolist, trg plina – dominantno podjetje, s katerim upravlja politika, trg mobilnih komunikacij – duopol s podjetjem, ki je tržni vodja, s katerim upravlja politika, fiksna telefonija – monopolist v rokah politike itd.), pa so problematični tudi z vidika korupcijskih tveganj in ne samo pridobivanja rent preko zmanjševanja potrošnikovega presežka ali pa zapiranja domačih trgov pred tujo konkurenco s pomočjo političnih intervencij.
Še nekaj več o prihodnosti gospodarstva. Spodnja grafa prikazujeta kakovost slovenskega izvoza v smislu inovativnosti (in na znanju temelječih) izvoženih storitev in dobrin. Najprej prikaz deleža na znanju temelječih storitev v skupnem izvozu (za leto 2011):
Sledi prikaz deleža visokotehnološkega izvoza v celotnem izvozu, oboje je merjeno za Slovenijo in skupino primerljivih držav:
100
90
80
70
60
50
40
30
20
10
0 Irsk
a*
Luks
em
bu
rg
Zd
r. k
ralje
stvo
Ne
mči
ja
Cip
er
EU
27
Ro
mu
nija
Est
on
ijs*
**
Be
lgija
Šve
dsk
a
Latv
ija*
*
Fran
cija
Ital
ija
Če
ška
Po
ljska
Niz
oze
msk
a
Mad
žars
ka
Bo
lgar
ija
Slo
ven
ija
Slo
vašk
a
Litv
a
Poročilo o razvoju 2013, UMAR
Delež na znanju temelječega izvoza
42 43
Še zlasti drugi graf prikazuje razsežnost težav slovenskega gospodarstva, za katerega je očitno, da v tehnološkem oziru na globalnih trgih zaostaja v primerjavi z nekdanjimi komunističnimi državami Vzhodne Evrope. Rezultat ni presenetljiv, če pomislimo, da je skozi celotni čas tranzicije potekala ekonomska politika, ki je maksimirala ali število nizko plačanih delovnih mest (in s tem državljane obsodila na permanentno revščino) ali pa tako imenovano tajkunsko plenjenje ekonomije. Posledično je slovenska ekonomija po tehnološki strukturi izdelkov, ki jih izvaža, zaostala za državami, ki so bile na začetku tranzicije v celoti daleč za Slovenijo. To seveda pomeni, da tuji trgi Slovenijo vse bolj prepoznavajo kot ekonomijo, ki izvaža nizko ali srednje zahtevne tehnološke proizvode, domača ekonomska politika pa očitno meni, da bo konkuriranje državam, ki proizvajajo takšne proizvode in konkurirajo s poceni delovno silo, v ekonomijo vrnilo gospodarsko rast in zmanjšalo brezposelnost.
Oba grafikona kažeta na dejstvo, da je Slovenija sicer v 21. stoletju, toda njena ekonomska politika, ki je usmerjena na nizko in srednje tehnološko zahtevne proizvode, ki konkurirajo predvsem s poceni delovno silo, in ki onemogoča normalno preživetje zaposlenih (ki jih država za nameček še davčno izžema z ukrepi, kot sta davek na nepremičnine in dvig zgornje stopnje DDV), sili lastne državljanke in državljane, da živijo v 19. stoletju.
30
25
20
15
10
5
0
Visokotehnološki izvoz kot delež celotnega izvoza
2000 2001 2002 2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011
Češka EstonijaHrvaška Madžarska Litva LatvijaRomunija SlovenijaVir: Eurostat
Pokojninski sistem
Staranje prebivalstva in nizka rodnost ostajata glavni težavi področja pokojnin, visoka brezposelnost in slabo stanje gospodarstva pa le še povečujeta pritiske na pokojninsko blagajno.
Pokojninska reforma iz leta 2012 je upokojitveno starost dvignila na 65 let starosti z minimalno 15 leti delovne dobe, zgodnje upokojevanje pa na 60 let starosti in 40 let delovne dobe, rast pokojnin pa zamrznila do leta 2015. Črna sled na grafu označuje učinke reforme. Modra sled označuje trend gibanja, če reforme ne bi izpeljali, medtem ko rdeča črta označuje rast stroškov za pokojnine v primeru, če bi reformo izpeljali brez zamrznitve pokojnin. Zaradi tega IMF ocenjuje, da je nadaljnja reforma pokojninskega sistema nujna in da bo morala uzakoniti upokojitveno starost pri 67 letih.
Strošek pokojnin je v letu 2008 znašal 10 % BDP, leta 2012 11,75 % BDP, do leta 2018 pa se bo po napovedih IMF dvignil na 13 % BDP.
141313121211111010
92008 2009 2010 2011 2012 2013 2014 2015 2016 2017 2018
Pre-reform Post reform without freeze Post reform with freeze
Vir: Country Report 2014, IMF
Pension Expenditure: Reform and Indexation Measures, 2008-18 (Percent of GDP)
Vir: SURS
Število prebivalcev in naravno gibanje prebivalstva (dimenzije: leto) Prebivalstvo - 1. januar (število, koeficient)
2 000 0001 800 0001 600 0001 400 0001 200 0001 000 000
800 000400 000200 000
01921 1931 1941 1951 1961 1971 1981 1991 2001 2011
44 45
Rast števila prebivalstva po drugi svetovni vojni je bila intenzivna, s slovensko osamosvojitvijo pa je upadla. To se je odrazilo v množičnem pritisku na upokojevanje, medtem ko je aktivnega prebivalstvo zaradi drastičnega upada rodnosti po slovenski osamosvojitvi vse manj.
Slovenski pokojninski sistem je eden najmanj vzdržnih v Evropi. Razlogov za to je več, med njimi pa je glavni – demografija. Dodatna težava slovenskega pokojninskega sistema izhaja iz dejstva, da je Slovenija med državami, kjer je delež vključenih v dodatno varčevanje za starost med najnižjimi.
Bismarckov pokojninski sistem, kakršnega poznamo danes, je lahko vzdržen zgolj, dokler je priliv novih zavarovancev višji kot priliv novih uživalcev pokojnin. Temelji namreč na tem, da današnji zavarovanci financirajo pokojnine današnjih upokojencev. Ko je dotok novih zavarovancev prekinjen, se sistem zagotovo zlomi. To se neizogibno zgodi predvsem zaradi demografskih trendov, gospodarska kriza pa razvoj dogodkov v tej smeri le pospeši, medtem ko gospodarska rast takšnih strukturnih neskladij ne more odpraviti. Zato je eden možnih odgovorov na to problematiko v osebnih varčevalnih računih, kjer bi zavarovanci varčevali in računali z obrestmi med 4 in 6 % letno, kar bi ključno razbremenilo varčevalce, saj bi v celotni delovni dobi donos na varčevalne police doprinesel zajeten del privarčevanih sredstev. Današnji sistem pa takšnih donosov ne pozna, saj gre denar iz rok v usta, kar tehnično pomeni, da se ob koncu meseca pobere sredstva vseh zavarovancev, in se izplača pokojnine za naslednji mesec. Ker se s prispevki ne pridobi dovolj sredstev, državni proračun dodaja tretjino vseh sredstev. Ta sredstva prispevajo davkoplačevalci, ki se jim to sploh ne šteje v zavarovalno dobo, čeprav plačujejo.
V letu 2007 je bilo po podatkih Eurostat v Evropi 11 držav, ki so za pokojnine porabile višji delež BDP kot Slovenija. V letu 2015 bo takšnih držav le še 9, leta 2060 pa projekcije kažejo, da bosta v Evropi le še dve državi, ki bosta za financiranje pokojnin porabile višji delež BDP kot Slovenija. To sta Grčija in Luksemburg.
Vir: Eurostat
Strošek pokojnin izražen kot delež BDP
Est
on
ia
Latv
ia
Ire
lan
d
Po
lan
d
De
nm
ark
Un
ite
d K
ing
do
m
Sw
ed
en
Slo
vaki
a
Ne
the
rlan
ds
Cze
ch R
ep
ub
lic
Bu
lgar
ia
Lith
uan
ia
EU
(2
7 C
ou
ntr
ies)
Ge
rman
y
Mal
ta
Fin
lan
d
Po
rtu
gal
No
rway
Au
stri
a
Ital
y
Hu
ng
ary
Fran
ce
Be
lgiu
m
Sp
ain
Ro
man
ia
Cyp
rus
Slo
ven
ia
Luxe
mb
ou
rg
Gre
ece
25
20
15
10
5
0
2015 2060
Graf prikazuje delež BDP, ki ga bodo evropske države namenile za financiranje pokojnin. V letu 2015 bo 9 evropskih držav porabilo višji delež BDP za financiranje pokojnin kot Slovenija. Po letu 2060 bosta le še dve državi, ki bosta za pokojnine namenjali višji delež BDP kot Slovenija.
Graf prikazuje delež BDP, ki ga bo Slovenija po projekcijah namenila za financiranje pokojnin. Po letu 2050 bo Slovenija, merjeno z deležem BDP, za pokojnine trošila skoraj enkrat več kot v letu 2010.
Pokojninska blagajna ima odhodke vselej izravnane s prihodki. To pa zato, ker obstaja poseben člen zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki določa, da primanjkljaj pokojninske blagajne krije proračun države. V letu 2012 (podatkov za leto 2013 še ni) so tako odhodki oziroma prihodki pokojninske blagajne znašali že 4,85 milijarde evrov.
Celotni prihodki oziroma dohodki ZPIZ5,1
4,9
4,7
4,5
4,3
4,1
3,9
3,7
3,5milijarde 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012
Vir: Eurostat
Sredstva, ki jih v Sloveniji namenjamo za pokojnine
Vir: Eurostat
Vir: Eurostat
Strošek pokojnin izražen kot delež BDP
2007 2010 2015 2020 2025 2030 2035 2040 2045 2050 2055 2060
20
18
16
14
12
10
8
6
4
2
0
46 47
V letu 2012 prvič beležimo upad odhodkov in prihodkov pokojninskega zavoda. Gre za učinke zakona o uravnoteženju javnih financ (ZUJF).
Spodnji grafični prikaz prikazuje strukturo prihodkov Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) iz leta 2012 (in se med leti ne spreminja bistveno). ZPIZ iz naslova plačanih prispevkov pridobi točno 2/3 oziroma 66,6 % vseh sredstev. Dodatne obveznosti do ZPIZ označujejo primanjkljaj pokojninske blagajne, ki ga vsako leto pokriva proračun države, tekoče obveznosti pa označujejo sredstva, ki jih država plačuje za posebne pokojnine (za zaslužne idr.). Priliv Kapitalske družbe (KAD) v strukturi prihodkov ZPIZ nima nobene teže. Letno prispeva do 1 % sredstev, ki jih porabi ZPIZ.
Naslednji grafični prikaz prikazuje strukturo odhodkov ZPIZ v letu 2012. Poudariti je potrebno, da celotni odhodki (oziroma prihodki) znašajo 4,85 milijarde evrov, kar pomeni, da en odstotek znaša 48,51 milijonov evrov. To pomeni, da ZPIZ upokojencem ob pokojninah vsako leto izplača še 369 milijonov evrov za zdravstveno zavarovanje, za dodatne izravnave v okviru socialne varnosti pa nameni še dodatnih 116 milijonov. Od celotne mase sredstev, ki znaša 4,85 milijarde evrov, ZPIZ za pokojnine porabi 4,15 milijarde evrov, medtem ko razliko v višini 700 milijonov porablja za drugačne namene.
Prispevki zaposlenih38,0 %
Drugi prihodki0,7 %
Prilivi KAD1,0 %
Drugi transferni prihodki1,2 %
Ostali prispevki za soc. varnost2,4 %
Tekoče obveznostidržavnega proračuna7,0 %
Prispevki samozaposlenih3,8 %
Dodatne obveznosti do ZPIZ21,0 %
Prispevki delodajalcev24,8 %
Struktura prihodkov ZPIZ za leto 2012
Vir: ZPIZ
Državni proračun je v letu 2012 v blagajno ZPIZ dodal 1,36 milijarde evrov. Od tega 340 milijonov evrov po 232. členu ZPIZ – 1 za pridobljene ugodnejše pokojnine po posebnih predpisih (232. člen ZPIZ – 1) ostalo, 1,02 milijarde pa kot kritje razlike med prihodki in odhodki ZPIZ po 233. člen ZPIZ – 1. Strošek proračuna za ZPIZ v letu 2012 (z vključenimi učinki ZUJF) torej znaša 340 milijonov za posebne pokojnine in 1,02 milijarde z naslova primanjkljaja ZPIZ, skupno 1,36 milijarde. Spodnja grafična prikaza prikazujeta samo razliko, ki jo proračun prispeva kot kritje primanjkljaja ZPIZ ne pa tudi obveznosti, ki jih ima proračun do ZPIZ zaradi posebnih podeljenih pokojnin. Tako je v letu 2012 proračun v blagajno ZPIZ prispeval 28 % vseh sredstev ZPIZ. Od tega 7 % iz naslova tekočih obveznosti do posebnih upravičencev do pokojnin, 21 % pa kot pokrivanje primanjkljaja ZPIZ.
22,021,020,019,018,017,016,015,014,0
2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012
Delež sredstev (primanjkljaj ZPIZ), ki jih dodaja proračun po posebnem zakonu
1.0501.000
950900850800750700650600
milijoni2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012
Vsota sredstev (primanjkljaj ZPIZ), ki jih dodaja prpračun po posebnem zakonu
Transferi nepridobitnim organizacijam in ustanovam; 0,02 %
Tekoči transferi v tujino0,06 %
Drugi odhodki0,2 %
Transferi za zag. soc. varnosti2,4 %
Stroški Službe Zavoda 0,7 %
Pokojnine85,5 %
Prispevki za zdrav. zav. upokojencev7,6 %Nadomestila plač invalid.
zavarov.; 3,5 %
Struktura odhodkov ZPIZ za leto 2012
Vir: ZPIZ
Vir: ZPIZ
Letni primanjkljaj ZPIZ kot delež celotnih prihodkov ZPIZ
Letni primanjkljaj ZPIZ v evrih
48 49
V zadnjih 10 letih se je število upokojencev povečalo za 100.000 oziroma za približno 20 %. Povečanje je šlo izključno na račun starostnih upokojencev, kar kaže na vse večji demografski pritisk. Podatki kažejo, da se povečuje predvsem masa tistih, ki so pokojnine dejansko zaslužili z delom, zato je korenita in celovita pokojninska reforma nujna. Upravljanje z naborom pravic iz naslova pokojninskega zavarovanja teh parametrov ne more bistveno spremeniti.
Spodnji graf prikazuje število upokojencev in zaposlenih (torej pokojninsko zavarovanih) v posameznem trenutku. V letu 2008 je Slovenija beležila manj kot 60.000 brezposelnih. To pomeni, da modra krivulja na levem grafu, ki označuje število zaposlenih, nima nikakršnih možnosti, da bi sledila rdeči krivulji, ki označuje število upokojenih, kajti četudi bi se zaposlili prav vsi brezposelni, bi bila modra črta višje le za 60.000 ljudi, medtem ko bo rdeča zanesljivo rasla trajno in nezaustavljivo.
Naslednji graf prikazuje razmerje med upokojenimi in zaposlenimi. Močan porast števila zaposlenih v letih 2007 in 2008 je kljub povečanemu upokojevanju zmogel izboljševati razmerje. Slovenija je v letu 2008 beležila rekordno nizko stopnjo brezposelnosti. Slovenija, ki se ob Cipru v letu 2014 med članicami EU edina nahaja v recesiji, še vedno beleži brezposelnost, ki je nižja od povprečja Evropske unije.
600.000
500.000
400.000
300.000
200.000
100.000
0
2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012
starostni invalidski družinski in vdovski skupaj
Struktura upokojencev glede na vrsto upokojitve
Vir: ZPIZ
zavarovanci upokojenci
1.000.000
900.000
800.000
700.000
600.000
500.000
400.000
2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012
Število upokojencev in pokojninskih zavarovancev
Vir: ZPIZ
zavarovancev na upokojenca
1,75
1,70
1,65
1,60
1,55
1,50
1,45
2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012
To naznanja še hujše pritiske na brezposelnost, s tem pa na pokojninsko blagajno.
Spodnja grafa označujeta povprečno dobo prejemanja pokojnin moškega in ženske in povprečno delovno dobo, ki jo upokojenec dosega ob upokojitvi.
V obdobju od leta 2003 pa do danes se je pričakovana doba prejemanja pokojnine za moškega podaljšala za približno eno leto, medtem ko za žensko za približno 4 leta in pol. Ženske bodo povprečno v pokoju tako skoraj 24 let, moški pa 15 let. Desni graf kaže, da so vsa prizadevanja za to, da bi podaljšali povprečno delovno dobo ob upokojitvi, dosegla nasprotni učinek – upokojujemo se z vse krajšo delovno dobo.
23,0022,0021,0020,0019,0018,0017,0016,00
2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012
38,538,037,537,036,536,035,535,034,534,0
2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012
Razmerje med številom zaposlenih in upokojenih
Vir: ZPIZ
Povprečna doba prejemanja pokojnin glede na spol
Vir: ZPIZ
Povprečna delovna doba ob upokojitvi glede na spol
ženske moški
50 51
Vse številke v tabeli označujejo leta. Mesec predstavlja 0,083 leta. Podatki v tabeli se nanašajo na leto 2012. Vir: ZPIZ, lasten preračun
Spodnji graf prikazuje število prejemnikov pokojnin glede na višino prejemkov. Modri stolpci označujejo vse prejemnike pokojnin, medtem ko so s sivo označeni zgolj prejemniki starostnih pokojnin.
40,1 % vseh upokojenih prejema pokojnino, nižjo od 501 evra. Če se osredotočimo zgolj na prejemnike starostnih pokojnin, pa je delež prejemnikov pokojnin, nižjih od 501 evra, 28,4 % starostno upokojenih.
91,3 % vseh upokojenih prejema pokojnino, nižjo od 1001 evra. Če se osredotočimo zgolj na prejemnike starostnih pokojnin, pa delež prejemnikov pokojnin, nižjih od 1001 evra, prejema 88,5 % starostno upokojenih.
Pričujoči grafični prikaz je še eden od indikatorjev nujnosti korenitih reform. Poleg tega, da pokojnine vse bolj bremenijo državo, pokojnine vztrajno upadajo, kar kaže, da popravki tudi na ta način ne bodo več možni. Povprečna starostna pokojnina je v letu 2012 dosegala le še približno 63 % povprečne plače.
Naslednja dva grafa prikazujeta starostne meje za upokojevanje. Moški se v Sloveniji upokojujejo pri 63 letih, ženske pa pri 61 letih. Le 6 držav ima za moške predpisano nižjo starostno mejo kot v Sloveniji in le 9 držav ima predpisano nižjo starostno mejo za ženske.
Iz drugega grafa je razvidno, da je starostna meja za upokojitev v razvitejših državah (z izjemo Avstrije) za oba spola večinoma izenačena, medtem ko je krajša starostna doba za upokojitev žensk značilnost ureditve manj razvitih držav.
Argument, da je struktura slovenskega gospodarstva in trga dela takšna, da ne prenese višanja starostne dobe za upokojitev, ni utemeljen, saj se v veliko manj razvitih državah kot je Slovenija, prebivalstvo upokojuje starejše.
Starostna meja za upokojitev (sortirano na moške)
* Podatki so iz leta 2013 z opombo, da tri države načrtujejo dvig starostne meje ** Pri državah kjer je starost za upokojitev variabilna, je uporabljena srednja vrednost (Danska, Irska, Nizozemska, Grčija, Finska, Švedska)
Vir: OECD
6866646260585654
Grč
ija
Isla
nd
ija
No
rve
ška
Dan
ska
Irsk
a
Ital
ija
Niz
oze
msk
a
Alb
anija
Avs
trija
Be
lgija
Hrv
aška
Cip
er
Fin
ska
Ne
mči
ja
Po
ljska
Po
rtu
gal
ska
Srb
ija
Šp
anija
Šve
dsk
a
Švi
ca
Ro
mu
nija
Bo
lgar
ija
Če
ška
Est
on
ija
Slo
ven
ija
Litv
a
Fran
cija
Mad
žars
ka
Latv
ija
Slo
vašk
a
Mal
ta
Moški Ženske
* Podatki so iz leta 2013 z opombo, da tri države načrtujejo dvig starostne meje ** Pri državah kjer je starost za upokojitev variabilna, je uporabljena sredna vrednost (Danska, Irska, Nizozemska, Grčija, Finska, Švedska)
Vir: OECD
Starostna meja za upokojitev (sortirano na ženske)
6866646260585654
Isla
nd
ija
No
rve
ška
Dan
ska
Irsk
a
Ital
ija
Niz
oze
msk
a
Grč
ija
Be
lgija
Cip
er
Fin
ska
Ne
mči
ja
Po
rtu
gal
ska
Šp
anija
Šve
dsk
a
Švi
ca
Če
ška
Fran
cija
Mad
žars
ka
Latv
ija
Slo
vaša
Est
on
ija
Slo
ven
ija
Alb
anija
Avs
trija
Hrv
aška
Po
lska
Srb
ijs
Bo
lgar
ija
Litv
a
Mal
ta
Ro
mu
nija
Moški Ženske
Ženske
Moški
V pokoju bodo po pričakovanjih
23,97
15,13
Povprečna delovna doba
35,42
37,67
Povprečna starost ob upokojitvi
58,92
61,83
Pričakovanaživljenjska doba
82,89
76,96
Prejemniki pokojnin glede na višino pokojnine
Vir: ZPIZ
1800-1700-18001600-17001500-16001400-15001300-14001200-13001100-12001000-1100
900-100800-900700-800600-700500-600400-500300-400200-300100-200
0-100
10.000 20.000 30.000 40.000 50.000 60.000 70.000 80.000 90.000 100.000 110.000
število prejemnikov starostnih pokojnin glede na višinoštevilo prejemnikov vseh pokojnin glede na višino
52 53
Zdravstveni sistem
LEKARNIŠKA DEJAVNOSTZ osnovnimi podatki o strukturi trga lekarniških storitev, maržah veledrogeristične dejavnosti in številom igralcev na trgu obveznih zdravstvenih zavarovanj bomo prikazali okoliščine delovanja zdravstvenega sistema v Sloveniji.
Podatki o številu lekarn na 1000 prebivalcev so sicer zajeti v letu 2005, vendar pa od takrat dalje ne v Sloveniji ne v katerikoli drugi državi, ki je zajeta v raziskavo, ni prišlo do dramatičnih sprememb na lekarniškem trgu. Iz zgornjega prikaza je razvidno, da ima v izbrani skupini držav le Danska manj lekarn na 1000 prebivalcev od Slovenije. To kaže, kako zelo je lekarniški trg zaprt za nove igralce v Sloveniji, oziroma, da kontrolirano število lekarn vzdržuje in definira celoten trg slovenske lekarniške dejavnosti. Takšna situacija ni vzdržna, saj tovrstne deformacije nemalokrat pripeljejo do prenosa napihnjenih stroškov v končne cene lekarniških storitev, nenazdanje ne more biti normalna okoliščina, da prost vstop v panogo ne obstaja. Majhno število igralcev na lekarniškem trgu si torej razdeli celoten dobiček dejavnosti na podlagi izničenja konkurence in popačenja končnih cen, ki so posledica administrativnih določil o vrednotenju lekarniških storitev.
Kako zelo daleč od usmerjenosti k konkurenci je ta panoga, smo lahko spremljali v času splošnega protesta z zaprtjem lekarn, do katerega je prišlo, ko so Ljubljanske lekarne odprle podružnico izven ljubljanske regije. Ta protest je razkril, ne samo, da je lekarniški trg zaprt ampak tudi, da je trg geografsko segmentiran, kar je proti vsaki konkurenčni zakonodaji in bi moralo biti sankcionirano. Če želimo doseči znižanje cen zdravil in lekarniških storitev, je očitno nujna liberalizacija tega trga.
DenmarkSwedenSlovenia
NetherlandsAustriaFinland
LuxemburgUK
CzechPortugal
PolandHungary
GermanySlovakia
ItalyIrelandFranceLatvia
EstoniaLithuania
SppainBelgium
MaltaCyprus
BulgariaGreece
0 0,2 0,4 0,6 0,8 1
Vir: PPRI Country Reports.
Povsem nelogično je, da se nekatera zdravila, ki nimajo nobenih škodljivih stranskih učinkov (recimo Rupurut) lahko prodajajo samo v lekarnah in nikjer drugod in to samo po cenah, ki jih predhodno določi lekarniški kartel sam.
Trg lekarniške dejavnosti je deformiran tudi z vidika lastniške strukture lekarn, tradicionalno namreč okoli 80 % trga predstavljajo javni zavodi, ostalo pa zasebniki. Takšno strukturo je verjetno moč pojasniti z dejstvom, da so dobički lekarn, ki so javni zavodi, odličen vir financiranja proračunov lokalnih skupnosti, s čimer pridemo do nenavadnega dejstva, da se denar iz naslova stabilizacije zdravstvenega stanja državljanov steka v investicijske projekte lokalnih skupnosti.
Zgornja tabela prikazuje primerjave povprečnih marž (siva barva) in maksimalnih poročanih marž (modra barva) v skupini držav za leto 2010. Slovenija se uvršča v sam vrh evropskih držav po velikosti veledrogerističnih marž, kar pomeni, da smo s tem identificirali še dodaten vir dražitve zdravil, ki od veledrogeristov preko lekarn pridejo do končnega uporabnika. Liberalizacija in deregulacija lekarniške dejavnosti in veledrogeristične panoge sta ključna predpogoja za zniževanje cen zdravil in za omejitev prelivanja denarja iz sredstev, ki jih posamezniki rezervirajo za sanacijo zdravstvenega stanja, v kartelno napihnjene dobičke lekarn in veledrogeristov.
Avarage Wholesale Margins presented across EU Countries. Greater than one source creates minimum and maximum values. Countries with * have private negotiatic denotes regressive margins and ’L’ denotes linear markups.
CyprusFinland*
ItalyMalta
SlovakiaFrance
Sweden*Lithuania
SpainHungary
Czech RepublicGermany
GreeceIrelandEstonia
LatviaPortugal
Denmark*Belgium
LuxemburgSlovenia*
PolandBulgaria
UK*Austria
RomaniaNetherlands*
Minimum reported average wholesale marginMaximum reported average wholesale margin
0 5 10 15 20 25 30
Vir: PPRI Country Reports.
54 55
VZPOSTAVITEV KONKUREČNOSTI V OBVEZNEM ZDRAVSTVENEM ZAVAROVANJU
Spodnja tabela prikazuje število zavarovalnic, ki ponujajo obvezno zdravstveno zavarovanje, podatki so iz leta 2002, vendar se v vmesnem času niso posebno spremenili, podatki so zbrani za osem držav, vendar so trendi podobni povsod po svetu. Slovenija ima samo eno zdravstveno zavarovalnico, ki ponuja obvezno zdravstveno zavarovanje – ZZZS, torej konkurenca v tem segmentu ne obstaja, povedano drugače, vsi državljani smo odvisni od uspešnosti poslovanja ene same zavarovalnice, oziroma: uspešnost sanacije zdravstvenega stanja državljanov je odvisna od tega, ali je monopolist ZZZS sposoben poslovati uspešno. Upoštevajoč dejstvo, da je to eden izmed največjih finančnih skladov v Sloveniji, ki si de facto sam sestavlja regulativo, ki negira kakršnokoli potrebo po uvedbi aktuarskih izračunov in ki se sam nadzira, izpostavlja državo izjemno visokemu tveganju razpada celotnega zdravstvenega sistema zaradi monopolistične strukture trga. Kot vidimo iz primerljivh podatkov v spodnji tabeli, nobena izmed držav takega tveganja ne uzakonja.
Poleg izjemnega tveganja pa predstavlja monopol na trgu obveznega zdravstvenega zavarovanja tudi možnost za nastanka nesorazmernih stroškov poslovanja, ki se prenesejo v znižanje sredstev za zdravstveno dejavnost in omogočajo, da neuspešnost pogajanj s farmacevtsko industrijo, bolnišnicami ter dobavitelji medicinske opreme in tehničnih pripomočkov povzroči dobičke omenjenim in visoke stroške za javni zdravstveni sistem, ki ga morajo plačevati državljani, saj ni zagotovljena izbira, ki bi jim omogočala prehod na kakšno drugo zdravstveno zavarovalnico, ki omogoča obvezno zdravstveno zavarovanje in je učinkovitejša pri porabi sredstev zavarovancev. Zato je potrebno tudi okrepiti nadaljnjo rast prostovoljnega zavarovanja, z zakonskimi določili pa je potrebno omogočiti njegov razvoj (odprtje trga za nove oblike zavarovanj, kot je na primer zavarovanje za dolgotrajnejšo oskrbo, pogajanja za dogovarjanje) oziroma jim omogočiti izvajanje obveznega zdravstvenega zavarovanja ter tako storiti prvi korak k konkurenci na tem področju.
Država
Avstrija
Belgija
Francija
Nemčija
Izrael
Luksemburg
Nizozemska
Švica
Št. institucij OZZ (2002)
24
94
17
355
4
9
24
93
Vir: European Observatory on Health System, 2004.
KAJ SE ZGODI, ČE SE NIČ NE SPREMENI?
Slovenijo sta zaznamovali dve vrsti ekonomske politike. Prva je bila gradualistična in je trajala do nastopa finančne in gospodarske krize, druga pa je bila politika dolžniškega financiranja čakanja na izboljšanje gospodarske situacije, ki se je začela z nastopom finančne in ekonomske krize in z manjšim premorom (2012) traja še danes.
Gradualistična ekonomska politika, ki je bila prva sistematsko zaokrožena ekonomska politika, je bila definirana v času prve Drnovškove vlade. Njeno bistvo je bilo v reformiranju ekonomije, vendar s koraki, ki bi bili dovolj počasni, da bi se institucionalni okvir in ekonomija lahko prilagajala dovolj počasi, da bi bili socialni stroški dovolj nizki. Pri tem je veljala skrita predpostavka, da morajo biti reforme tako počasne in nenevarne, da ne bi prišlo do večjih sprememb, ki bi prinesle politično nestabilnost.
Ta način reformiranja se je izkazal, kot smo pokazali zgoraj, za neuspešnega, ker ne samo, da so se reforme skorajda ustavile in potisnile proces ekonomije v inhibicijo, ampak so se socialni stroški reform prelagali in naraščali, dokler niso v obdobju po 2008 eksplodirali. Posledice so danes, leta 2014 očitne: deformirana struktura trga, neobstoječa ali tajkunska privatizacija, ki je pripeljala do tako imenovanega ujetja države s strani interesnih skupin, tehnološko zaostajanje za primerljivimi državami, divergenca namesto konvergenca k najrazvitejšim državam EU, finančna podhranjenost slovenskih podjetij zaradi nedelujočega državnega bančnega sistema in ogromna brezposelnost takoj, ko je zmanjkalo proračunskega ali para-proračunskega denarja (torej denarja iz državnih bank), ki kaže na dejstvo, da so bila nekatera delovna mesta ohranjena navkljub odsotnosti podjetniške logike, samo zato, da v državi ni prišlo do socialne nestabilnosti, ki bi lahko povzročala politično nestabilnost in s tem padce vlad. Neobstoječe reforme, ki se jim je reklo gradualistična ekonomska politika, so pripeljale do izrazito šibke ekonomske in institucionalne strukture, ki ni mogla filtrirati šokov finančne in gospodarske krize. Če kdaj, potem je danes potrebno izreči, da je gradualizem ekonomska politika, ki nikoli več ne more biti ekonomska politika te države.
V času gospodarske krize se je ekonomska politika spremenila. Jedro nove ekonomske politike je bilo, da Slovenija lahko udobno preživi krizo, če kot nizko zadolžena država zgolj najame kredite in financira svojo porabo ter sanacijo ekonomije (predvsem bančni sektor) ter s tem denarjem zagotovi socialne transferje, počakati mora zgolj izboljšanje finančnih in gospodarskih razmer, predvsem v največjih trgovinskih partnericah in gospodarska aktivnost se bo skupaj z nižanjem brezposelnosti vrnila sama od sebe. Povedano z drugimi besedami: tudi ta nova ekonomska politika je predpostavljala, da je mogoča zamrznitev strukturnih reform in da to vzdržen mehanizem, čeprav je cena takšne ekonomske politike zunanje zadolževanje, kajti Slovenija ima nizek zunanji dolg. Cilji takšne ekonomske politike so znani: zadolženost je izjemno poskočila, strukturnih reform ni bilo, investicijska aktivnost je bila rekordno nizka, potencialni BDP je v trendu
56 57
upadanja, brezposelnost je na eni izmed najvišjih ravni, ekonomska aktivnost se je izjemno skrčila, število stečajev pa je rekordno visoko, zgodovinsko gledano po letu 1991. Elementi keynesianske politike z investiranjem v raziskave in razvoj, dokapitalizacijami, socialnimi transferji in projekti delitve stroškov s podjetji so bili ravno tako neuspešni, ne glede na to, ali jih merimo v brezposelnosti ali v gibanju potencialnega BDP. Še huje, masivne dokapitalizacije in projekti državnega reševanja bančnega sistema so omogočili, da bodo preživeli sistemi, ki bi jih morala kriza odnesti s trga, saj to niso bila podjetja v klasičnem pomenu besede, ampak so bili politični projekti, financirani z denarjem države in vzpostavljeni s pomočjo slepote regulatorjev.
Spodnji graf prikazuje, kam nas lahko pripelje nadaljevanje politike prelaganja (in zanikanja) strukturnih reform. Graf prikazuje gibanje BDP na prebivalca po pariteti kupnih moči, kjer je povprečje za EU28 = 100. Po temu kazalcu je Slovenija dosegla vrh razvitosti v letu 2008, ko je dosegla 92 % ravni povprečne vrednosti kazalnika za EU28. Od tega leta dalje doživljamo namesto konvergence divergenco in če bo ekonomska politika ostala nespremenjena, nas v letu 2020 čaka padec na nekaj več kot 80 % razvitosti EU28. To pa pomeni ne samo vse večje zaostajanje za razvitimi državami EU, temveč tudi za tranzicijskimi državami, ki so bile glede na Slovenijo v letu 1991 izjemno nerazvite.
Slovenske in mednarodne institucije, ki analizirajo slovensko ekonomijo, imajo večinoma enake predloge za preprečitev zgoraj omenjenega scenarija: sanacijo bančnega sistema, razdolžitev in boljše upravljanje podjetij, ublažitev posledic demografskih gibanj in spremembe v institucionalnem okvirju.
Vsi ti predlogi imajo skupni imenovalec: potrebno je prenehati z ekonomsko politiko ignoriranja strukturnih reform. To je tudi predlog krščanske demokracije in ta predlog podrobno razdeljujemo v poglavjih, ki sledijo. Na podlagi prej
100
95
90
85
80
75
70
BDP na prebivalca v SKM (EU-28=100)
2001 2002 2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014 2015 2016 2017 2018 2019 2020
Vir: Eurosat do 2012, od 2013-2020 projekcije.
prikazanega pregleda stanja trdimo, da so razmere v slovenski ekonomiji nevzdržne, da ne želimo vzdrževati poti v nerazvitost in obsojati slovenskih podjetnikov na propadanje, državljanke in državljane pa na kronično brezposelnost in institucionalno negotovost. Naši predlogi spremembe ekonomske politike, ki jih predstavljamo in utemeljujemo v nadaljevanju, temeljijo na privatizaciji, davčni razbremenitvi in izboljšanju institucionalnega okvira.
Zgornji graf prikazuje, da si ne moremo privoščiti še tretje različice ekonomske politike, ki bi vztrajala pri odsotnosti strukturnih reform in bi imela za cilj maksimizacijo položaja interesnih skupin.
58 59
FILOZOFSKI OKVIR GOSPODARSKE POLITIKE KRŠČANSKE DEMOKRACIJE
3.
60 61
O RAZMERJU MED KRŠČANSTVOM IN TEORIJO SVOBODNEGA TRGA
Podstat te politike je ekonomska teoretična misel, ki izvira pri Adamu Smithu, mladem Johnu Stuartu Millu, se nadaljuje preko Ludwiga von Misessa, Friedricha Augusta von Hayeka do Roberta Nozicka in Murraya Rothbarda. Gre za svetovni nazor, pri katerem je v prvo vrsto postavljen posameznik, ki je svoboden in za svoja dejanja odgovoren ter stopa v razmerja z ostalimi tako, da z razvojem neformalnih pravil nastajajo formalna pravila, ki se spišejo v zakone in ustave, ti pa določajo nastajanje institucij. V takšnem svetu je tržni mehanizem sinonim za nešteto dejanj, ki jih izvajajo nepovezani posamezniki in ki so opredeljena z regulatornim okvirom, ki ga postavlja država. Menjava poteka zaradi relativne redkosti dobrin in cena se lahko postavlja zaradi subjektivnih meril, ki definirajo posameznikove odločitve, ter na podlagi stroškovne strukture ponudbe. Gre za to, da je zasebna lastnina motor menjave in posledično zadovoljevanja potreb posameznikov, da država ni tista, ki vodi in usmerja gospodarstvo in gospodarske aktivnosti posameznikov, ampak zagotavlja samo pravno-regulatorni okvir teh aktivnosti, skrbi pa le za tiste javne dobrine, ki jih po konsenzu kot take definira družba (denimo sistem socialnega varstva, zdravstvo in šolstvo, obramba) s tem, da se organiziranje, vzpostavljanje in delovanje mehanizma ponudbe javnih dobrin ne zlorablja za pridobivanje glasov na političnem trgu.
Napačno je misliti, da je krščanstvo izključujoče do kapitalizma in postulatov tržnega mehanizma. Čeprav je tudi v kontekstu tega svetovnega nazora popularno govoriti o negaciji konkurence, potrebi po prerazdeljevanju zasebne lastnine ter poveličevanju skupne lastnine in komunitarizma, posebno ko je govora o krščanskem socializmu, pa zgodovinski pregled razvoja ekonomskih teorij pokaže, da takšen način razumevanja ekonomije ni nujno tudi edini. Ideja prostega trga v krščanski filozofiji ni neznana in nikakor ni neskladna s krščanskim naukom. Dokaz za to je obdobje pozne sholastike (1350–1500), ko se sicer ni razvila neka sholastična ekonomska teorija, ampak se je zaradi preučevanja prava in družbenih dogovorov razvila tudi ekonomska analitika s fragmentarnimi pogledi na, denimo, zasebno lastnino, javne finance, trgovino, ceno itd. Sholastični pogled na ekonomsko analizo je ostal zgodovinska posebnost, ki se tudi zaradi zelo nefleksibilnega pogleda na obresti ni mogla razviti, vendar pa v svojem bistvu analitika, ki je nastala znotraj tega pogleda na svet, ni tuja ali nasprotujoča si klasični ekonomski teoriji, ki se začne razvijati z Adamom Smithom.
O skupni lastnini, torej nasprotovanju zasebni lastnini, imajo pozni sholastiki odklonilno mnenje. Sv. Bernard Sienski govori o oslu, ki je v lasti treh vasi, ki ga vse uporabljajo, nihče pa ga ne hrani, dokler ga ne izčrpajo do smrti. Tomas de Marcedo primerja zasebna podjetja, ki cvetijo in se širijo, ter državna in javna podjetja, ki usihajo, iz česar izpelje zaključek, da zasebna lastnina ne more biti slaba, javna pa ni nujno dobra. V skladu s konceptom relativne redkosti dobrin, ki se razvije
1
Več o tej tematiki najdete v Alejando A. Chafuen: Vera in svoboda, Inštitut Karantanija in Celjska Mohorjeva Družba, 2012.
1
šele stoletja kasneje, pojasni, da je zasebna lastnina predpogoj za premagovanje pomanjkanja dobrin, saj je ključna predpostavka proizvodnje. Poglede sholastike lahko združimo v tri trditve: prvič, če je vse v skupni lasti, nihče ne bi želel opravljati manj priljubljenih del, drugič, ljudje bolj pazijo (uporabljajo učinkoviteje) svojo lastnino kot skupno in tretjič, kar je prevedeno v jezik sodobne ekonomije moralni hazard: skupna lastnina ne preprečuje zlobe in zlih namenov, še več, zlobni si lahko v stanju skupnega lastništva prigrabijo več kot sicer.
Pomembno mesto v sholastični analizi ekonomije predstavljajo javne finance. Juan de Mariana piše o tem, da si mora vladar prizadevati za izkoreninjenje nepotrebnih stroškov ter da uvede zmerne davke. Pedro Fernandez de Navarrete pokaže, da so davki lahko instrument nasilja, če se povečujejo zato, ker vlada povečuje svoje izdatke, dvor, ki se ga z davki financira, pa se vse bolj širi. V tem oziru definira tudi tiranske davke. To so davki, uvedeni brez pooblastil, so taki, da nekatere bolj obremenijo kot druge, in če sredstva, zbrana z davki, ne gredo za zadovoljevanje (sledenje) skupnih ciljev, temveč za financiranje kraljevih osebnih potreb (privilegijev). Tako kot v primeru zasebne lastnine, ki jo postavijo sholastiki za temelj tržnega mehanizma in so s tem identični klasični ekonomski teoriji, je tudi njihovo razumevanje davkov (in davčnega nasilja) povsem identično miselnemu loku od Adama Smitha do Murraya Rothbarda.
Verjetno najbližje se pozna sholastika približa klasični ekonomski teoriji in s tem sprejemanju ideje tržnega mehanizma v razpravah o pravični ceni in konkurenci. Razprava o pravični ceni pravzaprav temelji na prototipski marginalistični analizi, ki se dejansko pojavi šele z marginalistično revolucijo (Alfred Marshall) tristo let kasneje. Louis de Molina postavi pravično ceno dobrin kot tako, da zanjo ni bistveno, ali jo določa narava dobrin, ampak to, v kakšni meri zadovoljuje človekove potrebe. Sv. Bernard Sienski je še malo bolj natančen, ko postavi trditev, da tisto, česar je v izobilju, nujno nosi nizko ceno, ter da je subjektivnost glavni element določanja cene. Zanimive so tudi razprave o administrativnih cenah. De Molina trdi, da ne obstaja noben kriterij pravičnosti, po katerem bi vlada z zakoni postavila fiksno ceno, ki je nižja od proizvodnih stroškov. Po mnenju poznih sholastikov je pravična cena vedno določena s ponudbo in povpraševanjem in v okolju, kjer deluje konkurenca, oziroma kjer ne obstajajo monopoli, ki so si svoj privilegiran položaj na trgu pridobili z, denimo, zakonskimi omejitvami uvoza. Ta povezanost med subjektivnostjo in tržno konkurenco na eni strani ter določitvijo pravične cene na drugi strani pa je že del jedra idej, ki označujejo tudi klasični liberalizem. Upoštevajoč dejstvo, da na tem mestu ni ključno pojasnjevati vseh poznosholastičnih pogledov na ekonomijo, povejmo, da se njihov pogled tako na trg dela (plačo) kot dobiček presenetljivo približuje tistemu, kar pogovorno imenujemo klasični liberalizem.
Krščanskim demokratom je najlažje razumeti, da ekonomska politika ne more in nima pravice spreminjati narave človeka. Zato je ekonomska politika lahko zgolj takšna, da omogoča stabilen okvir tržnega mehanizma in kodira evolucijo pravil igre v pravno državo. Vsak drug svetovni nazor povzroča skušnjavo, da si začnejo nosilci ekonomske politike domišljati, da imajo pravi uvid v cilje družbe in da imajo vizijo o prihodnosti. Moč upravljanja z ekonomsko politiko jim ustvarja iluzijo, češ da imajo v svojih rokah metafizično moč, s katero lahko spreminjajo naravo ljudi, ki so jo, glede na to, da lahko vsej družbi vsiljujejo etiko, cilje in vizije, upravičeni spreminjati.
62 63
O NARAVI EKONOMSKIH INTERAKCIJ
Izhodiščna predpostavka te platforme je, da je osnovni okvir določitev možnih tržnih interakcij pogodbeno določen z ustavo in vzpostavljen z zakoni in regulacijami, ki jih spreminja in uzakonja politični trg. Znotraj teh okvirov, ki vzpostavljajo področje odgovornosti posameznikov, morajo biti interakcije med posamezniki svobodne. Družbo in posledično ekonomski trg sestavljajo svobodni posamezniki, ki so lahko suvereni v svojih odločitvah zgolj ,če niso podvrženi neposrednim korekcijam drugih subjektov. Ne moremo govoriti o svobodni odločitvi, če so poslovni načrti podvrženi omejevanju svobode s strani drugih interesov. V tem oziru je tudi nemogoče enolično določiti odgovornost, saj se le-ta porazgubi med posameznimi odkritimi ali prikritimi interesnimi skupinami, ki s pomočjo političnih intervencij uveljavljajo svojo moč in svoje poslovne načrte. Vse dokler obstaja ekonomska politika, ki ima diskrecijsko moč intervencije v suverene odločitve posameznikov, je upravičeno domnevati, da se bo moč tistih, ki imajo odprto pot do politike, usmerjala k uveljavitvi poslovnih načrtov na račun drugih. Ta mehanizem je toliko močnejši, kolikor ima država poleg ekonomske politike še lastninsko udeleženost v podjetjih, s katero upravljajo politične stranke.
Konkurenca je ravno toliko naravni pojav kot dominantna pozicija na trgu. In mogoče je predpostaviti, da v primeru zunanjih intervencij vsak racionalni podjetnik, ki ima možnost vzpostaviti rentniški odnos s politiko, ki oblikuje parametre trga, teži k vzpostavljanju ali dominantne tržne pozicije ali monopola ali pa kartelnega dogovora. Primerov je v zadnjih dvajsetih letih ogromno: od mrežnih industrij (telekomunikacije, elektrodistribucija, plin), preko bančnega in trgovinskega sektorja pa vse do gradbenega sektorja. V sektorjih, kjer politika razen instrumentov ekonomske politike ni udeležena še lastniško, so te tendence prisotne, vendar šibke, saj nobeno izmed tekmujočih podjetij ne more zagotoviti političnega vpliva, ki bi ključno spremenil pogoje delovanja v smeri njihovih poslovnih načrtov. Tako ne boste našli ne dominantne mesnice ne frizerja ne bifeja (pa čeprav v realnosti potekajo lokacijske bitke, ki so možne samo zato, ker so lokalne skupnosti ključni določevalec namembnosti prostora).
O NARAVI GOSPODARSKE POLITIKE IN O NARAVI HIPERREGULACIJ
Hiperregulacija in pogoste intervencije ekonomske politike ter spreminjanje zakonskih okvirov z oženjem prostora svobodnih odločitev lahko temeljijo samo na dveh predpostavkah. Prvič, posamezniki so zlobni, neracionalni, neizobraženi in ne vedo, kaj je dovolj dobro zanje. Politika to ve bolje. V temu primeru lahko sklepamo, da imamo opravka s politiko socialnega inženiringa, ki hoče spremeniti naravo človeka, jo korigirati in usmeriti k ciljem splošne družbene blaginje, ki jo
določa politika. Predpostavka o neracionalno zlobnem posamezniku ne more biti realistična iz enostavnega razloga, ker je svet tak, kot se kaže, in vse, kar se v njemu pojavi, je mogoče in naravno. Povedano drugače, ne moremo trditi, da so vsi zlobni in nagnjeni k tveganim dejanjem na škodo drugega, in če tega ne moremo trditi, to pomeni, da ne moremo ekonomske politike postavljati na takšnih temeljih. Poleg tega je nečloveško posameznika obravnavati kot goljufa, ki svoje poslovne aktivnosti neprestano opredeljuje na novo ter prenavlja prav z namenom goljufanja. Obravnavanje podjetnikov in dobička kot zločincev je nedostojno v družbi, ki naj bi temeljila na vrednotah demokracije. Obremenjevanje podjetniške iniciative z administracijo, birokracijo in inšpektorskimi nadzori je v tem filozofskem kontekstu enako, kot če da bi nad suverene posameznike, ki hočejo poslovati, pošiljali politično policijo za grehe, ki jih niso naredili, ker politika pač domneva, da bi jih lahko. In drugič, hiperregulacije in pogoste intervencije omogočajo prostor za iskalce rent, da skorumpirajo institucije. Več je regulacij, večja je možnost, da s pomočjo rent le-te pretvarjajo v instrument onemogočanja lastne konkurence.
O NARAVI CEN
Odločitve o nakupu in prodaji dobrine ali storitve so suverene v vseh dimenzijah. Cena, ki se oblikuje na trgu, je tako »subjektivno objektivna« in je posledica neštetih interakcij med kupci in prodajalci. Pogoste davčne intervencije popačijo tržne interakcije, saj ali kaznujejo kupce (če se davki prelijejo v končno ceno) ali pa proizvajalce (če davke absorbirajo podjetniki, tako da si zmanjšujejo marže). Ekonomska politika zato ne more določati oblikovanja cen (kot jih z državnim administriranjem določa za celo vrsto panog) niti ni ustrezno s pogostimi davčnimi eksperimenti, ki so v domeni polnjena proračuna, ključno vplivati na poslovne izide podjetij ali na kupno moč potrošnikov. Fiskalna konservativnost se ne more prenašati s pleč k javni potrošnji nagnjene države na rame posameznikov in podjetij. To ni nobena fiskalna politika, ampak je politika vsega nespremenjenega, ki je nespremenjeno ravno zaradi tega, ker politika izkoristi svojo moč in nespremenjeno financira z davčnim izsiljevanjem celotne države. Cena, do katere pride spontano v interakciji med svobodnima posameznikoma, je pravična sama po sebi, nepravična je, če se v njuno interakcijo vključi nekdo tretji in ceno na novo opredeli, zato bo vsak poseg države bodisi z administriranjem cen bodisi z davčnimi eksperimenti povzročal nastanek nepravične cene, to je take, ki se jo mora sprejeti na intervencijo tretjega, če naj bo transakcija med dvema sploh sklenjena.
V naravi je absolutno nedopustno, da tretja stran, nepovezana s kupcem in prodajalcem, določa pogoje menjave. V normalnih primerih se temu reče gospodarski kriminal, pa vendar je slovenski politiki dovoljeno, da z različnimi standardi in predpisi vsiljuje odločitve o ceni, kakovosti proizvodov ali preko koncesij o obstoju celotnih trgov.
V Sloveniji je cena pogonskih goriv tipična administrirana cena. Cenovna konkurenca je nemogoča, s čimer je politika jasno povedala, da je posamezniki
64 65
ne zanimamo, saj je glavni cilj povečevati prihodke paradržavnega podjetja, ki je dominantni igralec na trgu prodaje pogonskih goriv. Vztrajanje pri državno določenih cenah bencina, ki spominja bolj na centralno plansko politiko kot pa na mehanizem tržnega gospodarstva, pa je še manj razumljivo, če vemo, da smo ena redkih evropskih držav, ki v takšnih posegih na trg vidi smisel. Povedano drugače, smo ena redkih držav, ki za račun paradržavnih podjetij izčrpava lastne državljane.
O GOSPODARSKI POLITIKI KOT INSTRUMENTU VZPOSTAVLJANJA MORALE
Bistveno je zavedanje, da ekonomska politika ne more spremeniti narave človeka. Lahko nastavlja okvire njegovega delovanja, lahko z njim manipulira in ga celo usmerja v ekstremne dogodke, ne more ga v celoti spremeniti v kratkem času, lahko pa vpliva na nastanek kratkoročnih izbir. V nobenem oziru pa ekonomska politika ne more spreminjati narave človeka. Slednje pomeni, da so hiperregulacije in postavljanje ekonomske politike na raven moralnega arbitra nesmiselni in celo škodljivi.
Zakonov, s katerimi bi politika popravljala naravo človeka in korigirala njegove preference, pa je še več, denimo predlog zakona o obdavčitvi »nezdravih« sladkanih pijač, mastne hrane itd. ki se mora po naravi stvari prevesti zgolj v podražitev financiranja posameznikovih preferenc, ne pa tudi v njihovo spremembo. Omejevanje svobode, ne pa tudi vzpostavljanje odgovornosti, je temeljni problem takšnih zakonov. Kadilec lahko nadomesti cigarete s cenejšimi različicami in razvije težke zdravstvene težave, ne glede na to, ali omejevalni zakoni obstajajo. Vse, kar v trenutnem sistemu ta kadilec, ki za svoj življenjski stil ni ustrezno ocenjen v smislu stroškov zdravstvenega tveganja, naredi, je to, da solidarnostno prevali stroške svojega zdravljenja na vse preostale in se s tem izogne odgovornosti, ki izhaja iz njegovega življenjskega stila, pri čemer si politika opere roke, ker je sprejela protikadilski ali protialkoholni zakon.
S hiperregulacijami, z ekstremnimi inšpekcijskimi nadzori, administriranjem in ogromno birokracijo, ki naj bi nadzirala zlobno naravo posameznikov, prihaja do nacionalizacije odgovornosti. Posameznik resda ni svoboden, mu pa o posledicah svojih dejanj ni potrebno razmišljati.
Krščanski demokrati ne verjamemo, da je narava posameznika a priori zlobna in da politika obstaja zato, da bi človeka spreminjala. Verjamemo, da svobodne interakcije med posamezniki oblikujejo institucionalni okvir, s katerim se določajo pravila igre na trgu, politika pa obstaja zato, da s temi pravili in institucijami upravlja ter s tem upravljanjem omogoča stabilnost sistema. Krščanski demokrati ne sprejemamo teze, da posamezniki ne razumejo, kaj je odgovornost in da mora zaradi tega politika nacionalizirati odgovornost in posledično zamejiti nabor svobodnih odločitev.
O NARAVI GOSPODARSKE POLITIKE
Slovenska ekonomska politika je ne glede na vlado in ne glede na programe političnih strank kakofonična. V njej je mogoče sestavljati tudi najbolj nenavadne kombinacije instrumentov in združevati najbolj nekonsistentne poglede na svet. Posebno očitno je to postalo leta 2008, ko se je proti gospodarski krizi začelo ukrepati z vse bolj ad hoc mehanizmi, ki pa so v imeli za posledico cel niz družbenih eksperimentov. S tem so se odprla vrata za obsežno improvizacijo in testiranje priljubljenosti ukrepov ekonomske politike ter pojmovanje vsemogočnosti ekonomske politike, ki lahko ali usmerja ali pa celo nadomesti podjetniško aktivnost posameznikov. Tako ni več postalo pomembno, ali potrošnja in investicije izhajajo iz ekonomske pobude posameznikov, ampak ali lahko ekonomska politika dovolj izravnava makroekonomske agregate in s tem omogoči nove zadolžitve, ki so vir potrošnje in investiranja, seveda na način politične alokacije.
V tem okviru smo krščanski demokrati edina politična stranka, ki nimamo težav s tem, da se nedvoumno opredelimo za ekonomsko politiko, ki zgolj vzpostavlja okvir tržne ekonomije in si je ne podreja ali pa je z intervencijami nadomešča. Ne verjamemo, da je izhodišče ekonomije v svobodni državi ekonomska politika, ampak poslovni načrti posameznikov. Niti ne verjamemo, da so poslovni načrti podjetnikov prisilno regulirani v smer izpolnjevanja političnih interesov skozi ekonomsko politiko.
Pogosto spreminjajoča se ekonomska politika v negotovo poslovno načrtovanje vnaša še dodatna tveganja. Denimo, arbitrarno in pogosto spreminjanje davčne in delovnopravne zakonodaje v odsotnosti vodila maksimiranja področja svobode ustvarja zgolj nova tveganja in stroške financiranja investicij ter zaposlovanja. Stabilnost sprememb ali pa spreminjanje v smeri sproščanja svobodne iniciative posameznikov je lahko edini način delovanja ekonomske politike.
Prav tako ne razumemo pojma nacionalnih prioritet, nacionalnih šampionov in državnega kapitalizma kot karkoli drugega kot izrojene oblike kapitalizma. Pojem nacionalnih šampionov predpostavlja, da ima politika, ki upravlja z ekonomsko politiko, to sposobnost, da določi prednostno obravnavana podjetja, katerih poslovni cilji so ključni element razvoja in se po njih oblikuje upravljanje z državo, oblikovanje zakonov in regulacije ter poslovni načrti vseh preostalih podjetnikov v gospodarstvu. Ne samo, da je predpostavka o nacionalnih šampionih na robu metafizike, tudi ni naloga politike, ki naj bi zagotavljala stabilno upravljanje z državo, da izbira preferenčna podjetja in na njih utemeljuje ekonomsko politiko in razvoj države. Celotna država tudi ne more biti podvržena izbranim podjetjem, če naj se imenuje svobodna in demokratična, kajti zamejitev posameznikove svobode v demokratičnem okolju ne more biti posledica definiranja polja nedotakljivosti (preferenčnega podjetja) s strani politike. Še več, samo nesposobna politika bi stabilnost države zagotavljala tako, da bi jo vzpostavljala na množici preferenčnih podjetij in posledično celotno preostalo gospodarstvo pretvorila v talce tako izbranih podjetij. Povedano drugače: ni naloga politike, da stabilnost države
66 67
definira na ožjem konceptu, ki se imenuje stabilnost množice preferenčnih podjetij. Nikoli v slovenski zgodovini se ni zgodilo, da bi podjetja vzpostavljala nacionalnost kot kategorijo državnosti. Ravno nasprotno, epizode spontanih nastankov podjetniške aktivnosti so definirale institucionalni razvoj slovenske države. Pa naj gre za obdobje razvoja hranilništva na Goriškem v začetku 20 stoletja, zadružništva po celotni Sloveniji ali pa kranjske tekstilne industrije v obdobju med obema svetovnima vojnama. Ni nobenega dokaza, da bi v slovenski zgodovini politika izoblikovala podjetniškega mastodonta, na katerem bi slonela institucionalna evolucija in vzpostavljanje nacije. Izjema je bila izkušnja s korporativizmom in vojno ekonomijo v času pod okupacijo fašistične Italije.
Ne glede na ekonomsko uspešnost modelov nacionalnih šampionov ali preferenčnih podjetij, kakršne poznamo danes, kot instrumentov francoske ali ruske ekonomske politike, to ne more biti pravi odgovor za oblikovanje stabilne in svobodne družbe. Nihče namreč nima pravice, da z umetnim ustvarjanjem monopolov omejuje prostor svobode vsem, ki vstopajo na trg ali na njem nastopajo. Takšna družba je totalitarna, saj predpostavlja, da je učinkovitost izbrancev jedro družbenega dogovora. Zaradi vsega povedanega temeljni razlog proti privatizaciji, namreč, da so nekatera podjetja nacionalno tako pomembna, da mora preko lastništva z njimi upravljati politika (s čimer se deformirata regulatorni okvir in politični trg), ne more biti relevanten. Takšen razlog bi zahteval dokazano relacijo med posameznim podjetjem in vzpostavljanjem nacionalnosti oziroma države.
S tega vidika ne obstaja nič takega, kot je sistemska banka, za kar je bila razglašena NLB. Poslovna banka, ki je po definiciji del trga in ne institucionalnega okvira države, ne more biti instrument ekonomske politike, kajti če je, potem je monetarni sistem bodisi nedodelan in nestabilen bodisi je odvečen. Glede na to, da težko sprejmemo trditev, da bi monetarni sistem razpadel, če NLB ne bi obstajala, je težko potrditi domnevo, da je ta banka posebej pomembna. Povedano drugače, če je iz takšnega ali drugačnega razloga dominantni igralec na trgu, to še ne pomeni, da je tudi bistveno ključna za preživetje monetarnega sistema ali celo gospodarstva v celoti. Vprašljiva je tudi trditev, da ekonomska politika ne bi mogla delovati, če NLB ne bi bila v državnem lastništvu in je ne bi upravljale politične stranke, kajti če bi to držalo, potem bi to zgolj pomenilo, da ima Slovenija nedodelan institucionalni okvir.
Obstaja tudi veliko poslovno tveganje, ki izhaja iz oblikovanja trgov na način, da so izbranemu podjetju vsi ostali tržni subjekti podrejeni, oziroma da se namesto katalaksije oblikuje oktroirana piramidna struktura podjetij. To smo lahko opazili v primeru gradbenega sektorja, ki je nase vezal celotno tržno ponudbo sektorja in je v razmerah razpadanja pripeljal do ogroženosti celotne panoge. Ali je smiselno, da so cele panoge in ekonomija odvisni od enega samega podjetja, pa je ravno tako smiselno vprašanje, kot če bi razmišljali o tem, ali je smiselno vsakokrat in vedno znova vse mesečne prihodke staviti na loteriji.
Ne verjamemo niti v postulate keynesijanske ekonomske politike. Niti z vidika ekonomske učinkovitosti niti s filozofskega vidika. Državne intervencije v ekonomsko politiko vse prevečkrat vodijo v pošiljanje napačnih signalov v
ekonomijo, s čimer se izkrivljajo podjetniške odločitve, ki kasneje zgodovinsko dokazano vodijo v balončke in zlome. Zadnja ekonomska kriza je prav posledica manipulacij monetarne ekonomske politike, zato se zdi neverjetno, da bi krizo in razmere v ekonomiji reševali prav z mehanizmi, ki so krizo povzročili. Poceni denar, fiskalna ohlapnost in opuščanje najosnovnejših regulacij so sprožili nepremičninski balonček v ZDA ter posledično finančno in gospodarsko krizo. Keynesijanska ekonomska politika je mogoča, če sprejmemo predpostavko, da politika razume bolj kot podjetniki, kako se usmerjajo investicijska sredstva, in če predpostavimo, da fiskalne spodbude, ki so financirane iz davčne obremenitve in javnega dolga, nimajo izkrivljajočih posledic, kar pa po definiciji in logiki stvari ne more biti realno. S filozofskega vidika ne verjamemo v omejitev svobode posameznikov, tako da jim preko davkov v imenu višjih ciljev (državnega investiranja) zmanjšujemo nabor investicijskih sredstev. Države nimamo zato, da opravlja investicije namesto podjetnikov ali da troši namesto potrošnikov, ampak da oboje omogoča svobodnim posameznikom znotraj pravnega okvira. Politika, ki iz rok posameznikov prevzame potrošnjo in investiranje, zanika vlogo podjetništva, zato takšna ekonomska politika spada v okvirje totalitarnega. Nihanje poslovnih ciklov je naravna zakonitost ekonomije, državne intervencije te cikle, kot je pokazala zgodovina, lahko sprožajo, ne morejo pa namesto posameznikov opraviti prilagoditve, ki so spontane narave, in preusmeriti kratkoročnega trenda gospodarske aktivnosti ter uravnotežiti trgov. Ta velika keynesijanska zabloda je tudi teoretično zavrnjena s teorijo poslovnih ciklov. Država lahko preko izobraževanja in podpore bazične znanosti ter vzpostavljanja stabilnega in predvidljivega poslovnega okolja vpliva zgolj na dolgoročne ekonomske indikatorje, kot je gospodarska rast, in to naj bo njena naloga. Ne nazadnje je Slovenija primer gigantskega ekonomskega spodbujanja, saj je od leta 2008 skorajda potrojila dolg države z namenom vzpostavljanja nespremenjenega proračunskega financiranja, pa je navkljub fiskalni ohlapnosti državna administracija enako (ne)učinkovita, navkljub socialnim transferom brezposelnost vse višja, potrošnja pa vse nižja, in navkljub subvencijam podjetjem so prezadolženost, nizka dobičkonosnost in šibka investicijska dejavnost še vedno prisotne. V teh okoliščinah se zdi dodatno povečevanje fiskalnih stimulansov preko davkoplačevalskega denarja, brez strukturnih reform, ki bi izboljšale poslovno okolje podjetij, pot v dolgoročno razpadanje ekonomskega sistema in družbe.
Vse dokler bo ekonomska politika takšna, da bo z visokimi davki prerazdeljevala sredstva, pod pretvezo aktivnega investiranja v gospodarstvo, bo edina posledica zgolj krčenje investicij prezadolženih in davčno preobremenjenih podjetij. To pa je slabo znamenje za to, da bi osiromašena podjetja lahko v kratkem roku po povrnitvi gospodarske rasti zaposlila vsaj del brezposelnih. Povedano na kratko: vsak evro, ki se pobere od podjetij, podprt z veliko iluzijo o keynesijanski ekonomski politiki, pomeni očitno nespremenjen rezultat v smislu preobrata v gospodarskem ciklu ter tudi en evro manj za delovna mesta. Trend upadanja potencialnega BDP kaže prav na to, torej na dolgoročno osiromašenost slovenskih podjetij, da bi lahko investirala in zaposlovala.
Krščanski demokrati tudi ne pristajamo na vrnitev zgodovinsko zanikanih ekonomskih politik, kot so socialistične ali nedefinirane ekonomske politike
68 69
demokratičnega socializma. To razumemo kot nevarne družbene eksperimente političnih vizionarjev, ki v celoti zanikajo možnost svobodne odločitve potrošnikov in podjetij, zanikajo koncept lastninskih pravic in malikujejo moč politike, saj predpostavljajo pokvarjeno naravo posameznika in blagohotno naravo politika. Ne verjamemo, da je moč učinkovito voditi ekonomsko politiko, če ta zahteva zaplembo zasebne lastnine, davčno zaplembo in prerazdelitev rezultatov dela ter prenos poslovnega odločanja na raven političnih strank. Niti ne verjamemo, da je prisilna enakost z umetnim administriranjem plačnih razmerij, mimo svobodnih odločitev in tržne aktivnosti, poštena in stimulativna.
GOSPODARSKA POLITIKA KRŠČANSKE DEMOKRACIJE
4.
70 71
Krščanska demokracija izhaja iz tradicije krščanstva, ki se odraža v povezovanju, sodelovanju in zavzemanju za mir, kar omogoča rojstvo, obstoj, razvoj in uresničitev človeka. Krščanska demokracija se na področju gospodarske politike zgleduje po socialnem tržnem gospodarstvu. Gre za preizkušeno in uspešno povezavo med načeli tržnega gospodarstva in prizadevanji socialne politike za dosego socialnega ravnovesja. Socialno tržno gospodarstvo ni zgolj nek gospodarski sistem, marveč družbeni koncept. V socialnem tržnem gospodarstvu svoboda in odgovornost ter konkurenca in solidarnost sestavljajo celoto.
Iz posameznikove svobode in pojmovanja, da ima človek pravico do svobodnega razvoja svoje osebnosti (krščanski nauk o naravnem pravu), ki ju priznava krščanska demokracija, za krščanske demokrate sledi priznavanje in zavzemanje za svobodno podjetniško pobudo na temelju k družbeni odgovornosti zavezane zasebne lastnine in poštene konkurence.
Osrednji ekonomski lik socialnega tržnega gospodarstva je t. i. »lastnik–podjetnik«, ki ima v lasti proizvodne dejavnike (kapital, stroje/opremo, zemljiško posest) – ali vsaj svobodno razpolaga z njimi – in jih uporablja za proizvodnjo dobrin ali storitev, ki jih prodaja z dobičkom na vsakokratnem trgu. Na trgu realizirani dobiček lastnik–podjetnik uporabi tako za lastno preživetje in preživetje svoje družine kot za nove vnose v gospodarski tokokrog, npr. z ustvarjanjem delovnih mest ali nabavo novih strojev in naprav. Lastniki–podjetniki s svojim lastnim premoženjem jamčijo za svoje podjetniške odločitve. Zato so te odločitve trajnostno in dolgoročno naravnane ter stabilizirajo gospodarski in socialni razvoj.
V tem sistemu država predvsem zagotavlja okvirne pogoje, pod katerimi lahko lastniki–podjetniki razvijajo svoje dejavnosti. To pomeni, da država določa pravila konkurence, ščiti podjetniško in pogodbeno svobodo ter priskrbi materialne predpogoje za izmenjavo blaga in storitev na vsakokratnih trgih, npr. z javnimi vlaganji v prometne povezave in komunikacijska omrežja.
V socialnem tržnem gospodarstvu ima zato pomembno vlogo podpora podjetjem, ki jih lastniki upravljajo sami (spodbujanje malih in srednjih podjetij). Ta mala in srednja podjetja2 so »srce« socialnega tržnega gospodarstva. Spodbujanje malih in srednjih podjetij v socialnem tržnem gospodarstvu pomeni, da si država prizadeva za kar se da enostaven in pravičen davčni sistem, ki malim in srednjim podjetjem daje dovolj manevrskega prostora za investicije in ustvarjanje novih delovnih mest, da ostane kar najmanj birokratskih ovir oz. se jih čim več odpravi, da so mala in srednja podjetja upoštevana pri dodeljevanju javnih naročil ali da so jim za osnovanje obstoja dostopna posojila po ugodni obrestni meri. Pri vseh posebnostih zahodnoevropskih davčnih sistemov velja, da so v državah, kjer vladajo krščanskodemokratske stranke, podjetja načeloma nižje obdavčena kot v državah z desetletja dolgo prevlado socialdemokratskih strank. Tako so davčne stopnje za davek od dohodka pravnih oseb v Nemčiji 15 %, v Švici povprečno 20 %, v Luksemburgu 22,9 %, kot tudi na Nizozemskem in v Avstriji s po 25 %, kar je manj kot v »socialdemokratskih« skandinavskih državah, kjer znašajo povprečno
Evropska komisija kot mala in srednja podjetja opredeljuje tista podjetja, ki jih vodijo lastniki, zaposlujejo do 250 oseb in ustvarijo za največ 50 mio € prihodkov.
2
28 %. Tudi davčne stopnje za davek od dohodka iz obrtne dejavnosti in dohodnino so v teh državah višje. Skandinavska država blaginje namreč svoje storitve na podlagi socialnega zavarovanja financira predvsem iz davčnih prihodkov, medtem ko imajo države s krščanskodemokratskimi vladami pretežno sisteme socialnega zavarovanja, ki se financirajo s prispevki.
Finančna politika krščanskodemokratskih strank se odlikuje po proračunski disciplini (restriktivni finančni politiki). Medtem ko socialdemokrati in socialisti zagovarjajo več državne aktivnosti in pri tem v zakup jemljejo tudi strukturne proračunske primanjkljaje, pa je krščanskodemokratska finančna politika v temelju usmerjena k uravnoteženemu državnemu proračunu. Ta naravnanost po eni strani izvira iz krščanskodemokratskega razumevanja upravljanja na področju državne in gospodarske politike (»toliko države, kot je nujno, in kar se da malo države«), po drugi pa iz spoznanja, da prihodkov od kapitala in dela ne smemo preveč obremenjevati, če naj dopuščamo manevrski prostor za zasebno potrošnjo in refinanciranje (zasebne gospodarske naložbe) v zasebnem gospodarskem tokokrogu.
Razlike med socialdemokratsko in krščanskodemokratsko gospodarsko politiko postanejo očitne z ozirom na delež javne porabe (delež javnih izdatkov v celotnem plačilnem prometu narodnega gospodarstva) ali upoštevajoč delež zaposlenih v javnem sektorju (javna uprava, socialno zavarovanje, zdravstvo, policija, vzgoja in izobraževanje, kultura). Poenostavljeno rečeno, delež javne porabe v zahodnoevropskih državah, ki so jim dolgo vladale krščanskodemokratske stranke, znaša manj kot 50 % (v Nemčiji npr. 45 %), v državah pod socialdemokratskim vplivom pa, nasprotno, več kot 50 % (Na Švedskem npr. 55 %). Delež zaposlenih v javnem sektorju je v socialdemokratsko zaznamovanih državah povprečno okoli 20 %, v krščanskodemokratsko zaznamovanih pa okoli 10 %. To pomeni, da se krščanska demokracija za doseganje visokega bruto družbenega proizvoda, kar je istovetno z rastjo in blaginjo, in za ustvarjanje delovnih mest raje zanaša na gospodarsko in socialno ureditev zasebnega tipa.
Tudi v finančni in gospodarski krizi v letih 2008 in 2009, v kateri se je politika čutila prisiljeno poseči za stabilizacijo trgov, da bi ublažila posledice, so se pokazale razlike v pristopu med krščanskodemokratskimi strankami in strankami levo od politične sredine. Medtem ko so slednje zahtevale vedno nove državne svežnje spodbud za rast gospodarstva in državna poroštva za prizadeta podjetja, so krščanskodemokratske stranke načeloma ukrepale zadržano in raje iskale zasebne vlagatelje, kot kažejo primer avtomobilskega koncerna Opel in poskusi reševanja pomorske industrije.
72 73
EKONOMSKA KLASIFIKACIJA NOVE SLOVENIJE
Ekonomska politika svobodnega trga je prepoznala, da ni nobenega opravičila za aktivno poseganje v svobodne odločitve suverenih posameznikov, ki tržno igro igrajo po pravilih, ki jih je s pomočjo zakonov in regulativ določila politika. Takšna politika skrbi zgolj za izvrševanje zakonov in regulativ, s čimer omogoča stabilnost in predvidljivost sistema, torej tudi poslovnega okolja, s čimer ga dela predvidljivega in zmanjšuje tveganja, ki izhajajo zgolj iz političnih intervencij. Takšna ekonomska politika verjame, da ni njena naloga spreminjati narave človeka, ampak s pravno državo minimizirati anomalije v interakcijah na trgu. Takšna gospodarska politika torej zanika možnost socialnega inženiringa in ne razume posameznika kot orodja zagotavljanja privilegijev bodisi velikim korporacijam bodisi posebnim skupinam pritiska. Zanjo je ključno, da je najmanjše podjetje v državi enako pomembno kot največje, da nikoli ne daje prednosti poslovnim interesom na račun potrošnika in da uspešnih posameznikov ne kaznuje z dodatno zaplenitvijo njihovih poštenih rezultatov dela preko davkov. Takšna ekonomska politika razume, da Janez Novak ni manj pomemben od Nove Ljubljanske banke ali predsednika vlade. Ključna sta torej poštena konkurenca in vsak posameznik posebej. Če tega ni, potem tudi družbe ni, ampak je zgolj aparat prisile in nasilja centrov ekonomsko-politične moči nad posamezniki. Opisano je jedro sodobne gospodarske politike na desnem političnem polu. Nemška CDU in britanski konservativci so tisti, ki so takšno platformo osvojili in osvobodili državljane od političnih poskusov socialnega inženiringa pod krinko desne politike.
Krščanski demokrati zavračamo totalitarizem, socialni inženiring ter instrumentalizacijo posameznikov za cilje politike in centrov moči. Za nas so pomembni posamezniki, njihova svoboda in suverenost. Politike ne razumemo kot igro podrejanja države, ampak kot upravljanje z državo.
TEMELJI GOSPODARSKE POLITIKE KRŠČANSKE DEMOKRACIJE
5.
74 75
Znotraj tega miselnega okvira in empiričnih dejstev krščanski demokrati menimo, da je znotraj konteksta desnega političnega pola edina možna izbira tretja vrsta ekonomske politike, namreč zavrnitev korporativizma, ekonomske politike posebnih interesov, nacionalnega interesa, keynesijanizma in socializma z njegovimi derivati. Ekonomska politika, ki ni sama sebi namen in ne obstaja zato, da zagotavlja rente in interese politiki pa mora biti usmerjena k maksimiranju svobode in individualizaciji odgovornosti, posledično torej na izboljšanje poslovnega okolja. Znotraj tega so za nas najpomembnejši trije instrumenti: privatizacija, zmanjševanje davčne obremenitve in povečanje učinkovitosti javne uprave. S tem ko politiko razumemo kot obrt zagotavljanja stabilnosti in predvidljivosti sistema (in ne družbenega eksperimentiranja), je poudarjeno tudi to, da ekonomija in z njo država potrebujeta delujoče institucije ter pravno državo. Ker pa gre za ekonomsko platformo, mora biti na posebnem mestu nujno omenjena pravna država.
UMIK POLITIKE IZ GOSPODARSTVA
Krščanski demokrati sledimo teoretski misli, da so jasno določene lastninske pravice ključ za normalno delovanje trga in da brez tega pogoja ni ne kapitalizma ne svobodne tržne interakcije med posamezniki. Slovensko ekonomijo obvladujejo podjetja, ki so posredno ali pa neposredno v lasti države, natančneje podjetja, s katerimi lahko preko lastniške strukture upravlja politika. Lastniški prepleti med temi podjetji in vertikalne povezave z drugimi sektorji, v katerih upravljavsko dominira politika (denimo bančni sistem), tvorijo ekonomijo, ki je bližje korporativizmu in nekakšni sprevrženi obliki socializma kot pa svobodnemu trgu, na katerem so posamezniki suvereni in odgovorni v svojih odločitvah, politika pa, namesto da bi upravljala s sistemom, najprej preko intervencij določa delovanje trga, potem pa ga še korigira preko upravljanja s podjetji, ki so dominantni igralci na trgu in so v rokah države. V teh okoliščinah, ko politika omejuje lastninsko pravico nad podjetji, ne moremo govoriti o pravem tržnem mehanizmu.
Vpliv politike v gospodarstvu
Lastniška in upravljavska struktura, ki je v domeni politike, ne ovira samo delovanja podjetnikov in izbire potrošnikov, torej ekonomskega trga, ampak ključno vpliva tudi na odločitve na političnem trgu, še več, redefinira ga v smer, ki je daleč od demokratičnega. Ravno zaradi tega nastaja iluzija, da volitve omogočajo oblikovanje zakonodajne in izvršilne oblasti v državi. Ta iluzija nastaja, ker je težko razumeti, da volitve neposredno pomenijo ne samo oblikovanje vladnih koalicij in opozicij, ampak pomenijo tudi imenovanje uprav in nadzornih svetov podjetij v državni lasti. Povedano drugače, v okoliščinah, ko lahko preko lastninskih pravic države politika upravlja s podjetji, ki celo pomenijo ključni in najbolj dominantni del slovenskega gospodarstva, vsakokrat, ko volivec izbira, ne izbira samo politične stranke, ampak
izbira tudi politično ustrezne uprave in nadzorne svete. Pogoste menjave po podjetjih, ki sovpadajo z nastopi novih vlad, so neposreden dokaz za to.
Če vladne koalicije vzpostavljajo regulatorni in zakonski okvir delovanja podjetij, ki jih istočasno preko nastavitve ključnih ljudi z ustreznim političnimi predznakom tudi upravljajo, potem je jasno, da je v Sloveniji mogoče, da se poslovni načrti podjetij pišejo preko regulacij, zakonov in predpisov na slovenski vladi. Ker gre za podjetja, ki so dominantni tržni igralci, in se jim vsa ostala podjetja, ki niso podvržena državnemu lastništvu, lahko samo prilagajajo, je jasno, da je prvi poslovni načrt narejen na vladi in je tako v domeni politike. S tega vidika slovenska ekonomija ni svobodna, volitve ne predstavljajo svobodne izbire in izgubljajo svoj pomen, posamezniki pa posledično ne morejo uveljaviti svojih izbir ne na ekonomskem ne na političnem trgu, pa četudi so le-te legalne in legitimne.
Navedimo nekaj primerov. Vzemimo imaginarno podjetje, zavarovalnico Tritanus, največjo slovensko zavarovalnico, ki je po naravi stvari dominantni igralec na trgu zavarovalništva ter posledično finančnih storitev v lasti države, tako da njeno upravljanje določa celo vrsto trgov. Poglejmo, kako mehanizem deluje. Najprej, absolutno jasen je obrazec, da se nadzorni sveti in uprave Tritanusa zamenjajo najkasneje v letu dni po nastopu katere koli vlade oziroma po vzpostavitvi drugačne vladne koalicije. To neposredno pomeni: če so volivci izbrali koalicijo X, potem se bo to z nekaj časovnega zamika odrazilo v upravno-nadzorni strukturi podjetja, če izvolijo koalicijo Y, potem sledi preslikava koalicije v upravno-nadzorno strukturo po tem političnem portfelju. Če bi politika priznala svoja dejanja in bi zahtevali popolno transparentnost, s čimer bi omogočili volivcem, da se na podlagi vseh informacij odločajo na volitvah, potem bi morali v času volilnih kampanj neposredno in jasno povedati, kdo so njihovi kandidati za upravljavsko-nadzorno strukturo Tritanusa. Seveda je tudi to sprevračanje demokracije, vendar pa volivcem vsaj jasno predoči, kakšen mehanizem je na delu, če obstaja državna lastnina. Dalje, zakaj bi predpostavka, da je državna lastnina v interesu političnim strankam, bila resnična? Odgovor na to vprašanje pokaže na dodatni mehanizem, ki ga sproži politično obvladovanje podjetij. Podjetje Tritanus je dominantno na zavarovalniškem trgu in močan igralec v bančno–finančnem sektorju. Drugače rečeno, njegove poslovne poteze definirajo tako trg, na katerem podjetje nastopa, kot tudi sorodne trge. V tem oziru bi moralo regulatorje skrbeti, ali pri tako silni koncentraciji tržne moči ne prihaja morda do zlorabe moči in deviacij ekonomskega trga, ki se kažejo predvsem v omejevanju konkurence, nastanku kartelnih dogovorov, nezakonitih horizontalnih in vertikalnih povezavah in izčrpavanju potrošnikov. Če je lastnik podjetja država, ki hkrati upravlja in nadzira podjetje in ki določa delo regulatorjev (pogosto se institucionalna avtonomija regulatorjev podre s političnim kadrovanjem, do katerega pride z menjavo vlade), obstaja vsaj moralni hazard, ki prepreči učinkovito kontrolo politično določenih podjetij. Da se je to dogajalo, je postalo jasno, ko so politično-ekonomski konglomerati redefinirali pojem tržne konkurence v slovenski ekonomiji. Namesto svobodne interakcije so glavni mehanizem slovenskega trga postali nepregledni prevzemi, koncentracije tržne moči in kartelni dogovori. Tišina regulatorjev je zato zgovorna: nemogoče je pričakovati, da nekdo, ki obvladuje
76 77
upravljavsko-nadzorne institucije podjetja, istočasno preko regulatorjev, ki jih ima v svojih rokah, onemogoča poslovno strategijo, ki nastaja ali na vladi ali pa v pisarnah koalicijskih političnih strank. S tega vidika so regulatorji učinkoviti samo na delu trga, kjer preko lastninskih pravic ne prevladujejo politične stranke. Državna lastnina, s katero upravlja politika, je torej nujni pogoj za neučinkovito delo regulatorjev, posledica česar je uničen tržni mehanizem.
Poleg tega so podjetja, kot je politično upravljana in nadzorovana dominantna zavarovalnica, banka, telekomunikacijsko podjetje ali pa podjetje, ki trguje z energenti, zaradi dominantnega položaja (obvladovanja trga) prihodkovno najpomembnejši oglaševalci v slovenskih medijih. Če politika obvladuje takšna podjetja, posledično obvladuje tudi oglaševalski trg, s tem pa zagotavlja ključni del prihodkov iz poslovanja slovenskih medijev. Posledično je nemogoče pričakovati, da bi informacije o poslovnih odločitvah politike, ki nastajajo na slovenski vladi in pisarnah koalicijskih strank, bile nepristranske, kajti če bi bile, je povsem možno tveganje izgube dela oglaševalskih sredstev. Povedano drugače, na medijski trg ne morejo vplivati oglaševalska sredstva podjetij, ki so povsem v zasebni lasti in brez povezav s politiko, ker so, prvič, premajhna (rast teh podjetij je bila omejena z rastjo preferenčnih državnih podjetij) in drugič, ker njihovo oglaševanje ne more prinašati skritih motivov in agend, saj jih ne morejo imeti, ko pa je njihova edina dejavnost tržna in ne politična. Distorzija medijskega trga preko prihodkov iz naslova oglaševanja pa je lahko zgolj v domeni političnih strank, ki same potrebujejo politično oglaševanje in preferenčno obravnavo. Povratna zanka je seveda jasna: ker nobeno podjetje ne dela, da bi imelo izgubo, ampak da maksimira dobiček, bodo tudi medijska podjetja nagnjena v smer maksimiranja dobička. Če je to mogoče tako, da dobijo sredstva od politično upravljanih podjetij, potem obstaja veliko tveganje, da bodo informacije o vladajočih političnih koalicijah pristranske, s tem pa bo informacija, ki jo dobi volivec, nepopolna, prikrita ali pristranska, odločanje na političnem trgu v času volitev pa bo nujno napačno. Dodajmo, da volitve ne morejo biti demokratične, če volivcem ni jasno povedano, o čem odločajo (ne samo o sestavi parlamenta in vlade ampak tudi o nadzornih in upravnih institucijah podjetij) in če se v javnem prostoru oblikujejo pomanjkljive ter pristranske informacije, ki so ključne za pošteno odločitev. Nedvoumno je, da takšno tveganje obstaja in da ne bi obstajalo, če bi politika ne upravljala s pomembnim delom ekonomije.
Torej, dokler obstaja državna lastnina, ki jo upravlja in nadzira politika, toliko časa volitve ne bodo demokratičen proces odločanja, ampak bodo manifestacija politično–ekonomske moči, in to ne najboljših političnih ponudb, ampak najbolj sprevrženih. Krščanski demokrati zato trdimo, da je zasebna lastnina predpogoj za demokratične volitve.
Iluzija o monetarni politiki
Zgodbe o državnih bankah, ki že ves čas od nastanka države obvladujejo in ključno oblikujejo slovensko ekonomijo, so v svojem vrhu razkrile, da politično upravljanje in nadzor bank preko instrumenta, ki se mu reče državna lastnina, ne uničujeta samo demokratičnih volitev, ampak tudi izničita vlogo monetarne politike. Spomnimo, da monetarno politiko izvaja Banka Slovenije, ki je del evropskega monetarnega sistema, ter da so njeni instrumenti in cilji usmerjeni tudi v regulacijo in nadzor bančnega sistema. Ob upoštevanju realnih podatkov je očitno, da Banka Slovenije svoje naloge ni opravila, kreditna politika bank, ki ni upoštevala regulativ, regulator pa jih za to ni kaznoval, pa je dokaz za trditev, da monetarna politika v Sloveniji ne obstaja, oziroma da je podvržena nekim drugim ciljem. Razlog za to je nedokončana privatizacija bančnega sistema, kjer se je kot banka posebnega pomena vzpostavila Nova Ljubljanska banka, ki je sledila ciljem tistih, ki so upravljali z državno lastnino, torej ciljem politike. Povedano drugače, če obstaja banka posebnega pomena (ki dejansko ima dominantno pozicijo na bančnem trgu ter s tem potrebno tržno moč), s katero se upravlja bodisi na Ministrstvu za finance ali na vladi, potem monetarna politika ne more biti več učinkovita. Še več, omogočeno je vmešavanje fiskalne politike v odločitve monetarne politike (reguliranje), kar je zadnjih trideset let glavna institucionalna nehigieničnost. V primeru, da želimo Banko Slovenije banko vzpostaviti kot normalnega regulatorja, potem moramo umakniti politiko in njeno izvršilno vejo, to je fiskalno politiko, iz bančnega sistema, kar pa je moč narediti samo s privatizacijo. V nasprotnem primeru bosta fiskalna politika z Ministrstva za finance in vlada vedno imela možnost povoziti regulatorsko funkcijo monetarne politike.
Državna lastnina v bankah, s katero upravlja politika, je povzročila tudi oblikovanje tako imenovanega državnega para-proračuna. Ko politika zaradi pravil konkurenčnega prava EU ni več mogla s subvencijami neposredno financirati podjetij, je to storila preko vzvoda, imenovanega državno lastništvo v NLB. Omogočanje politično obarvanih prevzemov, tržnih koncentracij in investicijskih ciklov, ki so vodili do zloma gospodarstva, je bilo možno ravno zaradi tega para-proračuna. Ni odveč dodati, da so krediti iz NLB, ki so bili namenjeni za politično obarvane interesne skupine in ki so bili vsi po vrsti neučinkoviti ter slabi, dejansko delovali kot subvencije v obliki nepovratnih sredstev. Posebno, če vemo, da so slabi krediti pokriti iz proračunskih dokapitalizacij NLB. S tem se razkrije mehanizem delovanja tega para-proračuna in razkrije realnost tako imenovane sistemske banke, katere naloga, tako kot v socializmu, ni bila dajanje komercialnih posojil, ampak de facto prerazdeljevanje javnih sredstev k politično obarvanim interesnim skupinam.
78 79
O tujcih kot vlagateljih in lastnikih
Značilen ugovor proti privatizaciji se nanaša trditev, da bi tuji lastniki lahko zlorabili slovensko ekonomijo, da bi uničili gospodarstvo in posledično bi prišlo do politične podvrženosti. Ne da bi začeli analizirati argument, poudarimo, da je to slovenska politika s katastrofalno izbiro ekonomskih politik dejansko že sama naredila. Gospodarstvo je izjemno šibko, saj so podjetniški dobički vse manjši in se na ravni celotne ekonomije v povprečju spreminjajo v izgubo, investicije so šibke, brezposelnost pa na do sedaj najvišji ravni, po drugi strani postajamo zaradi nesposobnosti, da bi ekonomske težave reševali kakorkoli drugače kot z najemanjem posojil v tujini, tudi vse bolj odvisni od mednarodnih političnih dejavnikov. To je uspelo kar slovenski ekonomski politiki, in sicer ob popolni zaprtosti do tujega kapitala.
Vrnimo se nazaj k argumentu, ki tipično prevesi slovensko javno mnenje proti tujim lastnikom in v končni fazi prepusti podjetja v roke politično obarvanih interesnih skupin ali pa s preprečitvijo privatizacije onemogoči prihod svežega kapitala v podjetja in jih s tem obsodi na počasno umiranje. Nacionalni predznak lastnika ne more zagotavljati, da podjetje deluje v skladu z zakoni in regulativami v državi. To smo doslej že lahko opazili, če ne drugje pri prevzemu Merkurja, ki se je končal s kazenskimi sankcijami. In drugič, za določanje in sankcioniranje potez igralcev na trgu ne moremo uporabljati potnega lista, ampak instrumente pravne države. Če so pravila jasna in uveljavljena, potem mora biti brezpredmetno, katere narodnosti je lastnik podjetja. Povedano drugače, povsem nesprejemljivo je pričakovati, da bo preverjanje potnih listov nadomestilo instrumente pravne države, oziroma je takšen mehanizem docela neučinkovit in nesmiseln. Argument politične podreditve slovenske države pa zahteva razkritje dokazov, da obstaja protislovenska zarota na ravni drugih držav, ki so svoja podjetja prepričala, da ne sledijo dobičku, temveč imperializmu in podrejanju celih držav. Taka trditev je torej na meji realnega in brez konkretnih dokazov ne more biti argument v javni razpravi. Če pa se izkaže, da obstaja strah pred prodajo neučinkovitega podjetniškega mastodona, ki preko vertikalnih in horizontalnih povezav obvladuje skorajda celotno gospodarstvo, potem je to resnično kvečjemu dokaz o ekonomskih politikah, ki so temeljile na koncentraciji ekonomsko–politične moči v rokah peščice, torej razkritje o tem, kako je slovenska politika sama delovala proti interesu svojih volivcev. Strah pred tujci je še toliko bolj neverjeten, ker ne živimo v izolirani ekonomiji, ampak ekonomiji, ki večino BDP in posledično gospodarske rasti ustvari z izvozom, torej pri trgovanju s tujci, in ker je Slovenija del nadnacionalne strukture, imenovane EU, ki posredno in neposredno definira njeno institucionalno suverenost.
Realnost slovenske ekonomije je seveda takšna, da se sploh ni potrebno bati vstopa tujega kapitala v Slovenijo. Po polomu, ki so ga doživeli Vega, Interbrew in KBC (to predstavlja zgolj vrh ledene gore), je jasno tudi glede na vse mogoče razpoložljive podatke, da se tuji kapital ne odloča za investiranje v Sloveniji. Dodano k temu: nepredvidljivo poslovno okolje, ki je posledica političnih intervencij in pogostih družbenih eksperimentov, ti se kažejo v neučinkoviti javni upravi, omogočanju tržnih deviacij zaradi politično favoriziranih in paradržavnih podjetij ter nejasen
in pogosto nesmiselno obremenjujoč davčni okvir dopolnjujejo ekonomski nacionalizem slovenske politike.
Naslednji protiargument prodaje podjetij tujcem je, da to pomeni izgubo ekonomske suverenosti, saj bo prišlo do uničenja slovenskega podjetništva oziroma razgradnje nacionalne kohezivnosti podjetništva. Nacionalna kohezivnost podjetništva ne obstaja, obstaja le kohezivnost interesnih skupin, ki iz ekonomsko–političnih centrov moči izsiljujejo vse preostale tržne igralce in jih podrejajo svojim poslovnim načrtom. Končna sodba slovenske ekonomske politike pa bo končala na isti točki, kot jo definira apokaliptična napoved ekonomskih ksenofobov: v propadu dobršnega dela podjetij, ki ne bodo prišla do nujno potrebnega svežega kapitala, če se izognemo še edinemu obstoječemu kapitalu, ki obstaja, torej tujemu. Če to pospremimo z dejstvom, da je slovenska ekonomska politika izključno in samo še politika najemanja dolga v tujini (!), potem nas začudi dejstvo, da je pri nosilcih ekonomske politike tako zelo pogosta prisotnost ekonomske ksenofobije.
Naslednji tipični argument je prodajna cena podjetij. V obdobju ekspanzije velja, da je podjetje preveč dobro in ga nima smisla prodati. To drži samo z vidika upravljavcev lastniškega deleža države, torej politike, ki z delitvijo dobička uspešnih paradržavnih podjetij polni svoj proračun in denar z lahkoto prerazdeljuje na vse, ki ji zagotavljajo politično moč. Z vidika podjetja pa prihaja do dvojne obremenitve, ki ne more biti produktivna: najprej preko davčnih obremenitev in potem preko usmeritve dela dobička v državni proračun (kar je posledica dejstva, da je država, ki je lastnik podjetja, upravičena do dobička). Poleg tega so možni tudi drugi obremenilni mehanizmi državnih podjetij, denimo naročene dokapitalizacije drugih državnih podjetij, ki so poslovno tako nezanimive, da druge možnosti pridobitve kapitala sploh nimajo (primer dokapitalizacije NKBM, ki jo je v času Pahorjeve vlade zaukazala Agencija za upravljanje kapitalskih naložb Republike Slovenije, AUKN).
V času recesije naj bi bila cena državnih podjetij prenizka, zato naj bi jih bilo nesmiselno prodajati. Namesto tega bi naj počakali na boljše čase, torej na fazo ekspanzije, ko naj bi bila cena podjetja dovolj visoka, da bi bila prodaja ekonomsko upravičena. Seveda pa, ko pride do faze ekspanzije, takšno podjetje nenadoma postane kokoš, ki nosi zlata jajca (v državni proračun), zato je takšno podjetje nesmiselno prodajati. S tem je sklenjen sprevrženi miselni krog nasprotnikov privatizacije.
Da bi razumeli pomen privatizacije, je potrebno argumentacijo zastaviti drugače. Ne glede na ceno, ki jo doseže podjetje v procesu privatizacije, je ključno zmanjšati stroške, ki nastanejo zaradi političnih intervencij v paradržavna podjetja in ki jih nosi celotno gospodarstvo. Drugače rečeno: ne glede na to, kako nizka bi bila cena prodaje NLB pred leti, bi takšna privatizacija preprečila politično in ekonomsko koncentracijo moči v rokah peščice, danes pa ne bi plačevali dokapitalizacij in pokrivali slabih kreditov, če bi to bilo na plečih zasebnih lastnikov.
80 81
O stranpoteh privatizacije
Stranpoti privatizacije so znane: prvič, prodaja podjetij osebam, ki imajo kriminalne in skorumpirane motive, in drugič, prodaja paradržavnih podjetij drugim paradržavnim podjetjem. Glede prvega lahko lastnik, ki prodaja, naredi bore malo, posebno če potrebuje kapital. Toda to ni problem prodajalca, to je problem pravne države. Če sta prodajalec in oblikovalec pravne države združena v isti osebi in obstaja realni problem prodaje podjetij kriminalnim združbam, potem je jasno, da imamo opravka s politiko, ki ji ne gre za pravno državo, ampak za vzpostavljanje pravil po nareku dominantnih paradržavnih podjetij. Privatizacija je torej mogoča samo, če je zagotovljen pogoj, da delujejo pravna država in regulatorji. V nasprotnem primeru bo prišlo do stroškov prilagoditve, ki bodo posledica delovanja kriminalnih združb v ekonomiji. Druga vrsta privatizacije, torej prodaja paradržavnih podjetij drugim paradržavnim podjetjem, pa ne more biti privatizacija, ampak je lahko zgolj računovodski hokuspokus s povsem verjetnim motivom pridobivanja rente. S tega vidika je še manj smiselno v tujini pri tujih vladah promovirati prodajo domačih podjetij tistim, katerih poslovni načrti so oblikovani po nareku politike. Tak primer je prodajanje slovenskih paradržavnih podjetij ruskim paradržavnim podjetjem.
O paradržavnih skladih
Republika Slovenija (torej vsi in nihče hkrati) je le izjemoma neposredni lastnik deležev podjetij. Praviloma so lastniki paradržavni skladi, kot sta SOD in KAD. Ti »skladi« pa po svoji naravni nikakor niso pravi skladi, saj ne izpolnjujejo temeljnega poslanstva, saj so namenjeni bodisi izplačilu zgodovinskih obveznosti (SOD) bodisi služijo kot del pokojninskega sistema (KAD). V svoji celotni zgodovini se naložbeni portfelji (lastniški deleži) niso spreminjali, ne glede na tržne rezultate podjetij, katerih (so)lastniki so, ampak glede na potrebe in intervencije politike. S tega vidika je edino mogoče pojasniti dejstvo, da taka sklada še vedno obstajata, čeprav sploh ne služita svojemu nominalnemu pomenu. Praviloma so, kadrovsko gledano, paradržavni skladi tudi politično obarvani in zelo malo je premisleka o ekonomskih ter finančnih razlogih za oblikovanje njihovih portfeljev. Naivno bi bilo torej misliti, da imamo opravka s finančnima skladoma v pravem pomenu besede ali pa, da sklada nista v tesni povezavi s politiko, oziroma da nista podaljšana roka politike. Pivovarska vojna za prevzem Pivovarne Union je razkrila prav to: SOD in KAD sta podaljšek politike in kot taka popolnoma nepotrebna, če ne želimo imeti opravka s politično dirigirano ekonomijo.
Problem konkurence
Slovenska politika upravlja z deleži podjetij, ki nudijo telekomunikacijske storitve, kredite za nakup počitniških paketov, avtomobilska zavarovanja, prodajo motornih goriv, prodajo kruha in pekovskih izdelkov, kopanje v toplicah, izdelavo barvil itd. Nesmiselno je trditi, da gre za storitve, ki so po definiciji javne dobrine, ali pa storitve, ki jih trg ne bi ponujal, če jih ne bi preko lastniške strukture vzpostavljala
politika. Potrebujemo zamenjavo konceptov: politika mora skrbeti za stabilnost sistema, ne pa, denimo, za zagotavljanje storitev mobilne telefonije. Za slednje več kot dokazano lahko poskrbijo podjetja, ki niso v državni, ampak zasebni lasti.
Pokrivanje ponudbe s paradržavnimi podjetji pa sproža tri mehanizme. Prvič, zaradi dokazane slepote regulatorjev so paradržavna podjetja lahko dominantna na trgih in izkoriščajo svojo moč, ali pa prihaja do kartelnih dogovorov (bančni sektor in mrežne industrije). Drugič, pristransko delovanje regulatorjev, pristransko oblikovanje zakonodaje in neučinkovitost pravne države pri obravnavi stranpoti paradržavnih podjetij je mogoče vzpostaviti samo zaradi tega, ker je v eni sami točki zgoščena politična in ekonomska moč. In tretjič, regulativno zapiranje meja in administrativna redundantnost vodita do pomanjkanja interesa tujih vlagateljev za vstope na slovenske trge, posledično je konkurenca na domačih trgih manjša, kot bi sicer bila, tržna dominacija paradržavnih podjetij pa izjemno močna.
Prehod v kolektivno odgovornost
Opuščanje regulatorskega nadzora, hkratna upravna in nadzorna prevlada politike v paradržavnih podjetjih ter zrušena pravna država prenašajo odgovornost za kršenje tržnega mehanizma v domeno neznanega. Kolektivna lastnina, s katero politika upravlja neposredno ali preko slamnatih paradržavnih skladov, zanika odgovornost pravih igralcev na trgu. V tem okvirju nikoli ne morejo nositi odgovornosti politično obarvane interesne skupine, ki so npr. preko paradržavnih bank dobile nepovratne subvencije v obliki slabih kreditov, niti te skupine rentnikov nikoli ne morejo odgovarjati za izčrpavanje podjetij. Če ne bi bilo politično upravljane državne lastnine, potem ne bi bilo mogoče, da bi se banke v kreditni politiki izpostavljale prekomernim tveganjem, tako kot so se, in tudi zasebni lastniki podjetij ne bi v nobenem primeru zniževali svojega dobička, zato da bi nekim tretjim strankam (rentnikom) omogočali poslovno aktivnost.
V okoliščinah, ko obstaja državna lastnina, s katero upravlja politika preko izjemno nepregledne sheme paradržavnih skladov, je najbolj enostavno zagotoviti rente politično obarvanim interesnim skupinam in najmanj mogoče je le-te poklicati na odgovornost. S privatizacijo se odgovornost ne more več kolektivizirati, saj morajo tisti, ki s podjetjem upravljajo, lastnikom odgovarjati.
V kontekstu slovenskega gospodarstva se pogosto uporablja argument, da ni nujno, da državna podjetja poslujejo slabše od zasebnih, problem je le v tem, da ključnih mest ne zasedajo najboljši. Morda na splošno ta trditev drži, vendar pa ne za Slovenijo. Namreč, slovenska paradržavna podjetja so slaba, politika kot njihov upravljavec pa je stalni vir težav. Kolektivizacija odgovornosti je ob nepreglednem načinu upravljanja paradržavnih podjetij ključni element, ki preprečuje normalno delovanje takih podjetij in povzroča popačenje celotne ekonomije.
Krščanski demokrati se zavzemamo za privatizacijo, ker ne verjamemo v politiko, ki preko upravljanja podjetij zagotavlja rento izbrancem na račun vseh preostalih.
82 83
Ocenjujemo, da so tveganja, ki nastajajo zaradi takšne gospodarske politike, tako resna, da lahko pomenijo zlom celotnega gospodarstva. Politične intervencije preko državne lastnine ne prinašajo novih delovnih mest in ne normalizirajo trgov, ampak vzpostavljajo korporativne obrazce delovanja, posameznikom pa ne omogočajo svobodne izbire. Še več, takšna ekonomska politika pomeni dobrobit za izbrance in prenos odgovornosti od posameznika na kolektivno, kar pomeni, da je vzpostavljen vzvod za nenehno uničevanje slovenske ekonomije.
Najzgovornejši primer je Mercator, ki mu je ravno država omogočila nastanek vertikalnih in horizontalnih integracij, s čimer je nase vezal dobršni del slovenske ekonomije, in to do te mere, da je danes samo od tega podjetja odvisna cela vrsta slovenskih gospodarskih panog. Ni odveč dodati, da so bile koncentracije mimo vseh regulativ in financirane s krediti iz državnih bank. To pa ne more biti način vzpostavljanja zdravega gospodarstva, saj cilj ekonomske politike ne more biti uničenje konkurence, zato da eno privilegirano podjetje doseže dominantni položaj na trgu, ampak vzpostavitev konkurence, ki omogoča svobodno izbiro in menjavo vsem udeležencem na trgu.
ZMANJŠANJE DAVČNE OBREMENITVE GOSPODARSTVA
Davki in svoboda
Glede na dejstvo, da obstaja družbeni konsenz, ki je kodificiran z ustavo, da obstajajo javne dobrine in storitve, je nemogoče pričakovati, da bi obstajala država, ki ne bi uvajala davčnega sistema, preko katerega bi financirala državno potrošnjo in državne investicije. Povsem mogoče pa je pričakovati, da se razvije ekonomska politika, ki davkov ne uporablja kot instrument financiranja javnih dobrin in storitev (ali pa imajo njeni izvrševalci prikriti interes, da je takšna fiskalna politika stroškovno neučinkovita), ampak kot instrument bodisi za izogibanje strukturnim reformam bodisi za pridobivanje politične podpore. Ravno zaradi tega je potrebno ločiti med davčno politiko, ki je normirana v smislu zagotavljanja javnih dobrin in storitev, in davčno politiko, katere namen je prerazdeljevanje, zagotavljanje prihodkov izbranim interesnim skupinam in popačenje trga.
Davki kot generator sive ekonomije
Davki predstavljajo v vsakem primeru konfiskacijo (zaplembo) zasebne lastnine, ne glede na to, v kakšni obliki se ta lastnina manifestira, najsi gre za premično ali nepremično premoženje ali pa finančna sredstva. Višji kot so davki in s tem obremenitev posameznikov in podjetij, manj so le-ti motivirani, da svoje transakcije opravljajo znotraj pravil, ki definirajo tržno igro. Povedano drugače, davki so eden izmed ključnih elementov vstopa na trg, saj njihova višina neposredno vpliva na poslovni izid podjetij. Nastavek sive ekonomije je zato neposredno povezan z višino obdavčitve, kar je bolj utemeljena razlaga kot pa trditev, da so ljudje pokvarjeni in zaradi tega ne želijo plačevati davkov ter se raje preusmerijo v sivo ekonomijo. V državah, kjer je delež sive ekonomije stabilen in visok, kot je to na primer v Sloveniji, je to lahko zgolj posledica visokih vstopnih ovir, pri čemer je ključna davčna obremenitev, in je mogoče le, če je pravna država tako slaba, da jo lahko takoj in celo bolj učinkovito nadomestijo neformalni dogovori, ki določajo trgovanje v območju sive ekonomije. Seveda pa siva ekonomija ni zgolj posledica teh dveh dejavnikov. Ne gre zanemariti niti administrativnih preobremenitev poslovnega okolja, birokratske neučinkovitosti in zapiranja trgov s pomočjo državnih intervencij (denimo koncesije za izbrance in izrivanje tistih, ki niso izbranci, s trga). Če torej slovenska politika želi legalizirati pomembnejši del sive ekonomije (kar pomeni, da jo potegne v področje, ki ga vzpostavlja pravna država, s čimer je deležna pravne zaščite za svoje transakcije), je ključno razmišljati o zmanjševanju davčne obremenitve tako na delo kot na dobiček.
84 85
Davčno obremenjevanje kot izgovor
Slovenska ekonomska politika se je transformirala v ekonomsko politiko, ki zavrača reforme, ki bi izločile politiko kot ključnega odločevalca v slovenski ekonomiji. Ker posledično vztraja na zagotavljanju vseh proračunskih transferjev in ker se zaradi slabih poslovnih rezultatov krčijo prihodki v proračun, lahko slovensko gospodarsko politiko označimo kot ekonomsko politiko kopičenja dolga in pridobivanja sredstev z davčnim obremenjevanjem. Vztrajanje pri prispevkih brez zgornje meje, novi višji davčni stopnji na delo, povišanju davka na dodano vrednost, vpeljavi davka na finančne transakcije in davka na nepremičnine kaže celotno podobo slovenske politike. Ta ni sposobna urediti poslovnega okolja, ki bi ustvarjalo rast dobičkov podjetij in posledično rast proračunskih prihodkov ter zaposlovanja (s čimer bi se zmanjšal pritisk na socialne transferje), niti ni sposobna izvesti javnofinančne konsolidacije na strani proračunskih odhodkov. Namesto tega z davčnim obremenjevanjem in najemanjem dolga v tujini naloge konsolidacije proračuna prenaša na podjetja in posameznike. Povedano z drugimi besedami, za politični status quo so potrebna finančna sredstva, ker pa teh ni in ker ne pride do javnofinančne konsolidacije, se je politika odločila, da morajo vsi preostali preko davkov financirati politično preživetje vladajočih koalicij, ki takšni politiki sledijo. Uvajati nove in višje davke, ker reforme niso popularne, je ekonomska politika, ki ne more prinesti izboljšanja poslovnega okolja. Po drugi strani ostaja živa keynesijanska fantazmagorija, da so višji davki potrebni, ker se tako pridobijo sredstva za državne investicije (te da nadomestijo izpad zasebnih naložb). O učinkovitosti takšne ekonomske politike, ki smo jo v Sloveniji imeli priložnost izkusiti, smo govorili že zgoraj. Vsekakor pa takšna politika temelji na nekaterih nerealnih predpostavkah, denimo da se pri državnem investiranju ne popači trg in se iz njega ne izriva konkurenčnih podjetij. Da vsak evro, ki ga prek davkov vzamemo podjetju in ga prenesemo v državne investicije, nima vpliva na investiranje in zaposlovanje podjetja, ki smo mu z davki vzeli ta evro. Ne nazadnje mora za kaj takega tudi veljati predpostavka, da država točno ugane tržne signale in vlaga v donosne panoge, v katerih se zaradi tovrstnih investicij ne tvori balonček. Tipične ideje o velikih projektih, s katerimi država ponovno zažene gospodarsko rast, so se v Sloveniji običajno končale ne samo pogubno za panoge, temveč tudi z razgrajevanjem pravne države (skorajda nekaznovani kartel izgradnje avtocestnega križa je zgovoren primer).
Tipično se postavlja trditev, da v času krize znižanje davkov ne prinese pomembnejšega povečanja proračunskih prihodkov, ali pa da znižanje davka na potrošnjo ne pomeni povečanja potrošnje. Trditev temelji na delnem opažanju, ki pa vodi do napačnega zaključka. Zakaj? V razmerah, ko so dobički podjetij zaradi recesije zmanjšani ali pa so v povprečju na ravni države zabeležene izgube, nižanje davčne stopnje res ne more pripeljati do višjih proračunskih prihodkov, toda to še ne pomeni, da takšna politika zmanjševanja davčne obremenitve nima vpliva na hitrost izhoda podjetij iz negativnih poslovnih izidov. Težko je namreč argumentirati, da nižji davek na dobiček ne omogoča povečevanja investicijskih zmogljivosti podjetij. Podobno je v primeru davka na potrošnjo. Če je zaradi recesije zasebna potrošnja nižja, stisnjena na minimum, potem višanje davka težko
vpliva na dodatno znižanje potrošnje. Deloma se ta davek absorbira v marže, s čimer skušajo podjetja zagotoviti vsaj predhodno raven potrošnje (prodaje), deloma pa se prenese na končne cene, ki jih plačujejo potrošniki, in sicer tako, da pri sebi naredijo realno prilagoditev (denimo dezinvestirajo iz trajnih dobrin, jih nadomestijo s cenejšimi, zmanjšujejo svoje varčevanje ali pa dezinvestirajo svoje finančne naložbe). Ugovor, s katerim se brani povečevanje davčne obremenitve za akumulacijo sredstev, ki bi bila usmerjena v keynesijanske projekte, je torej napačen.
Višji davki prinašajo večje tržne distorzije in imajo negativen vpliv na konkurenčnost
Povišanje in uvajanje novih davkov vedno s seboj prinese distorzije in popači informacijske signale, le-te prinašajo cene, ki se določajo znotraj svobodnih transakcij med kupci in prodajalci na trgu. Primer: nepremičninski davek bo na trgu najemniških stanovanj, tam kjer ni mogoče prenesti povišanja cene zaradi davkov v ceno, ki jo plača končni potrošnik (najemnik), absorbiran v maržo najemodajalca. S tem se bo znižal njegov donos pri oddaji stanovanja v najem, saj se mu bo zaradi nižjih prihodkov zmanjšal dobiček, kar pa neposredno vpliva na znižanje investicijskih potencialov najemodajalca oziroma na njegovo zmožnost amortizacije nepremičnine, ki jo oddaja. Podobno lahko v težave zaidejo tudi druge panoge, za katere je značilno, da davčnih obremenitev ne morejo prenesti v končno ceno, ki jo zaračunavajo uporabniku, ampak morajo znižati svoje marže. S tem pade donos v teh panogah in posledično se zniža njihova investicijska aktivnost, saj manjši donos implicira, da bi morala biti tudi obrestna mera za kredite, ki jih najemajo (in z njimi financirajo investicije), nižja, kar pa se ne more zgoditi usklajeno z uvajanjem davčnega bremena (povedano drugače, ne obstaja mehanizem, ki bi ta dva učinka povišal). S tem davčne obremenitve neposredno dušijo investicijsko aktivnost.
Davčne obremenitve popačijo tudi razmere na trgu dela, saj je davčno obremenjevanje dela preko poviševanja davkov ključni dejavnik, ki preprečuje povečanje števila delovnih mest, četudi za to obstaja realna potreba. Visoka razlika med bruto plačo, ki jo izplačuje delodajalec, in neto plačo, ki jo prejema delojemalec, kaže zgolj na težave pri najemanju nove delovne sile in skromnem izkupičku iz naslova opravljenega dela za zaposlenega. Naj razložimo: preko političnih intervencij se zmanjšuje iniciativa podjetij za zaposlovanje ter stiska zasebna potrošnja, ker se zaradi davkov na delo in prispevkov pritiska navzdol na neto plačo. Prav tako dvigovanje davkov na potrošnjo zmanjšuje kupno moč neto plače, s čimer se še dodatno stiska zasebna potrošnja na eni strani, na drugi strani pa tak mehanizem še zmanjšuje nabor za investicijska sredstva za podjetja, ki ne morejo davčnih povišanj prenesti v višje končne cene ali prevaliti na tista podjetja, ki so v dobaviteljski verigi pod takšnimi podjetji.
Posledica višjih davkov in prispevkov na delo je: ali prehod dela plačila na tako imenovani sistem izplačila na roko ali pa zaposlovanje na črno. V nobenem izmed
86 87
primerov pa davki niso realizirani zgolj zato, ker so previsoki in ker onemogočajo financiranje poslovnega procesa v podjetju. S tem pride do distorzije, po kateri so podjetja prikazana kot tista, ki izplačujejo minimalne plače in so tudi zaradi tega dostikrat obravnavana kot podjetja, ki potrebujejo subvencije za vzdrževanje svojega poslovanja, ali pa so posamezniki, ki delajo na črno, deležni instrumentov socialne politike s socialnimi transferji, pa čeprav to sploh ne bi bilo potrebno, če bi bili davki toliko nižji, da bi jih podjetja lahko legalno zaposlila.
Resne tržne distorzije in motnje v konkurenčnosti nastajajo, ko začne ekonomska politika posegati v gospodarstvo s podeljevanjem subvencij. Značilni mehanizem je sledeč: z davki se odvzame del sredstev podjetjem, ta sredstva pa se potem preko proračuna prenesejo na druga podjetja v obliki subvencij. Ta mehanizem je popolnoma nevzdržen z vidika, da se enemu podjetju z davki zmanjša investicijski potencial, njegovemu konkurentu pa se zaradi tega denarja (sredstev njegovega konkurenta) poveča investicijski potencial. Tehnično gledano to ni prav nič drugače, kot če bi podjetje svoji konkurenci odvzemalo dobiček in ga investiralo z namenom, da prav te konkurente premaga na trgu. Večina subvencij je usmerjena v tako imenovano povečanje tehnološkega potenciala slovenskih podjetij. Težava nastane, ko podatki o usmerjanju javnofinančnih sredstev pokažejo, da navkljub primerljivemu deležu sredstev za raziskave in razvoj v BDP rezultati nikakor niso primerljivi z nam primerljivimi državami, niti glede števila novih patentov niti glede deleža izvoza visokotehnoloških proizvodov v celotnem BDP.
Še ena težava nastopi, ko se subvencionira uspešna podjetja, ki nimajo težav z ustvarjanjem visokih dobičkov (naborom sredstev za investicije), ali pa podjetja, ki ne bi obstajala, če subvencij ne bi bilo, in so posledično permanentno odvisna od proračunskih sredstev. V prvem primeru je politika obdavčevanja z namenom subvencioniranja odvečna, v drugem primeru pa preprečuje nujno prestrukturiranje podjetij in vodi samo do točke, ko je še mogoče financirati poslovanje podjetij iz javnofinančnih sredstev (torej do trenutka, ko nastopi javnofinančna nestabilnost). Dobra podjetja imajo na voljo bančni sistem in najbolj čista rešitev je, da svoja investicijska sredstva pridobivajo ali z najemom kreditov ali pa z dokapitalizacijo, ne pa, da jih dobijo preko davkov, ki njihovim konkurentom zmanjšujejo donos in dobiček. Subvencioniranje slabih podjetij, ki jih je trg zavrnil in ki lahko na njem ostanejo zgolj tako, da jim država z javnofinančnimi sredstvi pokriva stroške poslovanja (in izgube), pa je ekonomsko neučinkovit, saj preprečuje prestrukturiranje podjetij, stroške iz naslova propada delovnih mest pa z odrivanjem v prihodnost vse bolj povečuje, s čimer potiska zaposlene v nemogoče življenjske okoliščine. Primer tekstilne tovarne Mura je tipičen primer iluzije, da lahko ekonomska politika s subvencijami rešuje poslovne težave podjetij. V zvezi s tem seveda ostaja vprašanje, koliko denarja je ekonomska politika z davki pobrala iz zdravih podjetij, zato da je omogočila te subvencije, in koliko manj delovnih mest ter investicij je bilo v podjetjih, kjer je prišlo do davčne konfiskacije.
V primeru, da deluje bančno-finančni sistem, ne pa, podobno kot v Sloveniji, kjer ga obvladuje politika, ki dodeljuje kredite izbranim interesnim skupinam, subvencije niso potrebne, ker je tako lastniška kot dolžniška sredstva moč dobiti na trgu in
po tržni ceni, ki ob odsotnosti političnih intervencij postavlja pravo oceno stroškov ter donosov investicij. Gospodarska politika s subvencijami v propadla podjetja zagotavlja kvečjemu ohranitev zanič delovnih mest, ki obsodijo celotne generacije na životarjenje.
Podoben problem predstavljajo z davki zbrana in z javnimi razpisi razdeljena sredstva za celo množico različnih programov, ki pripeljejo zgolj do obsežne prerazdelitve finančnih sredstev med davčnimi zavezanci in prejemniki subvencij (ali kako drugače poimenovanimi javnofinančnimi sredstvi) in do umetnega nastanka cele množice trgov, ki pred tem sploh niso obstajali.
Ekonomska politika poviševanja davkov torej duši gospodarsko rast, saj zmanjšuje investicijske potenciale podjetij, zavira zaposlovanje in stiska potrošnjo. Poleg tega davčne intervencije zaradi potrebe subvencioniranja izkrivljajo konkurenco na trgu in umetno oblikujejo trge, ki obstajajo samo, dokler traja politika subvencioniranja. Če to povežemo z nevzdržnim konceptom prisiljevanja davkoplačevalcev, da financirajo keynesijanske investicijske projekte, ki jih vodi država, s totalitarno naravo davkov ter prerazdeljevanja javnofinančnih sredstev ter z dejstvom, da se povišani davki zelo težko znižajo (ker se jim prilagodi tudi javna poraba), je očitno, da je vsaka sprememba v davčni politiki, ki omejuje svobodo in ki je vzpostavljena brez strukturnih sprememb za sproščanje podjetniških potencialov, napačna in zelo škodljiva politika. Ne nazadnje ima Slovenija zaradi takšne ekonomske politike sesut bančno-finančni sektor, zgodovinsko najvišje število brezposelnih, rekordno število stečajev podjetij in rekordno nizke dobičke podjetniškega sektorja, zgodovinsko visok dolg države na eni strani in nove ter višje davke na drugi strani.
Ali visoki davki res ustvarijo več pravičnosti?
Prvi argument za davke in prerazdeljevanje sredstev v gospodarstvu je, da je to v domeni pravičnega in kot tako civilizacijski dosežek. Progresivna davčna lestvica naj bi bila prav odraz te univerzalne pravičnosti. Tisti, ki zaslužijo manj, plačajo manjši odstotek svojega dohodka za davke na delo, tisti, ki zaslužijo največ, pa višji odstotek svojega dohodka za davke na delo. Posledica takšnega razumevanja sveta je progresivna lestvica obdavčitve.
Progresivna lestvica obdavčitve v praksi pomeni, da je odstotni del plače, namenjen davkom, tem višji, čim višja je plača. Še več, ker izračunavamo davek na delo v relativnih vrednostih, je končni znesek v absolutni vrednosti precej večji. V temu primeru je obdavčen čas tistega, ki nameni prosti čas za delo, in neobdavčen čas tistega, ki prosti čas v popolnosti izkoristi. Povedano drugače, če dve osebi opravljata enako delo za enako plačilo, pa prva oseba naredi osemurni delavnik in odide domov, druga oseba pa namesto tega dela naprej ter opravi še en delavnik, mora druga oseba zaslužiti več. Ker druga oseba zasluži več, mora plačati tudi višji davek. S tega vidika se zastavlja vprašanje: Ali lahko razglasimo za pravično ekonomsko politiko, ki sankcionira odločitev posameznika, da svoj prosti čas nameni delu? Ekonomska politika, ki je kaznovalna za vsakega, ki se prostovoljno
88 89
odloči za interakcije na trgu, nikakor ne more biti pravična. To velja tudi z vidika porabe javnih dobrin. Njihova poraba namreč ni odvisna od dohodka posameznikov, ampak je odvisna od nastanka potreb, torej povpraševanja. Povedano drugače, težko je razglasiti za pravično, če se financira proizvodnja dobrin in storitev po kriteriju povprečenja potreb, ne pa po kriteriju povpraševanja.
Koncept progresivne obdavčitve, ki naj bi ustvarjal dohodkovno približnost (enakost v skrajni različici), prav tako ne more predstavljati koncepta pravičnosti, saj dohodkovna enakost ali pa davčno vzpostavljanje plačnih razmerij ne more biti pravično, če temelji na konfiskaciji (zaplembi) legalno pridobljenih prihodkov, ki se potem preko davkov prerazdelijo. Bolj kot enakost dohodkov bi moralo ekonomsko politiko skrbeti, ali je poslovno okolje tako, da lahko nekdo znotraj pravno zamejenega trga v kratkem času napreduje od najnižjega do najvišjega dohodkovnega razreda, ne pa vzpostavljanje kastnih in razrednih delitev na podlagi fiksacije politike z idejo, kakšno je pravično razmerje med dohodki. Vsi rezultati dela in interakcij, ki so svobodni in znotraj okvira pravne države, so pravični. Prav tako mora biti davčna politika takšna, da ne zadržuje padca od najvišjega v najnižji dohodkovni razred. Davčno prerazdeljevanje dohodkov tudi preprečuje donos na tveganje, ki ga sprejema podjetnik, in ga obdavčuje samo na podlagi inovativnosti ter izvirnosti njegove ideje. Še huje, brutalnega obdavčenja je deležen, če posamezniki njegov produkt množično sprejmemo in se s tem ustvari veliko povpraševanje po njegovem produktu. V nasprotnem primeru, ko podjetniška ideja ne obstaja in jo posamezniki ne sprejmemo, običajno ekonomska politika zlorabi davke in jih prek subvencij nameni za financiranje podjetniške ideje, ki je nihče bodisi ne potrebuje bodisi ne sprejme. To pa je lahko pravično samo v docela sprevrženi družbi. Ker ne more biti pravično posegati v svobodo drugega samo zaradi tega, ker ima ekonomska politika zakonsko moč, da to stori, in potem zagotavljati blagostanje nekomu drugemu, prerazdeljevanje dohodkov iz dela ne more biti pravično. Prav tako, kot si politika mimo trga ne more izmisliti dohodkov posameznikov in jih oktroirati, tudi ne more zlorabiti davčne politike, da preko nje instrumentalizira svojo vizijo družbe ter izvaja socialni inženiring.
Davčni sistem tudi ni nadomestek za nedelujočo pravno državo. Če so doseženi nelegalno pridobljeni in zelo visoki dohodki, visoki davki preprečijo zgolj beg vsega, kar je predmet ekstremnega obdavčevanja, v davčno bolj prijazna okolja, in to je vse. Še vedno pa pravni sistem ne bo deloval. Vsaj sporno je, da politika predpostavlja, da je visok prihodek posledica zlobne narave posameznikov in goljufanja, zaradi česar instrumentalizira ekonomsko politiko, da mu zapleni vsak dohodek, višji od arbitrarno postavljene meje dovoljenega dohodka, ki jo je sama določila. Politika mora tudi razumeti, da samo upravlja s sistemom, ne pa, da poskuša spremeniti naravo posameznikov in zastopati moralne principe, ki jih samovoljno določi, in jih nato pretapljati v instrumente ekonomske politike.
Značilen argument za uvajanje in poviševanje davkov je sankcioniranje nezdravih navad posameznikov. Tako naj bi se tobačni izdelki, alkohol, hrana, ki povzroča težave s holesterolom, sladkorno boleznijo, itd., preko davkov podražila do te mere, da bi ljudje spremenili svoje navade. S tem naj bi se rešile težave, ki zadevajo zdravstvena tveganja. Realnost je taka, da posamezniki svojih navad ne zamenjajo
zaradi višjih cen dobrin in storitev, saj namesto tega preidejo na cenejše substitute (denimo nakupovanje tobaka), ali pa se preselijo na nelegalne trge (nakup doma proizvedenih alkoholnih pijač). Bistveno je razumeti, da je težava drugje, in sicer v nastankih nenormalnih stroškov zaradi sanacije zdravstvenega stanja, ki izhaja iz nezdrave prehrane. Če se to dogaja, potem je ključni mehanizem prenos odgovornosti zaradi nezdravega življenjskega sloga na posameznika, ki vztraja pri takšnem načinu življenja. Povedano drugače, če nekdo s svojim življenjskim stilom povzroča visoka tveganja v zdravstvenem sistemu, potem mora biti pripravljen tudi nositi odgovornost za takšno obnašanje in ustrezno financirati takšno tveganje. Politika bi se morala otresti iluzije, da so instrumenti ekonomske politike tudi instrumenti za zagotavljanje moralnih vrednot, ki jih sama oglašuje med volivci, in morala bi se upreti skušnjavi spreminjanja narave človeka ter se zavedati, da ni poklicana k temu, da razlaga človekovo naravo kot zlobno ter sprejema politiko kot edini način vzpostavljanja pravičnega in moralnega.
Davki ne zagotavljajo socialne politike
Socialno politiko zagotavljajo nova delovna mesta, poslovno okolje, ki omogoča kratko pot med rojstvom podjetniške ideje in njegovo formalizacijo v obliki podjetja, ter možnost hitrega prehoda med dohodkovnimi razredi, ki prepreči past revščine ali ostajanja na eksistencialnemu minimumu. V nobenem primeru tega ne more zagotoviti davčna politika skupaj s prerazdeljevanjem dohodkov. Prvič, če se s konfiskacijo lastnine kaznuje vse tiste, ki motijo politično moralo populističnih političnih strank, in se ta denar preko socialnih transferjev prenese do tistih, ki so zaradi slabega poslovnega okolja in sesedene pravne države obsojeni na zanič delovna mesta, to še ne pomeni, da je politika odigrala svojo vlogo in oblikovala sistem, znotraj katerega lahko vsak izkoristi svoje talente ali pa z nizkimi stroški preizkusi svojo podjetniško idejo. To pomeni zgolj, da je uspešne kaznovala, tistim, ki so obsojeni na slaba delovna mesta, pa je odmerila nekaj denarja, da bi v volilnem telesu ustvarjala vtis o pravičnosti. Vsa hipokrizija takšne ekonomske politike se skriva v dejstvu, da je uporabljena skorajda v celoti takrat, ko je politika nesposobna narediti strukturne reforme in ubere najlažjo pot prerazdeljevanja dohodkov. Tipični primer norčevanja je bil primer tekstilnega podjetja Mure – ko igra pokrivanja izgub s subvencijami in usmerjanja socialnih transferjev ni bila več mogoča, se je enostavno zaključila, skoraj vsi zaposleni pa so postali brezposelni. V vseh letih, ko je potekalo subvencioniranje in podeljevanje socialnih transferjev, se razmere v ekonomiji niso izboljšale niti malo, kar je pripeljalo do tega, da novih delovnih mest za vse tiste, ki so jih v tekstilnem podjetju izgubili, ni bilo. Da bi bilo norčevanje iz lastnih državljanov še večje, jih je ekonomska politika preusmerila na novo vrsto socialnih transferjev (nadomestilo za brezposelnost in socialno pomoč), ki so jo spet financirali preko davkov s konfiskacijo sredstev preostalih – še zaposlenih in poslujočih. Že zgolj v tem mehanizmu se razkrije celotna perverznost ekonomske politike prerazdeljevanja dohodkov in davčne politike, ki pa se brez sramu razglaša za socialno politiko.
90 91
Drugič, davčna obsodba uspešnih je enaka izgonu dela prebivalstva v tujino, ne pomeni pa prav ničesar za izboljšanje položaja tistih, ki so na socialnemu dnu. Še več, izgon takšnih posameznikov naglo krči možnost prelivanja podjetniških idej v delovna mesta, ki bi dejansko lahko bila taka, da nekateri ne bi bili obsojeni na zanič delovna mesta, na katere jih obsodi ekonomska politika z mehanizmom subvencioniranja. Povedano drugače: vse tiste skupine, ki okarakterizirajo uspešne posameznike za pokvarjence, ki jih je potrebno z visokimi davki kaznovati, istočasno pa preprečujejo razpad slabih delovnih mest in nastanek dobrih, tako da zagovarjajo subvencije in prerazdeljevanje dohodkov, pri tem pa jim je malo mar, ali podjetniška aktivnost in investiranje sploh še obstajata, so najbolj pokvarjeni politični kalkulanti.
Tretjič, podatki kažejo, da socialna politika še vedno ni socialna politika, četudi je davčna obremenitev največja možna in če so vsi, ki izgubijo delo, na permanentnih socialnih transferjih. Tak sistem se namreč konča takoj, ko javnofinančni položaj ne omogoča vzdrževanja iluzije o socialni naravi takšne ekonomske politike. Ko pride do razočaranosti in delovnih mest še vedno ni, kakšno notacijo ima potem obremenjujoča davčna politika? Uničevanje vseh preostalih, ki jih slabe ekonomske razmere in neobstoječa ekonomska politika (ali pa ekonomska politika družbenega eksperimentiranja), še ni uničila?
In četrtič, najbolj zloglasne zlorabe sredstev, zbranih z davki, se običajno zgodijo v zadnjih letih mandatov koalicijski vlad (ob pogoju, da je ekonomija v ekspanzivni fazi poslovnega cikla), ko se dobesedno zgodi kupovanje volilnih glasov z nediskriminatornim proračunskim financiranjem najrazličnejši storitev ali dodatnimi socialnimi transferji. Take obljube spet ne morejo biti del socialne politike, saj se zgolj prerazdeljujejo sredstva, za katera pa ni nujno, da bodo sploh obstajala v recesivni fazi poslovnega cikla. Ker posamezniki te dodatne dohodke, ki jih ponuja ekonomska politika, vračunajo v svoje načrte potrošnje, je povsem jasno, da njihovo krčenje ne more imeti pozitivnega učinka. Povedano drugače, za kratkoročne namene maksimiranja števila političnih glasov nastajajo nerealne obljube, ki se financirajo tako, da obremenjujejo celotno ekonomijo, poleg tega pa so transferji tako nediskriminatorni, da zmanjka sredstev za tiste, ki so, ne po svoji krivdi, v položaju, v katerem potrebujejo pomoč.
Krščanski demokrati menimo, da je politika davkov instrument za zagotavljanje stroškovno učinkovitega financiranja dela državne uprave ter tistih dobrin in storitev, ki imajo lastnosti javnih dobrin in storitev, zanje pa velja družbeni konsenz, da takšna definicija obvelja. Odklanjamo davčno politiko kot manipulacijo z volivci, ne pristajamo na politiko državnih intervencij preko subvencioniranja in ne sprejemamo teze, da je prisilno izenačevanje dohodkov preko davčnega obremenjevanja nadomestilo za instrumente pravne države in način zagotavljanja pravičnosti. Zavračamo davčno politiko kot instrument spreminjanja narave človeka in ne pristajamo na to, da je davčna politika nadomestilo za strukturne reforme ter ključni mehanizem za reševanje delovnih mest in brezposelnosti.
Vloga finančnih trgov v gospodarstvu
Finančni trgi igrajo v tržnem gospodarstvu ključno vlogo za delovanje samega sistema. So najboljši način vrednotenja finančnih instrumentov, od kapitala do dolga podjetij ali držav.
Ko se podjetnik odloči za širitev svoje proizvodnje, storitev oziroma dejavnosti, ima na voljo več virov financiranja. Prvi in v Sloveniji najbolj pogost je bančno posojilo. Alternativa kreditu je prodaja obveznic na trgu, kar je zelo priljubljeno na bolj razvitih trgih, kakršna sta v ZDA in VB. Velikokrat pa podjetnik potrebuje dodatni kapital, ki mu bo omogočil širitev. Tega mala podjetja v večini primerov pridobijo sama od sorodnikov in prijateljev oziroma od zasebnih investitorjev (zasebni kapital). Če pa je podjetje malce večje, pa je najboljši vir pridobivanja kapitala borza. V razvitem svetu se velik delež podjetij odloča za zbiranje kapitala od investitorjev preko borz (na svetu je več kot 80 tisoč podjetij, ki kotirajo na borzah).
Vloga bank
Naloga bank v gospodarstvu je optimalno razporejati sredstva med varčevalci in iskalci sredstev oziroma posojilojemalci. Vloga banke je, da financira tiste projekte, ki imajo najvišjo verjetnost, da bodo dobičkonosni in bodo posledično odplačani. S tem si lahko banka zagotovi dobiček, ki ga ustvari z razliko med obrestnimi merami, ki jih daje varčevalcem, in obrestmi, ki jih zaračunava kreditojemalcem.
Poleg kreditiranja gospodarstva in gospodinjstev je vloga bank tudi posredništvo oziroma prevzemanje tveganj. Eno takšnih prevzemanj tveganj je ponujanje zavarovanj podjetjem pred valutnimi tveganji in tveganji sprememb cen surovin. Ta del je za banke relativno brez tveganj, saj lahko vsa prevzeta tveganja prenesejo na finančne instrumente, torej se zavarujejo.
Tista najosnovnejša funkcija bank, velikokrat vzeta kot samoumevna, pa je plačilni promet. Možnost plačevanja preko položnic, kreditnih in debetnih kartic je ožilje gospodarstva, brez katerega bi sistem v trenutku zastal. Zelo pomembno je, da so zaradi te funkcije (in ostalih) banke stabilne ter imajo dovolj kapitala za normalno poslovanje, ne glede na stanje v gospodarstvu.
Stabilnost bančnega sistema
Po svetovni finančni krizi leta 2008 se je veliko razmišljalo o optimalnem sistemu, ki bi zagotovil dolgoročno stabilnost bančnega sistema, in v dobrih časih ne bi oviral dobičkonosnosti bank, v času kriz in recesij pa bi zagotavljal dovolj močan obrambni mehanizem pred izgubami, ki lahko pripeljejo banko v bankrot.
92 93
Ustanovljen je bil skupni evropski bančni regulator, ki bo postavil pravila, podobna pravilom Basel III, ki so strožja glede višine kapitala. Tako bodo davkoplačevalci v prihodnje bolj varni in jim ne bo treba dokapitalizirati propadajočih bank.
Nagrajevanje menedžmenta – moralni hazard
Kljub večjemu kapitalu v bankah pa je potrebno dati menedžmentu pravilne spodbude, da ne bo prišlo do odvečnega nagnjenja k tveganju. Naloga lastnika podjetja je, da uravnovesi svoje interese z interesi menedžmenta, vendar je zaradi slovenske zakonodaje to nekoliko teže narediti: če želi lastnik nagraditi menedžment, ga mora denarno in ne more uporabiti nagrad v obliki opcij, ki imajo vrednost le v primeru dobrega poslovanja banke. Opcija pomeni, da je menedžment nagrajen z delnicami podjetja le v primeru, da vrednost delnice naraste nad določeno vrednost (cena je določena v opciji). Vrednost delnice pa naraste le v primeru pozitivnega poslovanja podjetja.
Dodatni dolgoročni interes menedžmenta je dosežen z omejitvijo, kdaj lahko tako pridobljene delnice na trgu prodajo. V zahodnem svetu se ponavadi uporablja razpon 5–10 let, kar pomeni, da bo menedžmentu v interesu stabilno poslovanje podjetja tudi v daljši prihodnosti, ne samo v naslednjem četrtletju ali letu. S tem se lahko v veliki večini znebimo moralnega hazarda, ki je velik krivec za nastalo krizo slovenskega bančnega sistema.
Ker pa je v Sloveniji prihodek zaposlenih obdavčen z eno najvišjih stopenj na svetu (če primerjamo, kakšen delež si vzame država, če želimo zaposlenemu plačati visoko plačo, recimo 100.000 evrov letno), je uporaba opcij za nagrajevanje še toliko bolj primerna. Strošek podjetja oziroma banke je tako lahko močno nižji, pa tudi menedžment bo iz te nagrade lahko po prodaji delnic na trgu iztržil veliko več.
Investicije in davki
Kakršnokoli omejevanje ali obdavčevanje delovanja trga je nesmiselno iz več razlogov. Prvi je zagotovo ta, da bodo podjetja na takšen način lahko zbrala manj sredstev na trgu in bodo spet preveč odvisna od bank. Davek na transakcije na trgih bi omejil oziroma podražil investicije do te mere, da bi trgi lahko postali neučinkoviti, kar pa znova pomeni slabše stanje gospodarstva in tudi gospodinjstev.
Prepričanje, da je vlaganje oziroma trgovanje na borzah le nekakšna velika špekulacija ali celo loterija, kjer nekateri služijo ogromno denarja na izgubo celotne družbe, je popolnoma neutemeljeno. Prav velika aktivnost na trgih lahko podjetju ali državi omogoči pridobivanje sredstev takrat, ko jih najbolj potrebujeta. Ko se je v letu 2013 Slovenija zadolževala, so bili prav ti špekulanti pripravljeni posoditi tako tvegani državi svoja sredstva, da lahko uredi svoje težave v gospodarstvu in predvsem bančnem sistemu.
UČINKOVITEJŠA JAVNA UPRAVA
Neučinkovitost državne uprave je tipično povezana z dvema procesoma: s političnim trgom, ta je pod vplivom interesnih skupin, ki sprevračajo ter skorumpirajo proces delovanja zakonodajne, izvršilne in sodne oblasti z namenom doseganja dobička na račun izogibanja tržni konkurenci, in z odsotnostjo procesov, ki bi v javni upravi omogočali učinkovit nadzor, nagrajevanje in povrnitev škode, nastale zaradi malomarnosti in nedelovanja državne uprave.
Poenostavitev postopkov
Interesne skupine in rentniki lahko najbolje uveljavljajo svoje interese v državah, kjer je način oblikovanja in sprejemanja zakonodaje nepregleden ter odprt za nelegalno lobiranje. Povedano drugače: čim manj jasen je način, kako se je oblikovala zakonodaja in kje so viri sprememb, tem laže je modificirati zakonodajo, tako da zagotavlja rento interesnim skupinam. V Sloveniji sicer obstaja institut obveznega poročanja o lobiranju, vendar pa številke kažejo, da prijavljenih stikov lobiranja skorajda ni. Slednje pa je daleč od resnice. Razkorak med skorumpiranostjo postopkov in procesov ter javno prijavljenim lobiranjem je tako velik, da je popolnoma jasno, da je slovenski mehanizem nastajanja in sprejemanja zakonov popolnoma nepregleden. Posledica je uničenje trga, saj se lahko večji donosi kot na trgu dosežejo, če je zakonodaja ukrojena na poslovne strategije interesnih skupin. Če so te interesne skupine ugnezdene v državnih podjetjih, s katerimi upravlja politika, tako kot je to praksa v Sloveniji, potem je popolnoma jasno, da takšen sistem ne more biti stabilen. Če sistem ni stabilen, pa je jasno, da politika in javna uprava ne opravljata nalog, ki bi jih po definiciji morali. V praksi velja aksiom, bolj kot je administrativni okvir reguliran, več je možnosti za pojav korupcije na vseh ravneh izvajanja regulacij.
Večja preglednost delovanja
V Sloveniji je Banka Slovenije kot del državne uprave zadolžena za zagotavljanje stabilnosti bančno-finančnega sistema. Upoštevajoč dejstvo, da je bilo mogoče koncentrirati, monopolizirati, prevzeti in skorumpirati večji del slovenskega gospodarstva, tako da se je obvladalo državne banke, je jasno, da je Banka Slovenije slamnati regulator, uporabljen kot lažna institucija, ki naj bi na videz regulirala bančno-finančni trg, dejansko pa je preko političnega upravljanja dominantnega deleža bančnega trga, ki ga predstavljajo podjetja v lasti države, regulacija potekala preko največje državne banke. S tem se je izkazalo, da je državno lastništvo, ki omogoča politično upravljanje, dejanski regulator, katerega cilji niso konkurenčni trg ter najboljše storitve za posameznika in podjetja, temveč izpolnjevanje ciljev interesnih skupin, ki so blizu politiki. Povedano drugače, Banka Slovenije je
94 95
regulirala vse banke, razen tistih, s katerimi upravlja politika, zato posledično ni regulirala ničesar, saj je pravila delovanja bančnega trga določala banka, s katero je upravljala politika. Če preko državne lastnine s podjetjem, ki je dominantno na trgu, upravlja politika, potem je jasno, da je moč regulatorjev izničena.
Podobne težave zasledimo tudi v primeru, da konkurenčno strukturo zagotavljajo, denimo, regulatorji, ki skrbijo za stabilnost tržnega sistema, npr. institucija, ki varuje konkurenco. Če na trgih prevladujejo državna podjetja, ki so preko interesnih skupin ključna za delovanje političnih strank, potem takšna konstelacija ne more voditi drugam kot v nevtralizacijo regulatorjev na trgih, v preprečevanje konkurence podjetjem v zasebni lasti in zapiranje meja za tuje konkurente. Primeri koncentracij Pivovarne Laško, Pivovarne Union in Mercatorja to tezo potrjujejo. APLIKACIJA
GOSPODARSKEPOLITIKE NA NEKATERE SISTEME
6.
96 97
Upoštevajoč filozofske in empirične ugotovitve prinašamo krščanski demokrati drugačno videnje ekonomije in posameznih ekonomskih podsistemov. V nadaljevanju ponujamo preoblikovanje pogleda, drugačno vizijo sveta in ukrepe, ki so usmerjeni v izboljšanje blaginje, zagotavljanje svobode posameznikov ter nastanek družbe, ki temelji na svobodnih in odgovornih posameznikih, ki jih politika ne obravnava več kot zlobne, neodgovorne in nesposobne. Prinašamo predloge in vizijo za politiko, ki ne utemeljuje suženjskega odnosa do državljanov in ki odklanja ter preganja vse skorumpirane interesne skupine.
DRŽAVNA UPRAVA IN REGULATORNI SISTEM
Uveljavi naj se osebna odškodninska odgovornost za primere, ko je državna uprava dokazano kriva za nastanek poslovne škode. V državni upravi je potrebno izvesti procese optimizacije ter odpraviti nepotrebne in podvojene institute, ki povzročajo nenormalne časovne in stroškovne zahteve, podjetniškemu sektorju pa delajo škodo. Čeprav o tem govorijo vse slovenske politične stranke, pa se krščanski demokrati zavezujemo, da bomo uveljavili koncept odškodninske odgovornosti in sistem nagrajevanja ter omogočili odpuščanje v javni upravi, s tem pa odpravljali ozka grla v državni pravi. Sistem optimizacije ni neznan, obstaja že dolgo in vsaka politična stranka, ki ga ali zavrača ali pa ne izvede, je po naravi stvari zgolj podaljšek rentnikov. Krščanski demokrati to nismo, zato bomo te naloge imeli za prednostne.
Vztrajali bomo pri popolni transparentnosti zakonodajnega postopka in pri javnem objavljanju avtorjev pobud zakonodajnih sprememb ter amandmajev. S tem bomo interesnim skupinam preprečili vsiljevanje sprememb pravnega reda v procesu nelegalnega lobiranja. Politična stranka, ki ji ni do tega, da bi obstajala popolna transparentnost postopka oblikovanja zakona, je, logično, zgolj podaljšek rentnikov.
Ključno za sprostitev podjetništva je, da je državna uprava izvajalec regulacij in tisti sistem, ki omogoča izvrševanje zakonov ter predpisov, na čemer temelji stabilnost celotnega sistema. S tega vidika se krščanski demokrati zavezujemo, da bomo prevzemali vse dobre prakse iz tujine, odpravljali zakonske omejitve povsod, kjer se posamezniki lahko prostovoljno dogovorijo med seboj, in odpravljali izvrševanje neučinkovitih nadzorov, katerih posledica je zgolj povečevanje stroškov poslovanja. Prenovili bomo zakonodajo, ki neposredno ovira podjetnost, ustvarjalnost in gospodarski razvoj in je nastala na podlagi lobiranja zainteresiranih posameznikov ali skupin, da bi si tako pridobili privilegiran ali ekskluziven gospodarski položaj ter ekonomsko moč.
Za normalno delovanje regulatorjev je odločilna enostavnost in izvedljivost postopkov, zato bomo krščanski demokrati stremeli k poenostavljanju in ne k hiperregulaciji, ki zgolj zvišuje stroške delovanja regulatorja, poslovanja podjetij in odprtost za korupcijo. Krščanski demokrati trdimo, da regulatorji ne morejo biti politično neodvisni, njihova moč oziroma sposobnost zagotavljanja stabilnosti sistema pa bo nična, vse dokler politika upravlja s podjetji, ki predstavljajo dominantne igralce na trgih.
BANČNO-FINANČNI SEKTOR
Na podlagi tega, kar smo zapisali v filozofskem in empiričnem delu programa, krščanski demokrati predlagamo zaustavitev reševanja državnih bank z davkoplačevalskim denarjem. Predlagamo, da se državne banke bodisi prodajo v celoti bodisi se jih pošlje v stečaj, kajti če ni kupca, ki bi takim bankam sploh pripisal kakršnokoli vrednost, potem take institucije niso primerne za nič drugega kot za stečaj. Ker projekta slabe banke ni mogoče zaustaviti, se zavezujemo, da bomo sprožili postopke prodaje takoj, ko potečejo vsi roki, s katerimi je omejeno delovanje slabe banke.
Bančnega sektorja ne razumemo kot ključni element preživetja slovenskega naroda, ampak zgolj kot eno izmed mnogih panog v gospodarstvu, zato tudi nikoli ne bomo sodelovali pri klasifikaciji banke kot nečesa, kar naj bi bilo sistemskega ali pa nacionalnega pomena. Za nas sta nacionalnega pomena blaginja in svoboda odgovornih posameznikov. Naše videnje sveta ne temelji na oblikovanju politično oktroiranih sistemov, ampak na posameznikih.
Krščanski demokrati se v celoti odpovedujemo aktivnemu upravljanju z bančnim sistemom. Regulacija bančnega sistema je v vseh normalnih ekonomijah, ki ne temeljijo na političnem intervencionizmu, v rokah centralne banke. Prav tako je odgovornost za normalno delovanje bančnega sektorja v rokah centralne banke oziroma monetarne politike.
Neuspešnih podjetij, ki so jih zavrnili kupci njihovih storitev oziroma po katerih storitvah ni povpraševanja, politika ne more reševati s svojimi intervencijami in z davkoplačevalskim denarjem. Vsak evro, ki se preko davkov prelije v reševanje s politično intervencijo, pomeni za evro manj delovnih mest in naložb v gospodarstvu. Banke, tako kot katero koli drugo podjetje, niso v drugačnem položaju. Če so državljani zavrnili banko, je z njihovimi sredstvi ne nameravamo reševati, če je banka namesto navadnih državljanov servisirala interesne skupine, saj se potem lahko slednje svobodno odločijo, da same rešujejo banko.
KONKURENČNOST GOSPODARSTVA IN KONKURENCA NA TRGU
Krščanski demokrati ne izhajamo iz predpostavke, da so posamezniki zlobni. Trdimo, da posamezniki kot svobodne in odgovorne osebnosti na trgu preverjajo rezultate svojega dela in da menjava omogoča vrednotenje dobrin ter storitev, ki so posredovane v menjavo. Krščanski demokrati konkurenčnost v prvi vrsti vidimo kot svobodno interakcijo med posamezniki, ta je omejena s pravili tržne igre, ki jih vzpostavljajo regulatorji. V drugi vrsti razumemo konkurenčnost kot nekaj, kar povečuje blaginjo posameznikov. Da bo ekonomija lahko konkurenčna, je potrebno najprej zagotoviti delujočo javno upravo in učinkovito delovanje regulatorjev.
98 99
Krščanski demokrati se ne bojimo tujcev. Za nas nacionalnost lastnika podjetja, ki deluje v Sloveniji, ni nadomestilo za pravno državo. Še več, krščanski demokrati odklanjamo nadomeščanje učinkovite pravne države s politično ustreznim nacionalnim predznakom lastništva podjetij. Središče naše ekonomske politike bo na delujoči pravni državi in na učinkovitih regulatorjih. V razmerah, ko je v domačem gospodarstvu ostalo zelo malo kapitala in ko je brezposelnost zelo vztrajna ter visoka, se bomo trudili, da odpremo čim več delovnih mest, tako da v Slovenijo povabimo čim več tujega kapitala. Krščanski demokrati trdimo, da se investitorji, ne glede na nacionalnost, vedno prilagodijo učinkovitosti pravne države. Ker ne želimo biti znani kot država, v kateri se odlično počutijo skorumpirani in s kriminalom obremenjeni investitorji, bomo naredili vse, da bo naša pravna država takšna, da bodo vsem jasna pravila tržne igre in njihove posledice.
Krščanski demokrati prav tako trdimo, da navadna podjetja ne morejo tekmovati s tistimi, ki so v državni lasti, in to ne zato, ker bi bila slabša, ampak zato, ker imajo podjetja, s katerimi upravlja država, privilegiran položaj na trgu. Posledice so sesutje pravnega sistema in neučinkoviti regulatorji. Umik politike iz gospodarstva je naš predlog za normalizacijo ekonomije. Ni normalno, da obstajajo državno fiksirane cene pogonskih goriv in samo en trgovec s pogonskimi gorivi. Ni normalno stanje, če je skoraj nemogoče konkurirati v celi vrsti gospodarskih panog, ki nimajo popolnoma nič z zagotavljanjem javnih dobrin in storitev. Za nas ni normalna konkurenca, da obstajajo kartelni dogovori, nedefinirane cene dobrin in storitev ter panoge, v katere tuji investitorji ne morejo vstopiti (primer pivovarske vojne med Pivovarnama Laško in Interbrew).
Krščanski demokrati na konkurenco ne gledamo kot na nekaj, kar je dobro zato, da se preko davkov napolni državni proračun. Ravno obratno, prepričani smo, da v procesu konkurence, ki omogoča izmenjavo dobrin in storitev med svobodnimi posamezniki, prihaja do povečevanja blaginje posameznikov, z njihovo udeležbo na trgu pa do porajanja podjetniškega duha. Zato rezultatov konkurence ne razumemo kot odlične priložnosti za visoko obdavčitev, ampak želimo, da obdavčitev ne uniči podjetniškega duha, ki je ključen za konkurenco oziroma delovanje na trgu.
Ker krščanski demokrati nimamo za cilj prelivanja davkoplačevalskega denarja v politične projekte, ki so zagotavljali rente interesnim skupinam, ampak je naš cilj blaginja posameznikov, trdimo, da s pomočjo večje konkurenčnosti nastaja blaginja in da je večja konkurenčnost možna le, če ni davčnih preobremenitev. Zato se zavezujemo, da bomo opustili idejo reševanja velikih političnih projektov, s čimer bomo lahko prenehali s trendom davčnega preobremenjevanja in začeli z davčnim sproščanjem. Krščanski demokrati ne moremo sprejeti dejstva, da podjetje ne more nekoga zaposliti samo zaradi tega, ker država zahteva tako visoke davke, da postane zaposleni tako drag, da je njegova zaposlitev nemogoča. Ker je država v tem primeru težava, se mora ta rešiti tako, da se davčno razbremeni delo.
Krščanski demokrati trdimo, da država ne bi smela ljudi siliti v tako imenovane »slabe službe«, torej zanič delovna mesta, ki posameznike obsojajo na životarjenje. Posledično se odpovedujemo mehanizmu subvencioniranja neobstoječih delovnih mest in z uničenjem sistema subvencioniranja raje izvedemo davčno razbremenitev
dela in kapitala, s čimer omogočimo konkurenčnost podjetij ter nastajanje novih delovnih mest, ki lahko nadomestijo ta zanič delovna mesta.
Krščanski demokrati se odpovedujemo totalitarnim navdihom in političnim intervencijam, ki bi na račun vseh preostalih vzpostavljala prednostne panoge. Krščanski demokrati ne menimo, da so, denimo, turistična podjetja ovira za prehod v visokotehnološko družbo. Menimo, da lahko znotraj pravil tržne igre vsak proizvaja, kar hoče, in nihče ne more postati preferenčen v imenu politično oktroiranega razvoja. Krščanski demokrati tako politiko zavračamo, ravno tako kot zavračamo njeno najbolj radikalno in totalitarno obliko, kot je bila, denimo, planska industrializacija Slovenije po drugi svetovni vojni.
Krščanski demokrati trdimo, da je model uničevanja konkurence in vzpostavljanja nacionalnih šampionov pripeljal Slovenijo do ekonomskega kolapsa, zato se bomo vedno zavzemali, da se takšen koncept ekonomske politike nikoli več ne ponovi. Vsak ima pravico nastopati na trgu in nihče ne more biti podrejen nikomur. Za nas je bila lekcija državnega lastništva v kombinaciji z izločanjem zasebnih podjetij popolnoma jasna.
POKOJNINSKI SISTEM
Na področju pokojninske problematike krščanski demokrati zahtevamo dolgoročno vzdržen, zaupanja vreden in pravičen sistem, ki se ne bo pod vsako vlado znašel na robu vzdržnosti. Zahtevamo pokojnine, ki ne bodo odvisne od gospodarske kondicije države in demografskega trenda, ampak od našega dela in višine vplačil.
Obstoječi pokojninski model, ki ga je leta 1880 zasnoval Otto von Bismarck, je treba nadomestiti z novim, drugačnim. Izhajal je namreč iz ključnih predpostavk, ki so danes usodno drugačne. Demografija je bila takrat v ekspanziji, Bismarck pa je že tedaj kljub veliko krajši pričakovani življenjski dobi starostno mejo za upokojevanje postavil pri 70 letih starosti za oba spola.
Krščanski demokrati se zavedamo, da demografskega pritiska, kakršen se obeta, pokojninski sistem ne bo zmogel in da te težave ne more odpraviti niti nenadna vrtoglava gospodarska rast, saj bo razmerje med upokojenci in zavarovanci še pred letom 2040 znašalo 1:1. Zato se zavzemamo za celovito prenovo pokojninskega sistema in ne zgolj za tehnične popravke obstoječega sistema, ki je nevzdržen.
Zavzemamo se za očiščenje pokojninskega sklada vseh nezasluženih, ugodnejših pokojnin, pridobljenih pod posebnimi pogoji, ki predstavljajo že 10 % stroška vseh pokojnin. Te naj se prenesejo v breme proračuna, tako kot socialni transfer pokojninskega sklada, ki prav tako predstavlja že približno 10 % deleža vseh odhodkov ZPIZ. Prepričani smo, da do socialno prikrajšanih in zaslužnih za državo niso odgovorni zavarovanci pokojninskega sistema s svojimi vplačili za pokojnino, ampak država s proračunom.
100 101
Krščanski demokrati se zavedamo pomena in potrebe po transparentnosti, s tem pa zaupanja v pokojninski sistem. Za nas je v danih okoliščinah, ko obstajata izjemen odpor do tržnega gospodarstva in ekstremna nagnjenost h korporativistični in centralnoplanski ekonomski politiki, švedski sistem virtualnih računov optimalna rešitev za pokojninski sistem.
Pokojninski sistem mora biti tudi učinkovit. Zato krščanski demokrati predlagamo krepitev kapitalsko kritih varčevanj (drugi in tretji steber). Ključna razlika med kapitalsko kritim varčevanjem in sistemom pay-as-you-go, kakršnega imamo danes, je v varčevanju, ki prinaša tudi obresti, medtem ko obstoječi sistem obresti ne pozna, ker v tekoče pokojnine le prelije tisto, kar sproti pobere. Prednost kapitalskih varčevanj je tudi dednost takšne police. Tega pa v nasprotju s praksami ostalih političnih strank ne nameravamo podpirati z novimi subvencijami, ampak z ureditvijo razmer na bančno-finančnih trgih v smislu odprave neučinkovitih regulacij in aktiviranja učinkovitih.
ZDRAVSTVENI SISTEM
Razvoj zdravstva poteka tako hitro, da se nobena napredna demokratična država, ki ima vizijo, ne more odreči načrtovanemu in usmerjenemu ter dobro uravnavanemu vložku zasebnega kapitala v zdravstveni sistem. Napredek v medicinski tehnologiji ter staranje prebivalstva povzročata v zdravstvu vse večje stroške.
Krščanski demokrati ne pristajamo na to, da je zdravje vseh državljanov in državljank v rokah enega in edinega financerja, ki se imenuje Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS). Takšna ureditev, ko obstaja en sam zdravstveni sklad, iz katerega se financira zdravstvo, je edinstvena v evropskem merilu. Ne samo, da drži za talce vse državljane ter državljanke, ampak tudi onemogoča izbiro zdravstvenega zavarovanja in ohranja vse neučinkovitosti financiranja. Takšna ureditev povzroča neodgovornost pri dodeljevanju finančnih sredstev, saj sanacijo primanjkljajev ZZZS vedno financira državni proračun.
ZZZS je s 2,3 milijardama evrov letnih prihodkov eden največjih finančnih skladov v državi, vendar je nadzor nad njim zelo slab, v večini primerov ZZZS nadzira samega sebe in tudi sam sebi določa regulatorni okvir. Krščanski demokrati ne moremo sprejeti dejstva, da imajo tako slabo kontrolirane institucije tako veliko odgovornost za zdravje vseh. Tipično se monopol ZZZS odraža v odsotnosti stroškovne kontrole pri naročilih zdravil in tehničnih pripomočkov ter opreme, ignorirajo se farmakoekonomski učinki zdravil, terapij in opreme.
To pa pomeni, da je zdravstvo postalo renta za farmacevtsko in veledrogeristično industrijo ter preprodajalce zdravstvene tehnične opreme. Ker sklepamo, da ni izbira posameznika, da svoje zdravje prepušča negotovemu financiranju, ki gre predvsem za rente, se zavzemamo, da se lahko posameznik sam odloči, komu bo zaupal sredstva za zdravstveno zavarovanje. Če je to nemška zdravstvena zavarovalnica in ne ZZZS, mora biti to posamezniku omogočeno.
Krščanski demokrati trdimo, da je način upravljanja in nadziranja bolnišnic neučinkovit. Upoštevajoč način imenovanja uprave in delovanja nadzornih organov je nemogoče enolično določiti linije obveznosti in odgovornosti v bolnišnici ter posledično posledice neuspešnega upravljanja in nadziranja. Krščanski demokrati se zavzemamo za spremembo organizacijske strukture bolnišnic, saj jo želimo urediti po vzoru gospodarskih družb. Zagotovo so tudi prostovoljne zavarovalnice pripravljene resno kapitalsko vstopiti v sistem financiranja na investicijskem področju ter ponuditi alternativno upravljanje bolnišnic na temelju stroškovne učinkovitosti.
Krščanski demokrati smo proti nadaljnjemu zavlačevanju stroškovne in procesne specializacije bolnišnic in proti zavlačevanju z uveljavljanjem dobrih praks iz tujine na tem področju. Prav tako ne moremo podpirati bolnišnične strukture, ki ne želi niti preveriti, ali je dodatna finančna sredstva mogoče zagotoviti s specializacijo bolnišnične dejavnosti. Prav tako je potrebno odpraviti monopolni položaj izvajalcev zdravstvenih storitev in vzpostaviti konkurenčni položaj na trgu, kjer se srečata ponudba in povpraševanje. V slovenskem zdravstvenem sistemu je država lastnik bolnišnic, naročnik in plačnik storitev ter regulator. Takšna sistemska ureditev ne dopušča uporabnikom storitev možnosti izbire izvajalca, zato krščanski demokrati podpiramo odpravo monopolov in predlagamo, da se določene bolnišnice predajo v upravljanje zasebnim zainteresiranim ustanovam, za začetek na način pilotnih projektov.
Krščanski demokrati razumemo trenutni plačni sistem v zdravstvu kot mehanizem, ki kaznuje kakovostne in produktivne ter nagrajuje nekakovostne in neproduktivne. Menimo tudi, da imajo državljani in državljanke pravico vedeti, kakšna je kakovost bolnišnic in zdravnikov, ki jih preko prispevka za zdravstveno zavarovanje plačujejo. Krščanski demokrati ne želimo sodelovati v zdravstvenem sistemu, kjer kakovost bolnišnic ni informacija javnega značaja.
102 103
AKCIJSKI NAČRT 2014 – 2018
7.
104 105
ZA MANJŠO DAVČNO OBREMENITEV
Spremenili bomo dohodninsko lestvico. Predlagali bomo spremembo dohodninske lestvice, s katero bodo prejemki najproduktivnejših zaposlenih manj obdavčeni, s čimer bo gospodarstvo bolj konkurenčno in produktivnejše, saj bo lahko več denarja namenilo za razvoj. Ukinili bomo 50-odstotno davčno stopnjo dohodnine in razširili razpon dohodninskih razredov. Preučili bomo ponovno uvedbo osebnih olajšav pri dohodnini za določena vlaganja posameznikov. Eno od pomembnih meril presoje pri tem bo, v kolikšni meri bi uvedba teh olajšav zapletla in podražila dohodninski sistem (zaradi potrebne administracije in preverjanj), ki ga želimo ohraniti enostavnega. Uvedli pa bomo bistveno višjo dohodninsko olajšavo za tiste, ki donirajo organizacijam s področja paliativne oskrbe, oziroma podpirajo tiste ustanove, ki delujejo na področju socialnega varstva in oskrbe.
Uvedli bomo socialno kapico. Z omejitvijo prispevkov za socialno varnost (uvedbo t. i. socialne kapice) bomo zmanjšali ceno dela bolj produktivnih in izobraženih. Višino plače, od katere dalje bi veljala omejitev prispevkov, bomo določili na podlagi presoje sprejemljivih finančnih učinkov v obeh blagajnah in v proračunu. Izpad prispevkov v obveznem zdravstvenem zavarovanju in SPIZ se nadoknadi z zdravstveno in s pokojninsko reformo.
Za novozaposlene s polnim delovnim časom in za nedoločen čas bomo za 50 odstotkov znižali stopnje prispevkov za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje za obdobje enega leta.
Spodbujali bomo vračanja upokojencev med delovno aktivne v zasebnem sektorju. V primeru, da delodajalec zaposli upokojenca, je oproščen plačevanja vseh prispevkov za delo. Tudi upokojenec, ki se zaposli ali samozaposli, je oproščen plačevanja vseh prispevkov na delo. Upokojenci v času zaposlitve ne dobivajo pokojnine.
Zmanjšali bomo davke. Znižali bomo DDV. Uvedli bomo takšno trošarinsko politiko, da bodo cene trošarinskih izdelkov konkurenčne. Goriva bomo prepustili prostemu trgu. Poskrbeli bomo za liberalizacijo cen goriv in popolno odprtje trga zanje.
Postopno bomo znižali stopnje davka od dohodka pravnih oseb na 15 odstotkov. S tem ukrepom, ki pomeni postopno (vsako leto za eno odstotno točko) znižanje davka, bomo dali gospodarstvu signal, da nam rast, razvoj in večjo zaposlenost lahko zagotovi le povečana gospodarska aktivnost. Hkrati pa bomo domači in mednarodni skupnosti dali signal, da Republika Slovenija spodbuja naložbe in investitorjem zagotavlja konkurenčne pogoje za poslovanje. Izpad dohodka bomo nadomestili z učinkovitejšo izterjavo.
Nagrade bodo obdavčene toliko kot dobiček. Za 13. in 14. plačo delodajalcem ne bo potrebno plačati prispevkov, kadar bosta plači izplačani iz dobička podjetja. Nagrade, ki jih delodajalci izplačajo zaposlenim, bodo obdavčene po isti stopnji kot dobiček.Z
ZA UČINKOVITEJŠO JAVNO UPRAVO
Zmanjšali bomo porabo javne uprave. Sprejeli bomo različne ukrepe, ki bodo zmanjšali potratnost slovenske javne uprave in dali priložnost pridnim ter sposobnim javnim uslužbencem:
uvedli bomo poskusna obdobja za zaposlitev javnih uslužbencev po sistemu dveh zaporednih triletnih poskusnih obdobij, ki sta pogoj za zaposlitev za nedoločen čas v javni upravi: če sta obe obdobji uspešno ocenjeni, potem se javnega uslužbenca zaposli za nedoločen delovni čas;
uvedli bomo petletni moratorij zaposlovanja v javni upravi, pri čemer se nadomestna delovna mesta poiščejo znotraj rezerv v javni upravi;
uvedli bomo koncept osebne in odškodninske odgovornosti javnega uslužbenca za škodo;
poskrbeli bomo za izvedbo optimizacije procesov v javni upravi z izločitvijo podvajanj in redundantnih (odvečnih) procesov;
ukinili bomo plačevanje izobraževanja in študijskih dopustov v javni upravi;
uvedli bomo mednarodne javne natečaje za vsa ključna delovna mesta v slovenskih državnih organih in nosilcih javnih pooblastil (Računsko sodišče, ATVP, AZN itd.);
pripravili bomo javno razvrščanje upravnih enot in ostalih administrativnih institucij po kakovosti in učinkovitosti;
zavzemali se bomo za sistemsko, postopno (kombinirano) vpeljavo dela na daljavo z uporabo IKT za tista delovna mesta v javnem sektorju, ki to možnost dela dopuščajo;
občine bomo spodbudili, da bodo ustanovile organe skupnih občinskih uprav občin na ravni statističnih regij; skupne občinske uprave morajo nastati kot posledica optimizacije stroškov;
Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje bomo reorganizirali in preoblikovali v agencijo za posredovanje del z manj birokracije in več neposrednega dela s strankami, cilj je doseči najvišjo raven učinkovite storitve za brezposelne in delodajalce. Na račun zmanjšanja kadrov na zavodu zaradi reorganizacije bomo okrepili inšpektorat za delo, ki bo preverjal tudi izvajanje aktivne politike zaposlovanja tako na zavodu kot tudi pri drugih agencijah.
Pospešili bomo črpanje evropskih sredstev. Povečali bomo učinkovitost in preglednost koriščenja EU sredstev z naslednjimi koraki:
zmanjšanje administrativnega bremena za porabnike evropskih sredstev;
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
106 107
zmanjšanje vseh transakcijskih stroškov, povezanih s podeljevanjem, porabo, poročanjem in nadzorom pri uporabi evropskih sredstev;
pospešitev vseh postopkov pri obdelavi zahtevkov na strani ministrstev in agencij;
povečanje transparentnosti vseh postopkov in uveljavljanje načela odgovornosti na strani odgovornih oseb na ministrstvih in agencijah za pravilnost in učinkovitost dela;
izvajanje preventivnih aktivnosti za zgodnje ugotavljanje indikatorjev rizika nepravilnosti in še posebej potencialnih zlorab evropskih sredstev.
Poenostavili bomo postopke javnega naročanja. Zagotovili bomo kvote in takšne razpisne pogoje, ki bodo omogočali sodelovanje na javnih razpisih malim in srednje velikim podjetjem. Vsak, ki se prijavi na javni razpis, bo moral razkriti lastniško strukturo. Izbor ponudnika bo moral temeljiti na najbolj gospodarni odločitvi. Sistem javnih naročil bomo poenostavili, debirokratizirali. Naročnikom bomo omogočili in od njih tudi pričakovali odgovorno vsebinsko odločanje. Naročniki se ne smejo skrivati za formalnimi birokratskimi postopki in pravili, temveč morajo:
določiti jasne pogoje, standarde in specifikacije, ki ne omejujejo konkurence;
odgovorno izbirati izvajalce in dobavitelje ali na konkurenčno delujočem trgu ali po kriteriju ekonomsko najugodnejše ponudbe ob izpolnjevanju pogojev in standardov;
v praksi uporabiti standarde OECD, ki zmanjšujejo verjetnost karteliranja ponudnikov;
preučiti možnost uporabe razpisa z dražbo navzdol.
Vzpostavili bomo učinkovito gospodarsko diplomacijo. To bomo storili z naslednjimi ukrepi:
Polna integracija Javne agencije Republike Slovenije za spodbujanje podjetništva, inovativnosti, razvoja, investicij in turizma (SPIRIT) v sistem Ministrstva za zunanje zadeve oz. diplomatske mreže, vključno s proračunskimi sredstvi in delovnimi mesti. Možna alternativa ali dopolnilo so gospodarska predstavništva kot pobuda zasebnega sektorja, ki jih projektno sofinancira država.
Uvedba (obveznih) enomesečnih usposabljanj za gospodarske svetovalce pred odhodom v tujino (in fakultativno za druge diplomate) v podjetjih, ki bodo izrazila takšno željo.
Preučitev možnosti uvedbe delnega nabora plačljivih storitev gospodarskih svetovalcev.
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
Uspešnost na področju gospodarske diplomacije bo pomemben element nagrajevanja diplomatov.
V ključnih tradicionalnih slovenskih gospodarskih partnericah bo Ministrstvo za zunanje zadeve predlagalo vzpostavitev “slovenskih hiš” v smislu skupnih objektov za diplomatsko predstavništvo in lokalno prisotna predstavništva slovenskih podjetij ali poslovnih združenj.
Pri oblikovanju mreže diplomatskih predstavništev in konzulatov bomo ob političnih interesih kot ključne upoštevali že izkazane ter potencialno realne gospodarske interese.
Na področju gospodarske diplomacije oz. ekonomskih odnosov s tujino bomo tesneje povezali že uveljavljene in dobro delujoče institucije in združenja slovenskih manjšin v zamejstvu, ki so dejavna na področju gospodarstva.
Poleg institucij manjšin pa se bomo zavzemali za večje vključevanje uspešnih slovenskih podjetnikov na globalnem nivoju. Zlasti DKP mreža mora imeti s takšnimi osebami intenzivne odnose, saj lahko pogosto pomagajo ali se dejavno vključujejo v promocijo Republike Slovenije.
ZA UMIK POLITIKE IZ GOSPODARSTVA
Na enem mestu bomo zbrali celotno upravljanje z državnim premoženjem. Vse paradržavne sklade, ki upravljajo z lastništvom države, bomo združili v enoten sklad z namenom odprodaje celotnega sklada ali centralizirane prodaje državnih podjetij iz portfelja takšnega sklada. Uprava in nadzorni organ takšnega sklada bosta izbrana na mednarodnem natečaju, in sicer pred odprodajo portfelja.
Slabo banko bomo uporabljali v dober namen. Spodbujali bomo čimprejšnjo prodajo slabih terjatev, po možnosti še pred prenosom na DUTB. Zato bomo banke pred privatizacijo napotili k temu, da bodo same prodale čim večji del slabih terjatev, preden nastopijo diskonti ob prenosu na DUTB.ČJ
•
•
•
•
•
108 109
ZA VEČJO KONKURENČNOST
Skrajšali bomo čas umeščanja objektov v prostor, predvsem s prerazporeditvijo odgovornosti in pristojnosti. Uveljavili bomo načelo stroko – stroki in odgovornost vlagatelju (investitor in njegov arhitekt). Naloga administracije je zagotoviti vlagatelju vso potrebno podporo z informacijami tipa kje, kdaj, kaj, da bi izdaja gradbenih dovoljenj bila v najkrajšem možnem roku. Odpravili bomo administrativne ovire in nepotrebna soglasja ter s tem odpravili krč pri umeščanju objektov v prostor. To bomo dosegli z naslednjimi ukrepi:
poenostavitev prostorskega načrtovanja občin, predvsem z omejitvijo moči državne birokracije in uveljavitvijo načela zaupanja v lokalne oblasti;
zmanjšanje nabora posegov, ki terjajo posebna soglasja;
zmanjšanje nabora potrebnih soglasij;
striktno spoštovanje načela »molk je odobritev« pri soglasjih, potrebnih pred vložitvijo zahteve za gradbeno dovoljenje;
brezplačnost vseh soglasij;
izdaja vseh soglasij najkasneje v roku enega meseca, na področju varstva okolja pa največ dva meseca;
natančno spremljanje pravočasnosti izdajanja dovoljenj in soglasij, javnost teh podatkov na spletu;
uveljavitev osebne odgovornosti predstojnikov organov, ki ne zagotavljajo reševanja zadev v roku.
Uvedli bomo pavšalne obdavčitve za mikro podjetja in samostojne podjetnike. Davčni postopki so zdaj še posebej zapleteni za mala podjetja. Mala podjetja so eden najpomembnejših delov gospodarstva. Zato bomo poenostavili davčne predpise s pavšalno obdavčitvijo dohodkov. V pavšalno obdavčitev se bodo lahko vključili podjetniki z letnimi prihodki do 100.000 €. Priznani stroški bodo 80 % prihodkov.
Gospodarstvu bomo omogočili privlačnejše vlaganje v izobraževanje, raziskave in kulturo. S spremembami zakonodaje bomo omogočili ustanovitev štipendijskih skladov ter razvojno–raziskovalnih skladov, ki se polnijo s sredstvi podjetij, in sicer tako, da bo država vsakemu donatorju v tovrstne sklade omogočila davčni odbitek, davčno olajšavo ali davčne počitnice.
Podprli bomo domače in tuje investicije. Uvedli bomo koncept »vse na enem mestu«, ki bo domačim in tujim investitorjem omogočal, da uredijo vse potrebne administrativne korake preko enotne vstopne točke v primerno kratkem času (npr. 90 dni). Zavezujemo se, da se bomo v svojih izjavah in dejanjih trudili delovati v
•
•
•
•
•
•
•
•
smeri privabljanja tujih investicij v našo državo in povečevanja zaupanja v naše institucije ter enako obravnavo vseh investitorjev.
Ustvarili bomo pogoje za večjo samooskrbo. Ljudem, ki imajo svojo domačo zemljo, bomo omogočili, da brez nepotrebnih administrativnih ovir pridelujejo in prodajajo pridelke in izdelke. Za dosego tega cilja je potrebno predhodno spremeniti togo zakonodajo in posamezne predpisane standarde, ki dušijo zasebno iniciativo na področju prodaje posameznih pridelkov in izdelkov.
ZA STRUKTURNE REFORME
Uvedli bomo večjo prožnost trga dela. Uvedli bomo poenostavljeni postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi brez razloga in brez odpovednega roka pod pogojem, da delodajalec delavcu plača odpravnino v enaki višini, kot velja za odpoved iz poslovnega razloga. Delavci, ki jim na ta način preneha pogodba o zaposlitvi, imajo pravico do nadomestila za brezposelnost pod enakimi pogoji kot v primeru odpovedi iz poslovnega razloga, vendar največ dvakrat v katerem koli obdobju 5 koledarskih let.
Nadaljevali bomo z reformo pokojninskega in invalidskega zavarovanja v smeri navezave zakonsko predpisane upokojitvene starosti na podaljšanje življenjske dobe, spodbudami za podaljšanje dejanske upokojitvene starosti skupaj z učinkovito politiko za rast in zaposlovanje ter krepitvijo kapitalsko kritih varčevanj.
Prenovili bomo sistem socialnega varstva, ki vključuje tudi reformo centrov za socialno delo in drugih izvajalskih organizacij, da bi zagotovili učinkovitejše in bolj kakovostno delo z uporabniki, večjo avtonomijo uporabnikov, spodbujanje razvoja programov skupnostne skrbi, poenostavitev vodenja in upravljanja, večjo učinkovitost sistema, boljše sodelovanje z lokalno skupnostjo in nevladnimi organizacijami ter manjšo možnost zlorab.
Poskrbeli bomo za reformo slovenskega zdravstva. Naše zdravstvo je hudo bolno, uničujejo ga rak korupcije in klientelizma ter patološki ostanki socialističnega samoupravljanja. Naša terapija vključuje naslednje posege:
odprava monopola ZZZS, tako da se odpre trg obveznega zavarovanja za druge zavarovalnice in se vzpostavi konkurenca;
ustanovili bomo agencijo, podobno ANZ, specializirano za nadzor in regulacijo zavarovalnic, ki bodo po odprtju trga ponujale obvezno zdravstveno zavarovanje, s čimer bomo preprečili trenutno prakso samoregulacije, ki vodi v moralni hazard ter prepletanje političnih in kapitalskih interesov rentnikov, ki delujejo na relaciji Ministrstvo za zdravje – ZZZS;
•
•
110 111
potrebno je razmejiti medsebojne obveznosti in odgovornosti med izvajalci zdravstvenih storitev, ZZZS, zavarovalnicami in pristojnim ministrstvom;
vse plačnike bomo vključili v splošno dogovarjanje o količini in obsegu storitev na letni ravni;
uvedli bomo prostovoljno članstvo v Zdravniški zbornici Slovenije, ki bo zgolj posvetovalno telo pri sprejemanju zakonov in regulacij na področju zdravstva, saj je nedopustno, da bi še naprej aktivno sodelovala pri pisanju zakonov in regulativ z zdravstvenega področja;
transformacija upravljanja in nadzora bolnišnic kot javnih zavodov v upravljavsko in nadzorno strukturo, kot jo poznajo gospodarske družbe, in to z jasno opredelitvijo odgovornosti;
poskrbeli bomo za javno objavo rangiranja kakovosti bolnišnic;
optimizacija procesov v bolnišnicah in vzpostavitev stroškovne kontrole, ki se bo še zlasti strogo upoševala pri nabavi medicinskih pripomočkov ter opreme, hkrati pa bo obvezno upoštevanje farmaekonomskih študij pri razvrščanju zdravil na obstoječe liste;
uvedli bomo uveljavljene telemedicinske storitev v vsakdanje delo splošnih zdravnikov in tistih specialistov, ki se ukvarjajo s kroničnimi bolniki;
uvedli bomo enotni bolnišnični informacijski sistem z integracij obstoječih sistemov v en enotni sistem za vseh 26 bolnišnic in priključitev sistemov v zdravstvenih domovih;
javno bolnišnico bomo predali za določen čas v upravljanje zasebnim partnerjem na podlagi stroškovne učinkovitosti in tako ostalim omogočili primerjavo;
pogoj za zasedbo vseh vodilnih delovnih mest v javnih zavodih je predpisano izobraževanje iz menedžmenta ali dokazilo uspešnosti pri poslovanju, pri čemer je mišljeno ekonomsko uspešno poslovanje.
racionalizacirali bomo bolnišnično mrežo ter poskrbeli za specializacijo zdaj splošnih bolnišnic, ki pokrivajo majhna območja;
ukinitev koncesionarskega sistema lekarniške dejavnosti oziroma popolna liberalizacija tega trga;
odprtje trga veledrogeristične dejavnosti in sankcioniranje kartelnih dogovorov, ki zdaj definirajo ta trg;
na vsa področja dela v zdravstvu je potrebno uvesti tržne mehanizme. Tam kjer zaradi specifičnosti zdravstva to ni mogoče pa posamezne elemente trga, ki bodo zagotavljali večjo učinkovitost delovanj zdravstvenega sistema. Pri tem mora država obdržati nadzorno funkcijo.
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
Uveljavili bomo resnično avtonomno in odprto visoko šolstvo. Slovenski sistem visokega šolstva si zasluži odgovornejše upravljanje in delovanje, če naj bo zvest svojemu resničnemu poslanstvu in razvije svoj polni potencial. Zaradi tega mu bomo pomagali z naslednjimi ukrepi:
povečanje pedagoške in raziskovalne obremenitve v primerih, ko zaposleni na visokošolskih ustanovah ne izpolnjujejo 100-odstotne zaposlitve, tako da se jim ponudi na izbiro ali znižanje zaposlitve ali pa naloži opravljanje administrativnega dela na visokošolskem zavodu, kjer so zaposleni;
odpravili bomo možnost sklepanja podjemnih in avtorskih pogodb za pedagoški ter raziskovalni kader, zaposlen v visokošolskem sistemu;
ukinitev nesmiselnih dodatkov k plačam, ki obstajajo v visokošolskem sistemu, in ukinitev dodatnih dni dopusta, ki temeljijo na pridobljeni izobrazbi;
prenos habilitacijskih postopkov na visokošolske zavode;
odprli bomo visokošolski prostor za vstop tujih univerz s takojšnjo ukinitvijo vseh administrativnih ovir, ki to zdaj preprečujejo.
Uvedli bomo spremembe financiranja visokošolskega izobraževanja, po katerih bodo študenti, ki v predpisanem roku ne končajo študija, dolžni vrniti stroške študija državnemu proračunu. Zagotavljanje spodbudnega okolja za družine. S projektom ‘prvo stanovanje’ bomo zagotovili mladim parom cenovno dostopno prvo stanovanje; pri otroškem dodatku bomo ukinili stopničasto lestvico in uvedli zvezno lestvico; pri obdavčenju nepremičnin bo iz obdavčitve izvzet osnovni življenjski prostor ali znesek vrednosti tega premoženja; del pravic iz pokojninskega zavarovanja bo odvisen od števila otrok.
ZA SVOBODO DRŽAVLJANOV
Odpravili bomo prisilno združevanje in reguliranje dejavnosti. Posamezniki naj se združujejo svobodno in ne pod prisilo države. Zbornice morajo članstvu služiti, ne pa ga obremenjevati. Različnim vrstam dejavnosti oz. poklicev mora država omogočiti dejansko avtonomijo. Zaradi vsega naštetega nameravamo sprejeti naslednje ukrepe:
ukinili bomo vsa obvezna članstva v najrazličnejših zbornicah, ki še ostajajo;
odpravili bomo t. i. regulirane dejavnosti.
•
•
•
•
•
•
•
112 113
ZA PRAVNO DRŽAVO
Uvedli bomo poskusni mandat za sodnike. Pogubno za utrjevanje neodvisnosti pravosodja je razmišljanje o ukinitvi trajnega mandata sodnikov. Trajni mandat sodnikov je temeljni predpogoj, da bo sodnik lahko odločal neodvisno od vsakokratne aktualne oblasti. To pa seveda ne pomeni, da sodniki oziroma njihovo delo ne more biti podvrženo kritikam. Omogočiti je potrebno učinkovit mehanizem nadzora nad delom sodnikov, ki pa ne sme biti le v rokah pravosodja oziroma sodnikov samih. Nadzor mora vključevati spremljanje časovnega poteka postopkov in upoštevanje vrstnega reda, zato bomo uvedli t. i. preizkusno dobo za sodnike pred imenovanjem v trajni mandat. Sodniki, za katere bi se izkazalo, da niso opravili preizkusne dobe, ne bi mogli kandidirati za trajni mandat.
Reformirali bomo sodni svet. Pomanjkanje demokratične legitimnosti sodstva bo potrebno začeti reševati pri Sodnem svetu. Treba se je odmakniti od sedanjega stanja, ko imajo v Sodnem svetu, ki predlaga Državnemu zboru sodnike v imenovanje, večino prav sodniki. Glede na to, da Državni zbor sodnike praktično vedno imenuje povsem formalno, saj se v vsebino imenovanj ne more vtikati, ne da bi tvegal očitke o političnosti takšnih odločitev, sodniki, skozi predlagateljsko funkcijo v sodnem svetu, dejansko imenujejo sami sebe. Ker je skrb za neodvisnost in samostojnost sodišč in sodnikov ter za zagotavljanje kakovosti njihovega dela in javnega ugleda sodstva prav funkcija sodnega sveta, bo potrebno s spremembo Ustave spremeniti njegovo sestavo tako, da v njem sodniki več ne bodo imeli večine, v sodni svet pa bo potrebno pritegniti najboljše strokovnjake.
Izboljšali bomo plačilno disciplino. Uvedli bomo višje kazni za tiste delodajalce, ki za svoje zaposlene ne plačujejo prispevkov za zdravstveno, pokojninsko in socialno zavarovanje. Za odgovorne osebe bomo uveljavili petletno prepoved ustanavljanja poslovnih subjektov.
Zagotovili bomo dosledno izvajanje zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora in zakona o davčnem postopku in ju po potrebi spremenili. Ob sumu očitnega nesorazmerja med posameznikovimi prihodki in vrednostjo njegovega premoženja, po vzoru drugih držav, se bo to premoženje najprej zaseglo, nato bo sledil ustrezen postopek, kjer se bo dokazovalo, ali je to premoženje odvzeto oziroma pridobljeno na zakonit način. Zagotoviti moramo torej delovanje pravne države in njenih nadzorstvenih institucij (inšpekcij, policije, tožilstva, sodstva, finančne uprave).
114 115
PROGRAMSKE IZJAVE
8.
116 117
ZA SOCIALNO VARNOST S KAKOVOSTNIMI ZAPOSLITVAMI
Krščanski demokrati na področju socialne varnosti postavljamo v središče človeka in družino. Zato se bomo tudi v prihodnje zavzemali za politike in ukrepe, ki bodo temeljili na pravičnosti, solidarnosti med generacijami, enaki dostopnosti, možnosti izbire in spoštovanju dostojanstva vsakega posameznika.
Krščanski demokrati se zavzemamo za reformo področja socialne varnosti, ki bo celovita, z jasnimi prednostnimi nalogami in časovno usklajena. Samo, če bomo hkratno in usklajeno spreminjali pogoje na strani gospodarske, davčne in socialne politike, bomo lahko dolgoročno zagotavljali boljše možnosti za vse!
Krščanskodemokratska gospodarska in socialna politika zagovarjata aktivno državo, pri tem pa velja načelo: toliko države, kot je potrebno, vendar tako malo države kot je mogoče.
Družina je temelj naše družbe. Krščanski demokrati bomo oblikovali politike in ukrepe, ki so usmerjeni k družini in otrokom ter omogočajo vsaki družini in vsakemu otroku enake možnosti.
Sprejet bo družinski zakonik, ki bo družinam dejansko v pomoč in bo učinkovito varoval dobrobit otrok.
Ukrepi družinske politike so sestavni del dolgoročne razvojne demografske politike. Zato njihovo uveljavljanje ne bo temeljilo na enakih kriterijih in merilih kot veljajo za socialne transfere.
Pri otroškem dodatku bomo ukinili stopničasto lestvico in uvedli zvezno lestvico.
S projektom ‘prvo stanovanje’ bomo zagotovili mladim parom cenovno dostopno prvo stanovanje.
Prizadevali se bomo, da bo vsaj del pravic iz pokojninskega zavarovanja odvisen od števila otrok.
Pri obdavčenju nepremičnin se bomo zavzemali, da bo iz obdavčitve izvzet osnovni življenjski prostor ali znesek vrednosti tega premoženja.
Krščanski demokrati se zavedamo, da demografskega pritiska kakršen se obeta, pokojninski sistem ne bo zmogel.
Pokojninska reforma sprejeta leta 2012 zmanjšuje obremenitev javnih financ samo do leta 2020. Zato bomo krščanski demokrati nadaljevali z reformo pokojninskega in invalidskega zavarovanja v smeri povezanosti (soodvisnosti) zakonsko predpisane upokojitvene starosti na podaljšanje življenjske dobe.
•
•
•
•
•
•
•
Krščanski demokrati menimo, da samo dvig zakonsko določene upokojitvene starosti ne bi rešil problemov, povezanih z demografskimi izzivi. Zato bomo reformo pokojninskega sistema dopolnjevali oziroma uskladili s spodbudami za podaljšanje dejanske upokojitvene starosti, skupaj z učinkovito politiko za rast in zaposlovanje.
Medgeneracijska solidarnost bo še naprej temelj pokojninskega sistema. Vendar mora biti sistem bolj učinkovit. Zato krščanski demokrati predlagamo krepitev kapitalsko kritih varčevanj (drugi in tretji steber).
Zavzemamo se za očiščenje pokojninskega sklada vseh nezasluženih in ugodnejših pokojnin, pridobljenih pod posebnimi pogoji. Te naj se prenovijo in prenesejo v breme proračuna.
Na področju invalidskega zavarovanja se zavzemamo za spremembe, ki bodo spodbujale vrnitev delovnih invalidov na delo in zaposlitev ter zagotavljale primerno visoka nadomestila.
Zadnja pokojninska reforma je zmanjšala spodbude za starše in s tem zanemarila temeljne zakonitosti pokojninskega zavarovanja in zavarovanja nasploh. Zato si bomo prizadevali za spremembo teh določb v veljavnem zakonu.
Mladi so najbolj ranljiva skupina na trgu dela. Stopnja delovne aktivnosti mladih v Sloveniji se že peto leto zapored znižuje in je posledica večje razširjenosti začasnih in manj varnih zaposlitev. Delež začasnih zaposlitev med mladimi je največji v Evropski uniji.
Zagotovili bomo, da se bodo mladi najpozneje v 4 mesecih po tem, ko postanejo brezposelni vključili v programe aktivne politike zaposlovanja. Tako bodo prejeli ustrezno ponudbo za nadaljnje izobraževanje, predvsem pa usposabljanje na podlagi katerega bodo izboljšali svoje zaposlitvene možnosti. V sodelovanju z ministrstvi za gospodarstvo in izobraževanje bomo pripravili programe, ki bodo mlade spodbujali v podjetniške vode in iskanje podjetniških idej.
Spodbujali bomo usmerjanje v poklice (kadrovske štipendije, oprostitev plačila prispevkov), za katere je na trgu dela povpraševanje hkrati pa se soočamo s pomanjkanjem usposobljenega kadra (različni obrtniški poklici, ipd).
Preko povečanja olajšav za raziskave in razvoj bomo podjetja spodbujali k dodeljevanju kadrovskih štipendij. Podjetja, ki bodo po koncu štipendiranja izvedla zaposlitev, bodo prvo leto oproščena plačila prispevkov za novo zaposlenega štipendista.
Uveljavili bomo spodbude za zaposlovanje staršev, tudi s krajšim delovnim časom, tako da delo za delodajalce ne bo več relativno dražje od polnega, hkrati pa tudi starši ne bi bili v še slabšem dohodkovnem položaju kot danes.
•
•
•
•
•
•
•
•
•
118 119
Slovenija je starajoča se družba. Staranje pomeni predvsem, da ljudje živimo dlje, kot so običajno živeli v preteklosti. Da bi bilo življenje tudi v starosti kakovostno, morajo imeti ljudje tudi v tem življenjskem obdobju možnost za dostojno življenje in možnost, da izberejo »svoj«, čim ustreznejši življenjski slog.
Spodbujali bomo upokojence, da se vračajo med delovno aktivne.
Vzpostavili bomo sistem dolgotrajne oskrbe. Stabilne vire financiranja bomo zagotovili s sistemskimi spremembami, ki bodo združile sedanje nepovezane vire javnega financiranja, zagotovile večjo koordiniranost pri nudenju storitev, večjo enakost pri dostopu do storitev in pospešile razvoj oskrbe na domu, vključevanje neformalnih izvajalcev in druge oblike oskrbe starejših (medsosedska in medgeneracijska pomoč).
Zaposlovanje in trg dela. V Sloveniji se soočamo z višanjem brezposelnosti ne glede na ukrepe, ki jih sprejema država. To pomeni, da se ukrepov nismo lotili na pravi strani. Preveč je programov subvencij, ki so drage in imajo kratkotrajne učinke, hkrati pa vršijo velik pritisk na državni proračun ter vzdržnost javnih financ.
Programe aktivne politike zaposlovanja bomo izvajali na tak način, da bomo zmanjšali število programov. To bo omogočilo koncentracijo sredstev ter osredotočenje na najbolj učinkovite programe/ukrepe ter najbolj potrebne ciljne skupine - mladi (prvi iskalci zaposlitve, mladi do 30 let, starši mladih družin, mladi, ki niso dokončali izobraževanja), invalidi in druge ranljive skupine.
Še naprej bomo, v socialnem dialogu z delodajalci in delojemalci, zmanjševali rigidnost delovne zakonodaje.
Čas trajanja denarnega nadomestila bomo podaljšali, hkrati pa bomo znižali odstotek od osnove za 10 % v prvih treh mesecih, prejemnike denarnega nadomestila bomo prednostno vključevali v programe aktivne politike zaposlovanja s poudarkom na podjetništvu in jim s tem omogočali reaktivacijo.
V sodelovanju z resornimi ministrstvi in zbornicami bomo pripravili programe, ki bodo brezposelne spodbujali v aktivno iskanje zaposlitve in samozaposlitve.Povečali bomo povezljivost programov aktivne politike zaposlovanja s projekti v gospodarstvu, a brez dodeljevanja subvencij.
Študentsko delo bomo preučili z vidika delovnih razmerij in obveznosti, ki izhajajo iz te oblike dela.
•
•
•
•
•
•
•
Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje bomo reorganizirali in preoblikovali na način, da bo bolj usmerjen v posredovanje dela z manj birokracije in več neposrednih aktivnosti s strankami, s ciljem doseči najvišjo raven učinkovite storitve za brezposelne in delodajalce. Na račun reorganizacije zavoda za zaposlovanje bomo okrepili inšpektorat za delo, ki bo preverjal tudi izvajanje aktivne politike zaposlovanja na zavodu in pri agencijah.
Sistem socialnega varstva ni enostaven, ni pregleden, ni učinkovit in ni dovolj pravičen.
Krščanski demokrati se zavzemamo za prenovo sistema socialnega varstva, ki vključuje tudi reformo centrov za socialno delo in drugih izvajalskih organizacij s ciljem zagotoviti učinkovitejše in bolj kakovostno delo z uporabniki, večjo avtonomijo uporabnikov, poenostavitev vodenja in upravljanja, večjo učinkovitost sistema, boljše sodelovanje z lokalno skupnostjo in nevladnimi organizacijami ter manjšo možnost zlorab.
Podpiramo primerno visoke denarne socialne pomoči, ki morajo zagotavljati upravičencu sredstva, potrebna za pokrivanje osnovnih življenjskih potreb, vzporedno pa je treba razvijati programe socialne aktivizacije – vključitev prejemnikov v programe aktivne politike zaposlovanja, javna dela, osebno asistenco, socialno podjetništvo ipd.
Spremenili bomo predpise, ki urejajo uveljavljanje pravic iz javnih sredstev s ciljem poenostaviti postopke, kar med drugim vključuje tudi samodejno podaljševanje pravic brez potrebe po vlaganju vsakoletne vloge.
Nadaljevali bomo s procesom prehoda iz institucionalnih oblik v razvoj skupnostnih oblik socialnega varstva.
Krepili bomo medresorsko sodelovanje na področju skrbi in podpore otrokom in družinam. Razvijali bomo družinske centre v povezavi z medgeneracijskimi centri.
Invalidsko varstvo mora temeljiti na človekovih pravicah.
Krščanski demokrati bomo podpirali samo take politike in ukrepe, ki so usmerjeni v omogočanje samostojnega življenja (izobraževanje, zaposlovanje, dostopnost, osebna asistenca, življenje izven institucije, primerno visoki prejemki, sofinanciranje aktivnosti invalidskih organizacij) in človekovega dostojanstva (priznavanje poslovne sposobnosti, volilna pravica, zagovorništvo itd).
•
•
•
•
•
•
120 121
PRAVOSODJE – UČINKOVITE REŠITVE, BREZ POPULIZMA
Totalitarna preteklost in nedokončana tranzicija. Problem sodne veje oblasti (pravosodja) je izrazit v tranzicijskih državah, kjer je zaslediti pomanjkanje pravne kulture in tradicije. Države, ki so zrušile totalitarni komunistični sistem, za katerega je bilo splošno znano, da vladavina prava v njem ni obstajala, se danes soočajo s številnimi problemi pri delovanju pravosodja. Slovenija pri tem žal ni nobena izjema. Nezaupanje v pravosodje je pri nas, kot kažejo ankete, še vedno zelo veliko. Vzroki za to so večplastni, zagotovo pa je eden od temeljnih vzrokov, da v času formalnega preloma z oblastjo v Sloveniji nismo uspeli dosledno uresničili ideje pokojnega dr. Jožeta Pučnika, ki se je zavzemal, da se sodnikom in tožilcem, ki so v prejšnjem režimu sodelovali pri kršenju človekovih pravic, prepove opravljanje nadaljnjega dela. Na ta način bi tudi državljanom jasno pokazali, da gre v novi demokratični slovenski državi tudi v pravosodju za dejanski prelom s sistemom, za katerega se ve, da pravosodje v njem zanesljivo ni bilo neodvisno.
Lustracija je bila zamujena, vendar to še ne pomeni, da bi se morali odreči zahtevi po legitimnem, učinkovitem, kvalitetnem in politično nevtralnem sodstvu, ki bo delovalo kot resnična tretja veja oblasti. Nasprotno, slovensko sodstvo mora postati povsem primerljivo sodnim sistemom v drugih srednje evropskih državah tako po organiziranosti, uspešnosti, kakor tudi po ugledu in spoštovanju, ki ga uživa. To je temeljna zahteva in cilj, ki ga zasleduje NSi.
Trajni mandat je pogoj za neodvisno sodstvo. Pogubno za utrjevanje neodvisnosti pravosodja je razmišljanje o ukinitvi trajnega mandata sodnikov. Trajni mandat sodnikov je temeljni predpogoj, da bo sodnik lahko odločal neodvisno od vsakokratne aktualne oblasti. Neodvisnost sodnikov pa ne pomeni njihove nedotakljivosti. Vsak sodnik mora nositi odgovornost za zakonito odločitev v vsakem posamičnem primeru. Omogočiti je potrebno učinkovit mehanizem nadzora nad delom sodnikov, ki pa ne sme biti le v rokah pravosodja oziroma sodnikov samih. Nadzor mora vključevati spremljanje časovnega poteka postopkov in upoštevanje vrstnega reda. Razmisliti je potrebno o uvedbi t. i. preizkusne dobe za sodnike pred imenovanjem v trajni mandat. Sodniki, za katere bi se izkazalo, da niso opravili preizkusne dobe, ne bi mogli kandidirati za trajni mandat.
Reforma sodnega sveta. Pomanjkanje demokratične legitimnosti sodstva bo potrebno začeti reševati pri Sodnem svetu. Treba se je odmakniti od sedanjega stanja, ko imajo v Sodnem svetu, ki predlaga Državnemu zboru sodnike v imenovanje, večino prav sodniki. Glede na to, da Državni zbor sodnike praktično vedno imenuje povsem formalno, saj se v vsebino imenovanj ne more vtikati, ne da bi tvegal očitke o političnosti takšnih odločitev, sodniki, skozi predlagateljsko funkcijo v sodnem svetu, dejansko imenujejo sami sebe. Ker je skrb za neodvisnost in samostojnost sodišč in sodnikov ter za zagotavljanje kakovosti njihovega dela in javnega ugleda sodstva prav funkcija sodnega sveta, bo potrebno s spremembo Ustave spremeniti njegovo sestavo tako, da v njem sodniki več ne bodo imeli večine, v sodni svet pa bo potrebno pritegniti najboljše strokovnjake, kar jih premore naša država.
Učinkovitejše odpravljanje neustavnosti in nezakonitosti v predpisih Republike Slovenije. Po Ustavi je temeljna naloga Ustavnega sodišča ocenjevanje skladnosti zakonov z ustavo. Ustavno sodišče se namesto s to, primarno nalogo, kar 85% odstotkov svojega časa ukvarja z ustavnimi pritožbami, hkrati pa, zaradi preobremenjenosti z njimi, močno omejuje dostop do sodišča preko pobud za oceno ustavnosti in praktično ne izvaja ocene skladnosti podzakonskih predpisov z ustavo in zakoni, kar je vse znotraj njegovih ustavnih pristojnosti, ki bi jih moralo sodišče po ustavi v celoti izvajati. Vse to ima za posledico, da se načeli ustavnosti in zakonitosti ne spoštujeta v ustrezni meri, saj vlada ali minister ne tvegata veliko, če z zakonom nesistemsko ali celo neustavno urejata posamezna vprašanja ali z uredbo ali pravilnikom presežeta zakonsko pooblastilo. Ker ustavno sodišče ne opravlja optimalno svoje funkcije, imamo v našem pravnem redu vse preveč neustavnih, nezakonitih in pravno sistemsko neustreznih predpisov, ustavno-sodna kontrola predpisov pa je prej kot ne neučinkovita. Položaj ustavnega sodišča pa bi bilo potrebno ustrezneje urediti tudi z vidika meja njegovih pristojnosti, ki so bile v nekaterih primerih drastično prekoračene.
Potrebno bo torej ponovno preveriti položaj in pristojnosti ustavnega sodišča in predvsem zagotoviti učinkovito ustavno sodno kontrolo predpisov in upravičence do zahteve oziroma pobude za oceno skladnosti predpisa z ustavo določiti na tak način, da se bodo neskladnosti v predpisih lahko učinkovito in zanesljivo odpravljale. To je eden izmed temeljnih pogojev za to, da Slovenija pride do kvalitetnejših predpisov.
Dolgotrajni sodni postopki. Sodni zaostanki ostajajo pereč problem našega sodstva. Konkretni ukrepi bi morali biti naslednji:
Izvršilne postopke je potrebno poenostaviti in jih izvesti hitro in brez zavlačevanja, predvsem tudi s ciljem izboljšanja plačne discipline v državi.
V sodstvu si bo potrebno prizadevati za več meritornega odločanja na drugi stopnji,
zmanjšanje obremenitev vrhovnega sodišča, ki naj predvsem skrbi za enotno prakso sodišč,
potrebno bo doseči spremembe odvetniške tarife v podobni smeri kot v ZR Nemčiji, tako da bo tudi tarifa stimulirala čimprejšnje zaključevanje postopkov.
Izboljšati bo potrebno tudi nadzor nad kvaliteto notarskih storitev. Potrebno bo popraviti tudi notarsko tarifo, predvsem glede natančnejše določitve vrst in obsega posameznih notarskih storitev. Cene večine teh storitev bomo nekoliko znižali, hkrati pa bomo nekoliko povečali število notarskih mest.
Ureditev zemljiškoknjižnih evidenc. Pri nas zaradi zgodovinskih razlogov pogosto nimamo pravih podatkov o nepremičninah (stavbe niso pravilno zetažirane, funkcionalna zemljišča niso določena), niti o njihovih pravnih okoliščinah. V zemljiški knjigi so še vedno vpisani kot lastniki celih sosesk nekdanji veliki družbeni graditelji. Zato nam ne uspe niti obdavčiti nepremičnin.
•
•
•
•
122 123
učinkovitega sodnega odločanja in preprečevanja ter sankcioniranja nezakonitosti, se ta vprašanja vse prevečkrat politizirajo in zlorabljajo v populistične namene. Boja proti klientelizmu in korupciji ni mogoče dobiti s populističnimi vnaprejšnjimi obsodbami ljudi, ampak skozi dosledno zagovarjanje in krepitev pravne države, skozi takšen sistem zakonodaje in nadzora, ki bo klientelizem v največji možni meri onemogočal tako v gospodarstvu, kakor tudi v javni upravi in na drugih področjih. Vsak, ki zagreši kaznivo dejanje ali drugo nezakonitost mora biti enako obravnavan in učinkovito sankcioniran, hkrati pa mora tako v medijih, kakor tudi v družbeni percepciji vsak veljati za nedolžnega dokler ni njegova krivda ugotovljena s pravnomočno sodbo.
ZA TAKOJŠEN IN UČINKOVIT ODVZEM PREMOŽENJA PRIDOBLJENEGA NA NEZAKONIT NAČIN Krščanski demokrati smo prepričani, da je za ponovno vzpostavitev zaupanja državljanov v pravno državo, zlasti pa z vidika pravičnosti, pomembno, da se vsem, ki so premoženje pridobili na nezakonit način, tako premoženje v sodnem postopku odvzame hitro, in denar vrne lastnikom ali v državni proračun.
Učinkoviteje je potrebno varovati pravice vseh državljanov in sprotno obravnavati ter kaznovati vse zlorabe. Državljanom je potrebno dati jasno sporočilo, da sta pošteno delo in ustvarjalnost zaželeni in nagrajeni, zlorabe pa hitro in učinkovito preiskane ter kaznovane.
Zagotovili bomo dosledno izvajanje zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora in zakona o davčnem postopku in ju po potrebi spremenili. Ob sumu očitnega nesorazmerja med posameznikovimi prihodki in vrednostjo njegovega premoženja, po vzoru drugih držav, se bo to premoženje najprej zaseglo, nato bo sledil ustrezen postopek, kjer se bo dokazovalo,ali je to premoženje odvzeto oziroma pridobljeno na zakonit način. Zagotoviti moramo torej delovanje pravne države in njenih nadzorstvenih institucij (inšpekcij, policije, tožilstva, sodstva, finančne uprave).
Poveličevanje simbolov fašizma, nacizma in komunizma mora biti kaznivo dejanje. Spremeniti materialno kazensko zakonodajo po vzoru nemške zakonodaje. Tam je namreč uzakonjena prepoved poveličevanja simbolov nacizma. Tudi v naš kazenski zakonik je potrebno vnesti člen, po katerem je kaznivo vsakršno poveličevanje simbolov fašizma, nacizma in komunizma.
Dosledno je potrebno nadaljevati s popravo medvojnih in povojnih krivic. Prizadevali si bomo za nadaljevanje in pospešitev evidentiranja prikritih grobišč. Pomanjkanje denarja oziroma finančna kriza ne more biti izgovor za to, da se medvojne in povojne krivice ne popravijo.
Rešitev za ta problem je v dosledni uveljavitvi in izvedbi zakona o vzpostavitvi etažne lastnine (ZVETL). Njegovo pomanjkljivo izvajanje je na področju civilnega prava tako velik problem, kot če bi na kazenskem področju ne preganjali organiziranega kriminala. Na delo na tem zakonu bo potrebno napotiti dovolj sodniških pomočnikov, določiti ustreznejša merila za kakovost sodniškega dela (sodniška norma) in poglobljeno izobraziti sodnike, ki odločajo v teh postopkih. Rešitev vrste težavnih in kompleksnih situacij, ki obsega kar okrog 300.000 enot nepremičnin bi bila največji možni prispevek razbremenjevanju sodišč in bi lahko preprečila ogromno število sporov, ki jih povzročajo ta neurejena razmerja, posebej po stečajih, prodaji nepremičnin dobrovernim tretjim, zaradi neupravičenega ustanavljanja bremen itd.
Okrepitev vloge ministrstva za pravosodje. Potrebno bi bilo okrepiti ministrstvo za pravosodje, ki je v drugih državah eno najpomembnejših ministrstev v državi. Sodno upravo bi bilo potrebno prenesti s sodišč na ministrstvo, morda pa bi nanj kazalo prenesti tudi pristojnost za javno upravo.
Izogibati se bo potrebno preveč radikalnim posegom v temeljno materialno in procesno zakonodajo, namesto tega je potrebno postopno in dobro premišljeno izboljševanje zakonskih podlag, ki bodo omogočale kvalitetnejše in učinkovitejše delo sodišč.
Uravnotežena spolna sestava sodnikov in tožilcev. Potrebno bo sprejeti ukrepe za bolj uravnoteženo spolno sestavo sodnikov in tožilcev.
Razbremeniti sodnike administriranja. Procesno zakonodajo moramo spremeniti na način, da bodo sodniki dejansko tisti, ki razsojajo in se ne ukvarjajo s številnimi administrativnimi problemi (npr. vabljenje prič, izvedencev itd.). To je naloga sodnega osebja, strokovnih sodelavcev in drugih. Storilnost sodnikov se bo tako povečala.
Reorganizacija tožilskega dela in skrajšanje kazenskih postopkov. Predlagamo ukinitev preiskovalnega sodnika in uvedbo tožilske preiskave, ki bi omogočala, da se izvajanje dokazov tako v sodni preiskavi kot na glavni obravnavi ne bi podvajalo. S tem bi se postopki pocenili in pospešili. Sume najhujših kaznivih dejanj s področja gospodarskega kriminala in korupcije je treba obravnavati prednostno, posebej, kadar se obravnavajo izpostavljene osebnosti. Ker se ravno v takšnih postopkih v veliki meri oblikuje odnos javnosti do celotnega sodstva, je še posebej pomembno, da se ti postopki vodijo profesionalno in da ne dajejo vtisa različne obravnave različnih obdolžencev, posebej pa ni dopustno, da bi se dolgotrajni postopki zlorabljali za politična obračunavanja, temveč je njihov cilj pošteno in razumno hitro sojenje in sankcioniranje kaznivih dejanj.
Neodvisno pravosodje in enakost pred zakoni. Dejansko neodvisno pravosodje od vsakokratne oblasti je pogoj za zagotovitev vladavine prava. Le v taki ureditvi je možno pričakovati pravno varnost za vse državljane. Zavzemali se bomo za to, da se dosledno vzpostavi stanje, ki bo zagotavljalo, da bo zakonodaja veljala za vse državljane enako. Na morebitne anomalije bomo dosledno opozarjali in se proti njim borili.Pravna država v Sloveniji še ne deluje dovolj učinkovito, namesto
124 125
INOVATIVNO IZOBRAŽEVANJE ZA USTVARJALNO PRIHODNOST
UNIVERZITETNO IZOBRAŽEVANJEProgram je zasnovan na temelju ključnih kompetenc, ki jih je sprejel evropski parlament. »Ključne kompetence predstavljajo prenosljiv, večfunkcionalen paket znanja, veščin in stališč, ki jih vsi posamezniki potrebujejo za osebno izpolnitev oz. razvoj, vključenost in zaposljivost, ki bi morale biti razvite do konca obveznega izobraževanja ali usposabljanja in ki predstavlja osnovo vseživljenjskemu učenju.« Prav tako je potrebno izobraževalni sistem naravnati na kompetence 21. stoletja, ki so: reševanje problemov, kritično razmišljanje, sodelovanje, komunikacija, inovativnost in samoregulacija.
KLJUČNE KOMPETENCE IN UKREPI1. Komunikacija v maternem jeziku je sposobnost izražanja in interpretacije svojih misli, občutij in dejstev tako v ustni kot tudi v pisni obliki (poslušanje, govorjenje, branje in pisanje) ter medsebojno komuniciranje v jezikovno primerni obliki ter načinu v vseh življenjskih okoliščinah (vzgoja in izobraževanje, dom, delo, prosti čas). Predlagani ukrepi:
pričeti z bolj zgodnjim opismenjevanjem,
učenje govora šibkih otrok v predšolskem času,
učenje slovenščine kot tujega jezika v celotni izobraževalni vertikali za tiste, ki jim slovenščina ni materni jezik (npr. priseljenci, diplomanti, tujci, ki živijo v Sloveniji)
podpirati razvoj znanja maternega jezika etničnih skupin, posvetiti več pozornosti kulturi branja in izražanja v maternem jeziku tudi pri pouku drugih predmetov,
uvajanje mednarodno priznanih izobraževalnih programov v Evropski uniji z dopolnitvijo normativa za slovenski jezik.
2. Socialna in državljanska kompetenca. Te sposobnosti pokrivajo vse vrste obnašanja, ki jih ima posameznik pri učinkovitem in konstruktivnem sodelovanju v svojem družbenem in delovnem okolju, še posebej v naraščajočih raznolikih družbah. Prav tako so te sposobnosti pomembne pri reševanju konfliktov, ki iz tega izhajajo. Družbene sposobnosti omogočajo posamezniku, da intenzivno sodeluje in se udejstvuje v družbenem življenju. Te sposobnosti temeljijo na poznavanju socialnih in političnih vsebin in obvez, kar je temelj za aktivno in demokratično udejstvovanje posameznika. Predlagani ukrepi:
•••
••
•
vzgajati in izobraževati za domovinskost, državljansko pismenost in demokratične vrednote,
tudi v srednje šole uvesti vzgojni načrt, ki temelji na vrednotah vzgojnih dejavnosti,
aktivno vključevati starše v sooblikovanje vzgojnih in drugih dejavnosti šole, ki dvigajo kakovost,
omogočiti staršem in otrokom možnost izbire, zato podpiramo pluralnost ustanov in pedagogik,
oblikovati lestvico za vrtce z manjšim številom plačnih razredov ter tako zmanjšati progresivnost plačevanja za starše,
načrtno uvesti in krepiti etične vsebine, razvoj celostne osebnosti.
3. Inovativnost in podjetnost (samoiniciativnost in podjetnost). Inovativnost in podjetnost se nanašata na sposobnost posameznika, da spreminja ideje v dejanja ter tudi sposobnost posameznika, da vzpodbuja in podpira inovacije, ki jih aktivirajo zunanji dejavniki. Vključuje kreativnost, inovativnost, prevzemanje odgovornosti, sposobnost načrtovanja in upravljanja projektov, da bi dosegli določene cilje. Ta sposobnost podpira posameznika pri vsakodnevnih aktivnosti doma, v službi, v družbi. Posameznik je tako sposoben izkoristiti priložnosti in nato tudi pridobiti boljše sposobnosti in nova znanja, ki so potrebna pri podjetništvu za ustvarjanje družbenih in komercialnih aktivnosti. Predlagani ukrepi:
uvesti sodobne formalne in neformalne programe, ki so namenjeni vzgoji in izobraževanju na področju podjetništva in razvoja inovacij,
vzpostavitev inkubatorjev za mlade in coworking prostora
sprememba izhodišč za razvoj različnih programov strokovnega izobraževanja,
uveljaviti različne modele praktičnega usposabljanja med izobraževanjem
povezati šolski sistem z delodajalci zagotoviti boljši prehod med izobraževanjem in trgom dela),
pospeševati inovativno poučevanje in učenje in se izogibati uniformiranosti (razmišljanje, domišljija, samoiniciativnost, odgovornost)
uvedba sistema priznavanja in vrednotenja formalnih in neformalnih znanj
•
•
•
•
•
•
•
••••
•
•
126 127
doseči inovativnega učenca,
skrbeti za razvoj kriterijev kakovosti e-vsebin in njihovega potrjevanja,
omogočiti dostopnost vseh e-vsebin na skupni točki,
vpeljava formativnega vrednotenja,
bolje opremiti šole s sodobno tehnologijo.
7. Kulturna zavest in izražanje (splošna kultura). Kulturno izražanje je sposobnost kreativnega izražanja idej, misli, čustev ali mnenj v nizu medijev, vključno z glasbo, književnostjo in likovno umetnostjo. Predlagani ukrepi:
posvetiti več pozornosti spoznavanju in izražanju slovenske kulturne zavesti,
ukrepiti povezavo šole z lokalno skupnostjo za dvig socialnega in kulturnega kapitala.
8. Učenje učenja je sposobnost slediti in vztrajati pri učenju. Posamezniki bi morali biti sposobni organizirati in urejati svoje učenje tako posamezno kot tudi v skupini ter osvajati, obdelovati, vrednotiti in sprejemati nova znanja. Sposobnost učenja vključuje tudi zavedanje o procesih učenja in potrebah posameznika, ki se uči, vključuje identifikacijo razpoložljivih priložnosti in sposobnost rokovanja z ovirami, vse to z namenom, da bi bilo učenje uspešno. Učenje učenja spodbuja učeče se, da se zanašajo na preteklo učenje in izkušnje, da bi uporabili znanja in sposobnosti v različnih življenjskih situacijah – doma, v službi, pri izobraževanju. Zelo pomembna dejavnika učenja sta motivacija in posameznikove sposobnosti. Predlagani ukrepi:
razvijati kompetence učenja,
promovirati pomen formalnega in neformalnega izobraževanja,
razvijati kvalitetne pripomočke in strategije učenja.
•••••
••
•
••
4. Komunikacija v tujih jezikih. Komunikacija v tujem jeziku si na splošno deli osnovne sposobnosti komunikacije v maternem jeziku: temelji na sposobnosti razumevanja, izražanja in interpretiranja misli, občutij in dejstev tako v ustni kot pisni obliki. Za veščino komuniciranja v tujem jeziku se šteje tudi posredovanje in medkulturno učenje. Predlagani ukrepi:
uvesti zgodnje (predšolsko) učenje tujega jezika,
uvesti učenje dveh tujih jezikov v osnovno šolo,
spodbujati več jezikovnost,
spodbujati mobilnost in medkulturnost v slovenskem in širšem prostoru,
premišljeno uvesti poučevanje izbranih predmetov v tujem jeziku.
5. Številska predstavljivost in kompetence v matematiki, naravoslovju in tehnologiji (matematična pismenost, znanost in tehnologija). Matematična kompetentnost obsega uporabo matematičnih načinov mišljenja, ki so univerzalno uporabni za razlago in opis stvarnosti. Naravoslovje se nanaša na znanje in uporabljene metodologije, ki služijo za razlago naravnega sveta, medtem ko gledamo na tehnologijo kot na uporabo tega znanja za spreminjanje naravnega okolja kot odziv na zaznano človekovo hotenje in potrebe. Utrjevanje in ohranjanje naravoslovnih kompetenc, kot tistih, ki vzpodbujajo nadaljnji študij naravoslovja in tehnologij. Predlagani ukrepi:
podpreti razvoj vseh vrst naravoslovnih kompetenc,
pospeševati predmete s področja tehnike in tehnologije,
povezati šolski sistem z gospodarstvom.
6. Informacijska in komunikacijska tehnologija (IKT). Kompetence v informacijski in komunikacijski tehnologiji vključujejo samozavestno in kritično uporabo informacijske tehnologije pri svojem delu, v prostem času in pri komunikaciji. Te sposobnosti so podprte z osnovnim znanjem uporabe informacijske in komunikacijske tehnologije (IKT): uporaba računalnika za priklic, dostop, shranjevanje, ustvarjanje, predstavljanje in izmenjavo informacij, prav tako pa tudi za komuniciranje in udejstvovanje pri medmrežnem sodelovanju. Predlagani ukrepi:
ustvarjanje odprtega učnega okolja,
usposobiti učitelje za smiselno uporabo IKT-ja pri pouku in ostalih dejavnostih,
razvijati digitalne kompetence učiteljev (e-kompetentni učitelj) s ciljem doseči standarde inovativne šole (v skladu s tem prenoviti karierni razvoj strokovnih delavcev-napredovanja in krepitev profesionalne presoje),
uvedba sistema rotacij delovnega mesta (ang. ”job rotation”) za strokovne delavce,
razvijati digitalne kompetence učencev (e-kompetentni učenec) s ciljem
•
••••
•••
••
•
•
•
128 129
ZA VIŠJO SAMOOSKRBOIN USPEŠNO PODEŽELJE
Vsaj 80 % stopnja samooskrbe. Zavzemamo se za sodobno kmetijstvo, ki bo zagotovilo največjo možno stopnjo prehranske samooskrbe v Sloveniji. Zavzemamo se za proizvodnjo kmetijskih pridelkov, ki bo zagotavljala kakovostno in cenovno dostopno hrano za vse prebivalstvo. Naš cilj je vsaj 80 % stopnja samooskrbe. Zaradi globalnih podnebnih sprememb in politične nepredvidljivosti je potrebno slovenska kmetijska gospodarstva vzpodbuditi, da bodo na domači trg prispevala kar največjo količino kmetijskih pridelkov, s katerimi bo zagotovljena višja oziroma načrtovana samooskrba z visoko kakovostno domačo hrano.
Varna hrana, veterinarstvo in varstvo rastlinPridelava, predelava in distribucija varne hrane je strateškega pomena za vsako družbo in ima velik vpliv na gospodarstvo, okolje in zdravje prebivalstva.
Pomembno je, da država zaradi varstva potrošnikov predpiše in zagotovi uradni nadzor v celotni agro-živilski verigi »od semena do žlice«, še zlasti zaradi nove evropske zakonodaje, ki bo kmalu sprejeta na ravni Evropske unije.
Stranka se zavzema za celostni pristop pri odkrivanju in obvladovanju tveganj na tem področju, kar dolgoročno zagotavlja vzpodbudno okolje za gospodarstvo in učinkovito delovanje pristojnih državnih organov. Zato je potrebno zagotoviti primerno konkretno pravno okolje in zadostne vire za izvajanje nalog na tem področju.
Družinske kmetije kot temelj slovenskega kmetijstva. Za doseganje teh ciljev bomo dosledno podpirali razvoj družinskih kmetij kot temeljev slovenskega kmetijstva. Prizadevali si bomo za pomoč kmetijam na področjih s težjimi pridelovalnimi pogoji, posebno skrb pa bomo namenili kmetijam na demografsko ogroženih ter obmejnih področjih. Prav tako se bomo zavzemali za finančno in zakonodajno podporo dopolnilnim dejavnostim na kmetijah, ki s samim kmetovanjem ne morejo ustvariti primernega dohodka. Za mnoge kmetijske obrate je kombinacija dohodkov namreč edina možnost za njihovo gospodarsko prihodnost.
Dopolnilne dejavnosti na kmetijah. V prizadevanju za dopolnilne dejavnosti na kmetijah bomo nasprotovali in preprečevali vse oblike monopolov, ki škodujejo razvoju dopolnilnih dejavnosti na kmetijah. Na manjših kmetijah ter območjih z omejenimi razvojnimi možnostmi je možno ohraniti kmetijske obrate le z različnimi oblikami dodatnega zaslužka. Še zlasti bo potrebno zavzeto delovati in ustvariti številne priložnosti za dopolnilne dejavnosti na turističnem področju, na področju predelave živil živalskega in rastlinskega izvora ter dejavnosti na področju energetike in drugih komunalnih in storitvenih dejavnosti. Osnovno skrb bomo
namenjali povezovanju kmetij pri izvajanju dopolnilnih dejavnosti in oskrbi lokalnih oz. regionalnih trgov s kmetijskimi prehrambnimi artikli. V prizadevanju za te cilje bomo odločno podprli različne oblike zadružništva, ki mora tudi sicer povezovati majhno in nekonkurenčno slovensko kmetijstvo in uredili davčno politiko, ki trenutno dopolnilne dejavnosti ovira in ne deluje vzpodbudno. Zavedamo se, da vzpodbudna davčna politika - politika nižjih in preglednejših davkov in trošarin, omogoča dodatne zaposlitve na kmetijah in s tem lažje preživetje in tveganost za socialno ogroženost kmečkih družin.
Socialno podjetništvo v kmetijstvu. Razvijali bomo rešitve za podporo ustanavljanju socialnih podjetij na področju kmetijstva. S tem bodo mladi, težje zaposljivi, dolgotrajno brezposelni dobili možnost zaposlitve, posledično pa se bo povišala stopnja samooskrbe s hrano.
Usklajen sonaravni in trajnostni razvoj kmetijstva. V Sloveniji je potrebno zagotoviti usklajen sonaravni in trajnostni razvoj kmetijstva in gozdarstva z učinkovitim varovanjem obdelovalne in rodovitne zemlje ter zaščito ostalega okolja (zemlje, zraka in vode). Ker multifunkcionalno in konkurenčno kmetijstvo veliko prispeva k prihodnjemu razvoju Slovenije, bomo še zlasti podpirali k podjetništvu usmerjene kmetijske obrate, ki proizvajajo na okoljsko sprejemljiv način in zagotavljajo trajnostni razvoj.
Konkurenčnost slovenskega kmetijstva. Slovensko kmetijstvo mora izkoristiti raznolikost tržišča, od ekološke pridelave do modernega konvencionalnega kmetijstva in priložnosti neposrednega trženja na domačem trgu. Samo z izkoristkom raznolikosti razvoja slovenskega kmetijstva lahko povečamo njegovo konkurenčnost. Pri uveljavljanju konkurenčnosti slovenskega kmetijstva ima veliko vlogo že omenjeno zadružništvo, zato se bomo zavzeli za razvoj zadružništva, ki bo temeljilo na vzajemnosti, solidarnosti in gospodarski učinkovitosti.
Davčna politika. Za ohranitev slovenskega kmetijstva in njegovo konkurenčnost je zelo pomembna davčna politika. Ta mora biti naravnana tako, da bo enostavna in bo kmetovanje vzpodbujala, s čimer se bo obenem preprečevalo opuščanje kmetovanja, ki je v zadnjih letih v porastu. Obdavčitev v kmetijskem gospodarstvu močno vpliva na obdelanost kmetijskih zemljišč in s tem na razvoj in ohranitev poseljenosti podeželja. Ohranili bomo obstoječe možnosti, ki jih trenutno poznamo na področju obdavčitve kmetijskih obratov, in sicer:
pavšalno obdavčitev (po oceni dohodka) na podlagi obstoječega katastrskega dohodka, ki mora dejansko oceniti dohodek za vsako kulturo in območje posebej ali
obdavčitev po dejanskemu dohodku za kmetije s specifično proizvodnjo, pri čemer je pri dopolnilnih dejavnostih nujno potrebno ohraniti možnost obdavčitve po normiranih stroških oz. vključitev v postopek enostavnega vodenja knjigovodstva.
•
•
130 131
OHRANITEV PODEŽELJA Subvencije v kmetijstvu. Ena od pomembnih funkcij kmetijstva je ohranitev podeželja. Zavzeli se bomo za ohranitev sistema neposrednih plačil. Od tržišča neplačani kmetijski proizvodi morajo namreč še naprej ostati subvencionirani, kakor tudi medgeneracijski prenosi kmetij na mlajše generacije. Samo tako se bo lahko ohranilo kmetovanje na celem območju Slovenije in zagotovilo, da bo lahko podeželje s svojo raznolikostjo zagotavljalo kulturno krajino kot življenjski in gospodarski prostor vseh državljank in državljanov. Še naprej se bomo zavzemali za pomoč mladim družinam, ki prevzemajo kmetijo ter dosledno branili uvedbo starostnih rent za kmete, ki bodo predali kmetijo mlajšim prevzemnikom.
Promet s kmetijskimi zemljišči. Z ustrezno zemljiško in davčno politiko bomo ustrezno uredili promet s kmetijskimi zemljišči. Če so potrebni posegi v kmetijska zemljišča zaradi vsesplošnega interesa, morajo biti izplačane primerne odškodnine. Ohranili bomo sklad kmetijskih zemljišč in gozdov, ki pa mora odigrati pomembnejšo intervencijsko vlogo pri prometu s kmetijskimi zemljišči, bodisi da gre za sam nakup oziroma prodajo bodisi zamenjavo, ko gre za javni interes države ali lokalnih skupnosti. Sklad kmetijskih zemljišč mora v prihodnje delovati v smer zagotavljana večje samooskrbe v državi in ne v korist najemnikov, ki s pomočjo najemanja kmetijskih zemljišč pridobivajo zgolj le subvencije.
Razvoj, raziskave in izobraževanje. Rast produktivnosti s tehnično znanstvenim razvojem in spreminjajoči se trg zahtevata od kmetijstva stalen proces prilagajanja in razvoja, zato moramo nenehno namenjati skrb izobraževalnemu procesu v kmetijstvu. Z izobraževanjem in izpopolnjevanjem moramo zagotoviti, da bodo kmečki družinski obrati sprejemali nove, tudi inovativne tehnološke rešitve in izkoriščali vse razpoložljive možnosti. Zavzemamo se za enakovrednost kmetijskih šolskih programov z drugimi šolskimi programi ter za različne oblike rednega in dopolnilnega strokovnega izobraževanja za odrasle. Izobraževanje na področju kmetijstva in gozdarstva je ena od temeljnih nalog, ki mora, poleg razvoja kmetijskih institucij, trajno prispevati h krepitvi vloge kmetijstva v Sloveniji.
Ohranjanje vitalnosti podeželja. Prizadevali si bomo za ohranjanje vitalnosti vasi z njeno ljubiteljsko kulturno dejavnostjo in podeželsko arhitekturo. Z regionalnimi razvojnimi spodbudami moramo ustvariti pogoje, da bo podeželje dejansko namenjeno kmetijstvu ob doslednem uveljavljanju ekoloških standardov. Ustvariti moramo pogoje, da bo standard uslug na področju zdravstva, kulture, šolstva, sodobnih komunikacij in komunalnih storitev vsaj približno enak v celotni državi. Nujno je potrebno povečati vlaganja v razvoj malih in srednjih podjetij, ker bodo le tako nastajala nujno potrebna delovna mesta, ki bodo služila kot dopolnilna dejavnost v kmetijstvu. Prav tako je za podeželje izjemnega pomena ohranjanje tradicij in običajev. Le tako bo možno preprečiti nadaljnje praznjenje podeželja in ohraniti poseljenost celotne države.
Zdravstveno in pokojninsko zavarovanje ter socialno varstvo. Zavzemali se bomo za enake pravice kmečke populacije iz zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja ter socialnega varstva kot jih imajo ostali državljani (tu gre na primer za: nadomestilo za bolniško, poškodbe pri delu, starševski dopust in dopust za nego in varstvo otrok). Prav tako bo potrebno v bodoče poiskati možnosti za dvig kmečkih pokojnin, ki so izredno nizke.
Odločitev za eno ali drugo obliko obdavčitve bo prepuščena kmetijskim subjektom, upoštevaje višino celotnega prihodka in drugih dejavnikov. Gospodarske družbe, ki se ukvarjajo s kmetijstvom in ostalimi dopolnilnimi dejavnostmi, ki presegajo pogoje dopolnilnih dejavnosti, bodo, kot sedaj, obdavčene po dohodku iz dejavnosti, v katerega se vštevajo tudi ukrepi kmetijske politike (subvencije).
Pomoč ob naravnih nesrečah. Za obstoj slovenskega kmetijstva je nujno potrebno urediti sistem pomoči ob pojavu živalskih in rastlinskih kužnih bolezni ter drugih naravnih nesreč. Zavzeli se bomo za oblikovanje posebnega vzajemnega sklada na tem področju. Sklad se bo deloma polnil tudi iz proračuna.
Trajnostni razvoj na trdnih ekonomskih temeljih. V kmetijski proizvodnji je potrebno podpreti trajnostni razvoj vseh kmetijskih panog, upoštevajoč njihovo medsebojno usklajenost. Še zlasti pa je potrebno podpreti tiste kmetijske dejavnosti, za katere ima Slovenija velike možnosti, da so gospodarsko uspešne. V prvi vrsti je to živinoreja in znotraj nje govedoreja z usmerjenostjo k reji drobnice v težje dostopnih predelih ter vinogradništvo, sadjarstvo in vrtnarstvo, kjer bo potrebno zagotoviti ugodne vire financiranja za sprotno in redno obnovo ter gradnjo hladilnic.
Povečanje rastlinske pridelave. Velika neizkoriščenost se kaže na področju rastlinske pridelave (poljščin, sadja, grozdja ter vrtnin), kjer se bomo zavzeli za podporo izgradnji namakalnih sistemov, v vrtnarski pridelavi pa gradnji zavarovanih prostorov (plastenjaki, rastlinjaki). Podpirali bomo revitalizacijo domačih slovenskih sort in povečanje dodane vrednosti kmetijskih pridelkov, kot npr. s pridelovanjem funkcionalnih živil. Velika neizkoriščena možnost Slovenije ostaja še na področju pridelave vrtnin, kjer se bomo zavzeli za podporo izgradnji namakalnih sistemov in za večja vlaganja v gradnjo rastlinjakov.
Kmetje, živilskopredelovalna industrija in trgovina. Posebno skrb bomo namenili razvoju živilskopredelovalne industrije, da bi povečali dodano vrednost slovenskih kmetijskih proizvodov. V ta namen bo potrebno doseči večjo povezanost v trikotniku pridelovalci – kmetje, živilsko-predelovalna industrija in trgovina. Poskrbeli bomo za promocijo kakovostnih slovenskih živilskih proizvodov. Zaupanje potrošnikov v domače živilske proizvode je potrebno nenehno budno varovati tudi tako, da bodo vse informacije potrošnikom ves čas dostopne.
132 133
ZMANJŠEVANJE BIROKRATSKIH OVIR
Dosledno se bomo zavzemali za zmanjševanje pretiranih birokratskih ovir na vseh področjih, vključno z administrativnimi ovirami pri prometu kmetijskih zemljišč, najemu in urejanju koncesijskih razmer pri državnih gozdovih, oddaji najrazličnejših vlog in podobno. V prvi vrsti je potrebno poenostaviti postopke pri agromelioracijskih posegih. Zagovarjamo načelo vse na enem mestu- prepisi in kupoprodajne pogodbe se vložijo pri enem referentu, potem pa znotraj institucije zadeve zaokrožijo in kupec oz. prodajalec pride in dobi vse potrebne papirje naenkrat. Le tako se izognemo plačevanju notarskih storitev in morebitni izgubi dokumentov.
Združenja in strokovne službe. Še naprej se bomo zavzemali za prostovoljno članstvo kmetov v Kmetijsko gozdarski zbornici Slovenije. Zahtevali bomo, da bodo institucije s področja kmetijstva učinkovito opravljale svojo podporno vlogo. Poenostavitev administrativnih postopkov bo ugodno vplivala na krepitev konkurenčnosti slovenskega kmetijstva. Prizadevali si bomo za večjo profesionalizacijo in racionalizacijo dela javnih uslužbencev na področju kmetijstva. Kmetijska služba mora biti bolj učinkovita na vseh področjih dela. Organiziranost kmetijskih svetovalnih služb vidimo kot tesnejšo vez z kmeti, hkrati pa je potreben pospešen prenos znanja, pomoči in sodelovanja s kmeti v praksi in na terenu.
KMETIJSTVO IN VARSTVO OKOLJA
Ena od osnovnih funkcij slovenskega kmetijstva je varstvo okolja (zemlje, zraka in vode) ter ohranitev biotske raznovrstnosti.
Varovanje kmetijskih zemljišč. Pri varovanju kmetijskih zemljišč se bomo zavzemali za čim večjo ohranitev njihovega obsega ter z veliko mero odgovornosti dopuščali pozidavo le tam, kjer je le-ta smiselna in potrebna.
Upravljanje z gozdovi. Posebno skrb bomo posvetili upravljanju z zasebnimi in državnimi gozdovi ter pospeševali predelavo lesa z višjo dodano vrednostjo. Gozdovi pokrivajo skoraj 2/3 naše dežele in zato predstavljajo pomemben del kulturne pokrajine in zaščito vodnih virov ter tako velik prispevek k varstvu okolja in podnebja. Tudi sicer mora postati kmetijstvo pomemben dejavnik pri zagotavljanju proizvodnje energije. Gozdovi v lasti Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov so sicer v dobri kondiciji, vendar so koncesijske dajatve prenizke. Zavzemali se bomo, da bodo izračuni bolj pregledni in transparentni, kar bo zagotavljalo primerne koncesijske dajatve tudi za visokogorske kmetije, ki se ukvarjajo z gozdarstvom. V prizadevanju za razvoj kmečkega turizma bo potrebno razmisliti tudi o podeljevanju koncesij na področju lova.
Že danes pa mora sklad pridobiti znatnejša sredstva od upravnikov (GG podjetja). To je mogoče zagotoviti z boljšo kontrolo dejanskih stroškov gozdarskih podjetij, preglednejšo prodajo lesne mase, primerjavo prodajne cene lesa na trgu, navsezadnje tudi z večjimi odkazili za posek.
Pri upravljanju državnega premoženja bomo zagotovili večjo učinkovitost Zavoda za gozdove Slovenije – potrebno je zagotavljati sonaravnost in ekologijo, vendar ne za ceno zaraščanja gozda, propadanja lesne mase in onemogočanja uspešnega gospodarjenja. Strah, da bi lastniki »izropali« slovenske gozdove, je povsem odveč. Postopki ZGS so birokratski, prepočasni in zapleteni. Spodbudili bomo aktivnejšo vlogo pri gospodarjenju in postavili boljši servis za lastnike, manjšo vertikalno razdrobljenost in večjo delovno učinkovitost. Večjo vlogo bo potrebno vrniti revirnim gozdarjem, ki skrbijo za prirast in posek v gozdu. Ekološko kmetovanje. Skladno z načeli varovanja okolja bomo podpirali ekološko kmetovanje, ki lahko hkrati pomeni tudi enega od dodatnih virov zaslužka na manjših kmetijah. Slovenija je z dokaj naravno ekstenzivno pridelavo na tem področju v prednosti, ki jo je treba izkoristiti. Prizadevali si bomo za take spremembe evropske in nacionalne zakonodaje, ki bo natančneje določala pogoje za uporabo GSO organizmov in zagotavljala temeljito obveščanje potrošnikov.
134 135
najnujnejši in so glede na PLDP tudi strokovno utemeljeni. Izpostavljamo povezavo severne Primorske z osrednjo Slovenijo, izgradnjo ceste v Belo Krajino in na Koroško, in druge najbolj obremenjene odseke, za katere bo potrebno zagotoviti tudi proračunska sredstva. Vsekakor pa je potrebno preprečiti stanja, da zaradi nevzdrževanja objektov na državnih cestah pride do zapor posameznih delov cest, kar povzroča veliko gospodarsko škodo za lokalno podjetništvo.
V zvezi s statusom DARS-a se v NSi zavzemamo za ohranitev sedanjega vinjetnega sistema vse do odločitve o cestninjenju osebnih vozil na evropskem nivoju, posebej v sosednji Avstriji in Nemčiji. Letni dobički DARS naj se namenijo za stalno obnovo objektov in cest na DARS-ovi AC mreži. Pričakujemo, da se bo DARS obnašal kot dober gospodar in bo racionaliziral svoje stroške na področju rednega in investicijskega vzdrževanja tudi z vzpostavitvijo lastnih kompetentnih ekip za izvedbo sanacij. Pri tem naj se DARS poveže z ustreznimi državnimi institucijami iz tega področja (ZAG, DRI, …), ki so že sedaj vključeni v oceno stanja DARS-ovih cest in objektov.
Vlaganja v nove investicije je treba omejiti na ekonomsko in razvojno nujne projekte, k reviziji projektov je treba povabiti neodvisne strokovnjake in pri tem dosledno upoštevati tehnična in ekonomska načela. Ne glede na obširnost, zahtevnost in finančne vložke pri velikih državnih investicijah smo prepričani, da bo ravno zagon in pospešitev le teh bistveno pripomogla k splošni gospodarski rasti. Pri večjih načrtovanih razvojnih projektih, kot sta tretja in četrta razvojna os so opazne neekonomske politične rešitve, ki so bile nestrokovno okoljsko prikazane in z izsiljevanjem lokalnih veljakov ali celo občinskih struktur zavlačevane in podražene. Zato bomo preverili neekonomske zahteve, jih zavrnili, zahtevali sofinanciranje ali ponovno odločali o načrtovanih trasah. Nekatere odseke načrtovanih cest bo potrebno ponovno ekonomsko preveriti z vidika upravičenosti investicije.
PROMET IN PROMETNA VARNOSTCilj prometne politike NSi je v čim večjem obsegu zagotoviti dnevne migracije z javnimi prevoznimi sredstvi ter posledično prispevati k znižanju emisij, preusmeriti prevoz blaga na železnice, urediti glavne transportne poti dnevnih migracij, posebej v Ljubljani in spremeniti miselnost o nujnosti prevoza samo z osebnimi vozili.
Zavzeli se bomo za hitrejši razvoj inteligentnih transportnih sistemov – ITS, ki omogočajo sočasno upravljanje s prometom na vseh prometnicah, posebno učinkovit pa je na močno obremenjenih cestah in v večjih urbanih središčih.
Prometna varnost mora zajeti tudi najšibkejši prometni člen – pešce in kolesarje, zato bomo pospešili izgradnjo in ureditev ustreznih kolesarskih in peš poti, saj je to skladno z bistvenimi cilji trajnostnega razvoja. Prav kolesarstvu, ki je poleg okoljevarstvenih vidikov zelo pomembno za ohranjanje zdravja in za razvoj okolju ustreznega turizma je potrebno posvetiti večjo pozornost, predvsem zaradi
DO MODERNE INFRASTRUKTURE RACIONALNO, HITREJE IN BOLJ PREGLEDNO
Glede na pomembno geostrateško prometno lego Slovenije so vlaganja v razvoj železniške in pristaniške infrastrukture, kjer zaostajamo za sosednjimi državami, prioritetna in nujna strateška naložba za prihodnost. Ustrezna prometna infrastruktura je hrbtenica razvoja vsake družbe, gospodarstva in storitvenih dejavnosti v najširšem smislu. Kazalci razvitosti držav se nedvomno kažejo tudi v razvitosti njene prometne povezanosti, stopnji razvoja infrastrukture, vlaganj v to infrastrukturo in mobilnosti prebivalstva. Z izgradnjo avtocestnega križa je bil zagotovljen del pomembne cestne infrastrukture, ki pa je šele z uvedbo vinjetnega sistema zares začel služiti državljanom Slovenije in ne le tranzitnim potnikom.Po drugi strani pa je država povsem zaspala na področju razvoja železniške infrastrukture in njene vpetosti v mednarodne tokove, kjer nas prehitevata tako Avstrija kot Hrvaška po levi in desni. V splošnem pa težko trdimo, da je Slovenska infrastruktura, bodisi cestna, železniška, pomorska in letalska razvita do te mere, da bi nas uvrščala v razvite Evropske države.
V NSi se zavzemamo za začetek pospešenega cikla javno-zasebnih naložb, ki bodo javno-zasebna partnerstva v pravem, pomenu besede. Za velike državne infrastrukturne projekte (npr. železnica) načrtujemo povsem drugačen tempo pridobivanja EU sredstev in same izvedbe projekta.
Zagon takšnih projektov bo po našem prepričanju vzpodbudil ponovni zagon gradbeništva kot osnovnega generatorja razvoja in zagona gospodarstva. Država je lastnica številnih javnih zavodov, ki v svoji osnovni dejavnosti delujejo na področju izgradnje infrastrukture. Takšne zavode je potrebno vključiti preko »in house« naročil v nadzor kvalitete izvedbe infrastrukturnih objektov kot pomoč Inženirju pri zagotavljanju trajnosti in uporabnosti teh objektov.
CESTEStanje objektov in cest na državni mreži se slabša iz leta v leto, kar je posledica stihijskega planiranja dela na tem področju. V NSi se zavzemamo, da se znotraj Direkcije za ceste ponovno vzpostavi resnično plansko načrtovanje, ki je v zadnjem obdobju bilo pretežno politično usmerjeno k zadovoljevanju želja posameznikom. Pripravili bomo nacionalni program za državne ceste, ki bo vključeval tudi področje upravljanja in vzdrževanja. Nevzdržno je, da se na pomembnih prometnicah uvaja enosmerni promet, ki hromi gospodarstvo in povzroča posredno škodo vsem uporabnikom cestne infrastrukture. Žal pa ugotavljamo, da so na poti čez našo lepo Slovenijo zapore vse pogostejše.
V okviru pričetka takojšnjih aktivnosti pri izvedbi državnih investicij bomo nemudoma pričeli s tistimi projekti, ki so za posamezno regijsko povezanost
136 137
sledila stanju tehnike na tem področju v razvitih državah.
Železniški potniški promet zaradi počasnega prilagajanja sodobnim sistemom ne krepi svoje vloge pri prevozu potnikov. Ugotoviti je potrebno želje, zahteve in motive potnikov, ki bi privedli do povečanja uporabe tega transporta. Pri postavitvi kvalitetnega sistema prevoza potnikov po železnici je potrebno posebno pozornost posvetiti povezavam do ostalih pomembnih slovenskih mest. Pri tem je potrebno upoštevati, da je železnica prilagojena predvsem masovnim prevozom, zato je potrebno pristopiti k novi organizaciji prevoza potnikov v Sloveniji popolnoma na novo. Potrebno je poskrbeti za spremljajočo infrastrukturo, predvsem ustrezno število parkirišč na pomembnejših postajah. Ne nazadnje sprememba načina transporta, železniške povezave in zmanjševanje osebnega transporta predstavlja pomemben ekološki prispevek k varovanju našega okolja.
Dolgoročno bomo poskrbeli za izgradnjo železniškega tira okoli Ljubljane, na katerega naj se prenese ves tovorni promet, istočasno pa se ob tem tiru dogradi še proga za primestni promet. Sedanja notranja železniška mreža naj se spremeni v progo za potniški promet.
»Drugi tir«, ne samo na relaciji Divača-Koper, predstavlja tako s prometnega, kot z vidika oživitve gradbene panoge prioriteto za naslednji mandat. Projekt se mora odvijati na podoben način, kot se je odvijala gradnja AC v republiki Sloveniji v preteklosti. Ponovno je potrebno preveriti možnosti hitrejše povezave predvsem V in Z države. S spremembo zakonodaje je potrebno doseči enostavnejšo umestitev v prostor tistih koridorjev, ki bodo pospešili železniški promet preko Slovenije in bodo nudili ustrezno logistično podporo za tovorni promet predvsem Luki Koper.
LETALSTVO
Osnovna dejstva, ki opredeljujejo programske usmeritve za področje letalstva so naslednja:
Majhna gospodarska rast v prihodnjih letih
Število potnikov se bo povečevalo zaradi povečanja obsega nizkocenovnih prevoznikov, medtem ko bo število potnikov na rednih linijah padalo
Nacionalni letalski prevoznik v teh časih ni sposoben samostojno ekonomsko preživeti brez subvencije države.
Slovenija potrebuje redne linije v druga evropska in posredno svetovna letališča (nujna podpora gospodarstvu in še dodatno turizmu).
Slovenija ima dve operativno delujoči letališči, odlično geostrateško lego vendar tudi veliko konkurenco (letališča v Trstu, Celovcu, Grazu in Zagrebu).
Pri tem ocenjujemo, da bi lahko kot investitorji oz. naložbeniki nastopale tudi lokalne skupnosti (regijsko) in tudi tuji vlagatelji. Je pa potrebno s kupci doseči dogovor o uporabi letališč tudi za športno in drugo letenje.
•
•
•
•
•
sorazmerno majhnih vložkov in velikih pozitivnih donosov. Slovenija ima na tem področju velike prednosti predvsem zaradi ohranjene narave pri ekološki pridelavi hrane in kmečkem turizmu, kiso bile do sedaj vse premalo izkoriščene.
Ker je ureditev ne motornega prometa po oceni NSi državnega pomena bomo izdelali državni prostorski načrt za ne motorni promet - izgradnja državnih kolesarskih poti in povezava s kolesarskimi potmi sosednjih držav. V povezavi s turističnimi gospodarskimi družbami pa bomo ta načrt že v naslednjem mandatu v večji meri operativno izvedli. S tem bomo zadostili potrebam po novih oblikah migracij, potrebam turizma, in ne nazadnje potrebam dnevne migracije na krajših razdaljah.
POMORSTVO
Glede na pomembno geostrateško prometno lego Slovenije so vlaganja v razvoj železniške in pristaniške infrastrukture, kjer zaostajamo za sosednjimi državami, prioritetna in nujna strateška naložba za prihodnost. Zaradi zamud obstaja čedalje večja nevarnost, da bodo blagovni tokovi speljani mimo naše države. Zaradi medsebojne odvisnosti železniške in pristaniške infrastrukture je potreben celovit pristop z možnostjo vključitve strateškega partnerja pri vlaganjih v razvoj. Izgradnjo tretjega pomola in razvoj železniške infrastrukture je potrebno medsebojno povezati.
Širitev koprskega pristanišča mora vključevati in upoštevati lokalne interese in potrebe prebivalstva ob upoštevanju strokovnih in okoljskih standardov. Luka Koper kot koncesionar v koprskem pristanišču sama ni sposobna zagotoviti sredstev za izgradnjo tretjega pomola, zato mora država kot upravljavec pristanišča z ustreznim dogovorom s koncesionarjem zagotoviti pogoje za izgradnjo tretjega pomola in vključitev novih investitorjev oz. strateških partnerjev. V NSi bomo pristanišče Luke Koper z njeno infrastrukturo obdržali v državni lasti, na področju logistike pa nadaljevali z konceptom, ki bi v logistični holding vključi tuje vlagatelje.
Dokončanje potniškega terminala in razvoj spremljajočih dejavnosti, ob vključitvi in sodelovanju lokalne skupnosti, je pomembna prioriteta in priložnost za razvoj turizma v širši regiji.
ŽELEZNICE
Železnica je velik prometni potencial –velika nacionalna dobrina, ki jo je potrebno ustrezno obravnavati in negovati, če želimo, da bo prinašala pozitivne učinke. Na tem področju je bilo v zadnjih letih narejeno premalo, kar povzroča škodo tej veji prometne infrastrukture. Razvoj železnice (železniškega sistema) v Sloveniji je potrebno nujno usmeriti v čem prejšnje prestrukturiranje (po organizacijskem še v lastniško) in v poslovanje po tržnih principih, le tako bo lahko zadostil potrebam gospodarstva in družbe, predvsem pa je potrebna temeljita modernizacija, ki bo
138 139
DIGITALNA SLOVENIJA – TEMELJ RAZVOJA SLOVENIJE
PRIHODNOST BO DIGITALNA. SVET POSTAJA DIGITALEN. KDOR NE BO SLEDIL TEMU RAZVOJU, GA NE BO!
V Sloveniji je bilo o informacijski družbi, e-družbi, IKT-družbi že veliko povedanega in napisanega, a žal premalo narejenega. Ključni vzrok za to je, da informacijska družba v Sloveniji nima primernega mesta, ne svojega zakona. Informacijsko komunikacijske tehnologije so prisotne v vseh sektorjih in področjih, zato je področje horizontalno usmerjeno. Njeno mesto bi moralo biti v okviru pozicioniranja v državni upravi na enakem nivoju in vlogi kot jo ima SVRK. Slovenija potrebuje nov domišljen razvojni koncept, v katerem bo IKT ključni gonilnik razvoja. Uresničitev novega, na IKT-ju temelječega razvojnega koncepta družbe, bo močno spremenila naše življenje. Pomembno je namreč, kaj delamo s tehnologijami in ne toliko tehnologije same. Na področju gospodarskega razvoja bomo spodbudili k razmišljanju in rešitvam predvsem ob zavedanju:
Vsako podjetje je tudi IKT podjetje sicer ga ne bo.
Svet gre skozi veliko digitalno transformacijo. Smo na polovici poti od analogne k digitalni družbi.
Transformacija poslovnih modelov ob upoštevanju vloge IKT je potrebni pogoj za obstoj.
DIGITALNA AGENDA ZA EVROPO
Evropski svet je že maja 2010 sprejel Digitalno agendo za Evropo, ki je del strategije Evropa 2020 za pametno, trajnostno in vključujočo rast, za uspešen izhod iz gospodarske krize in za zagotovitev stabilne prihodnosti Evrope ter določil sedem prednostnih področij ukrepanja:
1. vzpostavitev enotnega digitalnega trga,
2. izboljšanje interoperabilnosti,
3. povečanje zaupanja v internet in okrepitev internetne varnosti,
4. občutno povečanje hitrosti spletnega dostopa,
5. povečanje naložb v raziskave in razvoj,
6. širjenje digitalne pismenosti, znanj in vključevanja ter
7. uporabo IKT za odziv na družbene izzive, kot so podnebne spremembe in
staranje prebivalstva.
V digitalni agendi je za zgornja področja navedenih 100 ukrepov, od tega 31 zakonodajnih, ki bodo pospešili trajnostno rast in vsesplošno vključenost.
Zavedajoč se, da so za polovico rasti produktivnosti v Evropi zaslužne IKT, bomo pospešili aktivnosti in pripravili ukrepe v okviru Digitalne agende za Evropo ,prvenstveno na področju digitalnega gospodarstva in moderne e-uprave (ne moremo se zadovoljiti z e-upravo, ki državljane pravočasno ne spomni, da mu bo pretekla veljavnost potnega lista, prometno dovoljenje, ipd.). S svojim pomenom za gospodarstvo in pomembnimi učinki prelivanja, na primer v smislu produktivnosti, zagotavljanja konkurenčnosti in reševanja družbenih problemov, digitalna gospodarska revolucija ostaja priložnost za Slovenijo, ki je ne smemo zamuditi. Pospešili bomo zaostanke za dokončno vzpostavitev enotnega digitalnega trga do leta 2015.
NEKOČ VODA IN ŽELEZNICE, DANES AVTOCESTE, V BODOČE ŠIROKOPASOVNE POVEZAVE
V davnini so se razvijala mesta in središča tam, kjer je bila voda. V času industrializacije je razvoj zajel tista področja, ki so imela dostop do železnice. Danes smo v fazi kjer za razvoj nekega prostora niso pomembne več samo avtoceste ampak vedno bolj tudi širokopasovni dostop do interneta. Prav zato Digitalna agenda v ospredje postavlja širokopasovne povezave in storitve preko širokopasovnih povezav. Kar je v prejšnjem stoletju za Slovenijo pomenila elektrifikacija, sedaj pomeni širokopasovni dostop do interneta.
CILJI ZA DIGITALNO SLOVENIJO 2020
Ciljna hitrost internetnih povezav za leto 2020 je najmanj 30 Mbps za vse slovenske državljane, najmanj polovica slovenskih gospodinjstev pa naj bi do takrat imela internetne priključke s hitrostjo najmanj 100 Mbps.
Konkretni cilji za Slovenijo do 2020:
vse (100%) šole in državne organizacije s širokopasovnim dostopom do interneta,
99% bančnih transakcij bo zaključenih preko interneta,
99% davčnih prihodkov države bo realiziranih preko interneta,
50% volivcev bo volilo preko interneta,
99% receptov bo predpisanih elektronsko,
•
•
•
•
•
•
•
•
140 141
ZAPOSLITVENE MOŽNOSTI – IZKLJUČNO ZA MLADE
Za zaposlitvene možnosti v okviru Jamstva za mlade bomo upoštevali usmeritve Evropskega sveta in iniciative Velike koalicije za digitalna delovna mesta in bomo intenzivirali razvoj informacijske družbe:
Če analiziramo prognozo (graf), ki jo je uporabil predsednik Barroso in jo je objavila Evropska komisija, ugotovimo, da bo do leta 2016 samo v Sloveniji primanjkovalo 3000 IKT inženirjev. To so delovna mesta, ki jih bomo morali zapolniti, če ne z lastnimi viri pa z uvoženo delovno silo, ali še slabše, z najemom storitev v tujini. Zato bomo stimulirali fakultete, ki take inženirje sistematično izobražujejo.
1.000.000
900.000
800.000
700.000
600.000
500.000
400.000
300.000
200.000
100.0002011 2012 2013 2014 2015
Presentation of J.M. Barroso to the European Council, 14-15 March 2013
The example of the ICT sectorDigital jobs: vacancies and graduates* (numbers)
Vacancies in the digital sector New ICT graduates
* Surveys and forecasts assuming moderate growth in GDP and ICT investment, Only ICT graduates are considered here.
Vir: Empirica
90% populacije med 16 in 74 let bo uporabljalo internet,
99% prebivalcev pod 35 let bo redno uporabljalo internet,
99% gospodinjstev ima dostop do interneta,
99% državljanov uporablja elektronsko osebno izkaznico (ali SIM kartico v povezavi s pametnim telefonom) kot univerzalno ID kartico.
INTEGRALNI INFORMACIJSKI SISTEM SLOVENIJEVlagali bomo napore za pridobitev maksimalnih sredstev evropskih strukturnih skladov za dokončno izgradnjo odprtega širokopasovnega omrežja in postavili hrbtenico (interoperabilnostni okvir) integralnega informacijskega sistema Slovenije (na sliki primer IS Estonije). V Sloveniji je veliko znanja za razvoj inovativnih aplikacij, ki bodo temeljile na odprti kodi.
Za državljane bomo informacijski sistem koncipirali na elektronski osebni (ID) izkaznici, ki bo služila kot ključ za dostop do storitev. Kartica mora omogočati varen način identifikacije na internetu (prvi nivo) in podpisovanja oz. sprejemanja odločitev (drugi nivo). Z eno kartico bo omogočena izbira med več načini dela (zasebni, poslovni, državni-javni) glede na trenutno vlogo uporabnika. Ne izključujemo možnosti uporabe SIM kartice v povezavi s pametnim telefonom kot ekvivalent za elektronsko ID kartico. Digitalni podpis velja enako kot ročni podpis. Na ročni podpis moramo počasi pozabiti. Kot na analogno dobo. Prihaja digitalna doba!
•
•
•
•
Estonjski informacijski sistem
142 143
Še vedno pa ostaja odprto temeljno opismenjevanje, ne samo starejših ampak tudi manj izobraženih mlajših ter drugih ranljivih skupin. Zato bomo podprli projekte prostovoljcev, ki že prinašajo učinke, hkrati pa tudi vztrajali, da se zadeve rešijo sistemsko z novimi ali pa že začetimi projekti. Vsekakor bi se v tovrstno izobraževanje morali vključiti tudi tisti zasebni deležniki v slovenskem prostoru, ki imajo ali pa bodo imeli od novih uporabnikov tudi neko poslovno korist (npr. ponudniki dostopa do interneta, banke, ipd.)
NAČRTI ZA ZAČETEK MANDATA 2014 – 2018: DIGITALNA EKONOMIJA IN DIGITALNA VKLJUČENOSTEvropski svet je oktobra lani sprejel sklepe, ki imajo vpliv na razvoj digitalne družbe. Če so bili še v preteklih letih cilji Digitalne agende za Evropo bistveno širši, nove prioritete zaznamuje izrazita usmerjenost v digitalno ekonomijo. To postaja v letošnjem letu bistvo evropskega razvoja. Glavni zaključek Sveta je, da je močna digitalna ekonomija temelj evropske prihodnosti.
Evropski svet utemeljuje svoj poziv na temeljnih svoboščinah evropske pogodbe: svobodi ponudbe in svobodi uporabe. Torej možnosti, da lahko vsak ponuja (digitalne) storitve in izdelke v Evropi in da jih uporabniki lahko uporabljajo.
Za našo skupno prihodnost mora digitalna ekonomija v letu 2014 postati spremljana industrijska panoga v Sloveniji. Še posebej mlada tehnološka podjetja. Nesprejemljivo je, da Evropski svet kot glavni sklep za leto 2014 v okviru Digitalne agende poudarja digitalno ekonomijo, vrh slovenskega gospodarstva pa o tem ne spregovori niti besede. Slovenski start-up podjetniki so tisti, na katere opozarja Evropska komisija, kot temelj hitrega razvoja. Digitalni svet daje prednost manjšim podjetjem, ker se lahko lažje in hitreje transformirajo in na ta način prehitevajo velike multinacionalke.
Vedno več visoko izobraženih mladih se izseljuje iz Slovenije, ker imajo drugje boljše priložnost z manj ovirami. Pogoje za poslovanje in delo moramo takoj izboljšati in omogočiti, da bodo slovenski podjetniki povezani s Slovenijo ne glede na to, kje se bodo v nekem trenutku fizično nahajali. Pogoj za to, da lahko okolje deluje je tudi regulatorski okvir, ki se mora transformirati. Evropa želi izrazito poudariti pomen odpiranja in neomejevanja. To lekcijo moramo v Sloveniji enkrat že absolvirati.
Dokazali smo, da so storitve, ki jih razvijajo slovenski podjetniki konkurenčne po celem svetu. Če so Britanci lahko napovedali, da bodo do konca 2014, 25% javnih naročil za računalniške storitve naročili pri malih domačih podjetjih, ni razloga, zakaj ne bi tudi mi podprli lastno industrijo na podoben način. Časi, ko so informacijske rešitve ponujali le največji ponudniki v državi so minili. Znanje, ki je na voljo, je potrebno izkoristiti in ga oplemenititi.
Digitalna vključenost je druga pomembna tema na katero ne smemo pozabiti. Kljub počasnim začetkom se izkazuje, da inovativni pristopi, ki omogočajo širok dostop do digitalnih tehnologij, obrodijo sadove. Pomemben del digitalne vključenosti je tudi način kako so digitalne storitve pripravljene. Danes v Sloveniji vsak državljan uporablja bankomat, mobilni telefon ali kartico zdravstvenega zavarovanja. Vse to so digitalne tehnologije. Žal je pa še vedno preveč storitev, ki so zapletene za uporabo. Potrebno bi bilo uvesti merila merjenja učinkovitosti in načinov kako poenostavljati storitve, saj bodo tako postale uporabne same po sebi. Ni potrebno veliko, da bi z boljšo dostopnostjo in poenostavitvami lahko podvojili uporabnost storitev, ki jih že imamo.
144 145
S KULTURO DO VIŠJE DOMOVINSKE ZAVESTI
Kulturna politika ima državotvorno mesto znotraj slovenske politike, ker je kultura nosilka resničnega nacionalnega interesa in vrednot ter ne sme biti popolnoma prepuščena tržni logiki. Je smiselna pot posameznikovega in narodnega samouresničevanja in ustvarjanja ter reprodukcija in plemenitenje človekovih duhovnih potreb. Ob načelni pripravljenosti za spoznavanje, preverjanje in sprejemanje novih kulturnih vzorcev iz svetovne ustvarjalnosti kulturna politika oblikuje načela za ohranjanje in utrjevanje narodne identitete ter na podlagi strokovnega vrednotenja dosežkov tradicionalne in moderne, podeželske in mestne kulture prepoznava ključna področja nacionalnega pomena (slovenski jezik, kulturna dediščina in živa ustvarjalnost). Kulturna politika gradi in vzdržuje skupni slovenski kulturni prostor. Negovanje kulture in skrb zanjo sta naša odgovornost pred prihodnjimi rodovi. Ta hkrati plemeniti skupno življenje in utira pot do sprave. Kot kristjani smo v duhu verske svobode in ekumenizma pripravljeni sodelovati s pripadniki drugih verskih skupnosti.
Slovenski jezik:
podpora uveljavljanju in razvoju slovenščine na tradicionalnih in vseh novih področjih javnega sporazumevanja,
dvig ravni funkcionalne in digitalne pismenosti,
pospešitev razvoja jezikovnih virov in tehnologij (slovarstvo, sinteza govora, strojno prevajanje ipd.),
obvezno potrdilo o znanju slovenskega jezika za tujce pri poklicih, kjer je to za sporazumevanje potrebno,
dosledno uresničevanje zakonskih določb o rabi slovenščine v javnosti,
takojšnja ustavitev izrivanja slovenščine v visokem šolstvu in znanosti,
skrb za dejansko rabo slovenščine kot enega izmed uradnih jezikov Evropske zveze.
Založništvo, knjigotrštvo in knjižničarstvo:
subvencije za izdajanje kakovostnih izvirnih in prevedenih literarnih del, tudi zamejskih,
digitalizacija z odkupom avtorskih pravic za e-knjige,
vzdrževanje mreže javnih knjižnic,
krepitev bralnih navad s promocijskimi akcijami, kot so sejmi, nagrade, razvoj spletnega portala Knjiga na trgu.
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
Varovanje kulturne dediščine ter arhivi:
sprememba zakonodaje v smeri spodbujanja vlaganja v kulturno dediščino, sprejetje strategije varstva kulturne dediščine,
digitalizacija arhivskega gradiva, tudi gradiva, nastalega med Slovenci po svetu,
zagotavljanje ustrezne dostopnosti arhivskega gradiva,
finančna in strokovna podpora za prenovo starih stavb in stanovanj (npr. nabava gradbenega materiala brez davka),
ostrejše sankcioniranje uničevanja spomenikov in arheoloških najdišč,
vključevanje kulturne dediščine in kulturnih prireditev v celovito turistično ponudbo in trajnostni razvoj,
prizadevanje za vpis izjemne kulturne dediščine na Unescov seznam,
povečanje prepoznavnosti Škofjeloškega pasijona v srednjeevropskem prostoru,
ohranjanje kulturne krajine, parkov ipd.
pozornost urbanistični in arhitekturni ureditvi našega okolja (mest, trgov in vasi) in upoštevanje estetskih in drugih meril, po katerih je mogoče graditi posamezne objekte.
Muzeji in galerije:
povezovanje muzejev in galerij v mreže, vključiti tudi muzeje in galerije v zamejstvu,
spodbujanje izmenjave med muzeji in galerijami v Sloveniji in v zamejstvu,
postavitev stalne nacionalne zbirke slovenskega izseljenstva v sklopu enega muzeja (npr. Narodnega muzeja),
strokovno muzeološko izobraževanje,
ureditev centralnih restavratorskih delavnic in skupnih depojev.
Domovinska in kulturna vzgoja:
redne šolske proslave ob državnih praznikih s poudarkom na slovenski kulturi in njenih dosežkih,
povečati delež kulturnih vsebin in poznavanja kulturne dediščine v programih osnovnih in srednjih šol,
sofinanciranje gledaliških, glasbenih in filmskih abonmajev za otroke in mlade,
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
146 147
Promocija slovenske kulture:
prek svetovnega spleta in drugih medijev,
prek slovenskih predstavništev v tujini in
prek organizacij Slovencev, živečih v tujini
s podeljevanjem državnih odlikovanj in nagrad, s sejmi in prireditvami (Borštnikovo srečanje, Mednarodni grafični bienale ipd.),
s sodelovanjem na mednarodnih kulturnih prireditvah.
Posebni naložbeni projekti:
obnova ali izgradnja nove Drame SNG Ljubljana,
izgradnja NUK 2,
izgradnja Prirodoslovnega muzeja,
izgradnja akademij,
postavitev muzeja Krasa,
obnova in skrb za hiše slovenskih pesnikov in pisateljev.
Finančna perspektiva:
pospešiti pridobivanje evropskih sredstev za krepitev lokalnih muzejskih ustanov ter ohranjanje tradicij, domačih obrti in ljubiteljske kulture,
zagotoviti finančno stabilnost SSG Trst,
povečati število samozaposlenih v kulturi (s pravico do plačila prispevkov),
ustanovitev posebnega sklada za štipendije na področju kulture, še posebej za izobraževanje v tujini za deficitarne poklice ali poklice, za katere ni mogoče pridobiti ustrezne izobrazbe v Sloveniji (lutkarji, oblikovalci svetlobe, operni režiserji, koreografi, izvajalci stare glasbe),
sistemska ureditev financiranja neinstitucionalnih projektov prek letnih, triletnih in petletnih programskih razpisov,
sistemsko financiranje kulturnih centrov v zamejstvu,
z ustrezno davčno politiko (nižji davki ali oprostitev davkov) za donatorje, sponzorje in mecene spodbuditi finančno podpiranje kulture in umetnosti,
oprostitev kulturnih spomenikov davka na nepremičnine,
občine z več kot 10.000 prebivalci obvezati, da napravijo občinske programe za razvoj kulture na lokalni ravni.
•
•••
•
••
••••
•
•
•
•
•
•
•
•
•
kulturna izmenjava z zamejstvom in skupni kulturni projekti s Slovenci v zamejstvu in po svetu, npr. glasbeni, gledališki, filmski festivali in tekmovanja ali druge projektne oblike na temo domovine,
sprejeti državni program visokošolskega izobraževanja za kulturo in umetniške vsebine,
podpora vsakoletnim projektom, ki povezujejo hiše slovenskih pesnikov in pisateljev v ‘transverzalo slovenske kulture’,
podpora nacionalnim in mednarodnim kulturnim potem (Langobardska pot, Pot miru od Alp do Jadrana /Stelvio – Devin/, Pot Andreja iz Loke /Škofja Loka – Videm/, Kraljev limes na slovenski zahodni meji /47 cerkva od Višarij do Trsta/, evropska kulturna pot sv. Martina Tourskega – viaSavaria/Sombatej/Szombathely–Tours/, Jakobova pot do Santiago de Compostela, Emina romarska pot /preko Dolenjske, Štajerske in Koroške ter naveza na avstrijsko Krka/Gurk/ - Admont in Slomškova pot /Bizeljsko – Celovec/Klagenfurt)
zagotavljanje pravice staršev do odločanja o verski vzgoji svojih otrok.
Umetniško ustvarjanje in poustvarjanje:
snemanje 3 do 5 celovečernih filmov letno, od katerih naj bo vsaj en režijski prvenec mladega avtorja,
ekranizacija pomembnih slovenskih literarnih del,
spodbujanje doseganja večjih kvot uprizarjanja, razstavljanja, izvajanja slovenskih del in novitet (npr. na dve tuji eno slovensko delo),
spodbujanje več ponovitev tudi v mreži kulturnih domov po Sloveniji.
Ljubiteljska kultura:
spodbujanje z ustreznim financiranjem in festivali ter seminarskim izobraževanjem.
Mediji:
varovanje medijske svobode in idejne pluralnosti,
uveljavljanje etičnih načel pri medijskem poročanju,
sofinanciranje programov nacionalne RTV, manjšinskih medijev, medijev Slovencev po svetu in regijskih medijev.
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
•
148 149
Evropa je v krizi že več kot pet let. Številni ljudje, še zlasti mladi, se bojijo prihodnosti. Naraščajo evropskepticizem, populizem in nostalgija za starimi časi – v Sloveniji »jugonostalgija«. Mladi iz Slovenije v vse večjem številu odhajajo na delo na tuje. Evropska unija lahko to stanje premaga ob spoštovanju skupnih temeljnih načel in v sodelovanju. Slovenija lahko to stanje premaga družno z EZ, ne v konfliktu z njo. Bruselj ni novi Beograd, ampak naša prestolnica, ki lahko okrepi evropski način razmišljanja v Sloveniji.
V vzgojno izobraževalnih institucijah in programih bomo okrepili vzgojo in izobraževanje v duhu vrednot EZ in spoznavanja strukture in delovanja EZ.
SREDNJEEVROPSKA SLOVENIJA V JEDRU EZ
Znotraj okvira EZ si NSi prizadeva za umestitev Slovenije v čvrsto jedro EZ, v skupino držav, ki so zagovornice močnejše Unije. Posebno pozornost bodo evropski poslanci NSi namenjali odnosom s strateško partnerico Nemčijo, Svobodno deželo Bavarsko, Avstrijo, državam Višegrada in ostalim tradicionalnim gospodarskim partnerjem v prostoru Alpe-Jadran, bodisi na ravni držav ali dežel. V zvezi s tem se bo NSi ponovno zavzela za oblikovanje regij kot političnih enot, ki bodo v okviru EZ lažje sodelovale z regijami v sosednjih deželah.
NSi si bo znotraj EZ in sicer zavzemala za krepitev srednje-evropske razsežnosti slovenske zunanjepolitične identitete.
Poslanci Evropskega parlamenta iz vrst NSi bodo poudarjeno pozornost namenjali stikom z drugimi malimi državami EZ. NSi razume, da je povezovanje držav s skupnimi interesi potreben pogoj za zagotavljanje stabilne blaginje ljudi.
ODPRTA SLOVENIJA
Zaradi EZ se znotraj Schengenskega območja lahko gibamo neovirano, ne da bi se izkazovali s potnimi listi. Zaradi EZ in načela prostega pretoka delovne sile se lahko prosto zaposlimo v drugih državah EZ. NSi bo branila to načelo kot enega izmed temeljev politične in gospodarske unije. Schengensko območje nam zagotavlja varnost pred organiziranim kriminalom, nezakonitim preseljevanjem, trgovino z ljudmi, pred nezakonitim trgovanjem z orožjem in drogami, pa tudi pred mednarodnim terorizmom.
Slovenija mora deliti breme naporov za varovanje zunanjih meja EZ, zlasti pred varnostnimi tveganji, ki prihajajo iz držav Zahodnega Balkana. Slovenija naj bo odprta za tiste, ki bežijo pred preganjanjem zaradi političnih, etničnih, verskih ali drugih razlogov. Pri tem bo posebej pozorna do pripadnikov krščanskih manjšinjskih skupnosti na Bližnjem Vzhodu in drugod po svetu. V mejah možnosti in potreb naj bo odprta tudi za tiste, ki želijo sebi in svojim družinam zagotoviti
DOMA V SLOVENIJI, EVROPI IN SVETU
EVROPSKA ZVEZA, KAKRŠNO POTREBUJEMO
V knjigi ‘’Za Evropo’’ je eden od očetov Evropske zveze, francoski minister za zunanje zadeve Robert Schuman med drugim zapisal: ‘’Evropa je uresničenje obče demokracije v krščanskem pomenu besede’’.
Finančna in gospodarska kriza je prizadela celotno Evropsko zvezo (EZ). Razloge zanjo najdemo v pomanjkljivi regulaciji finančnih trgov, nezadostni integraciji območja evra, previsokem javnem in zasebnem dolgu, v Sloveniji pa zlasti v preveliki vlogi države v gospodarstvu in politično motiviranemu kreditiranju.
Nova Slovenija – krščanski demokrati (NSi) se zaveda, da je zaupanje v tržno gospodarstvo in socialno pravičnost mogoče vzpostaviti le z verodostojno politiko, jasno strategijo, zlasti jasno industrijsko politiko, z odločnimi reformami in z dejansko odprtostjo za tuje vlagatelje.
Čas je, da ponovno potrdimo vrednote socialnega tržnega gospodarstva, ki predstavlja uravnoteženje med načeli svobode in solidarnosti. Potrebujemo močnejšo EZ in tesnejše usklajevanje državnih proračunskih in gospodarskih strategij znotraj evro-območja.
Močna EZ je prav tako ključ do vzpostavitve uspešne varnostne politike, ki bo ščitila naše državljane doma in naše interese po svetu. Predvsem pa je močna EZ najboljši odgovor na izzive 21. stoletja. Zato mora EZ postati prava politična unija.
Ohraniti moramo ponos na raznovrstnost Evrope, njeno tradicijo in kulturno dediščino. Za boljše vodenje Evropske unije se moramo vrniti k izvornemu krščansko-demokratskemu načelu subsidiarnosti, ki lahko EZ obvaruje pred evroskepticizmom ter zagotovi evolucijo k poglobljeni in močnejši Uniji. Ta mora biti razumljiva in preprosta. Nacionalni parlamenti morajo biti tesneje vključeni v evropsko odločanje.
NSi razume, da nacionalni parlamenti skupaj z Evropskim parlamentom sestavljajo evropski parlamentarni sistem.
Da bi oblikovali prihodnost, je nujno, da ne pozabimo preteklosti. Letos se spominjamo začetka prve svetovne vojne ter 75-letnice začetka druge svetovne vojne. Danes so takšne katastrofe v Evropi nepredstavljive prav zaradi EZ. Poleg spomina na grozodejstva nacizma in fašizma pa moramo ohraniti spomin tudi na komunizem, ki se je v Srednji in Vzhodni Evropi s krvavimi revolucijami povzpel na oblast, potem pa v desetletjih sistematične diskriminacije in kršitve človekovih pravic drugače mislečih oblikoval neformalne vzvode v gospodarstvu, politiki, pravosodju in medijih, ki ohranjajo moč še danes. NSi bo k razgrajevanju dediščine totalitarnega sistema pristopila v evropskem duhu.
150 151
Prav tako se je z dogodki v Ukrajini okrepil pomen pričakovanj, da se Rusija razvije v sodobno državo na podlagi vladavine prava in spoštovanja človekovih pravic. Ob zgodovinski neobremenjenosti slovensko-ruskih odnosov naj Slovenija upošteva tudi širši evropski zgodovinski kontekst in izpostavljenost svojih evropskih partnerjev.
Vpletanje Rusije v dogajanje v Ukrajini narekuje ponoven premislek o primernosti sedanje evropske in slovenske energetske politike.
NSi bo podpirala razvoj evropske politike razvojnega sodelovanja na načelih solidarnosti in socialnega tržnega gospodarstva. Zasebni sektor, tudi gospodarstvo ter civilna družba morajo poleg vlad biti v polnosti priznani kot partnerji v razvojnem sodelovanju.
Človekove pravice in boj proti revščini sta osrednja dejavnika razvojne politike EZ. To vključuje spodbudo izobraževanju, zagotavljanju osnovne medicinske preskrbe in zadostne prehrane, razvoju podeželja in kmetijske proizvodnje, podporo lastništvu in podjetniški pobudi. EZ mora posebej braniti pravice žensk in otrok.
boljše življenje. V zvezi s tem NSi poudarja pomen zaščite tujih delavcev pred izkoriščanjem, marginalizacijo in diskriminacijo. Vsakomur, ki se naseli v Sloveniji smo dolžni izkazovati spoštovanje. Integracija je dvosmerna pot, ki vključuje tako pravice kot dolžnosti.
Priseljenska in azilna politika zahtevata soočenje s temeljnimi vzroki migracij. Zato morajo EZ in njene članice imeti močno vlogo pri odpravljanju lakote, pri odzivanju na posledice podnebnih sprememb, pri krepitvi institucij države in demokratičnih struktur ter spoštovanju človekovih pravic.
ŠIRITEV EZ: STROGO IN POŠTENO
Obet članstva v EZ je lahko izjemen dejavnik spodbujanja stabilnosti v neposredni soseščini, če je dovolj realističen in hkrati utemeljen na preverljivem in nedvoumnem preverjanju izpolnjevanja jasnih kriterijev. Pri tem bo NSi posebej pozorno spremljala, kako države kandidatke spoštujejo temeljna načela in vrednote EZ, kako učinkovita je njihova pravna država in kakšne zmožnosti boja proti organiziranemu kriminalu imajo ter politično voljo kandidatk za dobre sosedske odnose in regionalno sodelovanje. Slednje vključuje tudi polno izpolnitev določil Sporazuma o vprašanjih nasledstva. Pod navedenimi pogoji NSi posebej podpira širitev EZ z državami Zahodnega Balkana.
V procesu širitve mora EZ ohraniti svojo identiteto, katere bistven del je krščanska tradicija. Glede temeljnih vrednot EZ ne more biti kompromisov. Brez njenih temeljnih vrednot ni Evropske unije.
VARNA SLOVENIJA V GLOBALIZIRANEM SVETU
V današnjem globaliziranem svetu nacionalne države same ne bodo zmožne braniti svojih vrednot, varnosti in interesov. Zato mora EZ okrepiti učinkovitost svoje diplomacije, to je Evropske službe za zunanje delovanje.
Priključitev Krima s strani Rusije je izpostavila nujnost skupne zunanje, varnostne in obrambne politike EZ ter dejavne vloge Slovenije v njej. EZ mora prevzeti odgovornost za zagotavljanje lastne varnosti v soseščini. To bo mogoče le s prepričljivo diplomacijo, trdno gospodarsko osnovo in ustrezno opremljenimi oboroženimi silami – tudi slovenskimi.
Za Slovenijo kot sredozemsko državo je pomembna nadaljnja podpora demokratičnemu razvoju v regiji, zlasti v njenem arabskem delu. Pri tem mora EZ posebno pozornost namenjati položaju krščanskih skupnosti na tem območju.EZ mora ohraniti in razvijati močno čezatlantsko partnerstvo, ki vključuje tudi skupne varnostne interese ter vzpostavitev skupnega trga. Partnerstvo med EZ in ZDA je zgrajeno na skupnih vrednotah. Za Slovenijo so tesni odnosi z ZDA pomembni tudi zaradi slovenske skupnosti v ZDA. Podobno velja za Latinsko Ameriko.
152 153
ŽIVETI SLOVENSTVO V GLOBALNEM SVETU
Skrb za Slovence v zamejstvu in po svetu je ustavna dolžnost Republike Slovenije. Sodelovanje s Slovenci v zamejstvu in po svetu mora biti bistvena sestavina slovenske evropske in zunanje politike.
Slovenske skupnosti v zamejstvu (manjšine) in po svetu so integralni del slovenskega naroda. Skupaj z Republiko Slovenijo tvorijo skupni kulturni prostor in so hkrati njeno okno v sosedstvo in svet.
Odnos do Slovencev v zamejstvu in po svetu je potrebno razbremeniti kakršnihkoli ideoloških predsodkov ali pokroviteljstva ter postaviti v kontekst obstoja samostojne slovenske države v globalnem svetu.
Odnos do Slovencev, ki živijo zunaj Slovenije, razumemo kot trdno zavezo pri prizadevanjih za ohranjanje slovenske identitete, slovenskega jezika, slovenske kulture in kulturne dediščine ter pri podpori pri nadaljnjemu razvoju.
Slovenija mora vztrajati pri izvajanju vrste bilateralnih in multilateralnih pravnih aktov v prid slovenskim manjšinam v zamejstvu in si hkrati prizadevati vzpostaviti takšne odnose s sosednjimi državami, znotraj katerih slovenske manjšine ne bodo obravnavane kot dejavnik nestabilnosti ali celo ozemeljske ogroženosti, ampak kot most, ki povezuje in tvorno prispeva k nadgradnji sosedskih odnosov.
Še večjo pozornost je potrebno nameniti čezmejnim regionalnim projektom in pobudam, ki prinašajo pozitivne kulturne, jezikovne, gospodarske in druge učinke ter prispevajo k pozitivni prepoznavnosti Slovenije neposredno za njenimi mejami, v prostoru, kjer živijo slovenske manjšine, kar povratno pozitivno vpliva na sam položaj teh manjšin.
Pri tem izpostavljamo že začete procese na področju povezovanja gospodarstva iz Slovenije in zamejstva. V ta proces bomo še dodatno dejavno vključevali tudi Slovence po svetu. Zavzemali se bomo, da se v takšno sodelovanje tvorno vključi tudi gospodarska diplomacija ter organizacije oziroma institucije, ki se ukvarjajo s promocijo Slovenije na ekonomskem področju. S tem bomo pomagali predvsem srednjim in malim podjetnikom v Sloveniji in v zamejstvu ter dodatno izkoristili in spodbujali znanje in povezave, tudi za skupne nastope na tretjih trgih. S krepitvijo gospodarskega sodelovanja bomo v času krize neposredno pomagali podjetjem v Sloveniji, v zamejstvu pa na ta način krepili gospodarsko strukturo manjšin.
Posebej si bomo še prizadevali za tvorno podporo pri ohranjanju in krepitvi znanja slovenskega jezika (v zamejstvu v slovenskih in dvojezičnih šolah ter pri raznih oblikah dodatnega izobraževanja, posebne pozornost pri ohranjanju in krepitvi znanja jezika pa morajo biti deležni tudi Slovenci po svetu) ter za spodbujanje mladih za študij v Sloveniji ter na splošno za intenzivnejše sodelovanje med mladimi v Sloveniji, zamejstvu in po svetu.
Posebna skrb bo namenjena integraciji oseb slovenskega porekla v slovensko okolje. Pri tem moramo dejavnejše vključevati osebe s slovenskim državljanstvom in/ali poreklom v slovensko znanstveno, izobraževalno, kulturno in še posebej gospodarsko okolje in spodbujati izmenjavo tokov na vseh področjih. Istočasno si bomo prizadevali za odpravljanje kakršnihkoli birokratskih preprek pri aktivnem povezovanju in vključevanju Slovencev izven domovine v okolje matice.
Zavzemali se bomo za večje in boljše poznavanje tematike Slovencev v zamejstvu in po svetu v Sloveniji (zamejstvo in izseljenstvo naj postaneta v javnosti nekaj samoumevnega). Posebej to velja za šolske programe in medije. Večja vključenost Slovencev v zamejstvu in po svetu v javno, gospodarsko, kulturno, znanstveno in druge družbene sfere bo povratno pozitivno vplivala na zavedanje o globalnem slovenstvu.
Gospodarska kriza je ponovno spodbudila izseljevanje iz Slovenije, še posebej mladih, ne glede na izobrazbo. Njim bo veljala še posebna skrb, da ohranijo stik z matično državo in se tudi dejavno vključujejo v kulturne, gospodarske, znanstvene in druge oblike sodelovanja z matico.
Sodelovanje s Slovenci v zamejstvu in po svetu mora biti integralni del delovanja diplomatsko-konzularnih predstavništev Republike Slovenije.
Potrebna je ustrezna prilagoditev volilne zakonodaje, ki bo omogočala osebam s slovenskim državljanstvom, da bodo pravočasno prejele volilna gradiva in uveljavljale volilno pravico v Republiki Sloveniji, kljub oddaljenosti in lokalnim specifikam.
Tvorno se bomo zavzemali, da bodo Slovenci v zamejstvu in Slovenci po svetu tudi ustrezno zastopani v Državnem zboru Republike Slovenije.
Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu mora ohraniti samostojnost ter okrepljene pristojnosti za spremljanje in koordiniranje dejavnosti ostalih pristojnih ministrstev na področju sodelovanja s Slovenci v zamejstvu in po svetu.
154 155
9. Zaradi različnih interesov in lobijev znotraj sistema je oprema razdrobljena, ni poenotena in je zato podvržena pritiskom različnih proizvajalcev/dobaviteljev in njihovih »izpostav znotraj sistema (dvornih dobaviteljev)«, kar posledično pomeni neučinkovito porabo sredstev.
10. Ministrstvo za obrambo ima kot upravljavec državnega premoženja v svojem upravljanju precej nepremičnega in premičnega premoženja, s katerim ne zna dobro upravljati in gospodariti, saj mu le ta povzroča predvsem stroške (davki, NUSZ, nenačrtovane investicije, tožbe…). Dodatno pa resor bremenijo tudi stroški, ki so posledica slabega sodelovanja z lokalnimi skupnostmi in neustreznega dogovarjanja z njimi.
11. Pomembna težava sistema je tudi zakonodaja, saj je krovni zakon zaradi nezmožnosti dogovora o njegovi spremembi (v DZ je za spremembe potrebna 2/3 večina ) že več let nespremenjen in s tega vidika razvojno in funkcionalno zaviralen.
12. Na ministrstvu se pripravlja vrsta dokumentov, ki so predvsem teoretične narave in predstavljajo le teoretično podlago za pripravo operativnih zakonov, ki pa še jih ni oz. v realnosti ne delujejo.
13. Delovanje in razvoj zaposlenih v SV nima ustreznih normativnih ureditev (status vojaških oseb, karierna pot, ...).
14. Neurejen je prehod v civilno zaposlitev po koncu vojaške kariere.
15. Z zadnjih ujmah, ki so prizadele državo (poplave, žled, veter), so se pokazale pomanjkljivosti v sistemu zaščite in reševanja in na katere je ne glede na izjemen prispevek vseh, ki so v ujmah sodelovali, zaradi izboljšanja sistema potrebno opozoriti itd.
16. Sodelovanje med organi v sestavi in s tem racionalizacijo in optimizacijo procesov je normativno urejeno tako, da si zaposleni razlagajo popolno samostojnost posameznega organa, kar samo podvaja določene procese , povečuje stroške celotnega sistema, predvsem pa organizacijsko in operativno hromi učinkovitost sistema.
UKREPI
Kadrovska politikaUstrezno razmerje med častniki, podčastniki in vojaki bomo glede na majhnost naše vojske dosegli postopoma. Z zmanjševanjem števila pripadnikov SV, predvsem na račun kadrov, ki delujejo v poveljstvih in katerih delovne naloge se podvajajo, bomo odprli prostor za sprejem novih vojakov in pomladili slovensko vojsko. Zmanjševanje se bo izvedlo z upokojevanjem pripadnikov SV, ki izpolnjujejo pogoje za upokojitev in moratorijem na podpisovanje/podaljševanje pogodb za
VARNO OKOLJE ZAGOTAVLJA RAZVOJ GOSPODARSTVA
STANJE SISTEMA1. Iz javno dostopnih podatkov je razvidno da ima na dan 30.5.2014 Slovenska vojska 7305 zaposlenih v stalni sestavi ter 1177 pogodbenih rezervistov. V okviru stalne sestave zaposlenih je 6264 vojakov (3123 vojakov, 1998 podčastnikov in 1143 častnikov) in 1041 vojaških uslužbencev ter civilistov. Iz navedenega sledi, da SV še vedno ni dosegla razmerja 1:2:5 v korist vojakov in podčastnikov.
2. Število zaposlenih v upravnem delu ministrstva je preveliko. V zadnjih letih so se sredstva zmanjševala, število zaposlenih pa temu ni ustrezno sledilo, temveč se je bolj ali manj ohranjalo na enaki ravni. Delovne naloge upravnega dela Ministrstva za obrambo in organov v sestavi SV, URSZR ter oba inšpektorata so v mnogih primerih podvojene. To onemogoča učinkovito delovanje sistema, povzroča zastoje v delovanju tako na področju porabe sredstev kot sprejemanju učinkovitih in racionalnih odločitev odgovornih.
3. Proračunska sredstva za obrambo se zmanjšujejo že več let zapored. Na obrambno-varnostni sistem se vse preveč gleda kot na sistem, ki je nepotreben, ki je sam sebi namen, je sistem v državi, ki mu lahko politika, ne glede na posledice, zmanjšuje sredstva in ga na ta način marginalizira. To onemogoča razvoj obrambnega sistema in sistema zaščite in reševanja ter mnogokrat povzroča povsem neustrezno delovanje sistemov.
4. Večino dodeljenih proračunskih sredstev obrambni resor nameni za plače, tekoče stroške, plačilo mednarodnih obveznosti (članarine…).
5. Sredstva, namenjena opremljanju in vzdrževanju opreme, v zadnjem času celo usposabljanju so minimalna. Večjih investicij tako v opremo kot v infrastrukturo ni, gospodarnega vzdrževanja opreme ni več, kar je nesprejemljivo. 6. Zaradi finančne krize je Ministrstvo za obrambo v zadnjih letih procentualno zmanjšalo svoj proračun v najvišjem odstotku med vsemi proračunskimi porabniki in to izključno na račun investicij, opremljanja in vzdrževanja SV. Posledično je temu primerno tudi stanje oborožitvenih sistemov.
7. S pomanjkanjem sredstev za opremo učinkovitost sistema slabi, v 21. stoletju pa se ne moremo zanašati le na človeški faktor in na moč množic. To se je dokazalo tudi na primeru organizacije in reakcije v zadnjih naravnih ujmah v Sloveniji.
8. Večji del opreme, ki ga uporablja SV ali ZR, je zastarel, kar pomeni velike stroške vzdrževanja. V uporabi je veliko opreme, ki med seboj ni povezljiva. Nastajajo še dodatni stroški za minimalno operativno povezljivost te opreme.
156 157
Med finančne ukrepe, ki pomagajo resorju, je potrebno uvrstiti tudi oprostitve raznih dajatev (carina, plačilo davka v primeru donacij), ko gre za pridobivanje sredstev preko različnih programov zavezništva. V teh primerih gre le za prelivanje sredstev med različnimi blagajnami oz. proračunskimi uporabniki brez dodane vrednosti.
Cilj, ki ga moramo doseči v mandatu 2014-2018 je dolgoročno uravnotežen obrambni proračun v razmerju 50-30-20 in sicer 50 odstotkov za stroške zaposlenih, 30 za operacije in vzdrževanje in 20 za modernizacijo.
LogistikaZaradi gospodarske, finančne in tudi moralne krize, ki je prizadela RS, je tudi obrambno-varnostni sistem utrpel pomanjkanje sredstev in s temi zastoj v razvoju z vidika tehnike in opreme. Posledično so lahko na ta način ogrožena tudi življenja pripadnikov in pripadnic SV in sistema ZR. V javnosti in tudi politiki se je v zadnjih letih pojavilo prevladujoče mišljenje, ki posredno vodi v razkroj sistema zaščite in reševanja. V Novi Sloveniji smo mnenja, da Slovenija potrebuje majhno a sodobno vojsko, ki je opremljena za zaščito države, pomoč zavezništvu in tudi za pomoč sistemu zaščite ter reševanja v primerih naravnih in drugih nesreč. V ta namen je za racionalizacijo in optimizacijo procesov v celotnem sistemu potrebno ustrezno prilagoditi normativno podlago za delovanje posameznega podsistema.
OpremaNa področju logistike se zavzemamo za uresničevanje Srednjeročnega obrambnega programa RS 2013–2018 (SOPR), ki je izdelan na podlagi Resolucije o strategiji nacionalne varnosti RS (Uradni list RS, št. 27/10), Resolucije o splošnem dolgoročnem programu razvoja in opremljanja Slovenske vojske do leta 2025 (Uradni list RS, št. 99/10), Obrambne strategije RS (Vlada RS, št. 80000-1/2012/4, z dne 7. 12. 2012), Doktrine vojaške strateške rezerve RS (Vlada RS, št. 80300-2/2012/5, z dne 25. 10. 2012), Političnih usmeritev Nata (št. C-M(2011)0022, z dne 14. 3. 2011) ter predloga ciljev zmogljivosti Nata 2013 za RS. SOPR 2013-2018 je bil sprejet v času našega mandata. Transformacija SV, ki se od leta 2012 izvaja na podlagi usmeritev takratnega ministra za obrambo, je v zaključni fazi. Sledi še faza popolnjevanja enot z opremo in tehniko.
Z racionalizacijo poslovanja in varčevalnim ukrepi je potrebno zagotoviti sredstva in jih v skladu z SOPR 2013-2018 uporabiti za nakup opreme. Vsi nakupi bodo izvedeni na podlagi transparentnosti, ekonomske učinkovitosti in čim večje unifikacije opreme. Težišče nabav bo v zagotavljanju varnosti slovenskih vojakov, povečanju zmogljivosti za inženirsko podporo, ki bo služila tudi sistemu zaščite in reševanja in opremi, ki bo v čim večji meri, v civilni sferi uporabna tudi v času miru.
častnike in podčastnike na podlagi letnih ocen dela. Glede na stopnjo ogroženosti države in naloge, ki jih opravlja, ocenjujemo, da je lahko SV tudi manjša po številu pripadnikov, predvsem pa naj bo na ta račun bolje opremljena. Postopno bomo zmanjšali tudi število pogodbene rezerve. Za ohranjevanje »bazena« potencialnih pripadnikov SV ali pogodbene rezerve in splošne usposobljenosti ter ozaveščenosti bo SV nadaljevala s projektom prostovoljnega služenja vojaškega roka.
Z navedenimi ukrepi ne želimo podirati postavljene transformacije, potrebno jo je le prilagoditi finančni situaciji in preprečiti podvajanje delovnih procesov med sistemi znotraj resorja (kadrovska služba, finančna služba, informatika, glavna pisarna, nabava, komunikacijski sistemi, …).
V upravnem delu ministrstva bomo v mandatu 2014-2018 prišli do zmanjšanja zaposlenih z racionalizacijo delovnih postopkov, preprečevanjem podvajanja delovnih nalog in zmanjšanjem administracije. Del raziskovalnega dela, ki se opravlja kot delovna naloga na ministrstvu, bomo prenesli na univerzo in druge izobraževalne institucije znotraj SV.
Pripravili bomo poseben zakon, ki bo uredil status vojaških oseb. Njihov status bo primerljiv statusu v primerljivih sodobnih vojskah in prilagojen potrebam ter značilnostim Slovenije. Takšen zakon bo urejal tudi načrtovanje kariernih poti častnikov, podčastnikov in vojakov ter omejil mandat načelnika Generalštaba slovenske vojske.
V Zakonu o urejanju trga dela je potrebno pripraviti podlage za usposabljanje vojakov in jim na ta način omogočiti lažji prehod v civilno zaposlitev po koncu kariere. Slovenska vojska mora v sodelovanju z ZRSZ in ministrstvom pristojnim za šolstvo s primernimi programi pomagati vojakom, ki po izteku pogodbe niso več zaposljivi v Slovenski vojski, da osvežijo svoja znanja oz. pridobijo dodatna znanja za vključitev na trg dela.
Finančna sredstvaFinančna sredstva, ki jih bo država namenjala za proračun Ministrstva za obrambo se ne bodo več zmanjševala. Prihranki, ki bodo ustvarjeni s kadrovskimi ukrepi, racionalizacijo poslovanja in prihodki iz namenskih sredstev, ostajajo ministrstvu. Z gospodarsko rastjo bomo sredstva namenjena za delovanje obrambno-varnostnega sistema povečevali v smeri zaveze, ki smo jo dali zavezništvu. Dodatna sredstva se bodo v sistem prilivala tudi z naslova izobraževanj, ki jih bodo v javnem in zasebnem sektorju izvajali pripadniki in pripadnice SV ali URSZR. Poiskali bomo tudi druge vire ( npr. iz upravljanja s stvarnim premoženjem; regresni zahtevki zavarovalnicam za reševanja zavarovanih oseb, odškodninski zahtevki tistim ki sami povzročijo nesrečo ali splošno nevarnost povezano s stroški sistema zaščite in reševanja) Na ta način se bodo postopoma dvigovali namenski prihodki proračuna ministrstva, ki bodo namenjeni za investicije v SV kot tudi v sistem ZR. Poleg varčevanja pri kadrovskih virih je potrebno poostriti nadzor nad javnimi naročili in postopki priprave tako dokumentacije kot samega izbora.
158 159
Tudi zaščita kritične infrastrukture je del medresorskega sodelovanja in je vanj potrebno vključiti tako pristojna ministrstva, kot tudi največja monopolna državna podjetja iz področja energetike, cest, prenosa energije in izkoriščanja naravnih virov. Ker so sistemi izjemnega pomena za vsakdanje življenje državljanov in državljank ter celotnega gospodarskega sistema, bomo za kibernetsko obrambo, zaščito kritične infrastrukture in sisteme zaščite in reševanja pripravili normativne podlage za učinkovito delovanje povezanih sistemov.
Mednarodno sodelovanje
Podpiramo sodelovanje Slovenske vojske v mednarodnih operacijah in misijah. Menimo, da mora tudi Slovenija nositi svoj del odgovornosti za mednarodno varnost in stabilnost. Izkušnje, ki jih Slovenska vojska pridobiva na takšen način so neprecenljiv vir znanja in nadgradnja obstoječih zmogljivosti.Težišče mednarodnega obrambnega in vojaškega sodelovanja želimo ohraniti v srednjeevropskem prostoru, in ga podkrepiti z ostalimi politikami (predvsem razvojno in gospodarsko). Izboljšati in okrepiti želimo sodelovanje civilnih funkcionalnih strokovnjakov v mednarodnih operacijah in misijah.
Podpiramo tudi mednarodno sodelovanje ZR pri mednarodnih projektih usposabljanja in vajah za različne naravne nesreče, kot tudi pomoč prizadetim državam v naravnih nesrečah .
Menimo, da mora obrambna politika slediti zunanji politiki. Njuna sinhronost in usklajenost je nujna za mednarodno kredibilnost države. Potrebna je razpršenost mednarodnega sodelovanja (OZN, NATO, EU, OVSE). Sodelovanje v mednarodnih operacijah in misijah mora biti ustrezno podprto z zunanjepolitičnimi prioritetami in gospodarskimi interesi.
Zaščita in reševanje
Zadnja leta so različne naravne ujme prej pravilo kot izjema. To dejstvo zahteva resno analizo o delovanju našega sistema ZR. Pri ujmah, ki nemalokrat prizadanejo našo državo (poplave, veter, potresi, žled), se poleg uspešnega in požrtvovalnega prispevka vsakega posameznika nemalokrat pokažejo tudi pomanjkljivosti tega sistema. Tako so opozorila in obveščanje prebivalstva mnogokrat preveč medla, neodločna, pozna in ne vsebujejo konkretnih opozoril in navodil prebivalstvu. Na terenu so pojavljajo težave pri koordinaciji različnih služb. Gasilske enote so praviloma izgorevale predvsem zaradi pomanjkanja tehnike, ki so jo na srečo prebivalstva nadomestili z množičnostjo in srčnostjo. V bodoče se je potrebno stvari lotiti na sodobnejši način. Enote civilne zaščite je potrebno okrepiti z materialno-tehničnimi sredstvi ter okrepiti njihovo koordinacijo.
Predlagamo, da bi se sistem ZR, v primeru naravnih in drugih nesreč, okrepil tako materialno-tehnično kot tudi kadrovsko s pripadniki, ki poklicno delujejo v okviru
NepremičnineV upravljanju Ministrstva za obrambo je množica zemljišč in delov stavb, katerih evidence tudi po več kot dvajsetih letih naše samostojnosti niso urejene. Glede na izkušnje in razdrobljenost nepremičnin ocenjujemo, da resor nima pregleda nad vsemi nepremičninami. Prvi korak h konsolidaciji in pravilnemu upravljanju nepremičnega premoženja mora biti storjen do konca letošnjega leta, in to je interni popis vseh nepremičnin, ki bo določil:
Nepremičnine, ki jih ministrstvo nujno potrebuje za svoje delovanje ter načrt zaokrožitve teh nepremičnin v želeno/potrebno celoto.
Nepremičnine, ki jih ministrstvo ne potrebuje za svoje delovanje in jih nameni za prodajo
Nepremičnine, ki jih ministrstvo na srednji rok ne potrebuje za svoje delovanje in jih mora z vidika smotrne uporabe in gospodarnosti oddati v najem najvišjemu ponudniku.
Počitniške kapacitete: združitev, odprodaja počitniških kapacitet, ki niso v uporabi,
Stanovanja: transformacija je v procesu zaključevanja. Prosta stanovanja je potrebno prednostno preko dražb odprodati. Varianta je tudi prenos ali zamenjava s stanovanjskim skladom RS.
Brezplačni prenosi se bodo izvajali v skladu z zakonom in na pobudo lokalnih skupnosti.
Kibernetska obramba in zaščita kritične infrastrukture
Kibernetska obramba pomeni delovanje v pričakovanju kakršnegakoli napada na računalnike in komunikacijska omrežja. To pomeni, da so vsi sistemi v državi (finančne transakcije, informacijski sistemi, distribucijska omrežja…), ki so tako ali drugače odvisni od računalnikov in električne energije potencialno ogroženi.
Ta del obrambe je v RS relativno slabo razvit in razdrobljen predvsem zaradi velikih stroškov in potrebnega samostojnega razvoja takšne obrambe s strani držav. Ministrstvo za obrambo mora v povezavi z drugimi ministrstvi (MNZ, MJU, MP…) pripraviti enotno strategijo za tovrstno obrambo, jo potrditi na Vladi RS in v DZ ter se v najkrajšem času lotiti izvedbe. Kar se tiče kibernetske obrambe se razen sistemov, ki so povezani z NATO (vojaški sistemi) na zavezništvo ne moremo nasloniti. Takšna obramba mora biti sposobna zadržati kibernetske napade, vdore v sisteme ter imeti sposobnost konstantnega prilagajanja. Predlagamo, da se oblikuje medresorska delovna skupina, ki jo bo vodilo Ministrstvo za obrambo in bo do konca leta pripravila strategijo in razpisno dokumentacijo za potrebno začetno strojno opremo ter v sredini prihodnjega leta po rebalansu proračuna 2015 pričela iz izvedbo del.
•
•
•
•
•
•
160 161
vzpostavitev kriznega upravljanja na resorni in državni ravni.
Razvijati moramo neoborožene oblike obrambe in vojskovanja ter jih zainteresirani javnosti in lokalnemu prebivalstvu pravilno predstaviti, da bodo neoborožene oblike obrambe učinkovite v morebitnem boju zoper agresorje.
Potrebno je širiti znanje prebivalstva predvsem o sistemu zaščite in reševanja ter možnosti vključevanja zainteresiranih v ta sistem.
Civilno vojaško sodelovanje
Z vzpostavitvijo profesionalne vojske smo slovenski državi lahko zagotovili manjšo in zmogljivejšo vojsko, ki pa se je zaradi svoje poklicne/profesionalne narave nekako oddaljila od src ljudi. To je moč zaznati tako v javnosti kot v medijih, saj Ministrstvo za obrambo in njegove podsisteme vidijo kot nepotreben strošek ne pa kot konstitutivni element države. SV in sistem zaščite in reševanja je hvaljen in opevan samo v primeru naravnih nesreč nato pa sledi pozaba in umik s prvih strani in življenja ljudi.
Zato moramo takšno sodelovanje/sobivanje postaviti na višjo raven. Podpiramo in spodbujamo prostovoljno služenje vojaškega roka. SV se mora z lokalnim okoljem povezovati tudi preko predstavitev vojaške opreme in enot (kot ob dnevih SV). Potrebno bi bilo razmisliti o skupnih vajah zaščite in reševanja s sodelovanjem SV. Slovenska vojska poleg tehničnih sredstev za reševanje ponudi tudi namestitvene kapacitete, bodisi v okviru vojašnic ali v svojih stanovanjih. S svojimi sredstvi lahko priskoči na pomoč lokalni skupnosti pri izgradnji javnih objektov, javne infrastrukture (vodovod, cesta…). V okviru brezplačnih prenosov ali brezplačne uporabe lahko lokalni skupnost in prebivalcem zagotovi prostore za opravljanje družbenih dejavnosti. Vojaški poklic in sistem ZR bomo predstavljali v vzgojnih in drugih ustanovah. Okrepili bomo povezovanje s skavtstvom in taborništvom ter drugimi prostovoljnimi društvi. Po potrebi bomo zagotavljali pomoč pri prevozu starejših oseb in otrok v izrednih razmerah. Civilno vojaško sodelovanje bomo krepili z medsebojnim obveščanjem in iskanjem skupnih rešitev za nastale težave. Na tem področji je nešteto odprtih možnosti, najslabša pa je umik za ograjo.
Domovinska vzgoja
Šolski sistem mora mlade vzgajati v pozitivnem domoljubju, ki bo Slovensko vojsko predstavil kot enega izmed elementov državnosti in ne kot nepotreben proračunski strošek.
Domovinska vzgoja lahko pomembno prispeva k odnosu pripadnikov Slovenske vojske do nošenja uniforme in izpolnjevanja službenih obveznosti.
Predmet domovinske vzgoje se mora izvajati tako v osnovni kot srednji šoli s poudarkom na poznavanju, zgodovine Slovenske države od njenega nastanka leta 1991 dalje, simbolov, ustave, demokracije, volitev, delovanja države, Slovenske vojske, zaščite in reševanja, ….
•
•
•
•
•
SV. Po transformaciji imamo v okviru SV nekaj takšnih enot, ki se lahko izurijo tudi za potrebe delovanja v sistemu ZR. Te enote uporabljajo opremo, ki za sistem ZR, v primeru naravnih in drugih nesreč, pomeni bistveno pridobiteV, za ljudi pa razbremenitev moštva.
Oprema, ki jo bo SV prepoznala kot odvečno oziroma tisto, ki ne bo več ustrezala formacijam, se bo poizkušala umestiti v sistem ZR in se na ta način izkoristila kot tako imenovana strateška rezerva.
Z enotami in službami Civilne zaščite se zagotavlja izvajanje določenih množičnih nalog zaščite, reševanja in pomoči ob velikih naravnih in drugih nesrečah, ki jih ne morejo izvajati obstoječe reševalne enote in službe. Glavna pomanjkljivost sistema zaščite in reševanja je pomanjkanje sodobne opreme.
V primeru naravnih nesreč in drugih nevarnosti je potrebno bolje organizirati alarmiranje in obveščanje na mikro ravni.
Prostovoljne enote civilne zaščite so solidno organizirane (tukaj mislimo predvsem na gasilce, gorske reševalce, jamarje, reševalce z reševalnimi psi). Potrebno bo okrepiti poklicna jedra v drugih enotah (piloti helikopterjev, civilne enote za jedrsko, kemijsko in biološko obrambo, inženirske enote, zdravstvena služba). Najti bo potrebno ustreznejšo rešitev organiziranja HNMP (helikopterska nujna medicinska pomoč), ki ima iz leta v leto več posredovanj.
Eden izmed največjih organizacij v sistemu zaščite in reševanja je Gasilska zveza Slovenije, ki v Sloveniji združuje preko 1.400 prostovoljnih gasilskih društev, v katere je včlanjenih skoraj 140.000 prostovoljnih gasilcev. Gasilska zveza mora v sistemu zaščite in reševanja dobiti pomembnejšo vlogo, posebej pri pripravi standardizacije in tipizacije opreme.
Zavzemali se bomo za čimprejšnjo realizacijo začetka delovanja Višje gasilske šole in možnosti nadaljevanja študija gasilske smeri.
Zavzemali se bomo, da se v Zakon o financiranju občin predpiše odstotek primerne porabe občin, ki se uporabi za financiranje varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami.
Del sredstev za financiranje PGD-jev bi se lahko zbiral tudi z neke vrste koncesijo, ki bi jim jo na podlagi razpisov dodelila država za izvajanje usposabljanja za požarno varnost in druge preventivne programe.
Zagotoviti je potrebno ustrezen koncept psihološke pomoči prvim posredovalcem v primeru večjih težkih nesreč (prometne nesreče z več žrtvami, letalske nesreče, železniške nesreče, nesreče avtobusov,…).
Civilna obramba
Poskrbeti moramo za nadaljnji razvoj civilnih (nevojaških) zmogljivosti obrambnega sistema in prilagoditev sodobnim virom ogrožanja, s čimer je tesno povezano preoblikovanje obstoječega sistema civilne obrambe ter
•
•
•
•
•
•
•
•
•
162 163
POUDARKI IN CILJI1. Slovenija potrebuje majhno, a sodobno vojsko, ki je opremljena za zaščito države, pomoč zavezništvu in tudi za pomoč sistemu zaščite ter reševanja v primerih naravnih in drugih nesreč.
2. Z zmanjševanjem kadrov, ki delujejo v poveljstvih in štabnih službah, bomo dosegli optimalnejše razmerje zaposlenih v Slovenski vojski v korist vojakov in podčastnikov. Z racionalizacijo, ki bo tekla vzporedno bomo skrajšali odzivne čase, preprečili podvajanje procesov in preveliko administracijo pri izvajanju postopkov.
3. Z racionalizacijo, združevanjem, preprečitvijo podvajanja delovnih procesov in z uvedbo projektnega dela bomo zmanjšali upravni del ministrstva in ga prilagodili finančnemu stanju resorja. Raziskovalno delo, bomo prenesli na izobraževalne institucije znotraj SV in univerzo.
4. Odprodali bomo neustrezno in neuporabno vojaško opremo, mehanizacijo in oborožitvene sisteme, ki jih Slovenska vojska ne potrebuje za svoje delovanje in ji njihovo vzdrževanje povzroča nepotrebne stroške, hkrati pa tudi ne pripomore k večji obrambni sposobnosti države.
5. Nepremično premoženje, ki ga ministrstvo ne potrebuje za svoje delovanje bomo skladno z zakonom pospešeno prodajali ali oddajali v najem. Nadaljevali bomo z neodplačnimi prenosi viškov nepremičnega premoženja, ki ga ministrstvo ne potrebuje za svoje delovanje, na lokalne skupnosti za potrebe javnega interesa.
6. Skupaj z Ministrstvom za infrastrukturo, Ministrstvom za zdravje in Ministrstvom za notranje zadeve bomo uvedli 3 državne centre za vse potrebe obveščanja, informiranja in medresorskega koordiniranja s poenotenim informacijsko - komunikacijskim sistemom. Na ta način bomo pokrili celotno RS, bistveno zmanjšali stroške posameznih razdrobljenih sistemov in preko njih na gospodarnejši, predvsem pa učinkovitejši način izvajali koordinacijo sistemov zaščite in reševanja. Del preoblikovanja sistema bo uvedba enotne digitalne mreže za obveščanje in vodenje operacij in postopkov v sistemih, ki tako komunikacijo potrebujejo.
7. Ukinili bomo monopole proizvajalcev in njihovih »izpostav znotraj sistema« in uveljavili osebno odškodninsko in kazensko odgovornost posameznikov, ki zlorabljajo svoj položaj.
8. Uvedli bomo posebno dodatno 0,05% davčno olajšavo od dohodka pravnih oseb, obdavčenega za znesek izplačil v denarju, ki bo namenjen izključno za donacijo prostovoljnim in poklicnim gasilskim društvom ter drugim društvom, ki delujejo v sistemu zaščite in reševanja.
9. V sodelovanju z Ministrstvom za šolstvo bomo uvedli obvezen predmet s področja zaščite in reševanja za učence osnovnih in srednjih šol v obliki predavanj in enotedenskega praktičnega usposabljanja, ki ga bodo izvajali strokovnjaki s področja zaščite in reševanja in slovenske vojske. V sodelovanju z Ministrstvom za notranje zadeve bomo v zahteve po kompetencah zaposlenih v javni upravi uvedli poznavanje nastanka in delovanja slovenske države.
10. Skupaj z Evropsko unijo bomo vodili varnostno politiko, ki bo temeljila na skupni zunanji politiki in našim zavezam v varnostni organizaciji NATO.
164
www.nsi.si
ODGOVOR ZA PRIHODNOST.
Nizki davki
Enostavni postopki
Odprto gospodarstvo