o izvoru zgodb

oo i

o izo izv

o izvoo izvoru

o izvoru zo izvoru zg

o izvoru zgoo izvoru zgod

o izvoru zgodbEvolucija, mišljenje in fikcija

Brian Boyd

BR

IAN

BO

YD: O

IZVO

RU

ZG

OD

B

9 789612 378172

ISBN 978-961-237-817-2

Boydovo misel je mogoče umestiti med tiste sodobne literarno-vedne pristope, ki v enotno raziskovalno perspektivo združujejo humanistične in naravoslovne metode ter poskušajo preseči njiho-vo klasično novoveško razločevanje. O izvoru zgodb je celovita štu-dija evolucijskih izvorov umetnosti in pripovedovanja. Avtor poja-snjuje, zakaj je pripovedovanje za človeško vrsto tako pomembno, kako se je človeški um oblikoval tako, da lahko ustvarja in razu-me zgodbe, in kako je mogoče tudi literaturo dodatno pojasniti skozi razumevanje biološko-kulturne evolucije človeške narave.

O_izvoru_zgodb_naslovnica_FINAL.indd 1 3.6.2016 14:09:52

O IZVORU ZGODB

Evolucija, mišljenje in fikcija

Brian Boyd

O_izvoru_zgodb_FINAL.indd 1 1.6.2016 11:48:51

O izvoru zgodb Evolucija, mišljenje in fikcija

Naslov izvirnika: On the Origins of Stories: Evlution, Cognition, and Fiction (Harvard University Press, 2010)

© 2009 Brian BoydAll rights reserved. © za slovenski prevod: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2016

Avtor: Brian BoydPrevod: Igor ŽunkovičUredil: Tomo VirkLektorirala: Eva VrbnjakTehnično urejanje in prelom: Jure PreglauSlika na ovitku: Johanna Pung (Wikimedia Deutschland, CC Attribution-Share Alike 3.0 Unported)

Založila in izdala: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v LjubljaniZa založbo: Branka Kalenić Ramšak, dekanja Filozofske fakultete

Ljubljana, 2016Prva izdajaTisk: Birografika Bori, d. o. o.Naklada: 300 izvodovCena: 24,90 EUR

Knjiga je izšla s podporo Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije v okviru Javnega razpisa za sofinanciranje izdajanja znanstvenih monografij v letu 2015.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

82.091-3:575.8

BOYD, Brian, 1952- O izvoru zgodb : evolucija, mišljenje in fikcija / Brian Boyd ; [prevod Igor Žunkovič]. - 1. izd. - Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2016

Prevod dela: On the origin of stories

ISBN 978-961-237-817-2

284205056


3Kazalo

Kazalo

Zahvala 7Uvod: žival, človek, umetnost, zgodba 11

PRVA KNJIGAEvolucija, umetnost in fikcija 21

PRVI DEL Evolucija in narava 25

1 Evolucija in človeška narava? 272 Evolucija, prilagoditve in prilagojeni um 393 Evolucija inteligence 494 Evolucija sodelovanja 57

DRUGI DEL Evolucija in umetnost 71

5 Umetnost kot prilagoditev? 736 Umetnost kot kognitivna igra 837 Umetnost in pozornost 1018 Od tradicije do inovacije 115

TRETJI DEL Evolucija in fikcija 127

9 Umetnost, pripoved, fikcija 12910 Razumevanje in ponovni priklic dogodkov 13311 Pripovedovanje: reprezentiranje dogodkov 15712 Fikcija: zamišljanje dogodkov 17313 Fikcija kot prilagoditev 183


4 O izvoru zgodb

DRUGA KNJIGAOd Zevsa do Seussa, izvor zgodb 201

ČETRTI DEL Filogeneza: Odiseja 205

14 Pritegovanje pozornosti (1): naravni vzroci: karakterji in zgodba 20715 Pritegovanje pozornosti (2): vzorci z odprtimi konci: ironije strukture 22116 Evolucija inteligence (1): tukaj in zdaj 24117 Evolucija inteligence (2): onstran tukaj in zdaj 25318 Evolucija sodelovanja (1): širjenje kroga 26719 Evolucija sodelovanja (2): kaznovanje 281

PETI DEL Ontogeneza: Horton hears a who! 293

20 Problemi in rešitve: delo na igri 29521 Ravni razlage: univerzalna, lokalna in individualna 30722 Ravni razlage: ponovno individualnost 31923 Ravni razlage: posamezna 32724 Pomeni 337

SKLEP Pogled nazaj in naprej: evolucija, literatura, kritištvo 347SKLEPNA BESEDA Evolucija, umetnost, zgodba, smisel 363

Končne opombe 379Bibliografija 401Imensko in stvarno kazalo 447


za Bronwen


7Zahvala

Zahvala

Najprej sem dolžan zahvalo Artu Spiegelmanu. Tistega dne, ko sem prebral Maus – pravzaprav še preden sem končal z branjem –, sem se odločil, da

bom začel učiti nov predmet, in sicer pripovednost od Odiseje in Geneze, prek Giotta, Shakespeara, Hogartha, Austen, viktorijanskega pripovednega slikarstva, Tolstoja, Joycea, filmov s štirih celin, Nabokova, slikarstva avstralskih aboriginov iz Zahodne puščave do Mausa. Čeprav sem se med pripravljanjem na poučevanje spoznal z deli Davida Bordwella, si nisem mislil, da me bo poučevanje tega pred-meta v nadaljevanju spodbudilo k iskanju evolucijske razlage fikcije. Teoretska lucidnost, s katero je kognitivni (in tudi evolucijski) pristop apliciral na film, je bila revolucionarna.

Vabila številnih organizatorjev znanstvenih konferenc so pomagala izoblikovati nekatere izmed idej, ki jih razvijam v tej knjigi. Mike Hanne me je zaprosil za uvodni govor na konferenci Pripovednost in metafora na Univerzi Auckland leta 1995 in me spodbudil k razvoju zamisli, vznikajočih med pripravami na pre-davanja, o starodavni, a še zmeraj prisotni vlogi, ki jo imajo v človeški zgodbi druge živali. Chris Price, direktor Tedna pisateljev in bralcev na Wellingtonskem mednarodnem festivalu umetnosti v letu 2000, me je povabil k sodelovanju v odboru za literaturo in znanost, kar me je spodbudilo k ponovnemu in dovolj in-tenzivnemu razmišljanju o evoluciji, umetnosti in literaturi, da me je premaknilo k pisanju te knjige. Na različnih stopnjah projekta so me David Miall z edmon-tonske Univerze v Alberti, George Gadanidis in Cornelia Hoogland z Univerze v Zahodnem Ontariu, Anthony Uhlmann z Univerze v Zahodnem Sydneyju in Frans Sari z Univerze v Leidnu povabili, da bi predaval na njihovih konferencah, in s tem spodbudili k oblikovanju teh idej na nove načine.

Kraljevi družbi Nove Zelandije se zahvaljujem za štipendijo Jamesa Cooka, ki mi je omogočila začeti ta projekt; in dr. Johnu Hoodu, ki je bil tedaj prorektor Uni-verze v Aucklandu, za to, da mi je omogočil ugodne pogoje profesorskega dela,


8 O izvoru zgodb

zaradi katerih sem knjigo lahko dokončal, in sicer ob sočasnem objavljanju tudi na drugih področjih.

Med mnogimi bistroumnimi bralci različic te knjige in člankov ter predavanj, ki so jo uvedli, se posebej zahvaljujem Michaelu Corballisu, Stephenu Daviesu, De-nisu Duttonu, Stevenu Pinkerju, Michelle Scalise Sugiyama, Ineke Sluiter, Bla-key Vermeule in Michaelu Wrightu, predvsem pa še Davidu Bordwellu, Josephu Carrollu, Brettu Cooku, Jonathanu Gottschallu, Ellen Dissanayake, Marcusu Nordlundu, Murrayju Smithu in Davidu Sloanu Wilsonu. David Bordwell, Joe Carroll, Brett Cooke, Jon Gottschall in Marcus Nordlund so prebrali in komen-tirali celotno knjigo. Sodelovanje z Joejem in Jonom na mojem, njunem in našem projektu in tudi osvežitev mojih zamisli skozi niz idej Davida Sloana Wilsona je bilo zame edinstvena raziskovalna izkušnja in užitek. Hvaležen sem komentar-jem svojih študentov pri predmetih »Pripovednost,« »Od sonetov do stripov« in »Literatura in znanost« na Univerzi v Aucklandu, zlasti Janet Hunt, Stephanie Miskell, Anne Ruthe in Bruceu Sheridanu; ter občinstvom na univerzi v Auc-klandu ter univerzah Berkley, California, Harvard, Leiden, Stanford, Texas A & M in Wisconsin-Madison in na konferencah Human Behaviour in Evolution Society. Mojemu delu so koristile razprave z Donno Rose Addis, Williamom Benzonom, Ledo Cosmides, Fredom Crewsom, Nancy Easterlin, Phillipom Fi-sherjem, Patrickom Colmom Hoganom, Rogerjem Horrocksom, Timom Hor-vathom, Anno Jackson, Edmundom Kingom, Stephenom Kroonom, Robertom Nolo, Zacharyjem Norwoodom, Alanom Richardsonom, Elaine Scarry, C. K. (Karlom) Steadom, Johnom Toobyjem, Ariejem Verhagnom, Julianom Youngom in Liso Zunshine.

Nekateri deli so bili objavljeni že poprej, in sicer v različnih kontekstih, v Philo-sophy and Literature (Boyd 2001, 2004, 2005b, 2007a) in v American Scholar (Boyd 2006b, 2008c, 2009b).

Ann Hawthorne je bila izvrstno občutljiva in odzivna urednica in Bronwen Ni-cholson je bila, kot zmeraj, zvedava prva bralka in pozorna urednica ter neizpod-bitna podpora pri delu in igri.


Absurdno smo navajeni na ta čudež, da lahko nekaj zapisanih zna-kov vsebuje nesmrtne podobe, miselne zaplete, nove svetove z ži-vimi ljudmi, ki govorijo, se jočejo, se smejejo. S takšno preprostostjo jemljemo to za samoumevno, da v nekem smislu prav s tem surovim, rutinskim sprejemanjem razveljavljamo delo stoletij, zgodovino po-stopne dodelave poetičnega opisovanja in zlaganja, od človeka na drevesu pa do Browninga, od jamskega človeka pa do Keatsa.

Vladimir Nabokov, Bledi ogenj (1962)*

* [Nabokov 2011: 305]


11Uvod

Uvod: žival, človek, umetnost, zgodba

Nekateri ljudje jedo s paličicami, nekateri z noži in vilicami, drugi pa ne upo-rabljajo ničesar. So to le med seboj nepovezane kulturne iznajdbe, ali imajo

skupne korenine? Kaj pa kabuki, opera in plesni obredi aboriginov: so lokalne iznajdbe, ki nimajo ničesar skupnega, ali odsev nečesa, kar si kot ljudje delimo?

Vsi ljudje uporabljamo roke, da nosimo hrano v usta – dejansko to počnejo vsi primati –, in vsi ljudje predelamo hrano, preden jo zaužijemo. Hranjenje z rokami je biološka prilagoditev, značilna za vse primate, lastnost, ki jo je oblikoval naravni izbor, saj omogoča prednosti pri preživetju in reprodukciji. Predelava hrane pred zaužitjem – rezanje, kuhanje itn. – pa je posebna prilagoditev človeške vrste. V pričujoči knjigi predlagam, da tudi umetnost kljub njeni raznolikosti razumemo kot posebno človeško prilagoditev, ki je biološko sestavni del naše vrste. Omogoča oprijemljive prednosti za človeško preživetje in reprodukcijo in izvira iz igre, ki je prav tako prilagoditev, poznana številnim vedenjsko fleksibilnim živalim. A na tem mestu se osredotočam predvsem na umetnost pripovedovanja zgodb.

Zgodbe lahko pripovedujemo zato, da pojasnimo reči od protesta otroka ali ka-kšne države, »On je začel«, do sveta, kakršen je, v skladu z mitologijo ali znanostjo. Pripovedujemo tudi, ker ne vemo, kako bi končali, saj nas zgodbe prevzamejo in zaposlujejo, čeprav vemo, da so neresnične. Kaj povezuje vse te različne vrste opa-zovanih, odkritih ali izmišljenih zgodb in zakaj smo najbogatejšo pojasnjevalno zgodbo, teorijo evolucije preko naravnega izbora, tako redko uporabili za pojasni-tev, zakaj so zgodbe pomembne?

Spominjam se, kako me je neki kolega vprašal, kot to počnejo akademiki: »Na čem delaš?«

»Poskušam ustvariti,« sem odgovoril, »evolucijsko-darvinistični pristop k fikciji.« Ne da bi počakal na nadaljnjo razlago, je zaključil pogovor s: »To pa mora biti zelo redukcionistično.« »Ne, ne redukcionistično, obširno,« bi bil lahko odgovoril;


12 O izvoru zgodb

glede na razširitev zgodovinskega konteksta z desetletij na milijone let in zgosti-tev zgodovinske natančnosti z desetletij na trenutek neke odločitve.I

Evolucijsko razumevanje človeške narave je začelo preoblikovati psihologijo, an-tropologijo, sociologijo, filozofijo, ekonomijo, zgodovino, politične vede, jeziko-slovje, pravo in religiologijo.1 Ali lahko pomaga razložiti tudi umetnost, to naj-svobodnejšo in najbolj inovativno dejavnost človeškega uma?

V umetnosti in pri nekaterih drugih dejavnostih, za katere smo poprej menili, da so le človeške, na primer uporaba orodij, štetje ali kultura, smo začeli najdevati predhodnike tudi drugod v naravi.2 Ampak ali lahko z evolucijo opišemo celo ti-sto umetniško vrsto, ki nima nobenih znanih prednikov, umetnost fikcije? Lahko evolucija pokaže, zakaj v svetu, polnem nujnosti, toliko časa posvečamo zgodbam, za katere pripovedovalci in prejemniki vemo, da se niso nikoli zgodile in se tudi nikdar ne bodo? Pokazati želim, da lahko, in sicer na mnogo manj reducirane načine ter mnogo obširneje in podrobneje3, kot je postopanje precejšnjega dela sodobne literarne vede.

V literarni vedi in humanistiki nasploh je prevladujoča paradigma, ki se imenuje »Teorija« ali »Kritištvo«, zadnja štiri desetletja zavračala biološke pristope k člo-veku. Po razglasitvi smrti avtorja in »subjekta« (individuuma), je Teorija pred ne-davnim začela prevpraševati še lastno smrt, čemur je sledil klic po vrnitvi literarne vede k tekstu samemu.4

Biokulturni pristop k literaturi zahteva povratek k bogastvu teksta in mnogoterosti človeške narave, ki jo tekst evocira. A predpostavlja tudi, da se ne moremo preprosto vrniti k literarnim tekstom, ne da bi upoštevali vse tisto, kar je znanost v zadnjih petdesetih letih odkrila o človeški naravi, umu in vedenju, ter brez premisleka o tem, kaj lahko ta spoznanja prispevajo k prvi resnično celoviti literarni teoriji.

Celo nekateri, ki sprejemajo evolucijsko teorijo kot najboljšo razlago živih bitij, vztrajajo, da lahko pove le malo o človeški naravi in vedenju.5 Bojijo se, da bi pri-znanje, da je naravni izbor ob našem telesu oblikoval še našega duha, vplivalo na našo svobodo ali sposobnost našega preobražanja sebe in sveta. Kot bomo videli, pa ti strahovi niso upravičeni: evolucija lahko pojasni temelje ne le človeškega vedenja od iskanja partnerjev do umorov, temveč tudi kulture in svobode.6

I Za najširši oris zavrnitve obtožbe o redukcionističnosti evolucijskih pristopov k človeku glej A. Campbell 2002: 16; in evolucijskih pristopov k literaturi glej J. Carroll 1995: 223 in Gottschall 2003: 262. Na tem mestu ne razpravljam o splošnih argumentih, temveč pokušam pokazati posamezne prime-re neredukcionističnih razlag literature.Op. ur.: vse opombe, ki se neposredno nanašajo na vire in so označene z arabskimi številkami, so natis-njene na koncu knjige. Sprotne opombe so označene z rimskimi številkami.


13Uvod

Umetnost daje različnim vrstam domišljije največ svobode, da lahko oblikujejo svet v skladu z lastnimi zakonitostmi, kar se da oddaljenimi od biološke nujnosti. Če lahko evolucija pomaga pojasniti celo umetnost, potem zagotovo lahko pri-speva svoj delež tudi k razjasnitvi katerega koli človeškega vedenja. Kajpak evolu-cija ne more pojasniti vseh aspektov umetnosti in umetnika: niti Shakespeare ni posedoval gena za Hamleta. A brez upoštevanja samega izvora fikcije ne moremo slediti njeni celoviti zgodbi; resnično, potem začenjamo šele na koncu te zgodbe. Brez biokulturne perspektive ne moremo ceniti, kako zelo presenetljiva in kako zelo naravna je fikcija.

Z odgovarjanjem na vprašanje, zakaj so ljudje v vseh človeških skupnostih očarani nad umetnostjo in umetnostjo fikcije, lahko dojamemo vzroke nastanka umetno-sti. Dojamemo pa lahko tudi, zakaj čutimo potrebo po pripovedovanju in po-slušanju zgodb, zakaj jih lahko tako preprosto razumemo, zakaj obstajajo točno določene forme, zakaj se ukvarjajo z določenimi aspekti človeške narave in zakaj o njej zmeraj znova odkrijejo nekaj novega.

Delfini vdihavajo zrak in med izdihom spuščajo mehurčke. Te mehurčke lahko uporabljajo skorajda kot mreže, s katerimi priganjajo ribe v skupine, da jih potem lažje ulovijo. Mladi amazonski delfini se včasih igrajo z verigami mehurčkov, in sicer tako, da plavajo skoznje in jih poskušajo ugrizniti. Mnoge morske vrste del-finov so raziskovalci opazovali med bolj zapletenimi igrami spuščanja mehurčkov, ko oblikujejo obroče, ki med širjenjem več sekund ohranjajo svojo obliko. Vendar tudi delfini tako kot ljudje, ki izdihujejo obročke cigaretnega dima, za to domisel-no spretnost potrebujejo veliko vaje.

Majhna skupina delfinov (genus tursiops) je v vodnem parku na vzhodni obali otoka Oahu na Havajih v devetdesetih letih iz teh obročev ustvarila svojevrstno obliko umetnosti. Pri tem so jih opazovali znanstveniki, ki pa te igre niso niti spodbujali niti nagrajevali. Do danes so ti delfini razvili zapleteno igro z zračni-mi mehurčki. Zgledujejo so po drugih pripadnikih skupine in vadijo ustvarjanje mehurčkov, dokler ne postanejo stabilni, opazujejo svoje lastno početje, preizku-šajo nove možnosti in namerno proučujejo poskuse, ki jih izvajajo drugi. Nekateri plavajo skozi takšne obroče in drugi s svojimi repnimi plavutmi ustvarjajo vrtince, tako da vanje ujamejo obroče mehurčkov, ki se potem ne gibljejo več navzdol, temveč vodoravno ali celo navzdol. Odrasli samec Kaiko‘o zna ustvariti drugega za drugim dvoje obročev, ki ju potem z dregljaji svojega nosu združi v en sam velik obroč. Mlada samica Tinkerbell je razvila več edinstvenih tehnik, recimo ustvar-janje vrtinca s hrbtno plavutjo med plavanjem v bazenu, pri čemer pozneje sledi svoji poti in v vrtinec spušča zračni tok, tako pa pred seboj ustvarja spiralni vzorec.7


14 O izvoru zgodb

Je takšno vedenje umetnost? Je morda najbolj podobno človeško vedenje ustvarjanje dimnih obročev, kar bi najbrž opisali kot igro ali spretnost, ne pa kot umetnost? Ali je najbližje človeško vedenje ritmična gimnastika, ki se tako kot umetnostno drsanje giblje med športom in umetnostjo? Ali pa ples, ki je lahko umetnost ali vsekakor je umetnost, ko se seznanimo z baletom ali Balijem? Na nekatere načine so ti mehurčki delfinov podobni zametkom umetnosti. Kljub njihovi igrivosti pa se zdi, da delfini kot vrsta ne posedujejo nobenih predispo-zicij za »umetniško« vedenje. Umetnost delfinov je na meji med umetnostjo in igro, in moja teza je, da se je človeška umetnost razvila iz igre, ki je v živalskem kraljestvu močno razširjena.

Kot mnoge človeške umetniške zvrsti tudi umetnost pihanja mehurčkov pri del-finih vsebuje oblikovanje, ne pa tudi reprezentacije. A brez reprezentacije fikcija – in tudi večji del petja, plesa, slikarstva ter kiparstva – ne bi bila mogoča. Lahko druge živali, ne le človek, reprezentirajo reči na bolj raznolike načine od čebele, ki z nihanjem svojih kril sporoča drugim nabiralkam, v kateri smeri in kako daleč je cvetje? Lahko to počno naravno na načine, ki niso neposredno povezani s preži-vetvenimi in reproduktivnimi funkcijami?

Dian Fossey je opisala srečanje dveh skupin goril na strminah gore Visoke v Ru-andi. Vodje obeh skupin so se postavili v kljubovalno držo in s tem svarili ostale pripadnike skupin pred morebitnim napadom. Ko pa je eden izmed manj izkuše-nih mladih samcev svojo držo izvedel nerodno, so mladi samci iz njegove skupine, ki so stali za njim, »začeli s pretiravanjem, s čimer so se rogali njegovemu neposre-čenemu bahanju«.8 Kakor igra delfinov z mehurčki je to roganje igra, toda takšna, ki že vsebuje zametke reprezentacije. Posnemanje obnašanja drugega se pojavlja pri številnih živalskih vrstah, saj so se posamezniki sposobni učiti iz uspehov drugih. A ti mladi gorilji samci niso posnemali samega neposrečenega bahanja, temveč so se igrali, da bi to neposrečeno bahanje s posnemanjem zasmehovali in se zabavali.

Anekdota z gorilami je bežen trenutek mimetičnega zasmehovanja, ki najbrž te-melji na neposredni prisotnosti modela. A neka druga velika opica, ki nam je celo bližja, pozna namerno in dolgotrajno igro. Primatolog Richard Wrangham je v gozdu Kibale v Ugandi opazoval osemletnega šimpanza Kakamo, kako je »pobral in dva dneva hranil majhen hlod, ga nosil na vse mogoče načine, ležal na hrbtu in ga z nogami dvigoval v zrak, tako kot to matere pogosto počno s svojimi dojenčki. Naredil je majhno gnezdo in hlod položil vanj, medtem ko je sedel ob njem. Ko je hlod padel, ga je pobral.« Wrangham je pozneje izgubil sled za šimpanzi – in hlodom –, ko se je moral izogniti čopičastim svinjam. Wrangham zaključi:


15Uvod

Intuitivno sem dojel možnost, kateri sem bil kot profesional-no skeptičen znanstvenik na podlagi zgolj enega opazovanja nenaklonjen: da sem bil pravkar priča temu, kako je mlad šim-panz iznašel in se igral z lutko ... Lutko! Koncept je bil dovolj nov, da sem preprosto arhiviral svoje zapiske, ne da bi o tem komurkoli poročal, nato pa sem teden dni pozneje zapustil Ugando. Štiri mesece pozneje sta dva pomočnika na terenu, Elisha Karwani in Peter Tuhairwe, sledila Kabarole in Kaka-mi. Nobeden od njiju ni poznal mojih opažanj. Kljub temu sta lahko tri ure opazovala, kako je Kakama nosil hlod – gotovo ne istega kot poprej – vsepovsod, kamor je šel, da bi se hranil. Po-tem je bil šimpanz hlod pustil za seboj, da sta ga lahko pobrala in odnesla s seboj v tabor. Nanj sta pripela napis, ki je odražal njuno lastno neposredno interpretacijo pomena tega objekta: »Kakamova otroška lutka.«9

Kakamovega ravnanja ne moremo imenovati umetnost, vendar kaže zmožnost vzdrževanja domišljijskega posnemanja in zmožnost reprezentiranja, ki ju lahko opazimo tudi pri otroški igri. Igre pretvarjanja ne razumemo kot umetnost, a z lahkoto preide v mim, gledališče in v zgodbotvornost. Posnemanje ali reprezenta-cija, ki je običajna v nekaterih umetnostih (na primer v slikarstvu in fikciji), lahko v drugih manjka (glasba, okrasna, abstraktna in konceptualna umetnost), a Kaka-movo vedenje od umetnosti razlikuje dvoje. Medtem ko je igra za šimpanze nekaj povsem naravnega, takšna zapletena gradnja scenarija, kot so jo opazovali pri Kakamu, ni običajno vedenje, ki bi bilo tako kot otroška igra pretvarjanja značilno za vse šimpanze. In zdi se, da se v nasprotju s človeško umetnostjo nikdar ne od-vija v sodelovanju z drugimi. Po drugi strani človeški otroci ustvarjajo namišljene scenarije povsem »naravno«, brez vadbe, samostojno ali v sodelovanju z drugimi.

Kako se lahko znotraj naše lastne vrste približamo izvorom umetnosti? V povsem časovni dimenziji ne pridemo prav blizu. A v prizorih, ki niso nič bolj kompleksni od igre goril in šimpanzov, lahko prepoznamo nekaj, kar je blizu začetku umetno-sti. Naslednji dogodek se je pripetil med Mbuti v gozdu Ituri v centralni Afriki, lahko pa bi se bil zgodil kadarkoli v zadnjih 100.000 letih ali celo v zadnjem milijonu let povsod tam, kjer živijo ljudje. V nezrežiranem posnetku National Geographica vidimo očeta, ki se pogovarja s svojim sinom, pri čemer ga zavihti s hrbta v naročje, zaradi česar se otrok razburi. Oče ga zamoti tako da mu pove, da

je to način, na katerega opice nosijo svoje otroke. Oče se ne-česa domisli. Začne hoditi kot velika opica in pri tem po tiho


oo i

o izo izv

o izvoo izvoru

o izvoru zo izvoru zg

o izvoru zgoo izvoru zgod

o izvoru zgodbEvolucija, mišljenje in fikcija

Brian Boyd

BR

IAN

BO

YD: O

IZVO

RU

ZG

OD

B

9 789612 378172

ISBN 978-961-237-817-2

Boydovo misel je mogoče umestiti med tiste sodobne literarno-vedne pristope, ki v enotno raziskovalno perspektivo združujejo humanistične in naravoslovne metode ter poskušajo preseči njiho-vo klasično novoveško razločevanje. O izvoru zgodb je celovita štu-dija evolucijskih izvorov umetnosti in pripovedovanja. Avtor poja-snjuje, zakaj je pripovedovanje za človeško vrsto tako pomembno, kako se je človeški um oblikoval tako, da lahko ustvarja in razu-me zgodbe, in kako je mogoče tudi literaturo dodatno pojasniti skozi razumevanje biološko-kulturne evolucije človeške narave.

O_izvoru_zgodb_naslovnica_FINAL.indd 1 3.6.2016 14:09:52

o izvoru zgodb

Documents